42. IVAN PREGELJ: MATKOVA TINA

O avtorju: (1883 – 1960) Rodil se je v Sveti Luciji pri Mostu na Soči. Obiskoval je gimnazijo v Gorici in na Dunaju študiral germanistiko in slavistiko ter dosegel doktorski naslov. Izhajal je iz revne družine, že zgodaj so mu umrli starši, zato je za njegovo šolanje skrbel župnik. Bil je učitelj v številnih slovenskih gimnazijah, zraven pa pisal pesmi, novele, romane. Bil je tudi esejist in kritik. Umrl je v Ljubljani.*DELA: romani Tolminci, Plebanus Joanes, Bogovec Jernej, Šmonca, Otroci sonca … drame: Azazel, V Emaus, Komposteljski romarjiZa njegova dela je značilna zgodovinska tematika, posameznik in njegova stiska ter želje, lirično obarvana slog in zgodba. V ospredju njegovih del ni zgodovinsko dogajanje, temveč duševno stanje posameznikov, ki so postavljeni pod preizkušnjo.

MATKOVA TINA (1921 v reviji Mladika)Tema: Kazen upornikov in Tinina pot (se prepletata)Tematika: bivanjskaMotivi: smrt, rojstvo, pot, noč, trpljenje, privid, Križev pot, slutnja Kraj dogajanja: Pot do Gorice, Gorica, polje pri Ročinju (-Tina umre)Čas dogajanja: en dan in ena nočZgodovinski čas: 1713/14 (kmečki upori)Ideja: Upanje po boljšem človeku, boljšem življenju, saj na koncu novorojenec preživiSnov: Vzeta iz resničnih dogodkov – tolminski punt 1713*Novela je nadaljevanje oz. zaključek romana Tolminci

Vsebina: Novela opisuje zadnji dan kaznovanja puntarjev, katerih vodja je bil Janez Gradnik. Matkova Tina se zvečer pred tretjim petkom v aprilu leta 1714 odpravi na pot iz Volč, da bi prisostvovala usmrtitvi svojega zaročenca in očeta njenega otroka,Gradnika. Skupaj z ostalimi uporniki so mu sodili v Gorici. Tina gre na pot po lastni želji v sedmem mesecu nosečnosti, čeprav ji oče pot prepove. Ta se na javno kaznovanje po ukazu gospode odpravi s skupino županov, predstavnikov kmetov in ostalih pomembnežev. Matko po poti neprestano pije, saj je žalosten in jezen, da bo njegova hči postala nezakonska mati. Naenkrat se mu zazdi, da za sabo vidi Tino in odloči se, da jo ob poti počaka. Toda zaradi pijanosti zaspi in Tina gre mimo njega, ne da bi ga videla. Ko se zbudi, Tine ni od nikoder, zato pomisli, da je s prividom doživel slutnjo smrti in je v resnici njegova hči umrla. Vrne se domov, a Tine ne najde. Ko ta prispe do Solkana zasliši bitje zvonov in se zave, da svojega zaročenca ne bo več videla živega. Zaradi visoke nosečnosti je zelo izmučena in le počasi nadaljuje pot. Ko naposled le prispe v Gorico želi vzeti v naročjeodsekano glavo svojega ljubega, a jo stražar surovo odžene. Tina

se čez noč zateče v cerkve, zjutraj pa se odpravi proti domu. A zavrnitev je prešibka, porodni krči jo prisilijo, da se ustavi in leže pod cvetočo češnjo. Porod se začne in Tina doživi halucinacijo, v kateri vidi Devico Marijo, kako se spušča iz nebes. Ženske iz bližnje vasi zaslišijo njene krike in uspejo rešiti njeno komaj rojeno dete. Matko se od doma vrača nazaj protiGorici, a ponovno ne vidi Tine, ki je rodila in umrla ob poti.

Slog je izrazito ekspresionističen: -vzkliki, -mešanje kratkih in dolgih povedi, -čustveno zaznamovane besede-močni in težki pridevniki (npr. težka cesta), -vzdušje je nočno, temačno-grotesknost (popačenost, tragikomičnost, ironija, nemoč) -Pomembna sta motiva (slutnje) smrti in trpljenja, poleg tega je novela zgrajena na kontrastih:

Tina gre na pot iz svoje lastne želje, ostali zaradi dolžnosti.

V noveli se izmenjujeta zvonjenje (simbol kazni, obglavljenja, v noči delujejo grozljivo) in tišina.

V noveli se izmenjujeta pesem (»vsem galjotom vile v vamp!«) in besedilo.

*galjot: birič, ki je priganjal tlačane k deluV natrganem slogu, polnem medmetov, vzklikov, poudarjenih kontrastih in tudi narečnimi in arhaičnimi izrazi so zastopane tudi baročne prvine.

Osrednja oseba novele je Tina, ki je razpeta med neizmerno ljubeznijo, ki jo čuti do Janeza in greha, ki ga je storila z zanositvijo. Tina meni, da bo, če pred smrtjo ugleda in poljubi svojega zaročenca, s tem odrešila greha njunega še nerojenega otroka. Je globoko verna, hkrati pa odločna, celo trmasta in pogumna, saj se kljub očetovi prepovedi in visoki nosečnosti. Grozljivost stopnjujejo ponavljajoči zvoki zvonjenja, Matkovo prepevanje in Tininih otožnih in nemočnih besed, ki jih ponavlja kot molitev v želji, da bi zdržala romanje, ki spominja na križev pot.

43. VLADIMIR BARTOL: ALAMUT

O avtorju: (1903-1967) Rodil se je v meščanski družini v Svetem Ivanu pri Trstu, kot tretji izmed sedmih otrok. Njegova mati je bila pisateljica in urednica prvega slovenskega ženskega časopisa Slovenka in ga je navdušila za pisanje; oče je bil poštni uradnik.Oba sta bila zelo širokih nazorov, tolerantna in posledično liberalna. Osnovno šolo in šest razredov gimnazije je obiskoval v Trstu, nato pa se je družina preselila v Ljubljano, kjer je Bartolmaturiral. Študiral je biologijo in filozofijo. Po diplomi v Ljubljani je študij nadaljeval na pariški Sorboni (biologijo, psihologijo in psihiatrijo) Vojsko je služil v Petrovaradinu v

Srbiji, kasneje živel v Beogradu in tam urejal Slovenski beograjski tednik. Po vrnitvi v Ljubljano je živel življenje svobodnega umetnika. Delal je kot tajnik v SNG Ljubljana, kasneje kot uslužbenec SAZU, kjer je bil dejaven do svoje smrti 12. septembra 1967. *DELA: romani: Alamut, Čudež na vasi novele: Al Araf, Tržaške humoreske, Don Lorenzo, Med idilo in grozo drama: Lopez izbor esejev: Zakrinkani trubadur

ALAMUT (1938)Tema: Zloraba vere za pridobitev politične močiTematika: Zgodovinska, psihološkaMotivi: manipulacija, maščevanje, izmailstvo, urjenje in posvečenje fedaijev, nadzor telesa in duha, moč duha, ljubezen in erotika, prodaja/kupovanje deklet, raj, omamljenost (hašiš), prevara in zavajanje, zloraba vere, atentat, vojna med Seldžuki inIzmailci, poezija, samomor, želja po oblastiIdeja: Nič ni resnično, vse je dovoljeno/ Za oblast je človek pripravljen storiti karkoli /Zloraba vere je eden izmed najbolj učinkovitih oblik manipulacijeKraj dogajanja: grad Alamut, PerzijaČas dogajanja: več mesecevZgodovinski čas: 1092-1093Zunanja zgradba: 21 poglavijSnov: V času, ko je živel v Parizu, kjer je spoznal Josipa Vidmarja. Ta mu je povedal zgodbo iz potopisov (Il Milione iz l. 1299) Marca Pola o orientalskem veljaku, ki je dal zasaditi vrt, ga okrasiti in vanj naseliti lepa dekleta, ki so znala plesati in peti ter so nudile ljubezenske naslade. Vrt je uporablja za manipulacijo z opijem omamljenih mladeničev, ki jih je potreboval za izvrševanje svojih ukazov. Drugi literarni vir je bila knjiga Henryja Ridgerja Haggarda Roža sveta Pri pisanju se je opiral na ideje in slog iz Korana, Tisoč in ene noči, pesmi Omarja Hajama, razmišljanje Dostojevskega ter idejFreuda in Nietzscheja.

Zgodovinska dejstva:Alamut je trdnjava v bližini mesta Kaswin, ki stoji nadmorski višini 1220m in je težko dostopen. Trdnjava je bila l. 1090 sedež Hasana Ibn al-Sabbaha, ki je na gradu ustanovil versko skupino izmailcev, asasinov (arabska beseda za kadilce/uživalcehahšiša). Od članov reda fedaijev (tistih, ki se žrtvujejo) so zahtevali brezpogojno pokorščino. Asasini so svojo dejavnost razširili iz Irana v Sirijo in Palestino. Izraz asasin so v Evropo prinesli križarji iz Sirije. Vodja sirskih asasinov je svojo moč ohranjal tako, da je sultana Saladina in križarje ščuval drugega proti drugemu. Perzijskjo vejo asasinov so

uničili Mongoli. Alamut je leta 1256 padel. Manjše skupine asasinov pa še danes živijo v Siriji.

O ROMANU: Delo predstavi fundamentalistični spopad znotraj islamskega sveta:  med izmailci  (manjšina), ki jih vodi Hasan Ibn Saba (podpirajo pa ga šiitski Iranci), in Bagdadom z islamskimi suniti s turškim vezirjem in sultanom na čelu. Izmailci, fanatični mladeniči, so teroristi, pripravljeni na lastno smrt, zagotavljajo Seiduni neomajno moč, vlivajo strah  množicam in poglavarjem. Odločilno delo je Koran, in sicer z zgodbo o raju, ki ga doživi vsak Alahov vernik, če umre v svetem boju.

Roman, ki se opira na številna dela filozofov: Nietzscheja, Descartesa, Spinoze, Machiavellija…je zgodovinski, psihološki, filozofski in pustolovski roman. V njem se kažejo vplivi gnostike,panteizma in indijske literature. Zaslovel je leta 1998 s prevodomv francoščino in z naraščajočim islamskim delovanjem. Delo deluje kot svarilo pred diktatorji, predvsem Mussolinijem, kasneje pa tudi Hitlerjem in Stalinom. V njem je moč opaziti nihilistične nazore (*nihilizem=nazor, ki odklanja splošno veljavne, priznane življenjske norme, vrednote; filozofski nihilizem, tisti, ki zanikuje možnost spoznanja kakršnekoli resnice). Bartol Hasana prikaže veličastno, to mu kot ateistu ustreza, ker je nagnjen k bolj pesimističnemu pogledu na svet. Bartol izpostavi teorijo: če lahko obvladuješ svoja čustva imaš pod nadzoru vse. Hasan je brez čustev, ko sina obsodi na smrt. Hasan želi dokazati, da ne zmaguje vedno množica, pač pa ideja, volja, prizadevnost.

HASAN IBN SABA (SEIDUNA)Star je bil okoli 60 let, srednje rasti. Bil je samotar, ki je skozi celotno življenje iskal resnico, ko pa se je do nje dokopal in dobil oblast je lagal drugim. V svoji zgodnji mladosti je bil izjemno veren, spoznal je izmailski nauk, ki gaje izjemno pritegnil. Toda zaradi vedoželjnosti in radovednostije želel izvedeti še več o izmailstvu, odkriti globlje skrivnosti nauka. Sprva je bil razočaran, saj mu dai Amireh Zarab ni znal razkriti skrivnosti, že naslednji poskus pri izmailskem refiku je bil veliko uspešnejši. Ta mu je razkril daje prihod preroka El Mahdija zgolj izmišljotina, le slepilo za množice vernikov; pa tudi da je bistvo izmailskega nauka, da v nič ne verujejo in zato smejo storiti karkoli. Hasan se je od

goreče vere umaknil in jo sklenil izkoristiti za svoje maščevanje. Bil je maščevalen in odločen, da kaznuje svojega nekdanjega prijatelja Nizama al Mulka za izdajstvo. Z al Mulkomin Omarjem Hajamom so bili v šoli pri pomembnem sunitskem učitelju, kjer so odkrili praznost sunitskih predstavnikov in nepravilnost njihovega nauka. Zaobljubili so se, da bodo sledili izmailstvu in izmailcem prinesli oblast. Tisti izmed njih, ki bo uspešnejši, pa je dolžan pomagati ostalima dvema. Toda, ko je Nizam al Mulk postal veliki vezir, je izdal svojeganekdanjega prijatelja in mu pri sultanu nastavil past. Hasan jepobegnil v Egipt, k tamkajšnjemu kalifu in sklenil maščevanje. Dolga leta je koval načrt za zmago nad sultanom in seldžuki. Bil je potrpežljiv, preudaren, vsako svojo potezo je dobro premislil in skrbno načrtoval. Bil je izjemen manipulator in zelo karizmatična osebnost. Njegove oči so bile jasne in prodorne. Imel je dušo voditelja, vrhovnega poglavarja in moč, da je obvladoval svoje ljudi, da se niso zarotili proti njemu. Izkoristil je poznavanje človeške narave in s svojo skrito vseprisotnostjo ustvaril srhljivo podobo vsemogočnega voditelja. Njegovo delovanje je bilo vedno zbrano in osredotočeno, bil je neizprosen in se je držal svojih zakonitosti. Lastnega sina je obsodil na smrt, ker se mu je uprl in se postavil na nasprotnikovo stran. Do svoje družine nibil zelo dober ali ljubeč, skorajda razočaran, do svojih dveh hčerk se je vedel nepopustljivo, zastrašujoče in je svojemu prijatelju pri katerem sta stanovali dovolil, da ju proda, če ga ne bosta ubogali oz. se vedli primerno. V skritih vrtovih Alamuta je ustvaril umetni raj in množice prepričal, da mu je Alah dal ključ do njega. Idejo za to mu je po naključju dal prijatelj Omar Hajam, ki je mimogrede omenil, kakšno moč bi imel človek, ki bi gospodoval s ključem rajskih vrat. Da je bil učinek še večji je fedaije omamil s hašišem, katerega učinek je tudi sam doživel pri nekem indijskem veljaku. Z orožjem v podobi neustrašnih mladeničev je uspelo Seiduni oslabeti mogočno sovražno vojsko že na psihološki ravni. Tako je uniči iransko cesarstvo in dosegel samostojnost izmailcev, s čimer pa se še vedno ni zadovoljil.

HALIMA: Štirinajstletna deklica, ena izmed mnogih, ki jo je Seiduna kupil za svoje rajske vrtove. Staršev ni poznale, njen prejšnji lastnik pa je bil trgovec Ali, ki pa ni imel dovolj denarja in jo je bil prisiljen prodati. Doma. Je naivna, preprosta, krhka, sprva zelo skromna, prestrašena, nezaupljiva,s časoma pa si pridobi nekaj samozavesti. Vanjo se zaljubi Sara, kar ji sprva ugaja, saj jo izkoristi za pripoveduje o skrivnostih, kmalu pa se Sarine pozornosti naveliča. Zelo se naveže na Mirjam in močno uživa v njeni družbi. Zaljubi se v Sulejmana, ki ji naklonjenost vrača, toda misli, da je hurija, rajska deklica in jo bo ponovno srečal po smrti v raju. Ko Halima spozna, da Sulejmana ne bo nikoli več videla se od žalosti vrže v hudournik in umre.

MIRJAM: Je prišla iz bogate krščanske družine, njen oče pa je bil uspešen trgovec iz Alepa. Pri štirinajstih letih ji je umrla mama, oče pa je obubožal, zato jo je kot denarno povračilo izročil Židu Mojsiju, ki je bil od nje precej starejši. Mirjam se je zaljubila v mlajšega Mohameda in z njim želela neuspešno pobegniti. Mojsija je zaradi tega zadela kap in je kmalu umrl, njegovi sorodniki pa so Mirjam za kazen prodali in se tako maščevali za njeno nezvestobo. V raj pride šele kot peta, toda kmalu si prisluži Hasanovo naklonjenost in postane njegova ljubica. Je razumevajoča, bistra, blaga in deluje pomirjujoče za vsa nova rajska dekleta. Halimi njena družba veliko pomeni, pa tudi Mirjam sama se v dekličini preprosti otroški družbi dobro počuti, še posebej ob večerih, ko jo njeno otroško čebljanje nezavedno pomirja. Dekletom svetuje, jim stoji ob strani in jih brani pred Apamo, ki kot edina ženska poleg nje še pozna Seidunovo podobo. Mirjam sprva ne ve s kakšniminameni si je Hasan prizadeval ustvariti raj in ne pozna njegovega načrta. Podrobnosti o njem izve šele kasneje in je nad njim razočarana, prav tako pa tudi nad Hasanovimi dejanji. Spozna, da je ni resnično in dovolj ljubil, saj jo je spremenil v orodje za dosego cilja. Ukaže ji, da mora prepričati Ibn Tahirja, da je raj v katerega je bil poslan pristen. Pri tem se izkaže, da je Mirjam spretna govorka, hitrih misli, ki se lahko dobro prilagodi kočljivim situacijam in se iz njih uspešno reši. Toda v času, ki ga preživi z Ibn Tahirjem se vanj zaljubi. Ko spozna, kakšno usodoje Seiduna namenil mlademu fedaju, si očita soodgovornost in si zaradi ljubezni pa tudi občutka krivde v kadi prereže žile.

IBN TAHIR: Je vnuk prvega izmailskega mučenca, ki ga je dal Nizam al Mulk obglaviti. Oče ga pošlje na Alamut, da bi se maščeval za dedovo smrt. Je mlad in lep, izjemno bister ter vedoželjen. Čeprav

se vojščakom na Alamutu pridruži pozno, s trdno voljo, nadarjenostjo in vztrajnostjo kmalu postane eden izmed najboljših in najbolj izobraženih učencev. Je tudi nadarjen pesnik in blesti pri pouku pesnjenja. V bitki proti Turkom je on tisti, ki iztrga sovražnikom zastavo iz rok. Seiduna ga prepozna kot najpametnejšega izmed vseh fedaijev in se zaveda, da je edini, ki lahko odkrije njegovo rajsko iluzijo. Ker je Mirjam edina dovolj sposobna, da ga preslepi jo žrtvuje za to nalogo. Ibn Tahir je po prihodu v raj izjemno nezaupljiv in dvomeč. Težko verjame, da ima Seiduna zares ključe od rajskih vrat in Mirjam se mora potruditi, da ga prepriča v pristnost raja. Ibn Tahir se v Mirjam zaljubi in ji napiše vrsto pesmi. Primerja jo s prelepo Širin, sebe pa z nesrečnim Ferhadom. Da bi se vrnil v raj, k svoji izvoljenki, si želi nemudoma umreti v težavni nalogi, ki bi mu prinesla odrešitev. Seiduna ga pošlje ubit Nizama al Mulka, kar Ibn Tahirjutudi uspe. Pri tem pa mu veliki vezir razkrije, da je zgolj lutka v Hasanovih rokah in da ga je le-ta nalagal. Ibn Tahir razočaran sklene Seiduno ubiti, vendar ga Hasan po vrnitvi na Alamut prepriča, da ljudstvo ni sposobno prenesti resnice, zato jim je potrebno lagati. Ibn Tahirja ne kaznuje, temveč ga spusti, da gre po svetu, tako kot je odšel sam, razširit svoja obzorja.

JUSUF: Je največji in najmočnejši učenec z izjemnim pogumom, toda šibkejšo voljo in predanost, kar se pokaže pri hoji preko žerjavice. Jusuf zmore toliko poguma, da stopi na vročo površino, ne zmore pa prepričati samega sebe, da ne bo začutil bolečine. Je naiven zato je nanj lahko vplivati. Z Ibn Tahirjem in Sulejmanov sestavljajo trojico, ki je kot prva poslana v raj. Tam se Jusuf zaljubi v Sulejko. Seiduna njegovo zaslepljenost izkoristi za demonstracijo prevlade in vpliva, ki ga ima nad fedaiji. Pod vplivom hašiša, hrepenenja po Sulejki in Hasanovega ukaza se Jusufvrže v prepad.

SULEJMAN: Je visok in lep, zagorelega obraza in žametno-rjavih oči. Je odkritosrčen, dober prijatelji in prvi, ki priskoči na pomoč Ibn Tahirju ob njegovem prihodu na Alamut. V vojaškem urjenju je vedno korak pred vsemu, ima močno voljo in obilico poguma, zato je ljubljenec Abdul Malika. V raju se zaljubi v Halimo in za spomin z njenega zapestja ukrade zapestnico, ki jo Seiduna kasneje prestreže, za dejanje pa ne kaznuje ne Sulejmana in ne Halime. Sulejman se po Hasanovem navodilu takoj za Jusufovimskokom v prepad zabode z bodalom.

44. KAJUH: BOSA POJDIVA/BOR: SREČANJE

KAREL DESTOVNIK – KAJUH(1922 – 1944) Rodil se je v Šoštanju in obiskoval celjsko gimnazijo, iz katere je bil izključen zaradi sodelovanja z OF. Leta 1941 se je pridružil partizanom, od leta 1943 pa je bil član 14. Divizije, kjer je bil vodja kulturniške skupine. Socialno

kritične pesmi je pisal že kot 16-letni dijak. Najprej se je zgledoval pri Majakovskem. Njegove pesmi so bile domoljubne, uporniške, borbene in obtožujoče, pa tudi ljubezenske, čeprav jih je takrat skoraj vedno povezal z vojno tematiko. Povezoval je družbeno in osebno temo, s čimer mu je uspelo ustvariti prepričljivo partizansko liriko. V 38-ih izvodih je bila leta 1943razmnožena zbirka Pesmi, ki je izšla med nemško ofenzivo na Notranjskem. Že prej je pripravljal pesniško zbirko Markacije, ki pa ni izšla. Padel v vojni je januarja pri Belih vodah, star 22 let. *DELA (pesmi): Samo en cvet, Naša pesem, Slovenska pesem, Materi padlega partizana, Pesem talcev, Kmetova pesem, Pred smrtjo, Kje si, mati?, Ljubezenske (cikel osmih pesmi)

BOSA POJDIVATema: ljubezen v času vojneTematika:Motivi: trpljenje, češnjevi cvetovi (=ljubezen), smrt, grobovi, galebiZunanja zgradba: 3 kvartineRima: 1. in 3. kitica: prestopna; 2. kitica: zaporedna*obsorej prisl. (e) star. ob tem času, ob tej uri: tam cvete vsako letoobsorej šipek.

Iz zbirke Pesmi (1943), 5. pesem iz cikla Ljubezenske. Pesem govori o fantu in dekletu, ki se zaljubita, hkrati pa tudi ofantovi ljubezni do naroda in moralni dolžnosti, da se vključi v narodnoosvobodilni boj. Ko je narod ogrožen je treba vsa globoka čustva, kot je ljubezen, podrediti boju za domovino. V prvi kiticiavtor razkrije svoja ljubezenska čustva, spomni se in sočustvuje spadlimi za domovino, ki so se žrtvovali za lepšo prihodnost. Ljubezen do dekleta poveže z ljubeznijo do domovine, beli cvetovi so namenjeni padlim za domovino, obe ljubezni sta zanj neločljivo povezani. Pesem je zgrajena na kontrastih med pozitivnim in negativnim – med ljubeznijo posameznika (pomlad, češnjev cvet) in trpljenjem domovine (temni grobovi, smrt). Pesnik pa kljub sreči vljubezni ne more pozabiti na grozote, ki se dogajajo domovini.

Pesniška sredstva: Inverzija: …so talcev grobovi Ponavljanje: …beli so, beli so Primera: …kakor ponosni galebi nad vodo Metonimija: …zemlja trpeča (trpeči ljudje) Stopnjevanje: …temni, pretemni Nagovor: Bosa pojdiva, dekle… Anafora: bosa pojdiva…

bosa pojdiva…

MATEJ BOR (Vladimir Pavšič)(1913 – 1994) Rodil se je v Grgarju pri Gorici in umrl v Ljubljani. Bil je slavist, profesor slovenščine, opravljal je poklic novinarja, nekaj časa je bil svobodni književnik in ravnatelj Drame. Leta 1947 je dobil Prešernovo nagrado. Bil je član SAZU.

*DELA: -Previharimo viharje (prva pesniška zbirka kateregakoli uporniškega gibanja v Evropi, izšla v ilegali), Bršljan nad jezerom, Sled naših senc, Podoknice tišini, Šel je popotnik skozi atomski vek – cikel pesmi

-drame: Vrnitev Blažonovih, Šola noči, Kolesa teme, Zvezde so večne -enodejanke: Raztrganci, Težka ura -romana: Daljave, Odloženi

SREČANJETema: Ponovno srečanje z mrtvo ženo, ki ji pesnik izpoveduje hrepenenje in ljubezenTematika: bivanjskaMotivi: smrt, grob, lobanja, Ideja: Tisti, ki jih ljubimo nas nikoli zares ne zapustijo – živijo v naših spominihZunanja zgradba: 10 kvartin, rima: abba (oklepajoča)

Je moderna balada – vključuje več lirskih prvin, ohranja pa baladno vzdušje, zgodovinsko ali družinsko tematiko. Konec pogostoni zelo izrazito tragičen.

Pesem je posvečena pesnikovi ženi Erni – partizanki Nini. Nemci sojo ranjeno izročili domobrancem, da bi jo odpeljali v bolnišnico, ti pa so jo najprej mučili in nato ubili. Izšla je v zbirki Pesmi,v ciklu Ljubezen v viharju. Motiv lobanje se pojavi že pri Shakespearju (Hamlet) in v nekoliko spremenjeni obliki tudi pri Wildu (Saloma). V baladi Srečanje se motiv lobanje spet razlikuje od prejšnjih dveh, saj ne simbolizira tragičnega konca. Nina je sicer mrtva, toda še naprej živi v pesnikovih spominih. Pri Boru razmišljanje ni prepojeno z grozo pred smrtjo, saj kljub bolečini ne dovoli, da bismrt premagala življenje. V pesmi gre za preplet lirskih (7.-10.) in epskih elementov (1.-4.): Vrh pesmi je v 5. in 6. kitici. Prej pesnik predvsem opisuje dogajanje – odkop trupla, jesenki večer, lačne lisice. Po vrhu pa se spominja svoje žene, izraža grozo in prizadetost ob pogledu na njene ostanke. Bor želi v pesmi ohranitilepoto, zato se spominja vsega lepega (spomin ne umre, tako kot človek).

Pesniška sredstva: Inverzija: …zmotili čudni gosti so tvoj mir Primera: …s tabo kot v davnih dneh hodim Nagovor: …ljuba, pridi nocoj Okrasni pridevek: čudni gosti… Retorično vprašanje: …kje si? Poosebitev: …laž zre iz teh votlin Stopnjevanje: …vabi te mesečina/ vabi te sila spomina/

vabi te ljubi tvoj Anafora: vabi te…

vabi te…

O obdobju: Književnost NOB je nastajala med drugo svetovno vojno. Je preprosta, usmerjena v idejo boja proti okupatorju in namenjenadomovinski ideji. Zanjo je značilna predvsem lirika - partizanske pesmi pa tudi krajša proza (novela, črtica). V podobi enodejank in

skečov je razvita dramatika. Avtorji so pisali na osvobojenem ozemlju, ko so prenehali z bojevanje, zato so v dela lahko neposredno prenašali sveže misli, občutke in spodbude. Svoja dela so objavljali v ilegalnem tisku. *Nekateri avtorji: Matej Bor, Karel Destovnik Kajuh, Franc Levec, Cene Vipotnik, Jože Udovič, France Balantič, Ivan Hribovšek...27. 4. (dan boja proti okupatorju) je bila ustanovljena OF. Od leta 1942 je bil odrejen kulturni molk: nihče izmed kulturnikov ne sme javno objavljati svojih del.

45. ERNEST HEMINGWAY: KOMU ZVONI/

46. JEAN PAUL SARTRE: ZAPRTA VRATA/ SAMUEL BECKETT: ČAKAJOČ GODOTA

JEAN PAUL SARTREO avtorju: (1905-1980) Rodil se je v Parizu. Študiral je filozofijo in psihologijo. Med 2. svetovno vojno se je boril v francoski vojski, a so ga Nemci leta 1940 ujeli. Devet mesecev je preživel v ujetništvu v »stalagu« (stammlager), nemškem taborišču za vojne ujetnike, dokler ga niso zaradi šibkega zdravja izpustili. Skupaj s številnimi francoskimi literati je bil član odporniškega gibanja. Po vojni je postal svobodni pisatelj in ustanovitelj revije Moderni časi, ki izhaja še danes. Bil je vodilni francoski eksistencialist, še bolj filozof kot pisatelj, kritik, esejist, politik. Nanj je vplival marksizem. Leta 1964 je zavrnil Nobelovo nagrado rekoč, da ne želi izbirati strani med Vzhodom in Zahodom, kar bi storil s sprejetjem izrazito zahodnjaške nagrade in želi ostati neodvisen od uradnih ustanov. Njegovo zdravje je v tem času že močno pešalo, utrpel je dve kapi in oslepel na eno oko. Umrl je v pariški bolnici, po tem ko se ni več zbudil iz kome. *DELA: -Zid (zbirka novel), Gnus (roman), Pota svobode (trilogija romanov) -drame: Zaprta vrata, Muhe, Umazane roke, Nepokopani mrtveci -filozofska dela: Bit in nič (o bivanju na svojerojstvo nihče ne more vplivati, od nekega trenutka preprosto »je«,kaj bo človek storil je odvisno zgolj od njega samega, s smrtjo neobstaja več), Situacije, Kritika dialektičnega uma

Osrednja tema Sartrove literature je svoboda svobodnega človeka (v svetu brez Boga), njegova angažiranost, njegov strah in pogum, njegova krivda in odgovornost, temeljna vprašanja človekove eksistence kot jih razlaga eksistencialistična filozofija. Njegoviliki nenehno iščejo resnico, smisel in upravičenost svojega bivanja.

ZAPRTA VRATA (1944)Tema: Srečanje treh grešnikov v peklu in njihovo soočenje s svojimi dejanji (?)

Motivi: samomor, nezvesta žena, istospolna ljubezen, detomor, nemorala, strahopetnost, odgovornost, zločin in kazen, nemorala, svoboda, usoda, dezerterstvo, izdajstvoIdeja: »Ljudje so pekel okoli tebe«/ Človek mora prevzeti odgovornost za svoja dejanjaKraj dogajanja: pekel (soba)Tematika: eksistencialističnaČas dogajanja: brezčasnost (?)Zunanja zgradba: 1 dejanje, 5 prizorovTehnika: analitična predstavitve življenj glavnih junakov pred smrtjo sintetična prihod v pekel; njihovo medsebojno spoznavanje; spoznanje, da so ujeti v zaprt krog večnega trpljenjain sovraštva kjer s svojo prisotnostjo kaznujejo drug drugega.

*Komorna drama (malo oseb)*Moderna drama: krožna drama (ni vrha) eno ali dve dejanji ni dramskega trikotnika razdrobljena zgodba osebe s katerimi se ne moremoidentificirati *Konverzacijska drama (poudarek na dialogu)*Tezna drama: zagovarja neko idejo (»pekel so ljudje okoli tebe« -kakšni so odnosi med ljudmi), sporočilo drame pa je pomembnejše odigre same, igralci so bolj podrejeni dialogu.

Eksistencializem v drami: Posamezniki so obsojeni na pekel. Krivi so, da ne priznajo svoje svobode v življenju in s tem ne odgovornosti. Medsebojna odvisnost jih sicer prisili k izpovedi, vendar je takrat zanje prepozno. S tem je dokazano, da je človek obsojen na svobodo in kriv za usodo, ki si jo je sam izbral. Človek ni odgovoren le zase, temveč tudi za družbo, ki jo sestavlja.

OSEBEGarcin publicist, ki piše o pacifizmu, književnik, nemoralen cinik, ki se zaveda, da je peklu v sebi nemogoče ubežati, sadist, krut do šibkejše žene, do te mere da jo vara pred njenimi očmi. Najbolj ga je strah, da ga bodo pozabili, saj ne priznava večnosti. Strahopetnež, ki dezertira in je zato ustreljenInes poštna uradnica, zapeljivka, lezbijka, ki s poti spravi svojega bratranca, da bi prišla do njegove žene, ki pa spusti plinin tako zastrupi sebe in Ines.Estelle usodna, trmoglava, privoščljiva, vase zagledana ženska, nimfomanka, zapeljivka, poroči se s starejšim bogatašem, ker je brat bolan in potrebuje nego. Po šestih letih spozna mlajšega moškega in z njim vara moža, njuno dete pa nato vrže skozi okno zaradi česar ljubimec stori samomor. Umre za pljučnico.

VSEBINASobar pripelje Garcina v pekel, sobo opremljeno v slogu 2. cesarstva brez oken, postelj, ogledal, s samo enimi vrati, v kateri kar naprej gori luč. V sobi so zgolj naslanjači različnih

barv, pokvarjen zvonec, s katerim naj bi poklicali sobarja, nož -orodje ki je v peklu brez vrednosti, saj ga ne moreš uporabiti in masiven odlitek, ki si simbolizira večnost, monotonost. Garcin se sprašuje o nenavadni podobi pekla. Kje so ogenj in mučilne naprave? Kmalu se mu v sobi pridružita Ines in Estelle. Med njimi se hitro vzpostavi dialog in Garcin ter Estelle se zlažeta o svojih dejanjih ter se navidezno čudita, da sta prišla v pekel. Ines spregovori po resnici in je tudi prva, ki spregleda da so za svoja dejanja kaznovani tako, da s svojo navzočnostjo mučijo drug drugega, saj so za vedno obsojeni na skupno sobivanje. V začetku imajo vsi trije še stik z dogajanjem na Zemlji, dokler jih njihoviznanci ne pozabijo, potem pa ga postopoma izgubijo. Ines bi si rada pridobila Estelle, ta pa se želi prikupiti Garcinu, saj čuti potrebo, da je vedno ljubljena, poleg tega pa želi, da jo zaščiti pred Ines in njeno resnico. Toda Garcin spozna resničnost Inesinihbesed, da so drug drugemu rablji. Drug drugemu so zrcala (ki jih vsobi sicer ni) in se opozarjajo na napake, ki so jih zagrešili. Kljub temu, da vsakič znova sklenejo, da se ne bodo več mučili, setemu ne morejo izogniti. Na koncu se na Garcinov klic odprejo vrata in Estelle poskuša Garcina prepričati, da vržeta Ines na hodnik, toda ta se temu upre. Edina, ki ga lahko odreši je Ines, ki ve kakšen strahopetec je. Drug drugemu so pekel in hkrati edinamožnost za odrešitev, ki je ne bodo nikoli dosegli. Estelle poskuša z nožem zabosti Ines, toda to je zgolj višek absurdnosti, saj je Ines že mrtva in je ne more ponovno ubiti. Nož je v peklu brez vrednosti. Nobeden izmed trojice ne odide skozi vrata – pekluni mogoče ubežati.

Citati: Ines (Garcinu): »Človek ni nič drugega kot to, kar je v

življenju počel.« Garcin: »Ljudje so pekel okoli tebe.« Garcin: »Človek je to, kar sam hoče.« Ines: »Samo dejanja dokazujejo, kaj je kdo v resnici hotel.« Ines (Estelle): »Poglej me v oči: se vidiš v njih? …Vprašaj

me. Nobeno zrcalo ne bo bolj verno!«

Eksistencializem (eksistenca – bivanje, obstoj): Miselni, ideološki in filozofski tok, ki višek doseže med 2. sv. vojno. Človek je v celoti odgovoren zase, je svoboden, s čimer pa se morasoočiti z odgovornostjo. Sprva je zgolj nič in potem, ko prične obstajati (eksistirati), pa lahko postane zgolj to, kar naredi samiz sebe. Ta popolna odgovornost, prepuščenost samemu sebi v njem povzroča občutek tesnobe, zapuščenosti in obupa. Strasti in čustvane opravičujejo dejanja, kajti čustva so opredeljena šele z dejanji samimi. Človeško življenje samo po sebi nima smisla, človek sam mu ga mora vcepiti vrednota življenja je v smislu, ki si ga človek sam izbere. Sam se prek sedanjosti gradi v prihodnosti. Zgolj od njegove svobodne volje je torej odvisno kaj bo storil in je takoposledično sam odgovoren za svoja dejanja. Človek je obsojen na svobodo. Ateistični eksistencializem ne priznava Boga kot stvarnika. Eksistencializem pri Sartru je pozitivno gibanje – človekovo usodo išče v njem samem, upanje ohranja v človeškem delovanju.

SAMUEL BECKETTO avtorju: (1906-1989) Rodil se je v Dublinu in umrl v Parizu. Študiral je italijanščino in francoščino. Čeprav je bila njegova materinščina angleščina, je večino del izdal v francoščini. Njegovprvi roman Murphy je izšel 1938. Leta 1969 je prejel Nobelovo nagrado za književnost. S svojimi deli je vplival na Jožeta Javorška, Dominika Smoleta, Draga Jančarja in Petra Božiča. *DELA: drami - Čakajoč Godota, Konec igre, romana - Molloy, Malone umira

ČAKAJOČ GODOTA (1948)Tema: Prikaz razvrednotene družbe in brezizhodni položaj človeka (čakanje odrešitve iskanje smisla v absurdnem svetu)Motivi: drevo, čakanje, Godot (smisel), kovček (napolnjen s peskom), čevlji, trpljenje, misel na samomor (obešanje)Tematika: bivanjska, eksistencialističnaIdeja: Vprašanje smisla življenja?Zunanja zgradba: 2 dejanji, ki nista razdeljeni na prizore

Vladimir (Didi) in Estragon (Gogo) čakata Godota na neimenovanem mestu, ki je ves čas isto, vendar se skozi zgodbo spreminja: drevopod katerim čakata je nekaj časa zeleno, spet drugič pa odvrže liste. Menjajo se tudi predmeti na prizorišču: Gogo najde čevlje, ki jih nazadnje ni bilo tam in po njegovih besedah ne pripadajo njemu, saj so drugačne barve in velikosti. Vedno znova dvojico obišče nenavaden par: Pozzo in Lucky, ki se ju Didi in predvsem Gogo ne spomnita in vsakič ravnata kot, da ju vidita prvič. Med Pozzom in Luckyem je stkan neobičajen, surov, absurden in nemoralen odnos, v katerem je Lucky v podrejenem položaju, kar je v povezavi z njegovim imenom še ena oblika absurda. Kovček, ki ga neprestano nosi, je napolnjen s peskom in je tako nesmiseln kot njegovo življenje samo. Osebe ne trpijo na običajen način, čeprav jih mučijo različne težave: Gogo ima vedno večje probleme s svojo nogo, Didi z uriniranjem, Pozzo oslepi in Lucky postane gluh. Dajejo vtis, da se svojega trpljenja sploh ne zavedajo in da jih vbrezizraznem življenju sploh ne zaznamuje. Njihovo življenje sestoji iz nesmiselnega čakanja in ponavljajočih se dogodkov, medtem ko so dialogi v drami prav tako zmedeni, neurejeni in nepovezani kot njihovo življenje. Besede niso močno vezane na vsebino in pogosto ne nosijo vsebine. Dialog je tam, da zapolni njihov čas in poudari, da v drami dogodka sploh ni, da se osebam nikoli ne bo ničesar zgodilo in da gledamo zgolj enega izmed odsekov ponavljajočega se cikla. Tudi iz preteklega življenja o osebah ne izvemo veliko ali pa sploh ničesar.

ABSURDNA DRAMA Ima 1 ali 2 dejanji in nima dramskega trikotnika, saj

zapleta ali pomembnega dogodka v drami sploh ni. Dogajanje se ne razvija, ampak se ponavlja (=KROŽNOST) Pogosto se ne ponavljajo zgolj dogodki, temveč tudi motivi, dialogi in odzivi oseb

Dramske osebe so antijunaki. Ne govorimo več o osebah, temveč o likih. Z njimi se težko identificiramo oziroma si tega sploh ne želimo, saj so degradirane figure tako ali drugače pohabljene (lahko duševno ali/in fizično). Liki so pasivni. O življenju oseb ne izvemo veliko.

Vloga didaskalij je velika. So zelo pomembne za razumevanje drame in likov, določanje prizorišča, pogosto označujejo lik, včasih iz njih izvemo nove podatke o likih. Natančno določajo lik in njegovo obnašanje.

Značilna je situacijska komika, dramatičnost ni več doseženaz govorom.

Absurdnost je zaznamovana z jezikom, govorom, dramskim dogajanjem in liki, ki so prikazani kot nelogični, nesmiselni in grozljivo popačeni.

Grotesknost: pretirana popačenost, ki meša komičnost s tragičnim

Občutiti je pomanjkanje prave zgodbe, celotno dogajanje je razdrobljeno na manjše delce in podano fragmentarno, razpadlo na manjše koščke, ni več neprestano povezano. Dogajanje je statično.

Ni več tipičnega konflikta , saj ta ni več pomemben, ker se tudi junaki ne borijo več za svoje ideje. Idej sploh ni.

Enotnost kraja, časa in dejanja ni nujna. Kraj in čas pogosto nista natančno določena.

47. JANEZ MENART: CROQUIS/CELULOIDNI PAJAC

O avtorju: (1929-2004) Rodil se je v Mariboru in imel precej težkootroštvo. Družina je bila revna, mati je bila bolna in oba starša sta hitro umrla, zato je otroštvo preživel pri starih starših in rejnikih. Študiral je slavistiko in se po končanem študiju zaposlil kot lektor in dramaturg pri Triglav filmu, kasneje pa je opravljal še uredniške funkcije. Bil je prevajalec (ang. in fr.). Sodeloval je pri izdaji 1. antologije svetovne književnosti in deloval tudi kot svobodni književnik. Zaposlen je bil tudi na RTV,nazadnje pa v Mladinski knjigi. Umrl je 22. 1. v Ljubljani. Na njegovo delo sta vplivala Heinrich Heine (romantika), s ironijo in samoironijo ter Francois Villon (srednji vek), po čigarvzoru je napisal srednjeveško balado Coprnica. Bil je pesnik, prevajalec in predstavnik intimizma. V Menartovih delih je običajno glavni mali človek, ki si želi uresničiti svoje težnje posreči, vendar mu to ne uspe, saj ga omejujejo družbene okoliščine,stvarnost, pa tudi banalna naključja.

*DELA: -Pesmi štirih (1953; almanah: Kovič, Zlobec, Pavček, Menart) -Prva jesen (prva samostojna pesniška zbirka), Časopisni stihi

CROQUIS *skica, osnutekTema: osamljenost in hrepenenje po lepšem življenju

Motivi: hišica, roža, lepa žena, konjak, hrepenenje, skica, natakar, prst in lužica – čopič in paletaTematika: bivanjskaIdeja: Zunanja zgradba: 3 kitice in vmes likovna podoba, oklepajoča rima

Lirski subjekt sedi za mizo v kavarni, kjer naroči konjak, da bi svet videl znosnejše. Na marmornati mizi je nekaj politega konjaka, kar pesnik uporabi za risanje figur. Sanja in s pomanjševalnicami, ki jih uporabi ustvarja domišlijskost, oddaljenost, idiličnost in hkrati izraža ironijo. Zaporedje podob,ki jih pesnik riše: hišica, drevo, sonce, klopca, roža, stezica, žena. Risbe so prispodoba človekovega hrepenenja po urejeni družini in domu.Pesem po eni strani izkazuje hrepenenje po boljšem, lepšem življenju in hkrati izraža ironijo do malomeščanskega zapiranja v idilično življenje. Ko natakar pobriše mizo in odnese prazen kozarec, se lirski subjekt vrne v resničnost. Toda v življenju, čeprav pustem, želi vztrajati, kar je mogočo s pomočjo idealov, kijih nosi v sebi.

Pesniška sredstva: Pomanjševalnice: …hišica, klopica, stezica Okrasni pridevek: …lepa žena Naštevanje: …hišica, drevo, klopica pred njo, nad hišo

sonce in roža… Vzklik: »…Gospod natakar, še en konjak, prosim!« Anafora: in…

in…

48. KAJETAN KOVIČ: JUŽNI OTOK/PSALM

O avtorju: (1931-2014) Rodil se je v Mariboru. V Ljubljani je študiral primerjalno književnost in literarno teorijo. Bil je novinar v kulturnih uredništvih Ljubljanskega dnevnika in Ljudske pravice ter urednik pri DZS. Leta 1978 je dobil Prešernovo nagrado. Bil je soavtor Pesmi štirih, član SAZU, pesnik, prevajalec, esejist, pisatelj, književni kritik, urednik in prevajalec iz nemščine (Rilke) ter francoščine (Eluard). Prevajal je tudi Prešernove nemške sonete. Bil je intimist, eksistencialist, ekspresionist. *DELA: -poezija: Pesmi štirih, Prezgodnji dan (prva samostojna p.z.), Ogenjvoda, Labrador, Korenine vetra, Vse poti so -romani: Pot v Trento, Iskanje Katarine, Jutranjisprehajalec -mladinska dela: Zmaj Direndaj, Pajacek in punčka, Maček Muri, Moj prijatelj Piki Jakob

JUŽNI OTOK*iz zbirke LabradorTema: Iskanje smislaTematika: bivanjskaMotivi: morje, južni otok (smisel), narava, oljka (spoznanje), voda, ladjaIdeja: Zunanja zgradba: 5 kvartin, oklepajoča rima (abba)Ekspresionistična pesem.

Južni otok je metafora za smisel življenja - ideal, obstoj, bivanje, ljubezen (nekaj lepega). Pesnik po njem ves čas hrepeni in hkrati o njem dvomi. Na koncu pesnik optimistično sklene, da južni otok »je« - tisto, kar daje človeškemu življenju smisel obstaja. Pesem je izrazito metaforična 1. kitica: pesnik izpostavi glagol biti »je« južni otok, je smisel (obstaja). Lahko pa je včasih bolj in včasih manj jasen, bolj ali manj oddaljen. 2. kitica: je zapisan kontrast (vzhaja/gre na dno) med temo in lučjo. Pesnik uporabi motiv vode, ki je simbol življenja in čistosti. Omeni »neizmerno trajanje«, s čimer želi poudariti upanje in pozitivno mišljenje ne glede na to ali je pesniku v tistem trenutku lepo ali tesno. 3. kitica: pesnik izpostavi relativnost; življenje je lahko iz nekega pogleda lepo, iz drugega pa ne. Uporabi številne metafore:

Težko morje težko življenje Pijano morje omamljenost, nezavedanje Sol na rano bolečina, trpljenje (v življenju brez

smisla)4. kitica: pove, da se mora človek poglobiti v svojo notranjost, da lahko razume smisel.5. kitica: uporabi metafore:

biblijski motiv ladje – kot novo upanje, rešitev, ki ponovno pripelje do smisla: »južni otok je.«

močna zvezda: jasno, zanesljivo vodenje, zvezda vodnica

Pesniška sredstva: okrasni pridevek: …južni otok mnogovezje: …in morje od slasti je težko in pijano in

sol zatiska rano in slutnja… stopnjevanje: …a voda se odpre in močna zvezda vzide

in nova ladja pride in južni otok je anafora: in… in…

49. DANE ZAJC: VELIKI ČRNI BIK/ČRNI DEČEK

O avtorju: (1929-2005) Rodil se je v Zgornji Javoršici pri Moravčah. Ob začetku 2. svetovne vojne je bil star 12 let. Zaznamovala ga je, saj je v njej izgubil 2 brata in očeta.

Obiskoval je gimnazijo, vendar je bil zaradi kritičnosti do sistema izključen, celo zaprt, prepovedali pa so mu tudi opravljati maturo. Napisal je pesem Jalova setev, v kateri je izpostavil nesmiselnost vojne, ki mu je vzela brata ter s tem dokazal nenaklonjenost revoluciji. Kasneje je bil knjižničar v pionirski knjižnici, pesnik, dramatik in esejist. Podlaga njegove poezije sta predvsem motiva smrti in vojne ter občutki groze, obupa, osamljenosti, odtujenosti, uporništva in absurda. Piše v svobodnem verzu. Je postekspresionist. *DELA: -drame poetične drame; spor med posameznikom in družbo, stiske, absurdni svet; Otroka reke, Grmače, Kalevala, Medeja, Potohodec, Voranc -pesniške zbirke Požgana trava**, Jezik iz zemlje, Ubijavci kač, Glava, Si videl, Rožengruntar, Kepa pepela - izbor, Zarotitve -dela za otroke: Bela mačica, Na papirnatih letalih, Abecedarija, Leteča hišica**Požgana trava (1958): njegova 1. pesniška zbirka, ki mu je zaradi takrat neprimernih tem in šokantnosti ne želijo izdati, zato jo mora izdati v samozaložbi. Govori o nasilju nad posameznikom, jalovi smrti, razpadanju. Zbirka sicer kaže na pesnikov premik k postekspresionizmu.

VELIKI ČRNI BIK Tema: Človekovo občutenje svetaTematika: bivanjskaMotivi: narava, sonce, črni bik, družba (vrane), uničenje, ogroženost, smrt Ideja: Zunanja zgradba: 4 kitice z različnim številom verzovIz pesniške zbirke Požgana trava, cikel Jutra. *je simbolistična in ekspresionistična pesem.

Bik je kot mitski simbol moči in plodnosti tokrat postavljen v izpraznjen svet, kar ga spreminja v prispodobo nemoči in osamljenosti. Občutek popolne odtujenosti in brezizhodnosti daje pesmi temačen podton. Bikovo rjovenje je klic ogroženega in izmučenega človeka, ki ga nihče ne sliši v modernem, praznem, absurdnem svetu. Pesem izraža nemoč in žalost nad izpraznjenostjo sveta in hkrati obup ter misel, da bi bilo bolje utihniti. Toda tudi naslednje jutro bik ne utihnem, kar lahko razumemo, da kljub nesmiselnosti in nemoči vztraja v praznem svetu, čeprav mesarska sekira, ki je omenjena na koncu, napoveduje klavrn konec.

Pesniška sredstva: personifikacija: …sonce brusi retorično vprašanje: …koga kličeš? Primera: …kot bi brizgala težka črna kri Paralelizem členov: …prazne Refren: …veliki črni bik rjove v jutro

50. GREGOR STRNIŠA: VEČERNA PRAVLJICA

O avtorju: (1930-1987) Rodil se je v Ljubljani kot četrti otrok. Obiskoval je klasično gimnazijo in bil skupaj z mamo in očetom zaprt, saj je družina skrivala emigranta. V zaporu je poskušal narediti samomor, po dveh letih v taborišču je bil pogojno izpuščen, zaradi od rojstva poškodovanje roke, pa je bil oproščen služenja vojaškega roka. Študiral je angleščino in nemščino, vendar je bil kasneje svobodni književnik. Bil je med ustanovitelji Revije 57, pesnik, dramatik, esejist (Relativnostna pesnitev), pisal pa je tudi popevke Orion, Mala terasa). Skozi življenje je imel težave z alkoholom in depresijo. Umrl je v Ljubljani. Uvrščamo v nadrealizem in postsimbolizem. Strnišev pogled na svet: Svet zanj je zelo urejen in enoten. Filozofsko se strinja s Kantovo teorijo, da je vesolje kot urejen sistem nasprotje kaosa, zato ga imenujejo pesnikkozmične zavesti. Gre za zavedanje, da vsaka najmanjša stvar kaže temeljne značilnosti ali osnove vesolja. Verjame v transcendentni (presežni) svet, ki ni spoznaven, je pa živ (– neživega sveta ni) in neantropocentrizem, da je človek zgolj del vesolja. *DELA: -pesniške zbirke: Mozaiki, Odisej, Zvezde, Želod, Oko, Škarje, Jajce -drame: Žabe, Driada, Samorog

VEČERNA PRAVLJICA Tema: Človekova nemoč v nadrealnem svetu (?)Tematika: bivanjskaMotivi: osamljenost, odtujenost, moreče sanje, miši, pajki, oživitev nežive naraveIdeja: Človek je le del sveta, ne pa njegovo središčeZunanja zgradba: 3 kvartine*iz pesniške zbirke Mozaiki, ki je nastala pod vplivom razstave ravenskih mozaikov.

Pesem navzven deluje tradicionalno, po notranji zgodbi pa temu ni tako. Tudi naslov nasprotuje vsebini pesmi, saj ne gre za pravljico kot sprva deluje. Pri obojem gre za kontrast, kjer je namesto naslovnega pravljičnega predstavljeno sicer fantazijsko, atemno in groteskno ozračje. Pesnik nerealno povezuje z realnim. Zlovešče sanje prevzemajo človeka do te mere, da ta postaja le njihova nemočna igrača. Človek skrivnostnega sveta ne vidi –ker spi – zato se ga boji in ga ne razume. Človeška bivališča ne nudijo več varnosti, so le del sveta, kjer je zavestna sfera človekovega doživljanja do konca izročena divjanju podzavestnega, sanjskega sveta. Človek se mu ne more upreti, ga ne more nadvladati, je le njegov del. Strniša v pesmi izrazi tudi ironijo: človek rad verjame, da obvladuje ves svet, vendar se tu izkaže, da je proti sanjam in podzavesti povsem nemočen. Ponovi se ideja, da je človek zgolj delstvarstva in mu ne poveljuje. Pesem je razdeljena na dva pomembnejša dela:

1. del (prva in druga kitica) Narava dobi človeške lastnosti – gre za personifikacijo oz. počlovečenje narave. Pesnik predstavi groteskni svet ponoči in

nadrealistično podobo sveta. Neživa narava v gozdu oživi.

2. del (tretja kitica) Medtem, v svojih hišah spijoljudje. Človeka primerja s sivimi mišmi, kar pomeni razčlovečenje človeka. Ljudje imajo moreče sanje, strah jih je, usoda jih popolnoma obvlada

Pesniška sredstva: Asonanca (soglasniški stik)Sinestezija: …suhi pokOkrasni pridevek: …žolta luna, sivi pajki, temna srcaPrimera: …kakor orjaški sivi pajkiPoosebitev: …tedaj se dvignejo veliki kamni

51. TOMAŽ ŠALAMUN: STVARI/MRK/GOBICE

O avtorju: (1941-2014) Rodil se je v Zagrebu. Oče mu ni dovolil trenirati veslanja, zato je študiral umetnostno zgodovino in arhitekturo. Skupaj z bratom Andražem - slikarjem, je sodeloval v avantgardni skupino Oho (tudi Marko Pogačnik, Iztok Geister, Aleš Kermauner, Franci Zagoričnik, Milenko Matanovič izdajo zbornik Perica reže raci rep, Katalog 1…). So prva slovenska avantgarda inpovezujejo likovno in besedno umetnost. Šalamun je delal kot umetnosti zgodovinar, bil je kulturni ataše v New Yorku in profesor kreativnega pisanja v ZDA. Izdal je 41 pesniških zbirk odtega 2 angleški. Je eden izmed najbolj prevajanih slovenskih pesnikov. Leta 1999 je dobil Prešernovo nagrado. Bil je dvakrat poročen in je v svojih pesmih opeval obe ženi. Umrl je v Ljubljani. V dela je vpeljeval estetiko grdega. Z delom Duma 64 pretrese slovenskih kulturni prostor, saj podre vse temelje slovenske domovinske lirike. Delo je politično provokativno: »…hodil sem po zemlji domači in dobil čir na želodcu…« LUDIZEM: smer v avantgardni književnosti po letu 1950. Poezijo dojema kot igro, asociacijo besed, pa tudi osebno svobodo ter odprtost. Tako Šalamun dojema tudi za slovensko javnost takrat nedotakljive vrednote, s katerimi se le še igra. 1966: pesniška zbirka Poker – poezija je le igraREIZEM: smer v 60.-ih letih, ki jo posebej za Šalamuna uvede Taras Kermauner, ker ga ne more uvrstiti v nobeno izmed že obstoječih smeri. Reizem poudarja človeka kot le stvar med stvarmi. *DELA: pesniške zbirke: Poker, Metoda angela, Balada za Metko Kraševec

MRKTema: Krut in večen svet, ki si ga ustvari lirski subjekt.

Tematika: bivanjska (?)Motivi: svet, telo, pleme, mrhovina, plašč, samota, žebljiIdeja: Zunanja zgradba: 1 kitica*Iz pesniške zbirke Poker, cikel petih pesmi Mrk

Pesem, ki nakazuje, kakšen je videti svet, ki ga bo opisoval. Pesnik se ne strinja s svetom, v katerem živi, zato se izseli. Ne spada v lep in urejen svet, zato je njegov nov svet krut in grd – estetika grdega. Njegova izselitev je načrtna, želi ustvariti drugačen pesniški svet. Prav tako se zdi, da gre za zanikanje starih slovenskih vrednot, ki jih je izničil že v delu Duma 64.

STVARITema: OdgovornostTematika: bivanjska (?)Motivi: odgovornost, razpad sveta, bogIdeja: Odgovornost je izgubila spoj pomenZunanja zgradba: 1 kitica*iz pesniške zbirke PokerZa pesem sta značilna ludizem – za pesnika je pesem oblika igre, znotraj katere se pesnik norčuje iz lažnih zahtev družbe in ideologije ter to kaže z neupoštevanjem slovničnih pravil in reizem – tudi človek je del stvari. Gre za konkretno – likovno poezijo, kjer vsebina razpade na besedein je namenjena predvsem provokaciji.

Šalamun predstavi svet, kot ga vidi le on – in opazuje stvari, ki obstajajo same po sebi, vse drugo o teh obstoječih stvareh se mu zdi nesmiselno (npr. metulj je takšen, kot je – nesmiselno je razpravljati, zakaj) – zato tudi ironično ves čas ponavlja besedo »odgovornost«. Ta Šalamunu predstavlja vrednoto, vendar jo v pesmipredstavi porogljivo, saj jo ljudje tako radi pozabijo, ne sprejmejo ali pa prevalijo na koga drugega. Pesnik ironično sporoča, da ni razloga za vztrajanje pri odgovornosti in se norčuje iz zlaganih vrednot sodobne družbe. Stvari same ne poznajoodgovornosti, ta je popolna človekova stvaritev.

52. MILAN JESIH

O avtorju: (1950 -) Rodil se je v Ljubljani. Študiral je primerjalno književnost. Je pesnik, pisatelj in prevajalec. Je pripadnik avantgarde in je sodeloval v literarno gledališki skupini 442 in Pupilija Ferkeverk. Kasneje se vrne k pisanju klasičnih oblik, takrat govorimo o njegovem obdobju postmodernizma– v svojih pesmih pogosto uporablja verze drugega pesnika (npr. Prešerna), prisotna je ironija. Pisati začne sonete. *DELA: pesniške zbirke Uran v urinu gospodar, Legende (obe ludistični); Soneti, Soneti drugi, Jambi (postmodernistične)

dramatika: Žlahtna pesem Pupilije Ferkeverk, Triko,Grenki sadeži pravice, Brucka ali obdobje prilagajanjaGRIZLJAL SEM SVINČNIK VES PRELJUBI DANTema: Pesniško ustvarjanje (ustvariš lahko sonet, ne da bi vedel očem boš pisal)Tematika: poetološka Motivi: svinčnik, spanec, beseda, roža, sonet, nemoč ustvarjanja, časIdeja: Sanje so vir domišljije, energije za ustvarjanje in zato nepogrešljiv del človeka (?) Zunanja zgradba: oklepajoča rima, ki izgine; jambski ritem, ki izzveni

-Pesnik je uporabil obliko soneta, toda ne gre za klasično motiviko. Celoten sonet je zapisan v oklepaju. Je modernističen –besedne zveze so vzete iz del drugih avtorjev, drugega konteksta: npr. Luč, Resnica – iz Biblije; ime rože – po delu Umberta Eca. (Sicer je sonet pesniška oblika sestavljena iz 2 kvartin in 2 tercin. Običajno prvi dve zastavljata in razvijata temo, ki ji v zadnjih dveh sledi sklep oziroma ideja soneta.) -Lirski subjekt se na začetku srečuje s težavo, da ne more napisati pesmi, zato zgolj grizlja svinčnik, medtem ko razmišlja, kaj bi lahko napisal. Nazadnje od poklapanosti zaspi in sanje v njem zbudijo verze, ki jih v budnosti ni uspel priklicati. Pesnik,tako napiše delo o tem, kako nima ideje za pisanje pesmi – kar postane vodilni motiv soneta. V njem avtor pogreša pesniški navdih: gre za odsotnost kakršnihkoli muz, popolno poetološko izpraznjenost in pobitost lirskega subjekta, ki ne more ustvarjati. S tem, ko nazadnje zapiše sonet, dokaže, da lahko tudiob pomanjkanje pesniškega navdiha nastane pesem.

Pesniška sredstva:Zamolk: celo srce v rečenosti srca …Primera: …kakor da bi z neba vabikal pticoOkrasni pridevek: bežni spanec

53. ZUPAN: MENUET ZA KITARO/KOCBEK: ČRNA ORHIDEJA

EDVARD KOCBEKO avtorju: (1904-1981) Rodil se je v Sv. Juriju ob Ščavnici. Najprej je študiral teologijo, nato pa francoščino in romanistiko.Izobraževal se je tudi v Berlinu in Parizu, kjer se je srečal s personalizmom – teističnim eksistencializmom, katerega utemeljitelj je Mouniere: Bog je stvarnik, toda posameznik je

tisti, ki odgovarja za svoja dejanja. Kocbek se je udeležil španske državljanske vojne, izdajal revijo Dejanje, bil je krščanski socialist in je deloval tudi kot politik. Bil je eden izmed ustanoviteljev OF (1941) za boj proti okupatorju. Po vojni postane prvi minister za kulturo slovenske vlade v Beogradu. Leta 1951 napiše zbirko Strah in pogum z vojno tematiko. Zaradi neprimerne vsebine je odstavljen z vseh političnih funkcij in prisilno upokojen. *DELA: -pesniške zbirke: Zemlja, Groza, Pentagram Med vojno zapisuje dnevnike - zvrst, ki je v slovenskem prostoru v taki obliki prej ni bilo. Gre za razmišljanja in opise ljudi, s katerimi se srečuje:-1. dnevnik: Tovarišija-2. dnevnik: Listina -Intimistične novele: Strah in pogum

ČRNA ORHIDEJA (1951)Strah in pogum 4 novele: Blažena krivda, Temna stran meseca, Črna orhideja in OgenjJe prva intimistična zbirka proze v Sloveniji z značilnostmi personalizma, saj se sprašuje o odgovornosti posameznika (vojaka) za dejanja storjena med vojno. Tema: Vprašanje odgovornosti, krivde posameznika v vojniTematika: bivanjskaMotivi: izobraženec pred odločitvijo, svoboda, vojna, pisma, črna orhideja, ljubezen, izdajstvo, žrtev, krivda, smrt, odgovornost, Ideja: Posameznik nosi individualno krivdo in odgovornost tudi v času vojne *Besedilo je nastalo po pripovedi mladega partizana, ki je dogodeksam doživel.

OSEBEKatarina: (*v grščini pomeni čista) lepa, mlada, dolge noge, črni lasje. Končala je srednjo šolo. Je pogumna, odločna, vztrajna. Predstavlja simbol žrtve.Gregor: Bivši študent, ženskar, v vojski komandant. Prvič začuti pravo ljubezen prav do Katarine, razdvojen med vestjo in dolžnostjo. S tem ko izbere dolžnost, priznava svojo krivdoJanez: Bivši študent in dober Gregorjev prijatelj. Komisar, ki zagovarja idejo, da človek v vojni ni kriv svojih dejanj. V imenu ideologije za katero se bori lahko vojak dela stvari v nasprotju zmoralo. Začuti Gregorjevo stisko in mu da možnost, da se sam odloči kaj bo storil.

VSEBINA: Gregorjeva četa ima tabor b bohinjskih gozdovih. Na obhodu, kjer se predaja lepotam narave in spominom opazi nemškega uniformiranca in dekle, za katero meni, da izdaja lokacijo njihovega tabora. Nemca ustreli, dekleta pa ne more, zato jo pripelje v tabor, da bi jo zaslišali in ji sodili. Pustijo jo v taboru, sam pa se vrne k ustreljenemu Nemcu, da bi našel dokaz o dekletovi krivdi. Najde zgolj dve pismi in dekletovo sliko, kar šene ni dokaz o njeni krivdi. Gregorja vse bolj privlači, njeno lepoto opazijo tudi drugi. Zvečer Gregor in Janez zaslišita dekle,ki ji je ime Katarina. Ta ne prizna obtožb, s katerimi jo

bremenijo, prizna pa, da je kriva, ker je v življenju premalo ljubila. Janez zaradi bližajočega se nemškega napada odloči, da mora Katarina umreti. Dekletova želja je, da bi pred smrtjo ponovno videla rojstno vas in umrla kot nevesta. Gregorja njen vonj spominja na dekel s Komne pred začetkom vojne, ki je v njegovih očeh videla smrt in je bila hkrati prva ženska v njegovemživljenju, ki je izginila. Katarini dovolijo, da obišče rodno vas in obleče poročno obleko. Gregor jo ustreli, čeprav se je vanjo zaljubil. S tem sprejme svojo krivdo in odgovornost. Njena smrt je simbolična, je kot žrtveno jagnje, čista, saj ji krivde niso mogli dokazati. Njena žrtev bi odkupila grehe vseh partizanov, ki so grešili.

Pogovor med Janezom in Gregorjem močne eksistencialistične značilnostiGovorita o smislu vojne, krivdi in odgovornosti. V noveli so vsi krivi: Gregor je že ubil človeka, Katarina trdi, da je premalo ljubila, krivi so vojaki. Janez in Gregor se sprašujeta ali človek v vojni odgovarja za svoja dejanja ali ga v to silijo razmere in želja po preživetju. Janez meni, da je v imenu vojne vse dovoljeno, da posameznik ne odgovarja za svoja dejanja. Gregor se z njim ne strinja. Čuti se krivega za smrt vojaka, ki ga je ubil, mnenja je, da nič ne izpereindividualne krivde. Če bi menil drugače, Katarine ne bi dojemal kot žrtev, ki bo izbrisala njihove grehe.

54. LOJZE KOVAČIČ: PRIŠLEKI

O avtorju: (1928-2004) Beri Otroške stvari*DELA: Ljubljanske razglednice, Deček in smrt, Sporočila v spanju,Resničnost, Pet fragmentov, Prišleki, Basel, Otroške stvari

PRIŠLEKI (1984-85)TrilogijaFragmentarna pripoved, razvojni, avtobiografski, moderni roman, deziluzijski roman: mlad junak, ki izgubi vso iluzijo o življenju

Tema: odraščanjeTematika: bivanjskaMotivi: vojna, revščina, selitev, družina, strah, izločenost, Snov: vzeta iz pisateljevega otroštva (1938-1948)*Scenska perspektiva*Prvoosebni pripovedovalecStavki so dolgi, veliko je tropičja, ko se avtor spominja utrinkoviz preteklosti. V romanu je pomembna vloga družine v mestu in razmerja med ljudmi. Slog pisanja se razlikuje od otroških stvari

1. Del: Na vlaku iz Basla v Slovenijo, motiv gradu (razočaranje), Cegelnica, selitev v Nove Jarše- kletna sobica v vili upokojenega

oficirja, nato na Bohoričevo, k mesarju v podstrešno stanovanje, nato na Mestni trg pri nemških stanodajalcih (tega ni več v Otroških stvareh

2. del: Med vojno. Gizela zboli za tuberkulozo. Kovačič doživlja prve spolne izkušnje. Osrednji dogodek je prikaz osvoboditve Ljubljane

3. del: 1945-48. Gre v vojsko v Makedonijo, proda pisalni strojzapor

55. DOMINIK SMOLE: ANTIGONA

O avtorju: (1929-1992) Rodil se je v Ljubljani, na Viču. Zaradi sodelovanje z OF je bil izključen iz gimnazije ter je maturiral šele po osamosvojitvi. Po maturi se je zaposlil kot novinar na Radiu Ljubljana, bil je umetniški vodja in dramaturg v Slovenskem mladinskem gledališču ter dramaturg v Drami in dejaven pri številnih revijah in časopisih (Beseda, Revija 57, Perspektive..) Za dramski opus je prejel Prešernovo nagrado. Pisal je prozo in dramatiko, čeprav je slednja prevladujoča. Za njegova dramska delaje značilna eksistencialistična miselnost, novoromantične ideje z motiviko absurdnosti. V dramah pogosto nastopa posameznik, ki hočeživeti v skladu z resnico, vendar ga pri tem omejujeta okolje in družba s svojo lažno moralo. Vrh njegovega dramskega dela je poetična drama Antigona, ki sodi med najboljše slovenske drame sploh in v kateri je posodobil antično snov.*DELA: roman: Črni dnevi in beli dan; drame: Potovanje v Koromandijo, Igrice, Igra za igro, Antigona, Mostovi, Veseloigra vtemnem, Krst pri Savici

ANTIGONA (1959)Je poetična drama, uporablja pesniški jezik, mitične in zgodovinske motive s simbolnim pomenom in se bliža liriki z izpovednimi besedil, monologi in metaforičnostjo. Prvič je bila uprizorjena leta 1960 na Odru 57. Prevedena je bila v številne tuje jezike. Vsebinsko se naslanja na antično delo, ki pa ga je Smole predelal po svoje. Med drugim izloči lik Kreonove žene Evridike. Zunanja zgradba: 3 dejanja Tema : Bratomorna vojna Motivi : pokop brata, Tematika : eksistencialistična Ideja : Moralne vrednote so se izgubile, potrebno je sprejeti

odgovornost za svoja dejanja. Etika, vest, sprava, mir in ljubezen so prepogosto pozabljeni (Antigona je nosilka odpora proti absurdnemu svetu, njena odločitev pa eksistencialna in izhaja iz etičnega vzgiba.)

Antigona pokoplje brata zaradi sebe! (ker čuti moralno dolžnost do pokojnega)

S predelavo antične drame se je Smole dotaknil razdeljene slovenske javnosti po drugi svetovni vojni in pobojev v Kočevskem rogu, kar je bil v času konformizma tedanjega povojnega časa hud tabu. Zavezniki so bežeče domobrance in belogardiste ustavljali naseverni meji in jih vračali v Jugoslavijo, kjer jih je tedanja oblast pobila. *konformizem: je sprejemanje neki splošnih družbenih norm, ne nujno dobrih, zaradi osebnega ugodja ali koristi.

Antigona je cel dogajalni čas odsotna, toda kljub temu narekuje dogajanje, vpliva na čustvovanje tujih. Njeno iskanje bratovega trupla je znak moralnega aktivizma, človečnosti in resnice. Je dejanje, ki ponazarja, da je človek velik kolikor je velik njegov občutek za etiko in moralni prav, ko se torej zaveda etičnih odgovornosti. Antigone v drami ni, kot tudi ni več nikogar, ki bi se boril za moralne vrednoteočitek družbi! V Sofoklejevi tragediji imajo pomembno vlogo bogovi, v času nastanka Smoletove drame pa je boga ni. Šteje samo posameznik. Npr. Ismena se odloča povsem na podlagi sebe. S tem, ko ob koncu drame zbrani zanikajo obstoj Polinejka, zanikajo obstoj zločina samega, kot je država zanikala poboje v Kočevskem rogu.

Kreon Drugačen od Sofoklejevega. Ne vlada sam, usmerja ga Tejrezijas, ni več vladar 24 ur na dan, temveč le v službenem času: Ni več v službi ljudstva, temveč sebe. Ni v službi resnice, ker resnice ni več. Po svoje je osamljen, želi si biti človek, a mora biti vse bolj kralj in manj človek. Kaže razpetost med vestnim odločanjem kot kralj in vladar in človeško popustljivostjoin razumevanjem. Pravzaprav niti noče biti kralj, toda zanj ni nadomestila, zato še naprej vlada zaradi dolžnosti. Najprej dovoliIsmeni in Antigoni, da pokopljeta brata, a naskrivaj. Kreon se za razliko od antičnih časov ne drži več lastnih zakonov, iz tega vidika ni več nepristranski vladar.

Tejrezijas Uradnik, ideolog etično pasivne in lenobne družbe. Svetuje in usmerja Kreona kot je njemu najbolj prav (oportunizem).Priznava samo materialnost, ko človek umre je nič. Zakaj bi se torej ubadali s preminulimi trupli v grapah? Ni več varuh resnice,ampak jo poskuša prikriti.

Hajmon Pokvarjen in izraža stanje družbe. Je brez načel, ljubezen zanj ni vrednota. Povezuje se z Ismeno

Ismena Negativen lik, dvolična, deluje proti Antigoni, oportunistka, misli zgolj nase ljubosumna na Antigono in njeno dobroto.

Paž izpolnjuje Antigonine ideje. Kreon ga želi mrtvega, ker pozna resnico. Paž vidi, kako ubijejo stražnika, ki opazi Antigonopri pokopu brata. Kreon se zaveda, da če nekdo pozna resnico, bo ta nekoč prišla na dan. Zbor nima več nekdanje vloge. Ni več glas ljudstva.

INTIMIZEM: se razvije po letu 1950, najprej v prozi nato v dramatiki. Razvije se kot nasprotovanje književnosti NOB, ki je v ljudeh vzbujala občutek za skupnost, narod in revolucijo. Književniki so zdaj razočarani nad svetom, ker ne izpolnjuje njihovim pričakovanj ali opravičuje zastavljenih idealov. Po pisateljskem kongresu, se odločijo, da ne bodo več orodje v rokah revolucije, temveč bodo ustvarjali predvsem zase.

56. DRAGO JANČAR: VELIKI BRILJANTNI VALČEK

O avtorju: (1948 -) Rodil se je v Mariboru. Obiskoval je kemijsko šolo, nato je študiral na višji upravni šoli. Zaradi vnašanja sovražne propagande je bil obsojen na 1 leto zapora. Bil je predsednik PEN-a, novinar, dramaturg, tajnik pri slovenski matici.Je eden izmed najbolj prevajanih slovenskih avtorjev. Je pisatelj,dramatik in esejist. Nikoli ni pisal pesmi. Pogost motiv njegovih del je preganjani človek. V prozi je pripadnik modernega romana, vdramatiki pa v postmodernizem*DELA: novele: Smrt pri Mariji Snežni, O bledem hudodelcu, Pogled angela … esejistične knjige: Tera incognita, Razbiti vrč, Poročilo iz devete dežele romani: Severni sij, Galjot, To noč sem jo videl, Katarina, pav in jezuit drame: Triptih o Trubarju, Klementov padec, Disident Arnož in njegovi, Zalezujoč Godota, Halštat

VELIKI BRILJANTNI VALČEK (1985)Tema: Nasilje, prevladovanje države nad neprilagojenim posameznikom Tematika: Motivi: norost, svoboda, umetnost, upor, ples, razstava, identiteta, individualizem posameznika, oblast Ideja:Zunanja zgradba: 3 dejanjaKraj dogajanja: psihiatrični zavod »Svoboda osvobaja«Čas dogajanja: 1 teden *Politična drama Drama je postmodernistična: značilna grotesknost, nelogičnost, preskakovanje v času, osebe so tipi, fragmentarnost, ogromno didaskalij, mešanje znanstvenega in nižjega pogovornega jezika, vulgarni izrazi

OSEBEVolodja glavni bolničar. Njegovo ime spominja na ruska imena (prikrita kritika socializma, ki smo ga dobili iz Rusije), poleg tega se v njem skriva beseda »vol«, ki nakazuje, da gre za neumno,omejeno osebo. Je predstavnik oblasti - neumen in bolan. Okoliščine ves čas dojema dobesedno, ne razume metafor in odreže zdravo nogo, je neizobražen. Izvaja psihično in fizično nasilje nad pacienti. Je glavni antagonist. Posili Ljubico.

Simon Veber zgodovinar, težave z alkoholom, kar izkoristijo, da ga lahko zaprejo v bolnišnico – odstranijo iz družbe, ker preučujevstajnika Drohojowskega in je zato potencialno nevaren. Ko mu Volodja odreže nogo se zares spremeni v Drohojowskega – sistemu gaje uspelo zlomiti in je znorel, ali pa lahko le še v poljščini izraža svoje mnenje, spozna, da je le še v drugem jeziku, drugi identiteti lahko svoboden.Ljubica anglistka, zaljubi se v Simona in mu želi pomagati, takoda bi se skupaj uprli. Je slikarka in na koncu priredi slikarsko razstavo (prispodoba upora) Volodja jo posili.Klara Simonova žena, ki podpiše dokument, da ga lahko zaprejo v bolnišnico. Ne zaveda se, kaj je storila, njen oče, ki je v partiji jo prepriča, da mora Simon na zdravljenje za odvisnost od alkohola. Na koncu ostane v bolniciZdravnik se ne strinja z delom, a ga v to prisilijo. Ve, da Simon ob prihodu v bolnišnico ni nor. Groteskno deluje, ker se tako dobro zaveda situacije, a se ji ne upira. Svobodo najde v alkoholizmu.Doberman Jecljavec, prekomerno je, deluje grotesknoRajko Ne govori. Stori samomor in si s tem vzame svobodo, se odrešiSavel Pavel nekoč policist, a po hospitalizaciji spremeni nazoreEmerik pianist, zaljubljen v Ljubico, alkoholikIzvedenca za metafore policista, ki iščeta nasprotnike sistemaChopin pride kot novi pacient v ponedeljek, en teden za Simonom,in na klavir odigra briljantni valček

Ime zavoda »Svoboda osvobaja«, spominja na napis nad koncentracijskimi taborišči »delo osvobaja«, kar nam da vedeti, dagre v resnici za zapor in ne bolnišnico. Poleg tega gre za nesmisel, če si že svoboden se ne osvobajaš več.

VSEBINASimon Veber je zgodovinar, ki se zbudi v psihiatrični bolnišnici in se ničesar ne spomni, ker je prej popival s prijatelji. Zaprli so ga, ker so se bali njegovih preveč liberalnih idej in simpatiziranja s poljskim vstajnikom Drohojowskim. Simon pride v takojšnji konflikt z Volodjo, ki pooseblja izvršno oblast in zdravnikom, ki želi amputirati njegovo zdravo nogo. Simon se srečaz Ljubico in ostalimi pacienti, ki bi mu radi pomagali z uporom. Bolj kot Simon dopoveduje ženi, Volodji in zdravniku, da ni nor, slabše je, dokler mu Volodja ne odreže zdrave noge, saj ni razumel, da je zdravnik govoril metaforično. Simon po amputaciji govori le še poljsko in prevzame identiteto poljskega vstajnika. Ples, s katerim se delo konča lahko dojemamo, da je edino umetnostše tista, ki lahko naredi človeka svobodnega ali pa ravno obratno,da bodo pacienti plesali, kot jim bo ukazano.