davČna izvrŠba na nepremiČno premoŽenje s … · premoženju, zemljiška knjiga pa je javni...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
MAGISTRSKA NALOGA
DAVČNA IZVRŠBA NA
NEPREMIČNO PREMOŽENJE S POUDARKOM NA
USTAVNEM NAČELU SORAZMERNOSTI
Radomir Gicić
Ljubljana, september 2016
2
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
MAGISTRSKA NALOGA
DAVČNA IZVRŠBA NA
NEPREMIČNO PREMOŽENJE S POUDARKOM NA
USTAVNEM NAČELU SORAZMERNOSTI
Radomir Gicić
Mentor: prof. dr. Bojan Škof
Ljubljana, september 2016
3
Davčna izvršba na nepremično premoženje s poudarkom na ustavnem načelu sorazmernosti
Povzetek
V zadnjih letih je v Sloveniji vse pogosteje prisotna plačilna nedisciplina. Upniki so na poti
do poplačila svojih terjatev tako pogosto prisiljeni uporabiti skrajne ukrepe in svoje terjatve
izterjati s pomočjo izvršbe oziroma sodnega postopka. Izvršba na nepremičnino je le eno
izmed sredstev, s katerimi je mogoče poplačilo tudi dejansko doseči, vendar je smiselno, da
to sredstvo uporabimo v skrajnem primeru, ko so vsi ostali postopki izkoriščeni. A tukaj se
najpogosteje pojavi težava. Upnik pogosto nima na voljo vseh podatkov o dolžnikovem
premoženju, zemljiška knjiga pa je javni register, v katerem lahko vsakdo dobi podatke o
lastniku nepremičnine. Obupani upniki, ki na vse načine skušajo dobiti poplačilo za svojo
terjatev, se tako pogosto oprimejo edine rešilne bilke, za katero menijo, da je lahko dobro
orožje, s pomočjo katerega bodo dosegli poplačilo. Ni človeka, ki se ne bi boril za svojo
nepremičnino oziroma lastnino. Če je dolg dokaj nizek, je lahko predlog izvršbe na
nepremičnino zelo učinkovito sredstvo, ki prisili dolžnika, da najde sredstva za poplačilo
svojega dolga.
Predmet naše obravnave je upoštevanje načela sorazmernosti in ugotavljanje njegove
smiselnosti pri izvršbi na nepremičnino. Magistrska naloga nakazuje nekatere pereče
probleme, s katerimi se srečujejo dolžniki, hkrati pa tudi problematiko izkoriščanja
zakonodaje in sprenevedanja pri poplačilu dolga. Sodišče je tisto, ki bi moralo proučiti vsak
posamezni primer in določiti, kdo je tisti, ki dejansko ni zmožen poravnati svojega
bagatelnega dolga, in kako v tem primeru ukrepati ter kdo je tisti, ki izkorišča morebitne
pomanjkljivosti ali slabosti zakonodaje. Vsekakor je analiza pokazala, da bi bilo smiselno
ponovno uvesti spodnji znesek dolga, pri katerem bi bila mogoča izvršba na nepremičnine.
S spodnjim zneskom dolga bi lahko obvarovali tudi tiste najranljivejše in razbremenili
sodstvo primerov, ko prihaja do izvršbe na nepremičnino za pičlih nekaj deset ali sto evrov.
Pričujoča naloga pokaže, da se sodstvo zaveda pomanjkljivosti in da se vse znanje in
izkušnje usmerjajo v to, da lahko v prihodnje pričakujemo konkretne izboljšave, ki bodo
odločilno vplivale na izvršbo na nepremičnine, hkrati pa bo pridobilo na veljavi tudi načelo
sorazmernosti.
Ključne besede: davki, davčni zavezanec, davčna politika, davčni sistem, davčna
načela, pravo, davčna služba, davčni postopek, izvršba, davčna izvršba, sodna praksa,
načelo sorazmernosti, izvršni postopek, pravna sredstva, nepremičnine, nepremično
premoženje, test sorazmernosti, delitev pristojnosti in lokalna skupnost.
4
Tax Enforcement against Immovable Property with Emphasis on Constitutional Principle of
Proportionality
Foreword
In recent years, there has been in increase in occurrence of late-payment culture in Slovenia.
On the way to the repayment of their debt-claims, creditors are often forced to use extreme
measures and recover their debt-claims with enforcement or judicial proceeding.
Enforcement against immovable property is only one of the means, which makes it possible
to actually achieve the repayment, but it is sensibly to use this measure only as a last resort
when all other procedures have been used. At this point a problem most often occurs. Often
the creditor does not have all the information on debtor´s assets, and land register is a public
register from which everyone can obtain the data on immovable property´s owner.
Desperate creditors who in all ways try to obtain a repayment for their debt-claims, often
hold to the one lifeline for which they believe it can be a good weapon for obtaining a
repayment. There is certainly not a single person who would not fight for their immovable
property or possession. If a debt is fairly low, enforcement against immovable property can
be a very effective means forcing a debtor to find resources to repay their debt.
The object of our research is considering the principle of proportionality and its sensibility
in enforcement against immovable property. The master´s thesis has indicated some topical
problems encountered by the debtors, and at the same time also a problem of legislation
abuse and ignorance at debt repayment. Court is the institution which should actually
examine each individual case and determine who actually cannot repay their small debt, and
how to take measures at the latter case, as well as who is abusing the possible imperfections
and disadvantages of legislation. In any case, the analysis revealed that it would be sensibly
to reintroduce the lower amount of debt for which an enforcement against immovable
property would be possible. The lower amount of debt would also protect the most
vulnerable ones and relieve the judicial administration the cases in which enforcement
against immovable property is carried out due to a few ten or hundred Euros. Our thesis
shows that judiciary is aware of the imperfections, and that they direct all the knowledge
and experience in the future when we can expect actual improvements which will decisively
influence the enforcement against immovable property itself, and at the same time a
principle of proportionality will obtain more validity.
5
Kazalo
1 UVOD ............................................................................................................................. 7
1.1 Teza in cilji magistrske naloge ................................................................................. 9
1.2 Uporabljene raziskovalne metode ........................................................................... 10
1.3 Vrednost magistrske naloge za teorijo in prakso .................................................... 11
2 DAVČNA IZVRŠBA .................................................................................................... 12
2.1 Postopek davčne izvršbe ......................................................................................... 17
2.2 Vrste davčnih izvršb ............................................................................................... 20
2.2.1 Davčna izvršba na denarna sredstva in prejemke ............................................ 20
2.2.2 Davčna izvršba na premično premoženje ........................................................ 22
2.2.3 Davčna izvršba na vrednostne papirje ............................................................. 23
2.2.4 Davčna izvršba na nepremičnino, delež v družbi in premoženjske pravice .... 25
2.3 Predmet davčne izvršbe .......................................................................................... 26
2.4 Zakonodaja na področju davčnih izvršb ................................................................. 27
3 DAVČNA IZVRŠBA NA NEPREMIČNO PREMOŽENJE ....................................... 29
3.1 Pravni viri ............................................................................................................... 30
3.2 Stopnje izvršilnega postopka .................................................................................. 31
3.2.1 Civilni izvršilni postopek in temeljna načela .................................................. 32
3.3 Pridobivanje podatkov o nepremičninah ................................................................ 35
3.4 Postopek poteka izvršbe na nepremično premoženje ............................................. 36
3.4.1 Načela prodaje nepremičnine in poplačila dolga ............................................. 39
3.4.2 Poplačilo upnikov ............................................................................................ 41
3.5 Pomen in upoštevanje načela sorazmernosti .......................................................... 42
3.5.1 Korelativnost pravic in dolžnosti..................................................................... 44
4 NAČELO SORAZMERNOSTI KOT ENO IZMED NAČEL PRAVNE DRUŽBE .... 47
4.1 Načelo sorazmernosti oziroma prepovedi prekomernih ukrepov 49
4.2 Predpostavke načela sorazmernosti v ustavnosodnem odločanju 52
4.3 Načelo sorazmernosti v Sodišču Evropske unije 55
5 NAČELO SORAZMERNOSTI V SLOVENSKEM PRAVNEM REDU ......................... 60
5.1 Uporaba načela sorazmernosti v ustavnosodnem odločanju .................................. 60
6
5.2 Razmejitev med omejitvijo in določitvijo načina uresničevanja pravic ................. 62
5.3 Ustavne omejitve davčnega poseganja v lastninske pravice .................................. 63
5.4 Primeri iz sodne prakse ........................................................................................... 63
5.4.1 Dopustnost prodaje dolžnikove nepremičnine za poplačilo 1 EUR za
povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov ........................................................................ 63
5.4.2 Ali je prodaja več dolžnikovih parcel kot celote dovoljena kljub čezmernemu
posegu v dolžnikovo premoženje? ................................................................................ 64
5.4.3 Ali je prodaja več dolžnikovih parcel dovoljena kljub čezmernemu posegu v
dolžnikovo premoženje? ................................................................................................ 65
5.4.4 Dopustnost oziroma sorazmernost prodaje dolžnikove nepremičnine za
poravnavo 4.000 EUR dolga ......................................................................................... 65
5.4.5 Dopustnost prodaje solastne nepremičnine za plačilo denarne terjatve v višini
1.739,31 EUR ................................................................................................................ 66
5.4.6 Dopustnost prodaje dolžnikove nepremičnine za plačilo 192,39 EUR vplačila
v rezervni sklad – Ustavno sodišče ............................................................................... 66
5.4.7 Izterjava davčnih obveznosti iz premoženja ožjih družinskih članov v
vrednosti 34.226,76 EUR .............................................................................................. 67
5.4.8 Izterjava davčnih obveznosti iz premoženja ožjih družinskih članov v vrednosti
9.316,45 EUR .................................................................................................................. 68
6 NAČELO SORAZMERNOSTI V POSTOPKIH DAVČNE IZVRŠBE ...................... 69
6.1 Načelo sorazmernosti v izvršilnem postopku ......................................................... 71
6.2 Nezmožnost poplačila dolga zaradi neprodaje nepremičnine ................................. 72
6.3 Primer sodbe Vaskrsić ............................................................................................ 73
7 SKLEP ................................................................................................................................ 75
8 LITERATURA .............................................................................................................. 85
9 Viri ................................................................................................................................. 89
7
1 UVOD
Davčno izvršbo kot posebni predpis ureja Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju:
ZDavP-2). Glede davčne izvršbe na nepremičnine pa se uporablja Zakon o izvršbi in
zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Tudi pri davčni izvršbi se uporablja načelo
sorazmernosti, kar pomeni, da je treba za zavezanca vedno uporabiti tisto sredstvo, ki je
zanj najmanj neugodno in ki pripelje do poplačila upnika. Zaradi navedenega ni dovoljeno
takoj vložiti predloga z rubežem in prodajo nepremičnine, temveč se izvršba najprej začne z
rubežem denarnih sredstev, pravic, vrednostnih papirjev in deležev v gospodarskih družbah,
nato se nadaljuje z rubežem premičnega premoženja (avto, pohištvo itd.) in šele v primeru,
če so vse te izvršbe neuspešne, z izvršbo na nepremičnine. Kot je že bilo omenjeno, davčno
izvršbo kot »lex specialis« (posebni predpis) ureja ZDavP-2. Izvršba na nepremičnine se
vodi skladno z določbami ZIZ kot »lex generalis« (splošni predpis), saj ZDavP-2 tega
področja posebej ne ureja. Izjemoma se lahko vloži tudi izvršba na vsa izvršilna sredstva
hkrati, in sicer takrat, kadar je dolg tako velik, da je že takoj jasno, da se ga ne bo dalo
poplačati v doglednem času le z rubežem denarnih sredstev in z rubežem premičnin.
Posebnost davčne izvršbe je, da pravna sredstva (ugovor, pritožba itd.) in predlog za odlog
izvršbe ne odložijo in ne zadržijo začete izvršbe.
Ko govorimo o načelu sorazmernosti, moramo vedeti, da v primeru kolizije nasprotujočih si
pravic zakonodajalec vedno tehta med obema pravicama ter poskuša ujeti pravo mero med
pravicami in dolžnostmi oziroma med cilji in sredstvi, ki si nasprotujejo. Pravice iz razmerij
so omejene s pravicami drugih (Obligacijski zakonik, 7. člen).
Načelo sorazmernosti je splošno ustavno načelo, izvedeno iz načela pravne države, in spada
med temeljne elemente pravne države. Načelo je sredstvo za varstvo priznane pravice ali
interesa ali sredstvo za potrebno uskladitev takšnih pravic in/ali interesov v položajih, v
katerih je njihovo sočasno in celostno uresničevanje nemogoče ter je zato treba vse v
določeni meri omejiti.1
Osnovni namen načela sorazmernosti je preprečiti čezmerne posege vseh vej oblasti v
človekove pravice in temeljne svoboščine. S tem se vzpostavi kvalificirana povezava med
zakonodajalčevim motivom in namenom, ki ga zasleduje, ter sredstvi in pravno
normativnimi rešitvami, ki se v ta namen uporabijo.2
1 Taskovska Dobrinka, Proportionality as a general principleoflaw, doktorska disertacija, Ljubljana, 2000, str.
295. 2 Šturm Lovro, ur, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske
študije, Ljubljana, 2002, str. 55.
8
Načelo sorazmernosti ima dve stopnji. Na prvi se s testom legitimnosti preveri pravna
dopustnost sredstev, ki jih organi uporabljajo za ustavno dopustno omejitev pravic ali
temeljnih svoboščin (15. člen Ustave RS). Na drugi stopnji pa se s testom sorazmernosti
ugotavlja, ali:
so izbrana sredstva za dosego cilja primerna (smiselna, uporabna, možna) in ali zato
pridejo v poštev;
so v poštev prihajajoča sredstva za dosego cilja potrebna oziroma nujna;
izbrana sredstva niso zunaj razumnega razmerja do družbene in politične vrednosti
cilja oziroma ali je bilo vzpostavljeno proporcionalno razmerje med prizadetostjo
ustavne pravice posameznika, ki jo uporaba sredstev povzroči, in ustrezno koristjo
(načelo sorazmernosti v ožjem pomenu).3 Cilj, ki mu sledimo, ne sme zahtevati
prevelikih bremen v primerjavi s koristmi, ki jih na drugi strani dobimo.
Davčna izvršba na nepremično premoženje je vezana na ustavo in zakon. Sodišča svoje delo
opravljajo samostojno ter v skladu z ustavo in zakoni ter mednarodnimi pogodbami. Če
sodišča odkrijejo protiustavnost zakona, je treba izvesti ustavno presojo pred ustavnim
sodiščem in počakati na njegovo odločitev.
V slovenskem prostoru je največ medijske pozornosti požela zadeva Zorana Vaskrsića.3
Okrajno sodišče v Litiji mu je zaradi dolga 124 EUR prodalo hišo na javni dražbi za
polovico cene, natančneje za 70.000 EUR.
O tem je Ministrstvo za pravosodje in javno upravo RS je izdalo »Poročilo o zadevi
Vaskrsić«, v katerem je opisalo človekove pravice dolžnika in upnika v postopku civilne
izvršbe.4
Drugi, po mojem mnenju prav tako odmeven primer je zadeva »Zehenter proti Avstriji«.5 V
tem primeru je Evropsko sodišče za človekove pravice preprečilo prodajo dolžnikove
nepremičnine za plačilo bagatelnega zneska dolga.
Davčna izvršba na nepremično premoženje bo v prihodnje zagotovo dobila nove
razsežnosti. Statistika namreč kaže, da se v Sloveniji povečuje število prebivalcev, ki živijo
na robu ali celo pod robom revščine. Ta sloj prebivalstva velja za najranljivejšega. A dolg se
ne povečuje samo pri socialno ogroženih, temveč tudi na področju gospodarstva.
Gospodarska kriza je v slovenskem gospodarstvu pustila velike posledice, plačilna
3 Šturm Lovro, ur., Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske
študije, Ljubljana, 2002, str. 56. 4 Izjava Vrhovnega sodišča v zvezi z Zadevo Vaskrsić, spletna stran Okrožnega sodišča v Ljubljani, dne 13. 3.
2012; Poročilo o Zadevi Vasktsić, Ministrstvo za pravosodje in javno upravo RS. 5 Zadeva Zehenter proti Avstriji, Priloga Pravne prakse, letnik 2012, št. 14, 12. april, str. 1–9.
9
nedisciplina pa postaja vse večja. Davčna izvršba na nepremično premoženje je v nekaterih
primerih tako še ena izmed redkih možnosti, da bo upnik nekega dne morebiti le dobil
poplačilo svoje terjatve.
1.1 Teza in cilji magistrske naloge
Teza magistrske naloge je:
Izvršba na nepremično premoženje v davčnih zadevah omogoča poseg v ustavno načelo
sorazmernosti.
Postavljena teza je pomembna zaradi hitro spreminjajočega se ekonomskega položaja v naši
družbi, ki posledično vpliva na količino izvršb na nepremično premoženje. Zakonodaja v
Republiki Sloveniji omogoča, da se za poplačilo bagatelnega zneska lahko izvede izvršba na
nepremično premoženje.
Cilji magistrske naloge so:
raziskati, kakšne vrste davčnih izvršb obstajajo in kakšen je postopek davčne izvršbe
na nepremično premoženje,
analizirati ustavni institut načela sorazmernosti in ugotoviti, kje so meje,
analizirati primere, ki posegajo v načelo sorazmernosti,
analizirati sodne primere sorazmernosti,
preveriti ustreznost davčne izvršbe na nepremično premoženje v primeru nizkih
terjatev.
Namen magistrske naloge je sistematično pojasniti in razložiti pojave, do katerih prihaja v
postopku davčne izvršbe na nepremično premoženje.
Splošno načelo je, da se v izvršilnem postopku uporabljajo takšna sredstva izvršbe, ki
najmanj posegajo v pravice dolžnika ob pogoju, da je upnik v celoti poplačan. Zato sodišče
izda sklep o izvršbi z rubežem nepremičnega premoženja dolžnika šele, ko so milejši ukrepi
(izvršba na denarna sredstva, premično premoženje itd.) neuspešni ali pa je dolg tako visok,
da je že vnaprej znano, da upnik brez izvršbe na nepremično premoženje ne bo poplačan. V
dosedanji sodni praksi se je pojavilo vprašanje, ali je za poplačilo upnikovega bagatelnega
zneska davčnega dolga dovoljeno dolžniku prodati na primer edino hišo, v kateri živi s
svojo družino, s čimer bi dolžniku nastala nepopravljiva škoda.
Posledice prodaje nepremičnega premoženja so za dolžnika zelo hude, vendar sodna veja
oblasti ne sprejema zakonov. Alternativa sedanji ureditvi na področju izvršbe bi bil
zakonsko določen minimalni prag denarne terjatve kot pogoj za izvršbo na nepremično
10
premoženje, kar je Ministrstvo za pravosodje RS predlagalo že ob sprejemanju izvršilne
zakonodaje v okviru »twinning projekta« v letu 2006, vendar je bil predlog zavrnjen zaradi
ocene, da v tem primeru številni dolgovi ne bi bili izterjani.
Odgovor na raziskovalno tezo, ali izvršba na nepremično premoženje v davčnih zadevah
omogoča poseg v ustavno načelo sorazmernosti, bom skušal najti skozi opredelitev izvršbe
kot pravila igre, katere osnovni namen je hitra in učinkovita realizacija konkretnih sklepov v
izvršilnem postopku, upoštevajoč načelo sorazmernosti.
Zaradi upoštevanja načela sorazmernosti je zakonodajalec v noveli ZIZ-J v drugem
odstavku 188. člena predpisal: »Nepremičnine se v postopku izvršbe v skladu z načelom
sorazmernosti ne smejo prodati pod polovico vrednosti.«
1.2 Uporabljene raziskovalne metode
Magistrska naloga bo vsebovala raziskavo z ustavnopravnim vidikom poteka izvršbe na
nepremično premoženje. Vsebinska analiza bo zajemala dejstva, definicije, predstavitve,
težave, trditve, stanja, kritične ocene iz prakse, interpretacijo zakonov in njihovo povezanost
s praktičnim področjem. V raziskovalnem delu naloge, kjer bom prestavil sodno prakso in
potek izvršilnega postopka v praksi, bom obravnaval težave, s katerimi se srečujejo davčni
organi, dolžniki in upniki. Predstavil bom tudi morebitne pomanjkljivosti zakonodaje pri
davčni izvršbi na nepremično premoženje. V nadaljevanju bom uporabil deskriptivni in
analitični pristop, saj bom nenehno raziskoval, zakaj prihaja do določenih težav, pojavov in
možnosti, ter iskal rešitve, kako bi jih lahko odpravili. V raziskovalnem delu bom uporabil
naslednje metode:
metodo deskripcije,
komparativno metodo,
metodo klasifikacije,
metodo kompilacije.
V analitičnem delu bom uporabil tako induktivni kot deduktivni način. Induktivni in
deduktivni način se bosta med seboj nenehno prepletala, saj bom skušal najprej predstaviti
davčne in pravne teorije, h katerim bom v nadaljevanju dodal svoje ugotovitve in sklepe. V
magistrsko nalogo bosta vključeni tako domača kot tuja literatura in sodna praksa. Med
pisanjem naloge bom preveril tudi statistične podatke, če mi bodo na razpolago, in presodil,
ali bom lahko z njimi jasno podprl svoje razmišljanje in ugotovitve. V magistrski nalogi ne
bom predstavil le strokovne literature, temveč tudi kritično razmišljanje slovenskih pravnih
strokovnjakov, ki so se v preteklosti srečevali s problematiko davčnih izvršb na nepremično
premoženje.
11
1.3 Vrednost magistrske naloge za teorijo in prakso
Osnovni cilj magistrske naloge je izvesti poglobljeno analizo veljavne zakonodaje na
področju davčne izvršbe v Sloveniji. Sorazmernost in sorazmerno izvajanje izvršb nasploh
pritegujeta pozornost pravne znanosti v preteklem desetletju.
Eno izmed nenapisanih splošnih ustavnih načel je načelo sorazmernosti, ki je svojo
pomembno veljavo pridobilo z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS) iz
leta 1991.
V magistrski nalogi bom zbral in primerjal sodno prakso davčnih izvršb na nepremično
premoženje v Sloveniji v obdobju od osamosvojitve Slovenije do danes. Preverjal bom,
kako načelo sorazmernosti upoštevajo sodišča pri svojih odločitvah, kakšne težave se pri
tem pojavljajo in kako se rešujejo.
Dejstvo je, da zakonodajalec pri sprejemanju posameznih zakonskih rešitev daje prednost
načelu učinkovitosti izvršbe na račun ostalih načel.
Kljub temu lahko ugotovimo, da je v Republiki Sloveniji sorazmerno majhno število
primerov, ki jih je obravnavalo Ustavno sodišče RS, kar nakazuje visoko stopnjo ustreznosti
postavljenih standardov.
12
2 DAVČNA IZVRŠBA
Davčna izvršba je definirana kot postopek, v katerem davčnega zavezanca prisilijo k plačilu
svoje davčne obveznosti. Vsak davčni zavezanec ima namreč predpisan rok, v katerem mora
izpolniti svojo davčno obveznost. Če tega ne naredi, ima država na izbiro prisilna sredstva, s
pomočjo katerih določi način, kako bo davčni zavezanec poravnal svoj dolg.
Davčna izvršba je poseben upravni postopek, ki ga ureja ZDavP-2. Davčno izvršbo izvaja
Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS). Izvršbo terjatev, ki so sicer v
pristojnosti FURS, iz dolžnikovih nepremičnin, deleža v družbi in premoženjskih pravic
izvaja sodišče po določilih ZIZ.
Splošni zakon, ki ureja področje izvršbe, je ZIZ, vendar je treba glede na specifičnost
pravnega razmerja med dolžnikom in upnikom v primeru terjatve kot javne dajatve posebej
urediti postopek davčne izvršbe. ZIZ se v primeru davčne izvršbe uporablja le pri izvršbi na
nepremičnine, delež družbenikov in premoženjske pravice.6
Jerovsek in Kovač definirata davcno izvrsbo kot poseben upravni postopek (samostojen
postopek), ki ga davcni organ uvede po uradni dolžnosti, ce se izvaja v javno korist (korist
države ali lokalne skupnosti) ali na zahtevo upnika (v korist katerega je izdana odlocba). Ta
upravni postopek vzpostavlja stanje, kakrsno izhaja iz pravnomocne odlocbe, kadar davcni
zavezanec ne izpolni svojih obveznosti v predpisanih rokih (sledi postopku izdaje
obveznostne odlocbe ali sklepa).7 Izvrsba se opravi za obveznostne odlocbe, ne opravlja pa
se za odlocbe, s katerimi se priznavajo pravice ali javne koristi. Simič v svojem delu
definira davčno izvršbo kot postopek izterjave dolga, ki ga davčni zavezanec ni plačal v
odrejenem roku, ki ga določi davčni organ.8
Davčna izvršba je skrajno sredstvo, s katerim skuša prisiliti davčnega zavezanca k izpolnitvi
svojih dolžnosti oziroma k plačilu svojega dolga. Pred davčno izvršbo organi dolžnika
pozovejo k plačilu dolga, če se kljub obvestilom ne odzove in ne izpolni svoje obveznosti,
pa je država prisiljena uporabiti skrajni ukrep in denar izterjati. Sklep o izvršbi izda pristojni
davčni organ.
Davčna razmerja zaradi svoje specifične narave, kjer prihaja do kolizij javne in zasebne
koristi, še toliko bolj terjajo ureditev, ki bi preprečevala neomejeno poseganje v premoženje
6 Jerovšek Tone, Simič Ivan, Škof Boštjan in drugi, Zakon o davčnem postopku s komentarjem, Davčno
izobraževalni inštitut, 2008, str. 152. 7 Jerovšek Tone, Kovač Peter, Posebni upravni postopki, Fakulteta za upravo Ljubljana, Ljubljana, 2008, str.
143. 8 Jerovšek Tone, Simič Ivan, Škof Bojan in drugi, Zakon o davčnem postopku s komentarjem, Davčno
izobraževalni inštitut, 2008, str. 353.
13
davčnih zavezancev. Prav načela davčnega postopka pripomorejo k pravilni razlagi uporabe
posameznih postopkovnih instrumentov, hkrati pa so za davčnega zavezanca temeljnega
pomena, saj preprečujejo arbitrarno postopanje v posameznem davčnem postopku.9Načela
davčnega postopka so urejena v drugem poglavju ZDavP-2 ter so se oblikovala iz sodne
prakse in teorije. Pri davčnem postopku kot posebnem postopku se poleg načel davčnega
uporabljajo tudi načela splošnega upravnega postopka.
Locimo specialno izvršbo, ki se vodi samo na posamezen predmet ali toliksen del
premoženja, kot je potreben za poplacilo upnikove terjatve, pri generalni izvrsbi pa se vodi
na celotno upnikovo premoženje. Generalna izvrsba se izvaja s stecajnim postopkom.10
Specialna izvršba je osredotočena predvsem na posamezni del dolžnikovega premoženja, ki
je dovolj visok, da se lahko z njim poplačajo upnikovi dolgovi. Generalna izvršba pa je
osredotočena na prav vse dolžnikovo premoženje in se mora kasneje sodišče odločiti, kateri
ukrep je v danem trenutku najprimernejši in lahko prinese najhitrejše poplačilo dolga.11
Med temeljne davčne obveznosti fizičnih oseb, ki opravljajo dejavnost ali so zaposlene,
spada plačilo dohodnine. Zavezanec za dohodnino je vsaka fizična oseba ne glede na
starost. Za dohodnino se obdavčujejo naslednje vrste dohodkov:
dohodek iz zaposlitve,
dohodek iz dejavnosti,
dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti,
dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjskih pravic,
dohodek iz kapitala,
drugi dohodki.12
Med davčne obveznosti ob davkih prištevamo tudi:
uvozne in izvozne dajatve,
prispevke za obvezno pokojninsko, invalidsko in obvezno zdravstveno zavarovanje,
prispevke za zaposlovanje in starsevsko varstvo,
kmetijska nadomestila in z njimi povezane druge ukrepi,
obresti, stroske postopka pobiranja davka, denarne kazni in globe ter stroske postopka
o prekrsku, ki jih odmerja in izreka FURS (t. i. pripadajoce dajatve).13
9 Polič Franc, Vodnik skozi davčni postopek, Maribor, 2008, Davčna hiša Bilans d.o.o., 10 Šinkovec Janez, Tratar Boštjan, Zakon o davčnem postopku s komentarjem, Oziris, Lesce, 2002, str. 121. 11 Boštjan Tratar, Romana Kruhar Puc, Zakon o davčnem postopku: s pojasnili in primeri iz sodne prakse,
Legat, Ljubljana, 2005, str. 440‒442. 12 Vogrinčič, Valerija, Davčne obveznosti fizičnih oseb, gradivo za udeležence delavnice, Ministrstvo za
šolstvo in šport Republike Slovenije, 2007, str. 2. 13 Povzeto po Davčne obveznosti, Ministrstvo za finance, Finančna uprava Republike Slovenije, 2015, str. 3.
14
Pri davčnih zadevah se postopa po naslednjih prepisih, pri čemer je pomemben tudi sam
vrstni red:
mednarodne pogodbe zavezujejo Slovenijo, da se izogiba dvojnemu obdavčevanju,
natančno je treba slediti zakonom o obdavčevanju,
postopati je treba skladno z ZDavP-2,
upoštevati je treba zakon, ki ureja davčno službo,
pozornost je treba nameniti tudi določilom Zakona o inšpekcijskem nadzoru,
ker obstajajo tudi področja in vprašanja, ki morebiti niso urejena z zakoni, je treba
upoštevati tudi določila ZUP.14
Zanemariti ne smemo niti načel, ki veljajo na področju davčne izvršbe:
načelo zakonitosti v davčnih zadevah (4. člen ZDavP-2): zakonitost je temelj
delovanja slehernega organa. To davčno načelo poudarja, da mora organ slehernega
davčnega zavezanca obravnavati nepristransko in neodvisno. Pri odločanju je treba
upoštevati prav vse priložene dokumente in dejstva, ki vplivajo oziroma ustvarjajo
določene okoliščine glede odmere davka in davčne obveznosti. Če se ugotovi, da je
določena oseba presegla pooblastila in v določenem davčnem postopku ni delovala
nepristransko, se morajo uvesti postopki izločitve uradne osebe, saj ta ni delovala v
skladu z zakonom in je izvajala nalog, ki so bile v neskladju z zakonodajo, ter je
želela škoditi določenemu davčnemu zavezancu. S tem načelom je izključeno
neenako, samovoljno in pristransko odločanje glede določenih davčnih zadev, ki se
navezujejo na višino davka in davčne obveznosti. Vsak zaposleni pri davčnem
organu mora biti s tem načelom seznanjen in ga jasno upoštevati pri svojem
odločanju oziroma izpolnjevanju nalog. Načelo je določeno v Ustavi RS. Država
lahko le z zakonom predpisuje davke (147. člen Ustave RS). Pomen zakonitosti v
davčnem postopku poleg domačih izpostavljajo zlasti nemški avtorji. 15 Načelo
zakonitosti je zelo pomembno načelo davčnega prava in postopka – brez zakonitosti
pri pobiranju davkov bi šlo za samovoljno razlastitev davčnih zavezancev. Škof in
Pevec dodajata, da uporaba tega načela nemalokrat privede do kolizije z drugimi
ustavno pomembnimi načeli. Če gre za procesne norme, se ta kolizija razrešuje prek
načela sorazmernosti z zasledovanjem maksimalne konkordance vseh ustavnopravno
pomembnih vrednot;16
14 Jerovšek Tone, Kovač Peter, Posebni upravni postopki, Fakulteta za upravo Ljubljana, Ljubljana, 2008, str.
46. 15 Povzeto po Jerovšek Tone, Simič Ivan, Škof Bojan, Zakonu o davčnem postopku s komentarjem, Davčno
izobraževalni inštitut, 2008, str. 19. 16 Škof B. in Pevc A. Omejitve načela zakonitosti v davčnem pravu s prikazom reševanja nekaterih kolizij,
Davčno finančna praksa, 13, str. 13.
15
načelo materialne resnice: načelo je opredeljeno v 5. členu ZDavP-2 in nalaga
davčnemu organu, da mora pri vsaki davčni zadevi ugotoviti vsa dejstva, ki so
pomembna ter lahko vplivajo na višino obveznosti in zakonitost odločbe. Dejansko
stanje mora davčni organ ugotavljati s pomočjo načela gotovosti, pri čemer ne sme
biti niti najmanjšega dvoma glede resničnosti in pravilnosti ugotovljenega. Če
davčni organ ne razpolaga z dovolj podatki, da bi se lahko opredelil oziroma izrekel
primerno odločbo, je dolžan davčnega zavezanca povabiti na razgovor oziroma ga
obvestiti, naj mu posreduje vse podatke, ki jih potrebuje, da razjasni nastali položaj.
To načelo jasno določa, da mora davčni organ z enako skrbnostjo obravnavati tako
dejstva, ki govorijo v korist davčnemu zavezancu, kot dejstva, ki govorijo v korist
davčnemu organu. Pred zakonom morata biti tako davčni zavezanec kot davčni
organ enaka. Davčni organ mora priznati napake, če pride do njih, in jih v ustreznem
času tudi odpraviti.17
načelo sorazmernosti: to načelo poudarja, da davčni organ ne sme preseči svojih
pooblastil pri izrekanju ukrepov, odmerjanju davka in kazni, če davčnemu
zavezancu v določenem časovnem obdobju ni uspelo izpolniti svoje davčne
obveznosti. Prav tako mora davčni organ izbirati ugodnejša sredstva za ukrepanje,
razen v primerih, ko zakon določa drugače. Davčni organ mora v primeru dvoma
odločiti v korist davčnega zavezanca. Z načelom se na določen način prepoveduje
tehtanje glede primernosti ukrepov, ki naj se izberejo za določeno ukrepanje, in
dovoljuje, da lahko organ v primeru prizadetih strank izbere milejše ukrepe, kot jih
določa določena zakonodaja, če se ugotovijo olajševalne okoliščine. Načelo
sorazmernosti (proporcionalnosti) je prevzeto iz nemškega prava in je sestavljeno iz
treh podvprašanj:
– ali je ukrep primeren in potreben za dosego cilja;
– ali se ga da doseči kako drugače – ukrep je nujen (ali ne bi bilo
mogoče cilja doseči z bistveno blažjim ukrepom);
– kakšna je sorazmernost v ožjem pomenu besede, to je v smislu uravnoteženosti
ukrepa in dejanskega stanja (npr. uravnoteženje med težo kršitve, ukrepom in
ciljem18);
načelo gotovosti, seznanjenosti in pomoči: to načelo pomeni, da mora biti davčni
zavezanec vselej seznanjen z davčnim sistemom in da mu morajo biti na voljo vsi
zakoni in akti, po katerih poteka odmerjanje davka, ter jasno opredeljeni dokumenti,
ki jih davčni zavezanec potrebuje za določen postopek. To načelo je pomembno tudi
z vidika varstva pravic davčnega zavezanca. Najpomembneje je, da davčni
zavezanec zaupa davčnemu sistemu in da izpolnjuje svoje davčne obveznosti. Če ni
17 Povzeto po Zakon o davčnem postopku, 5. člen, Uradni list RS, št. 13/2011. 18 Polona Kovač, Načelo davčnega postopka, Pravna praksa, 2006, št. 29–30, str. 9, GV Založba, d. o. o.
16
zaupanja v davčni sistem, potem davčni zavezanci nimajo moralnega odnosa do
plačila davka oziroma obveznosti. H gotovosti spada tudi podatek, da je davčni
zavezanec seznanjen s tem, za katero obdobje poteka obdavčitev in kakšna bo njena
višina, prav tako je z zakonodajo jasno predpisano, na kakšen način in v kolikšnem
času bo treba davčno obveznost izpolniti. Davčnemu zavezancu pa po zakonodaji
pripada tudi pomoč glede pridobivanja podatkov, razjasnitve nejasnosti ter
izpolnjevanja vlog in drugih pomembnih dokumentov. S tem načelom je tako
opredeljena tudi pomoč davčnega organa davčnemu zavezancu pri uveljavljanju
njegovih pravic;
načelo tajnosti podatkov: vsi podatki davčnih zavezancev se obravnavajo kot
davčna tajnost, kar je jasno opredeljeno tako v 8. členu ZDavP-2 kot v zakonu o
obdavčevanju. Nekoliko nesmiselno bi bilo, da bi lahko vsakdo imel vpogled v
posameznikovo materialno premoženje. Tajni so prav vsi podatki, ki jih davčni
zavezanec posreduje organu, in jih davčni organ ne sme razkriti, razen ob nekaterih
posebnih pogojih, ki pa so prav tako določeni z zakonom;19
načelo zakonitega in pravočasnega izpolnjevanja in plačevanja davčnih
obveznosti: to načelo pravi, da davčni zavezanec sme plačati le toliko davka in na
način, kot je to določeno z zakonom. Z zakoni so določeni tudi roki, do katerih mora
zavezanec plačati svojo obveznost. Če tega ne naredi, lahko davčni organ davčno
obveznost izterja oziroma jo mora davčni zavezanec plačati pod prisilo;
načelo dolžnosti dajanja podatkov: to načelo določa, da bi morali vsi davčni
zavezanci davčnemu organu posredovati točne in natančne podatke. Te podatke
potrebuje davčni organ, če želi pobirati davke, da lahko pravilno odmeri višino
davka in da te izračune pošlje davčnemu zavezancu. Prav tako morajo zavezanci
davčnemu organu poslati oziroma sporočiti vse spremembe, do katerih pride in ki bi
lahko na kakršen koli način vplivale na same davčne obveznosti in njihovo
izvrševanje. Pri oddaji ustrezne dokumentacije je treba predložiti tudi vsa potrebna
potrdila oziroma dokaze, ki jih organ potrebuje za izračune, odmerjanje oziroma
določitev obveznosti. Vse podatke mora davčni zavezanec organu predložiti
brezplačno le v primerih, kadar je zakonsko določeno, da lahko davčni zavezanec za
podatke prejme plačilo.20
Med najpomembnejša načela davčne izvršbe mnogi avtorji uvrščajo načelo sorazmernosti
ter načelo socialne pravičnosti in varstva osebnega dostojanstva dolžnika, pri čemer dajejo
poudarek na to, da mora davčni organ proučiti položaj, v katerem se je znašel davčni
19 Povzeto po Zakonu o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 42/10. 20 Jerovšek Tone, Kovač Peter, Posebni upravni postopki, Fakulteta za upravo Ljubljana, Ljubljana, 2008, str.
47‒48.
17
zavezanec, glede na to pa sprejeti tudi ukrepe. Nikakor ni smiselno, da bi z ukrepi, ki bi bili
sprejeti, nepremišljeno še dodatno ogrozili materialno in socialno stanje davčnega
zavezanca. To področje je postalo zelo pereča težava po nastopu gospodarske krize, ko so se
mnoga podjetja in tudi posamezniki začeli soočati s plačilno nedisciplino. Ta se je najprej
pojavila na področju pravnih subjektov, a se je kaj hitro preselila tudi na področje fizičnih
oseb.
Namen davčne izvršbe je izterjava davčnih obveznosti, ki izhajajo iz izvršilnega naslova. Za
dosego tega namena je lahko predmet davčne izvršbe tudi dolžnikovo premoženje ali
njegova pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe, kar določa 144. člen ZDavP-
2.21
V skladu s 145. členom ZDavP-2 so izvršilni naslovi:
izvršljiva odločba o odmeri davka,
izvršljiv obračun davka, ki postane izvršljiv, ko poteče rok za plačilo davka po
obračunu davka, ki je predpisan z zakonom,
izvršljiva tuja odločba ali drug ustrezen akt, ki ima naravo izvršilnega naslova in ga
davčni organ prejme v izvršbo,
izvršljiv sklep davčnega organa,
izvršljiv plačilni nalog,
izvršljiva odločba o prekršku,
izvršljiva sodba sodišča, izdana v zadevah prekrškov,
izvršljiv sklep sodišča, izdan v zadevah prekrškov,
seznam izvršilnih naslovov, v katerem sta za posamezen izvršilni naslov navedena
datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka
posebej.22
2.1 Postopek davčne izvršbe
Preden se FURS odloči, da začne davčno izvršbo, davčnemu zavezancu pošlje opomin in ga
opomni na neplačani dolg.23 S tem se davčnemu zavezancu daje možnost, da samostojno,
torej brez prisile, poravna svoj dolg. V nekaterih primerih se davčne zavezance o dolgu
obvesti tudi s telefonskim klicem. Če davčni zavezanec ne plača svojega dolga oziroma se
21 Odločba sodbe I U 1515/2014. 22 Maja Rozman, povzeto po Kaj je dobro vedeti o davčni izvršbi, 24ur.com, Ljubljana, 2008. 23 Po ZDavP-2 v primerjavi z ZDavP-1 pošiljanje obvestila o neplačanem davku pred začetkom davčne izvršbe
ni več obvezno. To pomeni, da lahko davčni organ začne davčno izvršbo brez predhodnega obveščanja
dolžnika o neplačanem davku in poziva k plačilu le-tega.
18
ne odzove na opomine in pozive k plačilu, lahko davčni organ sproži postopek davčne
izvršbe.
Davčnemu organu so na voljo različna sredstva oziroma metode, s pomočjo katerih lahko
prisili davčnega zavezanca, da poravna svoj dolg. Poudariti je treba, da davčnemu organu
nikakor ni v interesu, da nad davčnimi zavezanci izvaja prisilo, zato se navedeni ukrepi
izvajajo kot skrajni ukrepi v primeru, da nobena druga metoda in pozivi ne zaležejo ter
davčni zavezanec ne želi plačati svojega dolga. Rozman navaja: »Sredstva davčne izvršbe
so različna, in sicer davčni organ lahko seže po denarnih prejemkih, denarnih sredstvih pri
bankah in hranilnicah, dolžnikovih denarnih terjatvah, premičninah dolžnika, dolžnikovem
nepremičnem premoženju, deležu družbenika v družbi, premoženjskih pravicah dolžnika in
vrednostnih papirjih.«24
162. člen ZDavP-2 določa: »S sklepom iz 161. člena tega zakona se dolžniku zarubi del
denarnih prejemkov do višine dolgovanega davka, pri čemer se upoštevajo izvzetja in
omejitve iz 151. in 160. člena tega zakona, in delodajalcu oziroma izplačevalcu prepove
njihovo izplačilo.«25
Pri določanju dolžnikovih denarnih prejemkov, ki so izvzeti iz izvršbe, se izhaja predvsem
iz načela zaščite dolžnika, saj gre za denarne prejemke, ki jih dolžnik potrebuje za
zadovoljevanje svojih osnovnih življenjskih potreb. Varuje se načelo socialne države in
eksistence dolžnika.26
Predmet izvršbe za plačilo denarne terjatve je lahko vsaka dolžnikova stvar ali
premoženjska oziroma materialna pravica, če ni z zakonom izvzeta iz izvršbe oziroma če ni
izvršba na njej z zakonom omejena.
»Iz izvrsbe so izvzeti nekateri denarni prejemki (prezivnine, odskodnine zaradi telesne
poskodbe, denarne socialne pomoci, otroski dodatki, stipendije, nepovratna denarna
sredstva itd.). Ce gre za izvrsbo na dolznikova denarna sredstva na racunu pri banki oziroma
hranilnici, izvzetja veljajo le za prejemke, ki so nakazani za tekoci mesec. Nakazila iz
prejsnjih mesecev stejejo za prihranek in se jih lahko zarubi.«27 Višina denarnih prejemkov,
za katere ni mogoča davčna izvršba, je zakonsko določena oziroma predpisana.
24 Maja Rozman, povzeto po Kaj je dobro vedeti o davčni izvršbi, 24ur.com, Ljubljana, 2008. 25 Če je mogoče opraviti izvršbo z različnimi sredstvi izvršbe, je po 6. členu ZDavP-2 davčni organ dolžan
uporabiti tista sredstva davčne izvršbe, ki so glede na okoliščine primera sorazmerna znesku davka. 26 Jerovšek Tone, Simič Ivan, Škof Boštjan in drugi, Zakon o davčnem postopku s komentarjem, Davčno
izobraževalni inštitut, 2008, str. 376; ZDav-P-2, 159. člen. 27 ZDavP-2, 159. člen, Finančna uprava RS, 2015.
19
Do davčne izvršbe ne more priti, če ni določenega izvršilnega naslova, torej dokazov, ki
govorijo, da je dejansko prišlo do dolga. V ta namen morajo obstajati določene listine, iz
katerih je dolg jasno razviden, prav tako dokazi, da dolg do dneva izvršbe ni bil poravnan.
Izvršba se lahko izvede le na podlagi veljavnega sklepa o izvršbi oziroma pravnomočne
odločbe. ZIZ v 44. členu določa, da mora s sklepom o izvršbi sodišče dovoliti izvršbo, prav
tako pa morajo biti v dokumentaciji navedeni upnik, dolžnik, izvršilni naslov ali
verodostojna listina, dolžnikova obveznost, sredstvo in predmet izvršbe ter vsi drugi
podatki, ki so potrebni za nemoten potek izvršbe. V sklepu je tudi jasno navedeno, da se je
sklep izdal na podlagi papirjev oziroma dokumentacije, ki je bila posredovana organu s
strani upnika. Če je upnik Davčna uprava RS, je celotna dokumentacija posredovana z njene
strani in zavzema podatke, ki jih hrani računalniški sistem Davčne uprave RS.28
Rijavec navaja, da mora v slehernem primeru izvršilnega postopka sodišče proučiti, kako
postopati in katere ukrepe je mogoče izbrati. Če sodišče meni, da nima dovolj dokazov in
znanja, da bi lahko odločalo o določeni zadevi, jo lahko sodišče odkloni. Če sodišče meni,
da jo lahko vsebinsko obravnava, mora upoštevati naslednje predpostavke:
obstoj izvršilnega naslova,
pristojnost sodišča za odločanje,
formalna pravilnost in vsebinska predloga za izvršbo,
procesna legitimacija strank,
procesni roki, če so ti potrebni,
plačilo predujma za izvršilne postopke,
pravni interes,
splošne predpostavke, ki so določene v ZPP in se upoštevajo na podlagi smiselne
uporabe.29
Materialne predpostavke, ki morajo biti izpolnjene:
terjatev, za katero je pomembno, da je že zapadla in da zanjo obstajajo jasna
dokazila,
alternativnost obveznosti,
obstoj ali neobstoj pogoja in izpolnitev obveznosti,
stvarna legitimacija strank,
sredstva izvršbe,
dopustnost izvršbe na določen predmet,
obseg izvršbe.30
28 Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2), Uradni list RS, št. 117/06. 29 Povzeto po Rijavec Vesna, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 99‒100.
20
Z zakonom o obdavčevanju in v ZDavP-2 je jasno določeno, kakšna je višina obdavčitve in
kakšne oblike davkov veljajo za Republiko Slovenijo. Ta zakona sta tudi podlaga za
določitev višine davčne obveznosti. Davčni zavezanec je tako že predhodno seznanjen s
tem, da bo v določenih razmerjih, delih, ob določenem materialnem premoženju ali koristi
nastala davčna obveznost, ki jo bo moral ob njenem nastanku izpolniti, seveda v višini, ki je
določena z zakonom. Za nekatere davčne obveznosti je značilno, da se davek obračuna ob
koncu obdobja, v katerem je obveznost nastajala, so pa tudi izjeme, ki jih jasno opredeljuje
in določa zakon. V 147. členu Ustave RS je jasno zapisano, da se lahko davki, carine in
druge dajatve določajo le na podlagi zakona. Ta zakon (ZDavP-2) velja tudi za lokalne
skupnosti, pri katerih seveda veljajo tudi nekatere izjeme, ki pa morajo biti jasno določene z
zakonom. Z zakonom morajo biti vselej določeni predmet obdavčitve, davčno obdobje, v
katerem je obdavčitev nastala, davčna osnova in davčne olajšave, jasno pa morajo biti
opredeljeni tudi trenutek, ko je davčna obveznost nastala, višina davčne obveznosti in rok, v
katerem mora davčni zavezanec izpolniti svojo davčno obveznost.
2.2 Vrste davčnih izvršb
V ZDavP-2 so omenjene naslednje oblike davčnih izvršb:
davčna izvršba na dolžnikove denarne prejemke, denarna sredstva in dolžnikove
denarne terjatve,
davčna izvršba na dolžnikova denarna sredstva pri bankah oziroma hranilnicah,
davčna izvršba na druge denarne terjatve dolžnika,
davčna izvršba na premičnine,
davčna izvršba na dolžnikovo nepremično premoženje, delež družbenika v družbi in
premoženjske pravice,
davčna izvršba na vrednostne papirje,
davčna izvršba na sredstva občin.31
V nadaljevanju magistrske naloge bom predstavil posamezne oblike davčnih izvršb in
njihove značilnosti.
2.2.1 Davčna izvršba na denarna sredstva in prejemke
Po zakonu se lahko upnik odloči tudi za izvršbo na dolžnikove denarne prejemke in denarna
sredstva. Pod denarne prejemke se štejejo:
plača,
30 Rijavec Vesna, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 101. 31 Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2), Uradni list RS, št. 117/06.
21
nadomestilo plače,
pokojnina,
prejemki, doseženi na podlagi podjemne pogodbe,
prejemki, doseženi na podlagi delovršilne pogodbe,
vsi drugi denarni prejemki, ki se po Zakonu o dohodnini štejejo za dohodke iz
delovnega razmerja.32
Preden se začne izvršba na denarne prejemke ali denarna sredstva, mora ta biti
pravnomočna. Ko je odločba o izvršbi pravnomočna, se dolžniku zarubijo denarni prejemki
ali del le-teh do višine zneska, ki ga dolžnik dolguje upniku. Upniku pripadajo tudi zamudne
obresti, ki se prav tako poplačajo iz dolžnikovih denarnih prejemkov oziroma sredstev.
Sodišče lahko zarubi samo z zakonom določen del plače. Če dolžnik ne more poplačati
celotnega dolga oziroma nima dovolj prejemkov ali denarnih sredstev, sodišče naloži
delodajalcu ali banki, da ob denarnih prejemkih na računu dolžnika ali pri naslednji plači
dolžniku trga preostanek denarnih sredstev. Denarna sredstva se mu trgajo toliko časa,
dokler dolg ni v celoti poplačan. Dolžniku mora po zakonu ostati na računu znesek v višini
minimalne plače, zmanjšane za plačilo prispevkov. V primeru izvrševanja rubeža pa se sme
zarubiti denarne prejemke v višini 2/3 plače, pri čemer, kot sem predhodno že omenil, mora
dolžniku ostati znesek v višini minimalne plače.33 V zakonu je tudi jasno določeno, da se
mora znesek prilagoditi, kadar dolžnik vzdržuje oziroma preživlja druge osebe oziroma
družinske člane.
Sodišče sklep o izvršbi vroči tako dolžniku kot delodajalcu oziroma kakšnemu drugemu
izplačevalcu prejemkov. Med druge izplačevalce prejemkov štejemo Zavod za pokojninsko
in invalidsko zavarovanje Slovenije, naročnike po pogodbi in tako dalje. Delodajalec
oziroma izplačevalec denarnih prejemkov je dolžan po zakonu na dan prejema oziroma
vročitve pravnomočne izvršbe opraviti rubež denarnih prejemkov dolžnika. Je pa treba
opozoriti, da se lahko dolžnik na sklep o izvršbi pritoži, vendar pritožba ne zadrži izvršitve
izvršbe.
Pri davčni izvršbi na denarna sredstva se ne zarubijo samo denarni prejemki pri
delodajalcih, temveč se lahko zarubijo tudi denarna sredstva na banki ali v hranilnici. Pri
tem se štejejo vsi prejemki, ki jih dolžnik prejme na svoj račun, ki ga ima odprtega na banki
ali v hranilnici.34 V tem primeru pravnomočni sklep o izvršbi dobita tako dolžnik kot banka
ali hranilnica. Pri tem se še isti dan, ko je bila vročena izvršba, dolžniku trgajo denarna
32 Povzeto po Ministrstvo za finance, Davčna izvršba, Podrobnejši opis, 1. izdaja, julij 2015. 33 Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2), Uradni list RS, št. 117/06. 34 Maja Rozman, povzeto po Kaj je dobro vedeti o davčni izvršbi, 24ur.com, Ljubljana, 2008.
22
sredstva v višini dolga. Če na računu ni dovolj denarnih sredstev, se denarni prejemki
ponovno trgajo drugi dan, ko pridejo denarni prejemki oziroma denarna sredstva na račun
dolžnika – vse dokler se dolg ne poplača.
Ministrstvo za finance nima vpogleda v dolžnikovo stanje na računih, odprtih pri bankah,
zaradi česar vselej pošljejo na banko ali v hranilnico pravnomočni sklep o izvršbi. V
primeru, da ima dolžnik odprtih več računov pri različnih bankah ali hranilnicah, se sklep
pošlje vsem bankam in hranilnicam.35 Primarna banka je tista, ki najprej preveri dolžnikovo
stanje na računu. Če je na računu dovolj denarja, da se lahko pokrije dolg, o tem obvesti
preostale banke. Če denarja na računu ni dovolj, se v izvršbo vključijo tudi preostale banke
in hranilnice, ki prav tako preverijo dolžnikova denarna sredstva. Ker je bil sklep o izvršbi
poslan prav vsem bankam, mora dolžnik vsem plačati stroške za sprejem in obdelavo sklepa
o izvršbi, kar lahko dolžniku prinese dodatne denarne stroške. Banka in hranilnica lahko
zarubita sredstva na transakcijskih, varčevalnih in depozitnih računih, ki jih ima dolžnik.36
Tudi v tem primeru velja, da se lahko dolžnik po zakonu pritoži na pravnomočni sklep,
vendar ta ne zadrži izvršbe. Prav tako lahko ugovor vloži banka. Če banki ali delodajalcu ne
uspe izterjati dolga od dolžnika, o tem obvesti Ministrstvo za finance, ki izbere drugo obliko
izvršbe oziroma nastali dolg izterja na kakšen drug način.
Nekoliko manj pogosta je davčna izvršba na dolžnikove denarne terjatve. Ta je manj
pogosta, ker pogosto upniki in tudi Ministrstvo za finance nimajo vpogleda v dolžnikove
terjatve. Če so jim te znane, pa lahko vložijo tudi to obliko izvršbe. Zanjo je značilno, da
dolg tretja oseba namesto upniku plača Ministrstvu za finance oziroma dolžnikovemu
upniku. Za tovrstno izvršbo se prav tako pravnomočna izvršba izroči dolžniku in njegovemu
dolžniku, ki mora znesek plačati na račun Ministrstva za finance, če gre za davčno izvršbo.
2.2.2 Davčna izvršba na premično premoženje
Temeljna značilnost izvršbe na premičnino je, da se v rubežu zaseže dolžnikovo premično
premoženje. Preden se upnik ali Ministrstvo za finance odloči, da bo izterjal znesek dolga s
pomočjo izvršbe na premično premoženje, skuša izrabiti možnosti rubeža denarnih sredstev.
Rubež denarnih sredstev je najhitrejši in ima manj stroškov kot rubež premičnega
premoženja. Če se izkaže, da dolžnik ne razpolaga z denarnim premoženjem in kljub
različnim možnostim ne poplača dolga, se Ministrstvo za finance odloči, da bo svojo
terjatev izterjalo s pomočjo izvršbe na premičnino.
35 Ministrstvo za finance, Davčna izvršba, Podrobnejši opis, 1. izdaja, julij 2015, str. 6. 36 Ministrstvo za finance, Davčna izvršba, Podrobnejši opis, 1. izdaja, julij 2015, str. 7.
23
Na Ministrstvu za finance pojasnjujejo: »Izterjevalec sklep o izvrsbi dolzniku praviloma
vroci na kraju samem pred zacetkom rubeza in od njega zahteva, da poravna znesek,
naveden v sklepu o izvrsbi. Ce dolznik dolg poravna ali ce dokaze, da je dolg ze v celoti
poplacan, se rubez ne opravi.«37 Tovrstna oblika izvršbe vključuje rubež, cenitev in prodajo
zarubljenih premičnin. Če se nekoliko osredotočimo na sam rubež premičnine, je treba
poudariti, da se lahko rubijo samo tiste premičnine, ki so v lasti ali posesti dolžnika, pri tem
pa je treba upoštevati tudi predmete, ki so z zakonom izvzeti in so bili opredeljeni v uvodu
naloge. Med najpogosteje zarubljenimi premičninami so motorna vozila, osnovna sredstva,
trgovinsko blago ali zaloga, ki jo ima določeno podjetje. Velikokrat se lahko tudi zgodi, da
so zarubljene nepremičnine last tretje osebe, česar rubežnik ne more vedeti. Dolžnik
oziroma tretja oseba ima v tem primeru možnost, da se pritoži in dokazuje, da določena
premičnina ni last dolžnika.
Vsa premična sredstva oziroma premoženje, ki se zarubi, je treba oceniti. Najpogosteje to
naredi ocenjevalec, ki skupaj z rubežnikom obišče dolžnika. Če sodišče ali dolžnik meni, da
cenitev ni bila izvedena dovolj strokovno, lahko cenitev opravi tudi pooblaščeni izvedenec.
Ko je cenitev končana, je treba premično premoženje dolžnika tudi prodati, da se zanj
prejmejo denarna sredstva. Zarubljene premičnine lahko Ministrstvo za finance proda na
javni dražbi. Na Ministrstvu za finance pravijo, da lahko to storijo »z zbiranjem ponudb, z
neposredno pogodbo, s komisijsko prodajo ali tako, da Ministrstvo za finance Republike
Slovenije dovoli dolzniku, da sam proda zarubljene premicnine. Nacin prodaje izbere
Ministrstvo za finance Republike Slovenije, pri cemer uposteva najugodnejsi izid, ki se bo
lahko dosegel pri prodaji.«38
Javne dražbe so javne, nanje pa se lahko prijavijo vsi državljani Republike Slovenije in tudi
drugi ponudniki. Ministrstvo za finance na svoji spletni strani objavlja, kdaj bodo potekale
določene dražbe in kakšni so pogoji za nakup premičnine. Ministrstvo premičnino proda
najboljšemu ponudniku. Izvršba na premičnine zavzema premičnine, za katere rubežnik
meni, da bi jih lahko upnik prodal v višini svojih terjatev. Če ob koncu dražbe in po pokritih
stroških dražbe teh terjatev ostanejo finančna sredstva od prodaje zarubljenih stvari, se ta
znesek dolžniku vrne. Če zarubljene stvari ne zadostujejo za poplačilo dolga, se lahko upnik
odloči še za kakšno izmed drugih oblik izvršbe ali se izvede ponovni rubež predmetov.
2.2.3 Davčna izvršba na vrednostne papirje
Pri davčni izvršbi na vrednostne papirje je smiselno, da najprej namenimo nekaj besed
pomenu vrednostnega papirja. Vrednostni papir je listina, ki vsebuje določene premoženjske
37 Ministrstvo za finance, Davčna izvršba, Podrobnejši opis, 1. izdaja, julij 2015, str. 6. 38 Ministrstvo za finance, Davčna izvršba, Podrobnejši opis, 1. izdaja, julij 2015, str. 7.
24
pravice, ki jih imetnik lahko uveljavlja. V sodobnem času so večino listin zamenjali vpisi v
centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev, kjer je zapisano, kakšne pravice
ima iz vrednostnega papirja oseba, ki je vpisana kot njen imetnik. S tem se je omogočilo
lažje trgovanje z vrednostnimi papirji. Vrednostne papirje lahko uporabljamo za različne
namene, in sicer kot: kreditno sredstvo, instrument negotovinskega plačevanja, podlago za
zbiranje sredstev, instrument za pospeševanje obtoka blaga, instrument za financiranje in
podobno.39
V Finančnem slovarju lahko najdemo podatek, da vrednostne papirje delimo na tržne in
netržne. Po njegovih navedbah so tržni vrednostni papirji tisti, s katerimi je mogoče
trgovanje na borzah ali organiziranem trgu. Netržni vrednostni papirji pa niso vključeni v
trgovanje na organiziranem trgu oziroma borzi. Njihove značilnosti so, da se posli z njimi
sklepajo neposredno, da ne zavzemajo nobenih posrednikov in da pri njih ni inšpekcijskega
nadzora. Strokovnjaki poudarjajo, da je za netržne vrednostne papirje značilno, da so
pogosto nelikvidni in jih je izredno težko prodati, saj ljudje vanje nimajo veliko zaupanja.40
Za vrednostni papir se šteje vsaka listina, ki vsebuje naslednje sestavine:
oznako, za katero vrsto vrednostnega papirja gre,
izdajatelja vrednostnega papirja – tukaj morajo biti navedeni podatki podjetja in
sedeža podjetja ali ime in priimek izdajatelja,
podjetje in naslov podjetja, na katerega se vrednostni papir glasi,
jasno določene obveznosti izdajatelja,
kraj in datum izdaje vrednostnega papirja,
serijsko številko, če so bili vrednostni papirji izdani serijsko,
podpis izdajatelja vrednostnega papirja, če je vrednostni papir izdalo podjetje, pa
morata biti na vrednostnem papirju tudi žig podjetja in podpis odgovorne osebe.
Davčna izvršba na vrednostne papirje poteka podobno kot davčna izvršba na premično
premoženje, kar vrednostni papirji tudi predstavljajo. Za izvršbo na vrednostne papirje je
prav tako značilno, da jo izroči izvršitelj, ki pride na naslov dolžnika. Dolžnika izvršitelj
najprej pozove, naj izpolni svojo obveznost. Če tega dolžnik ne more storiti oziroma nima
dovolj denarja, da bi lahko poravnal svoje obveznosti, mu lahko rubežnik ali izvršitelj
zarubi vrednostne papirje, s katerimi razpolaga. Na Ministrstvu za finance izvršbe na
vrednostne papirje ne uporabljajo pogosto, saj nimajo dovolj informacij, s katerimi
vrednostnimi papirji razpolagajo dolžniki.41 V primeru zarubljenih vrednostnih papirjev sta
39 Agencija za vrednostne papirje, Vrednostni papirji, Ljubljana, 2015. 40 Finančni slovar (2016). 41 Povzeto po Ministrstvo za finance, Davčna izvršba, Podrobnejši opis, 1. izdaja, julij 2015.
25
potrebna njihova cenitev oziroma ugotavljanje trenutne vrednosti in njihova prodaja.
Vrednostni papirji se lahko prodajo na javni dražbi najboljšemu ponudniku. Dolžniku se
lahko zarubijo le vrednostni papirji v višini vrednosti dolga. Če je vrednost malenkost višja,
se po prodaji vrednostnega papirja razlika vrne dolžniku.
2.2.4 Davčna izvršba na nepremičnino, delež v družbi in premoženjske pravice
Davčna izvršba na nepremičnine je najredkeje izbran način izvršbe, saj to obliko izvršbe
organi in institucije uporabijo le v primeru, ko so vse druge oblike poravnave dolga
izčrpane. To pomeni, da ni bilo mogoče od dolžnika izterjati denarnih sredstev, da dolžnik v
tem času ni imel nobenih denarnih prejemkov, da dolžnik ne razpolaga s premičnino, ki bi
jo lahko zarubili in poplačali nastali dolg, ali da dolžnik nima v lasti nobenega vrednostnega
papirja, ki bi bil vreden toliko, kolikor znaša njegov dolg do davčnega organa. To trditev
potrjujejo tudi na Ministrstvu za finance: »Izvrsba na dolznikovo nepremicno premozenje,
delez v druzbi in premozenjske pravice (patent, uzitek, materialna avtorska pravica itd.) se
opravi le v primeru, ce izterjava iz drugega premozenja dolznika ni bila uspesna ali ce tako
doloca zakon.«42 Predlog za izvršbo mora Ministrstvo za finance najprej posredovati na
sodišče, ki mora opraviti izvršbo na nepremičnino, delež v družbi ali premoženjske pravice.
Izvršba na nepremičnino, delež v družbi in premoženjske pravice se opravi po
pravnomočnem sklepu o izvršbi. V zemljiški knjigi se mora ob izvršbi narediti zaznamek,
kjer je jasno vidno, kdo je upnik. Če nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo, je treba
predložiti pogodbo o zavarovanju denarne obveznosti oziroma kredita z zastavno pravico, ki
se nanaša na nepremičnino.
Kadar Ministrstvo za finance oziroma kateri drugi upnik poda predlog o izvršbi na
nepremičnino, mora predložiti izpisek iz zemljiške knjige, ki jasno dokazuje, da je
nepremičnina, na katero želi podati izvršbo, v lasti dolžnika. Če upnik nima dokazov, da bi
bila nepremičnina (če ni vpisana v zemljiško knjigo) last določenega dolžnika, za to
nepremičnino ne more podati predloga o izvršbi. S tem ko je zaznamba vpisana v zemljiško
knjigo, to samodejno pomeni, da ima upnik možnost, da dobi poplačilo za svojo terjatev, če
bo nepremičnina prodana. Na določeno nepremičnino lahko podajo predlog o izvršbi
različni upniki, pri čemer velja vrstni red, da se tisti upnik, ki je bil v zemljiško knjigo
vpisan prvi, tudi prvi poplača, preostali upniki se poplačajo iz preostanka denarnih sredstev,
ki ostanejo pri prodaji nepremičnine.
ZIZ določa: »Nepremičnina se proda na javni dražbi. Narok za prodajo nepremičnine na
javni dražbi se opravi v sodnem poslopju, če sodišče ne odloči drugače. Upniki, zastavni
upniki in upniki zemljiškega dolga se lahko ves čas izvršilnega postopka do izdaje odredbe
42 Povzeto po Ministrstvo za finance, Davčna izvršba, Podrobnejši opis, 1. izdaja, julij 2015, str. 8.
26
o prodaji sporazumejo, da se nepremičnina proda na podlagi prodaje z zavezujočim
zbiranjem ponudb. Šteje se, da se osebe iz prejšnjega stavka strinjajo s prodajo z
zavezujočim zbiranjem ponudb, če ena izmed njih poda takšen predlog, druge pa izrecno
temu ne nasprotujejo v roku, ki jim ga postavi sodišče. Stranke, zastavni upniki in upniki
zemljiškega dolga se lahko ves čas izvršilnega postopka do izdaje odredbe o prodaji
sporazumejo, da se nepremičnina v določenem roku proda z neposredno pogodbo.«43
Izvršba na nepremičnino, delež družabnika ali premoženjske pravice je najzahtevnejša
oblika izvršbe tako z vidika samega poteka kot glede pridobivanja vseh potrebnih listin. Do
nekaterih težav pride, če je nepremičnina, na katero želi upnik vložiti izvršbo, izven
Slovenije, saj je pridobivanje dokumentov v tujih državah zahtevnejše, prav tako je treba
ponekod kar nekaj časa čakati na podatke iz zemljiške knjige, s katerimi je mogoče
dokazovati ustreznost izvršbe.
2.3 Predmet davčne izvršbe
Na Ministrstvu za finance menijo, da je »predmet izvrsbe tisti del premozenja dolznika, na
katerega se lahko poseze z namenom prisilne izterjave zapadle obveznosti. Predmet izvrsbe
je lahko vsako dolznikovo premozenje ali premozenjska pravica, ce ni z zakonom izvzeta iz
izvrsbe. Vendar pa je FURS dolzna upostevati nacela davcne izvrsbe in predmet izvrsbe
izbrati tako, da je vrednost premozenja dolznika, ki je predmet izvrsbe, v sorazmerju z
visino obveznosti, ki se izterjuje.«44
Tudi po določbi 144. člena ZDavP-2 je lahko predmet davčne izvršbe vsako dolžnikovo
premoženje, ki ni z zakonom izrecno izvzeto iz izvršbe.45 To pomeni, da se lahko upnik sam
odloči, kaj bo predmet izvršbe oziroma za katero premoženje dolžnika je upnik prepričan,
da ga bo lahko v določenem roku in brez dodatnih težav izterjal. Najpogostejše so izvršbe
na denarna sredstva, saj je ta postopek tudi najpreprostejši in v številnih primerih tudi
najhitrejši.
Predmet davcne izvrsbe so:
denarni prejemki,
denarna sredstva pri bankah in hranilnicah,
denarne terjatve,
premicnine,
vrednostni papirji,
43 Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), Uradni list RS, št. 53/14. 44 Povzeto po Ministrstvo za finance, Davčna izvršba, Podrobnejši opis, 1. izdaja, julij 2015, str. 7. 45 Sodba II U 483/2014.
27
nepremicnine,
delez dolznika v druzbi,
druge premozenjske pravice (patent, uzitek, materialna avtorska pravica itd.).46
Predmet izvršbe ne morejo biti (ZDavP-2):
stvari, ki niso v prometu,
rudno bogastvo in druga naravna bogastva,
objekti, naprave in druge stvari, ki so državi ali samoupravni lokalni skupnosti nujno
potrebne za opravljanje njenih nalog, ter premične in nepremične stvari, namenjene
za obrambo države,
objekti, naprave in druge stvari, ki so dolžniku nujno potrebne za opravljanje javne
službe,
druge stvari in pravice, za katere tako določa zakon.47
Zakon izrecno ne določa, kateri predmet mora upnik izbrati za predmet davčne izvršbe
oziroma kakšen vrstni red mora izbrati upnik, če želi prejeti poplačilo za svoje terjatve. Če
upnik želi, lahko kot prvi predlog za plačilo odda predlog za izvršbo na nepremičnino. Res
je, da je postopek izvršbe na nepremičnino najzahtevnejši in najdaljši, vendar je v
primerjavi z drugimi vrstami poplačila najlažje pridobiti podatke o lastništvu nepremičnine
in s tem oddati vlogo za plačilo.
2.4 Zakonodaja na področju davčnih izvršb
Zakonodaja na področju davčne izvršbe je izredno kompleksna in zajema najrazličnejša
področja. Naloga davčnega organa je, da skrbno spremlja vse novosti in tudi osebje, ki dela
oziroma izvaja dolžnosti davčnega organa. Z novostmi pa morajo biti seznanjeni tudi davčni
zavezanci, da lahko pričakujejo določeno višino njihovih obveznosti oziroma da si lahko
preračunajo, koliko davka bodo morali plačati davčnemu organu. Prav tako pa se morajo
zavedati tudi svojih pravic oziroma tega, kako se lahko odzovejo v primeru, ko so njihove
pravice kršene, in katere dokumente je treba predložiti, da se izognejo morebitnim zapletom
ali nepričakovani kazni.
Med zakonodajo, ki ureja tudi področje davčnih izvršb, so:48
1. Ustava Republike Slovenije – URS (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03,
69/04, 68/06 in 47/13),
46 Povzeto po Ministrstvo za finance, Davčna izvršba, Podrobnejši opis, 1. izdaja, julij 15, str. 5. 47 Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2), Uradni list RS, št. 111/13. 48 Uradni list RS.
28
2. Zakon o davčnem postopku – ZDavP-1 (Uradni list RS, št. 54/04, 139/04 in 109/05),
3. Zakon o davčnem postopku – ZDavP-2 (Uradni list RS, št. 117/06, 125/08, 110/09,
1/10, 43/10, 97/10, 32/12, 94/12 in 111/13),
4. Zakon o dostopu informacij javnega značaja – ZDIJZ (Uradni list RS, št. 24/03),
5. Zakon o izvršbi in zavarovanju – ZIZ (Uradni list RS, št. 51/98, 75/02, 16/04, 17/06,
44/06, 69/06, 110/06, 115/06, 28/09, 51/10 in 26/11, 53/14, 58/14, 76/15 in 54/15),
6. Zakon o inšpekcijskem nadzoru – ZIN (Uradni list RS, št. 56/02 in 26/07),
7. Zakon o splošnem upravnem postopku – ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02,
73/04, 22/05, 119/05, 24/06, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13),
8. Zakon o varstvu osebnih podatkov ‒ ZVOP-1 (Uradni list RS, št. 86/04 in 67/07).
Zakonodaja na področju davčnih izvršb se neprestano spreminja in posodablja, saj je njen
namen izboljšanje postopka davčne izvršbe in s tem čim transparentnejši postopek, pri
katerem bo davčni organ lahko pobral čim več davkov tudi od neplačnikov oziroma od
davčnih zavezancev, ki ne izpolnjujejo svoje obveznosti. Do neizpolnjevanja davčnih
obveznosti lahko pride zaradi različnih položajev, v katerih se lahko znajdejo davčni
zavezanci. Vsaka zgodba davčnega zavezanca je »svet zase«. Seveda ni naloga davčnega
organa, da proučuje zasebne težave davčnih zavezancev, vsekakor pa je pomembno, da pri
razsojanju oziroma določanju višine obveznosti upošteva razmere, v katerih se je davčni
zavezanec znašel.
Cilj davčnega organa nikakor ni na vsak način pridobiti denarna sredstva od davčnega
zavezanca, vendar obstajajo različne poti, kako se lahko davčni zavezanci z davčnim
organom dogovorijo, da postopno izpolnijo svoje davčne obveznosti. Pomembno je, da
davčni zavezanci kažejo interes glede poplačila dolga, prav tako je pomembno, da davčni
zavezanec ves čas postopka sodeluje z davčnim organom, saj tako hitreje pride do
dogovora, ki je v interesu tako davčnega organa kot davčnega zavezanca.
29
3 DAVČNA IZVRŠBA NA NEPREMIČNO PREMOŽENJE
Izvršba s prodajo nepremicnine je nedvomno ena izmed ucinkovitejših vrst izvršbe, saj so
nepremicnine pogosto edino premoženje vecje vrednosti, iz katerega je mogoce poplacati
dolžnikove obveznosti. Ceprav je v izvršilnem postopku v ospredju pravica upnika, da pride
do poplacila svoje terjatve, se postavlja vprašanje, kako dalec je zaradi varstva njegovih
interesov še dopustno posegati v dolžnikove pravice. ZIZ 49 za razliko od Zakona o
izvršilnem postopku50 iz leta 1978 med temeljnimi naceli ne doloca vec nacela varstva
dolžnika, kljub temu pa je to po presoji Ustavnega sodišca še vedno eno izmed korektivnih
nacel izvršilnega prava. Ustavno sodišce je izrecno poudarilo, da prizadevanje za
ucinkovitost izvršilnega postopka v korist upnika služi uresnicevanju nacela pravne države,
katere del je ucinkovito sodno varstvo, da pa nacelo varstva dolžnika izhaja iz nacela
socialne države. Zasledovanje ciljev izvršilnega postopka ne sme pripeljati do tega, da bi
bile ogrožene temeljne pravice dolžnika, kot sta na primer njegovo dostojanstvo ter temelj
njegove ekonomske in socialne eksistence.51
Z izvršbo na nepremicnino pa so lahko prizadeti tudi interesi drugih oseb, ki imajo na tej
nepremicnini dolocene pravice ali imajo pravico biti poplacane iz te nepremicnine. To naj bi
veljalo za prodajo nepremicnin v izvršilnem postopku. Načela, ki se na to nanašajo, so:
nacelo najmanjšega ponudnika, kritno nacelo ter prevzemno in izbrisno nacelo. Nacelo
najmanjšega ponudnika varuje predvsem dolžnika, da se njegova nepremicnina ne bi
prodala za nesorazmerno nizko ceno, posredno pa tudi interese drugih oseb, ki imajo
pravico biti poplacane iz te nepremicnine. Kritno nacelo omogoca osebam, ki imajo pri
poplacilu prednost pred upnikom, ki je zahteval izvršbo, da zahtevajo ustavitev izvršbe, ce
znesek, dobljen s prodajo, ne bi zadošcal niti za delno poplacilo terjatve upnika, ki je
zahteval izvršbo.52 Prevzemno in izbrisno nacelo se nanašata na vprašanje, katere pravice, ki
obstajajo na nepremicnini, je dolžan prevzeti kupec nepremicnine, ki pa s prodajo ugasnejo
in imajo upravicenci samo pravico do nadomestila. Postavlja se tudi vprašanje, kakšen je
položaj kupca nepremicnine in kako so varovane njegove pravice.
Izvršba na nepremičnino se opravi z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, z
ugotovitvijo vrednosti nepremičnine, s prodajo nepremičnine in s poplačilom upnikov iz
zneska, dobljenega s prodajo. V zemljiško knjigo je lahko vpisanih več upnikov, pri čemer
sodišče določi njihov vrstni red. Upnik, ki je prvi vložil zahtevo za izvršbo na nepremičnino
in je hitreje prejel pravnomočno odločbo, je vpisan pred ostalimi upniki in ima prednostno
49 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/98. 50 Zakon o izvršilnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 20/78. 51 Odločba US št. U-I-93/03 z dne 18. 11. 2004. 52 Volk Dida, Izvršba na nepremičnine, Pravni letopis 2008, zbirka znanstvenih člankov in razprav, uredil Ude
Lojze, Ljubljana, 2008, str. 67–71.
30
pravico v primeru prodaje in poplačila terjatev. Če se nepremičnina proda za višjo vrednost,
kot je znašal dolg upnikov, se preostali znesek vrne na račun dolžnika. Sodišče
nepremičnino proda na javni dražbi, za katero veljajo določena pravila, ki jim mora sodišče
slediti. Ta pravila so predstavljena v nadaljevanju magistrske naloge.
3.1 Pravni viri
Ločimo med materialnimi, formalnimi in spoznavnimi pravnimi viri.53 Materialni pravni
viri vključujejo ekonomske, sociološke, psihološke, vrednostne in druge dejavnike, ki
vplivajo na odločitev, katera družbena razmerja naj bodo urejena in kakšna naj bo vsebina
pravnih pravil oziroma pravnih norm.54 Za pravne in med njimi tudi splošne pravne akte je
značilno, da so del človeškega načrtovanja, ki pa mora biti premišljeno in mora imeti resno
oporo v resničnosti. »Formalni viri prava so oblike, v katerih se pravo izraža, torej vsi
splošni pravni akti, ki nastajajo v posamezni državno organizirani skupnosti. Splošni pravni
akti so tisti pravni akti, s katerimi ustvarjamo splošna in abstraktna pravna pravila. Gre za
najpomembnejšo vrsto pravnih aktov, njihovo pomembnost pa poudarja tudi dejstvo, da jih
štejemo kot vire prava, to je temelj, na katerem poteka konkretno pravno urejanje. Od
splošnih pravnih aktov moramo ločiti posamične pravne akte, s katerimi oblikujemo
posamična in konkretna pravna pravila ter tako zavezujemo pravne subjekte (npr.
posameznike) k točno določenemu ravnanju (npr. konkretne upravne in sodne odločbe). S
posamičnimi pravnimi akti se pravo udejanja. Najpomembnejši izhodiščni in osrednji vir
prava je ustava. Z njenimi pravili se oblikujejo temelji pravnega sistema v posamezni
državi. Nadaljnji v hierarhiji predpisov je zakon in nato podzakonski predpisi. Med vire
prava pa moramo šteti tudi neoblastne splošne akte, kot so mednarodne pogodbe, kolektivne
pogodbe, splošni akti organov lokalne samouprave ter statuti.«55 Zadnja oblika pravnih
virov so spoznavni viri prava, ki pa so prav tako ključnega pomena, saj sem spadajo številni
dokumenti in gradiva, v katerih sta jasno opisana vsebina pravnih aktov in njihov pomen.
Gril opredeljuje tudi pomen spoznavnih virov prava, ki jih definira kot vire, ki nam
omogočajo spoznati vsebino splošnih pravnih aktov. Med njimi je zagotovo
najpomembnejši Uradni list, v katerem se morajo še pred začetkom veljave objaviti vsi
zakoni, ki jih izdajo državni organi. V Uradnem listu se morajo objaviti tudi zakoni, ki jih
sprejmejo organi lokalnih skupnosti. Objave splošnih pravnih aktov v predpisanih glasilih
veljajo za avtentično (pristno, izvirno) besedilo posameznega splošnega akta. Med
spoznavne vire prav tako prištevamo različne pravne akte, zbirke predpisov, zbirke odločb
53 Pavčnik Marijan, Teorija prava, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2001, str. 11–12. 54 Grafenauer Božo, Breznik Janez, Upravno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 19–23. 55 Puharič Krešimir, Gospodarsko pravo – elektronski učbenik, Evropska pravna fakulteta Nova Gorica, Nova
Gorica, 2013, str. 13.
31
državnih organov in zbirke sodnih odločb. Pozabiti pa ne smemo niti na komentarje k
zakonskim določilom ter različna teoretična dela in sodno prakso.56
Najpomembnejši pravni vir na področju Republike Slovenije je ustava, saj so z njo določene
tako pravice kot svoboščine posameznika. Vsaka država ima svojo ustavo, za katero meni,
da bo najbolje uredila vsa njena področja.57 Ustava ni le pravni vir, je tudi pravni akt, ki ima
največjo veljavo v pravnem redu neke države. Za pravne vire bi lahko rekli, da so
najpomembnejša sestavina vsakega pravnega sistema.
Zanimivo je tudi dejstvo, da nekateri avtorji razumejo kot del pravnega vira moralo. Morala
ali, kot jo nekateri tudi imenujejo, moralna pravila so pravila, ki se jih morajo držati ljudje,
ki živijo v določeni skupnosti. Takšna pravila so pomembna z vidika reda in enotnosti. Če
teh pravil ne bi bilo, bi lahko znotraj skupnosti vladala anarhija, tega pa si nikakor ne
želimo. Moralo je mogoče opredeliti na različne načine, pri čemer najpogosteje slišimo, da
je morala niz družbenih pravil, ki izhajajo iz človeškega značaja in zavzemajo njegovo
vedenje, na katerega v veliki meri vpliva okolica oziroma družba. Jasno je določeno, kaj je
sprejemljivo in kaj ne, kaj je pravilno in kaj napačno, kaj je pravično in kaj krivično, kaj je
dobro in kaj slabo.58
3.2 Stopnje izvršilnega postopka
Izvršilni postopek zavzema različne stopnje oziroma stadije, prav tako ločimo različne
izvršilne postopke. V nadaljevanju bom predstavil, skozi katere izvršilne postopke mora
predlog do pravnomočnosti in na kakšen način pride do poplačila upnikovih terjatev.
Upnik mora najprej na sodišče podati predlog za izvršbo. V predlogu morajo biti predloženi
vsi dokumenti, na podlagi katerih lahko sodišče ugotovi, da je dejansko prišlo do terjatev in
kakšna je njihova višina, upnik pa mora navesti, na kakšen način želi, da se poplača njegova
terjatev. Izvršilni postopek gre v grobem skozi dva stadija: stadij dopolnitve izvršbe in stadij
opravljanja izvršbe.59
vložitev izdaja sklepa pravnomočnost poplačilo odločitev
predloga o izvršbi sklepa upnika o izrednem
(ali ustavitev) pr. sredstvu
56 Gril Irena, Razvoj podeželja z zakonodajo, Biotehnični center Naklo, Zavod IRC, Ljubljana, 2011, str. 4–5. 57 Puharič Krešimir, Gospodarsko pravo – elektronski učbenik, Evropska pravna fakulteta Nova Gorica, Nova
Gorica, 2013, str. 13. 58 Novak Marko, Pravna argumentacija v praksi, GV Planet, Ljubljana, 2011, str. 200. 59 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 3/2007.
32
(odločanje o dovoljenju izvršbe)
/_____________//______________/___________________/____________//
// _________________________________//
(opravljanje izvršbe)
naknadna razveljavitev sklepa o izvršbi – nasprotna izvršba
3.2.1 Civilni izvršilni postopek in temeljna načela
Wedam - Lukičeva poudarja, da je civilni izvršilni postopek procesno delovanje, pri čemer
se uporabljajo državna prisilna sredstva. Namen civilnega izvršilnega postopka je, da se
skuša upniku omogočiti izterjanje dolga od dolžnika s pomočjo prisilnih sredstev, ki so v
danem trenutku na voljo. Dolžnik mora izpolniti obveznosti, ki so navedene v izvršilnem
naslovu, ali o dolgu obstaja kakšna verodostojna listina. S pomočjo teh dokumentov lahko
upnik zahteva od državnega organa poseg in vzpostavitev stanja, ki izhaja iz izvršilnega
naslova. Namen upnika je, da začne postopek prisilne izvršbe dolžnikovih obveznosti. V
primeru izvršbe obstajata dve osebi: upnik in dolžnik. Po Slovarju slovenskega knjižnega
jezika je upnik oseba, ki od dolžnika terja, da izpolni svoje obveznosti. Dolžnik pa je oseba,
ki je nekomu dolžna določena sredstva ali stvari in jih do uvedbe postopka ni vrnila ali ni
izpolnila svojih obveznosti.60
»Namen izvršilnega postopka je uveljavitev pravice do sodnega varstva s prisilno izvršitvijo
zahtevkov, o katerih je bilo praviloma predhodno odločeno v sodnem ali drugem ustreznem
postopku. Včasih pa je za uveljavitev pravice do sodnega varstva nujno, da se upnikova
terjatev zavaruje, še preden je mogoče zahtevati izvršbo. Temu služi postopek zavarovanja,
v katerem sodišče z uporabo prisilnih sredstev na dolžnikovih stvareh in pravicah zagotovi
uspešnost kasnejše izvršbe. Civilno izvršilno pravo v širšem smislu se zato deli na izvršilno
pravo (v ožjem smislu) in na zavarovalno pravo.«61
Po mnenju Bratine lahko civilni izvršilni postopek definiramo kot procesno delovanje, kjer s
pomočjo državnih prisilnih sredstev državni organ vzpostavi med upnikom in dolžnikom
takšno zunanje stanje, kakršno ima upnik pravico zahtevati na podlagi dokazov oziroma
izvršilnega naslova, oziroma omogoči izvršitev upnikove terjatve.62 Če dolžnik ne more
poravnati svojega dolga, pa mora pristojni organ vzpostaviti postopek zavarovanja in s tem
omogočiti, da bi lahko upnik dobil povrnjeno terjatev. Civilni izvršilni postopek je po
60 Wedam - Lukič Dragica, Civilno izvršilno pravo, Uradni list RS, Ljubljana, 1992, str. 19. 61 Bratina Borut, Osnove gospodarskega pogodbenega in statusnega prava, De Vesta, Maribor, 2010, str. 28–
33. 62 Bratina Borut, Osnove gospodarskega pogodbenega in statusnega prava, De Vesta, Maribor, 2010, str. 37
33
mnenju pristojnih sestavljen iz različnih dejavnosti strank, med katere spadajo vloge, izjave
in predlogi, s strani sodišča pa so to naslednje dejavnosti: odločbe, akti in podobno.
Področje civilnega izvršilnega in zavarovalnega prava ureja ZIZ. Če se ugotovi, da morebiti
ZIZ ne ureja določenega področja, je smiselno uporabiti tudi Zakon o pravdnem postopku. S
pomočjo dopolnitev in novel je to področje pokrito tudi z drugimi podzakoni in akti ter
mednarodnimi uredbami.63
V izvršilnem postopku nastopata dve stranki z nasprotujočimi si interesi: aktivna stranka je
upnik, pasivna pa dolžnik. 64 V postopku izvršbe in zavarovanja moramo razlikovati
zahtevek za pravno varstvo, ki ga upnik uveljavlja s predlogom za izvršbo oziroma
zavarovanje, od zahtevka v materialnem smislu, katerega izvršitev oziroma zavarovanje
zahteva upnik v predlogu za izvršbo in za katerega zakon uporablja izraz terjatev.
Izvršilni postopek opredeljuje tudi Podgoršek, ki navaja, da je izvršilni postopek sodni
postopek, ki se začne, kadar dolžnik ne izpolni svojih obveznosti do upnika. Če bi dolžnik
svoje obveznosti izpolnil, do izvršilnega postopka ne bi prišlo. Namen izvršilnega postopka
je skladno z ustavno zahtevo po učinkovitosti pravice do sodnega varstva zagotoviti
izpolnitev obveznosti, ki praviloma izhaja iz pravnomočne sodne odločbe.65
Listina, iz katere izhaja upnikova terjatev, ki naj se prisilno izvrši, se imenuje izvršilni
naslov. Izvršilni naslov je praviloma dajatvena (kondemnatorna) sodba, izdana v pravdnem
postopku. Ugotovitvene (deklaratorne) in oblikovalne (konstitutivne) sodbe se ne izvršujejo.
Namen ugotovitvene sodbe je samo avtoritativna ugotovitev obstoja oziroma neobstoja neke
pravice ali pravnega razmerja ali pristnosti listine (181. člen ZPP), učinki oblikovalnih sodb
pa nastopijo z njihovo pravnomočnostjo. V izvršilnem postopku se poleg odločb rednih
sodišč opravljajo tudi odločbe specializiranih sodišč (tj. delovnih in socialnih sodišč) in
arbitražne odločbe, v nekaterih primerih pa tudi odločbe upravnih organov, ki se glasijo na
izpolnitev denarne obveznosti. Poleg tega so izvršilni naslovi tudi nekateri drugi akti –
dispozitivni akti strank (npr. sodna poravnava) in druge listine, za katere tako določa
zakon.66
Civilno izvršilno pravo je skupnost vseh tistih predpisov, ki urejajo procesnopravna in
materialnopravna (substančna) razmerja, ki nastanejo v teku ali zaradi izvršilnega postopka.
Čeprav se civilno izvršilno pravo praviloma ureja s procesnimi zakoni, vsebuje poleg
procesnih pravil, ki so v večini, tudi številna substančna pravila o materialnopravnih
predpostavkah in posledicah izvršbe. To so na primer pravila o tem, kaj je lahko predmet
63 Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2), Uradni list RS, št. 111/13. 64 Rijavec Vesna, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 21–32. 65 Podgoršek Patricija, Zaznamba izvršbe in nastanek prisilne hipoteke s pregledom sodne prakse, Pravna
fakulteta, Univerza v Mariboru, diplomsko delo, Maribor, 2015, str. 7–8. 66 181. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), Uradni list RS, št. 26/99.
34
izvršbe, o pravicah, ki jih upnik dobi na predmetu izvršbe, o vplivu izvršbe in zavarovanja
pravice tretjih oseb na predmetu izvršbe oziroma zavarovanja, o pravicah, ki jih pridobi
kupec na stvareh, kupljenih v izvršilnem postopku, o pravici dolžnika do nasprotne izvršbe,
o pravicah strank, da v določenih primerih lahko zahtevajo odškodnino, in tako dalje.67
Varuh človekovih pravic jasno opredeljuje, kakšne so možnosti upnika, da izterja dolg od
dolžnika, in na kaj mora biti pozoren: »V izvršilnem postopku po slovenski zakonodaji je za
zdaj uveljavljeno načelo proste izbire izvršilnih sredstev, ne glede na višino upnikove
terjatve. Dolžnik pa ima možnost predlagati, ali naj sodišče dovoli drugo sredstvo izvršbe
ali da opravi izvršbo na drugi nepremičnini. Prav tako lahko dolžnik ves čas do
pravnomočnosti sklepa o domiku nepremičnine kupcu (sklepu o dodelitvi izdražene
nepremičnine najboljšemu ponudniku) poplača svojo terjatev in tako doseže ustavitev
izvršbe s prodajo nepremičnine.«68
Izvršilni postopek je sestavljen iz dveh faz:
prva faza se imenuje dovolitev izvršbe: v tem delu se poda predlog za izvršbo,
pregleda se ustreznost dokumentacije, in če je ta ustrezna, se postopek konča s
pravnomočnim sklepom o izvršbi;
druga faza izvršilnega postopka je faza oprave izvršbe: če govorimo o izvršbi na
podlagi izvršilnega naslova, se izvrševanje začne takoj po izjavi sklepa o izvršbi,
torej še pred njegovo pravnomočnostjo (v določenih primerih je upnik poplačan, še
preden pride do pravnomočnosti izvršbe). Če gre za izvršbo na podlagi verodostojne
listine, pa se izvršba začne šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Če se med
samim potekom postopka spremeni situacija in se izvršba zaradi kakšnega koli
razloga ustavi, se s tistim trenutkom zaključi tudi sam izvršilni postopek.69
Varuh človekovih pravic (2016) na svoji spletni strani poudarja, da se je mogoče srečati tudi
z dolžniki, ki se zavedajo svojega dolga in ga zavestno ne želijo izpolniti ter naredijo vse, da
bi se lahko izognili plačilu oziroma izvedbi izvršbe. »Pri presoji razmerja med upnikom in
dolžnikom v izvršilnem postopku oziroma položaja dolžnika v izvršilnem postopku je
namreč po stališču Ustavnega sodišča RS treba razlikovati med položaji, ko dolžniku
objektivni razlogi (na primer slabo premoženjsko stanje) preprečujejo, da bi lahko v celoti
in brez ogrožanja svoje eksistence izpolnil obveznost na eni strani, in položaji, ko gre zgolj
za lastno dolžnikovo odločitev, da ne bo ravnal tako, kot od njega zahteva izvršilni naslov
(kar je praviloma pravnomočna sodna odločba). 70 V prvem primeru iz načela socialne
67 Rijavec Vesna, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 21–32. 68 Varuha človekovih pravic (2012). 69 Morelj Darja, Izvršba na nepremičnine, Pravna fakulteta Ljubljana, Univerza v Ljubljani, magistrsko delo,
Ljubljana, 2015, str. 3. 70 Varuh človekovih pravic, spletni dokument, Ljubljana, 2016.
35
države tako izhaja, da mora izvršilni postopek upoštevati tudi načelo varstva dolžnika.
Ravnanja dolžnika, ki zavestno noče izpolniti tistega, kar mu sodna odločba nalaga, pa po
stališču Ustavnega sodišča RS na ustavnopravni ravni ni treba zavarovati.«71
Po mnenju Varuha človekovih pravic (2016) so dolžniki pogosto v podrejenem položaju, saj
se mnogi ne zavedajo svojih pravic. Prav tako so pogosto pod močnim psihičnim pritiskom
in izpolnijo svojo obveznost, saj se bojijo, da bi se lahko stanje še dodatno poslabšalo. To
zagotovo ne velja za vse dolžnike, saj lahko najdemo tudi takšne, ki položaj izkoristijo. Na
slednjem področju so po mnenju varuha aktivnosti zelo slabe, saj bi država morala aktivno
ozaveščati svoje ljudi o tem, kakšne so njihove pravice in kako naj ravnajo v določeni
situaciji, prav tako bi morala država zaščititi ogrožene ljudi, ki imajo premalo znanja, da bi
si lahko poiskali strokovno pomoč in postopek speljali korektno.
Pri civilnem izvršilnem postopku moramo omeniti tudi temeljna načela:
načelo dispozitivnosti in oficialnosti,
razpravno in preiskovalno načelo,
načelo materialne resnice,
načelo obojestranskega zaslišanja,
načelo javnosti, neposrednosti, pisnosti in ustnosti,
načelo ekonomičnosti in hitrosti vrstnega reda postopanja,
načelo varstva upnika in dolžnika,
načelo prioritete in sorazmernega poplačila upnikov.72
3.3 Pridobivanje podatkov o nepremičninah
Podatke o lastništvu nepremičnin in stanju v prostoru na področju Republike Slovenije
lahko dobimo prek spletnih aplikacij Geodetske uprave Republike Slovenije, ki je pod
okriljem Ministrstva za okolje in prostor. Vpogledi v podatke se razlikujejo glede na
uporabnike – vsak uporabnik nima enakih pravic do enakega obsega podatkov, večje
pristojnosti imajo določeni državni organi. »Geodetska uprava je na Ministrstvu za javno
upravo vzpostavila distribucijsko okolje geodetske službe, namenjeno vpogledu podatkov.
V distribucijskem okolju so podatki zemljiškega katastra, katastra stavb, registra
nepremičnin, registra prostorskih enot z ulicami in hišnimi številkami, podatki geodetskih
točk, zemljepisnih imen, zbirnega katastra gospodarske javne infrastrukture ter načrti in
71 Odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-344/06. 72 Morelj Darja, Izvršba na nepremičnine, Pravna fakulteta Ljubljana, Univerza v Ljubljani, magistrsko delo,
Ljubljana, 2015, str. 4–9.
36
karte v digitalni obliki.« 73 Ob tem navajajo tudi načine, kako je mogoče dostopati do
podatkov. »Geodetska uprava omogoča vpogled v geodetske podatke v distribucijskem
okolju na tri načine (dostop do podatkov):
javni vpogled v podatke o nepremičninah,
osebni vpogled v podatke o lastnih nepremičninah,
vpogled v podatke o nepremičninah za registrirane uporabnike.
Za vse tiste, ki imajo pogosto opraviti z dolžniki, pri katerih je smiselno podati vlogo za
izvršbo na nepremičnino, je morebiti najbolj smiselno, da postanejo registrirani uporabniki
na strani Geodetske uprave Republike Slovenije, saj lahko tako dostopajo do veliko
podrobnejših in natančnejših podatkov kot tisti, ki se odločajo za javni ali osebni vpogled.
Registriranim uporabnikom je na voljo aplikacija PREG, ki omogoča vpogled v naslednje
registre:
zemljiški kataster,
kataster stavb,
register nepremičnin,
geodetske točke,
register prostorskih enot,
register zemljepisnih imen,
zbirni kataster gospodarske javne infrastrukture,
načrte in karte.74
Prav poseben je postopek za pridobitev podatkov o nepremičninah posameznika v tujini.
Zaradi oteženega pridobivanja podatkov o lastništvu nepremičnine je izvršba na
nepremičnino ena izmed najbolj nepriljubljenih in se zanjo upniki zelo redko odločajo.
Mnogi namreč nimajo dovolj informacij o upnikovih nepremičninah, prav tako je njihovo
pridobivanje zelo oteženo.
3.4 Postopek poteka izvršbe na nepremično premoženje
Izvršba na nepremičnino je eden izmed najredkeje uporabljenih načinov, s pomočjo
katerega skuša upnik izterjati dolg od dolžnika. Verjetno je razlog, zakaj je izvršba tako
redko uporabljena, v tem, da je zelo težko pridobiti vse potrebne papirje za oddajo vloge.
Prav tako mora vlogo oddati odvetnik oziroma pravnik in zelo težko sama fizična oseba. Ta
postopek je tudi eden izmed najdaljših. Mnogi se prav zaradi teh razlogov veliko raje
odločajo in oddajo vlogo za izvršbo na premičnine oziroma na denarne prejemke dolžnika,
73 Kot so zapisali na Geodetski upravi Republike Slovenije (2016). 74 Geodetska uprava Republike Slovenije, 2016.
37
saj sta ta postopka bistveno hitrejša, prav tako je tudi same podatke bistveno lažje pridobiti
kot podatke o nepremičninah, s katerimi razpolaga določena oseba oziroma v našem
primeru dolžnik.
Izvršba na nepremičnino, delež v družbi in premoženjske pravice se opravi po
pravnomočnem sklepu o izvršbi.75 V zemljiški knjigi se mora ob izvršbi narediti zaznamek,
kjer je jasno vidno, kdo je upnik. Če nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo, je treba
predložiti pogodbo o zavarovanju denarne obveznosti oziroma kredita z zastavno pravico, ki
se nanaša na nepremičnino.76
Kadar Ministrstvo za finance oziroma kateri drugi upnik poda predlog o izvršbi na
nepremičnino, mora predložiti izpisek iz zemljiške knjige, ki jasno dokazuje, da je
nepremičnina, na katero želi podati izvršbo, v lasti dolžnika. Če upnik nima dokazov, da bi
bila nepremičnina (če ni vpisana v zemljiško knjigo) last določenega dolžnika, za tisto
nepremičnino ne more podati predloga o izvršbi. 77 S tem ko je zaznamba vpisana v
zemljiško knjigo, to samodejno pomeni, da ima upnik možnost, da dobi poplačilo za svojo
terjatev, če bo nepremičnina prodana. Na določeno nepremičnino lahko podajo predlog o
izvršbi različni upniki, pri čemer velja vrstni red, da se tisti upnik, ki je bil v zemljiško
knjigo vpisan prvi, tudi prvi poplača, preostali upniki pa se poplačajo iz preostanka denarnih
sredstev, ki ostanejo pri prodaji nepremičnine.
ZIZ (2014) določa: »Nepremičnina se proda na javni dražbi. Narok za prodajo nepremičnine
na javni dražbi se opravi v sodnem postopku, če sodišče ne odloči drugače. Upniki, zastavni
upniki in upniki zemljiškega dolga se lahko ves čas izvršilnega postopka do izdaje odredbe
o prodaji sporazumejo, da se nepremičnina proda na podlagi prodaje z zavezujočim
zbiranjem ponudb. Šteje se, da se osebe iz prejšnjega stavka strinjajo s prodajo z
zavezujočim zbiranjem ponudb, če ena izmed njih poda takšen predlog, druge pa izrecno
temu ne nasprotujejo v roku, ki jim ga postavi sodišče. Stranke, zastavni upniki in upniki
zemljiškega dolga se lahko ves čas izvršilnega postopka do izdaje odredbe o prodaji
sporazumejo, da se nepremičnina v določenem roku proda z neposredno pogodbo.«78
Izvršba na nepremičnino, delež družabnika ali premoženjske pravice je najzahtevnejša
oblika izvršbe tako z vidika samega poteka kot glede pridobivanja vseh potrebnih listin. Do
nekaterih težav pride, če je nepremičnina, na katero želi upnik vložiti izvršbo, izven
Slovenije, saj je pridobivanje dokumentov v tujih državah zahtevnejše. Prav tako je treba
75 Lajavec Maja, Tratar Boštjan, Izvršba po novem, priročnik za uporabo Zakona o izvršbi in zavarovanju v
praksi, Lagat Consultor, Ljubljana, 2008, str. 9–12. 76 Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2), Uradni list RS, št. 111/13. 77 Rijavec Vesna, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 42–43. 78 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/98.
38
ponekod kar nekaj časa čakati na podatke iz zemljiške knjige, s katerimi je mogoče
dokazovati ustreznost izvršbe.79
Vsaka prisilna deložacija predstavlja stisko za posameznika in njegovo družino. Pri tem ne
gre zanemariti, da ima takšno dejanje podlago v predhodni pravnomočni odločitvi sodišča,
ki je izvršilni naslov, na podlagi katerega je mogoče zahtevati prisilno izselitev in
izpraznitev nepremičnine. Pravilnosti in zakonitosti takšne pravnomočne sodne odločitve v
izvršilnem postopku ni dovoljeno preizkušati.80 Pri tem so posamezniki, ki jim je naložena
obveznost, da se morajo iz posamezne nepremičnine izseliti in jo izprazniti, predhodno
praviloma seznanjeni s takšno obveznostjo, da si lahko pravočasno začnejo urejati
stanovanjsko vprašanje.
Če se želi upnik poplačati iz kupnine, pridobljene s prodajo nepremičnine, na kateri je v
njegovo korist vpisana hipoteka, bo moral v izvršbi aktivno sodelovati. Novela mu namreč
nalaga dolžnost, da svojo terjatev priglasi najpozneje na razdelitvenem naroku. Zastavni
upnik, ki svoje terjatve pravočasno ne priglasi, ne izgubi terjatve, ki jo ima do dolžnika,
izgubi pa zastavno pravico na predmetni nepremični – izgubi torej upravičenje do poplačila
iz vrednosti prav te (zastavljene) nepremičnine.81
V primeru plačilne nezmožnosti dolžnika je upnik po dosedanji ureditvi, ko je želel
preprečiti ustavitev izvršbe zaradi neuspešnosti izvršbe s posameznimi izvršilnimi sredstvi,
predlagal odlog izvršbe. V ta namen je sodišče odlog izvršbe vročilo dolžniku in mu
določilo rok, v katerem se lahko izjasni o odlogu. Če je izvršitelj zadevo že prevzel, je
moral upnik predlog za odlog vložiti pri izvršitelju, ki je upnikov predlog poslal dolžniku v
odgovor. V praksi se je takšno pridobivanje dolžnikovega odgovora izkazalo za zamudno,
zato je novela zaradi pospešitve postopka uvedla, da dolžnikovo soglasje za odlog izvršbe
pridobi upnik, ki predlaga tovrsten odlog. Tako bo po novi ureditvi sodišče odložilo izvršbo,
ki se je že začela, če bo upnik, ki predlaga odlog, predložil listino, iz katere izhaja soglasje
dolžnika z odlogom. Pri izvršbi na nepremičnino pa bo moral upnik predložiti tudi pisno
soglasje ostalih upnikov, na predlog katerih je bila dovoljena izvršba na nepremičnino.
Upnik lahko predlaga odlog izvršbe le enkrat in najdlje za eno leto.82 Če upnik predlaga
odlog za več kot eno leto, se izvršba ustavi in upnik obdrži zastavno pravico na predmetu
izvršbe, sodišče pa ne razveljavi zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi ali sodnem
registru oziroma že opravljenega rubeža premičnin. S tem je zagotovljeno upnikovo varstvo
pravic s prisilno zastavno pravico, ki ima tudi možnost, da v okviru zastaralnega roka
ponovno predlaga izvršbo.
79 Morelj Darja, Izvršba na nepremičnine, Pravna fakulteta Ljubljana, Univerza v Ljubljani, magistrsko delo,
Ljubljana, 2015, str. 4–9. 80 Povzeto po Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/98. 81 Komentar sprememb Zakona o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/98. 82 Komentar sprememb in novosti Zakona o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/98.
39
3.4.1 Načela prodaje nepremičnine in poplačila dolga
Če je sklep o izvršbi na nepremičnino pravnomočen in so izvedeni vsi postopki za prodajo
nepremičnine, se lahko začne prodaja le-te. Pri prodaji nepremičnine je treba upoštevati
naslednja načela:
načelo najmanjšega ponudka,
kritno načelo,
prevzemno in izbrisno načelo.
Načelo najmanjšega ponudka: »Na prvem prodajnem naroku nepremičnina ne sme biti
prodana pod ugotovljeno vrednostjo. Če nepremičnine na prvem naroku ni bilo mogoče
prodati, razpiše sodišče drugi narok, na katerem se sme nepremičnina prodati pod
ugotovljeno vrednostjo, vendar ne za manj kot za polovico te vrednosti. Od prvega do
drugega naroka mora preteči najmanj trideset dni.«83 Vsekakor ima dolžnik pravico, da
nepremičnino prodaja tudi sam. Če je nepremičnina prodana, poplača svoj dolg. Zakon
namreč določa, da je nepremičnino mogoče prodati po ceni, nižji od dejanske vrednosti
nepremičnine, z namenom, da se s tem poplača dolžnikov dolg do upnika. Smiselno je, da
se da dolžniku možnost, da svoj dolg do upnika poravna brez prodaje nepremičnine.
Poudariti je treba, da slovensko izvršilno pravo ne vzpostavlja vrstnega reda, kjer bi bila
določena sredstva za poplačilo dolga. Podobno zakonodajo brez vzpostavljenega vrstnega
reda imajo tudi v Nemčiji. Kadar pride v izvršilnem postopku do prodaje dolžnikove
nepremičnine, je zato mogoče predpostavljati, da dolžnik obveznosti ni prostovoljno
poravnal in da nima drugega premoženja, s katerim bi lahko poplačal svoj dolg, ali pa z
drugim premoženjem dolga ne želi poravnati. V takem primeru je prodaja nepremičnine v
izvršilnem postopku nujen poseg v lastninsko pravico dolžnika, da upnik pride do poplačila
svoje terjatve. Poudariti je tudi treba, da ima vsebina pomena načela sorazmernosti v
primeru, da sta dolžnik in upnik fizični osebi, povsem drugačen pomen kot v primeru, da je
upnik država. Če je dolg na nepremičnino višji od prodajne vrednosti, se lahko upnik s
prodajo dolžnikove nepremičnine le delno poplača.
Kritno načelo: kritno načelo je obravnavano v 180. členu ZIZ in določa, da vsak, ki ima
pravico biti poplačan iz zneska, dobljenega s prodajo nepremičnine, pa je po vrstnem redu
pred upnikom, ki je predlagal izvršbo, lahko predlaga, naj sodišče ustavi izvršbo, če
ugotovljena vrednost nepremičnine niti delno ne krije terjatve upnika, ki je predlagal
izvršbo.84 Zakon namreč jasno pojasnjuje, da se upniki poplačajo glede na vrstni red vpisa v
zemljiško knjigo oziroma glede na vrstni red pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Če je
upnikov več in če je vrednost nepremičnine nižja od njihovih terjatev, je pomemben vrstni
83 188. člen Zakona izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 3/2007. 84 180. člen Zakona izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 3/2007.
40
red. Prvi upnik se bo zagotovo lahko poplačal s prodajo nepremičnine oziroma bo dobil
poplačanih vsaj nekaj terjatev, kaj se bo zgodilo z drugim upnikom, pa je v veliki meri
odvisno od tega, koliko denarja je ostalo ob prodaji nepremičnine. Če se je nepremičnina
prodala za višji znesek, kot je bila terjatev prvega upnika, se lahko z denarjem poplačajo
tudi drugi upnik in vsi naslednji (odvisno od zneskov), če denarja ni ostalo nič ali se s
prodajo nepremičnine ni v celoti poplačal niti prvi upnik, pa slednji od prodaje
nepremičnine ne prejmejo nič oziroma ostajajo njihove terjatve nepoplačane.
Prevzemno in izbrisno načelo: to načelo jasno določa, kaj se zgodi s pravicami po prodaji
dolžnikove nepremičnine. Zakon pojasnjuje, da stvarne služnosti na nepremičnini z njeno
prodajo ne ugasnejo. S prodajo nepremičnine tudi ne ugasnejo osebne služnosti, stvarna
bremena in stavbne pravice, ki so bile vpisane v zemljiški knjigi pred pravicami zastavnih
upnikov oziroma upnika, na čigar predlog je sodišče dovolilo izvršbo, in upniki zemljiškega
dolga. Druge osebne služnosti, stvarna bremena in stavbne pravice s prodajo nepremičnine
ugasnejo, razen če se imetniki teh pravic s kupcem kako drugače dogovorijo.85 Pravice na
prodani nepremičnini pa ima tudi dolžnik. Dolžnik, ki kot lastnik stanuje v prodani
družinski stanovanjski hiši ali prodanem stanovanju, ima pravico stanovati v tej hiši
oziroma stanovanju kot najemnik še tri leta od dneva prodaje dalje. 86 Če želi dolžnik
prebivati v hiši, ki je bila prodana na dražbi, mora v roku šestdesetih dni od prejema sklepa
podati zahtevek za najem stanovanja in se z novim lastnikom nepremičnine dogovoriti o
višini najemnine. Če se dolžnik s kupcem stanovanja ne more sporazumeti o višini
najemnine, lahko posreduje sodišče, ki višino najemnine določi v nepravdnem postopku. To
pa denimo ne velja, kadar je bila nepremičnina prodana v izvršilnem postopku zaradi plačila
terjatve iz naslova posojila, vzetega za izgradnjo oziroma nakup družinske stanovanjske hiše
ali stanovanja, ali zaradi izterjave zemljiškega dolga oziroma terjatve, ki je bila zavarovana
s pogodbeno zastavno pravico (hipoteko) na tej hiši oziroma stanovanju, ali zaradi izvršitve
terjatve za izključitev etažnega lastnika s prodajo posameznega dela zgradbe v etažni
lastnini.87 Po pravnomočnosti sklepa o domiku in po položitvi kupnine izda sodišče sklep,
da se nepremičnina izroči kupcu. Po pravnomočnosti sklepa se tako v zemljiški knjigi vpiše
nanj lastninska pravica na nepremičnini ter se izbrišejo tiste pravice in bremena, za katere je
to določeno s sklepom o domiku. V sklepu sodišče tudi odloči, kdaj se je dolžnik dolžan
izseliti iz družinske stanovanjske hiše ali stanovanja. Sklep je izvršilni naslov za izpraznitev
in izročitev nepremičnine. Sklep o izročitvi nepremičnine kupcu vroči sodišče vsem, ki jim
je vročilo odredbo o prodaji. Nepremičnino izroči sodišče kupcu še pred pravnomočnostjo
sklepa o izročitvi.88
85 174. člen Zakona izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 3/2007. 86 210. člen Zakona izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 3/2007. 87 210. člen Zakona izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 3/2007. 88 192. člen Zakona izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 3/2007.
41
3.4.2 Poplačilo upnikov
V primeru prodaje nepremičnine zakon določa, da se upnike poplača po pravnomočnosti
sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu.89 Zakon tudi jasno opredeljuje, kateri upniki se
poplačajo in po kakšnem vrstnem redu:
upniki, na predlog katerih je sodišče dovolilo izvršbo,
upniki zemljiškega dolga oziroma zastavni upniki, tudi če niso priglasili svojih
terjatev,
osebe, ki imajo pravico do nadomestila za osebne služnosti, stavbne pravice in
stvarna bremena,
država in samoupravne lokalne skupnosti za davščine,
osebe, ki imajo terjatve, navedene v 3. točki prvega odstavka 197. člena tega
zakona.90
Ko sodišče proda nepremičnino, plačilo poteka po naslednjem vrstnem redu:
stroški izvršilnega postopka,
davek na dodano vrednost oziroma davek na promet nepremičnine, ki se po
predpisih obračuna od prodaje nepremičnine, in za zadnje leto zapadle davščine, ki
obremenjujejo prodano nepremičnino,
terjatve iz naslova zakonite preživnine, terjatve iz naslova odškodnine za škodo,
nastalo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ali zmanjšanja oziroma izgube
delovne zmožnosti, in terjatve iz naslova odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi
smrti tistega, ki jo je dajal, terjatve delavcev iz delovnega razmerja z dolžnikom ter
terjatve prispevkov za socialno zavarovanje, zapadlih za zadnje leto, in sicer ne
glede na to, ali so te terjatve zavarovane z zastavno pravico na prodani nepremičnini
ali ne.91
Preostanek kupnine, ko so se poplačali stroški, ki so našteti v prejšnjem odstavku, se
uporabi za poplačilo terjatev, ki so zavarovane z zastavno pravico, terjatev upnikov, na
katerih predlog je sodišče dovolilo izvršbo, zemljiškega dolga in nadomestila za osebne
služnosti, stavbne pravice in stvarna bremena, ki s prodajo ugasnejo. Upniki se poplačajo po
vrsti, kot so pridobili zemljiški dolg oziroma zastavno pravico, oziroma po vrstnem redu,
kot so bile osebne služnosti, stavbne pravice in stvarna bremena vpisane v zemljiški knjigi.
V primeru, da imata dve terjatvi isti vrstni red oziroma sta hkrati pridobili vpis v zemljiško
knjigo, se poplačata sorazmerno z njuno višino, seveda v primeru, da od kupnine ne ostane
89 195. člen Zakona izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 3/2007. 90 196. člen Zakona izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 3/2007. 91 197. člen Zakona izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 3/2007.
42
dovolj, da bi se lahko poplačali v celoti.92 Če je kupnina dovolj velika, se obe terjatvi
poplačata v celoti.
Če je nepremičnina na dražbi, se lahko za njen nakup odloči tudi sam upnik. Če upnik
nepremičnino kupi po nižji ceni od dejanskih terjatev, se šteje, da je upnik poplačan do
višine ugotovljene vrednosti nepremičnine. Sodišče se v zadnjih letih velikokrat ukvarja tudi
s primeri, ko dolžniki sami želijo odkupiti hišo in v ta namen plačajo ali prosijo prijatelje, da
jim pomagajo odkupiti zadevno nepremičnino. Velikokrat smo priča, da ti nakupi spodletijo,
je pa res, da si dolžniki s tem kupujejo čas, da bi lahko zbrali dovolj denarja in morebiti
odplačali ali odkupili nepremičnino.
3.5 Pomen in upoštevanje načela sorazmernosti
Če želimo natančneje razložiti pomen besede sorazmernost, je prav, da najprej preverimo
pomen besede sorazmeren. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je beseda sorazmeren,
iz katere izhaja sorazmernost, razložena na naslednji način: »sorazméren -rna -o prid. (e e )
1. katerega deli so v pravem razmerju: sorazmerni stebri; njena postava je bila
sorazmerna; stavba je premalo sorazmerna
2. v povedni rabi, navadno v zvezi s s, z, ki ima glede na dejstvo, s katerim se primerja,
ustrezno mero, količino: fantova majhna glava ni bila sorazmerna z njegovo veliko
postavo / presežek je bil sorazmeren z deležem zaposlenih / publ. njegove pravice in
dolžnosti niso bile sorazmerne pravicam in dolžnostim drugih
3. glede na dejstvo, s katerim se primerja, precej velik, precejšen: sorazmerna cenenost
izdelka ga je presenetila; ugotoviti sorazmerno zaostalost pokrajine // precej velik,
precejšen sploh: zmotiti sorazmeren mir v mestu; všeč jim je bila sorazmerna
varnost postopka ◊ jur. sorazmerni delež delež, ki izhaja iz dednopravnega razmerja;
mat. obseg kroga je sorazmeren s polmerom; obratno, premo sorazmeren
sorazmérno prisl.: zakon mora sorazmerno deliti pravice in bremena; vrniti se v
sorazmerno kratkem času; sorazmerno majhna umrljivost; sorazmerno malo ⸱ vrt je
sorazmerno urejen še kar«93
Sorazmernost je glede na Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljena kot lastnost, ki se
navezuje na besedo sorazmeren in na več življenjskih področij, kjer se ta beseda uporablja.
92 197. člen Zakona izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 3/2007. 93 Povzeto po Slovarju slovenskega knjižnega jezika, 2016, spletna verzija.
43
V pravnem pomenu pomeni beseda sorazmernost pravilno razmerje med krivdo in kaznijo,
ki jo prejmemo za določeno neprimerno ravnanje, napako in tako dalje.94
Načelo sorazmernosti je splošno ustavno načelo, izvedeno iz načela pravne države, in spada
med temeljne elemente pravne države. Načelo je sredstvo za varstvo priznane pravice ali
interesa ali sredstvo za potrebno uskladitev takšnih pravic in/ali interesov v situacijah, v
katerih je njihovo sočasno in celostno uresničevanje nemogoče ter jih je zato treba vse v
določeni meri omejiti.95
Osnovni namen načela sorazmernosti je preprečiti čezmerne posege vseh vej oblasti v
človekove pravice in temeljne svoboščine. S tem se vzpostavi kvalificirana povezava med
zakonodajalčevim motivom in namenom, ki ga zasleduje, ter sredstvi in pravno
normativnimi rešitvami, ki se v ta namen uporabijo.96
Načelo sorazmernosti ima dve stopnji. Na prvi se s testom legitimnosti preveri pravna
dopustnost sredstev, ki jih organi uporabljajo za ustavno dopustno omejitev pravic ali
temeljnih svoboščin (15. člen Ustave RS). Na drugi stopnji pa se s testom sorazmernosti
ugotavlja, ali:
so izbrana sredstva za dosego cilja primerna (smiselna, uporabna, možna) in ali zato
pridejo v poštev;
so v poštev prihajajoča sredstva za dosego cilja potrebna oziroma nujna;
izbrana sredstva niso zunaj razumnega razmerja do družbene in politične vrednosti
cilja oziroma ali je bilo vzpostavljeno proporcionalno razmerje med prizadetostjo
ustavne pravice posameznika, ki jo uporaba sredstev povzroči, in ustrezno koristjo
(načelo sorazmernosti v ožjem pomenu).3 Cilj, ki mu sledimo, ne sme zahtevati
prevelikih bremen v primerjavi s koristmi, ki jih na drugi strani dobimo.
V primeru odmerjanja davka in izbire primernega načina izterjave dolga pomeni beseda
sorazmernost nekakšno pravičnost, kar pomeni, da mora biti ukrep sorazmeren s tistim, kar
je davkoplačevalec prejel od države z vidika zagotavljanja javnih dobrin. Tako se načelo
sorazmernosti na primer navezuje na višino plačila davka od prodaje nepremičnine ali na
plačilo prispevkov, ki so vezani na višino plače. Nikakor ne bi bilo smiselno, da bi
državljani plačevali enake prispevke, ne glede na višino prejetega plačila za opravljeno delo.
Če na primer nekdo prejme plačilo za delo v višini 1500 EUR, nikakor ne more in tudi ne bi
bilo pravično, da bi plačal enake prispevke kot nekdo, ki prejme plačilo za delo v višini 700
94 Povzeto po Slovarju slovenskega knjižnega jezika, 2016, spletna verzija. 95 Taskovska Dobrinka, Proportionality as a general principle of law, doktorska disertacija, Ljubljana, 2000,
str. 295. 96 Šturm Lovro, ur, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske
študije, Ljubljana, 2002, str. 55.
44
EUR. Enako velja tudi za davek na prodajo nepremičnine in preostale davke, ki jih moramo
plačevati davčni zavezanci. Bolj kot je pravična odmera davka, večja je verjetnost, da ga
bodo davčni zavezanci plačevali in da ne bo prišlo do upora zaradi njegove višine. Je pa
vsekakor pomembno, da ima vsaka država načelo sorazmernosti vpisano v ustavi oziroma
da je to jasno določeno.
Pomen sorazmernosti se je skozi človeško zgodovino nekoliko spreminjal. Prvič je bila
sorazmernost omenjena že v času Platona, ko je bila vse glasnejša ideja o pravični in idealni
državi, kjer bi pravično odmerjali višino davka glede na prihodke državljanov in kjer bi bile
pravično odmerjene tudi kazni, ki bi jih prebivalci prejeli za svoje prekrške. V Evropi je
moralo preteči kar veliko časa, preden se je uvedla teorija sorazmernosti. Prvič je bila
omenjena v osemnajstem stoletju v Prusiji, v številnih drugih državah Evrope pa je prišla v
veljavo komaj po drugi svetovni vojni. (povzeto po različni literaturi) Po navedbah
nekaterih avtorjev naj bi bila prva država Evropske unije, ki je začela z uporabo načela
sorazmernosti, Nemčija. Načelo se je izkazalo kot zelo uporabno in prav zaradi tega so ga
po predlogu potrdili v parlamentu Evropske unije.
Sorazmernost je močno povezana s pravičnostjo, zato nikakor ne moremo mimo sheme
poteka pravičnosti, ki je prikazana na spodnji sliki.97
Pravičnost
Iusitialegalis Iustitiadistributiva Iustitacomumutativa
Socialna pravičnost (javno pravo) Zasebna pravičnost (zasebno pravo)
(delovno pravo, socialno pravo itd.)
Slika 1: Prikaz povezave med pravičnostjo in pravom
3.5.1 Korelativnost pravic in dolžnosti
Ena izmed temeljnih lastnosti načela sorazmernosti je, da mora upoštevati, da so vse pravice
in hkrati pravne dolžnosti korelativne. Korelativnost pomeni, da nosilec pravice ne sme
97 Objavil Kauffman (1994, str. 61).
45
prestopiti mej pravice, ob tem pa ima nosilec dolžnosti pravico, da zahteva neovirane
procese oziroma da mu nihče ne preprečuje dejanj in mu nasprotuje. Po mnenju mnogih je
prav ta del temeljnega načela sorazmernosti najpogosteje zapostavljen. Korelativnost od nas
terja, da se vedemo skladno s pravili in pri tem ne prestopimo mej naših dolžnosti in
pravic.98
Najpomembneje je, da se med izvrševanjem pravic in dolžnosti vzpostavi neko razmerje
oziroma korelativnost, kar pomeni, da se ne pretirava niti z dolžnostmi niti s pravicami.
Vsaka oseba ima znotraj nekega prostora oziroma države določene pravice in dolžnosti, ki
nikakor ne smejo biti kršene. Prav tako v Ustavi RS piše, da smo vsi ljudje pred zakonom
enaki, kar pomeni, da morajo pri vseh veljati popolnoma enaka merila, ki ne smejo biti
kršena.
Vprašanje, ki se najpogosteje pojavlja pri korelativnosti pravic, je, ali morebiti prihaja do
konflikta med pravicami. Konflikt dveh ali več pravic je pogost pojav. Do tega pojava pride,
kadar je ena izmed pravic pomembnejša oziroma močnejša in želi izpodriniti drugo pravico
ali pravice, ki morebiti nimajo tako velikega pomena. Pravici, ki je pomembnejša v pravnem
pomenu, rečemo, da je in contero. Katera pravica je pomembnejša, praviloma odloča
sodišče. Pravica in dolžnost sta vselej soodvisna ali korelativna pravna pojma. Ob pojmu
pravice in dolžnosti je smiselno omeniti tudi pravna razmerja. V pravu poznamo
enostranska ali večstranska pravna razmerja. Kadar govorimo o enostranskem pravnem
razmerju, to pomeni, da je na eni strani oseba, ki ima pravice, in na drugi strani oseba, ki
ima določene dolžnosti oziroma je nosilec obveznosti. V primeru večstranskih pravnih
razmerij sta oba subjekta nosilca pravic in dolžnosti, kar pomeni, da imata pravice,
izpolnjevati pa morata tudi določene dolžnosti ali obveznosti. Sodišče je tisto, ki mora v
takšnih primerih presoditi, katera pravica je dominantna oziroma prevlada in kakšno je
stanje na področju obveznosti.99
V primeru izvršbe na nepremičnino najpogosteje govorimo o enostranskem pravnem
razmerju, saj imamo na eni strani upnika, ki ima pravico do poplačila dolga, in na drugi
strani dolžnika, ki ima do upnika določene obveznosti. Naloga dolžnika je, da svoje
obveznosti do upnika poravna. Do težav pride v primeru, da dolžnik samodejno oziroma na
pozive upnika ne poravna svojih obveznosti – takrat lahko dolžnik izterja denar od dolžnika
samo tako, da se odloči za sodni postopek, oziroma s pomočjo izvršbe.100
A tudi pri izvršilnem pravu pogosto prihaja do trka dveh pravic in konfliktnih situacij, kjer
je treba določiti težo posamezne pravice in določiti, katera je tista pravica, ki v določenem
98 Pavčnik Marijan, Načelo sorazmernosti, Pravna praksa št. 38/2004, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 44. 99 Gril Suzana, Viltužnik Rafael, Osnove prekrškovnega prava, GV Založba, Ljubljana, 2011, str. 17‒29. 100 Pavčnik Marijan, Načelo sorazmernosti, Pravna praksa št. 38/2004, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 44.
46
konfliktu ali trku premaga drugo in prevladuje. Pravice, ki zahtevajo izpolnitev dolžnosti,
razvrščamo na naslednji način:
pozitivne dolžnosti,
negativne dolžnosti,
pasivne dolžnosti.101
Če nekoliko podrobneje proučimo pravice in dolžnosti, ugotovimo, da vedno obstaja
določena hierarhija tako prvih kot drugih. Številne izmed njih so nujno potrebne, spet druge
nekoliko manj. Če imata oba pravna subjekta pravice in dolžnosti, je naloga sodstva, da
presodi, katere so pomembnejše oziroma močnejše in kdo je tisti, ki v danem primeru
zmaga. O korelativnosti pravic in dolžnosti pa ne govorimo samo v pravnem svetu, lahko jih
srečamo tudi na drugih področjih. Vendar moramo ne glede na področje deliti pravice in
dolžnosti na tiste, ki so nekoliko bolj ali nekoliko manj pomembne.
V nadaljevanju bom nekoliko več pozornosti namenil načelu sorazmernosti na področju
prava in njegovi uporabi v praksi. Čeprav ga ne najdemo zapisanega v Ustavi RS, lahko
rečemo, da je eden izmed temeljnih elementov pravičnega presojanja in odločanja.
101 Pavčnik Marijan, Načelo sorazmernosti, Pravna praksa št. 38/2004, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 44.
47
4 NAČELO SORAZMERNOSTI KOT ENO IZMED NAČEL
PRAVNE DRUŽBE
Načelo sorazmernosti v mednarodnem pravu je po izvoru bistveno starejše od načela
sorazmernosti, kot se je razvijalo v notranjem pravu držav. Uveljavilo se je v mednarodnem
vojnem pravu, za katerega uporabljamo sodobnejši izraz mednarodno pravo oboroženih
spopadov. 102
Pod vplivom viteštva se je razvila posvetna teorija o pravični vojni, med utemeljitelji katere
je bil med drugim tudi Hugo Grotius. Sorazmernost je v teoriji pravične vojne pomenila
oceno, ali je zlo, ki ga povzroči vojna, sorazmerno z dobrim, ki bo s tem doseženo.103
Poleg tega se načelo sorazmernosti uporablja še na drugih področjih mednarodnega in
notranjega prava.
»Sorazmernost ali racionalno in sorazmerno izvajanje javnih pooblastil v razmerju do
drugih zavarovanih pravic in interesov priteguje pozornost pravne znanosti v preteklem
desetletju.«104
Bistvene značilnosti sorazmernosti kot načela variirajo v odvisnosti od pravne veje, v katere
kontekstu deluje. V ustavah načelo sorazmernosti ni predvideno in ni opredeljeno v
nobenem členu. Deluje kot nesamostojen argument in ga je treba upoštevati v kontekstu in
glede na druge argumente. Sorazmernost je instrumentalno načelo. Ne uteleša in ne varuje
neodvisne vrednote; je sredstvo za varstvo priznane pravice in interesa ali sredstvo za
potrebno uskladitev takšnih interesov ali pravic v situacijah, v katerih je njihovo istočasno
in celostno uresničevanje nemogoče ter je zato treba vse v določeni meri omejiti.105
Načelo sorazmernosti gradi na pravi meri med preveč in premalo, zato se že apriori ograjuje
od cilja (vrednote, merila), ki je samozadosten, in od sredstva, ki je slepo in poslušno.
102 Turk Danilo, Temelji mednarodnega prava, GV, Ljubljana, 2007, str. 549, v: Mirjam Škrk, Načelo
sorazmernosti v mednarodnem pravu, Podjetje in delo, 2009, št. 6-7, str. 1392–1402. 103 Gall Gordam, Proportionality and Force in International Law, AJIL, July 1993, Vol. 87, No. 3, str. 394–
395, in opomba 23, Sveti Aguštin naj bi prvi razvil krščansko doktrino o pravični vojni, v: Mirjam Škrk,
Načelo sorazmernosti v mednarodnem pravu, Podjetje in delo, 2009, št. 6-7, str. 1392–1402. 104 Taskovska Dobrinka, Proportty as a general principle of law, doktorska disertacija, Ljubljana, 2000, str.
275. 105Taskovska Dobrinka, Proportty as a general principle of law, doktorska disertacija, Ljubljana, 2000, str.
295–296.
48
Poglavitno je ravno vprašanje, kako priti do prave mere med pravicami in pravnimi
dolžnostmi, med dobrinami in bremeni oziroma med ciljem in sredstvi, ki so v konfliktu.106
Prepoved čezmernih posegov države oziroma načelo sorazmernosti je z odločitvami
Ustavnega sodišča dobilo ustavni rang splošnega ustavnega načela, ki zavezuje vse državne
organe – zakonodajalca, izvršilno oblast, sodišča in druge nosilce javnih pooblastil – ne
samo pri njihovih realnih dejanjih in posegih, temveč tudi pri njihovih splošnih pravnih
predpisih in konkretnih pravnih aktih.107
Načelo sorazmernosti ima dve stopnji. Na prvi stopnji je treba ugotoviti, ali je cilj (namen)
zakonit in legitimen. To naj bi bil test legitimnosti, ki naj preskusi:
ali je cilj, ki ga zasleduje država, legitimen, to je stvarno upravičen, in
ali so od države uporabljena sredstva kot taka pravno dopustna.
Nato sledi test sorazmernosti, in sicer preskus:
ali so izbrana sredstva za dosego cilja primerna, smiselna (razumna), uporabna in
možna in ali kot taka pridejo v poštev,
ali so v poštev prihajajoča sredstva za dosego cilja potrebna oziroma nujna,
ali izbrana sredstva niso zunaj razumnega razmerja do družbene ali politične
vrednosti cilja oziroma ali je bilo izpostavljeno proporcionalno razmerje med
prizadetostjo ustavne pravice posameznika, ki jo uporaba sredstev povzroči, in
ustrezno koristjo (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu besede oziroma načelo
proporcionalnosti).108
Skratka, na prvi stopnji moramo ugotoviti, ali je konflikt dveh ustavnih pravic pravno
dovoljen. V drugi fazi pa moramo pri konfliktu dveh pravic ugotoviti, ali je ena izmed njiju
močnejša oziroma pomembnejša in se zato druga pravica, ki je manj pomembna, mora
umakniti pred prvo. Možno je, da pri konfliktu dveh pravic obe sobivata in sta v sožitju.109
Načelo sorazmernosti je eno izmed tistih načel, ki bi moralo biti zapisano v ustavo. Njegova
naloga je preprečevanje kršenja človekovih temeljnih pravic in svoboščin.110 Kot ustavno
načelo je eden izmed pomembnih elementov vsake pravne države. Načelo je le eno izmed
106 Pavčnik Marijan, Načelo sorazmernosti (Teza za razpravo), Pravna praksa, št. 6-7, GV Založba, Ljubljana,
2009, str. 1343–1349. 107 Šturm Lovro, ur., Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske
študije, Ljubljana, 2002, str. 55. 108 Šturm Lovro, ur., Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske
študije, Ljubljana, 2002, str. 56. 109 Pavčnik Marijan, Načelo sorazmernosti, Pravna praksa, št. 38–39, 2004, GV Založba, Ljubljana, 2004, str.
44–45. 110 Pavčnik Marijan, Načelo sorazmernosti, Pravna praksa, št. 3839, 2004, GV Založba, Ljubljana, 2004, str.
44–45.
49
sredstev, ki se uporablja za varstvo pravic in temeljnih interesov tudi v tistih situacijah, v
katerih je njihovo sočasno in celostno uresničevanje nemogoče ter jih je zato treba vse v
določeni meri omejiti.111 Če država ne upošteva načela sorazmernosti, bi o tej državi zelo
težko govorili kot o pravni državi.
Pri analiziranju odločb Ustavnega sodišča RS je bilo ugotovljeno, da Ustavno sodišče za
preverjanje načela sorazmernosti uporablja različne teste, med katerimi lahko najdemo:
test najstrožje presoje,
strogi test sorazmernosti,
blagi test arbitrarnosti.112
Sam pomen besede sorazmernost v slovenski ustavi ni posebej opredeljen in definiran. V
zakonodaji se najpogosteje uporabljata besedni zvezi »načelo sorazmernosti« ali »test
sorazmernosti«, vendar kljub temu da beseda sorazmernost ni zapisana v Ustavi RS, lahko
trdimo, da jo slovenska zakonodaja zelo dobro pozna in pravni red še kako spoštuje.
Načelo sorazmernosti je v skoraj vseh evropskih državah eno izmed temeljnih načel pravne
države. Res je, da se glede na posamezne države samo načelo nekoliko razlikuje, vendar
ima en skupen namen, in sicer da varuje človekove pravice in preprečuje njihovo kršenje.
Načelo sorazmernosti se najpogosteje uporablja kot temeljna sodna presoja, pri čemer le-ta
dovoljuje, da so uporabljena tista sredstva, ki so v skladu z zmožnostmi in pravili.113
4.1 Načelo sorazmernosti oziroma prepovedi prekomernih ukrepov
Pavčnik navaja, da je načelo sorazmernosti eno izmed tistih načel, ki ne uteleša in varuje
neodvisnih vrednot. S pomočjo načela se varujejo pravice in interes posameznika,
usklajujejo različni interesi in pravice ter v določeni meri uvajajo omejitve. Načelo se skozi
čas spreminja, saj se s časom spreminjajo tudi sama družba, njene vrednote, interesi in sama
svoboda posameznika. Med uveljavitvijo določenih zakonov se kažejo njihove
pomanjkljivosti in s spremembo zakona jih poskušajo pristojne institucije obrniti v smer, da
bi bile enake za vse, da bi imele zadostne omejitve, a bi hkrati omogočale, da se posameznik
počuti svobodnega, da meni, da je sistem pravičen in da so pred zakonom bolj ali manj vsi
enaki.114
111 Taskovska Dobrinka, Proportionality as a general principleoflaw, doktorska disertacija, Ljubljana, 2000,
str. 295. 112 Rošič Feguš Verena, Kriterij načela sorazmernosti v ustavnosodni presoji Ustavnega sodišča RS ter sodni
praksi Sodišča EU, Podjetje in delo, 8/2011, GV Založba, Ljubljana, 2011, str. 1752. 113 Šturm Lovro, Načelo sorazmernosti v slovenskem pravu, v: Pravna praksa, št. 25/1995, GV Založba,
Ljubljana, 1995. 114 Pavčnik Marijan, Načelo sorazmernosti, Pravna praksa št. 38/2004, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 44.
50
Načelo sorazmernosti je eno izmed načel pravne družbe. Njegov cilj je, da se omogoči čim
pravičnejša izbira ukrepov, ki so sproženi proti določeni pravni ali fizični osebi. Načelo
sorazmernosti ureja 6. člen ZDavP-2115, po katerem davcni organ pri izvrsevanju svojih
pooblastil, med katere spada tudi izrekanje ukrepov v razmerju do zavezanca za davek in
drugih udeležencev, nikakor ne sme preseči vseh zahtev, ki so zakonsko določene, in jih
mora davčni organ upoštevati pri pobiranju davka. Pri izbiri vec moznih pooblastil in
ukrepov davcni organ izbere tiste, ki so za davcnega zavezanca ugodnejsi, ce se s tem
doseze namen zakona. Če se davčni organ pri odločanju sooča s kakšnim dvomom, mora
vsekakor odločiti v korist davčnega zavezanca.
Lukić o načelu sorazmernosti meni: »Ceprav Ustava nacela sorazmernosti izrecno ne
omenja, je splosno sprejeto stalisce, da gre za eno od nacel pravne drzave. Na ustavno raven
ga je v svojih odlocbah povzdignilo Ustavno sodisce, s tem ko ga je uveljavilo kot enega
temeljih meril ustavnosodne presoje. Ustavno sodisce na podlagi testa sorazmernosti
(vkljucno s »testom legitimnosti«) presoja, ali gre v posameznem primeru za (ne)dopusten
poseg drzave v kaksno clovekovo pravico. To nacelo pa je v zadnjem casu vsebovano tudi v
stevilnih odlocitvah, ko ne gre za vprasanje posega drzave v clovekove pravice ali temeljne
svoboscine, temvec za vprasanje razmerja med posameznimi pravicami in ustavno
varovanimi interesi. V teh primerih Ustavno sodisce ne opravi vedno preizkusa z vidika
celotnega testa sorazmernosti, kot je opisan zgoraj, temveč ocenjuje, kako dalec je mogoce
varovati neko pravico oziroma interes v razmerju do pravic in interesov drugih. Avtorica v
svojem prispevku predstavi nekaj najpomembnejsih odlocitev Ustavnega sodisca in opozori
na nekatere probleme, ki se pojavljajo v zvezi z uporabo testa sorazmernosti v praksi.«116
Hrovat razlaga načelo sorazmernosti na naslednji način: »Nacelo sorazmernosti je
pravzaprav izvedba nacela zakonitosti, ki prepoveduje cezmerno uporabo predpisa oziroma
tehtanje, ali so ukrepi, ki naj se izvedejo skladno z zakonom, skladni z njegovim namenom.
Ukrep mora biti utemeljen z dopustnim ciljem tako, da v manjsi meri vpliva na pravice in
interese prizadetih strank. Nacelo sorazmernosti je hkrati oblika nacela varstva pravic strank
in javnih koristi po 7. clenu ZUP-a.«117
»Po tem nacelu davcni organ pri izvrsevanju svojih pooblastil in izrekanju ukrepov
zavezancu za davek in drugim udelezencem postopka ne sme preseci tistega, kar je nujno
115 Wedam - Lukić Dragica, Načelo sorazmernosti kot kriterij ustavnopravne presoje, Zbornik znanstvenih
razprav, 2008, str. 261. 116 Wedam - Lukič Dragica, Načelo sorazmernosti kot kriterij ustavnosodne presoje, Zbornik znanstvenih
razprav, letnik LXVII, 2008, str. 261–284. 117 Zakona izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 3/2007.
51
potrebno za izpolnitev ciljev tega zakona in drugih aktov, na podlagi katerih davcni organ
odloca o pobiranju davkov.«118
Vsekakor je načelo sorazmernosti tisti ukrep, ki prepoveduje vsakršno prekomernost
oziroma čezmerno uporabo kakršnega koli predpisa. Če je organ v dilemi, kaj v določenem
položaju narediti, je potrebno tehtanje oziroma se mora organ odločiti skladno z zakonom.
Če tudi zakon ne opredeljuje natančneje, kakšna je smiselna presoja, se mora organ
vsekakor odločiti v prid zavezancu za davek. Zakon jasno določa in predpisuje, da ni
dovoljena nikakršna arbitrarnost, diskrecija pa se uporabi le takrat, kadar je zakonsko
predpisana in dovoljena, lahko je predpisana tudi s podzakonskim aktom. Če se davčni
organ odloči za uporabo kakršnega koli ukrepa, mora jasno opredeliti njegovo odločitev,
prav tako mora biti navedeno, zakaj se je denimo davčnemu zavezancu odpisal dolg, zakaj
se davčni organ ni raje odločil za obročno odplačevanje dolga ali kakšno drugo obliko
plačila.
V okvir načela sorazmernosti spada izbira najugodnejše rešitve za zavezanca. Organ mora
med odločanjem upoštevati situacijo določenega davčnega zavezanca, saj je z zakonom
jasno opredeljeno, da lahko javna oblast, kamor spada tudi davčni organ, uveljavlja
določeno obveznost do državljanov le, kadar je to nujno potrebno za doseg konkretnega
cilja javne politike in kadar je to v javnem interesu.119 Če se mora davčni organ odločati na
primeru, kjer niso jasno določene davčne norme, si mora davčno normo razložiti tako, da je
ta v korist stranke.
Načelo sorazmernosti je povezano s 7. členom ZUP, ki opredeljuje, da mora davčni organ
pri izvrševanju svojih pooblastil in izrekanju ukrepov glede višine in plačila davka, ki jih
izreče davčnemu zavezancu, preseči tistega, ki je za izpolnitev cilja nujno potreben. Načelo
sorazmernosti je opredeljeno tudi v 142. členu ZDavP-2, ki določa: »Davčni organ je dolžan
uporabiti tista sredstva davčne izvršbe, ki so glede na okoliščine primera sorazmerna znesku
davka, ki ga je treba izterjati. Pri opravljanju davčne izvršbe je davčni organ dolžan
upoštevati osebno dostojanstvo zavezanca za davek, ki dolguje davek, in poskrbeti, da je
izvršba za dolžnika čim manj neugodna.«120
Davčni organ je prisiljen izbrati za zavezanca najprimernejši ukrep, če zakon ne določa
drugače. Tudi kadar gre za postopek davčne izvršbe, je davčni organ prisiljen izbrati ukrepe,
za katere meni, da jih bo lahko dolžnik oziroma davčni zavezanec poplačal oziroma
118 Hrovat Katarina, Ustavnost in zakonitost v postopku odmere davka s cenitvijo davčne osnove, Ekonomska
fakulteta, magistrska naloga, Ljubljana, 2013, str. 13. 119 Jerovšek Tone in sodelavci, Zakon o davčnem postopku s komentarjem, Davčno izobraževalni inštitut,
Ljubljana, 2008, str. 29. 120 142. člen Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 13/2011.
52
uresničil. 121 Davčnemu organu nikakor ni v interesu, da najprej poseže po prodaji
nepremičnine oziroma davčni izvršbi na nepremičnino, saj lahko prej uporabi druge ukrepe.
Če meni, da ni nobeden od drugih ukrepov primeren za dosego zastavljenega cilja, pa je
vsekakor smiselno, da se izbere izvršba na nepremičnino, ki velja za najstrožji prisilni ukrep
davčne uprave. Le redki so primeri, da bi se davčni organ takoj odločil za izvršbo na
nepremičnino. Najpogosteje se davčni organ odloči, da skuša dolžnika pozvati k plačilu
davka, če pozivi niso uslišani, pa se loti davčne izvršbe na denarna sredstva, premičnine in
šele na koncu za izvršbo na nepremičnino (seveda če ima davčni zavezanec v lasti kakšno
izmed nepremičnin).122
Če razložimo načelo sorazmernosti na primeru dolga nižje vrednosti, denimo 20 EUR,
ugotovimo: če bo imel davčni zavezanec do davčnega organa dolg v višini 20 EUR in tega
kljub opominu in pozivu ne bo poravnal, se mora glede na načelo sorazmernosti davčni
organ najprej odločiti, da poskusi denar izterjati od dolžnika s pomočjo izvršbe na denarna
sredstva. Če je tudi ta poskus neuspešen, lahko poskusi izterjati svoj dolg z izvršbo na
premičnino (če davčni zavezanec razpolaga s kakšno premičnino, kot so osebno vozilo,
vrednostni papirji, računalnik, umetnina itd.), če tudi s tem postopkom ne bo mogoče od
dolžnika izterjati dolga, pa lahko davčni organ uporabi skrajen ukrep, in sicer izvršbo na
nepremičnino.123 Poudariti je prav tako treba, da ves čas poteka postopka tečejo zamudne
obresti, zaradi česar se dolg davčnega zavezanca nenehno povečuje.
Ljudje so se že od nekdaj borili proti diskriminaciji, strogo obsojali neenakost. Pravna
ureditev je eden izmed načinov, kako je v neki družbi mogoče vzpostaviti sinergijo in
spoštovanje ter urediti zakone tako, da preprečujejo, da bi prišlo do čezmernega izkoriščanja
revnih in naraščanja bogatih. Prav je, da ljudje v državno blagajno prispevajo glede na svoje
zmožnosti, s tem tudi dobivajo občutek, da niso edini, ki prispevajo, hkrati pa že vnaprej
vedo, da če bodo posameznikovi dohodki višji, da bodo tudi njegovi prispevki v skupno
blagajno sorazmerno višji. Nekaj podobnega se izvaja glede plačila vrtca in drugih
prispevkov.
4.2 Predpostavke načela sorazmernosti v ustavnosodnem odločanju
Načelo sorazmernosti ni samoumevno in ni nujno pogojeno z upoštevanjem človekovih
pravic in dolžnosti, je le nekakšen pripomoček, ki se je v zadnjih letih izkazal kot izredno
121 Kruhar Puc Romana, Tratar Boštjan, Zakon o davčnem postopku (ZDavP-1) s pojasnili in primeri iz prakse,
Legat, Lesce, 2008, str. 12. 122 Jerovšek Tone, Kovač Polonca, Posebni upravni postopki, Fakulteta za upravo, Univerza v Ljubljani,
Ljubljana, 2006, str. 9. 123 Kruhar Puc Romana, Tratar Boštjan, Zakon o davčnem postopku (ZDavP-1) s pojasnili in primeri iz prakse,
Legat, Lesce, 2008, str. 12.
53
pomemben in koristen. Uporaba načela vse bolj narašča, ta pa se ne uporablja samo pri
izvršilnih postopkih, temveč tudi pri drugih oblikah sodnega odločanja. Človekove pravice
so veljale že od nekdaj, a so nekatere nekoliko pomembnejše kot druge. S pomočjo načela
sorazmernosti lahko z lahkoto določimo, kako pomembna je določena pravica ali dolžnost
in kakšen je njihov vrstni red.124
V demokratični družbi je večkrat treba vzpostaviti ravnovesje med različnimi interesi in
ustavno varovanimi dobrinami. Večkrat so pravice enega v nasprotju s pravicami drugega,
zato se mora v takšnih primerih pravico enega omejiti s pravico drugega. To ni možno brez
uporabe načela sorazmernosti in ob upoštevanju testa sorazmernosti, vključno s testom
legitimnosti. Šturm v komentarju Ustave RS poudarja, da se s tem »vzpostavlja kvalificirana
povezava med zakonodajalčevim motivom in namenom, ki ga zasleduje, ter sredstvi in
pravno normativnimi rešitvami, ki jih v ta namen uporabi«.125
Zgodovina dvajsetega stoletja je potrdila, da ni absolutne svobode, niti absolutne enakosti,
ter da je svobodo v najširšem in najučinkovitejšem pomenu besede mogoče doseči samo s
postavljanjem omejitev, za zagotovitev resnične enakosti pa je treba včasih ljudi
obravnavati neenako.126Tudi takrat, kadar se z omejitvijo neke pravice zasleduje ustavno
dopusten cilj in so od države uporabljena sredstva kot taka pravno dopustna (test
legitimnosti), mora poseg prestati še preizkus po testu sorazmernosti.
Ustava dopušča, da se z zakonom uredi uresničevanje kake človekove pravice ali temeljne
svoboščine (drugi odstavek 15. člena Ustave RS), oziroma je ustavno pravico treba omejiti
(tretji odstavek 15. člena Ustave RS), ne sme pa priti do prekomernega omejevanja.127
Načelo sorazmernosti je dobro znano v sodni praksi Sodišča EU in je eno izmed
najpomembnejših načel prava Evropske unije. Načelo je uveljavljeno v zakonodaji in
izvršni oblasti. Pojavlja se skupaj z načelom subsidiarnosti, po katerem Evropska unija
deluje na področjih, kjer bi se posamezni ukrepi na nivoju Evropske unije lažje in boljše
dosegli kot na nivoju posameznih držav članic (5. člen Pogodbe o Evropski uniji).128
124 Jerovšek Tone in sodelavci, Zakon o davčnem postopku s komentarjem, Davčno izobraževalni inštitut,
Ljubljana, 2008, str. 31–32. 125 Šturm, komentar k 2. členu Ustave, v: Komentar Ustave Republike Slovenije, 2002, str. 55. 126 Wildhaber, Človekove pravice. Vprašanje ravnotežja? v Dignitis, 15-16 (2002) str. 3, v: Dragica Wedam -
Lukić, Načelo sorazmernosti kot kriterij, 2008, str. 261. 127 Wedam - Lukič Dragica, Načelo sorazmernosti kot kriterij ustavnosodne presoje, Zbornik znanstvenih
razprav, letnik LXVII, 2008, str. 262. 128 Rožič Feguš Verena, Kriteriji načela sorazmernosti v ustavnosodni presoji Ustavnega sodišča RS ter sodni
praksi Sodišča EU, Pravna praksa, 2011, št. 8, str. 1755, GV Založba, d. o. o.
54
Sodniki imajo pri tehtanju in presojanju velikokrat dokaj »odprte roke«, kar morebiti pri
nekaterih vzbuja občutek neprimernosti. Prav s tega vidika je še kako pomembno, da je
jasno navedeno, kako je potekalo tehtanje oziroma testiranje in kateri prijemi so bili pri tem
uporabljeni. Ker se pogosto pojavljajo dvomi glede pravilne odločitve, je smiselno, da bi pri
odločanju obstajale določene omejitve in da odločanje ne bi bilo tako svobodno. Morebiti bi
nastale težave rešila tudi podrobnejša razlaga testa sorazmernosti in vzroka, zakaj so bile
določene odločitve sprejete oziroma s katerega vidika so smiselne.129
V želji po čim boljšem poznavanju načela sorazmernosti in njegovem udejstvovanju v
praksi so številni strokovnjaki izvedli raziskave, med njimi tudi Pravna fakulteta v
Ljubljani. Njena raziskava se je osredotočila na tri problemske sklope. Prvi problemski
sklop se je nanašal na umešcenost ustavnosodnega odlocanja v širši družbeni in pravni
kontekst. Ustavnosodno odlocanje ne poteka v praznem prostoru, temvec ga pomembno
pogojuje oseba sodnika, zlasti njegova sodniška in osebna etika. Raziskava je v tem delu
skušala razcleniti, ali in v kakšnem obsegu moralni pogledi nosilcev sodnega odlocanja
oblikujejo in zamejujejo sodnikovo soocanje s pravom in njegovo uporabo. Enako
pomembne so meje, ki jih sodniku v sodobni družbi postavlja mednarodno pravo.130
Raziskava Pravne fakultete v Ljubljani je bila usmerjena predvsem k proučevanju
slovenskega pravnega sistema, ki velja za moderni pravni sistem, vendar so kljub temu
analizirali nekatere druge sisteme Evropske unije ali vsaj omenili njihovo delovanje.
Raziskava je pokazala, da z leti vse bolj narašča težnja po vpisu načela sorazmernosti v
Ustavo RS, kot ga imajo vpisanega že nekatere druge evropske pravne države. To zavedanje
se kaže sorazmerno z naraščanjem umeščenosti posameznega sodišča v hierarhijo sodišc (v
sodni praksi nižjih sodišc je takšnega opiranja manj, v sodni praksi višjih sodišc, na primer
upravnega, vrhovnega in ustavnega sodišca, pa vec).
Raziskava se je osredotocila na tri vidike razmerja med slovenskim pravnim redom in
mednarodnimi oziroma naddržavnimi pravnimi redi (in vzela pod drobnogled zlasti Ustavno
sodišce RS):
vpliv sodne prakse Evropskega sodišca za clovekove pravice na odlocanje
Ustavnega sodišca RS, pri katerem je mogoce zaznati vedno mocnejše opiranje na
razlogovanje Evropskega sodišca za človekove pravice (kar v svojem sklepnem
porocilu nazorno prikaže Wedam - Lukiceva);
129 Uršič Helena, Dileme testa sorazmernosti, Pravna praksa 31/1055, št. 33, GV Založba, Ljubljana, 2012, str.
18. 130 Povzeto po Pavcnik Leopold - Marijan, Zaključno poročilo raziskovalnega projekta, Univerza v Ljubljani,
Pravna fakulteta, Ljubljana, 2013, str. 1.
55
upoštevanje prava Evropske unije, kjer je mogoce ob nacelnem priznavanju
primarnosti prava Evropske unije zaznati tudi dolocene zadržke Ustavnega sodišca
RS, da bi spoštovanje evropskega prava zagotavljalo tudi z lastno intervencijo (kot
pokaže porocilo, ki ga je predložil Accetto);
upoštevanje mednarodnega prava pri odlocanju Ustavnega sodišca RS, kjer je
mogoce zaznati vedno mocnejše opiranje na splošna nacela mednarodnega prava pri
razlagi temeljnih pravic in ustavnih nacel (kot pokaže v svojem porocilu
Škrkova).131
Raziskava je pokazala, da gredo trendi v slovenskem sodnem sistemu v pravo smer, da je
slovensko sodstvo na področju ustavnosodnega odločanja naredilo velik korak naprej, hkrati
pa vsi člani raziskave menijo, da na tem področju obstajajo še številne možnosti, da pride do
korenitih izboljšav.
Dandanes načelo sorazmernosti velja za splošno pravno načelo, ki ga spoštujejo vsa sodišča,
kar nakazuje tudi sodna praksa. Vse več je odločb, v katerih je omenjen test sorazmernosti,
in prav te kažejo na njegovo vse pogostejšo uporabo. Vsaka pravna država mora imeti
visoko postavljene standarde s področja pravnih in družbenih vrednot in njihovega
spoštovanja. Nikakor ni pomembna samo družba kot celota, temveč tudi njeni posamezniki,
in prav zaradi tega je treba spoštovati tudi njihove interese in želje.132
4.3 Načela sorazmernosti v Sodišču Evropske unije
Načelo sorazmernosti je med prvimi državami vpeljala Nemčija in kaj kmalu ga je začela
uporabljati tudi Evropska unija, saj se je izkazalo kot smiselno in nujno potrebno.
Najpomembnejšo vlogo pri razvoju implementacije in razumevanju načela sorazmernosti
igrata Ustavno sodišče RS na nacionalni ravni in Sodišče EU na ravni Evropske unije.
Obe sodišči sta namreč s svojimi odločitvami vzpostavili test presoje sorazmernosti, ki je
temeljni instrument sodnega odločanja, ali so določena pravna norma, ravnanje ali poseg v
pravico sorazmerni – torej da ne gre za čezmerni poseg v pravice posameznika. Obe sodišči
uporabljata trodelni test presoje.133
131Pavcnik Leopold – Marijan, Zaključno poročilo raziskovalnega projekta, Univerza v Ljubljani, Pravna
fakulteta, Ljubljana, 2013, str. 4. 132 Verena Rožić Feguš, Kriteriji načela sorazmernosti v ustavnosodni presoji Ustavnega sodišča RS ter sodni
praksi sodišč EU, Podjetje in delo, 2011, št. 8, str. 1752, GV Založba, d. o. o., 133 Verena Rožić Feguš, prav tam.
56
Subsidiarnost je temeljni koncept v državah s federativnim sistemom in je Sloveniji manj
znana. Ker pa je vstop v Evropsko unijo tudi Slovenijo vključil v sistem z več ravnmi
vladanja, predstavlja subsidiarnost institut, s katerim morajo biti vsi seznanjeni bodisi na
nacionalni ali lokalni ravni. Načelo subsidiarnosti velja samo na področjih deljenih in
dopolnjenih pristojnosti. Z načelom subsidiarnosti je povezano načelo sorazmernosti, ki
pomeni, da ukrepi Evropske unije vsebinsko in formalno ne smejo presegati tistega, kar je
potrebno za doseganje ciljev, ki so določeni v ustanovitvenih pogodbah.134
Namen načela subsidiarnosti je zagotoviti, da so odločitve sprejete kar se da blizu
državljanom in da se konstantno preverja, ali je ukrepanje na ravni Evropske unije
upravičeno v luči zmožnosti nacionalnih, regionalnih in lokalnih oblasti. Načelo je tesno
povezano z načeli sorazmernosti in nujnosti, ki prepovedujejo, da bi ukrepanje institucij
Evropske unije preseglo mero, ki je nujna za dosego določenega cilja iz ustanovitvenih
pogodb.135
V pravu Evropske unije se načelo subsidiarnosti pojavlja v 5. členu Pogodbe o Evropski
uniji,136 ki določa: »V skladu z načelom subsidiarnosti Unija deluje na področjih, ki niso v
njeni izključni pristojnosti, le če in v kolikor države članice ciljev predlaganih ukrepov ne
morejo zadovoljivo doseči na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni, temveč se zaradi
obsega ali učinkov predlaganih ukrepov lažje dosežejo na ravni Unije.«137
Podrobnejši način uporabe načel subsidiarnosti in sorazmernosti je določen v »Protokolu o
uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti št. 2«.138 Ta v svojem prvem členu določa:
»Vse institucije zagotavljajo stalno upoštevanje načel subsidiarnosti in sorazmernosti, kakor
sta opredeljena v 1.–11. členu Ustave.«
Evropska komisija opredeljuje pomen načela sorazmernosti glede na njegovo delovanje:
»Evropska unija izvaja svoje pristojnosti po načelu sorazmernosti, ki deluje zelo podobno
kot načelo subsidiarnosti. V skladu z načelom sorazmernosti EU pri doseganju svojih ciljev
ukrepa samo, kadar je to potrebno. To načelo je vključeno v člen 5 Pogodbe o Evropski
uniji, ki določa: „V skladu z načelom sorazmernosti ukrepi Unije vsebinsko in formalno ne
presegajo tistega, kar je potrebno za doseganje ciljev Pogodb.” Evropska komisija dodaja,
da se načelo sorazmernosti uporablja tudi v primeru kohezijske politike, kjer se določa glede
134 Nataša Skubic, Načelo prenosa pristojnosti, subsidiarnosti in sorazmernosti, Pravna praksa, 2008, št. 34, str.
34, GV Založba, d. o. o. 135 Janja Hojnik, Načelo subsidiarnosti v pravu EU in njegov pomen za delovanje državnih in poddržavnih
oblasti, Lex localis, letnik III, številka 1, leto 2005, str. 85. 136 Uradni list Evropske unije C 326/13, izdano 26. 10. 2012 137 Pogodba o Evropski uniji, 5. člen, 3. odstavek. 138 Uradni list Evropske unije C 310/207, 16. 12. 2014.
57
dodeljevanja sredstev. Ob tem pa poudarjajo, da o merilih upravičenosti danes ne odloča
več Evropska unija, temveč najpogosteje države članice.«
Sistem vladanja v Evropski uniji je sestavljen iz več ravni vladanja, od lokalnih, regionalnih
do nadnacionalnih. Tukaj sta prisotna dva nasprotujoča si trenda pravnega urejanja razmerij
v družbi, nacionalni in nadnacionalni, ki bi v skladu z načelom subsidiarnosti morala
sobivati v sožitju. Teorija večstopenjskega vladanja poudarja, da si akterji na različnih
ravneh delijo pristojnosti odločanja, ne pa, da ima ena izmed njih monopol nad
sprejemanjem odločitev.139 To sta dva nasprotujoča si trenda prenosa in izvrševanja oblasti.
Eden zagovarja prenos pristojnosti na nadnacionalne in mednarodne (internacionalizacija in
globalizacija) institucije in organizacije, drugi pa si prizadeva za ohranitev pristojnosti držav
članic (nacionalna zakonodaja) regionalnih in lokalnih skupnosti kot državljanom bližje
ravni odločanja.
Teorija večstopenjskega vladanja poudarja, da je integracija proces, ki vzpostavlja obliko
vladanja, v kateri se oblast in odločanje delita med več ravni – lokalno, regionalno,
nacionalno in nadnacionalno. Pristojnosti za sprejemanje odločitev se delijo med akterje na
različnih ravneh. Večstopenjsko vladanje temelji na treh izhodiščih.140
Prvo izhodišče pove, da imajo nadnacionalne institucije neodvisen vpliv na določanje
politike in jih kot takih ni mogoče razumeti kot agente nosilcev nacionalne oblasti. Drugi
temelj teorije pomeni, da kolektivno sprejemanje odločitev držav članic s strani posamezne
države predstavlja pomembno izgubo nadzora. Intretjič, teorija večstopenjskega vladanja
gleda na posamezne politične arene kot na povezane in ne ločene. Zavrača stališče, da so
akterji pod ravnjo (tj. lokalne in regionalne oblasti, pa tudi interesne skupine) ugnezdeni
izključno znotraj države, ampak poudarja, da deluje tako na nacionalni kot na nadnacionalni
ravni, pri čemer vzpostavlja mednarodno združenje. S tem ta teorija zavrača ločitev domače
in mednarodne politike.141
Evropski parlament o načelu sorazmernosti navaja: »Naceli subsidiarnosti in sorazmernosti
urejata izvrsevanje pristojnosti Evropske unije. Nacelo subsidiarnosti varuje pravico
odlocanja in ukrepanja drzav clanic na podrocjih, ki ne sodijo v izkljucno pristojnost
Evropske unije, hkrati pa upravicuje posredovanje Unije, ce drzave clanice ciljev
predlaganih ukrepov ne morejo zadovoljivo doseci same, temvec se cilji „zaradi obsega ali
ucinkov predlaganih ukrepov laze dosezejo na ravni Unije“. Nacelo je bilo v evropske
pogodbe vkljuceno tudi zato, da se izvajanje pristojnosti cim bolj pribliza drzavljanom.«142
139 Hojnik Janja, Evropska unija kot sistem večstopenjskega vladanja, Lex localis, letnik V, leto 2007, str. 45. 140 Hojnik Janja, Evropska unija kot sistem večstopenjskega vladanja, Lex localis, letnik V, leto 2007, str. 43. 141 Hojnik Janja, Evropska unija kot sistem večstopenjskega vladanja, Lex localis, letnik V, leto 2007, str. 44. 142 Evropski parlament, 2016, str. 1.
58
Če nekoliko pogledamo samo zgodovino načela subsidiarnosti v Evropski uniji, lahko
opazimo, da se je slednje najprej uveljavilo v Maastrichtski pogodbi. Načelo je bilo prvič
uporabljeno v Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti. Kot piše Evropski parlament,
načelo subsidiarnosti pred Pogodbo o Evropski uniji ni bilo načelo, v skladu s katerim bi
bilo treba preverjati zakonitost aktov, sprejetih v Skupnosti, torej znotraj Evropske unije. Da
bi lahko izboljšali to načelo, so s pomočjo Amsterdamske pogodbe dodali protokol o
uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti. Veliko je bilo takrat pogodb, v katerih načelo
subsidiarnosti ni bilo navedeno, a ga je bilo treba vnesti in upoštevati oziroma medsebojno
povezovati. Načelo je namreč pravno zavezujoče ter zahteva preverjanje zakonov in njihovo
usklajevanje ter tehtanje.143
Korak naprej je bil narejen s sprejetjem Lizbonske pogodbe, pri kateri so razveljavili
nekdanje odločbe in načelu dali nov pomen. Načelo ni veljalo le na ravni Evropske unije,
temveč je dobilo tudi regionalno in lokalno razsežnost. Njegova temeljna novost, ki je bila
vpeljana v letu 1997, pa je, da imajo nadzor nad spoštovanjem načela tudi nacionalni
parlamenti oziroma parlamenti v posameznih državah članicah Evropske unije.144
Poudariti je treba, da se načelo subsidiarnosti in sorazmernosti uporablja v vseh institucijah
Evropske unije. Uporablja se ga predvsem pri zakonskih postopkih. Lizbonska pogodba pa
je bila tista, ki je okrepila pomen načela, saj lahko zdaj pristojne institucije izvajajo nadzor
nad njegovim spoštovanjem. Načelo je treba spoštovati tudi znotraj zakonodaje posamezne
države in ne samo na mednarodni ravni. Res pa je, da Evropska unija nikakor ne sme in ne
more posegati v končne odločbe posamezne države in odločitve njenega parlamenta.
Slovenski pravni red ima velik del zakonodaje, kjer sta upoštevana mnenje in praksa
nemškega sodišča. Načelo sorazmernosti je v nemškem pravnem sistemu zelo dobro
sprejeto. Nemčija je tudi ena izmed prvih držav, ki je začela uporabljati načelo
sorazmernosti. Uvedba zakonske prepovedi čezmernih posegov je bila tako nujna ne samo
na pravnem področju, temveč tudi na področju policijskih pooblastil. Trdimo lahko, da je
načelo sorazmernosti v nemškem prostoru veliko kompleksnejše kot v Sloveniji.
Za nemški pravni red je tudi značilno, da zahteva, da njihova zakonodaja ni čezmerno
ohlapna oziroma da definicije dejstev, kaj je narobe in kaj prav, niso preveč široke, so pa
jasno določeni primeri, kaj je sprejemljivo in kaj ne, prav tako je opredeljeno, kakšne
sankcije sledijo, če nekdo ne spoštuje zakonodaje. Strokovnjaki menijo, da je le na takšen
143 Evropski parlament, Kratki vodič po Evropski uniji – 2016, Načelo sorazmernosti. 144 Evropski parlament, Kratki vodič po Evropski uniji – 2016, Načelo sorazmernosti.
59
način mogoče zajeziti težave, ki bi izvirale iz napačnega ali dvoumnega razumevanja in
možnosti lastne razlage zakonodaje.145
145 Šturm, Komentar Ustave, Ljubljana, 1998, str. 104‒105.
60
5 NAČELO SORAZMERNOSTI V SLOVENSKEM
PRAVNEM REDU
Če nekoliko pogledamo v zgodovino, lahko opazimo, da se je načelo sorazmernosti razvilo
v Nemčiji in se kaj kmalu začelo uporabljati tudi v pravnem sistemu Evropske unije.
Morebiti ni prav zaradi tega nič nenavadnega, da ga lahko dokaj pogosto najdemo v
najrazličnejših sodbah, čeprav ne moremo nikjer v Ustavi RS najti odseka, kjer bi bilo jasno
določeno oziroma omenjeno. Večina avtorjev meni, da načelo sorazmernosti pomeni, da
noben državni organ ne sme izvajati svojih pooblastil čezmerno. Vendar pa mora vsak organ
izbrati tista pooblastila oziroma prijeme, s katerimi je mogoče najhitreje in najučinkoviteje
doseči zastavljeni cilj. Če Ustavno sodišče RS odloča o tem, ali so s posegi kršene
človekove pravice posameznika, najpogosteje uporabi test sorazmernosti, a uporaba tega ni
nujno potrebna.146
V pozitivnem pravu je načelo uporabe najmilejšega sredstva uzakonil že Zakon o občem
upravnem postopku Kraljevine Jugoslavije. V poglavju o izvršbi je v paragrafu 138 postavil
načelo, da se pri izvajanju upravne izvršbe uporabi tisto sredstvo, ki je za zavezanca
najugodnejše in s katerim je vseeno možno doseči cilj.147
Znano je, da lahko ustavna sodišča nasprotja med ustavnimi pravicami rešujejo s pomočjo
tehtanja ali tudi brez njega. V daljni zgodovini je bilo tehtanje nekaj, kar je bilo zelo redko
ali skoraj nikoli uporabljeno. Odločanje je bilo največkrat zaključeno brez tehtanja. Tudi
Slovenija in njena ustavna sodišča so pozno uvedla tehtanje in ga začela vključevati v
prakso. S tehtanjem se je začelo uveljavljati tudi načelo sorazmernosti. Glede na nekatere
vire naj bi se v slovenskem sodstvu pojavilo ustavno(sodno) odločanje s pomočjo tehtanja
šele leta 1994, približno tri leta po sprejetju Ustave RS. Vendar na začetku še niso
uporabljali načela sorazmernosti, slednjega naj bi začeli uporabljati šele leta 2004.148
Ustava RS v svojem 2. členu določa, da je Slovenija pravna in socialna država, kar pomeni,
da je pri odločanju treba upoštevati tudi ustavna načela. Med prebiranjem Ustave RS lahko
vidimo, da ni nikjer omenjeno načelo sorazmernosti.
5.1 Uporaba načela sorazmernosti v ustavnosodnem odločanju
Načelo sorazmernosti je le eno izmed načel vsake pravne države. Večina držav načela
sorazmernosti nima vpisanega v ustavo, ga je pa na ustavno raven v svojih odločbah
146 Boštjan Koritnik, povzeto po Ustavno pravo, Pravna fakulteta Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Ljubljana,
2006, str. 48‒53. 147 Uradni list RS, št. 271/1930, št. akta 571. 148 Pavčnik Novak, 2013, str. 104‒105.
61
dvignilo ustavno sodišče, ki presoja, ali gre morebiti v posameznih primerih za nedopustno
poseganje v človekove pravice in njihovo kršenje. Tako ni nič nenavadnega, da lahko v
zadnjem času vse pogosteje najdemo uporabo načela sorazmernosti, kjer sodišče presoja,
kaj je dopustno in kaj ni ter kje je tista meja, da so kršene osnovne človekove pravice. V
zadnjem času pa lahko vse pogosteje najdemo tudi uporabo načela sorazmernosti in njegovo
uporabo v odločbah, ko ne gre za vprašanje človekovih pravic ali temeljnih svoboščin,
temveč se govori o razmerju med posameznimi pravicami in ustavno varovanimi interesi.
Res pa je, da test sorazmernosti poteka nekoliko drugače kot v primeru, ko gre za presojo z
vidika morebitne kršitve človekovih pravic.149 V nadaljevanju bom predstavil tudi nekatere
primere in odločbe, kjer je bilo uporabljeno načelo sorazmernosti, pri čemer bom predstavil
tudi njegov pomen.
Za nepremičnine velja, da niso hitro unovčljivo premoženje, kot so denimo mesečni
prejemki. Prav zaradi tega upniki ne uporabljajo pogosto izvršbe na nepremičnine. Ta je po
mnenju strokovnjakov smiselna le v primeru, da je dolg visok in da ga dolžnik samo s
finančnimi sredstvi ne bi uspel poravnati v nekem razumnem času. Če se izda zahtevek za
izvršbo za majhen znesek, se lahko upnik na sklep sodišča za izterjavo pritoži in zahteva
kakšen drug način poplačila dolga. Po načelu pravne države in glede na sodno prakso mora
pravni sistem omogočiti dolžniku, da najprej poravna svoj dolg na kakšen drug način, če to
ni mogoče, pa lahko upnik zahteva izvršbo na nepremičnino, s katero razpolaga dolžnik.
Oglejmo si nekoliko podrobneje primer iz leta 2012, ko je dolžnik podal ugovor zoper
sklep, ki mu je narekoval plačilo sodne takse v enkratnem znesku oziroma v skupni višini
55 EUR. Višina sodne takse je predstavljala kar 17 % celotnega mesečnega dohodka
dolžnika in bi lahko korenito posegla v njegovo likvidnost ter mu tako onemogočila
normalno življenje. Sodišče je ob ugovoru spoznalo storjeno napako in ugodilo dolžnikovi
želji, da sodno takso plača v več manjših zneskih.150 Sodišče je namreč ocenilo, da bi
takojšnje plačilo celotnega zneska sodne takse ogrozilo normalno življenje dolžnikove
družine. Res je, da je imel dolžnik v lasti tudi nepremičnine, vendar v primeru dolga 55
EUR glede na načelo sorazmernosti nikakor ni bilo smiselno izvesti izvršbe na
nepremičnino, temveč je bilo smiselno dati dolžniku možnost, da svoj dolg poravna s
pomočjo obročnega odplačila. To potrjuje tudi 6. člen sklepa: »Sodišče prve stopnje pri
ocenjevanju dolžnikovega nepremičnega premoženja ni pravilno upoštevalo merila
likvidnosti, ki ga opredeljuje določilo petega odstavka 11. člena ZST-1 kot bistveno pri
presoji dolžnikovega položaja. Nepremičnine niso hitro unovčljivo premoženje, zato jih v
zvezi z zagotavljanjem dolžnikove likvidnosti ni dopustno upoštevati enako kot tekoče
prejemke (primerjaj VSL sklep II Cp 3437/2013). Pri tem bi bila zahteva, da mora dolžnik
149 Wedam – Lukić Dragica, Načelo sorazmernosti kot kriterij ustavne presoje, Zbornik znanstvenih razprav,
LXVIII, letnik, 2008, str. 261‒284. 150 Povzetek sklepa Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Ip 56/2014.
62
prodati nepremičnino, v kateri stanuje, za poplačilo relativno majhnega zneska sodne takse
(glede na vrednost nepremičnine) nezdružljiva z ustavnim načelom sorazmernosti, ki je po
ustaljeni ustavno sodni praksi del načela pravne države (2. člen Ustave). Tudi 1/3 solastniški
delež kmetijskega zemljišča je slabo likvidno premoženje.«151
Navedeni primer jasno kaže, da morajo biti pravice in dolžnosti korelativne oziroma v
mejah normale. Vsak posameznik je svet zase in pri določanju dolžnosti posameznikov bi
moralo sodišče pretehtati, kakšni so njegovi prihodki in kakšne izdatke je posameznik
zmožen odplačati. Pri tem seveda nikakor ne smemo spregledati, da pri določanju sodeluje
tudi posameznik, ki lahko na sodišče pošlje predloge, ki jih sodišče prouči in izda slep.
Naloga dolžnika je, da se sklepa drži in da svoje obveznosti poravna v dogovorjenem času.
Žal pa sodne odločbe kažejo, da si nekateri dolžniki s tem kupujejo le čas ali s plačilom
odlašajo.
Kadar govorimo o načelu sorazmernosti in izvršbi na nepremičnino, se moramo zavedati, da
mora sodišče v primeru nizkega zneska dolga najprej izčrpati vse možne pravne vire, da
dolžnik poravna svoj dolg na kakršen koli drug način kot pa s prodajo nepremičnine. Če
dolga kljub različnim možnostim ni mogoče poravnati, se sodišče lahko odloči za skrajni
ukrep in izda izvršbo na nepremičnino. Če gre za izvršbo na del nepremičnine, lahko med
samim procesom kaj hitro pride do neljubih dogodkov in dolgega sodnega procesa, saj je
treba nepremičnino najprej oceniti, nato pa jo je treba razdeliti.
Težava se lahko pojavi že v procesu delitve nepremičnine (če je denimo hiša
enostanovanjska in ima samo en vhod ali če gre samo za del stanovanja, je prodaja zelo
otežena in v veliko primerih nemogoča), kjer zelo težko določimo mejo, kaj pripada
posamezniku. Še težje je najti kupca, ki bi bil pripravljen kupiti samo del nepremičnine. Če
je dolžnik lastnik celotne nepremičnine, je postopek izvršbe tovrstne nepremičnine bistveno
lažji in hitrejši. Upnik se lahko nadeja, da bo denar prejel bistveno hitreje kot v primeru, če
se prodaja polovica ali en delež.
Uporaba načela sorazmernosti v pravnih postopkih je torej nujno potrebna.
5.2 Razmejitev med omejitvijo in določitvijo načina uresničevanja pravic
15. člen Ustave RS določa, da se človekove pravice uresničujejo neposredno na podlagi
Ustave. Po drugem odstavku tega člena je mogoče predpisati način uresničevanja
človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa Ustava RS ali če je to nujno
zaradi same narave posamezne pravice. V konkretnem primeru možnost predpisovanja
151 Del sklepa Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Ip 56/2014.
63
načina uresničevanja pravice do svobode govora v sodnih postopkih v Ustavi RS izrecno ni
predvidena.
Pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in pravica do enakega varstva pravic (22.
člen Ustave RS) sta nedvomno po svoji naravi taki, da je za njuno uresničevanje nujno, da
zakonodajalec uredi način njunega izvrševanja. To pomeni, da mora vzpostaviti sodni
sistem in predpisati pravila postopka za njuno uveljavljanje. Iz 9. točke obrazložitve odločbe
namreč izhaja, da je takšno predpisovanje načina izvrševanja omenjenih pravic nujno, da se
zavaruje »zaupanje v sodstvo in ugled ter avtoriteto sodstva«. To je lahko ustavno dopusten
cilj za omejevanje človekove pravice, nujnosti urejanja načina uresničevanja navedenih
pravic pa ne utemeljuje. Pretirano bi bilo trditi, da brez kaznovanja za žaljive vloge, kot je
predvideno v 109. členu ZPP, navedenih ustavnih pravic ne bi bilo mogoče izvrševati. To ne
nazadnje kaže tudi primerjava z nekaterimi drugimi pravnimi sistemi, ki takšnega
kaznovanja ne poznajo oziroma ga vsaj ne poznajo v takem obsegu.152
5.3 Ustavne omejitve davčnega poseganja v lastninske pravice
Lastninska pravica je najpomembnejša in najobsežnejša stvarna pravica, ki jo ima neki
pravni subjekt nad določenim objektom. Lahko bi rekli, da je lastninska pravica ena izmed
temeljnih človekovih pravic, ki jo imajo vpisano v ustavo skoraj vse pravne države.
Lastninska pravica je za mnoge neodtujljiva in sveta. Zapisana je tudi v 17. členu
Deklaraciji o pravicah človeka in državljana iz leta 1789.153
Lastninska pravica je vpisana tudi v Ustavo RS in jo ureja 33. člen Določbe o varstvu
zasebne lastnine. Ta člen določa tudi varstvo lastninske pravice v odnosu do države. Za
lastninsko pravico velja, da ni enoten in nespremenljiv institut. Na njeno opredelitev v veliki
meri vplivajo tako ideološki kot ekonomski in socialni dejavniki. Lastninska pravica se je
skozi zgodovinska obdobja spreminjala, prav zato se njene razlage velikokrat nekoliko
razlikujejo.154
5.4 Primeri iz sodne prakse
5.4.1 Dopustnost prodaje dolžnikove nepremičnine za poplačilo 1 EUR za
povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov
Judikat višjega sodišča
152 Tako na primer v Franciji in Nemčiji ni mogoče kaznovanje za žalitve v pisnih vlogah. 153 Štritof Brus Mojca, Razlastitve in druge omejitve lastninske pravice, Planet GV, Ljubljana, 2006, str. 16. 154 Repnik Karmen, Omejitve lastninske pravice na nepremičninah, Pravna fakulteta, Univerze v Mariboru,
diplomsko delo, Maribor, 2009, str. 4.
64
Institut: novo izvršilno sredstvo – ugovor – izvršba na nepremičnine – načelo
sorazmernosti
Opravilna št.: VSL sklep II Ip 586/2012
Iz obrazložitve: v navedenem primeru je jedro spora med dolžnikom in upnikom plačilo
dolga v višini 1 EUR in plačilo predujma za sodnega cenilca nepremičnine v višini 700
EUR. Na eni strani imamo upnika kot gospodarja postopka, ki v skladu s 30. in 32. členom
ZIZ lahko prosto izbira sredstva in predmete izvršbe. ZIZ ne določa nobene omejitve pri
izvršbi na nepremičnine glede na terjatve, ki mu jih dolžnik dolguje. Na drugi strani imamo
dolžnika, ki se napačno sklicuje na načelo sorazmernosti med vrednostjo terjatve in
vrednostjo nepremičnine, ki je skupno premoženje, pridobljeno v zakonski zvezi. Načelo
sorazmernosti, na katero se sklicuje dolžnik, je napačno navedeno in je varovano na
drugačen način. Dolžnik ni navedel dejstva in predložil dokazov, da bo dolg plačan z
drugimi sredstvi oziroma predmeti izvršbe. Menim, da je dolžnik napačno razumel načelo
sorazmernosti.
5.4.2 Ali je prodaja več dolžnikovih parcel kot celote dovoljena kljub
čezmernemu posegu v dolžnikovo premoženje?
Judikat višjega sodišča
Institut: načelo varstva dolžnika – načelo sorazmernosti – prepoved čezmernih posegov v
dolžnikovo premoženje – obseg izvršbe – faza prodaje predmetov izvršbe
Zveza: ZIZ – členi 3, 34, 34/1, 178, 178/5, 194; ZPP – člen 12
Opravilna št.: VSM sklep I Ip 1295/2014
Iz obrazložitve155: v navedenem sklepu imam dober primer prepovedi čezmernih posegov,
upoštevaje načelo sorazmernosti. Gre za očitno nerazumevanje upnikove avtonomije volje
glede predlaganega obsega izvršilnih sredstev in predmetov. Na eni strani imamo upnika, ki
predlaga sodišču prodajo več dolžnikovih nepremičnin v skupni vrednosti 83.000 EUR za
poplačilo dolga v višini 3.150 EUR. Upnik opozarja, da z drobljenjem dolžnikovih
nepremičnin prodaja ne bo zanimiva za tiste kupce nepremičnin, ki jih prodaja zanima.
Dolžnost sodišča je, da varuje tudi pravice dolžnika. Načelo varstva dolžnika izhaja iz
načela socialne države. V konkretnem primeru sodišče varuje dolžnika s prepovedjo
prekomerne prodaje nepremičnin. S prodajo zadostne vrednosti dolžnikovega premoženja
ugasne pravni interes upnika za nadaljevanje prodaje dolžnikovega premoženja. Menim, da
ni upravičena prodaja več dolžnikovih parcel, ker je to nesorazmeren poseg v dolžnikovo
premoženje.
155 Povzetek obrazložitve vsebuje le nekatere najpomembnejše dele obrazložitve odločbe.
65
5.4.3 Ali je prodaja več dolžnikovih parcel dovoljena kljub čezmernemu
posegu v dolžnikovo premoženje?
Judikat višjega sodišča
Institut: prodaja več nepremičnin – sorazmeren obseg prodaje nepremičnin – prodaja
nepremičnin v obsegu, potrebnem za poplačilo terjatve – omejitev dispozicije upnika v fazi
prodaje – opozorilo laičnemu dolžniku o procesnih pravicah – varstvo kupčeve pričakovane
pravice v fazi prodaje nepremičnine
Opravilna št.: VSM sklep I Ip 671/2014
Iz obrazložitve156: podobno kot v drugih primerih srečamo dve nasprotujoči si pravici, ki
sobivata hkrati. Na eni strani je ustavno zagotovljena pravica upnika do sodnega varstva
(23. člen Ustave RS) in na drugi strani pravica dolžnika do lastnine (33. člen Ustave RS).
Poseg v ustavne pravice mora biti sorazmeren (2. člen Ustave RS). Tudi tukaj srečujemo
nesorazmerje med dolgom v višini 1.678,30 EUR in zahtevo upnika za prodajo več
nepremičnin – parcel v vrednosti 25.493,30 EUR. Zato je v skladu z načelom sorazmernosti
pravilna odločitev sodišča o prepovedi čezmernih posegov na dolžnikovo premoženje. Za
plačilo dolga bi zadostovala prodaja samo ene parcele. Zato bi prodaja več parcel dolžnika
pomenila nesorazmeren poseg v dolžnikovo premoženje.
5.4.4 Dopustnost oziroma sorazmernost prodaje dolžnikove nepremičnine za
poravnavo 4.000 EUR dolga
Judikat višjega sodišča
Institut: izvršba na nepremičnine – ugovor zoper novo izvršilno sredstvo – načelo
sorazmernosti – predlog dolžnika za drugo izvršilno sredstvo – nesorazmernost med višino
terjatve in vrednostjo predmeta izvršbe
Opravilna št.: VSL sklep I Ip 1538/2012
Jedro: v izvršbi na nepremičnino lahko dolžnik do oprave naroka za prodajo stvari
predlaga, da sodišče določi drugo izvršilno sredstvo namesto tistega, ki ga je predlagal
upnik, če zadošča za poplačilo upnike terjatve.
Iz obrazložitve: nesorazmernost izvršbe157
Po prepričanju dolžnika je izvršba nesorazmerna, ker za poplačilo dolga v višini 4.000 EUR
predlaga upnik prodajo nepremičnine v vrednosti 200.000 EUR. Sklicuje se na načelo
156 Povzetek obrazložitve vsebuje le nekatere najpomembnejše dele obrazložitve odločbe. Dolžnik, kmet,
opozarja na nesorazmerje med dolgom 1.678,30 EUR in vrednostjo vseh nepremičnin, ki so predvidene za
prodajo – 25.493,30 EUR. S prodajo ene od devetih parcel se lahko doseže plačilo dolga.
157 Povzetek obrazložitve vsebuje le nekatere najpomembnejše dele obrazložitve odločbe. Dolžnik ugovarja na
neproporcionalnost izvršbe. Znesek terjatve upnika 1.739,31 EUR je v nesorazmerju z deležem solastne
nepremičnine v višini 30.000 EUR.
66
sorazmernosti. Dolžnik je vložil neobrazložen ugovor. V ugovoru ni predlagal drugega
sredstva ali predmeta izvršbe. Dolžnik je lahko sodišču predlagal izvršbo na drugo
nepremičnino. Dolžnik ni predlagal novega sredstva in predmeta izvršbe in ni z argumenti
prepričal sodišča, da bo dolg poplačan z drugimi sredstvi izvršbe. Zato sklicevanje na
nesorazmernost izvršbe oziroma pasivnost, da predlaganje drugega sredstva ali predmeta
izvršbe ni zadosten razlog za odlog izvršbe. V danem primeru je prodaja nepremičnine
dopustna:
– na dolžniku je, da plača terjatev in se s tem izogne prisilni izvršbi ali da opravi v
izvršilnem postopku dejanja, ki mu jih Zakon o izvršbi omogoča in dopušča;
– dolžnikovo stališče, da ima upnik na voljo druga izvršilna sredstva in naj se jih posluži, ni
pravilno. Dolžnik je tisti, ki mora predlagati drugo sredstvo ali predmet izvršbe.
5.4.5 Dopustnost prodaje solastne nepremičnine za plačilo denarne terjatve v
višini 1.739,31 EUR
Judikat višjega sodišča
Institut: nepremičninska izvršba – predlog za dovoljenje drugega sredstva izvršbe – načelo
sorazmernosti – omejitev sredstev izvršbe
Opravilna št.: VSM sklep I Ip 245/2013
Iz obrazložitve158: zadeva se nanaša na spor med dolžnikom, ki ni poravnal 1.739,31 EUR
dolga, in predlogom upnika za prodajo solastnega deleža nepremičnine v vrednosti 30.000
EUR. Dolžnik se sklicuje na načelo sorazmernosti, toda brez argumentov. V skladu s 169.
členom ZIZ dolžnik v roku osmih dni ni predlagal sodišču, da dovoli drugo sredstvo izvršbe
ali drugo nepremičnino za izvršbo. Upnik je v predhodnem predlogu predlagal rubež na
plačo. Zato je napačno upnikovo sklicevanje na načelo sorazmernosti brez konkretnega
predloga sodišču po dovolitvi drugega sredstva izvršbe ali izvršbe na drugo nepremičnino.
Menim, da je v danem primeru prodaja nepremičnine dopustna.
5.4.6 Dopustnost prodaje dolžnikove nepremičnine za plačilo 192,39 EUR
vplačila v rezervni sklad – Ustavno sodišče
Judikat Ustavnega sodišča
Opravilna št.: Up-921-14-8
Sklep:
158 Povzetek obrazložitve vsebuje le nekatere najpomembnejše dele obrazložitve odločbe.
67
1. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani, št. III Ip 2870/2014 z dne 3. 9. 2014, v zvezi s sklepoma Okrajnega sodišča v Ljubljani, št. 2645 VL 81679/2012 z
dne 23. 4. 2014 in št. 2645 VL 81679/2012 z dne 18. 3. 2013, se sprejme v obravnavo.
2. Do končne odločitve Ustavnega sodišča se zadrži izvršitev sklepov iz prejšnje točke v delu, v katerem je dovoljeno nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom.
Iz obrazložitve: zadeva izvira iz spora med upnikom in dolžnikom zaradi izterjave dolga v
višini 192,39 EUR. Gre za še en primer neupoštevanja načela sorazmernosti. Dolg izvira iz
neplačila upravljanja stanovanja oziroma vplačila v rezervni sklad. Upnik na podlagi
verodostojne listine predlaga prodajo edinega stanovanja dolžnika. To stanovanje je dom
dolžnika. Višje sodišče v Ljubljani je izvršbo dovolilo. Ustavno sodišče pa je sprejelo sklep
o zadržanju sklepa v delu, ki se nanaša na izvršbo na dolžnikovo nepremičnino, ker je
menilo, da je kršeno načelo sorazmernosti med zahtevkom upnika in dolžnikovim
stanovanjem. Stanovanje bi bilo prodano daleč pod tržno ceno. Na nivoju družbe je izguba
lastninske pravice stanovanja dolžnika nesorazmerno večja kot škoda, ki jo bo utrpelo
štiriindvajset etažnih lastnikov z neplačilom rezervnega sklada.
Primeri iz sodne prakse – davčna izvršba
5.4.7 Izterjava davčnih obveznosti iz premoženja ožjih družinskih članov
v vrednosti 34.226,76 EUR
Judikat Upravnega sodišča
Institut: davčna izvršba, izterjava iz premoženja ožjih družinskih članov, zakonec –
poroštvo
Opravilna številka: I U 1404/2012
Jedro: če davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika, se izterja iz premoženja
ožjih družinskih članov, ki so to premoženje neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne
dobili od dolžnika v letu oziroma po letu, v katerem je davčna obveznost nastala, do
vrednosti tako pridobljenega premoženja.
Iz obrazložitve: davčni dolžnik kot lastnik podjetja B, d. o. o., in davčni zavezanec ni
Davčni upravi RS v predpisanem roku poravnal zapadlega dolga v višini 34.226,76 EUR.
Potem je podjetje izbrisal iz sodnega registra. S tem postopkom pravna oseba preneha z
obstojem, družbenik pravne oseba pa upniku (Davčna uprava RS) solidarno odgovarja za
izpolnitev te obveznosti z vsem svojim premoženjem. Kot aktivni družbenik – fizična oseba
je A. A. bil pozvan, da svoj dolg poravna. Ker dolga ni poravnal, je Davčna uprava RS
izdala sklep o izvršbi na denarna sredstva in premično premoženje. Te izvršbe so bile
neuspešne. Edino nepremično premoženje v vrednosti 200.000 EUR je A. A. prenesel na
68
svojo ženo. Ker davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika A. A., je sodišče
uvedlo izterjavo iz premoženja družinskega člana, ki je premoženje neodplačno oziroma po
nižji ceni od tržne pridobil od dolžnika v letu oziroma po letu, v katerem je davčna
obveznost nastala (148. člen ZDavP-2). V tem primeru je dolžnik odtujil premoženje, da bi
se izognil plačilu davčne obveznosti. Davčni organ je ta pravni posel uspešno izpodbijal
pred Upravnim sodiščem.
5.4.8 Izterjava davčnih obveznosti iz premoženja ožjih družinskih članov
v vrednosti 9.316,45 EUR
Judikat Upravnega sodišča
Institut: davčna izvršba, izvršba davčne obveznosti, izvršba zoper družinskega člana
davčnega zavezanca – zakonec davčnega dolžnika – prenehanje zakonske zveze
Opravilna številka: II U 502/2013
Jedro: okoliščina, da je bila zakonska zveza med tožečo stranko in dolžnikom razvezana na
podlagi sodbe sodišča, za vprašanje poroštva tožeče stranke ni pomembno. Po določbi 148.
člena ZDavP-2 je namreč bistven čas prenosa premoženja, ne pa čas izdaje sklepa o izvršbi.
Iz obrazložitve: davčni dolžnik je imel zapadle davčne obveznosti v višini 9.316,45 EUR.
Na poziv davčnega organa dolga ni poravnal. Od dolžnika A. A. ni bilo mogoče izterjati
dolga zato, ker je na podlagi darilne pogodbe prenesel eno polovico nepremičnine. Zato je
upravno sodišče izterjalo dolg od ožjega družinskega člana B. B. Pravna podlaga je 148.
člen ZDavP-2. Če davčni organ ne more izterjati dolga od dolžnika, davek izterja iz
premoženja ožjih družinskih članov, ki so to premoženje neodplačno dobili v letu oziroma
po letu, v katerem je davčna obveznost nastala, vendar le do vrednosti pridobljenega
premoženja. Tudi v tem primeru je davčni zavezanec z darilno pogodbo prenesel vse
premoženje na ženo, potem pa se je od nje razvezal, vendar v letu, ko je davčna obveznost
nastala. Menim, da je bil njegov namen izogib plačila davčne obveznosti.
69
6 NAČELO SORAZMERNOSTI V POSTOPKIH DAVČNE
IZVRŠBE
Načelo sorazmernosti je eno izmed načel, ki jasno določa, da vsak poseg v posameznikove
pravice in svoboščine ne sme biti globlji od tistega, kar je nujno potreben. Kršitev
človekovih pravic in svoboščin nikakor ni sprejemljiva in prav zaradi tega je še kako
pomembno, da se vselej, ne glede na področje, držimo načela sorazmernosti. Načelo
sorazmernosti je uresničeno oziroma doseženo, če so izpolnjeni naslednji kriteriji:
cilj, ki posega v pravico, mora biti predhodno jasno določen,
vsak cilj posega mora biti legitimen,
poseg mora biti pravno dopusten,
izbrana sredstva morajo biti primerna, uporabna in mogoča,
poseg mora biti primeren in potreben, če želimo doseči zastavljeni cilj,
med pravico in obveznostmi mora neprestano obstajati sorazmerna povezanost.159
Načelo sorazmernosti morajo sodniki strogo upoštevati tudi v primeru sodnih sporov. V
primeru, da pride do trka dveh pravic, je vsekakor smiselno, da se določi, katera pravica je v
dani situaciji močnejša in kateri moramo nameniti več pozornosti oziroma ima prednost.
Pred določitvijo ustreznih ukrepov mora sodišče pretehtati različne možnosti in scenarije ter
določiti, katere so tiste obveznosti in pravice, ki so močnejše. Pri davčni izvršbi gre za
dolžnika, ki je lahko fizična oseba ali podjetje, in na drugi strani za državo, ki ji je neki
posameznik dolžan davek oziroma finančna sredstva.160
Analize kažejo, da so največkrat davčne izvršbe veliko hitreje izvedene kot preostale
izvršbe. Morebiti je razlog tudi v tem, da država sama določa višino davka in do kdaj imajo
posamezniki čas, da izpolnijo svoje obveznosti. Vsekakor je smiselno, da se posameznika
pred ukrepanjem v primeru neplačila davčnih obveznosti obvesti in se ga pozove k plačilu.
Če se posameznik kljub pozivu ne odloči, da poravna svoje obveznosti in nasprotuje
odločitvam državnega organa, se lahko državni organ odloči za izvršbo na premičnino ali
nepremičnino.
Iz statistike je razvidno, da se državni organi najpogosteje odločajo za izvršbe na denarna
sredstva, če to ni mogoče, pa izberejo druge načine. Državni organ le redko že takoj na
začetku izbere izvršbo na nepremičnino, saj se vselej želi držati načela solidarnosti in želi s
159 Žmavc Nataša, Pojem pravičnega kazenskega postopka, Pravna fakulteta, Univerze v Mariboru, Maribor,
2011, str. 36‒37. 160 Žmavc Nataša, Pojem pravičnega kazenskega postopka, Pravna fakulteta, Univerze v Mariboru, Maribor,
2011, str. 37.
70
posameznikom vzpostaviti dialog oziroma izvedeti, v kolikšnem času bi lahko posameznik
poravnal svoj dolg.
Načelo sorazmernosti, zapisano v ZDavP-2 (6. člen), določa: »Davčni organ pri izvrševanju
svojih pooblastil in izrekanju ukrepov v razmerju do zavezanca za davek in drugih
udeležencev postopka ne sme preseči tistega, kar je nujno potrebno za izpolnitev ciljev tega
zakona in drugih aktov, na podlagi katerih davčni organ odloča o pobiranju davkov.«161
Glede na vsebino zakona lahko davčni organ izbira med različnimi ukrepi in načini, s
pomočjo katerih lahko izterja svojo terjatev. Vsekakor pa mora, kot narekuje zakon, pri
izbiri ustreznih ukrepov paziti na dejstvo, da mora izbrati takšnega, ki je za dolžnika
oziroma zavezanca ugodnejši.
Davcna izvrsba na nepremicno premozenje je postopek, ki je praviloma dolg in relativno
drag. Izvrsba na dolznikove nepremicnine je mogoca le, ce dolga ni bilo mogoce izterjati iz
dolznikovih denarnih prejemkov, sredstev na racunih, terjatev ali premicnega premozenja.
Kadar je ta pogoj izpolnjen, lahko davcni organ zacne s postopkom izvrsbe na nepremicno
premozenje. Vendar pa mora pri tem upostevati nacela davcne izvrsbe iz 142. clena ZDavP-
2 in izbrati predmete izvrsbe tako, da bo upostevana sorazmernost med zneskom davka in
vrednostjo premozenja, da bo spostovano osebno dostojanstvo dolznika ter da bo izvrsba za
dolznika cim manj neugodna.162
Vsekakor zakon določa, da mora davčni organ pred uporabo ukrepa izvršbe na
nepremičnino izkoristiti vse druge oblike izvršbe oziroma skušati pridobiti denar po drugih
oblikah. Če je mogoče zaslediti, da izvršbe na denarna sredstva ali premičnine potekajo
prepočasi in da se zaradi tega dolg dolžnika do davčnega organa povečuje oziroma narašča,
lahko davčni organ začne tudi postopek izvršbe na nepremičnino.163 Postopek izvrsbe na
nepremicnino dolznika se zacne z vlozitvijo predloga za izvrsbo pri pristojnem sodiscu, ki
ga davcni organ vlozi prek drzavnega pravobranilstva. Ce pristojno sodisce terjatev
pripozna, izda sklep, s katerim izvrsbo dovoli, in zacne zacetek izvrsbe. Pri tem pristojno
sodišče določi tudi cenilca, ki oceni vrednost nepremičnine in s tem vpliva na njeno
prodajo.164
Glede na zapleten in dolgotrajen postopek v praksi davcni organ le redko dobi od prodane
nepremicnine poplacan davcni dolg v celoti ali vsaj delno. V vecini primerov so
161 Jerovšek Tone, Simič Ivan, Škof Bojan, Kovač Polonca in drugi, Zakon o davčnem postopku; s
komentarjem, Davčno finančni raziskovalni inštitut, Maribor, 2008, str. 427. 162 Računsko sodišče Republike Slovenije, številka: 320-8/2014/53, Ljubljana, 2016, str. 36–37. 163 Jerovšek Tone, Simič Ivan, Škof Bojan, Kovač Polonca in drugi, Zakon o davčnem postopku; s
komentarjem, Davčno finančni raziskovalni inštitut, Maribor, 2008, str. 431 in 432. 164 Cenilca, ki ga je določilo sodišče, plača upnik, denar za cenitev nepremičnine oziroma strošek s cenitvijo pa
se kasneje prišteje k skupnemu dolgu dolžnika do upnika.
71
nepremicnine ze obremenjene s hipotekami ali izvrsbami bank in drugih upnikov, ki so v
veliki meri se nepoplacane. Dolzniki namrec se v obdobju, ko normalno poslujejo, v veliko
primerih zastavijo svoje nepremicnine upnikom ali pa se upniki sami vknjizijo zaradi
neplacanih terjatev. Poplacilo davcne obveznosti nima absolutne prednosti, kadar se
poplacuje iz nepremicnine, ki je zavarovana z zastavno pravico, vpisano v ustrezen
register.165
Zelo zanimiva je tudi izjava Gorana Klemenčiča, ki navaja, da morajo biti davčni organ pri
izbiri postopkov in sredstev skrajno previdni. Sam je sicer v svoji izjavi komentiral delo
policije in njeno izbiro sredstev, vendar bi lahko to primerjali tudi z ukrepi in sredstvi
sodstva: »Pravno gledano to pomeni, da je dopustna uporaba le tistih pooblastil, ki so z
zakonom določena in so v konkretnem primeru nujna, neizbežno potrebna /.../ Po domače
pa to pomeni, da na vrabce ne streljamo s topovi.«166 V izjavi je Klemenčič želel izpostaviti,
da morajo vsi državni organi, ne glede na institucijo, premisliti, preden izvedejo ukrepe
oziroma izberejo sredstva, s katerimi želijo doseči poplačilo ali dokazati ustreznost
ukrepanja in kaznovati posameznika za storjeni prekršek.
6.1 Načelo sorazmernosti v izvršilnem postopku
Področje izvršilnega postopka ureja ZIZ, ki je prvič stopil v veljavo leta 1998. Njegov
predhodnik je bil jugoslovanski zakon, poimenovan Zakon o izvršilnem postopku. V letih
od 1998, torej od prejetja, do danes je zakon doživel kar nekaj sprememb in dopolnitev. Ob
vsem tem je treba dodati, da če katerega izmed področij ne pokriva ZIZ, je to urejeno z
drugimi dodatnimi zakoni, kot so denimo Zakon o pravdnem postopku, Zakon o upravnem
postopku, Zakon o davčnem postopku in podobni zakoni.167
V zakonodaji je načelo sorazmernosti v izvršilnem postopku jasno opredeljeno in določa, da
mora sodišče izbrati sredstva, za katera meni, da bo z njimi upnik na najhitrejši in najlažji
način poplačal svojo terjatev, hkrati pa s tem ne bo ogrozil dolžnikovih temeljnih pravic.
Vsako čezmerno poseganje v dolžnikove temeljne osnovne pravice je protizakonito. Res je,
da v Ustavi RS načelo sorazmernosti ni vpisano, a so sodišča v zadnjih letih dokazala, da je
to načelo nujno potrebno, če želijo, da so odločbe pravične, in če se upoštevajo vse pravice
in dolžnosti. Tehtanje namreč določa, katere so tiste pravice in dolžnosti, ki imajo v
določeni situaciji prednost.
165 Računsko sodišče Republike Slovenije, številka: 320-8/2014/53, Ljubljana, 2016, str. 37. 166Zgonik Sašo, Policijsko načelo (ne)sorazmernosti, Ali postaja odvzem vzorca DNK preveč vsakdanja
praksa?, Mladina, št. 26 z dne 17. 7. 2008. 167 Lah Marija, Izvršba kot mehanizem varovanja občinskega premoženja, Fakulteta za državne in evropske
študije, Kranj, 2010, str. 32.
72
Učinkovitost izvršilnega postopka zagotavljajo njegovemu namenu prilagojeni instituti in
pravila. Zakon, ki ureja to področje, mora predvsem upoštevati interes upnika, da se
zagotovita učinkovitost izvršbe in s tem dokončna uresničitev upnikove ustavne pravice do
sodnega varstva, biti mora torej »prijazen do upnika«. V izvršilnem postopku pa mora biti
zagotovljeno tudi varstvo dolžnika.
Glede dogmatske umestitve varstva dolžnika pri izvršbi so mogoči različni pristopi,
nedvomno pa drži, da izvršba lahko poseže v različne ustavnopravno zavarovane položaje
dolžnika, zato je njegovo varstvo v izvršilnem postopku že ustavna zahteva. Medtem ko
prizadevanje za učinkovitost izvršilnega postopka v korist upnika služi uresničevanju načela
pravne države, katere del je učinkovito sodno varstvo, načelo varstva dolžnika izhaja tudi iz
načela socialne države. Zasledovanje ciljev izvršilnega postopka ne sme pripeljati do tega,
da bi bile ogrožene temeljne pravice dolžnika, kot so na primer njegovo dostojanstvo,
osnovna ekonomska in socialna eksistenca. Načelo varstva dolžnika je eno izmed
korektivnih načel izvršilnega prava in se odraža v varovanju položaja dolžnika v izvršilnem
postopku, zlasti prek določb o omejitvah in oprostitvah izvršbe, procesnih jamstvih in
strogih formalnih pogojih za dovolitev in opravo izvršbe. Takšen izvršilni postopek, ki
vsebuje mehanizme, ki preprečujejo, da bi bil zaradi njega ogrožen zlasti osnovni socialni in
ekonomski položaj dolžnika ter s tem tudi oseb, ki so od njega odvisne, ni le v interesu
dolžnika, temveč je tudi v javnem interesu.168
6.2 Nezmožnost poplačila dolga zaradi neprodaje nepremičnine
Stari ZIZ je predvideval prodajo nepremičnine v največ treh narokih. Novi zakon je z
namenom hitrejšega postopka in prodaje nepremičnine zmanjšal število narokov s treh na
dva ter določa: »Če nepremičnine ni bilo mogoče prodati na prvem naroku, dovoli sodišče
novo prodajo samo na upnikov predlog. Če upnik ne predlaga nove prodaje v šestih mesecih
od prvega naroka ali če nepremičnine ni bilo mogoče prodati na drugem naroku niti za
polovico ugotovljene vrednosti, sodišče ustavi izvršbo. Sodišče ustavi izvršbo s prodajo z
neposredno pogodbo, če nepremičnine ni bilo mogoče prodati v roku, za katerega sta se
sporazumeli stranki in zastavni upniki oziroma upniki zemljiškega dolga.«169
Sodišče meni, da dva naroka za prodajo nepremičnine popolnoma zadostujeta. Novi zakon
namreč določa, da se lahko nepremičnina na prvem naroku proda tudi za 70 % ocenjene
vrednosti, medtem ko je najnižja vrednost na drugem naroku 50 % vrednosti nepremičnine.
Po mnenju sodišča je to dovolj velik razlog, da bi lahko v prihodnje hitreje prišlo do izvedbe
prodaje nepremičnine in poplačila upnika.170
168 Volk Dida, Zakon o izvršbi in zavarovanju z novelo ZIZ-J, Planet GV, Ljubljana, 2014, str. 31‒40. 169 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 53/14, 194. člen. 170 Volk Dida, Zakon o izvršbi in zavarovanju z novelo ZIZ-J, Planet GV, Ljubljana, 2014, str. 40.
73
A čeprav se sodišča pogosto zavzemajo za čim hitrejšo prodajo nepremičnin, se lahko
zgodi, da te ni mogoče prodati. Ob tem se seveda poraja vprašanje, kaj lahko upnik naredi in
kdaj lahko pričakuje poplačilo. Če se upniku ni uspelo poplačati, lahko da ponovno vlogo za
plačilo svojih terjatev in izbere kakšno drugo sredstvo ali dodatno izpopolni svojo vlogo in
poišče še kakšno dodatno nepremičnino, na katero bi želel izvesti izvršbo. Tovrstni primeri
izvršb na nepremičnino in neplačilo dolga so najpogostejši v primerih, ko je dolžnik le delni
lastnik nepremičnine in se prodaja samo en del le-te. Kupci pogosto ne želijo kupiti samo
polovice ali četrtine nepremičnine, težava pa nastane tudi pri delitvi nepremičnine in
dejstvu, da ima kupec pravico uporabljati prostore v nepremičnini.
6.3 Primer sodbe Vaskrsić
Leta 2012 je bil zelo odmeven primer Vaskrsić, ki so ga mediji sprva prikazali, kakor da je
šlo za sodno napako, pri kateri so brez upoštevanja načela sorazmernosti za pičlih 124 EUR
dolga na dražbi prodali hišo dolžnika. Vendar se je kaj hitro izkazalo, da je bilo dejansko
stanje popolnoma drugačno in sodni postopek, ki je tekel v primeru Vaskrsić, popolnoma
legitimen in ustrezen. Še en dokaz, da slovenska sodišča spoštujejo načelo sorazmernosti in
da tehtajo, kaj je v danih primerih bolje za posameznika. Je pa vsekakor tudi dejstvo, da je
še kako pomembno, da posamezniki sodelujejo s sodiščem, in če je treba, uporabijo vsa
pravna sredstva – seveda v primeru, ko menijo, da bi se jim lahko zgodila kakšna izmed
sodnih napak.
»Po ugotovitvah službenega nadzora Vrhovnega sodišča RS je bilo postopanje sodišč v
zadevi Vaskrsić glede na časovno zaporedje procesnih dejanj, aktivnost strank in druge
okoliščine primera pravilno in zakonito. Dolžnik je bil s sodnimi pisanji seznanjen. Od
novele Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) iz leta 2002 ni več predvideno, da bi sodišče
po uradni dolžnosti omejilo izvršbo samo na določeno sredstvo izvršbe (ali je prej bilo).
Razlaga, da bi bilo treba že odrejeno prodajo preklicati zgolj zaradi abstraktne možnosti
poplačila iz drugih sredstev in predmetov izvršbe, bi predstavljala preširoko razlago 3.
člena ZIZ in možno podaljševanje izvršilnega postopka.«171
Odgovora na vprašanje, ali je bilo v konkretnem primeru načelo sorazmernosti preseženo in
je izvršba presegla potreben obseg, ne more dati zgolj dejstvo, da je bila nepremičnina
dolžnika prodana v postopku, v katerem se je v času njene prodaje na javni dražbi
izterjevala denarna terjatev v višini dobrih 124 EUR.172 Upoštevati je treba tudi naravo
izvršilnega postopka in vse okoliščine konkretnega primera, med katere spada tudi ravnanje
(aktivnost) strank med postopkom. V postopku izvršbe je vodilno načelo, da se postopek
171 Vrhovno sodišče Republike Slovenije, spletni dokument, Ljubljana, 2012, str. 1. 172 Vrhovno sodišče Republike Slovenije, spletni dokument, Ljubljana, 2012, str. 1.
74
začne, teče in zaključi po volji strank. Sodišče lahko tako na predlog dolžnika bodisi izvršbo
omeji samo na nekatera sredstva ali predmete, če zadoščajo za plačilo terjatve, bodisi
predlagano sredstvo izvršbe zamenja z drugim, če to zadošča za poplačilo terjatve, vendar
dolžnik takega predloga ves čas postopka ni podal.
Časovno zaporedje procesnih dejanj, aktivnost strank in druge okoliščine primera kažejo na
ustreznost postopanja v postopkih izvršbe. Upnik je izvršbo predlagal najprej na
premičnine, šele ko je bila ta neuspešna, pa na nepremičnine. V trenutku, ko je bilo na
njegov predlog dovoljeno nadaljevanje izvršbe na nepremičnine, je bil že v teku drugi
postopek izvršbe na dolžnikove nepremičnine in se je tako izvršba pridružila že obstoječi
nepremičninski izvršbi. Po ustavitvi postopka po predlogu vodilnega upnika je ostalo edino
izvršilno sredstvo za plačilo terjatve upnika prodaja nepremičnine in sodišče ni moglo
odkloniti nadaljnjega vodenja postopka. Postopek se namreč po tem, ko je uveden, dalje
vodi po uradni dolžnosti. V trenutku, ko je sodišče prejelo predlog upnika za nadaljevanje
izvršbe z novimi izvršilnimi sredstvi, je bila v nepremičninski izvršbi že izdana odredba o
prodaji nepremičnine na drugi javni dražbi.173
173 Vrhovno sodišče Republike Slovenije, spletni dokument, Ljubljana, 2012, str. 1.
75
7 SKLEP
Davčna izvršba je poseben uporabni postopek, s pomočjo katerega pristojni državni organ
doseže, da pride do plačila vseh zapadlih in neplačanih davčnih obveznosti, prispevkov in
drugih dajatev. Davcni organ pri izvrsevanju svojih pooblastil in izrekanju ukrepov v
razmerju do zavezanca za davek in drugih udeležencev postopka ne sme preseci tistega, kar
je nujno potrebno za izpolnitev ciljev tega zakona in drugih aktov, na podlagi katerih davcni
organ odloca o pobiranju davkov, kar je jasno zapisano v 6. členu ZDavP-2. Za davke velja,
da so glavna in najpogosteje tudi osnovna oblika državnih prihodkov, zaradi česar so tudi
temeljni vir fiskalnih prihodkov. Res je, da so davki neke vrste prisilna dajatev, saj
davkoplačevalec za svoje plačilo ne prejme nekega neposrednega povračila. Davke morajo
plačevati tako fizične kot pravne osebe. Tako se lahko oboji znajdejo na strani dolžnikov,
upnik pa je v primeru davčne izvršbe vselej država oziroma organ, ki v njenem imenu
pobira davke.
Davčna zakonodaja se v Sloveniji in svetu nenehno spreminja in prilagaja novim potrebam.
Velikokrat bi lahko rekli, da so posodobitve davčne zakonodaje dobrodošle, hkrati pa
odpravljajo nepravilnosti, ki so se pokazale med samim delovanjem, in kažejo na
pomanjkljivosti, morebitne nerazumljivosti določenega člena in tako dalje. Slovenija je pred
vstopom v Evropsko unijo imela številne zakone, ki so izhajali iz jugoslovanske
zakonodaje. Zakon o davčnem postopku je bil sprejet šele leta 1998, kar je kar nekaj let po
osamosvojitvi, v vseh teh letih pa je doživel že številne izboljšave. Pred sprejetjem zakona
je torej Slovenija uporabljala zakonodajo iz časa Jugoslavije.
Del davčnega postopka so načela, med katerimi najdemo tudi načelo sorazmernosti. Načela
so pomembna predvsem z vidika ohranjanja minimalnih procesnih standardov varstva
pravic strank na vseh upravnih podrocjih, kar izhaja iz 22. clena Ustave RS, ki se glasi, »da
je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiscem in pred
drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odlocajo
o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih«. Načelo sorazmernosti so prvi
uporabljali v svojih zakonih Nemci, saj so menili, da bodo z načelom sorazmernosti
izboljšali zakonodajo in jo naredili pravičnejšo. Načelo sorazmernosti je nekakšna oblika
varstva pravic in temeljnih človekovih svoboščin. V primeru upoštevanja načela
sorazmernosti je naloga sodišča, da pretehta pravice in dolžnosti ter določi, katere pravice in
dolžnosti imajo prednost ter večji pomen kot druge. Velikokrat je tehtanje pomembnosti
pravic in dolžnosti zelo težka in odgovorna naloga. Za sodnika pa je še kako pomembno, da
ima vpogled v celotno dokumentacijo tako dolžnika kot upnika, saj lahko le tako izreče
pravično kazen oziroma utemelji svojo odločitev.
76
Postopek davčne izvršbe se izpelje proti dolžniku, torej osebi, ki v predpisanem roku ni
poravnala svojih davčnih obveznosti. Pred samim postopkom davčne izvršbe je davčni
organ dolžan poslati opomin, s katerim davčnega zavezanca oziroma dolžnika pozove k
plačilu svojih obveznosti. Če dolžnik svojih obveznosti ne more poravnati z enkratnim
plačilom, lahko prosi davčni organ za obročno odplačevanje. Če davčni zavezanec kljub
opominu oziroma pozivu k plačilu tega ne poravna, je davčni organ prisiljen uporabiti
izvršilne ukrepe.
V praksi poznamo različne oblike izvršbe: izvršbo na denarna sredstva, izvršbo na
vrednostne papirje, izvršbo na premičnine in izvršbo na nepremičnine. Izvršba na
nepremičnino je ukrep, ki ga davčni organ uporabi med zadnjimi, saj zakonodaja veleva, da
mora davčni organ najprej uporabiti blažje oblike izvršbe. Če se dolg zaradi negativnih
obresti nenehno povečuje in s strani davkoplačevalca ni mogoče zaznati, da bi ta imel
kakršno koli željo po poravnavi dolga, pa lahko poseže tudi po izvršbi na nepremičnino.
Morebiti je tudi ta predpis eden izmed krivcev, da se davčna izvršba na nepremičnino
uporablja le redko oziroma le v nujno potrebnih primerih, ko nekdo zavestno odlaga s
plačilom svojih obveznosti. ZDavP-2 je v zadnjih letih postregel s kar nekaj novostmi, med
drugim tudi s tem, da se zdaj izvajata samo dva naroka, saj želita davčna uprava in tudi
sodišče s tem doseči, da bi hitreje in učinkoviteje prišlo do plačila dolga. V preteklosti so
bili postopki zelo dolgi, najpogosteje so izvršbe celo zastarale ali pa državnemu organu
nikakor ni uspelo izterjati denarja. Z izboljšanjem zakonodaje bi lahko hitreje našli
ustreznega kupca, saj se lahko že na prvi dražbi nepremičnina proda za 70 % njene
vrednosti, če pride do druge dražbe, pa celo za 50 % njene vrednosti. Je pa vsekakor izvršba
na nepremičnino ne samo dolgotrajen proces, temveč velikokrat tudi drag, saj je treba
plačati cenilca, ki oceni vrednost nepremičnine (denarna sredstva do poplačila založi upnik).
Kot je že bilo omenjeno, davčna izvršba pomeni prisilno izpolnitev davčnih obveznosti. Do
te pride, če dolžnik v določenem roku ne izpolni svojih obveznosti. Izvršba se začne po
izdaji pravnomočnega sklepa za izvršbo. Posameznik se lahko nanj tudi pritoži, vendar
pritožba ne zadrži njegove izvršitve. Predmet davcne izvrsbe so predmeti in pravice, razen
tistih, pri katerih obstajajo omejitve oziroma zakonska izvzetost iz izvrsbe. Sredstva davcne
izvrsbe so razlicna.
Glede na prakso davčna uprava najprej skuša poravnati svoje terjatve prek dolžnikovih
prejemkov, vendar tukaj veljajo omejitve. Z davčno izvršbo je mogoče seči največ do višine
dveh tretjin sredstev (plače, pokojnine itd.), vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek
v višini 76 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo. Če dolžnik ne prejema
prejemkov, se lahko davčna uprava oziroma davčni organ odloči, da poravna svoje terjatve s
pomočjo izvršbe na vsa denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri bankah ali hranilnicah. Če
77
ne uspe niti iz tega naslova pridobiti dovolj finančnih sredstev, se lahko državni organi
odločijo za izvršbo na premičnine ali vrednostne papirje. V zadnjem primeru, če nobena
izmed prejšnjih izvršb ni bila izvedljiva, pa se lahko uporabi izvršba na nepremičnine.
Najpogosteje dolžniki do te stopnje svoje dolgove že poravnajo, zato je tudi izvršba na
nepremičnine pri pokrivanju davčnih dolgov najredkeje uporabljena.
Če se sodišče odloči za izvršbo na nepremičnino, potem samo odloči, katero nepremičnino
bo zarubilo. Seveda je ob tem treba poudariti, da je še kako pomembno, da se upoštevajo
načela, tudi načelo sorazmernosti. Če je dolg nizek, denimo nekaj deset ali sto evrov,
nikakor ni smiselno, da se zarubi izdelek, vreden nekaj tisoč evrov, ali celo kakšna
umetniška slika z visoko vrednostjo.
Izvrsba na nepremicnine se ne opravlja po ZDavP-2, se pa opravlja skladno z ZIZ. Davcni
organ Republike Slovenije lahko opravi davcno izvrsbo tudi na prošnjo katere koli clanice
Evropske unije, ce je dolg nastal v tujini, dolžnik pa prebiva v Sloveniji; prav tako lahko
tudi Slovenija zahteva od katere koli clanice Evropske unije, da opravi izvrsbo zoper
dolžnika, ki živi v tujini, dolg pa je nastal v Sloveniji.174
V davcnem postopku lahko nastane konflikt med ucinkovitostjo pobiranja davkov in
varstvom pravic zavezancev za davek, ki je v izvrsilnih zadevah že pravilo. Ta konflikt naj
bi pomagala resevati nacela upravnega procesnega prava, poleg temeljnih nacel po ZUP tudi
nacela davcnega postopka.175 Nacelo sorazmernosti je oblika nacela varstva pravic strank in
javnih koristi po 7. clenu ZUP. Po tem nacelu davcni organ pri izvrsevanju svojih pooblastil
in izrekanju ukrepov v razmerju do zavezanca za davek in drugih udeležencev postopka ne
sme preseci tistega, kar je nujno potrebno za izpolnitev ciljev tega zakona in drugih aktov,
na podlagi katerih davcni organ odloca o pobiranju davkov. V okvir nujnosti spada tudi
izbira za zavezanca ugodnejse resitve, ce je teh vec in se z njimi doseže namen zakona.
Nacelo sorazmernosti v izvrsbi (ZDavP-2, 142. clen) od davcnega organa zahteva tisto
izvrsbo, ki je glede na znesek najprimernejša. Pri tem se uposteva zakonsko dolocen vrstni
red virov oziroma sredstev izvrsbe. Praviloma se poseže na denarne prejemke, nato sledijo
izterjava sredstev na transakcijskih racunih, izterjava dolžnikovih terjatev, izterjava
premicnin, nato nepremicnin (deleži v gospodarski družbi, solastnistvo, hisa) in na koncu se
vrednostnih papirjev.176
Vsaka pravna država bi morala imeti načelo sorazmernosti vpisano v ustavo. Slovenija
načela sorazmernosti v svoji ustavi nima, a kljub temu sodna praksa kaže, da je načelo na
zakonodajnem področju zelo dobro sprejeto. Sodišča ga vse pogosteje uporabljajo, saj želijo
174 Fabijan Špela, Davčna izvršba, Fakulteta za upravo, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, 2009, str. 5. 175 Kovač, 2007, str. 8. 176 Kovac, 2006, str. 9.
78
določiti mejo, kaj je skladno z zakonodajo in kaj ne. Med davčno izvršbo in načelom
sorazmernosti velikokrat pride do konflikta interesov, saj si na eni strani država prizadeva,
da bi pobrala čim več davkov in si s tem napolnila državni proračun, na drugi strani pa
moramo poskrbeti tudi za varstvo pravic, predvsem za ranljive skupine prebivalstva.
Med analiziranjem sodne prakse je bilo ugotovljeno, da se načelo sorazmernosti uporablja
ne le na področju davčnih izvršb, temveč tudi na drugih zakonodajnih področjih. Nekateri
primeri iz sodne prakse so bili tudi predstavljeni. Menim, da postopek izvršbe na
nepremično premoženje v Sloveniji poteka prepočasi in premalo učinkovito. Je dolgotrajen,
pomanjkljiv in relativno drag. Morebiti je to tudi eden izmed razlogov, zakaj je dejansko
tako malo izvršb na nepremičnine. Velika težava izvršbe na nepremičnino je tudi sama
prodaja nepremičnine. Cenilec lahko poda določeno vrednost nepremičnine, vendar upnik
nikoli ne more vedeti, ali bodo lahko nepremičnino tudi dejansko prodali s pomočjo dveh
narokov ali ne. Glede na dejstvo, da je trenutno v Sloveniji kupna moč na področju
nepremičnin zelo majhna, se lahko kaj hitro zgodi, da nepremičnine ni mogoče prodati. V
tem primeru lahko poda upnik tudi predlog za plačilo s kakšnim izmed drugih sredstev, a
zagotovila, da bo dejansko prejel denar, ki ga terja od dolžnika, v bistvu nima.
Do težav s prodajo nepremičnine prihaja tudi v primeru, ko se prodaja le del nepremičnine.
Če hiša ni večstanovanjska, je prodaja nekoliko težja, saj je zelo težko najti kupca, ki je
pripravljen kupiti polovico, kaj šele tretjino ali četrtino nepremičnine. Nekoliko drugače je v
primeru, ko govorimo o prodaji zemljišča, saj se to lahko razdeli na posamezne dele, pri hiši
ali stanovanju pa je to veliko težje. V primeru, da gre za prodajo le dela neke nepremičnine,
lahko ta način preide v dolg sodni postopek, kjer upnik dalj časa čaka na poplačilo svoje
terjatve.
Sodna praksa je pokazala tudi nekatere pomanjkljivosti s področja poznavanja zakonodaje
in pomanjkanje znanja s strani davčnih zavezancev. Ti pogosto ne vedo, kakšne so njihove
pravice in kaj lahko v danem položaju zahtevajo. Dober primer je podan predlog izvršbe na
nepremičnino. Če se dolžnik ne pritoži in ne zahteva, da bi svoj dolg poplačal na kakšen
drug način oziroma ne uveljavlja svoje pravice do poplačila z drugim sredstvom, se lahko
hitro zgodi, da bo prišlo do izvršbe na nepremičnino za nesorazmerno nizek dolg. Če bi se
dolžnik pritožil, bi zagotovo sodišče pretehtalo in odločilo, da tovrstna oblika poplačila ni
mogoča in da naj upnik predlaga drugo obliko poplačila dolga. Na pomanjkanje znanja
opozarja tudi varuh človekovih pravic. Meni namreč, da se o tej tematiki govori premalo, da
se premalo ozavešča ljudi in da bi lahko naredili veliko več. Naloga posameznika je, da
najprej ugotovi, da bi mu bila z navedeno vsebino v odločbi kršena temeljna človekova
pravica, in črpa ustrezna pravna sredstva, preden nastopi pravnomočnost odločbe. Čim je
odločba pravnomočna, je ni mogoče več odpraviti, in če dolžnik šele takrat ugotovi, da je
79
prišlo do kršenja njegovih pravic, je tako rekoč prepozno, saj odločbe za nazaj ne moremo
razveljaviti.
Zakon predvideva, da sodišče v primeru, da izvršba na nepremično premoženje teče skozi
vse faze postopka, od izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe na nepremičnino do izdaje sklepa o
poplačilu, izda osem sklepov in dve odredbi o prodaji.177 To velja v primeru, če ni vloženo
nobeno pravno sredstvo (ugovor, pritožba, ugovor tretjega, predlog za odlog). V tem
primeru se število odločb sodišča podvoji. Posebna zgodba so težave z vročanjem sodnih
pošiljk dolžnikom, ki so v večini primerov opravljene z vložitvijo sodnega pisanja v hišni
predalček.178 Ignoriranje sodnih pošiljk s strani dolžnika ta postopek samo podaljšuje.
Dokaz pomanjkljivosti je ničkolikokrat spremenjena zakonodaja. Vseh enajstih novel ZIZ
(od ZIZ-A179 do ZIZ-K180), ki so bile sprejete od njegove uveljavitve (5. 10. 1998) dalje, je
imelo za cilj pospešitev in večjo učinkovitost izvršbe. Nekatere spremembe so dejansko
prispevale k temu cilju v dobri meri, nekatere pa manj.
V celoti se pričakovani čas reševanja izvršb na nepremično premoženje v Sloveniji iz leta v
leto krajša 181 in se bo v prihodnosti skrajševal zaradi sprejetja zadnjih novel (zadnja
sprememba ZIZ je bila uveljavljena 17. julija 2015). V zadnjem letu se je pričakovani čas
rešitve skrajšal za 1,2 meseca.
Treba je poudariti, da bi morala biti odzivnost sodišč v postopkih boljša in hitrejša. To bi
bilo mogoče doseči z združevanjem nekaterih procesnih dejanj: lahko bi sodišče upnika že s
sklepom o izvršbi pozvalo k položitvi predujma za stroške izdelave cenitvenega poročila in
že pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi odredilo cenitev nepremičnine, kar sicer zakon že
zdaj omogoča in dovoljuje, a se to ne izvaja.
Drugi način bi bil, da sodišče v najkrajšem času (od tri do pet dni) od prejema vloge strank
(predlog za izvršbo, ugovor dolžnika, predlog za odlog, pritožbo zoper cenitve itd.) do
poteka roka, do katerega se opravi procesno dejanje, to dejanje opravi in cel postopek vodi
hitro in ažurno na prvi in drugi stopnji. Hitrost vodenja ne sme biti v škodo kakovostnega
177 Sklep o izvršbi, sklep o predujmu, sklep o postavitvi cenilca, sklep o nagradi cenilcu, sklep o ugotovitvi
vrednosti nepremičnine, odredba o prodaji – prva, odredba o prodaji – druga, sklep o domiku, sklep o izročitvi
in sklep o poplačilu. 178 Dejansko je to šestnajsti dan po odpošiljanju pošiljke iz sodišča in šele naslednji dan začne teči rok za
vložitev pravnega sredstva. 179 Uradni list RS, št. 75/2002 z dne 22. 8. 2002. 180 Uradni list RS, št. 54/20015 z dne 4. 8. 2015. 181 V letu 2013 je bil 28,6 meseca, v letu 2014 20,4 meseca in v letu 2015 že 19,2 meseca.
Letno poročilo o učinkovitosti in uspešnosti sodišč 2015, str. 38, graf 25: Zadeva nepremičninske izvršbe v
obdobju 2008‒2015.
80
vodenja postopka. Izvršilni postopek ne more biti kakovosten in učinkovit, če traja več
mesecev, da je odločeno o predlogu za izvršbo, če traja več mesecev, da je odločeno o
ugovoru dolžnika, in tako naprej. O kadrovskih virih, s katerimi razpolagajo naša sodišča,
ne bi razpravljal, ker ne poznam problematike.
Pred začetkom raziskovanja oziroma pisanja magistrske naloge sem postavil hipotezo:
»Izvršba na nepremično premoženje v davčnih zadevah omogoča poseg v ustavno načelo
sorazmernosti.« Hipotezo, da izvršba na nepremično premoženje v davčnih zadevah
omogoča poseg v ustavno načelo sorazmernosti, lahko potrdim.
Davčna izvršba na nepremično premoženje se opravi, če sta izpolnjena dva pogoja. Prvi
pogoj za izpolnitev davčne izvršbe je, da davkov ni mogoče izterjati iz dolžnikovih
prejemkov, sredstev na računih ali iz njegovega premičnega premoženja. To pomeni, da če
izvršba na druge predmete poteka, pa čeprav dolgo, se davčna izvršba na nepremično
premoženje ne sme opraviti. Drugi pogoj za izpolnitev davčne izvršbe je, da moramo pri
izbiri predmetov izvršbe upoštevati sorazmernost med zneskom davčne izvršbe in njeno
vrednostjo. Samo ob izpolnitvi obeh pogojev je davčna izvršba na nepremično premoženje
možna.
Menim, da je v Sloveniji v zelo majhnem številu prišlo do davčne izvršbe na nepremično
premoženje dolžnika v primerjavi s skupnim številom izvršb. Če je kljub temu prišlo do
prodaje dolžnikove nepremičnine, ki je istočasno dolžnikov dom (v civilnih sodnih
izvršbah), se lahko upravičeno sprašujemo, kdo je za to odgovoren. Odgovornost za takšno
stanje bi lahko iskali v neustrezni zakonodaji, nezakonitem ravnanju sodišč in ne nazadnje
tudi v neaktivnosti dolžnika.
Pravilo, da se dovoli davčna ali sodna izvršba na nepremično premoženje le, če terjatev
presega določen znesek, poznajo nekatere tuje zakonodaje, na primer nemška, poznal pa jo
je tudi naš Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIP) iz leta 1930, ki smo ga uporabljali do
uveljavitve novega zakona ZIP iz leta 1978. V primeru nezakonitega ravnanja sodišča
imamo varovalko s strani Ustavnega sodišča, ki ne dovoli nesorazmernega posega v
dolžnikovo nepremično premoženje, še posebej če gre za stanovanje, v katerem biva.
Večkrat je za nesorazmerno sodno izvršbo kriv dolžnik. V primeru nespoštovanja
sodnikovih pisanj dolžnik ne more pričakovati zaščite s strani socialne države.
Zato menim, da bi bila nujna zakonska ureditev izvršb z določitvijo zneska, nad katerim je
dopustna izvršba na nepremično premoženje, po zgledu nekaterih držav. Najbolj absurdna
so določila zakona o izvzetju številnih predmetov, ki so nujni dolžniku in njegovi družini, ni
pa izvzetja za dom dolžnika, v katerem biva s člani svojega gospodinjstva.
81
ZIP iz leta 1930 je zagotavljal uporabo prostorov, ki so neizogibno potrebni dolžniku in
njegovi družini, ki živi skupaj z njim. Bolnikov in porodnic (nosečnice) ni dovoljeno
prisiliti, da zapustijo stanovanje, dokler ga ne morejo zapustiti brez nevarnosti za zdravje
(87. paragraf ZIP). V času socializma, ko je bilo bistveno manj lastnine vezane na
nepremično premoženje, so bile pravice posameznikov po zakonu bistveno bolj zaščitene
kot danes.
Moje mnenje je, da izvršba na nepremičnino v davčnih zadevah vsekakor omogoča poseg v
ustavno načelo sorazmernosti, a pogosto davčnim zavezancem primanjkuje znanja in
izkušenj, zaradi česar ne izkoristijo vseh pravnih sredstev, s pomočjo katerih bi lahko
zavarovali svoje premoženje in preprečili, da bi se slednje prodalo na dražbi. Če je sklep o
izvršbi pravnomočen, pa ne more nihče preprečiti njegove izvršitve. Tako lahko
posameznik, ki ni pravilno postopal zaradi sorazmerno zelo nizkega dolga, ostane brez
celotnega premoženja.
Verjetno se enako kot jaz sprašujejo tudi drugi avtorji, med njimi tudi Marta Dominika
Jelačin, zakaj ni bila vzpostavljena spodnja meja dolga, pri kateri je mogoča prodaja
nepremičnine oziroma izvršba na nepremičnino. V nekdanji Kraljevini Jugoslaviji je bil
lastnik nepremičnine občutno bolje zaščiten pred nepremičninsko izvršbo, kot je denimo
danes, čeprav v tistih časih lastnina ni bila ustavna pravica. Poudariti je treba, da je ZIP182
veljal vse do leta 1978.183 Z nastopom Zakona o izvršnem postopku184 pa se je ta del zakona
črtal in minimalna meja, pri kateri je bila izvršba na nepremičnino še mogoča, se je izbrisala
iz zakona. Vse do danes je bilo kar nekaj predlogov, ki so želeli ponovno uzakoniti spodnjo
mejo dolga, pri katerem bi bila izvršba na nepremičnino mogoča, vendar so vselej naleteli
na neodobravanje in nesprejetja. Menim, da bi lahko spodnja meja za izvršbo na
nepremičnino v slovensko zakonodajo prinesla številne prednosti in izboljšave, predvsem pa
bi bistveno skrajšala čakalne vrste in izboljšala sistem delovanja izvršilnega prava.
Jelačinova je prepričana, da se Slovenija vse preveč zgleduje po nemškem zakonodajnem
sistemu, kar pa morebiti niti ni prav, saj je imela Nemčija drugačno zgodovinsko ozadje in
družbeni sistem. V primeru bagatelne terjatve se namreč vidi, da zakon v veliki meri ščiti
močnejšo stranko in ji daje večje pravice, kar pa nikakor ni prav.
Nekdanja zakonodaja, ki je vsebovala spodnjo mejo, pri kateri je bila mogoča izvršba na
nepremičnino, je bila iz leta 1930 in jo je uporabljala Kraljevina Jugoslavija. Njena
zakonodaja se je v veliki meri zgledovala po avstrijski zakonodaji, ki je dolgo veljala za eno
izmed najnaprednejših in dovršenih, nekateri menijo, da je bila celo najmodernejša. Ob
182 Zakon o izvršilnem postopku SFRJ, Uradni list SFRJ, št. 20/78 in naslednje. 183 Marta Dominika Jelačin, Še o sodni prodaji nepremičnine za poplačilo bagatelnega dolga. Pravna praksa,
16-17, 2012, str. 13–14. 184 Uradni list RS, št. 51/98 in naslednje.
82
vsem tem se seveda poraja vprašanje, zakaj je smiselno zamenjati zakonodajo, ki je imela
toliko pozitivnih lastnosti in ki je bila ne le učinkovita, temveč tudi najmodernejša. Spodnja
meja, pri kateri je bila mogoča izvršba na nepremičnino, je bila v preteklosti 1000
dinarjev.185 Če dolg ni presegel 1000 dinarjev, izvršba na nepremičnino nikakor ni bila
mogoča, vendar je lahko upnik uporabil druga sredstva za poplačilo svojega dolga. Če
nekoliko nazorneje predstavimo vrednost 1000 dinarjev, je na primer plača usnjarskega
delavca v tistih časih znašala okoli 500 dinarjev. To je bila približna povprečna plača v tistih
časih. Izvršba na nepremičnino je bila mogoča samo v primeru, da je presegala dvojno
povprečno mesečno plačo. Če to prenesemo v današnji čas, to pomeni, da bi bila spodnja
meja za izvršbo na nepremičnino približno 2000 EUR, saj povprečna plača v Sloveniji znaša
približno 1000–1050 EUR.
Stara zakonodaja ni dovolila izvršbe na nepremičnino, če niso bila izkoriščena vsa druga
pravna sredstva za plačilo terjatev. Res je, da ima dandanes dolžnik možnost, da se pritoži
na odločitev sodišča in predlaga drug način poplačila, a to lahko naredi le, če ima dovolj
znanja oziroma pozna zakonodajo. Nekdo, ki ne pozna zakonodaje, se ne bo pritožil in ne
bo iskal pravice za denarno plačilo, odlok plačila ali plačilo s prodajo premičnin. Sodišče bi
moralo biti tisto, ki bi pri nižjih vrednostih samo presodilo, da izvršba na nepremičnino ni
mogoča in da se najprej skuša izterjati denar s pomočjo drugih sredstev.
Dejstvo je, da dandanes nimamo več družbene lastnine in stanovanjske pravice, kakšno so
imeli v času Jugoslavije. Nikakor ne razumem, zakaj zakonodajalec ne želi zaščititi dolžnika
kot lastnika nepremičnine s ponovno vzpostavitvijo spodnje meje dolga, pri kateri je
mogoča izvršba na nepremičnino. Ker se Slovenija v veliki meri zgleduje po nemški
zakonodaji, sem se odločil, da nekoliko podrobneje pregledam tudi slednjo, in spoznal, da
ima Nemčija dva oddelka: en oddelek ureja in izdaja odločbe za nizke terjatve in drugi
oddelek pa skrbi za visoke terjatve. Ta sistem je zelo učinkovit, saj je lahko vsak oddelek
specializiran na svojem področju in maksimalno učinkovito opravlja svojo nalogo. Hkrati pa
menim, da bi lahko s takim sistemom tudi v Sloveniji dosegli veliko hitrejše reševanje vlog
in na splošno hitrejše delovanje sodnega sistema. Drugo zelo pomembno dejstvo, ki ga
omenja Ekart, je, da se v zemljiško knjigo prisilna hipoteka ne vpiše, če njena vrednost ne
presega 750 EUR na posamezno nepremičnino. Če je predlagana izvršba na več
nepremičnin, pa mora biti znesek na vsako izmed predlaganih nepremičnin višji od 750
EUR. Po njegovem mnenju je bila meja 750 EUR za vpis hipoteke v zemljiško knjigo
uvedena zaradi dejstva, ker bi bila v nasprotnem primeru zemljiška knjiga zelo nepregledna,
185 Marta Dominika Jelačin, Še o sodni prodaji nepremičnine za poplačilo bagatelnega dolga, Pravna praksa,
št. 16-17, 2012, str. 13.
Plača delavca pri ljubljanskem usnjarju je leta 1933 znašala približno 500 dinarjev. Podatek mi je posredoval
potomec nekdanjega delavca pri mojstru Megeleju Janez Jesih iz Ljubljane decembra 2011.
83
saj bi vsebovala veliko vpisov manjših vrednosti. 186 Ob pregledu dokumentacije na
Ministrstvu za pravosodje in javno upravo pa sem našel podatek, da v Nemčiji izvršba na
nepremičnino ni dovoljena, če dolg ni višji od 10.000 EUR, razen pod pogojem, da ne
obstaja nobeno drugo premoženje, ki bi ga lahko uporabili za poplačilo dolga.187
Poudariti želim, da je izvršilni postopek skrajno sredstvo, ki ga lahko upniki uporabijo za
poplačilo svojih terjatev. Izvršilni postopek nudi dolžniku, predvsem na področju izvršbe na
nepremičnino, veliko drugih možnosti, s katerimi se lahko izogne situaciji, v kateri bi prišlo
do prodaje njegove nepremičnine na javni dražbi. Vsak davčni zavezanec in tudi državljan
prejme odločitev sodišča, pri čemer mu to dovoljuje, da se lahko pritoži na njegovo
odločitev in lahko predlaga katero izmed drugih sredstev poplačila dolga. V Sloveniji je bil
leta 2012 zelo odmeven pravnomočni primer Vaskrsić, ki so mu po več letih sodnih
postopkov na javni dražbi prodali nepremičnino za poplačilo 125 EUR dolga. Ta primer je
eden redkih, ki je doživel dejansko prodajo, čeprav jih na sodišču obstaja kar nekaj. Galič
namreč poudarja, da tovrstni primer nikakor ni osamljen, saj je bilo v letu 2012 še okoli
sedemdeset podobnih izvršilnih postopkov, v katerih je lastnikom grozila prodaja
nepremičnine zaradi izredno nizkih dolgov. Res pa je, da je izmed vseh teh primerov sodni
epilog dobil le eden, pa še ta zaradi dejstva, ker je sodišče ocenilo, da ima dolžnik na voljo
sredstva, s katerimi bi lahko poplačal omenjeni dolg, vendar tega kljub večkratnim pozivom
ni storil, in zaradi nesodelovanja s sodiščem. Če bi upnik s sodiščem sodeloval in se odzival
na njegovo pošto ter si prizadeval, da poplača svoj dolg, sodišče nikakor ne bi poseglo po
tem skrajnem ukrepu.188
A ker je podobnih primerov na sodišču kar nekaj in to ni bil osamljen primer, ponovno
menim, da to nakazuje dejstvo, da je stanje na tem področju potrebno prenove in da je
trenutna ureditev pomanjkljiva. Lahko bi rekli, da je izvršba na nepremičnino nekakšna
grožnja, ki lahko v določenih primerih pripelje tudi do kršitve temeljnih človekovih pravic.
Ljudje ob dejstvu, da jim bodo rubili nepremičnino in jo prodali na javni dražbi, velikokrat
razmišljajo racionalno in bagatelni dolg zaradi strahu pred izgubo nepremičnine
prostovoljno poravnajo, ob tem pa pozabijo na svoje osnovne oziroma temeljne življenjske
pravice. Če bi raziskali, koliko je takšnih primerov, sem prepričan, da bi ugotovili, da je v
desetih ali celo dvajsetih letih to število zagotovo doseglo od tri do dvajset takih primerov.
To je relativno malo glede na skupno število primerov.
186 Andrej Ekart, Izvršba v Nemčiji, Pravnik 130 (3-4), Ljubljana, 2013, str. 261. 187 Ministrstvo za pravosodje in javno upravo, Poročilo o zadevi Vaskrsić, spletni dokument, Ljubljana, 2012,
str. 8. 188 Aleš Galič, Izvršba na nepremičnino za poplačilo bagatelnih terjatev, Pravna praksa št. 11 (1033), leto 31
(2012), Ljubljana, 2012, str. 4.
84
Analiza postopka izvršbe na nepremičnino in načela sorazmernosti je nakazala kar nekaj
težav, s katerimi se srečujejo tako dolžniki kot upniki, zato menim, da tako zakonodajalca
kot celotno sodstvo čaka še dokaj dolga pot do končnega cilja oziroma do zakonodaje, ki bo
dejansko učinkovita. Vsekakor pa me veseli, da se v zadnjih letih namenja vse več
pozornosti načelu sorazmernosti, kar potrjujejo tudi same zakonodajne spremembe na
področju izvršilnega prava. Cilj je tako pred nami, le nekaj majhnih, morebiti za nekatere
tudi velikih »lepotnih« napak je treba odpraviti. Prav tako sem prepričan, da bo sodstvo s
svojim znanjem in trdim delom v prihodnjih letih dokazalo, da je Slovenija pravna država in
da bo to ostala tudi v prihodnje.
85
8 LITERATURA
1. Avbelj Matej, Pravna in demokratična država, predavanja 2010, zapisnik predavanj.
2. Bratina Borut, Osnove gospodarskega pogodbenega in statusnega prava, De Vesta,
Maribor, 2010.
3. Brox Hans, Walker, Wolf-D, Zwangsvollstreckungsrecht, Carl Heymanns Verlag KG,
Köln, 1999.
4. Ekart Andrej, Rijavec Vesna, Čezmejna izvršba v EU, GV Založba, Ljubljana, 2010.
5. Ekart Andrej, Izvršba v Nemčiji, v: Pravnik, letnik 2013, št. 3-4, Zveza društev
pravnikov Slovenije, GV Založba, Ljubljana, 2013, str. 255‒273.
6. Čebulj Janez, Žurej Jurij, Varstvo osebnih podatkov in informacij javnega značaja, v:
Nebra, Ljubljana, 2005.
7. Dika Mihajlo, Građansko ovršno pravo, 1. knjiga: Opće ovršno pravo, Narodne novine,
2007.
8. Gall Gordam, Proportionality and Force in International Law, July 1993.
9. Gril Irena, Razvoj podeželja z zakonodajo, Biotehniški center Naklo, Zavod IRC,
Ljubljana, 2011
10. Gril Suzana, Viltužnik Rafael, Osnove prekrškovnega prava, GV Založba, Ljubljana,
2011.
11. Grafenauer Božo, Breznik Janez, Upravno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2009.
12. Hojnik Janja, Bančne izvršbe na nepremičnine v luči pravice do stanovanja, Bančni
vestnik, 2015.
13. Jerovšek Tone, Kovač Peter, Posebni upravni postopki, Fakulteta za upravo Ljubljana,
Ljubljana, 2008.
14. Jerovšek Tone, Simič Ivan, Škof Bošjan, Kovač Polona, Wakouinig Marian, Jerman
Saša, Krisper Mendušič Mirjam, Klepac Katarina, Jenko Peter, Štemberger Marjeta,
Erbida Golob Metka, Centa Debeljak Mojca, Grum Olga, Musar Igor, Prešum Stanka,
Hadjar Rajlo, Zakon o davčnem postopku s komentarjem, Davčno izobraževalni
inštitut, Ljubljana, 2008.
15. Jerovšek Tone, Trpin Gorazd, Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem,
Nebra, Ljubljana, 2004.
16. Juhant Jože, Civilno izvršilno pravo FLRJ, Univerzitetna založba, Ljubljana, 1961.
17. Juhant Jože, Civilno izvršilno pravo – oris, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta,
Ljubljana, 1974.
18. Kaufmann Arthur, Uvod v filozofijo prava, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1994.
19. Kerševan Erik, Ustavne omejitve davčnega poseganja v lastninsko pravico, Javna
uprava, letnik 49/številka 1-2, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti Univerze v
Ljubljani, Ljubljana, 2013.
20. Klun Maja, Davčni sistem, Fakulteta za upravo, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, 2010.
86
21. Kovač Matjaž, Davki od A do Ž – celoviti pregled obdavčitev v Republiki Sloveniji in
njihova obrazložitev z veljavno zakonodajo, Primath, Ljubljana, 2008.
22. Lajavec Maja, Tratar Boštjan, Izvršba po novem, Priročnik za uporabo Zakona o izvršbi
in zavarovanju v praksi, Lagat Consultor, Ljubljana, 2008.
23. Malogorski Darja, Analiza davčnega dolga v Sloveniji in primerjava z nekaterimi
evropskimi državami, Ekonomska fakulteta, Univerza v Ljubljani, magistrsko delo,
Ljubljana, 2007.
24. Morelj Darija, Izvršba na nepremičnine, Pravna fakulteta, Univerza v Ljubljani,
magistrsko delo, Ljubljana, 2015.
25. Novak Marko, Pravna argumentacija v praksi, GV Planet, Ljubljana, 2010, str. 200.
26. Novak Tamar, Zavlačevanje izvršilnega postopka, Pravna fakulteta, Univerza v
Mariboru, diplomsko delo, Maribor, 2013.
27. Pavčnik Marijan, Teorija prava, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2001.
28. Pavčnik Marijan et al., Pravna država, GV Založba, Ljubljana, 2009.
29. Pernek Franc, Finančno pravo in javne finance, Pravna fakulteta v Mariboru, 1997.
30. Plavšak Nina in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga. GV Založba,
Ljubljana, 2003.
31. Podgoršek Patricija, Zaznamba izvršbe in nastanek prisilne hipoteke s pregledom sodne
prakse, Pravna fakulteta, Univerza v Mariboru, diplomsko delo, Maribor, 2015, str. 7–
8.
32. Polič Franc, Vodnik skozi davčni postopek, Maribor, 2008, Davčna hiša Bilans d.o.o.
33. Puharič Krešimir, Gospodarsko pravo – elektronski učbenik, Evropska pravna fakulteta
Nova Gorica, Nova Gorica, 2013.
34. Rijavec Vesna, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2003.
35. Rijavec Vesna, Wolfgang Jelinek, Wolfgang Brehm (ur.), Die Erleichterungder
Zwangsvoiistreckung in Europa, Poenostavitev čezmejne izvršbe v EU, Nomes, Baden-
Baden, 2012.
36. Savkovič Jana, Problematika zastojev v izvršbi, v: Pravna praksa, Ljubljana, 2006.
37. Sajovic Rudolf, Izvršilni postopek, Tolmač k zakonu o izvršbi in zavarovanju,
Ljubljana, 1944.
38. Škof Bojan, Davčna politika. V: Škof, Bojan (ur.). Davčno pravo, Davčno-finančni
raziskovalni instrument, Pravna fakulteta Maribor, 2007.
39. Šturm Lovro, ur., Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske
državne in evropske študije, Ljubljana, 2002.
40. Šturm Lovro, ur., Komentar Ustave Republike Slovenije: dopolnitev komentarja – A,
Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, 2011.
41. Taskovska Dobrinka, Proportty as a general principle ofl aw, doktorska disertacija,
Ljubljana, 2000.
87
42. Tičar Bojan, Uvod v korporacijsko davčno pravo, Inštitut za javno upravo pri Pravni
fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2001.
43. Tratar Boštjan, Kruhar Puc Romana, Novi davčni postopek, Zakon o davčnem postopku
(ZDavP-1) s pojasnili in primeri iz prakse, Založba Legat, 2005.
44. Turk Danilo, Mednarodno pravo, GV, Ljubljana, 2007.
45. Vidmar Nadja, Davčni obračun in davčni dolg ter zamudne obresti, v: Bančni vestnik,
Ljubljana, 2004.
46. Vidovi Ante, Novi ovršni zakon: s poveznicama, sudskom praksom, podrednim
propisima i primjerima, RRiF Plus, Zagreb, 2012.
47. Vogrinčič, Valerija, Davčne obveznosti fizičnih oseb, gradivo za udeležence delavnice,
Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije, Ljubljana, 2007.
48. Volk Dida, Izterjava denarnih terjatev s sodno prakso in predpisi, GV Izobraževanje,
Ljubljana, 2003.
49. Volk Dida, Upniki v sodnih postopkih, Aletheia, Ljubljana, 2004.
50. Volk Dida, Izvršba na nepremičnine, Pravni letopis 2008, Zbirka znanstvenih člankov
in razprav, uredil Ude Lojze, Ljubljana, 2008.
51. Volk Dida, Zakon o izvršbi in zavarovanju (Uvodna pojasnila), Planet GV, Ljubljana,
2008.
52. Volk Dida, Izvršba – izterjava denarnih terjatev, GV Izobraževanje, Ljubljana, 2009.
53. Volk Dida, Zakon o izvršbi in zavarovanju, Neuradno prečiščeno besedilo (UPB4 z
novelami ZIZ-F, ZIZ-G in ZIZ-H), Planet GV, Ljubljana, 2010.
54. Volk Dida, Zakon o izvršbi in zavarovanju z novelo ZIZ-J, Neuradno prečiščeno
besedilo, Planet GV, Ljubljana, 2014.
55. Wedam - Lukič Dragica, Civilno izvršilno pravo, Uradni list RS, Ljubljana, 1992.
56. Wedam - Lukič Dragica, Načelo sorazmernosti kot kriterij ustavnosodne presoje, v:
Pavčnik Marijan, Pravna država, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 185–220.
57. Wedam - Lukič Dragica, Načelo sorazmernosti kot kriterij ustavnosodne presoje,
Zbornik znanstvenih razprav, letnik LXVII, 2008.
58. Wedam - Lukič Dragica, Prodaja nepremičnine v izvršilnem postopku, Pravni letopis
2008.
59. Wetzelberger Johannes, Evropski pravni prostor in izvršba, Univerza v Mariboru,
Maribor, 2006.
60. Žibert, Franc. Davčna teorija in politika. Visoka šola za upravljanje in poslovanje Novo
mesto, Novo mesto, 2003.
88
ČLANKI V REVIJAH
1. Avbelj Matej, Dworkin o človeških pravicah, morali in pravu, Pravna praksa, 2008,
št. 18, GV Založba, d. o. o.
2. Galič Aleš, Izvršba na nepremičnino za poplačilo bagatelnih terjatev, Pravna praksa,
2012, št. 11, str. 22–27, GV Založba, d. o. o., 22. 3. 2012.
3. Hojnik Janja (Janja Berdač), Načelo subsidiarnosti v pravu EU in njegov pomen za
delovanje državnih in poddržavnih oblasti, Lex localis, letnik III, št. 1, leto 2005, str.
85–102.
4. Hojnik Janja, Evropska unija kot sistem večstopenjskega vladanja, Lex localis,
letnik V, številka 2, leto 2007, str. 39–55.
5. Jelačin Marta - Dominika, Še o sodni prodaji nepremičnine za poplačilo bagatelnega
dolga, Pravna praksa, 2012, št. 16-17, str. 13, GV Založba, d. o. o., 24. 4. 2012.
6. Pavčnik Marijan, Načelo sorazmernosti, Pravna praksa, 2004, št. 38-39, str. 44–45,
GV Revije d.o.o., 18. 11. 2004.
7. Pavčnik Marijan, Načelo sorazmernosti (Teze za razpravo), Podjetje in delo, 2009,
št. 6-7, str. 1343–1349, GV Založba d.o.o., 7. 10. 2009.
8. Rošic Feguš Verena, Kriteriji načela sorazmernosti v ustavnosodni presoji
Ustavnega sodišča RS ter sodni praksi Sodišča EU, Podjetje in delo, 2011, št. 8, str.
1752, GV Založba, 14. 12. 2011.
9. Rijavec Vesna, Primerjalnopravni zgledi za učinkovito izvršbo, Pravna praksa, 2008,
št. 12, str. 31–33, GV Založba, d. o. o., 27. 3. 2008.
10. Šturm Lovro, Načelo sorazmernosti, Pravna praksa, 1995, št. 12, str. 16–18,
Gospodarski vestnik d.d., 29. 6. 1995.
11. Šturm Lovro, Načelo sorazmernosti v slovenskem pravu, Pravna praksa, 1995, št.
25, str. 02–04, Gospodarski vestnik d.d., 29. 12. 1995.
12. Škrk Mirjam, načelo sorazmernosti v mednarodnem pravu, Podjetje in delo, 2009, št.
6-7, str. 1392–1402, GV Založba, d. o. o., 7. 10. 2009.
13. Uršič Helena, Dilema testa sorazmernosti, Pravna praksa, 2012, št. 33, str. 17–18,
Gospodarski vestnik d.d., 30. 8. 2012.
14. Wedam - Lukić Dragica, Načelo sorazmernosti v ustavno sodni presoji, Podjetje in
delo, 2009, št. 6–7, str. 1350–1356, GV Založba, d. o. o., 7. 10. 2009.
15. Wedam - Lukić Dragica, Nepremičninska izvršba – učinkovito izvršilno sredstvo ali
zgolj neučinkovita grožnja?, Pravna praksa, 2012, št. 11, str. 28–29, GV Založba, d.
o. o., 22. 3. 2012.
16. Zadeva Zehenter proti Avstriji, Pravna praksa, 2012, št. 14, str. 22, GV Založba, d.
o. o., 12. 4. 2012.
89
9 Viri
Uporabljeni viri:
1. Setnikar, Nejc. Po izvršbi mora na računu ostati 600,95 EUR. Mladi podjetnik,
dosegljivo na strani: http://mladipodjetnik.si/novice-in-dogodki/novice/po-izvrsbi-mora-
ostati-600-95-20ac-na-racunu.
2. Radio televizija Slovenije. Klemenčič: Reforma pravosodja potrebna, a ne pavšalne
kritike. Radiotelevizija Slovenije, dosegljivo na:
http://www.rtvslo.si/slovenija/klemencic-reforma-pravosodja-potrebna-a-ne-pavsalne-
kritike/377901
3. Varuh človekovih pravic RS. V primeru aktivnosti dolžnika ima lahko izvršba na
nepremičnine resne posledice. Varuh človekovih pravic, dosegljivo na:
http://www.varuh-rs.si/medijsko-sredisce/sporocila-za-javnosti/novice/detajl/v-primeru-
neaktivnosti-dolznika-ima-lahko-izvrsba-na-nepremicnine-resne-
posledice/?cHash=48bd2bf0f5
4. Finance. Nasvet: Kako na dražbi kupiti hišo za četrtino vrednosti in ostati živ. Finance,
dosegljivo na: http://www.finance.si/321171/(Hiti-tedna)Nasvet-Kako-na-dražbi-kupiti-
hišo-za-četrtino-vrednosti-in-ostati-živ
5. Finance. Razkrivamo zakulisje javnih dražb! Bili smo na treh. Finance, dosegljivo na:
http://pro.finance.si/MF/8800643/Razkrivamo-zakulisje-javnih-dražb-Bili-smo-na-treh
http://www.financnislovar.com/definicije/trg-vrednostnih-papirjev.html
http://cekin.si/clanek/davki/kaj-je-dobro-vedeti-o-davcni-izvrsbi.html
https://www.ip-rs.si/fileadmin/user_upload/Pdf/Ocena_ustavnosti_ZLet.pdf
http://www.pf.uni-lj.si/media/wedam_2008.pdf
https://zakonodaja.com/zakon/zdavp-2/142-clen-nacela-davcne-izvrsbe
http://ec.europa.eu/regional_policy/sl/policy/what/glossary/p/proportionality
http://www.europarl.europa.eu/ftu/pdf/sl/FTU_1.2.2.pdf
https://revus.revues.org/2906
http://www.e-prostor.gov.si/si/dostop_do_podatkov/vpogledi_v_podatke/, Geodetska
uprava RS, 2016
http://www.varuh-rs.si/medijsko-sredisce/sporocila-za-javnosti/novice/detajl/v-primeru-
neaktivnosti-dolznika-ima-lahko-izvrsba-na-nepremicnine-resne-
posledice/?cHash=48bd2bf0f5, Varuh človekovih pravic, 2012
http://www.cms-rrh.com/si-newsletter-2014-06-Kaj-upnikom-prinasajo-nova-pravila-
izvrsbe
http://www2.24ur.com/bin/article_print.php?id=3148029
90
http://www.varuh-rs.si/medijsko-sredisce/sporocila-za-javnosti/novice/detajl/v-primeru-
neaktivnosti-dolznika-ima-lahko-izvrsba-na-nepremicnine-resne-
posledice/?cHash=48bd2bf0f5
http://www.mladina.si/44160/policijsko-nacelo-ne-sorazmernosti/
http://www.rtvslo.si/slovenija/po-primeru-vaskrsic-kdo-bo-pil-kdo-placal-in-kdo-bdel-nad-
izvrsbami/281669
Seznam uporabljenih pravnih virov:
1. Ustava Republike Slovenije (URS). Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03,
69/04, 68/06 in 47/13.
2. Zakon o davčnem postopku (ZDavP-1). Uradni list RS, št. 54/04, 139/04, 109/05.
3. Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2). Uradni list RS, št. 117/06, 125/08, 110/09, 1/10,
43/10, 97/10, 32/12, 94/12 in 111/13.
4. Zakon o dostopu informacij javnega značaja (ZDIJZ). Uradni list RS, št. 24/03.
5. Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Uradni list RS, št. 51/98, 75/02, 16/04, 17/06,
44/06, 69/06, 110/06, 115/06, 28/09, 51/10 in 26/11.
6. Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN). Uradni list RS, št. 56/02 in 26/07.
7. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP). Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02,
73/04, 22/05, 119/05, 24/06, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13.
8. Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1). Uradni list RS, št. 86/04 in 67/07.
9. Stvarnopravni zakonik (SPZ). Uradni list RS, št. 87/2012 in 91/2013,
10. Obligacijski zakonik (OZ-UPB1). Uradni list RS, št. 97/2007.
11. Hrvaški izvršilni zakon – Ovršni zakon. NN, br. 112/2012, 25/2013 i 93/2014.
12. Ovršni zakon iz leta 1996. NN, br. 57/96, 29/99, 42/0, 173/03, 194/03, 151/04, 88/05,
121/05, 67/08.
13. Zivilprozessordnung – ZPO – Civilni procesni red v različici z dne 5. 12. 2005 (uradni
list – BGBI. I. S.
14. GesetzüberdieZwangsversteigerungunddieVergütungdesZwangsverwalters – Zakon o
prisilni dražbi z dne 20. 3. 1897 (RGBI.I.S. 713), zadnja novela 23. 11. 2007 (BGBI. I.
S. 2614).
Sodna praksa:
1. SKLEP Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Ip 58672012, 9. 8. 2012. URL:
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2012032113046015/
2. SKLEP Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Ip 1295/2014, 14. 4. 2015. URL:
http://www.sodnapraksa.si/?q=id:2012032113079755&database[SOVS]=.30.5.2 016
3. SKLEP Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Ip 671/2014, 30. 1. 2015. URL:
91
http://sodnapraksa.si/?q=I71/2014&database[SOVS]=SOVS&database[I05.09.2016.
4. SKLEP Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Ip 1538/2012, 18. 4. 2012. URL:
http://www.sodnapraksa.si/?q=id:2012032113046573&database[SOVS]=... 30. 5. 2016.
5. SKLEP Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Ip 245/2013, 19. 4. 2013. URL:
http://www.sodnapraksa.si/?q=id:2012032113055133&database[SOVS]=... 30. 5. 2016
6. SKLEP Ustavnega sodišča Republike Slovenije, op. št. Up-921/14-8, 29. 1. 2015. URL:
http://odlocitve.us-rs.si/documents/ed/f5/up-921-143.pdf... 31. 5. 2016
7. SODBA Upravnega sodišča, op. št. I U 1404/2012, 4. 12. 2012. URL:
http://sodnapraksa.si/?q=I U 1404/2012&database[UPRS]=UPRS&_su.05.09.2016
8. SODBA Upravnega sodišča, op. št. II U 502/2013, 12. 1. 2014. URL:
http://sodnapraksa.si/?q=II U 502/2013&database[UPRS]=UPRS&_submit=i05.09.2016
92