UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Colja Tanja

Mentor: izr. prof. dr. Marjan Brezovšek

PROBLEMI PRAVNE DRŽAVE V SLOVENIJI

Diplomsko delo

Ljubljana, 2005

2

UVOD ........................................................................................................................................4

1. METODOLOŠKO – HIPOTETIČNI DEL .......................................................................6

1.1. PREDMET IN CILJI NALOGE....................................................................................................6

1.2. HIPOTEZE .............................................................................................................................7

1.3. UPORABLJENE METODE ........................................................................................................7

2. ZGODOVINSKI IN POJMOVNI RAZVOJ PRAVNE DRŽAVE.................................8

2.1. MATERIALNO IN FORMALNO POJMOVANJE PRAVNE DRŽAVE ..............................................11

2.1.1. Robert von Mohl .....................................................................................................11

2.1.2. Friderich Julius Stahl .............................................................................................13

3. OPREDELITVE POJMA PRAVNA DRŽAVA..............................................................14

3.1. POZITIVNI POSTULATI PRAVNE DRŽAVE..............................................................................14

3.1. NEGATIVNI POSTULATI PRAVNE DRŽAVE ............................................................................16

4. TEORIJE PRAVNE DRŽAVE .........................................................................................18

4.1. RACIONALNO – INDIVIDUALISTIČNA PARADIGMA...............................................................18

4.2. IRACIONALNO - KONZERVATIVNA PARADIGMA...................................................................20

4.3. MEŠANA PARADIGMA .........................................................................................................20

4.4. KRITIČNO – MARKSISTIČNA PARADIGMA............................................................................21

4.5. POVZETEK: UNIVERZALNA, MATERIALNO – FORMALNA PARADIGMA ................................22

4.5.1. Fenomenološki minimum pravne državnosti ..........................................................24

5. VLADAVINA PRAVA – NAČELO PRAVNE DRŽAVE ..............................................26

5.1. VSEBINA NAČELA VLADAVINE PRAVA ................................................................................26

5.2. VLADAVINA PRAVA IN PRAVNA DRŽAVA ............................................................................27

5.2.1. Konstitucionalizem in vladavina prava ..................................................................31

6. ELEMENTI PRAVNE DRŽAVE V SLOVENIJI...........................................................32

6.1. SPLOŠNOST PRAVA .............................................................................................................33

6.1.1. Konkurenčnost slovenskega trga ............................................................................33

6.2. ABSTRAKTNOST PRAVA ......................................................................................................35

6.3. PREPOVED RETROAKTIVNE VELJAVNOSTI PRAVA ...............................................................35

6.3.1. Odlok Vlade o znižanju obrestnih mer zamudnih obresti.......................................36

6.4. RACIONALNOST PRAVA ......................................................................................................38

3

6.4.1. Sodni zaostanki .......................................................................................................38

6.5. NEODVISNOST SODSTVA .....................................................................................................41

6.5.1. Sodniški mandat......................................................................................................41

6.6. USTAVNOST IN ZAKONITOST...............................................................................................43

6.6.1. Sodni nadzor – nadzor nad ustavnostjo in zakonitostjo .........................................45

6.7. ČLOVEKOVE PRAVICE IN SVOBOŠČINE ................................................................................46

6.7.1. Izbrisani ..................................................................................................................47

6.8. ENAKOST............................................................................................................................49

6.8.1. Diskriminacija istospolne partnerske zveze? .........................................................49

6.9. DELITEV OBLASTI ...............................................................................................................50

6.9.1. Referendum o volilnih sistemih (8.december 1996) ...............................................52

6.10. PRAVIČNOST IN VARNOST.................................................................................................55

6.10.1. Svoboda, varnost in pravičnost – temelji nove Evrope ........................................56

7. SKLEP .................................................................................................................................57

7.1. VERIFIKACIJA HIPOTEZ .......................................................................................................59

7.2. SLOVENIJA – PRAVNA DRŽAVA? .........................................................................................61

VIRI IN LITERATURA ........................................................................................................63

KNJIGE ......................................................................................................................................63

ČLANKI V REVIJAH IN ZBORNIKIH ..............................................................................................64

ENCIKLOPEDIJE IN PRIROČNIKI ..................................................................................................66

ČLANKI INTERNET .....................................................................................................................66

DRUGO ......................................................................................................................................67

4

UVOD

S pojmom pravna država se dandanes srečujemo skoraj na vsakem koraku. Pri tem lahko

opazimo, da se pojem čedalje bolj uveljavlja na različnih področjih delovanja družbe.

Uporablja ga širok spekter strokovnjakov, od ekonomistov, pravnikov, politikov, filozofov

do »navadnih« državljanov. Vendar pri vsakem od teh nosi drugačen predznak oziroma

temeljni poudarek. Za pravno teorijo predstavlja pravna država predvsem vladavino

zakona ter zagotovitev človekovih pravic in svoboščin, za politično teorijo vzpostavitev

delitve in medsebojne uravnoteženosti posameznih vej državne oblasti, z ekonomskega

vidika pa je pravna država v prvi vrsti organizacijska shema svobodnega trga, ki deluje po

sistemu konkurence subjektov in dobrin (Cerar,1994: 434).

Večina vrednoti pravno državo kot nekaj pozitivnega – kot antipod prej obstoječi ureditvi

ali kot konstrukt Zahoda. Kot vrednoto, ki jo je potrebno vgraditi v obstoječo ureditev

države. Ob vsem tem pa se mnogokrat pojavljajo primeri, ko je pojem lahkomiselno in

nepravilno uporabljen, brez jasnega vsebinskega temelja.

Pomenska zveza »pravna država«, ki se je dodobra udomačila v apologetskem, politično –

ideološkem imaginarnem registru in prav tako v vsakdanji govorici, se največkrat

uporablja zgolj kot praktična in uporabna besedna zveza in ne kot celovita in vsebinska

pojmovna enota. Mnogokrat jo celo kot parolo srečujemo v raznovrstnih in povsem

protislovnih besedilih.

Kanduč (Kanduč,1994: 51) v grobem navaja poglavitne konotacije pojma pravna

država:

• Pravna država kot pravno – politični ideal (t.i. demokratične družbe).

Nekaj, česar zaenkrat še ni - ne pri nas ne drugod, vendar bi moralo biti.

Trenutno deluje le kot usmerjajoče načelo.

• Pravna država kot kritično merilo za vrednostno presojanje delovanja državnih

organov ter, v manjši meri, političnih subjektov (nezakonita ravnanja nosilcev

družbene oblasti).

5

• Pravna država kot neovrgljiv argument pri uresničevanju družbeno – političnih

in pravnih zahtev.1

• Pravna država kot pozitivistično zasnovan zgled, ki naj mu sledi zakonodajno

telo, tako da posnema oz. upošteva normativne sisteme zahodnih držav.2

Kot sem že v uvodu omenila, ne obstaja preveč jasno razumevanje vsebine in smisla

pojma pravna država. Takšno stanje lahko opravičimo s sklepom, da niti v klasični, niti v

sodobni teoriji ni bilo doseženo teoretično soglasje o samem pojmu pravna država. Tako se

je v Nemčiji načelo pravnega omejevanja državne oblasti izrazilo skozi pojem Rechtsstaat,

v Angliji kot rule of law, v Franciji kot séparation des pouvoirs in v Združenih državah

Amerike kot due process of law (Cerar,1994: 433). Ne le, da ne obstaja teoretično soglasje

o pravni državi, tudi njene eksistence ne moremo omejiti na eno samo obdobje v

zgodovini, na en sam tip države ali zgolj na eno definicijo.

1 Zaščita človekovih pravic in svoboščin, vračanje nacionaliziranega premoženja, varovanje zasebne lastnine. 2 Npr. urejanje položaja katoliške cerkve in drugih manjšinskih skupin in institucij.

6

1. METODOLOŠKO – HIPOTETIČNI DEL

1.1. Predmet in cilji naloge

V svoji diplomski nalogi želim osvetliti različna teoretska razumevanja pojma »pravna

država«, ki so se spreminjala in prilagajala zgodovinskim okoliščinam. Obenem pa bom

skušala poudariti tudi praktične razsežnost omenjenega pojma.

Podrobneje bom predstavila zgodovinski razvoj pojma ter ga dopolnila s teorijami in

koncepti, ki zaznamujejo in se nanašajo na pojem pravne države. Zaradi popolnejšega

pregleda bom navedla ključne elemente pravne države. Na koncu pa bom skušala zaobjeti

celoten teoretski del ter ga prikazati na primeru Slovenije. Ob tem bom izpostavila

nekatere probleme Slovenije kot pravne države.

Pri analizi pojma je potrebno poudariti, da moramo izhajati iz temeljnega izhodišča, ki

zagovarja dejstvo, da je pravna država oblika ureditve, v kateri je najpomembnejše načelo

vladavina prava, torej vrhovnost prava v delovanju države. Država je v svojem delovanju

vezana na pravne predpise, predvsem na ustavo, ter tako v svojem delovanju, v odnosu do

družbe in ostalih podsistemov, omejena. Iz tega izhaja, da je načelo pravne države

nezdružljivo z avtoritarno, totalitarno oz. absolutistično oblastjo.

V pravni državi je zakonodajni organ izbran na svobodnih in tajnih volitvah. Odločitve,

sprejete s strani takega organa, so zato legitimne. Ostali sistemi pa so lahko pravne države

le v širšem pomenu besede, kajti njihove odločitve so lahko legalne, saj se opirajo na

ustavo ali zakone, niso pa legitimne, saj zakonodajno telo ni bilo utemeljeno na svobodnih

in tajnih volitvah.

7

1.2. Hipoteze

HIPOTEZA 1

Učinkovitost in stabilnost demokracije sta odvisni od pravne države.

HIPOTEZA 2

Pri razvijanju pravne države se je v pretežni meri smiselno zgledovati po okoljih, kjer je

vladavina prava dejansko že vzpostavljena.

HIPOTEZA 3

Dandanes v Sloveniji priznavanje in relativni konsenz o temeljnih postavkah pravne države

nista več vprašljiva.

1.3. Uporabljene metode

V nalogi bom uporabila naslednje metode:

• analize in interpretacije primarnih virov ( Ustava Republike Slovenije,

zakoni, dokumenti…)

• analize in interpretacije sekundarnih virov (knjige, zborniki referatov, članki, raziskovalna poročila)

• zgodovinska analiza (kronološka analiza razvoja pravne države, razvoj pojma

pravna država…)

8

2. ZGODOVINSKI IN POJMOVNI RAZVOJ PRAVNE

DRŽAVE

Obrise ideje pravne države lahko zasledimo že v času antične filozofije, še preden je bil v

teoriji formuliran sam pojem. Nanaša se predvsem na idejo o državni organizaciji, ki se,

namesto na principih brutalne moči in sile, ustanavlja na temeljih razuma in splošnega

prava, kot izraza splošne volje.

Aristotel v svojem znamenitem delu Politika omenja idejo o vladavini zakona (nomos -

red, načelo, pravilo, kot temelj polisa – mesto, država v starem veku), ki je podprta z

avtoriteto Božjega izvora oz. avtoriteto (raz)uma (Gaspari,1991: 1318).

Platon v Državi izhaja iz stališča, da se idealnim vladarjem ni potrebno naslanjati na

pravo, da bi pravično vladali. V Zakonih pa omenja vladavino ljudi in vladavino zakona

(Šarčević,1989: 412).

Iz Ciceronovih teorij sta izhajala Avguštin in Tomaž Akvinski, ki sta poudarjala, da civilno

pravo sestavljajo civilni zakoni, ki zavzemajo po hierarhiji zakonov šele četrto mesto za

Božjimi, odkritimi, zakritimi ter naravnimi zakoni.

Moderni vidiki tega »antropološkega impulza« imajo svoje začetke v naravnopravnih

izhodiščih, oblikovanih ob, med in po začetkih meščanskih revolucij, na humanistično -

racionalni podlagi in na vrednotah klasičnega liberalizma v boju zoper absolutizem. V

svojem začetku pomenijo svojevrsten teoretičen kompromis med naravopravno idejo

svobode in med idejo državne suverenosti, oblikovane na podlagi tradicionalno –

konservativnega sosledja avtoritete od Boga, monarha do posvečenega državnega razloga,

vsemogočnega in vseobsegajočega raison d´etat.3 (Gaspari, 1991: 1318).

Vse močnejše meščanstvo zoperstavi pojem pravne države takratni absolutistični policijski

državi. Osrednji namen absolutistične države je bila skrb za dobrobit posameznika, ki je

poleg zaščite javne varnosti in reda je zajemala tudi telesno in duhovno dobro vsakega

posameznika. Tako je posameznik postal objekt delovanja države, ki naj bi služila njegovi

3 Še vedno obstajajo kot ideje: o delitvi oblasti, o družbeni pogodbi, o človekovih pravicah, o neodvisnosti in samostojnosti sodstva… Ideje, ki so svojo socialno realizacijo dobile šele s prevlado liberalnega meščanstva.

9

dobrobiti, in obenem, v ta namen dopuščala tudi brezmejno poseganje. Liberalna pravna

država je tej prisilni državi blagostanja nasprotovala s tezo, da naj človek ne bi bil podrejen

suverenu postavljenemu po Božji volji in njegovi volji, temveč pravični zakonitosti.

Meščan je zahteval avtonomijo, tj.osvobajanje izpod tutorstva države. Po naravi naj bi

pripadale državljanu temeljne pravice (osebna svoboda, svoboda veroizpovedi, svoboda

mišljenja, svoboda združevanja, privatna lastnina), s pomočjo katerih bi se lahko branil

pred državnimi posegi (Politološki rječnik Država i politika, 2001: 342).

Najmočnejši instrumenti za zagotavljanje svobode pa so razmejevanje in uravnavanje

sil/moči (Locke/Montesquieu), prvenstveno pa splošni zakoni, katerim je podrejena tudi

država.

Vsebina zakona bi morala, po Kantovi teoriji prava, izhajati iz načela teorije države, ki

zagovarja razumevanje države kot »skupnosti ljudi podrejenih samo pravnim zakonom«.

Izhodišče pravne države s stališča zgodovine ideje je zahtevalo avtonomijo posameznika,

ki ne želi biti več podložnik ampak državljan. Državne namere se tako omejujejo na

področje prava, dobrobit posameznika pa je sedaj njegova stvar, in ne več stvar države.

Namere, da se svoboščine posameznika razširijo ter omeji vplive države, so odgovarjale

predvsem potrebam gospodarstva in industrializacije (utemeljeni na načelu delitve oblasti),

ki so v 19.stoletju vse bolj in bolj prihajale v ospredje. Pravna država, ki opisuje in omejuje

cilj in vsebino državne aktivnosti, ni po tem izvornem razumevanju samo posebna oblika

države in oblika oblasti, temveč posebna vrsta države, ostro ločena od absolutizma.

Politično utemeljena pravica svobode, ki je vključena tudi v besedila pisanih ustav, bi

morala postati odločilna tudi za odnos med državo in državljanom v vsakodnevnem

življenju. S tem dejanjem pa prihaja v ospredje vloga uprave; gre za administrativno

področje v katerem bi se tako pridobljene svoboščine morale uresničevati. Pojem pravna

država se tako koncentrira – oži – na zakonitost uprave. Pravna država je po Mayerju

»država dobro usklajenega upravnega prava« (Politološki rječnik Država i politika,2001:

343).

Pravna država se ne poistoveti s ciljem in vsebino države, temveč, kot zatrjuje Stahl

»usmerja na način, na kateri bi se morala ta vsebina in lastnosti uresničevati«.

10

Po tem pojmovanju pravna država ni več samostojna država, ampak samo opisuje poseben

način delovanja države. Formalni pojem pravne države, ki je prevladoval do konca

Weimarske republike, je utemeljen na prepričanju v nepogrešljivost Rousseau-jeve

»volonté générale«. Če je večinska volja naroda, ki je postal zakonodajalec, sprejeta kot

dobra in pravična, je dovolj opredeliti obliko in postopek, na kakšen način se bo ta volja

uresničila. Pod temi pogoji je na vsak zakon, neodvisno od njegove vsebine, potrebno

gledati kot na obvezo. Vsemogočen konsenz večine vodi k vrednostnemu relativizmu, z

druge strani pa varuje enotnost državne tvorbe volje. Socialno in svetovnonazorsko

gledano, družba ni več homogena, ker se ne more več sporazumevati glede dogovorjenih

vrednot in se zato zateka k obveznosti večinske odločitve. Ne glede na njeno pravilnost. Na

ta način se pravna država reducira na svoje formalne vsebine. Vsebinsko lahko postane

totalitarna. Izkušnje Weimarske Republike, predvsem pa nacionalsocialistične diktature, so

pokazale, da vezanje državne aktivnosti na določene oblike in postopke ni zadostno

jamstvo za brezhibnost in uresničevanje prava (Politološki rječnik Država i politika,2001:

343).

O sodobni ideji pravne države lahko govorimo šele ob koncu 19. in začetku 20.stoletja, ko

se termin prvič pojavi v nemški politično-pravni teoriji ter teoriji konstitucionalizma. Zato

je na nek način razumljivo, da se pri Robertu von Mohlu, enemu izmed začetnikov oziroma

utemeljiteljev pojma pravne države, pojavlja nedorečenost v pravilnosti naziva.

Pravna država ni povsem ustrezen naziv, saj je samo polovica dejavnosti te vrste države.

Morala bi se imenovati pravna in policijska država (Gaspari,1991: 1318).

Kanduč omenja kot najprimernejšo oznako pojem pravične družbe (Kanduč,1994: 69),

Šarčević pa naziv država razuma (Šarčević,1989: 418).

Taka nedoslednost ni le začetna zadrega pomiritve dveh idej – liberalne s konzervativno

avtoritarno. Značilna je za celotno zgodovino razvoja ideje o pravni državi. V celotnem

procesu je moč zaznati nihanje med pravno formalnimi značilnostmi pravne države in

vsebino prava te države, torej med formalnimi in materialnimi značilnostmi pravne države

oziroma drugače povedano, med vezanostjo države na pravo ob zanemarjanju vsebine tega

prava ali med vezanostjo države na pravo ob poudarjanju kakovostnih značilnosti tega

prava (Gaspari,1991: 1319).

11

2.1. Materialno in formalno pojmovanje pravne države

Kadar govorimo o nazivu pravne države, moramo omeniti, da izvira iz nemškega

kulturnega kroga – predvsem iz nemške filozofije države in pravne teorije ter teorije

nemškega konstitucionalizma. Pomembne elemente teorije pravne države, vendar ne tudi

sam pojem, je moč zaslediti v Kantovi teoriji prava, v zgodnji filozofiji Fichteja in v delu

Wilhelna von Humbolta (Gaspari,1991: 1319).

Pri analizi razvoja pojma pravna država je potrebno omeniti vidnejše predstavnike nemške

teorije iz XIX. stoletja, ki so bistveno pripomogli k definiranju samega pojma. Robert von

Mohl opredeljuje pojem pravne države na podlagi materialne koncepcije – na podlagi

njenih vsebinskih kvalitet. Friderich Julius Stahl opredeljuje pojem na temeljnih formalnih

značilnosti delovanja države oziroma na podlagi formalne koncepcije, Otto Bahr pa

izpostavlja identiteto države in prava, formalnopravno opredeljevanje pravne države ter

neodvisnost pravosodja. Rudolf von Gneist zagovarja idejo, da je sodni nadzor nad

zakonitostjo delovanja uprave temelj, ki omogoča eksistenco pravne države. Sledita mu še

Richard Thoma, po katerem temelji pravna država na dveh temeljnih idejah – na

ustavnopravni delitvi funkcij, kjer je uprava vezana na zakon ter na trdnem sodnem

nadzoru države in njenih uradnikov in Otto Mayer, zagovornik pravne države, kot države

dobro urejenega upravnega prava.

Za potrebe razumevanja razlik med materialnim in formalnim pojmovanjem pravne države

bom podrobneje opisala teorije, katerih avtorja sta Robert von Mohl in Friderich Julius

Stahl.

2.1.1. Robert von Mohl

V teoriji nemškega misleca Roberta von Mohla je pojem pravne države definiran s

pomočjo nekaterih elementov: enakost pred zakonom, dostopnost javnih služb za vse

sposobne in kompetentne državljane, osebna svoboda, svoboda mišljenja, religije ter

svoboda spremembe kraja bivanja. To materialno pojmovanje pravne države predstavlja

vrhunec zgodnje materialne teorije pravne države.

12

Pravna država je v tem smislu definirana kot tip države, katere primarna naloga je

zagotavljanje svobode posamezniku, državljanu4. Lahko bi dejali, da je pojem pravne

države v von Mohlovi teoriji skoncentriran skoraj na sam pojem svobode – kar štejmo za

eno izmed slabosti omenjene teorije. Bistvo svobode, ki je definirana na liberalističen

način, je omejevanje državne oblasti.

Liberalizem pa je že od samega začetka poudarjal antietatistično orientiranost, ki jo

zasledimo tudi v teoriji Roberta von Mohla. Njegovo pojmovanje svobode je usmerjeno

najprej v personifikacijo osebne svobode (prepoved dominacije nad posameznikom,

možnost samo-uresničevanja), kasneje pa še svobodo mišljenja, mesta bivanja….

Poudariti je potrebno, da je von Mohl v teoriji omenjeni princip svobode omejil s

suverenom, ki je v tem primeru državna oblast, kar lahko opazimo v koncepciji o

»posebnih pravicah državne oblasti«. Če poenostavim, državna oblast predvideva »ustavno

poslušnost« in pri tem ji pripada pravica do uporabe vseh sredstev, ki so potrebna za

dosego cilja. Ta posebna sredstva pa so podlaga za suvereno - iracionalno delovanje, ki pa

ni zakonsko, temveč vodeno z individualno voljo. To pa je nedvomno rezultat

kompromisa, ki je zamenjal naravnopravne postulate. Kompromis je v materialnem pojmu

pravne države opredeljen kot zveza med pravnimi in policijskimi funkcijami države. Od

tod izhajajo tudi dvomi v pravilno pojmovanje »Rechtstaat«, ki po von Mohlovem mnenju

označuje samo del aktivnosti te vrste države. Definicja, ki jo predlaga je »pravna in

policijska država« oz. država razuma (Šarčević,1989).

Tako pojmovanje je nedvoumno posledica duha nekega novega obdobja, osredotočenega

okrog zahteve po svobodi ter usmerjenega v specifično pojmovanje prava. Pravo, kot

naravnopravna norma, ki se prenaša v dominantno absolutistično družbeno ureditev.

Ob tem naj še omenim, da je von Mohl zagovarjal nedeljivost oblasti – »oblast je

nedeljiva, večna, vseobča in neodgovorna« (Šarčević,1989: 418). Taka trditev je seveda

nesprejemljiva za kasnejše formalno pojmovanje pravne države. Po drugi strani, pa je

njegovo pojmovanje zakona značilno za novodobno liberalno miselnost.

4 Pravna država ne more imeti drugega cilja kot to, da skupno življenje naroda ureja tako, da ima vsak član družbe možnost in podporo v svobodnem in vsestranskem izkoriščanju svojih moči (Šarčević,1989:417).

13

2.1.2. Friderich Julius Stahl

Kot protiutež materialnemu pojmovanju pravne države, ki jo je zagovarjal Robert von

Mohl, stoji formalno pojmovanje pravne države Fridericha Juliusa Stahla na težišču, ki je

postavljeno na formalno stran državnega delovanja, natančneje na formo - obliko, v kateri

se lahko izvaja državna oblast.

Teoretična substanca Stahlovega pojma pravne države je jasno distancirana od cilja in

vsebine. Njeno bistvo je v formi izvrševanja državne oblasti, ki naj bi bila pravno

regulirana oziroma določena s pravom. To lahko razberemo iz definicije pravne države, ki

je zaznamovala novo poglavje v pojmovanju pravne države: »Država mora biti pravna

država, to je znak in razvojna usmeritev nove dobe. S pomočjo prava mora država

natančno določiti poti in meje svojega delovanja, prav tako pa tudi svobodno sfero svojih

državljanov, obenem pa mora uresničevati moralne ideje na strani države. To pa ne

predstavlja sam cilj in vsebino države, ampak karakter na kateri bo država uresničevala ta

cilj in vsebino« (Šarčević,1989: 420).

Nova doba pravne države se je pričela s teorijo Fridericha Juliusa Stahla, nadaljevala pa v

delih Otta Bähra in Rudolfa von Gneista. Bistvo pravne države tako ni več v naddržavnem

pravu, ampak v obliki državnega delovanja. V tem kontakstu lahko označimo Stahlovo

definicijo kot »rodni list« moderne pravne države (Šarčević,1989: 420).

14

3. OPREDELITVE POJMA PRAVNA DRŽAVA

3.1. Pozitivni postulati pravne države

Po dosedanjih ugotovitvah lahko trdimo, da je pravna država izredno pester pojem, ki ga

lahko definiramo na podlagi pozitivnih oziroma konstruktivnih ali negativnih načel/

predpostavk.

Za pravno teorijo predstavlja pravna država v prvi vrsti vladavino zakona in zagotovitev

človekovih pravic in svoboščin. V tem smislu izhaja pravo iz materialno – formalnega

pojmovanja pravne države, ki želi vzpostaviti ravnovesje med pravnim sistemom, kot

izrazom suverene oblasti, na eni strani in posamezniki ter gospodarskimi in drugimi

subjekti na drugi strani. Za politično teorijo predstavlja pravna država vzpostavitev delitve

in medsebojne uravnoteženosti posameznih vej državne oblasti. Tu se poskuša razrešiti

tudi vprašanje demokracije, pri čemer se izrazito izpostavlja načelo primata zakonodajne

veje oblasti nad upravno in sodno ter načelo zagotovitve mehanizmov političnega

pluralizma. Z ekonomskega vidika pa je pravna država organizacijska shema svobodnega

trga, ki deluje po sistemu konkurence subjektov, dobrin itd. V tem smislu je pravna država

nevtralni državni mehanizem, ki omogoča predvidljivost tržnega prometa ter zagotavlja

druge vrednote, ki so za takšen promet bistvenega pomena (npr.avtonomija strank, zasebna

lastnina, svoboda podjetništva itd.) (Cerar,1994: 434).

Profesor Stern (Šinkovec,1992:375) je opredelil pravno državo: »Pravna državnost pomeni

izvajanje državne oblasti na podlagi zakonov, skladnih z ustavo, z namenom, da

zagotavljajo svobodo, pravičnost in pravno varnost«. V zvezi s tem načelom se je največ

razpravljajo o pravnem redu, o ustavnosti in zakonitosti ter vezanosti izvršilne veje oblasti

in sodstva na zakon. Kasneje se je začelo poudarjati tudi načelo delitve oblasti in s tem

povezano neodvisnost sodstva ter zmanjševanje možnosti, da bi bila izvršni oblasti in

upravi dana možnost zakonodajne funkcije. V zvezi z zakoni se je poudarjala njihova

splošnost, abstraktnost, prepoved individualnih rešitev v zakonu, obenem pa se je tudi

varovalo načelo enakosti pred zakonom.

V pravni državi je močno v ospredju tudi interes za zagotavljanje svoboščin in pravic ter

vzpostavljanje ustreznega mehanizma nadzora.

15

Profesor Mayer (Šinkovec,1992: 375) omenja, da gre pri pravni državi v prvi vrsti za

pojmovanje države, v kateri je pravni red vsebinsko relativno določen in vgrajen

instrumentarij, ki zagotavlja spoštovanje predpisov. Natančno morajo biti določene pravice

in obveznosti posameznikov, kajti le to zagotavlja ločenost pravne države od policijske.

Pravna država mora biti ustavna, ustava mora vsebovati norme, ki urejajo sprejem

zakonov. Poleg tega mora biti zakonita država, to je država, ki ima norme, ki posamezniku

predpisujejo ravnanje in v primeru nespoštovanja le-teh, država lahko uveljavlja prisilo.

Definirani in določeni so tudi organi za izvajanje prisile, obenem pa mora država varovati

pravice in zato morajo biti določene tudi ustrezne institucije. Načelo pravne države se

odraža tudi v preizkušanju upravnih aktov glede skladnosti z ustavo in zakoni, vezanost

delovanja vseh državnih organov na zakone ter skladnost zakonov in drugih splošnih aktov

z ustavo. Na ta način se uveljavlja načelo legalitete.

Profesor Adamowich (Šinkovec,1992: 376) trdi, da je pravna država možna takrat, ko so

zagotovljeni: pravna varnost, demokratično sprejemanje zakonov, delitev oblasti, obstoj in

jamčenje temeljnih pravic in svoboščin in nadzorni organi za vzdrževanje pravnega reda.

Maunz (Cerar,1994: 434) navaja temeljne in nujne elemente pravne države:

a) delitev oblasti;

b) varovanje osebnih svoboščin;

c) načelo, da zakone sprejema parlament, ki ga izvoli ljudstvo skladno z

demokratičnimi načeli;

d) podrejenost izvršilne oblasti in sodstva zakonu – pri tem gre tudi za prednost

zakonov, za dejstvo, da je določena materija pridržana le zakonodajnemu urejanju,

da obe veji oblasti spoštujeta ustavo in pravo, da vse to preveva pravičnost h kateri

sodi tudi vprašanje načela primernosti zakona glede na njegov namen;

e) omejeno, predvidljivo in merljivo ravnanje države do državljanov. Podprincipi tega

načela so:

• pravna varnost

• načelo zaupanja v veljavnost in trajnost zakona

• prepoved retroaktivnega delovanja zakona ter podzakonskih predpisov

• načelo jasnosti zakonov

• prepoved uporabe ukrepov, ki presegajo namen zakona

16

• razvit sistem sodstva in njegova neodvisnost

• možnost sodnega nadzora upravnih odločb

• ustavna pritožba zoper sodne odločbe

• načeli nullum crimen sine lege, nulla poena sine lege5

Takšen pregled prvin pravne države bi bilo mogoče še dopolnjevati in notranje

diferencirati, vendar nam že ta pregled nazorno predstavlja glavne postavke obravnavanega

pojma.

Lahko bi dejali, da pojem pravna država opredeljuje državo v kateri je zagotovljena

formalna zakonitost in pravna enakost državljanov. Kot nasprotje pravni državi stoji

policijska država, kjer dejavnost organov ni določena z ustreznimi splošnimi akti.

Dandanes poznavanje in relativni konsenz o temeljni postavkah pravne države nista več

vprašljiva, pač pa je pri nas in tudi v drugih državah, kjer je pravna država že dlje časa

priznana in uveljavljena kategorija, mogoče zaznati nezadostno ozaveščenost glede

odločilnega pomena predpostavk pravne države.

Pravna država je kot pojmovna shema prilagojena le določenemu tipu družbe, zaradi česar

jo je mogoče ohranjati le, dokler se ta družba oziroma njeni podsistemi bistveno ne

spremenijo. Če je družbeno dogajanje usmerjeno v negativno smer, potem je ogrodje

pravne države koristna zavora, ki preprečuje ali vsaj upočasnjuje takšen razvoj. Če pa je

družbeno dogajanje pozitivno za individualni razvoj posameznika in skupnosti, je smiselno

načela in pravila pravne države kot takšna temu prilagoditi.

3.1. Negativni postulati pravne države

Že v uvodu velja omeniti, da je pojem pravne države prilagojen določenemu vrednostnemu

sistemu in načinu življenja. Številna okolja pojma pravna država ne poznajo ne v praksi

niti ne udejanjajo njegovih principov. To trditev lahko ponazorimo z navedbo nekaterih

5 Nullum crimen sine lege (núlum krímen síne lége). Ni kaznivega dejanja (zločina) brez zakona (tj. kaznivo je le to, kar zakon določa kot kaznivo dejanje) (Banič, 1990: 216).

17

negativnih načel pravne države, ki so prisotni v številnih svetovnih okoljih. Po D.Basti

(Basta v Cerar,1994: 435) pravna država ni in ne more biti država:

a) v kateri obstoji enostrankarski sistem;

b) ki temelji na enotnosti in ne na delitvi oblasti;

c) v kateri obstoji pravna negotovost;

d) ki udejanja revolucionarno zakonitost in diskrecionarnost;

e) v kateri prevladuje politična in duhovna netoleranca;

f) v kateri je pravo v službi tekoče politike;

g) v kateri se zakoni le redko ali pa nikoli ne sklicujejo na pravičnost;

h) ki gospodarsko delovanje postavlja pod svoje neuko tutorstvo;

i) v kateri vlada kakršnakoli oblika diktature;

j) v kateri se ne spoštujejo javne pravice posameznikov;

k) ki izključno uveljavlja »državni razlog«, oziroma tega razloga, tam kjer bi ga

morala sploh ne upošteva;

l) v kateri lahko upravna oblast deluje proti načelu ali mimo načela zakonitosti;

m) v kateri velja načelo, da je prepovedano vse, kar ni z zakonom dovoljeno;

n) v kateri lahko sleherna zadeva postane predmet pozitivnega prava, oziroma kjer

lahko vlada pravni nihilizem in se ignorira naravno pravo.

Če na soglašamo z navedenimi negativnimi vidiki pravne države, lahko ugotovimo, da

obstajajo v svetu številne države, v katerih ti vidiki prevladujejo. Če pa k tem državam

prištejemo še številne skupnosti, ki živijo na preprost, tradicionalen način, lahko

ugotovimo, da veliko število svetovnega prebivalstva dejansko ne živi v okvirih pravne

države.

18

4. TEORIJE PRAVNE DRŽAVE

Teorija pravne države predstavlja nekakšen zgodovinski, dinamičen in večplasten teorijski

sistem, ki se zaradi svoje mnogopojavnosti in socialno – funkcionalne obremenjenosti

mnogokrat ne more izpeljati kot enoten teorijski model oziroma univerzalna pravna šola. V

ta namen srečamo v teoriji pravne države konstruiranje nekaterih teoretskih paradigem, ki

idejo o vladavini zakonov jemljejo kot bistveno pravno-državno konstanto in jo izpeljujejo

iz osebnih socialno-vrednostnih okvirjev, ki vključujejo svojevrstno konceptualizacijo

strukturnih elementov pravne države (zakon, državna oblast, suverenost).

Nanašajoč se na konceptualizacijo teorije o pravni državi kot teorije o vladavini zakona,

lahko navedemo štiri teoretske paradigme: racionalno – individualistično, iracionalno –

konzervativno, mešano in kritično – marksistično paradigmo. Kriterij za

konceprtualizacijo sta predvsem teoretična reinterpretacija socialnih vrednosti ter uporaba

temeljnih pojmov teorije pravne države (zakon, državna oblast, suverenost)

(Šarčević,1990: 419).

4.1. Racionalno – individualistična paradigma

Racionalno – teoretični paradigmi pripada posebno mesto. Iz njenih filozofskih okvirov je

namreč izpeljan teoretski substrat, ki še danes determinira osnovne elemente za

razumevanje pravne države. Na racionalno – individualistično teorijo se sklicujejo vsi

pomembnejši tokovi pravno – državnega mišljenja, kar vodi v ponovno aktualizacijo. In to

celo v doktrinah, ki so zavračale liberalno – individualistične težnje.

Temeljne vrednote racionalno – individualistične teorije so svoboden, samostojen

posameznik, človeško dostojanstvo, pravna varnost in enakost pred zakonom, privatna

lastnina, pravica ugovora, svoboda veroizpovedi ter svobodno izražanje političnega

prepričanja. Dopolnjeni seznami temeljnih vrednot racionalno – individualistične teorije

so zajeti tudi v deklaracijah in ustavnih aktih liberalnega meščanstva, ki tvorijo ustavno

zgodovino Združenih držav Amerike, Francije in Nemčije od 17. do konca 19.stoletja

(deklaracije o pravicah človeka in državljana).

19

Temeljne kategorije (zakon, državna oblast, suverenost) imajo v okviru racionalno –

individualistične paradigme funkcijo obrambe temeljnih vrednot. V tem smislu je pravna

državnost zasnovana kot vladavina zakonskega prava, utemeljenega na zakonih, za katere

velja da so splošni (veljajo za vse na enak način), abstraktni (nanašajo se na nedoločeno

število primerov in oseb), neretroaktivni (ne veljajo za nazaj), iracionalni (kolektivni um

skupnosti, ki se uveljavlja preko izbranih predstavnikov). Državna oblast je oblast

abstinence, ki lahko svojo aktivnost razvija samo do meje, ki je na eni strani določena s

temeljnimi pravicami posameznika, na drugi strani pa s parlamentarnim zakonom. Državna

oblast je razdeljena tako, da zakonodajni veji oblasti pripada primat nad upravo in

sodstvom. Suverenost pripada ljudstvu, kar na nek način »humanizira« državno oblast in

predstavlja trden državno – organizacijski princip ter normativno vodilo. Ideal predstavlja

vzpostavljanje identitete med vladajočimi in vladanimi, med ljudstvom in državnim vrhom,

predvsem z mehanizmi predstavniške demokracije (Šarčević,1990: 420).

Teoretsko podlago racionalno – individualistične paradigme zasledimo predvsem v

naravnopravnih doktrinah. Iz te tradicije se temeljne kategorije pravne države povezujejo z

ustavo, parlamentarno republiko in predstavniško demokracijo6.

Racionalno – individualistična paradigma po svoji naravi ustreza določenim socialno –

ekonomskim ciljem: zaščititi posameznika in privatno lastnino pred samovoljo nosilcev

oblasti, ohranitev liberalne ekonomske ureditve in vzpostavljanju formalne enakosti in

enakopravnosti države in državljanov.

Ta paradigma vidi v pravni državi vseobsežen, racionalen politično – pravni sistem, kjer so

sfere svobode jasno določene in priznane. Racionalno – individualistično paradigmo je

mogoče zaslediti predvsem v zgodnje - liberalnih delih Humbolodta, Fichteja in Kanta in

liberalnih delih o teoriji pravne države, ki pripadajo Rottecku, Bähru in ostalim (Resman,

1995: 17)

6 Ustavnost se identificira s pravno državnostjo, le ta pa z demokracijo. Iz tega izhaja trdno prepričanje, da demokracija in pravna država nista nasprotni, temveč medsebojno pogojeni kategoriji.

20

4.2. Iracionalno - konzervativna paradigma

Iracionalno – konzervativna paradigma poudarja enake temeljne vrednote kot racionalno –

individualistična; svobodo, pravico in varnost. Od predhodne paradigme pa se razlikuje po

tem, da vrednote (svoboda, pravica, varnost) služijo interesom vladajočim. Zakonsko

jamstvo za svobodo, dostojanstvo, pravno varnost in lastništvo so torej temeljne vrednote

skupnosti, vendar samo v takem pomenu, kot jim ga narekuje Bog oz. božja volja. Ta

paradigma predstavlja oporo ureditvi, ki temelji na volji in zahtevah enega, za kritično

mišljenje nedostopnega, absoluta. Iracionalno – konzervativna paradigma se opira na

večno in nespremenljivo hierarhijo, na državo, ki je popolnoma ločena od posameznika in

je nad njim. Taka država dopušča svobodo, pravico ali varnost, vendar izključno kot

ponižno poslušnost večne volje državnega vrha. Odtod izvira avtoriteta državne oblasti,

stanovska pripadnost, vsemogočna božja volja ter združitev med subjekti »edinstvene

najvišje osebnosti« (Bog – kralj – oblast). Zakon je enak volji suverena, državna oblast in

suveren sta eno, večno, vseobsegajoče in neomejeno.

Iracionalno – konzervativna paradigma izhaja iz miselnih tokov učenja o državnem

mehanizmu in o moralnem kraljestvu, iz religioznega misticizma in pravnega

decizionizma. Kot pravna država je razumljena vsaka država, ki priznava splošno

pozitivno pravo, ob tem pa izvor in cilj zakonov ni pomemben (Resman, 1995: 18)

Ta paradigma vidi v pravni državi možnost antiracionalistične avtoritete, ki državljansko

svobodo podreja suverenemu delovanju individualne volje. Takšen model države najdemo

v številnih evropskih absolutističnih monarhijah, povsem kompetenten pa je tudi za

avtoritarne države, kot sta npr. fašistična ali boljševiška diktatura.

Iracionalno – konzervativna paradigma se najjasneje formulirana v teoriji države, ki je

nastala v okvirih evropskega konzervativizma. Povezovanje pravne državnosti in

monarhije je v svojih filozofskih delih najbolje opisal Friderich Julius Stahl

(Šarčević,1990: 420).

4.3. Mešana paradigma

Mešana paradigma želi povezati elemente racionalno – individualistične in iracionalno –

konzervativne paradigme in jih združiti v eno samo teorijo o pravni državnosti.

21

V vrednostni sistem mešane paradigme spadajo tiste vrednosti racionalno –

individualistične teorije pravne države, ki poudarjajo najvišje dobro posameznika, privatno

lastništvo in nasledstveno pravo, javnost, pravico in pravno varnost. Te vrednote pa

omejuje celost kolektiva, kateremu je posameznik podrejen. Kolektiv je poosebljen v

državnih ustanovah. Svoboda in ostale vrednote so tako podrejene splošnim skupnim ali

državnim ciljem (vrednote se priznavajo, vendar niso nedotakljive). Država je torej tista

vrednota, ki ima prednost pred posameznikom in pred družbo (Resman, 1995: 19).

Temeljne kategorije mešane paradigme želijo povezati vrednosti prej omenjenih

paradigem. Tako kategorija zakona nosi vrednost splošnosti, abstraktnosti in

neretroaktivnosti. Racionalnost je nepopolno razumljena, saj izhaja iz združevanja

individualne in državne volje, ki v individualni volji vidi končnega arbitra. Državna oblast

je enotna in ima svoje meje le v pozitivnem pravu. Suverenost je utelešena v državnem

poglavarju, ki pooseblja državno suverenost, kar lahko označimo kot fikcijo, kajti

suverenost ne izhaja iz ljudstva temveč iz državnega vrha.

Vse zgoraj navedeno izhaja iz teorije o suverenem državnem organizmu, v kombinaciji z

anti-individualizmom, kot centralni motiv pa se kaže prevlada zakonov nad upravo in

sodstvom.

Integralni elementi te paradigme so ustava in zakoni, sama demokracija pa se nanaša na

pravico izbora narodnega predstavništva, ki sodeluje pri ustvarjanju zakonov. Odgovornost

države, ki je v mešani paradigmi konstitutivni element pravne države, se omejuje predvsem

na nadziranje državne uprave oziroma ministrstev preko narodnega predstavništva. V

mešani teoriji so javnopravna pooblastila države ustavna kategorija, s katero se narodno

predstavništvo enači z državno upravo v tistih aspektih, ki pripadajo zakonodajni funkciji.

Teoretično podlago za omenjeno paradigmo lahko zasledimo v teoriji pravne države

Roberta von Mohla in Rudolfa Gneista.

4.4. Kritično – marksistična paradigma

Teoretska paradigma nezaupanja do kateregakoli modela pravne države, v kritično –

marksistični teoriji, izhaja iz filozofskega okvira marksizma. Njen prispevek k teoriji

pravne države ne moremo ocenjevati na osnovi razvijanja posebnega vrednostnega sistema

22

ali temeljnih kategorij pravne države, temveč na osnovi specifičnega metodološkega

odnosa do tega fenomena. Marksizem je tako kritika in dialektika, motiv, h kateremu se

vračajo teoretiki, pa je posameznik – odtujen, izkoriščan, razreden.

Teorija pristopa k pravni državi na dva načina: kritično nezaupljivo – vsi elementi pravne

državnosti in vrednostni sistem so orodje vladajočega razreda nad brezpravnim razredom

(buržoazija nad proletariatom) in spoštljivo – pravna država ščiti posameznika pred

svojevoljnostjo razredne oblasti – uvaja humanistični ethos ( Šarčevič,1990: 422).

V okviru paradigme je nujno razumevanje kategorije zakonov ali državne oblasti v sistemu

ekonomskih in proizvodnih odnosov. Ortodoksni marksizem zagovarja, da je zakon volja

vladajočega ekonomskega razreda, državna oblast je aparat vladajočega razreda,

suverenost pa je na strani ekonomsko – dominantnega razreda.

Spremljevalec kritično – marksistične paradigme je kritičen odnos do elementov pravne

države – metodološko se pravne forme ne morejo razumeti brez vpogleda v socialno –

ekonomski substrat. Popolno sliko pa lahko dobimo samo z dialektičnim razumevanjem

njihove socialne funkcije. To je prispevek k razumevanju pravne državnosti, ker omogoča

konceptualizacijo integralne teorije pravne države kot kompleksne socialne teorije

(Šarčević,1990: 422).

4.5. Povzetek: Univerzalna, materialno – formalna paradigma

V nemških znanstvenih krogih se teorija pravne države pojavlja kot nekakšen zgodovinski

produkt socialnega kompromisa med absolutistično monarhijo in liberalnim meščanstvom.

Njeno bistvo lahko razdelimo v štiri teoretične modele. Vsak model ustreza določenemu

idejnemu krogu, ki izhaja iz različnih političnih, ekonomskih ali kulturnih predpostavk.

Racionalno – individualistična paradigma je teorija razsvetljenega liberalizma in

ekonomske konkurence, iracionalno – konzervativna paradigma je teorija monarhične

reakcije in konzervativnih sil, ki se zavzemajo za fevdalno restavracijo, mešana paradigma

je teorija konstitucionalizma, ki ponazarja specifično nemški kompromis med monarhijo in

ekonomskim liberalizmom, katerega rešitev je pripeljala do konstitucionalne monarhije,

kritično – marksistična paradigma je teorija revolucionarnega proletariata, ki se oblikuje v

okolju razvitega kapitalizma (Šarčević,1990: 424).

23

Če vse zgoraj omenjene modele osvobodimo različnih gospodarskih interesov, odnosov v

državni oblasti ter političnih odnosov, lahko izluščimo dva pomembna elementa, kot

univerzalno vsebino vsake izmed paradigem: element vrednot(e) in element institucionalno

– formalne realizacije teh vrednot. To lahko združimo v teoretski substrat, s pomočjo

katerega oblikujemo koncept pravne države – kot dialektično enotnost vsebine in oblike.

Tako je teorija pravne države v materialnem smislu teorija socialnih vrednot, v formalnem

smislu pa je to teorija o načinu zaščite vrednot pred zlorabo, ki državno oblast

instrumentira v organ prava oziroma zakona. Povezava obeh elementov tako daje smiselni

rezultat – teorijo pravne države.

a) Materialni elementi teorije pravne države:

Materialne elemente lahko pojmujemo tudi kot vrednote, o katerih obstaja globalni

družbeni konsenz, kot o nečem najvišjem in nedotakljivem. Pravno - državni sistem

vrednot se začne z naravnopravnimi doktrinami in liberalnimi revolucijami, vendar dobi

smisel šele v okviru kontekstualnih tokov določenih teoretičnih modelov in glede na

socialne skupine, ki ga zastopajo (Šarčević,1990: 424).

V materialnem smislu je torej teorija pravne države konsenzualno – teoretična uporaba in

hierarhičnost socialnih vrednot.

Ključne kategorije so: svoboda, ki je svoboda za posameznika. Je pravno – negativna

(zakonito ukrepanje in prepoved poseganja v privatno sfero brez podlage v pozitivnem

zakonu), ekonomska (nedotakljivost lastnine, pravica izbire poklica ali dela), politična

(pravica do združevanja in artikuliranja političnega interesa). Varnost je element svobode,

ki je definirana kot »omejena državna oblast«. Odgovornost v pravno-političnem smislu,

kot odgovornost vlade (kolektivna) in odgovornost ministrov (individualna), ter v etičnem

smislu, kot filozofija, ki delovanje vsakega posameznika postavlja v funkcijo umnega

upravljavca. Enakost je formalna – zakon velja za vse, tako za oblast kot za državljane.

Pravica izhaja iz principa enakosti, v smislu enakega delovanja oblasti v enakih situacijah

(Šarčević,1990: 425).

b) Formalni elementi teorije pravne države:

Formalna stran teoretske paradigme vključuje funkcionalno zaščito materialnih vrednot v

okviru institucionalizacije in formalnega ukrepanja državne oblasti v globalni družbi.

24

Lahko bi tudi dejali, da se z državno oblastjo, ki je vezana na pozitivno (racionalno,

splošno, neretroaktivno) pravo, vrši zaščita in posredovanje določenih vrednot v »socialni

substrat« države. V ta namen je državna oblast institucionalizirana in temelji in principih

delitve oblasti, zakonodaji, zakonitosti uprave in sodstva, predstavniški demokraciji itd.

(Šarčević,1990: 425).

V formalnem smislu so trije pomembni aspekti pravne državnosti: strukturni, funkcionalni

in institucionalni. Strukturni aspekt vključuje soobstoj posameznika, družbe in državne

oblasti po merilih prava. Pravo je kolektivni um skupnosti v katerega so prenesene

temeljne vrednote globalne družbe. Institucionalni aspekt je le nadgradnja prejšnjega,

strukturnega, aspekta in predstavlja institucionalno delitev državne oblasti. Funkcionalni

aspekt pa predstavlja oviro samovolji in iracionalnosti državne oblasti (Šarčević,1990:

426).

Tako prečiščena teorija pravne države je v uporabi še dandanes. Materialno – formalna

teoretska paradigma je namreč konstrukcija, ki se uporablja za aktualne državne modele

kot so: »rule of law«, »separation des pouvoirs« ali »due process of law«.

4.5.1. Fenomenološki minimum pravne državnosti

Med materialnimi in formalnimi elementi pravne države obstaja latentna napetost, ki pa

predstavlja produktiven teoretski rezultat. Vztrajanje zgolj na materialnih ali formalnih

elementih predstavlja onemogočanje pravne države kot civilizacijske pridobitve.

V teoriji pravne države obstaja določen temeljni substrat, ki ni bil nikdar resneje ogrožen.

Nanaša se na idejo, da državna oblast vzpostavlja meje, ki temeljijo na pravu, na tak način,

da bo le – ta delovala v dobro posameznika in skupnosti.

Materialistično – formalna paradigma predstavlja nekaj ključnih elementov, ki oblikujejo

t.i. fenomenološki minimum pravne državnosti:

a) Vladavina zakona je vladavina kolektivnega uma neke skupnosti. Le – ta temelji na

fikciji narodne suverenosti, na prevladi parlamentarne zakonodaje in delitvi oblasti,

ki institucionalizacijo uprave in sodstva podreja z mehanizmom odgovornosti

racionalnemu zakonu.

25

b) Splošnost zakonov predstavlja racionalnost v smislu predvidljivosti delovanja in

pravnih posledic.

c) Socialne vrednote so rezultat družbenega konsenza. V evropskem kulturnem krogu

je le-ta predstavljen kot konsenz o nedotakljivosti človekovih pravic.

d) Vladavina zakona ne more imeti poljubne vsebine. Omejena je s človekovimi

pravicami. Osnovne svoboščine predstavljajo vrednostni moment, ki, v smislu

pravne državnosti, ne sme biti ogrožen s pozitivnim pravom. Širjenje teh pravic

predstavlja višjo civilizacijsko stopnjo v teoriji in praksi pravne države

(Šarčević,1990: 427).

Če povzamemo zgoraj omenjeno, lahko trdimo, da navedeni postulati predstavljajo

tudi sodobno vsebino klasične teorije pravne države, čeprav opazimo, da se naštete

trditve ne ujemajo v celoti z navedenimi paradigmami.

Vsebina racionalno – individualistične paradigme se v največji meri ujema z elementi

pravne države, iracionalno – konzervativna pa se, v nasprotju s prejšnjo, predstavlja kot

civilizacijsko nesprejemljiva. Marksistična paradigma predstavlja »sredstvo« celotnega

znanstvenega spoznanja tega fenomena. Mešana paradigma se opredeljuje za

zgodovinsko nujnost, ki predstavlja prilagodljivost pravne države trenutnim političnim

potrebam.

V tem primeru bi lahko dejali, da je univerzalna teoretska paradigma pravne države

združitev racionalno – individualistične in kritično – marksistične teoretske paradigme

v skupno, kompleksno teorijo pravne države, ki marksistično dialektiko in kritiko

jemlje kot kriterij znanstvene resnice.

26

5. VLADAVINA PRAVA – NAČELO PRAVNE DRŽAVE

Zavzemajoč osrednje mesto v anglo-ameriški teoriji o politiki, pravu in državi je pojem

vladavine prava postal večpomenski, »odprt« pojem, ki dovoljuje raznotere interpretacije.

Rdeča nit, ki teče skozi te različne interpretacije, ima vedno pozitivno vrednostno

konotacijo - vsaka teoretična (re)konstrukcija vladavine prava izhaja iz predpostavke, da je

govora o nečem dobrem, o vrednoti sami po sebi.

Vladavina prava, v najširšem smislu, se nanaša na omejevanje oblasti – legitimna je samo

tista oblast, ki je omejena z namenom svojega obstoja. Temu političnemu omejevanju, ki je

v bistvu kompromis med načelom svobode in načelom ohranjanja državne oblasti, je

liberalizem, v določenem družbeno-zgodovinskem obdobju, dal pravno obliko.

V ožjem pomenu se pojem vladavine prava enači s temeljno osebno in politično pravico in

svobodo, ki nastajajo kot politično - pravni odraz pomembnosti privatne lastnine in

svobodne konkurence (Basta,1984: 113).

V sodobnem kontekstu, vladavine prava ne moremo več izenačevati samo z vladavino

zakona, temveč jo lahko primerjamo s političnim idealom o svobodi, ki je pravno

utemeljen.

5.1. Vsebina načela vladavine prava

Nanašajoč se na teorijo Alberta Venna Diceya, ki je zasnovana na temeljih angleškega in

ameriškega konstitucionalizma, in njegovo delo Ustavno pravo (»The law of the

Constitution« iz leta 1885) bi lahko opredelili vsebino načel vladavine prava kot:

a) vladavina prava v ožjem smislu zanika obstoj arbitrarnega odločanja organov

oblasti. Posameznik ne more biti kaznovan, dokler mu ni pred pristojnim

sodiščem in v okviru rednega postopka dokazano kršenje zakona, ki ga pravo

pozna. Tako vladavina prava nasprotuje sistemu oblasti, ki omogoča javnim

uslužbencem široka arbitrarna oz. diskrecijska pooblastila.

b) vladavina prava vključuje načelo pravne enakosti. Posameznik ni nad zakonom

temveč so vsi ljudje, ne glede na položaj ali premoženjsko stanje, podrejeni

(istemu) zakonu ter pristojnim sodiščem.

27

c) vladavina prava predstavlja tudi pravno varnost. Glede tega dejstva je potrebno

poudariti, da se v primerjavi s kontinentalnim pravom, kjer pomeni pravna

varnost predvsem zahtevo po predvidljivosti pravnih aktov, načelo pravne

varnosti v angloameriškem pravu istoveti z negativno individualno svobodo –

svobodo pred vmešavanjem kogarkoli, tudi politične oblasti, v zasebno sfero

posameznika (»freedom from interference«) (Cerar,1994: 438).

Dandanes je možno koncepcijo vladavine prava izraziti na bolj diferencirane načine.

Med pomembnejša načela te doktrine prištevamo:

a) vsi zakoni morajo biti predvidljivi, javni in jasni; retroaktivno delovanje

zakonov ni dopustno;

b) vsi zakoni morajo biti relativno stabilni;

c) ustvarjanje partikularnih zakonov mora temeljiti oziroma biti usmerjeno z

javnimi, stabilnimi, jasnimi in splošnimi pravili;

d) zagotovljena mora biti neodvisnost sodstva;

e) upoštevati je treba načela naravne pravičnosti;

f) sodišča so pristojna za pravno presojo uporabe pravnih predpisov in načel, da bi

le tako zagotovila njihovo skladnost s splošnim načelom vladavine prava;

g) sodišča naj bodo dostopna pravnim subjektom;

h) diskrecijsko postopanje policije in drugih organov prisile in pregona naj bo v

skladu z zakoni;

5.2. Vladavina prava in pravna država

Že sam poskus analize odnosa med tema dvema terminoma, nam jasno pokaže, da se

pojma ne razlikujeta samo terminološko. Izhajati je potrebno namreč iz predpostavke, da

imata vladavina prava in pravna država poleg niza skupnih tudi številne različne elemente

in da je sčasoma prihajalo do izrazitejšega oddaljevanja teh dveh pojmov.

Vladavina prava in pravna država imata skupno družbeno – ekonomsko in politično,

oziroma teoretično izhodišče – meščanstvo in liberalizem. V tem okviru oba termina

predstavljata pravno obliko liberalne države kot tipa države.

28

V kontekstu pravne oblike liberalne države, obe načeli poudarjata nedotakljivost avtoritete

prava in zakona. S tem uresničujeta načelo pravne varnosti, ki je že od samih začetkov

predstavljala pomemben element za meščansko ekonomijo – omogočala je namreč

predvidljivost, temeljni pogoj za socialno pravičnost. V tem primeru je imela država jasno

nalogo – ustvariti tak pravni red, ki bo zagotavljal izpolnjevanje dogovorov. To pomeni, da

morajo biti državni posegi v svobodo in lastnino jasni, brez možnosti retroaktivnega

delovanja. V svobodo in lastnino se lahko posega le z zakonom, ker je samo tak poseg

jasen, predvidljiv. Lahko bi dejali, da iz tega sledi, da imata obe načeli skupno ideološko

funkcijo (Basta,1984:114).

Vladavina prava in pravna država v prvi vrsti poudarjata načelo pravne enakosti – enakosti,

ki je v domeni prava, ki pa jo ne spremlja vedno tudi stvarna enakost - enakost v okviru

družbene stvarnosti. Zaradi tega načelo pravne enakosti temelji na načelu svobode, ki je

obenem tudi predpogoj njenega obstoja.

V anglo-sakonskem svetu je razvoj koncepcije vladavine prava (»rule of law«) izhajal iz

drugačnih temeljev in je bil tudi časovno daljši. Angleški pojem vladavine prava predvsem

ne upošteva države kot bistvenega soopredelilnega elementa, kar je značilno za nemški

pojem »Rechtstaat«. Zgodovinsko gledano je bila doktrina o vladavini prava v Angliji

prisotna že pred več stoletji, še posebej v kontekstu ideje naravnega prava in ideje o

omejevanju oblasti. Prvi pomembnejši izraz teh idej lahko v Angliji zasledimo že v

Bractonovem delu iz 13.stoletja, v katerem je zapisano, da kralj ne more biti podložen

nobenemu človeku, da pa se mora podrejati bogu in pravu, pri čemer ga pravo konstituira

kot kralja. V nadaljnjem razvoju se je angleško pravo izenačilo z občim pravom (»common

law«) in se tako tudi sekulariziralo (Cerar,1994: 438).

Prvotno razumevanje pravne države je bilo bližje vladavini prava, kot je danes. V obdobju

teoretičnega snovanja pravne države, je bilo v Angliji že razvito in uveljavljeno učenje o

vladavini prava. Nemški avtorji pa so se v večini naslanjali na Kantov kategorični

imperativ, ki poudarja, da deluj tako, da boš vodilo svojega ravnanja lahko povzdignil v

univerzalni naravni zakon, ko je bilo govora o temeljnih predpostavkah pravne države. Ta

poudarek je bil predstavljen, kot na nivo splošnega etičnega načela privedena osnovna

ideja vladavine prava, po kateri lahko samo splošna in abstraktna pravila omejujejo

svobodo posameznika (Basta,1984: 115).

29

Snovalci teorije pravne države so bili seznanjeni z anglo-ameriškim konstitucionalizmom

in so se nanj tudi opirali, ko so razvijali pojem pravne države. V tridesetih letih 19.stoletja

je prevladoval materialni pojem pravne države, ki je poudarjal predvsem vsebino in cilje

pravne ureditve. Lahko bi dejali, da sta bili načeli vladavine prava in pravne države v

tistem času sorodni. Kasnejša evolucija pojma pravna država se je razvijala hitreje in bolj v

smeri pozitivističnega razmišljanja kot, do takrat tako soroden pojem, vladavina prava.

Kasneje, predvsem v teoriji F.J.Stahla, je prevladal formalni pojem pravne države, ki je

poudarjal način realizacije ciljev in vsebine države.

Na podlagi zgoraj omenjenih dejstev, bi lahko sklepali, da angleška »vladavina prava«

(rule of law) in nemška »pravna država« (Rechtstaat) nimata skupnih imenovalcev.

Rechtstaat tako pomeni pravno obliko, preko katere vsaka država, ne glede na politično

ureditev, izvršuje svojo voljo in ima za posledico načelo, da nista pomembna ne izvor ne

cilj zakona, ker vsaka država pridobi značaj pravne države preko oblike splošnega zakona.

Medtem, ko pravna država pod izrazitim vplivom pravnega pozitivizma pristaja na skrajno

formalizirani splošnosti zakona, načelo vladavine prava temelji na zahtevi, da pravica v

skladu s pravom deluje ali kot dejavnik odločitve ali pa kot dejavnik nadzora (Basta,1984:

116).

Razlike med pravno državo in vladavino prava je mogoče pojasniti tudi s pomočjo izhodišč

teorij - pravna država izhaja iz obstoja naravne vezi med državo in pravom, vladavina

prava pa ne.

Klub omenjenim in številnim drugim specifičnim razlikam med angleškim pojmom

vladavina prava in nemškim pojmom pravna država je mogoče oba koncepta na abstraktni

ravni združiti v enoten pojem – pravna država v širšem smislu. Omeniti je potrebno, da

med obema konceptoma, kot se dandanes uveljavljata v demokratičnih sistemih, ni

bistvenih razlik. Na drugi strani pa je potrebno vzpostaviti doktrino, ki bo lahko združevala

pozitivne vidike pravnosti, ki sicer temeljijo na različnih družbeno – zgodovinskih

temeljih.

30

Kot dodatno pojasnilo k konceptu pravne države, pa velja omeniti še delitev na tri pravne

oblike države. S tega zornega kota lahko govorimo, poleg pravne države, še o državi z

zakoni in zakonski državi:

a) država z zakoni7 - pravo in v njegovem okviru tudi zakoni obstajajo, vendar ti ne

obvezujejo suverena, čigar volja je povzdignjena nad pravo. Zakoni pomenijo

korektiv načela smotrnosti.

b) zakonska država – razvila se je v 18. in 19.stoletju in je prisotna še danes. Tu se

uveljavlja načelo splošne enakosti pred zakonom, predstavniško telo (parlament)

ima ustavni položaj in delovanje uprave postane vezano na zakon. Zakonska država

pomeni odpravo policijske države absolutističnega tipa8.

c) pravna država – razvije se konec 19.stoletja na pozitivnih temeljih, ki so bili

vzpostavljeni v zakonski državi in jih nato dograjuje z novimi elementi

(npr.neodvisnost sodstva) (Cerar,1994: 439).

7 Dejansko govorimo o državah v času meščanskih revolucij. 8 Policijska država zaznamuje obdobje fevdalne države, v kateri je uprava oz.policija ukrepala v posamičnih primerih glede na svoje pojmovanje državne koristi ali državnega interesa, pri čemer ni bila vezana na vnaprej postavljene splošne norme, temveč kvečjemu na osebna naročila vladarjev. V takšni državi ni bila zagotovljena pravna varnost državljanov. Policijsko državo lahko označimo tudi kot pravno državo na negativen način. Značilnosti policijske države so, v drugačnem kontekstu, prisotne tudi v sodobnih avtokratičnih oz.totalitarnih sistemih (Cerar,1994:439).

31

5.2.1. Konstitucionalizem9 in vladavina prava

Vladavina prava predstavlja pojmovno ogrodje anglo – saksonskega konstitucionalizma. V

najbolj splošnem pomenu, kot načelo in teorija o omejeni in kontrolirani politični oblasti,

lahko pojem vladavine prava enačimo s pojmom konstitucionalizem. V ožjem pomenu pa

je konstitucionalizem, kot teorija in institucije omejevanja in nadzora politične oblasti s

pomočjo prava, načelo vladavine prava gledano iz zornega kota politično – institucionalnih

predpostavk njegove uporabe.

Vladavina prava odpira nekatera bistvena vprašanja o konstitucionalizmu. Vladavina prava

ne izhaja iz obstoja suverene politične oblasti kot samo po sebi umevnega dejstva.

Vladavina prava postavlja vprašanje o suvereni oblasti, o bistvu njene legitimnosti in kot

odgovor ponuja zahtevo za postavljanje meja ter nadzora suverena.

Vladavina prava je eminentno liberalistična doktrina, ki daje pravno formo političnim

odnosom ali pa preko takšne pravne oblike postavlja pod vprašaj politično strukturiranje

državne ureditve – obstoj človekovih pravic in svoboščin, institucionalizcija oblasti ter

organiziranje oblasti kot institucionalno in pravno obliko omejevanja in nadzora.

V tem kontekstu postaneta zakon in pravo merilo človekove svobode. Področje svobode je

opredeljeno kot neodtujljiva oblika bivanja posameznika in kot področje kjer ni prisile. Le-

to lahko ustvari pravno vrednoto, ki je v svoji končni obliki bistvo ideje vladavine prava –

to je minimum svobode, razumljen kot svoboda od in svoboda za, kot enakost in varnost.

Takšna svoboda lahko postane tudi edino merilo za kritiko prava (Basta,1984: 117).

9 Konstitucionalizem ( iz lat. constitutio »uredba, ustava«) je politično - nazorska pozicija oziroma gibanje, ki se je izoblikovalo pretežno v 18. in prvi polovici 19.stoletja, čeprav segajo njegove družbeno – zgodovinske korenine vse tja do Aristotelove Politike, ki vsebuje idejo o vladavini zakona, katerega avtoriteta izvira iz božanskega počela in iz uma. Sledeči pomembni koraki na poti uveljavljanja konstitucionalzmo so fevdalna ustavno – politična misel in praksa, predvsem pa pravna obveza monarha, da upošteva privatne pravice podanikov. Prvi temelj modernega konstitucionalizma je Magna charta libertatum iz leta 1215. Sledijo še boj za konstitucionalizem v Angliji v 17. in 18.stoletju, ki ga je spremljajo teoretično razglabljanje o suverenosti parlamenta in o problematiki temeljnega zakona oz.o sistemu organizacije oblasti. Predvsem delo J.Locka, Dve razpravi o vladi, iz leta 1690, naravnopravno utemeljuje konstitucionalizem. Francoska razsvetljenska pravno – politična refleksija je v osebi Montesquieuja opredelila politično svobodo kot pravno svobodo. Filozof je koncipiral dosledno ločitev zakonodajne, izvršne in sodne oblasti, ki se medsebojno omejujejo in nadzorujejo ter tako zagotavljajo državljanom svobodo. V okviru francoske revolucije je prevladal trend populizma in z njim tendence antikonstitucionalizma, medtem ko je ameriška revolucija, z J.Stuart Millom na čelu, institucionalno in teoretično utemeljila konstitucionalizem 19.stoletja. Dvajseto stoletje je zaznamovalo konstitucionalizem kot demokracijo, ki promovira človekove pravice v razmerah snovanja pravne države (Leksikon Cankarjeve založbe, 1979, 166). Pri konstitucionalizmu gre predvsem za idejo, teorijo in ideologijo s pravom omejene in nadzorovane politične oblasti. V precejšnji meri se pojem konstitucionalizem ujema z vsebino izrazov vladavina prava in pravna država. V družbi naj bi vladalo pravo; v njej naj bi bile na ustrezen institucionaliziran način zagotovljene vse temeljne človekove pravice in svoboščine, ki predstavljajo najvišje družbenopolitične vrednote.

32

6. ELEMENTI PRAVNE DRŽAVE V SLOVENIJI

Ko govorimo ali pišemo o pravni državi, je vsekakor najpomembnejša naloga to kategorijo

pravilno opredeliti. Predhoden teoretski uvod je bil potreben zato, da omogoči jasnejši

vpogled v težavnost in zapletenost te naloge. V nadaljevanju bom podrobneje opisala

temeljne elemente – načela, ki sestavljajo pravno državo in k nekaterim uvrstila tudi

primere iz vsakdanje prakse. Le-ta možnost je tista, ki lahko mnogo prispeva k

razumevanju tega pojma. Vendar tega poskusa ni mogoče razumeti tudi kot poskus

univerzalne opredelitve. Ta svojevrsten poskus ne more uspeti zaradi različnih ideoloških,

teoretičnih in praktičnih pristopov, pa tudi zaradi značilnosti odločilnih poudarkov v

različnih načelih oziroma strukturnih elementih pravne države.

Elemente pravne države bi lahko razdelili v dve poglavitni skupini – ožje in širše pravne

elemente. Ožji pravni elementi pojma pravna država vsebujejo odločilni poudarek na

pravu, in to ne le v nemški, temveč tudi v anglo-saksonski in ameriški teoriji. Predvsem

zaradi tega, so nekateri ožji pravi elementi splošno priznani in tudi večinsko sprejeti. Po

drugi strani pa je taka metoda zlahka izpostavljena kritiki pravnega funkcionalizma ali

pravnega pozitivizma. Nevarnosti pozitivizma se lahko izognemo tako, da poleg formalnih

elementov pravne države omenimo tudi elemente, ki so deloma pravni oziroma so

zunajpravni – vsebinski (materialni) elementi in institucionalni elementi. Med ožja pravna

načela lahko uvrstimo načela, ki označujejo sodobno pravo, to so njegova splošnost,

abstraktnost in prepoved retroaktivne veljavnosti prava (Gaspari,1991: 1320). Temeljna

značilnost elementov te skupine je, da skušajo z določenimi karakteristikami prava omejiti

državo in jo podrediti pravu. Gre za posebno vrsto državnosti, ki je omejena na okvir

pravne državnosti v polnem pomenu besede. Zato tukaj lahko govorimo tudi o vladavini

zakona.

V drugo skupino elementov spadajo tisti, ki so vsaj deloma pravni – racionalnost prava,

neodvisnost sodstva, sodni nadzor nad pravilnostjo delovanja državnih organov,

spoštovanje splošno priznanih človekovih pravic in svoboščin ter načelo delitve oblasti.

33

6.1. Splošnost prava

Splošnost prava označuje njegovo nanašanje na najširši možni krog nedoločenih adresatov,

ki se pojavijo v abstraktno predvidenem tipičnem razmerju, ki ga pravo ureja.

Splošnost prava mora izpolnjevati dve pomembni zahtevi – enakost vseh, na katere se

pravo nanaša (posameznik, država, državni organi) in hkrati predvidljivost individualnega

in državnega delovanja in pravnih posledic. To je še posebej pomembno za liberalno tržno

gospodarstvo. Splošnost prava, kot mehanizem v rokah pravne države, povzroča

kalkulabilnost socialnega in ekonomskega »prometa« v tistem smislu, ki se nanaša na

socialno – ekonomsko preračunljivost delovanja. V tem segmentu se pojavi možnost »čiste

pravne države« oz. države z značilnostmi laissez faire10 gospodarskega mehanizma.

Splošnost zakona torej pretežno ustreza ideji klasičnega ekonomskega liberalizma

(Resman,1995: 35).

6.1.1. Konkurenčnost slovenskega trga

Ameriška telekomunikacijska družba Western Wireless International (WWI) in njena

slovenska hčerinska družba, ki deluje pod blagovno znamko Vega, sta 25.oktobra 2004

vložili odškodninski zahtevek zoper Republiko Slovenijo zaradi neučinkovitega

udejanjanja konkurence na slovenskem trgu mobilnih komunikacij. WWI je zato zahteval

povračilo škode v višini 42 milijard tolarjev in takojšen nadzor trga, da se vzpostavi in

zagotovi neokrnjena konkurenca. Za zaplet na področju telekomunikacij na slovenskem

trgu in rešitev, ki bo sledila, se zanima tudi Evropska komisija, saj ji omenjeni primer

predstavlja precedenčni primer (http://www.dnevnik.si/clanekb).

Omenjeni primer, ki pa žal ni osamljen11, priča o stanju na področju zagotavljanja

konkurenčnih razmer v Sloveniji. Država je z namenom, da bi lahko zagotovila vsakemu

vstopniku na slovenski trg poslovanje po pogojih, kot jih predpisuje zakonodaja, ustanovila

neodvisen in samostojen Urad RS za varstvo konkurence. Urad, ki je bil ustanovljen na

podlagi Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK), izvaja nadzor nad

uporabo določb ZPOmK, spremlja in analizira razmere na trgu, vodi postopke in izdaja

10 Laissez faire (fr.«pustite naj dela vsak kar hoče«) – geslo gospodarskega liberalizma, ki zagovarja svobodno konkurenco in nevmešavanje države v gospodarski razvoj. 11 Belgijski pivovarski gigant Interbrew je tožil Republiko Slovenijo, ker naj bi paradržavna odškodninska družba delnice Pivovarne Union prodala slovenski pivovarni Laško in s tem namerno ustvarjala monopol enega samega ponudnika. Poleg tega pa se pogosto omenja tudi kritično stanje na trgu telekomunikacij, energetike, medijev ter zbornične dejavnosti (notarska, lekarniška in inženirska zbornica).

34

odločbe v skladu z zakonom, daje mnenje Državnemu zboru in vladi o splošnih vprašanjih

iz svoje pristojnosti ter, v skladu z Uredbo Sveta o izvajanju pravil konkurence iz Pogodbe

o ustanovitvi Evropske skupnosti, vodi postopke o kršitvah. Urad po uradni dolžnosti ali na

zahtevo stranke presoje domnevne omejevalne sporazume ter domnevne zlorabe

prevladujočega položaja. Na podlagi priglasitve opravlja presojo skladnosti koncentracij s

pravili konkurence in jih po opravljenem postopku odobri, prepove ali odobri s pogoji (glej

grafikon 6.1 in 6.2).

Grafikon 6.1: Pregled aktivnosti Urada RS za varstvo konkurence – izdane odločbe

Vir: Urad RS za varstvo konkurence (http://www.gov.si/uvk)

Grafikon 6.2: Pregled aktivnosti Urada RS za varstvo konkurence – novi odprti primeri

0

10

20

30

40

50

60

70

2000 2001 2002 2003 2004leto

novi

odp

rti p

rim

eri omejevalni sporazumi

zloraba prevladujočegapoložaja

koncentracije

antidumping postopek

Vir: Urad RS za varstvo konkurence (http://www.gov.si/uvk)

Vendar pa se Urad za varstvo konkurence, ki ima primarno vlogo na področju varstva

konkurence ter status prekrškovnega organa na prvi stopnji, pri opravljanju dejavnosti

0

10

20

30

40

50

60

70

2000 2001 2002 2003 2004

leto

izda

ne o

dloč

be

omejevalni sporazumi

zloraba prevladujočegapoložajakoncentracije

antidumping postopek

izdane odločbe

35

srečuje s težavami. Po mnenju Andreja Plahutnika, direktorja urada, predstavljajo primarni

problem kadrovski deficit ter finančne omejitve. S stališča delovanja in pristojnosti urada,

pa predstavljajo ovire predvsem nezadostne sankcije, ki jih urad lahko v okviru odločb

izdaja, nejasna konkurenčna in z njo povezana zakonodaja, neodzivnost strank v postopku

ter poskusi neposrednega vplivanja na odločitve urada. Tudi neučinkovitost sodišč, ki

edina lahko odločajo o korektnosti odločb urada in izdajajo strankam pravnomočne

odločbe, predstavlja problem pri zagotavljanju konkurenčnega trga. Poleg tega pa bi

morala pristojna sodišča zadeve presojati tudi z vsebinskega in ne samo postopkovnega

stališča (Petrič, 2005: 16-19).

Slovenija kot pravna država naj bi zagotavljala politiko konkurence oz. vsaj enake možnost

za vse subjekte, ki vstopajo v določeno razmerje, ob tem pa ustvarila tudi ustrezne

mehanizme, ki bi preprečevali »politikanstvo« prikrito s splošnim interesom ter

neupoštevanje temeljnih postavk pravne države. Tudi Ustava Republike Slovenije v

74.členu poudarja svobodo podjetniškega ravnanja in opredeljuje tržno naravnan

gospodarski sistem.

6.2. Abstraktnost prava

Drugo pomembnejše načelo, abstraktnost prava, temelji na neosebnosti in v prihodnost

usmerjenemu urejanju zamišljenih tipičnih razmerij. S prepovedjo individualnih rešitev v

zakonu se varuje predvsem načelo enakosti pred zakonom. Abstraktnost prava ima isto

funkcijo kot splošnost prava (Gaspari,1991: 1320).

6.3. Prepoved retroaktivne veljavnosti prava

Že profesor Maunz (Šinkovec,1992: 381) navaja, da mora ustava zagotavljati omejitve pri

retroaktivni veljavi zakonov. Uveljavljanje pravne varnosti in zaupanje v zakon vodi k

sklepu, da zakoni, ki ne dajejo podlage za odločitve državljanov in njihove dispozicije, ne

dajejo zaupanja, kar še posebej velja glede retroaktivne veljave. Zato je retroaktivnost

mogoča le ko ne obremenjuje državljanov (oseb). Tu ne gre le za zakone, ki nalagajo

dejstva, gre za vse primere, ki opredeljujejo določen položaj državljana, zlasti pa

poslabšujejo. To niti ni mogoče, če bi s tem prišle določene skupine oseb v ugodnejši

položaj.

36

V okvir te problematike lahko uvrstimo tudi načelo pravnomočnosti sodnih odločb. Vse tri

skupine oblasti medsebojno priznavajo akte, kar izhaja iz samega načela o delitvi oblasti.

V vsakem sodnem sporu mora nastopiti faza, ki neki položaj za udeležence dokončno

razreši. V zvezi s tem se poudarja, da zakonodaja ne more poseči v že pravnomočne sodbe.

Gre za načelo delitve oblasti pa tudi za prepoved retroaktivne veljave zakona

(Šinkovec,1992: 381).

Prepoved retroaktivne veljavnosti prava je razumljiva, če funkcijo splošnosti in

abstraktnosti prava razumemo v smislu predvidljivosti in pravne varnosti in če pravo

razumemo kot omejitveni dejavnik države. Z možnostjo sprejemanja pravnih norm in

predpisov, ki učinkujejo za nazaj, je pravna varnost varljiva, državni posegi pa dobijo

iracionalen predznak. Predvsem lastninsko – profitna gospodarska ureditev je s tako

možnostjo izrazito prizadeta, funkciji splošnosti in abstraktnosti prava pa sta ob morebitni

retroaktivni uporabi prava lahko izničeni.

6.3.1. Odlok Vlade o znižanju obrestnih mer zamudnih obresti

Po drugi svetovni vojni in sploh v kriznih obdobjih so se pojavljali zakoni z retroaktivno

veljavo. Kmalu pa so postali ustavno – pravno sporni z vidika načela pravne države in tudi

temeljnih ustavnih pravic, zlasti glede na načelo o svobodi subjektov (Šinkovec, 1996: 41).

Ustava Republike Slovenije v svojem 155.členu prepoveduje povratno veljavo pravnih

aktov, razen če je z zakonom določeno, da imajo posamezne njegove določbe učinek za

nazaj in če to zahteva javna korist, ter če se s tem ne posega v že pridobljene pravice.

Ustava dopušča eno izjemo od prepovedi retroaktivnosti, če so izpolnjeni naslednji pogoji

(Kaučič v Kahne, 2003: 16):

• retroaktivnost lahko določi samo zakon;

• tak učinek imajo lahko le posamezne določbe zakona;

• retroaktivnost mora zahtevati javna korist;

• s tem pa se ne sme posegati v že pridobljene pravice.

37

Posebna ureditev retroaktivne veljave zakonov pa velja na področju kazenske zakonodaje.

Ustava RS v svojem 28.členu uzakonjuje dvoje pravil, ki jih imajo vse demokratične

ustave:

• nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo in

ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo storjeno;

• v kazenskem postopku se uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja,

ne glede na to, če postopek poteka pozneje, kot pa je bilo kaznivo dejanje izvršeno.

V tem primeru se uporablja poznejši zakon samo v primeru, če je za storilca

kaznivega dejanje milejši.

V kazenskem pravilu je absolutno prepovedana retroaktivna veljavnost zakona, kar je s

stališča pravne varnosti občanov še bolj pomembno kot na drugih področjih (Kristan,1992:

233).

Odlok, s katerim je Vlada RS, pred nekaj leti, za nazaj določila nižje obrestne mere

zamudnih obresti za davke, prispevke, carine in druge uvozne davščine, čeprav za čas, ko

je bila o obrestni meri še pristojna odločati, in čeprav enako, kot to za kasneje določa

Zakon o obrestni meri, veljaven v času izida izpodbijanja odloka, ni bil v skladu z določbo

1.odstavka 155.člena Ustave RS. Naknadna odprava posledic takega odloka bi škodovala

zaupanju v pravo, bistvenemu za uveljavljanje ustavnega načela pravne države, ki ga

omenja 2.člen Ustave RS (Šinkovec,1996: 99).

Kljub temu, da je sama ustavna določba o prepovedi povratne veljave pravnih aktov zelo

jasna, nam praksa kaže, da je presoja retroaktivnosti, posebej institutov javne koristi in

pridobljenih pravic, dokaj zapletena in se ob njej mnogokrat porajajo različna mnenja.

Vsej teoriji navkljub pa ima ob presoji zadnjo besedo prav Ustavno sodišče Republike

Slovenije, ki kot samostojen in neodvisen državni organ odloča o skladnosti zakonov in

drugih predpisov z ustavo. Ob prebiranju odločb pa ni težko ugotoviti, da je prav

retroaktivnost pogosto predmet ustavne presoje. Da pa je presoja tudi kontroverzna pričajo

številna ločena mnenja sodnikov, ki so jih podali k odločbam.

Klub mnogim pobudam za presojo ustavnost pravnih aktov z vidika povratne veljave, ni

bilo izdanih veliko odločb, ki bi te akte razveljavile ali celo odpravile. Javna korist je trdna

varovalka za tovrstne posege. Tako povratna veljava pri nas ostaja zakonodajna možnost,

38

čeprav teorija ugotavlja, da negativno vpliva na zaupanje državljanov v pravni red in

spodkopava stabilnost pravnega sistema (Kahne, 2003: 57).

Glede na nujnost tega instituta, pa lahko opozorimo tudi na skrajno previdnost in na kar

najbolj tehtno argumentacijo tovrstnih odločitev.

6.4. Racionalnost prava

Že Max Weber je v svojem sociološko – teoretičnem razmišljanju o pravu ugotavljal, da je

pravo lahko racionalno v zelo različnih pomenih, pač v odvisnosti od razvoja pravnega

mišljenja v posameznih družbah. Racionalnost v pravu se najprej pokaže v obliki

posploševanja oziroma generaliziranja, kar pomeni, da se dejstva, na katerih temeljijo

pravne odločitve v konkretnih primerih, reducirajo na eno ali več relevantnih načel, ki se

nato izrazijo v splošnih pravnih normah (Weber v Cerar,1998: 12).

Racionalnost prava, lahko bi dejali tudi kakovostna značilnost prava, ne pomeni samo

oviranja iracionalne nepredvidljivosti državnega delovanja. Racionalnost prava zahteva, da

se pravo opira na spoznanje znanosti in na predpostavke, ki omogočajo posplošljivosti in

abstraktnost prava v smeri zagotavljanja njegove učinkovitosti. Med predpostavke spadajo:

a) odnos, ki je primeren za posplošitev ter družbeno utemeljen z interesom, primernim

za posplošitev;

b) mehanizem posplošitve, ki temelji na večinskem priznanju zainteresiranih;

c) nadzor nad posplošljivostjo, ki velja tudi za nadzorovanje nadzornikov;

d) negativne posledice neizpolnjevanja običajno zadevajo samo majhno število

zavezancev;

e) negativne posledice morajo pomembno prizadeti interese kršilcev obveznosti.

Tako pojmovanje prava deloma potrjuje, da velja samo tista pravna ureditev, ki uspe

izvajati pravo in tako dokazuje, da je poklicana določati pravo (Gaspari,1991: 1321).

6.4.1. Sodni zaostanki

Ustava Republike Slovenije v 23. členu določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih

pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča

neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Taka določba je vsebovana

tudi v 6.členu Evropske konvencije o človekovih pravicah, po katerem ima vsakdo pravico,

39

da o njegovih pravicah in obveznosti ali obtožbah zoper njega pravično, javno ter v

razumnem roku odloča z zakonom ustanovljeno sodišče (Novak, 2003: 13).

Iz navedenega izhaja, da ima pravica do sodnega varstva v razumnem roku v Republiki

Sloveniji naravo temeljne človekove pravice in predstavlja ustavno kategorijo. Po svoji

naravi je bistveno merilo stopnje izpolnjevanja ustavne zaveze o Sloveniji kot pravni

državi.

Pomen zagotavljanja pravice do sojenja v razumnem roku in v tem okviru odpravljanje

sodnih zaostankov izhaja tudi iz dejstva, da je bila ocena učinkovitosti sodnega varstva

eden izmed pomembnejših predpogojev za priključitev Slovenije Evropski uniji.

V zadnjih letih je bilo nemalokrat slišati kritike na račun sodstva, zlasti glede njegove

(ne)učinkovitosti. Da so kritike upravičene, potrjujejo tudi različni statistični podatki.

Kljub nekaterim premikom na področju sodnega varstva, ki so bili storjeni v zadnjih letih,

je opaziti, da naša država še vedno ne zagotavlja teh pravic v razumnem roku.

Do velikega števila sodnih zaostankov v Sloveniji je prišlo v letih 1994 in 1995 zaradi

reorganizacije sodstva. Pred sodno reformo in po njej je bila, zaradi spremljajočih posledic,

storilnost precej nizka.

Grafikon 6.3.: Statistični pregled dela sodišč (1998 – 2003)

460000

480000

500000

520000

540000

560000

580000

600000

620000

1998 1999 2000 2001 2002 2003

leto

štev

ilo z

adev

nove zadeverešene zadevenerešene zadeve

Vir: Sodna statistika 2003 (http://www.sigov.si/mp)

Iz grafikona je razvidno, da je bil na sodiščih največji pripad zadev leta 1998, v letih 1999

in 2000 se je število novih zadev zmanjšalo, v letih 2001 in 2002 pa se število novih zadev

40

spet povečuje. Največje število rešenih zadev je bilo v letih 1999, 2000 in 2001, v letu

2002 pa beležimo ponoven upad. Največ nerešenih zadev je bilo v letu 1998, do leta 2001

se je število nerešenih zadev manjšalo, leta 2002 pa je bilo v ponovnem porastu. V letu

2003 smo ponovno priča porastu novih, rešenih in nerešenih zadev.

Na podlagi analize statističnih podatkov iz Sodne statistike ter po sprejetju Zakona o

sodniški službi (ZSS), so sodišča uvedla več novosti, med katerimi izstopata dva projekta –

projekt HERKULES, ukrep namenjen odpravi zaostankov po modelu začasne dodelitve

sodnikov ter projekt TWINNING, ki se usmerja predvsem na organizacijo sodišč in

sodniške službe. Poleg tega je novela zakona izpostavila tudi institut letečega sodnika ter

ukrep, ki ga je predlagala praksa iz držav EU – mediacijo ali posredovanje nevtralne tretje

osebe. Za reševanje zaostankov pa je bila predlagana tudi natančnejša razdelanost meril za

ocenjevanje sodniške službe, institut službenega nadzora ter disciplinski postopek. V tem

času je stekel tudi postopek informatizacije sodišč (Sodni zaostanki v Republiki Sloveniji,

2002).

Kljub številnim ukrepom pa se slovensko sodstvo še vedno ne uspe izvleči iz »rdečin

številk«. Eden od razlogov je zagotovo ta, da na novo prejme več primerov, kot jih uspe

rešiti. Dodatne težave predstavljajo tudi zastoji pri izvršbah, ki jih je iz leta v leto več. To

pa nista edina razloga za zastoje. Svoj delež odgovornosti nosijo tudi stranke in neustrezna

mreža izvršiteljev ter nenazadnje tudi zakonodaja.

Strokovnjaki pa del bremena pripisujejo tudi strukturalnemu problemu evropskega

kontinentalnega civilnega sodstva, za katerega je značilno, da ne pozna koncepta »sojenja«

(trial) in v povezavi s tem tudi ne obstoja porote, kakršen je uveljavljen v ZDA in drugih

državah »common law« sistema12. V Sloveniji je uveljavljen t.i.kontinentalni sistem in

razdrobljen postopek (piecemeal procedure) (Avbelj, 2004: 3).

Sodna oblast je, kot del t.i. »Rousseaujevega trikotnika«, z vidika zaščite osnovnih

državljanskih pravic verjetno najpomembnejša, kajti prav preko sodišč se de facto

12 Koncept sojenja v Združenih državah Amerike temelji na konceptu porote. Zanj je značilno, da v primeru, če zadeva že pride pred sodišče, sodišče o njej odloči na enem samem naroku. To pomeni, da mora biti narok skrbno pripravljen, zagotovljena mora biti prisotnost prič in izvedencev, pripravljeno pa mora biti tudi izvajanje dokazov in drugih procesnih opravil (Avbelj, 2004: 3).

41

kristalizira resnična demokratičnost in etičnost odnosa države do posameznika. Na podlagi

zgoraj naštetih dejstev tega žal, vsaj zaenkrat, ne moremo trditi za stanje, ki trenutno vlada

na tem področju v Sloveniji.

6.5. Neodvisnost sodstva

3.člen Ustave RS pravi, da državljani in državljanke izvršujejo oblast neposredno in z

volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno. Omenjena določba

je nosilna ustavna določba o sodstvu kot neodvisni veji oblasti. Načelo neodvisnosti

sodstva se povezuje z načelom zakonitosti, po katerem je sodnik pri odločanju vezan samo

na Ustavo in zakon.

Neodvisnost sodstva pomeni, da so sodniki in sodišča vezani izključno na pravo (načelo

pravne državnosti) in samo na pravo (načelo neodvisnosti). Neodvisnost sodstva bi lahko

opredelili tudi kot neodvisnost njegovega delovanja od prava in samo od prava. Taka

neodvisnost je nujna in neizbežna za zagotavljanje predvidljivosti državnega delovanja in

pravnih posledic, ter s tem racionalnosti prava. Racionalnost se pri sojenju izkazuje tudi

kot racionalna uporaba splošne in abstraktne pravne norme v posamezni zadevi. Pravna

racionalnost in dejanska uveljavitev prava sta možni le, če je organ (sodišče ali sodnik), ki

odloča o uporabi prava, vezan samo na pravo in ne tudi na druge dejavnike, ki niso pravna

dejstva. Glede na to, da se neodvisnost sodstva mnogokrat povezuje z načelom delitve

oblasti, je potrebno opozoriti na dejstvo, da je sporno označevati sodstvo kot samostojno

oblast, saj je v svoji vezanosti na pravo, to je ustavo in zakon, funkcionalno podrejena

zakonodajni veji oblasti – parlamentu (Gaspari,1991: 1322).

Opredelitev pravne države kot sodne države lahko upravičimo le deloma, in sicer v

segmentu, ki se nanaša na uporabo prava v skladu s pristojnostjo sodišč in nadzora nad

ustavnostjo in zakonitostjo državnega delovanja.

6.5.1. Sodniški mandat

Temeljno načelo za delovanje sodstva je nedvomno načelo neodvisnosti, ki je vezano na

načelo zakonitosti, po katerem je sodnik pri odločanju vezan samo na ustavo in zakon.

42

Sodnik lahko nepristransko odloča samo če je popolnoma neodvisen od drugih državnih

organov in od samih strank. Zato se noben državni organ ne sme vmešavati v sojenje in

dajati sodniku nobenih navodil. Neodvisnost sodstva je tudi nujen pogoj za uveljavljanje

načela pravne države. Načelo neodvisnosti se povezuje z nekaterimi drugimi načeli, kot so

trajnost sodniške funkcije, nepremakljivost sodnikov, sodniška imuniteta in nezdružljivost

funkcij.

129. člen Ustave Republike Slovenije govori o trajnosti sodniške funkcije - funkcija

sodnika je trajna. Po naši ustavni ureditvi sodniki niso imenovani, temveč voljeni, in sicer

jih voli državni zbor na predlog sodnega sveta. Ustava vsebuje tudi nekatera

najpomembnejša temeljna načela za delovanje sodstva, nekatera temeljna načela pa so

določena tudi v zakonodaji, ki ureja to področje, zlasti v Zakonu o sodiščih (ZS) in Zakonu

o sodniški službi (ZSS). Tako Ustava določa, da so sodniki pri opravljanju sodniške

funkcije neodvisni (načelo neodvisnosti) in da so pri tem vezani samo na ustavo in zakon

(načelo zakonitosti).

Za neodvisnost sodstva je pomemben ne samo način pridobitve sodniške funkcije, temveč

predvsem trdnost in stalnost te funkcije. Zato je veljavna ustava uvedla načelo trajnosti

sodniške funkcije, po katerem sodnik, potem ko je izvoljen, opravlja svojo funkcijo trajno

vse do upokojitve. Neodvisnost sodnika krepi tudi sodniška imuniteta.

V zadnjem času lahko zasledimo kritike, ki se vežejo na trajnost sodniškega mandata, ki

naj bi bil po mnenju nekaterih strokovnjakov temeljna garancija sodniške neodvisnosti.

Trajnost sodniške funkcije, ki je sicer strokovna funkcija, vendar voljena, naj bi bila že v

osnovi vprašljiva in sprta s temelji demokratične in pravne ureditve, ki jo določajo načela

začasnosti, omejenega mandata, morebitne prepovedi ponovne izvolitve, zamenljivosti,

nezdružljivosti in odpoklicljivosti. Trajen mandat, kot ga poznamo danes, naj ne bi

vzpostavljal odgovornosti pri izvrševanju funkcije. Zaupanje v sodniško funkcijo bi se tako

presojalo z izvolitvijo v omejen mandat, morebitno ponovno izvolitvijo in kasnejšo

potrditvijo v trajno sodniško službo. Kritike se nanašajo tudi na nižja sodišča oziroma na

trajnost sodniške funkcije mladih sodnikov – začetnikov, brez sodniških izkušenj

(Jerovšek, 2001: 58).

Trajen sodniški mandat je praksa povsod po Evropi in je samoumeven temeljni kamen

sodniške neodvisnosti. Kljub temu pa se mogoče obetajo spremembe na področju

43

imenovanja sodnikov, saj naj bi državni zbor imenoval le predsednika vrhovnega sodišča,

sodnike pa bi na predlog sodnega sveta imenoval predsednik države. Sodniki bi bili lahko

imenovani v trajni sodniški mandat šele po petletnem opravljanju sodniške funkcije. Ob

tem pa se moramo zavedati, da ustava določa osnovna vrednostna načela, ki združujejo

družbo, in vsak poseg vanjo je skrajno občutljiv.

6.6. Ustavnost in zakonitost

Načelo ustavnosti predstavlja Ustavo kot najvišji in temeljni pravni akt, s katerim morajo

biti v skladu vsi splošni in posamični pravni akti ter vsi materialni akti in dejanja pravnih

subjektov.

Prvi zametki ustavnosti se pokažejo v Evropi že v srednjem veku, ko je skušalo nastajajoče

meščanstvo omejiti absolutno oblast fevdalnih vladarjev. O tem pričajo različne listine,

deklaracije in dogovori. Prvi takšen dokument, ki ga štejemo za izvir pojma (materialne)

ustavnosti je »Magna Charta (libertatum)« iz leta 1215. To prvotno omejevanje vladarjeve

absolutne oblasti imenujemo tudi proces nastajanja materialne ustavnosti. Pozneje se je

spremenilo sodobno razumevanje materialne ustavnosti. Nov pomen je dobilo pod vplivom

naravnopravne filozofije, po kateri je temelj vsakega demokratičnega političnega sistema

priznanje temeljnih človekovih pravic, osebne svobode (fizične in duhovne), ter privatne

lastnine.

Pravice so starejše od države in zato morajo biti zavarovane celo proti njej sami, kar

zahteva, da se oblast omeji s pravnimi predpisi in hkrati zahteva odgovornost za njeno

pravilno izvajanje (Rupnik,1975: 16).

Princip materialne ustavnosti se uresničuje na temelju pisane ustave, ki mora vsebovati

nekatere temeljne prvine, kot so: omejevanje oblasti, ki jo omejuje objektivno določen

pravni sistem, ter priznanje temeljnih človekovih pravic. Če pisana ustava nima teh

strukturalnih prvin, govorimo o formalnopravnem pojmu ustavnosti in ustave

(Rupnik,1975: 18). Zahtevo po spoštovanju človekovih pravic je meščanski razred najbolj

strnjeno postavil leta 1789 v »Deklaraciji pravic človeka in državljana«13.

13 Glavni temelj »Deklaracije pravic človeka in državljana« (1789) je zasebna lastnina, ki jo le-ta razglaša za nedotakljivo in sveto. Čeprav je ta deklaracija izraz teženj, izhajajočih iz novih kapitalističnih družbenoekonomskih odnosov, ne moremo zanikati pomembne zgodovinske vloge, ki jo je s pravicami človeka postavila temelj moderni ustavnosti in državnosti.

44

Ustavnost je politični princip, ki se deloma izraža v normativnosti prava, delno pa v stvarni

družbeni obstojnosti. Ali kot trdi profesor Đorđević: »… ustavnost je mehanizem političnih

odnosov in sil kakor tudi pravnih protiuteži in uteži ter garancij, na temelju katerih se

omejuje samovolja oblasti« ( Đorđević v Rupnik,1975: 19).

Ustava se praviloma realizira preko zakonskih in podzakonskih aktov. Zakon pa mora biti

sprejet in vsebinsko dognan v okvirih, ki jih določa ustava. V literaturi pogosto zasledimo

politično in pravno razumevanje ustavnosti in zakonitosti. Politično – širše pojmovanje

(materialno pojmovanje) zaznamuje družbene odnose, ki so zasnovani na vladavini prava.

Ožje - pravno pojmovanje pa se navezuje na sodno kontrolo ustavnosti.

Formalno–pravno razumevanje ustavnosti zožuje načelo ustavnosti in zakonitosti na

skladnost nižjih predpisov z višjimi, pri tem pa se ne ozira na vsebino družbenih odnosov

ali na položaj človeka v takšnem sistemu.

Zakonitost, v najširšem pomenu besede, predstavlja (formalno) ujemanje materialnih aktov

z vsemi pravnimi akti, ki se na njih nanašajo oziroma ujemanje nižjih pravnih aktov z

višjimi. Poleg tega pa se v pravni znanosti, še posebej v anglosaksonski, v okvir pojma

zakonitost uvršča tudi obstoj in zagotavljanje osnovnih demokratičnih človekovih pravic.

Za zakonit lahko torej označimo tisti pravni ali materialni akt, ki je v skladu z višjimi

pravnimi akti. Nezakonit ali protipravni pa je tisti akt, ki ni v skladu z višjimi akti ali pa

tisti akt, ki predstavlja kršenje nekega pravnega reda. Nezakonit pravni akt predstavlja

anomalijo v pravnem redu in slabo vpliva na njegovo celovitost in prav tako tudi na

individualno pravo. Zaradi tega dejstva je seveda jasno, zakaj nezakonitih aktov ne

moremo obdržati v nekem pravnem redu in zakaj neka družba teži k temu, da jih odstrani

ali vsaj omili njihov škodljivi vpliv na pravni red. Nezakonitosti pa se lahko dogajajo

zaradi neznanja ali zavestno. Obstaja tudi t.i. »dobronamerna nezakonitost« – to je

nezakonitost, ki jo izvajajo državni organi z željo, da »popravijo« pravni red. Vse vrste

nezakonitosti pa so nezaželene in celo nevarne.

Za vsakega posameznika v nekem pravnem redu, še posebej za državne organe, je

najvažnejše, da se zavedajo absolutne potrebe po spoštovanju zakonitosti. V tej smeri je

potrebno vzgajati tudi državljane in organe oblasti. Načelo zakonitosti pa še posebej pride

do izraza pri tistih organih, ki izdajajo posamezne pravne akte – upravne in sodne, pravne

45

akte, ki se neposredno nanašajo na državljane in kjer so interesi državljanov neposredno

prizadeti. Ti organi morajo pri odločanju strogo upoštevati zakon ter druge izvore prava.

Ali je določen pravni akt zakonit ali nezakonit lahko določimo na podlagi njegove forme in

vsebine, odvisno od tega, ali je višjim aktom določena samo forma ali pa tudi vsebina. Od

tod izhaja tudi formalna in materialna zakonitost oziroma nezakonitost.

Dandanes se v večini držav, kjer obstaja poleg navadnih zakonov tudi višji zakon - ustava,

poleg načela zakonitosti pojavlja tudi načelo ustavnosti – ujemanje vseh pravnih in

materialnih aktov z ustavo kot najvišjim pravnim aktom. Tako se tudi načelo zakonitosti

obravnava kot ena izmed oblik zagotavljanja načela ustavnosti. Nadzor same ustavnosti

zakona pa je prepuščen Ustavnemu sodišču, najvišjemu organu sodne oblasti za varstvo

ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

6.6.1. Sodni nadzor – nadzor nad ustavnostjo in zakonitostjo

Vezanost države na pravo je uresničljiva, če ni na voljo le cilj, ampak tudi sredstva, ki

omogočajo učinkovit nadzor nad uveljavljanjem tega cilja. Sem uvrščamo ustavno - sodni

nadzor nad delovanjem državnih organov, saj je zakonodajna veja oblasti vezana na ustavo

in je torej s takim nadzorom tudi država vezana na pravo in v celoti tudi pravno

nadzorovana.

Ustavno sodišče je konec novembra 2004 sprejelo pobudo za začetek postopka za oceno

ustavnosti Zakona o predkazenskem in kazenskem postopku, ki naj bi na neustaven način

določal pogoje in postopek, po katerih lahko sodišče osumljenim oziroma obdolženim

začasno prepove razpolaganje z njihovim premoženjem, dokler ni odločeno, ali jim bo

premoženje tudi uradno odvzeto. Predlagatelj pobude za oceno ustavnosti omenjenega

zakona, nekdanji državni sekretar Boris Šuštar, ki je bil spoznan za krivega v primeru dveh

kaznivih dejanj jemanja podkupnine, je utemeljeval svoj pravni interes s tem, da je

Okrožno sodišče v predkazenskem postopku izdalo sklepe, s katerimi je njemu in

soobtožencem prepovedalo razpolagati z različnimi deli njihovega premoženja zaradi

zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Vlagatelji pobude so opozorili tudi

na dejstvo, da predkazenski in kazenski postopek lahko trajata nesorazmerno dolgo,

začasni odvzem pa ni časovno omejen, tako da osumljenec in obdolženec lahko ostaneta

brez virov za preživljanje (http://www.dnevnik.si/clanekb.asp).

46

Ustavno sodišče RS je odločilo, da zakon o kazenskem postopku na neustaven način

določa pogoje in postopek odvzema premoženja osumljenim oziroma obdolženim. Kot

neustavno je sodišče med drugim razglasilo tudi nedorečenost roka trajanja takšnega

začasnega ukrepa in dejstvo, da se prizadeti ne morejo pritožiti. Vsak obdolženec namreč

velja za nedolžnega in mu zato pripadajo brez omejitve vse ustavne pravice, ki se nanašajo

na socialno funkcijo lastnine. Tako se bodo lahko od zdaj vsi, ki so jim bile pravice kršene,

pritožili na sodišču, državni zbor pa mora v enem letu odpraviti pomanjkljivost zakona.

Za uresničevanje in varstvo ustavnosti in zakonitosti imajo poseben pomen pravna

sredstva, ki vključujejo tako postopek kot tudi organe, ki presojajo ustavnost in zakonitost

pravnih aktov, tako splošnih kot tudi posamičnih pravnih in materialnih aktov:

a) ocena (kontrola) ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov ter

postopkov, po katerih so bili ti akti sprejeti, pred Ustavnim sodiščem. Ustavno

sodišče lahko protiustavne zakone razveljavi ali odpravi.

b) ustavna načela, ki posamezniku zagotavljajo enako varstvo njegovih pravic v

postopku pred sodiščem, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in

nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih

interesih (22.člen Ustave RS).Iz tega načela izhaja vrsta pravnih sredstev, ki

omogočajo varstvo ustavnosti in zakonitosti posamičnih aktov:

• pritožba (25.člen in 158.člen Ustave RS)

• upravni spor (157.člen Ustave RS)

• ustavna pritožba (160.člen Ustave RS)

• pritožba varuhu človekovih pravic (159.člen Ustave RS)

• pravica posameznika do povračila škode (26.člen Ustave RS)

(Kaučič, 2003: 280).

Kontrola ustavnosti in zakonitosti je pomemben institut sodobne pravne države in dosledna

uporaba tega postopka bi pripomogla k odpravljanju protiustavnih in nezakonitih

predpisov, s tem pa bi se ustrezno omejevala in kontrolirala državna oblast.

6.7. Človekove pravice in svoboščine

Človekove svoboščine in temeljne pravice, sta kategoriji, oblikovani v kulturnem krogu

razvitejšega svetovnega Zahoda, ki sta se razvili iz idejne podlage meščanskih revolucij.

47

Zato je razumljivo, da so človekove pravice in svoboščine eden pomembnejših elementov

pravne države. So meja, ki je niti pravo niti država ne smeta prestopiti. Pravice in

svoboščine vsakega posameznika so naravno dane, prirojene, pravo in država jih

priznavata, varujeta in uveljavljata. Lahko bi dejali, da so tisti vrednostni minimum, ki je

»mednarodno splošno priznan in večinsko uveljavljen ter se opira na temeljne mednarodne

pogodbe, deklaracije in konvencije« (Gaspari,1991: 1322).

V okviru pojma pravne države lahko govorimo o varstvu in uveljavljanju človekovih

pravic in svoboščin le v okviru prava, ki pa ima v tem primeru zaradi dveh ključnih

elementov – svobode in enakosti – omejeno vlogo.

Svobodo lahko obravnavamo na podlagi dveh strukturnih elementov, negativnem in

pozitivnem. Negativno svobodo označujemo kot varstvo posameznika pred neupravičeno

in nesprejemljivo zunanjo prisilo. Pozitivno svobodo pa lahko označimo kot možnost in

sposobnost posameznika, da deluje in ustvarja. Taka delitev nam omogoča sklep, da je

vloga prava pri uveljavljanju in varstvu negativne svobode pomembna, pri uveljavljanju in

varstvu pozitivne svobode pa manj pomembna ali celo zaviralna (Gaspari,1991: 1323).

Sklepamo lahko, da sta pravo in pravna država predvsem namenjena negativni svobodi;

prav zato je negativna svoboda dobila sinonim pravna svoboda. Nedvomno pa je potrebno

poudariti, da je tudi negativna svoboda zelo zaželena in pozitivno vrednotena kategorija in

je kljub pomanjkljivostim pogoj za uveljavljanje pozitivne svobode.

6.7.1. Izbrisani

Zgodba o izbrisanih se je začela leta 1991, ko je bil sprejet Zakon o tujcih (ZTuj), ki v

81.členu tudi določil, da za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike in niso

zaprosili za slovensko državljanstvo v zakonsko določenih šestih mesecih ali jim je bila

izdana negativna odločba, začnejo v dveh mesecih veljati določbe omenjenega zakona.

Ustavno sodišče je na podlagi dveh zasebnih pobud za presojo Zakona o tujcih, sprejelo

sklep, s katerim se je odločilo za ustavno presojo 81.člena Zakona o tujcih in kasneje

sprejelo tudi sklep, da izpodbijana določba popolnoma prezre dejstvo, da je večina teh

oseb več let stalno prebivala na ozemlju Slovenije. Kljub temu jih je zakon izbrisal.

48

Odločitev o 81.členu omenjenega zakona je bila sprejeta februarja 1999. Ustavno sodišče

je razsodilo, da je v neskladju z Ustavo RS, ker ne določa pogojev za pridobitev dovoljenja

za stalno prebivanje tistim osebam, ki v zakonsko določenem času niso zaprosile za

državljanstvo ali so dobile dokončno odločbo o nesprejemu v državljanstvo. Obenem pa je

tudi naložilo državi, da mora retroaktivno vrniti vse pravice državljanom, ki so do razpada

bivše države imeli stalno prebivališče v Sloveniji in so bili februarja 1992 nelegalno

»izbrisani« iz registra prebivalcev.

V vseh teh letih pa se politika z vprašanjem izbrisanih ni ukvarjala, le sem ter tja so v

javnosti zaokrožile različne številke o številu izbrisanih in zapisi o tegobah, ki so jih

doživljali posamezniki14.

Parlament je na podlagi odločbe iz leta 1999 sprejel Zakon o urejanju statusa državljanov

drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, ki pa ni uspešno prestal

ustavne presoje. Ustavno sodišče je aprila 2003 izdalo odločbo, po kateri je ta zakon v

neskladju z ustavo, ker izbrisanim ne priznava stalnega prebivališča od dneva izbrisa

naprej in ker ne ureja pridobitve statusa prisilno odstranjenim iz države (Hot, 2004).

Politični plaz se je kmalu sprožil. Poslanci so sprva zavlačevali s sprejemanjem dveh

zakonov, ki sploh nista bila potrebna, saj so že imeli pravno osnovo za popravljanje krivic,

odločbo ustavnega sodišča. Opozicija je medtem večkrat podala referendumsko pobudo in

kljub zmagi ni dosegla preprečitve izdajanja odločb.

Vlada RS in Ministrstvo za notranje zadeve sta v začetku leta 2004, skoraj leto dni po

zadnji odločbi ustavnega sodišča, začela izdajati dopolnilne odločbe izbrisanim.

Kršitve človekovih pravic so vznemirile tudi Evropsko komisijo za boj proti rasizmu in

nestrpnosti, komisarja za človekove pravice pri Svetu Evrope ter številne svetovne medije.

Številne vrste izključevanj, ki se pojavljajo v tranzicijskem času, v državah srednje in

vzhodne Evrope, kamor sodi tudi Slovenija, so seveda v veliki meri del globalnega trenda

in posledica razpadov federalnih držav ter nastajanja novih nacij – držav (Jalušič,

2003:12). Temeljni problem tistih, ki so izgubili človekove pravice ali so jim bile kršene,

je po mnenju H.Arendt ta, da v prvi vrsti izgubijo prostor, kjer bi bili kot posamezniki

14 Večina izbrisanih je ostala brez pravic do šolanja, zaposlitve, socialnega in zdravstvenega zavarovanja ter brez dokumentov.

49

lahko slišani, kjer bi bilo njihovo mnenje pomembno, javno in relevantno.

Najpomembnejši element izgube človekovih pravic, tisti, ki povzroči, da so ljudje

prikrajšani za svobodo, življenje, enakost pred zakonom, svobodo izražanja itd. je izguba

možnosti, da bi bili slišani (Arendt v Jalušič, 2003:14). Prav to opozarja na dejstvo, da je

glavna človekova pravica šele »pravica imeti pravice«, ki pa je mogoča samo, če jo

omogoča pravna država.

6.8. Enakost

Pravo se omejuje na določeno vrsto oziroma obliko enakosti, na enakopravnost. Pravna

ureditev razlikuje pravna dejstva in ne ljudi; osebne okoliščine ljudi pravno niso

pomembne. Vendar pa se zakon ne nanaša samo na posameznike, temveč tudi na državo –

pred zakonom naj bodo »vsi enaki«, vključno z državo.

6.8.1. Diskriminacija istospolne partnerske zveze?

23. decembra 2004 se je novoizvoljena vlada odločila, da iz zakonodajnega postopka v

državnem zboru umakne predlog zakona o istospolni partnerski zvezi in istočasno

napovedala pripravo novega osnutka zakona brez možnosti sodelovanja nevladnih

organizacij, katere imajo na tem področju legitimni interes. Cilj obstoječega predloga

zakona, ki naj bi bil po mnenju sekcij ŠKUC_LL in ŠKUC Magnus, ki delujeta na

področju človekovih pravic istospolno usmerjenih, kakovosten in primerljiv s podobnimi

zakoni v Evropski uniji, je odpraviti diskriminacijo in zagotoviti enakopravnejši položaja

istospolnih parov v primerjavi s pari moškega in ženske. V sekcijah poudarjajo tudi, da je

ravnanje vlade v nasprotju s smernicami Evropske Unije (EU), kjer je prizadevanje za

ureditev pravnega statusa istospolnih parov in harmonizacija evropske zakonodaje eden

izmed ciljev Unije. Poleg tega pa večina držav v Evropi (Nemčija, Francija, Velika

Britanija, Belgija, Nizozemska, Danska, Švedska, Norveška, Finska, Islandija, Švica,

Luksemburg, Portugalska, Madžarska, Hrvaška) zakonsko ureja status istospolnih parov

(http://www.dnevnik.si/clanekb.asp).

Odločitev vlade, da ne namerava nadaljevati z zakonodajnim postopkom lahko razumemo

tudi kot pomanjkanje politične volje, namerno zavlačevanje, in podaljševanje

diskriminatornega statusa istospolnih parov. Potrebno je poudariti, da odlašanje odločitev

50

in odgovornosti oblasti glede vprašanja manjšin ne more trajati v nedogled, saj nobeni

demokratični oblasti ne bi smelo biti v interesu ohranjanje diskriminacije na kateremkoli

področju.

V skladu z vsebino 14.člena Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja enake človekove pravice

in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo

prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo

osebno okoliščino, je potrebno z zahtevami za ustavno zajamčeno enakopravnost

istospolno usmerjenih partnerjev pred zakonom ter uresničevanjem evropskih

demokratičnih norm nadaljevati tudi v prihodnje.

Žal pa je potrebno poudariti tudi dejstvo, da pravni redi evropskih držav pri sprejemanju in

priznavanju alternativnih življenjskih skupnosti, tako različnospolnih kot istospolnih,

praviloma nekoliko zaostajajo za spremembami v zavesti ljudi v dotičnih državah (Tratnik,

1993: 554).

6.9. Delitev oblasti

Načelo delitve oblasti je eden pomembnejših elementov, ki oblikujejo pojem pravne

države. To pomembnost poudarjajo tako klasične kot tudi moderne teorije pravne države.

Francoski teoretični krog je kot odločilen znak pravne državnosti poudarjal prav to načelo

in že v osnovi označil pravno državno kot »séparation des pouvoirs«.

Načelo delitve oblasti, kot ga poznamo danes, izvira iz Montesquieujeve trojne delitve na

zakonodajno, izvršno in sodno oblast. Teorija temelji na ločenih in neodvisnih oblasteh in

kontroli, ki jo te oblasti vršijo med seboj. Različne veje oblasti morajo upravljati različne

organe, biti samostojne in delovati samostojno. Pri Montesquieu so omenjene tri veje

oblasti avtonomne in neodvisne ter niso z ničemer omejene. Vsaka neomejenost oblasti bi

lahko imela za posledico izničenje delovanja druge oblasti, zato različne oblasti delujejo

ena na drugo kot sistem »zavor in ravnotežja«. Oblast mora zaustavljati oblast.

Neodvisnost sodstva pa je bistvena predvsem za zavarovanje pravic posameznika.

Montesquieu je sodstvo, tako glede funkcije kakor tudi glede družbene moči, podredil

zakonodajni in izvršilni oblasti. Neodvisno sodstvo je posledica izvirnega načela delitve

51

oblasti in najpomembnejši vsebinski in institucionalni dosežek načela delitve oblasti in kot

tak tudi priznan (Resman,1995: 47). Vendar, ob že navedenih razlogih, težko sprejmemo

trditev, da gre pri sodstvu za samostojno oblast.

Izvršilna oblast bi po Montesquieujevem mnenju morala biti v monarhovih rokah, ker ta

veja oblasti zahteva hitrost in je najbolje če z njo upravlja en sam človek. Zakonodajna

oblast zavezuje izvršno, da pojasni nezakonita delovanja. Zakonodajno oblast bi moralo

imeti ljudstvo; ker pa to ni izvedljivo mora ljudstvo preko svojih predstavnikov storiti vse

tisto, česar samo ne more. Montesquieu vidi prednost predstavništva tudi v tem, da so

predstavniki sposobnejši razpravljati o določenih zadevah (Resman,1995: 48).

Zakonodajno telo naj, po Montesquieuu, sestavljata dva domova – v prvem naj sedijo

voljeni, v drugem pa nevoljeni predstavniki ljudstva. Vsak od domov naj zaseda in

razpravlja ločeno, ker imajo predstavniki v obeh domovih različen družbeni izvor in

posledično sledijo različnim ciljem. Pričakovati je tudi da bodo zakoni dobili obliko

kompromisa in tako postali sprejemljivi za večino. Tako je istem »zavor in ravnotežja«

vnešen tudi v zakonodajno vejo oblasti (Resman,1995: 48).

Harmonično izenačevanje in ravnotežje med parlamentom in vlado se do sedaj nista

zadovoljivo obnesli. Taki poskusi so vodili v močno oblast nad parlamentom v škodo

odgovornosti javnemu mnenju ali pa v prevlado parlamenta, podvrženega slabostim

parlamentarnih strank.

Načelo o posebnih, ločenih in neodvisnih zakonodajnih in izvršilnih vejah oblasti ni nikjer

dosledno izvedeno, kajti teoretični ideal težko prenesemo v določeno kompleksno

stvarnost. Celo v Združenih državah Amerike, katere ureditev naj bi bila sinonim za

najbolj dosledno uresničitev načela delitve oblasti, zasledimo, da so funkcije deloma

prepletene – kongres tako opravlja administrativne in sodne funkcije, predsednik opravlja

zakonodajno funkcijo, sodišče pa lahko vpliva na izvajanje zakonov (Gaspari,1991: 1324).

Za pravno državo je pomemben element prava in prav njemu naj bi bile podrejene vse tri

veje oblasti – zakonodajna, izvršilna in sodna. To sicer drži za sodstvo, v odnosu med

zakonodajno in izvršilno oblastjo pa bi pričakovali primat zakonodajne oblasti kot nosilca

določanja prava.

52

To pa tudi pomeni, da tudi sistemom demokratične enotnosti oblasti ne bi smeli odrekati

pravne državnosti, če upoštevajo druga načela pravne državnosti. Kot primer lahko

navedemo švicarske konfederacije15.

Pri načelu delitve oblasti ni nikoli popolnoma jasno ali govorimo le o organizacijski in

funkcionalni delitvi oblasti, ki je nujna in povsod uveljavljena, ali tudi o politični delitvi

oblasti, ki je deloma že uveljavljena, ni pa vedno jasno izražena.

Če je primaren namen delitve oblasti medsebojni nadzor ter medsebojno omejevanje

posameznih vej oblasti, lahko sklenemo, da v razmerju med zakonodajno in izvršno

oblastjo prevladuje dejanska moč težko obvladljive in skromno nadzorovane izvršne

oblasti. »Omejitev centralne državne oblasti je lahko mnogo bolj učinkovita v sistemu s

poudarjeno decentralizacijo, z razvito avtonomno kritično javnostjo (civilno družbo) in z

oblikovanimi možnostmi uveljavljanja načela suverenosti ljudstva« (Gaspari,1991: 1324).

6.9.1. Referendum o volilnih sistemih (8.december 1996)

Referendum o volilnih sistemih naj bi bil sklepno dejanje vroče referendumske tekme, ki

se je začela že spomladi leta 1996 in se je prepletala s predvolilno kampanjo in

prizadevanji nekaterih političnih sil, da bi na podlagi referendumske odločitve dotedanji

volilni sistem spremenili še pred parlamentarnimi volitvami 1996.

Leta 1996 je prva prišla v javnost z zamislijo o referendumu o volilnem sistemu SDS, ki je

predlagala čisti dvokrožni večinski volilni sistem. Medtem pa je »dozorela« tudi zahteva

državnega sveta – predlog za kombinirani pol večinski, pol proporcionalni volilni sistem,

ki v načelu temelji na sorazmernosti. V jesenskem delu zasedanj državnega zbora pa je bila

vložena še ena zahteva – 30 poslancev je predlagalo volivcem v odločitev čisti

proporcionalni volilni sistem.

15 Kot primer nam lahko služi ureditev švicarske konfederacije, ne glede na to, ali zagovarjamo to ureditev kot skupščinski sistem ali pa parlamentarni sistem z odločilno vlogo parlamenta in z izrazitim poudarkom na načelu suverenosti ljudstva, izraženem v referendumskem odločanju. Vendar pa je ta ureditev, ki je bila oblikovana v 700-letnem razvoju, pod močnim pritiskom evropskega poenotenja in v nevarnosti, da bo odpravljena (Gaspari, 1991: 1324).

53

Zakon o referendumu in ljudski iniciativi ne vsebuje rešitev za več referendumov o istem

vprašanju niti o več med seboj izključujočih se referendumskih vprašanjih. Zaplet o

referendumu, na katerem so volivci izbirali med tremi med seboj izključujočimi se

volilnimi sistemi, je bil neizogiben. V dogajanja je večkrat poseglo tudi ustavno sodišče.

Nedodelanega zakona sicer ni razveljavilo, ampak je samo predlagalo, kako razplesti

»primer« z referendumi – zmagal naj bi predlog, ki bi dobil najvišjo podporo v odstotnem

deležu od udeležbe na referendumu. Poleg dveh predhodnih izključujočih se odločitev o

roku izvedbe referenduma je ustavno sodišče med drugim razveljavilo odločitev državnega

zbora za odložitev referenduma na začetek leta 1997 in s pečatom nezakonitosti

obremenilo tudi odločitev, da se referenduma zaradi spolitiziranosti ne izvede sočasno s

parlamentarnimi volitvami, temveč mesec dni pozneje.

Državni zbor ni privolil v možnost, da bi zmagala predlagana opcija volilnega sistema, ki

bi dobila najvišji odstotni delež glasov. Zaradi, z ustavo določene dvotretjinske večine vseh

poslancev, ki mora biti dosežena za sprejetje sistemskega Zakona o referendumi in ljudski

iniciativi, je bila predlagana novela, ki je med drugim predvidevala, da bi se moralo

referenduma udeležiti vsaj pol volilnih upravičencev (v zakonu udeležba ni predpisana).

Vendar je ustavno sodišče tako spremembo razveljavilo. Ker ugotavljanje izidov v primeru

treh konkurenčnih referendumski vprašanj oziroma predlogov po veljavnem zakonu ni bilo

možno, je državni zbor sprejel poseben zakon o načinu in ugotavljanju izida glasovanja, po

katerem naj bi pristojni organi izraženo ljudsko voljo ugotavljali s pomočjo t.i.bavarskega

modela, ki pravi, da se število volivcev, ki so glasovali »za«, in število volivcev, ki so

glasovali »proti« ugotovi pri vsakem referendumskem vprašanju posebej. Izglasovan je

predlog, za katerega je glasovala večina volivcev, ki so glasovali (http://www.delo.si).

Iz poročila državne volilne komisije o izidu referenduma je razvidno, da je bilo preštetih

583.297 glasovnic od katerih je bilo 14,38% za kombinirani volilni sistem in 40,64% proti,

za dvokrožni večinski volilni sistem je glasovalo 44,52% in 23,90% proti, za čisti

proporcionalni volilni sistem je glasovalo 26,19%, proti pa 35,65%. 9,76% glasovnic je

bilo neveljavnih, 4,11% pa je bilo glasovnic s tremi glasovi proti (http://www.uvi.si/slo/).

Konec oktobra 1998 je Ustavno sodišče RS – socialdemokrati (SDS) so ustavni spor

sprožili nekaj dni po referendumu – izdalo odločbo, s katero je ugotovilo, da je bil na

referendumu decembra 1996 izglasovan večinski dvokrožni volilni sistem. Ustavno sodišče

je odločilo, da je zakon o načinu glasovanja in o ugotavljanju izida glasovanja na

54

referendumu o volilnem sistemu skladen z ustavo, če se razlaga tako, da je izglasovan

predlog, za katerega je glasovala večina volivcev, ki so glasovali pri tem referendumskem

vprašanju. Na podlagi te razlage je bil na referendumu izglasovan predlog, vsebovan v

referendumskem vprašanju, postavljen na zahtevo 43.710 volivcev. Ustavno sodišče je v

odločbi pozvalo državni zbor, da v razumnem roku sprejme zakon, ki bo volilni sistem

uredil tako, kot je bilo izglasovano na referendumu (http://www.delo.si).

Vsi poskusi spodbijanja odločbe ustavnega sodišča so se končali neuspešno. Leta 1999 je

parlament oblikoval posebno delovno telo, saj je bil zakon o dvokrožnem volilnem

sistemu, kot so ga predlagali socialdemokrat, že večkrat zavrnjen. Strokovna komisija je

predlagala dva enakovredna izhoda iz opisane zagate – po prvem bi se komisija lahko

odločila za uveljavitev dvokrožnega večinskega volilnega sistema z 88 volilnimi okraji (s

tem bi bilo zadoščeno tudi odločbi ustavnega sodišča), drugi izhod pa naj bi bila

sprememba ustave.

Šele julija leta 2000 je o vprašanju volilnega sistema razpravljala vlada in med drugim

sklenila, da Slovenija nima veljavnega volilnega sistema za izvedbo volitev. Temu je še isti

dan sledil znani razplet dogodkov v parlamentu; oživili so predlog skupine poslancev za

ustavno revizijo, ga dopolnili z izhodišči za oblikovanje ustavnega zakona in državni zbor

je še isti dan začel postopek za spremembo ustave.

Analiza sporne odločbe Ustavnega sodišča in njena primerjava z relevantnimi določbami

Ustave RS, Zakona o načinu glasovanja in ugotavljanja izida glasovanja (ZNGUIG) ter

Zakona o referendumu in ljudski iniciativi (ZRLI) kaže, da je Ustavno sodišče s sporno

odločbo kršilo nosilna načela ustavne ureditve, predvsem načelo pravne države in načelo

delitve oblasti in s tem tudi povezana druga načela (npr. prepoved retroaktivne uporabe

zakona, kršitev prepovedi poseganja v pravnomočen akt državnega organa), in tako hkrati

poseglo v pristojnost dveh drugih organov – zakonodajnega in izvršilnega (Kristan, 2000:

204). Arbitrarno poseganje v območje pristojnosti drugih organov lahko poruši

medsebojno ravnotežje posameznih vej oblasti in s tem tudi mehanizme politične kontrole,

kar posledično onemogoča uveljavljanje politične odgovornosti.

S stališča strukturnih sestavin in načel za delovanje ustavnega sistema je gotovo zelo resna

kršitev načela delitve oblasti, ki ga zagotavlja 2.odstavek 3.člena Ustave RS. Ustava iz leta

1991 je namreč namesto prejšnjega načela enotnosti oblasti sprejela načelo delitve oblasti

55

in na tej podlagi uveljavila parlamentarni sistem (Kristan, 2000:208). V ustavnih sistemih,

ki temeljijo na načelu delitve oblasti, mora vsak organ delovati v okviru svojih ustavnih

kompetenc, ki jih uresničuje v odnosih medsebojnega ravnotežja in kontrole, in ne sme

posegati v pristojnosti drugih organov. To velja tudi za Ustavno sodišče.

Z načela funkcioniranja ustavnega sistema, verodostojnosti posameznih organov, zlasti

Ustavnega sodišča, so enako resne vse kršitve, ker se z njimi zmanjšuje ugled in

kredibilnost Ustavnega sodišča in žal bo moralo miniti kar nekaj časa, da si ga bo sodišče

povrnilo. Za funkcioniranje ustavnega sistema je zelo slabo, če se ustvari občutek, da je

sodišče kot organ, ki je najbolj poklican za varovanje Ustave in celotnega pravnega reda,

samo kršilo Ustavo.

6.10. Pravičnost in varnost

Pravičnost in varnost, vrednostni in nepravni načeli pravne države, sta odsev evropskega

kulturnega kroga, zlasti v tistem pomenu, kadar govorimo o pravičnosti in varnosti kot

socialnih vrednotah.

Pri obravnavi pravne države se pravičnost običajno razume kot formalno enakost oziroma

kot stvarno enakost varnosti. Načela, ki jima sledijo pa so: načelo egalitarizma, načelo

enakih začetnih možnosti, načelo enakih pravičnih življenjskih možnosti ter načelo

demokratske enakosti. Gre za modele, ki izražajo gesla neoliberalizma (socialno tržno

gospodarstvo), socialne demokracije (socialna država, država blaginje), ponekod pa celo

realnega socializma.

Varnost – v ožjem pomenu razumemo kot pravno varnost, kot nujen element pravne

države. Če pa pojem razširimo in v okviru varnosti razumemo eksistenčno varnost v smislu

socialne oziroma materialne varnosti posameznika v sodobni državni ureditvi, lahko

trdimo, da zanj ni potrebnega soglasja v okviru pojmovanja pravne državnosti, kajti država

ne sme skrbeti za blaginjo posameznika na način, ki presega avtonomijo posameznika ali

ogroža področje zasebnih interesov (Gaspari,1991: 1325).

Potrebno je poudariti, da vrednost pojma pravne države temelji predvsem na dejstvu, da

pravo ni zgolj stvar formulacije in interpretacije. Pravu dajejo smisel in kakovost načela, ki

56

so se oblikovala v družbeno – zgodovinskem razvoju kulturnega kroga Zahoda, in so

posledica njegovih humanistično – racionalističnih idejnih tokov. Pravna država mora

omenjena načela spoštovati in jih v svoji pravni ureditvi uveljavljati (Gaspari,1991: 1325).

6.10.1. Svoboda, varnost in pravičnost – temelji nove Evrope

Evropa predstavlja najprej ekonomski, nato socialni, okoljski in politični prostor. S tem

seveda razumemo predvsem vzpostavitev enotnega trga in uvedbo skupne valute - evra.

Vendar pa v tej evropski strukturi ne sme manjkati člen, ki je odločilnega pomena, namreč

oblikovanje prostora, kjer vladajo svoboda, varnost in pravičnost. Evropska skupnost in

Slovenija kot nova pridružena članica aktivno sodelujeta pri implementaciji določil

evropske ustavne pogodbe na področju svobode, varnosti in pravic, ki zagotavljajo

uresničitev vrednot in ciljev Evropske Unije. Med pomembnejšimi določili, ki aktivno

zaznamujejo in sooblikujejo Slovenijo kot pravno državo in kot aktivno članico Unije pri

zagotavljanju nepravnih elementov pravne države so predvsem Amsterdamaska pogodba,

ki je začela veljati leta 1999 in se loteva zelo konkretnih ciljev, kot so: integracija

priseljencev, sprejemanje beguncev, prost pretok državljanov in njihovih družin znotraj

meja evropske unije, boj proti hudim kaznivim dejanjem in terorizmu ter hudim nesrečam,

kjer je potrebno hitro, učinkovito in usklajeno ukrepanje. V kontekstu usklajevanja in

dopolnjevanja med naslednjimi tremi področji: svoboda, varnost in pravičnost, pa je

potrebno izpostaviti že omenjeno spoštovanje človekovih pravic. Listina temeljnih

človekovih pravic iz leta 2002 obsega pravico do človeškega dostojanstva, enakost pred

zakonom, enakost moškega in ženske, prepoved razlikovanja, svobodo izražanja in prost

dostop do informacij, svobodo združevanja in zborovanja, svobodo izobraževanja ter

pravico do socialnega varstva (http://www.europa.eu.int/comm/justice_home/).

Slovenija, kot podpisnica pogodb in določil, ki jih predvideva Evropska unija in na podlagi

lastne zakonodaje, aktivno sodeluje in izpolnjuje zahteve s področja, ki zagotavljajo

ljudem večjo pravičnost in varnost ter ostale temeljne socialne vrednote, ki jih lahko

uvrstimo v kontekst elementov pravne države.

57

7. SKLEP

Pojem pravna država se je izoblikoval šele v 19. in na začetku 20.stoletja kot jezikovni in

intelektualni proizvod nemške liberalno usmerjene pravne teorije. Sama ideja o pravni

državi – o državni oziroma oblastni organizaciji, ki naj ne vlada nasilno, temveč v skladu z

načeli (raz)uma ali naravnega prava - pa je prisotna v človeški družbi že dalj časa, vendar

se je razvila samo v okoljih, kjer se je izoblikovala posebna družbena skupina –

meščanstvo.

V okviru nemškega razvoja koncepcije pravne države je mogoče ob formalnih načelih,

med katerimi je potrebno izpostaviti predvsem načelo legalitete, racionalnosti, splošnosti in

neretroaktivnosti zakonov ter ločenost zakonodajne in izvršne oblasti, zaslediti tudi

materialna načela oziroma temeljne pravne vrednote. Materialna načela so bila

izpostavljena predvsem kot zahteve po varstvu človekovih pravic in svoboščin, kar lahko

zasledimo pri R. von Mohlu, ali pa so jih avtorji, med njimi tudi F.J.Stahl, implicitno

zajeli s formalnimi kategorijami, tako da so državno delovanje postavili na etične in božje

oziroma naravnopravne temelje.

Dandanes je koncepcija prava izražena na bolj diferencirane načine. V modernejši politični

teoriji je pojem pravne države mnogokrat definiran s pomočjo pozitivnih in negativnih

postulatov.

Doktrina pravne države je v današnji integralni obliki izrazito navezana na liberalistično

miselnost ter izhaja praviloma iz postavke ločenosti cerkvene od državne oblasti. Vendar

ne gre pozabiti, da je bila na eni strani ideja o vladavini prava izvorno povezana z božjimi -

naravnopravnimi postulati, medtem ko je na drugi strani materialno opredeljevanje pravne

države vedno navezano na pomembna načela in vrednote, kot so svoboda, pravičnost in

varnost.

Vladavina prava zavzema osrednje mesto v definiciji pojma pravna država. Vladavino

prava v sodobni kontekstu ne moremo več definirati zgolj kot vladavino zakona ali kot

temeljno osebno in politično pravico in svobodo, marveč jo lahko primerjamo s političnim

idealom o svobodi, ki je pravno utemeljen.

58

Ko govorimo in pišemo o pravni državi je najpomembnejša naloga to kategorijo pravilno

opredeliti. Utemeljitev, zgolj na podlagi teoretskega uvoda, mnogokrat ne zadostuje, zato

je smiselno podrobneje predstaviti tudi načela in elemente pravne države. Elementi,

razdeljeni v dve skupini, so definirani kot tisti, ki skušajo z določenimi značilnostmi

omejiti državo in jo podrediti pravu, v drugi skupini pa so tisti, za katere lahko trdimo, da

so vsaj deloma pravni.

Pravna država je tako skupni imenovalec oziroma celota modernega prava in s tem tudi

vseh njegovih posameznih formalnih in substančnih značilnosti in njihovih prvin.

59

7.1. Verifikacija hipotez

HIPOTEZA 1

Učinkovitost in stabilnost demokracije sta odvisni od pravne države.

Že profesor Adamowich (Šinkovec,1992; 376) poudarja vrednostne sodbe razvite

demokracije in dejstvo, da je pravna država podana takrat, ko so zagotovljeni: pravna

varnost, demokratično sprejemanje zakonov, delitev oblasti, obstoj in jamčenje temeljnih

pravic in svoboščin in nadzorni organi za vzdrževanje pravnega reda. Pojmovanje pravne

države in demokracije pomeni sintezo, vendar pravna država v formalnem in materialnem

smislu uvaja samoomejevanje demokraciji (npr.vezanost poslancev na ustavo). Znan je

izraz Keagija: »Pravna država pomeni red, v katerem politično zrel narod priznava

določene omejitve.« Če omejimo skrajne oblike demokracije, se pokažejo stične točke med

demokracijo in pravno državo. Zakon je instrument uresničenja prave demokracije, vendar

je demokracija vezana na ustavo. Zakon je abstraktna in splošna norma le takrat, če ne

vsebuje samovoljnega razlikovanja, mora rabiti temeljnemu načelu enakosti pred zakonom.

Zato strogo determinirana zakonska zapoved ni le v službi pravne varnosti, temveč tudi

načela demokratičnosti. Če bi zakon kršil načelo enakosti pred zakonom, bi bil

protipraven, zato gre za vezanost volje zakonodajalca. Zakon po drugi strani omogoča

integracijo v demokraciji neizogibnih različnosti družbenega vrednotenja pravno -

relevantnih stvarnih vsebin (enaka pravna norma na enak dejanski stan in različna na

drugačen).

Na podlagi zgornje ugotovitve lahko potrdimo hipotezo, da sta učinkovitost in stabilnost

demokracije odvisni od pravne države. Le s pomočjo ustreznih elementov pravne države,

kot so vrhovnost in neodvisnost prava v delovanju države, delitev oblasti, zagotavljanje

pravic in svoboščin ter pravna varnost, enakost, lahko zagotovimo trdne temelje za uspešno

in stabilno demokracijo.

60

HIPOTEZA 2

Pri razvijanju pravne države se je v pretežni meri smiselno zgledovati po okoljih, kjer je

vladavina prava dejansko že vzpostavljena.

Hipotezo lahko potrdimo, saj le s pomočjo večletnih izkušenj nekaterih narodov, predvsem

tistih, kjer prevladuje okcidentalna doktrina, lahko vzpostavimo trdne temelje za nadaljnje

izgrajevanje pravne države. Pri tem pa ne gre pozabiti, da se je pri izgrajevanju pravne

državnosti potrebno odpreti tudi spoznanjem iz drugih svetovnih okolji, ki so ohranila

tesnejši stik z drugačnimi razsežnostmi človekovega individualnega in družbenega bivanja.

HIPOTEZA 3

Dandanes v Sloveniji priznavanje in relativni konsenz o temeljnih postavkah pravne države

nista več vprašljiva.

Hipotezo lahko z gotovostjo potrdimo, saj tako pri nas kot v državah, kjer pravno državo

šele uvajajo, je pojem že dlje časa poznan in priznan in vsaj pri večini sodobnih

demokracij, ni več vprašljivo poznavanje in priznavanje temeljnih postavk pravne države.

Zaznati pa je mogoče nezadostno ozaveščenost glede pomena predpostavk pravne države,

kajti sama dinamika postavk pravne države – dinamika bolj ali manj formalno izraženih

pravnih načel in pravil - je neposredno odvisna od tiste življenjske sfere, ki jo označuje

sklop navedenih predpostavk. Ali povedano drugače – pravna države je kot pojmovna

shema prilagojena le določenemu tipu družbe, zaradi česar jo je mogoče ohranjati le,

dokler se ta družba oz. njeni podsistemi ne spremenijo. Če je družbeno dogajanje (sfera

predpostavk) usmerjeno v negativno smer, potem je ogrodje pravne države (sfera postavk)

koristna zavora, ki prepreči ali vsaj upočasni tak razvoj. Če pa je družbeno dogajanje

pozitivno za individualni razvoj posameznika ali skupnosti, je smiselno načela in pravila

pravne države kot takšna ali pa vsaj v konkretni izvedbi temu prilagoditi (Cerar,1994:

435).

Velja omeniti tudi, da je pojem pravne države, kot posledica razvoja neke skupnosti,

prilagojen le določenemu vrednostnemu sistemu in načinu življenja, kajti številna okolja v

svetu pojma pravne države ne poznajo in niti ne udejanjajo njegovih principov.

61

Prav tako ni zanemarljivo dejstvo, da se temeljne postavke neke pravne države, in s tem

tudi Slovenije, spreminjajo in prilagajajo zgodovinskim in drugim družbenim

spremembam.

7.2. Slovenija – pravna država?

Ustava Republike Slovenije navaja v splošnih določbah dve pomembni načelni opredelitvi,

ki pravita, da je Slovenija demokratična republika (1.člen) in da je Slovenija pravna in

socialna država (2.člen). Te opredelitve so pomembne, saj iz njih izvirajo načelne rešitve,

ki vplivajo na zakonodajno politiko, različne oblike državnih ukrepov, so pa tudi vodilo za

ustavosodno presojo splošnih in posamičnih pravnih aktov.

Pojem pravna država je v Sloveniji že dlje časa poznan in konsenz glede poznavanja in

priznavanja temeljnih postavk ni več vprašljiv. Del družbe vidi pravno državo kot negacijo

ali celo preseganje prejšnjega sistema, kar je mogoče posledica obdobja tranzicije ter

vstopa v različne mednarodne integracije. Trditev je razumljiva tudi glede na naravo

prejšnjega sistema, ki je vsaj v svojem začetnem obdobju uporabljal načelo revolucionarne

zakonitosti in druga nepravna sredstva. Vendar je naša družba kmalu začela uvajati nov

model, ki je privedel do postopne demokratizacije in humanizacije in uveljavil zahodni tip

pojmovanja pravnosti.

Potrebno je opozoriti na dejstvo, da se pravnost in pravna država izgrajujeta skozi proces.

Vendar pa procesnost prava ne gre istovetiti zgolj s formalnimi prvinami pravne države,

kajti konstituiranje določene pravne odločitve je dinamično. In prav zaradi dejstva, da je

pravo tudi proces, dandanes v Sloveniji ni več najpomembnejše vprašanje, katere pravne

mehanizme prevzeti iz drugih pravnih sistemov, kajti v tem pogledu naše vedenje strmo

narašča. Problem dejansko ostaja na ravni spoznanja, kajti slednje je moč doseči le skozi

dolgotrajno prakso. Ker izhaja vsebina v svoji osnovi vedno iz izkušnje, je bolj ali manj

jasno, da se v Sloveniji glede pravne države še vedno sporazumevamo pretežno na

abstraktni ravni. Ko bomo nominalne sheme napolnili s konkretno vsebino, bomo lahko

celovito ocenjevali kvaliteto slovenske pravne kulture in pravnega reda kot njene

nadgradnje.

62

Za Slovenijo ne moremo z gotovostjo trditi, da je pravna država, na kar nas opozarjajo tudi

dejstva in nepravilnosti, ki sem jih že omenila: občasno protipravno uveljavljanje

retroaktivnosti, sodni zaostanki, neučinkovit sodni nadzor nad ustavnostjo in zakonitostjo,

kršenje človekovih pravic, svoboščin in enakosti… Vendar pa, kljub določenim

anomalijam na področju zadev, kjer se odraža pravnost neke države, lahko trdimo, da gradi

Slovenija trdne temelje demokraciji in pravnemu sistemu.

63

VIRI IN LITERATURA

Knjige

• Basta, Lidija (1984): Politika u granicama prava, Istraživačko – izdavački centar

SSO Srbije, Institut za uporedno pravo, Beograd

• Dedić, Jasminka, Vlasta Jalušič, Jelka Zorn (2003): Izbrisani organizirana

nedolžnost in politike izključevanja, Mirovni inštitut, Ljubljana

• Dworkin, Ronald M. (1977): The philospohy of law, Oxford university press,

Oxford

• Hot, Meira (2004): Reševanje vprašanja izbrisanih, Diplomska naloga, Ljubljana

• Kahne, Nina (2003): Ustavna prepoved povratne veljave pravnih aktov v odločbah

Ustavnega sodišča, Diplomska naloga, Ljubljana

• Kaufman, Arthur (1994): Uvod v filozofijo prava, Cankarjeva založba, Ljubljana

• Köchler, Hans (1995): Democracy and the International Rule of Law, Springer -

Ferlag, Wien

• Nojman, Franc (2002): Vladavina prava, «Filip Višnjić«, Beograd

• Novak, Mojca (2003): Učinkovitost sodstva, Diplomska naloga, Ljubljana

• Osterman, Judita (2001): Konkretna kontrola ustavnosti, Diplomska naloga,

Ljubljana

• Pavičnik, Marijan (1991): Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba, Ljubljana

• Pitamic, Leonid (1996): Država, Cankarjeva založba, Ljubljana

• Problematika »izbrisanih« v letnih poročilih Varuha - posebno poročilo (2004), RS

Varuh človekovih pravic, Ljubljana

• Prunk, Janko, Martin Ivanič (1996): Osamosvojitev Slovenije, Založba Grad,

Ljubljana

• Resman, Aleksander (1995): Slovenija kot pravna država, diplomska naloga,

Ljubljana

• Rupnik, Janko (1975): Ustavnost, demokracija in politični sistem, Založba obzorja,

Maribor

• Spremljanje pridruževanja EU: Neodvisnost sodstva (2001), Open society institute,

Budapest

64

• (2001) Ustava Republike Slovenije, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana

• Zupančič, M.Boštjan (1990): Pravo in prav, Cankarjeva založba, Ljubljana

• Zupančič, M.Boštjan (1995): Prvine pravne kulture, Fakulteta za družbene vede,

Ljubljana

Članki v revijah in zbornikih

• Avbelj, Matej (2004): »Primerjalno pravni modeli zmanjševanja sodnih

zaostankov«. Pravna praksa, let.23, št.27, str.3 - 4

• Brezovšek, Marjan (1997): »Demokracija – Vladanje in uprava«, Slovensko

politološko društvo, Zbornik referatov, Ljubljana

• Cerar, Miro (1994): »Predpostavke pravne države«. Pravnik, let.49, št.10-12,

str.433 – 449

• Cerar, Miro (1998): »Temeljne značilnosti modernega prava«. Zbornik znanstvenih

razprav, let.LVIII, str.6 - 23

• Fišer, Zvonko (1997): »Evropska konferenca o vladavini prava«. Pravna praksa,

let.16, št.14 – 15, str.36 - 37

• Gaspari, Milan (1991): »O pojmu pravne države«. Teorija in praksa, let.28, št.10-

11, str.1318 – 1325

• Geč-Korošec, Miroslava (ur.): Institucionalno varstvo nekaterih človekovih pravic,

predvsem s področja družinskih in socialnih razmerij s primerjalnopravnimi vidiki

Evropske unije ter njenih članic. Inštitut za civilno, pimerjalno in mednarodno

zasebno pravo, Maribor, str.51 - 79

• Grad, Franc (2001): »Delitev oblasti v slovenskem parlamentarnem sistemu«.

VII.dnevi javnega prava, Inštitut za javno upravo, str.11 - 29

• Igličar, Albin (1995): »Sodstvo v funkciji reševanja konfliktov in legitimnosti

oblasti«. Teorija in praksa, let.32, št.9 – 10, str.821 - 834

• Jambrek, Peter (1990): »Ustavna izvedba načela delitve oblasti«. Teorija in praksa,

let.27, št.10 – 11, str.1179 – 1185

• Jenull, Hinko (2002): »Inventura sodnih zaostankov«. Pravna praksa, let.21, št.18,

str. 3 - 4

65

• Jerovšek, Tone (2001): »Ustavna ureditev sodstva«. VII.dnevi javnega prava, str.47

- 59

• Kristan, Ivan (1992): »Ustavnost in zakonitost«.Nova ureditev Slovenije, Uradni

list Republike Slovenije, str.224 - 235

• Kristan, Ivan (1992): »Ustavno sodstvo«. Nova ureditev Slovenije, Uradni list

Republike Slovenije, str.236 - 248

• Kristan, Ivan (2000): »Meje ustavnosodne kontrole«. Zbornik znanstvenih razprav,

let.LX, št.1, str.199 – 226

• Mahnič, Petra (2002): »Enakost in enakopravnost«. Javna uprava, let.38, št.3,

str.357 - 372

• Markič, Boštjan (1992): »Ustava in politični sistem«. Teorija in praksa, let.29, št.1

– 2, str.43 – 48

• Pirnat, Rajko (1992): »Nova ustava in položaj uprave«. Vestnik, let.28, št.1 -2,

str.37 – 44

• Rakočević, Slobodan (2002): »Izbrisani« prebivalci Slovenije«. Pravna praksa,

let.21, št.32, str.8 - 9

• Rupnik, Janko (1992): »Nekateri teoretični problemi ustavnosti in zakonitosti«.

Nova ustavna ureditev Slovenije, Uradni list Republike Slovenije, str.22 – 27

• (2002) Sodni zaostanki v Republiki Sloveniji (analiza vzrokov in predlogi za

zmanjšanje in odpravo). Vlada RS in Vrhovno sodišče RS, Ljubljana

• Svetličič, Marjan (1995): »Multinacionalna podjetja in razvojna strategija

Slovenije«. Teorija in praksa, let.32, št.5 – 6, str.390 - 403

• Šarčević, Edin (1990): »Ka sistematizaciji teorije pravne države«. Zbornik PFZ, 40

(4), str.417 - 428

• Šarčević, Edin (1989): »Pojam pravne države«. Arhiv, let.4, str.409 - 446

• Šinkovec, Janez (1992): »O pravni državi«. Podjetje in delo, let.5, št.XVIII, str.375

– 385

• Šinkovec, Janez (1992): »Socialna država in lastnina«. Teorija in praksa, let.29, št.1

– 2, str.38 – 42

• Šinkovec, Janez (1993): »Ustavno varstvo osebnosti«. Pravnik, let.48, št.9 – 10,

str.419 - 428

• Šinkovec, Janez (1993): »Ustavno sodišče ob uveljavljanju ustavnosti in

zakonitosti«. Podjetje in delo, let.XIX, št.5 – 6, str.410 - 418

66

• Šinkovec, Janez (2000): »Dileme o pravni državi«. VI.dnevi javnega prava, str.25 –

37

• Šinkovec, Janez (2000): »Pravni vidiki politike in gospodarstva«. Teorija in praksa,

let.37, št.3, str.536 - 549

• Tratar, Boštjan (2001): »Nekaj misli o sodni kontroli zakonitosti in dejanskega

stanja upravnih aktov«. Pravosodni bilten, let.22, št.1, str.287 - 304

• Trpin Gorazd (1999): »Nova pravna ureditev državne uprave«.VI.dnevi slovenske

uprave, str.63 - 79

• Trstnjak, Verica (2000): »Acquis communautaire in slovensko pravo«. Podjetje in

delo, let.XXVI, št.6 – 7, str.843 – 848

• Ude, Lojze (1993): »Sodstvo (o novi organizaciji pravosodja)«. Podjetje in delo,

let.XIX, št.5 – 6, str.710 – 722

• Virant, Grega (1999): »Novejši pogledi na zakonitost delovanja uprave«. VI.dnevi

slovenske uprave, str.95 - 114

• Zupančič, M.Boštjan (1995): »Pravna država in njena oblast«. Teorija in praksa,

let.32, št.5 - 6, str.368 - 389

Enciklopedije in priročniki

• Dictionary of Politics (1985). Penguin Books Ltd, Harmondsworth, Middlesex,

England

• Diplomatski leksikon (1999). »Barbat«, Zagreb

• Leksikon Cankarjeve založbe – družboslovje (1979). Cankarjeva založba, Ljubljana

• Politička enciklopedija (1975). Savremena admnistacija, Beograd

• Politološki rječnik Država i politika (2001). Panliber, Osijek – Zagreb - Split

• Veliki splošni leksikon, knjiga 6 (1998). DZS, Ljubljana

Zakonodaja

• Zakon o kazenskem postopku, UL RS št.63/94, 70/94, 72/98, 6/99, 66/00,111/01

• Zakon o sodiščih, UL RS št.19/94, 45/95, 38/99, 28/00, 27/02

67

• Zakon o sodniški službi, UL RS št.19/94, 8/96, 24/98, 67/02

• Zakon o tujcih, UL RS št.1-9/91, 44/97

• Zakon o referendumu in ljudski iniciativi, UL RS št.15/94

Članki internet

• http://www.mszs.si/slo/ministrstvo/publikacije/znanost/mzt/raziskovalec/997-3-

4/13.htm

• http://evropa.gov.si/evropomocnik/queston/471-114/

• http://www.dadalos.org/CG/Demokratie/Grundkurs3/Gewaltenteilung/gewaltenteil

ung.htm

• http://www.dadalos.org/CG/Demokratie/Grundkurs3/Opposition/opposition.htm

• http://www.dadalos.org/CG/Demokratie/Grundkurs3/Regierung/regierung.htm

• http://www.dadalos.org/CG/Demokratie/Grundkurs3/Wahlen/wahlen.htm

• http://www.dadalos.org/CG/Demokratie/Grundkurs3/Rechtsataat/rechtsstaat.htm

• http://www.gov.si/uvk

• http://www.sigov.si/mp

• http://www.europa.eu.int/comm/justice_home/

• http://www.dnevnik.si/clanekb

• http://www.mladina.si/tednik/200139/clanek/ustava

• http://www2.gov.si/zak

• http://www.uvi.si/slo

Drugo

• Gradivo dokumentacije časopisnega podjetja Delo d.d., Ljubljana

• Gradivo dokumentacije časopisnega podjetja Dnevnik d.d., Ljubljana