zakonska ureditev carinske politike v sloveniji
Post on 17-Oct-2021
11 Views
Preview:
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU
EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA
Delo diplomskega seminarja
ZAKONSKA UREDITEV CARINSKE POLITIKE
V SLOVENIJI
Regulation of Customs Policy in Slovenia
Kandidat: Aleš Kolar
Študijski program: Ekonomske in poslovne vede
Študijska usmeritev: Mednarodna poslovna ekonomija
Mentor: dr. Klavdij Logoţar, izredni profesor
Študijsko leto: 2013/2014
Maribor, februar, 2014
2
PREDGOVOR
Carinska politika v Sloveniji je urejena s slovenskim in evropskim pravnim redom.
Nacionalni pravni viri urejajo pravice, obveznosti ter odgovornosti gospodarskih in drugih
subjektov. Sprejemajo se samostojno in neodvisno od interesov Evropske Unije (v
nadaljevanju EU), ki predstavlja evropsko zakonodajo s carinskega področja. Carinska
zakonodaja Evropske Unije temelji na prostem pretoku blaga, kar imenujemo carinska
unija. Namen carinske unije je odprava vseh carin in dajatev na območju vseh drţav članic
EU ter uvedba skupne carinske tarife pri trgovanju s tretjimi drţavami. To področje ureja
Carinski zakonik Skupnosti, ki je bil leta 2008 posodobljen in ponovno sprejet s strani
Evropskega parlamenta. Z novim carinskim zakonikom so carinski postopki cenejši,
hitrejši ter varni.
Nadzor zunanjih meja ter zagotavljanje varnosti oskrbovalne verige so naloge carinskih
uprav drţav članic EU. V Sloveniji te naloge opravlja Carinska uprava Republike
Slovenije (v nadaljevanju CURS). Le-ta si prizadeva razširiti izvajanje svojih nalog na
območju Republike Slovenije (v nadaljevanju RS), saj bo v prihodnje, zaradi vstopa
hrvaške v EU, veliko manj prisotna na zunanji meji EU. CURS se, s svojim delovanjem,
prilagaja spremembam in potrebam razvoja notranjega trga EU, kar je pogoj za enotno
carinsko območje.
Vstop Hrvaške v EU je odpravil carinske formalnosti na slovensko-hrvaški meji, kar
zagotavlja prost pretok blaga, nikakor pa se ne ukinja nadzor nad nezakonitim uvozom in
izvozom blaga ter drugimi nepravilnostmi. Skupna policijska kontrola namreč ostaja, saj se
schengenska meja še ne bo vzpostavila. Prav tako so se kadrovsko okrepili carinski
mobilni oddelki, ki lahko, skladno s strokovnostjo in zakonitostjo dela, kjerkoli v Sloveniji
ustavijo in pregledajo vozilo. Pri trgovanju s tretjimi drţavami carinske formalnosti
ostajajo, le meja carinskega območja EU se je premaknila na mejo med Hrvaško in Srbijo,
Bosno in Hercegovino ter Črno goro.
Carinska politika ima pomemben vpliv na gospodarstvo. Dobro carinsko sodelovanje z
gospodarstvom se kaţe predvsem v nemotenem pretoku blaga in trgovine, zato je potrebno
carinsko unijo posodobiti. Posodobitev, ki jo narekujejo globalni izzivi, bi omogočala
enostavnejše in učinkovitejše postopke v sodobni trgovini ter pri uveljavljanju predpisov
za zdravje, varnost in okolje.
Ob vključitvi Slovenije v carinsko unijo so se morala slovenska podjetja prilagoditi novi
slovenski carinski zakonodaji, seznanila pa so se tudi z evropskimi zakoni s carinskega
področja. Veljati je začelo skupno carinsko območje, ki zagotavlja enoten trg in enotno
carinsko obravnavo blaga. S postopno posodobitvijo carinskih postopkov pa poslovanje
podjetij postaja hitrejše in cenejše, kar ima velik vpliv na povečanje konkurenčnosti
gospodarstva. Tudi pri opravljanju uvoznih in izvoznih postopkov s tretjimi drţavami so se
morala podjetja prilagajati. Nacionalno carinsko stopnjo je nadomestila skupna carinska
tarifa, sčasoma so sledile tudi nekatere moţne carinske poenostavitve. Za gospodarske
subjekte je uporaba sodobnega carinskega sistema nadvse priporočljiva, saj omogoča laţji
vstop na nekatere trge in zagotavlja varnejše ter hitrejše poslovanje med drţavami
članicami EU, kot tudi pri trgovanju s tretjimi drţavami.
3
KAZALO
1. UVOD ................................................................................................................................ 4
1.1 Opredelitev področja in opis problema ....................................................................... 4
1.2 Namen, cilji in osnovne trditve.................................................................................... 4
1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ............................................................................ 5
1.4 Predvidene metode raziskovanja ................................................................................. 5
2. SPLOŠNA OPREDELITEV CARINE ............................................................................. 6
2.1 Razvoj carine ............................................................................................................... 6
2.1.1 Zgodovina carine .................................................................................................. 6
2.1.2 Carina danes ......................................................................................................... 7
2.2 Carinska sluţba v Sloveniji ......................................................................................... 9
2.2.1 Temeljne naloge ................................................................................................... 9
2.2.2 Razvojna strategija ............................................................................................. 10
2.2.3 Etični kodeks zaposlenih .................................................................................... 11
3. PRAVNA UREDITEV CARINSKE POLITIKE V SLOVENIJI ................................... 13
3.1 Nacionalna pravna ureditev ....................................................................................... 13
3.1.1 Nacionalni pravni viri ......................................................................................... 13
3.1.2 Predpisi Carinske uprave Republike Slovenije .................................................. 16
3.2 Mednarodna pravna ureditev ..................................................................................... 16
3.2.1 Carinski zakonik ................................................................................................. 17
3.2.2 Izvedbena uredba ................................................................................................ 18
3.2.3 Uredba o sistemu oprostitev carin v Skupnosti .................................................. 21
3.3 Vstop v schengensko območje .................................................................................. 22
3.3.1 Schengenski pravni red ....................................................................................... 23
3.3.2 Čezmejno sodelovanje ........................................................................................ 24
3.3.3 Varnost v schengenskem prostoru ...................................................................... 25
3.4 Vpliv mednarodnega prava na evropsko carinsko pravo........................................... 27
4. CARINSKA POLITIKA KOT DEL GOSPODARSKE POLITIKE .............................. 30
4.1 Vpliv carinske politike na slovensko gospodarstvo .................................................. 30
4.1.1. Poslovanje z drţavami članicami Evropske Unije ............................................ 32
4.1.2 Poslovanje s tretjimi drţavami ........................................................................... 35
4.2 Vstop Hrvaške v evropsko carinsko unijo ................................................................. 36
4.2.1 Liberalizacija trga ............................................................................................... 36
4.2.2 Povečanje gospodarskega sodelovanja ............................................................... 37
5. SKLEP ............................................................................................................................. 40
POVZETEK ........................................................................................................................ 41
LITERATURA IN VIRI ...................................................................................................... 42
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC .............................................................................. 45
SEZNAM TABEL IN SLIK ................................................................................................ 46
4
1. UVOD
1.1 Opredelitev področja in opis problema
V diplomskem delu bom predstavil carinsko politiko, ki je pomemben del slovenskega
pravnega reda. Prvi slovenski carinski zakon je začel veljati leta 1996, vstop Slovenije v
EU leta 2004, pa je pomenil tudi vstop v carinsko unijo in s tem uporabo skupnih carinskih
pravil pri trgovanju med drţavami članicami ter uvedbo enotne carinske tarife pri
trgovanju s tretjimi drţavami. Tako je danes carinska politika urejena s slovensko
zakonodajo, zakonodajo EU ter predpisi Carinske uprave Republike Slovenije (v
nadaljevanju CURS).
V preteklosti je bil osnovni cilj carinskih pravil zbiranje carin zaradi zagotovitev sredstev
za drţavno blagajno. Sčasoma se je ta cilj spremenil v ekonomsko povezovanje in nastalo
je schengensko območje, ki pomeni odpravo notranjih meja in prosto gibanje med
drţavami članicami EU. Popoln vstop Slovenije v schengensko območje, leta 2008, je
zahteval precej posegov v zakonodajo. Zagotoviti je bilo potrebno vse pogoje za
kakovostno in popolno izvajanje schengenskega sporazuma. V okviru tega je bil
odpravljen nadzor na notranjih kopenskih, morskih in zračnih mejah. Slovenija je tako
podpisala še vrsto sporazumov s sosednjo Italijo, Avstrijo in Madţarsko, meja z Republiko
Hrvaško pa je še zaenkrat prihodnja schengenska meja. Do vključitve Hrvaške v EU, je
Slovenija na skupni meji vzpostavila varnostni, carinski in inšpekcijski nadzor. Hrvaška je
vstopila v EU 1. julija 2013 in od takrat se obetajo številne zakonske in gospodarske
spremembe.
1.2 Namen, cilji in osnovne trditve
Namen diplomskega dela je analizirati področje carinske politike v Sloveniji, ki je skoraj v
celoti v pristojnosti EU. Carinske predpise pripravlja EU, medtem ko so za njihovo
izvajanje odgovorne carinske sluţbe drţav članic. V Sloveniji opravlja naloge carinske
sluţbe CURS. Le-ta skrbi za enotno in pravilno uporabljanje carinskih zakonov in
podzakonskih aktov, ki jih Slovenija samostojno sprejema. Prav tako lahko Slovenija
sodeluje pri pripravi predpisov na različnih nivojih zakonodajnega postopka, ne more pa
določati carin ali ovirati pretoka blaga.
Cilji diplomskega dela so naslednji:
- opredeliti pomen in značilnosti carinske politike
- predstaviti pravno ureditev carinske politike v Sloveniji, kot članici EU
- analizirati vpliv carinske dejavnosti na gospodarstvo
- proučiti pomen vstopa Hrvaške v EU za Slovenijo
- analizirati vpliv mednarodnega prava na evropsko carinsko pravo
5
Trditve, ki jih bom skušal dokazati, so:
- vstop v schengensko območje pomeni za Slovenijo pozitivne gospodarske učinke in
obveznosti
- vstop Hrvaške v EU predstavlja Sloveniji izzive in gospodarske okrepitve med
drţavama, prinaša pa tudi negativne posledice
- na evropsko carinsko pravo vplivajo številni akti mednarodnega prava
1.3 Predpostavke in omejitve raziskave
Carinska politika se je v Republiki Sloveniji v zadnjem desetletju veliko spreminjala in
prilagajala evropskim standardom. Z ukinitvijo carinskih meja je dobila večjo vlogo
carinska sluţba CURS, ki jo sestavljajo različni carinski organi. Izhajam iz predpostavke,
da slovenska in evropska zakonodaja še vedno posodabljata in poenostavljata medsebojne
carinske postopke ter carinske postopke do tretjih drţav, prav tako se soočata z vedno
večjo odgovornostjo in globalnimi izzivi. V tem času pa se je carinski uniji pridruţila
Republika Hrvaška, kar je prineslo različne gospodarske, kulturne in druge vplive na
članice EU.
V diplomskem delu se bom omejil na carinsko politiko kot del celovitega evropskega
carinskega sistema.
1.4 Predvidene metode raziskovanja
Raziskava v diplomskem delu bo makroekonomska, saj gre za proučevanje carinske
politike v okviru pravnih predpisov.
Uporabil bom statično metodo, kar pomeni, da bom preučil sedanje stanje carinske politike
v različnih časovnih obdobjih.
V okviru deskriptivnega pristopa bom uporabil naslednje metode:
- metoda deskripcije, s pomočjo katere bom opisoval teorijo in pojme ter ugotovljena
dejstva
- metoda klasifikacije, kjer bom definiral pojme
- metoda komparacije, kjer bom primerjal dela različnih avtorjev
Podatke bom pridobil s pomočjo interneta ter v knjiţnici in čitalnici iz strokovnih knjig,
revij in časopisov.
6
2. SPLOŠNA OPREDELITEV CARINE
2.1 Razvoj carine
Carine so eden ključnih kazalcev suverenosti neke drţave. Najbolj neposredno namreč
pokaţejo, kdo ima oblast na nekem ozemlju in kdo nadzoruje prehod blaga. Če tega ne
zmore, ni suveren. Seveda imajo carine in carinske sluţbe še mnoge druge funkcije. Ena
temeljnih je zaščita domačega blaga in t. i. »carinske vojne« so nekaj vsakdanjega tudi med
sodobnimi drţavami. V zgodovini se je mnogo vojn začelo zaradi spora, kdo ima pravico
določati carine oz. davke na posamezne izdelke. Tako je bilo z ameriško osvobodilno
vojno, ki se je leta 1773 začela s t. i. bostonsko čajanko. Angleške oblasti so obdavčile
(ocarinile) čaj, namenjen v ameriške kolonije, ameriški kolonisti pa so menili, da imajo do
tega pravico le njihove izvoljene domače oblasti. Čaj so s treh ladij pometali v vodo in
začel se je upor proti kolonialnim oblastem. Boston Tea Party, kakor pravijo Američani, je
bil odločilni dejavnik za začetek ameriške revolucije.
Tudi v Sloveniji so se stvari leta 1991 dogajale podobno. Nadzor carin in mejnih prehodov
sta bili poglavitni vprašanji suverenosti federacije ali Slovenije – tuje diplomate je ob vseh
osamosvojitvenih deklaracijah in sprejetih zakonih najbolj zanimalo natanko to: kdo bo
nadzoroval meje in pobiral carino. Ukaz zvezne vlade o zagotavljanju uresničitve zveznih
predpisov o prehodu drţavne meje na ozemlju Republike Slovenije z dne 26. junija je
meril prav na to. S pomočjo vojske, policije in zveznih carinikov naj bi na slovenskih
mejnih prehodih zagotovili jurisdikcijo (oblast) federacije. Desetdnevna vojna za Slovenijo
je bila v bistvu »carinska vojna« in tako so nanjo gledali tudi tedanji diplomati in drţavniki
(Hepe in drugi 2011, 6).
2.1.1 Zgodovina carine
Do organiziranja pobiranja carin je na splošno lahko prišlo šele tedaj, ko je neka druţba
gospodarsko dovolj napredovala, da se je ustrezno razslojila, da je zgradila svoj drţavni
ustroj, okrepila svojo trgovino in pričela nadzirati obseg trgovanja. Šele nastanek
kompleksnejših drţavnih ureditev torej omogoča razvoj carinskega sistema. Zato se je
pobiranje carin na območju današnje Slovenije najverjetneje začelo vzpostavljati šele v
času po prihodu Rimljanov, nekako v drugi polovici 1. stoletja in v začetku 2. stoletja
našega štetja.
Današnje slovensko ozemlje je bilo v času Rimskega cesarstva razdeljeno med italijansko
in ilirsko carinsko območje, pri čemer je slednje na slovenskem območju zajemalo Norik
in Panonijo. V tem okroţju je večina carinikov delovala vzdolţ Donave, ki je na
severovzhodu cesarstva predstavljala zunanjo rimsko mejo.
S propadom Rimskega cesarstva je zamrla tudi rimska carina. Rimsko kulturo so
nadomestile kulture številnih barbarskih drţav, ki niso imele dovolj razvite uprave, da bi
lahko vzpostavile carinski nadzor po rimskem zgledu. Kljub temu je trgovina z nekaterimi
prilagoditvami v srednjem veku preţivela (Hepe in drugi 2011, 13 – 17).
7
Odkrivanje novih deţel in razvoj trgovine, še zlasti pa vpliv merkantilizma1, so močno
pospešili tudi razvoj carin kot modernega instrumenta za uravnavanje carinske menjave in
pospeševanje gospodarstva.
Leta 1919, po nastanku Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, je začel na območju
Slovenije veljati Srbski carinski zakon. Po drugi svetovni vojni je bil, leta 1948, sprejet
prvi povojni carinski zakon, katerega pa je leta 1959 nadomestil novi carinski zakon. Le-ta
je postavil pravni in organizacijski okvir novemu carinskemu sistemu, ki je bil ţe
prilagojen novemu trţnemu načinu gospodarjenja. Nov carinski zakon je bil sprejet še leta
1976, ki pa se je pozneje večkrat spreminjal.
RS2 je začela samostojno izvajati carinski nadzor junija 1991, ko je začela veljati Temeljna
ustavna listina in ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in
neodvisnosti RS. Prvi slovenski carinski zakon, ki je bil sprejet leta 1994, je bil ţe v veliki
meri povzet po novem evropskem carinskem zakoniku, saj je Slovenija ţe izvajala politiko
pribliţevanja EU3 (Zupančič 2008, 15 – 17).
2.1.2 Carina danes
Stoletja je bila glavna naloga carine kot drţavne sluţbe varovanje meja in pobiranje
carinskih dajatev, ki so tedaj imele fiskalen značaj. To pomeni, da so dajatve na vrednost
ali teţo uvoţenega blaga predstavljale enega najpomembnejših virov dohodka za polnjenje
drţavnega proračuna.
Danes je drugače. Vse carinske aktivnosti so del gospodarske in komercialne politike EU.
Carinske dajatve so postale instrument, s katerim se uravnava ravnoteţje v mednarodni
trgovini. Biti morajo primerne stopnji zaščite, ki jo potrebujejo različna področja
gospodarstva, da se lahko spopadajo z mednarodno konkurenco (Evropska komisija 2007,
1).
Od 1. maja 2004 tudi RS pripada enotnemu carinskemu območju Unije in uporablja njene
carinske postopke ter skupno carinsko tarifo. Gre za predpise Unije, ki imajo nadnacionalni
značaj; nacionalni predpisi se lahko uporabljajo le na področjih, ki jih predpisi unije ne
urejajo, pri čemer je treba omeniti, da je pristojnost urejanja carin pristojnost Unije in ne
pristojnost drţave članice (Zupančič 2008, 18).
RS s članstvom v EU ni hkrati postala tudi del schengenskega območja, ki je območje
prostega gibanja oseb. Razlog za naknadno vključevanje novih članic je v tem, da se na ta
način predhodno zagotovijo vsi pogoji za kakovostno in popolno izvajanje schengenskega
pravnega reda. Polnopravna članica schengenskega območja je Slovenija postala z novim
letom 2008 in s tem odpravila notranje meje ter postala skupna zunanja meja EU (Mihovec
2007, 117 – 119).
1 Merkantilizem je krepitev lastnih gospodarskih in vojaških zmogljivosti z načrtnim razvijanjem
gospodarstva in zunanje trgovine. 2 Republika Slovenija.
3 Evropska unija.
8
SLIKA 1: UČINKI UVOZNIH CARIN
Vir: Wikipedija 2010a
Slika 1 kaţe, da v pogojih omejene konkurence na tujem trgu uvedba uvozne carine
povzroči premik krivulje ponudbe, zato se iz točke A v točko B premakne stičišče krivulje
povpraševanja in krivulje ponudbe, kar pomeni povišanje cene iz prvotne ravnovesne cene
p(u=i) v novo ceno p(u'). To namesto dobave količine q(u=e) pomeni manjšo dobavo
količine uvoţenega blaga q(u'). Glede na prvotno krivuljno ponudbe bi za to novo količino
dobili ceno p(i') glede na točko C. Ker pa je ta cena p(i') pod ceno p(u=i), carinsko breme v
zmnoţku med količino enot in razliko med cenama p(u=i) ter p(i') nosi izvoznik. Na drugi
strani je cena p(u') višja od cene p(u=i), zato carinsko breme v zmnoţku med količino enot
in razliko med cenama p(u') ter p(u=i) nosi uvoznik (Wikipedija 2010a).
carinsko breme uvoznika
carinsko breme izvoznika
9
2.2 Carinska sluţba v Sloveniji
Priprava carinskih predpisov je po vstopu v EU skoraj v celoti v njeni pristojnosti, za
njihovo izvajanje pa so odgovorne drţave članice. Praktična izvedba je v Sloveniji in tudi v
drugih drţavah članicah v veliki meri zaupana carinski sluţbi. Naloge carinske sluţbe v RS
opravlja CURS4, ki je upravni organ v sestavi Ministrstva za finance.
Carinsko upravo sestavljajo carinski organi, ki so:
- Generalni carinski urad,
- carinski uradi, ki so kot območne organizacijske enote uprave ustanovljene za
posamezno območje,
- izpostave kot notranje organizacijske enote carinskih organov.
Pri svojem delu carina uporablja predpise, ki urejajo (Zupančič 2008, 18 – 19):
- carinski sistem (določa ureditev carinske sluţbe in sistem pobiranja carin),
- zunanjetrgovinski sistem (določa pogoje za vnos in iznos blaga ter trgovanje s
tretjimi drţavami),
- finančni sistem (določa instrumente zavarovanja terjatev),
- davčni sistem (določa pobiranje davkov ob uvozu, kot so DDV, trošarine, ekološke
takse),
- okoljevarstveni sistem (določa izvajanje različnih prepovedi in omejitev za blago
ob uvozu in izvozu).
2.2.1 Temeljne naloge
Carinska sluţba prevzema najrazličnejše naloge. Včasih nastopa kot organ, ki pobira
dajatve, včasih kot organ, ki izvaja le nadzor, ali pa kot organ, ki odkriva kazniva ravnanja
in jih celo kaznuje.
Temeljne naloge slovenske carinske sluţbe so:
- opravljanje carinskega in trošarinskega nadzora nad blagom ter carinjenje blaga,
- opravljanje nadzora nad zakonitostjo, pravilnostjo in pravočasnostjo izpolnjevanja
obveznosti, določenih s carinskimi, trošarinskimi in drugimi predpisi, za nadzor
nad izvajanjem katerih je pristojna sluţba,
- preprečevanje in odkrivanje carinskih in trošarinskih prekrškov ter drugih kaznivih
ravnanj, določenih s predpisi, za nadzor nad izvajanjem katerih je pristojna carinska
sluţba,
- kontrola vnosa, iznosa in tranzita blaga, za katero so predpisani posebni ukrepi,
- pobiranje, vključno s prisilno izterjavo, uvoznih in izvoznih dajatev, drugih dajatev,
ki se pobirajo ob uvozu in izvozu, trošarin, proizvodnih dajatev na sladkor ter
drugih dajatev, za pobiranje katerih je pristojna carinska sluţba,
- izvajanje ukrepov zunanjetrgovinske in skupne kmetijske politike EU,
- izvajanje predpisov EU in mednarodnih pogodb z delovnega področja carinske
sluţbe.
4 Carinska uprava Republike Slovenije.
10
Z izvrševanjem teh nalog organi carinske sluţbe zagotavljajo, da se na carinskem območju
Unije (Zupančič 2008, 18 – 20):
- enotno in pravilno uporabljajo carinski predpisi,
- ustvarjajo enaki pogoji trgovanja in drugih gospodarskih dejavnosti,
- učinkovito kontrolira zunanjetrgovinski promet,
- opravlja varen in okolju prijazen promet blaga,
- opravlja hiter pretok blaga, potnikov in prevoznih sredstev.
2.2.2 Razvojna strategija
Delovanje in najpomembnejša področja dela Carinske uprave RS (CURS) so zajeti v petih
razvojnih področjih (CURS 2013d):
1. Poenostavitev zakonodaje ter učinkovito izvajanje carinskih, trošarinskih in
okoljskih postopkov
Zahteve gospodarstva po poenostavitvah in večji varnosti v mednarodni trgovini ter
potreba po učinkovitejšem boju proti goljufijam in raznim oblikam mednarodnega
kriminala so razlog za nadaljnje spremembe carinske zakonodaje EU. Cilj
sprememb je poenoteno opravljanje carinskih postopkov ter povečanje uporabe
sodobnih metod pretoka informacij in dokumentov, ki pomagajo carini in
gospodarskim subjektom uporabljati zakonodajo na enovit, hiter, zanesljiv in
pregleden način.
2. Učinkovito pobiranje in prisilna izterjava dajatev ter izvajanje ukrepov trgovinske
politike
Fiskalna vloga CURS-a ni zanemarljiva. Pobiranje obveznih dajatev za proračun
RS, proračune občin in EU ter izterjava denarnih nedavčnih terjatev drugih
predlagateljev zahtevata stalno izboljšavo postopkov pobiranja, dograjevanje in
prilagajanje programske podpore in dobro organiziranost sluţbe. Sodobni načini
carinjenja blaga ob uvajanju številnih poenostavitev, brezpapirnem poslovanju in
hkratnem izvajanju ukrepov trgovinske politike zahtevajo od CURS-a dodatne
napore in prilagodljivost. Samoobračun trošarinskih in okoljskih dajatev ter
poenostavitve pri carinjenju zahtevajo, da CURS okrepi mehanizme nadzora pri
gospodarskem subjektu.
3. Zaščita drţavljanov EU in boj proti organiziranemu kriminalu
Vloga CURS-a se krepi na področjih, kot so zaščita ljudi pred vnosom škodljivih
ali zdravju nevarnih snovi, preprečevanje trgovine z nedovoljenim blagom in širši
boj zoper organiziran kriminal. CURS lahko s kontrolami na meji prepreči vnos
blaga, ki bi lahko ogrozilo zdravje ali varnost prebivalcev EU. S kontrolo blaga in
trgovinskih tokov lahko CURS bistveno pripomore k zatiranju mednarodnih
kriminalnih zdruţb in terorizma.
11
4. Uporaba informacijske tehnologije in širitev e-poslovanja
Ustrezna informacijska podpora carinske sluţbe je pomembna tako za CURS in
njene stranke kot za poslovne partnerje. Sodobno zasnovan, stalno razpoloţljiv in
učinkovito delujoč informacijski sistem je osnova za nemoteno, hitro, strokovno in
enotno izvajanje carinske, trošarinske in okoljske zakonodaje ob zadovoljstvu
uporabnikov. Zaradi zagotavljanja povezljivosti z vsemi članicami EU in zaradi
poenotenja carinskih postopkov je treba SICIS5 prilagajati novim poslovnim in
tehnološkim zahtevam. Tako se bo sistem dograjeval z aplikacijami, ki jih
namerava, skladno s strateškim načrtom, uvesti Evropska komisija. CURS bo
sledila dolgoročnemu načrtu e-carine, ki ga je pripravila Evropska komisija in je
vezan na spremembe in dopolnitve carinske in trošarinske zakonodaje.
5. Posodobitev carinske sluţbe in krepitev sodelovanja
Vzporedno s tokom blaga tečejo podatki in dokumentacija, namenjeni raznim
členom v mednarodni trgovini, od katerih je CURS tisti člen, ki zagotavlja skladno
izvedbo postopkov z mednarodno, evropsko in nacionalno zakonodajo.
Sodelovanje carinskih uprav in izmenjava carinskih informacij lahko bistveno
pripomoreta k varnosti, ohranitvi fiskalne funkcije carine in preprečevanju
nepravilnosti. Sodelovanje z mednarodnimi organizacijami, kot je Svetovna
carinska organizacija (WCO6), predvsem pa z Evropsko komisijo in njenimi
sluţbami pomaga pri oblikovanju najboljše prakse pri delu CURS-a in nudi obilo
operativnih podatkov, ki so CURS-u v pomoč pri izvajanju carinske zakonodaje,
pri ukrepih za zaščito trga, varstvu potrošnikov ali boju proti kriminalu.
2.2.3 Etični kodeks zaposlenih
Etični kodeks zaposlenih v carinski sluţbi izhaja iz ustave Republike Slovenije,
Deklaracije zdruţenih narodov o človekovih pravicah, drugih mednarodnih sporazumov,
Zakona o carinski sluţbi in drugih zakonov ter iz splošnih moralnih načel, ki veljajo v naši
druţbi.
Z etičnim kodeksom zaposlenih v carinski sluţbi se sprejmejo osnovna načela etičnega
obnašanja in so začrtane temeljne etične vrednote sluţbe, ki so jih dolţni upoštevati in
izvajati vsi zaposleni ter tako prispevati k ugledu in veljavi carine v RS in v svetu.
Z etičnim kodeksom zaposlenih v carinski sluţbi se ţeli:
- zagotoviti korektno in pošteno ravnanje v danih pravnih okvirih,
- prispevati k dobrim medčloveškim in delovnim odnosom,
- postaviti temelje strokovnemu, obenem pa prijaznemu in vljudnemu odnosu do
sodelavcev in strank v carinskih postopkih,
- z etičnim ravnanjem, obnašanjem in komuniciranjem skrbeti za ugled in veljavo
carinske sluţbe.
5 Slovenski carinski informacijski sistem.
6 World Customs Organization .
12
Etične vrednote zaposlenih v carinski sluţbi so (CURS 2013b):
1. Poštenost in nepristranskost
Pri svojem delu je vsak zaposleni dolţan spoštovati predpise, ugotavljati zgolj
objektivna dejstva in se izogibati zlonamernosti.
2. Korektnost
Še posebej skrbi za ustrezno in dosledno uporabo zakonov in drugih predpisov ter
navodil in pojasnil carinske sluţbe.
3. Odgovornost
Dolţan je varovati zaupane mu podatke in informacije, s katerimi pride v stik pri
opravljanju svojega dela in se zavedati posledic svojega ravnanja.
4. Pripadnost
Zavedati se mora, da s svojim delom in obnašanjem ustvarja ugled carinske sluţbe.
5. Vljudnost
V vsakršnih okoliščinah se vede vljudno ter spoštuje pravice in dolţnosti svojih
sogovornikov.
6. Spoštovanje in dostojanstvo
Odnosi med zaposlenimi temeljijo na spoštljivosti, strpnosti, iskrenosti,
kolegialnosti in osebnem dostojanstvu.
7. Zaupanje in pomoč
S svojim pristopom, videzom in ravnanjem mora pri sodelavcih in strankah vzbujati
zaupanje.
8. Enakost
V carinski sluţbi je vsakdo dolţan spoštovati enakost človekovih pravic in
temeljnih svoboščin, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali
drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, druţbeni poloţaj ali
katerokoli drugo osebno okoliščino.
9. Gospodarnost
Z zaupnimi sredstvi je dolţan ravnati smotrno in gospodarno ter se predvsem
izogibati nepotrebni ali čezmerni rabi javnih sredstev.
13
3. PRAVNA UREDITEV CARINSKE POLITIKE V SLOVENIJI
3.1 Nacionalna pravna ureditev
Nacionalni pravni viri so zakoni, uredbe, pravilniki in drugi podzakonski akti, ki jih
samostojno (avtonomno) sprejemajo zakonodajni, izvršilni in sodni organi oblasti določene
drţave in s katerimi se urejajo pravice, obveznosti in odgovornosti gospodarskih in drugih
oseb. Avtonomno pravo izvira iz suverenosti drţave (Zupančič 2008, 20).
3.1.1 Nacionalni pravni viri
Na področju carin, carinske zaščite in carinskega postopka ter na področjih, ki jih izvaja
carina, so najpomembnejši naslednji zakoni, kot viri nacionalnega prava (CURS 2013c):
- Zakon o carinski sluţbi (ZCS-1-UPB1 – Uradni list RS, št. 103/2004)
Ta zakon ureja in opredeljuje naloge in organizacijo carinske sluţbe, pooblastila,
zbiranje, varstvo in zavarovanje podatkov, posebnosti delovnih razmerij,
posebnosti disciplinske in odškodninske odgovornosti, priznanja in prekrške.
Naloge carinske sluţbe opravlja CURS kot organ v sestavi Ministrstva za finance.
- Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2-UPB4 – Uradni list RS, št. 13/2011)
Ta zakon ureja:
obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in pobiranje davkov,
pravice in obveznosti zavezancev za davek, drţavnih in drugih organov, ki
so v skladu z zakonom pristojni za pobiranje davkov
varovanje podatkov, pridobljenih v postopku pobiranja davkov,
medsebojno pomoč pri pobiranju davkov in izmenjavi podatkov med
drţavami članicami Evropske skupnosti7, ki delujejo v okviru EU.
- Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1-UPB3 – Uradni list RS, št. 13/2011)
S tem zakonom se ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja DDV8 na ozemlju RS
v skladu:
z Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem
sistemu DDV,
z Direktivo Sveta 2008/9/ES z dne 12. februarja 2008 o podrobnih pravilih
za vračilo DDV, opredeljenih v Direktivi 2006/112/ES, davčnim
zavezancem, ki nimajo sedeţa v drţavi članici vračila, ampak v drugi drţavi
članici,
7 Evropska skupnost je prvi steber EU, ki med drugim predstavlja Carinsko unijo in skupni evropski trg in
spada v pristojnost Komisije, Parlamenta in Sveta. 8 Davek na dodano vrednost (davek na potrošnjo; vsefazni in posredni davek na promet blaga in storitev, saj
se plačuje v vsaki fazi proizvodno-distribucijske verige).
14
s Trinajsto direktivo Sveta 86/560/EGS z dne 17. novembra 1986 o
usklajevanju zakonodaje drţav članic glede prometnih davkov – Postopki
vračila davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, ki nimajo stalnega
prebivališča ali sedeţa na ozemlju Skupnosti.
Obveznost za DDV nastane za dobave blaga in opravljanje storitev, ki jih davčni
zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju
Slovenije za plačilo ter za pridobitve blaga znotraj Unije; za uvoz blaga iz tretjih
drţav9. Prihodki od DDV pripadajo proračunu Republike Slovenije.
- Zakon o davku na motorna vozila (ZDMV-UPB2 – Uradni list RS, št. 72/2006)
S tem zakonom se uvaja obveznost plačevanja davka od prometa motornih vozil.
Šteje se, da je promet motornih vozil opravljen, ko je izdan račun o prodaji
motornega vozila; ko je motorno vozilo izročeno, če je izročeno pred izdajo računa
ali brez izdaje računa; pri uvozu: ko nastane carinski dolg ali bi nastal, če ne bi bila
predpisana oprostitev plačila carine oziroma določena carinska stopnja prosto; ko
se motorno vozilo vzame za lastno rabo; ko se motorno vozilo izroči, če se odtuji
brezplačno. Prihodki od davka pripadajo proračunu RS.
- Zakon o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (ZICPES – Uradni list
RS, št. 25/2004)
Ta zakon ureja izvajanje carinskih predpisov Evropske skupnosti, ki dajejo
pooblastila drţavam članicam, da področje carinskih predpisov nadalje uredijo v
nacionalni zakonodaji ter ureja zadeve s tega področja, katerih ureditev ni v
pristojnosti Skupnosti.
- Zakon o javnih usluţbencih (ZJU-UPB3 – Uradni list RS, št. 63/2007)
Ta zakon ureja skupna načela in druga skupna vprašanja sistema javnih
usluţbencev10
. Celovito ureja sistem ter posebnosti delovnih razmerij javnih
usluţbencev v drţavnih organih in upravah lokalnih skupnosti.
- Zakon o prekrških (ZP-1 – Uradni list RS, št. 7/2003)
Ta zakon določa splošne pogoje za predpisovanje prekrškov in sankcij zanje,
splošne pogoje za odgovornost za prekrške, za izrekanje in za izvršitev sankcij za
prekrške, postopek za prekrške ter organe in sodišča za odločanje o prekrških.
Predpisi, s katerimi se v RS določajo prekrški, se lahko uporabljajo le v skladu s
tem zakonom.
9 Tretja drţava je katerakoli drţava, razen Slovenije in drugih drţav EU.
10 Javni usluţbenec je posameznik, ki sklene delovno razmerje v javnem sektorju. Javni sektor po tem
zakonu sestavljajo drţavni organi in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti; javne agencije, javni skladi,
javni zavodi in javni gospodarski zavodi; druge osebe javnega prava, če so posredni uporabniki drţavnega
proračuna ali proračuna lokalne skupnosti.
15
- Zakon o trošarinah (ZTro-UPB8 – Uradni list RS, št. 97/2010)
S tem zakonom se ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja trošarine od alkohola
in alkoholnih pijač, tobačnih izdelkov ter energentov in električne energije, ki se na
območju Republike Slovenije sprostijo v porabo. Območje Republike Slovenije
pomeni ozemlje pod suverenostjo Republike Slovenije, vštevši zračni prostor in
morska območja, nad katerimi ima Republika Slovenija suverenost ali jurisdikcijo
v skladu z notranjim in mednarodnim pravom. Trošarina se plačuje od trošarinskih
izdelkov, proizvedenih na območju RS ali vnesenih z ozemlja drţav članic EU v
Slovenijo ter od trošarinskih izdelkov, ki se uvozijo v EU iz tretjih drţav. Prihodki
od trošarin pripadajo proračunu Republike Slovenije.
- Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-UPB13 – Uradni list RS, št.
108/2009)
Ta zakon ureja sistem plač funkcionarjev in javnih usluţbencev v javnem sektorju,
pravila za njihovo določanje, obračunavanje in izplačevanje ter pravila za določanje
obsega sredstev za plače. Zakon opredeljuje tudi postopek za spremembe razmerij
med plačnimi skupinami in plačnimi podskupinami v javnem sektorju. Zakon
določa skupne temelje sistema plač v javnem sektorju, in sicer za uveljavitev načela
enakega plačila za delo na primerljivih delovnih mestih, nazivih in funkcijah, za
zagotovitev preglednosti sistema plač ter stimulativnosti plač.
- Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB2 – Uradni list RS, št. 24/2006)
Po tem zakonu morajo postopati upravni in drugi drţavni organi, organi
samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, kadar v upravnih
zadevah11
, neposredno uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali
pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb in drugih strank. Javno pooblastilo za
vodenje postopka in odločanje v upravnih zadevah se podeli z zakonom, za vodenje
postopka in odločanje v upravnih zadevah iz izvirne pristojnosti samoupravne
lokalne skupnosti pa z odlokom sveta samoupravne lokalne skupnosti.
- Zakon o upravnih taksah (ZUT-UPB5 – Uradni list RS, št. 106/2010)
Ta zakon ureja plačevanje upravnih taks za dokumente in dejanja v upravnih in
drugih javnopravnih zadevah pri upravnih organih. Takse se plačujejo samo za tiste
dokumente in dejanja, ki jih določa taksna tarifa tega zakona. Takšna obveznost
nastane za vloge takrat, ko se vloţijo pri pristojnem organu; če so dane na zapisnik
pa takrat, ko se zapisnik sestavi. Za odločbe, dovoljenja, sklepe, soglasja in druge
dokumente nastane obveznost takrat, ko se vloţi zahteva, naj se izdajo; za upravna
dejanja pa takrat, ko se vloţi vloga, naj se opravijo. Prihodki od taks, plačanih pri
organih drţavne uprave, so prihodek drţavnega proračuna. Prihodki od taks,
plačanih pri organih občin, so prihodek proračunov občin.
11
Upravna zadeva je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge
stranke na področju upravnega prava.
16
3.1.2 Predpisi Carinske uprave Republike Slovenije
Najpomembnejši podzakonski predpisi, ki jih slovenska carinska sluţba uporablja pri
izvajanju svojih nalog, so (CURS 2013c):
- Pravilnik o postopku, po katerem pooblaščene uradne osebe carinske sluţbe
ustavljajo prevozna sredstva v cestnem in vodnem prometu (Uradni list RS, št.
76/2001)
- Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 141/2006)
- Pravilnik o načinu izvajanja pooblastil pooblaščenih uradnih oseb carinske sluţbe
(Uradni list RS, št. 109/2010)
- Uredba o pogojih za opravljanje poslov zastopanja v carinskih zadevah (Uradni list
RS, št. 33/2004)
- Pravilnik o uveljavljanju pravice do oprostitve uvoznih dajatev (Uradni list RS, št.
33/2004)
- Pravilnik o izpolnjevanju enotne upravne listine, elektronskem poslovanju s
Carinsko upravo Republike Slovenije in o drugih obrazcih, ki se uporabljajo v
carinskih postopkih (Uradni list RS, št. 10/2007)
- Pravilnik o izjemah od obveznosti predloţitve blaga ter o določitvi višine in načina
obračunavanja stroškov pri opravljanju pregleda blaga (Uradni list RS, št. 21/2008)
- Pravilnik o izvajanju Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 49/2004)
- Pravilnik o pogojih in načinu oprostitve davkov za diplomatska predstavništva,
konzulate ter mednarodne organizacije v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki
obvezujejo Republiko Slovenijo (Uradni list RS, št. 141/2006)
- Pravilnik o uveljavljanju oprostitev plačila davka na dodano vrednost in trošarin na
uvoz blaga za osebe, ki potujejo iz tretjih drţav (Uradni list RS, št. 112/2008)
3.2 Mednarodna pravna ureditev
EU je edinstvena nadnacionalna politično-gospodarska struktura. Pravo EU je tako
poseben mednarodni pravni sistem, ki deluje vzporedno s pravom drţav članic EU. Ima
neposreden učinek v pravnih sistemih drţav članic in ima na mnogih področjih, predvsem
na področju ekonomske in socialne politike, prednost. Pravila, sprejeta na ravni EU,
prevladajo nad pravili, vsebovanimi v pravnih redih drţav članic. Pravo EU je avtonomno
pravo, saj svoje veljavnosti ne črpa iz morebitne poznejše odobritve nacionalnih organov
drţav članic, temveč se opira na zakonodajne pristojnosti organov EU. Pravo EU
predstavlja pravni red, ki je po 1. maju 2004 sestavni del prava RS.
17
Pravni red EU ima naslednja glavna vira:
1. Primarna zakonodaja – ustanovne pogodbe, na katerih temelji EU; vključno z
vsemi spremembami in dopolnitvami ustanovitvenih pogodb in pogodbe o pristopu
drţav k EU.
2. Sekundarna zakonodaja – pravni akti EU, ki jih sprejemajo institucije EU (uredbe,
direktive, sklepi, priporočila in mnenja) po zakonodajnih postopkih, ki so
predpisani v ustanovnih pogodbah.
Pomemben pravni vir so mednarodni sporazumi in sodna praksa organov EU s
pravosodnimi pooblastili, to je Sodišča Evropske unije in Splošnega sodišča. Slednja
zagotavljata spoštovanje prava EU ter sta pristojna za interpretacijo primarne in
sekundarne zakonodaje. Tako s svojo prakso, ki kot vir prava zavezuje tako institucije EU
kot tudi drţave članice, zagotavljata enotno razumevanje in izvajanje prava EU
(Evropa.gov.si 2013b).
3.2.1 Carinski zakonik
Carinski zakonik je uredba, uredbe Skupnosti pa se v drţavah članicah izvajajo
neposredno, kar pomeni, da ni potrebno določbe carinskega zakonika prenesti v notranjo
zakonodajo. Z nacionalnim predpisom se lahko urejajo le tista področja, za katere je v
zakoniku dano pooblastilo drţavam članicam, da jih lahko uredijo oziroma tista področja,
ki v predpisu skupnosti niso zadosti urejena, drţava članica pa zato, da zagotovi izvajanje
določb zakonika, sprejme podrobnejše predpise. Takrat, ko so pogoji, ki veljajo za celotno
območje carinske unije določeni z uredbo Skupnosti, nacionalna zakonodaja ne sme
določati dodatnih pogojev.
Področja, ki jih carinski zakonik prepušča ureditvi drţav članic so:
- vodenje upravnega postopka,
- pristojnosti carinskih uradov,
- zaseg in prodaja zaseţenega blaga,
- zastopanje pred carinskimi organi, prekrški ter prepovedi in omejitve zaradi javne
morale,
- določitev prostih con,
- pogoji za prepustitev blaga drţavni blagajni,
- predpisane poti do urada carinjenja,
- pogoji za razveljavitev ali preklic odločb carinskih organov.
Vstop Slovenije v EU pomeni tudi vstop v carinsko unijo, za katero je značilno ne samo,
da med drţavami članicami ni nobenih uvoznih dajatev in drugih trgovinskih ukrepov,
temveč da članice unije uporabljajo pri uvozu blaga iz tretjih drţav oziroma izvozu v te
drţave:
skupno carinsko tarifo (dajatve, ki so pri nastanku carinskega dolga zakonsko
predpisane),
skupno trgovinsko politiko (mednarodna konkurenčnost podjetij, ustvarjanje
pogojev za odprto trgovino, zagotavljanje trajnostne rasti)
18
Osnovna carinska pravila opredeljuje Uredba Sveta št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o
carinskem zakoniku Skupnosti, ki pa se pozneje spreminja (Koren 2004, 1 – 2).
Leta 2008 je Evropski parlament potrdil stališče Sveta EU in sprejel nov carinski zakonik,
ki nadomešča obstoječega iz leta 1992. Namen novega zakonika je olajšati trgovanje ob
zagotavljanju visoke ravni varnosti na mejah. V njem je manj pravil, ki so enostavnejša in
prilagojena sodobnemu elektronskemu poslovanju carinskih uprav. Zajema carinske
postopke, ki so skupni drţavam članicam, hkrati pa krepi zdruţevanje računalniških
sistemov carinskih uprav vseh članic. Skupni informacijski sistemi omogočajo izmenjavo
podatkov med carinskimi upravami ob upoštevanju določb o varstvu podatkov.
Poglavitne prednosti novega zakonika so (CURS 2008):
manjše število carinskih postopkov in več poenostavljenih carinskih postopkov ter
tako laţje sledenje pošiljkam,
avtomatizacija vseh carinskih formalnosti in popolnoma brezpapirno poslovanje,
zgolj elektronsko vlaganje carinskih deklaracij in vseh spremljajočih dokumentov,
elektronska izmenjava podatkov med carinskimi upravami in pristojnimi sluţbami,
uvedba centraliziranega carinjenja, ki bo pooblaščenim podjetjem omogočalo
elektronsko prijavo blaga in plačilo carinskih dajatev v kraju, kjer imajo svoj sedeţ,
ne glede na to, kje se bo blago vneslo v carinsko območje Skupnosti oziroma
izneslo iz tega območja in kje bo uporabljeno.
Novi zakonik se bo začel uporabljati leta 2016. Osnovna carinska pravila pa opredeljuje
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 952/2013 z dne 9. oktobra 2013 o carinskem
zakoniku Skupnosti (CURS 2013f).
3.2.2 Izvedbena uredba
Podrobnejše določbe za izvajanje Carinskega zakonika Skupnosti so opredeljene v Uredbi
Komisije št. 2454/93 z dne 2. julija 1993, ki se pozneje spreminja.
Pooblaščeni gospodarski subjekt (AEO12
)
AEO je bil uveden z Uredbo Sveta 648/2005, ki spreminja Carinski zakonik Skupnosti,
njene izvedbene določbe pa vsebuje Uredba Komisije 1875/2006. AEO pomeni poseben
status varnosti, ki ga uţiva podjetje - imetnik potrdila AEO.
Drţava članica podeli status AEO vsakemu gospodarskemu subjektu, ki izpolnjuje
naslednja skupna merila:
- ustrezna evidenca o zagotavljanju skladnosti s carinskimi zahtevami
Evidenca se šteje za ustrezno, če v zadnjih treh letih vloţnik zahtevka AEO (oseba,
ki vodi podjetje; pravni zastopnik vloţnika zahtevka; oseba, pristojna za carinske
zadeve) ni resno ali večkrat kršil carinskih predpisov.
12
Autorised Economic Operater
19
- zadovoljiv sistem vodenja poslovnih in transportnih evidenc, ki omogočajo ustrezne
carinske kontrole
Vloţnik zahtevka mora vzdrţevati ustrezen računovodski sistem, imeti mora
omogočen fizični ali elektronski dostop do carinskih in transportnih evidenc ter
urejen logistični sistem, ki razlikuje med skupnostnim in neskupnostnim blagom13
.
- dokazana finančna solventnost
Solventnost pomeni dober finančni poloţaj, ki zadostuje za izpolnjevanje
obveznosti vloţnika ob upoštevanju vrste poslovne dejavnosti. Pogoj se šteje za
izpolnjen, če je njegovo solventnost mogoče dokazati za pretekla 3 leta. Če je
vloţnik ustanovljen pred manj, kot tremi leti, se finančna solventnost ocenjuje na
podlagi razpoloţljivih evidenc in informacij.
- ustrezni varnostni in varstveni standardi
Standardi se štejejo za ustrezne, če so stavbe, ki se bodo uporabljale v povezavi s
postopki, ki jih zadeva izdano potrdilo, zgrajene iz materialov, ki predstavljajo
zaščito in ne dopuščajo nezakonitega vstopa; če ukrepi za ravnanje z blagom
vključujejo zaščito proti vnosom, menjavi ali izgubi materiala ter prirejanju
tovornih enot.
Imetnik potrdila AEO je deleţen manj fizičnih in dokumentarnih kontrol, kot ostali
udeleţenci postopkov, ki nimajo tega statusa. Carinski organi pa niso strogo vezani na to
načelo, saj se lahko odločijo tudi drugače, kadar razpolagajo z informacijami, da neko
blago pomeni groţnjo za varnost ali varstvo.
Status AEO, ki ga podeli ena drţava članica in ki ga morajo priznati vse druge drţave
članice, v drugih drţavah članicah ne daje pravice do avtomatične uporabe poenostavitev,
predvidenih v carinskih predpisih, čeprav se pogoji za izdajo dovoljenja v veliki meri
štejejo za izpolnjene. Druge drţave članice morajo imetnikom potrdila AEO posebej
dovoliti, če izpolnjujejo vse posebne zahteve, predvidene za uporabo posameznih
poenostavitev. Poenostavitve postopkov ne smejo posegati v carinske kontrole, kot je
določeno v Carinskem zakoniku Skupnosti, še zlasti pa ne na področju varstva in varnosti
(Zupančič 2008, 62 – 68).
Carinska deklaracija
Osnovna pravila o carinski deklaraciji opredeljuje Uredba Sveta št. 2913/92 z dne 12.
oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti, njene izvedbene določbe pa vsebuje
Uredba Komisije št. 2454/93 z dne 2. julija 1993.
13
Skupnostno blago je blago, ki je v celoti pridobljeno ali proizvedeno na carinskem območju Skupnosti ter
blago, ki je uvoţeno iz drţav, ki niso del carinskega območja Skupnosti in je sproščeno v prost promet.
Neskupnostno blago je blago, ki ni v celoti pridobljeno ali proizvedeno na carinskem območju Skupnosti ter
blago, ki je uvoţeno iz drţav, ki niso del carinskega območja Skupnosti in ni sproščeno v prost promet.
20
Carinska deklaracija se vloţi za vsako blago, ki naj bi bilo dano v carinski postopek,
upoštevajoč določila o pristojnosti carinskih organov v carinski zakonodaji EU in v
nacionalnih predpisih. Vloţi se pri pristojnem carinskem uradu v času uradnih ur
carinskega organa. Vloţi se z uporabo računalniške izmenjave podatkov ali ustno ali z
vsakim drugim dejanjem, ki je v skladu z zakonskimi določili.
Ob upoštevanju pravice do zastopanja, lahko pisno carinsko deklaracijo izdela vsaka oseba
s sedeţem v EU, ki lahko sama ali preko druge osebe predloţi pristojni carinski sluţbi
zadevno blago in vse dokumente, potrebne zaradi izvajanja določb o carinskem postopku,
za katerega je bilo blago prijavljeno. Sedeţ te osebe v EU je pogoj, razen v primeru
tranzitnega postopka, običajnega postopka začasnega uvoza oziroma v primeru
priloţnostnega prijavljanja blaga v običajnem postopku. Če nastanejo s sprejemom
carinske deklaracije za določeno osebo posebne obveznosti, mora deklaracijo izdelati ta
oseba oziroma se mora deklaracija vloţiti za njen račun. Carinska deklaracija se lahko
vloţi tudi z uporabo računalniške izmenjave podatkov.
Glede na zahtevani carinski postopek se k carinski deklaraciji priloţijo račun, deklaracija o
vrednosti blaga, dokumenti za preferencialno tarifno obravnavo, seznam pošiljk, prevozna
listina in vsi ostali dokumenti, ki so potrebni za izvedbo postopka in pravilen izračun
uvoznih ali izvoznih dajatev (CURS 2013a).
Tranzitni postopek
Osnovna pravila o tranzitnem postopku opredeljuje Uredba Sveta št. 2913/92 z dne 12.
oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti, vključno z vsemi spremembami; njene
izvedbene določbe pa vsebuje Uredba Komisije št. 2454/93 z dne 2. julija 1993, vključno z
vsemi spremembami.
Tranzitni postopek je carinski postopek, ki omogoča, da se blago prepelje med dvema na
carinskem območju leţečima krajema ali med več v tranzitni postopek udeleţenimi
drţavami, ne da bi bilo treba za blago plačati uvozne dajatve. Blago, ki se vnese na
carinsko območje Skupnosti, je od trenutka vnosa pod carinskim nadzorom. Za to blago
mora biti določena carinsko dovoljena raba ali uporaba blaga. To pomeni, da se mora
začeti carinski postopek (moţen tudi vnos blaga v prosto cono, ponovni izvoz, uničenje ali
odstop blaga carini). Če se ta postopek ne prične ţe ob vnosu blaga, se mora blago v
tranzitnem postopku prepeljati do carinskega organa, kjer se začne tak carinski postopek.
V osnovi ločimo dve vrsti postopkov (CURS 2013e):
- skupnostni tranzitni postopek, ki temelji na Carinskem zakoniku Skupnosti in
poteka na carinskem območju Skupnosti,
- skupni tranzitni postopek14
, ki temelji na Konvenciji o skupnem tranzitnem
postopku in Konvenciji o poenostavitvi formalnosti v blagovni trgovini ter lahko
poteka zunaj carinskega območja Skupnosti, na območju drţav članic konvencije
STP.
14
Skupni tranzitni postopek, ki se uporablja v drţavah članicah EU in drţavah Evropskega zdruţenja za
prosto trgovino, EFTE (Švica, Norveška, Islandija in Lichtenstein), je preprost in cenovno učinkovit sistem
za prevoz blaga prek carinskih območij različnih pogodbenic konvencije z enim tranzitnim dokumentom.
Predstavlja poenostavitev, zmanjšanje formalnosti in stroškov za gospodarske subjekte.
21
Eden najpogostejših tranzitnih postopkov, ki poteka preko območij več drţav, se izvaja na
podlagi enotnega obrazca carinske deklaracije, zvezka TIR15
. Ureja ga Carinska konvencija
o mednarodnem prevozu blaga na podlagi zvezkov TIR iz leta 1975. Postopek TIR
omogoča transport blaga od odhodne v namembno drţavo preko ozemelj več drţav, ne da
bi bilo blago med potjo pregledovano in ne da bi se zahtevale dajatve ali zavarovanja.
Prevoz mora biti izveden s cestnimi vozili, zabojniki ali prikolico (Zupančič 2008, 171 –
172).
3.2.3 Uredba o sistemu oprostitev carin v Skupnosti
Uredba Sveta št. 1186/2009 z dne 16. novembra 2009 o sistemu oprostitve carin v
Skupnosti navaja posebne okoliščine v katerih je treba odobriti oprostitev uvoznih ali
izvoznih dajatev, če je blago dano v prosti promet ali če se izvaţa s carinskega območja
Skupnosti.
Primeri oprostitev uvoznih dajatev:
osebna lastnina fizičnih oseb, ki prenesejo običajno prebivališče iz tretje drţave v
Skupnost,
blago, uvoţeno ob sklenitvi zakonske zveze,
osebna lastnina, pridobljena z dedovanjem,
pošiljke, ki jih fizična oseba pošilja drugi,
proizvodna sredstva in druga oprema, ki se uvaţa pri prenosu dejavnosti iz tretje
drţave v Skupnost,
blago v osebni prtljagi potnikov,
izobraţevalni, znanstveni in kulturni materiali,
laboratorijske ţivali in biološke ali kemične snovi za raziskave,
instrumenti in naprave za medicinske raziskave, diagnostiko ali zdravljenje,
farmacevtski izdelki, ki se uporabljajo na mednarodnih športnih prireditvah,
častna odlikovanja ali nagrade,
blago, namenjeno monarhom ali voditeljem drţav,
turistična informativna literatura,
Primeri oprostitev izvoznih dajatev:
pošiljke zanemarljive vrednosti,
udomačene ţivali, ki se izvaţajo ob prenosu kmetijske dejavnosti iz Skupnosti v
tretjo drţavo,
proizvodi, ki so jih pridobili kmetijski proizvajalci na posestvih v Skupnosti,
semena, ki jih izvaţajo kmetijski proizvajalci za uporabo na posestvih v tretjih
drţavah,
krma in krmila, ki spremljajo ţivali med izvozom.
Ta uredba se uporablja brez poseganja v (CURS 2013f):
uredbo Sveta št. 2913/92,
določbe, ki veljajo za oskrbo plovil, zrakoplovov in mednarodnih vlakov,
določbe o oprostitvah, sprejetih z drugimi akti Skupnosti.
15
Transports Internationaux Routiers" ali "International Road Transports".
22
3.3 Vstop v schengensko območje
Slovenija je postala drţava članica schengenskega območja 21. decembra 2007, ko je
odpravila nadzor na notranjih kopenskih in morskih mejah s članicami EU. 30. marca 2008
pa je sprostila nadzor še na zračnih mejah.
Ţe ob včlanitvi v EU je Slovenija, podobno kot ostale nove članice, prevzela obveznost
vzpostavitve ustreznega novega reţima na zunanji meji EU. V skladu z evropskim pravnim
redom je to pomenilo vzpostavitev novega reţima na mejah drţav članic EU in tretjih
drţav. Slovenija je zato vzpostavila varnostni, carinski in inšpekcijski nadzor na svojem
delu zunanje meje EU z Republiko Hrvaško ter zagotovila njegovo izvajanje po standardih
EU (Evropa.gov.si 2013d).
SLIKA 2: SCHENGENSKO OBMOČJE
Vir: Wikipedija 2010b
Na sliki 2 vidimo schengensko območje, ki ga uzakonja zakonodaja EU od amsterdamske
pogodbe 1999 dalje. Vanj so vključene članice EU, kot tudi nekatere drţave, ki niso
članice in sicer Islandija, Lihtenštajn, Norveška in Švica ter mestne drţave Monako, San
Marino in Vatikan. Na drugi strani schengenskemu območju zaradi aneksov po lastni
zahtevi nista priključeni Irska in Zdruţeno kraljestvo. Romunija, Bolgarija in Hrvaška, kot
članici EU, pa za vstop v schengen še nimata izpolnjenih pogojev. Območje schengena v
trenutnem obsegu zajema 4.312.099 km2 in več kot 400 milijonov ljudi (Wikipedija
2010b).
Schengensko območje
V postopku pridruţitve v schengensko območje
23
3.3.1 Schengenski pravni red
Vstop v schengensko območje za RS pomeni veliko priznanje, velike pozitivne
gospodarske učinke in tudi obveznosti, saj odprava notranjih meja med drţavami
članicami, uveljavitev skupne vizne politike za drţavljane tretjih drţav, boj proti
nezakonitim migracijam, uvedba skupne zunanje meje drţav članic ter uvedba
komplementarnih ukrepov, ki nadomeščajo odpravo notranjih meja, pomeni tudi precejšnjo
tveganje. Neupoštevanje schengenskih sporazumov in standardov tako lahko povzroči tudi
veliko gospodarsko škodo in varnostna tveganja.
Leta 1985 so Nemčija, Francija in drţave Beneluksa podpisale prvi schengenski sporazum
o bliţnjem sodelovanju za olajšanje čezmejnega potovanja. Cilj je bil ustanovitev skupnega
potovalnega območja brez notranjih meja in s skupnimi zunanjimi mejami. Schengenski
pravni red je sčasoma postal obvezujoč in tako so bili schengenski sporazumi vključeni v
pravo EU z Amsterdamsko pogodbo, ki je začela veljati leta 1999 (Mihovec 2007, 117 –
119).
Uvedla je dve pomembnejši spremembi (Evropa.gov.si 2013c):
uporabo postopka soodločanja za nova področja in tudi povečanje števila primerov,
ko lahko Svet EU odloča s kvalificirano večino in ne soglasno,
prenos nekaterih področij, ki so del PEU16
v PES17
(prvi steber – vizumska politika,
azilna politika, imigracije); zaradi tega prenosa se je tretji steber EU spremenil v
"Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah"(tretji steber –
mednarodna trgovina z mamili in oroţjem, trgovina z ljudmi, mednarodni
organizirani kriminal)18
.
Poleg sporazumov pa je EU sprejela še vrsto pravnih predpisov, ki so povezani s vstopom
in začasnim bivanjem drţavljanov tretjih drţav (Mihovec 2007, 119):
Uredba ES 415/2003 o izdaji vizumov na meji, vključno z izdajo takih vizumov
pomorščakom v tranzitu,
Uredba ES 539/2001 o tretjih drţavah, katerih drţavljani morajo imeti vizum pri
prehodu zunanjih meja EU in tistih, katerih drţavljani so oproščeni te obveznosti,
Uredba ES 1091/2001 o prostem gibanju z vizumom za daljše prebivanje,
Direktiva ES 2001/51 o poenotenju sankcij v zvezi s prevozniki,
Direktiva ES 2002/90 o opredelitvi pomoči pri nedovoljenem vstopu, tranzitu in
prebivanju.
16
Pogodba o Evropski uniji. 17
Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti. 18
Tretji steber predstavlja policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah, kjer odločitve
sprejema izključno Svet.
24
Schengen je zahteval precej posegov v slovensko zakonodajo. Tako smo morali pripraviti
Zakon o nadzoru drţavne meje in vanj vključiti tudi povsem nove kategorije, kot je
ureditev notranje meje, pooblastila policije za izvajanje nadzora v notranjosti po ukinitvi
mejne kontrole ter prekomejno policijsko sodelovanje. V Zakonu o policiji je bilo treba
uzakoniti pooblastila prikritega evidentiranja in namenske kontrole, in sicer zaradi
izvajanja nekaterih ukrepov iz SIS19
. V Zakonu o varstvu osebnih podatkov je bilo treba
vgraditi vse zahtevane visoke standarde zaščite osebnih podatkov in neodvisnega
nadzornega organa, za kar je pri nas pristojen Urad informacijskega pooblaščenca. Tudi v
zakon o tujcih je bilo treba uvesti kar nekaj določb iz direktiv Sveta.
Poleg nacionalne zakonodaje je bilo treba pripraviti tudi ustrezno pravno podlago za
čezmejno policijsko sodelovanje v skladu s schengenskimi standardi. S schengenskimi
sosedi, kjer meje postajajo notranje schengenske meje brez kontrole, je bilo treba skleniti
sporazume o čezmejnem policijskem sodelovanju, kar omogoča delovanje naše policije na
njihovem ozemlju in obratno. Da, po ukinitvi mejnih kontrol, ne bi prišlo do poslabšanja
varnostnih razmer, schengenski pravni red določa vrsto ukrepov v okviru čezmejnega
policijskega sodelovanja (Zinrajh 2008, 15).
Schengenski sporazumi in skupna vizumska politika zahtevajo tudi informatizacijo
vizumskega postopka in postopka kontrole na zunanji meji. Pomembna sta dva
informacijska sistema in sicer SIS in VIS20
.
SIS zagotavlja policijskim organom dostop do baz podatkov drţav članic, ki vključujejo
informacije o osebah, ki so bile izgnane iz drţave in ki so pogrešane; o tujcih, katerim je
prepovedan vstop v drţavo; o predmetih, ki so izgubljeni ali ukradeni.
VIS zagotavlja moţnost posvetovanja s centralnimi organi drţave članice EU v okviru
vizumskega postopka. Namenjen je izmenjavi vizumskih podatkov, ki se nanašajo na vse
vrste vizumov, ki jih definirajo Skupna konzularna navodila21
. Vsebuje fotografijo in
biometrične podatke prosilca vizuma, alfanumerične znake iz vlog za izdajo vizuma,
skenirane dokumente in podatke o pomoţni dokumentaciji (Mihovec 2007, 119).
3.3.2 Čezmejno sodelovanje
Slovenija je z vstopom v schengensko območje odpravila mejni nadzor na mejah z
Avstrijo, Italijo in Madţarsko, obenem pa okrepila nadzor na meji s Hrvaško, ki je postala
schengenska zunanja meja. Slednje pomeni, da je Slovenija v imenu drţav članic
schengenskega območja izvajala nadzor zunanje meje na meji s Hrvaško.
Schengenska konvencija zelo podrobno ureja oblike čezmejnega policijskega sodelovanja
po odpravi mejne kontrole na notranjih mejah.
19
Schengenski informacijski sistem. 20
Vizumski informacijski sistem. 21
Vizumski postopek in obveznosti v postopku določajo Skupna konzularna navodila (Common Consular
Instructions - CCI), ki so za drţave članice EU enotna in obvezna.
25
Te oblike so:
čezmejno zasledovanje in opazovanje storilcev kaznivih dejanj,
izmenjava informacij,
napotitev uradnikov za zveze v druge drţave in poenostavitev postopka izročitve
storilcev kaznivih dejanj.
Poudariti je treba, da schengenski pravni red določa zgolj okvire za čezmejno policijsko
sodelovanje, ki pa morajo biti natančno opredeljeni in konkretizirani v meddrţavnih
sporazumih.
Tako smo z Avstrijo, Italijo in Madţarsko sklenili (Zinrajh 2008, 15):
Sporazum med Vlado RS in vlado Italijanske Republike o čezmejnem policijskem
sodelovanju (Uradni list RS, št. 14/2007),
Pogodbo med RS in Republiko Avstrijo o policijskem sodelovanju (Uradni list RS,
št. 15/2004),
Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Madţarsko o čezmejnem
policijskem sodelovanju organov za zatiranje kriminalitete (Uradni list RS, št.
19/2007).
Po vstopu Hrvaške v EU slovensko-hrvaška meja ni več zunanja meja carinskega območja
EU. To pomeni, da je čez slovensko-hrvaško mejo pretok blaga prost, brez carinskih
formalnosti. To pa nikakor ne pomeni, da na carinskem območju ni več nadzora nad
tihotapljenjem blaga ali drugimi nezakonitimi ravnanji.
Hrvaška načrtuje vstop v schengenski prostor v letu 2015, ko bo mogoče prosto prehajati
drţavno mejo. Skupna mejna kontrola, ki poenostavlja in olajšuje prehod meje, bo do
takrat potekala na slovenski strani, saj informacijska oprema slovenske policije omogoča
schengensko kontrolo (Finance 2013).
3.3.3 Varnost v schengenskem prostoru
Po vstopu Slovenije v schengensko območje se zagotavljanje varnosti v notranjosti drţave
ni v ničemer spremenilo. Ob tem je treba najprej poudariti, da je učinkovito varovanje
drţavne meje in izvajanje kakovostne mejne kontrole zelo pomembno za varnostne
razmere v notranjosti Slovenije in v celotnem schengenskem prostoru.
Glede na dejstvo, da je RS geografsko med Zahodno Evropo in Balkanom, ter da preko
ozemlja Slovenije, vodijo pomembne prometne povezave, so bile za preprečevanje
ilegalnih migracij, iskanje storilcev kaznivih dejanj, odkrivanje prepovedanih drog, oroţja,
eksplozivnih snovi, ponarejenih dokumentov in ukradenih vozil ustanovljene policijske
enote za izravnalne ukrepe. Le-ti v notranjosti obsegajo pooblastila policije, da se lahko
kjerkoli v notranjosti Slovenije, torej tudi v obmejnem območju ob notranji meji, preverja,
ali tujci izpolnjujejo pogoje za bivanje na ozemlju Slovenije in drugih drţav članic,
obveznost tujcev, da imajo pri sebi za prestop meje in bivanje potrebne dokumente,
obveznost prijave oseb ob bivanju v vsaki drţavi članici.
26
EU je ţelela pred širitvijo schengenskega območja, v letu 2007, zagotoviti poglobljeno
sodelovanje in varnost z SIS druge generacije – SIS II. Zaradi številnih zapletov, pa so, po
uspešnem preizkušanju, dovolili uporabo sistema SIS I za vse (Zinrajh 2008, 17).
Po letih zamud in zapletov je 9. aprila 2013 v drţavah članicah schengenskega območja,
schengenski informacijski sistem druge generacije SIS II, vendarle zaţivel.
SIS je največji informacijski sistem za javno varnost v Evropi. Omogoča hitrejšo in
enostavnejšo izmenjavo podatkov med nacionalnimi organi mejnega nadzora, carinami,
policijami in organi za izdajo vizumov. Je eden od osnovnih temeljev schengenskega
območja, v katerem je bil nadzor na skupnih notranjih mejah odpravljen.
Uvedba SIS II prinaša nekatere tehnične spremembe in nove funkcionalnosti, ki bodo
odpravile določene omejitve in pomanjkljivosti sedanjega sistema ter ga naredile
varnejšega. Nov sistem tako na primer omogoča uporabo biometričnih podatkov, vnos
novih kategorij podatkov, vključitev novih drţav ter večje povezovanje različnih razpisov.
Kot funkcionalno novost SIS II je izpostavljena obdelava večje količine podatkov kot
doslej. Ţe v dosedanjem sistemu je bilo okoli 50 milijonov različnih razpisov, sedaj pa se
bo to število še podvojilo - predvsem zaradi uvedbe novih kategorij podatkov, pa tudi zato
ker bo odslej moţna vključitev novih drţav v sistem (Romunije, Bolgarije in tudi
Hrvaške).
Nove kategorije podatkov, ki so del SIS II, so industrijska oprema, kontejnerji, letala,
plovila in vrednostni papirji. Te doslej niso bile nikjer zabeleţene, tako da so se morali
nacionalni organi glede njih medsebojno obveščati z depešami22
.
Poleg tega nov sistem omogoča vnos biometričnih podatkov, s čimer se zmanjšuje moţnost
za zlorabo identitete, in dodajanje prilog, kot so evropski priporni nalogi, fotografije in
prstni odtisi, k razpisom, kar bo zelo pospešilo delo policije.
Posebej pomemben kvalitativen preskok naprej je še povezovanje razpisov, ki jih bodo
lahko med seboj povezovali23
.
Vzpostavitev SIS II sicer zamuja vrsto let. Med drugim naj bi nov sistem ţivel ţe ob širitvi
schnegna leta 2007, ko je članica tega območja postala tudi Slovenija. Nove drţave so se
nato namesto na SIS II na skupni schengenski informacijski sistem priključile na podlagi
alternativnega sistema, imenovanega SIS I za vse. Razlog za zamudo je bila izredna
kompleksnost sistema, obstajale pa so tudi določene teţave pri samem projektu, od teţav
na centralni aplikaciji do pomanjkljive opredelitve projekta in dokumentacije zanj
(Evropa.gov.si 2013a).
22
Interna navodila. 23
Primer: ko neka oseba ugrabi drugo in pri tem uporabi ukradeno vozilo - odslej bodo lahko te tri razpise
oz. dogodke - za ugrabitelja, ugrabljenca in vozilo - med seboj povezali.
27
3.4 Vpliv mednarodnega prava na evropsko carinsko pravo
Na evropsko carinsko pravo so vplivali številni akti in pravila mednarodnega prava,
sprejeti v okviru mednarodnih organizacij. Odločilno vlogo za carinsko pravo Skupnosti
imajo pravila mednarodnega prava, ki izhajajo iz sklenjenih mednarodnih pogodb.
Pri ustvarjanju teh aktov je treba posebej omeniti naslednje organizacije:
ECE – Ekonomska komisija Zdruţenih narodov za Evropo (Economic Commision
for Europe)
Zelo pomembno vlogo pri sklepanju mednarodnih pogodb ima ECE, ki je ena od
petih regionalnih komisij Zdruţenih narodov. Ustanovljena je bila leta 1947 in ima
več kot 50 članic, med njimi je tudi Slovenija. Še posebej pomembna za carinske
postopke sta dva sporazuma, sklenjena v okviru te organizacije, in sicer leta 1949
sklenjena TIR konvencija, ki ureja poseben tranzitni postopek za prevoz blaga v
mednarodnem transportu ter Konvencija o harmonizaciji mejnih kontrol, ki
obvezuje posamezne organe na meji k usklajenemu in hitremu postopku. Glavni
akter usklajevanja pretoka blaga in aktivnosti na meji je po tej konvenciji carina.
Pogodbenica obeh konvencij je tudi EU.
WCO – Svetovna carinska organizacija (World Customs Organisation)24
Druga prav tako zelo pomembna mednarodna organizacija je WCO. Ima več kot
140 članic, med katerimi je tudi Slovenija, ukvarja pa se s carinskimi vprašanji
(Zupančič 2008, 28 – 29).
Bruseljski svet za carinsko sodelovanje je zlasti na področju nomenklatur in na
področju carinske vrednosti zasnoval carinske instrumente, ki so bistveno pospešili
svetovno trgovino (Wikipedia 2013):
1. Mednarodna konvencija o harmoniziranem poimenovanju in šifrskih oznakah
blaga ( Konvencija HS )25
je bila sprejeta leta 1983 in je začela veljati leta
1988. Konvencija HS, večnamenska nomenklatura blaga se uporablja kot
podlaga carinskih tarif ter za pripravo statističnih podatkov o mednarodni
trgovini. Obsega okoli 5000 blagovnih skupin, vsaka pa je opredeljena s
šestmestno številčno oznako z natančno določenimi pravili za enotno
razvrstitev. Uporablja se tudi za mnoge druge namene, kot so trgovinska
politika, pravila o poreklu, spremljanje nadzorovanega blaga, notranji davki,
prevozne tarife, statistike prevoza, kontrolniki kvot, spremljanje cen, sestavljanje
nacionalnih računov ter ekonomske raziskave in analize.
24
Ustanovljena leta 1952 v Bruslju; do leta 1994 je delovala pod imenom CCC - Konvencija o ustanovitvi
Sveta za carinsko sodelovanje (Convention establishing the Customs Co-operation Council). 25
The International Convention on the Harmonized Commodity Description and Coding System (HS
Convention).
28
2. Mednarodna konvencija o poenostavitvi in uskladitvi carinskih postopkov
(Kjotska konvencija)26
je prvotno bila sprejeta leta 1974 in nato popravljena leta
1999, revidirana Kjotska konvencija je začela veljati leta 2006. Obsega več
ključnih načel, kot so preglednost in predvidljivost carinskih kontrol,
standardizacija in poenostavitev deklaracije blaga in spremnih dokumentov,
poenostavljeni postopki za pooblaščene osebe, maksimalna uporaba
informacijske tehnologije, potrebni carinski nadzor za zagotovitev skladnosti s
predpisi; uporaba obvladovanja tveganja in kontrole na podlagi revizije,
usklajeni posegi z drugimi mejnimi organi ter partnerstvo s trgovino.
3. Konvencija ATA in Konvencija o začasnem uvozu (Istanbulska konvencija)27
sta instrumenta, ki urejata začasni uvoz blaga. Sistem ATA, ki je sestavni del
obeh konvencij, omogoča prost pretok blaga preko meja in začasni uvoz v
carinsko območje z oprostitvijo plačila dajatev in davkov. Blago je opremljeno z
enim samim dokumentom, zvezkom ATA, zavarovanim z mednarodnim
garancijskim sistemom.
4. Arusha deklaracija o carinski poštenosti28
je bila sprejeta leta 1993 in
popravljena leta 2003. Je nezavezujoč instrument, ki zagotavlja številna temeljna
načela za spodbujanje celovitosti in boja proti korupciji v carinski upravi.
5. Okvir standardov za zaščito in olajševanje svetovne trgovine SAFE29
je bil
sprejet leta 2005. Okvir SAFE je nezavezujoč instrument, ki zajema področje
varnosti dobavne verige in poenostavitev standardov za blago, ki se mednarodno
trţi; omogoča integrirano upravljanje dobavne verige za vse vrste prevoza; krepi
moţnosti povezovanja med carinskimi upravami, da izboljšajo svoje
zmogljivosti za odkrivanje pošiljk z visokim tveganjem ter spodbuja sodelovanje
med carino in poslovno skupnostjo preko AEO.
WTO – Svetovna trgovinska organizacija (World Trade Organization)30
WTO ima več kot 145 članic, ukvarja pa se z odstranjevanjem ovir v mednarodnem
trgovanju. Slovenija je postala članica leta 1995. Njene najpomembnejše naloge so
izvedba in nadaljnji razvoj WTO pogodb, vloga foruma za bodoča trgovinska
pogajanja, izvajanje poravnav sporov, preverjanje trgovinske politike drţav članic
ter sodelovanje z drugimi mednarodnimi organizacijami (Zupančič 2008, 30 – 31).
26
The International Convention on the Simplification and Harmonization of Customs procedures (Kyoto
Convention). 27
ATA Convention and the Convention on Temporary Admission (Istanbul Convention). 28
The Arusha Declaration on Customs Integrity. 29
The SAFE Framework of Standards to Secure and Facilitate Global Trade. 30
Ustanovljena leta 1948 v Ţenevi; do leta 1994 je delovala pod imenom GATT – Splošni sporazum o
trgovini in carinah (General Agreement on Tariffs and Trade).
29
Obstajata dve glavni metodi za odstranjevanje ovir v mednarodnem trgovanju:
negativno povezovanje: pomeni odstranitev nekaterih nacionalnih ukrepov, ki
predstavljajo ovire pri trgovanju (prenašanje pristojnosti in odgovornosti, ki so v
rokah pravosodnih organov).
pozitivno povezovanje: pomeni odstranitev nacionalnih ovir za prosti pretok
blaga in nadomestitev le-teh s skupnimi standardi (prenašanje pristojnosti in
odgovornosti, ki so v rokah političnih institucij).
Interakcija med tema dvema metodama ima velik vpliv na delitev moči med
sodnimi in političnimi institucijami in na delitev oblasti med ravnmi upravljanja
(nacionalno, evropsko, mednarodno).
Metodi povezovanja lahko predstavimo preko treh modelov gospodarskega
upravljanja:
centralizirani,
konkurenčni,
decentralizirani.
Centralizirani model potrebuje negativno povezovanje, da mu lahko sledi pozitivno
povezovanje, nadomestitev odstranjenih nacionalnih predpisov z usklajenimi
skupnimi predpisi, ki morajo biti uzakonjeni skozi razvoj tradicionalnih
demokratičnih mehanizmov na centralni ravni (moč centralnih institucij).
Drugi, konkurenčni model, uzakonja negativno povezovanje. Temelji na
konkurenci med nacionalnimi predpisi, ki je doseţena z načelom vzajemnega
priznavanja, kjer preţivijo le najboljši predpisi. Drţave zato vključijo v svoj sistem
predpise, zaradi katerih bodo njihovi proizvodi bolj konkurenčni na mednarodnem
trgu. Vir legitimnosti je usmerjen na trg in trţne svoboščine, ki v tem modelu
veljajo za individualne pravice.
Tretji, decentralizirani model, prepušča urejevalna pooblastila drţavam in podira le
njihove zaščitne ukrepe. Vir legitimnosti je usmerjen v nacionalno demokratično
legitimnost.
EU ima zelo razvit sistem za oba povezovanja, pozitivnega in negativnega. Medtem
pa WTO še vedno primarno temelji na negativnem povezovanju, čeprav obstajajo
tudi ţe elementi pozitivnega povezovanja (Perišin 2008, 9 – 10).
30
4. CARINSKA POLITIKA KOT DEL GOSPODARSKE POLITIKE
4.1 Vpliv carinske politike na slovensko gospodarstvo
Zaradi prizadevanja, da bi EU postala najkonkurenčnejše gospodarstvo na svetu, je bilo
treba sprejeti nekatere aktivnosti v smeri oblikovanja sodobnega in poenostavljenega
okolja s pogoji za pravi notranji trg, ki naj bi povečali trgovinsko konkurenčnost in
preprečevali izkrivljanje konkurence med druţbami v različnih drţavah članicah (Mlekuţ
2008, 71).
Da bi vse članice sledile temu cilju, sta Evropski parlament in Svet EU sprejela Odločbo o
brezpapirnem okolju za carino in gospodarstvo. Ta odločba zavezuje drţave članice k
razvoju informacijskih sistemov, ki omogočajo avtomatizirano carinjenje. V okviru tega je
nastal AIS31
, ki prispeva k preprostosti in hitrosti postopka ter izvedbi vseh formalnosti na
enem mestu ob vstopu ali izstopu blaga v EU ali iz nje in iz kateregakoli kraja v EU
(Zupančič 2009, 109).
Slovenska carina je uvedla elektronsko in brezpapirno poslovanje s podjetji, prenesla
teţišče carinjenja v podjetja ter hkrati omogočila opravljanje carinskih postopkov 24 ur na
dan vse dni v letu. Podjetja so tako dosegla večjo avtonomnost pa tudi bistveno niţje
stroške in krajši porabljen čas. Stroški in čas, ki ga podjetja porabijo za carinske postopke,
so namreč pomemben dejavnik, ki obremenjuje uvoz in izvoz blaga slovenskega
gospodarstva.
Danes traja carinjenje blaga v Sloveniji v povprečju le nekaj minut. Vedno večji je deleţ
poenostavljenih postopkov, ko se celoten proces carinjenja opravi v podjetju; pri izvozu je
takih kar 95 % vseh carinskih postopkov, pri uvozu pa 60 %.
Slovenska carina danes omogoča podjetjem dvoje ključnih ugodnosti (CURS 2012):
1. Podjetja lahko v celoti opravljajo carinske postopke na svojem dvorišču, kjer se
blago natovarja ali raztovarja, 24 ur dnevno vse dni v letu, neodvisno od delovnega
časa carinske sluţbe. Prevoz blaga na carinske terminale ni več potreben.
2. Podjetja lahko natovarjajo ali raztovarjajo blago kjer koli v Sloveniji in vlagajo
dokumente, kjer koli ţelijo, ne glede na krajevno pristojnost carinskih organov.
Carinski organi, pristojni za nadzor nad podjetjem, se za morebitne preglede blaga
uskladijo sami, brez vključitve podjetja.
Pomemben ukrep je tudi podelitev statusa AEO zanesljivim gospodarskim subjektom, ki
izpolnjujejo določena merila in so upravičeni do poenostavitev v skladu s carinskimi
predpisi (Mlekuţ 2008, 72).
31
Avtomatizirani uvozni sistem (Automated Import System)
31
SLIKA 3: DELEŢ (%) IZVOZA IN UVOZA V DRŢAVE EU IN TRETJE DRŢAVE
OD JANUARJA DO SEPTEMBRA 2013
0
10
20
30
40
50
60
70
80
90
100
Izvoz Uvoz
Države nečlanice
EU
Vir podatkov: SURS 2013b
Na sliki 3 vidimo, da je Slovenija od meseca januarja do septembra v večini izvaţala v
drţave članice EU in sicer za kar 75% vsega izvoza. Prav tako je uvaţala predvsem iz
EU(79%) in le 21% iz tretjih drţav.
TABELA 1: IZVOZ IN UVOZ BLAGA, SEPTEMBER 2013
januar – september 2013
IZVOZ 16.145.780
EU 12.122.020
Drţave nečlanice 4.023.760
UVOZ 16.462.745
EU 13.053.325
Drţave nečlanice 3.409.420
Vir: SURS 2013b
Po začasnih podatkih (tabela 1) je Slovenija v prvih devetih mesecih leta 2013 izvozila za
16.145.780 EUR blaga, kar je za 2,4 % več kot v enakem obdobju leta 2012. Uvozila pa je
za 16.462.745 EUR blaga, kar je za 0,4 % manj kot v enakem obdobju leta 2012. Pokritost
uvoza z izvozom je bila 98,1-odstotna (SURS 2013b).
V Sloveniji je priloţnosti za izvozne posle s tretjimi drţavami še veliko. Dobro se razvijajo
posli s Turčijo, Ukrajino in nekaterimi drugimi drţavami bivše Sovjetske zveze, še
premalo pa je Slovenija prisotna na arabskih trgih.
V zadnjih letih se vedno več pozornosti posveča omejevanju izvoza blaga, ki bi lahko
prišlo v roke sil ali drţav, ki izdelujejo na primer materiale za mnoţično uničevanje. Vedno
pomembnejša namreč postaja varnost, zato se tak izvoz natančno nadzoruje in predstavlja
pomemben vir restrikcij v mednarodnem poslovanju (GZS 2013a).
32
4.1.1. Poslovanje z drţavami članicami Evropske Unije
EU je carinska unija in skupni trg. Pri prenosu blaga med drţavami članicami ni
trgovinskih ukrepov in uvozno izvoznih formalnosti. Zaradi davčnih in statističnih
razlogov pa se kljub temu vodi evidenca trgovanja med drţavami članicami.
Izvozni postopek
Izvozni carinski postopek je postopek, pri katerem skupnostno blago zapusti carinsko
območje Skupnosti. Izvozni postopek obsega carinski nadzor nad blagom, upoštevanje
ukrepov trgovinske politike in izpolnitev izvoznih formalnosti.
Izvozni postopki so:
- dokončni izvoz
Postopek dokončnega izvoza se uporabi, kadar se skupnostno blago izvozi iz
carinskega območja Skupnosti, ne da bi se kasneje spet vrnilo (najbolj običajna
oblika izvoza).
Gospodarski subjekti (podjetja in posamezniki) morajo v postopku:
pri blagovni carinski izpostavi, ki je pooblaščena za vlaganje izvoznih
deklaracij, vloţiti izvozno carinsko deklaracijo, ki mora biti vloţena v
elektronski obliki s pomočjo sistema SIAES32
,
pripraviti vse predpisane dokumente (npr. račun, prevozne listine, izvozno
dovoljenje za kmetijsko blago) in jih na zahtevo predloţiti carinskemu uradu
oziroma jih hraniti predpisan čas,
pri blagovni carinski izpostavi predloţiti blago ter pri izstopu blaga predloţiti
spremno izvozno listino.
Postopek dokončnega izvoza je dvofazni postopek. Najprej se izvede izvozno
carinjenje pri carinskem uradu izvoza, pristojnem glede na sedeţ podjetja, nato pa
se potrdi dejanski izstop blaga iz carinskega območja pri carinskem organu, kjer
blago izstopi iz EU. Če blago ne zapusti carinskega območja v 150 dneh, je treba
carinsko deklaracijo razveljaviti. Izvoţeno blago je oproščeno plačila davka na
dodano vrednost, kar izvoznik dokaţe z izvozno deklaracijo, na kateri je potrjen
izstop blaga.
- začasni izvoz
Postopek začasnega izvoza se uporabi, kadar je blago namenjeno ponovnemu
uvozu. Blago se prijavi z elektronsko carinsko deklaracijo ali z zvezkom ATA ali z
ustnim deklariranjem (npr. blago do vrednosti 1000 EUR).
Blago je treba ponovno uvoziti v roku, ki so ga odobrili carinski organi ali
najkasneje v treh letih v nespremenjenem stanju.
32
Slovenski avtomatizirani izvozni sistem (Slovenian Automated Export System)
33
- pasivno oplemenitenje
Postopek pasivnega oplemenitenja omogoča, da se skupnostno blago začasno izvozi
s carinskega območja Skupnosti, da se na njem izvedejo operacije
oplemenitenja oziroma popravila. Oplemeniteno blago se ponovno uvozi in sprosti
v prost promet s popolno ali delno oprostitvijo uvoznih dajatev.
Za izvajanje postopka je potrebno na predpisanem obrazcu zaprositi
za dovoljenje pri pri carinskem organu, pristojnem za kraj, kjer se nahaja blago. Za
odobritev postopka mora prosilec izpolnjevati predpisane pogoje (jamstvo za
pravilno izvedbo postopkov, nekaznovanost ...).
Uvozni postopek
Za blago, ki vstopa v carinsko območje Skupnosti, se šteje, da je neskupnostno blago.
Uvoznik mora bodisi dokazati, da ima blago status skupnostnega blaga, bodisi zanj
zahtevati eno od carinsko dovoljenih rab oziroma izbrati enega od uvoznih postopkov.
Uvozni postopki so:
- sprostitev blaga v prost promet
Sprostitev blaga v prost promet je najpogostejši uvozni postopek.
Po tem, ko so v tem postopku:
opravljene uvozne formalnosti (pri blagovni carinski izpostavi se vloţi carinska
deklaracija v elektronski obliki, opremljena z ustrezno dokumentacijo (npr.
račun, potrdilo o poreklu, uvozno dovoljenje, prevozne listine)),
plačane uvozne dajatve (carinski dolg mora biti plačan ali zavarovan; vrsta in
višina uvoznih dajatev je odvisna od uvrstitve blaga v kombinirano
nomenklaturo, porekla blaga in carinske vrednosti oziroma količine blaga. Pri
uvozu se lahko plačajo carina, protidampinške dajatve, izravnalne dajatve,
dodatne dajatve, DDV, kompenzacijske dajatve, zamudne obresti, trošarine,
okoljske dajatve, davek na motorna vozila),
upoštevani ukrepi trgovinske politike in ukrepi prepovedi in omejitev (ukrepi so
odvisni od vrste in porekla blaga, lahko so količinske omejitve uvoza,
izpolnjevanje tehničnih, zdravstvenih, okoljevarstvenih, fitosanitarnih,
veterinarskih in drugih pogojev),
dobi blago status skupnostnega blaga in je sproščeno v prost promet (gre na trg ali
v prosto porabo).
Za postopek ni potrebno posebno dovoljenje carinskih organov, ki se zahteva pri
drugih uvoznih postopkih (tranzit, carinsko skladiščenje, aktivno oplemenitenje,
predelava pod carinskim nadzorom, začasni uvoz).
34
- tranzit
Omogoča gibanje blaga z enega do drugega kraja na carinskem območju, ne da bi
se za to blago plačale dajatve.
Glede na vir ločimo naslednje tranzitne postopke:
skupnostni tranzitni postopek (Carinski zakonik Skupnosti ),
skupni tranzitni postopek (Konvencija o skupnem tranzitnem postopku)
tranzit na osnovi zvezka TIR (Konvencija TIR),
tranzit na osnovi zvezka ATA (Konvencija o začasnem uvozu),
tranzit na osnovi Renskega manifesta33
(Konvencija za plovbo po Renu),
tranzit na osnovi obrazca 30234
(Severnoatlantski sporazum),
tranzit po pošti35
.
- carinsko skladiščenje
Omogoča shrambo v carinskem skladišču, ne da bi bilo blago zavezano plačilu
uvoznih dajatev ali ukrepom trgovinske politike.
- aktivno oplemenitenje
Omogoča, da se neskupnostno blago na carinskem območju oplemeniti (predela,
obdela, popravi) in nato ponovni izvozi s carinskega območja, ne da bi bilo blago
zavezano plačilu uvoznih dajatev ali ukrepom trgovinske politike.
- predelava pod carinskim nadzorom
Omogoča uporabo neskupnostnega blaga na carinskem območju Skupnosti v
operacijah, ki spremenijo njegovo naravo ali stanje, ne da bi zanj veljale uvozne
dajatve ali ukrepi trgovinske politike, in sprostitev na ta način predelanih
proizvodov v prost promet po zanje veljavni stopnji uvozne dajatve.
- začasni uvoz
Omogoča, da se neskupnostno blago uporablja na carinskem območju Skupnosti in
nato ponovno izvozi s carinskega območja, pri čemer je blago v celoti ali delno
oproščeno uvoznih dajatev in ni predmet ukrepov trgovinske politike (Izvozno okno
2013).
33
Ob predloţitvi Renskega manifesta je omogočen promet po Renu v Nizozemski, Belgiji, Nemčiji, Franciji
ter Švici in sicer brez carinskih kontrol pri prečkanju drţavnih meja. 34
Tranzitni dokument blaga za potrebe NATO-vih sil. V času pošiljke pristojni Natov organ izpolni obrazec
302 s podpisano in datirano overjeno izjavo, ki potrjuje, da se blago prevaţa pod njegovim nadzorom. 35
Skupnostno blago – brez rumene oznake, neskupnostno blago – z rumeno oznako; kadar skupnostno blago
prenaša pošta na območja Skupnosti ali z njih brez DDV, je na paketu in na kakršnih koli spremnih listinah
rumena oznaka.
35
4.1.2 Poslovanje s tretjimi drţavami
Pri trgovanju s tretjimi drţavami velja enotna carinska politika EU. Carinski postopki so v
vseh drţavah članicah enaki, določa jih carinski zakonik Skupnosti. V veljavi je skupna
carinska tarifa, ki določa višino dajatev in ukrepe trgovinske politike.
V današnjem svetovnem gospodarstvo so evropska podjetja, med njimi tudi slovenska, bolj
kot kdaj koli odvisna od učinkovitega dostopa na trge trgovinskih partnerjev. Ovire pri
trgovanju so se spremenile. Podjetja se vse pogosteje srečujejo z netarifnimi ovirami, ki so
zapletene in tehnično zahtevnejše, za njihovo ugotavljanje, analiziranje in odpravo pa je
potrebno veliko časa.
Evropska komisija je, s ciljem učinkovitega spopadanja s trgovinskimi ovirami, leta 2007
izdala prenovljeno strategijo dostopa na trg. Ključna instrumenta nove strategije sta
partnerstvo med Evropsko komisijo, drţavami članicami in podjetji ter podatkovna zbirka
o dostopu na trge.
Vrste trgovinskih ovir na trgih zunaj EU:
tarifne ovire – čeprav se te s številnimi trgovinskimi pogajanji zmanjšujejo,
predstavljajo visoke tarife za izvoznike EU še vedno problem,
obremenjujoči carinski postopki za uvoz, izvoz in tranzit ter nepravični ali
diskriminacijski davčni predpisi in prakse,
tehnični predpisi, standardi in postopki za ugotavljanje skladnosti, ki niso v skladu
s pravili WTO o tehničnih ovirah v trgovini,
neučinkovita zaščita intelektualne lastnine in geografskih označb ter nepravilno
izvajanje in uveljavljanje,
ovire za trgovino s storitvami in tuje neposredne naloţbe, kot so neupravičene
zgornje meje tujega lastniškega deleţa, obveznosti pri ustanavljanju mešanih
podjetij ter diskriminacijsko obravnavanje,
omejujoča pravila vladnih naročil in prakse, ki podjetjem EU preprečujejo uspešno
sodelovanje v postopkih javnih naročil v tretjih drţavah,
zloraba instrumentov trgovinske zaščite s strani tretjih drţav in njihova uporaba, ki
je v nasprotju s pravili WTO,
nepoštene drţavne pomoči in druge subvencije tretjih drţav, ki ovirajo dostop na
trg.
S ciljem odkrivanja in reševanja trgovinskih ovir, s katerimi se podjetja srečujejo na trgih
zunaj EU, je Evropska komisija vzpostavila tesno sodelovanje z drţavami članicami in
podjetji. Posebna pozornost v tem partnerstvu je namenjena majhnim in srednje velikim
podjetjem, ki so vedno aktivnejša na izvoznih trgih in se pogosto soočajo s teţavami pri
premagovanju trgovinskih ovir, sama pa običajno nimajo resursov za spopadanje s temi
ovirami.
Sodelovanje med Evropsko komisijo, drţavami članicami in podjetji poteka tako v Bruslju
kot tudi lokalno na tretjih trgih med Delegacijami EU36
, veleposlaništvi drţav članic in
predstavništvi podjetij (Izvozno okno 2012).
36
Skupina ljudi izbranih in pooblaščenih za zastopanje interesov EU.
36
4.2 Vstop Hrvaške v evropsko carinsko unijo
Meja carinskega območja EU se je s 1. julijem 2013 premaknila s slovensko-hrvaške meje
na mejo med Hrvaško in Srbijo, med Hrvaško in Bosno in Hercegovino ter med Hrvaško in
Črno goro. Pri trgovanju s tretjimi drţavami se carinske formalnosti izvajajo še naprej.
Vlada RS je ocenila, da bi bilo zaradi pričakovanih novih okoliščin, ki jih bo prinesel vstop
Hrvaške v EU in zaradi povečanja učinkovitosti pri pobiranju obveznih dajatev ter večje
racionalnosti organiziranosti sluţb, ki so pristojne za pobiranje javnih dajatev, primerno, da
se davčna in carinska sluţba zdruţita v enotno finančno sluţbo. Potem, ko ni bilo uspeha s
predlogom o zdruţitvi davčne in carinske uprave s 1. julijem letos, je vlada pripravila nov
predlog zakona o finančni upravi z novim predlogom zdruţitve. Vlada smiselnost zdruţitve
omenjenih uprav pojasnjuje z ukinitvijo carinskega nadzora na drţavni meji med Slovenijo
in Hrvaško, potem ko je ta sredi tega leta vstopila v EU.
Nadaljnji razvoj sistema pobiranja obveznih dajatev in spremenjene okoliščine za delo
carinske sluţbe zaradi širitve EU zahtevajo spremembe tudi pri organiziranju sluţb, ki so
pristojne za pobiranje obveznih dajatev. Pobiranje obveznih dajatev bo temeljna naloga
novoustanovljene finančne uprave. S tem namenom se bodo posamezni zaposleni, ki so do
sedaj opravljali naloge carinske sluţbe, razporedili na delovna mesta, kjer bodo opravljali
naloge, ki jih v skladu z veljavno zakonodajo opravlja davčna sluţba.
Z zdruţitvijo obeh sluţb v enotno finančno upravo se uresničujeta tudi cilj racionalizacije
postopkov in optimizacija stroškov do zdaj ločenih organov. Prav tako se ţelijo bolje
izkoristiti zaposleni, s katerimi razpolagata sluţbi. Zavezanci pa lahko od zdruţitve med
drugim pričakujejo zmanjševanje administrativnih ovir, poenotenje inšpekcijskih
pregledov in moţnost dostopa do skupnih zbirk podatkov.
Finančna uprava RS bo organ v sestavi Ministrstva za finance. Sestavljena bo iz
Generalnega finančnega urada in finančnih uradov (Planet Siol.net 2013).
4.2.1 Liberalizacija trga
Za Slovenijo je Hrvaška nedvomno pomemben trg. Hrvaška je na drugem mestu po
slovenskih neposrednih tujih naloţbah v tujini in na petem mestu po blagovni menjavi,
zato so članstva Hrvaške v EU številna slovenska podjetja veseli.
Za Slovenijo je Hrvaška ena pomembnejših poslovnih partneric. Sodelovanje se je, z
njenim vstopom v EU, le še okrepilo, saj so številni administrativni postopki
poenostavljeni ali odpravljeni. Načelo prostih pretokov, na katerem je zasnovana EU,
omogoča še bolj odprto sodelovanje dveh sosednjih drţav. Gospodarstveniki zagovarjajo
urejen in reguliran trg, na katerem so vsi akterji obravnavani enako, kar je bistvena
prednost gospodarske politike EU. Slovenska podjetja imajo s svojimi blagovnimi
znamkami veliko perspektivo na hrvaškem trgu in tudi širše v regiji, med drugim na
področjih trgovine, turizma, logistike in transporta, energetike ter v avtomobilski in
prehrambni industriji (Dnevnik 2013).
37
Gospodarska zbornica Slovenije in Hrvaška gospodarska zbornica menita, da bo z
odprtjem hrvaškega trga nastopilo za mala in srednja podjetja laţje poslovanje (carine bodo
odpravljene), tranzit bo potekal hitreje, stroški poslovanja se bodo zmanjšali in ne nazadnje
bodo slovenska podjetja lahko skupaj s hrvaškimi nastopala v skupnih projektih za črpanje
EU sredstev.
Na področju izhodnih neposrednih naloţb slovenskega gospodarstva je Hrvaška za nas
eden najpomembnejših trgov, saj si s Srbijo deli prvo mesto po vrednosti realiziranih
slovenskih naloţb (1,5 milijarde evrov). Hkrati je tudi Hrvaška s 500 milijoni evrov
pomembna tuja investitorica v slovenskem gospodarstvu.
Z vstopom Hrvaške v Evropsko unijo pa se bodo spremenila zunanjetrgovinska pravila in
Hrvaška bo postala del evropske carinske unije. Po drugi strani bo Hrvaška izstopila iz
sporazuma CEFTA37
, ki ji je dodeljeval privilegiran poloţaj pri izvozu proizvodov v
drţave podpisnice tega sporazuma, kar bo vplivalo na izvoz v te drţave. Vendar pa se bodo
z vstopom v EU za Hrvaško odprli trgi in moţnosti poslovanja, ki jih do sedaj ni imela.
Vstop Hrvaške v EU ima pozitivne učinke. Zelo pomembno je, da Slovenija in Hrvaška
najdeta še več skupnih perspektiv za poglobitev institucionalnega sodelovanja, predvsem
na področjih, kot so infrastruktura, prostor, kmetijstvo, turizem, informacijska druţba, ne
nazadnje tudi na področju malih in srednjih podjetij, ki so hrbtenica gospodarstev obeh
drţav. Popolna odprava administrativnih ovir, ki bo prinesla liberalizacijo na vseh
segmentih trga, je še posebej pozitivna (GZS 2013b).
4.2.2 Povečanje gospodarskega sodelovanja
Z vstopom Hrvaške v EU so bile, poleg številnih poenostavitev na drugih področjih,
odpravljene tudi administrativne ovire na mejah med Slovenijo in Hrvaško, s čimer je bil
omogočen prost pretok blaga med obema drţavama. Pričakujemo lahko, da se bo zato
obseg blagovne menjave med Slovenijo in Hrvaško v prihodnje povečal, in sicer tako
zaradi intenzivnejšega trgovanja slovenskih in hrvaških podjetij, ki so se poslovno
udejstvovala na trgih obeh drţav ţe pred vstopom Hrvaške v EU, kot tudi zaradi začetka
trgovanja precejšnjega števila novih slovenskih in hrvaških podjetij, ki bodo na hrvaškem
ali slovenskem trgu skušala najti nove poslovne priloţnosti.
Pričakuje se, da se bo obseg blagovne menjave med Slovenijo in Hrvaško po vstopu
Hrvaške v EU nekoliko povečal tudi zato, ker je Hrvaška z vstopom v EU postala mejna
drţava EU (leţi ob meji med EU in drţavami nečlanicami EU), in zato del blaga pri
trgovanju Slovenije z drţavami nečlanicami EU (predvsem tistimi z območja nekdanje
Jugoslavije) ne bo več izvozno oz. uvozno ocarinjen v Sloveniji, ker Slovenija zdaj ni
večmejna drţava EU, temveč bo npr. ocarinjen na meji med Hrvaško in Srbijo. Posledično
bo tovrstna blagovna menjava v slovenski statistiki zunanje trgovine prikazana kot
blagovna menjava med Slovenijo in Hrvaško, in ne kot blagovna menjava Slovenije z
drţavami nečlanicami EU (npr. s Srbijo, Bosno in Hercegovino, Makedonijo, Črno goro
itd.).
37
Sporazum o prosti trgovini (Central European Free Trade Agreement)
38
Trgovanje Slovenije s sosednjo Hrvaško je za številne gospodarske sektorje Slovenije
izredno pomembno:
- najvišji preseţek v blagovni menjavi Slovenije s Hrvaško je bil doseţen v letu
2008, ko je vrednost izvoza Slovenije v Hrvaško dvakrat presegla vrednost uvoza
Slovenije iz Hrvaške,
- Hrvaška je bila v vseh letih opazovanega obdobja ena izmed prvih štirih
najpomembnejših trgovinskih partneric Slovenije pri izvozu in ena izmed prvih
šestih pri uvozu,
- Hrvaška je bila v celotnem opazovanem obdobju najpomembnejša trgovinska
partnerica Slovenije pri trgovanju z drţavami, ki niso članice EU,
- trgovanje Slovenije s Hrvaško je v letu 2012 predstavljalo okrog 50 % blagovne
menjave Slovenije z drţavami, ki so nastale na ozemlju nekdanje Jugoslavije,
- Slovenija je bila v letu 2012 pri izvozu Hrvaške v drţave članice EU njena druga,
pri uvozu Hrvaške iz drţav članic EU pa njena tretja najpomembnejša trgovinska
partnerica,
- v letu 2012 je v Hrvaško izvaţalo skoraj 5.000 slovenskih podjetij ali več kot 40 %
vseh slovenskih podjetij med tistimi, ki so izvaţala blago v drţave, ki niso bile
članice EU,
- v letu 2012 je pet največjih izvoznikov ustvarilo več kot četrtino vrednosti
slovenskega izvoza v Hrvaško,
- med slovenskimi podjetji, ki so trgovala s Hrvaško v letu 2012, je bilo na izvozni in
uvozni strani več kot 50 % mikropodjetij.
V vseh letih opazovanega obdobja se je Hrvaška uvrščala pri izvozu med prve štiri, pri
uvozu pa med prvih šest naših najpomembnejših trgovinskih partneric. Pri trgovanju z
drţavami, ki niso članice EU, pa je bila Hrvaška v celotnem opazovanem obdobju naša
najpomembnejša trgovinska partnerica; deleţ blagovne menjave Slovenije s Hrvaško je pri
trgovanju z drţavami, ki niso članice EU, v letu 1992 znašal pri izvozu 41,1 %, pri uvozu
pa 39,6 %; v letu 2012 se je ta deleţ pri izvozu zmanjšal na 20,5 %, pri uvozu pa na 17,8
%.
Deleţ blagovne menjave Slovenije s Hrvaško v skupni blagovni menjavi Slovenije je bil
pri obeh blagovnih tokovih najvišji v letu 1992, in sicer je pri izvozu znašal 14,3 %, pri
uvozu pa 13,8 %; pri izvozu v tem letu je bila Hrvaška druga najpomembnejša trgovinska
partnerica Slovenije (za Nemčijo), pri uvozu pa tretja (za Nemčijo in Italijo). Nato sta ta
deleţa v obdobju do leta 1999 izrazito upadla: deleţ izvoza Slovenije v Hrvaško se je v
skupnem blagovnem izvozu Slovenije zmanjšal za 6,5 odstotne točke, deleţ uvoza
Slovenije iz Hrvaške v skupnem blagovnem uvozu Slovenije pa kar za 9,4 odstotne točke
(SURS 2013a).
39
SLIKA 4: BLAGOVNA MENJAVA SLOVENIJE S HRVAŠKO V LETU 2012
(najpomembnejše blagovne skupine proizvodov)
Vir podatkov: SURS 2013a
Podatki o izvozu Slovenije v Hrvaško kaţejo (slika 4), da sta bila v letu 2012 največja
deleţa izvoza ustvarjena z izvozom električne energije (17,1 %) ter nafte in naftnih
derivatov (10,0 %); sledili so kovinski izdelki in električni stroji (4,1 %).
Deleţa trgovanja z električno energijo ter nafto in naftnimi derivati v skupni blagovni
menjavi Slovenije s Hrvaško sta se pri izvozu, v obdobju 1992–2012, izrazito povečala
(deleţ električne energije za 17,1 odstotne točke, deleţ nafte in naftnih derivatov pa za 6,1
odstotne točke).
Na sliki 4 vidimo, da je bil v letu 2012 največji deleţ uvoza Slovenije iz Hrvaške ustvarjen
z električno energijo (12,2 %); sledila so cestna vozila (7,6%) ter nafta in naftni derivati
(7,5 %).
Deleţi vrednosti uvoza teh proizvodov so bili v letu 1992 še precej nizki. Izraziteje so se
začeli povečevati šele poletu 2000. Deleţ vrednosti uvoza nafte in naftnih derivatov pa se
je v obdobju 1992–2012 precej zmanjšal (za 10,4 odstotne točke).
V letu 2012 je majhno število velikih podjetij ustvarilo vrednostno največji deleţ skupne
blagovne menjave Slovenije s Hrvaško. Ustvarili so namreč kar 40,6 % celotne vrednosti
izvoza Slovenije v Hrvaško ter 37,0 % celotne vrednosti uvoza Slovenije iz Hrvaške. K
skupni vrednosti blagovne menjave Slovenije s Hrvaško pa so pomemben deleţ prispevala
tudi srednje velika podjetja in mikropodjetja (SURS 2013a).
40
5. SKLEP
Prvotna funkcija carin je bila fiskalna, danes ima vlogo spodbujanja konkurenčnosti v EU
ter zaščito njenih drţavljanov. Poleg zagotavljanja nemotenega pretoka blaga, carina skrbi
tudi za varovanje javnega zdravja, potrošnikov in okolja. Soočanje z vse večjo
odgovornostjo in globalnimi izzivi zahteva posodobitev ter racionalizacijo carinske unije v
prihodnjih letih. Tako je status AEO del pobude za zagotovitev varnosti celotne dobavne
verige v EU, ki dokazuje, da je poslovni partner v mednarodni trgovini varen in zanesljiv.
Hitrejše postopke pa omogoča tudi v tretjih drţavah.
Z vstopom RS v EU je bilo izvajanje carinske politike preneseno na evropske institucije in
pri trgovanju med drţavami članicami EU so se začela uporabljati pravila notranjega trga.
Še vedno pa trgovanje s tretjimi drţavami ureja nacionalna zakonodaja. Prav tako
Slovenija samostojno sprejema nekatere uredbe, zakone in pravilnike za izvajanje
temeljnih nalog carinske sluţbe. V Sloveniji te naloge izvaja CURS, ki pobira dajatve,
izvaja nadzor ter odkriva kazniva dejanja. Članstvo v EU je priloţnost in hkrati
odgovornost, ki je zapisana v strategiji razvoja CURS. Z njo si prizadeva razvoj sodobne
evropske carinske uprave, ki uspešno ščiti zakonite gospodarske tokove ter preprečuje
nezakoniti uvoz izdelkov in strupenih snovi.
Osnovna carinska pravila opredeljuje Carinski zakonik skupnosti, ki je bil leta 2008
prenovljen in narekuje smernice evropske carine 21. stoletja. Glede na nov carinski
zakonik so carinski postopki cenejši in hitrejši, še večja pozornost pa je namenjena varnosti
evropskih drţavljanov. Obsega manj pravil, ki so prilagojena sodobnemu elektronskemu
poslovanju carinskih uprav. Drugi pomembnejši akt evropske carinske unije je Izvedbena
uredba, ki opredeljuje izvajanje Carinskega zakonika skupnosti.
Ob vstopu Hrvaške v EU carina na jugu drţave ni več potrebna. Zato je vlada RS ţe
potrdila Zakon o finančni upravi, s katerim bo zdruţila davčno in carinsko upravo. Vendar
pa v sindikatu carinikov opozarjajo, da takšno zdruţevanje nima nobenih vzajemnih
učinkov in bo škodljivo za izvajanje nalog carinske in davčne sluţbe. Po oceni carinikov
bosta zdruţeni upravi manj učinkoviti kot doslej.
Hrvaška je ena izmed naših najpomembnejših trgovinskih partneric, pričakuje pa se, da se
bo obseg blagovne menjave med Slovenijo in Hrvaško po njenem vstopu v EU še povečal.
Po drugi strani pa se bo konkurenca za slovenska podjetja na Hrvaškem zaostrila, saj se
bodo srečevala z večjo hrvaško konkurenco na evropskih trgih.
S 1. julijem 2013 se je Hrvaška začela prilagajati pravilom in direktivam EU, ima pa tudi
odgovornost in moţnost soodločanja o teh pravilih. Leta 2015 bo pripravljena za vstop v
schengensko območje brez notranjih meja in s skupno zunanjo mejo drţav članic EU. Tudi
Slovenija je vstopila v schengenski prostor šele štiri leta po vstopu v EU, saj še ni imela
pogojev za kakovostno izvajanje schengenskih pravil. Nadzor zunanjih meja je enak za
celotno zunanjo schengensko mejo, kjer veljajo enotni standardi za vse drţave članice.
41
POVZETEK
V diplomskem delu je predstavljena zakonska ureditev carinske politike v Republiki
Sloveniji, ki se prepleta z evropskim pravnim redom, kjer osnovna carinska pravila
opredeljuje Carinski zakonik Skupnosti. Naloge carinske sluţbe opravlja Carinski urad
Republike Slovenije, ki pri svojem delu uporablja tako mednarodno kot nacionalno pravo.
Izpostavljeno je tudi schengensko območje, katerega del je prav tako Slovenija vse od leta
2008. Schengenski sporazumi odpravljajo notranje meje med drţavami članicami Evropske
Unije in s tem določajo prosti pretok blaga, storitev, kapitala in ljudi. Slovenija največ
izvaţa in uvaţa v drţave Evropske unije, nekaj blagovne menjave pa opravi tudi s tretjimi
drţavami, kjer je še vedno potrebno upoštevati carinske predpise in skupno carinsko tarifo.
Na slovensko gospodarstvo pozitivno vpliva izvoz, ki je večji glede na enako obdobje v
letu 2012.
V nalogi je opredeljen tudi vstop Republike Hrvaške v Evropsko Unijo in vpliv le-tega na
slovensko gospodarstvo. V zvezi s tem podjetja pri svojem poslovanju vidijo prednosti
zaradi hitrejšega in cenejšega izvoza, vidijo pa tudi slabosti zaradi večje konkurence na
hrvaškem trgu.
Ključne besede: zakonska ureditev, carinska politika, Republika Slovenija, Evropska
Unija, Carinski zakonik Skupnosti, Carinski urad Republike Slovenije, nacionalno pravo,
mednarodno pravo, schengensko območje, blagovna menjava, slovensko gospodarstvo,
Republika Hrvaška.
SUMMARY
The thesis presents the regulation of customs policy in Slovenia, which intertwines with
EU legislation, where basic customs rules defining the Community Customs Code . The
tasks of the customs service performs Customs Office of the Republic of Slovenia, which
uses the international as well as national law at work.
Exposed is also the Schengen area, which Slovenia is part of since 2008. The Schengen
agreement eliminate internal borders between Member States of the European Union and
therefore determine the free movement of goods, services, capital and people. Slovenian
maximum of export and import are the European Union countries, some trade is carried out
also with third countries, where is still necessary to take into account the customs
regulations and the Common Customs Tariff. On the Slovenian economy positively affects
the export, of which is larger, compared to the same period in 2012.
The diploma defines the entry of Croatia into the European Union and it`s influence on the
Slovenian economy. In this regard, the company in it`s operations see the benefits of faster
and cheaper exports, but they also see disadvantages due to increasing competition in the
Croatian market.
Keywords: regulation, tariff policy, the Republic of Slovenia, the European Union, the
Community Customs Code, Customs Office of the Republic of Slovenia, national law,
international law, Schengen Area, trade, the Slovenian economy, the Republic of Croatia.
42
LITERATURA IN VIRI
Literatura:
1. Hepe, Boštjan, idr. 2011. Zgodovina carine na Slovenskem od antike do slovenske
osamosvojitve. Ljubljana: Carinska uprava Republike Slovenije.
2. Koren, Majda. 2004. Carinski zakonik Skupnosti. Ljubljana: Center Marketing
Internacional.
3. Mihovec, Janez. 2007. Uvajanje schengenskih sporazumov in standardov v
Republiki Sloveniji. Uprava, Mednarodna znanstvena revija za teorijo in prakso 1,
117 – 135.
4. Mlekuţ, Tatjana. 2008. Novosti na področju izvajanja enotnih dovoljenj in
centraliziranega carinjenja. RDP, Revija za računovodstvo, davke, carine,
gospodarsko in delovno pravo ter pravo Skupnosti 5, 70 – 74.
5. Perišin, Tamara. 2008. Free Movement of Goods and Limits of Regulatory
Autonomy in the EU and WTO. The Hague, The Netherlands: TMC Asser Press.
6. Zinrajh, Zvone. 2008. Schengen - prednosti in kaj še moramo storiti. Pravna
praksa, Časopis za pravna vprašanja 12, 15 – 17.
7. Zupančič, Alojz. 2008. Carinski postopki v EU. Ljubljana: Odin.
8. Zupančič, Alojz. 2009. Avtomatizirani uvozni sistem. IKS, Revija za računovodstvo
in finance 5, 109 – 111.
Viri:
1. CURS – Carinska uprava Republike Slovenije. (2008). Sprejet nov Carinski zakonik
Skupnosti. 2008. Arhiv novic [online]. Dostopno na:
http://www.carina.gov.si/si/novosti/sgd/2008/sprejet_nov_carinski_zakonik_skupno
sti/ [2.11.2013].
2. CURS – Carinska uprava Republike Slovenije. (2012). Mednarodni dan carine:
Meje ločujejo, carina povezuje. Sporočila za medije. Medijsko središče [online].
Dostopno na:
http://www.carina.gov.si/si/novosti/sgd/2012/mednarodni_dan_carine_meje_locujej
o_carina_povezuje/ [8.4.2013].
3. CURS – Carinska uprava Republike Slovenije. (2013a). Carinska deklaracija.
Informacije javnega značaja. O carini [online]. Dostopno na:
http://www.carina.gov.si/index.php?id=9090 [3.11.2013].
43
4. CURS – Carinska uprava Republike Slovenije. (2013b). Etični kodeks. O carini
[online]. Dostopno na:
http://www.carina.gov.si/fileadmin/curs.gov.si/pageuploads/Publikacije/Zgibanke/Et
icni_kodeks_zgibanka.pdf [5.4.2013].
5. CURS – Carinska uprava Republike Slovenije. (2013c). Slovenska zakonodaja.
Zakonodaja in predpisi CURS [online]. Dostopno na:
http://www.carina.gov.si/si/zakonodaja_in_predpisi_curs/slovenska_zakonodaja/
[5.4.2013].
6. CURS – Carinska uprava Republike Slovenije. (2013d). Strategija razvoja carinske
sluţbe. O carini [online]. Dostopno na:
http://www.carina.gov.si/si/o_carini/strategija_razvoja_carinske_sluzbe/ [5.4.2013].
7. CURS – Carinska uprava Republike Slovenije. (2013e). Tranzit. Carinski postopki
[online]. Dostopno na: http://www.carina.gov.si/si/carinski_postopki/tranzit/
[3.11.2013].
8. CURS – Carinska uprava Republike Slovenije. (2013f). Zakonodaja EU.
Zakonodaja in predpisi CURS [online]. Dostopno na:
http://www.carina.gov.si/si/zakonodaja_in_predpisi_curs/zakonodaja_eu/
[5.4.2013].
9. Dnevnik. 2013. Zdruţevanje s Hrvaško: Ko bo Kolpa samo še reka. V objektivu.
Objektiv [online]. Dostopno na: http://www.dnevnik.si/objektiv/vec-
vsebin/1042540313 [15.12.2013].
10. Evropa.gov.si – Vladni portal z informacijami o ţivljenju v Evropski uniji. 2013a.
Po letih zamud dočakali schengenski informacijski sistem druge generacije.
Schengenski pravni red. Novice [online]. Dostopno na:
http://www.evropa.gov.si/si/vsebina/novica/select/shengenski_pravni_red/news/po-
letih-zamud-docakali-schengenski-informacijski-sistem-druge-
generacije/4990ea6de554c192c611b1c9c40dba7d/ [14.4.2013].
11. Evropa.gov.si – Vladni portal z informacijami o ţivljenju v Evropski uniji. 2013b.
Pravni red. O Evropski uniji [online]. Dostopno na:
http://www.evropa.gov.si/si/pravni-red/ [5.4.2013].
12. Evropa.gov.si – Vladni portal z informacijami o ţivljenju v Evropski uniji. 2013c.
Pravni red. Pogodbe [online]. Dostopno na: http://www.evropa.gov.si/si/pravni-
red/pogodbe/ [16.11.2013].
13. Evropa.gov.si – Vladni portal z informacijami o ţivljenju v Evropski uniji. 2013d.
Slovenija in EU. Vstop v Schengen [online]. Dostopno na:
http://www.evropa.gov.si/si/vstop-v-schengen/ [5.4.2013].
14. Evropska komisija. 2007. Integrirana tarifa Evropske skupnosti TARIC, Uvod 2007.
Ljubljana: Center Marketing Internacional.
44
15. Finance. 2013. Virant si ţeli, da Hrvaška vstopi v schengen v manj kot treh letih.
Prva stran [online]. Dostopno na: http://www.finance.si/8344437/Virant-si-
%C5%BEeli-da-Hrva%C5%A1ka-vstopi-v-schengen-v-manj-kot-treh-letih/rss
[16.11.2013].
16. GZS – Gospodarska zbornica Slovenije. 2013a. Carinski postopki pri poslovanju z
drţavami izven Skupnosti. Mednarodno poslovanje. Skupne naloge [online].
Dostopno na: http://www.gzs.si/slo/skupne_naloge/mednarodno_poslovanje/60711
[14.4.2013].
17. GZS – Gospodarska zbornica Slovenije. 2013b. Poslovanje s Hrvaško po vstopu v
EU. Sporočila za javnost. Novinarsko središče [online]. Dostopno na:
http://mediji.gzs.si/slo//61068 [14.12.2013].
18. Izvozno okno. 2012. Dostop na tretje trge. Mednarodno trgovanje [online].
Dostopno na:
http://www.izvoznookno.si/Dokumenti/Mednarodno_trgovanje/Market_access_data
base_20.aspx [25.11.2013].
19. Izvozno okno. 2013. Carinski postopki. Mednarodno trgovanje [online]. Dostopno
na:
http://www.izvoznookno.si/Dokumenti/Mednarodno_trgovanje/Carinski_postopki_
8.aspx [25.11.2013].
20. Planet Siol.net. 2013. Namesto davčne in carinske nova finančna uprava.
Gospodarstvo. Novice [online]. Dostopno na:
http://www.siol.net/novice/gospodarstvo/2013/10/financna_uprava.aspx
[15.12.2013].
21. SURS – Statistični urad Republike Slovenije. 2013a. Blagovna menjava Slovenije s
Hrvaško, 1992–2012 – končni podatki. Zunanja trgovina. Ekonomsko področje
[online]. Dostopno na: http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=5732
[15.12.2013].
22. SURS – Statistični urad Republike Slovenije. 2013b. Izvoz in uvoz blaga, Slovenija,
september 2013 - začasni podatki. Zunanja trgovina. Ekonomsko področje [online].
Dostopno na: http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=5874 [25.11.2013].
23. Wikipedia – The Free Encyclopedia. 2013. World Customs Organization [online].
Dostopno na: http://en.wikipedia.org/wiki/World_Customs_Organization
[17.11.2013].
24. Wikipedija – Prosta enciklopedija. 2010a. Carina (dajatev) [online]. Dostopno na:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Carina_%28dajatev%29 [3.11.2013].
25. Wikipedija – Prosta enciklopedija. 2010b. Schengensko območje [online]. Dostopno
na: http://sl.wikipedia.org/wiki/Schengensko_obmo%C4%8Dje [16.11.2013].
45
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC
AEO
ATA
CEFTA
CURS
DDV
ECE
EU
PES
PEU
RS
SIAES
SICIS
SIS
TIR
VIS
WCO
WTO
Autorised Economic Operater
Admission Temporary Admission
Central European Free Trade Agreement
Carinska uprava Republike Slovenije
Davek na dodano vrednost
Economic Commision for Europe
Evropska Unija
Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti
Pogodba o Evropski uniji
Republika Slovenija
Slovenian Automated Export System
Slovenski carinski informacijski sistem
Schengenski informacijski sistem
Transports Internationaux Routiers
Vizumski informacijski sistem
World Customs Organization
World Trade Organization
46
SEZNAM TABEL IN SLIK
Seznam tabel stran
TABELA 1: IZVOZ IN UVOZ BLAGA, SEPTEMBER 2013 31
Seznam slik stran
SLIKA 1: UČINKI UVOZNIH CARIN 8
SLIKA 2: SCHENGENSKO OBMOČJE 22
SLIKA 3: DELEŢ IZVOZA IN UVOZA V DRŢAVE EU IN TRETJE DRŢAVE OD
JANUARJA DO SEPTEMBRA 2013 31
SLIKA 4: BLAGOVNA MENJAVA SLOVENIJE S HRVAŠKO V LETU 2012
(najpomembnejše blagovne skupine proizvodov) 39
top related