Aleks in Edi Simčič

Hja, ni enostavno, res ne. Se sprašujete, kaj ni enostavno? Opisati Simčiča. Jasno, a katerega, se vprašajo(mo) tisti, ki s(m)o izkušnjo z Brici že imeli. Ne, vseeno ni enostavno, čeprav etiketa nedvoumno pravi – Edi Simčič. In pika! To je blagovna znamka. Iz Vipolž v Goriških brdih. Vmes prideš do dejstev, da je Edi res nosilec kmetije in tisti, ki bi na karikaturi v vinograd nesel pinceto in skalpel, in da je sin Aleks tisti, ki je ta odnos do trte od tata podedoval ter ga času primerno še nadgradil. Če bi imel čas, bi bil po mojem še večji perfekcionist. Aleks namreč še vedno in tudi uspešno dela v Ljubljani. Mislim, da je edini briški vinar, ki vozi avto z ljubljanskimi registrskimi tablicami. Menda ima zadosti le nekaj ur spanja. Zgodaj zjutraj vstane, gre v Ljubljano, se vrne popoldan ali proti večeru in do poznih ur dela v kleti. Koliko časa še tako, na polno dve službi? Žena Martina je zdaj doma, tudi zaradi »hišice«, ki jo končujejo. Upa, da Aleks tudi enkrat. Ker bodo seveda obiski in gosti. Pravi, da ga stalno draži, a še ni ugriznil vabe.

18 | Posebneži

Ampak, če smo čisto pošteni in gremo nazaj do zemlje, uvidimo, da je glavna zasluga, čeprav si je ne lasti, pravzaprav pri Marici. Pri Marici doma, v Kozani, so že med obema vojnama imeli pribli-žno 120 hektov vina, kar je bilo za tiste čase več kot dostojno. Tam je bila celotna klet z opremo, ki je kot prostor še danes v njihovi uporabi. Ja, in ona je poročena Simčič, Edijeva žena, in je Ale-ksova mama ter Martinina tašča. In zaradi nje so vinogradi pri hiši. • Vinogradniški začetki pri družinski kmetiji Edi Simčič torej niso tako daleč. Dejstvo, da v Edijevi družini ni bilo zemlje in vi-nogradov za tržno pridelavo grozdja, ampak le za doma, tako da ni ne vem koliko kolen nazaj v krvi vinogradništva ter da je vsa navajenost in naveza-nost na velik vinograd k hiši prišla šele po poro-ki z Marico, govori o tem, kakšna želja in goreč-nost sta ves čas tleli v Ediju, da je danes še vedno alfa in omega vinogradništva na vseh dvanajstih hektarjih. Seveda moram povedati, da je (na sre-čo) Edi lahko precej hitro šel uradno v pokoj in se skoraj takoj zatem v celoti lotil kmetije – vino-gradniške, seveda. »Kurili« so na entuziazem in energijo Edija in Marice, pa tudi že otrok. In na tej zelo pomembni točki prideta najbolj do izraza Edijeva nakopičena želja in energija za delo v vi-nogradu in kleti, čeprav doma ni imel možnosti naučiti se tega. Martina pravi, da gre za odločilen Edijev genski zapis, da bo delal z grozdjem. In Edi to uresniči. Nikakor pa ni šlo za projektno zasta-vljeno nalogo, ampak za intuicijo in neskončno ljubezen do zemlje.

Kako je bilo torej takrat, kako se je vse skupaj začelo? • Edi: Vinogradi Maričine družine so v petdesetih letih, potem ko so njeni bratje odšli v svet s trebu-hom za kruhom, ostali njej. Pridelano grozdje smo v šestdesetih, sedemdesetih in delno v osemdesetih letih oddajali v zadrugo. Prve večje obnove smo izvedli v osemdesetih. Do takrat smo s skupnimi močmi sorodnikov vinograde obdelovali, obna-vljali pa ne. Konec osemdesetih je bilo grozdje neko leto izjemno dobro in zdravo, odkupna cena pa sramotno nizka. Ujezil sem se, ko sem videl, koliko bi dobili za grozdje, ter sklenil, bomo nare-dili doma! In smo. Bile so tri cisterne, ena rebu-le, ena belega pinota in ena chardonnayja. To je trajalo dve, tri leta, v katerih smo prodajali odprto vino. Na začetku devetdesetih pa smo se odloči-li za stekleničenje. In to brez akumulacije kme-tijskega kapitala iz prejšnjih rodov. Zdaj je Aleks moj najboljši vinski partner, brez njegove proni-cljivosti in iznajdljivosti ne bi bilo širitve in nujnih investicij. Če omenim samo zadnji obnovi, lani

en hektar, letos tudi en hektar. Prejšnja zasaditev je bila za naša vina nerentabilna, prej tri tisoč trt, zdaj šestnajst tisoč na dveh hektarjih. Zdaj imamo v rodnosti več kot deset hektarjev, zadnja dva seve-da dajeta manj.

Prevladujejo bele sorte, kajne? • Aleks: Približno dve tretjini je belih. Tokaj in chardonnay tudi z lansko in letošnjo obnovo. Chardonnay je prava osnova za vse, od zvrsti naprej. Rezultat pri chardonnayju je dejansko zmeraj zagotovljen. Tržno je vedno zanimiv. Kadar koli govorimo o nekem velikem vinu, vedno končamo tako ali drugače pri char-donnayju. Pri nas ima res dobre razmere in je ti-sto, kar se lahko primerja z vsemi top zadevami kjer koli po svetu. Je tip chardonnayja, ki ima ob vsej polnosti tudi svežino, vertikalo, dolgoživost. Rebula? Zaupamo njenemu potencialu. Je naš po-nos, je identiteta. Ko doseže pravo zrelost, je njena sekundarna aromatika nekaj posebnega, našega. Ima kompleksnost, dolžino. In to rabimo. Nato pa med petim in desetim letom starosti pokaže, kaj zmore na naših tleh.

Vaša vina ne gredo zelo hitro ven. • Aleks: V kleti so celotni rdeči letniki 2008, 2007 in 2006 ter še ne-kaj 2005, Kolos in Duet lex. Belo pa 2009 in ne-kaj 2008. Belo delam na letnem ciklusu, z redkimi izjemami. Moje razumevanje belega je pač tako. Ne vidim, kaj bi vino lahko še pridobilo, če bi ga dlje držal v sodih, glede na grozdje in kletarjenje, ki ga imamo pri nas. Rdeča v našem okolju mo-rajo biti in zelo je pomembno, da so ta vina lahko dlje v kleti v leseni posodi. Letnika 2009 bo 40 ti-soč flašk, seveda v celoti čez pet let. Potrpežljivost? No, seveda, a najpomembneje je, da imaš vina, ki jih lahko tekoče prodajaš. Kumulacija torej. Zače-li smo z letnikom 1993, rdeče. Že takrat po dveh letih zorjenja v kleti, prej rdečega nismo imeli v steklenici. Bili smo eni prvih, ki smo pustili vino zoreti toliko časa.

Kaj pa, če je trg zahteval več, kot ste imeli na voljo? • Aleks: Prodajo in trge smo širili v skladu s koli-čino vina, za katerega smo bili prepričani, da gre lahko v prodajo. Zato tudi nismo nikoli napada-li po štiri ali pet trgov na leto, ampak postopoma, drugega za drugim. Hkrati smo šli skozi obdobja, ko bi lahko prodali več, kot smo. Pa smo enostav-no ustavili, saj smo sami od sebe zahtevali, da mo-ra vino iz hiše tako, kot ga sami hočemo. Seveda so tak pristop narekovale tudi količine. Navseza-dnje, začeli smo s tri tisoč steklenicami. Sredi de-vetdesetih let se je številka sukala okrog petnajst tisoč steklenic (takrat so tudi ukinili številčenje steklenic; op. p.). Zdaj nekaj več kot trideset tisoč, že več let.

Kje na tujem užijejo največ vašega vina? • Aleks: Naj-več prodamo v ZDA, a moraš kar naprej napadati, kot da je vedno prvič. Seattle, tamkajšnja kulina-rika in njihova tržnica Pike Place, je zame z vsemi tistimi ribami in rakovicami eno najlepših kulina-ričnih doživetij. Imel sem celo degustacijo, prezen-tacijo na tej njihovi tržnici. Smo pa konec devet-desetih letih zelo dobro delali v Italiji, huh, vsa bela vina, kar jih imamo, vključno z Boso roso. Ampak koliko več napora moramo vlagati zara-di neznanega ali manj znanega porekla kot dru-gi. Veliko se pogovarjamo z drugimi, ki aktivno delajo zunaj.

Ali pivci razumejo vaša vina? • Aleks: He, he (tisti ble-ščeči in nagajivi nasmešek mu zaigra na obrazu), da, vsaj po tretjem servisu, preden menjaš zobati jermen. Takrat je izkušenj in kilometrine zadosti. Naša vina so sicer tudi za pivce, ki nimajo prav ve-liko izkušenj, vendar morda ne prepoznajo vsega, kar imajo in ponujajo. Niso pa taka, da bi lahko rekel, ti pa naših vin ne razumeš. Mislim, da lju-dje na splošno nimajo težav, čeprav je ekstraktnost visoka in jo dopolnjuje žlahtna zaznava lesa.

Aha, les! Kako je s tem? • Aleks: Veliko smo se trudili okoli tega. Še posebno v zadnjih letnikih je opa-zna zelo visoka integriranost lesa soda v zaznavi vina. Naša vina so izrazita v kompleksnosti, globi-ni, dolžini in vertikalni mineralnosti. Vsega tega vsi ne razpoznajo, niti se ne zavedajo, kako težko je priti do opisanih lastnosti in zaznav. Od vino-grada naprej, jasno. Ko smo vzeli v najem od so-rodnika vinograd, smo rabili pet let, da smo trte pripeljali do tega, da nam grozdje prinese v klet tisto, kar hočemo. Od začetka smo ločeno vinifici-rali grozdje iz naših vinogradov in iz tistega od so-rodnika, ker je bilo to vino, kot bi ga presekal na pol. Zmanjkal mu je cel del.

Ena zadnjih vaših novosti, če se ne motim, je malvazija 2007. • Aleks: Drži, iz štirideset let starih trt na apnenčastih tleh, z belo kamnito žilo čez ves vi-nograd in precej visoko, 360 metrov nad morjem. Vinograd je na Seniku, nad Golim Brdom, tam so

Smo šli skozi obdobja, ko bi lahko prodali več, kot smo.Pa smo enostavno ustavili, saj smo sami od sebe zahtevali, da mora vino iz hiše tako, kot ga sami hočemo.

Imena vin• Triton: so trije toni, temelj sta chardonnay in sauvignon, tretji ton je ali sivi ali beli pinot, odvisno od letnika. • Triton Lex: podobno kot prej, torej chardonnay in sauvignon, le da je tretji ton rebula, vsi po tretjinah

• Kozana: ime lege v vasi Kozana, samo chardonnay, tako imenovani single spot (Odlična nalepka, bravo, Ivo!) • Duet se pojasni sam: merlot in cabernet sauvignon • Duet Lex: zraven še cabernet franc • Kolos: Duet lex iz izbranih, najboljših sodov • Nekatera imena vin so povzeta po grški mitologiji. Tam je bil Triton morsko božanstvo, služabnik Pozejdona, grškega boga morja. Duet je iz italijanščine in je dvospev. Kolos je zelo velik kip, najbolj znan je Kolos z Rodosa, 34 metrov visok kovinski kip boga

Pomenljivo • V restavraciji Le Calandre blizu Padove, nam najbližjem gostišču s tremi zvezdicami Michelin, sta bili vini meseca oktobra Kozana 2007 in sauvignon 2004.

sonca Helija, eno od sedmih čudes starega sveta. • Lex v imenu vina nadomešča prepovedano besedo reserva. Vzet je iz latinščine, kjer lex pomeni zakon, postavo, predpis. Ali kot pravijo današnji mladci – rula! Izbor besed je narekovala mednarodna razumljivost. Pa še to. Obstaja tudi rebula z imenom Rubikon, a o njej kdaj drugič. Ime je spet polno simbolike. Saj veste, prestopiti Rubikon. Sokrivec je seveda oblikovalec Ivo Marko. Ime, ki je hitro zapomnljivo in lahko izgovorljivo različno govorečim. Saj se bo v restavraciji le malo ljudi odločilo naročiti vino, katerega ime še natakar ali somelje ne znata izgovoriti. Čisto naključno, ali pa mogoče niti ne, sta obe Aleksovi steklenici tipa antika.

20 | posebneži 21 | posebneži

The n

ame o

f the

bra

nd is

Edi

Sim

čič, f

rom

Vip

olže

in th

e Gor

iška

Brda

regi

on. E

di is

the h

ead

of th

e win

ery

and

the o

ne th

at w

ould

be d

ispla

yed

on th

e car

icatu

re a

s tak

ing

a pa

ir of

twee

zers

and

a sc

alpe

l to

the v

iney

ard.

Sim

ply

put:

prec

ision

and

cons

isten

cy. P

erfe

ctio

n at

its b

est!

His s

on A

leks i

nher

ited

this

attit

ude

tow

ards

the v

ines

and

bui

lt up

on it

, ada

ptin

g to

chan

ging

mar

kets

and

tast

es. H

ad h

e mor

e tim

e on

his h

ands

, he w

ould

pro

babl

y ha

ve b

een

an ev

en g

reat

er p

erfe

ctio

nist

. As

it st

ands

now

, Alek

s stil

l ver

y su

cces

sful

ly w

orks

in Lj

ublja

na. I

n th

e ear

ly m

orni

ng, h

e rise

s fro

m b

ed, h

eads

to Lj

ublja

na, r

etur

ns in

the a

ftern

oon

or a

t dus

k an

d is

busy

in th

e cell

ar la

te in

to th

e nig

ht. H

is w

ife M

artin

a ho

pes A

leks w

ill so

med

ay st

ay h

ome j

ust a

s she

doe

s.

One o

f the

reas

ons i

s the

ir “li

ttle h

ouse

” as s

he a

ffect

iona

tely

calls

the r

ecen

t con

stru

ctio

n pr

ojec

t th

at ro

unds

out

the c

urre

nt v

ision

of t

he E

di S

imčič

fam

ily es

tate

. It

will

have

two

apar

tmen

ts, a

terra

ce w

ith a

smal

l poo

l, as w

ell a

s a so

-calle

d w

oode

n ce

llar a

nd a

win

e tas

ting

room

.

Whi

te v

arie

ties a

re p

redo

min

ant h

ere,

acco

untin

g fo

r tw

o th

irds o

f the

ir pr

oduc

tion.

Ch

ardo

nnay

is th

e rig

ht b

ase f

or n

early

ever

ythi

ng, f

rom

blen

ds to

oth

er co

mbi

natio

ns. W

ith C

hard

onna

y, go

od re

sults

are

pra

ctica

lly g

uara

ntee

d. It

also

is a

lway

s sou

ght a

fter

by th

e mar

ket.

Here

, the

circ

umst

ance

s for

gro

win

g it

are t

ruly

exce

llent

, mak

ing

it co

mpa

rabl

e to

the b

est f

ound

any

whe

re in

the w

orld

. It

is th

e typ

e of C

hard

onna

y th

at h

as a

full b

ody,

yet i

s fre

sh, “

has a

goo

d ve

rtica

l”, a

s Alek

s like

s to

put i

t, an

d is

endo

wed

with

gre

at lo

ngev

ity.

• R

ibol

la? T

hey

trust

in it

s pot

entia

l. Rib

olla

repr

esen

ts th

eir p

ride,

their

iden

tity.

Whe

n it

reac

hes t

he a

ppro

pria

te m

atur

ity, it

s sec

onda

ry a

rom

as a

re so

met

hing

spec

ial.

It ha

s gre

at co

mpl

exity

and

leng

th. B

etw

een

its fi

fth a

nd te

nth

year

, the

win

e the

n sh

ows w

hat i

t is c

apab

le of

on

the G

orišk

a Br

da so

il.

The w

ines

are

not

hur

ried

out o

f the

cella

r. Th

e com

plet

e red

vin

tage

s of 2

008,

200

7, 2

006

and

som

e of t

he 2

005

Kolo

s and

Due

t lex

rem

ain

insid

e, as

well

as w

hite

vin

tage

s of 2

009

and

2008

. With

rega

rd to

whi

te w

ines

, Alex

doe

sn’t

thin

k the

y ha

ve m

uch

to g

ain

if th

ey w

ere t

o sp

end

mor

e tim

e in

barre

ls, w

ith a

few

exce

ptio

ns.

Red

win

es a

re d

iffer

ent;

they

mus

t res

t ins

ide t

he w

oode

n ba

rrels

long

er. T

he 2

009

vint

age w

ill gi

ve 4

0,00

0 bo

ttles

; fiv

e yea

rs fr

om n

ow, t

hat i

s. Pa

tienc

e? W

ell, a

s lon

g as

one

has

win

e to

sell a

t the

mom

ent,

it’s a

ll goo

d. •

Cum

ulat

ion

then

. The

y st

arte

d w

ith th

e 199

3 re

d vi

ntag

e. Al

read

y th

en, it

had

mat

ured

in th

e cell

ar fo

r tw

o ye

ars;

they

wou

ldn’

t allo

w it

in b

ottle

s soo

ner.

They

wer

e one

of t

he fi

rst w

iner

ies to

let w

ine m

atur

e for

so lo

ng.

Alek

s say

s tha

t the

ir w

ines

are

inte

nded

for l

ess e

xper

ience

d dr

inke

rs a

s well

, alth

ough

they

mig

ht n

ot b

e abl

e to

fully

app

recia

te a

ll the

win

e has

to o

ffer.

In g

ener

al, e

very

one a

ppea

rs to

be p

lease

d, n

otw

ithst

andi

ng th

e hig

h ex

tract

s com

plem

ente

d by

a d

elica

te o

ak n

ote.

23 | posebneži

Med pogovorom • Pili smo beli pinot 2004, rebulo 2002, Kozano 2005 in sauvignon 2006. Vsa vina so bila v slogu in filozofiji, opisani v pogovoru. Kozana je stoodstotni chardonnay z ene lege v vasi Kozana, iz 25 let starega vinograda, ki je drugačen in tako poseben, da si je zaslužil svoje vino, ki premore globino, širino in dolžino. Sauvignon 2006? Veeeeelik, neskončen, krasen, razkošen, živ – in seveda svež. Aleksov!

zadnji vinogradi v Brdih proti severu. Želel sem, obseden sem bil s tem, da jo pivci poskusijo v tej fazi razvoja, zato sem jo dal na trg. Bila bi škoda, da je pravi ljubitelji ne bi čutili v tej fazi.

Kaj te moti na slovenski vinski sceni? • Aleks: Razpra-ve o mladem in svežem vinu, ker se ta dva poj-ma uporabljata nepravilno. Kaj je mlado vino, je povsem jasno, sveže pa je lastnost. Vse preveč lju-di, tudi tako imenovani poznavalci, zamenjuje to lastnost s kategorijo mladega vina. Z lahkoto naj-demo dvajset let staro vino iz Burgundije, ki bo še vedno imelo svežino, kar je ena od odlik veli-kih vin. To je ena od zadev, zaradi katerih obča-sno malo zarenčim. (Se mu poblisne v očeh, in kar predstavljam si, kako v krogu, ki debatira na to temo, s svojim tehtnim in precizno logičnim pri-stopom argumentira svežino.) Strogo nasprotujem tudi tako imenovanemu osveževanju vin, ki so zo-rela v lesu, z vini, odležanimi le v nerjavnih poso-dah, po možnosti še ne istega letnika. Kot da avto sestaviš iz rezervnih delov. Ni povezave svežine in starosti vina. Mlado vino kot kategorija je z letni-kom vina čisto lepo merljiva zadeva, svežina pač ne. Zame ne in še za marsikoga ne. Svežina je ena od lastnosti velikih vin, ki pa niso nujno, ali pa sploh ne, mlada.

Penine? • Aleks: Nikoli ne reci nikoli (se zareži). Treba je še naštudirati, kam in do kod lahko greš. Razmere za chardonnay so pri nas dobre, še pre-več. In to je problem, zato zahtevajo primerne do-nose in zgodnejše trgatve na pravih legah.

Beli Kolos – da ali ne? • Aleks: Težko je stopnjevati, do neke meje še gre. Pa cenovna občutljivost je pri belih vinih precej večja kot pri rdečih, tudi v sve-tu. Percepcija in odziv trga sta tisto, kar narekuje. Belo do 25 evrov je v Sloveniji zgornja meja. Gre tudi za potencial življenja in staranja. (Vskočim z izjavo, da če je kdo to doma dokazal, potem je to on, z najdražjo steklenico slovenskega mirnega vina običajne trgatve. To je seveda Kolos. Se na-smeji.) Ja, to je percepcija slovenskega trga. Naša Kozana in Marjanova Opoka sta v vrhu pri belih vinih – sta single variety, nista zvrst. So pa bele zvr-sti naš veliki potencial, a manjka še dvajset let dela.

Nam se pozna časovna luknja petdeset let, ko smo bili odrezani od dogajanja v svetu. Območja okoli nas imajo dvajset let prednosti, če ne drugače zara-di tržnih izkušenj. Zvrsti so večplastne in komple-ksne, lahko dosežeš kontinuiteto letnikov. Naše razmere so res krasne za zvrsti. Nemogoče pa je po mojem doseči take fi nese, kot jih lahko s sortni-mi vini.

Je v vinu še vedno dovolj izzivov? • Aleks: Si bo treba še kaj izmisliti, dodati. Nova linija, čisto nekaj dru-gega, verjetno. To so razmišljanja, je pa težko pro-dajati nekaj, v čemer se ne vidiš in česar ne čutiš kot svoje. Zato je še veliko razmišljanja pred nama z Martino. Navzgor cenovnih kategorij ni več, so navzdol, ampak me ne mikajo, tam se ne vidim, ne čutim. Mogoče pa bodo kompromisi nujni, in bo treba razmišljati o kakšnem volume-makerju. Je pa komaj verjetno, ker ta naša sedanja linija, to je naš jaz, to smo mi. Mi vsi skupaj. In razvredno-tenje nikakor ne pride v poštev. Tudi če bi hotel, tega ne moreš narediti.

So v današnjem kriznem času pivci lojalni? Večjega upada, predvidevam, verjetno ni. • Aleks: Čuti se tam, kjer so padle valute, v Združenem kraljestvu smo na pri-mer do 50 odstotkov dražji. Težko je prodati naše vino za ceno slovitih Montrachetov, ker so pač iz Burgundije, še posebno v hudi konkurenci na Otoku. ZDA se drugače borijo s težavami v eko-nomiji, ker so ljudje drugačni. Tam je šla proda-ja v trgovinah gor, v restavracijah je padla. To je njihov odziv na težave. Ampak trg je tam velik. Njihova miselnost je za nas lahko zgled. Angleži pa so ob padcu svoje valute takoj zategnili, povsod in močno.

Vmes Martina prinese kruh s fetami pršuta in oljčno olje. Že prej sem mimogrede izvedel, da sta se z Aleksom srečala na plesu v Gorici, kajpada. Ona Medanka, on Vipolžan. In danes imata obletnico poroke. Seveda ni nihče pozabil. Martina prasne v smeh. Aleks za dan in datum seveda ve, le da za danes ne ve, da je prav ta datum. Nasmejimo se do solz, vsi. Naše olje, se potem pohvali Martina,

Nepozabni

vinski veče

r

pri Simčiči

h

več na www.revija-vino.siin v E-obvestilih

24 | posebneži 25 | posebneži

letos bo približno tristo kilogramov oljk. Mimogrede prideta na obisk oblikovalec Ivo Marko z ženo. Tisti Ivo, ki je »sokriv« za podobo steklenic Edi Simčič. Če so katere vinske nalepke pri nas brezčasne, večne, izrazne, potem so to gotovo njihove. Vsaj zame. Tako polne simbolike po eni strani, po drugi pa tudi bežnega opazovalca gotovo pritegnejo. Rdeča nit – živali in glasbila. Predvsem kuža. Mislim, da ni prav uporabiti besede pes. Mora biti kuža. Kot domači Homer. Ogromen novofundlandec, prijazen, dobrohoten, zvest. In velik, tudi težek seveda. Kot Aleksove flaške. Verjetno najtežje pri nas. Ampak dobesedno najtežje, po gramih. In k temu dvojemu seveda tudi izstopajoča kapsula – kapica. Pravzaprav v družbi steklenice same, nalepke, in seveda vina

– nobl. Me preblisne, da morajo vinarji za izvoz v ZDA steklenico opremiti z zadnjo nalepko, ki je že skoraj telefonski imenik. Zato vprašam oba perfekcionista, kako pogoltneta to nujno zlo? Oba se nekam nakremžita in skomigneta z rameni, češ kaj hočeš, je bilo treba narediti. Aleks takoj dopolni, da je Ivo tudi tu našel dobro rešitev.

Kažeta vajina sinova kaj veselja do tega, kar počneta nono in tata? • Aleks: Letos smo bili na neki priredi-tvi, kjer so bila vseh vrst vina, tudi hudi »drvar-ji«. Se ne da piti, je rekel Jure. Kaj pa je zdaj to? Očitno gre družinsko izročilo naprej. Jure je zdaj še za traktor, ampak njegov pravi čas skoraj goto-vo prihaja. Ima šestnajst let, Jakob štiri leta manj.

• Martina: Gre za koncentracijo, natančnost, ki je

v teh mladih »norih« letih precej redka. (Aleksa podražim, da je, ker je že praznoval 40. rojstni dan in ni uradno prevzel kmetije, zamudil, da bi lah-ko kandidiral za podporo mladim prevzemnikom kmetij. S širokim nasmehom pove, da bo mogo-če pri njih preskok ene generacije pri prevzemanju kmetije.)

Katero vino je najbolj pri srcu Martini? • Martina: Sivi pinot 2004, ki drugače ni moja sorta. Prav zdaj je v enkratni fazi. Aleks je vplival na moj okus za vino, predvsem širina je prišla z njim. Sladko, to ni bila želja, ni mi pri srcu. Za popolnejšo po-nudbo pa je več kot pametno in koristno.

Tvoj odnos do ekološkega, tvoje razumevanje tega. • Aleks: Za kletarstvo – ekološko, sploh ne vem, za kaj gre. Enostavno ne vem. Mi ga imamo verjetno že od zmeraj. Za vinograd pa je tako, da če hočeš imeti tisto pravo, dobro grozdje, moraš tako ali tako de-lati blizu tega ali pa na robu. In to je seveda dobro. Je pa tveganje, da si s tem privoščiš izgubo. Pa ne samo to. Če ti je zaradi bolezni polovico pridel-ka vzela narava, kakšna je resnična kakovost ostale polovice, ki pride v klet? Ne vidim, da bi bilo kar koli spornega z zaščito proti oidiju in peronospo-ri. Sami raznih herbicidov, insekticidov in dru-gih -cidov nismo nikoli uporabljali. Gre enostav-no za to, da trto pripraviš do čim bolj regularnega samostojnega razvoja in rodnosti. Gre za lovljenje ravnotežja, ki pa ne more biti zapovedano, ali so to trije grozdi ali šest ali osem grozdov na trto. Vsaka lega, vsaka trta s svojimi značilnostmi ima drugačne, ne samo optimalne, temveč tudi ma-ksimalne zahteve. Naš beli pinot recimo, če grem z njim predaleč, če ga preveč koncentriram, ni od njega nič. Nisem prepričan, da mi je tako imeno-vano ekološko vinogradništvo izziv. Moj večni iz-ziv je imeti odlično grozdje, saj le iz takega lahko naredim vina, kot jih želim. Tudi sedanja merila integrirane pridelave presegamo za precej stopenj, saj smo bolj strogi od njih. Zaradi sebe, zaradi na-šega grozdja, ne zaradi predpisov. V tem trenutku kaže, da je kampanja EU bolj tržna manipulacija potrošnikov kot pa resno mišljena, iskrena želja po čistosti tako okolja kot pridelka. Ko pa se lotim komu razlagati, kaj jaz delam v kleti, me gledajo »kot teleta«. Ker pravzaprav po njihovo ne delam NIČ. Pustim, da iz čim boljšega grozdja v kleti v miru dozori vino. In to je vse. Zato je tak tudi naš novi slogan: Narava govori tistemu, ki jo zna sliša-ti. To je poanta vinogradništva. Če bo šla pobu-da EU v tisti smeri naprej, bo zadeva taka, kot jo imamo zdaj pri nas s tako imenovanimi vrhunski-mi vini. Ista zgodba se obeta.

Kaj pa motna vina? • Aleks: O motnosti kaj veliko ne bi razpravljali. Možna je v nekaterih primerih, nikakor pa ni in ne more biti kar obvezna, da bi vino lahko poimenovali naravno. Zdi se mi na-mreč, da vse preveč teh vin, ali pa vinarjev, izkori-šča trenutno tržno potrebo po tovrstnih vinih in da enostavno ali ne zmorejo ali pa nočejo pripe-ljati kletarjenja do točke, ko je vino bistro. Kar se mene tiče, s polno maceracijo izgubiš vrsto fi nes, in to tistih, ki jih želim imeti v svojih vinih.

Bi kaj spremenil v vinski zakonodaji? • Aleks: Hja, prav-zaprav nič. Mi smo šli znotraj tega po svoje, smo v kakovostnem vinu, in to je to. Mogoče le poreklo, to je treba dobro zaščititi, podobno kot italijanski sistem DOC. Danes naši razredi kakovosti o vinu ne povedo nič oziroma zelo malo. Vseeno bi mo-rali začeti izpostavljati na prvem mestu Slovenijo kot poreklo. Seveda govorim s stališča tujih trgov, kjer, če želimo ali ne, prihaja do poistovetenja Brd s Slovenijo. Rabimo strateško izstrelitev Sloveni-je kot vinske dežele, ne pa vsak zase, kot počne-mo zdaj.

Končujem tam oziroma pri tem, s čimer družinska kmetija Edi Simčič pravkar zaključuje svojo sedanjo vizijo. S hišico, kot ji ljubkovalno pravi Martina, ko se vsakič znova tako toplo nasmeje, ko pripoveduje o njej. Dobiš občutek, da je njen tretji otrok. Na naspro-tnem bregu, nad cesto ob hiši je, tudi z majhno po-močjo EU, zrasla dvoapartmajska hiša. Precej pust opis, dokler ne stopiš bližje. Pod apartmajema je te-rasa z manjšim bazenom, ki se konča natančno na robu terase. Iz vode bom gledal navzdol proti italijan-skemu delu Brd in v lepem vremenu videl tudi Trža-ški zaliv. Na tej isti terasi bom lahko užival v poletnem večeru v družbi Martine in Aleksa, saj bosta s tem pridobila svoj prostor za druženje, ki si ga ne samo želita, ampak tudi potrebujeta. Da pa vse skupaj ni le dodatna dejavnost kmetije Edi Simčič, vidiš, ko se spustiš pod zemljo. Pod cesto bo povezava z obsto-ječo kletjo, ki bo v novem delu pod »hišico« prinesla prepotreben prostor za tako imenovano leseno klet. Ja, če se odločiš in želiš imeti vina, kot jih imata Edi in Aleks, potem res potrebuješ dovolj prostora za sode. Pa seveda nadvse uporabna degustacijska soba je tudi tam, spodaj, pod »hišico«.

Bruno Gaberšekfoto: Marijan Močivnik

Motnost nikakor ni in ne more biti kar obvezna, da bi vino lahko poimenovali naravno.

Edi SimčičVipolže 39 A, 5212 Dobrovotelefon: (05) 395 91 73, (05) 395 91 74mobitel: 030 602 564elektronski naslov: info@edisimcic.sispletna stran: www.edisimcic.si

Nepozabni

vinski veče

r

pri Simčiči

h

več na www.revija-vino.siin v E-obvestilih

26 | posebneži 27 | posebneži

He d

oes n

ot lik

e to

disc

uss c

loud

ines

s in

win

e too

muc

h, sa

ying

it is

pos

sible

in so

me c

ases

but

certa

inly

not

a fu

ndam

enta

l con

ditio

n fo

r win

e to

be ca

lled

natu

ral.

He th

inks

too

man

y w

inem

aker

s are

usin

g th

e cur

rent

mar

ket p

opul

arity

of s

uch

kinds

of w

ines

and

sim

ply

cann

ot

or w

ill no

t brin

g th

eir w

inem

akin

g to

a le

vel w

here

a n

atur

al w

ine c

an b

e clea

r, to

o. In

the e

nd, h

e add

s: “A

s far

as I

am

conc

erne

d, m

any

fine p

oint

s of w

ine a

re lo

st

thro

ugh

full m

acer

atio

n, p

artic

ular

ly th

ose I

wish

to p

rese

rve i

n m

y w

ines

.”

Whe

n on

e men

tions

org

anic

win

emak

ing

to A

leks,

he sa

ys h

e doe

sn’t

even

know

wha

t tha

t mea

ns. T

hey

prob

ably

hav

e mad

e win

e her

e like

that

from

the s

tart.

As

for t

he v

iney

ard,

if o

ne w

ants

to g

row

pro

per,

qual

ity g

rape

s, pr

oduc

tion

close

to o

rgan

ic st

anda

rds i

s ess

entia

l any

way

. Al

eks s

ays h

is gr

eate

st ch

allen

ge is

to g

row

per

fect

gra

pes f

rom

whi

ch h

e cou

ld m

ake e

xact

ly th

e win

e he w

ishes

to m

ake.

The w

iner

y al

so fa

r sur

pass

es th

e cur

rent

crite

ria

of in

tegr

ated

crop

pro

duct

ion,

as t

heir

own

are e

ven

stric

ter –

for t

he g

ood

of th

e gra

pes,

not m

erely

to a

ppea

se re

gula

tions

, the

y sa

y.

Sim

ply

put,

the g

oal is

to le

t the

vin

es g

row

and

bea

r fru

it in

a re

gula

r, in

depe

nden

t man

ner.

It is

all a

bout

the k

eepi

ng o

f bal

ance

, whi

ch ca

nnot

be p

resc

ribed

as t

hree

, six

or e

ight

bun

ches

per

vin

e. Ea

ch si

te, e

ach

vine

with

its p

rope

rties

has

par

ticul

ar, n

ot o

nly

optim

al b

ut a

lso m

axim

al re

quire

men

ts.

29 | posebneži28 | posebneži