dolinsek katjusa 2013 · 2013-07-25 · govorni organi. na drugi strani s o zelo pomembne otrokove...

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKA NALOGA

KATJUŠA DOLINŠEK

KOPER 2013

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Visokošolski strokovni študijski program

Predšolska vzgoja

Diplomska naloga

POIMENOVALNE ZMOŽNOSTI OTROK V PRVEM

STAROSTNEM OBDOBJU

Katjuša Dolinšek

Koper 2013 Mentor: izr. prof. dr. Vida Medved Udovič

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Katjuša Dolinšek, študentka študijskega programa Predšolska vzgoja,

izjavljam,

da je diplomska naloga z naslovom Poimenovalne zmožnosti otrok v prvem starostnem

obdobju:

– rezultat lastnega raziskovalnega dela,

– so rezultati korektno navedeni in

– nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

______________________

V Kopru, dne

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici izr. prof. dr. Vidi Medved Udovič za vso

strokovno pomoč in koristne nasvete pri izdelavi diplomske naloge.

Prav tako se zahvaljujem tudi svoji družini in možu za vso podporo v času študija.

POVZETEK

Govor kot sredstvo komunikacije ima izredno socialno-psihološko funkcijo. Njegov

pomen je pri otrocih mnogo bolj poudarjen kot pri odraslih, saj je povezan z mišljenjem

in je zato bistveni element kognitivnega otrokovega razvoja ter odsev njegovega

razvoja na drugih področjih. Prav zaradi pomembne vloge govora pri otrocih je v

zgodnjem otroštvu ena temeljnih nalog vzgoje razviti otrokovo jezikovno zmožnost. V

teoretičnem delu diplomske naloge je pozornost namenjena govornemu razvoju v

zgodnjem in poznem otrokovem obdobju življenja. Poleg tega so predstavljeni tudi

dejavniki otrokovega razvoja govora in načini spodbujanja le-tega. V empiričnem delu

naloge nas je zanimalo, ali so otroci učinkovitejši pri poimenovanju stvari ob zgodbi ali

didaktični igrači oziroma igri ter v kolikšni meri vključijo nova spoznanja v vsakdanji

govor samoiniciativno oziroma s spodbudo, pri čemer nas je zanimalo predvsem

poznavanje barv. Za odgovore na raziskovalna vprašanja je bila uporabljena metoda

analize krajših zgodb in didaktičnih pripomočkov. Rezultati so pokazali, da so bili otroci

pri poimenovanju barv uspešnejši pri uporabi didaktičnih pripomočkov. Nova spoznanja

so v vsakdanji govor najpogosteje vključili s pomočjo zunanje spodbude. Izkazalo se je,

da določene sociodemografske značilnosti zelo vplivajo na razvoj govora, v našem

primeru so bile tako deklice veliko bolj uspešne pri pridobivanju novih spoznanj kot

dečki.

KLJUČNE BESEDE: govor, predšolski otroci, predšolska vzgoja, dejavniki razvoja

govora, poznavanje barv.

SUMMARY

Speech as a means of communication has an exceptional social-psychological

function. Its meaning is far more emphasised in children than adults as it is connected

with thinking and is therefore the essential element of a child’s cognitive development

and a reflection of their development in other areas. Particularly due to the important

role of speech with children one of the fundamental tasks of education in early

childhood is to develop the child’s linguistic ability. Therefore, in the theoretic part of

this diploma paper attention is paid to speech development in the early years of

childhood and in the later years of childhood. In addition, factors of a child’s speech

development and ways of encouraging them are also presented. In the empiric part of

the paper we were interested in discovering whether children are more efficient in

naming things while being told a story or using a didactic toy, that is, game and to what

degree they incorporate new discoveries in everyday speech at their own initiative or

by outside encouragement, whereby we were especially interested in how they

recognise colours. The method of analysing short stories and didactic tools was used

to answer these research questions. Results showed that children were more

successful in recognising colours while using didactic tools. New discoveries were most

often included in everyday speech with the help of outside encouragement. It turned

out that certain socio-demographic characteristics greatly affect speech development;

in our case girls were far more successful in acquiring new discoveries than boys.

KEY WORDS: speech, preschool child, preschool education, factors in a child's

development, recognising colour.

KAZALO VSEBINE

1 UVOD .................................................................................................................... 1

2 RAZVOJ GOVORA ................................................................................................ 2

2.1 Govorni razvoj v zgodnjem otrokovem obdobju .............................................. 5

2.2 Govorni razvoj v poznem otrokovem obdobju ................................................. 8

2.3 Dejavniki otrokovega razvoja govora .............................................................. 8

2.4 Spodbujanje otrokovega govornega razvoja ..................................................11

3 EMPIRIČNI DEL .................................................................................................. 13

3.1 Opredelitev raziskovalnega problema ...........................................................13

3.2 Cilji diplomske naloge ...................................................................................13

3.2.1 Raziskovali vprašanji ..............................................................................13

3.2.2 Metodologija raziskave ...........................................................................13

3.3 Potek raziskave .............................................................................................15

3.4 Interpretacija rezultatov analize .....................................................................16

4 ZAKLJUČEK ....................................................................................................... 22

5 LITERATURA ...................................................................................................... 24

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Uspešnost poimenovanja barv glede na spol ................................................... 18

Graf 2: Raba poimenovanja barv v vsakdanjem govoru glede na čas opazovanja ...... 20

KAZALO TABEL

Tabela 1: Komponente govora, ki jih ocenjujemo z lestvicama govornega

razumevanja in govornega izražanja (Kranjc idr. 2007: 335) ....................................... 14

Tabela 2: Uspešnost otrok pri poimenovanju barv po poslušanju zgodb ......................16

Dolinšek, Katjuša (2013): Poimenovalne zmožnosti otrok v prvem starostnem obdobju. Diplomska naloga.

Koper: UP PEF.

1

1 UVOD

Govor je celota jezikovnega sistema, ki mu pripadamo, je individualiziran jezik

(Šajina 1987) in ima izreden pomen za posameznikovo življenje, saj je orodje

komuniciranja. Kot navaja Marjanovič Umek (1991), je govor tudi pomemben dejavnik

pri razvoju posameznikove osebnosti ter njegovi socializaciji.

Njegov pomen je pri otrocih še nekoliko bolj izražen kot pri odraslih. Ker je otroški

govor ena bolj zapletenih psihičnih funkcij, ki se zlasti v obdobju malčka in zgodnjega

otroštva razvija količinsko zelo hitro (Kranjc idr. 2007), je v tem obdobju pomembno

razvijati otrokove jezikovne zmožnosti.

V diplomski nalogi je pozornost namenjena razvoju otrokovega govora ravno v tem

obdobju (s poudarkom na poznavanju in poimenovanju barv), pri čemer sem poskušala

odgovoriti na naslednji raziskovalni vprašanji:

– Ali je otrok učinkovitejši pri poimenovanju ob zgodbi ali didaktični igri oziroma

igrači?

– Ali otrok vključi nova poimenovanja v vsakdanji govor samostojno ali s spodbudo?

Do odgovorov na zastavljeni raziskovalni vprašanji sem prišla z uporabo

kvalitativnih metod raziskovanja ter s pomočjo deskriptivne in etnografske metode. Za

pripomočke sem uporabila didaktične igrače in zbirko zgodb z vsebino, ki se je

navezovala na barve.

Pri interpretaciji dobljenih rezultatov raziskave sem se v veliki meri naslonila na

obstoječo strokovno literaturo s tega področja, predvsem na sledeče vire: Umek

(1991), Kranjc idr. (2007) in Knaflič (2009).

Diplomska naloga je v grobem sestavljena iz dveh delov. Teoretični del, v katerem

so opisane značilnosti govornega razvoja v zgodnjem in poznem otrokovem obdobju

življenja. Poleg tega so izpostavljeni tudi dejavniki otrokovega govornega razvoja in

načini spodbujanja razvoja govora. Drugi del diplomske naloge obsega empirični del,

kjer so predstavljeni metodologija, izsledki in analiza raziskave. V zadnjem poglavju so

podani zaključki in sklepne misli.


Koper: UP PEF.

2

2 RAZVOJ GOVORA

Govor je v človekovem vsakdanu in njegovem razvoju zelo pomemben, saj je

orodje komuniciranja. Pri majhnem otroku je njegov pomen še nekoliko večji kot pri

odraslih. Ker je govor povezan z mišljenjem, je namreč bistveni element kognitivnega

otrokovega razvoja in odsev njegovega razvoja na drugih področjih (I feel psychology

2009).

Govorno izražanje je zapleten psihofiziološki proces, na katerega vplivajo tako

biološki kot psihološki in socialni dejavniki. Z vidika bioloških dejavnikov je pomembno

ustrezno razvito in zrelo osrednje živčevje, ki govor vodi in nadzira (Grobler 1985), in v

tem smislu je »govor najbolj sestavljena funkcija centralnega živčnega sistema«

(Žnidarič 1993: 13). Poleg tega so pomembni tudi pravilno razviti čuti (zlasti sluh) in

govorni organi. Na drugi strani so zelo pomembne otrokove izkušnje v zgodnjih letih in

dovolj razvite umske sposobnosti (Grobler 1985). V tem oziru je govor »osnovno

sredstvo ljudske komunikacije, pogoj za zadovoljevanje socialnih potreb posameznika

in orožje za prenos znanja. Govor je komunikacija s pomočjo jezika« (Žnidarič 1993:

13).

Vsi navedeni dejavniki, torej biološki, psihološki in socialni, vplivajo na to, da otroci

začnejo govoriti pri različnih starostih in da vsi otroci ne začnejo uporabljati veliko

različnih besed ali dolgih stavkov. Ne glede na to pa velja, da je zaporedje stopenj, po

katerih razvijamo govor, univerzalno, torej za vse otroke enako (Grobler 1985).

Pri govoru gre za neka spoznanja, ki jih mora otrok osvojiti, da lahko izrazi, kaj

čuti. Zato pravimo, da je jezik vselej jezik uma oz. misli, saj otrok, ki se verbalno

sporazumeva z drugimi, v svojem govoru izraža tudi zmožnost razumevanja pogledov,

prepričanj, stališč tistih oseb, s katerimi se sporazumeva (Kranjc idr. 2007: 328).

Podobno pravi tudi Batistič Zorec (2000: 73), saj ima »govor mnoge funkcije,

najosnovnejša pa je, da besede simbolizirajo stvari in dogodke, zato s pomočjo govora

mišljenje osvobaja vezanosti na trenutno situacijo. V razvoju govor otroku omogoča, da

inteligentno sodeluje v socialnem življenju skupine, ki ji pripada«.

Pri tem je zelo pomemben pogovor z otrokom, s katerim utrjujemo in dopolnjujemo

otrokova spoznanja. Pogovor usmerja otroka v samostojno razmišljanje in sklepanje.

Otroci se morajo naučiti poslušati sogovornika, počakati, da pridejo na vrsto, ne da


Koper: UP PEF.

3

govorijo hkrati; učenje kulturnega načina medsebojnega komuniciranja tako z odraslimi

kakor med vrstniki je zato zelo pomembno in bi ga moral otrok ob pomoči staršev in

vzgojiteljev osvojiti v predšolskem obdobju (Kranjc idr. 2007).

Psiholog Piaget pravi, da se govor lahko razvije po senzomotorni fazi (od rojstva

do dveh let), saj ima otrok takrat že določena spoznanja in je že imel izkušnje s

predmeti. V fazi senzomotornega razvoja se intelektualni procesi razvijajo še pred

govorom, ker otrok v tem času pride do spoznanja le z zaznavo in gibi (dokazi, da je

kognitivni razvoj pred jezikovnim), kar Piaget poimenuje praktična inteligentnost

(Labinowicz 2010).

Triletni otrok že lahko začne pripovedovati o tem, kaj on in drugi mislijo, in pokaže

razumevanje za povezanost med tem, kar vidi in kar ve. Kasneje, v obdobju zgodnjega

otroštva, pa razvije metaspoznavne in metajezikovne zmožnosti (Krajnc idr. 2007:

328).

Prve besede otroci običajno spregovorijo med 10. in 16. mesecem, deklice po

navadi nekoliko prej kot dečki. Otroci, stari od enega do štirih let in pol, so najbolj

dovzetni za učenje jezika, v teh letih se jim govor tudi najbolj oblikuje. Na vprašanje,

zakaj ravno takrat, je težko enoznačno odgovoriti, saj je odgovor odvisen od

perspektive, ki jo zavzamemo v odnosu do predmeta zanimanja. Na področju razlage

otroškega govora prevladujejo vedenjske, biološke, generativno-transformacijske in

kognitivne teorije (Marjanovič Umek 1990):

– predstavniki vedenjske teorije (Skinner) uvrščajo govor med motorične reakcije in

ga razlagajo po modelu DRAŽLJAJ – ODGOVOR – OKREPITEV (vedno socialne

narave). Razvoj oz. učenje govora naj bi potekalo po tako imenovanih »eho«

odgovorih, kjer otrok posnema besede, ki jih sliši od staršev. Če so besede dovolj

podobne prvotnemu dražljaju, jih starši nagrajujejo. Otrok ob določenem dražljaju

izgovori besedo, ki jo bo kasneje vedno ponavljal, ko bo prisoten dražljaj,

– zagovorniki ideje, da so govorne strukture prirojene, so pripadniki biološke teorije

(H. Bee), ki trdijo, da je biološka osnova tista, ki določa razvojne oblike

spoznavanja in govora. Pri tem je potrebna določena stopnja zrelosti živčnega

sistema, ni pa zadosten pogoj za govorni razvoj. Največ prvih besed se otrok nauči

s posnemanjem, kar pa še ne pomeni, da se je naučil govoriti,

– avtor splošne jezikovne teorije oz. generativno-transformacijske teorije, N.

Chomsky, zanika pomen učenja pri govornem razvoju, saj je po njegovem mnenju


Koper: UP PEF.

4

jezik prirojena struktura, ki jo okolje samo aktivira. Otrok naj bi le slišal govor, ki se

uporablja v njegovem okolju,

– pripadniki kognitivne teorije razlagajo govorni razvoj v kontekstu razvoja pojmov in

menijo, da govorni razvoj temelji na spoznavnem razvoju. Otroci do četrtega leta in

pol oblikujejo svoj aktiven govor, pogosteje pa izražajo tiste, ki jih razumejo in so

se jih naučili z miselnimi operacijami (Marjanovič Umek 1990).

Vsaka od omenjenih teorij prispeva svoj delček k mozaiku razumevanja razvoja

govora otroka, vendar pa nobena teorija ne pove vsega o govoru. Njihova uporabnost

je razvidna iz prispevka h komplementarni razlagi različnih vidikov govornega razvoja.

To je v skladu z dejstvom, da je govor zapleten in neomejen potencial človekovega

funkcioniranja (Marjanovič Umek 1990).

Razvoj se vsekakor začne v družini, saj gre pri učenju govora za povezavo med

dozorevanjem in vzgojo, pri čemer je v ospredju komunikacija otrok–starši. Številne

raziskave kažejo na to, kako pomembna je vloga staršev, da na pravi način dovolj

zgodaj otrokom približajo branje. Vse več staršev se tega zaveda in si želijo, da bi bili

njihovi otroci uspešnejši, kot so bili oni sami. Izhajajo iz svojih lastnih družinskih

izkušenj, kar pomeni, če oni sami niso bili deležni branja v družini, potem tudi v vlogi

staršev niso dovolj vešči, ko je treba branje približati otroku. Družine, ki nimajo oz.

imajo manjše bralne navade, se povezuje z nižjo stopnjo izobrazbe in posledično s

slabšim socialnim statusom, zato se jih »drži« mnenje, da znanje in izobrazba za njih

nista vrednoti. Danes seveda vemo, da je veliko takih družin, ki se zavedajo, da je

izobrazba pomembna vrednota in za mnoge izhod iz revščine. Kljub temu pa

življenjske okoliščine mnogim ne dopuščajo, da bi starši svojim otrokom zagotovili

ustrezno oz. boljšo izobrazbo. Ker pa velja, da živimo v medijsko izpostavljeni družbi, je

vsaka družina na tak ali drugačen način v stiku s pismenostjo. Z različnimi oblikami

tiska (tako tiskanega kot elektronskega gradiva) se seznanjajo otroci že pred vstopom

v šolo ne glede na družinski status. Otrok lahko razvija govor že ob gledanju televizije,

ob raznih družinskih srečanjih, praznikih ali pri raznih gospodinjskih opravilih (Knaflič,

Bucik 2009).

Vsaka od omenjenih teorij prispeva pomemben del k razlagi govornega razvoja

otrok (Marjanovič Umek 1990), in ne glede na to, za katero od teorij gre, avtorji

ugotavljajo, da je govor povezan z drugimi spoznavnimi procesi, npr. mišljenjem,

spominom, socialnim spoznavanjem ipd. (Krajnc idr. 2012: 328).


Koper: UP PEF.

5

2.1 Govorni razvoj v zgodnjem otrokovem obdobju

Razvoj govora poteka skozi obdobja intenzivnega učenja in obdobje mirovanja, pri

čemer otrok osvaja govor svojega socialnega okolja. Otrok se govora uči počasi s

poslušanjem in posnemanjem oseb, s katerimi preživi večino svojega časa, ti pa so

otroku dober ali slab govorni model. V osvajanju govora otrok na osnovi glasovnega

razpoznavanja in posnemanja najintenzivneje napreduje med četrtim in osmim letom

starosti (ZGNL 2009).

V prvem letu starosti poteka faza, ki jo imenujemo »pripravljalno predfonematično

obdobje«. Ima več stopenj, ki si sledijo v naslednjem vrstnem redu (Dobnik 2005):

– KRIČANJE (vokalizacija): to so vsi glasovi, ki jih dojenček izvaja instinktivno,

podobni so samoglasnikom. Ti glasovi so neopredeljeni in že predstavljajo neke

vrste pripravo za kasnejše samoglasnike;

– BRBLJANJE: je nenamerno in refleksno. Je izraz otrokovega občutenja (ugodja ali

neugodja);

– ČEBLJANJE: v drugi polovici prvega leta začne dojenček ritmično ponavljati zloge;

– EHOLALIJA: je obdobje, ko dojenček začne posnemati govor odraslih. Ta pojav

bistveno vpliva na nadaljnji razvoj govora. Otrok posluša govor okolice in tudi

razne šume ter naravne zvoke, vse to pa poskuša posnemati z mimiko in sogibi.

Oponašanje je še instinktivno, vendar s poslušanjem in posnemanjem okolice

začne prehajati v zavest. Proti koncu prvega leta se otroku močno razvije slušno

dojemanje, posledično pa se tudi njegovo razumevanje govora izboljša. Velik vpliv

imajo ugodna čustva, ki pozitivno vplivajo na razvoj sposobnosti razumevanja

govora, vse to pa pospeši otrokov razvoj (Dobnik 2005).

Kot pravi Grobler (1985), se otrok sporazumeva z materjo že v prvi fazi – obdobju

kričanja. Sporazumeva se z določenim jokom ali krikom, in če se mati ustrezno odziva

na otrokove potrebe, se bo v otroku začelo razvijati spoznanje, da lahko vpliva na svojo

okolico. Otrok je v tem obdobju občutljiv tudi na zunanje zvočne dražljaje in že začenja

dojemati, od kod prihajajo zvočni dražljaji, odziva se tudi na ton materinega glasu. Tako

ga umirjen glas umiri, medtem ko ga premočan, napet in jezen glas še bolj vznemiri.

Dojenček kmalu začne osvajati glasove materinega jezika; tej fazi otrokovega

razvoja pravimo brbljanje. V tem obdobju je brbljanje sprva refleksno delovanje in igra

govornih organov. Prav tako kot dela dojenček, kadar je sit in zadovoljen, naključne

gibe z rokami in nogami, jih naključno dela tudi z govornimi organi. Vedno bolj so


Koper: UP PEF.

6

glasovi, ki so izraz dojenčkove igre z govornimi organi, podobni glasovom materinega

jezika. Otrokov sluh in slušna percepcija za govor se vedno bolj razvijata in kmalu

opazimo v otrokovem brbljanju že samoglasnike (a, e, i, o, u) in nekatere soglasnike (p,

b, m, t, d, k, g) (Grobler 1985).

Ko dojenček začne povezovati posamezne glasove v zloge, pravimo, da je prišel v

obdobje čebljanja. Otrok se zabava, ko izgovarja razne zloge (ma, ta, ba, ma-ma). S

temi zlogi izraža željo po ritmičnosti in ponavljanju, oboje pa mu povzroča užitek.

Zaradi večkratnega ponavljanja nastajajo trdnejše zveze med motoričnimi in slušnimi

središči v možganski skorji. V tem obdobju je treba otroku omogočiti, da kar največ

čeblja, treba pa je tudi veliko ponavljati z njim. S tem pri njem postopoma razvijamo

sodelovanje med lastnim glasovnim izražanjem in tistim, ki ga je slišal (Grobler 1985).

Otrok začne posnemati govor svoje okolice v obdobju eholalije, kjer se uči

povezovati slušne vtise pri govoru s svojim ali tujim izgovorom. To mu omogoča, da

lahko posnema glasove, zloge in skupine zlogov, ki jih ima priložnost slišati v svojem

okolju. Skoraj istočasno se s posnemanjem govora okolja hitro razvija slušno

dojemanje, zato se izboljšuje razumevanje govora. Slednje je veliko bolj razvito kot

dojenčkova sposobnost za izreko, saj glasovi govora še niso kakovostni (Grobler

1985).

Otrok spregovori prvo besedo okrog svojega prvega leta, vendar so v tem med

otroki, kot že rečeno, velike razlike. O prvi besedi govorimo tedaj, ko je očitna zveza

med izgovorjeno besedo in predmetom, osebo ali okoliščino. Torej prve besede

pomenijo misli ali stavke in jim pravimo »monoreme« (enobesedni stavki). Beseda

»mama« lahko pomeni lačen sem, vzemi me, pridi sem in podobno. Prve besede

pomenijo tudi stavke, s katerimi otrok izraža svoje želje in potrebe. Prve otrokove

besede so samostalniki, otrokova poglavitna dejavnost v tem obdobju pa imenovanje

predmetov (Grobler 1985).

Obdobje prvega govora se začne med 15. in 18. mesecem starosti. To je čas, ko

je otrok bolj stabilen in ga hoja ne zaposluje preveč. Otrok tedaj spoznava, da ima

vsaka beseda natančno določen pomen. Postane radoveden in sprašuje »Kaj je to?« S

tem vprašanjem se vedno obrača na odrasle in jih s tem opozarja na svojo rastočo

potrebo po govornem izražanju. Že malo pred pojavom prve besede lahko opazujemo

govorni razvoj z dveh vidikov: na eni strani mora otrok osvojiti vse glasove materinega

jezika (torej opazujemo izreko glasov govora), na drugi strani pa se otrokov govor


Koper: UP PEF.

7

razvija vsebinsko. Torej istočasno potekata razvoj izreke glasov materinega jezika in

razvoj vsebinske plati govora (Grobler 1985).

Osvajanje sistema glasov materinega jezika je temelj obvladovanja jezika. Že v

fazi brbljanja se pojavlja širok razpon različnih glasov, po katerem so si podobni vsi

dojenčki ne glede na to, v katerem jezikovnem prostoru živijo. Razvoj izreke glasov

poteka v stopnjah in med otroki so tukaj velike razlike – odstopanja od normale so

velika. Nekateri otroci že s tremi leti izgovarjajo vse glasove našega jezika, nekateri pa

jih obvladajo šele pri sedmih letih (Grobler 1985).

Potek izreke glasov pri otrocih ni slučajen. Najprej otrok obvlada soglasnike (ki v

začetku niso tako stabilni kot pri odraslih) in že nekatere samoglasnike. Razvojni

proces za glasove p, b, d, n in j ter za t, k, g in v je končan še pred drugim letom. Po

drugem letu se začnejo razvijati f, h, l, c, z in s ter proti koncu tretjega leta se začnejo

razvijati r, č, ž in š. Nedvomno je, da se glasovi, ki še niso avtomatizirani do šestega

(sedmega) leta, začnejo utrjevati kot nepravilni in se kažejo kot težave pri govoru. Pri

treh (štirih) letih je artikulacija glasov r, č, ž in š še nestabilna, nepopolna in pri večini

otrok predvsem nezadostno utrjena. Pri petih letih naj bi se razvoj izreke glasov končal,

čeprav je razvidno, da sičniki in šumniki delajo še mnogim otrokom težave predvsem v

soglasniških skupinah (Grobler 1985).

Glede razvoja vsebinske plati govora velja, da otrok sprva več razume, kot zmore

povedati. Z razvojem in spodbudami pa se razlika med aktivnim in pasivnim besednim

zakladom zmanjša. Predšolski otrok je besedno zelo ustvarjalen, rad ponavlja besede,

ki jih ne razume. Še zlasti pritegnemo otrokovo pozornost z ritmom, zato so za

najmlajše pomembne ritmične izštevanke, vedno znova jih želijo slišati in ponavljati

(Dobnik 2005).

Otrok približno vsako leto podaljša stavek za eno besedo. Za otroka v drugem letu

je značilen stavek z dvema besedama, za petletnega pa stavek s petimi besedami.

Precej časa odgovarja z eno besedo in kratkim stavkom, ker je tudi njegov interes še

vedno kratek in mora tudi stalno menjavati dejavnosti. Stavki so zato pretrgani,

nepovezani in otroku pogosto zmanjka besed (Dobnik 2005).


Koper: UP PEF.

8

2.2 Govorni razvoj v poznem otrokovem obdobju

»Po razvojni fazi dvobesednega stavka se govor zelo intenzivno razvija v vse smeri:

natančno uporabo govornih glasov, različne in sestavljene stavčne strukture, razvoj

besednega pomena« (Marjanovič Umek 1990).

Po drugem letu starosti lahko rečemo, da otroci že tvorijo pravo strukturo stavka, pred

tem gre le za neko nizanje besed. V tem obdobju je otrok že sposoben tvorbe daljših stavkov,

kar pa še ne pomeni, da je zato govorno bolj zrel. V tem obdobju začnejo otroci razvijati tudi

kompleksnost in raznolikost stavkov (Marjanovič Umek 1990).

V poznem otrokovem razvoju (po drugem letu) se razvijajo vprašalni, nikalni in sestavljeni

oz. kompleksni stavki ter tudi besedni pomen (Marjanovič Umek 1990).

Na spletni strani Zavoda za gluhe in naglušne (ZGNL 2009) je zapisano, da naj bi petletni

otrok že znal izreči vse glasove (foneme) materinega jezika. Statistični podatki kažejo, da ima

večina otrok pravilno izreko glasov v govoru, so pa tudi otroci, ki imajo nepravilen govor. Takih

naj bi bilo v povprečju 25 odstotkov.

Govorne težave se kažejo kot (ZGNL 2009):

– opuščanje glasov,

– zamenjava glasov, zlogov,

– pačenje glasov,

– ponavljanje glasov, delov besed ali celo celih besed,

– nezmožnost izreke glasov, delov besed zaradi blokade,

– monotonost ipd.

Zaradi nepravilne izreke je otrokov govor lahko manj razumljiv in za okolico večkrat

neugoden ter moteč. To neugodje okolice občuti in zazna tudi otrok, posledično pa te izkušnje

v komunikaciji lahko vplivajo na otrokov čustveni razvoj, njegovo šolsko uspešnost in kasneje

na poklicno izbiro (ZGNL 2009).

2.3 Dejavniki otrokovega razvoja govora

Veliko je dejavnikov, ki vplivajo na razvoj otrokovega govora. To so kakovost družinskega

okolja, socialno-ekonomski dejavniki družine, otrokov spol, vrtec in vrstniška skupina (okolje)


Koper: UP PEF.

9

ter genetski dejavniki (Marjanovič Umek idr. 2006: 50).

– Kakovost družinskega okolja

Starši imajo pomembno vlogo pri oblikovanju bolj ali manj kakovostnega družinskega

okolja, ki vpliva na razvoj otrokove govorne kompetentnosti. Različne možnosti za razvoj, ki jih

otroku ponuja družinsko okolje, so najpogosteje posledica razlik v prepričanjih staršev o

pomembnosti spodbujanja otrokovega govora, ki imajo učinek na njihovo izbiro dejavnosti,

med katerimi vstopajo v govorno interakcijo s svojim otrokom (Marjanovič Umek idr. 2006: 50).

Otroci, katerih mame so bolj pozorne in odzivne na govor svojih otrok, so imeli manj težav z

govorom v srednjem otroštvu, kot tisti otroci, katerih mame govornega področja niso razumele

kot pomembnega. Starši lahko z izbiro dejavnosti in značilnostmi svojega govora spodbujajo

otrokov govorni razvoj, prav tako pa tudi otroci s svojim govorom in zanimanjem za neko

dejavnost vplivajo na govor staršev in njihovo izbiro dejavnosti, ki se vključujejo v

komunikacijo z otroki. Torej tudi otrok sam sooblikuje značilnosti in kakovost družinskega

okolja, v katerem živi. Kakovost družinskega okolja je celota, ki vključuje tako priložnosti in

možnosti, ki jih okolje nudi otroku za razvoj govorne kompetentnost, prav tako pa tudi

značilnosti interakcij med otrokom in njegovimi starši (Marjanovič Umek idr. 2006: 50).

– Socialno-ekonomski dejavniki

Pomemben učinek na različne vidike otrokovega razvoja imajo tudi sociodemografske

značilnosti družine, kot so:

– ugodnejši ekonomski status družine,

– višja stopnja izobrazbe staršev,

– velikost družine.

Ugodni dejavniki otrokove družine se povezujejo tako z obsegom kot tudi s kakovostjo

interakcije med starši in njihovimi otroki, s tem pa tudi z otrokovim govornim razvojem

(Marjanovič Umek idr. 2006: 53).

Stopnja izobrazbe, ki jo ima otrokova mama, je po mnenju številnih avtorjev povezana z

nekaterimi dejavniki družinskega okolja, ti pa imajo pomemben učinek na razlike v govornem

razvoju otroka. Mame, ki imajo višjo stopnjo izobrazbe, pogosteje spodbujajo svoje otroke k

rabi jezika, pogosteje obiskujejo knjižnico, kino, lutkovne predstave in jim pogosteje berejo,

kot pa mame, ki imajo nižjo stopnjo izobrazbe (Marjanovič Umek idr. 2006: 55).


Koper: UP PEF.

10

– Otrokov spol

Nekateri avtorji ugotavljajo, da začnejo deklice prej brati kot dečki in da imajo pri branju

manj težav. Prav tako naj bi deklice pogosteje pravilno črkovale in prepoznale več pravilno

črkovanih besed kot dečki. Razlike med spoloma ostajajo pomembne tudi v obdobju

srednjega otroštva. Nekateri avtorji poročajo, da se govorne razlike med spoloma pojavijo le v

obdobju zgodnjega otroštva, kasneje pa izginejo (Marjanovič Umek idr. 2006: 57).

Nekatere raziskave potrjujejo, da se deklice pogosteje kot dečki vključujejo v simbolno

igro in na ta način pogosteje rabijo govor tudi v simbolni igri (Marjanovič Umek idr. 2006).

– Vrtec in vrstniška skupina

Eden izmed pomembnih kontekstov otrokovega govora je vrtec, saj otrok v veliki meri

posnema svoje vrstniki in z njimi vsakodnevno komunicira. Otroci se v vrtcu vključujejo v

rutino, prosto igro, ki se med seboj razlikuje po materialu, prostoru, pravilih, ki veljajo v zvezi z

govornim izražanjem. Vse to otroke spodbuja k sodelovanju v različnih govornih položajih in k

rabi izjav, ki pa se razlikujejo v slovnični strukturi. Vrstniki so še posebej pomembni zlasti po

drugem, tretjem letu, ne le za socialni, ampak tudi govorni razvoj otroka. Še posebej so

otrokom všeč govorne rime, pesmi in izštevanke. K pozitivnemu učinku vrtca na razvoj

otrokove govorne kompetentnosti prispeva tudi vrstniška skupina, v kateri otroci dobijo

pomembne govorne izkušnje (Marjanovič Umek idr. 2006: 59). Ti pozitivni učinki vključenosti

otroka v vrtec imajo za razvoj govornih kompetentnosti še posebno teže pri otrocih, katerih

starši imajo nizko izobrazbo. Za to skupino otrok je zato še posebej pomembno, da se vključijo

v vrtec (Marjanovič Umek in Fekonja 2008).

– Genetski dejavniki

Poleg vseh zgoraj naštetih dejavnikov imajo na govorni razvoj otroka pomemben učinek

tudi genetski dejavniki oziroma, kot pravi Muller (v Marjanovič Umek idr. 2006), »/…/ na razvoj

govorne kompetentnosti vpliva interakcija večjega števila genov«. Genetski dejavniki imajo

delni vpliv na razvoj različnih področij govornega razvoja, in sicer na razvoj otrokove slovnice

ter na razvoj področja semantike, fonologije in artikulacije. Zopet pa se izobrazba mame

pomembno povezuje z govornim razvojem otroka. K omenjeni povezavi prispeva morebitna

višja besedna inteligentnost mam z višjo stopnjo izobrazbe, ki predstavlja dedljivo lastnost

posameznika (Marjanovič Umek idr. 2006: 63−64).


Koper: UP PEF.

11

2.4 Spodbujanje otrokovega govornega razvoja

Pri spodbujanju otrokovega govora imajo starši pomembno vlogo. Vključijo ga v

govorno interakcijo in s tem spodbujajo govorno odzivanje. Starši, ki poleg otrok veliko

govorijo, pojejo ali ponavljajo dojenčkove glasove, spodbujajo njegov govorni razvoj.

Neverbalna komunikacija, ki poteka med dojenčkom in odraslim, je bistvenega

pomena, saj si otrok razvija socialne spretnosti, in ima pozitiven učinek na razvoj

predgovornih zmožnosti. Te mu omogočajo, da se nauči komunicirati »o nečem« in ne

le komuniciranja z drugo osebo. Razvoj takšne oblike predgovorne komunikacije

dojenčku omogoča družinsko okolje. Pri tem ima otrok spodbudo za dejavno

interpretacijo govora odraslih in preizkušanje rabe različnih besed v komunikaciji z

drugo osebo (Marjanovič Umek idr. 2006: 127).

Treba je poudariti velik pomen govorne izmenjave med dojenčkom in starši, v

kateri odrasla oseba komentira ali ponavlja tisto, kar ji je povedal otrok. Pogosto so

mame tiste, ki prevzamejo vlogo govorke, poslušalke ali mu vnašajo pravila

komuniciranja, dokler tudi sam ni sposoben govornega obrata. Že v prvem letu

dojenčkove starosti je mamina govorna odzivnost na otrokovo vokalizacijo dober

napovednik otrokovega govornega razvoja, tudi pri posvojenih otrocih (Marjanovič

Umek idr. 2006: 127).

Mame, ki v obdobju zgodnjega otroštva ponavljajo in razširjajo izjave svojih otrok,

spodbujajo njihov govorni razvoj. Starši najpogosteje razumejo tudi nepopolne in

slovnično nepravilne izjave svojih otrok, zato večkrat popravljajo neresnično vsebino

kot nepravilno slovnično strukturo.

Malčki v govoru večkrat nepravilno rabijo osebne zaimke, npr. jaz, mene, tebi in

druge. Popravljanje neustreznih izjav v otroku lahko povzroči nerazumevanje, saj ne

ve, na koga se jaz, ki ga starša izgovarjata, nanaša. Pravilno rabo zaimkov tako

spodbujamo s tem, ko jih pravilno rabimo v stavku, npr. »Jaz bi rada, da prideš sem.«,

in ne »Mami bi rada, da prideš sem.« (Marjanovič Umek idr. 2006: 130).

Starši, še predno otrok spregovori, stopijo v interakcijo s svojim otrokom prek

otroške literature in različnih besedil. Ko starši berejo skupaj z otroki, oba udeleženca

dejavno prispevata k razvoju otrokovega govora, saj značilnosti otrokovega govora

vplivajo na odziv maminega oz. očetovega govora. Starši, ki pogosto glasno berejo


Koper: UP PEF.

12

otroško literaturo, z načinom branja spodbujajo razvoj otrokovega govora, kasneje pa

tudi razvoj njegovih bralnih spretnosti (Marjanovič Umek idr. 2006: 130).

Pomembno vlogo igra seveda tudi oče, saj otrok pogosto preživlja čas tudi z njim.

Čeprav očetje v komunikaciji z otrokom rabijo podoben govor kot mame, so

zabeležene nekatere zanimive razlike, in sicer očetje otrokom večkrat omogočajo

menjavanje vlog, v svojem govoru rabijo bolj raznolik besednjak in več ukazov kot

mame (Marjanovič Umek idr. 2006: 131).

Pri spodbujanju otrokovega govora je prav tako zelo pomembna vloga vzgojiteljic v

vrtcu. Svojo govorno kompetentnost otroci razvijajo s poslušanjem, spraševanjem,

oblikovanjem hipotez in trditev ob interpretiranju odgovorov, ki jih dobijo od

vzgojiteljice. Vzgoja v vrtcu v veliki meri poteka z rabo govora, ko vzgojiteljica

pojasnjuje, opisuje in spodbuja otrokovo razumevanje. Razvoj otrokovega govora

poteka v okviru vseh področij in vsebin, vključenih v vrtčevski kurikul. Govor predstavlja

orodje za učenje otroka skozi celoten vrtčevski kurikul. Vzgojiteljica v vrtcu na različne

načine spodbuja otrokovo govorno kompetentnost. V prvi vrsti je to standardni jezik,

govor odraslih in izbira tem pogovorov, ki jih otroku predlaga vzgojiteljica. S

spodbujanjem govorne kompetentnosti se otrok uči sodelovati v različnih govornih

položajih, v katerih sodelujejo različne osebe. Ko otroci vidijo oz. slišijo različne

situacije, opazujejo jezikovna sredstva, ki so v njih uporabljena, in jih drugič, ko se sami

znajdejo v njih, uporabijo tudi sami. To pomeni, da posnemajo govor in obnašanje

odraslih ter se s tem učijo različnih jezikovnih sredstev in primernosti njihove uporabe.

V predšolskem kurikulu jezik predstavlja pomembno področje, saj se prepleta z vsemi

ostalimi področji in dejavnostmi v vrtcu in izven njega (Marjanovič Umek idr. 2006:

133−135).


Koper: UP PEF.

13

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 Opredelitev raziskovalnega problema

Otroški govor je ena bolj zapletenih psihičnih funkcij, ki se zlasti v obdobju malčka

in zgodnjega otroštva razvija količinsko zelo hitro (Kranjc idr. 2007), in zato je zelo

pomembno razvijati otrokove jezikovne zmožnosti v tem obdobju. V diplomski nalogi

sem tako želela ugotoviti, kakšne so otrokove poimenovalne zmožnosti v njegovem

zgodnjem obdobju življenja, saj je pomen govora pri otrocih še nekoliko bolj poudarjen

kot pri odraslih.

3.2 Cilji diplomske naloge

Cilj diplomske naloge je analizirati strokovno literaturo o razvoju otrokovega govora

ter interpretirati otrokovo poimenovalno zmožnost, pridobljeno med raziskavo.

3.2.1 Raziskovali vprašanji

V diplomski nalogi želimo odgovoriti na naslednji raziskovalni vprašanji, ki sta

predstavljeni že v uvodu, in sicer:

– Ali je otrok učinkovitejši pri poimenovanju ob zgodbi ali didaktični igri oziroma

igrači?

– Ali otrok nova poimenovanja vključi v vsakdanji govor samostojno ali s spodbudo?

3.2.2 Metodologija raziskave

Do odgovorov na zastavljeni raziskovalni vprašanji sem prišla z uporabo

kvalitativnih metod raziskovanja, s pomočjo deskriptivne in etnografske metode. Za

pripomočke sem uporabila didaktične igrače in zbirko zgodb z vsebino, ki se je

navezovala na barve.

V literaturi obstaja relativno veliko število govornih lestvic za ocenjevanje

otroškega govora, s katerimi ocenjujemo: a) splošno govorno kompetentnost

(razumevanje in govorno izražanje) in b) posamezne govorne komponente (besednjak,

izgovorjavo, fonološko zavedanje). Podobne lestvice poznamo tudi v slovenskem


Koper: UP PEF.

14

prostoru, kjer so Kranjc in sodelavke (2007) v več letih razvile dva pripomočka za

ocenjevanje otroškega govora:

– za ocenjevanje govorne kompetentnosti priporočajo proučevanje zgodbe, ki jo

pripoveduje otrok. Pri tem se ocenjuje koherentnost, ki se nanaša na kontinuiteto

smisla (pri merilih za proučevanje upoštevamo strukturo zgodbe – najvišje je

ocenjena zgodba s strukturo, ki vsebuje opise vzročno-posledičnih odnosov), in

kohezivnost pripovedovanja, ki se nanaša na logična razmerja znotraj posameznih

vsebin (pri merilih za proučevanje upoštevamo rabo zaimkov, nadpomenk,

podpomenk in tematske preskoke),

– razvile so tudi lestvico splošnega govornega razvoja – LJ (LSGR – LJ), ki vključuje

tri lestvice, in sicer: a) lestvico govornega razvoja, b) lestvico govornega izražanja

in c) lestvico metajezikovnega zavedanja (primerna za starejše predšolske otroke).

S prvima dvema lestvicama na ravni besed, izjav in besedila (vključena so tudi

merila za pripovedovanje zgodbe) ocenjujemo vsebino in strukturo (glej Tabelo 1),

s tretjo lestvico pa ocenjujemo fonološko zavedanje prvega glasu, prepoznavanje

krajše ali daljše besede, sposobnost povezovanja glasu, slike in popravljanje

napak.

Tabela 1: Komponente govora, ki jih ocenjujemo z lestvicama govornega razumevanja

in govornega izražanja

Lestvica govornega razumevanja Lestvica govornega izražanja

Besede

Vsebina

prepoznavanje predmetov (besednjak) raba besed, s katerimi poimenujemo barve

razumevanje besed, s katerimi poimenujemo

lastnosti raba besed, s katerimi poimenujemo lastnosti


količino raba besed, s katerimi poimenujemo količino


prostorske odnose

raba besed, s katerimi poimenujemo

prostorske odnose


dele telesa

raba besed, s katerimi poimenujemo dele

telesa


osebe in svojino

raba besed, s katerimi poimenujemo osebe in

svojino (osebni in svojilni zaimki)


odnose med osebami oziroma predmeti

raba besed, s katerimi poimenujemo socialne

odnose


barve

raba besed, s katerimi poimenujemo skupine

(nadpomenke)

Struktura

razumevanje stopnjevalnih pridevnikov raba množine, dvojine

sklanjanje

stopnjevanje pridevnikov


Koper: UP PEF.

15

Izjave

Vsebina sledenje navodilom (enostavnim in celostnim)

razumevanje uporabnosti predmetov

Struktura

razumevanje enostavnih in zloženih izjav tvorjenje enostavnih izjav

razumevanje nikalnih izjav

izražanje dejanja in stanja v sedanjosti,

preteklosti in prihodnosti

razumevanje rezultata dejanja in dejanja

samega tvorjenje zloženih izjav (priredja in podredja)

zanikanje

spraševanje

raba premega in odvisnega govora

Besedilo

Vsebina

razumevanje besedila

pripovedovanje zgodbe Struktura

Vir: Kranjc idr. 2007: 335

Preizkusi za ocenjevanje zgoraj omenjenih lestvic vključujejo naslednje naloge

(Kranjc idr. 2007: 333):

– otrok pokaže določeno slikovno podlago,

– otrok pove, kaj se dogaja na slikovni podlagi,

– otrok razporedi sličice v ustrezno zaporedje,

– otrok sledi navodilom pri ravnanju z igračami,

– otrok pokaže na ustrezen igralni material.

V empiričnem delu naloge se bom v veliki meri naslonila na merila za ocenjevanje

otroškega govora, ki so jih razvile Kranjc in sodelavke (2007), saj bom na podlagi teh

meril lahko odgovorila na zastavljena raziskovalna vprašanja.

3.3 Potek raziskave

Gre za manjšo raziskavo, ki temelji na kvalitativnih metodah dela (uporabi

deskriptivne, etnografske metode), o spodbujanju otrokove poimenovalne zmožnosti na

osnovi poslušanja zgodb in didaktične igre. Ocenjevanje otroškega govora sem izvedla

na podlagi analize krajših zgodb in didaktičnih pripomočkov. Za raziskavo sem izbrala

štiri različne zgodbe, ki so se nanašale na tematiko barv, in sicer:

– Rdeči prtiček,

– Barve mavrice,

– Svet v barvah,

– Elmer.


Koper: UP PEF.

16

Vsako zgodbo sem otrokom, vključenih v vzorec raziskave, prebrala dvakrat.

Ponovitve zgodb nisem izvedla v istem dnevu, ampak ob naslednjem snidenju z otroki.

Vsega skupaj sem se z otroki sestala osemkrat. Izvedba raziskave je tako potekala

približno tri tedne.

Z namenom, da bi ugotovila, v kolikšni meri uporaba didaktičnih orodij vpliva na

uspešnost poimenovanja barv, sem pri prebiranju zadnjih dveh zgodb otrokom

predstavila tudi didaktične pripomočke, in sicer pobarvanke in magnete različnih barv.

Raziskava je potekala v prostorih vrtca, kjer sem zaposlena, v sobi za individualno

obravnavo.

Pri raziskavi je sodelovalo šest otrok, starih dve leti. Med njimi so bile tri deklice in

trije dečki.

3.4 Interpretacija rezultatov analize

V nadaljevanju so predstavljene ugotovitve, ki se nanašajo na zastavljena

raziskovalna vprašanja.

Prvo raziskovalno vprašanje se glasi: Ali je otrok učinkovitejši pri poimenovanju ob

zgodbi ali didaktični igrači/igri?

Kot rečeno, sem otrokom prebrala štiri različne zgodbe. Pri tem me je zanimalo, ali

otrok obnovi zgodbo (»O čem govori zgodba?«), ali našteje barve, ki so se pojavile v

zgodbi, ali otrok pove, kaj je bilo v zgodbi opisano z določeno barvo (npr. »Kaj je bilo

opisano z rdečo barvo?«), in ali odgovori na moja vprašanja, ki so se nanašala na

samo vsebino zgodbe in so se od zgodbe do zgodbe razlikovala (npr. »Katera je bila

Maruškina najljubša obleka?«).

Tabela 2: Uspešnost otrok pri poimenovanju barv po poslušanju zgodb

Vse barve mavrice 1

Obnovi zgodbo Našteje barve v zgodbi

Pove, kaj je bilo opisano z določeno barvo

Odgovori na vprašanja

Da 3 4 4 5

Ne 3 2 2 1


Koper: UP PEF.

17

Vse barve mavrice 2

Da 5 5 3 5

Ne 1 1 3 1

Elmer 1

Da 4 5 3 4

Ne 2 1 3 2

Elmer 2

Da 6 5 4 5

Ne 0 1 2 1

Svet v barvah 1

Da 4 5 5 6

Ne 2 1 1 0

Svet v barvah 2

Da 2 5 4 5

Ne 4 1 2 1

Rdeči prtiček 1

Da 4 4 2 5

Ne 2 2 4 1

Rdeči prtiček 2

Da 5 4 5 6

Ne 1 2 1 0

V splošnem lahko ugotovimo, da so bili otroci uspešnejši po ponovitvi zgodbe.

Izjema je bila le pravljica Svet v barvah. Razlog za to lahko pripišemo temu, da jih

zgodba morda ni pritegnila, bila je namreč tudi nekoliko daljša od drugih zgodb (za

približno eno A3-stran daljša), ali pa so otroci imeli zgolj slab dan (zadostuje že, da ima

slab dan samo en otrok, kar potem vpliva na celotno skupino), zaradi česar so imeli

nižjo koncentracijo kot sicer.

V povprečju so otroci lahko ostali zbrani zgolj 15 minut, kar je za to starostno

skupino otrok nekaj povsem običajnega, saj so raziskave pokazale, da imajo predšolski

otroci nižjo sposobnost koncentracije.

Če pogledamo podatke nekoliko podrobneje, opazimo, da so bile deklice pri

poimenovanju barv izrazito uspešnejše kot dečki. Deklice so pravilno odgovorile v

93,8 % primerov, dečki pa le v 57,3 %.


Koper: UP PEF.

18

Graf 1: Uspešnost poimenovanja barv glede na spol

Do razlik med spoloma je najverjetneje prišlo zaradi razlik v starosti. Pri tako

majhnih otrocih že en mesec lahko pomeni občuten napredek v razvoju. Deklice so bile

rojene marca, aprila in avgusta 2010, dečki pa maja, avgusta in novembra. Deček,

rojen novembra, je napačno odgovoril skoraj na vsa vprašanja oziroma nanje sploh ni

odgovoril. Delno lahko rezultate povežemo tudi z osebnostnimi značilnostmi otrok, saj

živahni in samozavestnejši otroci pokažejo večjo pripravljenost za sodelovanje,

medtem ko je treba zadržane otroke veliko bolj spodbujati in zato se včasih zdi, da

določene stvari ne poznajo, čeprav v resnici temu ni tako. Pri omenjenem najmlajšem

otroku je šlo tako za kombinacijo starosti in karakternih lastnosti.

Glede na ugotovitve raziskav že na splošno velja, da deklice v zgodnejših letih v

razvoju nekoliko prehitevajo dečke. Avtorji raziskav ugotavljajo, da se govor deklic

razvija hitreje od govora dečkov. Deklice npr. hitreje spregovorijo, osvojijo slovnico

jezika, dosegajo višje rezultate pri preizkusih pravilne izgovorjave besed, oblikujejo

daljše izjave, imajo širši besednjak in dosegajo višje rezultate na lestvicah govornega

razvoja. Razlike med spoloma v obdobju malčka in zgodnjega otroštva so pogojene

predvsem z razlikami v govornem razvoju med dečki in deklicami, niso pa posledica

razlik v govornih interakcijah med mamo in otrokom, ki naj bi se razlikovala glede na to,

ali je ta deček ali deklica. Ne glede na to pa spol ni dejavnik, ki bi napovedoval otrokov

govorni razvoj v vsakodnevnih situacijah (Marjanovič Umek idr. 2006: 56−58).

Za vse otroke, ki so sodelovali v raziskavi, velja, da so šele z mojo pomočjo prišli

do pravilnega odgovora. Najpogosteje so pravilno poimenovali barve, med njimi zlasti

osnovne barve. Najredkeje so prepoznali rjavo in črno barvo.


Koper: UP PEF.

19

Tudi zgodbo jim je najpogosteje uspelo obnoviti šele s pomočjo slik. Besedilo so

razumeli, zgodbe pa niso pripovedovali. Na ravni strukture je šlo za tvorjenje

enostavnih izjav.

Zanimivo bi bilo primerjati rezultate tudi glede na socioekonomski položaj staršev,

vendar podatki o tem žal niso bili dostopni. Raziskave namreč kažejo, da sta ugodnejši

ekonomski status in višja stopnja izobrazbe staršev povezana z obsegom in kakovostjo

govorne interakcije med starši in otroki in s tem tudi z otrokovim govornim razvojem.

Starši z bolj ugodnim socioekonomskim položajem svojim otrokom pogosteje in v večji

meri nudijo različne didaktične pripomočke ter omogočajo priložnosti za pridobivanje

izkušenj o pisani in govorjeni besedi. Predvsem je pomembna izobrazba mame. Ta

predstavlja dejavnik, ki ga večina avtorjev v svojih raziskavah vključuje med

pomembne pokazatelje socialno-ekonomskega stanja družine, posledično pa je

povezan tudi z razvojem različnih vidikov otrokovega govora. Izobrazba mame se

namreč povezuje s kakovostjo družinskega življenja, saj so mame z višjo stopnjo

izobrazbe pogosteje kot mame z nižjo stopnjo izobrazbe ocenile, da svoje otroke

spodbujajo k rabi jezika, jim pogosteje berejo, skupaj obiskujejo knjižnico, kino ipd., z

njimi se tudi vključujejo v govorne interakcije med skupnim branjem in drugimi

različnimi dejavnostmi (Marjanovič Umek idr. 2006: 53−55).

Pri uporabi didaktičnih orodij so bili otroci uspešnejši. Eden izmed didaktičnih

pripomočkov so bili barvni magneti. Otrokom sem razdelila magnete različnih barv in

dala navodilo, naj izmed njih izločijo magnete določene barve. Vsak je moral izločiti

magnete drugačne barve, in sicer rumene, modre, oranžne, zelene, sive in rdeče.

Naloga je uspela vsem, najmlajšemu dečku sicer z mojo pomočjo.

Pri pobarvankah so otroci skoraj v vseh primerih izbrali ustrezno barvo, le v enem

primeru temu ni bilo tako, dvakrat pa je bil preizkus uspešno opravljen v drugem

poskusu. Pravilno so pobarvali jagodo, sonce, slona in žogo (z oranžno barvo).

Otrokom je bilo lažje, če so imeli barvo pred seboj. V tem primeru so barvo prepoznali.

Pri odgovoru na prvo raziskovalno vprašanje lahko zaključimo, da so otroci

uspešnejši pri poimenovanju barv ob didaktični igri/igrači kot pa ob zgodbi. Pri izbrani

starostni skupini otrok je očitno učenje s pomočjo vizualnih pripomočkov učinkovitejše

kot branje zgodb, saj slednje od otroka zahteva večjo mero koncentracije in zmožnost

vizualizacije stvari. Poslušanje zgodb je bolj abstraktno kot pa didaktična igrača, kar za


Koper: UP PEF.

20

dveletnega otroka prav gotovo predstavlja določeno oviro pri pridobivanju novih znanj,

v našem primeru poimenovanju barv.

Drugo raziskovalno vprašanje je sledeče: Ali otrok nova poimenovanja vključi v

svoj vsakdanji govor samostojno ali le s spodbudo?

Ko otrok pridobi določena nova spoznanja (v našem primeru poznavanje barv), je

pomembno, da jih potem tudi vključi v vsakdanjo rabo jezika.

Za pridobitev odgovora na drugo raziskovalno vprašanje sem otroke, vključene v

raziskavo, po prvi prebrani zgodni spremljala tri tedne in si beležila, v kolikšni meri

otroci v pogovor vključijo poimenovanje barv.

Izkazalo se je, da sta v prvem tednu dva otroka barve vključila v svoj vsakdanji

govor, v drugem in tretjem tednu pa so to dosegli že štirje otroci, kar kaže na napredek

pri uporabi besed za poimenovanje barv.

Graf 2: Raba poimenovanja barv v vsakdanjem govoru glede na čas opazovanja

Otroci, ki so uporabili besede za poimenovanje barv, so to najpogosteje storili med

spontano igro s svojimi sovrstniki, npr. »Ali mi daš rumeno kocko?«.

Podobno, kot sem ugotovila že pri prvem raziskovalnem vprašanju, se je tudi pri

rabi besed za poimenovanje barv izkazalo, da so deklice pri tem uspešnejše oz. da

pogosteje kot dečki v pogovoru poimenujejo določeno stvar s pravilno barvo.


Koper: UP PEF.

21

Nekateri otroci so za nova poimenovanja potrebovali spodbudo, npr: »Kakšne

barve je avto, ki ga držiš v roki?«. Na tak način je bila večina otrok uspešnih, z izjemo

najmlajšega dečka, ki sem ga izpostavila že na prejšnjih straneh.

V našo skupino sem pred kratkim uvedla novost označevanje otrok po barvah. Pri

jutranjem krogu vsak otrok nalepi svojo sliko na določeno barvo, označeno na plakatu.

Namen tega je utrjevanje znanja poimenovanja barv oziroma njihovo učenje. Poleg

tega s sodelavko pogosto spodbujava otroke v vrtcu, naj poskušajo poimenovati barve

predmetov, ki nas obkrožajo v igralnici in na igrišču, npr.: »Kakšne barve hlače imaš?«,

»Kakšne barve je trobentica v travi?«. V prihodnje tako pričakujem, da bodo otroci

osvojili poznavanje osnovnih barv in jih bodo spontano vključili v svoj vsakdanji govor.


Koper: UP PEF.

22

4 ZAKLJUČEK

Z namenom, da bi ugotovila poimenovalne zmožnosti otrok v zgodnjem obdobju

njihovega življenja s poudarkom na poznavanju barv, sem izvedla manjšo raziskavo o

spodbujanju otrokovih poimenovalnih zmožnosti na osnovi poslušanja zgodb in

didaktične igre (uporaba pobarvanke in magnetov različnih barv).

Pri ocenjevanju govorne kompetentnosti otrok sem uporabila lestvico, ki so jo v ta

namen razvile Kranjc idr. (2007). Ker sem proučevala razvoj govora pri otrocih v prvem

starostnem obdobju, sem se pri uporabi njihove lestvice osredotočila zgolj na prvi dve

ravni – govorno izražanje in govorno razumevanje na ravni uporabe besed in izjav z

vidika vsebine. Za analizo strukture otroci, zajeti v vzorec, zaradi svoje starosti niso bili

primerni. Enako velja tudi za opazovanje tretje ravni – besedila – torej za razumevanje

celotnega besedila in pripovedovanje zgodbe, saj so bili otroci, ki so bili vključeni v

analizo, še premajhni.

Pri ocenjevanju govora sem bila pri rabi besed na ravni vsebine pri govornem

razumevanju pozorna na govorno komponento prepoznavanja barv (besednjak), pri

govornem izražanju pa na rabo besed, s katerimi poimenujemo barve. Pri izjavah sem

pri otrocih opazovala sledenje navodilom (enostavnim) in razumevanje uporabnosti

barv.

Navedeno sem s poudarkom na poznavanju barv po vzoru Kranjc idr. (2007)

ocenjevala s preizkusi, kot so: otrok pokaže določeno slikovno podlago, otrok razporedi

didaktična orodja v ustrezne skupine, otrok sledi navodilom pri ravnanju z didaktičnimi

igračami, otrok pokaže na ustrezen igralni material.

Za evidentiranje rezultatov preizkusov sem oblikovala t. i. »check liste«, s pomočjo

katerih sem lahko prišla do ugotovitev in odgovorov na postavljena raziskovalna

vprašanja.

Na podlagi tako pridobljenih podatkov lahko zaključim, da je otrok v zgodnjem

obdobju življenja učinkovitejši pri poimenovanju stvari (v našem primeru barv) s

pomočjo uporabe didaktičnih orodij kot pa ob zgodbi. V tej starostni skupini otrok se je

uporaba vizualnih pripomočkov izkazala za učinkovitejšo metodo kot pa branje zgodb,

ki od otroka zahteva večje zmožnosti vizualizacije stvari in večjo mero koncentracije.


Koper: UP PEF.

23

Ugotovitve glede drugega raziskovalnega vprašanja kažejo, da otroci v tej starostni

skupini nova spoznanja pogosteje vključijo v vsakdanji govor s pomočjo kot pa

samostojno.

Podobno, kot so pokazale že študije drugih avtorjev, ki se ukvarjajo s tem

področjem, so tudi podatki izvedene raziskave pokazali, da na poimenovalne

zmožnosti v veliki meri vplivajo različni socioekonomski dejavniki. V našem primeru sta

se še kot posebej pomembna izkazala dejavnika starost in spol. Starejši otroci in

deklice so imeli boljše poimenovalne zmožnosti kot drugi otroci. Zanimivo bi bilo

upoštevati še druge dejavnike govornega razvoja otrok, kot je na primer izobrazba

staršev. Na žalost pa nisem uspela pridobiti tovrstnih podatkov, vendar kljub temu

izsledki raziskave predstavljajo zanimiv uvid v problematiko poimenovalnih zmožnosti

otrok.

Rezultati analize mi bodo pri svojem nadaljnjem delu z otroki v pomoč pri

izboljšanju razvoja njihovih poimenovalnih zmožnosti. Uporabnost analize se kaže

predvsem v tem, kakšen pristop je za obravnavano skupino otrok najbolj primeren.

Izkazalo se je, da je uporaba didaktičnih orodij najbolj učinkovit način učenja barv,

čemur bi bilo v prihodnje priporočljivo dati večji poudarek.


Koper: UP PEF.

24

5 LITERATURA

Batistič Zorec, Marcela (2000): Teorije v razvojni psihologiji. Ljubljana: Pedagoška

fakulteta v Ljubljani.

Dobnik, Edit (2005): Govorni razvoj. Moj malček, marec. Dostopno prek

http://www.ringaraja.net/clanek/govorni-razvoj_122.html?page=1 (13. 4. 2013)

Grobler, Marinka (1985): Razvoj govora, razvojne težave in govorne motnje. Mikuš-

Kos, Anica, Strajnar, Janez (ur.): V Težave v otroštvu: kako pomagati? Ljubljana:

Zveza društev medicinskih sester Slovenije. 190–197.

I feel psychology. (2009): 7 zanimivosti o razvoju otrokovega govora. Dostopno na:

http://www.ifeelpsychology.com/2009/06/7-zanimivosti-o-razvoju-otrokovega-

govora/ (12. 3. 2013).

Knaflič, Livija in Nataša Bucik (ur.) (2009): Branje za znanje in branje za zabavo:

priročnik za spodbujanje družinske pismenosti. Ljubljana: Andragoški center

Slovenije.

Konc Lorenzutti, Nataša (2011): Rdeči prtiček. Cicido 2011/9. 8–10.

Koncut, Helena (2007): Svet v barvah. Ljubljana: Morfem.

Labinowicz, Ed (2010): Izvirni Piaget: mišljenje, učenje, poučevanje. Ljubljana: DZS.

Marjanovič Umek, Ljubica (1990): Mišljenje in govor predšolskega otroka. Ljubljana:

Državna založba Slovenije.

Marjanovič Umek, Ljubica in Urška Fekonja Peklaj (2008): Sodoben vrtec: možnosti za

otrokov razvoj in zgodnje učenje. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut

Filozofske fakultete.

Marjanovič Umek, Ljubica, Kranjc, Simona, Fekonja, Urška (2006): Otroški govor:

razvoj in učenje. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, založba Izolit.

McKee, David (1995): Elmer. Ljubljana: EPTA.

Reba, Mateja (2011): Vse barve mavrice. Cicido 2011/8 . 16-17.

Šajina, Mojca. (1987): Govor kot simptom razvojne motenosti. Zdrav obzor 21: 49−54.

Dostopno prek: http://www.obzornikzdravstvenenege.si/Celoten_clanek.aspx?ID=

6b3330d1-fdb1-4c9f-b671-60879c57bda3 (15. 5. 2013).

Zavod za gluhe in naglušne (ZGNL): 2009. Razvoj govora. Dostopno na:

http://www.zgnl.si/index.php?option=com_content&view=article&id=210&Itemid=25

8 (1. 3. 2013).

Žnidarič, Darinka (1993): Otrokov govor. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za

šolstvo in šport.

dolinsek katjusa 2013 · 2013-07-25 · govorni organi. na drugi strani s o zelo pomembne otrokove...

Documents