UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO – POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

AKREDITIVNO FINANCIRANJE IZVOZA BLAGA IN STORITEV - PROJEKT HIDROCONSTUCTION, D.O.O.

Kandidat: Slavko Jarc Naslov: Vajgen 6a, 2221 Jarenina Študent rednega študija Št. indeksa: 81547605 Program: univerzitetni Študijska smer: finance in bančništvo Mentor: dr. Dušan Zbašnik, izredni profesor

Pforzheim, september 2004

i

PREDGOVOR Dokumentarni akreditiv ima med mednarodnimi plačilnimi instrumenti osrednjo vlogo. Osrednjo vlogo ima tudi v tem diplomskem delu. V uvodnem delu se bomo seznanili z ostalimi mednarodnimi plačilnimi instrumenti. Obravnavali bomo predplačilo, plačilo na odprt račun, menico, kredite, forfaiting posel, dokumentarni inkaso, bančne garancije. Uvodni del bomo zaokrožili s teorijo o akreditivu. Osrednji del bo namenjen analizi projekta, ki smo si ga izbrali. V uvodu tega dela bomo najprej povedali nekaj splošnega o projektu, podjetju ki ga je izvajalo ter o državi v katero je bil izvoz namenjen, nadaljevali pa z zakonskimi osnovami ter predpisi Mednarodne trgovinske zbornice. Obravnavali bomo tudi načela akreditivnega poslovanja. Sledila bo predstavitev osnovnega posla. Naslednje poglavje bo zajemalo vsa tveganja tako v teoretičnem vidiku, kakor tudi v praktičnem. Sledil bo akreditiven posel, ki bo zajemal naslov iz katerega je bil akreditiven posel odprt, nalog o odprtju akreditiva, vse sodelujoče banke ter določena podjetja, vso dokumentacijo, ki je bila potrebna v akreditivnem poslu. Govorili bomo tudi o spremembah akreditiva ter prikazali dejanski tok poteka akreditivnega poslovanja. V koncu bomo naredili primerjavo z ostalimi instrumenti ter izvedeli zakaj je bil akreditiv, kot finančni instrument uporabljen. Sklepni del bo namenjen ugotovitvam in odgovorom na vprašanja, ki smo si jih zadali v obravnavi tega projekta.

ii

KAZALO VSEBINE

PREDGOVOR _____________________________________________________________ i

KAZALO VSEBINE_________________________________________________________ii

1 UVOD ________________________________________________________________ 4

1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave____________ 4

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve________________________________________ 5

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ___________________________________ 5

1.4 Predvidene metode raziskovanja ______________________________________ 6

2 TEORETIČNI DEL _____________________________________________________ 7

2.1 Mednarodno poslovanje _____________________________________________ 7

2.2 Splošno o financiranju mednarodne trgovine in plačilnih instrumentih______ 7 2.2.1 Predplačilo ______________________________________________________ 9 2.2.2 Plačilo na odprt račun ____________________________________________ 10 2.2.3 Menica_________________________________________________________ 11 2.2.4 Krediti _________________________________________________________ 12 2.2.5 Forfaiting ______________________________________________________ 13 2.2.6 Dokumentarni inkaso _____________________________________________ 14 2.2.7 Bančna garancija ________________________________________________ 15 2.2.8 Faktoring_______________________________________________________ 16

2.3 Akreditiv ________________________________________________________ 17

2.4 Vrste akreditivov__________________________________________________ 20

3 ANALIZA PROJEKTA _________________________________________________ 22

3.1 Uvod v analizo projekta ____________________________________________ 22

3.2 Predstavitev podjetja ______________________________________________ 22

3.3 Osnovne informacije o Libiji ________________________________________ 23

3.4 Zakonska osnova __________________________________________________ 24

3.5 EPO 500 _________________________________________________________ 25

3.6 Načela akreditivnega poslovanja _____________________________________ 26

3.7 Osnovni posel_____________________________________________________ 27

3.8 Tveganja v poslu __________________________________________________ 28

3.9 Akreditiven posel__________________________________________________ 29 3.9.1 Kupoprodajna pogodba z akreditivno klavzulo _________________________ 29 3.9.2 Nalog za odprtje akreditiva_________________________________________ 31

3.9.2.1 Označba upravičenca__________________________________________ 32 3.9.2.2 Rok veljavnosti akreditiva in kraj za predložitev dokumentov v honoriranje 32 3.9.2.3 Rok za predložitev dokumentov v honoriranje ______________________ 33 3.9.2.4 Rok določen za odpremo blaga __________________________________ 33

iii

3.9.2.5 Označba akreditivnega zneska, vrste, kakovosti in količine blaga _______ 34 3.9.2.6 Delne dobave in delna črpanja ter sukcesivne dobave in sukcesivna črpanja 34 3.9.2.7 Ostali pomembni elementi naloga za odprtje akreditiva_______________ 35 3.9.2.8 Nalog za odprtje akredtitiva v obravnavanem projektu _______________ 36

3.9.3 Odprtje akreditiva ________________________________________________ 36 3.9.3.1 Splošno o odprtju akreditiva ____________________________________ 36 3.9.3.2 Dokumenti__________________________________________________ 37

3.9.3.2.1 Določila dokumentov _______________________________________ 37 3.9.3.2.2 Dokumenti, ki so natančneje določeni v EPO 500 _________________ 38 3.9.3.2.3 Pregled in pot dokumentov ___________________________________ 39

3.9.3.3 Odprtje akreditiva v obravnavanem projektu _______________________ 40 3.9.4 Sodelujoča podjetja in banke _______________________________________ 43

3.9.4.1 Podjetja ____________________________________________________ 43 3.9.4.2 Banke______________________________________________________ 43

3.9.4.2.1 Akreditivna banka __________________________________________ 44 3.9.4.2.2 Avizirna banka ____________________________________________ 44 3.9.4.2.3 Konfirmna banka___________________________________________ 45 3.9.4.2.4 Izplačilna banka____________________________________________ 45 3.9.4.2.5 Reimbursna banka __________________________________________ 46

3.9.5 Spremembe akreditiva_____________________________________________ 47 3.9.6 Shema in potek poslovanja _________________________________________ 49

3.10 Primerjava z drugimi mednarodnimi plačilnimi inštrumenti _____________ 52

4 SKLEP ______________________________________________________________ 54

POVZETEK ______________________________________________________________ 55

SUMMARY_______________________________________________________________ 55

KLJUČNI POJMI (KEY WORDS) ____________________________________________ 56

LITERATURA ____________________________________________________________ 57

PRILOGE ________________________________________________________________ 60

4

1 UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave Poslovni odnosi, ki so temeljili na zaupanju med poslovnimi subjekti so z širjenjem mednarodnih povezav zahtevali trdnejše varstvo za poslovanje s podjetji, katerih bonitete niso bile znane. Ob tem je treba poudariti, da so postajale razdalje med katerimi je blago potovalo vedno večje in bilo je potrebno uvesti mednarodni plačilni instrument, ki bo odpravljal tveganje, hkrati pa bo omogočal, da bo prodajalec dobil plačilo, še preden bo dostavljeno kupcu. Tako je bil po 1. svetovni vojni v mednarodnem trgovanju uveden, kot plačilni instrument, dokumentarni akreditiv. V akreditivno poslovanje se zraven kupca in prodajalca vključuje še najmanj ena banka, navadno pa več bank. Sicer gre za drag plačilni instrument, ki zahteva veliko natančnosti. Statistika kaže, da je uporaba akreditiva v upadu, zaradi vedno naprednejše tehnologije, povezanosti sveta ter zaradi vedno večje frekvence mednarodnega poslovanja, kljub temu pa je še vedno najpogosteje uporabljen instrument, kar je hkrati motiv za analizo in za to diplomsko nalogo. V današnji praksi se uporablja predvsem dokumentarni akreditiv. Kar pomeni, da pogoji akreditiva določajo, da mora upravičenec predložiti dokumente v zamenjavo za plačilo. S tem dokazuje, da je izpolnil svoje obveznosti ter da je upravičen do plačila. V akreditivnem poslu nastopata dve strani. Prodajalec oziroma izvoznik, ki bi rad prodal svoje izdelke kupcu oziroma uvozniku. Ker izvoznik ne pozna bonitete sodelujočega podjetja, se v osnovni pogodbi doda akreditivna klavzula, ki je podlaga za odprtje akreditiva. V posel sedaj vstopi banka, ki je pripravljena ta akreditiv odpret. Odpira ga na podlagi sodelovanja s kupcem in z izkušnjami, ki jih je že imela z njim. Navadno si ta banka pomaga še z eno banko, ki je navadno v izvoznikovi državi. Tako, da na eni strani poteka transport blaga na drugi strani pa prenos dokumentov in denarja. V kolikor sta obe stranki izpolnile vse pogoje je posel končan. Diplomska naloga se bo dotikala tudi drugih plačilnih instrumentov. Glavna tema tega dela pa bo akreditiv. Sem spadajo tudi pravna določila, načela akreditivnega poslovanja, Enotna pravila in običaji 500 in dokumenti povezani z akreditivom. Osrednji del bo namenjen analizi primera izvoza podjetja Hidroconstruction d.o.o. v Libijo, ki bo dopolnitev teoretičnega razmišljanja. Osredotočeni bomo na celotni posel, poudarek pa bo predvsem na akreditivnem poslu, kljub temu, da eno izmed načel akreditivnega poslovanja zahteva ločenost akreditivnega posla od osnovnega posla. Vendar pa se bomo postavili v vlogo podjetja, za katerega je bil zelo pomemben tudi osnovni posel iz katerega izhaja akreditivni posel.

5

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen Namen diplomskega dela je seznaniti se z akreditivom, kot najbolj razširjenim mednarodnim plačilnim instrumentom. Hkrati bo namen predstaviti čim več podrobnosti, ki jih zajema akreditivno poslovanje. Tukaj se bomo predvsem srečevali z raznimi zakonskimi prepisi, se naučili osnovnih načel akreditivnega poslovanja ter spoznali Enotna pravila in običaje 500. S praktičnim primerom pa bi radi dosegli oris tega, kako posel s akreditivom v praksi poteka ter si pridobiti vsaj del znanja, potrebnega za izpeljavo podobnega posla. Cilji:

• Analiza mednarodnih plačilnih instrumentov • Analiza teorije akreditiva • Analiza zakonodaje, ki ureja akreditivno poslovanje • Analiza EPO 500 • Analiza osnovnega posla projekta • Analiza akreditivnega posla projekta • Analiza okoliščin in udeležencev akreditivnega posla • Analiza dokumentov povezanih s projektom • Analiza smoternosti uporabe akreditiva v primeru Hidroconstruction, d.o.o. v

primerjavi z drugimi instrumenti Osnovne trditve V diplomskem delu bomo pokazali, da je akreditiv najpomembnejši plačilni instrument mednarodne menjave. Pokazali bomo tudi, da je to zelo zapleten proces povezan s sodobno informacijsko tehnologijo in mnogimi dokumenti ter da med plačilnimi instrumenti zagotavlja največjo varnost za izvoznika. Kot zadnje in najpomembnejše bomo dokazali, da je podjetje Hidroconstruction, d.o.o. izbralo pravilni instrument mednarodne menjave in si s tem zagotovilo varno in dobičkonosno naložbo.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke Slovenija je majhen gospodarski prostor in je s tem prisiljena čim več izvažati. Velja pravilo, da so nizki donosi povezani z majhnimi tveganji, visoki donosi pa z večjimi tveganji. Slovenija se v veliki meri srečuje s slednjimi primeri. Nizki donosi in nizka tveganja so značilna predvsem za sodelovanje z Evropo, pri visokih donosih in tveganjih pa se predvsem srečujemo z državami bivše Jugoslavije pa tudi Afrike in Azije. V našem primeru bo šlo za Libijo, katere gospodarstvo še ni razvito in slabo poznano, zato se morajo podjetja posluževati instrumentov, ki jim zagotavljajo varne naložbe. Pri tem zagotavljamo, da bodo vsi navedeni podatki točni in da nam bodo na razpolago vse informacije potrebne za pripravo diplomskega dela.

6

Omejitve V diplomskem delu se bomo omejili na mednarodno poslovanje. Pri tem še posebej na plačilne instrumente. Poudarek bo na akreditivu. Najožjo omejitev bo predstavljal primer, ki ga zajema diplomska naloga. Poudarek bo na akreditivnem poslu, podane pa bodo tudi ključne točke osnovnega posla. Diplomska naloga bo v prvem delu časovno omejena na čas v katerem se akreditiv uporablja kot plačilen instrument, v drugem delu pa bo časovna omejitev čas v katerem je posel potekal. Omeniti je potrebno tudi omejitev na dokumentarni akreditiv, ki zahteva, da se plačilo izvrši v zameno za dokumente oziroma da je za izplačilo potrebno predložiti dokumente. Določena področja bodo opredeljena le delno, ker bi v nasprotnem primeru lahko presegli okvire diplomskega dela.

1.4 Predvidene metode raziskovanja V diplomski nalogi bo uporabljena poslovna raziskava, govorili bomo namreč o primeru v katerem bodo nastopali točno določeni gospodarski subjekti, ki so povezani z točno določenim okoljem. Tudi v prvem, teoretičnem, delu bo uporabljena poslovna metoda, saj se bodo obravnavali posamezni instrumenti, ki so del mednarodnega poslovanja. Še posebej pomembna je v tem primeru finančna funkcija, kar je nov argument, ki kaže, da gre za poslovno raziskavo. Hkrati bo raziskava statična, ker se obravnava problem, ki se je že zgodil. Pri raziskovanju sta zastopana oba pristopa, deskriptivni in analitični. V okviru deskriptivnega pristopa so uporabljene naslednje metode raziskovanja:

• metoda deskripcije, • metoda klasifikacije, • metoda komparacije, • metoda kompilacije, • zgodovinska metoda

V okviru analitičnega pristopa so uporabljene faze deduktivnega in induktivnega sklepanja. Primarni vir podatkov izhaja iz preučevanega podjetja ( sestanki z lastniki in direktorjem ter zaposlenimi v podjetju in v banki, interna poročila, ... ). Podatki, ki bodo potrebni za izvajanje deskriptivne in komparativne metode ter metode kompilacije in klasifikacije, izhajajo iz sekundarnih virov ( tuja strokovna literatura, domača strokovna literatura, tuje in domače revije,... ).

7

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Mednarodno poslovanje Slovenija je majhen gospodarski prostor. Več kot 60%1 celotnega bruto družbenega produkta gre v izvoz. V prihodnje pa bo moral biti ta odstotek okrog 70, če se bo Slovenija hotela priključiti razvitim deželam. Glede na blagostanje, ki ga zagotavlja politika države preko davčne politike, je prostor v državnem proračunu, namenjen za razvoj, zelo majhen. To dejstvo nas sili v vedno večji izvoz in povečevanja deleža v mednarodni menjavi. V mednarodni trgovini se srečujemo s številnimi državami, katerih pravni sistemi se medsebojno razlikujejo. Ob tem je treba poudariti vedno večji pomen nacionalnih identitet, kultur in običajev. In prav mednarodna trgovina je orodje, ki povezuje to različnost med seboj. V tem prostoru najde vsaka država svoje mesto. Kot ponudnik se pojavlja v delih kjer ima strateške prednosti, kot povpraševalec pa kadar nima resursov za izdelavo oziroma bi bila le ta predraga. Pri tem je treba poudariti, da se gospodarski subjekti srečujejo tudi z državami, ki imajo slabo razvit gospodarski in finančni sistem. K temu sovpada tudi informacijska tehnologija, ki jo določena država premore. Tako je v manj razvitih državah predhodna zagotovitev bonitet posameznih podjetij praktično nemogoča, kar posledično vpliva na dejstvo, da so v posamezen posel vključena tudi podjetja in banke, katerih poslovanje se vsaj delno pozna. Za normalno funkcioniranje je bilo potrebno uvesti mednarodne plačilne instrumente. Urejati so morali na eni strani kvaliteto blaga in storitev, po drugi strani pa čim bolj transparenten način plačila. Sodobna poslovna in bančna praksa je v ta namen uvedla številne mednarodne plačilne instrumente, ki so posledica okoliščin v katerih se posamezni gospodarski subjekti srečujejo. Novi finančni instrumenti so prinesli razen dobrih lastnosti tudi nekatere slabe. Kljub temu, da odpravljajo generalno tveganje, pa prinašajo tudi nekatera nova tveganja. Slaba lastnost je tudi, da se z vpeljavo teh instrumentov tudi osnovni posel komplicira, kar pomeni dodatne stroške. Diplomska naloga bo v začetnem delu predstavila mednarodne plačilne instrumente. Poudarek pa bo predvsem na dokumentarnem akreditivu, ki zavzema med ostalimi plačilnimi instrumenti najvidnejšo vlogo.

2.2 Splošno o financiranju mednarodne trgovine in plačilnih instrumentih Pomen besede financiranje izhaja in latinske besede »finis«. Pomeni konec, zaključek, rok plačila. Označuje vsa tekoča in vsakodnevna plačila in izplačila, odobravanje, koriščenje in vračanje kreditnih sredstev ter plačevanje premij in izplačevanje odškodnin pri zavarovanjih. Financiranje je lahko nepovratno (dotacije, subvencije, itd.) ali povratno ter lokalno, regionalno, nacionalno ali mednarodno2. Ponavadi je med državami oziroma geografskimi območji prisotna velika geografska oddaljenost kar je vzrok, da traja financiranje mednarodnih poslov mnogo dlje, kot je to

1 Banka slovenije 2004. 2 Ekonomski leksikon 1995, 235.

8

običaj pri notranjih trgovinskih poslih. Ravno zaradi velikih geografskih razdalj zahteva vsaka prodaja finančno podporo. Poleg tega se v mednarodnih poslih zaradi daljšega časovnega intervala samo tveganje bistveno poveča, prav tako pa narašča njegova nepredvidljivost. Financiranje se nanaša na čas med podpisom pogodbe in končnim plačilom. Tako kot v notranji trgovini tudi pri mednarodnem poslovanju ločimo financiranje z lastnimi sredstvi in financiranje s tujimi sredstvi. Časovni razpon med dostavo in plačilom se v notranji trgovini zaradi kratkih časovnih intervalov upošteva kot normalen strošek poslovanja, ki se ga financira z uporabo lastnega kapitala podjetja. V mednarodni trgovini se zaradi dolgih časovnih rokov težavnost financiranja izvoznih aktivnosti z lastnimi sredstvi poveča. Sredstva se sicer lahko pridobijo z izdajo novih delnic ali obveznic, vendar vse to vpliva na bodoče upravljanje in poslovanje podjetja. Ravno zaradi tega imajo pomembno vlogo banke in druge finančne institucije, ki se vključujejo v financiranje poslov. Kdo bo financiral posamezne uvozne in izvozne posle je sicer odvisno od vsakokratnega dogovora med prodajalcem in kupcem. Kadar pravimo, da posel financira kupec, mislimo na financiranje iz njegovih lastnih sredstev ali na podlagi bančnega kredita. Podobno velja za prodajalca. V praksi pa ne obstajajo samo primeri, ko izključno kupec ali prodajalec financirata posel, temveč tudi posli, ki jih financirata obe stranki. Dejavniki, ki naj bi vplivali na izbor osebe financiranja so: sezonski značaj proizvodnje in porabe, tržne značilnosti, državni interesi, tradicija in običaji, sama razpoložljivost kreditov in višina obrestnih mer, devizni tečaji, konkurenca, itd. Kateri instrument bo uporabljen v posamezni transakciji je odvisno od številnih mikro- in makroekonomskih dejavnikov. Pogosto je pri izbiri instrumenta odločilen moment likvidnosti kupca in prodajalca, kar pa zadeva tudi kreditno sposobnost obeh udeležencev. Poleg tega so pomembni dejavniki še poslovno zaupanje med strankami, finančna in pogajalska moč, stopnja sodelovanja, višina stroškov financiranja, državne regulacije, stopnja intervencije države, itd. Instrumenti financiranja (finančni instrumenti, instrumenti mednarodnih plačil) so instrumenti, s katerimi se opravlja plačilni promet. Ločimo instrumente gotovinskih, polgotovinskih in negotovinskih plačil, ter posebne oblike3. Financiranje lahko prevzame uvoznik, izvoznik, banka ali tretja oseba. Vloga bank je pri financiranju mednarodne trgovine zelo različna. Lahko je samo vmesni člen med prenosom plačila z računa uvoznika na račun izvoznika, lahko pa popolnoma prevzamejo financiranje. Vendar je v praksi le malo primerov, kjer bi bila banka samo posrednik in ne bi sodelovala v financiranju, saj mora biti danes, glede na naravo dela, izvoznikom in uvoznikom omogočeno, da se lahko pred tveganji zavarujejo in da lahko financiranje blaga v tranzitu prenesejo na koga drugega. Banka za svoje usluge seveda zaračunava maržo ali premijo za tveganje ter nadomestila za upravljanje in stroške. Marža in nadomestila so dodana tržni obrestni meri, ki je odvisna od zneska, roka in valute v kateri je denominirana obveznost. S tem, ko banka ponudi možnost uporabe ene ali kombinacije različnih instrumentov, imajo podjetja dostop do oblik financiranja, ki jim zagotavljajo doseganje njihovih ciljev.

3 Ekonomski leksikon 1995, 326.

9

Cilji, ki jih želi doseči kupec so:

• Izpolnitev pogodbe (Dobava blaga v zahtevani kvaliteti in kvantiteti, na določenem kraju v določenem roku.)

• Blagovni kredit (Zadrževati plačilo čim daljše obdobje z namenom obračanja denarja.).

Cilji, ki jih želi doseči prodajalec so:

• Izpolnitev pogodbe (Zagotovilo o prejemu plačila v dogovorjenem roku, znesku in valuti.)

• Promptno plačilo. Vsaka kupoprodajna pogodba, ki se nanaša na prodajo blaga v tujino, vsebuje štiri bistvene elemente: predmet plačila, kraj, čas in način plačila4. Glede na čas se lahko pogodbeni stranki dogovorita5:

• Da bo kupec plačal vnaprej, pred dobavo blaga (prenumerandni nakup, predplačilo oziroma predujem).

• Da bo kupec plačal ob dobavi blaga. • Da bo kupec plačal po dobavi blaga (postnumerandni nakup, poplačilo).

V prvem primeru prevzame celotno tveganje financiranja kupec, saj plača blago preden mu je to dostavljeno. Uvoznik tvega nedostavo blaga. Ravno obratno velja v tretjem primeru, kjer prevzame celotno tveganje izvoznik. V tem primeru izvoznik nima zagotovila, da mu bo uvoznik plačal.

2.2.1 Predplačilo Pri predplačilu uvoznik prodajalcu poravna vse obveznosti, ki sledijo iz pogodbe, še preden mu je blago dostavljeno. Skrajen primer je, da se poravnajo vse obveznosti, še preden dejanska proizvodnja pogodbenega izdelka steče. Blagovno protivrednost poravna v celoti, delno ali pa dogovorjeni znesek deponira pri banki. Predplačilo odseva nadrejen položaj prodajalca. Gre za nezaupanje v poslovno in finančno sposobnost uvoznika oziroma na sistem v katerem je kupčevo podjetje locirano. Poudariti je treba, da omogoča izvozniku najbolj netvegano poslovanje, za uvoznika pa je predplačilo najmanj zaželjena oblika financiranje, ker s tem prevzema vso tveganje, ki se nanaša na kvaliteto, kvantiteto, kraj in rok dobave blaga ali storitev.

4 Schmitthoff's Export Trade 2000, 145. 5 Ilešič 1985, 14.

10

Zato se predplačilo prakticira v primerih6:

• Kadar nakazujemo manjše zneske. • Kadar prodajamo neznanemu in geografsko oddaljenemu kupcu. • Kadar kupujemo investicijske dobrine izdelane po točno določenih specifikacijah

(navadno zahteva delni avans). • Kadar se nabavljajo posebne vrste blaga, ki se na drugih tržiščih ne prodajajo. • Kadar prodajalec ne zaupa kupcu. • Kadar so gospodarske in politične razmere v državi kupca negotove.

2.2.2 Plačilo na odprt račun Gre za nedokumentarno plačilo saj izročitev dokumentov ni povezana s takojšnim plačilom njihove protivrednosti7. Plačilo na odprt račun (Open Book Account) je klasična oblika kratkoročnega financiranja poslov, pri čemer izvoznik prevzame celotno tveganje financiranja do trenutka, ko je blago plačano. To obliko financiranja uporabljajo predvsem materinska podjetja v povezavi s hčerinskimi podjetji, kjer ne gre za dobiček posameznega podjetja temveč za dobrobit celotne strukture. Ta oblika financiranja uporabljamo tudi, kadar pošiljamo blago na konsignacijo (zdravila). Oblika kot taka je izredno ugodna za kupca oziroma uvoznika, saj lahko pred plačilom preveri kvaliteto in količino dostavljenega blaga in tako v primeru reklamacij ne nosi nikakršnih stroškov. Hkrati lahko kupec s blagom prosto razpolaga in ga tudi trži. Po drugi strani je ta oblika plačila skrajno neugodna za samega izvoznika, saj s predajo dokumentov in blaga tvega možnost neplačila. Ravno zaradi tega se ta oblika uporablja samo v primerih:

1. Ko prodajalec kupcu zaupa. 2. Ko je njuno sodelovanje trdno in dolgotrajno. 3. Ko ima kupec visoko kreditno sposobnost. 4. Ko v kupčevi državi ni visokega deželnega tveganja.

Posebno pomembno je, da prodajalec preveri kupčevo kreditno sposobnost in ostale kazalce tveganja preden podpiše pogodbo. Vendar pa se tu pojavijo določene težave. Veliko težje je preverjati kreditno sposobnost tujemu kot domačemu kupcu, saj obstaja omejena baza podatkov.

6 Pičulin 2002, 4. 7 Zbašnik 2001, 186.

11

2.2.3 Menica Menica je zakonita vrednostna listina, ki vsebuje enostransko obljubo izdajatelja, da bo po določbah meničnega zakona plačal denarni znesek, ki ga je dolžan plačati upniku oziroma remitentu8. Funkcija menice je torej trojna:

1. Kreditno sredstvo. 2. Sredstvo jamčenja. 3. Plačilno sredstvo.

Vendar pa se v praksi menica uporablja predvsem kot kreditno sredstvo, kar pomeni, da se z njo zagotovi odlog plačila. Gospodarski pomen menice je v tem, da kot kreditno sredstvo omogoča imetniku izkoristiti svoj kredit, upniku pa zagotavlja, da bo menično vsoto ob zapadlosti hitreje izterjal. Po ženevskem meničnem konvencijskem pravu ločimo naslednje vrste menic9:

1. Trasirano menico (Bill of Excange). 2. Trasirano lastno menico. 3. Trasirano menico po lastni odredbi (Bill of Excange to the order of our own). 4. Lastno menico (Promissory Note).

Pri trasirani menici izdajatelj menice (trasant) pozove meničnega dolžnika (trasata), da ob dospelosti plača menični znesek meničnemu upniku (remitentu). Pri trasirani lastni menici se izdajatelj menice (trasant) istočasno pojavlja kot glavni menični dolžnik (trasat). Pri trasirani menici po lastni odredbi pa se izdajatelj menice istoveti z glavnim meničnim upnikom (remitentom). Pri lastni menici trasat ni posebej označen in trasant istočasno nastopa tudi v vlogi glavnega meničnega dolžnika. V praksi se v primeru izvoznih poslov uporabljajo menice po lastni odredbi. Tako, da se izvoznik pojavlja kot trasant in hkrati kot remitent. Pri uvoznih poslih pa se uporabljajo predvsem lastne menice in lastne trasirane menice. Uvoznik, se odloča za ta način plačila predvsem zaradi odloga plačila, ki ga s tem doseže. Izvoznik za dobo kreditiranja plačuje obresti, ki se upoštevajo kot popust oziroma diskont pri nakupu menice s strani kupca (banke). Diskont je odvisen predvsem od tržne obrestne mere, meničnega zneska, roka dospelosti in od ekonomskega statusa izdajatelja. Poleg samih obresti banka za svoje storitve zaračunava še premije in marže, ki so odvisne predvsem od velikosti samega posla. Pri trasirani menici banka prevzame financiranje, ni pa zavezana za prevzem tveganja. Tako mora v primeru neplačila dolg poravnati izvoznik, razen če se banka odpove pravici ugovora, oziroma odkupi menico brez regresa. Tako prevzame še tveganje neplačila kupca, kar se odraža v višjih premijah za tveganje.

8 Inhanec, Ivanjko 2001, 18. 9 Falatov 1997, 43.

12

2.2.4 Krediti Krediti so klasična oblika financiranja, ki se lahko uporablja tudi v mednarodni trgovini. Poznamo kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne kredite. Oblike kratkoročnega kreditiranja je lahko predujem, kjer gre za predhodno delno izpolnitev obveznosti. Banka v zameno za obresti ponudi izvozniku predujem, ki je kratkoročne narave (največ 180) dni in ima kritje v pričakovanih prihodkih iz tujine. Naslednja oblika kratkoročnega financiranja je bančni limit. Prav tako gre za kratkoročen kreditni instrument, kjer banka dovoli svojemu komitentu, da preide stanje na računu podjetja v negativno smer. Prav tako je določen limit do katerega je moč črpati ta sredstva. Obresti se pripisujejo dnevno in se prištevajo glavnici ter tečejo glede na količino izposojenega denarja. Med klasične oblike srednje in dolgoročnega financiranja izvoza spadajo naslednji krediti: Kredit dobavitelju (Supplier Credit) je oblika kreditiranja, kjer dobavitelj (proizvajalec) zaprosi za obročno odplačevanje pogodbenega zneska s strani kupca. Kupoprodajna pogodba in finančni dogovor sta zajeta v eni sami pogodbi. S podpisom pogodbe uvoznikova banka na zahtevo uvoznika (kupca) izda garancijo ali aval (menično poroštvo). S tem ima izvoznik tri možnosti10:

1. Terjatve se držijo evidentirane v knjigah do dospelosti. 2. Po odpremi blaga proda ali diskontira dolžniške instrumente. 3. Prosi banko za odobritev kredita na osnovi izdane terjatve, za katero jamči

uvoznikova banka. Prodajalec se bo odločil za prvo možnost v primeru, ko ne bo zainteresiran samo za prodajo blaga, ampak bi hkrati rad tudi investiral. V praksi se to vrstni kredit uporablja za prodajo opreme v nekaj ločenih pošiljkah z relativno majhno vrednostjo. Neposredni stik med prodajalcem in kupcem ter uporaba enostavnih finančnih instrumentov omogočajo hitro izpolnitev pogodbe (Priloga 1). Naslednja oblika kreditiranja je kredit kupcu (Buyer kredit). V tem primeru gre za dogovor med posojilodajalcem in kupcem oziroma posojilodajalcem, ki je lociran v državi uvoznika. Kupec je s povezan s posojilodajalcem. Gre za dva ločena posla. Prvi je vezan na kupca in prodajalca. Gre za kupoprodajno pogodbo, katere nadgradnja je finančna pogodba, ki je ločena od osnovnega posla. Prva pogodba je vezana samo na količino, dostavo, kvaliteto blaga, oziroma storitve. Druga pa zajema posojilno institucijo in kupca oziroma kupčevo banko. Kadar je sklenjena samo s kupcem, mora banka predložiti garancijo. Financiranje poteka tako, da izvoznik preda dokumente svoji banki in ta ga nato izplača. Nadalje pa omogoči, na podlagi finančne pogodbe, kreditiranje kupcu. Največkrat je ta oblika kreditiranja uporabljena, kadar je boniteta kupca dobro znana. Ker gre navadno za velike transakcije, se tvori sindikat, združenje večih bank, ki so sposobna prevzeti tveganja in omogočiti kreditiranje.

10 Gmuer 1986, 103.

13

Zadnji instrument, ki ga predstavljamo v okviru srednjeročnega in dolgoročnega financiranja so kreditne linije. Gre za skupek večih pogodb, kar jih ločuje od navadnih kreditov. Pojavile so se predvsem v državah, kjer so s tem instrumentom omogočile normalno potekanje izvoza. V osnovi gre za dve banki, ki sta locirani vsaka v svoji državi. Banka države uvoznika drži linijo uvoznikov, katerim so ponujena ločena posojila iz skladov, ki so na voljo. Izvoznik dobi plačilo po odpremi blaga. Banki pa se poravnata med seboj.

2.2.5 Forfaiting Gre za obliko srednjeročnega financiranja. Specializirne finančne institucije predčasno odkupijo terjatve ob dogovorjenem diskontu, brez regresne pravice v primeru, ko dolžnik ne bi poravnal obveznosti, ki jih ima zdaj do forfaiting institucije oziroma do investitorja, ki je terjatev odkupil. Terjatve se nanašajo na prodajo oziroma na dobavo blaga, običajno investicijske opreme11. Pri forfaitingu izvoznik proda terjatve, ker s tem doseže ugoden vpliv na likvidnost svojega podjetja in se izogne tveganju, da plačilo ne bi bilo izvršeno. Forfaiter pa nase prevzame vsa politična in gospodarska tveganja. V poslu sodeluje štiri oziroma pet gospodarskih subjektov. Kupec in prodajalec, kupčeva oziroma uvoznikova ali garancijska banka ter forfaiting podjetje in investitor, ki bo hotel to terjatev odkupiti12. Forfaiting podjetje in investitor sta lahko isti osebi. Navadno se ponujajo v odkup naslednje oblike terjatev:

• Menične terjatve različnih zapadlosti, ki so avalirane s strani uvoznikove banke ali pa je dana garancija prav tako s strani uvoznikove banke.

• Terjatve iz naslova akreditivne obveze banke. • Knjižne terjatve

V praksi se posredujejo oziroma kupujejo terjatve, ki so zavarovane z različnimi finančnimi instrumenti. Terjatve morajo biti nesporne ter se glasiti na stalne in konvertibilne valute. Posel se začne že pred podpisom kupoprodajne pogodbe. Izvoznik mora poskrbeti za financiranje projekta, zato se s forfaiterjem dogovorita o načinu financiranja in o ceni financiranja. Ko to storita se podpiše kupoprodajna pogodba med prodajalcem in kupcem. Nato mora izvoznik odpremiti in dostaviti blago. Kot plačilo izda menice, ki jih pošlje njegovi banki. Ta jih avalira in postane glavni menični upnik. Avalirano menico pošlje izvozniku. Ta jo indosira in prenese k forfaiting podjetju. Forfaiter mora sedaj izvršiti plačilo z diskontom do izvoznika. Ob dnevu zapadlosti jih predloži uvoznikovi banki in uvoznik mora izplačati menico. Iz tega denarja, ki potuje preko uvoznikove banke se financira forfaiter.

11 Falatov 1999, 79. 12 Zbašnik 2001, 202

14

2.2.6 Dokumentarni inkaso Izraz inkaso prihaja iz latinske besede incassare kar pomeni prejeti denar13. Pri inkasu gre za unovčenje zapadle menice ali računa, večkrat pa ta beseda pomeni tudi pobiranje gotovine. Navdano se ta instrument uporablja med strankama, ki se med seboj dobro poznata. Se pravi, da prodajalec pozna plačilne navade oziroma plačilno disciplino kupca, ta pozna kakovost proizvodnje in dobave blaga ali storitev prodajalca. Prodajalec v inkasnem poslu odpremi blago ter izda menico, ki jo trasira oziroma prenese na kupca. Znesek se glasi na vrednost blaga, dokumenti pa se lahko pošljejo banki v izvoznikovi državi. V spremnem pismu uvoznik jasno naroči kako mora unovčiti dokumente pri korespondečni banki, ki je v državi uvoznika14. Inkasni posel razumemo kot finančni posel s finančnimi in komercialnimi dokumenti z nasljednjim namenom:

• Da se pridobi akcept oziroma plačilo. • Da se izroči dokumente proti plačilu (D/P) oziroma dokumente proti akceptu (D/A). • Da se izroči dokumente proti izpolnitvi pogojev, navedenih v pogodbi.

Tudi v inkasnem poslu nastopa več udeležencev. Tretji člen EPI 522 (Enotna pravila za inkaso – MTZ Publ. Št. 522) določa, da se v inkasen posel udeležuje pet udeležencev:

• Naročnik inkasa (Principal) – dobavitelj, remitent. • Remitentska banka (Remitting Bank) – glavna banka, pooblaščena za inkaso. • Inkasna banka (Collecting Bank) – banka v državi kupca oziroma vsaka banka, ki je

vključena v inkasni posel in ni glavna banka. • Predložitvena banka (Presenting Bank) – inkasna banka, ki je zadolžena, da dolžniku

izroči dokumente. • Trasat (Drawee), kupec, dolžnik.

Sam posel se začne s podpisom kupoprodajne pogodbe v kateri je inkasna klavzula. Potem mora dobavitelj, izvoznik odpremiti blago. Dokumenti, ki jih dobi pri odpremi so jamstvo, da je odpremljeno blago še vedno njegovo. Nato izda menico in jo trasira na kupca oziroma uvoznika. Izdano menico, navodila za inkaso, transportne dokumente in spremno pismo preda inkasni banki. V navodilih je lahko tudi določena remitentska banka, vendar v praksi navadno banke same poiščejo banko, ki jo izberejo za remitentsko. Vsi dokumenti sedaj potujejo k remitentski banki. V primeru, ko sta inkasna banka in predložitvena banka isti pravni subjekt, mora ta banka pozvati kupca k plačilu oziroma k akceptu menice. Lastništvo preide na stran kupca, ko ta izvrši plačilo ali pa se odloči, da bo akceptiral menico.

13 Vzajemci 2001. 14 Busto 1999, 20.

15

2.2.7 Bančna garancija Bančna garancija (Bank Guarantee) je najvišja oblika jamstva. Gre za abstraktno zavezo banke, da bo obveznost na določen dan izpolnila, ne glede na to, ali je bil posel, na osnovi katerega je do garancije prišlo, izpeljan ali ne15. Gre za pismeni praven posel v katerem se banka zaveže, da bo izvršila plačilo prejemniku garancije (upravičencu), v primeru, ko tretja oseba teh obveznosti ne bi izpolnila in pod pogojem, da so izpolnjeni vsi dogovori, ki so sklenjeni v pogodbi16. Torej gre za verjetno obveznost banke. Garancije se med seboj razlikujejo glede na to, kako banke oziroma izdajatelji prevzemajo plačilne obveznost17:

1. Poroštvo. 2. Bančna garancija plačljiva na prvi poziv. 3. Stand – by akreditiv. 4. Menični akcept ali menični aval.

Poroštvo pomeni enostransko zavezo banke, da bo izpolnila obveznosti, če jih tretja oseba ne bo. Porok ima v tem primeru pravico možnosti ugovora iz osnovnega posla. Zaradi te lastnosti se ta instrument redko uporablja v mednarodni menjavi. Garancija na prvi poziv je obveznost banke, da bo ob zahtevi upravičenca po garanciji za plačilo, plačala na prvi poziv garancijski znesek brez vsakih ugovorov in preverjanja izpolnjevanja določil iz osnovnega posla med pogodbenima strankama (naročnikom in upravičencem po garanciji). Stand – by akreditiv se je izoblikoval v Ameriki, kjer mnoge finančne institucije niso imele dovoljenja za izdajo garancij na prvi poziv. Nanaša se na dostavo blaga ali blagovnih dokumentov. Gre za nadomestek garancije, ki omogoča akreditivnemu upravičencu, da terja akreditivno banko za akreditiven znesek, če predloži dokumente, da glavni dolžnik ni izpolnil svojih obveznosti18. Pri meničnem akceptu oziroma avalu pa kupec v zameno za plačilo izda menico, ki jo kasneje akceptira oziroma avalira banka ter s tem postane glavni menični dolžnik, če kupec ne poravna obveznosti. S pravnega vidika ločimo garancije na akcesorne in abstraktne. Pri prvih ima banka kot garant pravico ugovora proti koristniku garancije. V primeru, da je zahtevek za izvršitev garancije upravičen, je banka dolžna izplačati dogovorjeno vsoto. Med te garancije štejemo poroštva. Pri abstraktnih garancijah, banka nima pravice ugovora ne glede na to v kakšnem odnosu sta nalogodajalec in koristnik garancije. Sem spadajo predvsem garancije na prvi poziv. Navadno banke dajejo garancije komitentom, katerim zaupajo in so z njimi že sodelovali. Pri tem se navadno zavarujejo s zastavno pravico do blaga, vezanimi denarnimi depoziti, hipotekami. Le redko banke izdajajo odprto oziroma »bianco« menico. Banka, ki garantira zunanjetrgovinski posel, je lahko v državi izvoznika, uvoznika ali v kakšni tretji državi. Garancije se lahko izdajajo po nalogu prodajalca ali po nalogu kupca. Vrste garancij po nalogu prodajalca: 15 Vzajemci 2001. 16 Puharič 1994, 302. 17 Falatov 1994, 5-8. 18 Zbašnik 2001, 223

16

• Ponudbena garancija (Bid Bond, Tender Guarantee) – garancija ki se izda, kadar mora

izvajalec dokazati resnost dane ponudbe. Garancija se glasi na 2-5% vrednosti posla. • Garancija za vračilo predplačila (Advance Payment Guarantee) – garancija, ki se izda,

kadar je v osnovni pogodbi dogovorjeno plačilo avansa. Izvajalec mora predložiti garancijo, s katero se kupec izogne izgubi predplačila, v primeru, če izvajalec ne bi izpolnil obveznosti iz pogodbe. Garancija znaša od 5-30% pogodbene vrednosti.

• Garancija za dobro izvršitev posla (Performance Bond) –garancija, s katero se garant zaveže, da bo izplačal garancijo, ki se giblje med 5 – 20% pogodbene vrednosti, v primeru da izvajalec ne bi opravil svojega dela v dogovorjenem roku in dogovorjene kvalitete.

• Garancija za odpravo napak (Warranty Guarantee) - garancije krije kupcu tveganje za nedelovanje dobavljenih dobrin. Kadar prodajalec ne odpravi napak ali primerno ne zniža cene dobavljenih dobrin, kljub pravočasni reklamaciji kupca, je le – ta upravičen do izplačila garancije, ki se giblje med 5 in 20% pogodbene vrednosti.

Kadar govorimo o garancijah izdanih po naročilu kupca, mislimo na plačilno garancijo (Payment Guarantee), v kateri se garant zaveže, da bo izplačal vrednost garancije, če dolžnik teh obveznosti ne bo izpolnil. Garancija je brezpogojna, plačljiva na prvi poziv in izraža lastno obveznost banke.

2.2.8 Faktoring Faktoring je oblika financiranja, katerega nastanek sega v asirsko dobo. Opredelitev za to obliko posla je mnogo. Ena od njih pravi, da pri poslu faktoringa faktor, to je kupec terjatve, odkupi terjatev od prodajalca blaga, prevzame tveganje plačila in nalogo izterjati dolg. Plačilo si faktor zadrži v obliki diskonta pri izplačilu nakupne cene. Korenine modernega faktoringa v Evropi pa segajo v šestdeseta leta. V Sloveniji je faktoring zelo slabo razvit, saj je Slovenija izmed vseh 27 evropskih držav po prometu faktoringa v okviru Factors Chain International na 25 mestu, pred Islandijo in Madžarsko19. Iz tega sledi, da je faktoring v Sloveniji dokaj nepoznana in nerazvita storitev in da Slovenija pri pomembni gospodarski veji izgublja potencialen prihodek. Pri faktoringu gre za odkup oziroma za refinanciranje terjatev. Faktor, ki je lahko banka ali specializirana finančna institucija, odkupi terjatve od komitenta. Tako postane dolžnik zavezan za plačilo faktorju. Navadno gre za odkupe kratkoročnih terjatev, ki imajo rok zapadlosti med 30 in 120 dnevi. Pri tem more faktor ob izkazu dokumentov plačati komitentu 80 do 90% nominalne vrednosti terjatev. 20% zadrži kot varščino do plačila dolga s strani dolžnika. Na koncu še izplača preostalih 20 %, ki so zmanjšani za provizijo in obresti financiranja. V osnovi delimo faktoring na dva dela. Na domači in mednarodni faktoring. Ker govorimo o mednarodnih instrumentih se bomo osredotočili na mednarodni faktoring, ki je v zadnjem desetletju v razvitem svetu dosegel velik razcvet. Od leta 1996 do 2001 je volumen mednarodnega faktoringa dosegel 300 milijonov Evrov.20 Princip domačega in mednarodnega faktoringa je sicer enak, vendar pa je osnovni posel ali kupoprodajna pogodba

19 FCI - Factors Chain International 2002. 20 Kapital 2004.

17

sklenjena med strankama, ki imata sedeže v različnih državah. V posel se kasneje še vključita dva faktorja. Eden v uvoznikovi in drug v izvoznikovi državi. Osnova takšnemu faktoringu je prodaja na odprt račun. Kupec ima tukaj prednost, saj bo račun poravnal šele po dobavi blaga, kar pomeni da bo prodajalec prejel likvidna sredstva po preteku določenega časa. Faktoring mu omogoča, da pride do likvidnih sredstev v roku meseca dni. Ločimo dve vrsti mednarodnega faktoringa. Izvozni faktoring pri katerem gre za nakup tujih terjatev na osnovi izvoza. In uvozni faktoring, do katerega pride kadar uvoznik nima razpoložljivih virov s katerimi bi nakup plačal oziroma ne dobi garancije. Tako jim faktorji odobrijo odprtje akreditiva v korist tujega proizvajalca ali pa izdajo garancijo na zahtevo po odprtju akreditiva. Odnos med uvoznim in izvoznim faktorjem navadno temelji na udeležbi kapitala in na korespondenčni ali kooperacijski osnovi sodelovanja. Naloge izvoznega faktorja, ki sledijo iz pogodbe, ki jo je sklenil z izvoznikom so obdržati stik, financirati posel in voditi knjigovodstvo, medtem ko mora uvozni faktor skrbeti za stike s uvoznikom, unovčiti terjatev, s čimer prevzema tveganje neplačila, ter voditi knjigovodstvo. Kot primer navajamo izvozni faktoring, ki se začne s podpisom kupoprodajne pogodbe med kupcem in prodajalcem. Nakar sledi izdaja računa za poslano blago. Terjatev kasneje odstopi izvoznemu faktorju s predajo odstopne izjave in kopije računa ter z ostalimi potrebnimi dokumenti. Terjatev se nato prenese na uvoznega faktorja. Medtem je izvozni faktor dolžan izvozniku plačati v naprej dogovorjen odstotek vrednosti dobave. Ob zapadlosti računa mora uvoznik plačati dolg na račun njegovega faktorja. Ta pa prenakaže sredstva na račun izvoznega faktorja. Ta je dolžan sedaj nakazati še preostanek dolga ki ga ima do izvoznika.

2.3 Akreditiv Beseda izhaja iz francoščine in v bančnem jeziku pomeni pismo, s katerim banka naroča drugi ustanovi ali osebi, naj ob izpolnitvi določenih pogojev izplača neko vsoto v korist določene tretje osebe. Zaradi razvejanosti mednarodnega trgovanja, si ni mogoče zamisliti poslovanja brez sodobnih plačilnih instrumentov. Tako je poslovna praksa razvila mednarodni plačilni instrument akreditivnega plačevanja. Sicer ima predhodnik akreditiva svoje korenine že v pravu, ki so ga uporabljali v starogrškem trgovanju. Moderna različica akreditiva pa se že pojavlja v 19. stoletju21. Akreditivno poslovanje kot pa ga poznamo danes pa se je razvilo po prvi svetovni vojni. Akreditiv je pomemben saj hkrati ščiti interese kupca in prodajalca22. V mednarodni praksi je akreditiv poimenovan Letter of Credit ali kratko L/C. Gre za produkt mednarodne poslovne in bančne prakse, omogoča pa varen način plačila za dobavljeno blago23. Za pogodbe, ki omogočajo cirkulacijo blaga in storitev je značilno, da ena stranka dolguje blago ali storitve druga pa denar za opravljeno dostavo blaga ali izvedene storitve. Pravna problematika plačil je tako nadvse pomembna, še zlasti pa to velja za mednarodna plačila, ko se pojavljajo še dodatni problemi glede različnih valut in njihovega prehajanja čez državne

21 Krauss 1990, 15. 22 Ilešič 1985, 33. 23 Falatov 1998, 1.

18

meje. Pravna vprašanja v zvezi z izpolnitvijo plačilne obveznosti lahko razdelimo v štiri skupine24:

1. Predmet plačila (valuta, višina zneska). 2. Kraj plačila. 3. Čas plačila. 4. Način plačila.

Dokumentarni akreditiv pomeni vsak zapisan dogovor pri katerem se akreditivna banka na zahtevo ali po navodilih nalogodajalca zaveže, da bo za predložene dokumente, ki so v skladu s pogoji in roki akreditiva25:

1. Plačala določen znesek upravičencu. 2. Akceptirala ali plačala menico, ki jo je trasiral upravičenec. 3. Pooblastila drugo banko, da izvrši plačilo ali da akceptira in plača menico. 4. Pooblastila drugo banko da negocira predložene menice.

V akreditivnem poslu nastopajo najmanj trije udeleženci:

1. Nalogodajalec, uvoznik (Applicant for the credit). 2. Akreditivna banka (Issuing bank). 3. Upravičenec, izvoznik (Beneficiary).

Akreditivna banka je navadno locirana v državi uvoznika in je banka, pri kateri je akreditiv odprt. V poslu je predvsem zadolžena, da presodi, če so akreditivni pogoji izpolnjeni ter da ugotovi ali so določila akreditiva v skladu s poslovno prakso in z zakonodajo v državi, v kateri je locirana. Pri poslovanju pa si pomaga še z vsaj eno banko, korespondenčno banko, ki je navadno v državi upravičenca. V posel pa se lahko vključujejo tudi druge banke, neglede na lokacijo. Korespondenčna banka ima lahko več funkcij:

• Kot obvestilna, oziroma avizirna banka (Advising Bank). • Kot potrdilna banka (Confirming bank). • Kot imenovana, izplačilna banka (Nominated Bank). • Kot reimbursna banka (Reimbursing Bank). • Kot transferna banka, ki akreditiv prenaša na drugega upravičenca (Transferring

Bank). V akreditivnem poslu se prej omenjeni udeleženci srečujejo v naslednjih pravnih razmerjih:

1. Valutno razmerje. 2. Kritno razmerje. 3. Pravno razmerje med akreditivno banko in katerokoli drugo banko, ki vstopa v

akreditiven posel. 4. Pravno razmerje med posamezno banko in upravičencem

24 Ilešič 1985, 35. 25 Busto 1999, 20.

19

Kadar govorimo o osnovnem poslu mislimo na valutno razmerje. To je razmerje med uvoznikom in izvoznikom ali kupcem ali prodajalcem. Razmerje se sklene, kadar se podpiše kupoprodajna pogodba. V našem primeru vsebuje akreditivno klavzulo. Takšno razmerje zavezuje kupca, da bo svoje obveznosti poravnal z akreditivom, ki ga odpre preko dogovorjene banke, v dogovorjenem roku. O kritnem razmerju govorimo kadar se kupec in banka sporazumeta, da bo posel financiran z akreditivom. Se pravi, da je to razmerje med nalogodajalcem in akreditivno banko. Razmerje se vzpostavi s pogodbo za odprtje akreditiva in določa način, kako bo dolžnik poravnal svoje obveznosti (namenski denarni depozit, kredit) iz naslova akreditivnega posla. Banka s popisom takšne pogodbe postane samostojen gospodarski subjekt napram upravičencu ali sodelujoči banki. V tretjem primeru se vzpostavi razmerje med bankami. Ta razmerja se navadno vzpostavljajo na podlagi preteklega sodelovanja oziroma na presoji akreditivne banke. V redkih primerih nalogodajalec določa avizirno ali konfirmno banko. Pravno razmerje med upravičencem in akreditivno banko pa nastane v trenutku, ko prodajalec ali izvoznik prejme obvestilo, da je bil odprt akreditiv v njegovo korist. Sporočilo mu pošlje akreditivna ali avizirna banka, odvisno od obsega akreditivnega posla. Upravičenec je sedaj zavezan, da bo predložil v naprej določene dokumente. V kolikor tega ne stori, akreditivno razmerje ugasne. Akreditivni posel se začne s podpisom kupoprodajne pogodbe, ki vsebuje akreditivno klavzulo. Ta klavzula določa, da bo dostavljeno blago plačano z akreditivom. Določa tudi na kakšno valuto se bo glasilo plačilo, kje bo izplačano, vrsta akreditiva, rok veljavnosti akreditivni banki. Po podpisu pogodbe mora kupec, uvoznik odpreti akreditiv. Tako predloži izbrani akreditivni banki nalog za odprtje akreditiva. V nalogu je točno določen uporabnik akreditiva, blago, količina blaga, akreditivni znesek in valuta, način transporta, vrsta akreditiva, način obveščanja o otvoritvi akreditiva in pošiljanju blagovnih dokumentov, roke in zahtevane blagovne dokumente26. V kolikor akreditivna banka sprejme pogoje mora o odprtju akreditiva obvestiti korespondenčno banko. Odvisno od pogojev navedenih v akreditivni pogodbi, ta banka dokumente avizira, lahko pa jih tudi konformira. Njena naloga je tudi, da obvesti izvoznika o odprtju akreditiva. Po prejemu obvestila mora izvoznik odposlati blago na dogovorjen način. V zameno za blago dobi transportne dokumente, ki jih mora predložiti banki. Za dokumente prejme plačilo v kolikor je ta banka akreditiv potrdila. Potrdilna banka pa mora predložiti dokumente akreditivni banki. Za predložitev dokumentov je dolžna akreditivna banka izplačati potrdilno banko. Sedaj akreditivna banka predloži dokumente kupcu v zameno za plačilo. Kako se bo to plačilo izvedlo je odvisno od dogovora med kupcem in akreditivno banko. Po prejemu dokumentov lahko kupec dvigne blago. Poslovanje z akreditivom prinaša v plačilni promet s tujino mnoge ugodnosti:

1. Omogoča lažje poslovanje s tujino. 2. Akreditivni posel omogoča jamstvo, da bo akreditivna ali potrdilna banka, le ta

obstaja, izpolnila vse obveznosti v skladu s pogodbo, če bodo akreditivni pogoji izpolnjeni.

3. Akreditiv daje jamstvo za plačilo v zameno za dokumente in ne za blago.

26 Zbašnik 2001, 223.

20

4. Zadovoljuje finančne potrebe tako kupca kakor tudi prodajalca. 5. Akreditivni posel zmanjšuje poslovna, valutna in politična tveganja. 6. Akreditivni posel pomeni tudi za vse udeležene gospodarske subjekte pravno zaščito. 7. Zadovoljena je potreba tistih strank, ki poslujejo na samo ta določen način. 8. Akreditivni posel je lahko tudi osnova za odobritev drugih finančnih inštrumentov. 9. Izvozniku omogoča prejetje plačila pred dostavo blaga ali storitev.

2.4 Vrste akreditivov Mednarodna poslovna in bančna praksa sta med dolgoletnim poslovanjem izoblikovali različne vrste akreditivov. V diplomskem delu bomo prikazali samo tiste, ki so pomembni za poslovanje in takšne ki se v praksi uporabljajo. Prva delitev je na dokumentarne in nedokumentarne akreditive. V praksi se uporabljajo predvsem dokumentarni akreditivi, kar pomeni da mora gospodarski subjekt v zameno za plačilo predložiti dokumente. Naslednja delitev je na preklicne in nepreklicne akreditive. Preklicni niso toliko v uporabi saj lahko akreditvna banka brez predhodnega obvestila akreditiv razveljavi ali spremeni pogoje poslovanja. Tako nima upravičenec nobenega varstva. Člen 6 EPO-500 določa, da mora biti označba, ali je akreditiv preklicen ali nepreklicen, v akreditivu jasno navedena. EPO-500 v členu 6/c uvajajo pravno domnevo, po kateri se akreditiv, ki omenjene označbe ne vsebuje, smatra kot nepreklicen27. Poznamo potrjene in nepotrjene akreditive. Pri potrjenih akreditivih, ki dajejo upravičencu največjo možno jamstvo, se zraven akreditivne banke s konfirmacijo pridruži še ena banka. S tem prevzema ta banka solidarno obvezo pri plačilu akreditiva. Z zahtevo po potrditvi akreditiva se prodajalec izogne predvsem politično – monetarnim tveganjem. Poznamo mehko in trdo konfirmacijo. O trdi govorimo takrat, ko so obveznosti konfirmne banke enake akreditivni banki. Kadar ima konfirmna banka manjše obveznosti kot akreditivna banka govorimo o mehki konfirmaciji. Trda konfirmacija pomeni največjo možno zaščito za prodajalca. Pri nepotrjenih akreditivih jamči za izplačilo samo akreditivna banka. Sodelujoča banka ji pomaga samo pri aviziranju dokumentov28. Akreditive delimo tudi na »Nostro« in »Loro« akreditive. V pravnem pogledu se ti dve vrsti akreditiva ne razlikujeta. Pomembna pa je delitev v poslovnem smislu. Delitev obstaja na podlagi tega, kje se bo izvršilo plačilo. Če se izvrši v tujini govorimo o loro akreditivu. Če pa se izvrši v domači državi pa govorimo o nostro akreditivu. Glede plačila delimo akreditive na plačilne akreditive, akceptne akreditive in negocirane akreditive. Pri navadnem plačilu mora potrdilna banka, če obstaja, v zameno za dokumente dati denarno plačilo. To izvrši, če so vsi navedeni pogoji izpolnjeni. Podobno ravnata akreditivna banka in kupec. Pri plačilu z akceptom priloži izvoznik zraven transportnih dokumentov še menico trasirano na banko, pri kateri je akreditiv na razpolago za akceptiranje. Akceptna banka jo akceptira, če so izplnjeni vsi pogoji. Nato ta banka pošlje vse dokumente akreditivni banki. Navede tudi, da je akceptirala menico. V kolikor so vsi pogoji izpolnjeni,

27 Falatov 1998, 25. 28 Vezjak 1971, 306.

21

more akreditivna banka izplačati akceptno banko na dogovorjen način. Prav tako akreditivna banka uveljavlja svoje pravice do kupca. Pri negociranem plačilo prav tako izvoznik pošlje transportne dokumente z menico, trasirano na kupca, banki, v kateri je akreditiv na razpolago. Tej banki rečemo negocirna banka. Prejete dokumente banka pregleda in prodajalca izplača, če so izpolnjeni vsi pogoji. Negocirna banka potem pošlje dokumente z menico akreditivni banki za kar prejme plačilo. V nasljednjem koraku akreditivna banka pošlje dokumente kupcu in ta jo poplača na dogovorjen način. Akreditiv je lahko enkratni, lahko pa se obnavlja. Pri enkratnem akreditivu se akreditivni znesek izčrpa samo enkrat. Pri obnovljivem oziroma revolving akreditivu pa se ta znesek lahko črpa večkrat. Po vsakem črpanju se znesek povrne na prvotno stanje. To se ponavlja tako dolgo dokler se ne doseže neke vsote, ki je ni mogoče prestopiti. Navadno je v akreditivni pogodbi dan ta znesek ali pa je podano število črpanj. Določena so tudi časovna obdobja črpanja in pa vrednost enega črpanja. Ta akreditiv se uporablja predvsem kadar gre za sukcesivne dobave med trajnimi partnerji ali pa kadar obstaja nevarnost, da akreditiv ne bi bil za naslednjo dobavo pravočasno odprt. Prav tako ima še dobro lastnost, da ne povzroča tako velikih stroškov, kot bi jo vedno vnovično odpiranje akreditiva. Praviloma so akreditivni dokumenti neprenosni. Takrat govorimo o neprenosnem akreditivu. Kadar pa akreditivna pogodba posebej določa, da so dokumenti prenosni pa govorimo o prenosnem akreditivu. V praksi se uporablja predvsem neprenosni akreditiv, saj naročnik navadno hoče, da dobi blago ali storitve od točno določenega izvajalca. Podoben prenosnemu akreditivu je podakreditiv ali »back to back« akreditiv. Vendar pa gre pri podakreditivu za odprtje novega akreditiva. Glavni akreditiv služi kot podlaga za odprtje novega akreditiva, podakreditiva. Tak akreditiv se uporablja predvsem v primerih, ko naročnik ne pristane na prenosnost akreditiva oziroma banka noče odpreti prenosnega akreditiva. Omogoča pa da ostane ime glavnega dobavitelja v tajnosti. Uporablja se tudi, kadar ima glavni zavezanec za dobavo enega ali več podizvajalcev. Kot zadnjo vrsto omenjamo še akreditiv, ki ga je razvila angloameriška bančna praksa. Razvil se je zaradi zakonov, ki ne omogočajo bankam izdajanje garancij plačljivih na prvi poziv. Tako so razvili »Standby« akreditiv. Ta akreditiv je v bistvu garancija. Banka, ki izda tak akreditiv se obvezuje, da bo upravičencu izplačala določen denarni znesek, če bo predložil pisno izjavo, da nasprotna stranka ni izpolnila pogodbenih obveznosti. Kljub ameriškim koreninam pa se ta akreditiv vedno bolj uporablja tudi v Evropi.

22

3 ANALIZA PROJEKTA

3.1 Uvod v analizo projekta Hidroconstruction d.o.o. je mariborsko podjetje, ki je nastalo z odkupom dela bivše Hidromontaže, ki je pokrivala trg Libije. V obravnavanem projektu je Hidroconstruction, d.o.o. izvažalo zračne izmenjevalce, potrebne za delovanje cementarne. Osnovni podatki o podjetju in o Libiji bodo dani v naslednjih poglavjih. Kot bomo videli se bo poslovalo z akreditivom. Vendar pa bomo predhodno še podali pravno osnovo, kar omogoča poslovanje s akreditivom. Glede okvirov poslovanja z akreditivi bomo razložili še EPO 500 in načela akreditivnega poslovanja. Obravnavali bomo tudi tveganja. Najprej teoretične opredelitve tveganj, ki bodo nastopala v projektu, nato pa bomo videli, kako so se tveganja odražala v obravnavanem primeru. Analiza projekta bo zajemala celotni akreditivni posel. V delih, kjer ne bomo imeli dejanskih podatkov, zaradi narave primera, bomo navedli samo teorijo, saj je eden izmed ciljev diplomskega dela tudi seznanitev s celotnim sistemom akreditivnega poslovanja.

3.2 Predstavitev podjetja Podjetje Hidroconstruction je bilo ustanovljeno leta 1996 z odkupom dela bivše Hidromontaže, ki je pokrivala del Libije. Hidromontaža je bila takrat, in je še, v stečajnem postopku. Odkupljeno je bilo tudi ime. Vendar pa je podjetje še v stečajnem postopku in tega imena ni moč uporabljati. Zato podjetje nastopa pod imenom Hidroconstruction. Vrsta organizacije je družba z omejeno odgovornostjo. Glavna dejavnost je gradnja objektov in delov objektov ter splošna gradbena dela. Gre za srednje veliko podjetje, ki zaposluje 43 ljudi. Hidroconstruction, d.o.o. zaseda 0,56 % delež na trgu. Kot smo rekli, podjetje pokriva s svojimi storitvami predvsem trg Libije. Bivša Hidromontaža je bila na Libijskem tržišču prisotna že od leta 1981. Zaradi široko veljavne registracije je lahko sodelovala praktično na vseh področjih. Specializirani pa so bili predvsem na področju gradbeništva, montaže, gradbenega inžineringa in dobav. Povedali smo tudi, da je bila leta 1996 privatizirana in je začela poslovati pod imenom Hidroconstruction, d.o.o.. Novo ustanovljeno podjetje na pogoriščih bivše Hidromontaže je prevzemalo dela predvsem pri dobavi in montaži industrijskih objektov v naftni industriji, cementarnah ter razslojevalnih napravah višjih kapacitet. Podjetje je zelo konkurenčno saj ima dobro zaledje v kadrih. Podjetje ima tudi zelo usposobljen kader na področju izvedbe, ki se navadno poslužuje tuje delovne sile. Pomemben dejavnik, ki dela podjetje konkurenčno je tudi dovršena oprema ter nastanitvene kapacitete v Tripoliju, kar omogoča najem tuje delovne sile. Libijsko tržišče je bilo v času od leta 1996 polno poslovnih priložnosti saj so olajšali pridobivanje delovnih viz, zmanjšali davke in hkrati dovoljevali direktne odkupe ali vlaganja tujih firm v obstoječe proizvodne objekte ali izgradnjo novih.

23

Dobre reference si je podjetje Hidroconstruction pridobilo pri francoski firmi SIDEM pri izvajanju projektov razsoljevalnih naprav za pridobivanje pitne vode. Nasljednja podjetja, kjer je Hidroconstruction še sodeloval so General Electric Company, Sirt Oil Company, Arab Cement Company, itd. Zadnje je še posebej pomembno saj je odprlo akreditiv, ki ga bomo obravnavali.

3.3 Osnovne informacije o Libiji29 Kot smo povedali, je Arab Cement Company libijsko podjetje. Hidroconstruction redno posluje z Libijo, zato je zelo pomembno, da spremlja politična in gospodarska dogajanja v Libiji. Tako bomo mi za lažje razumevanje in obravnavo navedli nekatere informacije o Libiji. Nekatere bodo zgolj informativne, druge pa bodo prišle v poštev pri obravnavanju primera, še zlasti pri opredelitvi tveganj. Libija meri 1.759.540 kvadratnih kilometrov, kar jo uvršča na 16. mesto največjih držav. Po številu prebivalcev je 106. največja država, število prebivalcev pa se giblje okrog 5 milijonov in pol. Gostota naseljenosti je 2,9 prebivalca na kvadratni kilometer.Glavno mesto je Tripolis in ima okrog 600.000 prebivalcev. Sosednje države so Egipt, Sudan, Čad, Niger, Alžirija in Tunizija. Dostop do morja ima prav preko glavnega mesta. Ostala pomembnejša mesta in prav tako pristaniška mesta so: Bengazi, Zuara, Misurata, Derna, Tobruk. Transport projekta, ki ga obravnavamo je potekal preko Tripolisa. Glavni jezik je arabščina, poslovno se uporablja angleščina, po potrebi pa tudi italijanščina. Osnovna pogodba je tako zapisana v arabskem in angleškem jeziku. Pogovori med obema stranema so potekali v angleščini. Je pa Hidroconstruction najel tudi profesionalnega prevajalca, ki je odpravljal nesporazume, nastale zaradi jezika pomagal pa je tudi pri oblikovanju pogodbe. Kot smo rekli, se uporablja tudi italijanščina. Pred 24. decembrom 1951 je spadala Libija pod Italijo. Po odcepitvi pa državo vodi Moamer el Gadafi. Za izraz Libija pogosto uporabljamo Džamahirija. Gre za državno ureditev v kateri vlada ljudstvo. Nacionalna valuta je libijski dinar. Od leta 1986 ima Libija drseči tečaj, s katerim si pomaga pri uravnoteževanju tekoče bilance. Družbeni bruto produkt meri okrog 7,250 ameriških dolarjev na prebivalca. V strukturi družbenega produkta imata osrednjo vlogo nafta in plin. Nafta in plin sta tudi glavna izvozna faktorja. Izvažajo predvsem v Italijo, Nemčijo, Španijo, Francijo. Za naš primer je pomembneje kaj uvažajo. Sicer so glavni proizvodi uvoza: hrana30, stroji, transportna sredstva, polproizvodi in potrošni material. Z območja nekdanje Jugoslavije pa naj bi predvsem uvažali: elektromaterijal, stoje in opremo, tekstilne proizvode, proizvode črne metalurgije itd. Pod postavko stroji in opreme lahko vključimo tudi naš projekt. Libija se vključuje tudi v nekatere organizacije. Predvsem so glavne: Organizacija združenih narodov (OZN), Arabska liga in Organizacija arabskih držav izvoznic nafte. Leta 2001 je Libija zaprosila za članstvo v Mednarodni trgovinski organizaciji, vendar je bila zavrnjena. V letošnjem letu, pa naj bi imela večje možnosti za vključitev. V svoji posesti bi naj imela jedersko tehnologijo in orožje za množično uničevanje. Ker je z Združenimi državami Amerike dosegla sporazum, v katerem se bo takšnega orožja znebila, je s tem rešila največjo prepreko pri vključevanju v WTO.

29 Natek 1999, 374. 30 United States Department of Agriculture 2004.

24

Zaradi globalnega terorizma je Libija kot poslovna destinacija manj privlačna. Terorizem je plod tamkajšnjega revolucionarja, Gadafija, za katerega smo že omenili, da vodi državo. Libija je v tem smislu znana predvsem po terorističnem dejanju iz leta 1986, ko je razstrelila neko nemško diskoteko. Kasneje je izvedla še dve teroristični dejanji z rastrelitvijo ameriškega in francoskega potnega letala. S temi dejanji si je prislužila embargo s strani Združenih držav Amerike in Evropske unije. Ta embargo je bil odpravljen šele letos, leta 2004 v mesecu oktobru. Odprava embarga pa je posledica odplačila odškodnin navedenih terorističnih dejanj in predvsem od sporazuma o prekinitvi izdelovanja orožja za množično uničenje. Po razgovoru z direktorjem podjetja lahko sklepamo, da so sicer Libijci, kot poslovni partnerji pošteni in vestni, kar pa ni razlog, da bi svoje terjave pustili nezavarovane. Najvišjo garancijo v sodelovanju s Libijo zagotavlja dokumentarni akreditiv. Zaradi politike s tem ni gotovo, da bo plačilo izvršeno. Je pa jamstvo, da ima naročnik denar za investicijo pripravljen.

3.4 Zakonska osnova Materijo za akreditivno poslovanje urejajo posamezni predpisi. Predpisi so lahko prisilne ali dispozitivne narave. Sicer pa lahko govorimo o posebni obliki gospodarskega prava in sicer o akreditivnem pravu. Vire akreditivnega prava lahko po Falatovu razdelimo na:

• Prisilne predpise deviznega prava in predpise plačilnega prometa s tujino. • Pogodbena volja strank izražena v finančni klavzuli. • EPO 500. • Mednarodni trgovinski običaji. • Predpisi gospodarskega in civilnega prava. • Sodna in arbitražna praksa.

Kljub pomembnosti akreditivnega posla, kot mednarodnega plačnilnega instrumenta, večino držav le delno ureja akreditivni posel. Akreditiv je v slovenskem pravu povzet po Jugoslovanski zakonodaji iz leta 1978 in sicer se ga dotika v čl. 1072 – 1082 bivšega zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). V enajstih členih je le delna in zelo površna ureditev akreditivnega posla, ki je zelo relativnega pomena, kakor tudi v večini drugih držav. V novem obligacijskem zakoniku (OZ) pa je omenjen tudi v 527. členu. Ta zakonik je začel veljati po 1. januarju 2002, vendar pa ne spreminja členov, ki so bili povezani z akreditivom v ZOR31. Ker gre kljub temu za zelo splošne opredelitve, so slovenske banke leta 1993 skupinsko pristopile k Pariškim akreditivnim pravilom, ki zelo izrecno narekujejo pravila za poslovanje s akreditivi. Na drugi strani imamo Libijo, ki je v svoji zakonodaji sledila italijanski ter akreditiv omenja v čl. 249 – 285 trgovinskega zakonika, kjer omenja tudi drugo dokumentarno poslovanje. Libijske banke Pariških pravil niso sprejele v svoje poslovanje. Akreditivno poslovanje urejajo po lastnih pravilih in jih od projekta do projekta spreminjajo. Osnova so standardizirani obrazci, ki so jih razvili na podlagi poslovanja. Posamezne postavke se od primera do primera spreminjajo. Sicer pa je akreditiven posel zelo pogost v njihovem poslovanju.

31 Uradni list RS 2001.

25

3.5 EPO 500 Ena osrednjih nalog mednarodne trgovinske zbornice (MTZ) je, da skrbi za čim bolj tekoče in olajšano mednarodno trgovanje. Najodličnejša prizadevanja so bila na področju plačevanja, mednarodnega blagovnega in storilnega prometa, s akreditivom. Prva poenotena pravila in običaji (EPO 400) so bili izdani leta 1933. Kasneje so ta pravila doživela več revizij. Leta 1951, 1962, 1974 in 1983. Revizija MTZ iz leta 1993 pa je izšla pod imenom EPO 500. Vsa pravila uresničujejo osnovni princip MTZ, to je samoreguliranje skozi posel. Vsebina EPO 500 je zelo obširna in obravnava akreditivno poslovanje v celoti. Če pa povzamemo kaj vse zajema pa lahko to strnemo v sedem večjih poglavij:

• Splošna določila in definicije (poglavje zajema: v katerih primerih se EPO 500 uporablja; kaj je akreditiv; opredeljuje osnovna načela; nam daje navodila za odprtje akreditiva).

• Oblika in notifikacija akreditivov (poglavje zajema: preklicne in nepreklicne akreditive; obveznosti, ki jih ima z akreditivom avizirna banka, možnosti za preklic akreditiva; odgovornosti, ki jih imata z akreditivom akreditivna in konfirmna banka; vrste akreditivov; kakšna morajo biti navodila za odprtje akreditiva).

• Obveznosti in odgovornosti (poglavje zajema: standarde za pregled akreditivov; nepravilne dokumente in obvestila; okoliščine za neprevzemanje odgovornosti za pristnost dokumentov; okoliščine za neprevzemanje odgovornosti glede prenosa sporočil; pojasnjuje pojem »višje sile«; okoliščine neprevzemanja odgovornosti za dejanja strank, ki so dobila navodila; medbančne reimbursne dogovore).

• Dokumenti (poglavje zajema: nejasnosti pri izstaviteljih dokumentov; nedoločenost izstavitelja ali vsebine dokumentov; datumsko določenost dokumentov in akreditiva; pomembne sestavine pomorskega ali oceanskega ladijskega tovornega lista; sestavine nevnovčljivega pomorskega tovornega lista; sestavine čarterskega ladijskega tovornega lista; sestavine zračnega tovornega lista; sestavine cestnih, železniških, rečnih in jezerskih tovornih dokumentov; določa kurirsko in poštno potrdilo; špediterstvo; ostale dokumente, ki so nujno povezani z akreditivom).

• Razna določila (poglavje zajema: določila dopustnosti pri akreditivnem znesku, količini in ceni enote; delne dobave in plačila; dobave in plačila v obrokih; datumsko zapadlost in kraj predložitve dokumentov; omejitve pri datumu zapadlosti; primere podaljšanja datuma zapadlosti; ure za predložitev dokumentov; določanje posameznih izrazov v sklepanju akreditivnega posla).

• Prenosni akreditiv (poglavje zajema posebnosti s prenosnim akreditivom). • Odstop priliva ( Poglavje zajema vzroke za odstop priliva upravičenca).

Posameznih členov, Enotnih pravil za akreditive, ne bomo obravnavali v tem poglavju, pač pa bomo o njih govorili v naslednjih poglavjih, kjer bo to potrebno in se bo dotikalo določil EPO 500.

26

3.6 Načela akreditivnega poslovanja Poslovanje z akreditivi nam lajša pet vrst načel poslovanja z dokumentarnim akreditivom32:

• Načelo inkorporacije. • Načelo, da stranke poslujejo z dokumenti in ne blagom. • Načelo ločenosti akreditivnega posla od osnovnega. • Načelo ločenosti samostojnih pravnih razmerij. • Načelo pregleda dokumentov in dokumentarne strogosti.

Načelo inkorporacije se nahaja v prvem členu EPO. V samem poslu pa se nahaja v finančni klavzuli, kjer se nasprotni strani dogovorita, da bo finančna transakcija akreditiva potekala po EPO 500. Takšna klavzula se navadno glasi: This Credit is subject to Uniform Customs and Practice for Documentary Credits, Revision 1993, lCC Publication No. 500. V primeru, ko poteka poslovanje preko telekomunikacijskega sistema SWIFT33, se akreditiv presoja po EPO 500, ne glede na vsebovanje inkorporacijske klavzule. Ker pa so EPO 500 dispozitivnega značaja, lahko stranki skleneta tudi drugačen dogovor, vendar pa mora biti v akreditivni pogodbi ta dogovor izrecno naveden. Načelo poslovanja z dokumenti in ne z blagom (Banks deal with documents and not with goods, services or other performances) je osnova za celotni mehanizem akreditivnega poslovanja. . Dokumentarni akreditiv je instrument finansiranja, kjer je plačilo osnovano na dokumentih in ne na dobrinah na katere se nanaša. Uporaba pa pride predvsem do izraza v razmerju med akreditivnim upravičencem in akreditivno, izplačilno oz. potrdilno banko. Gre za abstraktno obvezo banke napram osnovnemu poslu. Banka se ne zanima za potek osnovnega posla. Njena naloga je da preverja ali so vsi dokumenti v skladu s določili. Na podlagi tega se odloča ali bo dokumente honorirala ali ne. 3. člen EPO 500 opredeljuje ločenost akreditivnega posla od osnovnega posla. V odstavku A tega člena pa piše, da so akreditivi po svoji naravi transakcije, ločene od pogodb, na katerih temeljijo, in da se banke na take pogodbe ne ozirajo in jih takšne pogodbe ne vežejo, kljub temu, da se akreditivni posel sklicuje na osnovni posel. Pomeni, da so banke pri sklepanju teh poslov neodvisne na zahtevke in ugovore nalogodajalca do upravičenca ali akreditivne banke. To načelo se nanaša na pravna razmerja med subjekti, ki nastopajo v akreditivnem poslu. Med posameznimi subjekti veljajo različna pravna razmerja. Vendar pa je, denimo razmerje med nalogodajalcem in akreditivno banko popolnoma ločeno od razmerja med akreditivno banko in potrdilno ali avizirno banko. Načelo je pomembno tudi takrat kadar bi se eden izmed subjektov rad skliceval v svojo korist na pravno razmerje v katerem ne nastopa. To načelo to preprečuje. To načelo je hkrati dolžnost bank, ki nastopajo v akreditivnem poslu. Za dober potek posla marajo akreditivna, potrdilna in avizirna banka strogo natančno pregledati vse dokumente, ki so zahtevani. Pri tem morajo paziti tako na vsebino dokumentov, kakor tudi na zunanji izgled. V kolikor ni vseh dokumentov, jih banka ne bo honorirala. Prav tako, če bo prejela nepopolne dokumente. V primeru, da bodo dodani še drugi dokumenti, nepotrebni za izpeljavo posla, jih

32 Falatov 1998, 13. 33 S.W.I.F.T.: Society for Worldwide lnterbank Financial Teleconununication.

27

bo banka vrnila predlagatelju. Skladnost dokumentov banke ugotavljajo po mednarodni bančni praksi, ki se odraža v določilih EPO 500.

3.7 Osnovni posel Arab Cement Co. iz Libije je leta 2001 izdala razpis, v katerem izbira najboljšega ponudnika za kompletno zamenjavo dveh linij zračnih izmenjevalcev, potrebnih za delovanje cementarne. Svojo ponudbo je sestavilo tudi slovensko podjetje Hidroconstruction, d.o.o. iz Maribora. Na 9 sestanku družbenega komiteja podjetja Arab Cement Co. je bila tudi izbrana kot izvajalec. V osnovni pogodbi bomo obravnavali Hidroconstruction, d.o.o. kot drugo stran, Arb Cement Co. pa kot prvo stran. Druga stran je izvedela za razpis preko obrata, ki ga ima v lasti v glavnem mestu Libije, Tripoliju. V svoji ponudbi je zagotovila skladnost s skicami in tehničnimi parametri, ki jih je vseboval razpis, ter doseganje sodobne standardne kakovosti. Rok v katerem morata biti liniji prezračevalnikov nameščeni je 14 mesecev. Hidroconstruction je imel pri tem razpisu prednost, da je bil tudi soizvajalec postavitve te cementarne, takrat pod imenom Hidromontaža. Druga stran si je pri projektu pomagala z drugimi izvajalci. V bistvu je bila vezni člen med tremi tujimi podjetji ter Prvo stranjo. Tuja podjetja sestavljajo Hoganas Bjuf AB iz Švedske, Proltech iz Poljske in Motherwell Bridge Mediterranean Limited iz Malte. S Švedske se je uvažala posebna opeka, odporna na visoke temperature. Proltech je bil glavni konstruktor projekta in je sestavil načrt za zamenjavo in postavitev novih prezračevalnih linij. Iz Malte pa so se uvažali jekleni deli potrebni za delovanje zračnih izmenjevalcev. Delovna sila, ki je projekt tehnično izvrševala, pa je bila libijska.

Slika 1: SHEMA POSLOVNIH SUBJEKTOV IN DEJAVNOSTI V PROJEKTU

Hidroconstruction d.o.o., (Slovenija)

HOGANAS BJUF AB, (Švedska)

PROLTECH, (Poljska)

Motherwell Bridge Mediterranean

Limited, (Malta)

Predelano jeklo Izdelava načrta

konstrukcije Izolacijske opeke

Arabian Cement Company, (Libija)

28

Vrednost projekta je bila ovrednotena na 2.946.350 libijskih dinarjev (LD), kar je bilo leta 2001 po povprečnem tečaju 1.232.658.556 slovenskih tolarjev (SIT). Dogovor v osnovni pogodbi je bil, da bo del plačljiv v ameriških dolarjih, del pa v libijskih dinarjih, kar bo služilo za poravnavo stroškov z delovno silo, ki je bila najeta z Druge strani. Tako je bil osnovni znesek razdeljen na prvi del, vreden 2.002.000 USD in na drugi del, vreden 1,650.000 LD. Del, plačljiv v domači valuti, je bil razdeljen na več denarnih plačil, medtem, ko sta se stranki glede drugega dela dogovorili, da bo poravnan z odprtjem akreditiva.

3.8 Tveganja v poslu Podjetje Hidroconstruction, d.o.o. se dobro zaveda tveganj v zvezi s poslovanjem z libijskimi podjetji. Če si najprej pogledamo plačilno tveganje, ki nastaja v vsakem poslu bomo ugotovili, da se je Druga stran za odpravo tega tveganja uporabila akreditiv, ki je bil konformiran. S tem je to tveganje odpravila. Sicer je imela na razpolago izkušnje s sodelovanjem tega podjetja, vendar je to v tako velikih zneskih premalo. Potreben je močan mednarodni plačilni inštrument, česar se je Hidroconstruction zavedal. S tem, ko je bil plačilni riziko odpravljen je prišlo do novega rizika, kreditinega rizika. Obstajala je možnost, da banka ne bi hotela vrniti dolga do prodajalca. To bi se zgodilo, kadar banka zaradi subjektivnih razlogov ne bi hotela poravnati obveze. V tem primeru govorimo o komercialnem riziku. Če ne bi bila dobro določena pravila akreditiva, bi se to lahko zgodilo. Prvi pomemben korak pri odpravi tega tveganja je bil vključitev ene izmed bank, ki posluje pod EPO 500. S tem so bile zavezane tudi druge banke poslovati pod temi pogoji. Ob uporabi EPO 500 se zmanjša prostor za dodajanje subjektivnih razlogov, s katerimi plačilo ne bi bilo izvršeno. Drug pomemben korak je vrsta odprtega akreditiva in pravila, ki so določena v njem. S tem je Druga stran dosegla, da bo dobila plačilo v kolikor bo upoštevala vse določbe. Možnost, da akreditiv ne bi bil poravnan se je zmanjšala in praktično ni bilo prostora za subjektivne pripombe. V okviru kreditnega tveganja pa še vedno ostane politično tveganje. To se lahko samo predvidi. Takrat je za Libijo veljal embargo, kar je to tveganje povečevalo. Hidroconstruction se je v tem primeru naslanjal na informacije, ki jih je imel s poslovanjem z Libijo. Po mnenju direktorja Hidroconstruction, d.o.o je to tveganje vedno prisotno v Libiji in ga zato v bistvu ne jemljejo več resno. Zraven tega je zatrdil, da je politika usmerjena v razvoj gospodarstva. Tako bi bile politične sankcije v nasprotju s to usmeritvijo. Hidroconstruction je se s tem tveganjem soočil tako, da ga je vkalkuliral v ceno ter, da je zahteval konfirmacijo akreditiva izven države Libije. O katastrofalnem riziku ne bomo govoriti, ker ni bil prisoten v tem primeru. Kot zadnje naj povemo še nekaj o monetarnem tveganju. Transferni riziko nastopa v bistvu pod okriljem političnega rizika, saj lahko transfer onemogoči politika s svojimi ukrepi. Prav tako je s političnim tveganjem povezano tudi konvertibilno tveganje. Če je politika takšna, da se gospodarstvo preobremeni z zadolževanjem lahko nastopi stanje, kjer država ne more omogočiti konvrtiranja domače v tujo valuto. S konfirmacijo akreditiva se lahko to tveganje zniža, če je banka, ki konformira akreditiv v državi, ki nima takšnih težav. Kot bomo videli je bil akreditiv konformiran v Združenih arabskih emiratih. Kljub temu, da gre za azijsko državo, kjer je splošno tveganje precej visoko, je bila konfirmacija zadostna garancija za izpeljavo posla. Valutni ali tečajni riziko sta pogodbeni stranki odpravili s klavzulo, ki sta jo dodali v kupoprodajni pogodbi. Ta klavzula govori, da se lahko cena projekta spremeni le v višini inflacije tega obdobja. Sicer pa je bilo določeno, da se del zneska plača v LD (za ta del je zelo pomembna klavzula z odstopanjem od določenega zneska za višino inflacije; s tem se

29

odpravi za ta del transferno in konvertibilno tveganje) in del v USD (s čimer se je za ta del odpravilo valutno ali tečajno tveganje). Splošno tveganje v tem poslu je bilo zelo nepredvidljivo. Večino tveganj pa je bilo odpravljenih s odprtjem konformiranega akreditiva. Naj povemo, da je Hidroconstruction sodeloval tako s podjetjem, ki je bilo naročnik, tako tudi z akreditivno banko, ki je v državni lasti, ter z banko v Združenih arabskih emiratih. Tako boniteta podjetja in bank ni bila vprašljiva.

3.9 Akreditiven posel

3.9.1 Kupoprodajna pogodba z akreditivno klavzulo Kupoprodajna pogodba vsebuje 53 členov. Sklenjena je bila dne 5. februarja 2002. Napisana je v arabskem in angleškem jeziku. V primeru neskladji v tekstu, sta se nasprotni strani odločili, da prevladuje arabski jezik. Pogodba je izdana v šestih izvodih. Pogodba vsebuje točne podatke o nasprotnih si straneh, o njihovih predstavnikih, o nalogah in dolžnostih med strankama, vsebuje vrednost pogodbe in način plačila, oblike zavarovanja za dobro izvedbo posla, trajanje pogodbe, načine preverjanja kvalitete blaga in storitev, načine dobave blaga, vzroke za prekinitev pogodbe, davke, člen o bojkotu Izraela, zamudne penale, pravice na patentu, način prevzema projekta. Mi se bomo pa predvsem osredotočili na način plačila. Kot smo že povedali v osnovnem poslu je bil znesek deljen na dva dela. Prvi del v vrednosti 1.650.000 LD in drugi del v višini 2.002.000 USD. Vrednost celotne pogodbe je 2.946.350 LD. Pogodbena vrednost zajema material, orodje, najnujnejše dobave, odstranitev starih linij in namestitev novih linij izmenjevalcev zraka, davke in vse stroške, ki jih bo povzročila Druga stran. Trajanje pogodbe je omejeno na 14 mesecev, kar zapade na datum 5. april 2003. Dolg do Druge strani bo poravnan na naslednji način:

I. Pošiljke v višini 2.002.000 USD:

1. 90% celotne vrednosti bodo plačane napram izročitvi nasljednjih dokumentov:

• Točen račun podpisan z Druge strani. • Ladijski tovorni list s tremi kopijami. • Točen seznam dobave. • Inšpekcijski certifikat. • Certifikat porekla, potrjen s strani libijskega zastopnika.

2. Preostalih 10 % bo plačanih po sprejetju blaga v skladišče ter po pregledu nadzorne komisije.

II. Opravljena dela namestitve dveh linij zračnih zamenjevalcev bodo plačane v

Libijskih dinarjih v višini 1.650.000 in sicer zajema vsota nasljednja dela:

1. Demontaža starih linij (380.000 LD) 2. Namestitev novih linij (670.000 LD)

30

3. Barvanje (185.000 LD) 4. Namestitev opek (340.000 LD) 5. Inštalacijska dela (75.000 LD)

Namestvitveni del bo plačan na podlagi mesečnih faktur, pregledanih s strani davčne uprave in nadzornega komiteja in mesečnega poročila. 5% tega zneska bo zadržanih kot garancija za pravočasno izvedbo del in bo poravnanih ob navideznem prevzetju projekta. 20% tega zneska oziroma 10% celotnega zneska pa bo zadržanih do dejanskega prevzema linij. Znesek služi kot jamstvo za dobro funkcioniranje projekta.

III. a) Zneski v tuji valuti bodo Drugi strani plačani z odprtjem potrjenega, nepreklicnega, prenosnega akreditva, ki bo veljal do končne predaje projekta. Prva stran bo nosila stroške odprtja akreditiva v Džamahiriju, Druga stran pa vse stroške zunaj Džamahirija. b) Zneski, ki bodo Drugi strani plačani v domači valuti bodo nakazani na račun Druge strani, odprt v Džamahiriju oziroma bo plačilo izvršeno s potrjenim čekom.

Finančna klavzula v kupoprodajni pogodbi določa obveznosti pogodbenih strank v zvezi s plačilom določenega denarnega zneska. Kadar ena stran poravnava svoje obveznosti s akreditivom, navadno stranki točno določita obveze kupca in dobavitelja. Finančna klavzula v kupoprodajni pogodbi navadno vsebuje:

• Znesek in rok odprtja akreditiva. • Vrsta akreditiva. • Rok in veljavnost akreditiva. • Rok in odprema blaga. • Katera banka nastopajo v poslu in njihove funkcije. • Vrsta, vsebina, število akreditivnih dokumentov ter kraj in naziv banke, pri kateri se

dokumente predlagajo v honoriranje. • Morebitne posebne klavzule, ki se nanašajo na akreditiv ali akreditivne dokumente.

V praksi pa se mnogokrat, zaradi nepoznavanja akreditivnega posla stranke zatekajo k formulaciji: plačljivo s akreditivom, kar pa lahko pripelje do zapletov in s tem neizpolnjevanja obveznosti. Če še enkrat povzamemo sestavine klavzule našega projekta, ozirajoč se na kupoprodajno pogodbo:

• Znesek znaša 2.002.000,00 in je izražen z USD. • Akreditiv je nepreklicen, prenosen in potrjen. • Rok odprtja akreditiva ni podan v tej pogodbi, je pa navedeno, da bo veljal od roka

podpisa pogodbe do njegovega izteka. • Prav tako ni podanih določenih rokov in načinov odpreme blaga. • Tudi banke niso v kupoprodajni pogodbi določene. • Glede dokumentov je določeno:

• Točen račun podpisan z druge strani. • Ladijski tovorni list s tremi kopijami. • Točen seznam dobave.

31

• Inšpekcijski certifikat. • Certifikat porekla, potrjen s strani libijskega zastopnika.

• Ni navedenega kraja in naziva banke, pri kateri se bodo dokumenti vlagali v honoriranje.

• Pogodba ne vsebuje drugih klavzul. Sodelujoča partnerja sta pri sklepanju pogodbe v osnovni fazi hotela, da bi se kupnina poravnala s pomočjo garancij. Pri tem, bi morala Prva stran pridobiti plačilno garancijo. Druga stran pa garancijo o dobri izvedbi dela. Vendar pa smo v teoretičnem delu povedali, da so plačilne garancije plačljive na prvi poziv in ne dajejo možnosti ugovora, kar pomeni, da bi banka morala izvršiti plačilo, če ne bi Prva stran hotela poravnati dolga. Medtem bi Druga stran potrebovala garancijo za dobro izvedbo dela. Takšne garancije pa se navadno dajejo podjetjem, ki so že v preteklosti sodelovala z banko in katerih poslovanje banka pozna. Tako bi obe dve strani le stežka dobili potrebni garanciji. Zato sta se stranki iz valutnega razmerja dogovorili za plačilo preko akreditiva.

3.9.2 Nalog za odprtje akreditiva Nalog za odprtje akreditiva je osnova za pravno razmerje, ki nastane med nalogodajalcem in akreditivno banko. V našem primeru je nalogodajalec Arab Cement Co.. Pred nastankom pravnega razmerja je moralo podjetje predložiti predviden način kritja financiranja. Ta način je predvsem odvisen od finančne in poslovne bonitete, ki jo podjetje uživa pri akreditivni banki. V kolikor banka nima dobrega mnenja o podjetju, bo moralo le to predhodno zagotoviti kritje (pokriti akreditiv) oziroma v nasprotnem primeru, se bosta sodelujoči strani dogovorili o naknadnem kritju (nepokriti akreditiv). Pri pokritem akreditivu mora navadno nalogodajalec zastaviti določeno vrednost ali v denarju ali na kakšen drug način. Podjetja pa si navadno prizadevajo za naknadno kritje, saj lahko posel financirajo že iz investicije, za katero so potrebovali finančni angažma. Pomembno pa je, da razumemo, da sta finančno kritje nalogodajalca in akreditivni posel po naročilu nalogodajalca dva, različna in ločena posla. Način kritja je odvisen tudi od investicije v katero se plasira denar. V primeru, da gre za surovino, ki ima borzno ceno in je izstavljen dokument z inkorporativno lastninsko pravico, navadno banke ne zahtevajo predhodnega kritja v celoti, ampak le delno (10 – 15%), saj bodo lahko terjatve, ki jih imajo do nalogodajalca, poplačali s prodajo blaga na borznem trgu, v kolikor ne bi ta svojih dolgov poravnal. V našem primeru gre za celoten tehnološki obrat, ki se ga ne da prodati na borzi in je njegova likvidnost majhna. V našem primeru ne moremo vedeti za kakšno kritje sta se akreditivna banka in kupec odločila. Namreč noben dokument, ki bi moral biti predložen Drugi strani, te informacije ne zahteva. V bistvu pa gre za dogovor, ki se tiče zgolj kupca in akreditivne banke. Politika banke je, da deluje v interesu nalogodajalca, zato so njene poglavitne naloge34:

• Pravočasno in pravilno odprtje ter aviziranje akreditiva. • Predgled predloženih dokumentov in honoriranje akreditivno skladnih dokumentov. • Omejena svetovalna dejavnost, ki se nanaša predvsem na:

o Informacije o vprašljivi poslovni boniteti upravičenca, če jo banka pozna. o Predloge in posamezna priporočila glede posameznih elementov akreditiva.

34 Falatov 1998, 37 – 45.

32

Pri svetovalni dejavnosti moramo poudariti, da banka navadno ne pozna vseh podrobnosti osnovnega posla in se ne mora spuščati v oceno posameznih vprašanj povezanih z blagom. Zato se mora strogo držati načela poslovanja z dokumenti in ne z blagom. Medtem se mora nalogodajalec držati nasljednjih obveznosti:

• Zagotovitev akreditivnega kritja. • Plačilo obveznosti provizije in drugih stroškov v zvezi z akreditivnim poslom. • Prevzem honoriranih dokumentov in takojšna reklamacija ugotovljenih neskladnosti z

akreditivnimi pogoji. 5. člen EPO 500 pa podrobneje ureja odprtje akreditiva. V uporabi pa so tudi standarizirani obrazci za dokumentarne akreditive, ki jih je izdala MTZ. Sicer pa peti člen EPO 500 v odstavku A govori, da morajo biti, navodila za odprtje akreditiva, akreditiv sam, navodila za njegovo spremembo in sprememba sama, točni. Banke bi morale odvrniti vsak poskus, vključevanja prevelikih podrobnosti ali katerokoli njegovo spremembo in vsak poskus, da bi navodila temeljila na že kakem prej odprtem akreditivu. Odstavek B pa veli, da morajo biti točno navedeno na podlagi katerega dokumenta se izvrši izplačilo, akcept ali negociranje. Nalogodajalec lahko vnaprej poskrbi, da bo akreditiven posel dobro izpeljan, zato mora biti pozoren predvsem pri dajanju navodil akreditivni banki. Še posebej mora paziti pri naslednjih bistvenih elementih.

3.9.2.1 Označba upravičenca Eden izmed najpomembnejših elementov naloga je označba upravičenca. Vsebovati mora natančno in polno označbo upravičenca in njegov sedež. Še predvsem je to pomembno za nalogodajalca, saj nosi vse škodljive posledice. Ker se hoče nalogodajalec prepričati o resnosti prodajalca, pogosto prosi banko za ocenitev bonitete. Le-ta mu ni dolžna tega predložiti razen, če sta se stranki iz valutnega razmerja predhodno tako dogovorili. Naslednji pomemben element so roki in kraji označeni v nalogu. Tu mislimo predvsem na trajanje oziroma veljavnost akreditiva in na kraj predložitve dokumentov v honoriranje, rok za predložitev dokumentov v honoriranje in rok odpreme blaga. EPO 500 pa na novo uvaja tudi kraj plačila.

3.9.2.2 Rok veljavnosti akreditiva in kraj za predložitev dokumentov v honoriranje Ta element obravnava EPO 500 v 42. členu. Odstavek A pravi da mora vsak akreditiv določati datum zapadlosti in kraj za predložitev dokumentov za plačilo, akceptiranje ali, z izjemo prosto negociabilnih akreditivov, tudi kraj za negociranje. Datum zapadlosti določen za plačilo, akceptiranje ali nogociranje se smatra za datum zapadlosti za predložitev dokumentov. Izjema za kraj predložitve so prosto negociabilni akreditivi, ker jih lahko negocira katerakoli banka. V odstavku B pa je točno določeno, da morajo biti dokumenti predloženi točno na dan zapadlosti dokumentov iz odstavka A, ali pa pred zapadlostjo. Lahko pa se zgodi, da je zadnji rok veljavnosti akreditiva dan, ko je banka zaprta, pri čemer ne gre za višjo silo. V tem primeru se akreditiv podaljša do naslednjega dne, ko je banka odprta (44 A). V praksi se tudi dogaja, da banka navede, da je akreditiv na razpolago upravičencu en mesec,

33

šest mesecev in ne določi datuma, kdaj začne ta rok teči. V tem primeru začne rok teči od dneva, ko je bil akreditiv odprt (44 C). EPO 500 označuje tudi višjo silo v 17. členu, ki govori: »Banke ne prevzemajo nobenih obveznosti ali odgovornosti, ki izvirajo iz prekinitve poslovanja, povzročene zaradi višje sile, nemirov, državljanskih neredov, vstaj, vojn ali katerihkoli drugih vzrokov zunaj njihovega nadzora ali zaradi kakršnihkoli stavk ali izprtja (začasne odpustitve z dela stavkajočih delavcev). Razen če niso izrecno pooblaščene, banke ne bodo po ponovnem začetku poslovanja plačale, prevzele obveznost za odloženo plačilo, akceptirale menic(-e) ali negocirale po akreditivih, ki so zapadli med takimi prekinitvami njihovega poslovanja.« Kot bistvenejši element pa je predstavljen predvsem rok veljavnosti dokumenta. V kolikor kraj za predložitev dokumentov honoriranje ni naveden, se pogodba ne smatra za nično. Medtem se smatra akreditivni nalog z neoznačenim rokom veljavnosti za neveljaven dokument35.

3.9.2.3 Rok za predložitev dokumentov v honoriranje Vsak nalog za akreditiv naj bi vseboval tudi rok za predložitev dokumentov v honoriranje. V kolikor rok ni naveden, ne pomeni, da je posel ničen. EPO 500 določajo pravila, ki veljajo, če ta rok ni določen. Pri akreditivih, v katerih je potrebno predložiti tudi transportni dokument, naj bi bil označen tudi rok za predložitev dokumentov v honoriranje. Ta rok se računa od datuma prevoznega dokumenta. 43. člen EPO 500 določa, da mora vsak akreditiv poleg datuma zapadlosti vsebovati tudi rok za predložitev dokumentov v honoriranje. V kolikor ta rok ni podan, velja pravilo 21 dni. Pomeni, da morajo biti dani dokumenti v honoriranje najkasneje 21 dni po datumu odpreme blaga. Če je rok zapadlosti akreditiva določen na datum pred iztekom 21 dni, se mora rok za predložitev dokumentov v honoriranje ustrezno skrajšati. Enaindvajset dnevni rok velja za vse vrste prevoznih dokumentov. V nobenem primeru pa ne mora biti rok predložitve dokumentov postavljen za rok trajanja akreditiva. Dokumente, ki so bili predloženi v roku veljavnosti akreditiv, vendar ne v predložitvenem roku ali roku 21 dni bodo banke zavrnile oziroma jih ne bodo honorirale. V kolikor pa gre za akreditive, v katerih predložitev prevoznega dokumenta ni akreditivni pogoj, je potrebno dokumente predložiti v roku, ki je podan na nalogu za odprtje akreditiva, oziroma, če ta rok ni podan, moramo dokumente predložiti v času, ko je akreditiv veljaven. Če zapade rok na dan, ko je banka zaprta, se podaljša rok na prvi dan, ko bo banka obratovala. V nobenem primeru pa ni banka dolžna sprejeti dokumente po izteku delovnega časa.

3.9.2.4 Rok določen za odpremo blaga Zraven ostalih rokov določenih v nalogu za odprtje akreditiva je zelo pomemben tudi rok za odpremo blaga oziroma zadnjega datuma odpreme. Datum odprave velja za tistega, ki je naveden na prevoznem ali kakšnem drugem odpremnem dokumentu (špedicijsko potrdilo o prevzemu blaga). 44. člen, odstavek B določa, da ne more priti do podaljšanja roka odpreme, tako kot je lahko to pri podaljševanju veljavnosti akreditiva bilo mogoče, zaradi neposlovanja banke. V kolikor je na dokumentu naveden datum odpreme za zapadlostjo roka odpreme, ne

35 Schütze 1996, 233.

34

glede iz katerih razlogov, banka takšnega dokumenta ne bo sprejela. Podaljšanje roka za odpremo blaga lahko dosežemo le s spremembo akreditivnih pogojev. Nadalje določa isti odstavek 44. člena, da v kolikor rok za odpremo blaga ni določen, je potrebno blago odpremiti do roka veljavnosti akreditiva. Tudi tukaj ne moramo podaljševati roka odpreme. Če je rok veljavnosti zapadel na dan, ko banka ne dela, lahko veljavnost podaljšamo, roka odpreme pa kljub temu ne moramo podaljšati.

3.9.2.5 Označba akreditivnega zneska, vrste, kakovosti in količine blaga Nalogodajalec mora v nalogu za odprtje akreditiva natančno navesti višino zneska. V tej višini kasneje akreditivna banka odpre akreditiv, če sta se nalogodajalec in akreditivna banka dogovorila o načinu kritja. Obvezno mora biti zraven višine zneska navedena tudi valuta, v kateri bo izplačilna banka izplačala upravičenca. Navedbi valute in zneska navadno izhajata iz osnovne pogodbe med kupcem in prodajalcem. Tudi v našem primeru znesek, ki se mora nahajati v nalogu, izhaja iz osnovne pogodbe. Prav tako valuta. Tako je višina zneska 2.002.000, valuta pa je ameriški dolar. Zraven mora biti označena tudi vrsta, kakovost in količina blaga. Navadno se doda tudi cena za posamezni kos blaga. Pomembno je tudi da so navedbe glede vrste, kakovosti in količina blaga skladne z dogovori v osnovni pogodbi. Banke bodo v tem primeru nalogodajalcu svetovale na temelju 5. člena EPO 500, ki v odstavku A, točki i pravi, da naj se pri navedbah blaga ne spušča v podrobnosti, zlasti na opisu in vrsti blaga. Zaradi prepodrobnega označevanja blaga, lahko kasneje pride do težav pri fakturah zaradi neujemanja z nalogom. 37. člen EPO 500 v odstavku C pravi, da mora biti opis fakture ustrezati akreditivu. Pri kakovosti blaga gre navadno za opis, ki se sklicuje na nek standard. V našem projektu ta del prihaja iz osnovne pogodbe, kjer je zapisano, da mora biti blago v skladu s skicami, tehničnimi specifikacijami ter sodobnimi standardi kakovosti. Vrednosti pa so v praksi mnogokrat različne od predvidenih. Zato standardni obrazci, ki jih je izdala mednarodna trgovinska zbornica in jih banke navadno uporabljajo, predvideva odstopanja. V standardiziranih nalogih se odstopanja rešujejo s cirka klavzulo, ki predvideva odstopanje navzgor in navzdol največ za 10%. V EPO 500 cirka klavzulo obravnava 39. člen. Cirka klavzula se nanaša na akreditivni znesek, količino in na ceno po enoti blaga. V nalogu pa mora biti jasno označeno ali gre samo za en element ali vključuje več elementov. V kolikor se nanaša samo na ceno, upravičenec ne mora predlagati fakture za blago povečane za 10%. Prav tako ne more črpati akreditiva, preko določene vrednosti, če se cirka klavzula nanaša samo na količino blaga, kljub temu da je fakturiral 10% več blaga. Če v nalogu ni določena cirka klavzula glede blaga, lahko pride do odstopanja 5%, vendar črpanja ne smejo nikoli preseči vrednosti črpanja akreditiva. To odstopanje ni mogoče kadar gre za naročilo določeno s številom pakiranih enot ali posameznih kosov (39. člen, odstavek B).

3.9.2.6 Delne dobave in delna črpanja ter sukcesivne dobave in sukcesivna črpanja 40. člen EPO 500 v prvem odstavku govori, da so delne dobave delna črpanja dovoljena, razen če je v nalogu drugače določeno. Če akreditivna pogodba ne bi vsebovala te klavzule, projekta ne bi bilo moč izvesti. Kot smo že povedali, je v projektu sodelovalo več podjetij. Tri so bila tuja. In v kolikor so navedeni različni kraji odprave blaga, se smatra to za delne dobave. Prav tako, če gre za različni način transporta ali različno vozno sredstvo, kljub temu da vsebujejo identično destinacijo (40. člen, odstavek B). Nalogodajalci se odločajo za to klavzulo, kadar se hočejo vsaj delno zavarovati pred možnostjo, da bo upravičenec dobavil

35

blago, ki ne bo imelo pravega porekla. Tudi poštne pošiljke se lahko smatrajo za delno dobavo. O poštnih pošiljkah govori prav tako 40. člen, vendar odstavek C. Poštna pošiljka se smatra za delno dobavo, če je žigosan ali podpisan v kraju, kjer ga akreditivna pogodba ne določa za kraj odprave blaga, oziroma nima istega datuma, kot je določen za odpravo blaga. Na sukcesivne dobave in črpanja pa mislimo, kadar je dogovorjeno da se bo blago dobavljalo delno vendar v določenih intervalih. Na primer stranki se dogovorita da bo v aprilu izvršeno število dobav 3, v maju pa 5. Prav tako velja za sukcesivna črpanja. V kolikor pogodba predvideva sukcesivne dobave in črpanja se morajo ta tudi v skladu z roki izvajati. V kolikor je zamujen eden izmed teh rokov črpanja ali dobave, akreditiv preneha veljati za to dobavo in črpanje, kakor tudi za vse naslednje dobave in črpanja (41. člen EPO 500).

3.9.2.7 Ostali pomembni elementi naloga za odprtje akreditiva36 Zraven vsega naštetega v nalogu za odprtje akreditiva najdemo še druge ključne stvari. Na samem začetku takšnega obrazca moramo določiti, za kakšen akreditiv gre. Kakor izhaja iz osnovne pogodbe gre za nepreklicen, potrjen prenosen akreditiv. Vsako izmed teh postavk določa svoja klavzula. Naslednja pomembna klavzula določa, veljavnost akreditiva, ki smo jo že obravnavali in banke, ki sodelujejo v akreditivnem poslu. Določiti je treba tudi, kako bo potekalo sporočevanje med bankami. Na izbiro imamo telekomunikacijska sporočila, poštna sporočila, nekateri pa uporabljajo za način prenosa podatkov tudi fax sporočila. V sodobnem poslovanju se najpogosteje uporablja sporočanje preko telekomunikacijskega sistema S.W.I.F.T. V našem primeru so banke med seboj poslovale prav preko tega sistema. Vendar samo, kadar je šlo za odprtje akreditiva in za njegove spremembe. Predhodna usklajevanja so potekala preko faksa. Sam prenos dokumentov pa je potekal preko pošte. Poleg klavzule o delnih dobavah, najdemo tudi ali nalogodajalec dovoljuje prelaganje blaga. V našem primeru so bile pošiljke poslane naravnost v Libijo. Začetek transportne poti določa posebna klavzula, v kateri mora biti navedeno, kje se pot pošiljke začne, v kateri smeri potuje, kje je končna destinacija in kdaj je zadnji čas za dobavo. Na koncu lahko dodamo še druge pogoje dobave. Sicer pa se je moralo v našem projektu strogo spoštovati, da se transport ne bo odvijal po Izraelskem ozemlju ali vodah, da ne bodo pošiljke tovorjene s prevoznimi sredstvi, ki so lasti Izraela in da se v času transporta ne bo komuniciralo z kakršnimikoli Izraelskimi. Naslednja pomembna klavzula govori o vrsti dokumentov, ki jih mora upravičenec predložiti banki in število kopij posameznega dokumenta. Navadno se zahtevajo in jih natančneje ureja tudi EPO 500, naslednji dokumenti: podpisan račun, točen seznam blaga – tovorni list, dokument o potrditvi teže, ter specifikacije posameznih delov blaga. Naslednja klavzula pa še določa oziroma z izpolnitvijo te klavzule nalogodajalec od upravičenca zahteva še certifikat o poreklu in kdo ga je izstavil. Prva in Druga stran sta se predhodno dogovorili, da bodo predložene naslednji dokumenti, kar izhaja tudi iz osnovne pogodbe: točen račun podpisan z druge strani, ladijski tovorni list s tremi kopijami, točen seznam dobave, inšpekcijski certifikat, certifikat porekla. S čim bo transport potekal je prav tako določeno s klavzulo. V našem primeru je bilo dogovorjeno, da bo celoten transport potekal z ladijskim prevozom. Standardizirani obrazci predvidevajo načina zavarovanja. Vse naknadne določbe akreditiva glede dokumentov, lahko vključimo v novo klavzulo, namenjeno predvsem dodatnim dogovorom glede dokumentov. Na koncu je še določen prostor, katerega morata ožigosat in podpisat izvoznik in uvoznik.

36 Bank Austria 1996, 5.

36

V kolikor je ta dokument dobro izpolnjen in ni pomanjkljiv in na drugi strani ne prepodroben, je ena to garancija več za dobro izpeljavo posla.

3.9.2.8 Nalog za odprtje akredtitiva v obravnavanem projektu Glede na odprtje akreditiva, lahko sklepamo, kaj vse je nalog vseboval. Vendar pa nalog ni nujno enak odprtemu akreditivu. Navadno z nalogom doseže samo način, s katerim bi rad kupec poravnal dolg. Po vročitvi tega naloga se banka in nalogodajalec dogovorita o vseh pogojih. Banka v tej fazi opravlja svetovalno dejavnost. Pri tem mora predvsem gledati, da bo zadovoljila potrebe kupca. Kljub temu, da si banka zaračunava za vsako spremembo akreditiva določen odstotek, mora paziti, da se to zgodi v čim manj primerih. Nalog za odprtje dobi samo akreditivna banka, ki tega dokumenta ni dolžna predložiti. Tako bodo podatki, ki naj bi jih dobro izpolnjen nalog za odprtje akreditiva vseboval, predstavljeni v poglavju o odprtju akreditiva.

3.9.3 Odprtje akreditiva

3.9.3.1 Splošno o odprtju akreditiva Navadno se že sodelujoči stranki v osnovni pogodbi dogovorita, kdaj, na kakšen način in kakšen akreditiv bo odprt. V našem primeru, je določeno samo, da gre za nepreklicen, potrjen, prenosen akreditiv. Nalogodajalec in upravičenec določita tudi na podlagi katerih dokumentov bo akreditiv vnoučljiv. Te dokumente in število izvodov smo že omenili v prejšnem poglavju. Če jih omenimo še enkrat: točen račun podpisan z druge strani, ladijski tovorni list s tremi kopijami, točen seznam dobave, inšpekcijski certifikat, certifikat porekla. Nalogodajalec je prvi, ki mora začeti izpolnjevati pogodbene obveznosti. Pričetek izpolnjevanja in hkrati akreditivnega posla nalogodajalec začne s pravočasnim odprtjem akreditiva. Nalog za odprtje mora biti skladen s pogoji v osnovni pogodbi. Prav tako mora biti skladen z roki, ki jih določa osnoven posel, če jih seveda vsebuje. Vendar pa se lahko zgodi, da kupec spremeni pogoje. Akreditivna banka v tem primeru akreditiv vseeno odpre in ga pošlje drugi banki v honoriranje oz. v konfirmacijo. Vendar pa je prodajalec dolžan takoj reklamirati pogoje, če niso v skladu z določili osnovne pogodbe oziroma dogovorov. Kupec mora reklamacijo nasloviti na kupca, saj je z njim v valutnem razmerju. Dolžan je točno navesti kateri del ni sprejemljiv in ga tudi konkretizirati. V primeru, da prodajalec napiše »akreditiv ne ustreza«, kupec ni dolžan takšne reklamacije upoštevati. V kolikor akreditiv s strani nalogodajalca ni odprt v skladu z roki in pravili, se smatra, da pogodbene obveznosti niso bile izpolnjene. Vendar pa ostaja rok, ob primerni reklamaciji, v katerem mora nalogodajalec pogoje spremeniti. Če teh pogojev ne spremeni je dolžan poravnati posledice zamude. Prodajalec lahko izvrši kritno prodajo, razliko do dogovorjene cene in nastale stroške pa uveljavlja kot škodo, ki jo je kupec s tem ustvaril. V kolikor kupec ne reklamira akreditiva se smatra, da soglaša s pogoji akreditiva. Kasneje se kupec ne more več sklicevati, da akreditiv ni bil v redu odprt. Da je akreditiv odprt, se navadno sporoči preko telekomunikacijskega sistema S.W.I.F.T., kot smo že omenili v prejšnjem poglavju. Ta način se je uporabil tudi v primeru, ki ga obravnavamo. Ta način prenašanja sporočil obravnava tudi EPO 500 v 11. členu odstavka A, točka 1. Avtentificiran prenos akreditivne banke naslednji sodelujoči banki se smatra kot operativni akreditivni inštrument. Tako, da pisne potrditve ni potrebno pošiljati. Razen če

37

prenos vsebuje klavzulo, da si vse podrobnosti sledijo ali pa da je navedeno, da je pisni prenos operativni akreditivni inštrument.

3.9.3.2 Dokumenti Točna navedba vrste, števila in vsebine posameznih dokumentov, ki jih je upravičenec dolžan predložiti banki, je bistvenega pomena za pravilno in nemoteno odvijanje akreditivnega posla. EPO-500 obravnavajo dokumente v poglavju D od čl. 20 do čl. 38. Poglavje o akreditivnih dokumentih vsebuje splošna določila o dokumentih in pa posebna določila, ki se nanašajo na posamezne vrste dokumentov, ki so urejeni v EPO-500.

3.9.3.2.1 Določila dokumentov Členi 20 - 22 EPO 500 vsebujejo splošna določila o akreditivnih dokumentih, ki se nanašajo na vse vrste dokumentov. Določila teh členov urejajo primere, ko je podana nejasnost glede izstavitelja in vsebine dokumenta. Določila so nalednja37:

• Izstavitelj je naveden preveč splošno (Člen 20, odstavek A, EPO 500 določa, da naj se izrazi, kot so prvovrsten, dobro znan, kvalificiran, neodvisen, uraden, pristojen, krajeven ne uporabljajo za označevanje izstavitelja akreditivnega dokumenta, saj si je lahko po EPO 400 upravičenec dokumente izstavil sam. Sedaj morejo dokumenti izpolnjevati nasljedna dva pogoja: da so po svojem izgledu skladni z roki in pogoji akreditiva ter da jih ne sme izstaviti upravičenec. Da bi se izognili nejasnostim in zapletom, ki utegnejo nastopiti med odvijanjem akreditivnega posla, je potrebno, da nalogodajalec v nalogu za odprtje akreditiva natančno navede osebo (fizično ali pravno), ki bo posamezen konkreten dokument izstavila. Akreditiv pa mora tudi določati kdo bo dostavil bistvene dokumente akreditivnega posla. Pomembna pa je predvsem ugotovitev, da lahko upravičenec razen zavarovalnih in prevoznih dokumentov, vse ostale dokumente še vedno izstavlja sam, ne glede na določila EPO 500).

• Izstavitev izvirnih oziroma originalnih dokumentov (Tehnika je prisilila ustvarjalce EPO 500, da so morali določiti, kateri dokumenti se zraven klasičnih štejejo za izvirne dokumente ali originale. In sicer so to dokumenti, ki so izdelani z repografskim, avtomatskim, računalniškim sistemom ter karbonske kopije. Da pa bi se dokumenti smatrali za originale morajo biti označeni kot izvirniki in kjer je potrebno tudi podpisani, kakor je navedeno v 20. členu odstavku B).

• Podpisi na dokumentih (Po drugi točki člena 20, odstavka B, v akreditivnem poslovanju velja pravilo, da so lahko dokumenti podpisani ročno, s faksi milom, s perforiranim podpisom, z žigom, simbolom ali s katerimkoli drugim mehaničnim ali elektronskim načinom overovitve).

• Izstavitev kopij (Banke lahko sprejmejo kot dokumente tudi kopije. Razen če je v akreditivu drugače določeno. Vendar pa mora biti označeno, da gre za kopijo, oziroma dokument ne sme biti označen kot original (20. člen, odstavek C, točka i)).

• Dokumenti, ki se zahtevajo v več izvodih (Akreditivno poslovanje navadno zahteva predložitev dokumentov v več izvodih. Pri tem bodo banke po 20. členu, odstavku D, sprejele tste dokumente, kjer bo eden izvirnik, ostalo število pa v kopijah. Za kopijo se

37 Schweizerisch Bankverein 1994, 81.

38

smatra tudi fotokopija). • Avtentificiran, viziran, legaliziran dokument (20. člen odstavek D: Razen če ni v

akreditivu drugače navedeno, bo pogoju akreditiva, ki zahteva dokument, ki mora biti overovljen, veljaven, legaliziran, viziran, potrjen ali z navedbo podobne zahteve, zadoščeno s kakršnimkoli podpisom, oznako, žigom ali nalepko na takem dokumentu, ki po svojem videzu izgleda, da ustreza takemu pogoju).

3.9.3.2.2 Dokumenti, ki so natančneje določeni v EPO 500 EPO 500 natančneje določajo tudi nekatere dokumente, ki se v akreditivnem poslu najpogosteje pojavljajo. Mi bomo obravnavali samo tiste, ki bodo nastopali v obravnavanem projektu. Najprej se bomo lotili transportnega dokumenta. Kot vemo, je transport potekal po morju z ladijskim prometom. V zvezi s tem prometom je morala Druga stran predložiti ladijski tovorni list. V slovenski pravni terminologiji ga imenujemo nakladnica. Najpogosteje pa se uporablja konosament. Pomorski konosament je vrednosti dokument, ki inkorporira lastninsko pravico na blagu. Prenaša se po določilih meničnega prava. Se pravi z izročilom dokumentov. V 23. členu EPO je ta dokument natančneje določen. Nanaša se na prevoz od luke do luke. Da so banke sprejele ladijske dokumente(pomorski ladijski tovorni list), so morali izpolnjevati naslednja določila EPO 500:

1. Vsebovati mora ime ladjarja ter mora biti overjen z njegove strani ali s strani agenta.

2. Vsebovati more ime kapitana ali njegovega agenta. 3. Vsebovati mora ime ladje. 4. Vsebovati mora, da je blago vkrcano. Blago mora biti tudi imensko določeno. 5. Vsebovati mora biti datum nakladanja (lahko je to datum izdaje ladijskega lista,

lahko pa je določen tudi poseben datum nakladanja). 6. Navedeni morata biti luki vkrcanja in izkrcanja. 7. Akreditivno skladen je lahko samo izvirnik ladijskega tovornega lista.

Upravičenec je moral k dokumentom priložiti tudi trgovinsko fakturo. Pri tem je pomembno, da jo izda prav on. Glasiti se pa mora direktno na nalogodajalca. Pomembno je tudi, da blago na fakturi popolnoma ustreza blagu določenem v akredtivu. V vseh ostalih dokumentih je blago lahko določeno splošno, ne sme pa biti v nasprotju z določili v akreditivu. Prav tako pa morajo ustrezati valuta, cene in pariteta cene. Člen 38. EPO 500 obravnava atestiranje in potrditev blaga, ki se nanaša na pomorski promet. Banke bodo sprejele žig o teži ali deklaracijo o teži, ki kaže da ga je dodal prevoznik ali njegov agent na odpremnem dokumentu. To pravilo pa ne velja, če akreditiv drugače izrecno to prepoveduje. Sicer pa EPO 500 določuje tudi druge dokumente:

• Izvozna in uvozna dovoljenja. • Skladiščne liste. • Konzularne fakture. • Kakovostna, količinska in sanitarna potrdila. • Potrdila o poreklu blaga. • Potrdila o analizah.

39

• Zapisniki o pregledu in prevzemu blaga ali opravljenih storitvah.

3.9.3.2.3 Pregled in pot dokumentov Pregled dokumentov se začne pri avizirni banki. Ta prva prejme dokumente. Predgledati jih mora s skrbnostjo. Zadnja v verigi je akreditivna banka. Ta je v končni fazi zavezana, da bo dokumente honorirala. Ta obveza pa ugasne, če upravičenec ne predloži akreditivno skladnih dokumentov v določenem roku. V praksi se pogosto pojavlja, da upravičenec predloži dokumente avizirni banki, ki ni pooblaščena. S tem prevzame nase tveganje, da dokumenti ne bodo pravočasno dostavljeni banki, ki je za to pooblaščena. Sicer pa upravičenec nosi še tveganje izgube ali uničenja dokumentov. Rok za predložitev je navadno določen, sicer pa velja rok 21 dni od datuma prevoznega dokumenta. Kot bomo videli, je v našem primeru določen rok za predložitev dokumentov, prav 21 dni. Pri pregledu dokumentov se mora spoštovati načela akreditivnega poslovanja. Posebej pomembna pa je dokumentarna strogost. Pooblaščena banka bo dokumente honorirala le v primeru, da bodo dokumenti predloženi pravočasno in da so skladni z akreditivnimi roki ter da so dokumenti medsebojno skladni. Banke so zadolžene, da pregledajo dokumente z razumno skrbnostjo in ugotoviti, ali so dokumenti po svojem zunanjem izgledu skladni z akreditivnimi pogoji in roki. 15. člen EPO 500 pa določa, da banke ne prevzemajo nobene obveznosti in odgovornosti za obliko, zadovoljivost, izvirnost, pristnost, ponarejenost ali pravno učinkovitost dokumentov, kakor tudi ne za količino, težo, kakovost, stanje, embalažo vrednost ali samo obstoj blaga. Če banke dobijo dokumente, ki niso določeni v akreditivu, le-teh ni potrebno pregledovat. Pregledajo le tiste, ki so v akreditivu določeni, ostale pa banke navadno vrnejo upravičencu. EPO 500 določa tudi rok, v katerem mora banka te dokumente pregledati. Ta rok je omejen na 7 delovnih dni od datuma prevzema dokumentov. Rok velja tudi v razmerjih med bankami. Če v tem roku banka ugotovi, da so skladni z dogovorjenimi predpisi jih bo honorirala. Če niso skladni z akreditivnimi roki in pogoji jih je dolžna zavrniti. O tem mora obvestiti predlagatelja dokumentov nemudoma in nikakor ne kasneje kot v sedmih dneh. Zraven zavrnitve pa še ima banka možnost, da honorira dokumente na naslednje načine:

• Honoriranje dokumentov s pridržkom ali rezervacijo (dokumenti niso popolnoma skladni, vendar jih banka vseeno pošlje dalje s predhodnim dogovorom z upravičencem).

• Honoriranje dokumentov proti predložitvi garancije (dokumenti niso popolnoma skladni, vendar jih banka vseeno pošlje dalje, od upravičenca pa zahteva bančno garancijo za izplačilo, v kolikor dokumenti ne bi bili honorirani s strani naslednje banke, ki nastopa v poslu).

40

3.9.3.3 Odprtje akreditiva v obravnavanem projektu Hidroconstruction si je pri poslovanju pomagal z Novo Kreditno Banko Maribor, d.d. (NKBM). V poslu je opravljala funkcijo avizirne banke. NKBM je 29. 1. 2002, dobila S.W.I.F.T. sporočilo od Arab Bank for Investment and Foreign Trade Abu Dhabi (ABIFT) obvestilo o odprtju akreditiva. Preden začnemo obravnavati kaj vse je to obvestilo vsebovalo moramo najprej biti pozorni na samo sprejetje obvestila. Akreditiven posel bo v tem primeru tekel tudi preko banke, ki je v svoje poslovanje sprejela EPO 500. Kar pomeni, da kljub temu, da Libija ni sprejela teh pogojev, mora akreditiv ustrezati pogojem EPO 500. Poleg tega je treba opomniti, da je bil akreditiv odprt preko operacijskega sistema S.W.I.F.T., kar pomeni, da se bo vsebina avtomatsko presojala po EPO 500. V kolikor se ne bi spoštovalo enotnih pravil in običajev, NKBM ne bi sprejela funkcije, ki jo je imela v danem projektu pač pa bi akreditiv zavrgla in ga ne bi obravnavala. Vsa sporočila preko omenjenega operacijskega sistema vsebujejo subjekt, ki je sporočilo poslal, njegov S.W.I.F.T. naslov, datum sporočila in na koga je bilo naslovljeno in prav tako S.W.I.F.T. naslov ter namen sporočila. Vsebuje tudi informacijo, kdaj je bilo poslano in, kdaj prejeto ter pomembnost sporočila. Kot smo že v začetku tega poglavja povedali je bilo prejeto 29. 1. 2002. Istega datuma je bilo tudi poslano. Sporočilo potrebuje nekje do 5 minut, da prepotuje pot od ene k drugi banki. Kot vidimo je bil akreditiv odprt pred podpisom kupoprodajne pogodbe. S tem je Hidroconstruction pridobil še eno informacijo o resnosti posla, hkrati pa mu je odprtje akreditiva omogočilo največjo varnost pri izterjavi še nenastalega dolga. Ker je bil akreditiv odprt pred podpisom kupoprodajne pogodbe so bila pravila poslovanja že v naprej določena. Tako v kupoprodajno pogodbo ni bilo potrebno vnašati posameznih detajlov. Le to, da bo plačano z akreditivom in najnujnejše omejitve. V začetku je označena tudi dolžina poslanega sporočila. V našem primeru je obsegalo dve strani. Sledi si oznaka za kakšen akreditiv gre. Odprtje se je glasilo na nepreklicen akreditiv. ABIFT je dodala še svojo konfirmacijo, tako da gre za konformiran, nepreklicen akreditiv. Akreditiv je začel veljati 28.1.2002. Veljal je do 27. 1 2003. Dan zapade na ponedeljek, kar pomeni, da ni prišlo po EPO 500 do podaljšanja roka veljavnosti. Obvestilo je vsebovalo tudi označbo kraja v katerem morajo biti dokumenti honorirani. Kot smo rekli, za veljavnost akrditiva ni nujno potrebno navesti kraja za honoriranje. Pogodba v tem primeru ni nična. Je pa, kadar ni postavljenega roka veljavnosti akreditiva. V našem primeru je kraj za honoriranje Abu Dhabi. Sledijo si navedbe pravnih subjektov, ki bodo nastopale v poslu. In sicer je akreditiv odprla Whada Bank iz Libije (WB). Nalogodajalec je Arab Cement Company (ACC). Kot upravičenec je določena Hidromontaža. Določena je tudi reimbursna banka in sicer je enaka akreditivni banki. Navedbe so vsebovale še točen naslov. Določena je tudi valuta in višina zaneska. Kot smo rekli je bilo dogovorjeno, da se bo akreditiv plačal v USD, višina zneska pa bo 2.002.000. Dokument ne vsebuje cirka klavzule. Pomeni, da delna črpanja ne smejo preseči vsote 2.002.000 USD. V kolikor bi vsoto delna črpanja presegla za samo en dolar, bi morala banka k dokumentom priložiti rezervacijo oziroma bi dokumente poslala s pridržkom. Pridržka ni potrebno izraziti, kadar je odmik od vsote pomaknjen navzdol. Se pravi, da delna črpanja ne dosegajo limita 2.002.000 USD. Meja tolerance navzdol je 10%, navzgor pa je ni. Cirka klavzula nam omogoča, da prodajalec ne potrebuje vkalkulirati dejavnikov, ki oblikujejo ceno. Pač pa lahko le okvirno oceni vrednost. Ceno pa lahko kasneje spreminja v

41

okviru cirka klavzule. Fiksni zneski pa lahko bankam onemogočajo hitro in ekonomično poslovanje. Kot smo rekli, se vsota ne sme presegati niti za en dolar. Če se zgodi, mora izplačilna banka dobiti potrdilo od akreditivne banke preko konfirmne banke, da lahko plačilo izvrši. S tem pa se ustvarjajo nepotrebne zamude, ki ne ustrezajo nikomur. Dovoljene so bile delne pošiljke. Pravzaprav projekta ni bilo mogoče izvesti samo z eno pošiljko zaradi količine materiala, ki je bil poslan, ter zaradi večih izvajalcev. V kolikor bi bilo poslano samo z eno pošiljko, bi morala biti cementarna že v naprej postavljena. Takšna klavzula bi tudi močno povečala stroške postavitve zaradi premagovanja nepotrebne poti. Hkrati bi lahko prihajalo do večjih zamud, kar pa ne bi bilo primerno, ker je rok veljavnosti akreditiva omejen na eno leto. Naslednja klavzula določa, da se tovor ne sme prelagati. Kot smo povedali se je moral Hidroconstruction trdno zavezati že v osnovni pogodbi, da ne bo sodeloval z oblastmi Izraela ter da blago ne bo potovalo preko Izraelskega ozemlja ali Izraelskih vodah. S to klavzulo sta nalogodajalec in akreditivna banka zmanjšala možnost, da bi se prej omenjena klavzula kršila. Kot smo rekli v poglavju o nalogu za odprtje je potrebno navesti tudi pot blaga oziroma kraj odprave blag in kraj dobave blaga, v nekaterih primerih tudi samo pot. V našem primeru sta podani samo začetni točki. In sicer se je lahko blago nakladalo v kateremkoli evropskem pristanišču in razlagalo v Tripoliju ali Elkhomsu v Libiji. Posebna klavzula določa da mora biti blago dobavljeno med 27.1 2002 in 12. 1 2003. Ko govorimo o blagu naj povemo, da je posebna klavzula določala poreklo blaga. In sicer je blago lahko bilo slovensko, malteško, nemško, italijansko ali francosko. V nadaljevanju je ta dokument določal, da bo šlo za neposredno plačilo v zameno za dokumente. Vendar pa se ne sme izvršiti, v kolikor so predloženi dokumenti s pridržkom. Pridržek ali rezervacijo banka izrazi v kolikor je ugotovila neskladje s predloženimi dokumenti in določili o dokumentih. Za primere, ko bi se to zgodilo, banka ne sme izvršiti izplačila. Glede na to da so dovoljene delne dobave so dovoljena tudi delna izplačila. V kolikor so predloženi dokumenti na katere banka izrazi pridržek, se ta delna dobava ne sme izplačati. Klavzule, ki sledijo se nanašajo predvsem na dokumente. Kljub temu, da je v osnovni pogodbi določeno, kakšni dokumenti morajo biti predloženi, je v sporočilu o odprtju akreditiva natančna določitev dokumentov, ki morajo biti predloženi. In sicer so se od nalogodajalca zahtevali naslednji dokumenti:

• Celoten set dokumentov že naloženega tovora (ladijski tovorni list), upoštevajoč, da kratka formulacija ladijskega tovornega lista ne bo sprejemljiva.

• Originalna faktura v šestih kopijah, pri čemer fotokopije ne bodo sprejemljive na ime nalogodajalca. Fakture morajo vsebovati tudi primerno kodo, znesek pa ne sme presegati vsote vrednosti akreditiva. Faktura mora biti primerno ožigosana in ročno podpisana s strani upravičenca.

• Ladijsko deklaracijo, pri čemer fotokopije niso sprejemljive. Ta deklaracija mora biti primerno podpisana s strani ladijske družbe. Deklaracija je lahko vključena tudi pri ladijskih transportnih listih, lahko pa gre tudi za ločeno deklaracijo od ladijskega tovornega lista (pri ločeni deklaraciji od ladijskega tovornega lista, mora biti navedeno ime ladje). Pomembno pa je, da ladja ni Izraelska in da na poti ne bo vzpostavila

42

kontakta s katerokoli Izraelsko luko v času transporta ter da ima dostop do libijskih pristanišč.

• Certifikat porekla v obliki dvojnika, pri čemer fotokopije ne bodo sprejemljive. V njem mora biti navedeno:

• Da je blago namenjeno izvozu. • Da ima blago narodno poreklo države, ki izvaža. • Certifikat naj bi bil izdan in avtentificiran s strani trgovinske zbornice ali z

industrijsko zvezo države izvoznice. • Certifikat mora biti potrjen s strani libijskega zastopnika v državi izvoznici, v

kolikor v tej državi obstaja, v nasprotnem primeru mora certifikat potrditi katerikoli zastopnik katerekoli arabske države.

• Točen seznam dobave v obliki trojnika, pri čemer fotokopije ne veljajo. Dokument

mora biti primerno podpisan s strni upravičenca. V nadaljevanju najdemo še v sporočilu za odprtje akreditiva pomembne določbe, ki se ne nanašajo samo na dokumente:

• Ladijski dokumenti, ki nosijo klavzule, s katerimi je onemogočen pregled blaga s strani špedicije, niso dovoljeni.

• Če je transport izvršen z libijsko ladjo, mora biti ime te ladje vsebovano v ladijskem tovornem listu.

• Zavarovanje je urejeno s strani nalogodajalca. • Akreditiv ni prenosljiv. • Pošiljke v kontejnerjih niso dovoljene.

Posebna klavzula določa naslov na katerega morajo biti poslani dokumenti in v kakšnem roku. Avizirna banka je morala poslati dokumente v Abu Dhabi (določen je bil točen naslov) in sicer v roku 21 dni od izstavitve ladijskega tovornega lista. V tem času so morali dokumenti že dospeti na prej določen naslov. Določeno pa je tudi, da roki dostave dokumentov ne smejo presegati datuma veljavnosti akreditiva. Sporočilo o odprtju akreditiva nosi tudi plačilne pogoje. Ti so enaki pogojem določenim v kupoprodajni pogodbi:

• 90 % akreditiva bo plačanega ob predložitvi določenih dokumentov in sicer v sedmih dneh od datuma predložitve dokumentov.

• 10 % akreditiva pa bo plačanega na pobudo upravičenca, če bo postavljen projekt funkcioniral v skladu z dogovorjenimi normami.

V sporočilu so tudi tarife po katerih banke obračunavajo poslovanje z akreditivi, vendar za nas niso pomembne, zato jih ne bomo navajali. Povemo pa lahko, da si banke zaračunavajo vsak pregled dokumentov, pošiljanje, spremembe akreditivov. Kot smo v uvodnem delu povedali, so stroški za poslovanje z akreditivi visoki. Stopnjevanje le teh pa je predvsem odvisno od pogojev, ki so navedeni ob odprtju akreditiva. Pogoji morajo biti natančni, dobro navedeni, hkrati pa se ne smejo spuščati v prevelike podrobnosti.

43

NKBM je, ob prejetju obvestila o odprtju akreditiva, morala poslati povratno informacijo, da je dobila obvestilo. Predložiti ga je morala tudi upravičencu. V spremnem pismu pa je upravičenca obvestila, da mora pogoje natančno pregledati. Ob morebitnih nesoglasjih s tem dokumentov, mora upravičenec takoj ta neskladja posredovati NKBM. Spremembe pa je moral upravičenec uskladiti z nalogodajalcem.

3.9.4 Sodelujoča podjetja in banke

3.9.4.1 Podjetja V poglavju o osnovnem poslu smo povedali, da je pri projektu sodelovalo veš podjetij pod okriljem Hidroconstruction, d.o.o.. Če jih še enkrat omenimo:

• Hoganas Bjuf AB iz Švedske. • Proltech iz Poljske. • Motherwell Bridge Mediterranean Limited iz Malte.

Poleg teh navedenih podjetij so sodelovala še druga podjetja, katerih vložki niso bili tako veliki, da bi jih morali omeniti. Navedena podjetja v bistvu niso v veliki povezavi z akreditivnim poslom. Pravna razmerja in načine financiranja so določali na drug način. Omenimo naj le podjetje Hoganas Bjuf AB iz Švedske, ki je zahtevalo, na podlagi odprtega akreditiva, asignacijo (pismeno naročilo, komu naj kupec plača znesek za prodano blago). Vendar je na koncu namesto asignacije zadostovalo potrdilo avizirne banke (NKBM), da je akreditiv bil odprt. To potrdilo je vsebovalo:

• Da je bil akreditiv odprt pri Wahda bank, Tripoli. • Da gre za konformiran akreditiv s strani ABIFT. • Da je NKBM avizirna banka. • Da bo NKBM nakazala denar, v kolikor bodo dokumenti za plačilo prispeli k NKBM. • Da bo nakazala zneske dobav, ki so v tem potrdilu tudi navedeni.

Banka s tem ni izdala asignacije. Je pa se zavezala, da v kolikor bo dokumentacija v skladu s pogoji, bo preusmerila nakazan denar v to švedsko podjetje. Banka se je tudi zavarovala s tem, ko je v potrdilu prikazala količino dobav in njene zneske. Tako so odgovarjali samo za višino, ki je bila navedena v tem dokumentu.

3.9.4.2 Banke Kot smo videli v akreditivnem poslu sodelujeo tri banke:

• Wahda Bank, Tripoli. • Arab Bank for Investment and Foreign Trade Abu Dhabi. • Nova Kreditna Banka Maribor.

44

3.9.4.2.1 Akreditivna banka Razmerje med akreditivno banko in upravičençem nastane, ko upravičenec prejme formalno pravilno sporočilo akreditivne banke ali avizime banke o odprtju akreditiva. Obveza akreditivne banke samostojna in ločena do osnovnega posla ter odvisna samo od rokov in pogojev, navedenih v akreditivu. Banka je dolžna predložene dokumente honorirati, če so predloženi pravočasno in če izpolnjujejo v akreditivu navedene roke in pogoje. Obveza akreditivne banke je časovno omejena in velja samo do izteka zadnjega dne veljavnosti akreditiva. Upravičenec napram akreditivni banki ne more uveljavljati zahtevka za ponovno otvoritev akreditiva. Če upravičenec v okviru roka veljavnosti akreditiva ne predloži pravočasno banki akreditivno skladnih dokumentov, akreditivna obveza banke ugasne. Upravičenec do nalogodajalca v takem primeru nima več zahtevka za ponovno odprtje akreditiva, ima pa zahtevek za plačilo kupnine, če je blago kupcu dobavil v skladu s pogoji iz osnovnega posla. Iz sporočila za odprtje akreditiva lahko določimo, kakšne funkcije so imele banke. Wahda Bank v Tripoliju je odprla akreditiv in opravlja funkcijo akreditivne banke. Pri tem prevzema največjo odgovornost. Zadolžena je za plačilo akreditivnega zneska, ne glede na izpolnjevanje obveznosti nalogodajalca. Prevzema tudi tveganje ali bo nalogodajalec odplačal terjatve. O tem sta se dogovorila v načinu kritja. Prav tako je zadolžena, da preverja dokumente ter jih kasneje tudi izroči nalogodajalcu v zameno za dogovorjen način plačila. Uspeh njenega poslovanja v akreditivnem poslu temelji na navodilih, ki jih daje ostalim bankam. Akreditivna banka je določila tudi korenspondenčno banko, ki je kasneje ta akreditiv potrdila. S tem se je akreditivna banka nekoliko razbremenila, saj je obvezo za plačilo akreditivnega zneska delno prenesla na konfirmno banko.

3.9.4.2.2 Avizirna banka Funkcija avizirne banke je, da sporoči upravičencu odprtje akreditiva in spremembe akreditiva. To lahko stori akreditivna banka sama, lahko pa za to pooblasti drugo banko, ki je navadno nastaljena v državi upravičenca. Pogosto nalogodajalec navede, kdo bo akreditiv aviziral, vendar pa v tem primeru akreditivna banka ni dolžna ravnati po navodilih nalogodajalca. Avizirno banko si lahko izbere sama. Navadno sprejme to odločitev na podlagi preteklega sodelovanja z eno izmed bank v državi upravičenca in na podlagi stopnje razvitosti telekomunikacijske povezanosti med bankama. Avizirna banka je dolžna poslovati v akreditivnem poslu po navodilih akreditivne banke. Na njena dejanja nalogodajalec nima vpliva. 7. člen EPO 500 določa obveznosti avizirne banke. Ta se lahko odloči, da bo akreditiv avizirala, lahko pa aviziranje tudi zavrne. Mora pa to nemudoma sporočiti akreditivni banki. Če se odloči za aviziranje, mora najprej preveriti avtentičnost akreditiva. Avizirna banka ni v pravem razmerju z upravičencem, zato ne prevzema odgovornosti za honoriranje dokumentov. Njena funkcija je predvsem posredovanje dokumentov v zameno za provizijo. Avizirna banka ima tudi možnost, da akreditiv potrdi oziroma konfirmira. V našem primeru je kot avizrna banka nastopala NKBM. Akreditiva ni konfirmirala, ker je konfirmna banka že obstajala in ni bilo nikjer v pogajanjih dogovorjeno, da bi akreditiv tudi potrdila. Kot bomo videli pa je nastopala tudi v funkciji izplačilne banke.

45

3.9.4.2.3 Konfirmna banka Upravičenec pogosto zahteva, da akreditiv potrdi tretja banka. To je navadno posledica ocene upravičenca, da so politično - monetarna tveganja v državi, v kateri ima akreditivna banka svoj sedež, ali pa vprašljivost devizne plačilne sposobnosti banke prisotna v taki meri, da honoriranje akreditivnih dokumentov lahko postane vprašljivo. S potrditvijo akreditiva, potrdilna banka prevzema, skupaj z akreditivno banko, solidarno obvezo, da bo honorirala akreditivno skladne dokumente. Pogodbeni stranki se za odprtje potrjenega akreditiva običajno dogovorita v osnovni pogodbi in določita, katera banka naj nastopa kot potrdilna banka. Tako dosežen dogovor predstavlja obvezo kupca, da njegova poslovna banka v korist prodajalca odpre akreditiv, ki ga bo potrdila konkretno imenovana tretja banka, ki je običajno korespondenčna banka akreditivne banke. Kupec ali prodajalec pa se lahko dogovorita tudi, da bosta, akreditivni banki pustila možnost izbire njene konfirmne banke. Odprtje akreditiva, ki ga kljub dogovoru med pogodbenima strankama ne potrdi tretja banka, predstavlja neizpolnitev pogodbenih obvez kupca in ustvarja pravne posledice dolžniške zamude. Potrdilna banka se samostojno odloča, ali bo akreditiv potrdila. Če se odloči, da akreditiva ne bo potrdila, mora o tem takoj obvestiti akreditivno banko. Omenimo še naj, da v kolikor se banka enkrat odloči, da bo akreditiv potrdila, tega več ne more preklicati. EPO 500 določa v členu 10, odstavek D in v 19. členu, da v kolikor je banka dokumente honorirala ji je akreditivna banka dolžna zagotoviti povračilo izplačanega zneska. Arab Bank for Investment and Foreign Trade je v našem primeru konfirmirala akreditiv. Kofirmna banka je dolžna poslovati po navodilih, ki jih naloži akreditivna banka. V kolikor konfirmna banka misli, da je tveganje previsoko, ne da svoje konfirmacije. Kot smo že rekli mora o tem takoj obvestiti akreditivno banko. Za upravičenca je konfirmacija zelo pomembna, saj s tem odpravlja plačilno tveganje. Banka, ki konfirmira akreditiv mora zelo natančno pregledati dokumentacijo, ter jo poslati naprej.

3.9.4.2.4 Izplačilna banka Pri snovanju kupoprodajne pogodbe banki navadno določita pri kateri banki bo znesek izplačljiv. Ta banka je izplačilna banka, v strokovnem jeziku pa jo označujemo kot nominirana banka . Običajno je to banka, ki ima sedež v državi upravičenca. Akreditiv mora določati, na kakšen način bo izplačilna banka dokumente honorirala. V poglavju, kjer smo predstavljali osnove akreditivnega poslovanja, smo povedali da so možnosti honoriranja naslednje:

• S takojšnim plačilom. • Z odloženim plačilom. • Z akceptiranjem in plačilom menic. • Z negociranjem, oziroma odkupom menic in/ali dokumentov.

Akreditivna banka z imenovanjem izplačilne banke to pooblasti za prevzem, pregled in honoriranje akreditivnih dokumentov. Pomembno je poudariti, da banka ob skladnosti dokumentov, s tem ne prevzema nobene odgovornosti, da bo dokumente tudi honorirala. Vendar pa sta v primeru honoriranja, akreditivna ali konfirmna banka dolžni povrniti znesek akreditivni banki. Seveda upoštevamo, da so bili dokumenti skladni. V kolikor akreditivni dokumenti niso skladni, izplačilna banka, pa jih je kljub temu honorirala, akreditivna banka ni dolžna vrniti zneska. Če so dokumenti skladni ali ne, določa akreditivna banka.

46

V projektu izvoza podjetja Hidroconstruction, d.o.o. je opravljala funkcijo izplačilne banke NKBM. Kot smo povedali je banka dokumente honorirala s takojšnim plačilom. Tako je Druga stran morala vso dokumentacijo predati NKBM, ki je v tem primeru nastopala kot avizirna banka. Ta je dokumente pregledala ter jih poslala konfirmni banki. Če so bili dokumenti predani brez rezervacije je nastopila v funkcijo izplačilne banke. Kot smo povedali v poglavju o odprtju akreditiva, je akreditivna banka določila, da izplačilo ob podani rezervaciji ni možno. V kolikor ni bilo rezervacije je morala izplačati dogovorjen znesek. Še enkrat je treba poudariti, da je valuta določena za plačilo ameriški dolar. Zato se je morala NKBM poslužiti, kontokorentne banke, ki je omogočila, da je bil znesek nakazan v USD. V kolikor bi bila valuta določena za plačilo, libijski dinar, tega vmesnega člena ne bi potrebovali. Vendar pa ni bilo v interesu Druge strani (Hidroconstruction d.o.o.), da bi nakazilo prejela v LD. Banke imajo določene svoje kontokorente. V našem primeru je kontokorent za USD ameriška banka JP Morgan Chase Bank Manhattan, New York. Tako je plačilo najprej potovalo na Chase Bank Manhattan, od koder je upravičenec preko NKBM prejel plačilo v USD. Kontokorent ni vezan na odprtje akreditiva in ni potrebno, da je v odprtju omenjen. Omenjen je le v reimbursnem zahtevku, kjer izplačilna banka navede, kam mora biti denarno nakazilo naslovljeno.

3.9.4.2.5 Reimbursna banka Po 10. členu, odstavka D, EPO 500, akreditivna banka z imenovanjem nominirane banke ali s pooblastilom, oziroma pozivom, danim tretji banki, naj akreditiv potrdi, prevzema obvezo, da bo izplačilno banko oziroma potrdilno banko, ki je akreditivne dokumente honorirala, reimbursirala (dala povračilo) za izplačani akreditivni znesek ter pripadajoče obresti. Akreditivna banka lahko izplačilno banko, oziroma potrdilno banko reimbursira neposredno sama ali pa pooblasti tretjo banko (reimbursno banko), da reimbursira banko, ki je dokumente honorirala. Vključitev reimbursne banke je običajna zlasti pri tistih akreditivh, pri katerih valuta akreditivnega zneska ni valuta države, v kateri imata akreditivna in nominirana banka svoj sedež. Medbančni reimburs je posebej obravnavan v 19. členu EPO 500 in v Enotnih pravilih za medbančne reimburse. Sicer pa v poslu z medbančnim reimbursom nastopajo tri banke:

• Akreditivna banka, ki je akreditiv odprla in v njem nominirano banko pooblastila, da se reimbursira na določeno reimbursno banko.

• Reimbursna banka, ki ima pooblastilo akreditivne banke, da izplača banko, ki ji bo predložila dokumente.

• Terjajočo banko, ki je dokumente honorirala, izvršila plačilo in s tem zahteva od reimbursne banke povračilo za izplačan znesek.

V kolikor nastopa med akreditivno banko in izplačilno banko, še tretja banka, je akreditivna banka dolžna pravočasno obvestiti tretjo banko o reimbursnem zahtevku terjajoče banke. Ta mora reimbursni zahtevek najprej uveljavljati pri tretji reimbursni banki, če pa ta banka noče honorirati terjajoče banke na prvi poziv, ima terjajoča banka pravico uveljavljati reimbursni zahtevek direktno pri akreditivni banki. Reimbursna banka mora honorirati reimbursni zatevek v primeru, da gre za potrjeno reimbursno obvezo. Ali bo reimbursna banka to obvezo potrdila ali ne, je njena samostojna odločitev.

47

Akreditivna banka je v našem primeru določila za reimbursno banko konfirmno banko ABIFT. Ta reimbursne obveze ni potrdila. NKBM je pošiljala dokumente preko DHL pošte. Dokumente je honorirala s takojšnim plačilom. Svoj reimbursni zahtevek pa je naslavljala na ABIFT. Kot smo povedali reimburs ni možen, kadar banka poda rezervacijo. Nikoli se ni zgodilo, da bi morala banka svoj reimbursni zahtevek nasloviti direktno na akreditivno banko. Vedno se je NKBM reimbursirala na ABIFT, ta pa kasneje na Wahda Bank Tripoli.

3.9.5 Spremembe akreditiva Spremembe akreditiva so določene v EPO 500 vzporedno z navodili za odprtje. Sicer jih določa 5. člen EPO 500 , v njih pa je zahtevano:

• Da so popolni in natančni. • Da ne vključujejo prekomernih podrobnosti.

V poteku za spremembo akreditiva nastopajo akreditivna banka, potrdilna banka, avizirna banka ter nalogodajalec in upravičenec.

Slika 2: POTEK SPREMEMBE AKREDITIVA

Upravičenec Nalogodajalec

Akreditivna banka

Konfirmna banka

Avizirna banka

1. Nalog za

odprtje

2. Obvestilo o odprtju

2. Obvestilo o odprtju

7. Navodila o spremembah

5. Povratna informacija o prejetju obvestila

6. Povratna informacija o prejetju obvestila

8. Potrditev sprememb

9. Sprememba akreditiva

10. Obvestilo o spremembi akreditiva

11. Obvestilo o spremembi akreditiva

4. Povratna informacija o

prejetju obvestila

3. Obvesilo o odprtju z

napotilom o spremembah

12. Povratna

informacija o

sprememba

13. Povratna informacija o spremembah

48

Kot smo rekli je bil akreditiv odprt 28. januarja 2002. Druga stran je sporočilo sprejela 29. januarja 2002 s strani avizirne banke. Ta je napotila upravičenca, da spremembe uveljavlja direktno pri nalogodajalcu. To se ureja preko faksov, interneta, telefonskih razgovorov ter naknadnih sestankov. Tako je prišlo do treh sprememb. Vse so bile posredovane preko S.W.I.F.T. sporočila. Takšno sporočilo mora vsebovati namen sporočila, datum posredovanja, kodo akreditiva, pomembnost sporočila, vse sodelujoče banke, datum odprtja in veljavnosti akreditiva, zaporedno številko spremembe ter področja sprememb. Avizirna banka dobi sporočilo o spremembah preko konfirmne banke. Po prejetju o tem obvesti upravičenca. Po skupnem pregledu se pošlje povratna informacija o sprejemanju sprememb. Za vsako sporočilo oziroma spremembo si banka zaračunava provizijo. To provizijo je dolžen v našem primeru plačati upravičenec, vsaj kar se tiče provizije NKBM, saj kupoprodajna pogodba veleva, da Druga stran poravnava vse stroške zunaj države Libije (Džamahirije). V kolikor se hočemo izogniti tem naknadnim stroškom sprememb, moramo sestaviti dobro finančno klavzulo, ki nalaga nalogodajalcu kakšen akreditiv mora odpreti in kaj mora vse vsebovati. V našem primeru je bil akreditiv odprt pred podpisom kupoprodajne pogodbe, zato ta klavzula nima takšnega pomena. Morali pa bi se stranki predhodno natančneje pogovoriti o določilih akreditiva, tudi če je to samo ustni dogovor. Prva sprememba je bila s strani akreditvne banke poslana 27.2.2002. Pod pomembnostjo sporočila je bilo navedeno »normalno«. Sama sprememba je bila določena na datum 26. februarja 2002. Sporočilo je vsebovalo naslednje spremembe:

1. Prvi del spremembe se nanaša na navedbo upravičenca. Kot smo rekli, je bila v sporočilu o odprtju akreditiva pod upravičencem navedena Hidromontaža. Tako je sprememba zamenjala upravičenca v Hidroconstruction, d.o.o..

2. Drugi del se je nanašal na poreklo blaga. Najprej je bilo določeno, da je blago lahko slovensko, malteško, nemško, italijansko ali francosko. Sedaj pa, da je lahko blago Evropskega in Malteškega porekla.

3. Tretji del se nanaša na pošiljke, ki do sedaj niso smele biti naložene v kontejnerjih. Ta sprememba to dovoljuje.

Kot vidimo, je bilo odprtje akreditiva zelo nepopolno. Hidroconstruction je v pogajanjih nastopal pod tem imenom. Medtem so jih vsi registrirani podatki sprejemali pod Hidromonataža. Tako tudi Wahda Bank Tripoli. Posel je bil skorajda prekinjen. Saj nalogodajalec in banki, ki sta prevzeli tveganje nista vedeli kam bo prišel denar. V kolikor ne bi bilo spremembe bi bil nakazan Hidromonatži. Kasneje je prišlo do naknadnega sestanka, kjer so se razložile okoliščine. Tako je nalogodajalec sprejel ime novega upravičenca. Kot smo rekli so sodelovali podizvajalci iz večih držav. Glede porekla blaga nikjer ni bilo določene Švedske. V kolikor bi druga stran hotela izvesti projekt, bi ga morala brez švedske strani. Če pa bi kljub temu bilo vsebovano švedsko blago pa bi prišlo do zapletov pri dokumentu. Banke bi podale rezervacije, kar pa bi lahko v končni fazi prineslo do prekinitve poslovanja. Zato je bil akreditiv spremenjen tako, da je blago lahko prihajalo iz katerekoli evropske države in Malte. Tako so bile pokrite vse države, ki so sodelovale v tem projektu. Druga stran se tudi ni strinjala s pošiljkami, ki niso smele biti v kontejnerjih. Ker pa je bil del blaga take narave, da bi se lahko v nekontejnerskem prometu poškodoval, je tudi prva stran privolila v spremembo.

49

Sprememba je vsebovala tudi datum odprtja akreditiva. Pisalo je, da je bil datum odprtja 28. januarja 2002. Kot smo povedali je bil odprt 29. januarja 2002. Vendar pa je šlo za napako, ki ni vplivala na potek samega posla. Tako je banka sporočilo kljub temu sprejela, ga z upravičencem pregledala ter poslala naknadno sporočilo, da so bile spremembe sprejete. To sporočilo je bilo poslano 6. marca 2002. Kar pomeni, da je banka potrebovala teden dni, da se je uskladila z upravičencem in spremembe sprejela. Drugi dve spremembi sta se nanašali na provizije, ki so bile v poslovanju vključene. Vendar pa za nas niso pomembne, saj se vsebina akreditivnega posla ne spreminja in jih zato ne bomo obravnavali. Lahko pa povemo, da je bila zadnja sprememba narejena šele 24. junija 2002. Upravičenec je spremembe zahteval, ko se je dejansko soočil z blagom. Če je hotel, da bi bilo poslovanje transparentno je moral te spremembe izvesti, sicer ne bi bil upravičen do črpanj akreditiva.

3.9.6 Shema in potek poslovanja Arab Cement Company je hotelo postaviti nove prezračevalnike v svoji cementarni. Zato je v ta namen izdalo razpis. Na ta razpis se je s svojo ponudbo prijavil tudi Hidroconstruction, d.o.o. Ponudba je bila poslana 4. novembra 2001. V tem dokumentu predstavljajo projekt, ki so ga pripravljeni prevzeti. Ovrednotili so tudi posamezne dele projekta, ampak samo v grobem. Hidroconstruction je podobno ponudbo že enkrat poslal. Vendar je v njej zahteval del plačila v evrih, del pa v libijskih dinarjih. V ponudbi, ki je bila poslana kasneje pa so ovrednotili postavitev projekta v LD in USD. In sicer je zajemal en del 1.650.000 LD in drugi del 2.002.000 USD. Pri tem so upoštevali tudi pariteto cene, ki je bila podana z razmerjem med LD in USD. Posel je potekal praktično pred podpisom same pogodbe. Tako v smeri podizvajalcev kot v smeri naročnika. Druga stran je ponudbo skovala na podlagi dogovorov s podizvajalci. V projektu so poleg malih podizvajalcev sodelovala še tri večja podjetja s Švedske, Malte in Poljske. Tako je bil Hidroconstruction v bistvu zadolžen za organizacijo in izvedbo del. Material je bil dostavljen preko podizvajalcev. Da je Hidroconstruction izbran kot Druga stran je bilo odločeno na 9 sestanku družbenega komiteja podjetja Arab Cement Company. Na ta dan, 5. februar 2002, je bila podpisana kupoprodajna pogodba. V njej sta se stranki dogovorila o načinu postavitve tega projekta, rokih v zvezi s tem projektom ter o načinu plačila. Tako kot v ponudbi je bil znesek deljen na dva dela. Prvi del je bil izražen v LD (1.650.000 LD) drugi del pa v USD (2.002.000 USD). Za nas je pomemben predvsem drugi del, saj se na njega nanaša diplomsko delo. Ta del je bil plačljiv preko akreditiva. V kupoprodajni pogodbi je bil akreditiv označen le v grobem. Natančna opredelitev pa je bila poslana s sporočilom za odprtje akreditiva. Naj povemo, da je bil sam akreditiv odprt pred podpisom kupoprodajne pogodbe. S tem je Hidroconstruction pridobil informacijo o rednosti razpisa. Akreditiv je bil odprt 28. janurja, leta 2002. Veljal pa je do 27. januarja 2003. Šlo je za nepreklicen, potrjen neprenosnen akreditiv. Sicer je kupoprodajna pogodba zahtevala prenosen akreditiv, saj bi lahko upravičenec s tem akreditiven znesek razdelil med podizvajalce. Vendar pa mu je avizirna banka, NKBM, to odsvetovala zaradi roka podaljšanja terjatev, ki bi s tem zagotovo nastale, saj bi se v tem primeru moralo avizirati dokumente vseh podizvajalcev, kar bi najvrjetneje prineslo do komplikacij poteka akreditiva. Tako se je poslovalo preko neprenosnega

50

akreditiva (banka avizira samo dokumente upravičenca), s čimer se je strinjala tudi libijska stran. V sporočilu so navedene tudi banke, ki nastopajo v poslu in njihove funkcije:

• Wahda Bank, Tripoli (akreditivna banka). • ABIFT (konfirmna banka, reimbursna banka). • NKBM (avizirna banka, izplačilna banka).

Ker je bil znesek v tuji valuti, se je morala NKBM poslužiti kontokorenta. Ker je šlo za ameriške dolarje je bila to JP Morgan Chase Manhattan iz New Yorka, kjer je NKBM imela odprt transakcijski račun. Vključitev ostalih bank v poslovanje je avtomatsko pomenilo spoštovanje predpisov, ki jih ponujajo Enotna pravila in običaji 500, saj je Slovenija podpisnica teh pravil in s tem NKBM ne bi bila pripravljena sodelovati v poslu. Tako sta morali tako akreditivna kakor tudi konfirmna banka v svoje poslovanje sprejeti EPO 500. To sta obvestili tudi v nalogu za odprtje akreditiva. Odprtju akreditiva so sledile tri spremembe akreditiva. Pri njih se je morala Druga stran sklicevati direktno na nalogodajalca, ki jih je odobril. Za tem pa se je začelo odpošiljanje blaga. Šlo je za delne dobave in s tem tudi za delna črpanja akreditiva, ki niso smela presegati akreditivnega zneska. Dokumente je upravičenec predlagal avizirni banki, NKBM. Ta je te dokumente pregledala v skladu s skrbnostjo. Skrbnost ocenjevanja lahko razlagamo s časom, ki ga je banka potrebovala za presojo pred odpravo dokumentov nasljednjemu členu verige. Ti roki so bili med tri do sedem dni. Odvisni pa so bili predvsem od zneska, določenega za črpanje. Pri presoji dokumentov ni izrekla nobene rezervacije, kar je omogočilo transparenten potek akreditivnega posla. Dokumenti so se pošiljali na naslov, določen v akreditivu. Potovali pa so preko hitre pošte DHL. Vzporedno z njimi pa je preko S.W.I.F.T. potoval tudi reimbursni zahtevek. Reimburs je potoval ABIFT. Ta pa ga je preko kanalov morala poslati k JP Morgan v Ameriko. Od tam je denar preko NKBM pripotoval do upravičenca. S tem denarjem je Druga stran poravnavala obveznosti, ki jih je imela do podizvajalcev. S črpanji je bila izplačana nagrada za postavitev projekta. Naj povemo, da sta bila zneska v LD in USD plačana v višini 90 procentov. 10 odstotkov pa je nalogodajalcu služilo kot garancija za dobro izvedbo posla. Konfirmna banka je prispele dokumente prav tako preverila in jih nato poslala dalje. Povem še naj, da reimburs ni bil dovoljen pod rezervacijo. Glede na pravočasne prilive lahko samo sklepamo, da konfirmna banka ni podajala pridržkov, s dokumenti pa se je strinjala tudi akreditivna banka, ki ima odločilno vlogo pri presoji dokumentov. Akreditivna banka je morala te dokumente predložiti nalogodajalcu. S tem je inkorporirala lastnisko pravico na nalogodajalca, ta pa ji je moral v zameno za dokumente vrniti denarna sredstva na vnaprej določen način kritja. Material je morala potem druga stran vgraditi v cementarno. Pri tem se je poslužila libijskih delavcev. Obveznosti do njih je poravnavala s prvim zneskom, ki je bil plačan v LD. Po postavitvi projekta je tekel rok preizkušanja novih prezračevalnikov. Ker so bili v skladu s normami in predpisi je bilo nakazanih še preostalih 10 odstotkov, ki so služili kot garancija. Ker je akreditiv v tem času že potekel, je ta znesek akreditvna banka izplačala na podlagi naročila nalogodajalca v obliki nakazila na kontokorentno banko.

51

Slika 3: SHEMA POTEKA POSLOVANJA

Hidroconstruction d.o.o.

Arab Cement Company

Wahda Bank Tripoli -

akreditivna banka

Arab Bank for Investment and Foring

Trade Abu Dhabi – konfirmna in

reimbursna banka

Nova Kreditna Banka Maribor –

avizirna in izplačilna banka

Chase Bank Manhattan – kontokorent

NKBM

2. Kupoprodajna pogodba z akreditivno klavzulo

5. Obvestilo o odprtju akreditiv s pooblastiom za konfirmacijo

4. Medsebojni sporazum o

načinu kritja

3. Nalog za odprtje

akreditiva

Skupina podizvajalcev

Ladijski prevoznik

1. Prijava na razpis s predložitvijo ponuddbe

8. Medsebojno usklajevanje o spremembah

akreditiva

9. Tri spremembe akreditiva

10. Spremembe akreditiva

12. Spremembe akreditiva

7. Obvestilo o odprtju akreditiva

14. Blago

15. Dokumenti

15. Dokumenti

14. Blago

15. Dokumenti

13. Naročilo

blaga

1. .Pogovori o sodelovanju

16. Dokumenti proti plačilu

v USD

17. Dokumenti z reimbursnim

zahtevkom

11. Spremembe akreditiva

6. Obvestilo o odprju

akreditiva s konfirmacijo

19. USD

20. Dokumenti z reimbursnim zahtevkom

21. Reimburs v LD

22. Dokumenti

proti dogovorjenem

plačilu

23. Dokumenti

24. Blago

18. Reimburs v

LD

52

3.10 Primerjava z drugimi mednarodnimi plačilnimi inštrumenti V uvodu smo dejali, da se mednarodna trgovina poslužuje različnih mednarodnih plačilnih instrumentov. V tem poglavju pa bomo videli zakaj je bil v našem primeru akreditiven posel najprimernejši plačilni instrument. Naj na kratko povzamemo okoliščine posla:

• Visoko politično tveganje. • Visoko monetarno tveganje. • Tveganje neizvedbe ali slabe izvedbe izvoznika. • Visoka pogodbena vrednost. • Obseg projekta, tako v vsebini kakor tudi v časovnem vidiku. • Dolga transportna pot. • Različne kulture. • Večletna prisotnost izvoznika na trgu Libije. • Slabo razvit finančni sistem

Predstavitev mednarodnih plačilnih instrumentov smo začeli s predplačilom. V tem primeru predplačilo ni primeren instrument, saj bi kupec s tem prevzel vso tveganje izvedbe posla. Res je, da sta stranki že v preteklosti sodelovale, vendar kupec nima nobenega kritja v primeru, da projekt ne bi bil postavljen oziroma ne bi dosegal norm. Pri tem moramo še upoštevati različnost kultur in navad, kakor tudi zelo dogo transportno pot. Tudi pogodbena vrednost je bila veliko previsoka za ta plačilni instrument. Drugi instrument, ki smo ga obravnavali je bilo plačilo na odprt račun. V tem primeru, bi izvoznik nosil vsa tveganja, dokler plačilo ne bi bilo izvršeno. Kot smo povedali je bil izvoznik v našem primeru vezan na druge podizvajalce. V primeru, da bi si naročnik del v tem času premislil bi izvoznik nosil vse stroške naročil, finančnih angažmajev, transporta. Ne bi imel nobenega kritja. Oblika pa je kot taka je izredno ugodna za kupca oziroma uvoznika, saj lahko pred plačilom preveri kvaliteto in količino dostavljenega blaga in tako v primeru reklamacij ne nosi nikakršnih stroškov. Hkrati lahko kupec s blagom prosto razpolaga. Če mu karkoli ne bi ustrezalo ne bi rabil poravnati kupnine. Izvoznik bi se lahko podal samo v tožbo, kar pa ekonomskemu subjektu ni primaren interes. Poznavanje trga in kupca v našem primeru ne more odtehtati tveganj povezanih s poslom. Kupec bi lahko izdal tudi menico. Vendar je instrument zelo podoben predplačilu, pri čemer kupec doseže odlog plačila. S tem prevzema na sebe vso tveganje. Kupec pa s tem prevzema tveganje, da menica ne bo izplačana. Zavaruje se lahko samo s tem da zahteva avaliranje menice pri določeni banki. Kupec bi lahko v tem času propadel. Z avaliranjem pa bi se doseglo, da bi bila menica vseeno odplačana s strani banke. Težave bi zopet nastale pri kakovosti izvedbe. Povedali pa smo, da gre za visoko pogodbeno vrednost, pri čemer si je izvoznik moral zagotoviti financiranje med potekom posla. Tako bi moral za dobavljen material najeti kredite na podlagi te menice. Vprašanje pa je ali bi banka akceptirala takšno menico. Zaradi tega razloga in zaradi tveganja, ki bi ga kupec v tem primeru prevzel glede izvedbe projekta, ocenjujemo, da menica ni primeren plačilen instrument za naš projekt.

53

V mednarodni trgovini je pogost plačilni instrument forfaiting. Gre za prenos terjatev na drug subjekt. Predvsem bi prišel ta instrument v poštev če bi forfaiting podjetje poznalo naročnika blaga in storitev. To poznastvo bi lahko bilo plod prejšnega sodelovanja. V našem primeru forfaiting ni bila opcija, ker takšnega slovenskega podjetja, ki bi sodelovalo s ACC ni. V kolikor bi v posel vključili menico, meničnega poroka in garncijsko banko bi bil posel zelo podoben prej navedenemu načinu z menico. Prodajalec bi bil v primeru prenosa terjatev na forfaiting podjetje ob provizijo, ko si bi jo zaračunalo to podjetje. Bi pa s tem dejanjem prišel v krajšem času do kupnine s čimer bi lahko poravnal obveznosti do podizvajalcev. Težava bi bila pri iskanju takšnega podjetja, ki bi bilo pripravljeno to terjatev odkupiti in od bonitete takšnega podjetja ter od načina s katerim bi to podjetje hotelo poravnati nedospelo terjatev. Podobna situacija je pri mednarodnem faktoringu, zato ga ne bomo obravnavali posebej. Nasljednja možnost za poravnavo dolga je kredit. Največkrat je ta oblika uporabljena, kadar je boniteta kupca dobro znana. V našem primeru ta boniteta ni znana, zato banka ne more kreditirati kupca, ker ne ve ali bo lahko izterjala dolg do kupca. Prav tako ni nobenega zagotovila kupcu, da bo projekt dobro izveden. Lahko pa bi posel stekel, če bi uporabili v tem sistemu še garancije. Banka v izvoznikovi državi bi omogočila kredit izvozniku na podlagi plačilne garnacije banke v uvoznikovi državi. S tem bi Hidroconstruction lahko poravnaval stroške z delnimi dobavami. Problem s kakovostjo izvedbe projekta pa bi lahko rešili s izdajo garancije za dobro izvedbo posla, ki bi jo morala izdati banka v izvoznikovi državi. Tako bi bili vsi interesi doseženi. Ostalo bi le vprašanje tveganja plačilne garancije, saj je banka, ki bi to garancijo izdala, v Libiji. Rekli pa smo, da za to državo velja visoko splošno tveganje. Res pa je, da bi bil ta inštrument cenejši. Kot vidimo je akreditiv v našem primeru najbolj varni plačilni instrument, ki pokriva tveganja kupca in prodajalca. Partnerja sta se v snovanju pogodbe dogovarjala o možnosti poravnave dolga v smislu bančnih garancij in kredita. Težava je nastala pri Pridobivanju garancije o dobri izvedbi dela, saj bi banka s tem prevzela riziko, da projekt ne bi bil dobro izveden. S akreditivom pa so se vsa tveganja prenesla na akreditivno in konfirmno banko ter delno tudi na izplačilno banko. Sicer je poslovanje z akreditivi tudi najpogostejša oblika plačilnega instrumenta, ki jo libijci uporabljajo. Zato lahko zaključimo, da je akreditiv najprimernejša oblika poravnave terjatev v tem primeru.

54

4 SKLEP Glavni cilj udeležencev v mednarodnem prometu je izpolnitev pogodbe. Prodajalci in kupci imajo velikokrat nasprotne si interese in za uskladitev in zadovoljstvo obeh strank so zelo pomembni razni finančni instrumenti, ki so na voljo. Pogoji financiranja so v marsikaterem poslu bistven element konkurenčnosti, saj ustrezno financiranje povečuje rentabilnost vseh udeležencev v mednarodnem prometu, ustrezno zavarovanje pa zmanjšuje tveganje. Dandanes poznamo veliko oblik financiranja, ki bolj ali manj zadovoljujejo interese udeležencev v mednarodnem prometu. Breme financiranja in z njim povezana tveganja lahko prevzame uvoznik, izvoznik ali tretja oseba. Kot smo navedli v uvodu je akreditivni posel najpomembnejši mednarodno plačilni instrument. Na to kaže uporaba le – tega, kar je pripeljalo mednarodno trgovinsko zbornico do izdelave Enotnih pravil in običajev. Zadnja revizija na tem področju je bila označena pod EPO 500. V tej publikaciji je natančno določeno kaj vse mora akreditiven posel vsebovati, hkrati pa opozarjajo, da določila ne smejo biti prepodrobna, saj se s tem znižuje transparentnost posla. Pravila skupaj z načeli in zakoni posameznih nacionalnih pravnih sistemov omogočajo varnost tako kupcu, kakor tudi prodajalcu. Libija je dežela mnogih poslovnih priložnosti, vendar s sabo nosi veliko splošno tveganje. Ugotovili smo, da je v našem primeru akreditiv najbolj primeren mednarodni plačilni inštrument. To predvsem zaradi dorečenost, ki jo predvsem določajo EPO 500. Poudariti je potrebno, da je akreditivna klavzula pomemben element s katerim se odpravljajo morebitne nevšečnosti. V našem primeru ni imela te funkcije saj je bila kupoprodajna pogodba podpisana po odprtju akreditiva. Kot smo videli je akreditiv dajal možnost upravičencu, da je dolgove uspešno izterjal. Hkrati ni potreboval začasnega financiranja s katerim bi poravnal dolgove do podizvajalcev. Najpomembneje pa je, da sta za pogodbeno vrednost jamčili dve banki, kar je v bistvu izničilo plačilno tveganje. Na drugi strani je ACC navajen poslovati z akreditivi. Tudi v tem primeru se je zdela to najboljša opcija, saj je kot nalogodajalec dobl z akreditivom garancijo, da bo investicija zaključena pravočasno, še pomembneje pa do bo postavitev investicije v skladu s predpisi in normami, ki so jih zahtevali v razpisu. Napram tveganju, kateremu sta bili podjetji izpostavljeni in višini pogodbene vrednosti so stroški akreditiva zanemarljivi. V diplomskem delu smo dosegli namen, saj smo se seznanili z akreditivom, kot najpogosteje uporabljenim mednarodno plačilnim instrumentom. Predstavili smo tudi zakonske predpise ter natančneje, skozi analizo projekta, analizirali EPO 500. Osnovni namen, predstavitev praktičnega projekta, je bil prav tako izveden. Odkrili smo kar nekaj nesoglasi nem teorijo in prakso. Orisali pa smo tudi kakšen je dejanski potek akreditivnega posla. Diplomsko delo odgovarja tudi na vse cilje, ki smo si jih zastavili, saj smo naredili analizo mednarodnih plačilnih instrumentov, zakonodaje, EPO500. Analizirali smo tudi osnovni posel, ki je bil temelj za proučevanje akreditivnega posla. Zvedeli smo, kdo so udeleženci v akreditivnem poslu ter kakšne so njihove funkcije. Natančno smo opredelili tudi pomembnost dokumentov, ki nastopajo v zvezi z izplačilom. V zaključku osrednjega dela diplomske naloge pa smo uspeli dokazati, da je bil akreditv najboljša odločitev podjetja Hidrocinstruction d.o.o.. Z doseganjem zadnjega cilja nam je uspelo dokazati tudi osnovno trditev. Ta je namreč bila, da je akreditiv bil najprimernejši mednarodno plačilni instrument v obravnavanem projektu.

55

POVZETEK Mednarodna trgovina ima na razpolago številne plačilne inštrumente. Med njimi igra osrednjo vlogo akreditiv. Gre za zelo kompleksen, natančen in varen instrument. Z njim odpravljamo številna tveganja. Ker vključuje mnogo ekonomskih subjektov je zato tudi precej drag instrument. Njegova varnost pa je povezana prav s številom teh subjektov ter z določili Mednarodne trgovinske zbornice, ki nastopajo pod imenom EPO 500. Zaradi navedenih dejstev je ta instrument uporabilo tudi podjetje Hidroconstruction pri vgradnji novih prezračevalnikov v cementarno v Libiji. Pri tem se je v posel vključilo več podizvajalcev, akreditivna banka, konfirmna banka, ter avizirna banka. Pomembno funkcijo so imele predvsem pri izplačilih in pri kontroli dokumentov. Ker je bil posel dobro izpeljan, je bil akreditiv poplačan v celoti. Na koncu je narejena tudi primerjava z ostalimi instrumenti iz česar je razvidno, zakaj se je Hidroconstruction odločil prav za akreditiv.

SUMMARY International trade can use a large number of paying instruments. Among them is Letter of Credit most important. It is very complex, precise and safe way of paying. We can rid of a lot of risks by using Letter of Credit. L/C inculedes many economic subjects. Because of that, it is quite expensive instrument. Its safety is conectet with all economic subjects and with rules edited by International Chamber of Commerce under name UCP 500. On account of named facts L/C was used by Hidroconstruction in project of replacement preheters in cementary in Libya. The business was made by several subexecutans including issuing bank, confirming bankand advising bank. They had very important in paying function and also controling documents function. The project was well done and L/C was repayed in whole amount. In the end of degree was made a comparison between others instruments and it is clear, why had hidroconstrucion used this instrument.

56

KLJUČNI POJMI (KEY WORDS) Akreditiv (Letter of Credit) Akreditivna banka (Issuing bank) Potrdilna banka (Confirming bank) Avizirna banka (Advising Bank) Izplačilna banka (Nominated Bank). Nalogodajalec (Applicant for the credit) Upravičenec (Beneficiary) Enotna pravila in običaji 500 (Uniform Customs and Practice 500) Dokumenti (Documents) Kupoprodajna pogodba (Deed of sale contract) Plačilo (Payment)

57

LITERATURA

1. Ackermann J., Locher R., Jolidon F., Rechsteiner A..1985. Ein Handbuch für mehr Sicherheit im Auslandgeschäft. Bern. Schweizerische Kreditanstalt.

2. Banca commerciale Italiana. Milano head office. 1994. Notes on banking transactions

relating to foreign trade. 3. Bank Austria. Documentary Credits Department. 1996. Export and Secure Payment –

Guidelines for Documentary Credit Business. 4. Banka Slovenije. (2004). Navodilo za izvajanje sklepa o pogojih in načinu opravljanja

plačilnega prometa s tujino. [online]. Banka Slovenije. Dostopno na: http://www.bsi.si/html/zakoni_predpisi/p_2002/nav_2002_3_91.html [28.4.2004]

5. Bugg, Ralph in Whitehead, Geoffrey.1994. International Trade and Payments, Elements

of Overseas Trade. London. Woodhead-Faukner.

6. Čerin, Dean. 1993. International trade finance managment from the exporter's viewpoint. Magistrsko delo. Ljubljana. Ekonomska fakulteta.

7. Del Busto, Charles. 1995. Novi standardni obrazci za dokumentarni akreditiv za EPO

500. Ljubljana. Center marketing international.

8. Falatov, Peter. 1997. Plačila v mednarodnem poslovanju (peta knjiga). Ljubljana: Center za strokovno izpopolnjevanje in svetovalno dejavnost Ekonomske fakultete.

9. Falatov, Peter. 1998. Dokumentarni akreditiv v mednarodnem poslovanju (šesta knjiga).

Ljubljana. Center za strokovno izpopolnjevanje in svetovalno dejavnost Ekonomske fakultete.

10. Falatov, Peter.1996.: Bančne garancije v mednarodnem poslovanju (četrta knjiga).

Ljubljana. Center za strokovno izpopolnjevanje in svetovalno dejavnost Ekonomske fakultete.

11. FCI - Factors Chain International. Annual review 2002. (2002). Factors Chain International. [online]. Dostopno na: http://www.factors_chain.com/FCI_AR_2002.ZIP [10.4.2004]

12. Gmuer ,Charles J. 1986. Trade financing. London: Euromoney.

13. Gwinnet, Peter. 1995. Correspondent Banking Training Course. Ljubljana. SKB banka.

14. Häberle, Siegfried Georg. 2000. Handbuch der Akkredititive, Inkassi, Exportdokumente

und Bankgarantien. Oldenbourg. Verlag München Wien.

15. Hrvatska obrnička komora. (2004). Međunarodni dokumentirani akreditiv. [online]. Dostopno na: http://www.hok.hr/hok/gospodarstvo/financiranje/akreditiv.doc [15.4.2004]

58

16. Ihanec, Klementina in Ivanjko, Leo ter Ivanjko Šime. 2001. Priročnik o poslovanju z menico s primeri iz poslovne prakse. Maribor: Zavarovalno-poslovni inštitut.

17. Ilešič, Marko in Ilešič, Mirko. 1985. Dokumentarni akreditiv. Ljubljana. TOZD

Gospodarski vestnik.

18. Kapital. (2004). Finea holding d.o.o., postala pridružena članica največje mreže faktorinških družb. [online]. [24.9.2004]. Dosegljiv na: http://www.revijakapital.com/kapital/obvestila.php?novica=1289

19. Krauss, Hans – Frieder. 1990. Die Könformität der Dokumente in Akkreditivgeschäft.

München. Fritz Knapp Verlag – Frankfur am Main.

20. Levi, Maurice.1996. International Finance (The Markets and Financial Managment of Multinational Business). New York. McGraw-Hill Inc.

21. Miš Svoljšak, Irena (2001). Slovar finančnih pojmov. [online]. Splet d.o.o. Dostopno na:

http://www.vzajemci.com/text.php?id=1656 [1.5.2004]

22. Natek, Karel. 1999. Države sveta 2000. Ljubljana. Mladinska knjiga.

23. Nielsen, Jens. 1983. Grundlagen des Akkreditivgeschäfts. Köln. Bank – Verlag Köln.

24. Pičulin, Nives. 2002. Vloga bank pri financiranju izvoza in uvoza blaga v mednarodni trgovini. Diplomsko delo. Ljubljana. Ekonomska fakulteta.

25. Pivka, Hilda Marija in Puharič, Krešo.1994. Pravo mednarodne trgovine. Ljubljana.

Uradni list RS.

26. Pogačnik, Aleš. 1994. Temljni pojmi: Manager. Ljubljana. DZS d.d..

27. Puharič, Krešo. 2000. Gospodarsko pravo z osnovami prava. Ljubljana. Uradni list Republike Slovenije.

28. Schmitthoff's Export Trade. 2000. The Law and Practice of International Trade.

London. Sweet&Maxwell. 2000.

29. Schütze, Rolf A..1996. Das Dokumentenakkreditiv im Internationalen Handelsverkehr. Heidelberg. Werk und Wirtschaft GmbH.

30. Schweizerisch Bankverein. Dokumentarabteilung. 1994. Akkreditive – Ein

Arbeitsinstrument für den Praktiker.

31. Shapiro, Alan C.1989. Multinational financial mamagment (Third Edition). Needham Heights. Allyn and Bacon.

32. Šega, Lidija. 1997. Veliki poslovni moderni slovar. Angleško-slovenski. Ljubljana.

Cankarjeva založba.

59

33. Telič, Tjaša.1996. Instrumenti financiranja mednarodne trgovine. Diplomsko delo. Ljubljana. Ekonomska fakulteta.

34. United States Department of Agriculture. (2004). Export Credit Guarantee Programs.

FAS online. [online]. [7.5.2004]. Dosegljiv na: http://www.fas.usda.gov/ [7.5.2004]

35. Uradni list RS. 2001. Obligacijski zakonik 310-09/91-1/12.

36. Vezjak, Danilo. 1971. Mednarodne poslovne finance. Maribor. Založba obzorja.

37. Zbašnik, Dušan. 2001. Mednarodne poslovne finance. Maribor. Ekonomsko – poslovna fakulteta.

38. Žižmond, Egon.1998. Kako nastane pisno delo. Maribor. Ekonomsko – poslovna

fakulteta.

60

PRILOGE

61

PRILOGA 1: KREDIT DOBAVITELJU

VIR: Gmuer 1986, str. 103 PRILOGA 2: KREDIT KUPCU

Vir: Gmuer 1986, str 104

IZVOZNIK UVOZNIK

IZVOZNIKOVA BANKA

UVOZNIKOVA BANKA

TRETJA STRANKA

Kupoprodajna pogodba

Dogovor o kritju Dogovor o posojilu

Navodilo za izdajo garancije ali avala

Garancija

Dogovor o posojilu

Dogovor o posojilu

IZVOZNIK UVOZNIK

IZVOZNIKOVA BANKA

UVOZNIKOVA BANKA

Pogodba

Garancija ali aval

Prodaja terjatev ali kredit

Navodilo za izdajo garancije ali avala

62

PRILOGA 3: POTEK FORFAITINGA

VIR: Čerin 1993, str. 40

PRILOGA 4: POTEK INKASA

VIR: Pičulin 2002, 17

IZVOZNIK UVOZNIK

REMITENTSKA BANKA

INKASNA BANKA

1.Kupoprodajna pogodba z inkaso klavzulo

2.Blago

4. Potrditev prejema

dokumentov

5. Predložitev dokumentov in inkso navodila

6. Poziv kupca k

plačilu ali akceptu

7. Plačilo ali akcept

9. Prenos denarja 10. Prejem

plačila

8. Predložitev dokumentov

in prenos lastništva

FORFAITER

GARANCIJSKA BANKA

IZVOZNIK

UVOZNIK

1. Dogovor o pogojih forfaitinga

5. Indosament ali dostava menic

8. Plačilo menic na dan dospelosti

7. Menice na dan dospelosti

4. Dostava menic

6. Denarno plačilo ali diskont

7. Menice na dan dospelosti

8. Plačilo na dan dospelosti

4. Dostava menic

3. Dostava dobrin

2. Kupoprodajna pogodba

3. Predložitev dokumentov ali menice

63

PRILOGA 5: POROŠTVO

VIR: Bank guarantees :Swiss Bank Corporation 1990, str. 6.

PRILOGA 6: BANČNA GARANCIJA NA PRVI POZIV

VIR: :Swiss Bank Corporation 1990 , str. 10.

PRILOGA 7: FAKTORING

VIR: FCI - Factors Chain International 2002.

IZVOZNIK UVOZNIK

IZVOZNI FAKTOR

UVOZNI FAKTOR

1. Izstavitev računa za blago

3. Posredovanje terjatev

5. Plačilo

6. Plačilo

4. Prvi del nakazila

2. Prodaja terjatev

7. Drugi del

nakazila

GLAVNI DOLŽNIK

BANKA

UPNIK

Pravno razmerje iz osnovnega posla

Sodelovanje med banko in komitentom na osnovi katerega si izda garancija

Garancija

GLAVNI DOLŽNIK

BANKA

UPNIK

Pravno razmerje iz osnovnega posla

Sodelovanje med banko in komitentom, na osnovi katerega se izda poroštvo

Poroštvo

Dodatki, ki dajejo možnost ugovora

64

PRILOGA 8: POTEK AKREDITIVA

VIR. Banca Commerciale Italiana 1994, str. 33

IZVOZNIK – AKREDITIVNI UPARVIČENEC

UVOZNIK - NALOGODAJALEC

AVIZIRANA, POTRDILNA, IZPLAČILNA

BANKA

AKREDITIVNA BANKA

TRANSPORT BLAGA

1. Kupoprodajna pogodba z akreditivno klavzulo

2. Nalog za odprtje akreditiva

3. Obvestilo o odprtju

3. Obvestilo o odprtju akreditiva

4. Obvestilo o odprtju

5. Odprava blaga

6. Transportni dokumenti

7. Predložitev dokumentov

8. Plačilo

9. Predložitev dokumentov

10. Plačilo

11. Predložitev dokumentov za

plačilo

12. Plačilo na dogovorjen

način

13. Predložitev dokumentov za

blago

14. Blago