AN - ANALIZA

DELIBERATIVNA/POSVETOVALNA

DEMOKRACIJA

Pripravila: Dr. Katarina Žagar Številka naročila: 14/2013 Descriptor/Geslo: demokracija/democracy Datum: 29. 10. 2013 Gradivo ne predstavlja uradnega mnenja Državnega zbora

2

"To je sistem vladanja v katerem se o vseh javnih stvareh odloča na skupni razpravi." (Joshua Cohen)1

1 UVOD S POJMOVNO OPREDELITVIJO Civilna družba se vse bolj odziva na družbeno dogajanje, predvsem pa se kritično odziva na javno upravljanje na vseh ravneh. Razloge, ki prispevajo k večji angažiranosti državljanov, lahko iščemo tudi v vsesplošni gospodarski krizi in krizi demokracije. Z dosedanjim načinom vladanja so državljani vse bolj nezadovoljni in to kljub uveljavljenim oblikam neposredne demokracije, kot so: referendum, peticije, zbori, ljudska iniciativa ipd. Pojavlja se vse več zahtev po novih oblikah vključevanja javnosti v odločanje.2 Govorimo lahko tudi o poizkusih uveljavitve elementov deliberativne/posvetovalne demokracije. Pojem deliberacije bi lahko opredelili kot: posvetovanje, premišljanje, preudarjanje, premislek, pretres oziroma če strnemo, razumemo deliberacijo predvsem kot strokovni razpravo o določeni stvari ali o problemu.3 Gre za proces odločanja, v katerem imajo državljani ključno vlogo; izražajo svoja mnenja, razpravljajo o relevantnih dejstvih z več zornih kotov. Pogovarjajo se, kritično razmišljajo o alternativah, ki jih imajo na voljo, in tako širijo svoje poglede (prim. Deliberative Democracy FAQ, spletno mesto) Deliberativna demokracija krepi glas ljudstva (državljanov) pri upravljanju javnih zadev ne glede na raso, starost idr. dejavnike. Državljani sodelujejo v razpravah, ki neposredno vplivajo na oblikovanje sprejetih odločitev, na odločanje politikov, kar pomembno vpliva na njihovo vsakdanje življenje in prihodnost (Deliberative Democracy FAQ, spletno mesto). Po razpoložljivih podatkih je pojem deliberativna demokracija prvi uporabil Joseph M. Bessette v delu "Deliberative Democracy: The Majority Principle in Republican Government, ki je bilo objavljeno leta 1980. Idejo je kasneje razvijal v delu "The Mild Voice of Reason" (1994). Pridružilo pa se mu je še več drugih avtorjev.4 Na primer John Dryzek, ki deliberativno demokracijo imenuje tudi diskurzivna demokracija. Gre za tip neposredne demokracije, v katerem politične odločitve oblikuje in sprejema ljudstvo skozi proces deliberacije ali razprave, ki poteka v javni sferi (Deliberativna demokracija, spletno mesto). Poleg avtorjev, ki se ali so se ukvarjali z deliberativno demokracijo v bližnji preteklosti lahko definicijo poiščemo tudi na različnih spletnih mestih posameznih organizacij, ki se aktivno ukvarjajo z modeli deliberativne demokracije. Na spletni strani Participedie (Paul Nollen) deliberativno demokracijo (ali diskurzivno demokracijo) opredeljujejo kot obliko demokracije, v kateri je javno posvetovanje ključnega pomena za sprejemanje legitimnih odločitev (za odločanje). Vključuje elemente tako predstavniške kot neposredne demokracije. Od tradicionalne demokratične teorije se razlikuje v

1 Gl. spletno mesto: Deliberativna demokracija - demokratski iskorak ili mlaćenje prazne slame? 2 Zahteve po vse večjem vključevanju državljanov v reševanje javne problematike oziroma po večjem neposrednem vključevanju v procese javnega upravljanja imajo tudi protestniki (več o tem v 5. poglavju). 3 Podobno opredelitev zasledimo tudi v angleško-slovenskem slovarju. 4 Med avtorje, ki so pomembno prispevali k razvoju modela deliberativne demokracije sodijo tudi: Jon Elster, Jürgen Habermas, David Held, Joshua Cohen, John Rawls, Amy Gutmann, James Fishkin, Dennis Thompson in Seyla Benhabib, Ethan Leib, David Estlund and Robert B. Talisse. V Sloveniji so svoj prispevek dodali npr.: Andrej A. Lukšič, Andrej Pinter, Simon Delakorda, Nenad Miščević, Irena Sovdat, Anže Šinkovec (Deliberativna demokracija, spletno mesto in Participedia, spletno mesto).

3

tem, da je glavni vir legitimnosti zakona v tem, da se o njem ne glasuje, temveč so rešitve oblikovane v procesu javnih posvetovanj (gl. Participedia, spletno mesto). Na svetovnem spletu mestu zasledimo tudi delovanje posebnega Konzorcija za deliberativno demokracijo (Deliberative Democracy Consortium), ki združuje vodilne organizacije in strokovnjake, ki delajo na področju posvetovanja in sodelovanja z javnostmi (več kot 50 fundacij, neprofitnih organizacij in univerz), podpira raziskovalno dejavnost in spodbuja napredek posvetovalnih postopkov na vseh ravneh oblasti po vsem svetu (gl. The Deliberative Democracy Consortium, spletno mesto). Lyn Carson meni, da samo glasovanje ni dovolj. Demokratično izvoljena oblast bi morala svojim državljanom zagotoviti pravico do udeležbe pri kolektivnem odločanju oziroma možnosti za skupno razpravo o vsebini političnih odločitev. Ker doslej ni bilo organiziranega množičnega odločanja na ta način, je treba uvesti inovacije za povečanje udeležbe državljanov. Te je mogoče organizirati na številne zanimive načine kolektivnega odločanja, kot so: porote državljanov, konsenzualne (soglasne) konference, posvetovalne ankete in "mestna srečanja 21. stoletja." Odločanje ni le razprava, je več kot dialog. Posvetovanja so pogovori o zadevah, kjer se načrtno prizadeva za soglasje. V ospredju je javni in ne zasebni interes. Pomembni sta kakovost in globina pogovorov (Deliberative democracy, explanation, spletno mesto). Deliberativno demokracijo lahko torej razumemo kot dopolnitev "klasične demokracije." Čeprav se zdi, da gre za novejši pojav (kot rečeno je pojem deliberativne demokracije med prvimi omenjal Joseph M. Bessette leta 1980, pa tudi Jon Elster, Habermas in drugi) obstaja vrsta strokovnih, znanstvenih prispevkov, člankov in drugih del na to temo. Relevantne smo preučili, da bi poleg pojma deliberativne (posvetovalne) demokracije lahko osvetlili še naslednje:

- nekatere modele deliberativne demokracije, - probleme (omejitve) deliberativne demokracije, (pomisleke, izkušnje in kritike), - tuje izkušnje z vpeljevanjem posvetovanja in sodelovanja z državljani, vključno s

praksami uveljavljanja deliberativnih elementov v nekaterih parlamentih, - predloge skupin iz protestniškega gibanja glede načinov vključevanja državljanov v

procese odločanja in primerjava koncepta deliberativne demokracije z nekaterimi pobudami protestnikov.

2 MODELI DELIBERATIVNE DEMOKRACIJE V razpoložljivih virih je mogoče najti nekaj modelov deliberativne demokracije. V nadaljevanju predstavljamo tri.5 2. 1 Model deliberacije po Jamesu Fishkinu Fishkin6 je model zasnoval na praktičnih izvedbah deliberativne demokracije v več kot 15 letih v različnih državah. Navaja pet lastnosti, ki so pomembne za legitimno razpravo:

5 V celoti povzeto po Deliberative Democracy, spletno mesto. 6 Redni profesor na Oddelku za komunikacije na Stanfordski univerzi (gl. http://en.wikipedia.org/wiki/James_Fishkin).

4

1. Informacije: vsem udeležencem morajo biti na voljo točni in ustrezni podatki. 2. Vsebinska uravnoteženost: različne situacije se primerja na osnovi dokazov. 3. Raznolikost: javnost upošteva vse možnosti, pomembne za obravnavano zadevo. 4. Vestnost : udeleženci iskreno pretehtajo vse argumente. 5. Enakovredna obravnava : stališča temeljijo na dokazih in ne na tem, kdo se zanje zavzema. Deliberativna razprava mora torej biti: informativna in argumentirana (argumenti morajo biti podprti z dejstvi), uravnotežena (argumenti se morajo soočiti z nasprotnimi argumenti), udeleženci morajo biti pripravljeni za pogovor, spoštljivi in kulturni, razprava mora biti tudi celovita (obravnava z vseh zornih kotov), zajeti mora velik del prebivalstva (gl. James Fishkin in Robert Luskin7 v: Deliberative Democracy, spletno mesto). Po Fishkinovem mnenju morajo biti v proces deliberacije vključeni državljani, deliberativna demokracija pa predstavlja podtip neposredne demokracije.

2. 2 Izsledki (model) Joshua Cohena Josuha Cohen8 je v prispevku Deliberacija in demokratična legitimnost (Deliberation and Democratic Legitimacy)9 predstavil pogoje, ki po njegovem predstavljajo temeljne principe teorije deliberativne demokracije. Temeljne značilnosti deliberativne demokracije so na primer:

- odvija se kot neodvisno druženje s pričakovanim nadaljevanjem, - razprava državljanov je odločilen dejavnik pri oblikovanju predpisov, - zaveza k spoštovanju pluralizma vrednot in ciljev, - državljani razumejo deliberacijo kot vir legitimnosti, - vsak član priznava in spoštuje sposobnost deliberacije drugih članov.

Po Cohenu je posvetovalna demokracija več kot teorija legitimnosti. Da bi dosegli "idealno razpravo," so pomembni dejavniki, kot so:

- razprava je prostovoljna: udeleženci sodelujejo pri oblikovanju odločitev in niso vezani na kakršnekoli predhodne norme ali zahteve,

- udeleženci razprave morajo utemeljiti svoje predloge, predloge morajo sprejeti ali zavrniti,

- udeleženci so medsebojno enakovredni (ni hierarhije med njimi, kdorkoli lahko poda predloge, kritizira ipd.),

- cilj deliberacije je doseči racionalno soglasje, poiskati rešitve, ki so sprejemljive za vse, ki so se k takšnemu načinu odločanja zavezali. Če soglasja ni mogoče doseči, se odloča po principu večine.

V eseju o demokraciji in svobodi je Cohen leta 1998 ponovil mnoge od teh točk, poudaril je tudi pojem "razumnega pluralizma" - sprejemanje različnih, nezdružljivih svetovnih nazorov in pomen prizadevanj za deliberacijo, ki zagotavlja, da posamezniki v čim večji meri lahko sobivajo ob pogojih, sprejemljivih za vse (Deliberative Democracy, spletno mesto).

7 Po aktualnih podatkih izredni profesor na Univerzi v Michiganu (gl. http://www.utexas.edu/cola/depts/government/faculty/rluskin). 8 Študent Johna Rawlsa, ameriškega filozofa in vodilne osebnosti v moralni in politični filozofiji. (več: http://en.wikipedia.org/wiki/John_Rawls). 9 Gl. tudi http://philosophyfaculty.ucsd.edu/faculty/rarneson/JCOHENDELIBERATIVE%20DEM.pdf.

5

2. 3. Model po Amy Gutmann in Dennisu Thompsonu Deliberacija po tem modelu10 zajema elemente, ki jih najdemo v večini pojmovanj deliberativne demokracije. Opredeljujeta jo kot "obliko vladavine," v kateri svobodni in enakopravni državljani ter njihovi predstavniki utemeljujejo odločitve v procesu, kjer navajajo različne razloge, sprejemljive za vse strani in so splošno sprejemljivi. Njihov cilj pa je doseči odločitve, zavezujoče za vse prisotne, ki pa jih je mogoče v prihodnosti tudi spremeniti. Navajata štiri zahteve deliberativne demokracije:

1. Vzajemnost: razlogi morajo biti sprejemljivi, podani s strani svobodnih in enakopravnih oseb, ki si želijo pošteno sodelovanje.

2. Dostopnost: razlogi morajo biti javni, vsebina mora biti razumljiva. 3. Obveznost: postopek deliberacije vodi do sprejetja sklepa ali celo zakona. Ne gre le za

razpravo udeležencev zaradi posveta samega ali za širitev splošne izobrazbe. 4. Dinamičnost: možnosti za kasnejše spremembe morajo biti odprte (Deliberative

Democracy, spletno mesto). V nadaljevanju si oglejmo izkušnje z navedenimi modeli oziroma prednosti, pomanjkljivosti in omejitve deliberativne demokracije na splošno.

3 PREDNOSTI, POMANJKLJIVOSTI IN OMEJITVE (PASTI) DELIBERATIVNE DEMOKRACIJE Zagovorniki deliberativne demokracije verjamejo, da legitimna priprava zakonodaje lahko izhaja le iz javne razprave s civilno družbo. Zakaj je razprava pomembna?Javna razprava ima številne koristi: vodi v oblikovanje boljših politik, pomeni možnost pridobivanja novih znanj, poveča zaupanje javnosti in zmanjšuje konflikt ob uveljavitvi - implementaciji politike (Deliberative Democracy FAQ, spletno mesto). Susanna Haas Lyons11 v svojem razmišljanju o javni udeležbi v današnjem času kot praktik deliberativne demokracije opozarja na razkorak med teoretiki in praktiki. Navaja pa tudi prednosti kot so:

- udeleženci bolje poznajo oziroma zastopajo potrebe oseb, na katere se zadeva nanaša, - pojavljajo se nove ideje z angažiranjem ljudi z izkušnjami, - oblikujejo se kompromisne rešitve ipd.

10 Eno izmed njunih del ima naslov: Zakaj deliberativna demokracija? (Why Deliberative Democracy?). Knjiga je bila izdana leta 2004 na Univerzi Princeton (gl. http://en.wikipedia.org/wiki/Amy_Gutmann in http://www.gov.harvard.edu/people/faculty/dennis-thompson). 11 Praktičarka deliberativne demokracije. Gl. http://www.engaging.ly/the-disconnect-between-deliberative-democracy-theory-and-practice/.

6

V tabeli 1 prikazujemo predpostavke in omejitve deliberativne demokracije, kot jih navaja London (v Franz, 2003). Tabela 1: Predpostavke in omejitve deliberacije

PREDPOSTAVKE OMEJITVE

Deliberativni proces je nujen, da bi se

opredelila prava vprašanja in alternative

o določeni politični dilemi.

Deliberativni model ni dober okvir za

odločanje o temeljnih pravicah.

Deliberacija je najbolj pravičen sistem za

zmanjšanje razlik, saj moč argumenta ni

povezana s statusom posameznika.

Deliberacija je politično neučinkovita -

je samo "govor".

V deliberaciji obstaja večja možnost altruističnega

vedenja, saj je v središču skupno dobro.

Racionalnost in takšna reflekcija ni vedno

najboljši način za doseganje odločitev, ker

ne upošteva pomena intuicije.

Večina ljudi spremeni mnenje po tem, ko

o njem razpravljajo v javnosti.

Skupinske odločitve pogosto temeljijo na

konformnosti in ne na iskreni soglasnosti.

Ljudje naj bi laže prišli do skupnega jezika

z drugimi.

Skupine se pogosto gibljejo tako, da promovirajo

monolitičen sklop kolektivnih

vrednot, medtem pa ne upoštevajo manj-

šinskih pogledov in stališč manjšine.

Med deliberacijo je večja možnost, da bi

prišla na dan informacija, ki je ključna za

"zdravo" politiko.

Nekateri trdijo, da skupine ljudi, ki se posvetujejo

skupaj, ohranjajo nekakšen esprit

de corps, ko skupaj ustvarjajo številne

skupne iluzije, ki omejujejo kritično razmi-

šljanje.

Javna deliberacija je "protistrup" za instrumentalno

racionalnost, v kateri vse zasebne interese vidijo kot

nespremenljive.

Ker je čisti konsenz praktično nedosegljiv,

je potreben neki mehanizem za kopičenje

zamisli, kar pa je v nasprotju z namenom

deliberacije.

Zamisel deliberativne demokracije zahteva

široko javno participacijo, vendar veliko

ljudi ne želi participirati v javni razpravi.

Deliberativna demokracija ni izvedljiva v

sedanji masovni družbi.

Vir: London12

v: Franz D. (2003): Digitalna demokracija in politična kultura na primeru Slovenije, str. 35-36.

Moč posvetovalnih demokratičnih modelov je v tem, da se lažje vključi strokovno mnenje v politiko. Udeleženci imajo na voljo dovolj časa tako za razumevanje kot za razpravo, omogočen je znanstveni strokovni vpogled, predstavijo se različni, tudi nasprotujoči si argument ipd. (Deliberative Democracy, spletno mesto). Po mnenju zagovornikov (James Fearon)13 je naslednji argument moči posvetovalnih demokratičnih modelov, da bolj kot katerikoli drug model ustvarja idealne pogoje nepristranskosti, racionalnosti in znanja o pomembnih dejstvih. Bolj kot so izpolnjeni ti pogoji, večja je verjetnost, da so odločitve moralno pravilne. Deliberativna demokracija ima tako 12 London, Scott (1995): Teledemocracy vs. deliberative democracy à A comparative look at two models of public talk. 13 Profesor politologije in predsednik Oddelka za politologijo na Stanfordski univerzi (gl. http://en.wikipedia.org/wiki/James_Fearon).

7

epistemološke vrednosti: udeležencem omogoča moralno pravilno odločanje. Ta pogled zagovarja zlasti Carlos Nino14 (Deliberative Democracy, spletno mesto). Študije Jamesa Fishkina in drugih kažejo, da deliberativna demokracija pogosto privede do boljših rezultatov kot druge oblike demokracije. Posvetovalna demokracija je manj strankarska in nudi več razumevanja za nasprotne poglede, več spoštovanja, obrazložitve temeljijo na dokazih, pomeni večje možnosti za široko soglasje. Gre za spodbujanje socialne kohezije med ljudmi iz različnih okolij. Fishkin navaja obsežne empirične dokaze v podporo tezi, da se občutek za skupnost (občutek za javno) poveča. Nekdanji diplomat Carne Ross15 meni, da so razprave, ki izhajajo iz deliberativne demokracije, veliko bolj vljudne, temeljijo na sodelovanju ipd. Za Rossa je ključno, da imajo posvetovanja z državljani merljiv učinek na družbo (Deliberative Democracy, spletno mesto). Nekateri kritiki menijo, da deliberativna demokracija ne rešuje težav glasovanja. James Fishkin je leta 1991 v knjigi "Demokracija in Odločanje" (Democracy and Deliberation) predstavil način, kako uporabiti teorijo deliberativne demokracije v realnem svetu odločanja. Poimenoval jo je posvetovalna javnomnenjska raziskava. Statistično se izbere reprezentativni vzorec ljudi z namenom, da razpravljajo o določeni zadevi. Udeležence se prosi za izpolnitev ankete. Rezultate ankete se lahko uporabi kot nadomestilo za glasovanje. Takšnih javnomnenjskih raziskav je bilo v ZDA po izidu omenjene knjige opravljenih na ducate (Deliberative Democracy, spletno mesto). Med kritike deliberativne demokracije sodi tudi politični filozof Charles Blattberg,16 ki je kritiziral posvetovalno demokracijo iz razlogov kot so:

- pravila za razpravo deliberativne teoretike motijo, namesto da bi omogočila lažje, dobro in praktično razmišljanje,

- deliberativni demokrati uveljavljajo preveč ostro delitev med pravično in racionalno deliberacijo na eni strani ter med sebičnim in prisilnim pogajanjem na drugi strani,

- deliberativna demokracija spodbuja kontradiktorni odnos med državo in družbo, kar spodkopava solidarnost med državljani (Deliberative Democracy, spletno mesto).

Kritika gre tudi v smer, da imajo prednost tisti, ki so boljši retoriki (Deliberative Democracy, spletno mesto).

4 IZKUŠNJE NEKATERIH DRŽAV Vprašanje, ki si ga postavljamo je, zakaj je pristop deliberativne demokracije v državah vse bolj pogost? Na začetku 21. stoletja se demokracija sooča z velikimi spremembami. Voditelji na različnih nivojih javnega upravljanja se zavedajo, da je tradicionalni odnos med državljani in oblastjo nezadosten za reševanje javnih problemov. Tako so preizkusili več različnih državljanskih eksperimentov (civic experiments) - nekatere uspešno, nekatere ne, ki naj bi pomagali

14 Carlos Santiago Nino (1943–1993) iz Argentine je bil moralni, pravni in politični filozof (gl. http://en.wikipedia.org/wiki/Carlos_Nino). 15 Podpornik Parlamentarne skupščine ZN. Leta 2004 je ustanovil nevladno organizacijo Independent Diplomat

(http://en.wikipedia.org/wiki/Carne_Ross). 16 Profesor politične filozofije na univerzi v Montrealu (gl. http://en.wikipedia.org/wiki/Charles_Blattberg).

8

vzpostaviti demokratično in bolj učinkovito sodelovanje med državljani in oblastmi (Deliberative Democracy FAQ, spletno mesto) Po razpoložljivih podatkih (Deliberative Democracy FAQ, spletno mesto) uporaba elementov deliberativne demokracije narašča v Severni Ameriki, v zahodni Evropi in v drugih delih sveta. V največje, obsežnejše projekte je vključenih več deset tisoč državljanov. To omogoča tudi internet s širjenjem informacij in dostopom strokovne literature tudi povsem običajnim ljudem. Pred desetletjem so se skoraj vsi takšni projekti nanašali le na lokalna vprašanja, danes pa je vse več primerov, kjer so državljani vključeni v odločanje na lokalni (regionalni), državni oziroma zvezni ravni. Kdo je vključen v proces deliberativne demokracije? V tem procesu sodeluje vse več strokovnjakov in raziskovalcev, ki spodbujajo oziroma si prizadevajo za spremembe. Gre za različne svetovalce, strokovnjake za dialog, praktike za reševanje konfliktov in akademike iz različnih disciplin; so zagovorniki posvetovalne demokracije; zavzemajo se za pristop javnega odločanja in za reševanje problemov. Kot rečeno, se deliberativna demokracija nanaša na vse nivoje javnega upravljanja, pomembna je osredotočenost na vključevanje državljanov v odločanje pri reševanju določenega vprašanja (Deliberative Democracy FAQ). Preden nadaljujemo s konkretnimi primeri deliberativnega odločanja v posameznih državah omenimo projekt Europolis, ki je potekal znotraj na Evropske unije. Eksperiment je bil namenjen volivcem in se je nanašal na javno razpravo o boju proti podnebnim spremembam in priseljevanju. Vprašanje se je glasilo: Katere zastopnike bi ljudje volili, če bi bili o tem bolje seznanjeni, če bi več razpravljali in razmišljali o teh vprašanjih? Za izvedbo je bil izbran vzorec volivcev iz celotne Evropske unije (iz takratnih 27 držav članic). Tik pred volitvami so izvedli tridnevni dialog v Bruslju. Deliberacija je potekala o navedenih dveh vprašanjih: podnebne spremembe in priseljevanje. Volivci so razpravljali v 21 jezikih, preučili so ustrezno gradivo in zastavljali vprašanja strokovnjakom in politikom. Na koncu so svoje mnenje registrirali, svoje stališče so izrazili na vprašalniku zaupne narave. Do konca srečanja je veliko udeležencev spremenilo svoje stališče glede navedenih vprašanj, prav tako tudi namero glasovanja. Po tem poizkusu so državljani postali bolj obveščeni, spremenili so tudi občutek identitete kot Evropejci (več: Deliberative Pooling, spletno mesto).

4.1 Belgija

"...Kritični državljan ni nadloga, ampak priložnost..."17

Belgija nima neke tradicije deliberativne demokracije, a smo se vseeno odločili za prikaz, ker so zanjo značilna krajša ali daljša obdobja brez vlade. Iniciativo za deliberativno demokracijo opisuje Peter Vermeersch na spletnem mestu. Novembra leta 2011, ko je prispevek nastal, je bila Belgija že več kot 500 dni brez vlade. Kot odgovor na to politično krizo je neodvisna skupina belgijskih državljanov, nepolitikov, iz različnih družbenih slojev in iz različnih delov države, sprožila idejo o organiziranosti skupine G1000 - t. i. "veliki vrh državljanov," kar je pomenilo največjo aktivnost na področju deliberativne demokracije v Belgiji doslej. Za 11. 11. 2011 je G1000 združil naključni vzorec 1.000 belgijskih državljanov, da bi razpravljali o prihodnosti Belgije. Pripravili so 10 omizij s po 10 razpravljavci, ki so govorili o številnih

17

G1000, spletno mesto, str. 8.

9

temah, ki so bile opredeljene kot glavne zadeve. Teme so določili na podlagi izvedene raziskave. Razprave so olajšali moderatorji in prevajalci. V kasnejši fazi se je 24 naključno izbranih državljanov redno sestajalo z namenom oblikovanja začetnih iniciativ v konkretne predloge oziroma javne politike. Avtor prispevka verjame, da deliberativna demokracija ponuja zanimive načine za premagovanje mej predstavniške demokracije. V Belgiji skupina G1000 ne zanemarja dela parlamentov in strank, temveč si prizadeva za njeno dopolnitev. Organizatorji verjamejo, da lahko primer G1000 državljanom pokaže, da kljub politični krizi obstajajo tudi druge možnosti. Sodelovanje državljanov je pri tem ključnega pomena. Ob deliberativni demokraciji tradicionalne institucije predstavniške demokracije ne bodo odveč. Prav tako deliberativna demokracija ne bo rešila vseh problemov v demokratičnem sistemu, lahko pa bolj kot kdajkoli prej pokaže, da bi politiki in voditelji v sodobnih demokracijah, tudi v Belgiji, morali biti dovolj pogumni, da bi upoštevali in pridobili stališča in strokovno znanje običajnih državljanov (Vermeersch, 2011, spletno mesto). Projekt G1000 je trajal več kot leto in v Poročilu o delovanju in dosežkih G1000 (dostopnem na spletni strani) so zapisali, da želijo z njim tudi nadaljevati. G1000 se želi razvijati v stalno platformo za demokratične inovacije. Projekt podpirajo: več kot 800 prostovoljcev, 3000 sponzorjev in 12.000 simpatizerjev. Predanost državljanov, ki so bili za sodelovanje izbrani naključno, dokazuje, da se je treba soočiti oziroma se bolje spopasti z izzivi tega stoletja. Če bi izkoristili različne oblike participacije državljanov, bi družba imela veliko koristi. Izpostavljajo, da je v zdravi demokraciji govora o obojestranski odgovornosti, tako politikov kot državljanov. Obe strani bi se morali potruditi, da bi ustvarjali možnosti za demokratično razpravo (več: G1000, spletno mesto).

4. 2 Finska Na Finskem je bilo leta 2006 v mestu Turku izvedeno posvetovanje z državljani (posvetovalni eksperiment), kjer so razpravljali o vprašanju, ali naj zgradijo še šesto jedrsko elektrarno na Finskem. Na Finskem je bila to prva poizvedba z državljani, čeprav so že poznali prakse drugih držav. Pred posvetovanjem so naključno izbranim 2500 ljudem iz regije Turku poslali raziskavo o splošnih političnih vprašanjih in o energetski politiki in jih povabili k sodelovanju v posvetovalnem poskusu. V razpravi o jedrski energiji je dejansko sodelovalo 135 udeležencev. Na začetku so udeleženci prebrali "uravnotežene" informacije o jedrski energiji in poslušali strokovni odbor, sestavljen iz zagovornikov in nasprotnikov jedrske energije. Na panelu sta sodelovala dva strokovnjaka, ki podpirata jedrsko energijo, poslanec iz konservativne stranke Nacionalne koalicije in vodja službe za odnose z javnostmi jedrske elektrarne (TVO). Na drugi strani sta na panelu, poleg dveh strokovnjakov sodelovala še poslanec iz stranke Zelenih in predstavnik Združenja za varstvo narave. Vsak član skupine je na kratko predstavil stališča, zatem pa so udeleženci zastavljali vprašanja strokovnjakom. Kasneje je potekala razprava v 12 manjših skupinah, v katere so bili udeleženci naključno razdeljeni. Dve skupini sta bili rezervirani za švedsko govorečo manjšino. Skupine so bile

10

sestavljene iz 10 do 13 članov. Udeleženci so upoštevali pravila za razpravo, kot so: spoštovanje drugega mnenja in zagovarjanje lastnih pogledov. Usposobljeni moderatorji ne sodelujejo v sami razpravi. Na začetku je vsak udeleženec navedel svoj pogled, o katerem je želel razpravljati, sledila je prosta razprava na to temo. Razprave so trajala tri ure. Skupine so zatem prosili, naj odločijo o tem, ali bi bilo treba na Finskem zgraditi šesto jedrsko elektrarno. V šestih skupinah je odločanje potekalo s tajnim glasovanjem, v drugih šestih skupinah pa so oblikovali skupno izjavo. To je bila edina razlika med skupinami, postopek razprave je bil isti. V prvi skupini so člani lahko glasovali "za," ali "proti" ali pa so oddali prazne glasovnice. V drugi skupini je bil vnaprej določen postopek pisanja končnega poročila. Tovrstne razprave (posvetovalni eksperiment) imajo običajno namen doseči: soglasje (konsenzualna konferenca) ali glasovanje z javnomnenjsko raziskavo (porota državljanov, posvetovalne ankete). Finci so preizkusili oba pristopa, kar jim je omogočilo primerjavo kakovosti in učinkov različnih pristopov. Lahko so preučili dinamiko sprejemanja odločitev majhnih skupin. Z anketo so ugotavljali znanje o politiki znanje, učinkovitost , zaupanje, politično participacijo ipd. Udeleženci so bili glede vprašanj v povezavi z energijo kritični do uporabe šote, premoga in do gradnje šeste jedrske elektrarne. S sodelovanjem pri poskusu se je povečalo znanje s področja energije, okrepilo se je medsebojno zaupanje udeležencev oziroma pripravljenost za varčevanje z energijo ipd. ukrepe. Posvetovanje pa ni povečalo pripravljenost udeležencev za politično delovanje (Experiments on Democratic Deliberation, spletno mesto).18 Zanimive so tudi izkušnje z modeli odločanja znotraj parlamenta. Omenimo lahko delovanje Odbora za prihodnost, ki se sicer ukvarja predvsem z zadevami, ki so pomembne za prihodnji razvoj, vendar pa razvija tudi različne modele, vključevanja državljanov v odločanje, in izvaja raziskave ter ocenjuje posledice tehnološkega razvoja na družbo. Elemente deliberativne demokracije zasledimo v eni izmed njihovih zadnjih publikacij (Crowdsourcing for Democracy: A New Era in Policy-Making), kjer so predstavljene inovativne metode odločanja, v katerih sodelujejo državljani. Uvodoma je navedeno, da, da so ljudje vse bolj osveščeni, hkrati pa upada interes za politiko in za politično udejstvovanje. Zato so potrebni določeni novi koraki. Demokracijo je treba posodobiti z uporabo novih tehnologij. Ena izmed takšnih novih metod je t. i. metoda Crowdsourcing, ki uporablja moč in znanje državljanov (množic) prek interneta.19 Kot pove samo ime Crowdsourcing gre za sodelovanje državljanov pri zbiranju idej, razpravljanju, razvoju in celo izvajanju odločitev. Udeležba državljanov pri odločanju na takšen način ne nadomešča tradicionalneha demokratičnega odločanja in sodelovanja strokovnjakov, pač jih le dopolnjuje in podpira. Sodelovanje lahko prinese boljše odločitve. Več ljudi pomeni veliko več idej, kar je koristno za celotno skupnost (Tynkkynen v Aitamurto, 2012, spletno mesto. Skupina ljudi, ki sodeluje pri tej metodi, ni definirana, praktično lahko sodeluje vsak, ki ima dostop do interneta. To sicer pomeni, da nimajo vsi možnosti za sodelovanje, niti vsi ne vedo, da lahko sodelujejo. Ljudje so k sodelovanju povabljeni z oglasi, kot so:

18 Leta 2008 so izvedli še en eksperiment. Ta je bil zaradi velikih stroškov (poti in prenočevanja) virtualen, izveden prek spletnega foruma s pomočjo spletnih kamer in mikrofonov. Udeleženci so sodelovali v razpravi kar od doma oziroma z drugega dostopa do spletnega mesta. Eksperiment on-line je potekal z manj udeleženci - 79, starimi od 18 do 67 let, iz cele države. V vsaki skupini je bilo po 7 ljudi. Izvedba je bila podobna tisti iz leta 2006 (Experiments on Democratic Deliberation, spletno mesto). 19 Odločanje prek metode Crowdsourcing je lahko prostovoljno ali plačljivo. Avtorica se omejuje na prostovoljno metodo.

11

- Delite svoje mnenje, - Pošljite sliko ali - Rešite ta problem.

Možnost sodelovanja je praviloma časovno omejena. Udeležencem so na voljo tudi navodila, čeprav je sodelovanje zelo preprosto (več: Aitamurto, 2012, spletno mesto).

4. 3 Poljska Prvo deliberativno posvetovanje (Deliberative Poll) je na Poljskem potekalo v Poznanu, ko so razmišljali o upravljanju in uporabi stadiona (EURO 2012). Novembra 2012 se je v mednarodni trgovski hiši (International Trade Hall) sestalo 148 prebivalcev, da bi razpravljali o vprašanjih, pomembnih za upravljanje in uporabo omenjenega stadiona. Nekaj dni prej so sodelovali v raziskavi na to temo, ki je bila izvedena na reprezentativnem vzorcu 854 ljudi. Stadion je bil prenovljen za evropsko prvenstvo v nogometu leta 2012. Stroške obnove je bilo treba kriti iz javnih sredstev. Na posvet so bili od 9:00 do 18:00 ure, vabljeni vsi prebivalci Poznana, da bi razmislili o prednostih in slabostih glede naslednjih zadev: upravljanje, financiranje infrastrukture in objektov, dostopnost objekta in njegove okolice. Pred razpravo so udeleženci prejeli ustrezno informativno gradivo - najpomembnejše informacije o obravnavani temi. Gradivo je bilo usklajeno s strokovnjaki in zainteresiranimi stranmi. Dodatne informacije in znanje so lahko pridobili na dveh plenarnih zasedanjih na dan posvetovanja - strokovnjakom in politikom so lahko zastavljali vprašanja. Udeleženci so izrazili mnenje v anonimnih vprašalnikih, ki so jih izpolnjevali pred in po razpravah v skupini. Rezultati so omogočili pridobitev informacij o preferencah prebivalcev Poznana, opaziti pa je bilo mogoče tudi spremembe po tem, ko so prebivalci dobili informacije in se seznanili z argumenti "pro et contra". Udeleženci - prebivalci Poznana so bili izbrani po naključnem vzorcu. Vsak prebivalec je imel enake možnosti za sodelovanje. Ta metoda omogoča sistematično analizo mnenj udeležencev. Prve ugotovitve kažejo, da je bilo več takšnih udeležencev, ki se zanimajo za šport (več: The first Deliberative Poll in Poland, spletno mesto). 4. 4 Škotska V nadaljevanju prikazujemo institucionalizacijo javnih in državljanskih oblik razprave v škotskem parlamentu. Analiza se osredotoča na delovanje odborov z vidika deliberativne demokracije - oblike posvetovanj, ki so jih izvedli v letih od 1999 do 2009. Ugotovitve avtorjev (opirata se na empirične podatke) kažejo, da so odbori v škotskem parlamentu razmeroma uspešni v institucionalizaciji posvetovanj z državljani. Ta so bila inovativna, kompleksna in izvedena za različna področja. Vendar (tako avtorja) je ta optimizem treba omiliti z ugotovitvijo, da je ta sistem v zatonu (gl. Davidson in Stark, British Politics, 2011:155).20 Mansbridge (v: Davidson in drugi, 2011:159) navaja, da je v sistem posvetovanja zajet neformalni - vsakdanji govor, govor ki med državljani poteka v javni sferi na bolj formalen način, in strukturirane razprave, ki potekajo v okviru državnih institucij. Podobno meni Hendriks (prav

20 Avtorja v prispevku sicer obrazložita razloge za upad in nakažeta nekatere možnosti, priporočila za obstoj tega sistema v predstavniških institucijah.

12

tam), ki poudarja da razprava poteka prek množice medsebojno povezanih "diskurzivnih sfer", in opozarja na bistveno integrativno vlogo, ki jo igrajo tisti, ki so vključeni v t. i. "mešana" diskurzivna področja, ki povezujejo parlament, vlado, uradnike in predstavnike civilne družbe. Gre za spodbujanje in bogatenje idej med različnimi političnimi akterji, ki jih povezuje širši javni diskurz prek pogovorov do odločanja politične elite (Hendriks v Davidson in drugi, 2011:159). Avtorja prek analize prikazujeta, katere metode posvetovanj uporabljajo poslanci (različne dogodke, različne lokacije, udeleženci so različni). Škotska Ustavna konvencija (The Scottish Constitutional Convention), ki je določila izviren decentralizacijski načrt, poudarja, da si mora parlament prizadevati za vzpostavitev participativne demokracije, kar bo ljudem približalo parlament oziroma odločanje. Usmerjevalna posvetovalna skupina (The Consultative Steering Group) je organ, zadolžen za prenos vizije v parlamentarne postopke. Njihovo delo temelji na štirih ključnih načelih: delitev oblasti, odgovornost, odprtost in udeležba ter enake možnosti. Poudarek je na proaktivnem pristopu k škotskim državljanom. Ena zmed eksplicitnih priporočil za spodbujanje posvetovalnega načrta je bila ustanovitev Državljanskega foruma, ki pomeni institucionalizacijo posvetovalnega procesa med civilno družbo (skupinami državljanov), njihove poglede in stališča pa se potem posreduje v parlament. Posvetovalna skupina je sicer priporočila še več oblik participacije, deliberacije, poznane iz stroke (nekatere smo omenili v prejšnjih poglavjih), kot so: soglasne konference, posvetovalne javnomnenjske raziskave in t. i. porote državljanov. Kot rečeno, ugotovitve avtorjev temeljijo na podlagi empirične raziskave. Registrirala sta 267 deliberativnih dogodkov21 in več kot 110 posvetovalnih procesov.22 Menita, da so v okviru odborov znotraj parlamenta v veliki meri institucionalizirane oblike javne in državljanske razprave. Čeprav je narava in kakovost teh razprav zelo spremenljiva, ostaja dejstvo, da gre za veliko število primerov razprave z javnostmi - državljani, civilnimi interesnimi skupinami in poslanci, kar je zelo pomembno. Državne institucije so prizorišča, kjer se lahko razprava učinkovito institucionalizira. Upad posvetovanj je mogoče zaznati v volilnih letih 2003 in 2007 (več gl. Davidson in Stark, British Politics, 2011).

4. 5 Združene države Amerike Pričakovanja in zmožnosi državljanov v 21. stoletju terjajo nove pristope v političnem odločanju. Tako obstoječe pravne podlage, sprejete pred več kot 30 leti niso več ustrezne. Tako je delovna skupina23 pripravila nov predlog zakona s spremembami. Vsebino predloga predstavljamo. Razumeti ga je mogoče kot pomoč voditeljem, da bodo začeli posodabljati in krepiti pravne okvire za sodelovanje javnosti pri odločanju (Making Public Participation Legal Again, spletno mesto). Uvodoma so v osnutku Zakona o sodelovanju javnosti - državljanov (Draft State Public Participation Act) navedeni razlogi za spremembe. Na primer, dejstvo, da so znanje, spretnosti 21 Izraz "posvetovalni dogodek" se nanaša na katerikoli primer javne obravnave v okviru delovnega telesa, kjer sodeluje zainteresirana javnost (okrogle mize, poslovne konference). 22 Pri posvetovalnem procesu gre za uporabo določene oblike posvetovanja v povezavi s posamezno dejavnostjo odbora. Na primer, okrogle mize o raziskavah in razvoju, o socialnih podjetjih. 23 Delovna skupina za določitev pravnih okvirov in sodelovanje javnosti (Working Group on Legal Frameworks for Public Participation).

13

in sposobnosti v družbi razpršeni in da jih je treba usmeriti k skupnemu cilju; da javne službe (agency) in občinski organi lahko sodelujejo z javnostmi; da medsebojno sodelovanje vodi k učinkovitejšem in uspešnejšem izvajanju javnih storitev; da obstoječa zakonodaja postavlja omejitve glede interakcije med izvoljenimi organi in širšo javnostjo; da je prišlo do velikih sprememb v tehnologiji, ki omogoča večjo preglednost; da sodelovanje javnosti povečuje učinkovitost pri delovanju oblasti ter pripomore k reševanju problemov. Oglejmo si kratek povzetek predloga zakona po posameznih poglavjih. Javne politike Javne službe in občinske oblasti je treba spodbujati k zagotavljanju široke participacije - smiselnega sodelovanja javnosti v procesu oblikovanja politik. Zainteresirana javnost lahko prihaja iz javnega, zasebnega, neprofitnega sektorja. Gre za izvajanje možnosti sodelovanja pri upravljanju oziroma v političnem procesu, ki jih nudi zakon. Definicija participacije javnosti Sodelovanje javnosti vključuje pripombe javnosti ali javno obravnavo, pomeni kakršnokoli tehnološko podprto ali javno spletno sodelovanje, ki omogoča individualno ali skupinsko razpravo ali dialog med udeleženci. Diskrecijska pravica služb ali občinskega organa Vsak organ oblikuje svojo politiko sodelovanja javnosti, ki omogoča široko in smiselno vključenost javnosti v politični proces. Izbira določene oblike ali modela sodelovanja javnosti (anketa, posvetovalni sestanek, blog, itd.) je v rokah posameznega organa. Specialist za vključevanje javnosti Vodja vsakega organa imenuje posebno osebo t. i. specialista, ki je odgovoren za izvajanje politike vključevanja javnosti. Organ zagotovi usposabljanje za to osebo in za druge zaposlene, ki sodelujejo pri procesih vključevanja javnosti v odločanje. Sodelovanje Javne službe in občinski organi lahko sklenejo dogovore o sodelovanju pri izvajanju pooblastil in nalog v skladu z zakonodajo. V tem okviru (v okviru nalog, ki jih opravljajo samostojno) lahko sodelujejo tudi z javnostjo. Srečanja z javnostmi Javne službe, vodstvo, komisije lahko organizirajo srečanja odprta za širšo javnost. O dogodku se javnost obvesti tri dni vnaprej, srečanje lahko poteka v živo in se oddaja prek javnih medijev. Organi se teh srečanj lahko udeležijo, odgovarjajo na vprašanja in se odzivajo na ideje javnosti. Ne smejo pa sodelovati pri vsebinski razpravi. Organi lahko pridobljene podatke s strani javnosti preučijo in uporabijo pri naslednjem javnem srečanju (State Public Participation Act, spletno mesto).

5 DELIBERATIVNA DEMOKRACIJA IN PROTESTNIŠKA GIBANJA V SLOVENIJI Ko govorimo o deliberativni demokraciji in vstajniških - protestnih gibanjih bi lahko iskali določeno medsebojno povezanost med tema dvema pojavoma. Tudi v Sloveniji se soočamo z raznimi alternativnimi gibanji in razmišljanji pa tudi novimi političnimi strankami. Sicer pa (tako Offe v: Della Porta, 2005) so že v preteklosti raziskave pokazale, da so družbena gibanja povzročila kritike predstavniških institucij in predlagale alternativne modele demokracije.

14

V nadaljevanju navajamo le nekaj primerov. 5. 1 Gibanje pravična družba (GPD) Temeljni cilj civilnega združenja - Gibanje za pravično družbo (GPD) je razprava o alternativi nove družbene ureditve, ki bo temeljila na soodločanju - direktni participaciji ljudi na vseh ravneh družbe, na človekovih pravicah, eko-socialni pravičnosti, socialni inovativnosti, socialni odgovornosti, trajnostno-vzdržnem razvoju, vzajemnosti med člani družbe, ljudski iniciativi, vračanju k lokalnemu upravljanju, spoštovanju naravnih virov, biotski pestrosti, pravičnejši meritorni ekonomiji blaginje itd. Gibanje izhaja iz predpostavke, da je človek motiviran k iskanju boljšega, pravičnejšega, trajnejšega, bolj zdravega bivanja, a ti potenciali še niso zadostno mobilizirani. Gibanje si prizadeva za konstruktivno razpravo, strpnost, enakovrednost sogovornikov, dati možnost besede vsakomur, prizadevanje za skupno dobro ipd. Želijo si sodelovanja z idejno sorodnimi društvi, inštituti, strokovnjaki, posamezniki in drugimi civilnimi iniciativami. Iz spletne strani še izhaja, da si prizadevajo za ustanovitev društva. Izrazito je poudarjeno tudi sodelovanje državljanov pri odločanju: "Ne ustvarjamo zaradi sebe, za lastno promocijo, ne gremo se klasičnega političnega delovanja,

ampak uveljavljamo modrost anonimnih množic, katerih potrebam znamo prisluhniti in jih

ubesediti. Delujemo v iskanju sinergij različnih interesov in potreb navadnih ljudi, vseh slojev in

poklicev, statusov, borimo se za brezrazredno družbo, v kateri imena, status, denar, moč ne bodo

potrebna oz. bodo najmanj pomembna. Pomemben je prispevek vsakogar, šteje vsebina, integriteta same ideje in ne nosilec ideje. Nosilci ideje smo navadni ljudje vseh slojev in poklicev,

raznoliki, razen v nečem: čiste duše združenih naporov in visokega motivacijskega zanosa pri

iskanju rešitev za boljšo, lepšo, pravičnejšo, bolj humano in okoljsko vzdržnejšo

družbo!......Gibanje je ustvarjeno iz navadnih ljudi za navadne ljudi!..."(Gibanje pravična družba, spletno mesto).

5. 2 Druga javna tribuna Revolt in alternative Marca je v ljubljanskem Kinu Šiška potekala druga Delova javna tribuna Revolt in alternative. Gre za konkretizacijo projekta, v okviru katerega se išče ideje in predloge civilne družbe za rešitev Slovenije iz ekonomske in politične krize ter jo umestiti na nove, pravičnejše in učinkovitejše temelje. Luka Mesec (politolog in član Delavsko-punkerske univerze) pa je odprl razpravo o demokratičnem socializmu kot drugačni poti iz krize. (Delo, spletno mesto: Druga javna tribuna Revolt in alternative) 5. 3. Zahteve protestnikov Zahteve protestnikov so bile na t. i. vseslovenskih vstajah podobne: zahtevali so predčasne volitve, zavzeli so se za pravično in socialno državo, za instrument ljudske nezaupnice, za

15

sojenje tistim, ki so do premoženja prišli nezakonito ipd. Njihove zahteve so se vedno bolj artikulirale. Decembra leta 2012 je Uroš Lubej (eden izmed organizatorjev protestov) v imenu tistih, ki so predlagali inštrument ljudske nezaupnice, dejal, da zahtevajo odstop desne in leve politične elite v parlamentu in v vladi, v koaliciji in opoziciji. Zahtevali so tudi radikalno reformo sodstva, saj bi se morali postopki reševati hitreje. Osebe, ki so do premoženja prišle na sporen način, morajo biti kazensko preganjane, zapleniti jim je treba premoženje, za katerega ne morejo dokazati izvora. Zahteva se tudi več neposredne demokracije, kar bi bilo mogoče doseči z uvedbo ljudske nezaupnice24 in ustanovitev ustavne komisije, ki bi z neposrednim sodelovanjem državljanov po potrebi spreminjala pravni red. Želijo imeti vpliv na izvolitev poslancev (Vičič, 2012). 5. 4 Ideja demokratičnega socializma Glede na razmere v zadnjih dveh letih in aktualno dogajanje je prišlo tudi do idej o t. i. socialistični drugi republiki oziroma o ideji demokratičnega socializma. Idejni nosilci predlagajo nekaj ključnih točk programa socialistične druge republike. Oglejmo si ga v pet točkah (gl. Mesec, 2012, spletno mesto).

1. Odstop vlade: Po mnenju predlagateljev obstoječa vlada vodi prociklično politiko, politiko, ki recesijo poglablja. Zato bi morala vlada odstopiti, kar bi pomenilo tudi zaustavitev škodljivih reformnih programov. 2. Reševanje krize v realnem sektorju: Kriza se je začela v realnem sektorju in se nadaljuje v bančnem sektorju, kar vodi v javnofinančno sanacijo bank in s tem krizo javnega sektorja. Zato bi po mnenju predlagateljev morali reševati krizo tam, od koder izvira in pomagati prezadolženim podjetjem, da se okrepijo, in rekapitalizirati banke v državni lasti. 3. Industrijska politika: Stopnja brezposelnosti v EU je narasla zaradi deindustrializacije evropskih držav v zadnjih dvajsetih letih. Treba je poiskati možnosti za ponovno industrializacijo Evrope, kar je mogoče na dva načina: Slovenija lahko skupaj z ostalimi perifernimi državami zahteva uvedbo fiskalnih transferjev na ravni EU in ekspanzivno monetarno politiko ECB. Če to ne bi uspelo, bi bilo razumno izstopiti iz območja evra in EU, se povezati z državami, na primer v obliki regionalnega povezovanja z Vzhodno in Južno Evropo. 4. Ekonomska demokracija: Ena ključnih strukturnih napak je t. i. usmeritev v optimizacijo vrednosti za delničarje. To pomeni, da so v delniških družbah na prvem mestu interesi delničarjev. Posledično to vodi v izčrpavanje družb in zniževanje investicij. Edina alternativa, ki jo predlagatelji prepoznajo, je državno lastništvo in uvedba notranjega delavskega lastništva podjetij.

5. Koordinirano gospodarstvo: Prostotržni kapitalizem je v številnih državah povzročil družbeno, gospodarsko in ekološko katastrofo. Brezposelnost se povečuje in življenjski standard se niža. Treba je razmisliti o drugačni obliki proizvodnje in distribucije dobrin. Ta naj ne bi bila profitno motivirana, pač pa naj izhaja iz dejanskih potreb prebivalcev. "Kapitalizem je v tej luči zelo

neučinkovit, zato je treba obuditi ideje koordiniranega gospodarstva in demokratičnega

planiranja" (Mesec, 2012, spletno mesto),

24 Več o možnostih odpoklica poslancev in županov gl. Raziskovalno nalogo št. 38/2012 in 39/2012.

16

Demokratični socializem (gl. Korsika in drugi, 2013, spletno mesto) naj bi olajšal življenjski položaj vseh, ki nosijo največje breme krize, pa zanjo niso odgovorni. To so odpuščeni delavci, mladi brezposelni, upokojenci, starši samohranilci in drugi. Tomšič (v Kolednik, 2013) nasprotuje ideji demokratičnega socializma, češ da gre za alternativo, ki smo ji bili priča že v preteklosti. Meni, da je demokratični socializem kot družbena ureditev logični nesmisel, saj še noben socialistični sistem nikoli ni bil demokratičen. Takšna ureditev (spomnimo brez zasebne lastnine, brez tržnega gospodarstva ipd.) bi radikalno omejevala politično in ekonomsko svobodo ljudi. S tem bi bili na dobri poti v totalitarizem (več: Kolednik, 2013, spletno mesto). Tudi Kurnik (prav tam) je kritičen do ideje demokratičnega socializma, če je ideja vezana na staro pojmovanje odnosa med delom in kapitalom. Meni, da "politični projekti gradnje

alternative, ki ne obsegajo in ki ne razumejo kompleksnosti današnje družbe, težko predstavljajo

delujočo alternativo" (širše: Kolednik, 2013).

5. 5 Nove politične stranke Protestniki so izrazili veliko nezaupanje v obstoječe, zlasti parlamentarne stranke. Logična posledica po vrsti vstajniških gibanj, po množici novih idej in oblikovanju interesov ter zahtev je konkretno oblikovanje novih političnih programov oziroma političnih strank. Politični prostor je odprt za nova gibanja, nove ideje, nove cilje, tudi nove tekme novih političnih strank na volitvah. Stranka Solidarnost – za pravično družbo nastaja25 na pobudo dr. Jožeta Pirjevca, in sicer iz Odbora za pravično in solidarno družbo. Stranka naj bi (tako Pirjevec) "zapolnila praznino, ki

vlada na levi" (Sedlar, 2013, spletno mesto). Tudi somišljeniki Uroša Lubeja iz skupine Vseslovenska ljudska vstaja razmišljajo o ustanovitvi stranke, za kar pa je (tako Lubej maja 2013) potrebno več časa. "Mislim, da je

slovenska javnost dovolj jasno pokazala, da v obstoječo politiko nima pravega zaupanja, in

mislim, da potencial za novo stranko je." (Lubej v: Sedlar, 2013, spletno mesto).

6 SKLEPNE MISLI V modelu deliberativne demokracije osrednje mesto zaseda posvetovanje z državljani, občani, civilno družbo. Zaradi pomanjkljivosti obstoječega modela demokracije se pojavlja vse več idej o njegovih izboljšavah in s tem do vpeljevanja elementov deliberativne demokracije. Na podlagi izkušenj nekaterih tujih držav lahko ugotovimo, da so modeli deliberativne demokracije uporabni in jih uspešno izvajajo na različnih ravneh političnega oziroma javnega upravljanja. Zaradi izjemnega napredka informacijske tehnologije (na področju računalništva in mobilne telefonije) je vpeljevanje takšnih instrumentov še toliko lažje.26

25 Podatek maj 2013. 26 Problem bi lahko nastal le pri državljanih, ki nimajo računalnika oziroma zaradi t. i. računalniške (ne)pismenosti. V tem primeru lahko pride do še večje izključenosti iz javnega življenja. Čeprav so starejši v tretjem življenjskem obdobju vse bolj zainteresirani za učenje, rokovanje s sodobnimi napravami, kar jim je nenazadnje omogočeno tudi prek volonterjev (npr. društvo Simbioza).

17

Tako se zdi, da prihodnost deliberativne demokracije šele prihaja. Omenjene nove tehnologije omogočajo najširše možno neposredno vključevanje javnosti, predvsem pa mladih, saj je njihovo sodelovanje še posebej zaželeno.27 Naštejemo lahko vrsto pozitivnih učinkov deliberativne demokracije, tudi na podlagi primerjalnih izkušenj (Belgije, Poljske in drugih držav). Te so na primer: z deliberacijo se nadomeščajo zastarele metode odločanja, državljani imajo večji vpliv na odločanje, deliberacija ima izobraževalni učinek, kolektivni način odločanja je bolj enakopraven, v deliberacijo so vključeni ljudje, ki jih odločitev zadeva itn. Deliberacija pravzaprav pomeni tudi poceni način pridobivanja novih znanj in krepi občutek sodelovanja pri nečem pomembnem. Po drugi strani pa je pomembno zavedanje, da vsi državljani ne vemo vsega, nismo usposobljeni za odločanje o vsem. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da je treba odločati o velikem številu zadev, zato je zgolj neposredno odločanje ali odločanje z elementi deliberativne demokracije pravzaprav nemogoče. Sodelovanje pri odločanju je učinkovitejše v primerih, ko je treba uporabiti zdrav razum ali logiko, ali če imamo ustrezno znanje in izkušnje o zadevi, ki je na dnevnem redu. Povedano drugače, za sodelovanje pri deliberaciji je pomembna motivacija in sposobnost za sodelovanje. V Sloveniji oziroma v Državnem zboru je precej uveljavljenih načinov sodelovanja z javnostmi v bolj ali manj formalizirani obliki (na primer javne predstavitve mnenj, pobude in predlogi civilne družbe, peticije, referendum, ljudska iniciativa itn.). Poleg tega lahko državljani na Državni zbor in na Vlado naslovijo vprašanje oziroma pošljejo predlog prek spletnega portala (Predlagam in predlagam.vladi.si, tudi e-demokracija). Z namenom poglobitve sodelovanja s civilno družbo pa je bila na vladni ravni, prvič doslej, imenovana tudi državna sekretarka za vzpostavitev dialoga s civilno družbo in koordinacijo državljanskih pobud. K temu so verjetno prispevali aktualni dogodki, kot so vstajniška gibanja in demonstracije, pa tudi sama kriza predstavniške demokracije. Slednja odpira prostor tudi novim političnim strankam. Pripravila: dr. Katarina Žagar

7 LITERATURA IN VIRI

- Aitamurto Tanja (2011): Crowdsourcing for Democracy: A New Era in Policy-Making, spletno mesto:

- http://web.eduskunta.fi/dman/Document.phx?documentId=yr03113101338181&cmd=download, 23. 10.

2013.

- Angleško - slovenski slovar, okolje Lotus Notes, informacijski sistem Državnega zbora.

- Della Porta, Donatella (2005): Deliberation in Movement: Why and How to Study Deliberative Democracy

and Social Movements. Acta Politica, 2005, 40, (336–350) Palgrave Macmillan Ltd 0001-6810/05.

- Deliberative Democracy, Wikipedia, spletno mesto:

http://en.wikipedia.org/wiki/Deliberative_democracy#Strengths_and_weaknesses, oktober 2013.

- Deliberative democracy, explanation, spletno mesto http://p2pfoundation.net/Deliberative_Democracy,

oktober 2013.

- Deliberative Democracy FAQ, spletno mesto: http://www.deliberative-

democracy.net/index.php?option=com_content&view=article&id=19&Itemid=57, maj 2013.

27 Spomnimo na primer na deklaracijo ob javni razpravi Pomen parlamentarizma in vključenosti mladih v upravljanje javnih zadev, z dne 6. 12. 2010.

18

- Deliberativna demokracija, Wikipedia, spletno mesto:

http://sl.wikipedia.org/wiki/Deliberativna_demokracija, maj 2013.

- Deliberative Pooling, spletno mesto: http://cdd.stanford.edu/polls/eu/, oktober 2013.

- Deliberativna demokracija - demokratski iskorak ili mlaćenje prazne slame? Spletno mesto:

http://pollitika.com/deliberativna-demokracija-demokratski-iskorak-ili-mlacenje-prazne-slame, 16. 5. 2013.

- Davidson, Stewart in Stark Alastair (2011): Institutionalising public deliberation: Insights from the Scottish

Parliament. Macmillan Publishers Ltd. 1746-918X British Politics Vol. 6, 2, 155–186.

- Delo, spletno mesto: Druga javna tribuna Revolt in alternative, drugi del, spletno mesto:

http://www.delo.si/clanek/243143, oktober 2013.

- Experiments on Democratic Deliberation, spletno mesto:

http://www.dce.abo.fi/democratic_deliberation.html, oktober 2013.

- Franz, Damjan (2003): Digitalna demokracija in politična kultura na primeru Slovenije. Zbornik: S poti v

digitalno demokracijo (ur. A. A. Lukšič in T. Oblak), str. 28-47. Dostopno na: http://odks.fdv.uni-

lj.si/eknjige/edemokracija.pdf, maj 2013.

- Gibanje pravična družba, spletno mesto: http://www.pravicna-druzba.si/, oktober 2013.

- G1000 Final Report (2012), Democratic Innovation in Practice, spletno mesto:

http://www.g1000.org/documents/G1000_EN_Website.pdf, oktober 2013.

- Haas Lyons, Susanna (2011): Reflecting on Public Participation in Our Time. The Disconnect Between

Deliberative Democracy Theory and Practice, spletno mesto: http://www.engaging.ly/the-disconnect-

between-deliberative-democracy-theory-and-practice/, oktober 2013.

- Joshua Cohen: Deliberation and Democratic Legitimacy, spletno mesto:

http://philosophyfaculty.ucsd.edu/faculty/rarneson/JCOHENDELIBERATIVE%20DEM.pdf, 14. 10. 2013.

- Kolednik, Aleksander (2013): Uvedba demokratičnega socializma bi pomenila pot v totalitarizem.

Planet.siol.net, spletno mesto http://www.siol.net/novice/slovenija/2013/05/tomsic_in_kurnik.aspx, oktober

2013.

- Korsika Anej in Vrečko, Asta (2013): Prihodnost je demokratični socializem. Delo, spletno mesto:

http://www.delo.si/revolt/druzbena_drzava/prihodnost-je-demokraticni-socializem.html, 18. 10. 2013.

- Making Public Participation Legal Again, spletno mesto: http://www.deliberative-

democracy.net/index.php?option=com_content&view=article&id=184:model-ordinance-for-public-

participation&catid=57:us-news&Itemid=138, september 2013.

- Mesec, Luka (2012): Teze za socialistično drugo republiko. Delo, spletno mesto:

http://www.delo.si/revolt/ekonomija/teze-za-socialisticno-drugo-republiko.html, 21. 10. 2013.

- Parliament of Finland: The Committee for the Future, spletno mesto:

http://web.eduskunta.fi/Resource.phx/parliament/committees/future.htx, 23. 10. 2013.

- Participedia, spletno mesto: http://participedia.net/de/methods/deliberative-democracy, avgust 2013.

- Sedlar, Alma M. (2013): Bo Miro Cerar vodil vstajniško stranko? Planet.siol.net, spletno mesto:

http://www.siol.net/novice/slovenija/2013/05/bo_predsednik_vstajniske_stranke_miro_cerar.aspx, 17. 10.

2013.

- State Public Participation Act, spletno mesto: http://www.deliberative-

democracy.net/index.php?option=com_docman&Itemid=93, september 2013.

- The Center for Deliberative Democracy, spletno mesto: http://cdd.stanford.edu/, maj 2013.

- The Deliberative Democracy Consortium, Participedia, spletno mesto:

http://participedia.net/de/organizations/deliberative-democracy-consortium, maj 2013.

- The first Deliberative Poll in Poland, spletno mesto: http://cdd.stanford.edu/polls/poland/, oktober 2013.

- Vermeersch, Peter (2011): Deliberative democracy in Belgium, spletno mesto: http://www.deliberative-

democracy.net/index.php?option=com_content&view=article&id=178:g1000&catid=1:general&Itemid=68,

maj 2013.

- Vičič, Denis (2012): Ljubljanske demonstracije dale prve zahteve protestnikov. Več ur na mrazu vztrajalo

2000 ljudi. Mladina, spletno mesto: http://www.mladina.si/118595/ljubljanske-demonstracije-dale-prve-

zahteve-protestnikov/, oktober 2013.