DIPLOMSKO DELO

Dokazna vrednost izvedenskih mnenj na primeru Kamenik

December, 2012 Marjana Jugovec

DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA

Dokazna vrednost izvedenskih mnenj na primeru Kamenik

December, 2012 Marjana Jugovec

Mentor: izr. prof. dr. Anton Dvoršek

3

Kazalo

Povzetek ........................................................................................... 6

Summary ........................................................................................... 7

Evidence value of Experts' Opinion on Case Kamenik ....................................... 7

1 Uvod .......................................................................................... 8

1.1 Namen in cilji diplomskega dela .................................................... 9

1.2 Opredelitev predpostavk (hipotez) ................................................. 9

1.3 Predvidene metode raziskovanja ................................................... 9

2 Splošno o dokazovanju .................................................................... 10

2.1 Dokazni postopek in dokaz .......................................................... 10

2.2 Dokazno sredstvo ..................................................................... 11

2.2.1 Načelo materialne resnice ..................................................... 11

2.2.2 Načelo proste presoje dokazov ............................................... 12

2.2.3 Načelo neposrednosti ........................................................... 12

2.3 Kriminalističnotehnični dokaz ...................................................... 12

3 Opredelitev temeljnih pojmov, povezanih s sodnim izvedenstvom ................ 14

3.1 Izvedenstvo ............................................................................ 14

3.1.1 Odreditev in vodenje izvedenstva ............................................ 14

3.2 Izvedenec .............................................................................. 18

3.2.1 Izvedenec in priča .............................................................. 20

3.2.2 Dokazovanje z izvedencem .................................................... 20

3.3 Izvedensko mnenje ................................................................... 21

3.3.1 Dokazna vrednost izvedenskih mnenj ........................................ 22

3.3.2 Hirearhija izvedenskih mnenj ................................................. 23

4 Izvedenstvo za preiskavo sledi obuval .................................................. 25

4.1 Izvedenec za preiskavo sledi obuval ............................................... 25

4.2 Usposobljenost izvedenca za preiskavo sledi obuval ............................ 27

4.3 Znanja, pomembna za izvedenca za preiskavo sledi obuval ................... 28

4.3.1 Ogled kraja kaznivega dejanja ................................................ 29

4.3.2 Nastanek sledi obuval .......................................................... 30

4.3.3 Iskanje in zavarovanje sledi obuval .......................................... 33

4.3.4 Značilnosti sledi obuval ........................................................ 35

4.3.5 Postopki izboljšanja vidnosti značilnosti sledi obuval ..................... 41

4.3.6 Informacije, ki jih nudijo sledi obuval ....................................... 44

4

4.4 Tehnologije računalniške obdelave sledi obuval ................................. 45

4.5 Čas preiskave sledi obuval .......................................................... 46

4.6 Metoda primerjave sledi obuval z odtisi obuval in podplati obuval ........... 47

4.6.1 Ujemanje v splošnih značilnostih ............................................. 48

4.6.2 Ujemanje v individualnih značilnostih ....................................... 49

4.7 Razlaga rezultatov preiskav sledi obuval ......................................... 50

4.7.1 Klasični pristop .................................................................. 50

4.7.2 Znanstveni pristop .............................................................. 52

4.7.3 Kritike opisanih pristopov ...................................................... 54

4.7.4 Lestvica ENFSI ................................................................... 54

4.7.5 Razlaga rezultatov preiskav sledi obuval v Sloveniji ....................... 56

4.8 Izvedensko mnenje izvedenca za preiskavo sledi obuval ....................... 57

5 Študija primera Kamenik ................................................................. 58

5.1 Opis kaznivega dejanja štirikratnega umora v Tekačevem ..................... 58

5.2 Ogled kraja kaznivega dejanja v Tekačevem ..................................... 59

5.3 Motiv in domnevni storilec kaznivega dejanja ................................... 60

5.4 Forenzični dokazi pri sojenju štirikratnega umora .............................. 60

5.5 Razlog za izvedenstvo ............................................................... 61

5.6 Izvedenska mnenja sodelujočih izvedencev v primeru Kamenik .............. 61

5.6.1 Mag. Ervin Drašler in Marjan Stanislav Puc .................................. 62

5.6.2 Margot – Champodovo mnenje ................................................ 63

5.6.3 Mnenje Michaela Bruna, Zvezni Kriminalistični Urad v Weisbadnu,

Nemčija 64

5.6.4 Forensic Center v Birminghamu, Velika Britanija .......................... 65

5.6.5 Stanislav Kolar ................................................................... 65

5.7 Razlogi za razlike med izvedenskimi mnenji izvedencev v primeru Kamenik66

5.8 Pomen izvedenskih mnenj za sodno odločitev ................................... 68

6 Razprava .................................................................................... 70

7 Zaključek in verifikacija hipotez ........................................................ 74

7.1 Verifikacija hipotez .................................................................. 75

8 Uporabljeni viri ............................................................................ 77

5

Kazalo tabel

Tabela 1: Pregled frekvenčne porazdelitve določenega vzorca podplata za model

čevlja določene znamke ........................................................................ 37

Tabela 2: Okviren čas preiskave sledi obuval in preiskave sledi bosih obuval ......... 47

Tabela 3: Lestvica rezultatov z opisom po klasičnem pristopu ........................... 51

Tabela 4: Stopnje verjetja in besedni izrazi ................................................ 53

Tabela 5: lestvica ENFSI ........................................................................ 55

Kazalo slik

Slika 1: Cikel hoje ................................................................................................................... 31

Slika 2: Dvodimenzionalna sled ............................................................................................ 32

Slika 3: Tridimenzionalna sled .............................................................................................. 33

Slika 4: Fotografiranje sledi .................................................................................................. 42

6

Povzetek

V diplomski nalogi so zajeta osnovna spoznanja s področja dokazovanja, izvedenstva,

povezana z izvedenstvom za preiskavo sledi obuval, in pomembnost izvedenskih

mnenj za sam kazenski postopek.

Sojenja brez pritegnitve izvedenca v dokazni postopek si danes niti ne moremo več

predstavljati, saj z izvedenstvom vstopajo v kazenski postopek vedno bolj natančni

znanstveni načini ugotavljanja dejstev, pomembni za učinkovito reševanje kazenskih

zadev. Rezultat izvedenstva je izvedensko mnenje, ki daje strokoven odgovor na

zastavljeno vprašanje, in je dokaz kot vsak drug dokaz. V izvedenskem mnenju

izvedenec opredeli ali so obuvala, ki so bila zaseţena osebi, povzročila preiskovano

sled, oz. kolikšna je verjetnost, da so ravno zaseţena obuvala povzročila preiskovano

sled. Njegov pomen ni samo v strokovnosti, ampak tudi v večji objektivnosti in s tem

zanesljivosti odgovorov o pravno relavantnih dejstvih. Kljub vsemu pa je dokazna

vrednost izvedenskih mnenj podvrţena načelu proste presoje dokazov, saj sodišče ni

vezano na ugotovitve izvedenskega mnenja.

Izvedenska mnenja so v primeru Kamenik pomembno vplivala na potek sojenja.

Poglavitni dokaz v primeru štirikratnega umora v Tekačevem je sled obuvala, zaradi

katere je med petimi, tako domačimi kot tujimi izvedenci, prišlo do velikih

razhajanj, in posledično še danes obstaja dvom o Kameniku kot storilcu kaznivega

dejanja umora.

Ključne besede: izvedenec, izvedensko mnenje, sled obuvala, dokazna vrednost,

Tekačevo, Kristjan Kamenik.

7

Summary

Evidence value of Experts' Opinion on Case Kamenik

My diploma covers the basic knowledge about evidence, expert for footwear marks,

expert opinion and importance of expertise for criminal proceedings.

With expert evidence in criminal proceedings enters increasingly detailed scientific

ways of determing facts, relavant for effective solving criminal cases, which is why

we can not imagine judging without expert evidence. Expert opinion is evidence like

any other evidence and it provides professional answer to question, which was

reffered to expert. For instance, expert for footwear marks in his expert opinon

usually answers if seized shoes causes footwear mark and what is probability that

seized shoe causes footwear mark. Its importance is not only in professionalism, but

also in the grater objectivity and reliability of answers about legal facts. The court is

not bounded by the findings of expert opininion. Moreover, the judge decides on the

principles of free evaluation of evidence.

In case Kamenik expert opinion had a significant influence on the course of trial. The

main evidence in the case is footwear shoe track. Local and foreign experts have

come into conflict and large divergences precisely becouse of that footwear shoe

track, and also the trail has not ended becouse of differences between experts.

Key word: expert, expert opinion, footwear mark, Tekačevo, Kristjan Kamenik.

8

1 Uvod

Kaznivo dejanje vključuje ljudi in kraje. Posameznik, ki je zagrešil kaznivo dejanje,

pušča sledi svojih obuval na poti na kraj kaznivega dejanja, na samem kraju in pri

zapuščanju kraja kaznivega dejanja, saj vsakič, kadar naredi korak, njegovo obuvalo

pusti sled na površini tal (Bodziak, 1995). Kjer je storilec deloval, tam ostanejo sledi,

ki kaţejo na potek kaznivega dejanja in na udeleţence. Od pozornosti in znanja

kriminalistov, pazljivega iskanja in natančnega zapisovanja ugotovljenih dejstev, pa

je mnogokrat odvisno, ali bo storilec odkrit in dejanje razjasnjeno in ali bodo zbrani

vsi potrebni dokazi za obsodbo storilca (Maver, 2004). Številni filmi in televizijske

serije idealizirajo sliko preiskovalcev, ki so hkrati z iskanjem ključnega dokaza, tudi v

hudi časovni stiski. Sledi preučujejo v forenzičnih laboratorijih, ki spominjajo na

znanstveno fantastiko, in kjer v izjemno hitrem času opravijo preiskavo, svoje

izsledke pa predstavijo na sodišču, s tem pa obtoţenega ali »operejo« krivde ali pa

ga pošljejo za zapahe.

V realnem ţivljenju slovenski forenzični strokovnjaki iz Nacionalno forenzičnega

laboratorija potrebujejo bistveno več časa, da sled obuvala ovrednotijo in

interpretirajo ter spremenijo v kredibilen in relavanten znanstveni izsledek, s

katerim se lahko dokazuje na sodišču. Njihovo izvedensko mnenje je popolnoma

enakovredno ostalim dokazom v kazenskem postopku, njihove ugotovitve v

izvedenskem mnenju pa lahko sodišče preverja z drugim izvedencem, če meni, da so

se pojavila nasprotja ali pomankljivosti. Kljub temu, da njihovo izvedensko delo ovira

odločba Ustavnega sodišča iz leta 1998, ki določa, da se jim izvedensko delo ne more

zaupati, ker delujejo v okviru organa pregona in naj bi bili zato pristranski, se zdi, da

sodniki izvedenskim mnenjem zaupajo in jim pripisujejo večjo dokazno vrednost.

Primer štirikratnega umora v Tekačevem je pokazal na vlogo izvedenca v kazenskem

postopku in na njegov pomen za razsodbo. V empiričnem delu diplomske naloge so

predstavljena izvedenska mnenja v primeru štirikratnega umora v Tekačevem in

razlogi za razlike med izvedenskimi mnenji, zaradi česar se je sodišče odločilo

odrejati nove izvedence. Poskušala bom tudi preučiti, ali se z izvedenskim mnenjem

res lahko »opere« krivdo obtoţenega oz. se ga pošlje za zapahe.

9

1.1 Namen in cilji diplomskega dela

Namen diplomske naloge je razviden ţe iz naslova naloge. Predstaviti ţelim, kolikšno

dokazno vrednost imajo izvedenska mnenja v kazenskem postopku ter kakšna sta

pomen in uporabnost izvedenskih mnenj za sodišče, ko sprejema svojo odločitev. Na

začetku bom predstavila temeljna spoznanja s področja izvedenstva, ki temelji

predvsem na izkušnjah, slonečih na teoretičnem znanju. Opisala bom pomen oziroma

vlogo izvedencev v kazenskih in drugih (sodnih) postopkih, katerih znanje in izkušnje

predstavljajo izvor dokazov, ter izvedenska mnenja. Teoretični del bom v

nadaljevanju usmerila predvsem na izvedence za preiskavo sledi obuval. Na kratko

bom predstavila značilnosti podplatov obuval, na katere mora biti izvedenec za

preiskavo sledi obuval pozoren, da jih lahko poveţe s sledjo obuvala. Opisala bom

metode, uporabljene za podajanje rezultatov na področju preiskav sledi obuval.

Razloţila bom računalniški program za obdelavo sledi obuval, namenjen hitri in

zanesljivi identifikaciji sledi obuval.

Cilj diplomske naloge je na primeru Kamenik pokazati pomembnost izvedenskih

mnenj pri sprejemanju odločitev sodišča, saj je bila sled obuvala »kronski« dokaz pri

sojenju za štirikratni umor v Tekačevem.

1.2 Opredelitev predpostavk (hipotez)

S pomočjo predvidenih metod bom za potrebe raziskovalnega dela diplomske naloge

potrdila oz. delno potrdila ali ovrgla 3 hipoteze:

1. Dokazovanja, da je določeno sled obuvala pustilo določeno obuvalo, praviloma

ni brez izvedenskih mnenj.

2. Izzivanje, zavarovanje in označevanje odtisov podplatov pomembno vpliva na

nadaljno vrednotenje, primerjavo in identifikacijo sledi obuval.

3. Izvedenci za preiskavo sledi obuval lahko različno ocenjujejo vrednost istih

dokazov v istem primeru.

1.3 Predvidene metode raziskovanja

V teoretičnem delu diplomske naloge bom uporabila primarne in sekundarne vire. Z

metodo deskripcije bom na osnovi domače in tuje literature, pravnih in drugih virov

razloţila osnovne pojme. Pomagala si bom z analizo in sintezo domače in tuje

10

literature. Uporabila bom intervju, v raziskovalnem delu diplomske naloge pa se bom

lotila študije primera.

2 Splošno o dokazovanju

2.1 Dokazni postopek in dokaz

Dokazovanje oz. dokazni postopek je dejavnost sodišča in strank, katerih cilj je

ugotovitev pravno relavantnih dejstev, pomembnih za razsojo kazenske zadeve, ki so

jih navedle stranke, ali jih sodišče ugotavlja po uradni dolţnosti. Poteka z dokaznimi

sredstvi in v večih fazah, ki so bolj ali manj urejene s pravnimi predpisi:

iskanje in zbiranje dokazov,

zavarovanje dokazov,

sprejemanje dokazov in

preizkus dokaza oz. končna presoja dokaza (Pravo, 2003).

Dokaz je sredstvo za ugotavljanje in spoznavanje dejstev in je tudi sam dejstvo, ki

mora biti potrjeno in resnično (Maver, 1994). V predkazenskem in kazenskem

postopku jih lahko delimo glede na njihove značilnosti z različnih vidikov. Delitve

izhajajo iz pravil logike, procesnega pomena dokazov, odnosa do predmeta

dokazovanja in podobno. Delimo jih v naslednje skupine:

obremenilne in razbremenilne dokaze,

izvirne in izvedene dokaze,

formalne in neformalne dokaze,

neposredne in posredne dokaze,

personalne in stvarne dokaze (Maver, 1994).

Bayer (1995) loči med dokazi v oţjem in širšem smislu. Dokaz v oţjem smislu besede

so izpovedbe oseb o dejstvih, listine in tehnični posnetki, ki vsebujejo dejstva, ki se

ugotavljajo v kazenskem postopku. Dokazi v širšem smislu so skupek dokazov v oţjem

smislu in indici, ki niso odločilni, a se v kazenskem postopku ugotavljajo zato, da bi

se z njihovo pomočjo in z logičnim sklepanjem ugotovil obstoj ali neobstoj

odločilnega dejstva (Bayer, 1995).

11

2.2 Dokazno sredstvo

Dokazno sredstvo je vir za spoznavanje resnice o dejstvih, ki se ugotavljajo v

kazenskem postopku in na podlagi katerih odloča sodišče (Pravo, 2003). Vir ni oseba

ali stvar, ampak nosilec spoznavnega gradiva (Poţar, 1999). Dokazna sredstva so

ključnega pomena pri dokazovanju.

Teorija razlikuje med osebnimi in stvarnimi dokaznimi sredstvi. Med osebna dokazna

sredstva se poleg zagovora obdolţenca in izpovedbe prič, uvršča še izvid in

izvedensko mnenje. Stvarna dokazna sredstva so vsi predmeti, ki sluţijo kot dokazno

gradivo v postopku in so v neposredni zvezi z obravnavano zadevo. V skupino stvarnih

dokaznih sredstev tako uvrščamo ogled, rekonstrukcijo, listine ter tehnične posnetke

(Deţman in Erbeţnik, 2003).

Načeloma so dokazna sredstva v kazenskem postopku neomejena. Zakon o kazenskem

postopku določa primere, v katerih so določena dokazna sredstva omejena oz.

prepovedana:

izjave, ki jih pridobijo organi za notranje zadeve od obdolţenca, zagovornika,

priviligiranih prič ter oseb, ki so dolţne varovati uradno oz. vojaško tajnost,

dokazi, ki so se pridobili na podlagi kršitev ustavno določenih človekovih

pravic in temeljnih svoboščin,

dokazi, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka, in je v

zakonu določeno, da se sodna odločitev na njih ne sme opreti (Poţar, 1999).

»Prepovedane dokaze iz kazenskega postopka izloči s sklepom organ, ki vodi kazenski

postopek. Izločeni dokazi se hranijo na sodišču v posebnem ovitku na preiskovalnem

oddelku.« (Poţar, 1999:121)

2.2.1 Načelo materialne resnice

»Sodišče in drţavni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, morajo po resnici in

popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe. Enako pazljivo

morajo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolţenca obremenjujejo, kakor tudi

dejstva, ki so mu v korist.« (Zakon o kazenskem postopku, 1994:17.člen)

12

2.2.2 Načelo proste presoje dokazov

18.člen ZKP – ja daje sodišču in drţavnim organom, ki sodelujejo v kazenskem

postopku, pravico, da pri presoji ali je podano kakšno dejstvo ali ne, niso vezani na

nobena posebna formalna dokazna pravila o vrednosti posameznih dokazov (Zakon o

kazenskem postopku, 1994).

V našem sistemu kazenskega procesnega prava je sodniku prepuščeno, da se v skladu

s svojo vestjo, znanjem ter izkušnjami prepriča katero dejstvo ima za dokazno in

katero ne. Svojo odločitev mora utemeljiti in obrazloţiti v sodni odločbi, tako da jo

lahko v primeru pritoţbe, pritoţbeno sodišče preveri (Poţar, 1999).

Dejstva se ugotavljajo tudi s pomočjo izvedencev, ki s svojim znanjem in izkušnjami,

lahko odgovorijo na vprašanja, ki so procesnemu organu neznanka (Poţar, 1999).

Sodišče pa ni vezano na ugotovitve izvedenskega mnenja (Trampuš, 2000).

2.2.3 Načelo neposrednosti

Načelo neposrednosti pomeni, da mora sodišče za podlago sodbe vzeti le tista

dejstva, ki jih je s svojimi čutili zaznalo na glavni obravnavi ob izvedbi originalnih

dokazov.

Smisel načela je v tem, da sodišče prihaja v kontakt neposredno z izvirnimi dokazi.

To pomeni, da izvedenec poda svojo izjavo neposredno na glavni obravnavi, in ne da

se bere zapisnik o njegovem zaslišanju. S tem dobi sodišče neposreden vtis o

dokaznem sredstvu in lahko tudi psihološko presodi njegovo verodostojnost in

tehtnost (Poţar, 1999).

2.3 Kriminalističnotehnični dokaz

Z vidika forenzične znanosti je lahko dokaz katerakoli materialna sled ali vzorec

posameznika, najden na kraju kaznivega dejanja, s katerim se v kazenskem postopku

dokazuje oz. zavrača sporna dejstva v zvezi s kaznivim dejanjem, pomembna za

končno sodniško odločitev (Wall, 2009). Kriminalističnotehnični – forenzični dokaz

mora biti verodostojen in najvišje stopnje kakovosti, saj odločilno vpliva na to, ali bo

obtoţenec spoznan za krivega ali ne, in na višino kazni, saj z večjo ali manjšo

verjetnostjo poveţe osumljenca s kaznivim dejanjem ali ga izloči ter na objektiven

način pomaga rekonstruirati dogajanje ob storitvi kaznivega dejanja (Golja, 2007).

13

Kakovosten forenzični dokaz je rezultat kakovostnega delovanja vsakega laboratorija,

usposobljenosti zaposlenih in sodobne tehnične opremljenosti, ki omogoča

opravljanje najzahtevnejših forenzičnih preiskav. K njegovi pomembnosti za kazenski

postopek pa pripomorejo tudi bliskovit razvoj na področju naravoslovnih ved in

računalniško podprta tehnologija (Golja, 2007).

Pomen forenzičnega dokaza variira glede na kaznivo dejanje in glede na tip dokaza.

»Pomembnejši« je v primerih krvnih deliktov in v primerih, ko gre za dokaz, ki trdno

povezuje osumljenca s kaznivim dejanjem oz. če utrdi elemente kaznivega dejanja

(Peterson, 1987). Vedno bolj pa postaja tudi cenjena stalnica v sodnih postopkih, saj

v nekaterih primerih brez forenzičnih preiskav sploh ni mogoče ugotoviti, ali gre za

kaznivo dejanje (Maver, 2004). Predvsem v demokratičnih druţbenih sistemih z

neodvisnim sodstvom je forenzični dokaz nepogrešljiv za uspešen sodni proces in

pravično kazen. Poleg tega številni najodmevnejši sodni procesi kaţejo na to, da se

tisti, pri katerih obtoţnica ni podprta s forenzičnim dokazom, končajo neuspešno za

toţilstvo (Golja, 2007). Tudi ameriške raziskave so ţe v preteklosti pokazale, da

imajo forenzični dokazi pomemben vpliv na stopnjo raziskanosti primerov ropov,

tatvin in teţjih napadov. Potem, ko so preverili, koliko je bilo osumljencev in prič ter

koliko časa je preteklo med odkritjem kaznivega dejanja in prijavo slednjega policiji,

so ugotovili, da je stopnja razrešenih primerov, v primeru analiziranih forenzičnih

dokazov, trikrat večja, kot v primerih, ko forenzični dokaz ni bil uporabljen

(Peterson, 1987). Kakšen je vpliv forenzičnega obremenilnega dokaza v primeru

obsodilne sodbe je pokazala tudi ameriška raziskava, in sicer, da se ob prisotnosti

forenzičnih obremenilnih dokazov izrekajo daljše zaporne sankcije, saj prav

forenzični dokaz da sodniku sliko o stopnji nasilja in poteku kaznivega dejanja

(Peterson, 1987).

14

3 Opredelitev temeljnih pojmov, povezanih s sodnim

izvedenstvom

3.1 Izvedenstvo

»Zakon ureja izvedenstvo kot posebno preiskovalno dejanje, s katerim se v

kazenskem postopku pridobi dokaz – izvid in mnenje izvedenca.« (Horvat, 2004:567)

Vključuje določitev izvedenca, izdelavo in sprejem pisnega izvida in mnenja ter

zaslišanje izvedenca z vpisom izvida in mnenja v zapisnik (Zobec, 1985).

Izvedenstva se ne da naučiti. Kot preiskovalno dejanje se pridobiva, oblikuje in

dopolnjuje z izkušnjami, ki slonijo na teoretičnem znanju, sprotnemu razširjanju

splošne razgledanosti in veselju do raziskovalnega dela ter iskanja. Izvedenstvo tudi

ne more spadati v ekonomsko kategorijo, nasprotno bi ga lahko označili kot

pripadnost resnici, etičnim načelom in iskanju (Zemljič, 1995). Zaradi vedno

hitrejšega razvoja znanosti in tehnike, izvedenstvo vse pogosteje vstopa v kazenski

postopek, saj se razvijajo vedno bolj natančni znanstveni načini ugotavljanja

dejstev, kar sodnike sili, da v postopek vključijo izvedence, konkretne kazenske

zadeve pa so posledično rešene učinkovito, zakonito in pravično (Modly, 1997).

3.1.1 Odreditev in vodenje izvedenstva

V kazenskem postopku se pogosto presoja o dejstvih, ki segajo na področje drugih

strok in zahtevajo posebno strokovno znanje, katerega sodnik nima. Zakonodajalec je

zato v 248. členu ZKP – ja predvidel, da sodišču pomaga razjasniti sporna dejstva

izvedenec, ki kot ekspert iz določenega strokovnega področja in s svojimi izkušnjami,

pomaga sodniku razumeti kdo, zakaj in kako je nekaj povzročil ter tako pripomore,

da ta vprašanja postanejo dostopna sodišču. Izvedenstvo se odredi tudi, kadar je

sodnik, ki ga odreja, seznanjen s stroko, za katero gre. »Pravilo po katerem naj se

izvedenca določi takrat, ko splošna razgledanost ne zadošča, naj bi predstavljalo

rešitev od preprostega odrejanja izvedencev.« (Zobec, 1985:45)

15

Zakon ne navaja vseh izvedenskih področij, saj se izvedenstvo opravlja fakultativno

(po potrebi). Določa pa primere, v katerih je izvedenstvo obligatorno in nujno

potrebno za pravilno presojo dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja.

Izvedenstvo je tako nujno potrebno pri pregledu in raztelešenju telesa (259.člen

ZKP), pregledu in raztelešenju zarodka (262. člen ZKP), ob sumu zastrupitve (263.

člen ZKP) ter pregledu poslovnih knjig (267.člen ZKP).

Formalni pogoj za izvedenstvo je pisna odredba, ki jo obvezno izda sodišče –

preiskovalni sodnik, predsednik senata ali sodeči senat oz. sodnik posameznik.

Jelenc Puklavčeva (2000) opozarja, da se dogaja, da npr.: sodnik izvedenca

medicinske stroke ustno povabi na sodišče, da ta poda izvid in mnenje hkrati v večih

zadevah na podlagi zdravstvene dokumentacije. Stranke o izvedenstvu niso

obveščene, s tem pa je prizadeta kontradiktornost postopka, saj je zakonodajalec v

drugem odstavku 178. člena ZKP določil, da so stranke, oškodovanec in zagovornik

lahko navzoči pri zaslišanju izvedenca (Jelenc Puklavec, 2000).

Na podlagi 2. odstavka 164. člena ZKP sme v predkazenskem postopku izvedenstvo,

razen obdukcije in izkopa trupla, odrediti tudi policija, če je izvedenstvo povezano z

ogledom, ki ga je opravila policija kot nujno preiskovalno dejanje. V tem primeru gre

za t.i. nujno izvedenstvo, ki se ga odredi zato, ker ga kasneje ne bi bilo moţno

izvesti oz. bi ga bilo nevarno odlašati. O tem je potrebno nemudoma obvestiti

drţavnega toţilca, izvedenec pa ima v tem primeru vsa pooblastila in dolţnosti, kot

da bi bil odrejen s strani sodišča (Horvat, 2004).

S tem, ko je izvedencu vročena pisna odredba za izvedenstvo, le – ta pridobi dolţnost

prihoda na sodišče ter dolţnost dati izvid in mnenje. Organ, ki vodi kazenski

postopek, lahko od izvedenca zahteva, da poda samo izvid ali samo mnenje na

podlagi izvida drugega izvedenca. Izvedenec lahko odkloni izvedenstvo, če meni, da

ni dovolj strokovno podkovan oz. če nima dovolj izkušenj za izvedenstvo (Horvat,

2004). Poleg teh razlogov, lahko odkloni izvedensko delo tudi zaradi

preobremenjenosti z drugimi izvedenskimi deli, ki so mu bili odrejeni, bolezni,

zamenjave sluţbe, ipd. (Trampuš, 2000). Če se izvedenec ne odzove vabilu sodišča in

svojega izostanka ne opraviči, ali če brez upravičenega razloga noče opraviti

izvedenskega dela, ga sme sodišče po drugem odstavku 250. člena ZKP kaznovati s

kaznijo, ki je določena v prvem odstavku 78. člena ZKP, oz. ga sme prisilno privesti

(Zakon o kazenskem postopku, 1994).

16

Voditi izvedenstvo oz. sodelovati »sui generis« pomeni, da organ, ki vodi postopek,

spremlja potek izvedenstva in je z izvedencem v nenehnem stiku. To pomeni, da

mora organ izvedencu določiti predmet izvedenstva, mu zastaviti natančna vprašanja

in po potrebi zahtevati pojasnilo o danem izvidu in mnenju, upoštevati, ali izvedenec

misli na smotrnosti uporabe tehničnega sredstva ali izvedenske metode in s tem

predvideva, da bo dobil najboljše rezultate v čim krajšem času in s čim manjšimi

sredstvi. Vendar pa Modly (1997) opozarja, da se pogosto dogaja, da je izvedenec

prepuščen samemu sebi, saj organ zaradi preobremenjenosti z delom ali preproste

lagodnosti, tega ne počne. Posledično ne pride do širjenja predmeta izvedenstva in

uporabe novih dokazov, kar vodi do enačenja vloge izvedenca z vlogo organa

postopka (Modly, 1997).

»Predmet izvedenstva so lahko vsa sporna dejstva, ki so pomembna za kazenski

postopek. Največkrat so to dejstva, ki se nanašajo na dejansko stanje kaznivega

dejanja ter kazensko odgovornost storilca, torej dejstva, ki so pomembna za pravilno

uporabo kazenskega materialnega zakona. Izjemoma pa se s pomočjo izvedencev

ugotavljajo tudi dejstva, ki so pomembna za pravilno uporabo kazenskega procesnega

zakona ali kakšnega drugega zakona.« (Horvat, 2004:567)

Sodnik predmet izvedenstva določi z vprašanji. Kadar pa je pri formaciji vprašanj

potrebno poznavanje določene stroke, lahko sodišču pri sestavi vprašanj pomaga

strokovnjak (Zakon o kazenskem postopku, 1994).

»Sodnik mora poznati domet znanstvenih tehnik, ki se uporabljajo v laboratorijih,

saj le tako izvedencu ne bo zastavljal nemogočih in nepotrebnih nalog ter nanj ne bo

prelagal odločitve. Preveriti mora, ali bo imel dovolj podatkov za podajo

izvedenskega mnenja, saj ni izvedenčeva naloga, da bo v primeru pomankljivo

izvedenega dokaznega postopka, sam iskal in ocenjeval dokaze, da bo prišel do

potrebnih dejstev za podajo izvedenskega mnenja.« (Trampuš, 2000:46.) Modly

(1997) namreč opozarja, da nenatančna navodila povzročajo ponovitev ali dopolnitev

izvedenstva, zato je potrebno natančno opredeliti smer in obseg izvedenstva,

natančno navesti, katera dejstva naj se ugotovijo ali presodijo, vprašanja pa

oblikovati določno, jasno, konkretno, dovolj natančno in upoštevati ţe zbrano

gradivo (Modly, 1997).

Sodnica Trampuš (2000) priporoča hiter in neformalen pogovor sodnika s predvidenim

izvedencem pred izdajo odločbe, saj se tako lahko preveri, ali je izvedenec

preobremenjen, ali obstajajo kakšne druge ovire za njegovo določitev v primeru in ali

17

potrebuje pomoč izvedenca iste ali druge stroke (Trampuš, 2000). Izvedenci, katerim

je bilo zaupano izvedensko delo, si v primeru, da zastavljena vprašanje presegajo

okvire njihove strokovne usposobljenosti, pogosto sami izberejo sodelavce iz drugih

strok. Mnenje teh izvedencev vključijo v svoj izvedenski izvid in mnenje. V tem

primeru gre za izvedensko delo, ki ni izvedenstvo v procesnem pomenu, in je

posledica premajhnega dialoga in neposrednih stikov med sodnikom in izvedencem.

(Jelenc Puklavec, 2000).

Če se torej pokaţe, da je potrebno multidisciplinarno izvedenstvo, mora prvi

izvedenec opozoriti sodišče, da bo potrebno pritegniti drugega izvedenca,

strokovnjaka iz drugega področja. V tem primeru se ponovno pokaţe, da je sodišče

tisto, ki vodi izvedenstvo, saj lahko le sodišče določi drugega izvedenca s pisno

odredbo. Naročila in opozorila iz prvega odstavka 252. člena po ZKP posreduje tudi

drugemu izvedencu, ki šele s tem vstopi v procesno razmerje s sodiščem (Jelenc

Puklavec, 2000). »To velja tudi, če je izvedenstvo zaupano strokovnemu zavodu in je

strokovnjakom iz tega zavoda potrebno še mnenje strokovnjakov iz kakšnega drugega

zavoda.« (Horvat, 2004:569)

Sodnik v odredbi navede tudi rok, v katerem mora biti izvedensko delo opravljeno.

Dolţina roka je odvisna od zahtevnosti naloge in obremenjenosti izvedenca. Običajno

je izvedencu dan rok 30 dni. V primeru, da v naloţenem roku ne more opraviti

izvedenskega dela, je dolţan o tem obvestiti sodišče, ki se odloči o nadaljnem poteku

postopka bodisi s podaljšanjem roka ali pa z vrnitvijo spisa (Zemljič, 1995). Rok ne

sme biti daljši od 60 dni (Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih). Jelenc

Puklavčeva (2000) se ob tem sprašuje o realnosti kratkih rokov, saj ti sami sebi

predstavljajo nevarnost, da jih ne bo mogoče spoštovati, in da bodo le izraz

sodnikove strogosti do izvedenca (Jelenc Puklavec, 2000).

Izvedenca lahko predlaga tudi stranka, ni pa tega dolţna. Izvedensko mnenje, ki ga

je naročila stranka, v kazenskem postopku ni mogoče uporabiti kot dokaz, saj bi ga

moralo odrediti sodišče s pisno odredbo. Gre za zasebno mnenje, ki predstavlja

strokovni nasvet in pomoč strokovnjaka stranki. Lahko pa se sodišče na podlagi

zasebnega mnenja odloči za odreditev izvedenstva ali novo izvedenstvo, ki ne bo

tisto, katero je naročil zasebnik, saj si je tak strokovnjak ţe ustvaril mnenje na

podlagi informacij enega procesnega udeleţenca. To novo izvedenstvo bo imelo

pomen v kazenskem postopku (Jelenc Puklavec, 2004).

18

Organ ne samo da odreja in vodi izvedenstvo, ampak ga tudi nadzira, kar je

pomembno za kasnejše ovrednotenje rezultatov izvedenstva. Pri nadzoru organ

preveri, ali je izvedenec med postopkom postavil potrebne verzije, ali je opravil

poskus, če je potreben, itd. (Modly, 1997).

3.2 Izvedenec

Sodni izvedenec je oseba, imenovana za neomejen čas s pravico in dolţnostjo, da

sodišču na njegovo zahtevo poda izvid in mnenje glede strokovnih vprašanj, za katera

tako določa zakon ali glede katerih sodišče oceni, da mu je pri njihovi presoji

potrebna pomoč strokovnjaka (Zakon o sodiščih, 1994). Izvedenec je sodnikov

neposredni pomočnik (Zemljič, 1995) in poznavalec problemov. Njegov izbor je

ključnega pomena, zato mora imeti celo vrsto določenih lastnosti, od katerih so

nekatere prirojene, druge pa pridobljene tekom izobraţevanja ter z izkušnjami pri

izvedenskem delu. Izpolnjevati mora določene pravne in tehnične zahteve, imeti

mora visoko delovno in poklicno moralo, sposoben mora biti, da predmet izvedenstva

preučuje mirno, zrelo in vestno ter se ne nagiba k prehitremu sklepanju (Modly,

1997).

Sodnega izvedenca imenuje in razrešuje minister za pravosodje pod pogoji, ki so v

skladu z Zakonom o sodiščih (1994), Pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih

cenilcih (2002) ter po pravilih zakona, ki ureja splošni upravni postopek:

mora biti drţavljan Republike Slovenije ali drţave članice Evropske unije ali

drţave članice Evropskega gospodarskega prostora in aktivno obvlada

slovenski jezik,

mora biti polnoleten,

ne sme biti pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega bi bil

moralno neprimeren za opravljanje izvedenskega dela, ker bi to škodovalo

nepristranskemu ali strokovnemu opravljanju njegovega dela ali ugledu

sodišča,

imeti mora univerzitetno izobrazbo, strokovno znanje in sposobnosti za

določeno vrsto izvedenskega dela, katere lahko minister za pravosodje preveri

s posebnim preizkusom strokovnosti pred komisijo, sestavljeno iz

strokovnjakov iz določenega strokovnega področja,

imeti mora 6 let delovnih izkušenj s področja, na katerem ţeli opravljati

izvedensko delo,

19

ne opravlja dejavnosti, ki ni zdruţljiva s sodnim izvedenstvom.

Imenovanje izvedenca je objavljeno v Uradnem listu Republike Slovenije. Izvedenca

se zapiše v imenik sodnih izvedencev, ki je javen in objavljen tudi na spletnih

straneh ministrstva za pravosodje. Izvedenec ob imenovanju prejme izkaznico in

štampiljko z njegovim imenom, stalnim prebivališčem in s pristavkom: »Sodni-a

izvedenec-ka za ...« (Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, 2002).

Izvedenec je lahko fizična oseba, v skladu z določbo drugega odstavka 249.člena ZKP

pa se lahko izvedenstvo zaupa tudi kolektivni (pravni) osebi. To so predvsem

strokovni zavodi ali drţavni organi, v katerih izvedensko delo dejansko opravi(-jo)

član(-i) institucije (Zakon o kazenskem postopku, 1994).

Izvedenec je pri svojem delu zavezan etičnim, znanstvenim in strokovnim ter

pravnim načelom.

Za razrešitev lahko sodni izvedenec zaprosi sam. Minister za pravosodje pa ga razreši

na predlog predsednika sodišča ali po uradni dolţnosti, v primerih:

če ne izpolnjuje pogojev, ki jih določa četrti odstavek 84. člena ali pogojev iz

prvega odstavek 87. člena Zakona o sodiščih,

če svojega dela ne opravlja vestno in redno,

če ravna v nasprotju z določilom 85. člena Zakona o sodiščih,

če se ukvarja s pridobitno dejavnostjo, ki bi lahko vplivala na objektivno in od

zunanjih vplivov neodvisno opravljanje te funkcije.

Sodnemu izvedencu minister za pravosodje lahko začasno prepove opravljanje

izvedenskega dela, če je zoper njega uveden kazenski postopek, zaradi kaznivega

dejanja, ki se preganja po uradni dolţnosti in za katero je mogoče izreči kazen

zapora več kot dve leti (Zakon o sodiščih, 1994).

Izvedenec ne more biti: (prvi odstavek 251.člen ZKP)

tisti, ki ne more biti zaslišan kot priča,

tisti, ki je oproščen dolţnosti pričevanja,

tisti, proti kateremu je bilo storjeno kaznivo dejanje.

Izvedenskega dela ne more opravljati tudi oseba, ki ni sposobna opravljati pravnih

dejanj in ne oseba, zoper katero je bil izrečen varnostni ukrep prepovedi opravljanja

poklica po 71. členu KZ-1.

20

3.2.1 Izvedenec in priča

»Med izvedencem in pričo obstajajo tako podobnosti kot tudi razlike. Podobnost med

izvedencem in pričo je ta, da oba posredujeta organu, ki vodi kazenski postopek,

svoja opaţanja o dejstvih, procesni organ pa izve za ta dejstva. Vendar priča zaznava

dejstva zunaj kazenskega postopka, izvedenec pa v teku kazenskega postopka in po

naročilu sodišča. Priča pričuje o dejstvih iz preteklosti in za katerih ugotovitev ni

potrebno strokovno znanje, medtem ko so za izvedenca pomembna dejstva iz

sedanjosti. Priča je lahko vsakdo, izvedenec le strokovnjak; priča reproducira svoja

zapaţanja, izvedenec pa daje tudi strokovno mnenje.« (Poţar, 1991:83) Priča, ki

govori o konkretnih dejstvih iz preteklosti, ki se ne morejo več ponoviti, ni mogoče

zamenjati in zato tudi ni mogoče zahtevati njene izločitve, izvedenca pa lahko

nadomesti drug izvedenec (Trampuš, 2000).

3.2.2 Dokazovanje z izvedencem

Izvedenec predstavlja samostojen vir informacij, ki jih sodišče potrebuje pri

sprejemanju končne odločitve. Izvedenec ne nosi bremena dokazovanja. Le to ostaja

v domeni sodišč.

Izvedenec izvid in mnenje poda ustno (načelo ustnosti) in neposredno na glavni

obravnavi (načelo neposrednosti). Izjemoma se mu dovoli, da izvid in mnenje, če ju

je pripravil ţe pred glavno obravnavo, prebere. V tem primeru se njegov pisni

sestavek priloţi zapisniku, potrebno pa ga je pred obravnavo vročiti tudi strankama,

da lahko le – ti podata svoje pripombe ali zahtevata dodatna pojasnila in dopolnitve.

V zapisnik se navede ali je izvedenec izvid in mnenje podal ali pa ga je prebral

(Horvat, 2004).

Potem ko izvedenec na sodišču poda svoj izvid in mnenje, mu smeta stranki

postavljati vprašanja. Najprej ga zasliši stranka, ki je predlagala dokaz, nato pa še

nasprotna stranka. Sodišče lahko po potrebi kot zadnje dopolni njuno zaslišanje. Če

je sodišče tisto, ki je odredilo izvedbo dokazov, bo tudi prvo postavljalo vprašanja,

sledili pa mu bodo toţilec, obramba in vsi ostali. Vprašanja morajo biti iz njegovega

strokovnega področja. Predsednik senata prepove vprašanje ali odgovor na ţe

postavljeno vprašanje, če to ni dovoljeno ali če ni v zvezi z zadevo. Nedovoljena so

kapciozna vprašanja, ki izhajajo iz stališča, da je vprašani priznal nekaj, česar v

bistvu ni priznal, in sugestivna vprašanja, ki vsiljujejo določen odgovor. Ravno tako

21

se mu ne smejo postavljati vprašanja, ki se nanašajo na pravne sklepe o določenih

dejstvih (Zakon o kazenskih postopki, 1994).

3.3 Izvedensko mnenje

»Izvedensko mnenje je sestavljeno iz izvida in mnenja.« (Trampuš, 2000:52)

»Izvid je izjava ali zapis tega, kar je izvedenec pri ogledu z opazovanjem dognal;

npr. telesno poškodbo. Mnenje pa je izvedenčeva strokovna presoja tega, kar je

ugotovil z izvidom, in obsega tudi razloge (utemeljitev) za tako presojo.« (Poţar,

1991:83)

Izvedensko mnenje je posebno in priviligirano dokazno sredstvo, podvrţeno načelu

proste presoje dokazov. Njegov pomen ni samo v »strokovnosti« odgovorov na

zastavljena vprašanja, ampak tudi večji objektivnosti in zanesljivosti pravno

relavantnih dejstev (Trampuš, 2000).

»Vsako izvedensko delo bi moralo vsebovati dva dela.« (Smrkolj, 1993:160) V

uvodnem delu izvedenskega mnenja izvedenec ponovno zapiše vprašanja, ki mu jih je

zastavilo sodišče (Zemljič, 1995). Na prvi del izvedenec ne more vplivati, saj ga

sestavljajo meritve, tekoči zapisi dogodkov, posnetki. Računske operacije mora

podajati jasno in razumljivo, potrebno pa jih je podpreti z vsemi uporabljenimi

elementi, izrazi, vmesnimi izpeljavami v analitični in grafični obliki ter z navedbami

virov (Zemljič, 1995).

Drugi del izvedenskega mnenja pa je tisti, na katerega izvedenec lahko vpliva, saj le

– ta predstavlja njegov lastni prispevek, zgrajen na podlagi njegovega strokovnega

znanja, izkušenj in obstoječi literaturi (Smrkolj, 1993). V tem delu zapiše odgovore

na zastavljena vprašanja, kratek pregled nad opravljenim delom ter vsa druga

opaţanja in opozorila, na katera je naletel med delom in bi lahko dodatno

pojasnjevala nezgodni dogodek (Zemljič, 1995).

Podlaga za izdelavo izvedenskega mnenja je predmet izvedenstva, katerega

izvedenec skrbno pregleda. Pravico ima pregledati spise, zdravstveno in drugo

dokumentacijo, opraviti ogled kraja škodnega dogodka, sporne nepremičnine ali

premičnine, pregledati stranke in zahtevati druga pojasnila (Trampuš, 2000).

Vpogledati sme samo v tisto dokumentacijo, ki je v odredbi navedena. V kolikor

ugotovi, da obstaja še druga dokumentacija, za katero ni vedelo niti sodišče niti se ni

22

nanjo sklicevala katera od strank, lahko sodišče, na podlagi utemeljene in ustrezne

razlage, zaprosi za vpogled tudi v to dokumentacijo (Pooblaščenec).

Jelenc Puklavčeva (2004) še priporoča, naj izvedenec (največkrat izvedenec

medicinske oz. oţje psihiatrične stroke), ki se pogovarja z obdolţencem o kaznivem

dejanju, v svoj izvid in mnenje ne povzema obdolţenčevih izjav o kaznivem dejanju,

saj obstaja nevarnost, da bi prišle v sodnikovo zavest (Jelenc Puklavec, 2004).

Laţno izvedensko mnenje je v skladu z 284. členom KZ-1 kaznivo dejanje krive

izpovedbe.

3.3.1 Dokazna vrednost izvedenskih mnenj

Izvedensko mnenje je znanstveno objektiven dokaz in je dokaz kot vsak drug dokaz in

ni nekaj posebnega, kar ni podvrţeno dokazni oceni, zato mu ni mogoče a priori

pripisovati zadostne dokazne vrednosti. Sodnik mora pri ocenjevanju mnenja

upoštevati načelo o prosti presoji dokazov. Jasno mora povedati kako ga ocenjuje in

obrazloţiti zakaj določene ugotovitve, do katerih je prišel izvedenec, šteje za

dokazne ali nedokazne, in svoje razloge, zakaj ga je sprejelo kot podlago za svojo

odločitev, konkretno utemeljiti v sodbi, kajti stranke se lahko na njegovo odločitev

pritoţijo (Jelenc Puklavec, 2004). Dejanska stopnja sodnikove vezanosti na mnenje

izvedenca je odvisna od sodnikove sposobnosti, da analizira in oceni izvedensko

mnenje (Trampuš, 2000).

Razlogi sodišč o sprejemanju izvedenčevih ugotovitev so večinoma kratki in omejeni

na ugotovitev, da je izvedensko mnenje strokovno in prepričljivo. Sodnikova

obrazloţitev pa mora biti konkretnejša, kadar se ena od strank ne strinja z

izvedenskim mnenjem. Takrat mora vsebovati oceno, zakaj niso utemeljeni pomisleki

nezadovoljne stranke (Trampuš, 2000).

Včasih sodelujoči v postopku dobijo občutek, da je izvedenec tisti, ki sodi. To se

zgodi takrat kadar sodnik, zaradi specialnosti druge stroke, ocenjuje izvedenčevo

mnenje drugače, kot druge dokaze, če mu pripisuje pomen dokaza »sui generis«,

glede katerega ne more biti pomislekov (Jelenc Puklavec, 2004). Na stališče, da so

sodišča relativno vezana na izvedenčeve ugotovitve, lahko vplivajo tudi:

kratki, lakonični razlogi o sprejemljivosti izvedenskega mnenja,

23

prepričanje o vlogi izvedenca kot pomočnika sodnika, s teţavami pri

razmejitvah pravnih in dejanskih vprašanj,

dejstvo, da sodišča v praksi sprejemajo izvedenska mnenja praktično brez

pridrţkov,

sodnikove moţnosti, da oceni izvid in mnenje izvedenca so videti manjše kot

pri drugih dokaznih sredstvih, vendar daleč od tega, da bi bile izključene

(Trampuš, 2000).

Uspešna izvedba dokaza z izvedencem je odvisna od sodelovanja med sodnikom in

izvedencem. Sodnik je pravzaprav tisti, ki vodi dokazovanje z izvedencem, zato mora

pripraviti potrebno dokazno gradivo in upoštevati izvedenčeve pripombe. Po 254.

členu ZPP – ja mora odpraviti morebitne nejasnosti, pomanjkljivosti in nasprotja, ki

jih je ugotovil bodisi sam bodisi ga nanj opozorijo stranke, in sicer na način, ki ga

določa omenjeni člen. Pri končni oceni izvedenskega mnenja pa mora preveriti

skladnost izvedenčevih ugotovitev z uporabljenimi pravili znanosti in stroke ter z

ostalimi izvedenimi dokazi (Trampuš, 2000). Vendar pa Horvat (2004) opozarja, da v

primerih z zelo zahtevnimi strokovnimi vprašanji s področja različnih znanosti,

sodišče teţje ocenjuje, ali je izvedenec podatke in dejstva pravilno ugotovil in ali je

pravilno tudi njegovo mnenje (Horvat, 2004).

Izvedenec mora zato sodniki predloţiti uporabljene metode dela, pravila znanosti in

stroke (Trampuš, 2000). Hkrati pa se mora zavedati, da njegovo delo ocenjujejo tudi

stranke, zato si mora prizadevati, da bodo mnenje sprejele tudi slednje (Jelenc

Puklavec, 2004).

3.3.2 Hirearhija izvedenskih mnenj

Med posameznimi dokazi, tudi med izvedenskimi mnenji, v kazenskem postopku ni

nobene hirearhije. S strani sodišča so za sprejem izvedenskega mnenja odločilne

strokovna utemeljitev, logičnost in prepričljivost izvedenčevih argumentov, ne pa,

kdo ga je podal (Horvat, 2004).

Relavantni sta določbi 257. in 258. člen ZKP – ja. 257.člen ZKP – ja določa, da sodišče

v primeru nejasnega, nepopolnega in protislovnega izvedenskega mnenja, poskuša

bistvene pomankljivosti odpraviti z zaslišanjem istega izvedenca, saj ni v skladu s

sodno prakso, da sodišče takoj odredi novega izvedenca, če oceni, da je izvid

24

nejasen, nepopoln ali protisloven. Še manj verjetno pa je, da odredi novega

izvedenca, na predlog stranke, ker se stranka ne strinja z mnenjem izvedenca

(Horvat, 2004).

258.člen ZKP – ja pa določa: »Če so v mnenju izvedencev nasprotja ali pomankljivosti

ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, pa se te pomankljivosti

ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih

izvedencev.« Od drugega izvedenca sodišče zahteva samo mnenje na podlagi izvida

prej zaslišanega izvedenca, če nima pomislekov glede popolnosti in pravilnosti

mnenja. Če pa si mnenja nasprotujejo zaradi različnih podatkov in različno

uporabljenih metod, pa se od drugega izvedenca zahteva celotno izvedenstvo – izvid

in mnenje (Horvat, 2004).

Če se nestrinjanje sodišča nadaljuje, sme sodišče zaključiti, da dejstva, ki so bila

dokazovana z izvedenčevo izpovedjo, niso bila dokazana in s tem neugotovljena. Na

tem mestu se uveljavi načelo »in dubio pro reo«. Kadar se sodnik namreč ne strinja z

izvedenskim mnenjem le – tega ne sme nadomestiti s svojim mnenjem (Poţar, 1991).

Med obravnavo izvedenskih mnenj se lahko zgodi, da je okrnjen ugled sodišča na eni

in izvedencev na drugi strani, in da se podvomi v njihovo strokovnost. Zemljič (1995)

zato iz dosedanjih izvedenskih izkušenj predlaga, da se ob ugotovitvi diskrepanc v

dveh podanih mnenjih pred obravnavo soočita oba izvedenca pred senatom in

uskladita svoje izsledke (Zemljič, 1995).

25

4 Izvedenstvo za preiskavo sledi obuval

Poglavje govori o izvedenstvu za preiskavo sledi obuval kot o posebnemu

preiskovalnemu dejanju v kazenskem postopku, katerega rezultat je izvedensko

mnenja izvedenca za preiskavo sledi obuval. Izvedenec za preiskavo sledi obuval je

forenzični strokovnjak, ki je posebej usposobljen za preiskovanje sledi obuval, in

deluje v skladu z najvišjimi standardi. Pri svojem delu potrebuje posebna znanja o

sledeh, nastanku sledi, značilnostih in vrstah sledi ter o informacijah, ki mu jih

nudijo sledi, obvladati pa mora tudi načine zavarovanja in izboljšanja vidnosti sledi.

Predmet poglavja so tudi metode primerjave sledi z odtisi obuval in podplati obuval,

s katerimi izvedenec ugotavlja ujemanje med njimi, in razlaga rezultatov preiskav

sledi obuval, s katerimi izvedenec podaja rezultate izvedeničenja. Posebno

podpoglavje pa je namenjeno tudi izvedenskemu mnenju izvedenca za preiskavo

sledi obuval.

4.1 Izvedenec za preiskavo sledi obuval

Izvedenec za preiskavo sledi obuval je posebej usposobljeni forenzični strokovnjak,

specializiran za področje kriminalističnotehničnih preiskav, predvsem za preiskovanje

sledi obuval. Kot forenzični strokovnjak mora ustrezati tako standardom, ki veljajo

za osebo forenzičnega strokovnjaka, kot tudi standardom, ki naj jih ima njegov

izdelek (Golja, 2000). Pri svojem delu mora biti objektiven in pošten,

nediskriminatoren, sluţiti mora pravici in zakonom, svojemu delodajalcu oz.

naročniku pa mora vedno predstaviti morebitno moţnost neposredne vpletenosti ali

osebnega interesa, kar bi lahko predstavljajo moţnost konflikta interesov v konkretni

zadevi, in to ne glede na oddaljenost moţnosti, da bi do konflikta interesov prišlo. Če

oceni, da bi lahko pri njegovem delu, zaradi njegovega dela, ne glede na dejanski

vzrok, prišlo do zlorabe prava in pravice, mora ustrezno in razsodno ukrepati (Kodeks

ravnanja forenzičnega strokovnjaka, 2010).

» Izvedenec za področje kriminalističnotehničnih preiskav deluje v skladu z najvišjimi

standardi:

če svoje teoretično in praktično znanje stalno izpopolnjuje ter

če opravlja preiskave in podaja mnenja le za tista področja, za katera je

usposobljen;

26

če zagotavlja celovitost v preiskavo poslanih sledi, ki se v laboratoriju ne

smejo kontaminirati ali spremeniti zaradi napačnega ravnanja;

če pozna in razume teoretično osnovo preiskovalnih metod in če uporablja le

tiste preiskovalne metode in inštrumentalne tehnike, katere znanost priznava

ter so natančne in zanesljive;

če je mnenje nepristransko, osnovano na rezultatih preiskave in napisano

tako, da je razumljivo vsem sodelujočim v kazenskem postopku, razvidna

mora biti njegova dokazna vrednost v zvezi z obravnavanim primerom in vsi

morebitni zadrţki.« (Golja, 2000:250)

Njegovo delo vključuje primerjavo sledi obuvala, najdeno na kraju kaznivega

dejanja, z odtisi obuval in samimi podplati obuval, interpretacijo rezultatov preiskav

sledi obuval, podajanje strokovnega mnenja ali izvedenskega mnenja, s katerim poda

rezultat primerjave med sledjo obuvala in spornim obuvalom. Njegova naloga je, da

ugotovi ali je določen kos obuvala povzročil sled, najdeno na kraju kaznivega dejanja

(Bodziak, 2000). Kodeks ravnanja forenzičnega strokovnjaka (2010) pa dodatno

določa, da je njegova naloga podajanje poročil o preiskavah in/ali podajanje mnenj,

svetovanje in usmerjanje. Svoja poročila, mnenja, usmeritve in svetovanja mora

podati uravnoteţeno in neodvisno. Pripravljen mora biti, da svoja poročila, mnenja,

usmeritve ali nasvete ponovno premisli in preinterpretira, če se pojavijo novi

podatki, ki se tičejo konkretne preiskave (Kodeks ravnanja forenzičnega

strokovnjaka, 2010).

Tovrstne preiskave lahko opravi le v specializiranih kriminalističnotehničnih ali

forenzičnih laboratorijih in inštitutih, s specifičnimi analiznimi metodami in

instrumentalnimi tehnikami (Golja, 2000). Nacionalni forenzični laboratorij v

Ljubljani je edini laboratorij v Sloveniji, ki izvaja forenzične preiskave po

akreditiranih postopkih. Izvedenec za preiskavo sledi obuval pri nas svoje delo

opravlja v oddelku za daktiloskopijo.

Svoje ugotovitve v izvedenskem mnenju predstavi sodišču. Rezultate primerjave med

sledjo obuvala, najdeno na kraju kaznivega dejanja, in spornim obuvalom, zaseţenim

osumljencu, poda sodišču v lestvicah, ki odraţajo neko verjetnost, da je sled na

kraju kaznivega dejanja pustilo sporno obuvalo (Gerjevič in Udovič, 2003).

Predstaviti mora katere raziskave je opravil, katera opaţanja so bila narejena,

kakšno je njegovo mnenje in zakaj. Pri predstavitvi rezultatov si lahko pomaga s

27

pripomočki, kot so povečane slike, fotografije v naravni velikosti, prosojnice, itd.

Vizualna pomoč pomaga razloţiti in pokazati dokaze in koncepte, ki so za sodnika

neznanka (Bodziak, 2000).

Vedno mora varovati zaupnost podatkov v skladu z zakonodajo. Podatke lahko

razkrije zgolj pooblaščenim osebam v predkazenskem, kazenskem in/ali pravdnem

postopku (Kodeks ravnanja forenzičnega strokovnjaka, 2010).

4.2 Usposobljenost izvedenca za preiskavo sledi obuval

Sodišče izbere in odredi izvedenca za preiskavo sledi obuval, pri tem pa ţeli, da je

čim boljši strokovnjak, dobro usposobljen in izurjen na področju preiskovanja sledi

obuval. Njegovo usposobljenost sodišče lahko oceni na podlagi njegovih izdelkov –

izvedenskih mnenj, podanih v posameznih sodnih primerih (Maver, 2004).

Izvedenec za preiskavo sledi obuval ima primerno stopnjo izobrazbe, pridobljeno na

znani univerzi, kar kaţe na dobre umske sposobnosti diplomanta. Kot znanstvenik

objavlja svoje raziskave v priznanih strokovnih revijah, sodeluje tako v domačih kot

mednarodnih strokovnih zdruţenjih in je na tekočem z razvojem in zadnjimi doseţki

na področju za katerega se je specializiral (Golja, 2000).

Pomembno je, da je opremljen s specifičnim znanjem in izkušnjami s področja

preiskovanja sledi obuval, katera pridobi z neposrednim učenjem na primerih in

zadostni količini praktičnih vaj v daljšem časovnem obdobju od izkušenih in

kvalificiranih izvedencev za preiskavo sledi obuval (Bodziak, 2000). Usposablja naj se

pri mednarodno priznanih strokovnjakih (Golja, 2000). Svoje znanje mora

nadgrajevati s prebiranjem razpoloţljive strokovne literature s področja

preiskovanja sledi obuval. Udeleţevati se mora tečajev, seminarjev in delavnic na to

tematiko, srečanj forenzičnih strokovnjakov, kjer razpravljajo o različnih načinih

preiskovanja sledi obuval. Priporočeno je, da obišče tudi proizvodne obrate obutve,

kjer se seznani z metodami izdelave obutve (Bodziak, 1995). Bodziak (2000) še

priporoča, da izvedenec izvaja različne raziskave s katerimi pridobi bolj

specializirano znanje o različnih pogledih na te vrste dokazov (Bodziak, 2000).

28

Kodeks ravnanja forenzičnega strokovnjaka dodatno določa, da mora poznati

omejitve svojega znanja in usposobljenosti ter delovati zgolj v okviru svojega znanja

in usposobljenosti, zavrniti mora vsako delo, za katerega ni usposobljen oz. za

katerega nima ustreznega gradiva ali opreme (Kodeks ravnanja forenzičnega

strokovnjaka, 2010).

4.3 Znanja, pomembna za izvedenca za preiskavo sledi obuval

»Sled obuvala je odtis obuvala, ki ga najdemo, zavarujemo in dokumentiramo na

kraju kaznivega dejanja.« (Maver, 2004:569)

Sledi obuval se praktično najde pri vseh vrstah kaznivih dejanj, še posebno pa so

dragocen forenzični dokaz pri tistih kaznivih dejanjih, pri katerih dokazujejo

osumljenčevo prisotnost na kraju kaznivega dejanja, kot so npr.: premoţenjska

kazniva dejanja, posilstvo, umor, ipd. Preiskovalcem nudijo informacije o morebitnih

osumljencih, o njihovi vlogi na kraju kaznivega dejanja, o načinu storitve kaznivega

dejanja, o tipu obuvala in njegovi velikosti, tpd. Pokaţejo lahko vstop in izstop

storilca kaznivega dejanja na sam kraj dogodka, kar pa pogosto vodi do drugih

dokazov (Bodziak, 2000), med drugim pa lahko pokaţejo tudi na povezave z drugimi

kaznivimi dejanji (Shaler, 2009).

Sledi obuval so lahko vidne ali nevidne oz. skrite. Vidne sledi so rezultat hoje po

nečem, kar se oprime podplata obuvala in v nadaljevanju med hojo pusti sled na trdi

površini. V taki sledi se lahko najde umazanijo, barvo, kri, itd. Vidne sledi pa so

lahko tudi sledi, ki so odtisnjene v mehkejših podlagah, in pustijo tridimenzionalno

sliko odtisa. Nevidne sledi je včasih teţko najti, zato morajo kriminalistični tehniki in

preiskovalci poleg agresivnejšega prizadevanja za njihovo odkritje, uporabiti tudi

posebne luči oz. tehnike odkrivanja sledov obuval. Med hojo se lahko iz podplata

obuvala na trdo podlago prenašajo sloji nakopičenih (še nevidnih) olj in nevidne

umazanije, zato so za njihovo odkritje potrebne različne forenzične tehnike

(Australian School Innovation in Science, Technology & Mathematics [ASISTM], 2009).

Število neznanih sledi obuval na kraju kaznivega dejanja kaţe na minimalno število

vpletenih v kaznivo dejanje. Ena sama neznana sled na kraju kaznivega dejanja kaţe

na enega storilca, pri čemer pa je potrebno upoštevati, da je pri dejanju lahko

29

sodelovalo več storilcev, vendar le-ti niso pustili sledi na kraju kaznivega dejanja

(Shaler, 2009).

Sledi obuval so lahko tudi pomešane s sledmi obuval drugih oseb, npr.: s sledmi

obuval reševalcev, ki so prišli na kraj dogodka pred kriminalističnimi tehniki.

Ključnega pomena je zato zavarovanje kraja kaznivega dejanja in skrb, da se ne bodo

uničili dokazi, vključno s sledmi obuval. Bodziak tudi priporoča, da se natančno

preuči, kje vse bi se lahko nahajale sledi obuval. Le – te so namreč lahko ali trajne

ali pa se jih lahko zabeleţi tako, da bodo postale trajne. Kriminalistični tehniki in

preiskovalci morajo zato ustrezno izzvati, zavarovati in evidentirati odtise obuval, da

jih bodo lahko forenzični strokovnjaki kasneje vrednotili, opravili primerjavo,

identificirali ter v izvedenskem mnenju podali rezultat primerjave med sledjo

obuvala, najdeno na kraju kaznivega dejanja, in obuvalom, ki je bilo zaseţeno

osumljencu. Bodziak še opozarja, da kar ne bodo kriminalistični tehniki pregledali,

ne bo odkrito in forenzični strokovnjak ne bo mogel obdelati (Bodziak, 1995).

Da pa bodo forenzični strokovnjaki svoje delo opravili uspešno in za kazenski

postopek učinkovito, je potreben natančen ogled kraja dejanja, ki ga opravijo

pristojni organi, forenzični strokovnjaki pa potrebujejo znanje s področja

preiskovanja sledi obuval, nastanka sledi obuval, o značilnostih obuval, o

informacijah, ki jih sledi ponujajo.

4.3.1 Ogled kraja kaznivega dejanja

Ogled kraja kaznivega dejanja je pomemben za spoznavanje resnice v kazenskem

postopku, saj je pogosto na kraju dejanja skrit ključ za razjasnitev kaznivega dejanja

(Maver, 2004). Ogled kraja kaznivega dejanja ima spoznavno in dokazno funkcijo.

Spoznavna funkcija vključuje iskanje, zbiranje, načrtovanje, preverjanje in

spoznavanje resnice o kaznivem dejanju, dokazna funkcija pa vključuje

dokumentiranje in zavarovanje sledi in predmetov ter njihovega poloţaja na kraju

kaznivega dejanja (Weston in Lushbourg, 2003).

Na kraj kaznivega dejanja največkrat prva pride uniformirana policija, ki kraj

dejanja zavaruje in označi do prihoda ogledne skupine, poskrbi za popis prvotnega

stanja, zbere obvestila od navzočih oseb (ali je kdo dejanje videl, ali je bilo na kraju

dejanja kaj spremenjenega oz. premaknjenega, kje se je kdo gibal, česa se je kdo

30

dotikal in kakšne sledi je pustil), osumljence zadrţi, predvsem pa mora označiti

sledi, ki so jih povzročili sami. Po prihodu ogledne skupine mora vodja le – te, dobiti

splošno orientacijo o kraju, informacije o oţji in širši okolici, o vremenskih razmerah,

itd. Sledi statična faza ogleda v kateri še ni mogoče zanesljivo predvideti, kaj je

pomembno in kaj ne, niti ni moţno postavljati vseh moţnih splošnih in posebnih

verzij o dejanju in storilcu. V statični fazi velja pravilo, da se ničesar ne dotika,

ampak se vse predvsem ogleduje, popisuje, fotografira, skicira, itd. Opraviti je

potrebno ustrezna merjenja in izdelati skico. Vse najdene sledi in predmete pa je

potrebno zavarovati in natančno označiti. Natančno fiksiranje dejstev in situacije v

statični fazi na kraju dejanja je namreč pomembno za kasnejšo rekonstrukcijo

dejanja. V dinamični fazi, ki sledi statični fazi ogleda, kriminalisti podrobneje

pregledajo sledi in predmete, slikajo, preverjajo, ocenjujejo, pakirajo in shranijo za

prenos v laboratorij. Zadnja faza ogleda kraja dejanja je dokumentiranje ogleda, ki

je zlasti pomembno z dokaznega vidika. Vse kar je bilo ugotovljenega ob ogledu kraja

kaznivega dejanja, mora biti točno in pravno formalno dokumentirano v zapisnik o

ogledu, priloţene pa morajo biti skice, fotografije, videoposnetki, itd. Zapisnik o

ogledu je končni rezultat ogleda in predstavlja selektiven izbor tistega, kar je bilo

neposredno dostopno tistim, ki so opravljali ogled (Maver, 2004). Preiskovalci morajo

pri ogledu kraja kaznivega dejanja in pri odkrivanju dokaza upoštevati pravilo, da ni

kaznivega dejanja, prekrška ali civilne pravde brez zakona, forenzične preiskave pa

posledično nimajo pomena (Weston in Lushbaugh, 2003).

4.3.2 Nastanek sledi obuval

Korak je osnovni element človekove hoje. Hoja je gladko, visoko, usklajeno,

enakomerno valujoče gibanje, ki s potrebno hitrostjo premika telo v ţeleni smeri z

namenom, da se doseţe določeno mesto ob določenem času, in ki vpliva na nastanek

sledi obuval. Korak je aktivnost, ki nastane med kontaktom pete ene spodnje

okončine in naslednjim kontaktom pete druge spodnje okončine (Gros, 1995).

Sestavljen je iz faze opore in faze zamaha, kar prikazuje slika 1. V fazi opore nastane

sled obuvala, ki je vidna kot deformacija na površini podlage. Takrat pride do stika

med stopalom in podlago, ko se peta dotakne podlage, in ko se palec odmakne od tal

(Maver, 2004). Faza opore je daljša, traja 60% časa cikla, faza zamaha pa le 40%

(Gros, 1995). Na nastanek sledi obuval vpliva še čas stika stopala s podlago, ki je zelo

kratek, in teţa telesa, ki se z gibanjem spreminja v silo (Maver, 2004).

31

Slika 1: Cikel hoje (vir: Gros, 1995).

Več enakih sledi na kraju kaznivega dejanja kriminalističnim tehnikom in

preiskovalcem pomaga pri ugotavljanju načina in smeri hoje, dolţini koraka in drţe

posameznika, ki je s svojim obuvalom pustil sled. Dolţina koraka pomaga pri

ocenjevanju teţe in višine tistega, ki je pustil sled na kraju kaznivega dejanja

(ASISTM, 2009). Vendar pa Shaler (2009) opozarja, da ni nujno, da več enakih sledi na

kraju kaznivega dejanja odraţa storilčevo resnično hojo, saj je lahko le – ta v času

izvajanja kaznivega dejanja pod stresom, in je način hoje drugačen (Shaler, 2009).

Sled obuvala lahko nastane na različni podlagi, kot so npr.: mehka makadamska pot,

peščena obala, zemlja, sneg, beton, talne ploščice, preproga, lesena okenska polica,

steklo, kos papirja, ipd (Bodziak, 1995). Glede na podlago ločimo med

dvodimenzionalnimi in tridimenzionalnimi sledmi obuval.

Dvodimenzionalna sled obuvala, prikazana na sliki 2, je dvodimenzionalna slika

obuvala, ki je naredilo sled na trdi površini. Takšne sledi so v praksi najpogostejše,

poleg tega pa so tudi veliko boljše od tridimenzionalnih sledi za samo preiskavo in

primerjavo z odtisi obuval. Na vidnost detajlov dvodimenzionalnih sledi vplivata

gladkost površine in njena poroznost. Površina tal je namreč prekrita s številnimi

delci prahu, raznovrstno umazanijo, maščobo in raznimi drugimi stvarmi, ki se pri

stiku podplata obuvala s podlago, oprimejo površine podplata in se pri naslednjem

kontaktu podplata s površino prenesejo drugam (Maver, 2004).

Pojavita se lahko dve vrsti dvodimenzionalnih sledi:

»Prinešene – pozitivne sledi«, ki nastanejo ob stiku podplata obuvala s

podlago, na kateri pustijo delce umazanije, pridobljene med hojo. Njihova

vidnost je različna, večina pa jih je s prostim očesom slabo vidna ali povsem

nevidna.

32

»Odnešene – negativne sledi« so manj pogoste in nastanejo, ko podplat

obuvala s površine tal »odnese« umazanijo v tistih delih, kjer je med njima

prišlo do stika. Umazanija ostane na površini tal, kjer stika s podplatom ni

bilo.

Kombinacija »prinešene – pozitivne sledi« in »odnešene - negativne sledi«

(Maver, 2004).

Dvodimenzionalne sledi so lahko suhe ali mokre. Suhe sledi nastanejo na suhi podlagi

s suhimi čevlji, ki imajo lahko umazan in suh ali čist in suh podplat. Kadar se s čevlji

hodi po umazani suhi površini, se na podplatu nakopičijo ostanki umazanije. Če se

kasneje z istim obuvalom hodi po razmeroma čisti površini, bodo ti ostanki vidni na

površini v obliki odtisa obuvala. Tudi popolnoma čisti in suhi podplati obuval lahko

pustijo dvodimenzionalno sled na listu papirja, koščku stekla in polirani površini,

njeno vidnost pa je mogoče izboljšati s kemičnimi ali fizikalnimi metodami.

Mokre sledi so tiste, ki nastanejo na mokri podlagi ali pa je bil moker podplat čevlja,

ki je pustil sled in je vseboval blato in umazanijo. Te sledi so ob najdbi največkrat ţe

posušene, kljub temu pa jih je potrebno obravnavati kot mokre, predvsem zaradi

načina zavarovanja. Ob deţju oz. sneţenju je večina sledi, predvsem ob prihodu na

kraj kaznivega dejanja, mokrih. Večina podplatov obuval je vlaţnih še dalj časa, zato

posledično pustijo dobre mokre sledi na notranjih površinah (Bodziak, 2000).

Tridimenzionalna sled, prikazana na sliki 3, ima poleg dolţine in širine tudi globino

(Shaler, 2009). Nastane na mehkejših površinah, ko se podplat obuvala vtisne v

podlago. Lahko je zelo plitvo ali globoko vtisnjena sled, vidnost podrobnosti pa niha

od idealne do komaj razpoznavne. Večinoma se pojavi na zunanjih površinah, kot so

npr.: zemlja, blato, sneg, pesek, itd. Lahko pa se pojavi tudi v notranjosti objektov,

če je na tleh npr.: razsuta moka, sladkor ali kakšna podobna snov (Bodziak, 2000). Na

kakovost posamezne podrobnosti tridimenzionalne sledi obuvala vpliva struktura in

Slika 2: Dvodimenzionalna sled (vir: ASISTM, 2009).

33

vrsta podlage, podrobnost, prisotna v originalni sledi, način, s katerim je bila sled

prenešena na podlago, vreme (temperatura, deţ, sneg) (Shaler, 2009).

Slika 3: Tridimenzionalna sled (vir: ASISTM, 2009).

4.3.3 Iskanje in zavarovanje sledi obuval

Iskanje in zavarovanje sledi sta temeljni opravili za uspešno identifikacijo spornih

obuval. Pri iskanju sledi je potrebno upoštevati moţnost, da se bo sledi obuval našlo

predvsem na točkah vstopa in izstopa iz kraja kaznivega dejanja, povsod kjer je

potekala neka dejavnost, na področjih morebitnega boja, v okolici morebitnega

trupla, na poti od vstopa do izstopa iz kraja kaznivega dejanja, ipd. Vsako prizorišče

kaznivega dejanja pa ima svoje posebnosti v zvezi s tem, kje bi se lahko našlo sledi

obuval, kar morajo kriminalistični tehniki tudi upoštevati (Shaler, 2009).

Večina sledi obuval je na tleh, zato je ključnega pomena, da se kraj kaznivega

dejanja zavaruje, da se te sledi z nepazljivim ravnanjem ne uniči oz. da se prepreči

kontaminacijo vseh sledi na kraju kaznivega dejanja. Nekatere sledi obuval so vidne s

prostim očesom, druge pa je potrebno poiskati s svetlobnim virom. V fazi iskanja

sledi je priporočljivo ugasniti vse luči v prostoru ter zastreti okna, saj so v temnem

prostoru sledi ob uporabi svetlobnega vira mnogo bolje vidne. Kot svetlobni vir se

lahko uporabi prenosno svetilko z usmerjenim snopom svetlobe ali pa forenzični

svetlobni vir v kombinaciji s posebnim filtrom, ki snop svetlobe zoţi, pri čemer je

potrebno na tla posvetiti z zelo nizkim vpadnim kotom svetlobe (Bodziak, 2000).

Fazi iskanja sledi, sledi faza zavarovanja sledi, s katero se ohrani sled relativno daljši

čas in na takšen način, da se jo lahko uporabi za primerjavo s spornimi obuvali.

Načini zavarovanja sledi so odvisni od vrste podlage, na kateri je sled, od tega ali gre

za dvodimenzionalno oz. tridimenzionalno sled ter od tega, ali je bila sled v času

nastanka suha ali mokra. Pomembno pa je, da se kriminalistični tehnik odloči za

ustrezen način zavarovanja, saj lahko z nepravilnim ravnanjem izgubi enega od

34

dokazov ali pa celo edini dokaz navzočnosti osumljenca na kraju kaznivega dejanja

(Bodziak, 2000). Če se zavaruje preveliko število sledi obuval, bo laboratorij

analiziral samo tiste, katere so pomembnejše in odločilne za konkretni primer

(Weston in Lushbaugh, 2003).

Obvezen način zavarovanja sledi je fotografiranje le – te. To kasneje omogoči, da se

z ustrezno tehniko osvetlitve poudari in dvigne kvaliteto tudi zelo slabo vidni sledi.

Kriminalistični tehnik najprej napravi splošno fotografijo, s katere je razviden

poloţaj sledi obuvala v prostoru, sled je označena s številko, ob sledi pa je poloţeno

tudi merilo. Sled mora biti fotografirana iz večje razdalje (tu je viden celoten prostor

ali širše področje), iz srednje razdalje (tu je pribliţano področje, kjer se sled nahaja)

in iz bliţine (osredotočenost na sled in njeno neposredno okolico). Tovrstna

fotografija je pomembna, da se kasneje ne poraja dvom o obstoju sledi na kraju

kaznivega dejanja (Maver, 2004). Kriminalistični tehnik napravi tudi fotografijo

primerjalne kakovosti, na kateri je vidna samo sled obuvala. Fotografija je posneta

pravokotno na sled obuvala in iz zadostne bliţine, da sama sled zapolni celotno

fotografijo in so na njej vidne vse podrobnosti, obvezno pa mora biti vidno tudi

merilo (Maver, 2004).

Priporočljivo je, da se v laboratorij prenese sled skupaj z nosilcem, torej s podlago

na kateri je sled, saj se jo lahko tako bolje zavaruje, kot na kraju kaznivega dejanja.

Če pa sledi ni mogoče odnesti s kraja kaznivega dejanja, jo je potrebno zavarovati

drugače. V praksi se za dvodimenzionalne sledi najpogosteje uporabljata ţelatinasta

folija in elektrostatika, ki omogočata tudi boljšo vidnost sledi in podrobnosti na njej,

krvave ali barvne sledi pa se zavaruje s fotografiranjem (Maver, 2004).

Tridimenzionalno sled se zavaruje z vlivanjem. Vlivanje je postopek s katerim se

izdela odlitek sledi, ki pridobi sliko podplata, ki je sled naredil. Kakovost take sledi

je odvisna od podlage na kateri je nastala in od kakovosti materiala (mavca,

mikrosila, itd.) s katerim se je naredil odlitek (Maver, 2004). Vlivanje se uporablja ţe

dalj časa, njegova slabost pa je gotovo ta, da lahko poškoduje prvotno

tridimenzionalno sled. V zadnjem desetletju je zaradi razvoja tehnologij in vedno

pogostejše uporabe digitalne forenzike prišlo do razvoja zavarovanja

tridimenzionalnih sledi s 3D optični čitalniki, ki z uporabo laserjev tridimenzionalno

sled optično preberejo do 2 mikrona natančno, ne da bi se je dotaknili ali kakorkoli

vplivali na sled. Sled, katero ţelimo optično prebrati s 3D optičnim čitalnikom, se ob

robovih označi z belimi točkami, da se lahko kasneje med njimi meri razdalje,

35

optični čitalnik, katerega drţimo v rokah, pa je povezan z računalnikom (A. Gerejvič

– osebni intervju, 15.10.2012). Nekateri optični čitalniki celo zajamejo barvo

površine in tako proizvedejo zelo natančno repliko sledi (Andalo, Calakli, Taubin in

Goldenstein, 2011).

Postopek 3D optičnega branja ne traja več kot 15 minut, kar je za 125% hitrejši

postopek od vlivanja. Primerni so za zelo ukrivljene oblike, katere bi bilo sicer zelo

teţko izmeriti, in za jasno vidne sledi. Vendar pa so v realnosti sledi vse prej kot

samo zelo jasno vidne. Slabosti 3D skeniranja so tudi, da 3D optični čitalniki niso

vedno primerni za vse vrste površin in materialov, poleg tega gre za precej drage

naprave, ki jih ni mogoče nositi s seboj vedno in povsod (Andalo, Calakli, Taubin in

Goldenstein, 2011). Gerjevič pa je v intervjuju izpostavil tudi, da 3D optični čitalniki

niso bili ustvarjeni samo za skeniranje sledi podplatov obuval. Ta aplikacija je le ena

izmed ostalih moţnih aplikacij, ki jih ponuja podjetje, ki proizvaja 3D optične

čitalnike, saj se lahko uporabljajo tudi v gradbeništvu, arhitekturi, ipd. Primernejši

bi bili za opravljanje ogleda kraja kaznivega dejanja, saj omogočajo kakovostne

meritve (A. Gerjevič – osebni intervju, 15.10.2012).

3D optične čitalnike se trenutno niti v Sloveniji niti nikjer drugje v Evropi ne

uporablja (A. Gerjevič – osebni intervju, 15.10.2012).

4.3.4 Značilnosti sledi obuval

Ločimo med splošnimi, vmesnimi in individualnimi značilnostmi. Za forenzičnega

strokovnjaka je ključnega pomena poznavanje teh značilnosti za proces identifikacije

in individualizacije spornega obuvala ter zavedanje, da vsako obuvalo z uporabo

pridobi značilnosti na podplatu, ki so lastne samo posameznemu paru oz.

posameznemu obuvalu.

Splošne značilnosti med seboj povezujejo neko skupino obuval z neko skupno

lastnostjo, ki jih istočasno ločuje od drugih obuval. Imajo pomembno vlogo pri

identifikaciji sledi podplata obuvala s primerjalnim obuvalom (odtisom), vendar pa

lahko predstavljajo le bolj ali manj pomemben indic v verigi z drugimi (indicialnimi)

dokazi, saj ne predstavljajo ključnega dokaza v dokaznem postopku na sodišču.

Opredelimo jih v tri sklope:

vzorec podplata,

velikost podplata in

36

oblika podplata (Novak in Dvoršek, 2008).

Vzorec podplata je mogoče najbolj uporabna značilnost, saj se lahko iz nje sklepa o

znamki in modelu obuvala. (Fraser in Williams, 2009). »Vzorec in oblika podplata

obuvala sta prilagojena namembnosti obuvala in modno – trţnim trendom, ki zaradi

konkurence in zahtev trga silijo proizvajalce v proizvodnjo vedno novih in novih oblik

in vzorcev podplatov obuval, kar vodi v mnoţičnost raznovrstnih podplatov obuval.

Več kot je raznovrstnih vzorcev podplatov obuval v neki izdelani seriji, manjša je

skupina obuval z istovrstnimi podplati, večja je indicijalna vrednost splošnih

značilnosti te skupine obuval. Manj je raznovrstnih vzorcev podplatov obuval v

izdelani seriji, manjša je indicijalna vrednost splošnih značilnosti te skupine.« (Novak

in Dvoršek, 2008:81-82)

Fraser in Williams (2009) menita, da če je določeno obuvalo z vzorcem podplata v

določenem obdobju popularno, ga bo več v obtoku in bo tudi večja moţnost, da se ta

vzorec podplata pojavi na kraju kaznivega dejanja ali na osumljenčevih čevljih. To

potrjuje tudi študija primera iz »UK Laboratories«, ki kaţe, da obuvala z določenimi

vzorci podplatov v času populariziranosti predstavljajo do 20% sledi obuval na kraju

kaznivega dejanja in zaseţene obutve. Potrebno pa je poudariti pristranskost študije

do določene populacije, upoštevati geografsko lego in letni čas (Fraser in Williams,

2009). Spodnja tabela prikazuje kratek pregled frekvenčne porazdelitve določenega

vzorca podplata za model čevlja določene znamke, vzeto iz policijskih sil Zdruţenega

Angleškega Kraljestva. Vzorci, predstavljeni v tabeli, se skozi čas spreminjajo (Fraser

in Williams, 2009).

37

Tabela 1: Pregled frekvenčne porazdelitve določenega vzorca podplata za model čevlja

določene znamke (vir: Fraiser in Williams, 2009).

Znamka Model % Sled / Obutev

Nike Max Ltd 10

Nike Max 95 8

Adidas Campus 3

Reebok Classic 1 3

Nike Max 90 3

Nike Court tradition 2

Nike Tuned 8 1.5

Lacoste Camden 1.5

Various Ripple 1.5

Adidas Country 1.5

Nike Max Classic 1.5

Drugo Manj kot 1%

Nekatere vzorce podplatov obuval je teţko prepoznati, kljub temu, da je v sami sledi

na voljo dovolj informacij o vzorcu. Vzrok za to je v veliki količini proizvedenih

obuval z različnimi vzorci podplatov, ki jih uporablja svetovna obutvena industrija in

je tudi za forenzične laboratorije skoraj nemogoče, da bi vodili evidenco vseh

vzorcev podplatov (Fraser in Williams, 2009). Proizvodnja obuval namreč letno

dosega milijonske številke, proizvodnja posameznega modela športnih copat obsega

več tisoč parov, ki so si med seboj na prvi pogled vsi enaki (Gerjevič in Udovič,

2003).

Poleg vzorca se mora obutvena industrija pri izdelavi obuval prilagajati tudi velikosti

podplata obuvala, ki je odvisna od velikosti stopal človeške populacije. Od

forenzičnega strokovnjaka se pogosto zahteva, da določi velikost obuvala, ki je

pustilo sled na kraju kaznivega dejanja. Fraser in Williams (2009) menita, da je teţko

natančno oceniti velikost čevlja z visoko stopnjo gotovosti, če v sledi ni mogoče

zaslediti nobenih očitnih namigov, kot je npr.: vidna številka velikosti obuvala. V

tem primeru je lahko ocena velikosti obuvala zapleten postopek, saj je potrebno

prepoznati proizvajalca obutve, primerjati razpon znanih velikosti in izključiti vse,

razen ene velikosti. Poleg tega naj bi bila velikost obuvala vezana še na vrsto vzorca

(Fraser in Williams, 2009).

38

Za vmesne značilnosti se v tujini uporablja izraz »combined class characteristics«.

Slovenska stroka jim do sedaj ni posvečala ustrezne pozornosti, čeprav imajo lahko

dokazni pomen. Bolj primeren izraz za njihovo poimenovanje bi bil »splošno –

individualne značilnosti«, saj gre pravzaprav za značilnosti, ki so bolj individualne od

splošnih, vendar še nimajo karakterja individualnosti (Novak in Dvoršak, 2008).

Vmesne značilnosti imajo od splošnih značilnosti večjo identifikacijsko in s tem tudi

dokazno vrednost, z njihovo pomočjo pa se med seboj ločijo oz. izločijo obuvala, ki

so istovrstna oz. med seboj identična po splošnih značilnostih. To je koristno v

primerih, ko npr.: na sledi ni mogoče najti individualnih značilnosti, obstajajo pa

splošne in vmesne značilnosti (Novak in Dvoršak, 2008).

Glede na njihov izvor oz. nastanek jih delimo na:

Proizvodne značilnosti so posledica načina proizvodnje obuval. Njihov izvor je

v napakah proizvodnje, uporabljenih materialih, ročnih dodatkih proizvodnje

in podobno.

Značilnosti obrabe so posledica načina hoje uporabnika obuval. Med seboj

ločijo skupino istovrstnih podplatov, pri rekonstrukciji obrabe podplatov

obuval pa pomagajo ugotoviti, ali bi lahko navedeno obuvalo povzročilo

sporno sled podplata.

Druge značilnosti so nastale iz drugih vzrokov in nimajo unikatne vrednosti,

kot je npr.: da je obuvalu odpadla peta (Novak in Dvoršak, 2008).

Bodziak (1995) meni, da »combined class characteristics« zmanjšajo število sumljivih

obuval, vendar pa njihova prisotnost sama po sebi še ne zadošča za nesporno

identifikacijo obuvala (Bodziak, 1995).

Individualne značilnosti nastanejo naključno, zato tudi ni verjetno, da bi se pojavile

na enakem poloţaju, a na drugem čevlju istega modela obuvala. Vključujejo vse, kar

je bilo podplatu čevlja dodanega ali odstranjenega. To prispeva k unikatnosti

podplata obuvala in omogoči razlikovanje od drugih podplatov obuval. Izraţajo se v

obliki različnih poškodb, ki jo je utrpel podplat obuvala, kot so npr.: vreznine,

praske, zareze. Vključujejo pa tudi snovi, ki so se naključno prijele na podplat

obuvala, kot so npr.: ţvečilni gumi, katran, nohti, risalni ţebljički, ipd. Poloţaj,

orientacija, velikost in oblika vsake individualne značilnosti so enake tako na sledi

obuvala in primerjalnem odtisu obuvala kot tudi na podplatu spornih obuval (Bodziak,

2000).

39

Glede na nastanek jih delimo na:

a) proizvodne značilnosti, ki so zelo odvisne od vrste procesov proizvodnje, pri

katerih je uporabljenih več metod izdelave, in uporabljenih materialov pri

izdelavi obuval. Poznamo dva načina izdelave podplatov, in sicer:

Izdelava podplatov s procesi rezanja ali obrezovanja. Ta način se

izvrši tik preden dobi podplat končno obliko in velikost.

Izdelava podplata s procesi ulivanja, v katerih dobi podplat končno

velikost in obliko.

b) značilnosti nastale z uporabo nastanejo zaradi uporabe obuval po neravni

podlagi, zaradi stika s trdimi in ostrimi predmeti, zaradi termalnih poškodb,

kemijskih poškodb ter drugih poškodb, zaradi preutrujenosti in izrabe

materiala, ipd. Obraba podplata obuvala lahko daje odtisu obuvala

identifikacijsko vrednost, vendar le – ta s časovno komponento rabe pada.

c) druge značilnosti nastanejo, ker je bilo podplatu obuvala nekaj naključno

dodanega, kot so npr.: trdi ostri predmeti, ki se zagozdijo v vzorec podplata

Novak in Dvoršek, 2008).

Ta delitev je podobna delitvi vmesnih značilnosti. Bistvena razlika med vmesnimi in

individualnimi značilnostmi je v njihovi ponovljivosti, saj se lahko vmesne značilnosti

v določeni seriji obuval nekajkrat ponovijo. Individualne značilnosti pa so glede na

podplat obuvala neponovljive – edinstvene. Da pa lahko razlikujemo med

individualnimi in vmesnimi značilnostmi je potrebno poznavanje procesa proizvodnje

obuval in nastajanje proizvodnih značilnosti (Novak in Dvoršek, 2008).

»Posamezna individualna značilnost ima unikatno vrednost takrat, kadar njena oblika

tvori vzorec, ki po obliki odstopa od vzorca drugih istovrstnih individualnih

značilnosti. Tiste individualne značilnosti, ki pa nimajo unikatne vrednosti, a jih je

več ter so v nekem medsebojnem razmerju in jim to razmerje daje unikatno

vrednost, pridobijo na tak način tudi identifikacijsko vrednost.« (Novak in Dvoršek,

2008:89)

Individualne značilnosti se ohranijo dlje pri obuvalih, ki se po določenem času ne

uporabljajo več, ali pa se uporabljajo le občasno. Obstoj individualnih značilnosti je

odvisen od načina uporabe obuvala ter od materiala, iz katerega je obuvalo izdelano

(Bodziak, 1995).

40

Pri primerjavi individualnih značilnosti je potrebno upoštevati čas nastanka

preiskovane sledi obuvala, čas nastanka primerjalnih odtisov obuval ter druge

lastnosti individualnih značilnosti:

jasnost in vidnost individualnih značilnosti,

reproduktivnost in ponovljivost značilnosti primerjalnih in spornih odtisov

preiskovanega obuvala,

naključnost nastanka značilnosti na obuvalu,

stopnja edinstvenosti kot kombinacija velikosti, oblike, orientacije in poloţaja

(Bodziak, 1995).

Individualna značilnost mora biti dovolj jasna in vidna na sledi obuvala, da se jo

lahko poveţe s primerjalnim odtisom. Izraz »dovolj jasne in vidne« pomeni, da se na

preiskovani sledi upoštevajo vse značilnosti, ki imajo zelo ostro vidno obliko in

velikost, in značilnosti, pri katerih sta oblika in velikost vidni v tolikšni meri, da jih

lahko razumno poveţemo s poškodbami na spornem obuvalu. Značilnost, ki je bolj

vidna na preiskovani sledi, ima večjo vrednost kot značilnost, ki ni dovolj jasna in

vidna. Še več, slabo vidne in nejasno izraţene značilnosti nimajo posebne vrednosti v

postopku primerjave, tudi če se po svoji legi na sledi obuvala ujemajo s poškodbami

na podplatu obuvala. Predvsem sledi, ki so nastale na površini, kot je groba zemlja in

suh pesek, ne omogočajo dobre produkcije drobnih podrobnosti. Nekatere

značilnosti, ki so bile na sledi dobro reproducirane, lahko v postopku obdelave

izgubijo kakšno podrobnost, lahko da se jo delno zakrije ali pa se popolnoma izgubi.

(Bodziak, 1995)

Preiskovalci morajo biti čimbolj objektivni v postopku povezovanja individualnih

značilnosti na sledi obuvala z individualnimi značilnostmi primerjalnega odtisa.

Obstajati pa mora določena stopnja povezav med individualnimi značilnostmi na sledi

obuvala in individualnimi značilnostmi na primerjalnem odtisu preden se te

značilnosti obravnava z metodo primerjave (Bodziak, 1995).

Za vrednotenje individualnih značilnosti sta pomembna tudi reproduktivnost in

ponovljivost individualnih značilnosti na primerjalnih odtisih spornega obuvala. Vsaka

značilnost se lahko razlikuje od odtisa do odtisa, tudi če so bili odtisnjeni v zelo

podobnih okoliščinah in materialih. Dober način za preverjanje reproduktivnosti

značilnosti je, da se naredi več testnih odtisov spornega obuvala. To pomeni, da

preiskovalec sporno obuvalo odtisne v skoraj istih pogojih, na enako podlago, z enako

41

barvo, pride pa do majhnih razlik pri dejavnikih, ki vplivajo na reprodukcijo

značilnosti. Ti dejavniki, ki vplivajo na ponovljivost značilnosti v odtisih so pritisk,

podlaga in količina barve, in vplivajo na to, da se takšne značilnosti včasih odtisnejo

zelo jasno, včasih manj jasno ali pa se sploh ne odtisnejo (Bodziak, 1995).

Nastanek vsake individualne značilnosti mora biti naključje. Te naključne značilnosti,

ki so lahko kamenčki, ţvečilni gumi, nohti, vreznine, praske, itd., so jasno vidne, če

se jih poveča. Zanje se lahko sklepa, da so nastale naključno, in da niso posledica

načina proizvodnje določenega obuvala, saj je njihova površina groba in

neenakomerna, robovi poškodb pa so običajno nepravilnih oblik. Površine značilnosti,

ki nastanejo v procesu proizvodnje pa so gladke, robovi pa ostri. Te značilnosti se

pojavljajo na več zaporedno izdelanih obuvalih (Bodziak, 1995).

Individualna značilnost ima več lastnosti, ki jih zdruţene pojmujemo kot kombinacijo

velikosti, oblike, orientacije ali poloţaja na podplatu. Vse te značilnosti so

naključne, medsebojno se pojavljajo neodvisno, kar prispeva k vsesplošni

edinstvenosti. Velikost poškodbe se lahko pojavi v različnih velikostih, pri čemer se

upošteva tudi njena širina in dolţina. Oblika poškodbe se lahko pojavi v številnih

različnih oblikah. Bolj zapletene in kompleksne so oblike poškodb, večja je njihova

vrednost v fazi primerjave, saj je njihova ponovljivost veliko manjša ali skoraj

nemogoča. Orientacija individualne značilnosti se nanaša na smer poškodbe, ki je

nastala na podplatu obuvala, poloţaj pa nakazuje lokacijo poškodbe na podplatu

(Bodziak, 1995).

4.3.5 Postopki izboljšanja vidnosti značilnosti sledi obuval

Nekatere sledi na kraju kaznivega dejanja so vidne s prostim očesom, druge so slabo

vidne, nekatere pa so nevidne. Izboljšanje vidnosti sledi se lahko doseţe z uporabo

različnih tehnik fotografiranja, s fizikalnimi postopki in s kemijskimi postopki. Za

katerega od teh postopkov izboljšanja vidnosti sledi se bo forenzični strokovnjak

odločil, pa je odvisno od številnih dejavnikov, kot so:

vrsta podlage na kateri je sled (papir, oblačilo, les, preproga, itd.),

struktura in poroznost podlage na kateri je sled,

stanje podlage na kateri je sled (suha, mokra, čista, umazana),

barva podlage na kateri je sled,

42

vrsta same sledi,

ali je bila sled ob nastanku mokra ali suha,

vlaţnost zraka (Bodziak, 1995).

Tehnike fotografiranja so popolnoma neškodljive za sled in se jih uporabi najprej.

Zahtevajo posebno opremo in posebno znanje, katerega povprečen fotograf nima. S

forenzično fotografijo si forenzični strokovnjak zagotovi kvalitetne posnetke sledi

pred vsakim nadaljnim postopkom izboljšanja vidnosti sledi. Za kvalitetno opravljeno

preiskavo sledi obuval mora biti sled fotografirana tako, da fotografska kamera stoji

na stojalu direktno nad sledjo, ravnilo leţi ob njej, bliskavica pa omogoča dodatno

osvetlitev sledi. To podrobneje prikazuje slika 4 (Bodziak, 2000).

Slika 4: Fotografiranje sledi (vir: Bodziak, 2000).

Vidnost sledi se lahko izboljša na več načinov:

z visokokontrastno fotografijo,

z uporabo posebnih filtrov, ki so nameščeni čez objektiv fotoaparata in se jih

lahko uporabi tako za črnobele kot tudi barvne filme. Pri črnobelih filmih se

filtri uporabijo za spreminjanje kontrasta med predmeti različnih barv, pri

barvnih filmih pa filtri spreminjajo barvno ravnovesje, tako da jakost barve

povečajo ali zmanjšajo.

S poševno svetlobo, kjer je snop svetlobe skoraj vodoraven s površino, na

kateri iščemo sledi. Uporabi se jo v kombinaciji z visokokontrastno fotografijo

ali s posebnimi filtri za izboljšanje vidnosti sledi na vseh podlagah.

Z ultravijolično svetlobo, ki je krajše valovne dolţine od dolţin vidne

svetlobe. Prostemu očesu je nevidna, večina filmov pa je občutljiva na njo.

Filter za ultravijolično svetlobo, ljudem vidno svetlobo absorbira, UV svetlobi

pa omogoči prehod. Rezultat je fotografiran dokaz pod UV svetlobo.

Z infrardečo svetlobo, ki je daljše valovne dolţine od dolţin vidne svetlobe, in

ni vidna s prostim očesom, filmi velikostnega reda od 700 nm do 900 nm pa so

43

na njo občutljivi. Hkrati so ti filmi občutljivi tudi na vidno svetlobo, zato je

potrebno čez lečo kamere namestiti še dodaten primeren filter, ki te svetlobe

ne bo sprejel (Bodziak, 1995).

Fizikalne metode izboljšanja vidnosti sledi forenzičnim strokovnjakom omogočijo, da

sled, ne da bi jo poškodovali ali kako drugače spremenili, prenesejo na drugo, bolj

kontrastno podlago s pomočjo elektrostatike, ţelatinaste folije in s praški za

izzivanje papilarnih linij.

Elektrostatika je po uporabi takoj za forenzično fotografijo, je druga metoda za

izboljšanje vidnosti sledi obuval in je izjemno koristna predvsem za izboljšanje

vidnosti suhe in prašne sledi ter komaj vidne sledi. Uporabi se jo tudi, kadar se ostale

metode izkaţejo za neuspešne. S pomočjo elektrostatike se sled preprosto prenese iz

originalne podlage na podlago z večjim barvnim kontrastom (Bodziak, 1995). Folijo se

poloţi na površino ter čez njo spusti električno napetost 10.000 do 15.000 V, pri tem

se ustvari električni naboj, ki na folijo pritegne sled obuvala (Maver 2004). Če se z

uporabo elektrostatike, vidnost sledi ne izboljša, se sled ne uniči, ravno tako pa to ne

vpliva na nadaljne postopke izboljšanja vidnosti sledi. Če pa se z elektrostatiko

vidnost sledi izboljša, se lahko v novem odtisu vidi celo ostrejše podrobnosti od tistih

v prvotni sledi (Bodziak, 1995). Ţelatinaste folije se uporabljajo na neporoznih

površinah tako za suhe kot tudi mokre sledi, kjer se lepljivo ţelatino poloţi na sled

(Maver, 2004).

Praški za izzivanje papilarnih linij se lahko uporabijo tudi za izzivanje mokrih sledi

obuval na polirani površini, plastični ali barvani površini ali katerikoli drugi površini,

ki ni porozna. Pogosto se sled obuvala odkrije med iskanjem papilarnih linij. Kadar je

sled na kraju kaznivega dejanja vidna s prostim očesom, je za izboljšanje njene

vidnosti potrebno uporabiti najprej elektrostatiko in šele nato prašek za izzivanje

papilarnih linij. Ti praški morajo biti zelo fini in v kontrastni barvi s površino,

najbolje pa jih je uporabiti s finim čopičem. Sled, izzvana s praškom, se lahko

fotografira in obdela z ţelatinasto folijo (Bodziak, 1995).

Kadar se s tehnikami fotografiranja in fizikalnimi postopki ne doseţe izboljšanja

vidnosti sledi, se lahko uporabi kemijske postopke, s katerimi se lahko učinkuje na

posamezne sestavine v sledi. Kemijski postopki najbolje učinkujejo na papirju,

tkanini, neobdelanem lesu in na drugih teţko obdelovalnih površinah. Kemikalije s

katerimi se lahko izboljša vidnost sledi so: hidroksikinolina, iodin, ninhidrin, luminol,

amido black, itd. (Bodziak, 1995).

44

4.3.6 Informacije, ki jih nudijo sledi obuval

Sledi obuval, najdene na kraju kaznivega dejanja, lahko ponudijo veliko informacij,

ki sluţijo pri določanju značilnosti obuvala, identifikaciji osumljenca, rekonstrukciji

kaznivega dogodka, pri določanju števila vpletenih, itd. Z njihovo pomočjo se lahko

podkrepi ali zavrne informacije, katere ponudijo priče (Maver, 2004).

Na podlagi sledi obuval, najdenih na kraju kaznivega dejanja, lahko:

opravimo identifikacijo obuval, ki so pustila sled na kraju kaznivega dejanja,

in njihovo velikost;

izločimo določena obuvala kot povzročitelje sledi in s tem v zvezi tudi

določeno osebo kot osumljenca;

opredelimo čas nastanka sledi na kraju kaznivega dejanja;

opredelimo vlogo in dejavnost pri izvršitvi kaznivega dejanja. Sled obuvala

lahko kaţe na osumljenčevo prisotnost na kraju kaznivega dejanja v kritičnem

času, na konkretno aktivnost in na neposredno izvršitev. Še posebej

pomembno je to takrat, kadar je bilo na kraju kaznivega dejanja več

storilcev, saj se lahko na podlagi sledi obuval ugotavlja vlogo vsakega

posameznega storilca.

Sledi obuval lahko s svojo lokacijo nakazujejo tudi druge sledi. Lahko

pomagajo pri ugotavljanju gibanja storilca po kraju kaznivega dejanja in s

tem v zvezi tudi pri odkritju drugih sledi ali predmetov, povezanih z izvršitvijo

kaznivega dejanja.

Povezujemo različne kraje kaznivih dejanj. Če isti storilec izvršuje kazniva

dejanja na širšem območju, najdba sledi istih obuval na različnih krajih

kaznivih dejanj lahko jasno kaţe na aktivnost istega storilca ali storilcev.

Sklepamo na način hoje storilca, opravimo meritev dolţine koraka, širine

koraka in kota stopal (Maver, 2004).

Bodziak še dodaja, da lahko forenzični strokovnjak na podlagi različnih sledi obuval,

ki so različne velikosti in oblike, ugotovi število storilcev kaznivega dejanja. Določi

lahko tudi blagovno znamko proizvajalca in obliko obutve, ki je pustila sled, pri

čemer si lahko pomaga z računalniško bazo podatkov, v kateri so posamezni modeli

obuval razporejeni na primeren način za iskanje. Na podlagi dolţine odtisa obuvala

lahko oceni tudi storilčevo višino (Bodziak, 2000).

45

Bodziak meni, da lahko storilčeve sledi preiskovalce vodijo do sledi pnevmatik

storilčevega prevoznega sredstva, s katerim je zapustil kraj kaznivega dejanja. Tudi

ta informacija je koristna pri odkrivanju storilca (Bodziak, 2000).

4.4 Tehnologije računalniške obdelave sledi obuval

V Sloveniji se od leta 2004 dalje uporablja računalniški program za preiskovanje sledi

in odtisov obuval, imenovan SICAR (Shoeprint Image Capture and Retrieval), ki ga

izdeluje britansko podjetje Foster&Freeman in deluje po metodi izločevanja. Sliko

sledi oz. odtisa se vnese v sistem in opremi s podatki, ki so preiskovalcem znani.

Sistem uporablja enostavno tehniko kodiranja s kodirnimi znaki s katerimi forenzični

strokovnjak sled oz. primerjalni odtis označi in tako poskrbi, da je vsak košček

natančno pregledan. S temi kodirnimi znaki, ki so urejeni glede na vrsto, kot so

linije, valovi, krogi, zareze, mreţa, kvadrati, ipd., lahko forenzični strokovnjak v

minuti, dveh ali pa v enem tednu ustvari kodiran zapis vzorca. Vendar pa je

forenzični strokovnjak tisti, ki računalniku pove na katerem delu sledi se nahaja

določena oblika, računalniški program sam tega ne zaznava. Podobno tudi forenzični

strokovnjak določi v katerih bazah naj računalnik išče.

Vzorci podplatov, ki se ne ujemajo oz. niso zaznamovani z identifikacijskimi

značilnostmi, programa na zanimajo. Po pregledu celotne baze, ki jo hrani v

spominu, ponudi kombinacije, ki se med seboj najbolj ujemajo. Forenzični

strokovnjak pa med izločenimi sledmi in primerjalnimi odtisi izloči obutev, ki je

pustila svojo sled na kraju kaznivega dejanja (A. Gerjevič – osebni intervju,

15.10.2012)

SICAR je namenjen vzpostavitvi in vzdrţevanju treh ločenih zbirk in povezovanju

različnih krajev kaznivih dejanj, na širšem ali oţjem geografskem področju, na

podlagi sledi obuval. Sistem vzpostavlja in vzdrţuje:

zbirke sledi obuval, najdenih na kraju kaznivih dejanj,

zbirko odtisov obuval osumljencev,

referenčno zbirko odtisov obuval.

Referenčna zbirka odtisov obuval vključuje zbirko odtisov in fotografij podplatov

obuval pribliţno 250 proizvajalcev obutve, ki jo podjetje Foster&Freeman dopolnjuje

vsake tri mesece in oskrbuje njihove uporabnike. Forenzičnemu strokovnjaku

omogoča, da poleg fotografije podplata obuvala vidi tudi celotno obuvalo. V

46

Nacionalnem forenzičnem laboratoriju v Ljubljani, kjer je centralna zbirka za celotno

slovensko območje, se te zbirke ne posluţujejo pogosto, saj so ugotovili, da to bazo

sestavljajo predvsem odtisi obuval, značilni za območje iz katerega prihaja podjetje,

zato so se osredotočili na odtise obuval iz lokalne ravni (A. Gerjevič – osebni intervju,

15.10.2012).

Sistem je bil zasnovan predvsem z namenom vzpostavljanja povezav med različnimi

bazami, kot so baze odtisov papilarnih linij, DNK, sledi obuval, itd. Te povezave

lahko nastanejo samodejno, kot posledica iskanja po podatkovnih bazah, katerega

rezultat so posamezna ujemanja med podatki iz baz, npr.: ujemanje odtisov

papilarnih linij iz enega kraja kaznivega dejanja z odtisi obuval z drugega kraja

kaznivega dejanja. Povezave pa lahko nastanejo tudi z ročnim upravljanjem, ko

forenzični strokovnjak ustvari povezave med podatki o osumljencu z znanimi odtisi

obuval iz različnih krajev kaznivih dejanj s podobnim modusom operandijem. Gre za

idejo forenzične analitike, takšen sistem pa ţe uporabljajo na Nizozemskem (A.

Gerjevič – osebni intervju, 15.10.2012)

Problem obdelave sledi z računalniško tehnologijo je v kvaliteti sledi, saj le ta

določa, kako daleč lahko v preiskavi forenzični strokovnjak pride. Tudi če je program

še tako dober, se ne da veliko narediti, če je sled nekvalitetna in nedoločljiva (A.

Gerjevič – osebni intervju, 15.10.2012).

4.5 Čas preiskave sledi obuval

Čas preiskave sledi in odtisov obuval je čas preiskave dveh vzorcev, spornega in

primerialnega (Katalog forenzičnih preiskav, 2010). Teţko je določiti natančen oz.

pribliţen čas preiskave sledi obuval, saj je sama preiskava odvisna od zahtevnosti

posamezne preiskave ter količine in kakovosti materiala, poslanega v laboratorij

(Andrej Gerjevič - osebni intervju, 15.10.2012). Tabela 2 prikazuje okviren čas

preiskave sledi obuval in preiskave sledi bosih stopal. Časi preiskav so okvirni in

pomenijo goli čas preiskav, saj jim je potrebno prišteti še čas, potreben za

administrativna opravila in vnos podatkov in poročil v različne baze podatkov.

47

Tabela 2: Okviren čas preiskave sledi obuval in preiskave sledi bosih obuval (vir: Katalog

forenzičnih preiskav, 2010).

Podskupina preiskav Vzorec/material Namen preiskave Čas

Preiskava sledi

obuval

Sledi obuval na različnih

površinah, podplati

obuval

Ugotavljanje, ali so obuvala,

ki so bila zaseţena osebi,

povzročila preiskovano sled

oz. kolikšna je verjetnost, da

so ravno zaseţena obuvala

povzročila preiskovano sled.

4 – 5 ur

Preiskava sledi bosih

stopal

Sledi bosih stopal ali

stopal v nogavicah na

različnih podlagah,

primerjalni odtisi stopal

osebe

Ugotavljanje, ali je

preiskovano sled povzročilo

stopalo določene osebe oz.

kolikšna je verjetnost, da je

ravno obravnavana oseba

povzročila preiskovano sled.

4 – 5 ur

4.6 Metoda primerjave sledi obuval z odtisi obuval in podplati

obuval

»Primerjava je postopek, v katerem sled, ki je bila najdena na kraju kaznivega

dejanja, primerjamo z odtisi obuval in obuvali, ki so bila zaseţeni osumljencu.«

(Maver, 2004:579) Za primerjavo se lahko uporabi samo sled ali odlitek sledi, če gre

za tridimenzionalno sled, ter če imamo sporno obuvalo in primerjalne odtise teh

sledi. V praksi pa se največkrat uporabi fotografijo sledi primerjalne kakovosti.

Namen primerjave je ugotoviti, ali je na kraju kaznivega dejanja pustilo sled sporno

obuvalo oz. kolikšna je stopnja ujemanja med sledjo in spornimi obuvali. Stopnja

ujemanja se ugotavlja v več zaporednih fazah. (Maver, 2004). Ko v Nacionalnem

forenzičnem laboratoriju dobijo sled obuvala, izdelajo najprej primerjalni odtis

podplata in ga primerjajo z značilnostmi spornega obuvala, kjer so pozorni predvsem

na obliko vzorca podplata, njegovo velikost, obliko ter obrabo podplata. Šele potem

se osredotočijo na individualne značilnosti poškodb, ki se pojavijo s časom uporabe

(Čebokli, 2012). Primerjavo forenzični strokovnjak opravi tako, da sled in odtis

spornega obuvala primerja drugo ob drugim ali s prekrivanjem, pri čemer si pomaga s

posebnimi lučmi in povečavami. Podobnosti in razlike v splošnih in individualnih

značilnostih kasneje tvorijo osnovo mnenja forenzičnega strokovnjaka. Rezultati pa

48

so odvisni od obsega individualnosti obuvala, kakovosti sledi s kraja dejanja ali

primerjalnega odtisa ter količine videnega vzorca (Bodziak, 2000).

Fraser in Williams (2009) menita, da si mora forenzični strokovnjak v procesu

primerjave zastaviti naslednja vprašanja:

Katere so pomembne značilnosti obutve?

Ali se le-te lahko opazi v sledi oz. v sledeh?

Ali se značilnosti, opaţene v sledeh, ujemajo s sporno obutvijo?

Katere značilnosti so si različne?

Kako pomembne so značilnosti, ki se ujemajo?

Ali je moţno vse razlike utemeljeno razloţiti?

Kako pomembno je ujemanje ali izločitev obuval? (Fraser in Williams, 2009)

Kljub temu, da v veliki večini sledi povzročijo podplati obuval, pa Fraser in Williams

opozarjata tudi na sledi, ki jih povzročijo zgornji deli obuval. Le – te se primerja na

način, značilen za primerjavo podplatov obuval (Fraser in Williams, 2009).

4.6.1 Ujemanje v splošnih značilnostih

Prvi in zelo pomemben korak pri opravljanju primerjave je ugotavljanje ujemanja v

vzorcu. Na svetu obstaja na tisoče vzorcev podplatov, ki se v obutveni industriji

nenehno spreminjajo, bodisi z uvajanjem novih bodisi z ukinjanjem starih vzorcev.

Obuvala se lahko izloči kot moţne povzročitelje sledi, če se vzorec podplata spornih

obuval razlikuje od tistega na sledi. V primeru, da pa se vzorec na sledi ujema z

vzorcem podplatov spornih obuval, je s primerjavo potrebno nadaljevati, saj se le na

podlagi takšnega ujemanja ne more oblikovati trdnejših sklepov (Maver, 2004).

Ugotavljanju ujemanja v vzorcu sledi ugotavljanje ujemanja v velikosti in obliki

podplata, ugotavlja se ali se sled in podplat spornega obuvala ujemata v velikosti,

tako po dolţini in širini kot tudi po obliki. Vsak vzorec čevlja je narejen v mnogih

velikostih, zato bodo posledično podplati različnih velikosti tudi različnih dimenzij.

Tudi različne vrste čevljev glede na tip obuvala, imajo lahko kljub enaki velikosti,

različne oblike podplatov. Upoštevati pa je potrebno, da so manjša razhajanja v

velikosti med sledjo in podplatom obuvala povsem normalna, medtem ko so večja

razhajanja v velikosti lahko razlog za izločitev takšnih obuval. Kombinacija ujemanja

49

v vzorcu, velikosti in obliki predstavlja, zaradi izjemno velikega števila vzorcev

podplatov ter kombinacije z velikostjo in obliko podplatov, le 1% vseh obuval

(Bodziak, 2000).

Tretji korak je ugotavljanje ujemanja v obrabi, pri čemer je potrebno upoštevati

poloţaj obrabe podplata in sam obseg obrabe, vidne na sledi obuvala ter na podplatu

obuvala (Maver, 2004). Obraba podplata poteka postopoma, njen učinek na vzorec

podplata se lahko razlikuje, saj se lahko nekatere fine značilnosti spremenijo ali

izginejo razmeroma hitro, medtem ko se bodo glavni sestavni deli vzorca podplata

obrabili v večih mesecih (Fraser in Williams, 2009). Do obrabe podplatov pride, ker so

le – ti nošeni in se pri vsakem stiku s podlago delčki materiala odtrgajo s površine

podplata. Tam, kjer sta pritisk in trenje največja, tisti del podplata se najbolj

obrabi, drugi deli pa se manj ali pa se sploh ne. Dlje, ko je čevelj nošen, večja bo

stopnja obrabe in večja bo razlika med obrabljenimi in neobrabljenimi deli (Maver,

2004). Obraba vzorca podplata je odvisna od načina hoje posameznika po podlagi, po

kateri hodi, in od same podlage po kateri hodi. Tisti, katerega delovne naloge

vključujejo npr.: predvsem delo v pisarni in hodi predvsem po preprogi, ima drugače

obrabljen vzorec podplata, kot tisti, ki nosi enake čevlje, vendar je površina po

kateri večinoma hodi trda, betonska. Vzorec obrabe se lahko spremeni, posamezne

značilnosti se lahko spremenijo ali celo izginejo. Razlog za to je, če sporno obuvalo

ni zaseţeno takoj ob storitvi kaznivega dejanja in posameznik obuvalo nosi tudi po

storitvi kaznivega dejanja, saj proces obrabe obuvala poteka naprej, ustavi pa se

šele, ko obuvalo zaseţejo preiskovalni organi (ASISTM, 2009).

Bolj kot se obuvalo pribliţuje koncu svoje »ţivljenske dobe«, hitreje se bo

spreminjala podoba obrabe obuvala (Fraser in Williams, 2009).

Le na podlagi obrabe, spornih obuval ni mogoče identificirati, lahko pa ujemanje v

obrabi v kombinaciji z zgoraj omenjenimi značilnostmi zoţi število obuval, ki bi lahko

pustila sled na kraju kaznivega dejanja (Maver, 2004).

4.6.2 Ujemanje v individualnih značilnostih

Ujemanje v splošnih značilnostih je prvi korak v procesu identifikacije spornega

obuvala. Na podlagi splošnih značilnosti ni mogoče sklepati o ujemanju med sledjo in

spornimi obuvali, zato je potrebno še ugotavljanje ujemanja v individualnih

50

značilnostih. Pri vrednotenju individualnih značilnosti mora biti forenzični

strokovnjak kar se da objektiven, upoštevati pa mora:

jasnost oz. vidnost značilnosti,

reproduktivnost značilnosti,

naključnost nastanka značilnosti in

stopnjo edinstvenosti kot kombinacijo velikosti, oblike, orientacije in poloţaja

(Maver, 2004).

Število individualnih značilnosti, ki bi zadostovalo za sklep o najvišji stopnji ujemanja

med sledjo in obuvalom, ni določeno, saj se vrednosti posameznih individualnih

značilnosti med seboj močno razlikujejo. V posameznem primeru bo za identifikacijo

zadostovala ţe ena sama značilnost, medtem ko v drugem primeru niti pet značilnosti

ne bo zadostovalo za identifikacijo. Zato se v Evropi ţe kar nekaj časa rezultati

podajajo v stopnjah verjetnosti (Maver, 2004).

4.7 Razlaga rezultatov preiskav sledi obuval

V strokovnem mnenju ali izvedenskem mnenju forenzični strokovnjak poda rezultate

preiskav med sledjo obuvala in spornim obuvalom v stopnjah verjetnosti, ki se odraţa

glede na posamezno obuvalo, gledano v razmerju do vseh ostalih tovrstnih obuval. Za

podajanje rezultatov preiskav sledov obuval obstajata dve lestvici, izdelani po

različnih metodah. Klasični pristop je lestvica oz. predlog lestvice, ki jo je izdelalo

evropsko zdruţenje forenzičnih laboratorijev (ENFSI). Druga lestvica je poznana kot

znanstveni pristop, ki temelji na statistični interpretaciji dokazov, nadgrajena z

Bayesovim teoremom, ki se vse bolj uvaja na področju forenzike (Gerjevič in Udovič,

2003).

4.7.1 Klasični pristop

Klasični pristop temelji na definiciji identifikacije, kot končne stopnje pri preiskavi

sledi obuval. Identifikacija oz. pozitivna identifikacija pomeni, da je sled na kraju

kaznivega dejanja pustilo sporno obuvalo, z izključitvijo vseh drugih obuval na svetu,

saj si preiskovana sled in sporno obuvalo delita eno ali več, dovolj jasno in podrobno

izraţenih, naključnih individualnih značilnosti, ki po mnenju forenzičnega

strokovnjaka za sledi obuval, s svojo obliko in poloţajem na podplatu obuvala, ne

51

morejo biti ponovljene na drugem podplatu obuvala z enakimi splošnimi značilnostmi

(Bodziak, 2000).

Klasični pristop je zasnovan na ujemanju v splošnih in individualnih značilnostih. Na

podlagi ujemanja v številu individualnih značilnosti je mogoče sklepati na določeno

stopnjo verjetnosti, kot relavantno populacijo pa se upošteva vsa obuvala (Maver,

2004). Predlagana je bila lestvica (tabela 3), kjer so rezultati razvrščeni od najvišje

do najniţje stopnje: identifikacija, zelo verjetno, verjetno je, nedoločeno, verjetno

ni, izločitev. Poleg tega pa je lestvica dopolnjena še z opisom oz. usmeritvami, ki

odraţajo razmerje med zaznanim zbirom značilnosti in zaključkom (Gerjevič in

Udovič, 2003).

Tabela 3: Lestvica rezultatov z opisom po klasičnem pristopu (vir: Gerjevič in Udovič, 2003)

IDENTIFIKACIJA Ujemanje v splošnih značilnostih, ravno tako obstaja zadostno

število naključnih identifikacijskih značilnosti

ZELO VERJETNO Ujemanje v splošnih značilnostih, vendar ni dovolj naključnih

identifikacijskih značilnosti

VERJETNO JE Ujemanje v splošnih značilnostih in značilnostih obrabe, vendar ni

naključnih identifikacijskih značilnosti

NEDOLOČENO Ujemanje je omejeno zgolj v splošnih značilnostih. Ni značilnosti

obrabe in naključnih identifikacijskih značilnosti

VERJETNO NI Sled je nejasna, ni naključnih identifikacijskih značilnosti ali pa

obstaja razlika v velikosti

IZLOČITEV Ni opisa

Pogosto se pojavljajo vprašanja o stopnji verjetnosti, da se značilnost, najdena na

spornem obuvalu, lahko ponovi v enaki obliki, velikosti in orientaciji na istem mestu

nekega drugega obuvala. Izračun te verjetnosti je mnogo bolj kompliciran, saj

obstaja neomejeno število različnih naključnih značilnosti, ki se lahko pojavijo na

obuvalu, in se lahko katerakoli od njih nahaja na kateremkoli delu podplata.

Pomembnost ene same zelo majhne značilnosti na določenem delu podplata obuvala

je predstavljena z uporabo preproste značilnosti, velikosti bucikine glavice, ki se jo

lahko umesti v prostor enega kvadratnega milimetra. S postavitvijo milimetrske

mreţe je površina podplata v povprečju 16.000 kvadratnih milimetrov, zato je

posledično pri eni karakteristiki velikosti bucikine glave, verjetnost, da se ponovi na

isti točki podplata drugega obuvala 1:16.000, pri dveh karakteristikah je verjetnost

1:127.991.000, pri treh karakteristikah je verjetnost 1:683 milijard, itd. Poudariti je

52

potrebno, da gre za poenostavljeno statistiko za enostavne in majhne naključne

značilnosti, kjer se ne upošteva velikega števila različnih modelov obuval, velikosti

obuval, značilnosti obrabe ali proizvedenih spremenljivk, pri čemer bi se bistveno

zmanjšala populacija obuval, ki bi lahko pustila preiskovano sled. Najpomembneje pa

je, da se ne upošteva oblike in orientacije posameznih pridobljenih značilnosti, ki so

v povezavi z vsako naključno značilnostjo in skupaj določajo individualnost same

značilnosti. Ta izračun ni namenjen predstavitvi statistike, ki bi imela vrednost v

konkretni zadevi, ampak je uporabljen zgolj ponazarjanju vrednotenja pomembnosti

naključnih značilnosti (Gerjevič in Udovič, 2003).

4.7.2 Znanstveni pristop

Znanstveni pristop temelji na Bayesovem teoremu, ki z informacijami, zbranimi na

kraju kaznivega dejanja, in informacijami, ki jih lahko razberemo iz sledi, relavantno

populacijo zoţi do neke razumne meje oz. zoţene populacije (closed set framework).

Upoštevanje zoţene populacije kot relavantne populacije predstavlja eno večjih

razlik pri interpretaciji rezultatov preiskav sledov obuval med klasičnim pristopom in

znanstvenim pristopom (Gerjevič in Udovič, 2003).

Bayesova teorija temelji na naslednjih načelih:

Interpretacija znanstvenega dokaza se izvaja v okviru okoliščin v katerem je

nastal.

Interpretacija je smiselna le v odnosu med dvema nasprotujočima si

trditvama.

Vloga forenzičnega strokovnjaka je opredelitev verjetnosti dokaza glede na

dane trditve (Gerjevič in Udovič, 2003).

Bayesova formula pokaţe, da je naknadna verjetnost (verjetnost, ki nas zanima)

produkt predhodne verjetnosti ter dokaza, izraţenega z razmerjem verjetja (LR).

Slednje odraţa stopnjo danega dokaza v podporo eni hipotezi proti drugi, in na

podlagi katerega lahko poda strokovno mnenje. Večje kot je to razmerje, večja je

podpora prve hipoteze proti drugi hipotezi. Razmerja so opredeljena opisno in

razvrščena v lestvico od najniţje do najvišje stopnje podpore, kar je razvidno iz

tabele 4 (Gerjevič in Udovič, 2003).

53

Tabela 4: Stopnje verjetja in besedni izrazi (vir: Gerjevič in Udovič, 2003)

RAZMERJA VERJETJA – LR BESEDNI IZRAZ

1 do 10 Omejen dokaz v podporo

10 do 100 Zmerni dokaz v podporo

100 do 1000 Zmerno močni dokaz v podporo

1000 do 10000 Močan dokaz v podporo

10000 Zelo močan dokaz v podporo

Na podlagi Bayesovega pristopa je Evett (1998, po Gerjevič, Udovič, 2003) izpeljal

formulo za izračun verjetja za interpretacijo sledi obuval, ki določa, da je razmerje

verjetja produkt dveh verjetnosti (r in w) in dveh razmerij ( lru in lrm), pri čemer je

ravno relavantna populacija tista, ki najbolj vpliva na končni rezultat, saj ima kot

spremenljivka najvišjo vrednost.

LR = r × w × lru × lrm

Izraz r je verjetnost, da je sporno sled povzročil storilec kaznivega dejanja, o čemer

se sklepa iz okoliščin na kraju kaznivega dejanja, w pa verjetnost, da bi osumljenec

nosil sporna obuvala, če bi bil storilec. Razmerje lru odraţa pridobljene značilnosti,

razmerje lrm pa splošne značilnosti (npr.: velikost) in vzorec podplata. Pri razmerju

lru si izvedenec postavi vprašanji o verjetnosti pridobljenih značilnosti v sledi iz kraja

kaznivega dejanja, da jih je pustilo obuvalo x, in o verjetnosti pridobljenih

značilnosti v sledi iz kraja kaznivega dejanja, da jih je pustilo točno določeno

obuvalo točno določene velikosti. Razmerje lrm je bolj problematično in zahteva

obravnavo vprašanj o verjetnosti zaznanih proizvodnih značilnosti v sledi iz kraja

kaznivega dejanja, da jih je pustilo obuvalo x, in o verjetnosti zaznanih proizvodnih

značilnosti v sledi iz kraja kaznivega dejanja, da jih je pustilo točno določeno

obuvalo. Kadar obstaja ujemanje med sledjo in obuvalom, sta ponavadi razmerji lr

večji od 1, kar zagotavlja podporo hipotezi, ki jo je postavilo toţilstvo. Vendar pa

izraza r in w zmanjšujeta podporo hipotezi toţilstva, saj ne moreta biti večja od 1

(Evett, 1998).

Pri Bayesovem pristopu je ključnega pomena transparentnost postopka, ki pripelje do

določene stopnje razmerja verjetja, s podajanjem razlage o vseh podatkih, ki so

pripomogli k oblikovanju te stopnje. Proces je subjektiven, a omogoča vpogled v

54

ocenitev posameznih upoštevanih podatkov v konkretni zadevi (Gerjevič in Udovič,

2003).

4.7.3 Kritike opisanih pristopov

Klasični in znanstveni pristop imata pri razlagi rezultatov primerjave tako prednosti

kot tudi slabosti. Avtorji znanstvenega pristopa klasičnemu očitajo neprimernost,

nelogičnost in neznanstvenost. Menijo, da ni potrebno a priori upoštevati svetovne

populacije obuval, saj se jo lahko zoţi na podlagi drugih dokazov. Podobno tudi

interpretacija rezultatov ni tako preprosta, da bi lahko o njej podali togo lestvico in

tako preprosto povezovali med zaznanimi značilnostmi in stopnjo verjetnosti, saj je

potrebno posamezno sled ovrednotiti v okviru vsakega posameznega primera. Po

njihovem mnenju so besedni termini, ki opisujejo nivo podpore v prid eni trditvi proti

drugi, logični in se bistveno razlikujejo od terminov, ki izraţajo stopnjo verjetnosti.

Proces individualizacije pa je mnogo bolj kompleksen proces, kot samo povezovanje

med splošnimi in pridobljenimi značilnostmi.

Avtorji klasičnega pristopa se strinjajo, da je podajanje različnih rezultatov v enaki

zadevi nedopustno in zato zadosten razlog za razpravo o enotni lestvici rezultatov.

Največjo skrb jim predstavljata čas in jezik. Postopek, potreben za poenotenje

bayezianskih standardov s strani celotne forenzične skupnosti, bi bil namreč

dolgotrajen, zahteval pa bi tudi enotne ter natančno opredeljene termine. Po

njihovem mnenju bi bilo potrebno doseči soglasje o skupni lestvici, četudi na podlagi

»klasičnega« jezika (Gerjevič in Udovič, 2003).

4.7.4 Lestvica ENFSI

Leta 1999 je komite ENFSI ugotovil da sta potrebni harmonizacija in poenotenje

standardov na področju preiskovanja sledi obuval in orodij, saj zgoraj omenjeni

lestvici med seboj nista primerljivi in se uporabljata različno skoraj v vsaki drţavi,

zaradi česar so se posledično o istem primeru podajali različni rezultati. Na podlagi

tega je bil istega leta ustanovljen ad hoc komite s konkretno nalogo izdelave enotne

lestvice za podajanje rezultatov preiskav sledi obuval (Gerjevič in Udovič, 2003).

ENFSI lestvica (tabela 5) je asimetrična lestvica, saj od nevtralne stopnje (4) nima

enakega števila stopenj v smeri proti skrajnima rezultatoma. V smeri proti potrditvi

55

ujemanja ima dve vmesni stopnji, v smeri proti izločitvi pa le eno vmesno stopnjo. Za

stopnjo 1 se v angleškem jeziku uporablja izraz »identification«, ki v smislu

rezultata, ki odraţa gotovost, ne pomeni identifikacije, ampak individualizacijo.

Danes se ENFSI lestvica mora uporabljati pri testih strokovnosti, ni pa nujno da se jo

forenzični strokovnjaki posluţujejo vedno pri vsakem izvedeničenju (Andrej Gerjevič

– osebni intervju, 15.10.2012).

Tabela 5: lestvica ENFSI (vir: Jonnason, 2010)

Stopnja Verjetnostno razmerje Verjetnost

1 Identifikacija Identifikacija

2 Zelo močna podpora hipotezi A

Močna podpora hipotezi A

Zelo verjetno

3 Zmerno močna podpora hipotezi A

Zmerna podpora hipotezi A

Omejena podpora hipotezi A

Verjetno je

4 Nedoločeno Nedoločeno

5 Omejena podpora hipotezi B (B ni A)

Zmerna podpora hipotezi B

Zmerno močna podpora hipotezi B

Močna podpora hipotezi B

Zelo močna podpora hipotezi B

Verjetno ne

6 Izločitev Izločitev

Po besedah Gerjeviča je ENFSI lestvica zagotovo odličen premik naprej, a še vedno se

zgodi, da se forenzični strokovnjak teţko odloči, katero stopnjo bo izbral. V pomoč so

mu kratke opredelitve, opisane v stolpcu 2 tabele 5, kljub vsemu pa se mora pri

ocenjevanju zanašati tudi na svoje pretekle izkušnje. Še pomembneje pa je, da je pri

izvedeničenju objektiven, da subjektivno prepričanje objektivno utemelji (Andrej

Gerjevič – osebni intervju, 15.10.2012).

Problem ENFSI lestvice je v ravni 5, saj vsebuje vse vrednosti negotovosti na

negativni strani v prid hipotezi B. Če je negotovost blizu nedoločenega (ravni 4),

potem je odstopanje od ravni 5 sprejemljivo, drugače pa ne, saj gre za večje

odstopanje, ki je bliţje ravni 6 (Jonasson, 2010). Nasprotno pa Gerjevič meni, da je

tako oblikovana lestvica dobra in da ena vmesna stopnja do izločitve povsem

zadošča. Kadarkoli namreč sled kaţe določeno stopnjo neujemanja je vseeno, kako

močno se to verbalizira (kako močno podpira hipotezo B), saj ne glede na vse,

56

forenzični strokovnjak ne more z gotovostjo trditi, da se sled in podplat ne ujemata

(Andrej Gerjevič - osebni intervju, 15.10.2012).

4.7.5 Razlaga rezultatov preiskav sledi obuval v Sloveniji

V Sloveniji nimamo izdelane svoje lestvice za podajanje rezultatov, zato uporabljamo

lestvico, ki jo je izdelala ENFSI delovna skupina za preiskavo sledi in orodij.

Strokovna mnenja se podaja po klasičnem pristopu z upoštevanjem ujemanja splošnih

in individualnih značilnosti, rezultat pa, razen stopnje gotovosti, odraţa tudi

ujemanje v določeni stopnji verjetnosti (Gerjevič in Udovič, 2003).

Nacionalni forenzični laboratorij je samostojna organizacijska enota Generalne

policijske uprave, ki opravlja preiskave materialnih sledi, nastalih pri kaznivih

dejanjih ali prekrških, in podaja interpretacije rezultatov preiskav za policijo in

pravosodne organe. Trenutno je edini laboratorij v Sloveniji, ki izvaja forenzične

preiskave po akreditiranih postopkih. Zaposluje 51 izvedencev, od katerih je 22

sodno zapriseţenih, in 14 kriminalističnih tehnikov. Večina jih ima univerzitetno

izobrazbo, štirje imajo doktorat, dva pa sta magistra znanosti. Zaposleni sodelujejo v

delovnih skupinah ENFSI za različna področja kriminalističnotehničnih preiskav

(Policija.si). V NFL sledijo smernicam kakovosti, pridobili pa so tudi najvišji standard

ISO 17025, ki zagotavlja kakovost forenzičnih preiskav v laboratorijih in jih uvršča v

zgornjo tretjino evropskih laboratorijev po pozitivnih testih in je na pribliţno enaki

ravni tistih v ZDA (Čebokli, 2012). Andrej Gerjevič je forenzični strokovnjak za

preiskavo sledi obuval in hkrati tudi slovenski predstavnik v vodstvu delovne skupine

za preiskavo sledi obuval pod okriljem ENFSI.

Februarja 1998 je Ustavno sodišče izdalo odločbo o ugotovitvi skladnosti drugega

odstavka 249. člena ZKP z Ustavo. V odločbi so zapisali, da je Kriminalistični

laboratorij MNZ (današnji NFL) pri izvrševanju kazenskega pregona pristranski, saj

deluje kot organizacijska enota Uprave kriminalistične sluţbe, in se mu izvedensko

delo v kazenskem postopku ne more zaupati. Posledično sodišča laboratoriju niso več

odrejala izvedenstva, čeprav je bil le – ta za to ustanovljen, strokovna mnenja

njihovih izvedencev pa sodišča niso več sprejemala kot dokaz, zaradi česar so bila

sodišča prepuščena manj strokovnim, za področje kriminalističnotehničnih preiskav

neusposobljenim, ali celo nestrokovnim inštitucijam ali posameznikom ter tujim

forenzičnim laboratorijem (Golja, 2000). Kljub kasnejši reorganizaciji NFL – ja, se je

57

sodna praksa glede njihovih izvedenskih mnenj spremenila le toliko, da jih dopušča

kot dokaz za potrebe policije in toţilstva v predkazenskem postopku. Poleg tega pa

se je razvilo tudi mnenje, da izvedenec, zaposlen v NFL, samo zase ni okoliščina, ki

bi vzbudila dvom v njegovo nepristranskost (Gorkič in Šugman, 2010).

4.8 Izvedensko mnenje izvedenca za preiskavo sledi obuval

Izvedensko mnenje izvedenca za preiskavo sledi obuval je končni izdelek forenzične

preiskave, je forenzični dokaz, ki je enakovreden vsem drugim dokazom v kazenskem

postopku. Napisano mora biti tako, da ga razumejo tudi nestrokovnjaki (policist,

toţilec, obtoţenec, zagovornik, sodnik in sodni senat (Golja, 2007).

Izvedensko mnenje izvedenca za preiskavo sledi obuval naj bi obsegalo:

opis predmeta izvedenstva,

vprašanja in zahteve, ki so bile postavljene izvedencu,

opis metode, katero je izvedenec uporabil pri izvedeničenju,

prikaz doseţenih rezultatov in njihova analiza.

K mnenju izvedenec priloţi originalno dokumentacijo, da lahko procesni subjekti in

udeleţenci kasneje preverijo ugotovitve poročila in mnenja, in da na temelju

dokazov preverijo zaključke tudi pri drugih izvedencih. Sodišče o njem odloča po

načelu proste presoje dokazov (Golja, 2007).

58

5 Študija primera Kamenik

Študija primera Kamenik se osredotoča na štirikratni umor v Tekačevem, ki se je

zgodil leta 1997. Primer do danes še ni rešen, predvsem zaradi velikih razhajanj med

sodnimi izvedenci za sledi obuval. V študiji primera so povzeta mnenja sodnih

izvedencev in razlike med mnenji. Prav zaradi teh razlik v mnenjih, je sodišče

postavljalo nove izvedence v zadevi, da bi odpravilo nejasnosti glede spornih dejstev.

Slednje pa je vplivalo na potek sojenja in na dejstvo, da zadeva še danes ni

zaključena. S primerom Kamenik ţelim zato pokazati, kolikšno dokazno vrednost

imajo izvedenska mnenja v dokaznem postopku, pravzaprav na njihovo pomembnost

in uporabnost za sodno odločitev.

Na okrajno sodišče v Celju sem se obrnila s prošnjo za vpogled v kazenski spis. Vloge

mi niso odobrili, saj zadeva na sodišču še ni zaključena, do vpogleda v spis pa imajo

pravico samo stranke v postopku. Vse informacije o primeru sem zato črpala

predvsem iz dnevnega časopisja, predvsem iz časopisa Delo. Vsa naslednja

podpoglavja študije primera so tako povzemanje posameznih časopisnih člankov.

Število teh člankov je zares veliko, zato posameznih člankov ne bom navajala.

5.1 Opis kaznivega dejanja štirikratnega umora v Tekačevem

4. marca 1997 je v Tekačevem 9, v bliţini Rogaške Slatine, nekdo iz koristoljubja

umoril 73-letnega Štefana Poharca in njegovo 75-letno ţeno Frančiško, nato pa še z

namenom prikritja prvih dveh umorov, njuni podnajemnici, 36-letno Heleno Krošlin in

njeno 17-letno hčer Viktorijo. Obdukcija je pokazala, da so vsi štirje umrli zaradi ran

iz strelnega oroţja. Ustreljeni so bili v glavo iz neposredne bliţine, vsi z isto pištolo,

predelanim makarovom, in tako, kakor bi to storil nekdo, ki je streljanja zelo vešč.

Okrvavljeno truplo Frančiške Poharc je 5.marca okoli 9. ure dopoldan odkril v bliţini

vhodnih vrat dvajsetletni fant, ki je v Tekačevem pri Poharčevih in drugod, tistega

dne obrezoval sadno drevje. Blizu nje, v kuhinji, je leţalo truplo 17-letne Viktorije

Krošlin, ki so jo ustrelili najverjetneje med učenjem. Trupli Štefana Poharca in

Helene Krošlin pa so odkrili nedaleč stran od hiše, v gospodarskem poslopju. Štefan

Poharc je usodnega marca verjetno umrl prvi in na grozovit način: ustreljen v stegno,

nato pa vpet v lisice pokončan s strelom v glavo. Obdukcija pri gospodarju ni

pokazala znakov upiranja. Helena Krošlin je najverjetneje umrla druga, ker je videla

59

Poharčevega morilca. Poharčeva partnerica naj bi umrla takoj, ko je nekomu odprla

vhodna vrata, potem pa je umrla še Viktorija (Piano, 5.3.1997 do 17.3.1997,

Einspieler, 11.3.2007).

5.2 Ogled kraja kaznivega dejanja v Tekačevem

Po prihodu policije na kraj kaznivega dejanja je tam vladala precejšna zmeda,

policisti so bili šokirani, ogled kraja kaznivega dejanja v Tekačevem pa v nekaterih

segmentih ni bil opravljen tako kot to veleva zakonodaja. Na kraj dejanja je sicer

prišla uniformirana policija, ki je kraj dejanja zavarovala in označila do prihoda

ogledne skupine, a je pri popisu prvotnega stanja prišlo do nekaterih napak. Glede na

članke v časopisju se zdi, da so policisti in preiskovalci zaradi pretresenosti, ker se

tak zločin v Sloveniji ne zgodi ravno pogosto, kar tekali od enega dokaza do drugega,

ob tem pa niso nosili zaščite za čevlje niti niso označili sledi, ki so jih povzročili sami,

zaradi česar je prišlo do teţav s tem, čigave so bile katere sledi in do uničenja

nekaterih dokazov. Čeprav naj se policisti v tej fazi ogleda ne bi ničesar dotikali, pa

so se pojavili dvomi glede tega ali so bila trupla premaknjena ali ne.

V statični fazi so kriminalisti posvečali pozornost le nekaterim dokazom, kar ni bilo

pravilno, saj v tej fazi še ni mogoče zanesljivo predvideti, kaj je pomembno in kaj

ne, niti ni moţno postavljati vseh moţnih splošnih in posebnih verzij o dejanju in

storilcu. Kriminalistični tehnik, Zvone Cirkulan, ki je na kraju kaznivega dejanja

zavaroval materialne sledi in jih fotografiral, je tekom sojenja priznal, da prvi dan

preiskave kaznivega dejanja sledi obuvala, ki se je kasneje izkazala za kronski dokaz,

niso pripisovali nobenega posebnega pomena. Napake so se nadaljevale tudi v

dinamični fazi ogleda, in sicer ko je npr.: policist segel z golo roko v maskirno kapo,

najdeno na kraju dejanja, s tem pa je verjetno uničil biološke dokaze. Tekom sojenja

se je tudi pokazalo, da je v fazi dokumentiranja prišlo do napak pri številčenju

fotografij in najpomembnejše, da so pozabili fotografirati odtis športnega copata in

njegovo lego poleg trupla, zaradi česar je odvetnica Nosanova večkrat poskušala

dokazati, da so bili dokazi podtaknjeni, saj naj mavčni odlitek ne bi bil fotografiran

niti prvi niti drugi niti tretji dan (Piano, 5.3.1997 do 17.3.1997, Einspieler, 28.3.2002,

Praprotnik, 3.2.2003).

60

5.3 Motiv in domnevni storilec kaznivega dejanja

Policisti so kmalu po začetku preiskave izključili moţnost, da je do umorov prišlo

zaradi druţinskih razmer, saj sta imeli podnajemnici urejene odnose z Viktorijinim

očetom. Takratni predstavnik za stike z javnostjo pri UNZ Celje, Miran Koren, je

zanikal govorice, ki so se širile po okolici in potrdil, da ni bilo niti indicev, ki bi kazali

na vpletenost ali povezavo dveh policistov, Poharčevih sorodnikov, z zločinom. Motiv

za umor je bil najverjetneje denar, saj je po besedah kriminalistov v času kaznivega

dejanja iz hiše v Tekačevem izginilo pribliţno milijon takratnih nemških mark v

različnih devizah in nekaj kilogramov zlata. Štefan Poharc je v bliţnji okolici veljal za

premoţnega gospoda. Sosedje so ob preiskavi povedali, da se je z njim znal pohvaliti,

še posebej pa je rad poudaril, da svojega denarja ne zaupa bankam, in da večjo

vsoto denarja ter količino zlata hrani v teţkem kovinskem sefu (Einspieler,

11.6.2007).

27. aprila 1997 so v Slovenskih Konjicah aretirali takrat 25-letnega Kristjana

Kamenika. V hišni preiskavi na njegovem domu so kriminalisti zasegli športne copate,

za katere se je kasneje izkazalo, da so najpomembnejši dokaz v postopku.

5.4 Forenzični dokazi pri sojenju štirikratnega umora

Pri ogledu kraja kaznivega dejanja so bile odkrite naslednje sledi:

sled, najdena v mehki zemlji ob truplu Poharc Štefana v kleti gospodarskega

poslopja. Zvone Cirkulan, kriminalistični tehnik s PU Celje, ki je bil zadolţen

za zavarovanje materialnih sledi in fotografiranje le – teh, je na glavni

obravnavi povedal, da je sled v gospodarskem poslopju zavaroval z gajbico, in

da je reliefno sled obuvala zavaroval ţe prvi dan z mavčnim vlivanjem. To je

tudi sicer najpogostejši postopek zavarovanja tridimenzionalne sledi. Mesto s

ključno sledjo pa je fotografiral, da bi bila v pomoč policistom pri iskanju, ker

je bilo na njem več delnih sledi obuval z značilno obliko čepka.

Sled, najdena na ţrtvinem dopisu v spalnici pred odprto in izpraznjeno

ţelezno blagajno. Gre za dopis, ki ga je pokojni imel shranjenega v trezorju

oz. ţelezni blagajni in je verjetno padel na tla, medtem ko je storilec iskal

dragocenosti. Na Centru za forenzične preiskave niso našli prstnih sledi,

pokazala pa se je sled obuvala z enakim vzorcem podplata kot v reliefni sledi.

61

Sled, najdena na posestnem listu na podstrešju (Einspieler, 28.3.2002, Golja,

2007).

Rekonstrukcija dogajanja v času umorov je pokazala, da je sled v zemlji in sled na

dopisu nedvomno pustilo storilčevo obuvalo, znamke Nike air max. Mesec dni kasneje

po štirikratnem umoru je bila opravljena hišna preiskava pri Kristjanu Kameniku, kjer

so zasegli športne copate Nike air max z enakim vzorcem obuvala kot v sledeh,

zavarovanih na kraju umora (Golja, 2007). Kasneje se je izkazalo, da gre za kronski

dokaz, ki lahko pripelje do sklepa o Kamenikovi krivdi oz. nedolţnosti.

5.5 Razlog za izvedenstvo

Sodišče se je odločilo za odreditev izvedenstva v kazenskem postopku, saj se je

presojalo o dejstvih, ki zahtevajo strokovno znanje, delo v laboratorijih s

specifičnimi analitskimi metodami in instrumentalnimi tehnikami, segajo na področje

preiskovanja sledov obuval in se nanašajo na kazensko odgovornost storilca. Po

besedah sodnice Lešnikove je bil razlog za določitev večjega števila izvedencev

dejstvo, da sodišče lahko strokovno mnenje enega izvedenca preverja le s strokovnim

mnenjem drugega izvedenca. Sodišče se je zato odločilo, da izvedenci, kot

strokovnjaki za preiskovanje sledov obuval, s svojim znanjem in izkušnjami pomagajo

pri odpravi dvoma ali so zaseţeni Kamenikovi copati pustili sled na kraju kaznivega

dejanja ali ne, in da se razjasnijo nasprotja glede velikosti obuvala.

5.6 Izvedenska mnenja sodelujočih izvedencev v primeru

Kamenik

V kazenskem postopku so sodelovali naslednji izvedenci:

Mag. Ervin Drašler, slovenski izvedenec za sledi obuval;

Marjan Stanislav Puc, slovenski neodvisni strokovnjak za daktiloskopijo in

grafoskopijo;

dr. Pierre Margot in dr. Christopher Champod, švicarska izvedenca iz

švicarskega inštituta v Laussani;

Michael Braune, nemški izvedenec za sledi obuval, Zvezni kriminalistični urad

v Weisbadnu;

62

Forensic center v Birminghamu.

Vse, zgoraj omenjene izvedence, je določilo sodišče. Svoje mnenje pa je podal tudi

izvedenec, Stanislav Kolar, ki ga je angaţirala obramba.

Vsi izvedenci so podali svoja mnenja, s katerimi so sodišču predstavili svoje

ugotovitve, opisane v naslednjih podpoglavjih.

5.6.1 Mag. Ervin Drašler in Marjan Stanislav Puc

Slovenska izvedenca sta ugotovila popolno identičnost zamavčene sledi obuvala z

zaseţenimi športnimi copati ter identičnost sledi obuval na ţrtvinem dopisu in

posestnem listu z zaseţenimi copati.

Po Drašlerjevih besedah športni copat ni bil pretirano zamazan z blatom, zapustil je

jasen in lep odtis čepkov, Kamenik pa naj pri hoji ne bi«švedral«, o čemer priča

enakomerna raba obuval. V izvedenskem mnenju je ugotovil, da so sledi, odtisnjene

na listinah pri tleh trezorja, in sledi, najdene pod truplom Poharc Štefana, sledi

prstnega dela desnega oz. levega copata Kristjana Kamenika. Ugotovil je popolno

identičnost zamavčene sledi in zaseţenega športnega copata. Na podplatu copat je

videl zatrgan čep in odkril sedem individualnih značilnosti, katerih pa ni meril. Po

njegovem mnenju naj bi bila sled namreč dinamična komponenta, golo merjenje

značilnosti pa ne bi predstavljalo znanstvene in strokovne identifikacije, saj legi

individualne karakteristike na obuvalu in sledi nista bili identični. Drašler je ugotovil,

da gre za štirimilimetrske razlike v primerjalnih odtisih, kar naj bi bila posledica

specifičnosti zaseţenega copata, ker so bili posamični čepki v podplatu narejeni v

obliki kanalov, kar je povečevalo proţnost odtisa.

Glede sledov na posestnem listu in ţrtvinem dopisu je identificiral vir sledi s

podplatom desnega obuvala (Einspieler, 28.3.2002 in 21.4.2004).

Ervin Drašler je najprej izdelal izvedensko mnenje kot kriminalist, zaposlen v sluţbi

organov pregona na takratnem CKTP – ju, šele nato je bil določen za sodnega

izvedenca, zato je po mnenju obrambe sodišče kršilo odločbo ustavnega sodišča, ki jo

je sprejelo leta 1998, v kateri je navedlo, da je CKTP pri svojem delu pristranski, saj

deluje v okviru drţavnega organa, MNZ – ja.

Marjan Stanislav Puc, neodvisni izvedenec in strokovnjak za daktiloskopijo in

grafoskopijo, je primerjal mavčni odlitek sledi s fotografijami športnih copat.

63

Ugotovil je ujemanje individualnih značilnosti levega obuvala, s sledmi na kraju

kaznivega dejanja, najdena pod Poharčevim truplom v gospodarskem poslopju in na

podstrešju (Einspieler, 21.4.2004).

5.6.2 Margot – Champodovo mnenje

Dr. Pierre Margot in dr. Christopher Champod sta ugotavljala, ali zamavčena sled po

splošnem vzorcu, obrabi in velikosti ustreza zaseţenemu obuvalu. Menila sta, da

slednja ni tako kakovostna, da bi jo lahko identificirala in z gotovostjo trdila, da sled

ustreza zaseţenim copatom, ali pa zaseţene copate izločila kot dokaz.

Vendar pa sta v svojem poročilu dopustila moţnost, da je zaseţeni copat pustil sled

na kraju kaznivega dejanja, ob pogoju, da sodišče sprejme statistične podatke, ki jih

je pridobil takratni okroţni drţavni toţilec, Stanislav Pintar, od generalnega uvoznika

tega tipa copat za Slovenijo, kot ustrezne. Pri tem pa je treba upoštevati, da je

takšne copate uporabljala le določena in ne celotna populacija.

Nasprotno od Puca sta švicarska izvedenca ugotovila, da je sled pustil desni copat,

našla pa sta tudi ujemanje v vseh značilnostih, razen v eni: čepek, ki je na

zamavčeni sledi in na fotografiji nepoškodovan, je bil na levem športnem copatu

delno odtrgan. Ujemanje v vseh značilnostih, razen v eni, je govorilo močno v prid

trditvi, da so odtise naredili zaseţeni copati. Po mnenju Margot – a bi namreč

kombinacija vseh elementov, kot so redkost, velikost in obseg obrabe, v Švici veljala

za dober dokaz (Einspieler, 11.4.2002).

V drugem izvedenskem mnenju sta ugotavljala, ali so zaseţeni copati pustili sledi na

posestnem listu in dopisu ali ne. Analizirati sta morala odtise sledi na dokumentih,

najdenih na kraju kaznivega dejanja, negative in fotografije izzvanih sledi na CKTP

ter opraviti ponovno izlivanje sledi in jih primerjati z zaseţenim obuvalom. Na

podlagi elektrostatične detekcije karakteristik in sledi, opazovanja pod UV svetlobo s

filtrom, obarvano svetlobo in IR svetlobo ter s primerjalno analizo fotografiranih sledi

s primerjalnimi odtisi ter evalvacijo, sta prišla do zaključka, da je sled na kraju

kaznivega dejanja pustil tip nike air max manjše velikosti (41), kot tisto obuvalo, ki

je bilo zaseţeno Kristjanu Kameniku (44). Ocenila sta, da ni bilo potrebe po nadaljnih

preiskavah individualnih značilnosti, saj je razlika v velikosti zadoščala za zaključek o

izključitvi, razpon velikosti je bil velik, poleg tega pa sta bila kar dva odtisa (levega

obuvala na posestnem listu in desnega obuvala na dopisu oškodovanca) precej

64

manjša, kar je jasen dokaz, da je sled na dokumentu pustilo manjše obuvalo od

zaseţenega (Einspieler, 4.6.2002 in 5.6.2002).

5.6.3 Mnenje Michaela Bruna, Zvezni Kriminalistični Urad v Weisbadnu,

Nemčija

Michael Braune iz zveznega kriminalističnega urada v Weisbadnu je izvedeničil

zamavčeno sled in sled na dopisu ter poskušal odgovoriti na vprašanje, ali se ujemajo

v velikosti in splošnih značilnostih, in nato poiskati morebitne individualne

značilnosti. Ni pa delal primerjav s športnimi copati podobne vrste, podobno tudi ni

imel na voljo odtisov copat iste proizvodnje.

Pri izvedeničenju je izdelal transparentne ţelatinske folije, da bi lahko natančno

izmeril velikostna razmerja sledi. Odtisi v foliji so bili večji kot na papirju, saj je

tako lahko razbral tudi najmanjše značilnosti. Da pa bi čimbolj zajel različne

parametre, kot sta npr.: dinamika hoje in gibanje telesa, je izdelal več primerjalnih

odtisov, ki so si bili sicer med seboj različni, vendar je obstajalo tolerančno območje,

ki naj ne bi bilo večje od dveh centimetrov. Individualne značilnosti je iskal ločeno,

tako da se mu ni moglo zgoditi, da bi poškodbe, ki jih je videl na podplatu obuvala,

opazil tudi na sledi, čeprav jih ni bilo. Pri delu sta mu pomagala dva sodelavca,

sodeloval je tudi s fotografskim oddelkom, vendar pa je bil za izvedensko mnenje v

celoti odgovoren sam.

Zamavčeno sled levega obuvala s spornim čepkom je uvrstil v četrti razred

verjetnostne lestvice, saj je videl splošne značilnosti, ki so se ujemale z zaseţenim

obuvalom. Glede individualnih karakteristik pa se ni mogel opredeliti, ker so bile

zaradi strukture tal, premalo jasne. V sledi ni videl poškodbe čepka, vidne na

obuvalu, menil pa je, da je to sled lahko pustil Kamenikov copat ali pa katerikoli

drug copat, ki je bil enako velik in je imel enak vzorec na podplatu. Strinjal se je s

švicarskima izvedencema, da je sled v času kaznivega dejanja pustil športni copat z

nepoškodovanim čepkom, in da to lahko vidi vsak.

Sled na dopisu je uvrstil v drugi razred šestopenjske lestvice. Menil je, da obstaja

velika verjetnost, da je desni športni copat Kristjana Kamenika pustil sled na dopisu,

saj se odtis in podplat obuvala ujemata v osnovnem vzorcu in v individualnih

značilnostih na petih ali šestih čepkih. Ni pa mogel z gotovostjo trditi, ker so bile

65

individualne značilnosti zaradi hrapavega papirja na nekaterih mestih delno

prekinjene in niso bile jasno vidne.

Sled na posestnem listu pa po njegovem mnenju ni bila dovolj kakovostna za

forenzično obdelavo, saj je zaradi uporabe ninhidrina prišlo do sprememb na sledi,

zaradi česar je pregled oteţen (Einspieler, 5.6.2003, 6.6.2003, 7.6.2003 in

21.4.2004).

5.6.4 Forensic Center v Birminghamu, Velika Britanija

Britanskim izvedencem iz Forensic Science Centra v Birminghamu so poslali originalni

in primerjalni material, videoposnetek ogleda kraja kaznivega dejanja, skice ogleda,

opis tehničnih postopkov na materialnem gradivu ter prevode prejšnjih izvedenskih

mnenj v angleščini. Posredovana so jim bila vsebinsko enaka oz. smiselna vprašanja

kot so bila postavljena ostalim izvedencem, senat pa je od njih zahteval, da izdelajo

mnenje v dveh delih, vmesno poročilo, katerega najprej dostavijo sodišču, in končno

mnenje. Senat je od njih zahteval tudi, da se opredelijo do vprašanj, če je bila

uporaba kemikalij med prejšnjimi obdelavami primerna, in če je to vplivalo na

mavčni odlitek podplata.

Britanski izvedenci so na šestopenjski lestvici verjetnosti, da je zaseţen copat pustil

odtis na kraju kaznivega dejanja, izbrali številko 3. Ugotovili niso nobenih zanesljivih

podrobnosti, ki bi Kamenikovo obuvalo povezovalo z najdenimi odtisi na kraju

kaznivega dejanja (Einspieler, 13.6.2007, 20.6.2007 in 11.9.2008).

5.6.5 Stanislav Kolar

Stanislav Kolar je sodni izvedenec iz Maribora, najet s strani Kamenikovega

odvetnika, ki je izdelal negativno mnenje. Pri izvedeničenju se je osredotočil na en

čepek in ugotovil, da na levem copatu manjka rob čepka, zato ni bilo identifikacije

med copatom in odlitkom.

66

5.7 Razlogi za razlike med izvedenskimi mnenji izvedencev v

primeru Kamenik

Nemški izvedenec je tekom sojenja opozoril, da je v praksi mogoče pričakovati

kvečjemu 85-odstotno pokrivanje izvedenskih mnenj. V primeru štirikratnega umora v

Tekačevem so se tekom sojenja pojavila različna izvedenska mnenja. Razlogov za

njihovo različnost je več, eden izmed njih pa je gotovo dejstvo, da izvedenci niso

dobili v roke materiala iste kakovosti. Ervin Drašler, ki je bil prvi izvedenec v zadevi,

je v obdelavo dobil bolj ohranjeno obuvalo in je izvedeničil material, veliko boljše

kakovosti od materiala, katerega so obravnavali britanski forenziki, peti izvedenci v

zadevi, ko so nekatere sledi ţe zbledele.

Razlog za razlike med izvedenskimi mnenji je gotovo tudi različno uporabljena

metodologija primerjave sledi obuval z odtisi obuval. Slovenska izvedenca sta

drugače iskala ujemanje v individualnih značilnostih, saj sta npr.: uporabila metodo,

s katero sta individualne značilnosti, najdene na copatu, iskala na sledi, ki je bila

zamavčena na kraju kaznivega dejanja z mavčnim odlitkom, in zato nista videla

razlik. Izhajala sta iz copata in ga primerjala s sledjo, Švicarja pa sta najprej

analizirala sled in jo primerjala s kontrolnim odtisom.

Glede ujemanja v vzorcu so se izvedenci med seboj strinjali, da gre za vzorec

podplata obuvala Nike air max, zataknilo pa se je pri ujemanju v velikosti. Tako

slovenska izvedenca kot tudi nemški izvedenec so menili, da je sled na kraju

kaznivega dejanja pustilo obuvalo velikosti 44, švicarska izvedenca pa sta za isto sled

menila, da jo je pustilo obuvalo velikosti 41. Do različnih ugotovitev glede velikosti

so prišli, ker sta Nemca uporabila drugo metodo kot Slovenca in Nemec ter za

primerjalni odtis uporabila ekstremno odslikavo dolţine podplata, pri čemer nista

upoštevala fleksibilnosti copata. Razhajanje v velikosti med zaseţenim obuvalom in

sledjo je bilo za Švicarja preveliko, zato sta Kamenikovo obuvalo izločila in zaključila

z izvedeničenjem ter nadaljnim iskanjem individualnih razlik, kar je lahko spet razlog

za različna izvedenska mnenja, saj se iskanja individualnih značilnosti sploh nista

lotila. Njihova mnenja so se razlikovala tudi v tem, ali gre za odtis levega ali desnega

obuvala ter glede bolj ali manj izrazite poškodbe na čepku, katero je Ervin Drašler v

odlitku videl, ne pa tudi švicarska izvedenca in nemški izvedenec.

Mislim pa, da se je poglavitni razlog za različnost izvedenskih mnenj, pokazal ravno v

fazi obravnave in razlage izvedeničenja sledov obuval. Dejstvo, da lahko posamezni

izvedenci različno interpretirajo in ocenjujejo rezultate, je v primeru Kamenik

67

zadevo zelo zapletlo. Tako v Evropi kot tudi v Sloveniji namreč ne obstaja enotna

lestvica za podajanje rezultatov preiskav sledi obuval. Izvedenci rezultate podajajo

ali po klasičnem pristopu ali po znanstvenem, odvisno od tega katerega zagovarjajo,

rezultat pa so različna izvedenska mnenja. Odličen primer za to, kako se lahko

mnenja strokovnjakov razlikujejo, je izraelska študija, o kateri govori Janez Golja,

nekdanji direktor Centra za forenzične preiskave Ministrstva za notranje zadeve, v

članku »Krvava sled copata ni edina« dne, 5.6.2002. Za primerjalni test so Izraelci

uporabili dve sledi obuval iz kraja kaznivega dejanja, in sporno obuvalo. Naredili so

primerjalne odtise in slike sledi ter primerjalne odtise poslali v pregled in oceno

sedmim različnim laboratorijem iz šestih drţav po svetu, svoje mnenje pa je podalo

20 strokovnjakov. Dobili so različne odgovore: pri prvi sledi copata Converse all star

sta bila dva strokovnjaka 100 – odstotno prepričana, da gre za odtis osumljenčevega

copata, sedem jih je menilo, da je to zelo verjetno, štirje, da je verjetno, sedem, da

je mogoče, trije pa se niso mogli odločiti. Pri drugem odtisu copata znamke Adidas

pa so štirje strokovnjaki menili, da je 100 – odstotno osumljenčevo obuvalo pustilo

sled, šest zelo verjetno, trije so menili, da verjetno, devet, da je to moţno, eden pa

se ni mogel odločiti. Vsi pa so ugotovili iste značilnosti sledi in obuvala, različno pa

so ocenili zanesljivost identifikacije, ki se je gibala od »zelo verjetno/gotovo« prek

»dokaj verjetno«, »verjetno« do »moţno« in celo »malo verjetno«. Pri svojem delu

so bili povsem neobremenjeni z rezultatom preiskave in zato objektivni. Ocena istih

sledi obuval in istega spornega obuvala je tako ponudila različne odgovore, zato s

tega zornega kota torej sploh ni presenetljivo, da izvedenci v primeru Kamenik med

seboj niso bili enotni, in da so se njihova izvedenska mnenja tako razlikovala. Tako

nemški kot tudi britanski strokovnjaki so dokaz ocenjevali na podlagi šeststopenjske

lestvice, dobili pa so različne rezultate. Nemški izvedenec je zamavčeno sled uvrstil

v četrti razred verjetnostne lestvice, britanski strokovnjaki pa so zamavčeno sled

uvrstili v tretji razred šeststopenjske lestvice. Celo pri uporabi istega pristopa so

različno podajali rezultate, zato ni čudno, da je do razlik prišlo tudi med omenjenimi

in Ervinom Drašlerjem, ki je, nasprotno, uporabil drug pristop, in opravil primerjavo

sledi obuval z zaseţenim copatom na podlagi treh stopenj: je identično, ni identično

oz. se ne da identificirati, ker je sled preveč zamazana in brez individualnih

značilnosti.

Poleg zgoraj omenjenih razlogov za različna izvedenska mnenja, pa menim, da je

razlog tudi subjektivnost izvedenca. Slednji poda subjektivno mnenje glede

identifikacije sledi in spornega obuvala, saj ne obstaja noben računalniški program

68

ali kakršenkoli drug program oz. postopek, ki bi sam in po enotnih pravilih, določil,

ali je sled na kraju kaznivega dejanja pustilo sporno obuvalo ali ne. Izvedenec preko

številnih miselnih procesov izvedeniči dokaze ter preko miselne rekonstrukcije išče,

kako je storilec prišel oz. odšel s kraja kaznivega dejanja, in čeprav se trudi biti čim

bolj objektiven pri svojem delu, je njegova ocena kljub vsemu subjektivna, saj mora

sam presoditi in oceniti. Sam mora opraviti vrednotenje, primerjavo in identifikacijo

sledi obuval, izvedenci pa to opravljajo različno, zaradi česar so tudi različna

izvedenska mnenja, saj določen strokovnjak neko individualno značilnost vidi, drugi

je ne, čeprav bi morali individualno značilnost, ki je vidna tudi laiku, videti tudi vsi

izvedenci.

5.8 Pomen izvedenskih mnenj za sodno odločitev

Okrajno sodišče v Celju je 13. decembra 1999 Kristjana Kamenika spoznalo za krivega

dveh umorov in obsodilo na 20 – letno zaporno kazen, drugih obtoţb pa je bil

oproščen. Podobno ga je višje sodišče v Celju 24. maja 2000 spoznalo za krivega vseh

štirih umorov. Sodišči sta se pri svoji odločitvi oprli na izvedenski mnenji slovenskih

izvedencev, ki sta identificirala zamavčene sledi in sledi na dokumentih z zaseţenimi

športnimi copati, in švicarskih izvedencev, ki sta dopustila moţnost, da je zaseţeni

copat pustil sled na kraju kaznivega dejanja, saj sta našla ujemanje v vseh

značilnostih, razen v eni.

Vendar pa je vrhovno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno

odločanje. Glavni razlog za razveljavitev sodbe so bila številna nasprotujoča si

mnenja slovenskih in švicarskih izvedencev:

Drašler in Puc sta trdila, da je bil čepek na mavčnem odlitku poškodovan,

poškodba naj bi bila vidna kot senca. Champod in Margot pa na mavčnem

odlitku nista videla odreznine na čepku, torej sta videla nepoškodovan čepek.

Drašler je našel sedem individualnih značilnosti, katere sta videla tudi Peter

Novak in Bojan Udovič. Margot je videl ujemanje le v splošnih značilnostih, ne

pa tudi v individualnih.

Puc je ugotovil, da je sled pustil levi copat, Champod in Margot pa, da je sled

pustil desni copat.

Na ponovnem sojenju so se nadaljevala protislovja med slovenskim in švicarskimi

izvedenci glede velikosti obuvala, ki je pustil sled na kraju kaznivega dejanja.

69

Švicarja sta bila mnenja, da je sled pustilo obuvalo tip Nike air max manjše velikosti

(41), kot tisto obuvalo, ki je bilo zaseţeno Kristjanu Kameniku (44). Ervin Drašler

njunemu drugemu izvedenskemu mnenju ni pritrdil, saj naj ne bi bilo nobene razlike

v velikosti.

7. junija 2002 se je sodišče, zaradi številnih, zgoraj omenjenih, nestrinjanj in

neenotnosti med izvedenci odločilo za imenovanje novega sodnega izvedenca, in

sicer Nemca, Michaela Brauna. Slednji je v določenih segmentih pritrdil slovenskim

izvedencem, saj je tudi on ugotovil, da je sled pustil levi copat in ne desni, našel pa

je tudi individualne značilnosti na dopisnem listu. Švicarskima izvedencema je

potrdil, da je sled v času kaznivega dejanja pustil športni copat z nepoškodovanim

čepkom, očital pa jima je, da sta prehitro obupala in sled zaradi velike razlike v

velikosti izločila, namesto da bi nadaljevala s preučevanjem individualnih značilnosti.

Po njegovem mnenju samo razlika v velikosti namreč ne zadostuje za izločitev

dokaza.

Tako Braune kot tudi slovenska izvedenca sta bila mnenja, da so razlike v velikosti

med sledjo na papirju in primerjalno sledjo zgolj navidezne in so nastale samo zaradi

metode odvzema ter metode primerjave, ne pa zaradi tega, ker bi bil copat, ki je

dejansko pustil sled, manjši od zaseţenega.

Nemec s svojim iz izvedenskim mnenjem sodišču ni veliko pomagal pri odpravi dvoma

in ni odgovoril na vprašanje ali so zaseţeni Kamenikovi copati pustili sled na kraju

kaznivega dejanja ali ne. 7. junija 2003 je okrajno sodišče v Celju zaradi

pomanjkanja dokazov Kristjana Kamenika oprostilo.

Višje sodišče v Celju se ni strinjalo z oprostilno sodbo, zato je sodbo

prvostopenjskega organa razveljavilo, saj je menilo, da številne okoliščine niso bile

zadovoljivo ocenjene, in da obstaja močan dvom o tem ali sledi, ki jih je puščal

storilec kaznivega dejanja na samem prizorišču, morda le ne pripadajo zaseţenim

Kamenikovim športnim copatom. Sodišče se je zato odločilo še za četrtega

izvedenca, britansko ustanovo, katere izvedensko mnenje je kasneje govorilo

Kameniku v prid, saj niso ugotovili nobenih zanesljivih podrobnosti, ki bi Kamenikovo

obuvalo povezovalo z najdenimi odtisi na kraju kaznivega dejanja. Sodišče še ni

podalo končne odločitve, saj je Kristjan Kamenik od 2.februarja 2011 dalje v zaporu

na Hrvaškem, kjer je bil spoznan za krivega in obsojen na 8 let zaporne kazni,

70

dosmrtni izgon iz Hrvaške in 55.000€ denarne kazni (Evropsko sodišče za človekove

pravice, 2008 in Einspieler, 28.3.2002 do 11.3.2007).

6 Razprava

Izvedensko mnenje glede sledi obuval je visokostrokovno in odgovorno delo, ki

zahteva forenzičnega strokovnjaka s področja preiskovanja sledi obuval, ki na sodišču

poroča o dejstvih, katera lahko zaznajo in razumejo samo »usposobljene oči«. Je

posebno preiskovalno dejanje s katerim se v kazenskem postopku pridobi dokaz in

predstavlja pomemben pripomoček pri izvrševanju funkcije sodišča. Da izvedenec

lahko izvedeniči dovolj kvalitetno, morajo policisti in kriminalisti predhodno dobro in

tako kot veleva zakonodaja opraviti ogled kraja kaznivega dejanja. Vsa napredna in

visoko kakovostna tehnologija je lahko odveč, če ne znajo prepoznati dokazov, in če

jih ne shranijo oz. zavarujejo pravilno, napake, storjene tekom ogleda kraja

kaznivega dejanja, pa imajo lahko usoden vpliv na kasnejše izvedeničenje.

Izvedensko mnenje je kot dokaz enakovreden ostalim dokazom, a vendar se zdi, da

so imela izvedenska mnenja v zadevi Tekačevo veliko dokazno vrednost, saj sta tako

toţilstvo kot tudi obramba z njimi ţelela pokazati na krivdo oz. nedolţnost

obtoţenega. Podobno so se tudi okrajno, višje in vrhovno sodišče pri odločanju oprla

na izvedenska mnenja, pravzaprav so na kvalitetno izdelano izvedensko mnenje

prelagali odgovornost končne odločitve in usode obtoţenega v kazenskem postopku.

Vsa mnenja, razen Kolarjevega, so bila odrejena s pisno odredbo sodišča in za vsa se

zdi, da so imela veliko dokazno vrednost za sodnikovo končno odločitev. Kolarja

sodišče ni odredilo, zato obramba njegovega mnenja ni mogla uporabiti kot dokaz,

kar pa je v nasprotju s 16. členom ZKP-ja (načelom kontradiktornosti), ki določa da

ima obdolţenec pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist. Če je

izvedensko mnenje dokaz kot vsak drug dokaz, zakaj potem izvedensko mnenje,

izdelano na predlog obtoţenca, ne more biti enakovredno obravnavano z izvedenskim

mnenjem, odrejenim s strani sodišča? Potem le - to nima dokazne vrednosti in je bolj

nasvet kot pa dokaz. Zakonodajalec je sicer predvidel rešitev, saj lahko sodišče na

podlagi tega mnenja s pisno odredbo odredi novega izvedenca. Vendar menim, da gre

v tem primeru za drugega izvedenca, ki lahko pride do drugačnih zaključkov, lahko

tudi do neugodnih za obtoţenca, kot prvi izvedenec. S tem pa obtoţenec ne predlaga

dokaza, ki bi mu bil v korist.

Hkrati s to mislijo se mi vsiljuje tudi misel, da se slovenskim izvedencem manj zaupa,

in da se sodišče raje obrača v tujino na tuje izvedence. Verjetno je razlog v

71

neprimerni pravni ureditvi, saj obstajajo dvomi glede neodvisnosti forenzičnega

laboratorija v Ljubljani, ki deluje pod okriljem Ministrstva za notranje zadeve.

Vendar, kdo pa naj opravlja kriminalistična izvedenska mnenja? Gerjevič se povsem

strinja, da izvedenska mnenja še naprej opravljajo izvedenci iz NFL, saj so za to

usposobljeni, sodniki pa vse te usposobljenosti nimajo Andrej Gerjevič (osebni

intervju, 15.10.2012). Golja vidi rešitev v izločitvi NFL iz organa, ki sodeluje pri

pregonu, oz. da se NFL – ju podeli status, ki bi mu zagotavljal zadostno neodvisnost

(Novak, 2003). Maver pa vidi rešitev v priključitvi NFL – ja univerzitetni instituciji

(npr.: Fakulteti za varnostne vede) ali Ministrstvu za pravosodje (Kanduč, 2005).

Pridruţujem se Maverjevemu mnenju, to problematiko pa bi bilo potrebno odpraviti

čimprej, saj bi tako prihranili nekaj denarja in časa ter rešili probleme s

priznavanjem rezultatov do katerih pridejo slovenski izvedenci. Menim, da glede

strokovnosti naši izvedenci ne zaostajajo za tujimi, saj so strokovno zelo podkovani

in usposobljeni. Poleg vsega pa bi sodniki morali bolj upoštevati akreditacijo, ki

dokazuje, da NFL uporablja primerno, utečeno in preizkušeno metodo, izvedeno

pravilno z upoštevanjem vseh meril kakovosti.

Nepazljivost policistov in kriminalistov, ki so brez zaščite za čevlje, hodili po kraju

kaznivega dejanja v Tekačevem in ob tem niso označili sledi, ki so jih puščali sami

med hojo, je povzročila, da so se nekatere sledi zbrisale ali pomešale. To

izvedencem pri njihovem delu ni nič koristilo. V nasprotnem primeru bi jim te sledi

mogoče lahko pomagale in ponudile kakšno dodatno informacijo pri identifikaciji,

primerjavi in vrednotenju sledi. Še več, ena izmed večjih napak, ki se je pripetila

tekom ogleda je, da so pozabili fotografirati odtis copata in njegovo lego poleg

trupla. Znanost natančno navaja, da je potrebno najprej napraviti splošno

fotografijo, na kateri se vidi poloţaj sledi v prostoru, sled je označena s številko, ob

sledi pa je poloţeno tudi merilo. Sledi fotografiranje iz večje in iz srednje razdalje

ter iz bliţine z namenom, da se kasneje ne porajajo dvomi glede obstoja sledi na

kraju kaznivega dejanja. V primeru Tekačevo so se pojavili očitki, da so bili dokazi

podtaknjeni, saj naj mavčni odlitek sledi, najdene v mehki zemlji ob truplu v kleti

gospodarskega poslopja, ne bi bil fotografiran niti prvi niti drugi niti tretji dan. Za to

sled se je kasneje izkazalo, da je kronski dokaz v zadevi, izvedenci pa ne bi veliko

izvedeničili, če bi obrambi uspelo pri ugovarjanju sledem.

Tekom kazenskega postopka zoper Kamenika se niso pokazale le napake, ki so nastale

med ogledom kraja dejanja, ampak tudi, da izvedenci dejstva niso samo podajali,

kot njihovo glavno zadolţitev opisuje strokovna literatura, ampak so dejstva tudi

72

določali, saj je sodišče ocenjevalo, ugotavljalo in odločalo o tem, ali je sled na kraju

kaznivega dejanja pustilo Kamenikovo obuvalo ali ne, prav na podlagi izvedenskih

mnenj izvedencev v primeru. Sodišče namreč ni dovolj strokovno in znanstveno

podkovano z znanjem s področja preiskovanja sledi obuval, zato je, tako kot ji veleva

zakonodaja, postavilo izvedence za preiskavo sledi obuval, kot strokovnjake, ki to

strokovno in znanstveno znanje imajo. Izvedencev v primeru Kamenik je bilo več, vsi

so podali svoje mnenje, sodišče pa je z njihovimi mnenji pravzaprav ţelelo, da se

dokončno razčisti sporna vprašanja glede zamavčene sledi, in dobi odgovor, ali je

sled na tipkanem dopisu po velikosti mogoče povezati z zaseţenimi copati ali ne.

Izvedenci tako niso samo podajali dejstev o zamavčeni sledi in o velikosti sledi, do

katerih so prišli v postopku izvedeničenja sledi, ampak so tudi poskušali odgovoriti in

določiti, ali je sled na kraju kaznivega dejanja pustilo Kamenikovo obuvalo ali ne. Zdi

se, da je sodišče od njih ţelelo gotovi odgovor, na podlagi katerega bi lahko sprejelo

končno odločitev glede Kamenikove krivde, zaradi česar menim, da je izvedensko

mnenje pravzaprav postavilo kot daleč najpomembnejši dokaz nad drugimi dokazi. Po

drugi strani pa je v nevarnost postavilo načelo o prosti presoji dokazov, ki določa, da

sodišče pri svoji odločitvi ni vezano na izvedensko mnenje, da ni vezano na nobena

posebna formalna dokazna pravila o vrednosti izvedenskih mnenj.

Poleg tega, da se je izkazalo, da izvedenci dejstva tako podajajo kot tudi določajo,

pa se je v primeru Kamenik tudi pokazalo, da s tem vodilna vloga sodnika vedno bolj

prehaja v roke izvedencev kot nosilcev znanosti, sodniki pa zaradi naglega razvoja

naravoslovnih in tehničnih znanosti ter njihovega vključevanja v kazenski postopek,

postajajo vedno bolj nezmoţni samostojno odločati v primerih. Prav zaradi naglega

razvoja znanosti je od sodnika ţe danes teţko pričakovati znanje z vseh kompleksnih

znanstvenih področij, zato mislim, da bodo imela izvedenska mnenja, zaradi vedno

novega razvoja znanosti in tehnologije, tudi v prihodnje pomembnejšo vlogo in vedno

večjo dokazno vrednost.

Tekom sojenja se je tudi pokazalo, da je zaradi različnega obravnavanja, različno

uporabljenih metod in različnih razlag rezultatov preiskav sledov obuval, prišlo do

različnih mnenj, čeprav so vsi izvedenci izvedeničili isto sled in isto sporno obuvalo.

Prav zaradi različnih izvedenskih mnenj, ki so se pojavila tekom sojenja, se mi pojavi

vprašanje glede uporabnosti teh izvedenskih mnenj za sodišče. Koliko so izvedenska

mnenja izvedencev za preiskavo sledi obuval sploh uporabna za sodišče, če si sodišče

z njimi, zaradi različnih pravil podajanja rezultatov, ne more pomagati, ker še vedno

puščajo senco dvoma? Sodnica Lešnikova je tekom sojenja pojasnila, da izvedensko

mnenje izvedenca sodišče preverja z izvedenskim mnenjem drugega izvedenca,

73

sodišče pa za obsodbo potrebuje brezhiben dokaz in ne le indic. Od rezultatov

izvedenca za preiskavo sledi obuval je odvisno marsikaj, tudi usoda obtoţenega v

kazenskem postopku, zato različne lestvice in interpretiranje rezultatov »ujemanje

morda obstaja«, »morda pa tudi ne«, niso dovolj, saj lahko takšno mnenje poda tudi

oseba, ki ji je preiskovanje sledov obuval tuje. Številna znanstvena literatura je

klasični pristop označila za povsem neprimernega, nelogičnega in pravzaprav tudi

neznanstvenega, ker za relavantno populacijo šteje svetovno populacijo, kar pa je

povsem nepotrebno, saj se lahko relavantno populacijo zoţi na podlagi drugih

dokazov. S tega zornega kota se mi zato postavlja še dodatno pereče vprašanje, na

kakšen način naj bi pravzaprav izvedenci odgovorili. Ali lahko ponudijo odgovor na

zastavljeno vprašanje z »da« ali »ne«? Glede na vse zapisano v diplomski nalogi,

interpretiranje rezultatov ni tako preprosto dejanje, takratna ureditev tega področja

se je izkazala za neprimerno, izvedenstvo za preiskovanje sledi obuval pa je

neločljivo povezano z dokaznim postopkom v kazenskem postopku in predstavlja

dokaz na sodišču. Menim, da bi bilo podajanje rezultatov preiskav sledi obuval z »da«

ali »ne« gotovo najbolj uporabno za sodišče, a hkrati precej tvegano, saj odgovora

zahtevata popolno gotovost, ob obstoju kančka dvoma pa ju izvedenec ne more več

uporabiti. Ţe sam konkretni primer je pokazal, da ni tako enostavno odgovoriti z

»da« ali » ne« na vprašanje, ali je sled na kraju kaznivega dejanja pustilo

Kamenikovo obuvalo ali ne. Po drugi strani pa tudi nisem popolnoma prepričana v

podajanje rezultatov v obliki večstopenjskih lestvic, saj me v to nikakor ni prepričala

strokovna rutina, ki glede na konkretni primer kaţe, da se izvedenci niso mogli

zediniti niti takrat, ko so za podajanje rezultatov uporabili isti pristop.

Problematičnost večstopenjskih lestvic je namreč ravno v tem, da lahko npr.: v eni

drţavi sodni izvedenec poda mnenje glede na osemstopenjsko lestvico, v drugi pa

glede na dvanajstopenjsko lestvico, odvisno koliko stopenjsko lestvico ima drţava.

Tudi če je v obeh primerih stopnja ujemanja 6, se ju ne sme enačiti, saj ne pomenita

isto. Zato menim, da bi morala biti ENFSI – jeva lestvica obvezna vedno in ne samo

pri testih strokovnosti. Še več, potrebne bi bile poenotene smernice, ki bi določale

celoten postopek preiskave, obravnave in ocenjevanja sledi obuval. Tako npr.: ne bi

prišlo do nesoglasij, kot se je to zgodilo v primeru Kamenik, kjer se izvedenci med

seboj niso strinjali glede uporabe mikrosila za izdelavo odlitka. Slovenski forenzični

strokovnjaki so namreč za izdelavo odlitka sledi uporabili mikrosil, po mnenju

švicarskih izvedencev pa je ta primeren le za jemanje odtisov orodij in ne sledi

obuval. Vsi izvedenci bi se tako posluţevali enotnih postopkov izvedeničenja, enotnih

načinov vrednotenja in primerjanja odtisov ter podajanja dokazov po ENFSI – jevi

74

lestvici, kar bi posledično privedlo do laţjega in bolj sistematičnega interpretiranja

rezultatov, večje uporabnosti za sodišče pri sprejemanju končne odločitve ter manjše

zmede na sodišču, zaradi različnih mnenj. Hkrati pa se je potrebno zavedati, da z

razvojem novih tehnologij ne napreduje samo znanost, ampak se pojavljajo tudi

dodatne moţnosti za kazniva dejanja in nove oblike kriminala, zato tako celotno

pravosodje kot tudi forenzična in izvedenska stroka, tega ne smejo zanemariti.

Skupne smernice bi bilo potrebno vedno posodabljati in prilagajati razvoju, kar pa je

lahko dober izziv.

7 Zaključek in verifikacija hipotez

S študijo primera Kamenik sem v diplomski nalogi lahko obravnavala temo dokazne

vrednosti izvedenskih mnenj. Za izbrano temo sem se odločila, ker so se v primeru

pojavila različna izvedenska mnenja forenzičnih strokovnjakov za preiskovanje sledi

obuval, ki se glede sledi obuvala Nike air max nikakor niso mogli zediniti, in ker je

dokazovanje potekalo pravzaprav samo z izvedenskimi mnenji. Ugotavljam, da so

izvedenska mnenja izredno pomemben pripomoček za sodišče pri sprejemanju

končne odločitve, a hkrati sodnikova odločitev ni nič laţja, navkljub dvema, tremi ali

večimi izvedenskimi mnenji, oz. je sodnik še vedno tisti, ki se mora odločiti glede

krivde in utemeljitev podkrepiti z ustreznimi dokazi. Dodatno pa ugotavljam, da ima

sodišče teţave s presojanjem in sprejemanjem izvedenskih mnenj, kadar ima v isti

kazenski zadevi več izvedencev.

Skozi pregled literature sem ugotovila, da je izvedensko mnenje izvedenca za

preiskavo sledi obuval visoko strokovno in odgovorno delo, ki zahteva strokovnjaka s

področja preiskovanja sledi obuval. Je izvor relavantnih dejstev, objektiven dokaz,

podvrţen načelu o prosti presoji dokazov, in rezultat dela forenzičnega strokovnjaka,

ki s pomočjo konceptov forenzične znanosti in visoko napredne tehnologije ovrednoti

sledi obuval. Sodelovanje sodišča in izvedenca za preiskavo sledi obuval je danes

pravzaprav ţe nuja, saj sodnik ne poseduje znanja in nima izkušenj, kot jih ima

forenzični strokovnjak, s strani sodišča pa so za sprejem izvedenskega mnenja

odločilnega pomena strokovna utemeljitev, logičnost in prepričljivost argumentov.

Formalni pogoj za odreditev izvedenstva je pisna odredba, ki mora vsebovati

natančno določen in opredeljen predmet izvedenstva, saj je od kvalitetno izdelanega

izvedenskega mnenja odvisna usoda obtoţenega v zadevi, zato mora izvedenec

delovati v strogih etičnih okvirih, za svoje delo pa je v skladu z zakonom, prisego in

kodeksom kazensko, odškodninsko in disciplinsko odgovoren. Do tega pa ne more

75

priti, če oba obvladata svojo metodo dela, če razumeta svojo vlogo v kazenskem

postopku, če ločita kdo ocenjuje in kdo daje podlago za ocenjevanje. Problematika

izvedenskih mnenj izvedencev za preiskavo sledi obuval se kaţe predvsem v

nerazumevanju mnenj, neenotnih standardih za podajanje rezultatov ter nesoglasjih

glede primernosti posamezne lestvice za interpretacijo rezultatov. Vse to namreč

vpliva na moč dokazov na sodiščih.

7.1 Verifikacija hipotez

V hipotezi 1 sem predvidela, da praviloma ni dokazovanja, da je določeno sled

obuvala pustilo določeno obuvalo, brez izvedenskih mnenj.

Hipotezo številka 1 potrjujem.

Ugotovitev: ZKP priznava izvedensko mnenje kot moţno dokazno sredstvo, hkrati pa

ne postavlja nobene omejitve, ki bi preprečevala izrek odločitve samo na podlagi

izvedenstva. Sodišče sicer samo odloča katera dejstva bo štelo za dokazana v skladu z

načelom o prosti presoji dokazov, svobodno pa je tudi pri tem, kolikšna količina in

kakšna kakovost dokazov je potrebna za to, da bo določeno dejstvo štelo za

dokazano. Sodnik sam ni dovolj strokovno in znanstveno podkovan z znanjem s

področja preiskovanja sledi obuval, da bi lahko sam presodil ali je določeno obuvalo

pustilo sled na kraju kaznivega dejanja ali ne. Zakonodaja mu dovoljuje, da postavi

izvedenca za preiskavo sledi obuval, ki to znanje in strokovnost ima. Le – ta opravi

forenzično preiskavo primerjave sledi obuvala z zaseţenim obuvalom. Rezultat

njegovega izvedeničenja pa je izvedensko mnenje, posebno in priviligirano dokazno

sredstvo, s katerim se ugotovi pravno relavantna dejstva, pomembna za sodnikovo

končno odločitev. Tudi v primeru Kamenik se je pokazalo, da sodnik, zaradi

pomanjkanja znanja, ni mogel presoditi ali je Kamenikovo obuvalo pustilo sled na

kraju dejanja v Tekačevem ali ne, zato je dokazovanje potekalo z izvedenci in

njihovimi strokovnimi mnenji.

V hipotezi 2 sem predvidela, da izzivanje, zavarovanje in označevanje odtisov

podplatov pomembno vpliva na nadaljno vrednotenje, primerjavo in identifikacijo

sledi obuval.

Hipotezo 2 potrjujem.

Kriminalistični tehniki morajo ustrezno izzvati, zavarovati in evidentirati sledi, da jih

bodo lahko kasneje izvedenci za preiskavo sledi obuval vrednotili, opravili

primerjavo, identificirali ter v izvedenskem mnenju podali rezultat primerjave med

76

sledjo obuvala, najdeno na kraju kaznivega dejanja, in zaseţenim obuvalom.

Neustrezno izzivanje, zavarovanje in evidentiranje sledi vodi v uničenje in

pomešanje sledi, izvedenec pa ne more izvedeničiti tistega, kar ni bilo odkrito,

pomešano ali uničeno. V primeru Kamenik, nemški forenzik ni izvedeničil enako

kakovostnega materiala, kot ga je imel na razpolago slovenski izvedenec, ki je

izvedeničil prvi. Tridimenzionalna sled obuvala Nike air max je sicer bila zavarovana

z mavčnim odlitkom, a očitno ne dovolj kakovostno, kar je lahko tudi razlog za

razlike v številu najdenih individualnih značilnosti (Drašler jih je našel 7, Braune 4),

rezultat pa so lahko različno vrednotenje in identifikacija sledi ter različno

izvedensko mnenje.

V hipotezi 3 sem predvidela, da lahko izvedenci za preiskavo sledi obuval podajajo

različna izvedenska mnenja v istem primeru, tudi kadar izvedeničijo isti predmet

izvedenstva.

Hipotezo 3 potrjujem.

Ugotovitev: Lahko se zgodi, da v istem primeru izvedenci podajo različna izvedenska

mnenja, čeprav izvedeničijo isti predmet izvedenstva. Razlog tiči v različno

uporabljeni metodologiji primerjave rezultatov in različnih pristopih podajanja

rezultatov izvedeničenja. Primer Kamenik je jasno pokazal, da so se izvedenska

mnenja glede sledi obuvala Nike air max razlikovala prav zaradi različno uporabljenih

metodologij, saj so švicarski izvedenci z drugačno metodo iskanja individualnih

značilnosti, kot slovenska izvedenca, prišli do drugačnih zaključkov. Podobno je

zaradi različnih načinov interpretiranja rezultatov preiskav sledov obuval, prišlo do

različnih mnenj v primeru.

77

8 Uporabljeni viri

Andalo, F.A., Calakli, F., Taubin, G. in Goldenstein, S. (2011). Accurate 3D Footwear

Impression Recovery From Photographs. 4th International Conference on

Imaging for Crime Detection and Prevention. Pridobljeno na

http://mesh.brown.edu/taubin/pdfs/Andalo-icdp2011.pdf

Australian School Innovation in Science, Technology and Mathematics. (2009).

Impressions – introducton to tracks, footprints and plaster casts. Pridobljeno

na http://www.clt.uwa.edu.au/__data/page/112506/fsp08_impressions.pdf

Bavcon, L. (2003). Pravo. Ljubljana: Cankarjeva zaloţba.

Bodziak, W.J. (1995). Footwear impression evidence. Boca Raton, Florida: CRC Press.

Bodziak, W.J. (2000). Footwear marks. J.A. Siegel (ur.), Encyclopedia of forensic

sciences. San Diego: Academic Press, 1195 – 1205.

Čebokli, A. (25.3.2012). Slovenski CSI ali kako so filmi le filmi – reportaţa iz

Nacionalnega forenzičnega laboratorija (1.del). Rtvslo.si. Pridobljeno na

http://www.rtvslo.si/znanost-in-tehnologija/slovenski-csi-ali-kako-so-filmi-le-

filmi-reportaza-iz-nacionalnega-forenzicnega-laboratorija-1-del/279657

Deţman, Z. in Erbeţnik, A. (2003). Kazensko procesno pravo Republike Slovenije.

Ljubljana: GV zaloţba.

Einspieler, V. (28.3.2002). Eksperiment z mavčnim odlitkom. Delo.si. Pridobljeno na

http://www.delo.si/arhiv/eksperiment-z-mavcnim-odlitkom.html

Einspieler, V. (11.4.2002). V Švici bi bil to dober dokaz. Delo.si. Pridobljeno na

http://www.delo.si/arhiv/v-svici-bi-bil-to-dober-dokaz.html

Einspieler, V. (12.4.2002). Vsak na svojem bregu. Delo.si. Pridobljeno na

http://www.delo.si/arhiv/vsak-na-svojem-bregu.html

Einspieler, V. (15.4.2002). Na razpotju znanosti in stroke. Delo.si. Pridobljeno na

http://www.delo.si/arhiv/na-razpotju-znanosti-in-prakse.html

Einspieler, V. (4.6.2002). Švicarja sta izničila ključni dokaz. Delo.si. Pridobljeno na

http://www.delo.si/arhiv/svicarja-sta-iznicila-kljucni-dokaz.html

Einspieler, V. (5.6.2002). Copat se ni skrčil ali raztegnil. Delo.si. Pridobljeno na

http://www.delo.si/arhiv/copat-se-ni-skrcil-ali-raztegnil.html

Einspieler, V. (8.6.2002). Švicar ni mogel mirno spati. Delo.si. Pridobljeno na

http://www.delo.si/arhiv/svicar-ni-mogel-mirno-spati.html

Einspieler, V. (5.6.2003). Nemec bliţje Slovencu. Delo.si. Pridobljeno na

http://www.delo.si/arhiv/nemec-blizji-slovencu.html

Einspieler, V. (6.6.2003). Posiljeni izvedenec. Delo.si. Pridobljeno na

78

http://www.delo.si/arhiv/posiljeni-izvedenec.html

Einspieler, V. (7.6.2003). Morilec je še vedno na prostosti. Delo.si. Pridobljeno na

http://www.delo.si/arhiv/morilec-je-se-vedno-na-prostosti.html

Einspieler, V. (21.4.2004). Se bo proces desetletja vrnil na začetek? Delo.si.

Pridobljeno na http://www.delo.si/arhiv/se-bo-proces-desetletja-vrnil-na-

zacetek.html

Einspieler, V. (20.6.2007). Športni copati postajajo sodna znamenitost. Delo.si.

Pridobljeno na http://www.delo.si/arhiv/sportni-copati-postajajo-sodna-

znamenitost.html

Einspieler, V. (11.9.2008). Kamenikov copat spet »doma«. Delo.si. Pridobljeno na

http://www.delo.si/arhiv/kamenikov-copat-spet-doma.html

Evett, I. (1998). A Bayesian approach to interpreting footwear marks in forensic

casework. Science & Justice, 38(4), 241 – 247.

Evropsko sodišče za človekove pravice, (13.9.2008). Odločba v zadevi Kamenik zoper

Republiko Slovenijo, 6819/02. Strasbourg. Pridobljeno na

http://www2.gov.si/dp-

rs/escp.nsf/e868d16f2fedf171c1256bdd004936b6/256f7d5d7a124463c125744e

004519f2?OpenDocument

Gerjevič, A. in Udovič, B. (2003). Harmonizacija in standrdizacija protokolov pri

interpretaciji rezultatov forenzičnih preiskav sledi obuval. Varstvoslovje, 5(1),

23 – 29.

Golja, J. (2000). Izvedenec za področje kriminalističnotehničnih preiskav. Dnevi

varstvoslovja, 1, 249 – 252.

Golja, J. ( 2007). Kriminalističnotehnični dokaz. A. Dvoršek in L. Selinšek (ur.),

Problemi dokazovanja v zahtevnih kazenskih postopkih (str. 131 – 138).

Maribor: Pravna Fakulteta, Fakulteta za varnostne vede.

Gorkič, P. in Šugman Stubbs, K. (2010). Dokazovanja v kazenskem postopku.

Ljubljana: GV Zaloţba.

Gros, N. (1995). Normalna hoja in osnove za ocenjevanje patološke hoje. Ljubljana:

Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo.

Horvat, Š. (2004). Zakon o kazenskem postopku s komentarjem. Ljubljana: GV

Zaloţba.

Fraser, J., Williams, R. (2009). Handbook of Forensic Science. Cullompton: Willan.

Jelenc – Puklavec, A. (2000). Nekaj procesnih vprašanj o izvedenstvu. Pravosodni

bilten, 2, 53 – 69.

Jonasson, L. (2010). Shoeprint test 2 Report. The information Bulletin for

79

Shoeprint/Toolmark Examiners, 16(1). Pridobljeno na

http://www.poliisi.fi/intermin/hankkeet/wgm/home.nsf/files/Vol16_1_2010

/$file/Vol16_1_2010.pdf

Kanduč, Z. (2005). Kriminaliteta, družbeno nadzorstvo in postmodernizacijski

procesi. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.

Maver, D. (2004). Kriminalistika: uvod, taktika, tehnika. Ljubljana: Uradni list

Republike Slovenije.

Modly, D. (1997). Odrejanje in vodenje izvedenstva ter vrednotenje izvedenskih

izvidov. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 48(1), 69 – 74.

Nacionalni forenzični laboratorij. (2010). Katalog forenzičnih preiskav. Policija.si.

Pridobljeno na

http://www.policija.si/images/stories/GPUNFL/PDF/KatalogForenzicnihPreis

kav.pdf

Nacionalni forenzični laboratorij. (2010). Kodeks ravnanja forenzičnega strokovnjaka.

Policija.si. Pridobljeno na

http://www.policija.si/images/stories/GPUNFL/PDF/KodeksRavnanjaForenzic

negaStrokovnjaka.pdf

Nacionalni forenzični laboratorij. (2010). Seznam forenzičnih preiskav. Policija.si.

Pridobljeno na

http://www.policija.si/images/stories/GPUNFL/PDF/DAKseznam.pdf

Novak, F. in Dvoršek, A. (2008). Dokazna vrednost sledov podplatov obuval. A.

Dvoršek in L. Selinšek (ur.), Praktični problemi dokazovanja v kazenskem

postopku (str. 79 – 99). Maribor: Pravna fakulteta, Fakulteta za varnostne

vede.

Novak, M. (2003). Center za kriminalistično tehnične preiskave. Pravna praksa,

22(20), 36 – 37.

Peterson, J.L. (30.7.2012). Use of Forensic Evidence by the Police in Courts. US

Department of Justice, National Institute of Justice. Pridobljeno na

https://www.ncjrs.gov/pdffiles1/pr/107206.pdf

Piano, B. (5.3.1997). Morilec pobil vse domače. Delo, str. 50.

Piano, B. (6.3.1997). Morilec ni nič pomišljal – vse domače je postrelil. Delo, str. 50.

Piano, B. (7.3.1997). Policisti niso vpleteni v umor v Tekačevem. Delo, str. 50.

Piano, B. (17.3.1997). Dva osumljenca so po dveh dneh ţe izpustili. Delo, str. 50.

Poţar, D. (1991). Osnove kazenskega procesnega prava (kratek kurz in repetitorij).

Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.

Praprotnik, R. (3.2.2003). Policija – zmotljiva ali ne? Delo.si. Pridobljeno na

80

http://www.delo.si/arhiv/policija-zmotljiva-ali-ne.html

Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. (2002). Uradni list RS, (7/02).

Shaler, R.C. (2009). Impression (Pattern) Evidence. Strengthening the Forensic

Science – A Path Forward. Pridobljeno na

https://onlinecourses.science.psu.edu/frnsc200/sites/onlinecourses.science.

psu.edu.frnsc200/files/u3/Impression_Evidence_10_30_09.pdf

Smernice za izdajo sodnih odločb za izdelavo izvedenskih mnenj. (25.7.2012). Ip-

rs.si. Pridobljeno na http://www.ip-

rs.si//fileadmin/use_upload/Pdf/Smernice_sodni_izvedenci.pdf

Smrkolj, V. (1993). Nemerljive kategorije v izvedenstvu telesnih poškodb. Medicina

in pravo: izbrana poglavja. Maribor: Slovensko zdravniško društvo, Pravniško

društvo.

Stamejčič, D. (11.3.1997). V Tekačevem sestavljajo mozaik okrutnega zločina. Delo,

str. 50.

Trampuš, Z. (2000). Izvedenstvo – procesni vidik. Pravosodni bilten, 3, 43 – 56.

Vipotnik, M. (5.6.2011). Krvava sled copata ni edina. Dnevnik.si. Pridobljeno na:

http://www.dnevnik.si/kronika/24605

Wall, W. (2009). Forensic science in court: The role of Expert Witness (1st ed).

Chippenham: Wiltshire.

Weston, P.B. in Lushbaugh, C.A. (2003). Criminal Investigation: basic perspectives.

New Jersey: Pearson Education, Inc.

Zakon o kazenskem postopku. (1994). Uradni list RS, (63/94).

Zakon o pravdnem postopku. (1999). Uradni list RS, (26/99).

Zakon o sodiščih. (1994). Uradni list RS, (19/94).

Zemljić, V. (1995). O izvedenstvu. Pravosodni bilten, 4-5.

Zobec, Ţ. (1985). Komentar zakona o kazenskem postopku s sodno prakso. Ljubljana:

Gospodarska zaloţba.