Download - Jezikovni členki
JEZIKOVNI ČLENKI
Prepričan sem, da razrednik ni ravnal pravilno, ko je Matjažu nasprotoval, da nastopi na
regijskem tekmovanju. Matjaž se mora udeležiti regijskega tekmovanja, saj je najboljši
košarkar na šoli in bi bila ekipa brez njega zelo oslabljena. Res je, da mu pri dveh predmetih
še grozita negativni oceni. Res je tudi, da je vrhunska kariera, ki si jo Matjaž tako želi, zelo
negotova. Če bi se hudo poškodoval, bi bilo vsega takoj konec. Brez dvoma pa ima učitelj
športne vzgoje prav, ko pravi, da bo Matjaževa motivacija za učenje, tudi zaradi prepovedi
nastopa na tekmovanju, še manjša. Če bi bil neodgovoren in nemotiviran za učenje kljub temu,
da se lahko udeleži tekmovanja, bo še mnogo manj odgovoren in motiviran, če se tekmovanja
ne bo smel udeležiti. Prepričan pa sem, da se to ne bo zgodilo, če bo lahko uresničil svoje
športne ambicije in se tekmovanja udeležil. Vsekakor je pomemben tudi športni ugled šole,
zato je celo nujno, da Matjaž zasede mesto v naši ekipi. Tudi kolegom v ekipi je obljubil, da jih
ne bo pustil na cedilu. Za učenje bo imel potem še dovolj časa. Vprašal sem tudi nekaj
učiteljev, a so bila njihova mnenja zelo različna. Vsi pa so se strinjali, da je treba upoštevati
tudi Matjaževe želje. Predvsem pa je najpomembnejše, da tudi njegovi starši želijo, da se
tekmovanja udeleži. Verjamejo, da bo negativni oceni lahko še popravil. Starši mu sicer lahko
napišejo opravičilo, saj bo odsoten le štiri dni; če bi bil odsoten več kot sedem dni, bi o tem
odločal učitelj. Pa vendar to ni rešitev …?!
Če torej povzamem, celo učitelji poudarjajo, da je treba upoštevati njegove želje, prav tako si
tudi njegovi starši želijo, da se udeleži tekmovanja, pa tudi večina sošolcev je na njegovi
strani, kar pomeni, da ga podpira večina njegovih znancev oziroma prijateljev. Prepoved se
mi zato zdi zelo slaba odločitev, saj tudi sam verjamem, da se učenci lahko sami odločajo o
svojih dolžnostih, povezanih s šolskimi obveznostmi. Matjaž bo to gotovo odgovorno opravil!
Jezik je nekaj, kar uporabljamo vsak dan. Še več, takorekoč vsak trenutek dneva. Z
njim se zbudimo in opravimo jutranje aktivnosti, z njim se odpravimo v šolo ali
službo, z njim obiskujemo glasbeno šolo, atletiko, gimnastiko ali kar že pač v
popoldanskem času počnemo, z njim zajtrkujemo, kosimo in večerjamo, z njim
gledamo televizijo in z njim se odpravimo spat. Tudi sanjamo z jezikom. Jezik
prežema sleherno našo aktivnost, pomaga nam pri umivanju in oblačenju, pri
pripravljanju in uživanju hrane, pri pospravljanju stanovanja, pri izražanju
zadovoljstva in veselja, pri preklinjanju in psovanju (da, tudi to je “naloga” jezika), da
“klasičnih” nalog jezika, sporazumevanja in komuniciranja, niti ne omenjam. Z malce
pretiravanja – pa pravzaprav niti ne preveč – lahko rečemo, da je jezik vse in da je
vse jezik. Šele jezik je namreč tisti, ki da ime stvarem, osebam in dejanjem, jezik je
tisti, ki nam (s tem pa tudi vsem drugim, ki ta jezik razumejo) pove, kaj se dogaja, kaj
se je zgodilo, kaj se bo zgodilo ali kaj bi se lahko zgodilo. Šele zaradi jezika vemo,
da je nekaj bilo “prej”, da se nekaj dogaja “zdaj” in da se bo nekaj zgodilo “potem”.
Prav jezik je namreč tisti, ki čas (in naše občutenje časa) deli na preteklost, sedanjost
in prihodnost. Jezik je skratka tako vseprisoten, po drugi strani pa tako samoumeven,
da se ga pogosto niti zavedamo ne več. Še toliko manj pa seveda tistega, kar jezik
pogojuje in določa. Pogojuje in določa pa marsikaj.
Prav in samo od jezika je, na primer, odvisna naša podoba in razumevanje sveta.
Svet in stvari v njem (oblike, barve, bitja, dogajanja, …) namreč niso kar “same po
sebi” take kot se nam kažejo: lepe, grozljive, okusne, priskutne, (in lahko bi naštevali
v nedogled). Svet in stvari v njem “same po sebi” le preprosto so. Za lepe, grozljive,
okusne, priskutne, jih naredimo šele mi, ljudje. Lepota in groza sta le stvar našega
pogleda, našega videnja stvari, ne pa lastnost stvari samih (na sebi). Za lepe in/ali
grozljive tudi za druge pa jih lahko naredimo prav in samo z jezikom: šele ko bomo
svoje videnje nečesa kot lepega in/ali grozljivega ubesedili bo tudi drugim jasno, da je
nekaj lepo in/ali grozljivo. Za nas, ne pa nujno tudi za njih. O tem jih moramo še
prepričati.
Lastnosti stvari v svetu, ki nas obdaja, moramo torej iskati v svojem (naših, vaših, …)
ubesedenju občutkov, mnenj, prepričanj in vednosti, ne pa v stvareh samih. Te le
preprosto so. Kaj in kakšne so pa, s posredovanjem jezika, določimo mi sami.
Jezik torej nikakor ni le nekakšno nevtralno in neobčutljivo sredstvo komunikacije, ki
le prenaša naše misli, ampak jih tudi oblikuje in preoblikuje. In prav od tega je
odvisno naše videnje in razumevanje sveta. Od besed, ki smo jih uporabili, pa tudi od
tistih, ki jih nismo - bi jih pa lahko. Velika razlika je, če se nam neka slika zdi
“zanimiva”, “lepa”, “krasna”, “čudovita” ali pa morda kar “neopisljiva”. S svojim
opisom namreč nismo povedali, kakšna ta slika “dejansko”, “v resnici” je, temveč
samo, kako jo vidimo mi. In če vemo, da sliko lahko opišemo z vsemi pridevniki, ki
smo jih navedli (pa še kakšnim zraven), mi pa smo jo, na primer, opisali samo kot
“zanimivo”, potem je več kot očitno, da nad njo nismo najbolj navdušeni. Sicer bi
verjetno uporabili katerega od številnih drugih pridevnikov, ki so še na voljo. In če bi
namesto „zanimiva“ lahko uporabili katerega od številnih drugih pridevnikov (pa jih
nismo) verjetno postane več kot očitno, da slika ni “lepa” (ali “grda”) sama po sebi,
temveč njeno “lepoto” (ali „grdost“) ustvarjamo, konstruiramo, mi, z besedami.
Prav kakor inženirji in arhitekti na papirju konstruirajo stavbe, vozila in plovila, ki so
bila do tedaj le v njihovih glavah, prav tako mi z besedami konstruiramo podobo
sveta. Svet je resda bil že pred besedami, podobo, pomen in smisel pa mu damo šele
mi, z besedami.
Oglejmo si to najprej na primeru jezikovnih členkov, besedic, ki so “vsebinsko”
nekako prazne, saj ne moremo reči, da označujejo kaj konkretnega, kot na primer
besedi “krava” ali “hiša”. In vendar so tiste, ki v mnogo primerih pomagajo odločilno
oblikovati našo podobo sveta, podobo sveta kot jo v besedah kažemo in ponujamo
drugim.
Pustimo za trenutek Matjažev problem in si oglejmo še, kaj počno nekateri od
njegovih sošolcev. Morda bomo potem bolje razumeli njegov problem in se bolje
znašli v govoru, ki ga moramo napisati:
Primož in Lina sedita v kavarni in srebata vsak svoj sok. Petek popoldan je in kot
običajno se pogovarjata o vsem, kar se jima je zanimivega zgodilo v tednu, ki se
izteka: o dogodkih v šoli, doma, o filmih, ki sta jih videla, knjigah, ki jih bereta, o
sošolcih in sošolkah.
“Ti”, reče Primož, “a Barbara res ne hodi več z Matjažem?”
“Ne, pravi, da se ga je naveličala, da je dolgočasen…”, z nasmeškom odgovori Lina.
“Pa tudi košarke ne trenira več. Zdaj raje kolesari”, še skrivnostno doda.
“A ja, sploh nisem vedel, da je trenirala košarko”, odvrne Primož in pogleda na uro.
“U mater, ura je že šest. Odpraviti se bom moral.”
Lina ga začudeno pogleda in odvrne:
“Zakaj, saj je šele šest.
“Ja, ampak moram še v trgovino in čistilnico. Zame je že šest. Pa tudi moj kozarec je
že na pol prazen.”
“A ja? Meni se zdi pa še na pol poln”, je v smehu dodala Lina.
Poskusimo skupaj razčleniti ta kavarniški pogovor. Primož pravi, da se mora
odpraviti, ker da je že šest. To bi lahko ponazorili takole:
/ura, ki kaže šest/
Lina mu ugovarja, češ da je šele šest. Kar bi lahko ponazorili takole:
/enaka risba kot zgoraj/
V čem je razlika? V času prav gotovo ne. V obeh primerih ura namreč kaže šest. Nič
več in nič manj. Razlika je le v tem, kako Primož in Lina vidita in prikazujeta to
šesto uro. Za Primoža je “že šest”, kar pomeni, da se mu zdi že pozno (verjetno ima še
kakšne obveznosti), za Lino pa šele šest, kar pomeni, da se ji zdi še zgodaj (verjetno
nima nikakršnih obveznosti več in je načrtovala daljše druženje s Primožem). Isti čas,
isto stanje kazalcev na uri, torej prikazujeta povsem različno, in prav jezik je tisti, ki
jima to omogoča. Ura namreč nikoli ne kaže (in tudi ne more kazati) “že šest” ali
“šele šest”, tako čas vidimo mi, pač glede na to, ali se nam mudi, ali imamo še kake
opravke, ali se še želimo pogovarjati s svojim sogovornikom, … Glede na številne in
spremenljive dejavnike pač, ki se spreminjajo od situacije do situacije. In koristno je,
da vemo, da nam jezik pri tem lahko pomaga: da ga lahko uporabimo kot izgovor ali
opravičilo, kot utemeljitev ali zavrnitev. Le zavedati se moramo, da je prav in samo
jezik tisti, ki osmišlja stvari, tisti, ki je vedno sposoben prikazati obe plati, vsako z več
(tudi nasprotujočih si) stališč.
Vrnimo se spet k razgovoru med Primožem in Lino. Ko Lina “zavrne” Primožev
občutek, da je že pozno, rekoč, “saj je šele šest”, Primož ponudi dodaten razlog za
odhod: “Pa tudi moj kozarec je že na pol prazen”. In Lina, ki je doumela, za kaj gre,
mu odvrne: “Meni se zdi pa še na pol poln”. Kako torej izgleda ta kozarec? Na pol
praznega lahko ponazorimo takole:
/kozarec, kjer nivo tekočine sega nekako do polovice/
na pol polnega pa takole:
/enaka risba kot zgoraj/
In v čem je tokrat razlika? V napolnjenosti kozarca prav gotovo ne: nivo tekočine
namreč v obeh kozarcih sega nekako do polovice. Je pa različno Primoževo in Linino
videnje te napolnjenosti: za Primoža, ki se mu mudi (iz takšnih ali drugačnih
razlogov, morda se je celo naveličal pogovora z Lino), je kozarec “že na pol prazen”.
In če je kozarec „že na pol prazen“ je to pač lahko še dodaten razlog, da se (hitreje)
poslovimo.
Za Lino, ki bi se s Primožem še rada pogovarjala, je Primožev kozarec “še na pol
poln”. In če je kozarec še na pol poln je to lahko še dodaten razlog, da se ne
poslovimo. Vsaj dokler ga ne izpraznimo.
Vse je torej odvisno od vsakokratne konkretne situacije, želja in namenov. In pa
seveda naše spretnosti pri rokovanju z jezikom. Če se namreč ne zavedamo, da je
učinek tistega, kar povemo (pa naj gre za govor, pogovor ali le odgovor), odvisen
predvsem od tega, katere besede uporabimo in kje, potem bo naš govorniški uspeh
bistveno manjši.
Zdaj pa se vrnimo k Matjažu. Nam je pogovor med Primožem in Lino kakorkoli
pomagal razumeti, kako bi lahko izboljšali govor s strani 21, ga naredili bolj
prepričljivega v korist Matjaža? Poglejmo.
V vrsticah 3 in 4 lahko preberemo tole trditev: Res je, da mu pri dveh predmetih
grozita negativni oceni. Priznajmo si, to ni ravno argument v prid udeležbe na
regijskem tekmovanju, ki si je Matjaž tako želi. Argument bi naredili še šibkejši, če bi
vanj vpletli besedico/členek že, torej: Res je, da mu pri dveh predmetih že grozita
negativni oceni. Takšen argument bi bilo namreč mogoče razumeti tudi takole: pri
dveh predmetih mu že grozita negativni oceni, prav lahko (če se bo tako nadaljevalo)
se jima pridruži še kakšen.
Če pa bi že zamenjali s še bi, nasprotno, argument okrepili: Res je, da mu pri dveh
predmetih še grozita negativni oceni. Kaj pomeni, če komu “še grozita negativni
oceni”? Preprosto to, da stanje ni več tako slabo, kot je bilo, da se je pričelo
izboljševati, da se je pričel učiti. Zdaj je pomembno le še, da pravilno nadaljujemo, na
primer: Ampak nastop na regijskem tekmovanju mu bo gotovo dal novih moči, da
premaga tudi to težavo. Ali celo: In prav nastop na regijskem tekmovanju mu utegne
dati moči, da ju popravi. Kaj smo tako dosegli? S tem, da smo v trditev vpletli členek
še, smo iz negativnega argumenta (= proti udeležbi na tekmovanju) dobili pozitivnega
(= za udeležbo na tekmovanju). Kaj še lahko storimo? Poglejmo nadaljevanje.
Res je tudi, da je vrhunska kariera, ki si jo Matjaž tako želi, zelo negotova. Če bi se
hudo poškodoval bi bilo vsega takoj konec. Brez dvoma pa ima učitelj športne vzgoje
prav, ko pravi, da bo Matjaževa motivacija za učenje, zaradi prepovedi nastopa na
tekmovanju, še manjša.
Če tretji stavek spremenimo takole: Brez dvoma pa ima učitelj športne vzgoje prav, ko
pravi, da bo Matjaževa motivacija za učenje, tudi zaradi prepovedi nastopa na
tekmovanju, še manjša, smo s tem še dodatno poudarili, da utegne biti prav prepoved
nastopa na tekmovanju razlog za dodatno izgubo Matjaževe motivacije za učenje. S
tem pa smo dodatno okrepili tudi naš poprejšnji argument.
Kar nadaljujmo. Šolska športna tekmovanja namreč niso pomembna le za dijake, ki se
jih udeležujejo, temveč tudi za šole, s katerih prihajajo. Zato lahko trditev: Vsekakor
je pomemben tudi športni ugled šole, zato je nujno, da Matjaž zasede mesto v naši
ekipi, okrepimo v: Vsekakor je pomemben tudi športni ugled šole, zato je celo nujno,
da Matjaž zasede mesto v naši ekipi - ne da bi pri tem kakorkoli posegli v obstoječe
stanje. Smo pa s tem posegom spet okrepili tudi naše poprejšnje argumente.
Povsem nasproten učinek bi dosegli, če bi, na primer, iz trditve: Vsi pa so se strinjali,
da je treba upoštevati tudi Matjaževe želje, izpustili tudi. Zakaj? Zato, ker bi tako
dobili, za dani kontekst, nesprejemljivo trditev: Vsi pa so se strinjali, da je treba
upoštevati Matjaževe želje. In zakaj je takšna trditev nesprejemljiva? Zato, ker so
Matjaževe želje jasne: udeležiti se želi regijskega tekmovanja. In če je treba preprosto
upoštevati le „Matjaževe želje“, ne pa, poleg vsega drugega, „tudi Matjaževe želje“,
potem je celotna debata preprosto odveč.
Na podoben problem bi naleteli, če bi tudi izpustili iz trditve: Predvsem pa je
najpomembnejše, da tudi njegovi starši želijo, da se tekmovanja udeleži. Če je namreč
najpomembnejše, da Matjaževi starši želijo, da se tekmovanja udeleži, potem
razpravljanje o razlogih za in proti sploh ni potrebno.
PREDPOSTAVKA IN IMPLIKACIJA
V prejšnjem poglavju ste videli, da je pomembno ne le tisto, kar rečemo, temveč tudi
tisto, česar ne rečemo (pa bi lahko) in tisto, kar bi lahko rekli drugače (pa nismo). Če
ste pazljivo prebrali razgovor med Lino in Primožem, sledili razlagi pomena in vpliva
jezikovnih členkov (že, še, šele, …) in njihovi vlogi v govoru o Matjaževem nastopu,
pa ste prav gotovo opazili, da tudi v tistem, kar dejansko izrečemo, ostane še mnogo
neizrečenega. Primož, na primer, ne reče, da je že pozno, ampak to le “nakaže” z
izbiro besed (“Ura je že šest”). In kljub temu, da ne pove naravnost, da se mu zdi
pozno, ga Lina razume in mu – tudi ona le posredno, ne da bi to dobesedno povedala
– ugovarja, da je pravzaprav še zgodaj (“Ura je šele šest”).
Z jezikom je že tako, da vsega preprosto ne moremo dobesedno izreči, sicer bi nam
zmanjkalo časa in prostora. Pa tudi potrpljenja, če bi hoteli vse, kar mislimo in vse,
kar je za razumevanje povedanega pomembno, tudi res ubesediti. Nenazadnje bi se
nam utegnili izmakniti še sam smisel in pomen, saj bi preveč pozornosti in energije
namenili razlagi in osvetljevanju ozadja tistega, kar smo povedali oz. želimo povedati.
Oglejmo si primer, ki smo si ga (malce spremenjenega) izposodili iz povsem
znanstvene knjige o tem, kako, čemu in s kakšnimi nameni ljudje govorijo.
Tina in Marko, dva odrasla, sedita pri večerji in takole pričneta pogovor:
Tina: A si danes kam šel?
Marko: Ja, šel sem v Benetke. Tja grede z avtobusom, nazaj pa s hidrogliserjem.
Zdi se povsem običajno, kajne. Ampak, poskušajte si samo predstavljati, kaj vse bi
morala Tina reči, če bi hotela Marku povsem dobesedeno povedati, kaj s svojim
vprašanjem pravzaprav misli. Nekako takole bi lahko šlo:
Ker domnevam, da sediva dovolj blizu drug drugega, da me ti, Marko, ki normalno slišiš in dovolj dobro govoriš slovensko, lahko razumeš, te nagovarjam. Domnevam tudi, da oba veva nekaj o tem, kje sva in zakaj sva tu. Hočem reči: domnevam, da veš, da jaz vem, da ti veš itn. Domnevam, da tako kot jaz tudi ti nočeš sedeti z menoj v tišini, ampak da hočeva oba socialno in družabno sodelovati v pogovoru. Ker oba tudi veva, da je zdaj čas za večerjo, da je večina dneva že mimo in da lahko ob dnevih, kot je današnji, človek marsikaj počne, pri čemer sta prvi dve možnosti, da ostane tukaj ali pa kam gre, se mi zdi primerno, da začnem pogovor tako, da te vprašam, ali si danes kam šel. Zato te sprašujem: »Ali si danes kam šel?« Zelo bi cenila, če bi mi lahko odgovoril na to vprašanje.(Prirejeno po knjigi Jefa Verschuerena, Razumeti pragmatiko, založba *cf, Ljubljana 2000)
Sami vidite, da tako ne gre in da se ljudje med seboj tako tudi ne pogovarjamo.
Mnoge informacije jemljemo za privzete, za že znane (vsaj) tudi našemu sogovorniku,
in jih sploh ne omenjamo, ampak na njih le gradimo tisto, kar želimo povedati
novega. So nekakšna skupna osnova, ki nam (meni in mojemu sogovorcu) sploh šele
omogoča, da se lahko razumemo. Takšnim informacijam pravimo predpostavke, saj
jih, na neki način, postavljamo pred tisto, o čemer želimo govoriti: so pač pred-
pogoj, da se sploh lahko razumemo.
Obstaja pa še druga skupina informacij, ki jih prav tako ne izrečemo vseh ali v celoti,
vendar ne zato, ker bi jih imeli za splošno znane, temveč zato, ker želimo, da
dozvenijo pri sogovorcu, da jih sam dopolni in si o njih sam ustvari svoje mnenje.
Takšnim informacijam pravimo implikacije, pravimo, da s tem, kar izrečemo,
impliciramo (damo vedeti „med vrsticami“) še nekaj, česar pa (pogosto namenoma)
nismo izrekli.
Oglejmo si pobliže ta dva pojma, ki nas, po eni strani, opozarjata na izmuzljivost, po
drugi pa na gnetljivost jezika: na to izjemno lastnost, da jeziku nekatere pomene lahko
vsilimo, spet druge pa skrijemo. Če se seveda le dovolj zavedamo, da spretno
rokovanje z besedami lahko dobesedno spreminja svet.
PREDPOSTAVKA
Lotimo se najprej pogovora med Primožem in Lino. Da bi se lahko uspešno in
sproščeno pogovarjala in da ne bi prihajalo do absurdnih situacij, kakršno smo
popisali zgoraj, morata, seveda, najprej oba vedeti, kdo sploh sta Barbara in Matjaž.
To se vam bo najprej verjetno zdelo smešno in nepotrebno, saj svoje prijatelje vendar
poznamo, kajne. Pa le ni tako nepotrebno, kajti Barbar in Matjažev je mnogo in
povsem mogoče je, da jih tudi Primož in Lina poznata več. Prva predpostavka
njunega pogovora je torej, da oba govorita o isti Barbari in istem Matjažu. Če bi
ostala le pri imenih je več kot verjetno, da bi se kmalu pojavilo vprašanje: “Pa katero
Barbaro pravzaprav misliš? A tisto, ki …?” Ker pa Matjaž opiše tudi odnos med
njima (“a Barbara res ne hodi več z Matjažem?) s tem precej natančno določi, katero
Barbaro in katerega Matjaža ima v mislih. Četudi bi Primož in Lina morda utegnila
poznati več Barbar in Matjažev pa je kaj malo verjetno (čeprav ne tudi povsem
neverjetno), da bi poznala več Barbar, ki hodijo prav s fanti, ki jim je ime Matjaž.
To je osnovna raven predpostavljanja: prepričani moramo biti (ali pa se o tem še
dodatno prepričamo tako, da postavimo kako (pod)vprašanje)), da govorimo o istih
stvareh kot naš sogovorec ali natančneje, da izrazi in imena, ki jih uporabljamo,
pomenijo isto nam in našim sogovorcem. To je ponavadi tista raven, ki jo jemljemo za
nekako samoumevno, razumljivo samo po sebi in je ponavadi (če ne gre, na primer,
za strokovni pogovor, kjer uporabljamo strokovno izrazoslovje) sploh ne preverjamo:
namreč, kaj pomenijo posamezne besede in kako jih uporabljamo.
Malce manj samoumevna - pa v resnici ne dosti manj - postane predpostavka (in
tisto, kar z njo predpostavljamo) na ravni povezovanja besed, na ravni stavkov, torej.
In to je obenem tudi raven, kjer sploh šele lahko govorimo o pravi predpostavki.
Pogoj, da sploh razumemo vprašanje, “A Barbara res ne hodi več z Matjažem?” je
namreč (poprejšnja) vednost, da Barbara nekoč (pred mesecem dni, še prejšnji teden,
do včeraj, ...) je hodila z Matjažem. Predpostavka vprašanja, “A Barbara res ne hodi
več z Matjažem” je torej “Barbara je hodila z Matjažem”. Kdaj natanko je to bilo, za
razumevanje vprašanja, “A Barbara res ne hodi več z Matjažem”, ni bistveno. Zelo
bistveno pa je, da oba, tako Primož kot Barbara, vesta, da (tiho, ne da bi to izrekla)
predpostavljata, da Barbara nekoč je hodila z Matjažem. Brez te predpostavke bi se
razgovor (za nekaj časa) ustavil in se pričel ukvarjati s samim seboj; oba govorca bi
morala namreč še enkrat preveriti ali govorita o isti Barbari in istem Matjažu, kdaj da
sta pričela hoditi ali pa celo, kaj “hoditi z nekom” sploh pomeni.
Predpostavke v našem govorjenju sploh niso nič posebnega: uporabljamo jih
takorekoč avtomatsko, nezavedno in naše življenje mirno teče dalje. Če pa se
ukvarjamo z jezikom in govorom (in retorika se ukvarja prav s tem), in še zlasti, če sta
govor in govorjenje naše orodje, je koristno, da se jih ovemo (da se ovemo, da
obstaja nekaj takega kot predpostavke), saj bomo tako pri svojem delu spretnejši in
učinkovitejši. Pa si oglejmo še nekaj primerov takšnih, vsakdanjih, predpostavk.
1) Po obilnem deževju oče reče: “Porkafiks, spet zamaka!”
Predpostavka = zamakalo je že (vsaj enkrat) prej.
2) Jože reče Janezu: “A veš, da je Lojze nehal kaditi?”
Predpostavka = Lojze je (pred tem) kadil.
3) Spet Jože Janezu: “Ti, a veš, da je Lojze spet nehal kaditi?”
Predpostavka = Lojze je (vsaj) enkrat že nehal kaditi (pa je znova začel)
4) Mitja svoji sestri: “A veš, da sem končno opravil izpit!”
Predpostavka: Mitja je že (vsaj enkrat) neuspešno opravljal izpit.
5) Spet Mitja svoji sestri: “A veš, da spet nisem opravil izpita!”
Predpostavka: Mitja je že (vsaj enkrat) neuspešno opravljal izpit.
Se lahko še sami spomnite kake predpostavke?
Katere predpostavke lahko najdete v govoru o Matjaževem primeru?
IMPLIKACIJA
Če je predpostavka tisti tihi, neizrečeni del (po)govora, ki predstavlja neko
minimalno skupno vednost, ki jo delita tako govorec kot sogovorec in ki je
(pred)pogoj, da (po)govor sploh lahko steče, pa implikacija predstavlja tisti tihi,
neizrečeni del (po)govora, ki je posledica (ne pogoj!) samega pogovora. Implikacija
je informacija, ki je govorec dobesedno ne izreče, ampak jo s tistim, kar izreče
dobesedno, samo nakaže in sogovorcu samo namigne, kaj in kje naj išče.
Če je torej predpostavka skupna tako govorcu kot sogovorcu in zato tudi nedvoumna
in enosmiselna (za oba), jima implikacija ni nujno skupna, predvsem pa ni
nedvoumna. Implikacija je tisto, kar iz že povedanega sklepa sogovorec, to pa je
odvisno od
a) tega, kar mu je povedal govorec, kakor tudi od
b) tega, kar ve že od prej.
Tisto, kar sogovorec ve že od prej, pa se lahko močno razlikuje od tistega, kar ve
govorec, saj smo ljudje različni, prihajamo iz različnih okolij in v življenju počnemo
različne stvari. Povsem mogoče je torej, da govorec ve, da je sogovorčeva poprejšnja
vednost drugačna od njegove in temu primerno priredi tisto, kar dejansko pove. To pa
ne pomeni le, da v primeru, ko dejansko ve, da sogovorec o dani stvari ne ve dosti,
temu ustrezno priredi in poenostavi, kar želi povedati. Smisel in lepota implikacije je
predvsem v tem, da sogovorcu lahko ponudimo tudi preveč ali pa premalo informacij
za en sam, po možnosti obema skupen, sklep: katere in kakšne implikacije (sklep) bo
iz povedanega sogovorec potegnil je v celoti odvisno od
a) tega, kar je slišal in
b) tega, kar že ve (ne nujno prav o stvari, o kateri teče beseda, temveč o svetu in
življenju na sploh).
Seveda pa je mogoče in celo verjetno, da bi kdo, ki o stvari ve več, ali ve druge in
drugačne stvari ali pa so njegove izkušnje na sploh drugačne, iz povedanega sklepal
povsem kaj drugega od pričakovanega. In prav v tem je bistvena razlika med
predpostavko in implikacijo: medtem ko je predpostavka za vse udeležence
pogovora enaka (in takšna tudi mora biti, če naj se sploh razumejo), se implikacije, ki
jih iz povedanega oz. slišanega potegnejo morebitni različni udeleženci pogovora,
med seboj lahko razlikujejo. Kar je razumljivo: če so namreč predpostavke
nekakšna skupna – četudi neizrečena – osnova, ki sploh šele omogoča začetek
razgovora, so implikacije šele rezultat, posledice tega razgovora: nekaj, kar lahko
ujamemo in razberemo “med vrsticami”. Ali pa tudi ne. Pač odvisno od tega, kako
dobro poznamo temo, o kateri gre beseda, in osebe, stvari in dogodke, ki v njej
nastopajo. Nenazadnje pa je implikacija, ki jo bomo iz povedanega potegnili, odvisna
tudi od tega, koliko nas vse skupaj sploh zanima, kako pozorni smo (pri poslušanju) in
kakšno je naše splošno (psiho-fizično) počutje. Povsem mogoče (celo verjetno) je
namreč, da nam bo v primeru, ko smo, na primer, utrujeni, marsikaj ušlo.
Oglejmo si zato še enkrat pogovor med Primožem in Lino.
Kdo so Primož, Lina, Barbara in Matjaž že vemo. Vemo tudi, da je Barbara nekoč
hodila z Matjažem; to je (tiha) predpostavka, ki nam sploh šele omogoča razumeti
Primoževo vprašanje, “A Barbara res ne hodi več z Matjažem?”. Kaj pa Barbarin
odgovor: “Ne, pravi, da se ga je naveličala, da je dolgočasen …”? Za nas, ki v odnose
med Primožem, Lino, Barbaro in Matjažem nismo posvečeni in jih poznamo le iz teh
drobnih zgodbic, takšen odgovor lahko pomeni le tisto, kar dobesedno pravi: da se ga
je Barbara naveličala, ker je dolgočasen. Za koga drugega iz njihove družbe pa bi to
utegnilo pomeniti še kaj drugega: morda je Lina svoje besede prav zato izgovorila z
nasmeškom; morda je pričakovala, da bo Primož iz njih sklepal (še) kaj več kot pa je
mogoče razbrati iz besed samih; morda Barbara vedno, ko si najde drugega fanta, o
prejšnjem reče, da je dolgočasen. Morda je prav to (beseda “dolgočasen”) znak, da
povedano še ni vse, da mora poslušalec pravo informacijo, pravo resnico, iskati za
besedami in med vrsticami. Možnosti je mnogo. Seveda pa o tem lahko sodi le tisti,
ki Barbaro pozna. Ali pa, po drugi strani, Lino. Morda pa sploh niso Barbarine besede
tiste, ki poslušalca opozarjajo na to, da mora izrečene besede razmakniti in pogledati,
kaj se skriva za njimi, morda je to prav Linin način, kako jih je povedala: z
nasmeškom. Morda je prav nasmešek tisti znak, ki nas opozarja, da se vsa resnica ne
skriva le v izgovorjenih besedah.
Ali pa moramo “rešitev” iskati v nadaljevanju, ko Lina pravi: “Pa tudi košarke ne
trenira več. Zdaj raje kolesari”. Morda je njen novi fant vnet kolesar, pa je pričela
kolesariti tudi sama? Ali pa je njen bivši fant navdušen košarkaš, pa ga preprosto ne
želi (ali pa ne more) več srečevati na treningih? Ali pa nič od tega. Morda je Lina tako
skrivnostna zato, ker bi rada pokazala, da ve nekaj več? Morda hoče Primoža prav s
tem skrivnostnim vedenjem napeljati k temu, da bi jo vprašal, za kaj gre, zakaj se
smehlja in kaj je tisto, kar ona ve, on pa ne?
Seveda pa moramo to (za kaj gre in če sploh za kaj) odkriti sami: vedno in vsakič
znova, v vsaki situaciji in ob vsakem (po)govoru posebej. Za razkrivanje implicitnega,
skritega, pomena ni namreč nikakršnega univerzalnega pravila in nikakršne splošno
veljavne formule. Nam pa pride v retoriki lahko zelo prav: če namreč vsega ne
povemo dobesedno, ampak ohranimo nekakšen vmesni prostor nedoločenosti in
nejasnosti, poslušalcem omogočimo, da v tej nejasnosti prepoznajo svoj pomen, svojo
interpretacijo. In jih tako pridobimo na svojo stran! Ali pa nejasnost ohranjamo,
dokler ne ugotovimo, kakšno je pravzaprav prepričanje in razpoloženje poslušalcev.
Potem pa jo ubesedimo prav v skladu s temi prepričanji in razpoloženji.
In v govoru o Matjaževem primeru? Bi lahko kaj, kar je bilo izrečeno, ohranili
kot (neizrečeno) implikacijo?
ARGUMENTACIJA
Jezikovni členki in implicitni pomen pa so izvrsten uvod v še eno, za retoriko zelo
pomembno, temo: argumentiranje ali utemeljevanje. Kaj Primož pravzaprav stori,
ko reče:
“… Ura je že šest. Odpraviti se bom moral”?
S prvim stavkom podpre drugega. Ali še drugače: s prvim stavkom utemelji drugega,
navede argumente zanj. Stavek (trditev, ugotovitev,…), “Ura je že šest”, predstavi
kot argument za sklep, “Odpraviti se bom moral”, ali še drugače, iz stavka, “Ura je
že šest”, sklepa na (potegne sklep) “Odpraviti se bom moral”.
To sklepanje je posredno in je posledica vloge, ki jo ima v prvem stavku členek že. Če
je namreč ura šest, mi pa to časovno stanje predstavimo kot, “Ura je že šest”, damo
svojemu sogovorcu implicitno, ne da bi to dobesedno izrekli, vedeti, da je že pozno
(pozno za nas, seveda). Lahko bi tudi rekli, da trditev, “Ura je že šest”, implicira neko
drugo trditev, namreč, “Pozno je že”, ki pa je ne izgovorimo in ostane implicitna. In
zakaj ostane neizgovorjena in implicitna? Prav zato, ker se nam zdi tako
samoumevno, da bo naš sogovorec, na osnovi našega prikazovanja časa (“Ura je že
šest” in ne, na primer, “Ura je šele šest”), sklepal, da hočemo povedati, da je (že)
pozno. In prav zato lahko tudi takoj preidemo na sklep, ki ga želimo predočiti
sogovorcu: “Odpraviti se bom moral”.
Naše sklepanje torej poteka nekako takole:
“Ura je že šest.” (argument oz. utemeljitev)
|
\ /
(implicitni (neizrečeni) argument: “Pozno je že”)
|
\ /
“Odpraviti se bom moral” (sklep)
Včasih se utegne zgoditi, da argumentativna sredstva, ki jih ponuja jezik sam (na
primer členki, kot v zgornjem primeru), sogovorcu ne bodo dovolj in bo zahteval še
dodatne utemeljitve. Tak je tudi naš primer z Lino, ki Primoževemu argumentu (“Ura
je že šest” > (pozno je že)) ugovarja s proti-argumentom (“Saj je šele šest” > (saj je še
zgodaj)), ki ga lahko razumemo kot zahtevo oz. prošnjo po dodatnih argumentih, po
dodatnih pojasnilih. In Primož ga tako tudi razume. Zakaj je zanj ura že šest, ne pa
šele šest kot za Lino? Zato, ker, kot pravi, mora še v trgovino in v čistilnico.
Opraviti imamo torej z dvema argumentoma:
1. Ura je že šest (=Pozno je že)
2. Še v trgovino in čistilnico moram,
ki oba stopnjevito (“Ura je že šest pa še v trgovino in čistilnico moram”) podpirata
sklep, “Odpraviti se bom moral”. Argumentov je seveda lahko tudi več, pač toliko kot
se nam jih zdi potrebnih za utemeljite sklepa, do katerega želimo priti oz. o katerem
želimo prepričati svojega sogovorca. V vsakdanjem življenju, kjer zaradi
funkcionalnosti in ekonomičnosti komuniciranja mnogo informacij ostane (in mora
ostati) implicitnih in neizrečenih, imamo najpogosteje opraviti z enim argumentom in
enim sklepom.
Ponavadi želimo od konkretnega argumenta (“Ura je že šest”) priti do konkretnega
sklepa (“Odpraviti se bom moral”), takšen prehod pa lahko omogoči le zelo splošna,
za vse sprejemljiva trditev, ki je skupna tako govorcu kot sogovorcu in nam je zato
niti ni treba izreči. V našem primeru bi to trditev lahko formulirali kot nekakšno
splošno veljavno in za vse sprejemljivo resnico, na primer: “Kadar je pozno, se
ponavadi odpravimo domov.”
In tako, v principu, izgleda sleherna argumentacija: poleg sklepa in argumenta, ki ga
podpira/utemeljuje, moramo vedno poiskati tudi neko splošno veljavno in za vse
sprejemljivo resnico, ki ju povezuje. Takšna je tudi verjetno najslavnejša
argumentacija o smrtnem Sokratu1, ki jo najdemo v takorekoč slehernem učbeniku
logike in argumentacije. Za kaj gre?
Recimo, da morate dokazati, da je Sokrat smrten (kar je zelo konkretna trditev, saj je
Sokrat zelo konkretna oseba). Kako, s čim boste podprli to trditev? Če sklep govori o
Sokratu, mora tudi argument govoriti o Sokratu, in ker ne gre za specialistično
argumentacijo v kaki posebni znanosti, temveč za nekaj splošnega, za človeško
smrtnost, ki je znana vsem, je zelo verjetno, da boste uporabili tale argument: Sokrat
je človek. Torej je Sokrat smrten. Konkreten sklep ste povezali (utemeljili) s
konkretnim argumentom. Ampak, kako, s čim? Z zelo splošno trditvijo – tako
splošno, da nam je najpogosteje niti izreči ni treba - ki pravi: Vsi ljudje so smrtni.
Popolna argumentacija bi bila torej videti takole:
Sokrat je človek (konkretna trditev ali konkretni argument)
Vsi ljudje so smrtni (splošna trditev ali splošni argument)
Sokrat je smrten (konkretni sklep)
Argumentiranje je – zlasti v znanostih – seveda lahko tudi mnogo bolj zapleteno, z
množico pravil, ki jih je potrebno natančno upoštevati, ampak tja se mi ne bomo
podajali; držali se bomo le argumentiranja v vsakdanjem življenju. Pa imamo v
1 Sokrat je bil eden najpomembnejših starogrških filozofov.
vsakdanjem življenju potemtakem sploh opraviti z argumentacijo, boste vprašali? Pa
še kako!
Argumentiranje je namreč dejavnost, s katero je prežeto vse naše življenje in
takorekoč sleherni trenutek, od trenutka ko zjutraj odpremo oči pa do trenutka ko
zvečer ležemo spat. Z malce pretiravanja bi lahko rekli, da je naše življenje eno samo
argumentiranje. Pa niti ne bi kaj dosti pretiravali. Poglejte, dan lahko začnete na več
načinov. Svojo mamo lahko, na primer, prosite: »A lahko prižgeš bojler? Rada bi se
stuširala!« Več kot očitno je, da imamo v tej prošnji opraviti z argumentom (»Rada bi
se stuširala!«) in sklepom (»A lahko prižgeš bojler?«), četudi je ta izražen v vprašalni
obliki.
Namesto tega bi lahko rekli tudi samo: »A lahko prižgeš bojler?«, brez da bi pojasnili,
zakaj, in zelo verjetno je, da bi mama iz tega izpeljala podoben sklep. Morda ne ravno
dobesedno, »Rada bi se stuširala!« (kar sploh ni pomembno; natančnost in
dobesednost ubeseditve, namreč), zelo verjetno pa je, da bi iz vaše prošnje sklepala,
da se želite (tako ali drugače) umiti. In če smo izrekli le argument, sklep pa zamolčali,
to še nikakor ne pomeni, da nismo argumentirali! Na teh straneh smo že večkrat
poudarili, da zaradi narave jezika in narave našega sporazumevanja vsega preprosto ni
mogoče izreči in biti povsem nedvoumen. Ta nemožnost popolne nedvoumnosti pa
ima seveda tudi svojo nasprotno stran: ni namreč verjetno, da bi s tistim, kar smo v
dani konkretni situaciji povedali, res želeli izraziti prav vse tiste pod- in nad-pomene,
ki jih besede že nosijo s seboj. V tem primeru bi bilo naše življenje ne le preveč
zapleteno, temveč že kar nemogoče, saj bi morali neprestano pojasnjevati, kaj smo
zares mislili in kaj ne. Dobro pa je, da se teh omejitev pri govorjenju in pisanju
zavedamo.
Lahko argumentacijo zdaj že definiramo? Poskusimo:
»Argumentacija je razumska, jezikovna in družbena dejavnost, katere namen je
narediti kako stališče za poslušalca ali bralca bolj ali manj sprejemljivo oz. bolj ali
manj nesprejemljivo.«
Da je argumentiranje nekaj, kar počnemo z jezikom in v družbi vsaj dveh (mene in
mojega sogovorca, na primer) že vemo. Kaj pa želimo povedati, ko pravimo, da je
argumentacija razumska? Kako naj to razumemo? Predvsem kot ločevanja retorike
in argumentacije. Retorika kot spretnost prepričevanja (ne le kot veščina dobrega in
pravilnega govorjenja) je namreč vse prepogosto razumljena že tudi kot
argumentacija, kar pa je nedopustno poenostavljanje in posploševanje. Recimo raje
takole: argumentacija seveda je prepričevanje, ni pa (vsako) prepričevanje že tudi
argumentacija. Poleg »razumskega« dela, argumentacije, retorika namreč pozna še
dva »nerazumska« prepričevalna načina, ki jima po starogrško pravimo ethos in
pathos.
Ethos je podoba o nas samih, vendar podoba, kot jo kažemo poslušalcem. Ne torej
nujno naša prava podoba, temveč podoba, za katero želimo, da jo vidijo poslušalci.
Konstruirana podoba torej, umetna podoba, podoba, ki z našo »pravo« podobo morda
niti nima kaj dosti opraviti. Je pa prilagojena cilju, ki ga kot govorci želimo doseči
(prepričati o nečem), in poslušalcem, od katerih je doseg tega cilja odvisen. Kar z
drugimi besedami povedano pomeni, da bi se, če cilj ostaja enak, različnim
poslušalcem (različnim javnostim, kakor pravijo danes) lahko predstavljali povsem
različno. Pač z namenom, da bi dosegli željeni cilj.
Pathos je nekakšna druga, nasprotna, stran ethosa in je z njim pogosto neločljivo
povezan. Pathos je namreč skupna oznaka za tisto početje govorca, s katerim skuša
namerno – mimo argumentacije in ne glede nanjo - vplivati na čustva in občutke
poslušalcev (na njihove strasti, kot so včasih rekli): bodisi z laskanjem in hvaljenjem
bodisi z blatenjem in podtikanjem, če naj navedemo le obe skrajnosti. Gre za početje,
v katerem smo, prav kakor v argumentaciji, vsakodnevno bolj ali manj (so)udeleženi,
in je zato še toliko bolj pomembno, da ga razločimo od »razumskosti« argumentacije.
In ker je namen tovrstnega početja lahko prav oblikovanje določene (samo)podobe za
določeno vrsto poslušalcev (na primer, »moralne trdnosti« za ene, »čustvenosti« za
druge, …), je včasih težko, če že ne kar nemogoče, ethos ločiti od pathosa.
Ethos in pathos sta sestavna dela retorične veščine in nespametno bi bilo to skrivati. V
argumentaciji pa takšno ravnanje ni dovoljeno in velja za hudo napako.
Argumentacija mora vedno upoštevati enaka osnovna pravila, ne glede na
poslušalce, ne glede na to, kdo argumentira in ne glede na obravnavano snov. Ta
pravila morajo biti nedvoumna in neprotislovna, ne pa poljubno prilagodljiva. V tem
je “razumskost” argumentacije.
Za kakšna pravila torej gre?
DOBRI IN SLABI ARGUMENTI
V znanosti argumentiranje in argumentacijo uravnavajo stroga pravila, ki natančno
določajo, kako morajo biti oblikovani argumenti oz. premise in kakšni morajo biti
odnosi med njimi, da bo tudi sklep pravilen in resničen. S temi vprašanji se ukvarja
logika.
Mi si bomo ogledali, katera pravila veljajo za vsakdanje argumentiranje, za
argumentiranje v vsakdanjem življenju. Ta pravila so malce ohlapnejša od pravil
argumentiranja v znanostih, lažje jih je obvladati in lažje uporabljati. Predvsem pa ne
uporabljajo pojmov resnice in resničnosti, ki se v vsakdanjem življenju - ko
govorimo o mnenjih, pogledih in stališčih posameznikov na posamezne stvari –
pogosto izmikata.
Nekako tri osnovna pravila so, ki jih moramo upoštevati pri argumentiranju v
vsakdanjem življenju. Glede na sklep (trditev), ki ga želimo utemeljiti (dokazati),
morajo biti argumenti:
- sprejemljivi
- relevantni
in
- zadostni.
Kaj to pomeni?
Denimo, da želi nekdo (recimo mu gospod X) utemeljiti trditev (sklep): Uradni jezik v
Sloveniji je slovenščina in za to svojo trditev navede dva argumenta: V Kranjski Gori
pozimi pogosto sneži in V Piranu pogosto sije sonce. Če vse te trditve uredimo
(najprej argumenti, potem sklep) dobimo takšno argumentacijo:
V Kranjski Gori pozimi pogosto sneži (argument).
V Kopru poleti pogosto sije sonce (argument).
Torej:
Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina (sklep).
Se vam zdi s takšno argumentacijo vse v redu? Je dejstvo, da je uradni jezik v
Sloveniji slovenščina, lahko kakorkoli povezano s tem, da v Kranjski Gori pozimi
pogosto sneži in da v Kopru poleti pogosto sije sonce? Seveda ne! Ampak,
pojdimo lepo po vrsti.
Prvi argument, V Kranjski Gori pozimi pogosto sneži, se zdi, sam na sebi - kot
samostojna trditev - sprejemljiv: v Kranjski Gori namreč pozimi (bolj ali manj
pogosto) res sneži. Ni pa sprejemljiv, če želimo z njim utemeljiti sklep, Uradni
jezik v Sloveniji je slovenščina: pogostost sneženja v Kranjski Gori ni namreč prav
v nikakršni zvezi z uradnim jezikom v Sloveniji. Še natančneje bi lahko rekli
takole: argument V Kranjski Gori pozimi pogosto sneži je sicer (sam na sebi)
sprejemljiv (1. kriterij dobre argumentacije), ni pa relevanten za sklep: Uradni
jezik v Sloveniji je slovenščina.
Oba argumenta bi torej lahko bila sprejemljiva, saj ni res le, da v Kranjski Gori
pogosto sneži, ampak tudi, da v Kopru pogosto sije sonce. Lahko bi se sicer (na dolgo
in široko) pogovarjali, kako pogosto je v resnici “pogosto”, ampak da je neka trditev
sprejemljiva pomeni preprosto to, da se nam - glede na naše izkušnje in glede na naše
poznavanje sveta in stvari v njem - zdi povsem mogoča, verjetna, morda celo
resnična. Vsekakor pa povsem sprejemljiva tudi kot morebitni argument. Ampak, kot
argument v korist česa, argument, ki naj podpre in temelji, kaj? Karkoli? Nikakor ne!
Primernost argumentov moramo namreč vedno presojati glede na vse tri kriterije:
sprejemljivosti, relevantnosti in zadostnosti. In če se trditvi o Kranjski Gori in
Kopru morda še zdita sprejemljivi takšni kot sta („sami na sebi“, kot včasih rečemo),
pa nikakor nista relevantni kot argumenta za sklep: Uradni jezik v Sloveniji je
slovenščina. Relevantnost argumenta namreč vedno presojamo glede na sklep, ki ga
mora utemeljiti: relevantnost pomeni preprosto to, da mora biti argument v
vsebinski, tematski povezavi s sklepom, ki naj bi ga utemeljil. Govoriti mora torej o
istih ali vsaj podobnih stvareh kot sklep. In verjetno si boste brez težav priznali, da
sneg v Kranjski Gori in sonce v Kopru nista prav v nikakršni povezavi z uradnim
jezikom v Sloveniji. Pravimo torej, da za sklep, ki ga želimo utemeljiti, nista
relevantna. Da bi za dani sklep (Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina) bila
relevantna kot argumenta bi morala tudi sama - na neki način, četudi posredno -
govoriti o slovenščini in uradnem jeziku.
Vse to pa, seveda, ne pomeni, da sta trditvi V Kranjski Gori pozimi pogosto sneži in
V Kopru poleti pogosto sije sonce kot argumenta povsem neuporabna, le sklep, ki ga
lahko utemeljita (v korist katerega lahko argumentirata), mora biti drugačen od tistega
s slovenščino kot uradnim jezikom. Kaj mislite, kakšen sklep bi takšna argumenta
lahko podprla?
Ker že od prej (iz šole, časopisov, radia, televizije, ...) veste, da je Kranjska Gora
zimsko turistično središče in da je Koper največje slovensko obmorsko mesto bi
morda lahko sklepali takole:
V Kranjski Gori pozimi pogosto sneži (argument).
V Kopru poleti pogosto sije sonce (argument).
Torej:
Kranjska Gora in Koper sta priljubljeni letoviški središči (sklep).
V gornji argumentaciji sta argumenta ne le sprejemljiva, temveč za sklep tudi
relevantna: ne le, da v Kranjski Gori pozimi res pogosto sneži in da v Kopru poleti
pogosto sije sonce (sprejemljivost), ti dve dejstvi (sneg v Kranjski Gori in sonce v
Kopru) sta tudi relevantni za sklep, da sta Kranjska Gora in Koper priljubljeni
letoviški središči. Zakaj? Zato, ker je za zimsko letovišče pomembna obilica snega, za
poletno pa obilica sonca in morja. In to Kranjska Gora in Koper vsekakor imata.
Toda, ali je to tudi že dovolj za dobro argumentacijo? Je obilica snega na eni in
obilica sonca in morja na drugi strani tudi zadosti za sklep, da sta mesti, ki s temi
dobrinami obilujeta, priljubljeni letoviški središči? Ne, seveda ne! Dobra
argumentacija mora poleg kriterijev sprejemljivosti in relevantnosti zadostiti tudi
kriteriju zadostnosti. To pomeni, da mora predstaviti zadostno količino oz. zadostno
število primerov (trditev, dokazov, …), ki določen sklep podpirajo ali z drugimi
besedami: en sam, četudi relevanten primer, ponavadi ni dovolj! V našem primeru bi,
da bi bil sklep sprejemljiv, morali vedeti vsaj še, ali Kranjska Gora in Koper imata za
letoviški mesti ustrezno infrastrukturo: Kranjska Gora za smučanje, Koper za kopanje.
V primeru Kopra pa je tu še vsaj en element, ki ga argument ne navaja, govori pa
proti sklepu, da bi Koper utegnil biti priljubljeno letoviško središče: Koper je namreč
največje slovensko pristanišče, morje pa je zaradi tega precej onesnaženo in v
glavnem neprimerno za kopanje.
Naša argumentacija torej ne zdrži: argumenta sicer sta sprejemljiva (sama na sebi) in
relevantna (glede na sklep), nista pa za sklep, ki ga želita podpreti, zadostna. In če
neki argument za utemeljitev danega sklepa ni zadosten, tudi njegova sprejemljivost
in relevantnost ne pomagata.
Da bodo stvari bolj razumljive, si oglejmo še en podoben primer. Tokrat ne gre za že
vnaprej dana argumenta in sklep, ampak za zvezno besedilo, iz katerega jih je
potrebno šele izluščiti. Da da, argumentacija v vsakdanjem življenju je vedno taka:
zavita in skrita v mnogo besed, ki pogosto nimajo nikakršne argumentativne
vrednosti. In ko iščemo argumente in sklep(e) se moramo previdno prebiti skozi ta
gozd besed, oklestiti in izločiti nepotrebne, tako da na koncu ostanejo le argumenti in
sklep(i). Pa poskusimo. Besedilce smo si izposodili iz nekega belgijskega časnika,
kjer je bilo objavljeno v rubriki Pisma bralcev:
V park smo prišli ob 7.25 popoldan in blagajničarka je voljno vzela naš denar za
vstopnino. Ko smo vstopili v živalski vrt in prečkali most je zvočnik naznanil, da se
živalski vrt zapre ob 8.00. Pozanimali smo se, če bi lahko dobili vstopnico za
naslednji dan. Odgovor je bil ne.
Skratka, očitno je, da je Antwerpen zelo neprijazno mesto, ki mu je le do tega, da bi
turiste čimbolj oskubil.
To je celotno besedilo pisma. Zdaj pa moramo iz njega izluščiti argument(e) in
sklep(e). To lahko naredimo na dva načina; ne le tako, da oklestimo tisto, kar se nam
ne zdi pomembno (ta pristop se lahko obrne tudi proti nam, saj se nam utegne zgoditi,
da nam na koncu (po pretiranem kleščenju) ne bo ostalo nič uporabnega), temveč tudi
tako, da povedano povzamemo in strnemo v argument (ali dva). In prav slednje bomo
tudi storili.
Torej, kaj smo izvedeli iz pisma? Da je skupina turistov pol ure pred zaprtjem prišla v
antwerpenski živalski vrt, da so za to, da se živalski vrt zapira, izvedeli šele potem, ko
so že vstopili, in da jim blagajničarka vstopnice ni hotela zamenjati (tako, da bi
živalski vrt lahko obiskali naslednji dan). Vse zgoraj povedano bi lahko strnili v
trditev: Nekaj turistov je bilo deležno neprijaznega ravnanja v antwerpenskem
živalskem vrtu. Ta trditev (ki je v besedilu kot take ni, saj je razdrobljena na več
delnih trditev) nastopa kot argument za sklep (ki ga je izoblikoval že sam pisec pisma,
mi smo ga le skrčili v bolj jedrnato obliko): Antwerpen je neprijazno mesto, ki le
izkorišča turiste. Celotno argumentacijo torej lahko urejeno zapišemo takole:
Nekaj turistov je bilo deležno neprijaznega ravnanja v antwerpenskem živalskem vrtu
(argument).
Torej:
Antwerpen je neprijazno mesto, ki le izkorišča turiste (sklep).
No, zdaj pa si to argumentacijo oglejmo v luči treh kriterije dobre argumentacije:
sprejemljivosti, relevantnosti in zadostnosti.
Lahko rečemo, da je argument sprejemljiv? V dogodku sami nismo bili udeleženi, na
svoje lastne izkušnje se ne moremo opreti (razen, seveda, če česa podobnega v
antwerpenskem živalskem vrtu nismo bili deležni tudi sami), nimamo pa nobenega
razloga, da piscu pisma ne bi verjeli. Recimo torej, da argument je sprejemljiv. Je
tudi relevanten? Je, saj govori o antwerpenskem živalskem vrtu, ki je del Antwerpna,
o katerem govori sklep. Argument je torej sprejemljiv in relevanten. Kaj pa
zadosten? Spomnimo se, da je argument (oz. argumenti) zadosten le, če navaja
dovolj (zadostno število) razlogov, ki lahko podprejo in utemeljijo dani sklep. Lahko
res rečemo, da je dejstvo, da je bilo nekaj turistov deležno neprijaznega ravnanja v
antwerpenskem živalskem vrtu zadosten argument za posplošeni sklep, da je celoten
Antwerpen neprijazno mesto, ki le izkorišča turiste? Seveda ne moremo! Ene same,
delne in omejene, izkušnje ne moremo nikoli posplošiti na celoto! In iz poznavanja
enega samega dela ne moremo in ne smemo nikoli soditi o celoti, katere del je.
Zdaj ko veste, kakšni so dobri in slabi argumenti, bi v govoru kaj spremenili?