Akcenat se mijena u loc. sing.: brusu. Dolazi od xrv vijeka (vidi pod c); u spomeniku latinski pisanu još xn (brus petra. Lu- cius de regn. dalm. et croat. ed. Amstelod. 277) ; u rječnicima svijem. — Kor. bhrus, mahati, trti, tarući gladiti, od kojega je i brisati, ubrus. — a) kamen kojim se oštri (brusi) načinen tako da se drži u ruci kad se oštri. Dodaj to Sare brus. M.Držić 461. Toliko ni kipuć železa tvrda kus, kad će ga kovač tuć, ali ga glođe (,glodye') brus. Đ. Baraković, vil. 268. Mač naoštren na brusu od žalosti. F. Lastrić, od' 165. Kakvim si brusom dužan razum tvoj naoštriti. F. Lastrić, od' 165. Kakvim si brusom dužan razum tvoj naoštriti. P. Knežević, osm. 67. Uzmi na brusu. Poslov. dan. 149. Kose klepću, pa ih oštre brusom. Nar. pjes. juk. 556. Doć' će kosa do brusa. Nar. pjes. vuk. 69. Namjerila se kosa na brus.189.  Brusom se oštri rukom, a toči) se obrće i na nemu se drži ono što se oštri; gladilicom se obično oštre kose, ali ne kao brusom n. p. nož, nego s obje strane, a brijaća se britva oštri na glađilici (ali ne na onoj kojom se koso oštre nego na drugoj koja je za nu). Vuk, rječ. 45». Dobio kao čela na brusu (t. j. ntšta).Nar. posl. vuk. 59. u tom se smislu ali neu]udno kaže: Hoćeš brus, non pro- ficies; daću mu brus.Vuk, rječ. 45«. —  b) kamen, od koga se načina brus kojim se brusi: Brus, wetzschiefer, argilla coticula. G. Lazić 173. Brus, ruda iz koje se brusni kamen kopa. Bjelostjenac 88». — c) ime brdima i selima, gdje je taki kamen: aa) brda: aaa) brdo blizu Gračanice, koje se spo- mine xiv vijeka, prem da se izrijekom ne kaže da je brdo, 

Mayer, A., rec.: Rus, Kralj i dinastije Svevladičev. NV 41, Zagreb 1932/33

Brata sta zasedla najprej Panonijo, potem pa je sam Ostroil zavzel po hudih bojih v provinci Iliriji vso Dalmacijo in primorske kraje (totam Dal- matiam et maritimas regiones), dokler ni dospel v Preva- litano, današnjo Črno goro, in se tu ustanovil (donec advenit et resedit in regione Praevalitana). Ko pa pošlje Ostroil 32 

odtod sina Svevlada II., da mu podjarmi še zagorske kraje, ga (Ostroila) Bizantinci ob odsotnosti sina in vojske napadejo in ubijejo.

Raziskovalce imen teh kraljev je doslej vselej premotilo ime Totilla, da so se ustavljali samo ob njem; vsem je bilo namreč znano iz zgodovine enako se glaseče ime Totila, junaškega zadnjega kralja gotske Italije. Marko Marulič (1450 — 1524) je bil prvi, a St. Stanojevič in F. Šišič sta zadnja, ki sta videla v dalmatinskem Totilu in italskem Totilu isto osebo. In ker je italski Totila vladal od 541 — 552, so se vsi glede časa zmotili že takoj v začetku za skoro sto let in hodili v nadaljnjih

izvajanjih docela napačno, anahroni- stično pot. Z večjo kritičnostjo se je približal vprašanju dukljan- skega Totila D. Farlati v svojem obsežnem, v prvih tomih vse premalo študiranem delu Illvricum sacrum (Venetiis 1751 — 1819). Ta učeni jezuit je prvi sprevidel nujnost, da naj se dene prihod Gotov že v 5. stoletje. Zato je postavil hipotezo, da sta si morala biti dalmatinski Totila in njegov italski imenjak v razmerju kakor oče in sin (I 332, II 143).  Po njegovem domnevanju sta se borila Totila in Ostroil najprej v Dalmaciji (bitka štirih kraljev) s pristaši Odoakar- jevimi (476 — 489), nato pa da sta se dvignila v Italijo. Ostroil da je dobil od Teoderika za nagrado Prevalitano, ki jo je sam povečal še za Bosno, Totila pa Dalmacijo in notranjo Benečijo (II 146). Da pa Farlati stvarne kongruence med Jordanom in Dukljaninom le ni našel, ga je oviralo izrečno imenovanje cesarja Anastazija (491 — 496) in papeža Gela- zija I. (492 — 496), češ, da je bil Totila njun vrstnik; vendar se mu zdi pri tem čudno, zakaj sta se morala oba kralja boriti za deželi, ki sta bili gotski žeod 1. 489. Nekoliko bolj se je približal pravi dobi prvih gotskih kraljev Dalmacije Fr. Ž. Pejačevič (Historia Serviae. Colocae 1799). On m. dr. celo trdi tole: „Karkoli trdi Dukljanin, se najlepše sklada s tem, kar sta sporočila najodličnejša opisovalca onih časov, Prokopius in Jordanes" (11), a praktičnih dokazov za to trditev tudi on ni umel izvesti.

Ako zdaj primerjamo Jordanovo pripoved o treh bratih in kraljih panonskih Gotov na eni strani, a dalmatinsko  Svevladiči so Amaloviči

33

tradicijo o treh kraljih-bratih v Letopisu popa Dukljanina na drugi strani in vzamemo v račun v obeh. virih sporočeno okupacijo

Panonije oziroma Dalmacije po Gotih, potem se pač ne bomo mogli odtegniti priznanju,