T O N E S E L I Š K A R

TO

NE

SE

LIŠ

KA

R

S I N J I G A L E B 3 3 0

Bratovščina Sinjega galeba, zgodba o pogumu,drznosti, tovarištvu in sočutju, je prvič izšla leta1936. Po drugi svetovni vojni je zaslovela ne samos številnimi ponatisi, temveč tudi s priljubljenotelevizijsko nadaljevanko, dala pa je tudi ime tej knjižni zbirki. Manj znano je, da je pisatelj prvotnobesedilo za drugo objavo precej popravil in ga takoprilagodil spremenjenim družbenim razmeram.Pričujoča knjiga je jezikovno posodobljeni ponatisprve izdaje .

Pisatelj in pesnik Tone Seliškar je bil učitelj, novinarin urednik. Bratovščina Sinjega galeba je njegovanajvečkrat ponatisnjena knjiga in spada medtemeljna dela slovenske mladinske literature. Taizdaja je še posebej dragocena zaradi ilustracij,ki zaključujejo življenjski opus Matjaža Schmidta,enega najbolj plodnih in nadarjenih slovenskihilustratorjev.

TO

NE

S

EL

IŠ

KA

R

22,95

€

Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahkodobite tudi na internetu: www.emka.si

© Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2011. Vse pravice pridržane.

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-93-32

SELIŠKAR, Tone, 1900-1969 Bratovščina Sinjega galeba / Tone Seliškar ; ilustriral Matjaž Schmidt ; [spremni besedi Peter Svetina, Pavle Učakar]. - Prenovljeni natis. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2011. - (Knjižnica Sinjega galeba ; 330)

ISBN 978-961-01-1281-5

257686272

5

KNJIGI NA POT

Pričujoča izdaja Bratovščine Sinjega galeba bi z lahkoto po-grešala to spremno besedo, saj zgodba in podobe v njej povsem zadostujejo za doživetje knjige. A okoliščine, ki so spremljale nastanek ilustracij, dajejo projektu močno čustveno luč.

Pred dvema letoma smo se v založbi odločili, da znova izda-mo Bratovščino Sinjega galeba z novimi ilustracijami.

Najbolj naravno je bilo, da za to delo prosimo Matjaža Schmidta. Brez slehernega dvoma mu je bila zgodba pisana na kožo. Ko sem mu predlagal sodelovanje, je bil navdušen, saj je bila to ena njegovih najljubših knjig, ki si jo je od nekdaj želel upodobiti.

Matjaž je bil odličen risar. Z risbami je znal pripovedovati zgodbe. Razkošno znanje risanja je bilo jezik, s katerim je po-globil zgodbo, jo okrepil in ji dodal novo dimenzijo.

Realizem prizora je bil zanj ključen. Vse je moralo biti zelo natančno narisano, junaki preštudirani in odnosi med njimi popolnoma jasni in dramatizirani. Eno najmočnejših orodij mu je bil občutek za govorico telesa in s tem tudi psihološko dinamiko med akterji.

V knjigi je znal tkati nevidno dimenzijo časa kot v filmu ali, bolje, stripu, ki je bil ena njegovih ljubezni. Nedvomno je bil prav strip tisti, ki je močno označeval njegov način kadrira- nja zgodbe, obratno pa je ilustracija njegovim stripom dajala

6

enkratnost in močan, prepoznaven slog, čeprav si z njim niko-li ni belil glave. Mojster je s pridom in naravno povezoval oba medija v močan tok zgodbe.

Matjaž je veliko risal. Preko sto osemdeset knjig, ogromno učbenikov in nešteto revijalnih ilustracij je le del njegovega opusa. Zelo je užival v obvladovanju risbe, slikanja in vizual-nega jezika nasploh. Če lahko za kakšnega slikarja rečemo, da je bil resnično izurjen v svojem delu, potem je to Matjaž. Sko-zi risanje tisočev risb je ta sčasoma postala samoumevna, in-strument zgodbe. Podobe so se pojavljale naravnost iz njegove predstave, brez večjega truda. Lahkota, s katero je kaj upodo-bil, je bila osupljiva. Imel sem vtis, da lahko nariše karkoli, kar tako, mimogrede. Črta je bila vedno odločna in samozavestna. Popolnoma suvereno vrezana v papir.

Matjaževa serija ilustracij za Bratovščino pa nam odpre druga-čen, pretresljiv prostor, kjer je slutiti dramo življenja, ki jo je pre-življal ravno, ko je te podobe ustvarjal. Kmalu po tem, ko smo se dogovorili za projekt, je Matjaž sporočil, da ga je napadla huda in smrtno nevarna bolezen. Rekel je, da ne ve, ali bo sploh lah-ko končal delo. Dogovorila sva se, da nadaljuje, kolikor bo šlo, v svojem ritmu, saj je to njegov projekt. Po tem sva se večkrat sliša-la ali srečala, vendar se o Bratovščini nisva kaj prida pogovarjala.

Nato je Matjaž umrl. S tem je bilo zaključeno tudi ilustratorsko delo za Bratovšči-

no. Risbe, ki jih je v tem času pripravil, so del te knjige. Lahko jih jemljemo kot skice, pripravljene za kasnejšo končno izdela-vo, do katere žal ni prišlo. Ali pa jih razumemo kot končane, saj jim v resnici nič ne manjka. Celo veliko močnejše so, bolj eks-presivne. Resnične in do konca iskrene.

7

Niz slik za Bratovščino je zemljevid čustev, osciloskop življenj-ske energije. Nekatere ilustracije so lahkotne, hitre in odločne, druge temačne in obtežene, nekatere mirne. Nekatere so samo študije scen, druge že skoraj končane. Zgovorna je prva ilustra-cija (na str. 12-13), podoba kamnite hiše ob morju. Pokrajina vibrira v melanholiji in miru, v zasluženi utrujenosti. Ali ilu-stracija, kjer se Mileva in Ivo trudita s čolnom (na str. 37). Ta deluje temačno, a odločno, kot silovit boj zoper vse slabo. Ali pa tista na pomolu (na str. 142), ki je vesela in navihana. Časi obupa, skrbi in malodušja so se izmenjevali z optimizmom, ne-izmerno voljo do življenja in predvsem ustvarjalnega dela. To dvoje je bilo pri njem tesno prepleteno. Ustvarjanje je bilo nje-gov motor za bivanje, za notranje ravnovesje in modrost. Ve-dno je bil v polnem pogonu. V Bratovščini ta motor pokaže pretresljiv ognjemet občutij in utihne.

Bratovščina Sinjega galeba je zadnja, a tudi nova in svetla mojstrovina slikarja Matjaža Schmidta.

To je posebna knjiga.

Pavle Učakar

9

Na zahodnem koncu Galebjega otoka je v zavetju kamnite zaseke ozkega zaliva prav pod golim hribom ležala ribiška vas. Bele hišice so se tiščale druga k drugi, tesni prehodi med njimi so se stekali v ozko ulico, kakor da bi bilo vse selo ena sama do-mačija. Pa je vendarle tu živelo osem ribiških družin. Skromno obzidano pristanišče je varovalo osem ribiških jadrnic, ki so zdaj v brezvetrju mirno počivale na čisti gladini morja, nekaj čolnov se je pozibavalo onstran brega, kjer je stala cerkvica, pod njo pa je bilo na pobočje hriba prislonjeno pokopališče.

Na južni strmini skalnatega hriba so ženske ravno prekopa-vale ozke pasove vinogradov, oljke so s svojo temnozeleno bar-vo čudovito lepo krasile kamnito pokrajino, preko katere orje burja svojo strašno pesem. Mandljeva drevesa so žarela v ro-žnatem cvetju in z vrha gore, ki je bil gol in odkrit do žive ska-le, se je odpiral pogled na sosednje otoke in še dlje na odprto morje.

Počasi počasi je tonilo sonce. Ko je zdrknil za morje posled-nji rob te nebeške krogle, je morje potemnelo; sinja barva vode se je spreminjala vse bolj v zamolklo modro, dokler ni večerni mrak zajel v svoj nežni objem vso neskončno gladino morja, skalnate grebene, vasi, jadrnice, oljke in cvetoče mandljevce.

Zvon v stolpku cerkve, ki se je komaj vidno dvigal nad stre-ho, je zadonel po vsem zalivu, ženske v vinogradu so si obrisale

IZGNANČEV SIN

10

pot s čela, vrgle motike na rame in se podale pojoč v vas. Otro-ci so prepevali spodaj na obrežju, nekaj mož je sedelo na po-molu in kadili so in se pogovarjali. Ko so zaslišali zvon, so se odkrili in pomolčali.

Iz hiš je prijetno dišalo po pečenih ribah in polenti in vro-čem olju, da so se možje kar dvignili in utonili v prehode med hišami. Otrok pa že ni bilo nikjer več. Silna tišina je legla nad ribiško gnezdo, zvezde so se vžgale; prijetna in mila toplota po-mladne noči je zagrnila naselje.

Onkraj pokopališča je stala prav sama zase kamnita koča. Pravijo, da je bila to prva hiša tega naselja, da je stara, zelo stara, rušiti se je že pričela, dimnik se bo zdaj zdaj odkrhnil. Sta-la je tik nad morjem. Majhne, v skalo vsekane stopnice, živo razjedene od morske vode, so peljale na prod.

V tej napol porušeni koči živi Ivo. Fant, lep, mlad fant, ki se je tu rodil pred dvanajstimi leti in ki mu je mati umrla kmalu potem, ko so vaščani pognali njegovega očeta iz naselja.

Toda, zakaj so ga izgnali, za božjo voljo …?E, bil je to čudak posebne vrste. Svojo mladost je zapravil

onkraj velikega morja, menda v Braziliji, prehodil, prevozil in prejadral je pol sveta, potem pa se je nenadoma prikazal, žven-ketal je z denarjem, pripeljal je s seboj lepo črnolaso ženo, ku-pil si je to podrtijo in pričel živeti.

A spodaj pri ribičih je imel največjo besedo. »To vaše delo je preveč zanikrno, da bi trud poplačalo!« je tr-

dil venomer. »Kako pa bi bilo bolje?« so ga spraševali. Seveda radovedni

in željni, saj je bilo njihovo življenje v resnici beraško, da bolj ni moglo biti.

11

Braziljanec jim je razlagal: »Tako in tako, ljudje božji! Kar ozrite se okoli sebe! Tamle stoje vaše morske ponve: Sveta Bar-bara, Sveti Just, Morska zvezda, Sveti Peter … Vsak s svojo bar-ko – vsak zase! Vaše mreže kakor predrta morska čreva. Lov pa seveda temu enak: danes nič, jutri malo – a mnogo nikoli! A vaše ženske, bratci, od trpljenja posušene kakor trta; vaši otro-ci – bolj lačni kot siti. Mi pa smo lovili tamkaj, hej!«

Seveda so ribiči zijali vanj, modrovali, škilili po svojih bar-kah, na skrivaj ogledovali svoje utrujene žene in svoje bose otro-ke. Stari Just, najstarejši ribič, pa je godrnjal: »Ti, ne imej nas za norca! Vemo vsi, kako se lovi, da je treba take in takšne lad-je, toliko in tolikšne mreže … A to je za nas vsakega premože-nje! Vsi skupaj bi že!«

»To ti je prava beseda, starina!« ga je presekal braziljanec. »Vsi skupaj! Da, vsi skupaj! Skupaj živite, skupaj umirate – čemu ne bi še skupaj delali? – Vse, kar imam, priložim! Naba-vimo si ladjico na motor, metali bomo v morje po dvesto me-trov dolge mreže, pojdemo lovit na odprto morje, kjer je morske divjačine na pretek. Skupaj delali – skupaj uživali! Da, edino to je prava beseda, starina!«

Pa jih je zamamilo in so se posvetovali, posvetovali vse dotlej, da so zbrali denar in so ga, braziljanca, poslali v veliko mesto, da se pogodi za ladjo. Čakali so ga teden, čakali dva, a vrnil se je šele proti koncu tretjega – ves skrušen, bled, obupan – in ko so ga obstopili spodaj v pristanu, vsi pričakovanja polni, je pa-del na kolena, udaril s čelom ob tla, zajokal kakor dete in zaje-čal: »Ljudje božji, prijatelji, bratci, ubijte me! Vse sem pognal!«

Lahko si mislimo vso srditost in razjarjenost opeharjenih ri-bičev. Nekateri med njimi so prodali svojo jadračo v upanju,

12

13

14

da jim bo potem bolje in lepše. Zdaj pa so bili na beraški pa-lici.

Zagnali so se vanj, ženske so pobirale kamenje, da bi ga ka-menjale; in ubili bi ga, da ga ni rešil stari Just. Vendar pa so ga izgnali iz naselja. Toliko so mu še pustili časa, da se je poslovil od svoje žene, potem pa so ga vsega pobitega in pretepenega naložili na Justovo jadrnico in mu s smrtjo zapretili, če bi se kdaj vrnil. Od tedaj ga niso nič več videli.

Ljudska jeza se je ohladila, ugasnila pa ni, in četudi je bil Ivo pravzaprav sirota, nedolžen deček, ki nikomur ni storil nič ža-lega in je rasel po materini smrti skoraj divje, je vendar občutil vso ljudsko nejevoljo. Bil je kakor izobčen iz naselja in da ni bilo dobrih žená in starega Justa, bi poginil kakor nebogljen mladič, ki so mu lovci pobili dojiljo.

Tako pa je rastel v samoti, ves drzen in pogumen, živel je v svoji na pol podrti koči kakor je vedel in znal, ribaril je ob obrežju, pasel je ovce, kadar je bil čas za to, poleti so ga hrani-le fige, breskve in grozdje, pozimi se je našlo kaj pri dobrih lju-deh; tudi kakšno zakrpano oblačilce mu je kdo nataknil. Ka-dar je rjula burja in je strupen mraz rezal do kosti, ga je vzel pod streho Just, ki se je zdaj tudi postaral in osivel.

Stari Just ni nikogar sovražil. Tudi braziljanca ne. Še zdaj, na stara leta, je sam pri sebi mnogokrat dejal: »Misel je bila dobra! Nesreča ga je srečala, Bog pomagaj, zvabili so ga med karte in zadavila ga je strast. O, misel pa, če bi se uresničila!«

Ivo je hodil z drugimi otroki čez strmo goro v šolo dve uri daleč. Znal je brati in pisati. Spotoma so lovili in pobijali kače in škorpijone med pečevjem in so pretaknili vse, karkoli se je moglo pretakniti, kakor delajo to pač otroci vsega sveta.

15

16

Deček je doraščal kakor bilka med kamenjem. Po svoji ma-teri je podedoval lepo, izrazito, bronasto obličje, predolgi, črni in valoviti lasje so se mu sami od sebe česali nazaj; kadar se je smejal, je kazal lepe, bele, močne zobe, a kadar je stal spodaj na obrežju z ostjo v roki, je bil njegov pogled miren, utrjen,

17

vztrajen, in če je zagledal ribo, mu je švignila ost iz rok blisko-vito kakor misel. Vse obrežje vzdolž vsega otoka je poznal ka-kor svoj dom. Vedel je za podvodne pečine, kjer je največ užit-nih školjk, vedel je za vse plitvine, kjer mrgoli malih in urnih srebrnic, točno je poznal navade vsake morske živali, še celo galebom je nastavljal zanke, ki so v velikih jatah gnezdili v za-vetnih obalnih skalinah.

Te dni, ko se je vračala pomlad, je postajal nemiren. V takih dneh se je izogibal druščine, pohajkoval je med obrežnimi pe-činami in njegove misli so blodile po neznanih krajih, potova-le so z očetom, o katerem je slišal pripovedovati starega Justa, posedal je pod cvetočim mandljevcem kraj materinega groba, opajal se je nad pravljicami, nad gusarji, nad Kolumbom in kdo ve, na kaj vse je mislil.

Naselje spodaj se mu je zdelo kakor tesno gnezdo, v katerem nima kaj iskati. Njegovi tovariši imajo svoje ljudi, vozarijo se s starimi barkačami na lov z očeti in brati, le on pa, kakor da ne spada mednje. In ga je vse to priganjalo ven na morje, v svet, kamorkoli. Tu je skala in majhno življenje, tam pa je slutil mnogo življenja, dogodkov in čudovitih prigod.

Kadar se je takole potožil Justu, mu je starec govoril: »Kar pusti takšne misli o svetu! Ribič boš, kakor sem jaz in so bili moji predniki in bodo zanamci. Res, da je beračija vse tole živ-ljenje, da se Bog usmili, morje te lahko vsak čas pogoltne – no, pa živi se vendarle! Poglej me, sedemdeset let sem dočakal, a kaj sem vse doživel! Tudi ti boš! Še malo počakaj, potem boš rokave zavihal in doživljal življenje, ki ti je namenjeno.«

Ves mračen je bil Ivo te dni. Rad je imel starega Justa, edini človek je bil, ki ni zaničeval njegovega očeta.

18

»Poglej, tudi tvoj oče je bil v svetu. V Braziliji! Pa kakšen ko-nec je storil, revež!«

Da, ta njegov oče! Doma ima Ivo nekaj knjig, samih poto-pisov s slikami, pa jih nese pred kočo in gleda, gleda … Mor-je pred njim je gladko, jasno, da bi kar stopil nanj in šel, šel. Kadar misli na očeta in njegov žalostni konec, so njegove mi-sli ostre in strašno mu je hudo, ker ga ni poznal. Da ne more-jo zajeti njegove misli njegove podobe, kajti zanj je bil oče ju-nak! Kje vse je hodil! In kaj vse je hotel napraviti! Čudovit človek. Ali je živ, ali je mrtev …?

Zvezde so gorele na nebu, morje je rahlo udarjalo ob breg. V temi je poiskal ležišče, legel je in z mislijo na očeta – izgu-bljenca – zaspal. Rahel veter z zahoda je obračal polomljene naoknice, ki so venomer trkale ob zid.

19

Prav ta veter pa se je zaganjal v malo jadro jadrnice, ki je po-časi, neslišno kakor duh drsela skozi noč. Na rtu sosednjega otoka se je prižigala in ugašala luč svetilnika. Ob premec te sa-motne jadrnice so s šumečim pljuskanjem tolkli drobni valo-vi. Noč je bila mirna, jasna, toda dokaj temna, le včasih je ja-dro udarilo ob jambor.

IZGNANEC SE VRNE

20

Zadaj na krmi, ob krmilu, je sedel brodnik. Njegove oči so predirale temo, oziral se je po nebu in ko je opazil pred seboj črno liso otoka, je podvezal jadro, pritrdil krmilo, stopil na pre-mec in je s pogledi objemal vedno bolj jasne obrise otoške oba-le. Njegovi koraki so bili težki, vsi njegovi gibi izmučeni in še celo barka je majavo drsela preko valovite ploskve morja kakor na smrt utrujen popotnik.

Po smeri ladje pa je bilo videti, da se je v velikem loku izo-gnila zalivu, se obrnila k zahodni obali in da pluje zdaj vzdolž kopnega. Previdno kakor tihotapec se plazi barka proti peči-nam pod Ivovo kočo, ki se zdaj že jasno kaže skozi temo. Na-selje je skrito za skalnatim bregom.

S spuščenim jadrom zavozi jadrača v plitvino in spodnji rob premca zaškrta po pesku. Zdaj obstane. Še se guglje, voznik pričvrsti jadrovino, poveže, sname, potem sede na rob, naslo-ni glavo v roke in vse telo mu drgeče.

Potem seže pod klop, poišče laterno in jo prižge. Ko prižiga stenj, mu je obraz razsvetljen. Starec je. Kratka siva brada mu je po mornarsko pristrižena, lica so upadla, oči izmučene, bol-ne. Roke se tresejo. Komaj prestavlja noge in ob vsaki skalna-ti stopnici počiva. Grabi se za srce, naslanja se ob kamen in z velikim naporom doseže bajto.

Vrata so odprta. Tu ni tatov, tu ni kaj vzeti, tu ni postopa-čev in potepuhov, pred katerimi bi zaklepali vrata svojih do-mov.

Tiho je vstopil v vežo. Ko je veter loputnil zopet oknico ob zid, se je zdrznil in obstal. Mali plamen svetilke je risal na ste-ne zlomljeno senco in njegov pogled je počival na vsaki stvari, ki jo je zagledal.

21

Sicer pa je bil ves dom zapuščen in skoraj prazen. Vse, kar-koli je imelo le majhno vrednost, je Ivova mati v tistih težkih časih poprodala, da je preskrbela sebe in malčka. Veža je bila pusta, vrata v izbo priprta. Na koncu veže je visel nad kamni-tim ognjiščem kotliček, pod katerim je bil bel kup pepela, zra-ven dva lončka in na zidu za vrvico zataknjena lesena žlica.

Prepričan je bil, da ni žive duše v hiši. Naslonil se je na zid in njegove oči so zaman iskale česarkoli radostnega v teh žalostnih prostorih. Tedaj je stopil v izbo. Skozi okno je vrel šum vetra, netopir se je plašno zaganjal pod stropom in švignil v vežo. Ob zidu je v leseni postelji spal Ivo. Stara zakrpana odeja ga je po-krivala in bil je obrnjen k zidu.

Starec se je zdrznil. Luč v roki mu je trepetala, da se je nje-gova senca po stenah strahotno lomila in pačila, z roko si je šel preko čela in ni mogel verjeti: tam na postelji spi otrok, čisto sam, in brezskrbno sanja, kdo ve kaj.

Nad posteljo visi edini okras tega zapuščenega prostora: sli-ka lepe, mlade ženske v okvirju, ki je posut z majhnimi biser-nimi polžki. Stopil je prav k sliki, dvignil laterno in se zastrmel v obraz te lepe podobe.

Vedno bolj je nagibal svoje obličje k obrazu na steni. Potem se je naslonil na zid, pritisnil svoje lice k podobi, jo snel z žeblja, položil jo na srce in zaječal. Zdrknil je na kolena, dvignil sliko k svojemu obrazu in daveč, zamolkel krik mu je planil iz grla:

»Marija, moja dobra Marija …« Ivo se je prebudil. Ko se je v trenutnem kriku zbudil in je za-

gledal osvetljene stene ter temno senco sključenega moža ob zidu, ga je zgrabil silen strah. Vzpel se je na postelji in je hotel planiti skozi vrata.

22

23

24

Tedaj pa se je starec obrnil in ko je tako zagledal dečka vse-ga osvetljenega in vzpetega na postelji, se mu je obraz v silnem nagonu raznežil, razprostrl je roke, se dvignil s tal in njegove ustnice so se nemo pregibale od ganotja in hipne radosti. Ivo je obstal kakor okamnel. Ves strah ga je minil, gledal je v tega tujega moža, ki se mu je bližal bolj in bolj, in kakor da mu je nekdo nevidni položil besede v srce, je tudi sam razprostrl roke in kriknil:

»Očka … Očka moj!« Tih, radosten jok je oba zajel. Oče je klečal ob postelji in ob-

jemal fanta, ta je slonel ob njem in čudovita, nepopisna čustva so ga zalivala. Prvikrat v življenju je zares občutil vso radost, da ga nekdo ljubi, da je nekdo njegov, poleg njega, da se mu lah-ko nasloni na prsi in izjoče.

Kaj pa je še lepšega, kakor ihteti od radosti! Čez čas mu je starec dvignil obraz in se zagledal v njegove

oči. Vsa mladost mu je stopila v zavest. V trenutku je doživljal

vso srečo nekdanjih dni, venomer mu je gladil lica, ga polju-boval, v naročje bi ga rad dvignil, pa je bil preslab. Končno ga je spustil nazaj v posteljo, se ves truden ulegel kraj njega in še-petal:

»Sinko, da te vidim! Da te čutim! Joj sreča!« Ivo se je privil k njemu, krepko ga je objel okoli vratu in oba,

prevzeta od noči, ki ju je tako presenetila, in kakor omamlje-na od prevelike radosti, sta počasi tonila v sladko omotico srč-ne izmučenosti.

Veter je venomer trkal s polomljenim oknom ob zid.

25

Sonce se je dvignilo iznad morja. Ostri grebeni skalnatega pogorja na otokih so pordeli, iz zaliva so se vozile počasi jadr-nice, ribiški izvidniški čoln s šestimi veslači je v velikih krogih križaril nedaleč od kopnega in oprezoval za velikimi ribami. V vinogradu so pele žene otožno pesem in kričavi galebi so se po-dili nad vodo, sedali na gladino, se zopet dvigali in obletavali ladjice, ki so drsele proti soncu kakor jata ponosnih belih la-bodov.

Ivo se je že v jutranjem somraku dvignil, podkuril pod ko-tlom in se oprezno splazil k Justovi hiši. Našel ga je v ovčji sta-ji. Jezil se je nad velikim, lepim ovnom, ki mu je hotel na vsak način pobegniti čez pregrado. Komaj se mu je izognil, da je po-stavil golido mleka na polico.

»Pomagaj mi no, Ivo, ukrotiti tega zlomka!« mu je zaklical, ko ga je zagledal.

Ivo pa je položil prst na usta, stopil prav k njemu in mu skrivnostno zašepetal:

»Oče se je vrnil!« Just je obstal, se nejeverno zastrmel v fanta, zamahnil z roko,

češ, ta je bosa, in se zopet lotil ovna. »Pojdite vendar pogledat!« ga je zaklinjal Ivo. »In tisto mle-

ko nesite s seboj!«

IZGNANČEVA SMRT

26

Just je z veliko težavo le obvladal uporno žival, nezaupljivo je pogledoval fanta, mu dal golido z mlekom in koračil za njim.

»Vrag si ga vedi, kaj je na tem?« je premišljeval starec in oni prizor na pristanu pred davnimi leti mu je živo stopil pred oči. Saj ni bilo od takrat ne duha ne sluha po braziljancu! Izginil je, kakor da bi ga zemlja pogoltnila. Za vse naselje je bil izbrisan iz druščine živih in po njem je ostal le neprijeten, srdit spomin.

Ivo je nesel golido v kuhinjo, prelil mleko v kotliček nad ognjem in nekako skrivnostno šepnil Justu:

»Kar v izbo stopite in poglejte!« Just je odprl preperela vrata in tiho stopil k postelji. Skozi

odprto okence je lilo sonce in spreminjalo ta beraški prostor v pravcato zakladnico bleščeče se luči.

Na postelji je vznak ležal braziljanec. Njegov pogled je ob-visel na prišleku, pa tudi Just je obstal in se zagledal v ta košče-ni, zaraščeni obraz. Ta da bi bil lepi braziljanec …? Ta beraški, koščeni obraz njegov?

Da, pa je prav tisti braziljanec! V očeh ga je spoznal, v nje-govem bolnem sanjavem nasmešku, s katerim ga je pozdravil. Starec v postelji mu je pomolil roko in zaječal:

»Just, prijatelj, pusti me doma umreti …!« Oči so se mu ovlažile, njegov pogled je prosil usmiljenja in

razumevanja in tedaj je Just videl, da je ubogi človek na smrt bolan in da je nad njim že ona predsmrtna pokojnost ter vda-nost, ki bo zdaj zdaj zasenčila njegov pogled z belo koščeno roko.

Z obema rokama je prijel Just to izmučeno dlan, sedel na rob postelje in se nagnil nadenj.

»Prijatelj, vse je pozabljeno in izbrisano. Spočij se v miru!«

27

Popravil mu je vzglavje, tedaj pa je Ivo prinesel zavretega mleka. Fant je bil zdaj ves spremenjen. Obraz mu je žarel in ko mu je držal skodelo na ustih, ga je stiskalo okoli srca, ker je gle-dal v to, od težkega življenja razorano obličje, in rad bi očetu odvzel vse gorje, ki ga je prestal.

28

»Očka, zdaj bova skupaj!« mu je govoril. »Popravila bova to bajto, ti mi boš dom čuval, negoval te bom, da boš spet krepak in zdrav. Potem odrineva …«

Oče je hvaležno gledal svojega sina, toda bridek nasmeh mu je preletel ustnice; obrisal si je oči, pogled mu je zdrknil nekam v sluteno daljo, potem pa se je naslonil na komolec in s težavo spregovoril:

»Težka vest me je gnala po svetu. Da, Just, zločin, ki sem ga storil nad vami, je bil z enakim maščevan. Živelo je v duši, peklo, se razraščalo in preganjalo me je iz kraja v kraj. Bil sem izgubljen, pregnan, najbolj pa me je mučila zavest, da vam nikdar ne bom mogel povrniti svojega brezvestnega dolga. Garal sem v cementarni, pa mi je bilo premalo in iskal sem vsake priložnosti, da bi v igralnicah priigral nazaj denar vaših žuljev. Upanje me je preganjalo po naši zemlji, dokler se ni-sem znašel spet ob morju. Pridobil sem si ladjico, ki leži tu spodaj med pečinami, križaril po vseh zalivih ter iskal miru in izgubljene sreče … Pa nisem našel na enega ne drugega. Ko sem od nekega mornarja zvedel, da mi je žena umrla in mi zapustila dete, sem se skril v samoten zatok in živel kakor puščavnik … dokler me ni bolezen zgrabila. Tedaj sem potla-čil v sebi ponos, ki me je vedno odvračal od namere, vrniti se na otok, s katerega sem bil izgnan, in prositi milosti. V izgu-bljenem očetu je rasla nepremagljiva želja: pred smrtjo obje-ti svojega otroka, nad katerim straši očetov greh. Pripravil sem svojo jadračo in odplul. Ves mesec sem križaril med otoki, slab sem bil, bolezen me je grabila bolj in bolj, da sem po več dni počival v zatišjih, in bila mi je smrt že tako blizu, da sem obupal …«

T O N E S E L I Š K A R

TO

NE

SE

LIŠ

KA

R

S I N J I G A L E B 3 3 0

Bratovščina Sinjega galeba, zgodba o pogumu,drznosti, tovarištvu in sočutju, je prvič izšla leta1936. Po drugi svetovni vojni je zaslovela ne samos številnimi ponatisi, temveč tudi s priljubljenotelevizijsko nadaljevanko, dala pa je tudi ime tej knjižni zbirki. Manj znano je, da je pisatelj prvotnobesedilo za drugo objavo precej popravil in ga takoprilagodil spremenjenim družbenim razmeram.Pričujoča knjiga je jezikovno posodobljeni ponatisprve izdaje .

Pisatelj in pesnik Tone Seliškar je bil učitelj, novinarin urednik. Bratovščina Sinjega galeba je njegovanajvečkrat ponatisnjena knjiga in spada medtemeljna dela slovenske mladinske literature. Taizdaja je še posebej dragocena zaradi ilustracij,ki zaključujejo življenjski opus Matjaža Schmidta,enega najbolj plodnih in nadarjenih slovenskihilustratorjev.

TO

NE

S

EL

IŠ

KA

R

22,95

€