1

DRAGAN IGNJIĆ

MOJE PERO

IZPOD SNEŽNIKA

2

SAMOZALOŽBA

Stari trg pri Loţu, 2010

DRAGAN IGNJIĆ se je rodil 28. junija 1992 v Postojni.

Svoje pesmi obĉasno objavlja tudi v obĉinskem glasilu

Obrh (obĉina Loška dolina). Svojo literarno pot je priĉel

pri trinajstih letih, ko je v omenjenem ĉasopisu objavil

svoj prvi prispevek Ko odhaja naš kaplan Janez Žakelj.

Kmalu je napisal še ogromno drugih prispevkov, med

drugim tudi prispevek Po zelenih poteh Loške doline.

Pesniti je priĉel pri 15 letih in v njegovih pesmih lahko

tudi veĉkrat zasledimo ţalost, veselje in igrivost z rimami.

Danes je pred vami njegova prva pesniška zbirka, ki nosi

naslov Moje pero izpod Snežnika v kateri bomo lahko za-

sledili tudi nekatere bolj ali manj znane pesmi. Nekatere

med njimi so bile tudi ţe objavljene. Dragan ţivi v Starem

trgu pri Loţu.

3

4

Dragan Ignjić

MOJE PERO

IZPOD SNEŽNIKA

S A M O Z A L O Ţ B A

Stari trg pri Loţu, 2010

5

Dragan Ignjić

MOJE PERO IZPOD SNEŽNIKA

Izdaja: prva izdaja

Avtor: Dragan Ignjić

Opremil in uredil: Dragan Ignjić

Izdala in založila: Samozaloţba v Starem trgu pri Loţu

Oblika izdaje: elektronska izdaja (e-knjiga)

Stari trg pri Loţu 2010

Vse ostale izdaje

avtorja Dragana Ignjića si lahko pogledate na spletni strani

www.draganignjic.weebly.com

CIP – Kataloţni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjiţnica, Ljubljana

821.163.6-1

IGNJIĆ, Dragan

Moje pero izpod Sneţnika / Dragan Ignjić, - Stari trg pri

Loţu: samozaloţba, 2010 / [dostopno na spletu].

115934287

6

I. NEMIR TEMNIH NOČI

7

SNEŽNIK

Prelepi vrh,

ki krasi našo

to dolino,

Sneţnik mu je ime.

Zeleni gozdovi

plapolajo v vetru

in v objemu zime

Sneţnik pobeli.

V pekoĉem soncu

zaţari,

ta vrh naš

notranjski Sneţnik.

Mnogo pasi skriva,

ta vrh Sneţnik,

a preĉudovit v

svoji je lepoti,

ga notranjski pesniki

v pesmih svojih

opevamo vsi.

8

CVET

Tebi poklanjam ta cvet,

saj v njem sem jaz ujet.

Tebi darujem ta cvet,

naj spominja te name,

ko odhajaš v širni svet.

Naj te spominja name

ta rdeĉi cvet,

ko po svetu hodiš,

spoznavaš ljudi

moje srce si tebe ţeli.

A mene galebi spominjali bodo

na najine poĉitniške dni,

ko sva drug drugemu

govorila

“Le jaz in ti!”

9

PTICA NA BREGU

Kakor ptica na bregu sem jaz,

a ti si moj angel,

ki vse mi pokloniš.

Ko zima se bliţa

tudi ptica v svoj topel

kraj odleti,

takrat se zadnjikrat

vidiva le jaz in ti.

Ptica vesela,

srce mi je prevzela,

kakor ptica na vejico

si priletela

in mi košĉek veselja vzela.

Ljubiva se jaz in ti,

takrat spet ptica na bregu

ţvrgoli…

Naokoli veselje se deli,

takrat spet skupaj

sva jaz in ti.

10

NA GROBU

Na grobu svojih

staršev zdaj kleĉim

nazaj si jih ţelim.

Kruta usoda jih je vzela,

ko spominjam se,

koliko za mene sta pretrpela.

Izpod peresa moje duše

pesem jima sem zapel,

na ranem grobu,

brez miru mi jih Bog je vzel.

Na grobu,

kjer kleĉim

iz daljav slišim vajin glas

in kakor vĉasih rekla sta mi:

“To je tvoja rojstna vas!”

Mati, oĉe

nikoli vaju ne bom pozabil,

se vedno spomnil vaju,

ki kruh ţivljenja sta mi dala;

in koliko noĉi

za menoj jokala.

11

V TEMNI NOČI

V temni noĉi,

ko vse ţe spi

se moje srce prebudi.

Naokoli hodi,

same so ga skrbi

in se sprašuje

»Kje si ti?«

Se spomniš

najine noĉi,

ko sva si poljub dala

in zasanjana

po sobi najini

plesala.

V temni noĉi,

ko tebe ob meni ni,

srce je ţalostno,

moj svet zrušen je,

in ga ni,

a postavil se bo,

ko se k meni vrneš ti.

12

POGLED

Glej, gledam na te,

moja draga vas domaĉa.

V jeseni rjava,

pozimi bela,

v pomladi zelena,

v poletju rumena,

pa še vedno moja

draga vas domaĉa si.

Pogled, nate

je osupljiv,

prepriĉljiv

pa veĉkrat tudi

pretresljiv.

Glej, nad te se spušĉa,

ta velik vrh Sneţnik,

ki krasi z belo te podlago,

kajti lepa in naravna si,

moja draga vas domaĉa

in vedno boš,

vse do konca mojih dni.

13

OBRH

Naša Loška dolina

tudi svoj potok ima,

ki Obrh se imenuje

in skozi celotno dolino

se vije,

a v jesenskih dneh

tudi polja naša

poplavi.

Tak je naš

majhen,

a ĉaroben Obrh.

14

POT

Le ena pot me loĉi od sveta,

le en vagon me loĉi

od mojega srca,

ki se skrilo je od boleĉina

in joka v objemu noĉi.

Smerokazov na mojih

poteh je malo

in zaslepljene so poti,

ki zakrila jih je tema,

a luĉi za njih je malo,

moje oko je ne pozna.

Zadnji vlak bo odpeljal me

in poti zakrite so vse,

kaj ljubezen naredi,

ko veĉ izhodov ni,

zatemnile so se

resniĉne poti.

15

MESTO LOŽ

Tudi mesto Loţ

je krvavo v zgodovino

preteklo stoletje zapisano,

a vselej v prihodnost

mladih izpod Sneţnika

osredotoĉeno.

Naša majhna notranjska vas,

ki v zavetju Sneţnika

se razteza

je nekdaj mesto bila,

ji Loţ je ime.

Nekdaj mesto,

danes vas

v kateri vsak Loţan

svoje mesto ima.

Stojita v mestu Loţ

kar cerkvi dve,

jo varujeta dva zavetnika,

najprej svet’ Peter vrata Loţa

odpre,

a svet’ Rok

za zdravje Loţanov

danes brez kuge poskrbi.

Mesto Loţ tudi grad ima,

danes v ruševinah,

prej pa v resnici,

da ga ţe Valvasor

je opisoval.

16

SLOVENIJA

Ĉeprav je majhna,

je lepa,

vĉasih prelepa,

a Slovenija je moj dom.

Kakor cesta prevoţena

je naša Slovenija

majhna,

da še zemljevid

komaj jo prikaţe.

Ne!

Slovenija

ima biser v oĉeh,

hranila mnoge umetnike

in velikane je,

ki zapisali se bodo

nam v srce.

Veliko grozot

Slovenija je trpela

in porazov v

svojo krvavo

zgodovino vpisala,

a je majhna

pa vendar prelepa,

saj le Slovenija

ostaja moj dom.

17

ULICA ME JE HRANILA

Mnogo porazov in vzponov

sem doţivel,

a za vedno sem zapisan

z spominom,

da me ljubezen je pustila

in me ulica hranila.

Sem pesniti zaĉel,

a vedno z spominom,

da te ob meni veĉ ni.

Le ulice bile so mi prijateljice,

le one so me hranile

za spomin,

da slišim zadnjiĉ

tvoj glas.

Me ulica je hranila

mi poti v neskonĉnost

je kazala

v upanju,

da še enkrat

v ţivljenju vidim te.

Se konĉala moja zgodba je

na ulici,

ki mi ţivljenje je podarila

in me skozi milijone ulic

odhranila

za spomin,

da ostal sem zapisan,

kakor beraĉ brez palice.

18

RIMA

Rima

v pesmih mojih

mi non-stop kima.

Ziblje se sem ter tja

in kima

na koncu pesmi

ostane le še rima.

Rima skaĉe po moji pesmi

in kima

ter priliznjeno

se širi gor in dol

ter kima,

pa spet novo pesem rima!

19

ISKAL TE BOM NOCOJ

Iskal te bom nocoj,

ko se moje oko

v dolgi noĉi

zatisniti ne bo ţelelo.

Iskal te bom nocoj

po svojemu spominu

in svoji hiši,

da povedal bi ti

rad le besede tri,

da rad te imam.

Iskal te bom nocoj,

ko vsa vas ţe spala bo,

a jaz bom sedel

in te po svojem spominu

iskal in klical nazaj,

da vrneš se k meni

v moj porušen raj.

Iskal te bom nocoj…

20

GALEB NESREČE

Obstal sem na pomolu

ob morju

in iskal nekaj,

kar je izgubljeno

in ne obstaja.

So galebi letali

ĉez širno morje in

mi spomin prebudili,

da na kraju,

kjer sedaj stojim

nekoĉ dve duši

zaljubljeni sta stali.

Takrat naju še ljubezen

vezala je,

a po mnogih letih

tvoja prevara

razvezala.

O,

galeb nesreĉe,

kam naj s teboj?

Zakaj noĉi moje so

neprespane in

srce polno boleĉine?

O,

galeb nesreĉe,

zakaj?

21

II. UPANJE V NEZNANO

22

PESNIK

Zre moje oko

v daljavo.

Zberem ĉrke vse

jih zapišem,

da ne pozabijo se.

Vsaka ĉrka,

vsaka rima

sem ter tja

preliva se,

da na koncu

pesem zapiše se.

Sem ter tja,

levo in desno

ĉrke skaĉejo,

rime rimajo

in novo pesem

pišejo (sestavljajo).

Pesnik trudi se

in zre,

ĉe ga kdaj pa kdaj

ţalost »ulovi«

pa pesem napiše,

da se ve!

23

SAMOTAR

Vedno sam,

daleĉ stran.

Tebe ni in

prazne so moje

noĉi.

Ozrt proti oknu

stojim,

se bojim,

da sam bom ostal.

Skozi okno zrem

in krasen dan je ţe,

a kaj ko sam sem

ostal,

se ţalosti predal.

24

IZTRGANA IZ MOJEGA OBJEMA

Iztrgana iz mojega objema

in iz mojega srca,

ki še vedno po tebi

hrepeni

in si vedno znova

le eno ţeljo ţeli:

da s k meni nazaj

v objem vrneš ti.

Iztrgana iz mojega

objema,

ki po tebi

ljubljena moja

hrepeni,

a zdaj nekdo

drugi ti krajša

dolge in vroĉe

poletne noĉi.

25

NA VRTU

Na vrtu našem

nekoĉ jablana je cvetela,

so otroci se igrali.

Danes na vrtu našem

vse drugaĉe je.

Otroci po svetu

so odšli

s trebuhom

za kruhom,

a v hiši naši,

ki poleg vrta stoji

pa še nekdo ţivi.

Sedi za mizo

in zazrto gleda skozi

okno,

kjer nekoĉ so se igrali

in veselili otroci vsi,

a danes tudi naša jablana

veĉ jabolk ne obrodi

in v pomladi od ţalosti

veĉ ne cveti.

Moji otroci,

kje ste vsi?

26

SMRT

V ekstazi

in objemu,

ĉakam in se ne bojim

smrti.

Ure v jeĉi presedim,

v srcu me boli,

a glej jesen,

glej pomlad,

v upanju,

da vrnem se nazaj.

Ure zadnje še ţivim,

glej zdaj v postelji hladni

zdaj zaspim

in nikoli veĉ se ne zbudim.

27

TIHOŽITJE

Slikam tihoţitje,

vse je v tišino zavito.

Tišina povsod okoli mene,

moja slika pa mi v srce šepeta

tisti globoki notranji glas.

Opazujem v zimo zavito dolino,

ki se ne odpre,

in zaprta je v svojih ulicah,

je ni

in je,

a zima vzela je vse!

Tišina!

Šepet srca

iz globoĉin,

iz oĉesa solza kane

tišina me ne gane,

srce v ţalost je zavito,

to drţi kot pribito.

28

RIŠEVA MAVRICO

Vĉasih sva gledala

proti nebu širnem

in na njem

risala in slikala

mavrico sreĉe.

Jaz sem verz v

mavrico sreĉe vklesal,

a ti slikala si

v to mavrico najino

ljubezen.

Danes mavrice sreĉe

ne riševa veĉ,

le kdaj pa kdaj

se v nebo ozreva

in stare rane v srcih

najinih odpreva.

Sedaj riševa mavrico

nesreĉe

in boleĉine

za vse tiste pretekle spomine.

29

SPOMENIK

Nekoĉ na mojem grobu

spomenik je stal,

a na spomeniku

le moja slika je bledela.

Nekoĉ se mladina

nad mojim grobom

znesla je,

tudi mojemu spomeniku

ni prizanesla.

Tako danes

na mojem grobu

niĉ veĉ ne opaziš.

Ime izginilo je,

a slika zbledela je.

Nikoli veĉ

se noben me ne

bo spomnil

ali vsaj cvet

na grob moj poloţil.

30

SOLZE

Solze moje lile

so po licu

in mi orosile

teţko, bolno

in izmuĉeno oko.

Solze še naprej

so polzele po mojem licu

in mi ponovno srce ranile.

BISER

Biser v daljnem morju

se svetlika,

tam ostala je tvoja slika.

Biser, ki mi ţalost blaţi

sedaj ga ni,

izgubil sem ga

in stika s teboj

ljubezenskega ni.

31

PISMO

Mati pismo mi je napisala,

a ni prišlo

brez naslova,

sprašujem se

»Kam in kako?«

Pismo,

v katerem ljubezen izpove,

a kaj ko do mene ni prišlo.

Tam v odtujenem svetu

bom ostal,

nikoli veĉ

pisma od matere bral.

Pismo,

ki zašlo je s poti,

sedaj same so me skrbi

in sprašujem se

»Ali doma še kdo ţivi?«

Pismo,

ki usoda mi ga vzela je

veĉ nikoli slišal ne bom

za domaĉi kraj,

tam kjer se še v otroških sanjah

bom igral…

32

VENEC RUMENIH ROŽ

Ko te sreĉa nenehno spremlja

in si sreĉen sam

ter ljudje okoli tebe

bi od veselja vsak

od nas kar zavriskal.

Venec rumenih roţ

sem tkal

iz rumenih

regratovih luĉk,

ki so v poletju

na travnikih cvetele.

Venec rumenih roţ,

ki sem vtkal

jih v venec zelen

z listjem obdanim,

a ţal

je listje izgubilo

svojo lepoto in barvo.

Tudi regratove luĉke

na vencu so

ovenele in se posušile,

tako venec je razpadel

in ţalost,

namesto sreĉo

oddajal.

33

PESEM

Mojo pesem ne prebiraj,

raje jo zavrzi,

ker v njej ni upanja

in ni moĉi.

Ne prebiraj jo naglas,

da ne seţe v mojo

smrtno vas,

kajti tudi v grobu ne zaspim,

ĉe svojo pesem slišim,

o resnici in svobodi.

Vrstice te

ki jih berete

v moj spomin,

naj srce vaše le

ponosno bo,

za domovino,

za vso Slovenijo.

Ĉe pesem moja

ti ni všeĉ,

jo pusti,

ne prebiraj jo veĉ,

ne oteţuj mi srce,

ki od boleĉin

potrto je.

34

LETIM KAKOR PTICA

Letim kakor ptica

skozi širni svet

in opazujem ljudi,

ki me ne poznajo,

le ozirajo se za menoj.

Letim kakor ptica

svoboden po svetu tem.

Zrem sem ter tja,

a sploh ne vem

kam grem.

Kam me pelje

ta širni svet?

Kje se bom ustavil

in svoja krila odpoĉil,

saj letim kakor ptica.

35

III. ZADNJI VLAK LJUBEZNI

36

KAKO RAZLIČEN JE POGLED (Zasanjan svet) Kako razliĉen je pogled

na zasanjan

in neresniĉen svet,

ki se vije okoli besed,

zvezd

in neba.

Kako razliĉen je pogled

na realen

in trd svet,

kjer ljudje umirajo

in trpijo

od boleĉine,

ki se vije

tudi iz besed.

Zasanjan in neresniĉen svet

se v ĉloveku

in njegovem ţivljenju

prebudi,

ko resniĉen in trd svet

pokaţe svoje zobe

in trpljenje,

ki se vije

tudi v zasanjani

in neresniĉni svet

pa ĉetudi je le – ta

iz besed.

37

ODRINJEN STRAN

Odrinjen stran

od sveta

in ljudi na barki

besede sedim

in zrem

okoli širnega morja,

ki se preliva

v teţko in utopljeno

ljubezen,

ki odrinjena stran

v mojem srcu je ostala.

Odrinjen stran

od ljudi in ljubezni

sedim na barki besed,

ki poĉasi,

ĉisto poĉasi tone

v globine širnega morja.

38

VEČNA OBLJUBA

(Materi naravi)

Nam mati narava

vse je poklonila,

da bi naša ţivljenja

podkrepila

in vse rane tega sveta

postopoma zacelila.

Veĉna obljuba

materi naravi

pa se od nas ljudi

je prelomila

in zato

nam mati narava

vraĉa tudi zlo.

Veĉna obljuba

materi naravi,

ki drevje je ustvarila

in ptice na nebo širno razpustila

ter v globine morja

ţivali naselila,

a ĉlovek

je ceniti ne zna

in obljubo je prelomil.

Veĉna obljuba

materi naravi pa še ostaja

odprta

in v prihodnost tega širnega sveta

zazrta,

se bo spolnila

ali v brezno zavrţenih obljub

bo utonila.

39

NA GALEBU

Na krilih galeba

letim skozi širni svet.

Na krilih besed

piše se moje ţivljenje,

moja poezija

in zraven

svet iz besed,

na katerem

sedim

ter besede zbiram

za poezijo.

Na galebu

ali

na krilu besed,

vseeno ĉlovek spozna,

da poezija v naši domovini

mesto svoje ima.

40

ZADNJI VLAK

Odpeljal je zadnji vlak.

Vlak slovesa in veselja,

vlak ţalosti in sreĉe.

Na zadnjem vlaku sedim

in se vrniti nazaj

v svoj rodni kraj ţelim.

Ta zadnji vlak ne pelje nazaj,

le naprej, le naprej

v širni svet

mnogih idej,

mnogih stvari,

ki si jih moje srce

videti ne ţeli.

Le zakaj?

Vstopi zdaj!

Naj te zadnji vlak popelje

v širni in bogati svet,

kjer bogato se lahko nagradiš

in nekaj novega spoznaš.

Ne ţelim!

Ne grem naprej, le nazaj!

Na zadnji postaji tej

izstopam iz sveta

mnogih idej.

41

Zadnji vlak je speljal.

Ustavil ni,

le naprej, le naprej

v svet mnogih idej,

ki jim konca ni.

Srce moje

si ne ţeli naprej.

Ţeli si le

da se vrne nazaj

v svoj domaĉi kraj.

Vlak odpeljal je,

domovina na obzorju je

a jaz grem še

naprej v svet mnogih idej.

42

VEM

Vem, ni poti nazaj!

Ampak sprašujem se »Zakaj?«

Vem, napaka je storjena,

zgodba,

ne vrne se nobena.

Vem, ampak kaj sedaj?

Naprej ne morem, ne nazaj.

Srce se mi je strlo,

oko v nebo zazrlo.

Kaj sedaj?

Naprej ne morem, ne nazaj,

preostane mi le še nebeški mir

in dušni pastir.

43

ZAPRTA VRATA

Pred vrati svojega doma stojim

ter si v notranjost vstopiti ţelim.

A vem, da ne smem,

vrata zame so zaprta

in pogledam onstran brega

ter opazim dva ĉloveka,

sprehajata se in govorita

»Vrata so zaprta, a duša je še vedno odprta!«

To mi daje vzpodbudo,

da vstopim v hišo zaprto

ter jo prenovim in naredim

»vsem ljudem«

za vselej odprto!

44

SLIKAR

Loški slikar po platnu

s ĉopiĉem drsi,

ure in ure pred

ţivo sliko presedi,

dokler naslikana ni.

Ko slika na platnu oţivi,

se mi zazdi,

da opazil sem

svojo domaĉo vas,

ki skriva se mi pred oĉmi.

V tujini ţivim

in mirno nikoli ne zaspim,

kajti spomin prebudim,

ko spomnim se domaĉe vasi,

kjer zbrani

so moji sorodniki vsi.

Le riši,

loški slikar,

spomine mi obudi,

me razveseli,

da ne bom veĉ ţalosten tako.

Usodo svojo

v sladkem vincu bom utopil,

se spominjal bom

notranjskih idil.

Lepota Notranjske me je oĉarala,

a tujina k sebi me je vzela,

le riši loški mi slikar,

ki iz Loţa si doma,

na glavi polhovko ima.

45

MOLITEV DEKLETA

Pred oltarjem kleĉi

mlado dekle

in moli,

da svojo sreĉo spet

bi našla

in ljubila še naprej…

Pred oltarjem

v vaški cerkvici kleĉi

mlado dekle

in prosi,

da na stare dneve

Bog v varstvo

bi jo vzel

in blagoslovil njo

in njeno druţino.

Nekdaj mlado dekle

pred oltar

v vaški cerkvi

se na stara leta

je vrnila

in pred oltar

svoj poroĉni prstan poloţila

ter se Bogu

zaobljubila,

da ona nikoli veĉ

ne bo ljubila.

46

SPOMIN

Oh, ta spomin,

na rodni kraj,

na mater,

na oĉeta,

na brate in sestre,

na vse prijatelje

spomin ostaja.

Neţna kot poroĉna

tanĉica ga obdaja spomin,

da ne zbledi,

da se nikoli ne izgubi.

Iz jutra v jutro mi nagaja,

spomin, v katerem

srce se mi poraja,

solza kane,

spomin ostane.

47

IV. IZREČENE SO VSE BESEDE

48

JESENSKA PESEM

Jesen je prišla

tudi do nas,

naposled tudi na

naš dinarski Kras.

Otoţno jutro

je nastalo

z meglo prekrito

in z jesenskim listjem

travo je prekrila

rjavo-rumena

barva.

Otoţna jesenska pesem,

ni glasu,

ni pesmi,

ki jo ne opeva

našo jesen,

ki zavita je v

otoţna jutra.

49

BLEDA SLIKA

Leta minevajo,

jaz vse starejši sem,

a na omarici

še vedno tvoja slika

me bodri,

da mogoĉe upanje

za ljubezen mojo

še umrlo ni.

Zbledela slika

za menoj ti bo

ostala,

a takrat ţe drugo

sreĉo boš imela,

a moja slika bo bledela.

Kolikokrat spomin se

vraĉa nazaj,

tja kjer je bil nekdaj

najin izbran kraj,

a na njemu ĉez leta

stala bo bleda slika,

vsa zbledela od spominov

in solz,

ki jih toĉim tebi v slovo.

Ĉe te nekoĉ moja bleda

slika spomnila bo

name,

jo raje zavrzi stran

in pozabi,

da še vedno v mojem

srcu prostor prazen

zate je ostal.

50

NA VRH SVETA

Na vrh sveta

sem se povzpel,

da iskal bi tisto

kar ţe zdavnaj je

izgubljeno in pozabljeno.

Proti vrhu sveta stopam,

se oziram

in gledam

ter s svojimi

ţalostnimi in utrujenimi

oĉmi išĉem nekaj,

kar veĉ ne ţivi.

Na vrhu sveta

širnega in okroglega,

ki se razteza

vse od Tihega

pa do Atlantskega oceana,

tam išĉem nekaj,

a ne najdem,

ker ne ţivi.

51

V OTROŠKIH LETIH

Še dandanes

spomin popelje me nazaj,

tja v leta pretekla,

ko se še kot otrok

z prijatelji sem se igral.

Se druţili smo skupaj,

vedno nekaj novega

spoznali

in odkrivali,

da ĉas nam je minil,

še posebej v poletnih dneh,

ko sonce je sijalo

nam grelo je otroško srce.

A otroška leta,

kaj hitro so minila.

Smo druţili se še naprej,

a ko v šolo smo vstopili

s strahom pred vhodom ĉakali

in ostali brez besed

in idej.

Potem po šoli

smo se igrali,

se lovili

in podili

ter vsak dan

nekaj novih ĉrk

in številk odkrili,

nam celo znanost

je povzroĉila

poštevanka,

ko na pamet

v drugem razredu

smo se jo uĉili.

52

Leta pa so minevala,

vse bolj smo rasli

in se krepili,

a spomine na otroška leta

nikoli nismo pozabili.

Smo kaj kmalu

v višje razrede vstopili,

nam šola postajala je tuja,

saj so nas ulomki,

enaĉbe,

pa liki in ostala

matematika trudila,

da smo komaj jih ĉakali…

Le kaj?

Poĉitnice!

V poletju,

ko prihajalo je vedno

poĉasi,

a prehitro je minilo

smo s kolesi se vozili,

kako neumnost naredili

in se po gozdu podili

ter se igrali.

Kdaj pa kdaj

smo sprli se zelo,

še angel boţji

v tistih trenutkih

nam ne bi pomagal.

A,

kmalu trma in jeza

je minila – si segli smo

v roke

in spet prijateljstvo

je oţivelo.

53

Še danes

ta spomin ostal

zapisan je,

a kaj ko vse

se je spremenilo.

Otroška leta

so vedno zanimiva,

kdaj pa kdaj

tudi razburljiva,

a ko odraste ĉlovek vsak

si novo pot poišĉe,

a spomin na otroške dni

vedno rad prebudi.

54

ŠOLA

V mladih letih

v šolo smo hodili,

danes vsak izmed nas

pot pod noge

je vzel.

Hej,

šola je OK-ej!

V mladih letih

šola nobenemu

ni dišala,

danes še

kako bi radi,

da se šolska leta

nazaj bi vrnila.

Hej,

šola je OK-ej!

Za knjigo smo sedeli,

ĉeprav nam ni dišala.

Smo nos v knjigo molili,

kdaj pa kdaj

tu't Boga prosili,

da nam v šol'

je pomagal.

Hej,

šola je OK-ej!

V devetem razredu

smo se poslovili

si boljšo prihodnost

v naprej ţeleli

in še zadnjo pesem

skupaj na valeti

smo zapeli!

Hej,

šola je OK-ej!

55

56

KAZALO VSEBINE

I. NEMIR TIHIH NOČI

Sneţnik …………………………………………... 7

Cvet …………………………………………... 8

Ptica na bregu …………………………………………... 9

Na grobu …………………………………………... 10

V temni noĉi …………………………………………... 11

Pogled …………………………………………... 12

Obrh …………………………………………... 13

Pot …………………………………………... 14

Mesto Loţ …………………………………………... 15

Slovenija …………………………………………... 16

Ulica me je hranila …………………………………………... 17

Rima …………………………………………... 18

Iskal te bom nocoj …………………………………………... 19

Galeb nesreĉe …………………………………………... 20

II. UPANJE V NEZNANO

Pesnik …………………………………………... 22

Samotar …………………………………………... 23

Iztrgana iz mojega objema …………………………………….. 24

Na vrtu …………………………………………... 25

Smrt …………………………………………... 26

Tihoţitje …………………………………………... 27

Riševa mavrico …………………………………………... 28

Spomenik …………………………………………... 29

Solze …………………………………………... 30

Biser …………………………………………... 30

Pismo …………………………………………... 31

Venec rumenih roţ …………………………………………... 32

Pesem …………………………………………... 33

Letim kakor ptica …………………………………………... 34

57

III. ZADNJI VLAK LJUBEZNI

Kako razliĉen je pogled …………………………………………... 36

Odrinjen stran …………………………………………... 37

Veĉna obljuba …………………………………………... 38

Na galebu …………………………………………... 39

Zadnji vlak …………………………………………... 40

Vem …………………………………………... 42

Zaprta vrata …………………………………………... 43

Slikar …………………………………………... 44

Molitev dekleta …………………………………………... 45

Spomin …………………………………………... 46

IV. IZREČENE SO VSE BESEDE

Jesenska pesem …………………………………………... 48

Bleda slika …………………………………………... 49

Na vrhu sveta …………………………………………... 50

V otroških letih …………………………………………... 51

Šola …………………………………………... 54