90 let krovne nogometne organizacije v Sloveniji

Izdala in založila: Nogometna zveza Slovenije

Ljubljana, 2010

Izdajatelj:Izdajatelj: Nogometna zveza Slovenije

Generalni sekretar: Aleš ZavrlUrednik: Igor E. Bergant

Sodelavci:Mag. Rudi Bračič, Mladen Čičmir, Stane Kokalj, Matjaž Krajnik,

dr. Tomaž Pavlin, Tamara Rozman, Miloš Rus, Vlado Šajn, Rok Tamše, Vesna Vasilič.

Fotografije:Ljubo Stojanovič, Drago Wernig, arhiv NZS.

Oblikovanje:Žiga Jokić, Atree d.o.o.

Tisk: Set d.o.o.

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

796.332(497.4)(091)(082)

NOGOMETNA zveza Slovenije

[Devetdeset] 90 let krovne nogometne organizacije v Sloveniji / [urednik Igor

E. Bergant; fotografije Ljubo Stojanovič ... et al.]. - Ljubljana: Nogometna zveza Slovenije, 2010

1. Bergant, Igor E.

253435136

2

6 Ključni dosežki 2000-201011 Organigram NZS12 Zgodovina – od začetka do 191816 1918 - 194519 1945 - 197022 1970 – 199225 1992 – 201032 Grassroots34 Mlajše reprezentance36 Mlada reprezentanca38 Ženske reprezentance40 Futsal42 Zveza nogometnih trenerjev Slovenije44 Zveza nogometnih sodnikov Slovenije46 Pokal Slovenije47 Združenje nogometnih klubov 1. SNL48 Medobčinske nogometne zveze49 NZS 2010 v številkah50 Spominski album NZS60 Nagrajenci NZS

kazalo:

3

Slovenska nogometna devetdeseticaVsi, ki imamo v različnih vlogah radi nogomet, ob številki 90 skoraj zagotovo najprej pomislimo na zadnjo minuto tekme, na konec srečanja. Zaradi sodnikovega dodatka je ta - zadnja, 90. minuta - navadno še po-sebej dolga. Lahko se vleče v neskončnost, zlasti za moštvo (in njegove navijače), ki ob koncu krčevito brani minimalno prednost. A ne glede na vse to - številka 90 je v nogometu simbol konca.V Sloveniji se radi štejemo za nekaj posebnega. Ko gre za nogomet, to zagotovo smo. Zato nam tudi številka 90 lahko pomeni nekaj drugega. Leto, v katerem proslavljamo 90 let krovne nogometne organizacije na Slo-venskem, si bomo zapomnili po vnovični udeležbi naše moške članske reprezentance na svetovnem prven-stvu. Po častnem nastopu, ki nam je na zgodovinskem dogodku na afriški celini prinesel našo prvo zmago na zaključnih turnirjih svetovnih prvenstev. Po navdušenju naših ljubiteljev nogometa, ki so znali ceniti sijajen trud in igro naših reprezentantov, pa čeprav so nesrečno in le za las zgrešili uvrstitev v osmino finala. V letu naše 90. obletnice se je slovenska reprezentanca prebila na 15. mesto na svetovni lestvici, z novimi objekti je naš nogomet dobil tudi pomembno razvojno priložnost. A še bolj pomembno je to, da se je naša igra v tem letu zaradi uspehov zasidrala v srcih slovenske mladine, ki v nogometu ne prepoznava samo družabnega in telesnega razvedrila, pač pa tudi vrednote - potrebo po trdem delu za uspeh in nepopustljivost, a hkrati sodelovanje, ob spoštovanju tekmeca in pravil. Naše mlade generacije so v nogometu prepoznale svetovno govorico, medij globalne povezanosti, v katerem se zaradi bliskovitega razvoja komunikacij o nas še nikoli ni govorilo toliko, kot prav v iztekajočem se letu.Publikacija ob 90. obletnici delovanja priča o dinamičnem razvoju krovne nogometne organizije v Sloveniji, zgodovina pa pripoveduje tudi o posledicah razklanosti, zablod in napak. Nobeno obdobje ni bilo lahko in brez težav. Nikoli slovenskemu nogometu ni šlo tako dobro, da mu ne bi lahko šlo še bolje. Prav zaradi uspehov zadnjih let in naše zgodovine bi v našem delu morali biti odgovornejši kot kdajkoli prej. Zato naše možnosti za uspehe na različnih področjih nikoli niso bile večje.Zaradi vsega napisanega številka 90 v slovenskem nogometu pač ne more simbolizirati konca. Začetka pa tudi ne. Slovenski nogomet je - v primerjavi s starejšimi nacionalnimi zvezami - v relativno kratkem času dosegel toliko, da se nam ni treba počutiti kot začetniki. Številka 90 je dovolj visoka, da nam lahko zbudi upravičeno zadoščenje, a je nad njo še veliko prostora. In če se naposled navežem na priljubljeno nogome-tno geslo ob zadnjem okroglem jubileju: ob 80-letnici smo šli naprej. 90 torej pomeni, da smo na dobri poti.

Rudi Zavrl,častni predsednik Nogometne zveze Slovenije

4

Poslanica predsednika Republike SlovenijeNogomet ima zaradi svoje priljubljenosti in razširjenosti po vsem svetu prav gotovo posebno mesto med športi. Nogomet je izrazito ljudski šport, dostopen je najširšemu krogu talentiranih športnikov. Svetovna prvenstva in druga velika nogometna tekmovanja s svojo globalno odmevnostjo presegajo meje športa in postajajo družbeni fenomen širokega zanimanja in pomembnosti.

Tudi v Sloveniji ima nogomet že dolgo tradicijo in številne privržence. Več kot 41 tisoč registriranih igral-cev in igralk, več kot tisoč trenerjev in skoraj toliko sodnikov, 255 nogometnih klubov po Sloveniji, vse to kaže, kako dobro organiziran in razširjen je ta šport v naši državi.

Z dobro organiziranostjo in kakovostnim delom so prišli tudi uspehi. Slovenska nogometna reprezentan-ca se je uspela dvakrat uvrstiti na svetovno in enkrat na evropsko prvenstvo, na lestvici Mednarodne nogometne zveze (FIFA) pa Slovenija trenutno zaseda visoko 15. mesto. Vse to so dosežki, ki si zaslužijo spoštovanje in priznanje, saj dokazujejo voljo, znanje in ambicije. Le na tak način se je mogoče s trdim in vztrajnim delom prebiti v svetovno elito.

Vedno se rad spomnim odmevnih nastopov naših nogometašev v predtekmovanjih in na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki, še posebej srečanj z reprezentancama Ruske federacije in Združenih držav Ame-rike, ki sem si ju tudi sam ogledal. Dosežki slovenskega nogometa me navdajajo z veseljem in ponosom.

Spoštovani, dovolite mi, da ob 90-letnici Nogometne zveze Slovenije iskreno čestitam vsem športnikom in športnicam, trenerjem, sodnikom in drugim strokovnim sodelavcem ter seveda vodstvu. Ob visokem jubileju vam izrekam priznanje in vam želim uspešno delo in veliko športnih dosežkov.

dr. Danilo Türk,Predsednik Republike Slovenije

5

Sporočilo predsednika Evropske nogometne zveze (UEFA) Devetdeset let je spoštovana starost nacionalne zveze, še posebej če sovpada s pomembnimi dogodki v zgodovini njene dežele.

Državna nogometna reprezentanca je danes takšen simbol nacionalne suverenosti, kot sta zastava ali himna. Slovenija zato ponosno kaže vse bistvene značilnosti, ki države umeščajo na zemljevid.

Po prvem svetovnem prvenstvu v nogometu leta 1930 je nek časnik v Montevideu na prvi strani objavil naslov: »Urugvaj je postal del zemljepisa«. Izhajajoč iz tega se Slovenija v atlasu sveta po zaslugi dveh nastopov na zaključnih turnirjih svetovnih prvenstev ter enega na evropskem prvenstvu v komaj enem desetletju, razteza že čez veliko strani.

Izjemni dosežki slovenskega nogometa jasno kažejo na dobro premišljeno delovanje Nogometne zveze Slovenije pod vodstvom Rudija Zavrla in Ivana Simiča.

Slovenski nogomet je v dobrih rokah, kar je dober obet za uspešno prihodnost.

Michel Platinipredsednik Evropske nogometne zveze(UEFA)

Ključni športni, organizacijski in drugi dosežki NZS v obdobju 2000-2010 Nogometna zveza Slovenije je kot krovna nacional-na panožna zveza odgovorna za povezovanje ak-tivnosti in razvoj slovenskega nogometa. Cilji NZS, ki se odražajo v njenih programih, so zlasti skrb za razvoj in širjenje nogometa, zagotavljanje pogojev za vrhunski nogomet, reprezentiranje slovenskega nogometa, organizacija in vodenje razvejanih tek-movalnih sistemov ekip vseh starostnih kategorij,

usposabljanje trenerskega, sodniškega in drugega strokovnega kadra, spodbujanje in skrb za nogo-met mladih, vključevanje v svetovne in evropske nogometne organizacije in tokove itd.

Če je bilo obdobje po osamosvojitvi namenjeno predvsem postavitvi normativnih, strokovnih in organizacijskih okvirov za delovanje slovenskega

nogometa ter omogočanje njegovega vključevanja v mednarodne tokove, se v zadnjem desetletju že kažejo dosežki dolgoročno naravnanega dela, ki se odražajo tudi v stabilnosti naše krovne nogometne organizacije.

NZS spada v evropskem in svetovnem merilu med manjše, a dobro organizirane in rezultatsko uspešne nogometne zveze. V okviru 9 nogometnih regij je v Sloveniji v redno vadbo in tekmovanja vključenih 41.972 registriranih igralcev nogometa, ki svoje de-javnosti izvajajo v 255 klubih oziroma v okviru 1.181 ekip. Aktivni in razvejani sta tudi strokovni organi-zaciji, v okviru katerih deluje 960 sodnikov oziroma 1.294 usposobljenih trenerjev.

Med nalogami NZS lahko izpostavimo skrb za nor-mativno urejenost slovenskega nogometa, ki omo-goča stabilno delovanje nogometnih organizacij na nacionalni in regionalni ravni. Temeljni akt NZS je bil delno spremenjen leta 2005, ob koncu leta 2009 pa je Statut NZS doživel popolno prenovo. Vsebinskim uskladitvam z zahtevami Fife in Uefe so sledile tudi odprave nekaterih pomanjkljivosti in prilagoditve sodobnim razmeram. Nov Statut NZS tako omogoča stabilno demokratično delovanje, preglednost, pira-midno organiziranost, ki zagotavlja, da je nogomet dostopen vsem, in medsebojno solidarnost med vsemi ravnmi nogometa.

V začetku leta 2001 je predsednik Zavrl nastopil svoj četrti mandat na čelu NZS, mandat ponovil leta 2005 in tako kot predsednik vodil NZS skupaj 20 let. Ka-

6

N O G O M E T N A Z V E Z A S L O V E N I J E 2 0 0 0 – 2 0 1 0

Predaja poslov novemu predsedniku: Rudi Zavrl je 20. februarja 2009 na Brdu pri Kranju končal skoraj dvajsetletni mandat in čestital novemu predsedniku, mag. Ivanu Simiču.

7

drovske spremembe je organizacijska struktura NZS doživela leta 2009, ko je vodenje nacionalne nogo-metne organizacije prevzel predsednik Simič. Organi NZS v skladu s statutarnimi določili skrbijo za razvoj nogomet skupaj s članicami, medobčinskimi zveza-mi (MNZ), sodniško (ZNSS) in trenersko organizacijo (ZNTS), svoje pristojnosti pa od leta 2001 avtono-mno uresničuje tudi Združenje klubov 1. SNL (ZNPL).

Strokovna služba NZS, ki opravlja strokovne, organi-zacijske in administrativne naloge na posameznih področjih dela NZS, je v evropskih merilih majhna no-gometna administracija, zato mora delovati dobro or-ganizirano in strokovno, da lahko opravi vse naloge in dejavnosti v skladu s svojimi pristojnostmi. Ob koncu leta 2000 je imela naša nogometna administracija 13 redno zaposlenih, danes pa šteje 18 redno zaposle-nih, v aktivnosti pa je vključenih tudi veliko zunanjih sodelavcev. Tako je strokovna služba NZS s timskim delom in preglednim poslovanjem glavni povezova-lec med nogometnimi deležniki in usmerjevalec ra-zvoja na podlagi odločitev organov NZS.

Ker se zavedamo, da lahko naše delovanje nadgra-dimo le z novim znanjem, izmenjavo izkušenj in do-brih praks, NZS skrbi tudi za usposabljanje trenerske-ga, sodniškega in drugega strokovnega kadra.

Vse od polnopravnega članstva v mednarodnih no-gometnih integracijah je eden od strateških ciljev NZS tudi kredibilno sodelovanje z evropsko (UEFA) in svetovno (FIFA) nogometno zvezo. Nastopanje re-prezentančnih in klubskih selekcij v uradnih tekmo-vanjih, sodelovanje sodnikov, delegatov in kontro-lorjev ter delovanje naših predstavnikov v organih UEFA in FIFA je le nekaj oblik naše mednarodne de-javnosti, ki lahko pomembno vplivajo na vpetost na-šega nogometa v mednarodne tokove. V preteklem desetletju so do izraza prišle tudi dobre organizacij-ske sposobnosti slovenskih nogometnih delavcev pri

Zaposleni v strokovni službi NZS ob obisku predsednika UEFE Lennarta Johanssona leta 2006.

Seja izvršnega odbora UEFE oktobra 2006 v Ljubljani.

8

organizaciji turnirjev UEFA, ki so bili, kljub nekaterim realnim omejitvam večinoma izpeljani z odliko. Prav gotovo so bili tudi številni dobro izpeljani turnirji eden od pomembnejših razlogov za uspešno kan-didaturo NZS za organizacijo EP kadetov do 17. leta starosti, ki bo leta 2012 organizirano na naših tleh.

Oktobra 2008 smo bili priča tudi zgodovinskemu no-gometnemu dogodku, ko je na kvalifikacijski tekmi slovenskih in norveških mladincev na Ptuju UEFA pr-vič preskusila sistem 6 sodnikov na eni tekmi.

NZS je podpisnica evropske konvencije o medseboj-nem priznavanju trenerskih usposobljenosti (angl. UEFA Coaching Convention) in evropske sodniške konvencije (angl. UEFA Refereeing Convention), kar daje obema strokovnima področjema v okviru naše nogometne organiziranosti še posebno težo.

Posebno priznanje za NZS je bila tudi organizacija seje izvršnega odbora Evropske nogometne zveze oktobra 2006 v Ljubljani, ob različnih priložnostih pa so se v Sloveniji na obisku mudili tudi nogo-metni predsedniki - Joseph S. Blatter (FIFA/2005), Lennart Johansson (UEFA/2006) in Michel Platini (UEFA/2008, v prejšnjih funkcijah je bil pri nas že v letih 2003 in 2006).

Ena od pomembnih dejavnosti NZS je predstavlja-nje slovenskega nogometa na mednarodni ravni in v svojem ustroju imamo 13 nogometnih repre-zentanc v različnih starostnih kategorijah. Doseženi rezultati naših reprezentanc zagotovo niso naključni in so sinteza dela naših klubov, klubskih trenerjev in strokovnih vodstev reprezentanc, kakovosti in zrelo-sti igralcev, strokovne in organizacijske podpore NZS in ne nazadnje sodelovanja med nogometnimi de-

Obisk predsednika FIFE leta 2005 v Sloveniji, na sliki z leve: tedanji predsednik NZS Rudi Zavrl, dr. Branko Elsner, Ivan Toplak in predsednik FIFE Joseph. S. Blatter. Po tem so si v Celju skupaj ogledali prijateljsko nogometno tekmo med Slovenijo in Češko.

Izboljšana infrastruktura v Novem mestu v okviru projekta Hat-trick 1.

9

ležniki na regionalni in nacionalni ravni. V ospredju je seveda najboljša izbrana vrsta, ki je z uvrstitvijo na tri velika tekmovanja v zadnjem desetletju (EP 2000, SP 2002 in SP 2010) dosegla največje tekmo-valne uspehe slovenskega nogometa in se postavila ob bok nogometno razvitim državam. Poleg repre-zentance A, ki je javnosti razumljivo najbolj na očeh, pa so odmevne rezultate dosegle tudi druge repre-zentance. Mladinska reprezentanca (U-19) se je leta 2009 uvrstila na EP, mlada reprezentanca (U-21) je leta 2005 v dodatnih kvalifikacijah obstala le stopnico pred EP, dvakrat pa so na EP (2003 in 2010) igrali tudi naši dvoranski malonogometaši, ki potrjujejo pravilno usmeritev na področju futsala.

NZS v sodelovanju z medobčinskimi nogometnimi zvezami (MNZ) organizira in vodi tekmovanja več kot 1.100 klubskih ekip vseh starostnih kategorij (moški nogomet, ženski nogomet, mladinski nogomet, mali nogomet). K uresničevanju naših skupnih ciljev vse-kakor pomembno prispevajo tudi nogometni klubi, ki so osnovna organizacijska oblika na mikro ravni.

Na ravni poklicnega nogometa je aktivno vključeno Združenje klubov 1. SNL (ZNPL), ki avtonomno, v skla-du s predpisi in usmeritvami NZS, vodi in organizira klubsko tekmovanje najvišjega državnega razreda.

Po vzpostavitvi celovitega tekmovalnega sistema so na področju klubskega nogometa sledila tudi bolj nemirna leta (2004, 2005), saj je nogometno licenciranje na eni strani postavilo temelje klubske-ga delovanja in na drugi strani izločilo klube, ki so v daljšem časovnem obdobju delovali neprimerno. Tako so v ospredje prišli klubi, ki so stavili strokov-no delo, mlade igralce iz lastnih mladinskih šol in predvsem tisti, ki so svoje delovanje prilagodili špor-tnim in poslovnim razmeram. Po izjemnih dosežkih Maribora v tekmovanjih UEFA ob koncu devetdesetih (1999/2000) so bili naši klubi v preteklem desetletju na evropski sceni žal srednje oziroma manj uspešni.

Kakovostni, predvsem varni, udobni in do okolja prijazni štadioni so postali nujnost sodobnega no-gometa. Slovenski prostor na področju nogometne infrastrukture v povprečju zaostaja za evropskimi standardi, saj so bila vlaganja v športno, predvsem nogometno infrastrukturo v daljšem časovnem ob-dobju nezadostna. V zadnjem desetletju je bilo do-seženih nekaj bistvenih pozitivnih premikov, saj se z aktivnejšo vlogo nogometnih sredin v odnosu do upravljavcev in lastnikov nogometnih objektov, z ja-sneje definirano vlogo države in lokalnih skupnosti ter pomembnim prispevkom NZS (projekti FIFA Goal in UEFA Hat-trick) izboljšujejo osnovni infrastrukturni pogoji tako na nacionalni kot regionalnih ravneh. Od leta 2004 dalje so se, tudi s pretežno finančno in organizacijsko podporo NZS, izboljšali pogoji za delo z mladimi v vseh nogometnih regijah, Slovenija pa ima danes z mariborskim Ljudskim vrtom, celjskim stadionom in novimi Stožicami tudi tri stadione naj-višjega evropskega razreda.

Delo z mladimi je nedvomno temelj za nadaljnji ra-zvoj našega nogometa. Naši dolgoročni cilji na po-

Vodna bitka v Domžalah - 29. septembra 2005 so Domžale v pokalu UEFE gostile nemški VfB Stuttgart. Dalibor Stevanovič (desno, v dvoboju z Andreasom Hinklom, v ozadju Zvonimir Soldo) je že v 15. minuti dosegel zmagoviti gol za 1:0. S skupnim izidom 2:1 je vendarle napredovala eki-pa zvezdniškega trenerja Giovannija Trapattonija.

10

dročju dela z mladimi nogometaši so predvsem dvig kakovosti slovenskega nogometa z izoblikovanjem mladinskih razvojnih programom na nacionalni in regionalni ravni, spodbuditev vlaganj v klubske mla-dinske programe ter dvig ravni fair playja in splošne nogometne kulture.

NZS postavlja jasne usmeritve za strokovno in or-ganizacijsko delo ter izvaja aktivnosti v sodelovanju z nogometnimi deležniki na mikro in makro ravni. Otroške nogometne šole, tekmovanje Rad igram nogomet, licencirani klubski mladinski programi, nogometni (gimnazijski) razredi so le nekateri pro-jekti našega skupnega dela področju mladinskega nogometa oziroma grassroots nogometa.

Nadaljnji napredek našega nogometa ostaja tesno

povezan z izboljšanjem infrastrukturnih pogojev, z aktivno vlogo strokovnih kadrov, redno komunikaci-jo in koordinacijo med trenerji ter z nadgradnja ob-stoječega strokovnega dela.

Preteklo obdobje je bilo za slovenski nogomet zelo pestro. Doseženi športni rezultati, normativna stabil-nost, dokončna mednarodna uveljavitev, izboljšana nogometna infrastruktura, skrb za preglednost delo-vanja, poudarek na delu z mladimi in tudi spoznava-nje realnih omejitev, pomanjkljivosti in slabosti, izpo-stavljanje primerjalnih prednosti in predvsem iskanje rešitev za boljši nogometni jutri – vse to je zaznamo-valo slovenski nogomet preteklega desetletja.

Aleš ZavrlGeneralni sekretar NZS

Otvoritev največjega slovenskega nogometnega stadiona v Stožicah 11. avgusta 2010.

V otroških nogometnih šolah povsod po Sloveniji se rojevajo bodoči nosilci igre slovenskih nogometnih reprezentanc.

11

Vodja tekmovanj

Registracijska komisija

Registracijska komisija za mali nogomet

Disciplinski sodnik

Komisija za status in agente igralcev

Komisija za licenciranje klubov

Licenčna komisija za pritožbe

Komisija za pritožbe

Komisija za amaterski nogomet

Komisija za etiko in fair play

Komisija za finance in trženje

Komisija za mali nogomet

Mednarodna komisija

Mladinska komisija

Komisija za objekte

Komisija za odnose z javnostmi

Komisija za pravila nogometne igre

Komisija za predpise

Komisija za priznanja

Komisija za profesionalni nogomet

Komisija za sodniške zadeve

Strokovna komisija

Komisija za usposabljanje kadrov

Komisija za varnost

Zdravstvena komisija

Komisija za ženski nogomet

Združenje 1. SNL Izvršni odbor

Skupščina

Generalni sekretar

Arbitražni svet

Nadzorni odborMNZ

ZNTS

ZNSS

Strokovna služba

Org

anig

ram

NZS

201

0

11

»Videti je, da se je tudi pri nas nogomet dobro vpeljal«Kdaj točno se je pojavil nogomet na Slovenskem bomo težko odkrili. Drago Stepišnik nam v svojem raziskovanju letnih šolski poročil izpred prve svetov-ne vojne zapušča spoznanje, da se je v srednjih šolah tik pred koncem stoletja v okviru šolske telovadbe in šolskih igralnih popoldnevov na Slovenskem že poja-vila beseda »football«.

Sicer sklepa, da to še ni bil pravi nogomet, zato pa toliko bolj močna napoved športne novitete, ki je obnorela moško mladino. V nadaljevanju poudarja »žogiranje« slovenskega dijaštva sredi prvega de-setletja 20. stoletja in zatem prve dijaške slovenske nogometne klube. Vendar pa ne moremo mimo dejstva, da je bil v Ljubljani že leta 1900 ustano-

vljen nemški Laibacher Sportverein (»Ljubljansko športno društvo«), ki je dobro desetletje pred Ilirijo, prvim slovenskim nogometnim klubom v središču Kranjske in tedanjega slovenstva, že igral nogomet. Borut Batagelj je pred leti poudaril, da so se nem-ški nogometni ljubitelji najprej organizirali v okviru Turnvereina, torej telovadnega društva in novembra 1900 gostili nogometaše drugega moštva graškega Sportvereina ter izgubili z 2:9. Le mesec zatem so stopili izpod turnarskega krova in na občnem zboru v nemški kulturni postojanki Kazini ustanovili omenjeni Laibacher Sportverein.

Spomladi 1901 je treninge prevzel eden od graških igralcev, ki je Ljubljančane usposobil, da so v povratni tekmi tega leta v Gradcu že remizirali 3:3. A ljubljan-ski Sportverein očitno ni bil dolge sape in po arhivu društvenih kartotek v Arhivu Republike Slovenije je v letu 1909, ali pa že pred tem, prenehal z delovanjem, medtem ko poznejši zapisi v slovenskem časopisju še omenjajo »nemško moštvo«, a brez navedbe imena.Nogomet v Ljubljani se je medtem širil. Na eni strani so vedeli o njemu več povedati in verjetno tudi poka-zati vračajoči študenti iz Gradca, Dunaja ali Prage. Zla-sti zadnji so opevali igre praške Slavije, ki je pred prvo vojno igrala tudi že prijateljske tekme proti angleškim klubom. Igrati proti očetom igre, no, to pa je že bilo nekaj. In o teh tekmah, beremo v časniku Slovenski narod, so po Ljubljani zakrožile senzacionalne zgodbi-ce, »... kake da so bile tekme z Angleži, kako so bežali posamezni golmani iz svojih vrat, ker niso hoteli več loviti žog, katere je skozi vrata pošiljal znameniti Kon-šek, ker so bili streli tako močni, da sta padla žoga in vratar skozi vrata«. In praška Slavija, resda češka, a ker je bila slovanska je bila tudi naša, je bila vzor ljubljanskim slovenskim nogometnim ljubiteljem.

12

Z G O D O V I N A O D Z A Č E T K A D O 1 9 1 8 :

Skupinska slika po prvi vrhunski nogometni predstavi v Sloveniji - nogometaši praške Slavije (v tradicionalnih rdeče-belih dresih z zvezdo) in ljubljanske Ilirije. 2. junija 1913je slovita češka ekipa v Ljubljani zmagala z 10:0.

Na drugi strani so bili ljubljanski dijaki, nemški in slovenski, ki so po šolskih poročilih brcali že pred na-stopom novega stoletja in se je žoga prenašala iz roda v rod. Sredi prvega desetletja 20. stoletja pa so se tudi organizirali v svojih dijaških klubih, pa ne le v Ljubljani, pač pa tudi v drugih deželnih središčih, zlasti koder so bile srednje šole. V Ljubljani se je nogomet širil tudi na predmestno mladež, npr. med »šentpetrčane«, od koder je po-zneje med ljubljansko nogometno elito stopil Stanko Tavčar, prvi slovenski nogometni olimpijec leta 1920. Slovenski dijaki iz različnih srednjih šol, in med njimi tudi Stanko Bloudek, ki pa je na jesen odšel na študij v Prago, so se spomladi 1908 ali pa najpozneje leta 1909 z dovoljenjem šolskih oblasti povezali v Her-mes. Zdaj je odpadlo skrivno igranje, saj je bila žoga za mnoge starše in moraliste pohujšljiva, kdor pa se je hotel v nogometu izpopolniti je trčil ob »discipli-

narni red« in profesorje, ki »so seveda bili proti vsa-ki novotariji« se je spominjal leta 1925 bivši dijaški nogometaš Rudolf Kropivnik in še »posebno proti tej hribovski igri, kjer se riskira noge in glavo in, ojoj!--obleko in drage čevlje. Anatema (izključitev-op.p.) je zadel vse brcače. 'Karcerji' (disciplinske kazni--op.p.) so peli in 'primerni' redi in doma-palica.«

Vendar mladih to ni ustavilo. Slovenski dijaki, ki so zdaj imeli svoj klub in celo dve moštvi, so si omislili prostor v Tivoliju ob Latermanovem drevoredu nad letnim telovadiščem in marsikateri Ljubljančan se je »ustavil v Tivoliju ob lepih popoldnevih in si ogledo-val dijaško mladež, ki se zadnja leta sem tako uri v nogotekmi z metanjem žog in dela tako konkuren-co Angležem, med katerimi je ta športna igra naj-bolj priljubljena za borjenjem s pestmi« je pisal leta 1911 časnik Slovenec. Zdaj, ko so lahko javno igrali so lahko tudi javno nastopili. In je prišlo do prvih

13

tekem, najprej z nemškimi sosedi v Ljubljani, v za-četku maja 1911 pa sta slovenska časnika Slovenec in Slovenski narod oznanila, da se v Ljubljani igra »prva velika football-tekma /.../ v nedeljo 7. t.m. ob 3 uri popoldne na igrišču v Tivoliju. Tekmuje ljubljan-sko srednješolsko moštvo z moštvom c.kr. tržaške gimnazije in realke.« Po devetdesetih minutah se je tekma končala neodločeno 2:2. Bržčas je mora-la biti napeta in borbena, Slovenec npr. poroča, da so po neodločenem prvem polčasu (0:0) v drugem polčasu »vrgli prvo žogo v tržaško trdnjavo Ljubljan-čani /…/, drugi goal, kakor se športno pravi, če se sovražniku posreči vreči bombo-žogo skozi trdnja-vska vrata, so pa Ljubljančani izgubili, ker je neki branitelj goala v bojni naglici sam vrgel žogo skozi vhod lastne trdnjave«. Ja, smola, sicer pa je Slove-nec ocenil, da so se Ljubljančani »borili elegantno, Tržačani z večjim temperamentom«, medtem ko je Slovenski narod poudaril, da je »izid tekme /…/ za

Člani dijaškega nogometnega kluba Hermes so ponosno igrali v rdeče-belih dresih velikih vzornikov iz praške Slavije. Prvo opremo, vključno z nogometnimi čevlji, je zagotovil Stanko Bloudek. Novejše analize zgodovinskih virov popravljajo domneve, da bi Hermes nastal leta 1910. Klub je deloval že najmanj leto prej, imel pa je dve moštvi.

Prvi slovenski reprezentant Stanko Tavčar (1898-1945), lahkonogi branilec iz Dobrove pri Ljubljani, ki se je rad vključeval tudi v napad, je leta 1928 uspešno končal študij medicine v Pragi. Kot zdravnik je deloval v Ljubljani, Kranju in na Dunaju. Tudi po koncu kariere je bil aktiven v društvenem življenju Ilirije. V starosti 48 let je umrl dva meseca po koncu druge svetovne vojne.

14

ljubljansko moštvo jako časten, posebno ker je to bil prvi nastop proti izven ljubljanskemu moštvu« ter da je bila »igra /…/ v splošnem zelo zadovoljiva, igralo se je ves čas na obeh straneh faire, izvzem-ši nekaj prestopkov tržaškega moštva, ki je skušalo uporabljati svojo telesno premoč. /…/ Naši rdeče--beli so pokazali lepo kombinacijo in hiter tempo, ki so ga vzdržali do konca.« Slovenski narod je pokazal tudi strokovno vedenje in podal kratko oceno igre igralnih vrst ljubljanskega moštva ter poudaril, da se je »posebno /…/ odlikovalo levo krilo in v prvi vrsti levi back (branilec), ki je marsikateri nevaren napad energično odbil. Vratar je častno rešil svojo vlogo; priporočamo mu le, da nikdar ne zapusti vrat in se ne igra s predolgo vjeto žogo. Halvi (halfi -op.p.) so primeroma dobro podpirali forwarde, ki so pa kaza-li, izvzemši levega krila, precej neodločnosti, zlasti v streljanju in pred nasprotnimi vratmi. Svetujemo zlasti center-forwardu, da opusti dribbling ter raje oddaja žogo takoj na krilo.« In Ljubljana je »vriska-

la«, tekmo pa si je, po navedbi Slovenskega naroda, ogledalo 2500 gledalcev. Zato je Slovenski narod še poudaril, da je »videti, da se je tudi pri nas nogomet dobro vpeljal in le želimo, da se v kratkem osnuje poleg dijaških footbalistov še samostojen nogome-tni klub iz sredine meščanov«. Na to ni bilo treba dolgo čakati. Le par dni po »prvi veliki tekmi«, 9. maja, so se zbrali ljubljanski meščani in ustanovili Slovenski football klub Ilirija, ki je pozneje prevzel mestne zeleno-bele barve in postal zaščitni znak lju-bljanskega in kranjskega nogometa daleč naokrog ter bil v mestu brez konkurence. Hermežani so pre-stopili v Ilirijo in bili njeno ogrodje, po prvi vojni, ko so se nogometno upokojili, pa je bil marsikateri od njih, kot npr. Evgen Betetto, odbornik kluba. In njim se je v jugoslovanski državi ponovno pridružil tudi Stanko Bloudek. Kot že rečeno se je nogomet razvil tudi v drugih ve-čjih mestih na Slovenskem. Iz skromnega zapisa v Slovencu v začetku julija 1911 lahko vidimo, da se je dobro igral v Gorici in Trstu, kjer je npr. v Ederi igral Slovenec Ernest Rajgelj. Poleg Edere (ustano-vljena 1904) je od 1912 delovala Ponziana, oba pa

sta bila italijanska kluba. Tik pred prvo vojno se v arhivu Ilirije omenja nemški klub v Celju (Atletik), ki je npr. iz nacionalističnih vzrokov zavrnil Ilirijino povabilo na igranje prijateljske tekme. Prav tako so igrali nogomet v Mariboru, saj so tam takoj po vojni delovali trije nemški klubi, prvi slovenski pa je bil ustanovljen šele leta 1920. Če se vrnemo na Kranj-sko in pogledamo ohranjen zapisnik tekem Ilirije do leta 1921, je ta med leti 1911-1913 igrala dvakrat s Kranjčani in reprezentanco Gorenjske, v Ljubljani pa je po združitvi Hermesa in Ilirije nastalo še nekaj moštev kot Vzajemnost (1912), ki je kmalu razpadla na njeni osnovi pa zrasla Concordia (1913), Slovan (1913) in Olimpia (1914). Na Koroškem so se orga-nizirali najprej nogometaši v Celovcu in tudi gosto-vali v Ljubljani ter bili oster nasprotnik, tekma pa je bila in slovensko-nemški in kranjsko-koroški derbi. Neznanka je nadaljnja usoda nemškega nogometa v Ljubljani, očitno ga je bilo vse manj, saj je Ljublja-na vse bolj pridobivala slovensko lice in obraz, Ilirija pa je bila ne le slovenski pač pa mestni, deželni in nacionalni predstavnik. Podobno se je nogomet širil v bližnjih krajih preko

Izrezek iz časopisa (v madžarščini), ki poroča o ustanovitvi nogometnega kluba v Lendavi 11. maja 1903. A dokumentov o tekmah tega kluba ni. Deset let kasneje - točneje 6. aprila 1913 - so v Lendavi ustanovili novo nogometno društvo, prvi zapis o tekmi pa govori o prijateljskem srečanju z gosti iz Čakovca 3. avgusta 1913. Izid je bil 1:2.

Zmagovito moštvo Ilirije, prvega slovenskega nogometnega prvaka leta 1920. Drugi z leve je Stanko Tavčar, ki je istega leta na olimpijskih igrah v Antwerpnu odigral dve tekmi za državno reprezentanco nove Kraljevine SHS.

15

avstrijske meje, v Prekmurju, kjer je vpliv prihajal iz Madžarske in Budimpešte. Aprila 1913 so doma-čini v Lendavi ustanovili nogometni klub z imenom v madžarščini, a kot piše Velimir Horvatič v svoji diplomski nalogi, naj bi klub tvorili domačini ma-džarskega, nemškega, slovenskega in židovskega porekla. Pisana druščina je bila glede na aktualne politične in tudi kulturne meje vezana na tamkajšnje področje in odigrala nekaj tekem s kluboma Perlak in Čakovec.Iliriji najresnejši konkurent (ali pa obratno) je bila v slovenskem prostoru goriška Jugoslavija. Ta no-gometna zgodba je slabo raziskana, toliko bolj, ker je Jugoslavija pred začetkom prve svetovne vojne prenehala delovanjem. Nedvomno so bili posredi tudi politični razlogi, saj so klub tvorili bivši dijaki preporodovci, prepričani panslavisti in zagovorniki jugoslovanske državne skupnosti, kar je poudarjalo tudi ime kluba, ki so bili avstro-ogrskim oblastem ob začetku prve svetovne vojne trn v peti in poten-cialni državni sovražniki. Po prvi vojni je Jugoslavi-ja izginila iz spomina, toliko bolj, ker je Primorska pripadla Italiji in je fašizem po nastopu oblasti vodil politiko nasilne asimilacije »drugorodnega življa« in 1927 ukinil slovensko kulturno in športno življenje. Tudi Jugoslavija je imela dijaške korenine, ki krono-loško sovpadajo z ljubljanskimi, po koncu šolanja pa so nadaljevali z igranjem in organizirali civilni klub z že utečenim dijaškim imenom Jugoslavija. Poleg slovenskega kluba je v Gorici deloval tudi vsaj eden italijanski klub. Slovenec je namreč v začetku julija 1911 poročal o tekmah »z žogo v Gorici« in pravi, da so v Gorico k slovenskim in italijanskim Goričanom prišli za binkoštne praznike »slovenski ljubljanski fo-otball klub Hermes in laški klub iz Kopra«. V tekmi med »goriškimi in ljubljanskimi Slovenci« so zma-gali Goričani. V nadaljevanju turnirja so Hermežani premagali goriške Lahe, glavna tekma pa se je bila med »slovenskimi Goričani« (nedvomno Jugoslavi-

ja le da konzervativni Slovenec ni zapisal imena) in »korpskimi Lahi«. Tem so prišli na pomoč celo 3 člani tržaške Edere, ki je po besedah Slovenca veljal za najboljši klub na jugu. »Po hudi in temperamentni borbi so Slovenci napravili 5 golov, Lahi pa le 2. Med slovenskimi gledalci in igralci je bilo veliko navdu-šenje, Lahe pa je izzid zelo potrl, posebno ko so si bili v svesti zmage«. Ni kaj, bilo je vroče nogometno poletje in obetajoč slovenski nogometni začetek, ki je ravno tedaj preraščal dijaški okvir. Tekme med Jugoslavijo in Hermesom oziroma za-tem Ilirijo, ki jih pred letom 1914 sicer ni bilo veliko, o bile nekakšen slovenski obračun, ki ga je po prvi

vojni simbolno zamenjal ljubljanski derbi Ilirija-Pri-morje, saj so v vrstah Primorja takoj po prvi vojni in emigraciji v jugoslovansko državo zaigrali bivši goriški in tudi tržaški igralci. In če sta pred prvo voj-no slovenski nogomet in nogomet na Slovenskem preživljala porodne krče, se klubsko organizirala in temeljila na prijateljskih tekmah, je z jugoslovansko državo po prvi vojni nastopila nova doba, doba cen-tralnega panožnega organiziranja in organiziranega ligaškega tekmovanja.

dr. Tomaž Pavlin, zgodovinar, Fakulteta za šport v Ljubljani

Igralci ljubljanskega Slovana, ki je bil ustanovljen leta 1913. Gre za edini nogometni klub v Sloveniji, ki je - z izjemo časa obeh svetovnih vojn - od začetka do danes deloval pod svojim izvirnim imenom.

Slovenski nogomet dobi streho, dom in prve znamenite stanovalceV na prvo pomlad po veliki vojni, torej leta 1919, so v Sloveniji, ki je medtem postala del nove Kraljevine SHS, spet začeli z organiziranim igranjem nogometa. Prva je bila ljubljanska Ilirija, sledil ji je Slovan, pa tudi nemški klubi v Mariboru (Rapid, Hertha in Rote

16

1 9 1 8 - 1 9 4 5 :

Elf) in Celju (Cillier Sportvereinigung). A to je bil le uvod v hiter porast novih slovenskih klubov, s čimer je bila tudi nuja po primerni skupni organiziranosti vse večja. Ne glede na številna vprašanja in neja-snosti v zvezi z zasnovo športa v novi državi, je bila

ključna pobuda hrvaških, predvsem pa zagrebških športnih funkcionarjev, ki so 14. aprila 1919 ustano-vili »Jugoslovansko nogometno zvezo«. Pomembno je bilo predvsem to, da se je nova organizacija lah-ko hitro včlanila v Mednarodno nogometno zvezo (FIFA), kot sestavni del Jugoslovanskega olimpijske-ga komiteja (prav tako ustanovljenega leta 1919 v Zagrebu) pa jo je priznal tudi Mednarodni olimpijski komite. Pot v organizirani mednarodni nogomet je bila s tem utrta tudi slovenskemu.

Prvi predsednik Ljubljanske nogometne podz-veze je bil profesor Anton Jug, ki je bil v Slo-veniji med obema vojnama cenjena osebnost tudi v politiki in kulturi.

Nogometaši Ilirije (v temnejših majicah) in zagrebškega Građanskega po prijateljski tekmi v Ljubljani leta 1922 (gostitelji so zmagali 2:0). Stiki med slovenskim in hrvaškim nogometom so bili tesni že od samega začetka, to pa še posebej velja za Ilirijo in Građanski. Vratar Maks Mihelič se je po prestopu iz Ilirije v Građanski uveljavil kot eden najboljših vratarjev v tedanji Jugoslaviji pred 2. svetovno vojno.

17

Skoraj natančno leto dni kasneje - 23. aprila 1920 - je sedem slovenskih klubov - dva ljubljanska (Iliri-ja in Slovan), štirje mariborski (Rapid, Hertha, Rote Elf in 1. SSK Maribor) in celjski (Cillier SV) ustanovilo »Ljubljanski nogometni podsavez« (podzvezo). To je bila prva krovna nogometna organizacija v Sloveniji, zaradi česar je tudi prednica današnje NZS, pa če-prav seveda ni imela pristojnosti nad s Slovenci po-seljenimi področji Primorske, Koroške in Prekmurja, ki so pripadla Italiji, Avstriji in Madžarski. Prvi pred-sednik nove organizacije je postal ugledni profesor, kulturnik in politik Anton Jug, med odborniki pa so prevladovali člani Ilirije. Zanimivo je, da je bil že na ustanovni seji imenovan tudi kapetan reprezentan-

ce (»kapitan«), vratar Ilirije Stane Pelan. Ljubljanska podzveza je bila na začetku sicer ena izmed šestih v vsejugoslovanski zvezi (poleg ljubljanske ta obse-gala še zagrebško, beograjsko, splitsko, sarajevsko in skopsko), v ljubljansko pa so se lahko vključevali tudi hrvaški klubi iz Međimurja in okolice Varaždina ter Reke.

Ne glede na nekaj notranjih nesoglasij je »Ljubljan-ski nogometni podsavez« začel hitro delovati ter takoj po ustanovitvi izvedel tudi prvo slovensko no-gometno prvenstvo. Prvak je postal - to ni bilo pre-senečenje - ljubljanski klub Ilirija. Najboljši igralec Ilirije, Stanko Tavčar, je nekaj mesecev kasneje odi-gral dve tekmi za jugoslovansko državno reprezen-tanco na olimpijskih igrah leta 1920 v Antwerpnu (s Češkoslovaško - 0:7 in Egiptom - 2:4). Zanimivo je, da je do naslednjega reprezentančnega nastopa kakšnega člana slovenskega kluba moralo miniti natančno pol stoletja - naslednji je bil nogometaš Olimpije Brane Oblak leta 1970.

In ko smo že pri reprezentanci - ljubljanski »pod-savez« jo je imel, predvsem za tekme z izbranimi vrstami drugi jugoslovanskih podzvez, odigral pa je tudi nekaj pravih (čeprav ne tudi uradnih) medna-rodnih tekem. Najznamenitejša je bila gotovo 23. junija leta 1921 v Ljubljani, na stadionu Ilirije (med Frankopansko in Rusko ulico nasproti Pivovarne Union, kjer zdaj stoji stanovanjsko naselje). Tedaj je »reprezentanca Slovenije«, tako so jo imenovali časnikarji, na prijateljskem srečanju gostila izbrano vrsto Francije (uradno: ekipo Francoske nogometne zveze). Delegacijo iz Pariza je v Ljubljani vodil novi predsednik FIFE Jules Rimet, kasnejši oče svetovnih prvenstev. Štiri tisoč gledalcev je sicer spremljalo zanesljiv poraz slovenske vrste (0:5), a vrsta, ki so jo večinoma sestavljali Ilirijani ter po dva člana lju-bljanskega Primorja in celjskih Athletikov, se je uve-ljavljenemu tekmecu spodobno upirala. Zanimivo

Stari stadion Ilirije (v ozadju šišenska železniška postaja, ki stoji še danes) je 2. avgusta 1928 gostil prvo nočno tekmo pod umetno razsvetljavo med domačim moštvom in ljubljan-skim Primorjem. Pobudnik preizkusa je bil slovenski športni pionir Stanko Bloudek, ki je bil kot dijak tudi član Hermesa.

je, da tedanji prvi zvezdnik slovenskega nogometa - Stanko Tavčar - na srečanju ni igral. Enako velja tudi za tedaj mladega vratarja Ilirije Maksa Mihelči-ča, ki leta 1921 še ni bil dorasel kapetanu reprezen-tance Stanetu Pelanu. A že štiri leta kasneje je bil Mihelčič standardni vratar jugoslovanske reprezen-tance, a kot član zagrebškega Građanskega. Do leta 1931 je Mihelčič odigral 18 tekem za jugoslovansko reprezentanco, tudi leta 1930, ko je jugoslovanska vrsta sodelovala na prvem svetovnem prvenstvu v

Vratar Maks Mihelčič je sredi dvajsetih let iz Ilirije prestopil v zagrebški Građanski in postal standardni vratar jugoslovanske reprezentance. Zaradi hrvaško-srbskih nogometnih nasprotij ga - tako kot vseh drugih članov hrvaških klubov - ni bilo med potniki na SP 1930.

18

Nogomet je že v prvem letu izhajanja slovenskega športnega časnika Sport prevzel osrednje mesto na prvi strani.

Primorje so v Ljubljani ustanovili begunci iz Primorske, ki je po prvi sve-tovni vojni pripadla Italiji. Belo-črni so bili veliki mestni tekmeci Ilirije, nasprotja pa so bila tako razdiralna, da sta oba kluba sredi tridesetih let morala ukiniti nogometni sekciji.

Vrhunec nogometnega dogajanja v Sloveniji pred 2. svetovno vojno: prijateljs-ka tekma 23. junija 1921 v Ljubljani med Slovenijo in Francijo (0:5) je bila sicer neuradno, a francosko delegacijo je vodil legendarni predsednik Mednarodne nogometne zveze (FIFA) Jules Rimet (sivolasi mož v sredi).

Ilirijin stadion nasproti Tivolija je imel tudi pokrito leseno tribuno, na kateri je leta 1929 Mirko Pevalek-Inke opravil prvi neposredni radijski nogometni prenos pri nas. Poročal je o velikem derbiju med Ilirijo in Primorjem.

Urugvaju. A Mihelčič - tako kot drugi člani hrvaških klubov - na prvenstvo ni potoval. Razlog: trenja med srbskimi in hrvaškimi predstavniki v jugoslovan-skem nogometu. Beograjska struja je naposled prevladala, zato so bili med potniki na zgodovinsko SP samo srb-ski igralci oziroma člani srbskih klubov. Mihelčič je v Zagrebu ostal do smrti leta 1954 in se uveljavil tudi kot trener vratarjev.V drugi polovici tridesetih let se je v Beogradu - pri tamkajšnjem BASK-u, preizkusil tudi uveljavljeni član Ilirije Sandi Lah, ki pa se mu ni uspelo prebiti v državno reprezentanco.Razvitost slovenskega klubskega no-gometa je v času pred drugo svetovno vojno vidno zaostajala za hrvaško in srbsko. Čeprav so bili vodilni ljudje v ljubljanski podzvezi in klubih dovzetni za sodobne zamisli (2. avgusta 1928 so na stadionu Ilirije igrali celo tekmo pod umetno razsvetljavo, leta 1929 pa je

Radio Ljubljana opravil prvi neposredni radijski prenos nogometne tekme), pa je organizacija občasno precej šepala. Še najbolj razdiralno je bilo včasih celo nebrzdano rivalstvo med ljubljanskima kluboma Ilirijo in Primorjem, pa čeprav sta bila po selitvi Ilirije na novi stadion za Bežigradom celo neposredna sose-da (Primorje je igralo na stadionu na mestu današnjega bencinskega ser-

visa ob Dunajski cesti). Oba kluba sta izmenjaje igrala tudi v jugoslovanski ligi, a večjih uspehov nista imela. Na-sprotja sredi tridesetih let postala tako moteča, da so oblasti obema kluboma odredile razpustitev nogometni sekcij. Na pogorišču nogometnih ekip je na-stal en klub - SK Ljubljana, ki je bil leta 1941 tudi zadnji slovenski prvak pred začetkom druge svetovne vojne.

19

Nov začetek in počasen, a vztrajen vzponSlovenski šport - in z njim tudi nogomet - je po kon-cu 2. svetovne vojne dobil povsem novo podobo. Predvsem zato, ker je nova - komunistična - oblast tudi na športnem področju želela prekiniti tradicijo z »meščanskimi« pojavi v športu. Edini predvojni nogometni klub v Sloveniji, ki je lahko pod istim imenom nadaljeval z dejavnostjo, je bil ljubljanski Slovan, bržkone zaradi zasidranosti in priljubljenosti med delavstvom v tem delu glavnega mesta - Mo-stah. Nogometni začetki v od vojne izmučeni ter na mnogih krajih porušeni Sloveniji so bili težki. Na hitro izbrana reprezentanca Slovenije, ki so jo sestavljali predvsem nekdanji člani predvojnega SK Ljubljana, je še pred koncem zadnjega vojnega leta 1945 so-delovala na prvem državnem prvenstvu Jugoslavije v nogometu. Ta je med potekal po pokalnem sis-temu, sodelovalo pa je šest novo ustanovljenih re-publik skupne države, srbska avtonomna pokrajina Vojvodina ter reprezentanca jugoslovanske vojske. Prav slednja je v prvem kolu (oziroma v četrtfinalu) z 8:2 premagala slovensko vrsto. Z nastajanjem novih klubov (ali obnavljanjem starih, a z novimi imeni), je kmalu oživela tudi klubska scena. Že leta 1946 je tako v prvem slovenskem prvenstvu sodelovalo de-set ekip, najprej v izločilnem kolu, pet zmagovalcev pa še v dvokrožnem ligaškem delu.

Zmaga ekipe Lendave s 13 točkami niti ni bila pre-senečenje, saj je po madžarski zasedbi Prekmurja v 2. svetovni vojni večina njenih nogometašev do leta 1944 igrala v regionalni ligi okrožja Sombotel (Szombathely). Po prvem naslovu v Sloveniji se je klub preimenoval v Nafto in še istega leta predsta-vljal Slovenijo v novoustanovljeni 1. jugoslovanski zvezni ligi. Začetek je bil obetaven - po uvodni zma-gi v Nišu pri 17. oktobru ter domačih uspehih proti

1 9 4 5 - 1 9 7 0 :

titograjski Budućnosti in sarajevskem Željezničarju - je Nafti kazalo dobro, a je kasneje tudi zaradi hudih finančnih težav povsem upehala in izpadla. Ob tem je zanimivo, da je zvezni ligi dlje časa - točneje tri sezone - uspevalo vztrajati tržaški ekipi Ponziane, ki pa ni imela tesnejših vezi s slovenskim nogometom. Za Trst, ki je bil pod zavezniško upravo, sta se tedaj potegovala tako Italija kot Jugoslavija. V nogometu

se je to izražalo tako, da je Triestina igrala v italijan-ski ligi, člani Ponziane pa v jugoslovanski.Slovenski klubski nogomet je tudi v novih razmerah - podobno kot pred vojno - še vedno zaostajal za nogometno bistveno razvitejšimi deli nekdanje sku-pne države. A vse bolj sistematično delo z mladimi v tradicionalnih centrih slovenskega nogometa - v Ljubljani, Mariboru, Celju, pa tudi v Trbovljah in na

Ekipa Nafte leta 1946 - prvi slovenski prvoligaš po 2. svetovni vojni.

20

Za ljubljanski Odred sta v prvi jugoslovanski ligi v sezoni 1953/54 igrala tudi edina sloven-ska reprezentanta v prvem obdobju po 2. svetovni vojni - Ivan Toplak (tretji z leve v zgornji vrsti) in Edo Hočevar (prvi z desne v spodnji vrsti). Oba sta odigrala po eno tekmo v članski reprezentanci, ko sta bila člana beograjskih klubov - Hočevar pred prihodom v Odred leta 1950 (kot član Partizana), Toplak pa kasneje, leta 1956, kot nogometaš Crvene zvezde.

Prevaljah - je rojevalo prve, čeprav skromne sado-ve. V začetku petdesetih let se je razvilo rivalstvo med največjima kluboma v Ljubljani - Odredom - in Mariboru - Branikom. Ljubljančanom je - tudi zaradi izjemne okrepitve iz Maribora - mladim napadalcem Ivanom Toplakom - ter izkušenejšim Edijem Hoče-varjem, povratnikom iz beograjskega Partizana, leta 1953 naposled uspel preboj v tedanjo prvo državno ligo. A v njej so igrali eno samo sezono. Omenjeni Edvard Hočevar je že pred tem - leta 1950 - kot prvi slovenski posameznik po 2. svetovni vojni igral za jugoslovansko reprezentanco. Kot član Partizana je

leta 1950 v Beogradu nastopil v prvi postavi in sre-di polčasa dosegel tudi gol za vodstvo z 2:0. Kljub temu se po premoru ni več vrnil na igrišče in tudi v jugoslovansko reprezentanco ne več. Bolje je ka-zalo Ivanu Toplaku, ki je po 14 doseženih golih na 25 prvoligaških nastopih v Odredovem rdeče-belem dresu, naposled dobil vabilo v beograjsko Crveno zvezdo. V nadaljevanju je s to ekipo štirikrat osvojil naslov državnih prvakov, zablestel v mladi reprezen-tanci (12 golov na 10 tekmah), v članski izbrani vrsti pa je v hudi konkurenci naposled tudi Toplak igral le enkrat - leta 1956 na Wembleyju z Anglijo (0:3). Svoj

mednarodni sloves pa je po koncu igralske kariere utrdil kot izjemen trener in ugleden strokovnjak, ki je svoje znanje razširjal po vsem svetu.Ne glede na občasne dobre dosežke posameznikov o zaostanku slovenskega nogometa v primerjavi z nekaterimi drugimi okolji v tedanji Jugoslaviji priča tudi statistika. Ob koncu petdesetih let je bil delež slovenskega prebivalstva v Jugoslaviji približno de-vet odstotkov, v številu registriranih igralcev in klu-bov pa komaj štiri in pol odstotka. Medtem ko smo v Sloveniji tedaj imeli 12 000 prebivalcev na eno no-gometno igrišče, je bil to razmerje v Srbiji 5500:1, na Hrvaškem pa 5800:1. Nogometna zveza Slovenije,

21

ki je pod tem imenom začela ponovno delovati leta 1948, je prek podzvez in lastnih ligaških tekmovanj razvijala regionalno prisotnost. Istega leta je pričela delovati tudi Zveza nogometnih sodnikov, kot sa-mostojni kolektivni član NZS pa ji je pet let kasneje sledila še Zveza nogometnih trenerjev Slovenije. Po-leg tega so jugoslovanski nogomet tedaj pretresali spori okrog poklicnega nogometa. Načeloma sicer ni bil dovoljen, a so ga predvsem v nekaterih okoljih v Srbiji in na Hrvaškem dopuščali, medtem ko je bil v Sloveniji nadzor precej strožji. Za nameček je Ma-ribor, ki je ob koncu petdesetih let postal najambici-oznejši center slovenskega nogometa, leta 1960 ob

kvalifikacijah za uvrstitev v 2. zvezno ligo med Bra-nikom in Karlovcem do temeljev zamajala tako ime-novana »afera driska«. Izhajajoč iz domnev, da naj bi bili gostje s Hrvaške pred gostovanjem v Mariboru v tamkajšnjem hotelu Orel nalašč zastrupljeni, je bil NK Branik razpuščen. A še istega leta je nastal nov klub - NK Maribor, in sicer z namenom, da bi usmeril in združil tekmovalne potenciale v mestu ob Dravi.Leto kasneje so vzoru NK Maribor, sledili še v Ljublja-ni. Odred se je najprej preimenoval v Triglav, kmalu nato pa v Olimpijo. Mariborsko-ljubljanski derbi v 2. zvezni ligi je od leta 1962 naprej plenil izjemno zanimanje in buril duhove. Oba kluba, ki sta začela sprejemati tudi čedalje več elementov profesiona-lizma, sta zaradi potrebe po tekmovalnem uspehu začela privabljati vse več dobrih nogometašev iz drugih delov Jugoslavije, čeprav sta ogrodji moštev ostajali domači. Ob tem je napredovala tudi sloven-ska trenerska stroka, katere vodnik je še v tistem času postal (kasnejši doktor kinezioloških znanosti)

Branko Elsner. Olimpiji je leta 1964 naposled uspe-la uvrstitev v 1. zvezno ligo, v kateri se je obdržala dve desetletji. Že v prvi sezoni se je v 16-članski ligi uvrstila na osmo mesto. Leta 1966, torej dve leti po Olimpiji, se je med prvoligaše uvrstil tudi Maribor, s čimer je slovenski ligaški nogomet doži-vel prvi razcvet. Zaradi hitrega razvoja slovenskega gospodarstva so predvsem v Olimpiji zaostanek za najboljšimi jugoslovanskimi klubi skušali nadokna-diti z odmevnimi prestopi igralcev - najrazvpitejši je bil leta 1967 gotovo prihod tedanjega reprezen-tanta Radosava Bečejca iz Partizana. Ob čedalje kakovostnejših soigralcih ter v razgretem ozračju ljubljansko-mariborskega rivalstva so se kalili tudi najnadarjenejši domači upi. Največji skok, za slo-venske razmere v neslutene nogometne višave, je uspel Branetu Oblaku, ki je leta 1970 debitiral v jugoslovanski članski reprezentanci. To pa je bil šele začetek izvrstne kariere, ki je postala navdih za kasnejše generacije slovenskih nogometašev.

Nogometaši Olimpije in Crvene zvezde pred prvo tekmo finala jugoslovanskega pokala v Ljubljani 19. maja 1970. Izid je bil 2:2, na povratnem srečanju pa so Ljubljančani klonili šele v podaljšku. Uvrstitev v finale je pomenila vrhunec vzpona Olimpije sredi šestdesetih let, ljubljanskemu klubu pa je odprla celo pot v Evropo.

Mariborski Branik je bil v drugi polovici pet-desetih let eno najboljših slovenskih moštev. Leta 1960 mu je uvrstitev v 2. zvezno ligo preprečila afera pred tekmo s Karlovcem, ki je botrovala celo ukinitvi kluba. Manj kot deset let kasneje se je novi klub - NK Maribor - prebil v 1. ligo.

Mednarodni prodor posameznikov kot uvod v samostojnostRast slovenskega nogometa so v sedemdesetih in osemdesetih letih poosebljali posamezniki na različ-nih področjih, ki jim je uspela uveljavitev na medna-rodni ravni. Prvi med njimi je bil zagotovo Ljubljan-čan Brane Oblak, ki se je kot član Olimpije prebil v

22

1 9 7 0 - 1 9 9 2 :

člansko jugoslovansko reprezentanco. A to še ni bilo vse - postal je eden izmed njenih nosilcev in najbolj prepoznavnih članov. Preden je slovensko okolje za ambicioznega Oblaka postalo preveč utesnjujoče in se je leta 1973 preselil k splitskemu Hajduku, kasne-

je pa v Nemčijo, je v reprezentanci dobil še soigralca iz Olimpije - Danila Popivodo, Vojvodinca črnogor-skega rodu, ki pa je že kot mladinec prišel v Lju-bljano ter se nogometno obrusil in uveljavil prav pri nas. Po njuni zaslugi je slovenski nogomet leta 1974 končno doživel tudi prva nastopa slovenskih nogo-metašev na svetovnih prvenstvih - Oblak je igral na petih tekmah, Popivoda pa na eni. Posebej Oblak je na prvenstvu v Nemčiji zapustil izjemen vtis: na dru-gi tekmi proti Zairu (danes DR Kongo) je prispeval sedmega od skupno devetih golov jugoslovanske reprezentance, ob koncu prvenstva pa je bil izbran v zvezdniško zasedbo prvenstva, pa čeprav jugoslo-vanska reprezentanca po optimističnem začetku ni mogla poseči v boj za veliki ali mali finale. Oblak je kasneje kariero nadaljeval pri slovitih nemških klu-bih Schalke 04 iz Gelsenkirchna (kjer je proti Zaircem tudi zabil gol iz prostega strela) in münchenskem Bayernu. Svoj reprezentančni sloves je dopolnil tudi kasneje, ko je nosil celo kapetanski trak jugoslo-vanske reprezentance. Oba - Oblak in Popivoda, ki se je po svetovnem prvenstvu prav tako preselil v Nemčijo in postal ljubljenec občinstva pri tedaj moč-nem Eintrachtu iz Braunschweiga - sta bila tudi ude-leženca zaključnega turnirja evropskega prvenstva v Beogradu in Zagrebu leta 1976. V prvem polčasu

polfinalne tekme med Jugoslavijo in svetov-nimi prvaki iz (Zahodne) Nemčije sta

igrala vidni vlogi v izjemni predsta-vi in posledičnem vodstvu gosti-

teljev z 2:0 - Popivoda je v 18. minuti prispeval celo vodilni gol. A žilavi Nemci so do

Brane Oblak kot kapetan in strelec jugoslovanske reprezentance leta 1975 na kvalifikacijski tekmi za evropsko prvenstvo v Zagrebu s Švedsko.

23

konca rednega dela izenačili na 2:2 in si v podaljšku - kmalu potem, ko je Oblak zapustil igro - naposled zagotovili zmago s 4:2.

Preboj Oblaka in Popivode v reprezentanco in njuna kasnejša uveljavitev na mednarodni klubski ravni sta slovenskemu nogometu prinesla novo razse-žnost. A vse boljše strokovno delo z domačimi igralci se je nakazovalo že v šestdesetih leti, ko je čedalje več nogometašev Maribora in Olimpije dobivalo va-

bila za igranje v mlajših reprezentančnih selekcijah nekdanje Jugoslavije. Potem, ko je v začetku sedemdesetih let v prvi zvezni ligi omagal Maribor, je najbolj nadarjene slovenske nogometaše privabljala pred-vsem Olimpija, v kateri so si po odhodu Oblaka in Popivode uveljavitev - tudi z nastopanjem za mlado reprezentanco - med drugim priigrali Vili Ameršek, Tone Rožič in Janez Voljč.

Uspešen nov rod slovenskih nogometašev je zrca-lil tudi organizacijski napredek, predvsem na tre-nerskem in sodniškem področju. Gonilna sila med trenerji - dr. Branko Elsner - je svoje sposobnosti dokazal z delom v Avstriji, kjer je uspešno vodil in-nsbruški Wacker in (dvakrat) tudi avstrijsko državno reprezentanco, vse uspešnejši pa so bili tudi sodniki. Njihovi vzor je bil predvsem Emil Erlih, prvi slovenski nosilec sodniške značke Mednarodne nogometne zveze, ki je leta 1960 sodil tudi na olimpijskih igrah v Rimu. Velik ugled sta kasneje uživala tudi Vladi-slav-Lado Jakše in Vlado Tavzes, v osemdesetih letih pa tudi Edvard Šoštarič, Aleksandar Nikić, Milovan Nikolić in Vlado Šajn.

Medtem ko je slovenski klubski nogomet, tudi za-radi zaostrenih gospodarskih razmer, v prvi polovici osemdesetih zašel v krizo - kar je leta 1984 spodne-slo tudi Olimpijo, pa so prav v tem času zablesteli novi slovenski nogometni zvezdniki, predvsem Lju-bljančana Srečko Katanec in Marko Elsner. Katanec je reprezentant postal še v dresu Olimpije leta 1983, Elsner pa leto kasneje, po selitvi iz Ljubljane v Beo-grad, točneje Crveno zvezdo. Leta 1984 sta na olim-pijskih igrah v Los Angelesu - na prvem olimpijskem turnirju, na katerem so lahko igrali poklicni nogome-taši, pod strokovnim vodstvom Ivana Toplaka osvoji-la bronasto medaljo, bila pa sta tudi v jugoslovanski odpravi na evropskem prvenstvu v Franciji, pri če-

Polet v višave - Danilo Popivoda je bil v dresu Olimpije in reprezentance pojem nepopustljive borbenosti. S tem je postal navdih tudi za kasnejše generacije slovenskih nogometašev.

Brane Oblak kot Gerson. Leta 1971 je Ljubljančan v modrem dresu jugoslovanske reprezentance s številko osem igral na poslo-vilni reprezentančni tekmi legendarnega Bra-zilca Peleja. Prizorišče je bil največji nogometni stadion na svetu - Maracana v Rio de Janieru. Oblak si je na tekmi utrdil mednarodno vel-javo, po njej pa zamenjal majico z brazilsko osmico Gersonom, najboljšim podajalcem v brazilski ekipi svetovnih prvakov leto dni prej.

Marko Elsner je ob koncu kariere odigral tudi dve tekmi za člansko reprezentanco Slovenije. Prizor je z njegovega prvenca na prijateljski tekmi 7. novembra 1992 na Cipru. Potem, ko je nekaj več kot 15 let kasneje njegov sin Luka na prijateljskem srečanju na Švedskem odigral nekaj minut, je družina Elsner za zdaj edina, ki je dala očeta in sina reprezentanta. Tri reprezentančne nastope je zbral tudi Robert Oblak, sin Braneta Oblaka.

Srečko “Nazionale” - v dresu Sampdorije je Ka-tanec osvojil tako evropsko klubsko lovoriko, kot tudi italijanski državni naslov. Ob garaškem delu na igrišču je pogosto prispeval tudi gole. Po vr-nitvi v Slovenijo je našemu nogometu prispeval še več - kot selektor je člansko reprezentanco vodil na evropskem in svetovnem prvenstvu.

mer je Katanec igral na vseh treh tekmah, Elsner pa na nobeni.Srečko Katanec je nove mejnike slovenskega no-gometa postavil tudi na klubski ravni - v treh sezo-nah med leti 1989 in 1991 je kot član Stuttgarta in Sampdorie igral v vseh finalih tedanjih treh evrop-skih tekmovanj. Naslov zmagovalca pokala pokalnih prvakov je s Sampdorijo (proti Anderlechtu) osvojil, finala pokala Uefe (s Stuttgartom proti Napoliju) in pokala prvakov (s Sampdorijo proti Barceloni) pa iz-gubil. Vmes je navkljub poškodbi za jugoslovansko reprezentanco zaigral tudi na svetovnem prvenstvu leta 1990 v Italiji.Zaključek tega obdobja, ki ga je tudi v slovenskem nogometu zaznamovalo razpadanje Jugoslavije, je bil buren. Po kratkem gostovanju Kopra v drugi zvezni ligi sredi osemdesetih let, se je iz republiške lige kvišku - med jugoslovanske prvoligaše - spet dvignila Olimpija, tudi po zaslugi mladih doma vzgo-jenih nogometašev okrog Đonija Novaka. Novak je tik pred dokončnim zlomom Jugoslavije zaigral tudi v članski reprezentančni vrsti, kjer mu je družbo de-lal še en Slovenec - Primorec Darko Milanič, ki je igral za ekipo beograjskega Partizana. Tam je svojo nadarjenost kalil tudi Mariborčan Zlatko Zahovič, bo-

doči zvezdnik Porta in Valencije. Vsi trije so kasneje postali ključni nosilci igre in uspehov slovenske re-prezentance, o katerih se tedaj ni zdelo mogoče niti sanjati.Da pa je sploh prišlo tako daleč, je Nogometna zveza Slovenije morala najprej postati polnopravna članica Mednarodne nogometne zveze in Evropske nogome-tne zveze. Brez smelega delovanja doma in drago-cenih, tudi osebnih, zvez z vplivnimi člani svetovne nogometne družine, prehod v slovensko samostoj-nost ne bi bil mogoč. Predvsem pa ne bi mogel biti takšen, ki bi omogočal postopen, a vendarle hiter na-predek slovenskega nogometa. Navsezadnje je ne-sluteno hitrost razvoja nakazoval že tempo, ki ga je pri formalnem vključevanju v mednarodni nogomet uspelo soustvarjati Nogometni zvezi Slovenije. Član-ska vrsta je prvo uradno meddržavno tekmo v Estoniji lahko igrala še pred dodelitvijo začasnega članstva Uefe 24. junija 1992, le trinajst dni po sprejemu v Mednarodno nogometno zvezo 2. julija 1992, pa so trije slovenski klubi že sodelovali v žrebu za evropske nogometne pokale.

Igor E. Bergant, novinar RTV Slovenija

24

25

Popotovanje od Talina do Talina prek Eura in dveh mundialovPrvih 18 let in pol slovenske državne reprezentance zaznamuje 168 tekem izbrane vrste, med katerimi imajo posebno mesto tiste na evropskem prvenstvu leta 2000 v Belgiji in na Nizozemskem ter svetovnih

1 9 9 2 - 2 0 1 0 :

prvenstvih leta 2002 v Južni Koreji in na Japonskem ter letos v Južni Afriki. Če ne upoštevamo zadnje pri-jateljske tekme z Gruzijo na prenovljenem stadionu Bonifika v Kopru, lahko rečemo, da gre za nogome-

tno popotovanje od Talina do Talina. Tretjega junija 1992 je namreč izbrana vrsta Slovenije odigrala pri-jateljsko tekmo v Estoniji, ki se je končala z izidom 1:1. Igor Benedejčič, ki ga je selektor Bojan Prašni-kar poslal v igro v 72. minuti, je minuto kasneje že zabil prvi gol za Slovenijo. Dvanajstega oktobra le-tos sta se isti reprezentanci spet pomerili v Talinu v kvalifikacijah za Euro 2012, Andrej Sidorenkov pa je Sloveniji pomagal do zmage z avtogolom.

Med obema dvobojema so navijači skupaj s sloven-sko reprezentanco doživljali prijetne in manj lepe stvari, ki jih ponuja najpopularnejša igra na svetu. Na začetku nove poti izbrane vrste si je bilo težko zamisliti, kako bo nogomet tudi v samostojni Slo-veniji prišel do vloge ene najpriljubljenejših in naju-spešnejših športnih panog. Takrat je bilo nepredsta-vljivo, da bi lahko naše nacionalno moštvo, ki je bilo v začetku devetdesetih let brez kakršne koli resne nogometne identitete, zasedalo 15. mesto na lestvi-ci Mednarodne nogometne zveze (FIFA) ter da bodo

Na prvi uradni kvalifikacijski tekmi slovenske reprezentance za Euro 1996 (7. septembra 1994) v Mariboru sta si v roke segla kapetana in velika tekmeca iz italijanske lige - Srečko Katanec in Franco Baresi. V ozadju nemški sodnik Bernd Heynemann, ki je dobrih pet let kasneje sodil tudi odločilno tekmo Slovenije za uvrstitev na Euro 2000 v Kijevu.

Nepozaben dan v Amsterdamu - več kot deset tisoč slovenskih navijačev je na drugi tekmi Eura 2000 bodrilo našo reprezentanco v dvoboju s Španijo (1:2).

26

naši reprezentanti romali v ugledne tuje klube za milijonske vsote.

Javnost je do nogometne reprezentan-ce sprva gojila mačehovski odnos, saj je

večji del ljudi menil, da smo z odhodom iz Jugoslavije prekinili tudi s skromnim udejstvo-

vanjem na mednarodni nogometni sceni, domače tekmovanje pa je dobilo etiketo balkanskega špor-ta, ki Slovencev nikoli ne bi mogel povsem prevzeti. Zato je bilo na začetnih prijateljskih tekmah repre-zentance na domačih stadionih bolj kot ne videti samo poročevalce, največje nogometne zanesenja-ke in gostujoče navijače.

Bojan Prašnikar je vodil reprezentančnega palčka v obdobju začetnega uveljavljanja brez uradnih dvo-bojev. Na prvi tekmi sta bila člana udarnega mo-štva Marko Simeunovič in Aleš Čeh, ki sta devet let kasneje z zlato generacijo povzročila neponovljivo evforijo v deželi na sončni strani Alp in Slovenijo do-končno umestila na nogometni zemljevid sveta. Na drugi, proti Cipru v Larnaki, so sveti dres že oblekli tudi Darko Milanič, Zlatko Zahovič in Džoni Novak. Takrat je svoj edini nastop za reprezentanco zabele-

žil tudi sedanji selektor Matjaž Kek, kapetan pa je bil Marko Elsner, ki je že zaključeval svojo igralsko kari-ero. Prvi kapetan slovenske izbrane vrste in kasneje selektor Srečko Katanec je prav tako kmalu pospravil nogometne čevlje, saj se je od izbrane vrste poslovil 7. septembra 1994 na prvi uradni tekmi v Mariboru, kjer je Slovenija začela kvalifikacije za evropsko pr-venstvo v Angliji 1996. Tekmec je bil Italija.

V Ljudskem vrtu je Slovenijo podpiralo 6000 nogo-metnih duš, ki so se lahko razvnele že v 16. minuti, ko je gol za naše dosegel Sašo Udovič. Slovenska vrsta je vodstvo proti tedanjim svetovnim podprva-kom branila le tri minute, saj je Alessandro Costa-curta izenačil že v 19. minuti. A v spominu na to

Vesel božič in srečno novo leto 2000 - čestitka je prišla že 17. novembra 1999, po dramatični snežni noči v Kijevu - Ukrajina-Slovenija 1:1. Med presrečnimi reprezentanti je bil tudi Đoni Novak.

Najvidnejše osebnosti zlate generacije na kupu - po vodstvu na prvi tekmi Eura 2000 13. junija v Charleroiju proti Zvezni republiki Jugoslaviji s 3:0. Spredaj dvakratni strelec Zlatko Zahovič, zadaj pa (od spodaj navzgor) Darko Milanič, Miran Pavlin in Sašo Udovič, desno Đoni Novak in Aleš Čeh. Tekma se je končala s 3:3 in še danes velja za eno najrazburljivejših v zgodovini evropskih prvenstev.

Aleš Čeh in Dragan “Piksi”

Stojkovič. Naši so do 67.

minute vodili s 3:0.

tekmo bo najbrž za vedno ostala predvsem sporna odločitev nemškega sodnika Bernda Heynemanna, ki ni priznal gola po bombi Darka Milaniča. Žoga se je namreč po siloviti bombi z razdalje od prečke od-bila v gol, kar je bilo jasno videti na televizijskem posnetku. Do konca je ostalo 1:1. Pred tekmo z »az-zurri« je tabor slovenske reprezentance zapustil Zlat-ko Zahovič, saj se ni strinjal s selektorjem Zdenkom Verdenikom glede svoje vloge v moštvu.

Tako je naša najboljša nogometna vrsta krenila na trnovo pot uveljavitve in potrjevanja v neizprosni konkurenci elitnih evropskih in svetovnih reprezen-tanc. Verdenik je bil selektor v prvih dveh kvalifi-kacijskih ciklusih (tudi za svetovno prvenstvo 1998 v Franciji). To je bilo obdobje nabiranja izkušenj na vseh ravneh, od igrišča do pisarn Nogometne zve-ze Slovenije. V kvalifikacijah za EP 1996 je Slovenija zbrala devet točk, v poskusu preboja na mundial v Franciji pa zgolj točko, ki si jo je priigrala na tretji »zgodovinski« tekmi (po premierah z Estonijo in Ita-lijo) proti Hrvaški v Splitu (3:3), kjer je vsi tri gole dosegel Primož Gliha.

Po stranski vlogi naših fantov v uvodnih kvalifika-cijskih ciklusih, se je prvi del slovenske nogometne pravljice začel poleti leta 1998. Predsednik NZS Rudi Zavrl je močno presenetil, ko je za selektorja izbral Srečka Katanca, saj je imel nekdanji odlični branilec, jugoslovanski in slovenski reprezentant, član Olim-pije, Dinama, Partizana, Stuttgarta in Sampdorije, za sabo kratko trenersko obdobje na klopi HIT Gorice in v mladi reprezentanci Slovenije, kjer je pomagal se-lektorju Dragu Kostanjšku. Toda kmalu se je izkazalo, da je Zavrl potegnil sanjsko potezo.

Pragmatični Katanec, ki je nemudoma vzpostavil ja-sna pravila igre v reprezentančnem krogu, je ustvaril udarno zasedbo z zlata vrednimi menjavami, ekipi vdihnil samozavest, predrznost, brezkompromisen pristop v igri in filozofijo, da je treba zabiti gol več od nasprotnika. Katančeva tekmovalna premiera v Ate-nah 6. septembra 1998 je bila tudi promocija nove generacije, ki je takoj nakazala kasnejše uspehe. Na zelenico grškega stadiona so stopili Simeunovič, Mila-nič, Galič, Knavs, Novak, Čeh, Pavlin, Zahovič, Rudo-nja, Udovič in Osterc, na klopi za rezervne igralce pa

so sedeli Dabanovič, Englaro, Milinovič, Istenič, Ači-movič, Sešlar ter Šiljak. Z dvema goloma Zlatka Zaho-viča je Slovenija iztržila izid 2:2 in pomembno točko.

Dobro leto kasneje se je Slovenija po novih dveh »zgodovinskih« tekmah v dodatnih kvalifikacijah proti Ukrajini že veselila uvrstitve na evropsko pr-venstvo 2000 v Belgiji in na Nizozemskem. Vsakič znova se naježi koža ob spominu na fenomenalen strel Mileta Ačimoviča s sredine igrišča, s katerim je presenetil ukrajinskega vratarja Aleksandra Šovko-vskega in s strelcem prvega zadetka Zahovičem Slo-veniji zagotovil zmago z 2:1. A treba je bilo odigrati še povratno tekmo v Kijevu pred 65 000 gledalci, kjer je sodil, hm, Heynemann. Tistega 17. novembra 1999 se je v snežnem metežu najbolje znašel Miran Pavlin in z izenačenjem na 1:1 prispeval k velikemu presenečenju – Slovenija je odpotovala na turnir naj-boljših reprezentanc Evrope. Takšne športne evforije v Sloveniji še ni bilo ...

Vse to je bila velika prelomnica pri dojemanju nogo-meta v mladi državi, ozračje pa je dodatno podžgal ples kroglic na žrebu, ki je za uvod na Euru Katančevi

Bukarešta 2001 - še en podvig slovenske reprezentance v dodatnih kvalifikacijah je našim omogočil pot na svetovno prvenstvo v Južni Koreji in na Japonskem. Romunska formula je bila enaka ukrajinski - 2:1 + 1:1.

Srečko Katanec - edini slovenski udeleženec evropskih in svetovnih prvenstev kot nogometaš in selektor. 27

28

četi namenil reprezentanco Zvezne republike Jugo-slavije, ki sta jo tedaj tvorila Srbija in Črna gora. To je bila napoved novega »zgodovinskega« obračuna največjih presežnikov. Še prej, na prijateljski tekmi v prijetnem aprilskem večeru v Parizu, so nam ka-petan Milanič in tovariši na slovitem stadionu Stade de France pred 60.000 gledalci pripravili mali šov v dvoboju s svetovnimi in kasneje še evropskimi prva-ki Francozi. Željko Milinovič in Milan Osterc sta pičila kot osi že v 3. in 10. minuti. »Les bleus« z Zinedinom Zidanom, Thierryjem Henryjem, kapetanom Didie-rom Deschampsom in drugimi velikani nogometa pa so prišli k sebi in do zmage s 3:2 šele v izdihljajih tekme, v sodnikovem podaljšku.

Toda glavna poslastica je šele sledila. Razvnete, a še vedno povsem športne navijaške strasti so 13. junija na ulicah belgijskega Charleroija napovedovale veli-ki dvoboj – kajpada »zgodovinski« - med nekdanji-mi brati iz iste države. Slovenija proti Zvezni republiki Jugoslaviji s številnimi zvezdniki evropskega kalibra. V 57. minuti je na semaforju kazalo 3:0 za Slovenijo po dveh golih Zahoviča in zadetku Pavlina, več tisoč

navijačev iz domovine je preplavljala vse močnejša evforija, čeprav so se tudi oni na tribunah zavedali, da še zdaleč ni konec tekme. In res je bilo tako. Ju-gosi so udarili trikrat v pičlih šestih minutah, kar je še danes, po desetih letih, predmet vnetih razprav o nenavadani črni luknji celotne slovenske ekipe. Si-niša Mihajlović je namreč v 60. minuti dobil rdeči karton, ker je po prekinitvi igre podrl Saša Udoviča. Toda od 67. do 73. minute je vseeno – ob izdatni pomoči slovenske obrambe - dva gola zabil Savo Mi-lošević, enega pa Ljubinko Drulović.

To pa ni moglo preprečiti »selitve naroda« štiri dni kasneje, ko je Slovenija na amsterdamski Areni igra-la s Španijo. Deset tisoč slovenskih duš je z navija-njem okupiralo Amsterdam, »Slovenija gre naprej« je odmevalo na znamenitem trgu Damm in kasneje na stadionu, kjer so Katančevi fantje klonili z 1:2. Od Eura 2000 se je Slovenija poslovila z remijem 0:0 proti Norveški.

Vtisi z veličastne premiere na velikem tekmovanju se še niti niso dobro uredili, ko je nogometna Slove-

nija spet norela ob dobrih rezultatih v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2002 v Južni Koreji in na Ja-ponskem. Takrat že zlata generacija je neusmiljeno korakala dalje. Samozavest, kompaktnost moštva, izjemna pragmatičnost v igri; vse to je zastareli Cen-tralni stadion za Bežigradom naredilo za neosvoj-ljivo trdnjavo. Ob tem so zmaga v Baslu ter remija v Beogradu in Moskvi odprli vrata v nove dodatne kvalifikacije, tam pa – kot naročeno - spet tekmec z vzhoda, tokrat Romunija.

»Zgodovinska« novembrska večera leta 2001 v Lju-bljani in Bukarešti sta bila vnovič povsem slovenska. Za Bežigradom sta za uvodno zmago z 2:1 zadela Milenko Ačimovič in Milan Osterc, v romunski pre-

Stade de France 26. aprila 2000 - na prijateljski tekmi med Francijo in Slovenijo je ekipa okrog Zlatka Zahoviča po zadetkih Željka Milinoviča in Saša Udoviča že po 10 minutah vodila z 2:0, a na koncu so Francozi zmagali s 3:2 z zadetkom Davida Trezegueta v zadnjih trenutkih tekme. Zinedine Zidane in tovariši so na kasnejšem Euru 2000 naslovu svetovnih prvakov dodali še evropskega.

Gol kariere, gol za pot na svetovno prvenstvo: Koprčan Mladen Rudonja je 14. novembra 2001 v Bukarešti v 55. minuti povedel Slovenijo v vodstvo. To je bil njegov prvi in hkrati zadnji gol v reprezentanci, za katero je zbral 65 nastopov.

29

Aleš Čeh na svetovnem prvenstvu leta 2002 v Južni Koreji ni imel veliko razlogov za veselje. Na srečanju z Južno Afriko je kapetan zračni dvoboj s Tebohom Mokoeno sicer dobil, a tri točke so po zmagi z 1:0 dobili Južnoafričani.

stolnici je v deževnem vremenu za poplavo sloven-skih solz sreče v povratnem dvoboju poskrbel Mla-den Rudonja. V 55. minuti je dosegel svoj prvi gol v reprezentančnem dresu - v skupno 53. nastopu. Tudi po dokončnih 65 tekmah Rudonje je ostal edini. Grogirani Romuni so zmogli zgolj izenačiti, sloven-ska nogometna pravljica je tako dobila novo bogato poglavje.

Drugi vrhunec slovenske nogometne reprezentance na turnirju najboljših reprezentanc sveta na Daljnem vzhodu žal ni postregel s podobno zgodbo, kot je bila tista na evropskem prvenstvu dve leti prej. Po-razi proti Španiji, Južni Afriki in Paragvaju pa niti ne bi bili tako boleči za privržence nogometa v domo-vini, če ne bi prišlo do spora med Katancem in Za-hovičem že po prvi tekmi. Zlatko je odšel domov ta-koj, Srečko »Nazionale« pa je po mundialu zapustil položaj selektorja in s tem na bridek način postavil piko na i izjemnega štiriletnega ciklusa, v katerem je Slovenija dokončno dobila svoje mesto na nogo-metnem zemljevidu sveta.

Vnema nogometne Slovenije kar ni in ni pojenjala. Pod vnovično taktirko Bojana Prašnikarja je nekoli-ko spremenjena zasedba - reprezentančno kariero je med drugim končal tudi kapetan Aleš Čeh, trak pa je prevzel Miran Pavlin – spet odločno igrala v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2004 na Portu-galskem in si še tretjič zapored zagotovila dodatna

dvoboja za dosego svetega cilja. Slovenija je dvakrat položila orožje zgolj pred Fran-

cijo. Toda v dodatnih kvalifikacijah je nasproti stala vselej neugodna Hr-

vaška. Po obetavnem remiju 1:1 na zagrebškem Maksimiru, je za Bežigradom Slovenijo v žalost za-vil Dado Pršo. Zlata generacija je tako dokončno opravila svoje in odšla med legende.

Poleti 2004 je selektorski položaj zasedel Branko Oblak, ki je v novi vlogi debitiral na zadnji reprezentančni tekmi na dotrajanem bežigrajskem stadionu. Slovenija je re-mizirala z izbrano vrsto Srbije in Črne gore (1:1), v kvalifikacijah za svetov-no prvenstvo v Nemčiji leta 2006 pa so navijači razen ob odmevni zmagi nad Itali-jo z 1:0 v Celju imeli bolj malo priložnosti za veselje. Pod Oblakovo taktirko se je dogajal zahteven proces zamenjave generacij, zato je dres obleklo toliko več kandidatov. Na veliko sceno so postopno stopali Robert Koren, Samir Handanovič, Milivoje Novakovič, Branko Ilič, Boštjan Cesar, Valter Birsa, Aleksander Radosavlje-vič, Bojan Jokič in drugi. Ker so se tudi kvalifikacije za evropsko prvenstvo leta 2008 v Avstriji in Švici začele pod pričakovanji, je januarja leta 2007 Obla-ka zamenjal Matjaž Kek.

Tvorec nove slovenske nogometne pravljice je pre-miero doživel 7. februarja z zmago (1:0) v prijateljski tekmi z Estonijo v Domžalah. Do konca kvalifikacij za Euro 2008 je Kekova četa iztržila dva remija z Albani-jo in zmago proti Luksemburgu, kar ni napovedovalo tako bleščečih rezultatov, ki so sledili naslednje leto. Jeseni 2008 pa kot da se je zgodil zasuk v delovanju reprezentančne vrste, saj je po treh porazih in eni zmagi na prijateljskih tekmah sledila rezultatska ek-splozija na štartu kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2010 v Južni Afriki.

V 143. tekmi Slovenije smo videli remi s Poljsko v Wroclawu z zlata vrednim golom Zlatka Dediča. Sle-dila sta zmagi v Ljudskem vrtu, padli sta Slovaška in Severna Irska. Zadnji kvalifikacijski obračun tiste je-

30

seni je naši izbrani vrsti v čeških Teplicah sreča obrni-la hrbet, kar je botrovalu porazu z 0:1. V spomladan-skem delu kvalifikacij sta zapekla mariborski remi brez golov s Čehi in poraz s Severno Irsko v Belfastu, potem pa je padel zgodovinski dogovor med selek-torjem Kekom in njegovimi izbranci. Šef je pozval fante, češ da so mu še marsikaj dolžni. Sledile so štiri zaporedne zmage v kvalifikacijah, vmes pa ime-nitno gostovanje na londonskem Wembleyju, kjer so se najboljši slovenski nogometaši povsem ena-kovredno kosali z veliko Anglijo in ob obilici smole doživeli poraz z 1:2. Ta poraz pa je v bistvu pomenil krepitev samozavesti Kekovih fantov, ki so spoznali, da so sposobni doseči več, kot so dosegli dotlej.

Tako je jeseni leta 2009 vso Slovenijo spet zajel val

nogometne evforije, ki je odločilno pljusknil v do-datnih kvalifikacijah z reprezentanco Rusije. Koren, Novakovič, Cesar, Handanovič in drugi so si 14. no-vembra v Moskvi priigrali znosen poraz z 1:2 z upa-nja polnim golom Nejca Pečnika v 88. minuti. Štiri dni kasneje so solze sreče tekle v Ljudskem vrtu, ko se je Slovenija z golom Dediča v 44. minuti uvrstila na mundial v Južni Afriki. S tem uspehom so se re-prezentanti uvrstili med nesmrtne v čaščenju nogo-metnih privržencev.

Kekovi srčni fantje so nas vnovič razveselili na naj-močnejšem turnirju na jugu črne celine. Za cilj so si postavili uvrstitev v drugi krog tekmovanja, ki se jim je za las izmuznil. Tekmovanje so odprli z zmago proti Alžiriji v Polokwaneju, sijajen vtis okrepili z re-

Nejc Pečnik po golu v Moskvi v dodatnih kvalifikacijah za nastop na SP 2010. Njegov gol v gosteh je slovenski reprezentanci v dvoboju z Rusijo prinesel odločilno prednost.

Nekaj stotink sekunde pred vodstvom z 1:0: Zlatka Dediča Vasilij Berezucki (5) in Aleksander Anjukov (2) nista uspela zaustaviti. Prostor strelcu je ob podaji Valterja Birse pomagal zagotoviti tudi Milivoje Novakovič.

31

Gol za zgodovino - Robert Koren je v Polokwaneju na prvi tekmi naših na SP 2010 z 200. zadetkom naše članske reprezentance poskrbel za prvo zmago na zaključnih turnirjih velikih tekmovanj. Tekma je bila 13. junija 2010 - natančno deset let po ognjenem krstu na Euru 2000 proti ZR Jugoslaviji.

Ljudski vrt 2010 po veličastni zmagi nad Rusijo - Južna Afrika, prihajamo!

Matjaž Kek na Wembleyju 2009. Velike arene so se ponovno odprle tudi za Slovenijo.

mijem (2:2) proti reprezentanci ZDA v Johannesburgu, potem pa se je Anglija srečno izvlekla v Port Elizabethu z minimalno zmago.

Igralci so bili sprva razočarani, toda v domovini so jih rojaki že oklicali za ve-like junake ter jim priredili izjemno dobrodošlico v središču Ljubljane. To je bilo priznanje za njihov pošten odnos do najpopularnejše igre in navijačev, za njihov moštveni duh, za borbenost in nepopustljivost, za nogometno kakovost najvišje ravni. Nogometno veselico so ponovili tudi na odprtju novega stadi-ona v Stožicah, ko je imenitna zasedba v prijateljskem dvoboju z Avstralijo navijačem priredila še eno prijetno športno druženje in jim podarila zmago. Za spodbudo na poti proti Euru 2012, ki bo na Poljskem in v Ukrajini. Zaenkrat tako blizu in daleč hkrati ...

Rok Tamše, novinar časnika Delo

Za trdne temelje nogometaKaj je »grassroots« nogomet? Pomeni ves nogo-met, ki ni poklicne narave. Grassroots nogomet je temelj, je osnova nogometa. Na njem nogomet sloni, iz njega se razvija. Vsak igralec nogometa izhaja iz tega temelja.

Vsi najboljši svetovni igralci so začeli kot ulični nogome-taši in tudi vsi bodoči igralci bodo svojo pot do medna-rodne scene začeli tu, v »grassroots« nogometu. »Grassroots nogomet skrbi za bazo nogometne igre. Če se ga ne bo gojilo in ne bo skrbelo za njegov ra-zvoj, širino in množičnost, tudi vrhunskega nogometa ne bo več.« To so bile besede bivšega predsednika UEFE Lennarta Johanssona, ko je bila sprejeta strategija tega progra-ma za vseh 53 držav članic evropske nogometne zve-ze. To je bilo leta 2005.

Slovenija je na tem področju v zadnjem desetletju storila izjemen korak naprej. Z realizacijo programov 1999-2004 in 2004-2008 smo postavili organizacijo in uredili razmere za delo.V prvih štirih letih smo postavili devet nogometnih sre-dišč, kjer smo v okviru programa instruktorske službe in selekcijskega procesa zasnovali nogometne centre. Zaradi slabih infrastrukturnih razmer smo v drugem šti-riletnem obdobju zgradili še 16 velikih igrišč in 40 ma-lih igrišč z umetno travo. Igrišča smo postavili v okviru programa FIFE (Goal) in UEFE (Hat Trick) ter s pomočjo države in lokalnih skupnosti, zajeli pa smo celotno po-dročje Slovenije, in sicer tako, da jih lahko uporablja kar največ mladih. Ob tem je gradnja igrišč spodbudila tudi druga okolja v Sloveniji, da so pričela vlagati v nogo-metno infrastrukturo, kar ima prav tako za razvoj in na-predek nogometa izjemen pomen. S tem smo ustvarili

pogoje za zadovoljevanje temeljnih vrednot Grassroots filozofije:

Nogomet za vse – potrebno je dati možnost vsakemu (povsod in ne glede na starost, spol ali sposobnosti), da sodeluje v nogometu,

Izobraževanje skozi nogomet – nogomet je potrebno uporabiti kot orodje za izobraževanje ljudi, da izpopol-nijo sebe in druge,

Ponuditi najboljše razmere – vedno je potrebno stre-meti h kakovosti in stremeti za najboljšim, in

Obdržati ljudi v nogometu – potrebno je vključevati ljudi, pač tudi razvijati njihove želje in voljo z izobra-ževanjem in razvijanjem vrednot ter ciljem, da želijo ostati v nogometu kot igralci, gledalci, profesionalci ali rekreativci.

Že do leta 2008 smo izvajali številne aktivnosti na tem področju, vendar so bile nepovezane in plod projektov, ki so jih vodile posamezne MNZ ali NZS v sodelovanju z njimi (akciji Rad imam nogomet in Žogarija, Otroške nogometne šole itd.). V letu 2008 je NZS posebej za to področje pripravila štiriletni pro-gram, s katerim se je pridružila tako imenovanemu UEFA Grassroots projektu (v katerem je bilo do tedaj vključenih že preko 30 njenih članic). Z uspehi v za-dnjih dveh letih smo na tem področju postali vzorčni primer načrtovanega in uspešnega dela, kar ni ušlo niti predstavnikom UEFE, ki so tako Sloveniji po manj kot dveh letih na zasedanju izvršnega odbora UEFE podelili že drugo zvezdico kakovosti. Slovenija si je to prislužila z aktivnim delovanjem in vodenjem aktiv-nosti iz njenega programa kot so:

32

G R A S S R O O T S

Otroci na poletnem nogometnem taboru v Bohinju, ki je eden najbolj tradicionanih in priljubljenih prizorišč te dejavnosti nogometa grassroots.

33

1. Otroške nogometne šole2. Rad igram nogomet3. Žogarija4. Izobraževanje trenerjev5. Poletni nogometni tabori6. Festivali nogometa7. Vključevanje prostovoljcev in funkcionarjev8. Nogomet za ljudi z s posebnimi potrebami9. Popularizacija ženskega nogometa10. Izobraževanje trenerjev, prostovoljcev, staršev in funkcionarjev

Z aktivnostmi na omenjenih področjih smo povečali število Otroških nogometnih šol za 53 odstotkov, ude-ležbo pri Žogariji za 76%, udeležbo pri izobraževanju, poletnih nogometnih taborih in nogometu za ljudi s posebnimi potrebami pa kar za 100%. To pomeni, da se je povečalo tudi skupno število vseh registriranih igralcev in igralk, in sicer za 34% (s 25.000 na 33.615), kar je dober obet za doseganje poglavitnega cilja iz štiriletnega programa - povečanje števila na 40.000 re-gistriranih igralcev oziroma 2% celotnega prebivalstva v naši državi.

Nov Grassroots program pomeni le nadgradnjo tega dela, ki bo v prihodnje prineslo še boljše rezultate in predvsem zanimanje ter vključevanje mladih v nogo-met. Čeprav nas čaka še trdo in težko delo smo prepri-čani, da je začrtana pot prava in da bomo zmogli doseči vse začrtane cilje.

Nogomet grassroots ne pozna meja in nesmiselnih zadržkov: Piran je leta 2009 gostil finale lige malega nogometa Specialne olimpijade Slovenije za nogometaše s posebnimi potrebami. Sodelovalo je 13 ekip s 115 nogometaši ter 24 spremljevalci. Zmagovalci so bili - vsi.

Mularija in Žogarija gresta dobro vkup. Finale letošnje Žogarije v Ljubljani je potekal v času SP v Južni Afriki. Žogarija je vsekakor ena pomembnejših in uspešnejših akcij za razširjanje nogometne igre pri nas. Letos je finale zaznamovala tudi udeležba dveh zamejskih šol iz Doberdoba in Celovca.

Mlajše reprezentance 2000-2010 Državne reprezentance do 17 in do 19 let pred-stavljajo pomemben segment delovanja Nogo-metne zveze Slovenije. Z igranjem mednarodnih tekem in nastopanjem na turnirjih si člani teh re-prezentanc nabirajo prepotrebne izkušnje v svo-jem nogometnem razvoju.

V sistemu kvalifikacij za nastop na evropskem pr-venstvu tako selekcija do 17, kot tudi selekcija do 19 let nastopata na kvalifikacijskih turnirjih prvega

in drugega kroga. Na evropsko prvenstvo se uvrsti najboljših osem reprezentanc kontinenta v svoji starostni kategoriji. Tokom priprav na kvalifikacije reprezentance odigrajo številne mednarodne prija-teljske tekme, vsako leto pa opravijo tudi zimske in letne priprave. V okviru nastopov v UEFA tekmovanjih se kadetski reprezentanti prvič srečajo s kvalifikacijami za na-stop na evropskem prvenstvu do 17 let. Stopnico več v nogometnem razvoju pomenijo nastopi v mla-

dinski reprezentanci do 19 let, kjer nastopajo tudi igralci s prvoligaškimi izkušnjami.Zadnje desetletje je postreglo z nekaj odličnimi re-zultati mlajših selekcij. Reprezentanca do 17 let se je v tem obdobju trikrat uvrstila v drugi krog kvalifikacij za EP, medtem ko je bila reprezentanca do 19 let še uspešnejša. Mladinci so se v drugi krog uvrsti-li petkrat, svoje rezultate pa so kronali z uvrstitvijo reprezentance na Evropsko prvenstvo do 19 let, ki je potekalo leta 2009 v Ukrajini. Ob tej priložnosti

34

U - 1 7 i n U - 1 9

Sandro Bloudek (18) na kvalifikacijski tekmi ekip U-19 za evropsko prvenstvo z Nemčijo. Oktobra 2004 so bili v Celju s 3:0 boljši mladi Nemci.

Prijateljsko tekmo reprezentanc U-18 Anglije in Slovenije si je aprila 2006 v Bournemouthu ogledalo 9654 gledalcev. Zmagali so Angleži z 2:1.

Veliko slavje v Fazaneriji: člani slovenske reprezentance U-19 so si 9. junija 2009 po zmagi nad Belorusijo z 2:0 zagotovili prvo mesto v kvalifikacijski skupini 2. kroga in se uvrstili na EP v Ukrajini. Tam so na otvoritveni tekmi igrali 0:0 z ekipo gostiteljev, ki je na koncu osvojila naslov prvakov.

35

je potrebno poudariti, da smo v Sloveniji v zadnjem desetletju zelo uspešno izpeljali deset kvalifikacijskih turnirjev za obe starostni kategoriji. Enega izmed teh turnirjev si je jeseni 2008 ogledal tudi predsednik UEFA Michel Platini.

Svoj pečat z delom v mlajših selekcijah so kot selek-torji pustili Bogdan Andrejašič, Boris Pinčič, Jože Karo-li, Stojan Kravos, Miloš Rus, Branko Zupan, Matjaž Kek, Damir Rob, Miloš Kostić, Janez Zavrl in Borut Jarc. Sistematično strokovno delo z mlajšimi reprezentan-cami in nastopanje v mednarodni konkurenci ostaja ena od prioritet Nogometne zveze Slovenije tudi v prihodnjem desetletju.

V kadetski reprezentanci se je uveljavil tudi Haris Vučkić, ki se zdaj preizkuša pri slovitem Newcastle Unitedu v Angliji – takole je prodiral leta 2008 na prijateljski tekmi U-17 v Kidričevem proti Bosni in Hercegovini.

Udeleženci Eura 2009 za ekipe U-19: Začetna postava Slovenije na drugem srečanju s Švico (1:2) je bila: 1 - Radan; 6 – Omerovič, 3 - A. Vučkič, 7 - H. Vučkič , 13 – Črnčič, 4 - M. Mevlja; 5 - Rapnik , 17 - Fink, 8 - Milec, 10 – Lazarevič in 14 - Rep (kapetan).

Po tekmi Slovenija-Portugalska reprezentance U-17 oktobra 2003 - razposajeni kadeti – kdor ni dobre volje, ta ni mlad, hej, hej hej …

Mlada reprezentanca 2000-2010Reprezentanco do 21 let lahko opišemo kot ča-kalnico pred vstopom na največja nogometna tekmovanja. V tej starostni kategoriji nastopajo igralci, ki trkajo na vrata najboljših nacionalnih selekcij, in kateri pomenijo vrh dela z mlajšimi selekcijami sleherne nogometne zveze.

V prvi polovici minulega desetletja so reprezentance do 21 let nastopale vzporedno z »A« reprezentan-cami, kar pomeni, da so igrale proti istim državam

kakor njihovi starejši vrstniki. UEFA se je zaradi po-pularizacije in prepoznavnosti tekmovanja odločila, da od leta 2006 reprezentance do 21 let nastopajo ločeno od »A« reprezentanc, in imajo svoje evropsko prvenstvo na vsako parno leto.Vrhunec delovanja Nogometne zveze Slovenije v kategoriji do 21 let nedvomno predstavlja dosežek iz leta 2005, ko se je reprezentanca uvrstila v doda-tne kvalifikacije za nastop na EP 2006. Takrat je žreb Sloveniji namenil reprezentanco Nizozemske, ki je

kasneje postala evropski prvak. Generacijo igralcev, ki je dosegla izjemen uspeh, so sestavljali igralci le-tnika 1983 in mlajši, ki danes predstavljajo ogrodje »A« reprezentance. Kot selektor je to uspešno gene-racijo vodil Branko Zupan.

Tako kot pri selekcijah do 17 in 19 let, tudi na evrop-skem prvenstvu do 21 let nastopa samo 8 najboljših evropskih ekip, kar pomeni, da je preboj na zaključni turnir izjemno težko doseči.

36

U - 2 1

Proti Italijanom ni šlo – Borut Semler (10) je oktobra 2004 v Novi Gorici doživel poraz z Italijo (0:3). Kljub temu pa je slovenska reprezentanca kasneje osvojila drugo mesto v kvalifikacijski skupini za Euro 2006.

Naslednja generacija – Rene Mihelič, ki je nekaj časa sočasno igral za mlado in člansko reprezentanco na srečanju s Finci septembra 2008 v Velenju.

Tudi mlada reprezentanca se je že veselila uvrstitve v dodatne kvalifikacije za Euro – varovanci Branka Zupana (s čepico) leta 2005 po osvojitvi drugega mesta v kvalfikacijski skupini 5 (za Italijo ter pred Norveško, Belorusijo, Moldavijo in Škotsko).

37

V zadnjih desetih letih se je slovenska reprezentanca do 21 let pomerila z vsemi najboljšimi evropskimi ekipami. V sklopu kvalifikacijskih in prijateljskih te-kem so bila odigrana srečanja proti Nemčiji, Italiji, Franciji, Angliji, Rusiji, Nizozemski, Belgiji, itd…

Glavni namen dela v reprezentanci do 21 let še na-prej ostaja ustvarjanje igralcev, ki bodo dostojno za-stopali slovenske barve na nivoju »A« reprezentan-ce. S ponosom lahko, glede na predstave v zadnjem desetletju trdimo, da so slovenski nogometaši v tej starostni kategoriji enakovredni evropskim vrstni-kom, in da lahko upravičeno pričakujemo še kakšen podvig.

V obdobju med 2000 in 2010 so se na selektorskem stolčku poleg Branka Zupana zvrstili še Janez Zavrl, Lučjo Pertič, Brane Oblak in Tomaž Kavčič, ki še da-nes vodi najboljšo mlado selekcijo.

Goriški Zasavec v napadu – gol Nizozemcev je v Celju napadal tudi Miran Burgič.

Tudi Mitja Mörec (5) mu ni mogel do živega – nizozemski napadalec Klaas Jan Huntelaar (9) je bil ključni igralec Nizozemske na povratni tekmi dodatnih kvalifikacij za nastop na Euru 2006 – 16.11.2005 so gostitelji v Heerenveenu zmagali z 2:0.

Na prvi tekmi dodatnih kvalifikacij v Celju 13.11.2005 si je mrežo prizadeval zatresti tudi Valter Birsa (7). A ostalo je 0:0.

Ženske reprezentance 2000-2010NZS je leta 1999 prekinila nekajletno obdobje neso-delovanja slovenskih ženskih reprezentanc, ko se je prijavila v sorazmerno mlado in novo tekmovanje UEFE za dekleta U-18. Odtlej nepretrgoma tekmuje v evropskih mladinskih ženskih tekmovanjih. Kasneje se je starostna meja premaknila na U-19. V obdobju med 2000 in 2010 so slovensko žensko mladinsko reprezentanco vodili selektorji Robert Gašperič, Alojz Škrinjar, Zoran Cirkvenčič, Petra Mikeln in Darko Ži-žek. V tem času je NZS v Slovenji organizirala kar šest turnirjev teh tekmovanj na različnih ravneh ter v

skupno dvanajstih krajih. Izmed vseh kvalifikacijskih turnirjev je bilo za našo žensko reprezentanco U-19 najuspešnejše leto 2005, ko se ji je uspelo nasle-dnji krog tekmovanja. V konkurenci Nemčije, Irske in Škotske naše sicer niso mogle ponoviti uspeha iz pr-vega dela, a je bil že stik z izjemnimi Nemkami izje-mno koristen. Zadnji kvalifikacijski turnir štirih repre-zentanc je Slovenija gostila septembra 2010. Naše mlade igralke so dosegle eno zmago proti Gruziji.Razveseljivo in spodbudno je, da od leta 2007 po-tekajo tudi uradna tekmovanja UEFE na ravni repre-

zentanc U-17. Tudi tu se naša vrsta redno udeležuje kvalifikacijskih turnirjev. Še bolj pa je pomembno, da naša ekipa vse bolj napreduje in je pod vodstvom selektorice Tine Kelenberger prav letos v Budimpešti dosegla najvidnejše rezultate - naše so z 2:1 prema-gale Madžarke, z 1:0 pa Moldavke. Le Danke so bile boljše s 3:0.Ženska A reprezentanca je v zadnjih desetih letih tekmovala v treh kvalifikacijskih tekmovanjih: za uvrstitev na SP 2007, v kvalifikacijah za EP 2009 ter v evropskem kvalifikacijskem tekmovanju za uvrstitev

38

31. oktobra 2007 je v Dravogradu gostovala Francija, ena naboljših evropskih ekip. Varovanke selektorke Tanje Lekič, med njimi tudi Estera Vehar (17), so se pogumno upirale do srede 2. polčasa, kasneje pa so dobile dva gola. V prodoru je Camille Abily (10).

Borbenost je bila vedno odlika slovenskih reprezentanc - tudi ženskih. Prizor je s tekme 14. maja 2005 v Krškem med Slovenijo in Hrvaško (3:0).

Oktobra 2008 se je slovenska reprezentanca uvrstila v dodatne kvalifikacije za Euro 2009. Na prvi tekmi z Ukrajinkami v Dravogradu so bile gostje premočne in so zmagale s 3:0. Navkljub trudu, tudi Nataše Petrovič (9), naše tudi na povratni tekmi v Černigovu niso dosegle gola (0:2).

39

na SP 2011. V tem času so reprezentanco vodili Zo-ran Cirkvenčič, Tanja Lekič in sedanji selektor Darko Žižek. Naše v dvobojih s Hrvaško, Bosni in Hercego-vino ter Malto nanizale šest zmag. V kvalifikacijah za EP 2009 so Slovenke na uvodni tekmi s Srbijo sicer doživele visok poraz, a vse zamujeno nadoknadile z lepima zmagama proti Islandkam in Srbkinjam. Ključna za napredovanje v dodatne kvalifikacije pa je bila zmaga v Grčiji s 6:4, pri kateri je naša najboljša strelka Mateja Zver prispevala tri gole. Na dodatnih dveh dvobojih z Ukrajino so bile tekmice na koncu premočne. Manj uspešne so bile zadnje kvalifikacije za SP 2011, v kateri so naše dvakrat premagale le Armenke, z Italijankami, Finkami in Portugalkami pa so po dvakrat izgubile.

Kapetanka reprezentance in odlična strelka Karmen Vais v akciji. Bela barva ji je vedno dobro pristajala, ne le v reprezentanci, pač pa tudi v klubu ŽNK Krka.

Tudi vratarka Jadranka Kneževič je že bila kapetanka - rokovanje kot uvod pred kvalifikacijsko tekmo za Euro leta 2006, ki so jo naše dobile z 2:1.

Ženska reprezentanca 2007, v sredini so trener vratark Darko Rogan, selektor Zoran Cirkvenčič in njegova pomočnica Tanja Lekič, ki je kasneje prevzela selektorsko mesto.

Najboljša strelka članske slovenske reprezentance v obdobju 2005-2010: Mateja Zver z 11 goli

Futsal 2000–2010 Pred desetimi leti, ko se je pisal zadnji zbornik, smo malonogometaši še vedno uporabljali bese-do, ki obstaja sicer še danes, torej »mali nogo-met«. Nekateri so se ''malo igrali'' tudi z mislijo o dvoranskem nogometu (lektorji slovenščine se še danes), a je na koncu prevladala beseda futsal. Ni slovensko pravijo, vendar je ''svetovno''. Ta bese-da, kjerkoli jo boste izrekli na športnem globusu sveta pomeni nekaj, kar je vedno razumljivo in kjer se vedno uporabljajo ista pravila za igro.

Presek desetletnega obdobja postavi slovenski fut-sal zagotovo pod sam vrh evropskega futsala, do-kazljivo seveda tudi z rezultati in nenazadnje tudi jakostno lestvico tako UEFE (trenutno na 9. mestu) kot FIFE (15. mesto). K temu so zagotovo najbolj pri-pomogli izidi reprezentance, ki se je v tem obdobju dvakrat uvrstila na evropsko prvenstvo, leta 2003 (Italija, selektor Darko Križman) in 2010 (Madžar-ska, selektor Andrej Dobovičnik), prav tako dvakrat v dodatne kvalifikacije za svetovno prvenstvo (2004

smo bili poraženi s Španci, leta 2008 s Portugal-ci). Sloveniji je bila na podlagi odlične organizacije kvalifikacij za svetovno prvenstvo februarja 2000 zaupana še organizacija kvalifikacij leta 2003, prav tako za evropsko prvenstvo leta 2007 in prihodnje leto (februar 2011 v Laškem). Zagotovo ne more-mo niti mimo uspeha mlade reprezentance (U21), ki si je skozi kvalifikacije leta 2008 priborila nastop na prvem EP te starostne kategoriji v ruskem Sankt Petersburgu, ter zaradi ''enega'' zadetka zgrešila na-

40

Energični selektor – Andrej Dobovičnik, sicer diplomirani ekonomist, je AA selekcijo prevzel pred petimi leti in z njo dosegel vidne uspehe.

Naši na zaključnem turnirju evropskega prvenstva 2010 v Budimpešti: po porazu s Srbijo (0:2) na drugem srečanju podvig proti Rusom ni uspel (1:5). Miha Osojnik (2), Gorazd Drobnič (4) in Igor Kragelj (3) spremljajo napad Rusov. V ozadju je kapetan Benjamin Melink (8).

Slaviša Goranovič (13) je bil strelec na drugi tekmi gostovalne turneje brazilske reprezentance februarja 2008. Naši so tedaj izgubili z 1:3, dva dneva prej v Ljubljani pa s 3:6.

41

stop v polfinalu. Pri dobrih rezultatih reprezentance so svoje dodali tudi klubi z zelo dobrimi nastopi v UEFA futsal cup-u, s prvim nastopom Litije v sezoni 2000/2001, njenim sedmim mestom v Evropi v se-zoni 2003/2004, kar je še sedaj zgodovinska uvrsti-tev in takrat največje presenečenje v klubskem tek-movanju. Ne smemo pozabiti še dveh uvrstitev med 16 na stari celini (Puntar, Gorica). Litija je sodelovala v petih evropskih sezonah, uspešno so ji sledili tudi drugi prvaki (Puntar Tolmin 2, Gorica, Gip Beton Mto in Oplast Kobarid). V omenjenem obdobju, vsaj v prvi polovici desetletja je največ naslovov državne-ga prvaka ''romalo'' v Litijo 5, na listo prvakov so se vpisali še Puntar Tolmin 2, Gip Beton Zagorje, Gorica in Oplast Kobarid. V pokalnem tekmovanju so bili že omenjeni klubi ponovno med zmagovalci: Litija 3, Puntar 3, Oplast Kobarid 2, Gorica 1.

Ob dveh drugoligaških skupinah (2.SFL) je KMN v vsem tem obdobju skrbela tudi za tekmovanje v mlajših kategorijah od U13 do U21. Tudi tukaj so daleč v ospredju z uspehi malonogometne sredine: Litija, Tolmin, Kobarid, Dobovec, kar se je in se še kaže z rezultati v članskih ekipah.

Zagotovo v tem obdobju ne smemo pozabiti na go-stovanje najboljše reprezentance sveta v futsalu v naši državi, Brazilije, ki je napolnila ljubljanski Tivo-li in tudi dvakrat gostovanje naših fantov v deželi sambe. Brez pomena pa ni niti sodelovanje na futsal pokalu mediteranskih držav v letu 2010.

Omembo si zaslužijo tudi mednarodni futsal sodniki, ki so prav tako aktivno sodelovali v evropskih tek-movanjih (Tivold, Borošak, Šivic, Nikolič, Kovačič) tudi v zaključnih bojih najelitnejših prvenstev.

Slovenski nogomet se krepi tudi v dvoranah: AA reprezentanca v futsalu pred začetkom tekme z Brazilijo v Ljubljani leta 2008.

Futsalski Kijev se je zgodil 22. marca 2009 v Parizu – veselje slovenske reprezentance po zmagi nad Črno goro na kvali-fikacijskem turnirju za EP 2010. Naši so se tako uvrstili na zaključek v Budimpešti.

V slogi je moč: tudi v futsalu. KMN Puntar, državni prvak 2006/07 in 2008/09.

Zveza nogometnih trenerjev Slovenije 2000-2010Zveza nogometnih trenerjev Slovenije ima bogato tradicijo in svojevrsten zgodovinski razvoj. Prvi pred-sednik je leta 1953 postal Janez Pišek, ki je bil tudi edini slovenski profesionalni trener. Slovenski nogo-metni trenerji so že tedaj spoznali, da potrebujejo sa-mostojno krovno organizacijo, ki bo trenerje povezo-vala in skrbela za njihov strokovni razvoj.

Nogometni delavci so spoznali, da brez vključevanja predstavnikov trenerjev v organe in ostala delovna telesa NZS in MNZ nogometna družina ni popolna. Predstavniki trenerjev so člani izvršnih odborov in šte-vilnih komisij , ki delujejo pri NZS in MNZ. ZNTS se je iz leta v leto bolj uveljavljala in ima svoje predstavnike tudi v mednarodnih strokovnih organizacijah.

ZNTS združuje 9 društev oziroma združenj nogometnih trenerjev, ki delujejo na področjih MNZ. Društva so 21. marca 2010 pravno- formalno ustanovila Zvezo nogo-metnih trenerjev Slovenije. Ob upravnem odboru, ki šteje 13 članov in ima seje na različnih lokacijah po Sloveniji, v ZNTS delujejo še nadzorni odbor, komisija za pritožbe, disciplinski sodnik, komisija za priznanja,

42

V Sloveniji se je v zadnjih desetih letih število članov ZNTS skoraj podvojilo. Dvignila se je tudi kakovost licenčnih in izpopolnjevalnih seminarjev.

Bojan Prašnikar: najuspešnejši slovenski klubski trener in prvi selektor članske reprezentance v samostojni Sloveniji. Maribor je leta 1999 popeljal v Ligo prvakov, leta 2007 pa postal tudi prvi slovenski strokovnjak v prvi nemški zvezni ligi.

43

komisar za izdajo licenc in svet zaslužnih trenerjev. V svet zaslužnih trenerjev so vključeni prepoznavni tre-nerji, ki aktivno kreirajo program dela zveze in dajejo številne pobude.

Članstvo se iz leta v leto povečuje. Leta 2000 je bilo evidentiranih 1638 trenerjev in od tega jih je bilo ak-tivnih s plačano članarino 798 ali 48,7 %. Konec leta 2010 je evidentiranih že 3032 trenerjev. Od tega je aktivnih 1294 trenerjev ali 42,6 %. Manjše število ak-tivnih trenerjev je predvsem posledica neprimernega odnosa klubskih vodstev do trenerjev (neizplačane ali minimalne nagrade za opravljeno strokovno delo) in osebni razlogi. Stanje trenerjev po strokovni izobrazbi leta 2010 je v primerjavi z letom 2000 naslednje: PRO 188 (133), A 172 (80), B 390 (237), C 463(348), D 81. Povečuje se tudi število izdanih licenc. Leta 2000 je bilo izdanih 783 licenc, leta 2010 pa 1280.

V zadnjih desetih letih je bilo delo osrednje trenerske organizacije usmerjeno v konstituiranje društev tre-nerjev kot pravnih oseb, dopolnjevanju normativnih aktov in kvalitetnemu dvigu licenčnih in izpopolnje-valnih seminarjev oziroma strokovnemu izobraževa-nju trenerjev. Dopolnjevali so se pravilniki sprejeti leta 1997 z namenom, da s tem zagotovimo trenerjem ustrezen status in medsebojno spoštovanje. Z izdajo strokovne revije Trener pa dajemo našim trenerjem potrebne informacije za še kvalitetnejše vodenje pro-cesa športnega treniranja in tekmovanja.

Razvoj nogometa poteka z neizmerno naglico in tre-nerska organizacija temu sledi. Težko bomo dosegli razmere razvite Evrope, zaradi svoje majhnosti pa nikoli ne bomo dosegli števila igralcev razvitih nogo-metnih držav in imeli toliko finančnih sredstev, kot jih imajo tam na voljo. Imamo pa možnost delati več in se tudi več učiti kot drugi, kar je cilj našega delovanja. To so naši trenerji dokazali v praksi, saj so vsi igralci članske reprezentance, ki je na 15. mestu svetovne lestvice, plod dela slovenskih trenerjev.

Brane Oblak: legendarni igralec je sedel tudi na slovensko selektorsko klop. Najbolj odmevna je bila zmaga njegovih varovancev proti Italiji v Celju (1:0) na kvalifikacijski tekmi za SP 2006. To je bil zadnji tekmov-alni poraz italijanske reprezentance preden je v Berlinu osvojila naslov svetovnih prvakov.

Rudi Zavrl in dolgoletni generalni sekretar NZS Dane Jošt ob podpisu trenerske konvencije UEFE. Desno dolgoletni tehnični direktor UEFE, Škot Andy Roxburg.

Trenerska kolegialnost: dr. Zdenko Verdenik, prvi selektor, ki je vodil našo člansko reprezentanco v kvalifikacijah za EP in SP, Ivan Maučec in mag. Rudi Bračič, predsednik ZNTS.

Zveza nogometnih sodnikov Slovenije 2000-2010Organizacija in strokovno delo sodniške organizacije sta v zadnjem desetletju doživela izjemen napredek. Uvedena je bila vrsta novih strokovnih aktivnosti, že utečeni programi pa organizirani na višjem nivoju. Strokovno delo s sodniki in pomočniki najvišjega ran-ga je bilo obogateno z uvedbo obširnejšega sedem-dnevnega zimskega seminarja, katerega program

sedaj ne obsega več le teoretičnega dela z analizami posnetkov, pač pa tudi vsakodnevno delo na igrišču, namenjeno tako reševanju različnih praktičnih situacij na tekmi, kot tudi fizični pripravi sodnikov. Poleg glav-nega zimskega seminarja so sedaj med tekmovalno sezono organizirani sestanki s sodniki vsak mesec z namenom sprotne analize sojenja oziroma usklaje-

vanju kriterijev. To je seveda zahtevalo novo orga-nizacijo analiziranja tekem in priprave posnetkov za potrebe seminarjev. Tudi delo s kontrolorji je doživelo preporod, tako z uvedbo rednih seminarjev, kot tudi rednega spremljanja njihovega dela. V zadnjem času pa je bila postavljena tudi spletna stran ZNSS, v okvi-ru katere je med drugim načrtovano tudi obveščanje

44

Drago Kos: sodniško avtoriteto je začel graditi leta 1988 in jo izvajal tudi na mednarodnih tekmah.

Vlado Šajn in Vili Pavc: gonilni sili sodniške organizacije v zadnjem desetletju.

Zgodovinska premiera: pet sodnikov na ptujskem igrišču 10. oktobra 2008 pred tekmo Slovenija-Norveška – UEFA je delovanje dveh dodatnih sodnikov prvič preizkusila na kvalifikacijskem turnirju U-19 v Sloveniji. Prvi preizkus je osebno nadzoroval tudi predsednik UEFE Michel Platini.

45

in izobraževanje javnosti s pojasnjevanjem zanimivih dogodkov s tekem. Še posebej je bila pomembna uvedba novega strokovnega programa »Mentorji in talenti«, ki je organiziran na treh razvojnih ravneh in v okviru katerega mlade nadarjene sodnike spremljajo mentorji na vsaj šestih tekmah letno. Ta program se je do sedaj že izkazal kot izredno koristnega, saj je že lepo število sodnikov najvišjega nivoja napredo-valo skozi ta program od občinskih lig do prve lige. Uvedba tega programa je bil še zadnji pogoj, ki ga je bilo potrebni izpolniti, da bi zadovoljili zelo stroge pogoje za pristop k sodniški konvenciji UEFA. Tako je NZS in sodniško organizacijo leta 2007 doletela čast biti med prvimi devetimi podpisnicami te konvenci-je, kar pomeni, da je bilo že tedaj sojenje v Sloveniji med najbolje organiziranimi v Evropi. Pristop k sodni-ški konvenciji poleg drugih koristi prinaša tudi znatna finančna sredstva, namenjena izvedbi novih strokov-nih programov.

Michel Platini in predsednik ZNSS Vlado Šajn ob podpisu sodniške konvencije UEFE.

Dolgoletne izkušnje: Srečko Kandare in Milan Mitrovič.

Milovan Nikolič (levo) z Volkerjem Rothom, predsednikom sodniške komisije UEFA.

Mednarodna sodniška elita sodobnosti: Damir Skomina in Darko Čeferin.

46Maribor - zmagovalec Hervis pokala Slovenije 2009/10.

Interblock – zmagovalec Pokala Hervis 2008/09.

Pokal Slovenije 2000-2010Pokalno tekmovanje NZS je že od začetka delovanja krovne nogometne organizacije najbolj množično nogometno klubsko tekmovanje. V zadnjih desetih letih je s spremembo tekmovalnega sistema pridobilo dodatno prepoznavnost, kar je s sezono 2004/05 k sodelovanju pritegnilo tudi zdaj že dolgoletnega sponzorja - Hervis, ki je zadnjih 6 let tudi del uradnega poimenovanja pokalnega tekmovanja.

Finalne tekme 2000-2010

2000: SCT Olimpija - Korotan - skupno 3:2 (1. tekma 1:2, druga 2:2)2001: HIT Gorica - SCT Olimpija 4:3 (0:1, 4:2)2002: HIT Gorica - Aluminij 6:1 (4:0, 2:1)2003: V. Olimpija - CMC Publikum 3:3 (1:1, 2:2*)2004: Maribor PL - Koroška Dravograd 7:4 (4:0, 3:4)2005: CMC Publikum - HIT Gorica 1:02006: A. Koper - CMC Publikum 6:4** (1:1) 2007: Koper - Maribor 1:02008: Interblock - Maribor 1:02009: Interblock - L. Koper 2:12010: Maribor - Domžale 3:2*** (2:2)

* Olimpija je osvojila naslov zaradi več doseženih golov v gosteh** Po streljanju enajstmetrovk*** Po podaljšku

47

Združenje nogometnih klubov 1. Slovenske nogometne lige (ZNPL) 2000-2010Združenje nogometnih klubov 1. Slovenske nogome-tne lige (ZNPL) je bilo kot interesno združenje klubov, ki s članskim moštvom tekmujejo v najvišjem držav-nem tekmovanju (1. SNL), ustanovljeno že leta 1993. Prelomno pa je bilo leto 2001, odkar ZNPL na podlagi sklepa Izvršnega odbora NZS avtonomno vodi in or-ganizira tekmovanje v 1. SNL v skladu s predpisi NZS.ZNPL v organizacijski obliki kot zveza društev in pod okriljem NZS avtonomno zastopa interese klubov, razdelitev pristojnosti in odgovornosti pa podrobno opredeljuje Statut NZS. V pristojnosti NZS je predvsem

normativna ureditev (sprejetje predpisov, sodniške in disciplinske zadeve, registracije in status igralcev, li-cenciranje in finančni nadzor klubov, boj proti dopingu itd.), medtem ko ZNPL operativno vodi tekmovanje na podlagi predpisov NZS, komercializira medijske in druge pravice ter vodi socialni dialog na področju po-klicnega nogometa.Ena izmed naših glavnih nalog je izvajanje projekta strategije trženja lige kot blagovne znamke v naj-širšem pomenu besede. Na področju infrastrukture dobro napredujemo in smo čedalje bližje uresničitvi

cilja, da vsi prvoligaškega klubi nastopajo na stadio-nih z umetno razsvetljavo. Sodelujemo tudi pri ustvar-janju pogojev za boljše delo z mladimi nogometaši, kjer imamo na ravni NZS dobro zastavljen program. Upam, da bomo tudi na tem področju z NZS uspešno sodelovali, tako kot smo v zadnjem obdobju že na mnogih področjih.Ustanovitev združenja pred skoraj 18 leti je pomenila razumljiv odziv na novo stanje v slovenskem nogo-metu po osamosvojitvi. Ne glede na vse objektivne težave, je čas pokazal, da smo izbrali pravo pot.

Branko Florjanič, dolgoletni predsednik ZNPL.Slavje nogometašev NK Maribor po osvojitvi osmega naslova državnih prvakov leta 2009.

MNZ Celje Naslov: Ulica XIV. divizije 14, p.p.212, 3001 CeljeTelefon: 03 427 44 70Faks: 03 427 44 71E-pošta: info@mnzcelje.comInternet: www.mnzcelje.comPredsednik: Ciril KolešnikŠtevilo klubov: veliki nogomet: 25 ženski nogomet: 1 futsal: 5

MNZ LendavaNaslov: Glavna 5, p.p.42, 9220 LendavaTelefon: 02 578 96 60Faks: 02 578 96 61E-pošta: mnz.lendava@siol.net Internet: www.mnzlendava-zveza.siPredsednik: Branko GrosŠtevilo klubov: veliki nogomet: 22 ženski nogomet: 0 futsal: 0

MNZ LjubljanaNaslov: Vodnikova 155, 1000 LjubljanaTelefon: 01 513 08 50Faks: 01 513 08 57E-pošta: info@mnzljubljana-zveza.si Internet: www.mnzljubljana-zveza.siPredsednik: Stane OražemŠtevilo klubov: veliki nogomet: 44 ženski nogomet: 1 futsal: 8

MNZ GorenjskaNaslov: p.p.174, 4001 KranjTelefon: 04 202 60 89Faks: 04 202 40 56E-pošta: mnzg-kranj@siol.netInternet: www.mnzgkranj.si Predsednik: Blaž VidmarŠtevilo klubov: veliki nogomet: 27 ženski nogomet: 0 futsal: 2

MNZ Nova GoricaNaslov: Gradnikove brigade 47, p.p. 251, 5000 Nova GoricaTelefon: 05 333 30 31Faks: 05 333 30 32E-pošta: info@mnznovagorica.si Internet: www.mnznovagorica.siPredsednik: Franc KopatinŠtevilo klubov: veliki nogomet: 12 ženski nogomet: 1 futsal: 4

MNZ Murska SobotaNaslov: Slovenska 25, 9000 Murska SobotaTelefon: 02 530 00 40Faks: 02 530 00 41E-pošta: info@mnzveza-ms.siInternet: www.mnzveza-ms.siPredsednik: Danilo KacijanŠtevilo klubov: veliki nogomet: 31 ženski nogomet: 1 futsal: 10

MNZ PtujNaslov: Čučkova ul.2, p.p.121, 2250 PtujTelefon: 02 748 15 36Faks: 02 748 15 37E-pošta: ptuj.mnz@amis.netInternet: www.mnzveza-ptuj.si Predsednik: Stanko GlažarŠtevilo klubov: veliki nogomet: 33 ženski nogomet: 2 futsal: 8

MNZ MariborNaslov: Vita Kraigherja 8/I, 2000 MariborTelefon: 02 250 99 99, 250 99 90 Faks: 02 250 99 98, 250 99 91 E-pošta: mnzm-mb@siol.net Internet: www.mnzveza-mb.si Predsednik: Rudi TurkŠtevilo klubov: veliki nogomet: 40 ženski nogomet: 2 futsal: 18

MNZ KoperNaslov: Cesta Zore Perello Godina 3, p.p. 637, 6101 KoperTelefon: 05 627 15 33Faks: 05 627 15 33E-pošta: info@mnzkoper.com Internet: www.mnzkoper.com Predsednik: Damir BanŠtevilo klubov: veliki nogomet: 21 ženski nogomet: 0 futsal: 15

Medobčinske nogometne zveze 2000-2010

48

Devet medobčinskih nogometnih zvez je tudi v zadnjih letih predstavljalo trden temelj delovanja skupne krovne organizacije. Zaznaven je bil napredek pri orga-nizaciji in predstavnosti MNZ, tudi prek zglednih spletnih strani, ki so se postale učinkovito sredstvo za komunikacijo z javnostmi, pa tudi znotraj samih MNZ. Med-tem ko sta se najmlajši MNZ – ptujska in lendavska (ustanovljeni leta 1978) – s prehodom v četrto desetletje delovanja povsem zasidrali v regionalni nogometni prostor, so starejše zveze v tem času proslavljale častitljive okrogle jubileje. Lani je MNZ Koper zaključila 50-letnico delovanja, MNZ Celje je istega leta dopolnila 70 let, že pred tem – leta 2008 pa se je MNZ Maribor slovesno in z obširno priložnostjo publikacijo spomnilo 80. obletnice obstoja. Ob tem kaže poudariti, da tudi MNZ Ljubljana nadaljuje tradicijo leta 1920 ustanovljene Ljubljanske nogometne podzveze, ki je hkrati zgodovinska prednica Nogometne zveze Slovenije.

49

NZS 2010 v številkah

Primerjava podatkov o številu registriranih igralcev 2000, 2005 in 2010

Predsednik: Ivan Simič (do 17. 11. 2010)Podpredsedniki: Stane Oražem, Franc Kopatin, mag. Rudi Turk, mag. Radenko Mijatovič, Branko FlorjaničČastni predsednik: Rudi ZavrlGeneralni sekretar: Aleš Zavrl

Medobčinske nogometne zveze: 9 (Ljubljana, Maribor, Celje, Koper, Nova Gorica, Gorenjska, Ptuj, Murska Sobota, Lendava)

Včlanjenih klubov: 255

Število ekip: 1.181

Registriranih igralcev:• Neamaterji: 442• Amaterji: 12.589• Mladi: 25.073• Mali nogomet (futsal): 2.697• Ženske: 1.171• Skupaj: 41.972

Sodniki in pomočniki sodnikov:• Mednarodni: 19• Sodniki državnih lig: 250• Drugi: 691• Skupaj: 960

Trenerji: 1.294

Največji stadioni: • Ljubljana – Stožice (16.135)• Celje – Arena Petrol (13.500)• Maribor – Ljudski vrt (12.432)• Murska Sobota – Fazanerija (5.000)• Koper – Bonifika (4.010)

2000 2005 2010

Neamaterji 598 251 442

Amaterji 6897 10.809 12.589

Mladi 24.114 23.336 25.073

Mali nogomet 2.621 1.897 2.697

Ženske 140 615 1.171

Skupaj 34.424 36.908 41.972

Na otvoritveni tekmi novega stadiona v Stožicah med Slovenijo in Avstralijo (2:0) je 11. avgusta 2010 je bil dosežen nov rekordni obisk na domačih reprezentančnih tekmah - 16.135 gledalcev.

50

Spominski album NZS

2000-2010

Podpredsedniki NZS od leta 2009: mag. Radenko Mijatović, Franc

Kopatin, Stane Oražem, Branko Florjanič in mag. Rudi Turk.

Aleš Zavrl, generalni sekretar NZS od 2010.

Predsednik NZS 2009-2010: mag. Ivan Simič.

51

Pet podpredsednikov NZS leta 2000: Tone Frantar, Črtomir Špacapan, Alojz Kovačič, Tugomir Frajman in dr. Marko Ilešič.

Oba generalna sekretarja zadnjega desetletja: Dane

Jošt in njegov naslednik Aleš Zavrl.

Zasedanje izvršnega odbora NZS 2010.

Predsednik NZS Rudi Zavrl v družbi državnikov: sprejem

pri predsedniku vlade dr. Janezu Drnovšku in predsedniku

republike Milanu Kučanu.

52

Arnhem, 21. junij 2000: Slovenija-Norveška 0:0 - Milan Osterc v lovu z Roarjem Stran-

dom, v ozadju Mladen Rudonja in Erik Mykland. Borba je bila velika, golov pa nobenih.

Amsterdam, 18. junij 2000: Slovenija-Španija 1:2 - Miran Pavlin,

Željko Milinovič in Aleš Čeh skušajo zaustaviti Raula - zvezdnik

Reala jim je v 4. minuti vendarle pobegnil - 1:0 za Špance.

Naša ArenA: tekmo s Španijo je na tribunah amsterdamskega stadi-ona spremljalo več kot deset tisoč navijačev Slovenije. Bilo jih je več, kot na kateri koli domači tekmi slovenske reprezentance pred tem.

Nepozabni Amsterdam: Trio “in” - Pero Lovšin, Vlado Kres-

lin in Zoran Predin v središču mesta na odprtem koncertu pred

večtisočglavo slovensko množico. Slovenija gre naprej!

53

Slovenija-ZR Jugoslavija 3:3 - Zlatko Zahovič bi objel svet,

vsa Slovenija pa njega - 3:0 za Slovenijo v 57. minuti!

Slovenija-ZR Jugoslavija 3:3 - naša reprezentanca

ob prvem izvajanju Zdravljice na zaključnih turnirjih

evropskih nogometnih prevenstev.

Charleroi, 13. junij 2000: Slovenija - ZR Jugoslavija 3:3 - Savo Milošević je s svojima goloma začel in dokončal jugoslovanski lov na izenačenje. Ob njem Željko Milinovič, ki je dobro leto kasneje z golom v Beogradu naši reprezentanci utiral pot na SP 2002.

Slovenija-Španija 1:2 - izenačenje Slovenije v 59. minuti! Na strel

sta se pripravljala oba - Milan Osterc in Zlatko Zahovič - zadel pa

je ZZ. To je bil njegov tretji gol na Euru 2000.

54

Džedžu, 12. junij 2002 - Slovenija-Paragvaj 1:3 - Sebastijan Cimirotič v naletu.

Kljub temu so se v osmino finala uvrstili Južnoameričani.

Daegu, 8. junij 2002 - Slovenija-Južna Afrika 0:1 - Đoni

Novak je bil hitrejši od Sibusisa Zume. Toda Južnoafričani so

bili učinkovitejši in so si prvo zmago na svetovnih prvenst-

vih zagotovili z golom v 4. minuti.

Slovenija-Paragvaj - dva strelca za Slovenijo na SP 2002 - Sebastijan

Cimirotič je zadel na prvi tekmi s Španci, Mile Ačimovič pa je Slovenijo

proti Paragvaju tik pred koncem prvega polčasa popeljal v vodstvo z 1:0.

Gvangdžu, 2. junij 2002 - Slovenija - Španija 1:3 - Sebastijan

Cimirotič mimo Fernanda Hierra in Carlesa Puyola hiti prvemu

golu za Slovenijo na SP naproti. V 82. minuti je bilo 1:2, pet minut

kasneje pa je Hierro zadel 11-metrovko.

55

Slovenija-Južna Afrika 0:1 - Miran Pavlin v dvoboju z MacBethom Sibayo. Slovenija-Španija 1:3 - Aleksander Knavs in Diego Tristan.

Slovenija-Južna Afrika 0:1 - Tudi Muamer Vugdalič se je trudil. V ozadju strelec edinega gola na tekmi Siyabonga Nomvethe, ki je po tem igral tudi na eni tekmi SP 2010 v njegovi domo-vini - od južnoafriški zmagi nad Francijo.

Slovenija-Španija 1:3 - pozdrav kapetanov Aleša Čeha in Fernanda

Hierra, v ozadju glavni sodnik tekme Mohamed Guezzaz iz Maroka.

56

Polokwane, 13. junij 2010: Slovenija-Alžirija 1:0 - Milivoje Novaković v dvoboju z

alžirskim srednjim branilcem Rafiko Hallichem (5).

Slovenija-Alžirija - Zlatko Dedič proti Mehdiju Lacenu (8). To je

bila prva tekma v 80-letni zgodovini svetovnih prvenstev, ki so

jo igrali na mešanici naravne in umetne trave.

Slovenija-Alžirija - veselje nogometašev in zadoščenje selektorja

Keka: prva zmaga na svetovnih prvenstvih je naša.

57

Johannesburg/Ellis Park, 18. junij 2010: Slovenija-ZDA 2:2 - Valter Birsa se v

13-minuti pripravlja na strel. Eno sekundo kasneje je Slovenija vodila z 1:0.

Slovenija-ZDA - slovenski prispevek k razvoju nogometne plesne koreografije ob doseženem zadetku. Na SP v Južni Afriki so ga naši na treh tekmah uprizorili trikrat.

Slovenija-ZDA - Mišo Brečko je v prvem polčasu še uspel krotiti najboljšega igralca ZDA Landona Donovana. V drugem polčasu se je Donovan razigral in v 48. minuti znižal na 1:2.

58

Port Elizabeth, 21. junij 2010: Slovenija-Anglija 0:1. Robustni angleški napadalec Wayne

Rooney v Južni Afriki ni blestel. Tudi proti Sloveniji ni zadel.

Slovenija-Anglija - Andraž Kirm v primežu Garetha Barryja (14) in Glenna Johnsona (2). V ozadju Zlatan Ljubijankič, ki je septembra 2009 na prijateljski tekmi z Anglijo kot prvi slovenski nogometaš dosegel zadetek na Wembleyju. Tudi po SP je ostal edini med našimi, ki je zatresel angleško mrežo.

Slovenija-Anglija - dvoboj Zlatana Ljubijankiča in Johna Terryja.

Angleže so v osmini finala izločili Nemci, naše pa nekaj sekund po

koncu tekme v Port Elizabethu Američani - z zmagovitim golom

Landona Donovana proti Alžircem.

59

Ljubljana, 26. junij 2010 - srca naših nogometašev so spet bila

doma - na veličastnem srejemu na Prešernovem trgu.

V središču Ljubljane se je na sprejemu zbralo več kot deset

tisoč prijateljev reprezentance. A z njimi je dihala vsa

Slovenija in skakala v ritmu uradne reprezentančne himne

“Dviga Slovenija zastave” v izvedbi skupine Siddharta.

Večtisočglava množica je nogometaše pričakala že na Letališču

Jožeta Pučnika na Brniku. Moštvo Matjaža Keka je s pristopom in

nastopi navdušila navijače.

60

predsednik NZS med 11.11.1973 in 16.7.1976 predsednik NZS med 17.12.1978 in 7.2.1981

Miro Samardžija (Ljubljana, rojen 1941)Tone Florjančič (Ljubljana, rojen 1938)

V času predsedovanja Mira Sa-mardžije, ki je izhajal iz vrst ak-tivnih nogometašev, je število or-ganiziranih igralcev precej poraslo in doseglo mejo 8 tisoč, medtem ko je bilo v rekreacijsko nogome-tno vadbo vključenih več kot 10 tisoč ljubiteljskih nogometašev. Nogometna zveza Slovenije je te-daj doživela notranjo reorganiza-cijo, saj se je sedem regionalnih podzvez preoblikovalo v dvajset občinskih in medobčinskih zvez. Te so skupaj pokrile 55 občin od vseh 60, kolikor jih je bilo v Slo-veniji tistega časa. Posebno po-zornost je NZS usmerjala v vzgojo mladih, saj so se v jugoslovan-skem nogometu na vseh tekmo-valnih ravneh zelo razširili pojavi dogovarjanja izidov, podkupovanj in tako imenovanih »črnih fon-dov« za nelegalno financiranje nogometnih klubov.

Izkušeni športni funkcionar iz Ljubljane je Nogometno zvezo vodil v burnem obdobju poskusov uresničevanja tako imenovanih »Portoroških sklepov«, s katerimi so v slovenskem športu že-leli revolucionirati sistem selekcioni-ranja in usmerjanja mladih športnikov v različne panoge. Ti so v slovenskem nogometu naleteli na odpor, saj bi v mnogih okoljih razvrednotili že uvelja-vljeni položaj te igre ter klubsko pripa-dnost. Na koncu je projekt propadel. V času Florjančičevega predsedovanja je prišlo do kadrovskega pomlajevanja NZS, ki je zaradi tekmovalnih uspehov, organiziranosti ter kakovostnih kadrov pridobivala tudi čedalje večji pomen v skupni nogometni zvezi tedanje Jugo-slavije. Nova ustava zvezne države, ki je leta 1974 posameznim republikam - s tem pa tudi Sloveniji - podelila več pristojnosti in samostojnosti, se je od-razila tudi v delu skupne nogometne organizacije.

Nagrajenci Nogometne zveze Slovenije ob 90. obletnici krovne slovenske nogometne organizacijeNZS je ob jubileju s posebnim častnim priznanjem nagradila vse še živeče nekdanje predsednike Nogometne zveze Slovenije, in sicer Toneta Flor-jančiča (predsednika v obdobju med 1973 in 1976), Mira Samardžijo (1978-1981), dr. Braneta Elsnerja (1982-1985), dr. Marka Ilešiča (1985-1989) in Rudija Zavrla (1989-2009). Njihovo delovanje je bistveno zaznamovalo več kot 35 let delovanja zveze, v kateri je slovenski nogomet doživel skokovit napredek in se - kot samostojni član svetovne nogometne družine - izvrstno uveljavil na globalnem področju.

61

predsednik NZS med 13.4.1985 in 11.3.1989predsednik NZS med 15.5.1982 in 13.4.1985

Dr. Marko Ilešič (Ljubljana, rojen 1947)Dr. Brane Elsner (Ljubljana, rojen 1929)

Vrhunski pravnik ter profesor (slednji naziv se ga je prijel tudi v nogometni družini) se je kot nekdanji nogometni sodnik v de-lovanje NZS vključil prek sodniške organizacije. Na področju skoraj brezhibne organizacije slovenskih in članskih mladinskih lig je nada-ljeval poslanstvo svojih predho-dnikov, s precejšnjo mero pogu-ma in diplomatske spretnosti pa je s sodelavci dosegel tudi notra-njo reorganizacijo ustroja zveze - predvsem z zmanjšanjem regi-onalnih (medobčinskih) zvez z 21 na deset. Široko znanje ter - spet - izjemen čut za diplomacijo sta dr. Ilešiču sredi mandata odprla pot tudi v organe UEFE. Leta 1988 je postal član apelacijskega (pri-tožbenega) sodišča Evropske no-gometne zveze in s tem tudi prvi slovenski nogometni funkcionar v vodstveni strukturi mednarodnih nogometnih organizacij. Skupaj s tedanjim generalnim sekretarjem NZS Rudijem Zavrlom in sodelavci je dr. Ilešič branil interese slovenskega nogo-meta v čedalje dramatičnejših razmerah v Nogometni zvezi Jugoslavije. Po koncu predsedniškega mandata na NZS je dr. Ilešič prevzel funkcijo podpredsednika ter predstavljal interese Slovenije v Nogometni zvezi Jugoslavije. Po tedanjem tur-nusnem sistemu je kot slovenskih predstavnik prevzel tudi mandat predsednika Nogometne zveze Jugoslavije. Tega je predčasno končal 29. junija 1991, na dan, ko je NZS zaradi agresije na Slovenijo prekinila stike z jugoslovansko zvezo, in ko je dr. Ilešič tedanjega predsednika FIFE Joaa Havelanga pisno obvestil o tem, da zaradi napada na Slovenijo funkcije predsednika NZJ ne more več opravljati.

Priznani mednarodni no-gometni strokovnjak Bran-ko Elsner je vodenje NZS prevzel v letu, ko je na Fa-kulteti za šport v Ljubljani pridobil doktorski naziv. Ne glede na obsežne pe-dagoške in publicistične dejavnosti doma in v tuji-ni je NZS pomagal v zah-tevnem obdobju. Izbruhu »afere žoga«, v katero je bil vpleten NK Maribor, je leta 1981 namreč spodne-sel tudi vodstvo zveze, ki je bila do nastopa dr. Elsner-ja kar devet mesecev brez predsednika. Poleg usmer-janja tenkočutnega stro-kovnega dela v mlajše se-lekcije NZS ter organizacijo zimskih in poletnih mladin-skih nogometnih šol, se je dr. Elsner s sodelavci soo-čil tudi s hitro razvijajočim se fenomenom - malim nogometom, ki je doživel izjemno priljubljenost, po-sebej med rekreativci. Med

zasluge dr. Elsnerja pa ne kaže šteti le dejstva, da je kot starosta slovenske no-gometne stroke prispeval bistven delež k oblikovanju slovenske nogometne šole in vrednot v igri, ki so v času samostojnosti prinesle tudi izjemne repre-zentančne uspehe. Še pred koncem mandata je dr. Elsnerja ponovno privabi-lo poslanstvo stroke, saj je predsedniško mesto zapustil in sprejel vabilo, da drugič v karieri postane selektor članske avstrijske nogometne reprezetance.

Rudi Zavrl (Ljubljana, rojen 1949)

Rudi Zavrl, ki je med leti 1985 in 1989 kot najtesnejši sodelavec dr. Ilešiča opravljal funkcijo neprofesional-nega generalnega sekretarja, je na predsedniškem mestu nadaljeval tradicijo pravnikov. Kot nogometaš je zrasel v NK Ljubljana, uveljavil pa se je pri Olimpiji, s katero je igral v prvi jugoslovanski nogometni ligi, in viški Svobodi, prebil pa se je tudi v mladinsko in mla-

do reprezentanco Jugoslavije. S svojim funkcionarskim moštvom je slovenski nogomet popeljal v samostoj-nost ter ga skupno vodil skoraj natančno dvajset let. V tem času je slovenskim reprezentancam na različ-nih ravneh uspel preboj v višave, nogomet pa se je tudi izjemno razširil. O njegovi uspešnosti ne pričajo le štiri ponovne izvolitve na mestu predsednika NZS,

pač pa tudi številna vabila v različne strokovne komi-sije pri UEFI in FIFI. Slovenski nogomet pod njegovim vodstvom ni dosegel doslej največje priljubljenosti le doma, pač pa je postal prepoznaven tudi v tujini, No-gometna zveza Slovenije pa v mnogih pogledih velja za zgled tovrstnim organizacijam v manjših državah povsod po svetu.

62

predsednik NZS od 11.3.1989 do 20.2.2009, prvi častni predsednik NZS od 8.5.2009

Predsednik FIFE Joseph S. Blatter in Rudi Zavrl ob otvoritvi igrišča z umetno travo v Ljubljani leta 2005.

do 1993 1993-2006 od 2006

63

Znaki Nogometne zveze Slovenije v obdobju samostojnosti:

Čerinova 4, p.p. 3986, 1001 Ljubljana

T: 01 5300 400F: 01 5300 410M: 051 676 444

E: nzs@nzs.siW: www.nzs.si