Članek o kanjoningu

38 SOKOL _ jeSen 2014 [email protected]

kanjoning

Kanjoning

ROMANTIČNO-AVANTURISTIČNI ŠPORTMrzla voda prileže, kadar sonce nesebično razdava svoje žarke, da je še termometru vroče. Med strmimi stenami vzpetin je ujet potok, nad katerega se s kamnitih polic sklanjajo raznobarvne cvetlice, grmi in drevje, sončni žarki pa tja padajo le kratek čas ali sploh ne, zato ima voda lahko tudi v poletnih mesecih nizko temperaturo, tudi okoli 4 °C. Žuboreč potok stopnjuje moč vse do divjega bučanja slapu ob več metrskem padcu na kamnite stopnje pod njim, kjer se zopet ujame v zelen tolmun in nudi dom ribam, žabam, močeradom, kačam, kačjim pastirjem, metuljem ter drugim živalim, ki jih tam pogosto srečujemo.

39SOKOL _ jeSen 2014www.revijasokol.com

kanjoning

Soteske in kanjoni so ljudem v preteklosti omogočali varno a garaško življenje. Skoznje običajno teče potok ali reka, ob kate-rem se v soteskah vije cesta, obdana s strmini stenami v obliki črke V. Kanjon je globoko zarezana tesen, s skoraj navpičnimi in koničastimi stenami. Obe obliki sta posledica globinske erozije. Napredek civilizacije nas je odtegnil od tako napornega bivanja in iskanja varnega zavetja, zato so kanjoni ostali pozabljeni vse do druge polovice 19. stoletja, ko so vanje pokukali prvi raziskovalci. Ti so se skoznje gibali povsem brez modernih pripomočkov. Pri osnovnih gibanjih pri kanjoningu jih je odlikovala izjemna spre-tnost, domiselnost in trdoživost. Eden izmed prvih znanih kanjonarjev je bil francoski speleolog in hidrogeolog Edoard Alfred Martel, ki se je na koncu 19. stoletja spustil skozi celo vrsto kanjonov v francoski Provansi in Primor-skih Alpah. Sicer so prve spuste v evropskih soteskah podpisali večinoma francoski, španski in italijanski speleologi ter gorniki, ki so se na tovrstne ekspedicije podali v volnenih puloverjih in usnjenih čevljih, pri napredovanju pa so že uporabljali težke konopljine vrvi, po katerih so se spuščali v Dulferjevem sedu, ki si ga je izmislil Hans Dulfer. Pomagali so si še z doma narejenimi vrvnimi lestvami in železnimi klini. Beseda kanjoning označuje gibanje v kanjonu in vključuje širok nabor znanj iz aktivnosti v naravi. Skozi kanjon večinoma napre-dujemo na 6 načinov. S hojo, plezanjem, dričanjem, plavanjem, skakanjem in spuščanjem po vrvi. Hodimo v visokem čepu in si kar največ pomagamo z rokama, saj v primeru zdrsa padec ni tako neroden in boleč. Plezamo vedno izjemno pazljivo po prin-cipu treh opornih točk. Tako smo v stiku s podlago z nogama in eno roko ali obratno. Dričamo v sede ali leže na hrbtu, sonožno z nogama naprej, roki sta pokrčeni v komolcih in prekrižani na prsih s pestmi na ramenih. Glava je nekoliko predklonjena, da ne drsimo s čelado po skali. Skačemo sonožno ali z zaletom, vedno z nogama naprej in rokama ob telesu. Pri doskokih v plitvo vodo moramo amortizirati padec do popolnega čepa. Uporabljamo tudi reševalni skok v vodo. Plavamo kravl ali prsno tehniko, pri čemer je glava nad gladino. Uporabljamo tok vode, da se kar najmanj utrudimo in prihranimo čim več energije. Hiter razvoj gorništva in tehnične opreme je v zadnjih 30 letih omogočil hiter razvoj športnega kanjoninga povsod po svetu. Lahko dostopne kanjone, opremljene z vso potrebno infrastruk-turo, kot je npr. Vintgar pri Bledu, si lahko ogleda prav vsak. Izleti v nekoliko težje, npr. Sušec, Globoški potok ipd. pri Bovcu, Grme-čica in Jereka v Bohinju, se izvajajo z licenciranimi vodniki.V kanjonu bo kar najmanj drselo v neoprenskih čevljih iz vodo-propustnega materiala, s trdim, nedrsečim podplatom. Zadovo-ljivo se obnesejo tudi cenejši dvoranski športni copati, pod njimi pa neoprenske nogavice. Telo pred mrazom varuje od 3 do 5 mm debela neoprenska obleka, ki je lahko eno ali dvo delna, neo-prenske rokavice in kapa, ki ima v predelu ušes luknjice. Na glavi mora biti še čelada, ki ima certifikat proti padajočemu kamenju. Ščitnik za neopren bo dobrodošel za manjšo obrabo neoprena v predelu zadnjice zaradi dričanja. Izjemno uporaben del opreme je suha vrečka za okrog vratu za telefon in nahrbtnik z luknjami za odtekanje vode. Prva pomoč, prilagojena za kanjon, in vsaj nekaj metrov vrvi za kanjoning sta obvezen del opreme vsake skupine kanjonarjev.


kanjoning

V bolj vertikalnih kanjonih je potrebna še osebna in tehnična oprema skupine. Med osebno opremo spada pas za kanjoning, osmica z vponko z matico, dve popkovini za samovarovanje raz-ličnih dolžin z vponko z matico, piščalka, nož in rezervna oprema.Vsak mora imeti na pasu še tehnično opremo za reševanje in samoreševanje, ki sestoji najmanj iz dveh pripomočkov za izde-lavo sprostljivih blokad (6mm vrvice, T-block, Shunt, Micro Traxion ipd.), 4 dodatnih vponk z matico, dolgega plezalnega kompleta z vponkama z matico in dveh 2 m vrvic premera 6 mm.

Skupina kanjonarjev bo potrebovala še nahrbtnike za kanjoning z vrvico z vponko. Spuščanje bo mogoče po vrvi za kanjoning (premera 10 mm) dol-žine dvojne višine najvišjega slapu, potrebna pa je tudi rezervna vrv dolžine vsaj ene višine najvišjega slapu. Nekje na suhem bodo še skica z opisom kanjona, topografska karta in čelne svetilke. Pri raziskovanju neobljudenih kanjonov je nepogrešljiva tudi oprema za nadomeščanje svedrovcev in rink ter pripravo improviziranih varovališč in sidrišč za spust.

Samostojen izlet v neznani kanjon zahteva primerno opremo in dobro pripravo, ki vključuje:• Poznavanje vstopnega in izstopnega mesta ter možnih zasilnih

izhodov iz kanjona.• Pridobiti in znati uporabiti skico in opis kanjona ter topografsko

karto v merilu največ 1:25.000.• Poiskati aktualne fotografije in aktualne informacije o stanju v

kanjonu (prehodnost, možne nevarnosti, varovališča,...).• Poznavanje lokalnih vremenskih in snežnih razmer ter najaktual-

nejše lokalne vremenske napovedi .• Pridobiti informacije o trenutnem vodostaju v kanjonu in vodoto-

kov na dostopu in izstopu.• Informacije o velikosti povirja in povirja pritokov.• Pridobiti informacijo o aktualni temperaturi vode in ali je ta pitna.• Pozanimati se o drugih potencialnih nevarnostih.• Pomniti številko za klic v sili in znati opisati lokacijo kanjona v

primeru reševalne akcije.• Pridobiti informacije o posebnostih izbranega kanjona, o vzro-

kih nezgod.• Poiskati informacije o kanjonih v neposredni bližini.• Poiskati informacije o možnem prevozu nazaj na vstopno mesto

in možnosti parkiranja.• Izbrati primerne soudeležence.• Obvestiti bližnje o nameravani turi, v avtomobilu pustiti listek z

informacijami o nameravanem izletu in predvidenem času vrnitve.

Glede na specifičnost divjega vodnega okolja v kanjonih pretijo prenekatere nevarnosti, katerim se je mogoče izogniti z dobro pripravo na turo. Velik pretok vode lahko izjemno oteži ali celo onemogoči prehodnost kanjona. Veliko nevarnost predstavlja skokovit porast pretoka zaradi močnega dežja, zaradi popustitve drenaže z ogromnimi količinami vode, izpustitev vode iz hidro-elektrarne ipd. Nevarni so nevidni vodni žepi, spodjede, dreve-sna debla in podobne ovire, ki ustvarjajo sifone. V izjemno ozkih kanjonih nam grozi zapad oz. zagozditev med stene. Pojavijo se lahko zdravstvene težave zaradi visoke (vročinski udar) ali nizke (podhladitev) temperature, ob nepravilni hidraciji in prehrani pa dehidracija in izčrpanost.

V kolikor k opisanemu športu pristopimo odgovorno in s spošto-vanjem, grozi hitra zasvojitev s tem romantično- avanturističnim športom.

Katja Rogelj

Foto: arhiv go-outdoor.si

Katja Rogelj je vodnica in mentorica pri Kanjoning zvezi Slovenije, inštruktorica pri Češki kanjoning zvezi in profesi-onalna reševalka iz divje vode. Poleg vodniške in izobraže-valne dejavnosti na svoji spletni strani www.go-outdoor.si nudi tudi tečaje reševanja iz divje vode in kanjoning izlete primerne vašim izkušnjam in željam.


kanjoning

KANJONING NA KORZIKICelo leto naju je s sodelavcem grela ideja o tedenskem kanjoningu na Korziki. Precej sva povpraševala pri prijateljih o možnostih, ki jih ponuja ta prekrasen francoski otok. Dobila sva nekaj dobrih nasvetov, nadalj-nje informacije izbrskala na spletu, prelistala obstoječe vodnike in pridobila odgovore na povpraševanje iz lokalnih firm. Izbrana ekipa sedmih kanjonarjev je bila soglasna, še pred razkritjem podrobnejšega plana.

Nadaljnje priprave so bile dokaj enostavne, saj je Matej Korziko že poznal, pri njego-vih starših pa sva našla geografske karte in vodnike. Pripravila sva okvirni plan, o opremi pa nisva pretirano izgubljala besed, saj sva pred tem bila dvakrat v španski Siera de Guarri na tedenskem raziskovanju kanjonov, zato sva se ravnala po izkušnjah. Zatopila sva se v opise in skice, pregledova-nje fotografij na spletu in pripravo rezerv-nega plana za slabo vreme, ki nama je vzel največ časa. Nekaj mesecev prej sva rezer-virala dokaj poceni karte za trajekt. Teden pred druščino sva se odgugala iz italijanskega Livorna proti Bastii, nato pa odpeljala proti jugozahodu, da bi preiskala otok ter preverila istovetnost opisov in skic v vodniku ter pridobljenih informacij z dejanskim stanjem na terenu. Prvi skok v vodo sva dočakala v kanjonu Ruda, kamor sva prisopihala s pašnika za

vasico Corscia, nad katero se z 2706 m bohoti najvišja gora Korzike - Monte Cinco. Vanj sva se spustila optimistična zaradi vodostaja, ki sva ga preverila z mostu nad izstopnim mestom. Prvo zožanje kanjona je omajalo vero, da bom pri spustu po vrvi skozi slap lahko stala trdno na tleh. Mateju je pomagalo dodatnih dvajset kilogramov, zato sva staknila glave, pretehtala možno-sti in idejo o predčasnem umiku iz kanjona preložila na kasneje. Naslednji slap sva oblezla in preverila divjo vodo pod njim ter ugotovila neizbežen zaključek prvega kanjona. Prenočila sva pod zvezdnatim svodom v Ponte Leccia. Zjutraj sva ovinkarila med prašiči in kozami proti zahodu, se na sedlu Col de Vergio poslikala z Napoleonovim kipom in iskala nadaljnje informacije o kanjonu Dardo, ki se izliva v sončni zahod Sredozemskega morja, pod vasico Piana.

Dopoldne sva že čofotala v tem prekra-snem kanjonu z vertikalnimi slapovi, ki ozaljšan s skalnimi bloki, grčasto dričalnico in ponvicami položno pade v morje. Hitro sva slekla vso neoprensko navlako in se okopala v slanih valovih, ohlajenih z ledeno mrzlimi izviri, nato pa težka nahrbtnika naložila na rame in zagrizla skozi kanjon. Na desnem bregu sva ujela pot k cesti. Po dveh urah hoda pod ošiljenimi rdečimi špičkami in roglji, s srčki vsepovsod, sva iz avta spraznila celotno zalogo hrane. Z velikim pričakovanjem sva se pripeljala s sedla Col de Bavela in z dvema urama rezerve napadla proti precej odprtemu kanjonu Purcaraccia. Hoja načeloma vzame 1 uro, a v vodniku omenjajo še dve uri v blodnjaku možicev, ki so jih postavili izgubljeni kanjonarji. Tudi midva sva obo-gatena s to izkušnjo našla pravo stezo na desnem bregu. Polna navdušenja sva dri-


kanjoning


kanjoning

čala do 12 metrov dolge, dokaj položne in gladke dričalnice, ki končajo v globokih kristalnih tolmunih in se obešala po vrveh do 45 m visoki slapov, ki lijakasto padajo po nedrsečih stenah. Kanjon konča z 10 m skokom prek slapu v zelen tolmun.Naslednji dan sva raziskovala vstop in izstop kanjonov Vaca in Polischellu. Nerodna pri branju človeških sledi sva dodobra okusila makijo, ki naju je obrusila do krvi. Doumela sva, da je prava steza tista, kjer je mogoče napredovati stoje. Samozavestno sva se odpeljala družbi naproti, ki naju je priča-kala pri kanjonu Chipettu. Popoldanski načrt je splaval po makiji zaradi napačnega opisa v vodniku. Po dveh urah izgubljanja smo nazdravili slabemu začetku, dobremu koncu v regiji Bastia. Jutro je prineslo dobre obete z desnega pritoka reke Gollo. Po prepadni maka-damski cesti smo se, mimo zavrženih vozil v globelih pod nami, pripeljali na ravnico blizu kanjona Petra Leccia. Dostop nam je ukradel eno uro, kar smo hitro pozabili ob spuščanju po prvem 14 metrskem slapu, ki smo ga nato še nekajkrat dričali po pripo-ročilu in demonstraciji lokalnih vodnikov. Navdušeno smo vriskali, ko smo padali v majhen spenjen tolmun. Precej divji in drseč kanjon nam je po nekaj spustih po zelenih slapovih serviral še naslednjo noro 15 metrsko dričalnico. Vsak spust posebej smo se bali, da se razmažemo na skali ob njej, a sta vodna blazina in oblika skale poskrbeli za varen pristanek v mehurčkih. Naslednji dan smo lahkih nog stopali po poti Scala Santa Regina k prvemu slapu kanjona Fulcanaghja. Sedemkrat smo se spustili po vrvi preko razglednih in dokaj suhih slapov, ki so se nizali en za drugim. Kri po žilah je pognal pogled 70 m niže, kjer je najvišji slap kanjona izginil med granitnimi skalami. Nekajkrat smo se še namočili v majhnih osončenih ponvicah z ne ravno sveže zeleno vodo in že smo z mostu skupinsko pozirali fotografskemu objektivu. Zvečer smo se nastanili v kampu v mestecu Porto, ki se dviga nad istoimenskim zali-vom na zahodni obali. Zopet smo se odpravili v Dardo, ki pa je bil tokrat zaradi dežja nekoliko bolj vodnat. Precej utrujeni smo namesto kopanja v morju raje z raz-tegnjenimi kraki polnili baterije v šotorih. Zjutraj smo se odpeljali južno. Razoča-rano in z občudovanjem smo s ceste uzrli

mogočen 65 m slap kanjona Sulleoni, levega pritoka reke Lomberlaccio. Takoj smo sprejeli rezervni plan. Kanjon Piazzi-lellu naj bi bil možen tudi kadar je v Sulle-oni veliko vode. V vodniku ga opisujejo kot ne kaj prida a z nekaj vrhunskimi slapovi. Več kot uro smo jamraje predirali trnje nav-zdol kanjona, ko smo zaslišali navdušene vzklike. Izza vej smo se »zdrenjali« na rob, da bi prav tako uzrli prekrasen kanjon, iz katerega se strmo dvigajo gozdnati bre-govi, na obzorju pa izginja v valovih morja, na katerih se odsevajo zlati sončni žarki. Po nekaj sočnih besedah, ob nekončnem pogledu proti dnu, se je v naju vpičilo vseh 14 očes. Prav zares smo se po vrvi spustili po drsečem, 88 metrskem slapu, ki nas je dobro stuširal in sem tam okamenjal gle-dalce spodaj. Ob izpetju vrvi iz osmice se je šele zaslišalo prvo čebljanje in končno krohot s prestanim stresom osoljenih šal. Kanjon smo nadaljevali v takšnem zapo-redju vse do konca. Levi pritok reke La Gravone, kanjon Cardi-ccia oz. Richjusa smo našli ob vasici Boco-gnano, blizu mesta Ajaccio. Polischellu oz. Polischeddu se nahaja pod sedlom Col di Larone, med vasicami Zonza in Solenzara. Rdeča nit obeh je skakanje, dričanje z nekaj krajšimi spusti po vrvi. Čofotanje v ledeno mrzlih, zelenih tolmunih je čudovito. Krono celotnemu izletu je dalo sneženje v kanjonu Purcaraccia, v katerega smo zlezli pri 4 stopinjah celzija. Drgetajoč smo se stiskali pred vsakim spustom in dričalnico. Piko na i je pribilo babje pšeno, ki nas je neutrudno mlatilo ob preoblačenju pri avtih. Kosilo nam je začinil še pesek, ki ga je divji veter pod Monte Incudine (2134 m) odložil na krožnike. Hrustajoče gurmanske užitke smo zaokrožili z večerjo v priporo-čeni restavraciji, nad katero so se naše bor-bončice zgrozile. Lakoto je lahko umirila le vožnja s trajektom skozi nevihto. Nepozaben dopust smo zaokrožili s posle-dnji skokom - v domačo posteljo z vodni-kom Corse canyons v rokah.

Katja Rogelj

Foto: arhiv go-outdoor.si

Viri:- Jourdan F., Fiorina J.F., (2008). Corse canyons. France: Albiana. - http://www.descente-canyon.com/canyoning/lieu/13/220/20-Corse.html- Michelin (2008). Edtition 6-2008. Departements France 345. Corse-du-sud, Haute-Corse. France: Michelin

Članek o kanjoningu

Sports