310e celje med leti 1918 in 1923 diplomska naloga .doc) · 1918 in 1923« je nastopila na predlog...

Filozofska fakulteta

Oddelek za zgodovino

DIPLOMSKO DELO

OKROŽNO SODIŠČE CELJE MED LETI 1918 IN 1923

Mentor: red. prof. dr. Darko Friš Kandidatka: Andreja Vintar

Maribor, 2009

ZAHVALA

Pri zaključku mojega študija se za strokovno pomoč in prijaznost

zahvaljujem svojemu mentorju, dr. Darku Frišu.

Iskreno se zahvaljujem tudi domačim, ki so mi vsa leta šolanja stali ob

strani in mi v vsakem trenutku nudili podporo in vzpodbudo.

Posebno zahvalo namenjam še prijateljema Janji in Boštjanu, ki sta mi

velikokrat z veseljem ponudila svojo pomoč.

I Z J A V A

Podpisana Andreja Vintar, rojena 12. 9. 1981 v Münchnu, študentka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer nemški jezik s književnostjo in zgodovina, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Okrožno sodišče Celje med leti 1918 in 1923 pri mentorju red. prof. dr. Darku Frišu, avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

Andreja Vintar Dobrava ob Krki, 17. 2. 2009

F I L O Z O F S K A F A K U L T E T A

Koroška cesta 160 2000 Maribor

POVZETEK

Diplomska naloga »Okrožno sodišče Celje med leti 1918 in 1923«

prikazuje delovanje kazenskopravnega sistema v prvih letih po nastanku

Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Pred združitvijo južnih Slovanov v

kraljevino je bil na ozemlju Slovencev delujoč pravni sistem avstrijskega

kazenskega zakonika, na ozemljih drugih slovanskih narodov pa je bila

izvajana drugačna sodna praksa. Po nastanku kraljevine je oblast

poskušala poenotiti kazensko pravo. Sledila je razširitev IX. in X. poglavja

srbskega kazenskega zakonika na ozemlje vse države. Ob že obstoječih

določbah avstrijskega, so bile upoštevane tudi določbe srbskega

kazenskega zakonika. V slovenski pravni terminologiji se je pojavil srbski

jezik in druge vrste kazenskih deliktov z drugačnimi kaznimi. Dotlej

avstrijskemu vplivu se je pridružil srbski. Slovenci so ostali brez lastne

pravotvornosti. Težnja po poenotenju kazenskega prava na dotlej pravno

razdrobljenem ozemlju kraljevine je vodila v centralizacijo in unitarizem. V

sodni praksi Okrožnega sodišča Celje so se od leta 1919 upoštevale

hkrati določbe avstrijskega, kot tudi srbskega kazenskega zakonika ter

zakonov, izdanih od leta 1918. Število težjih kaznivih dejanj je

presenetljivo, a vsakdanje v času težke socialne stiske ljudi. Okrožno

sodišče Celje se je pri obsodbah mnogokrat posluževalo določil členov, ki

so predvidevali znatno znižanje kazni pod minimalno zakonsko določeno

kazen.

Ključne besede: Država SHS; Kraljevina SHS; avstrijski kazenski

zakonik; srbski kazenski zakonik; kazensko pravo 1918–1923; kazensko-

sodni proces; Okrožno sodišče Celje; Zgodovinski arhiv Celje; kazniva

dejanja; kazenske določbe; 1918–1923.

ZUSAMMENFASSUNG

Die Diplomarbeit »Okrožno sodišče Celje med leti 1918 in 1923«

(Bezirksgericht Celje zwischen den Jahren 1918 und 1923) zeigt die

Tätigkeit des Strafrechtssystems in den ersten Jahren nach der

Entstehung des Königreiches der Serben, Kroaten und Slowenen. Vor der

Vereinigung der Südslawen in das Königreich war auf dem slowenischen

Gebiet das österreichische Rechtssystem wirksam, auf den Gebieten

anderer slawischen Nationen galt dagegen eine andere Gerichtspraxis.

Nach der Entstehung des Königreiches versuchte die Herrschaft das

Strafrecht zu vereinheitlichen. Es folgte die Erweiterung des IX. und X.

Kapitels des serbischen Strafgesetzbuches auf das Gebiet des ganzen

Staates. Außer schon bestehenden Bestimmungen des österreichischen,

wurden nun noch die des serbischen Strafgesetzbuches berücksichtigt. In

der slowenischen Rechtsterminologie erschien die serbische Sprache,

andersartige Straftaten und Strafen kamen vor. Neben dem

österreichischen, kam es noch zu dem serbischen Einfluss. Die Slowenen

blieben ohne des eigenen Rechts. Die Tendenz zur Vereinheitlichung des

Strafrechts auf dem bis damals rechtlich zersplitterten Gebiet führte zu der

Zentralisierung und dem Unitarismus. In der Rechtspraxis des

Bezirksgerichts Celje wurden seit dem Jahre 1919 zugleich die

Bestimmungen des österreichischen, wie auch die des serbischen

Strafgesetzbuches und der Gesetze, erlassen ab dem Jahre 1918,

berücksichtigt. Die Zahl der schweren strafbaren Handlungen ist

erstaunlich, doch alltäglich in der Zeit schwerer sozialer Not. Das

Bezirksgericht Celje bediente sich bei der Verurteilung immer wieder die

Bestimmungen zu den Artikeln, die die minimale gesetzlich bestimmte

Strafe beträchtlich minderten.

Schlüsselwörter: SHS-Staat; Königreich SHS; österreichisches

Strafgesetzbuch; serbisches Strafgesetzbuch; Strafrecht 1918–1923;

strafrechtlicher Prozess; Bezirksgericht Celje; Geschichtliches Archiv

Celje; strafbare Handlungen; strafbare Bestimmungen; 1918–1923.

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ..................................................................................................... 1

2 OB ZGODOVINSKI PRELOMNICI.......................................................... 3

2.1 Proces združevanja narodov južnih Slovanov...................................... 3

2.2 Centralizacija državne upravne in nacionalni unitarizem ..................... 6

2.3 Državno upravna ureditev na Spodnjem Štajerskem........................... 8

2.4 Zgodovina Okrožnega sodišča Celje od ustanovitve do prve

Jugoslavije ................................................................................................. 9

3 PRAVOSODJE ..................................................................................... 12

3.1 Kazensko pravo med leti 1918 in 1923 ............................................. 13

3.1.1 Kazensko procesno pravo............................................................... 14

3.1.2 Kazensko materialno pravo............................................................. 16

3.1.2.1 Avstrijski kazenski zakonik iz leta 1852 ....................................... 16

3.1.2.2 Nova določila v sodstvu ............................................................... 21

3.1.2.3 Razširitev IX. in X. poglavja srbskega kazenskega zakonika....... 22

3.1.2.4 Razširitev uvodnih pravil in prvega dela srbskega kazenskega

zakonika................................................................................................... 25

3.1.2.5 Ustava 1921................................................................................. 26

3.1.2.6 Obdobje po ustavi ........................................................................ 27

3.2 Kazensko sodstvo.............................................................................. 27

3.2.1 Notranja organizacija kazenskih sodišč .......................................... 28

3.2.1.1 Pravosodna uprava...................................................................... 28

3.2.1.2 Sodna pisarna.............................................................................. 30

3.2.1.3 Sodniki ......................................................................................... 33

3.2.2 Tožilec............................................................................................. 36

3.2.2.1 Državno pravdništvo .................................................................... 36

3.2.2.2 Zasebni tožilec ............................................................................. 38

3.2.2.3 Zasebni udeleženec in zasebni udeleženec kot tožilec................ 38

3.2.3 Obdolženec..................................................................................... 39

3.2.4 Zunanja organizacija kazenskih sodišč ........................................... 40

3.2.5 Redni kazenski postopek zaradi hudodelstev in prekrškov............. 45

3.3 Fond »Okrožno sodišče Celje«.......................................................... 48

3.3.1 Kazenski spis .................................................................................. 49

3.3.2 Ponavljajoče določbe ...................................................................... 52

4 PRAVOSODNA PRAKSA KAZENSKEGA PRAVA V PRISTOJNOSTI

OKROŽNEGA SODIŠČA CELJE MED LETI 1918 IN 1923.................... 55

4.1 Primeri kazenskih deliktov po avstrijskem kazenskem zakoniku........ 57

4.1.1 Hudodelstva .................................................................................... 57

4.1.2 Prekrški in prestopki........................................................................ 83

4.2. Primeri kršitev IX. in X. poglavja srbskega kazenskega zakonika..... 91

4.2.1. Kršitve IX. poglavja srbskega kazenskega zakonika...................... 92

4.2.2 Kršitve X. poglavja srbskega kazenskega zakonika........................ 96

4.3 Kršitev Zakona o zaščiti javne varnosti in reda v državi ................... 101

4.4 Število obdolžitev, prijav, kazenskih primerov in vrste kaznivih dejanj v

letih 1918–1923 Okrožnega sodišča Celje............................................ 102

5 SKLEP ................................................................................................ 105

VIRI IN LITERATURA ............................................................................ 109

SEZNAM KRATIC.................................................................................. 112

KAZALO SLIK

Slika 1: Sedež okrožnega sodišča v Celju med leti 1914 do konca druge

svetovne vojne .................................................................................................... 11

Slika 2: Primer kazensko-sodnega spisa na štirih straneh .......................... 50

KAZALO GRAFIKONOV

Grafikon 1: Število obdolžitev za najpogostejša težja kazniva dejanja –

hudodelstva – v letih 1918–1923 ..................................................................... 57

Grafikon 2: Kazen težke in navadne ječe ter število oprostitev za

hudodelstvo težke telesne poškodbe v letih 1918–1923 ............................. 70

Grafikon 3: Kazen strogega in navadnega zapora za hudodelstvo težke

telesne poškodbe v letih 1918–1923............................................................... 71


hudodelstvo tatvine v letih 1918–1923............................................................ 73

Grafikon 5: Kazen strogega in navadnega zapora za hudodelstvo tatvine v

letih 1918–1923 .................................................................................................. 74


hudodelstvo goljufije v letih 1918–1923.......................................................... 80

Grafikon 7: Kazen strogega in navadnega zapora za hudodelstvo goljufije

v letih 1918–1923 .............................................................................................. 81

Grafikon 8: Število obdolžitev za lažja kazniva dejanja – prekrške in

prestopke – v letih 1918–1923 ....................................................................... 83

Grafikon 9: Število obdolžitev za kršitve členov srbskega kazenskega

zakonika v letih 1919–1923 .............................................................................. 91

Grafikon 10: Zaporne kazni za prekršek po § 104 srb.k.z. in število

oprostitev v letih 1919–1923.......................................................................... 100

Grafikon 11: Število obdolžitev, prijav in kazenskih primerov v posamičnih

letih 1918–1923 ................................................................................................ 102

Grafikon 12: Skupno število vseh obdolžitev, prijav in kazenskih primerov

v letih 1918–1923 ............................................................................................. 103

Grafikon 13: Razmerje med številom obdolžitev za različne vrste kaznivih

dejanj v letih 1918–1923 ................................................................................. 104

1

1 UVOD

Odločitev za diplomsko delo z naslovom »Okrožno sodišče Celje med leti

1918 in 1923« je nastopila na predlog mentorja, prof. dr. Darka Friša, in

zaradi želje po prikazu kazenskega prava na slovenskem ozemlju po

zgodovinsko prelomnem letu 1918. Ker je obravnavano področje še dokaj

neraziskano, je to predstavljalo dodaten izziv. Diplomsko delo obravnava

strukturo in delovanje kazenskega sodstva v začetni fazi države južnih

Slovanov s posebnim ozirom na Okrožno sodišče Celje.

Prvi, teoretični del, opisuje čas okoli leta 1918 s političnega, upravnega in

pravosodnega vidika. Za lažje razumevanje delovanja pravosodnega

sistema na slovenskem ozemlju je sprva podan kratek zgodovinski oris

časa po prvi svetovni vojni; od Države Slovencev, Hrvatov in Srbov do

Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Določena teža je dana tudi

upravni oblasti; od Narodne vlade do Deželne vlade za Slovenijo,

Pokrajinske uprave in uveljavitve banovin. Po letu 1918 je namreč prišlo

do sprememb tako na politični, kot na upravni sferi. Nadalje je podana ožja

upravna ureditev na nižji stopnji, s primerom celjskega okrajnega

glavarstva. Posebno mesto je namenjeno Okrožnemu sodišču Celje, saj

diplomska naloga temelji na analizi in statističnem prikazu kaznivih dejanj,

ki so bila storjena na območjih pod pristojnostjo tega sodišča. Podatke,

potrebne za analizo kaznivih dejanj in njihovo statistično obdelavo,

vsebuje fond »Okrožno sodišče Celje«, hranjen v Zgodovinskem arhivu

Celje.

Naloga se eksplicitno osredotoča na kazensko-sodni sistem, ki je bil

uveljavljen na Slovenskem. Na začetku je predstavljeno kazensko

procesno pravo in v tem okviru Kazenskopravdni red iz leta 1873, temelj

procesnega prava v prvih letih prve Jugoslavije. Kazensko procesno pravo

je bilo nadalje osnova kazensko materialnemu pravu. Posebna pozornost

je posvečena avstrijskemu kazenskemu zakoniku iz leta 1852,

Kazenskemu zakonu o hudodelstvih, pregreških in prestopkih, ki je

2

predstavljal osnovo za identifikacijo kaznivih dejanj in odločb sodišča že v

času Avstro-Ogrske monarhije in nato tudi v prvem desetletju Kraljevine

Srbov, Hrvatov in Slovencev. Povezanost slovenske in avstrijske

zgodovine je v prvih letih nove države nadalje obvladovala pravosodno

področje.

Prva občutnejša sprememba na pravnem področju se je za Slovence po

združitvi z ostalimi južnimi Slovani pokazala v obliki novih, že uveljavljenih

določb srbskega kazenskega zakonika. Posebej sta obravnavani IX. in X.

poglavje, nato pa še določila uvodnih pravil in prvega dela srbskega

kazenskega zakonika. Nekaj besed je namenjenih še ustavi iz leta 1921,

ki je prav tako predvidela nekaj novih določil v sodstvu. Tendenca k

centralizaciji in unitarizmu v jugoslovanski državi je pustila svoje sledi tudi

na slovenskem pravosodju.

Nadalje je opisana organizacija kazenskih sodišč. Notranja organizacija je

delovala na osnovi pravosodne uprave, sodne pisarne, zaposlenih v

sodstvu in kršiteljev kazenskih norm ter oškodovancev. Zunanja

organizacija kazenskih sodišč pa je predstavljala mrežo sodišč s svojimi

delovnimi funkcijami. Za lažje razumevanje delovanja sodišč je na koncu

prvega dela podan pravilen potek kazenskega postopka zaradi zločinstev

in prekrškov.

Drugi, empirični del naloge, se ukvarja z analizo kazenskih spisov,

obravnavanih na Okrožnem sodišču Celje med leti 1918 in 1923 in s

statistično obdelavo podatkov, ki prikazuje najpogostejše obdolžitve

kaznivih dejanj in določa njihove kazni, prakticirane s strani Okrožnega

sodišča Celje. Na koncu je podano celotno število obdolžitev in prijav,

obravnavanih na Okrožnem sodišču Celje in število kazenskih primerov.

3

2 OB ZGODOVINSKI PRELOMNICI

Leto 1918 pomeni leto zgodovinske prelomnice in hkrati nov začetek.

Tega leta se je namreč zaključila 1. svetovna vojna, po kateri se je politični

zemljevid Evrope močno spremenil.1 Za slovensko zgodovino pomemben

je bil razpad Avstro-Ogrske, kar je imelo za posledico nastanek novih

državnih tvorb, med njimi tudi prve države južnih Slovanov, ki so prej živeli

v okviru te države. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (dalje: Država

SHS) je obstajala le kratek čas in kmalu je prišlo do združitve s Kraljevino

Srbijo. Nastala je Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (dalje: Kraljevina

SHS).2

2.1 Proces združevanja narodov južnih Slovanov

Zamisel o združitvi južnih Slovanov, ki so živeli v okviru Avstro-Ogrske

monarhije, se je pojavila že nekaj časa pred njenim dejanskim

uresničenjem. Program majniške deklaracije3 je pomenil eno izmed

takšnih prvih konkretnih teženj.4

Do nove faze boja za slovensko osvoboditev izpod okovov habsburške

monarhije je nato prišlo 16. in 17. avgusta 1918, ko je bil v Ljubljani

ustanovljen Narodni svet za slovenske dežele in Istro. Njegov predsednik

je postal Anton Korošec5, načelnik katoliške Vseslovenske ljudske stranke.

1 Peter Vodopivec, Prva svetovna vojna v zgodovini 20. stoletja, Velika vojna in Slovenci, Slovenska matica, Ljubljana 2005, str.

15.

2 Jurij Perovšek, Slovenska osamosvojitev v letu 1918, Modrijan, Ljubljana 1998 (dalje: Perovšek, Slovenska osamosvojitev v

letu 1918), str. 50, 61.

3 Majniška deklaracija je bila programska izjava slovenskih, hrvaških in srbskih poslancev avstrijskega parlamenta, združenih v

Jugoslovanski klub. V Državnem zboru na Dunaju jo je 30. maja 1917 prebral predsednika kluba, dr. Anton Korošec. Podpisani

poslanci so izrazili zahtevo po združitvi vseh južnih Slovanov (Slovencev, Hrvatov in Srbov) na ozemlju habsburške monarhije v

samostojno državno telo, ki naj bi bilo zgrajeno po demokratičnih načelih in prosto vsakega narodnega gospostva tujcev.

Janko Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, Slovenska matica, Ljubljana 1971, str. 116.

4:Perovšek, Slovenska osamosvojitev v letu 1918, str. 13.

5 Anton Korošec (Biserjane, 1872— Beograd, 1940); po gimnaziji na Ptuju in v Mariboru, je leta 1892 začel s študijem teologije.

Že ob koncu tretjega letnika študija, leta 1895, je bil posvečen za duhovnika. Naslednji dve leti je bil dejaven kot kaplan na

Sladki Gori, nato pa je leta 1898 nastopil službo študijskega prefekta v mariborskem semenišču. Istega leta je postal glavni

urednik tednika Slovenski gospodar, osrednjega katoliško konservativno usmerjenega glasila na Spodnjem Štajerskem. Leta

4

Temeljna zamisel Narodnega sveta, ki je predstavljal vrhovno politično

predstavniško telo, je postala povsem samostojna, zunaj Avstro-Ogrske

monarhije oblikovana država habsburških Jugoslovanov. Narodni svet je

opredelil cilje slovenskega narodno-emancipacijskega gibanja; nacionalno

osamosvajanje in graditev slovenske državnosti sta bila namreč

poudarjena že v njegovih prvih sklepih. Postopoma se je Narodni svet

razvil v organ oblasti na Slovenskem. Nemško gospostvo je brez

prelivanja krvi zamiralo nad slovenskim narodom. Nastajati je začela

slovenska državnost.6

Hkratno z nastajanjem slovenske državnosti so potekale priprave za

nastanek samostojne jugoslovanske države zunaj Avstro-Ogrske. 5. in 6.

oktobra 1918 je bilo ustanovljeno Narodno viječe Slovencev, Hrvatov in

Srbov oziroma Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov (dalje: Narodni

svet SHS) znotraj Habsburške monarhije s sedežem v Zagrebu. Tako je

bilo oblikovano vrhovno politično predstavniško telo, ki je prišlo na čelo

boja za narodno in politično osvoboditev ter osamosvojitev jugoslovanskih

narodov v Avstro-Ogrski monarhiji. Temeljni cilj Narodnega sveta SHS je

postal »zedinjenje vseh Slovencev, Hrvatov in Srbov v narodno, svobodno

in neodvisno državo Slovencev, Hrvatov in Srbov … «7. 29. oktobra 1918

je bila v Ljubljani in Zagrebu razglašena ustanovitev neodvisne in

samostojne Države SHS. Z izjemo Prekmurja, Medžimurja, Baranje,

1901 je začel tudi z izdajo časopisa Naš dom. Leta 1906 je postal predsednik katoliške Slovenske kmečke zveze za Štajersko,

prevladujoče politične stranke med štajerskimi Slovenci, ki je kmalu postala del Vseslovenske ljudske stranke. Od leta 1906 do

razpada habsburške monarhije je bil poslanec v avstrijskem državnem zboru. Leta 1917 je bil v Državnem zboru izvoljen za

predsednika Jugoslovanskega kluba; prebral je znamenito majniško deklaracijo. Leta 1918 je sprva postal predsednik

Narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov, nato pa še Države SHS. V novi državi, Kraljevini SHS, je bil imenovan za

podpredsednika prve vlade. Veljal je za nespornega predstavnika slovenskega naroda v jugoslovanski državi in se vseskozi

zavzemal za slovensko avtonomijo. Po uvedbi šestojanuarske diktature je ostal minister v kraljevih vladah, vendar pa je vlado

leto 1930 zapustil in konec leta 1932 sestavil Slovensko deklaracijo, ki je zahtevala ustanovitev federativne jugoslovanske

države. Zaradi tega dejanja je bil interniran s strani političnih nasprotnikov. Med leti 1935 in 1938 je, v režimu »Jugoslovanske

radikalne zajednice«, zasedal mesto notranjega ministra, od decembra 1938 pa predsednika senata. Leta 1940 je postal še

minister za prosveto. Konec istega leta je nenadoma umrl. Skozi vse svoje politično obdobje je ostajal zvest krščanskim

socialističnim načelom in bil kot tak nasprotnik liberalizma in socializma.

Feliks J. Bister, Anton Korošec, državnozborski poslanec na Dunaju, Slovenska matica, Ljubljana 1992, str. 293–295.

6 Perovšek, Slovenska osamosvojitev v letu 1918, str. 15–23.

7 Prav tam, str. 31.

5

Bačke in zahodnega dela Banata je obsegala vse jugoslovanske pokrajine

nekdanje Avstro-Ogrske.8

Narodni svet SHS kot tudi vlada Srbije sta težila k čimprejšnji združitvi

Države SHS s Kraljevino Srbijo. Predzgodba k tej nameri je bila stara že

približno leto in pol, ko sta se na otoku Krfu julija 1917 sestala

Jugoslovanski odbor9 ter srbska vlada. Obe strani sta tedaj podpisali

sporazum o združitvi južnih Slovanov v skupno, neodvisno državo. Na

začetku novembra 1918 so nato v Ženevi predstavniki srbske vlade,

Narodnega sveta SHS in Jugoslovanskega odbora podpisali ženevsko

deklaracijo in tako sklenili združitev Države SHS in Kraljevine Srbije v

enakopravna partnerja.10

Vsebina ženevske deklaracije se ni izpolnila. Do združitve je sicer prišlo,

vendar pa pod drugačnimi pogoji. Konec novembra 1918 je v Beograd

pripotovala delegacija Narodnega sveta SHS s ciljem skleniti kompromis s

srbsko vlado in ustanoviti skupno državo vseh južnih Slovanov.11 V adresi

na regenta Aleksandra Karadjordjevića12, 1. decembra 1918, je ta odbor

presegel svoja pooblastila in pristal na centralistično monarhijo. Adresa in

njen sprejem sta pomenila združitev. Država, ustanovljena s

prvodecembrskim aktom, se je najprej imenovala Kraljestvo Srbov,

8 Prav tam, str. 46–47.

9 Skupina pretežno hrvaških in srbskih ter tudi slovenskih politikov habsburške monarhije, ki je na začetku prve svetovne vojne

zapustila Avstro-Ogrsko in imela svoj sedež v Londonu. Predsednik Jugoslovanskega odbora, ki je agitiral za odcepitev

južnoslovanskih narodov od dvojne monarhije ter za njihovo združitev s Srbijo in Črno goro, je bil Ante Trumbić.

Bogdan Sajovic, Od male Srbije do velike Jugoslavije, Karantanija, Ljubljana 2006 (Dalje: Sajovic, Od male Srbije do velike

Jugoslavije), str. 45–46.

10 Bojan Balkovec, Prva slovenska vlada 1918–1921, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 1992, str. 12–16.


12 Aleksander I. Karodjordjević (1888, Cetinje–1934, Marseilles); drugorojeni sin srbskega političnega emigranta, kneza Petra

Karadjordjevića, in njegove žene Zorice, knežne in hčerke vladarja Črne gore Nikole Petroviča. Med prvo svetovno vojno je bil

vrhovni poveljnik srbske vojske. Od leta 1918 je državo vodil kot regent. Bil je predstavnik monarhičnega unitarizma, ki je

predstavljal pogoj za združitev Kraljevine Srbije z Državo SHS. Pri ideji Velike Srbije so mu nudile podporo vse srbske politične

struje, prav tako tudi srbsko prebivalstvo nekdanje habsburške monarhije. Avgusta 1921 je hudo bolni kralj Peter umrl in

Aleksander je postal kralj Kraljevine SHS. Leta 1929 je uvedel šestojanuarsko diktaturo, do nadaljnjega razpustil parlament in

objavil, da bo vladal osebno in neodvisno. Njegova država se je odtlej po novem imenovala Kraljevina Jugoslavija. Leta 1934 je

hrvaško-makedonska naveza pripravila atentat nanj, ki ga je v Franciji uspešno izvedel Hrvat Peter Kelemen.

Sajovic, Od male Srbije do velike Jugoslavije, str. 5, 36, 50, 70, 110–111, 138–140.

6

Hrvatov in Slovencev, nato Kraljevina SHS in od leta 1929 tudi uradno

Kraljevina Jugoslavija.13

2.2 Centralizacija državne upravne in nacionalni unitarizem

Takoj po nastanku Države SHS je v Ljubljani nastopila Narodna vlada

Slovencev, Hrvatov in Srbov (dalje: Narodna vlada SHS), ki je

predstavljala vrhovno upravno in zakonodajno telo na slovenskem

ozemlju. Sestavljena je bila iz trinajstih članov, iz predsednika in

dvanajstih poverjenikov (ministrov). Poverjeništva (ministrstva) so bila

naslednja: za notranje zadeve, prehrano, šolstvo in bogočastje,

pravosodje, socialno skrbstvo, finance, promet, industrijo in trgovino, javna

dela in obrt, kmetijstvo, narodno obrambo in zdravstvo. Prva vlada

Slovencev je tako pokrivala vse resorje z izjemo poverjeništva za zunanje

zadeve, ki ga je prepustila Narodnemu svetu SHS v Zagrebu.14

Proti koncu decembra 1918, po ustanovitvi osrednje vlade Kraljevine SHS,

je Narodna vlada SHS prenehala delovati. Naslednji mesec, januarja

1919, je bila ustanovljena Deželna vlada za Slovenijo. Njene kompetence

so se v primerjavi s prejšnjo vlado občutno zmanjšale. Sestavljena je bila

iz predsednika, podpredsednika ter poverjenikov za notranje zadeve,

šolstvo in bogočastje, pravosodje, narodno gospodarstvo (kmetijstvo) in

socialno skrbstvo. Ostali resorji so odtlej spadali neposredno pod

kompetenco resornih ministrstev osrednje vlade v Beogradu. Deželna

vlada tudi ni bila več najvišja instanca, saj so se lahko proti njenim

odlokom vlagali prizivi na resorna ministrstva.15

Z razglasom o ureditvi pokrajinske uprave za Slovenijo, 2. avgusta 1921,

je dotedanja Deželna vlada za Slovenijo prenehala delovati. Nadomestila

jo je Pokrajinska uprava za Slovenijo, na čelu katere je bil pokrajinski

13 Segij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Slovenska matica, Ljubljana 1996 (dalje: Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev),

str. 465.

14 Lovro Bogataj, Uprava v Sloveniji od prevrata do ustave, Slovenci 1918–1928, Leonova družba, Ljubljana 1928, str. 381.

15 Prav tam, str. 383–384.

7

namestnik. Razdeljena je bila na oddelke, ki so jim načelovali šefi

oddelkov. Znani so bili naslednji oddelki: predsedstvo pokrajinske uprave

in oddelki za notranje zadeve, kmetijstvo, javna dela, socialno skrbstvo, za

šolstvo in bogočastje, za pravosodje in gozdarstvo. Drugi uradi so bili

neposredno podrejeni osrednjim ministrstvom. Pokrajinski namestnik je bil

neposredno odgovoren notranjemu ministru. Takšna uprava pa je imela le

prehoden značaj, saj so že konec decembra 1922 postavili prva velika

župana ljubljanske in mariborske oblasti. Kljub temu pa so jo prakticirali

vse do konca leta 1923 oziroma začetka leta 1924.16

Slovenija je tvorila posebno, zaokroženo upravno celoto stare Jugoslavije

le v začetku. Vidovdanska ustava te celote ni priznala in tudi Dravska

banovina se je kasneje z jugoslovansko Slovenijo ujemala le dejansko,

pravno pa je že s svojim imenom poskušala zasenčiti njen obstoj.17

Vidovdanska ustava, sprejeta 28. junija 1921, je namreč vzpostavila

centralistični državni ustroj, ki je onemogočal oblikovanje nacionalno

zaokroženih in zgodovinsko utemeljenih upravnih enot. Država je bila

razdeljena na 33 upravno-teritorialnih enot, t.i. oblasti, ki so imele največ

800 tisoč prebivalcev. Oblasti so bile opredeljene kot deli enotnega in

nedeljivega državnega ozemlja in so bile povezane s centralno,

beograjsko državno oblastjo. Na slovenskem ozemlju sta bili ljubljanska, s

sedežem v Ljubljani, in mariborska oblast, s sedežem v Mariboru. Tako je

bila Slovenija razkosana na dva upravna dela, kar je pomenilo konec

celovitosti za Slovence. Onemogočena je bila ena osnovnih možnosti

skladnega nacionalnega razvoja. Z upravnimi spremembami, ki so se

odvijale v prid centralizaciji, so spodbujali unitarizem. Vidovdanska ustava

je nazorno zanikala mnogonarodni značaj jugoslovanske države, saj so bili

po njenih določilih Slovenci, Hrvati in Srbi le »plemena« namišljenega

16 Prav tam, str. 385–386.

17 Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, str. 428

8

enotnega jugoslovanskega naroda. Nacionalni problem je tako predstavljal

eno temeljnih značilnosti političnih razmer v prvi Jugoslaviji.18

2.3 Državno upravna ureditev na Spodnjem Štajerskem

Na nižji stopnji državne uprave se zadeve po letu 1918 niso bistveno

spremenile. Ureditev, ki je bila prej podana v Avstro-Ogrski, se je sicer z

manjšimi spremembami nadaljevala. Po marčni revoluciji je bilo določeno

vodstvo v upravi na Spodnjem Štajerskem. Že v revolucijskem letu, leta

1848, je v deželnem zboru v Gradcu prevladalo načelo, da se dežela

razdeli na okrožja. Pereče vprašanje za Spodnjo Štajersko je bilo, ali naj

bo sedež okrožja Maribor ali Celje. Odločili so se za Maribor. Mariborsko

okrožje je tako obsegalo okrajna glavarstva Maribor, Ljutomer, Ptuj,

Slovenj Gradec, Celje in Brežice.19

Na področju celjskega okrajnega glavarstva so nadalje nastale naslednje

občine: Sveti Ahac, Belovo, Braslovče, Brezen, Celje, Dobrna, Jakobski

Dol, Gornji Dolič, Frankolovo, Gomilsko, Gornji Grad, Gotovlje, Grajska

vas, Griže, Spodnje Grušovlje, Šentilj, Sveti Jernej, Jeronim, Šentjungert,

Šentjur, Kokarje, Slovenske Konjice, Konjiška vas, Kostrivnica, Kozjak pri

Ceršaku, Sveti Krištof, Laško, Gornje Laze, Lemberg pri Šmarju,

Šentlenart, Loče, Loka pri Žusmu, Lovrenc na Dravskem Polju, Ljubnica,

Ljubno ob Savinji, Luče, Marijina vas, Mozirje, Nova cerkev, Nova Štifta,

Oplotnica, Padež, Paka, Paneče, Šentpavel, Petrovče, Pirešica, Ponikva,

Polzela, Preloge, Sveti Primož, Reka, Šentrupert, Rečica ob Savinji,

Skomarje, Slivnica pri Celju, Stranice, Svetina, Šmarje pri Jelšah, Šmartno

ob Paki, Sveti Štefan, Teharje, Trbovlje, Tepanje, Tolsti Vrh, Sveta Uršula,

Vrhovlje, Vezovje, Šentvid pri Grobelnem, Višnja vas, Vitanje, Vojnik,

Vransko, Zreče, Žalec, Žiče, Žusem.20

18 Jurij Perovšek, Celje in politične razmere v jugoslovanski državi v letih 1918–1941, Iz zgodovine Celja 1918–1941, Muzej

novejše zgodovine, Celje 2001, str. 6–7.

19 Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, Kulturna skupnost Celje, Celje 1974 (dalje: Orožen, Zgodovina Celja in okolice),

str. 12.


9

Do leta 1918 je prišlo le do manjših sprememb. Leta 1899 je nastalo

okrajno glavarstvo v Mozirju za področje Zgornje Savinjske doline, leta

1903 pa so svoj okraj dobile tudi Slovenske Konjice. Po letu 1918 sta bila

ustanovljena še, leta 1920, politični okraj v Laškem, ki je zajel laško in

trboveljsko področje, in nekoliko kasneje, leta 1924, v Šmarju pri Jelšah, ki

je imel pristojnost nad šmarskim, rogaškim in kozjanskim sodnim

okrajem.21

2.4 Zgodovina Okrožnega sodišča Celje od ustanovitve do prve

Jugoslavije

Z marčno revolucijo leta 1848 je prišlo do modernizacije državne uprave in

pravosodja. Uvedena so bila okrajna, deželna oziroma okrožna, višja ter

vrhovno sodišče. Leta 1849 je bila ustanovljena posebna komisija za

organizacijo sodstva. Pavel Kopper, sodnik nekdanjega celjskega

deželnega sodišča, je zbiral podatke za celjsko in mariborsko območje in

sestavil seznam sodnikov ter sodnega osebja, ki si je želelo biti

nameščeno med Slovenci. V predlogu je podal dve vrsti sodišč: nižja

»enoosebna« in višja »kolegialna«. Kopprov predlog vlada ni v celoti

upoštevala, saj se je odločila za drugačni vrsti sodišč, okrajna in okrožna.

Kopper je odločal tudi o kraju nastanitve in opremi sodišč. V Celju je bila

za sodišče izbrana stara grofija, mestno bivališče grofov Thurnov. Sprva je

bilo mišljeno okrožno sodišče tudi za Maribor, nato pa je bilo le-to

ustanovljeno le v Celju. To je bila nekakšna nagrada za izgubljeno

upravno okrožje, ki je pred tem prišlo pod pristojnost Maribora.22

Okrožno sodišče v Celju je s svojim delom pričelo 1. februarja 1850. Sprva

je predstavljalo zelo široko območje, saj je pokrivalo vso Spodnjo

21 Prav tam, str. 15, 318.

22 Metka Bukošek, Fond Okrožnega sodišča v Celju 1850–1941, Arhivi, 2006, št. 1 (dalje: Bukošek, Fond Okrožnega sodišča v

Celju 1850–1941) , str. 78.

10

Štajersko.23 Pristojno je bilo za mariborsko okrožje in je obsegalo 21

sodnih okrajev: Maribor, Gornja Radgona, Ljutomer, Lenart, Ormož, Ptuj,

Lovrenc, Celje, Vransko, Gornji Grad, Šmarje pri Jelšah, Podčetrtek,

Slovenj Gradec, Šoštanj, Slovenska Bistrica, Konjice, Rogatec, Brežice,

Sevnica, Kozje, Laško.24

Proti koncu 19. stoletja, leta 1897, je prišlo do ustanovitve okrožnega

sodišča v Mariboru, kar je pristojnost celjskega okrožnega sodišča zelo

zmanjšalo, saj so ozemlja mariborskega, ptujskega in ljutomerskega

okrajnega glavarstva odtlej spadala pod okrožno sodišče v Mariboru.

Sčasoma je prišlo le do nekaterih manjših sprememb in tako so med

obema vojnama pod pristojnost Okrožnega sodišča Celje spadala Okrajna

sodišča Brežice, Celje, Gornji Grad, Slovenske Konjice, Kozje, Laško,

Radeče, Rogatec, Sevnica, Slovenj Gradec, Šmarje pri Jelšah, Šoštanj in

Vransko.25

Prvi predsednik Okrožnega sodišča Celje je postal Jožef Rak, ki je to

mesto zasedal med leti 1850 in 1867. V času med obema vojnama sta

bila predsednika Josip Kotnik (1919–1930) in Fran Vidovič (1930–1941).

Kot sodniki okrožnega sodišča so tedaj delovali Hinko Stepančič, Andrej

Novak, Ivan Premšak, Valentin Flerin, Fran Žiher, Jakob Doljan, Fran

Tiller, Valentin Levičnik, Anton Novak, Alojzij Nendl in dr. Lobe. V službi

državnih pravdnikov pa so bili Mirko Dominko, Štefan Sagadin, Jožko

Požar in drugi.26

23 Orožen, Zgodovina Celja in okolice, str. 13, 15, 318.

24 Metka Bukošek, Pravosodni organi, Vodnik po fondih Zgodovinskega arhiva v Celju, Zgodovinski arhiv, Celje 1997 (dalje:

Bukošek, Pravosodni organi), str. 192.

25 Prav tam, str. 192–193. 26 Orožen, Zgodovina Celja in okolice, str. 17, 318–319.

11

Slika 1: Sedež okrožnega sodišča v Celju med leti 1914 do konca druge svetovne vojne27

Poznorenesančno Celjsko grofijo (Graffei) so leta 1869 na dražbi prodali

grofje Thurn. V njej je bila najprej ustanovljena šola, nato sodišče, danes

pa se tu nahaja Pokrajinski muzej Celje.28

27 Ivan Jakič, Celjska grofija, pridobljeno 22. 9. 2008, iz http://www.gradovi.jesenice.net/celje3.html.

28 Prav tam.

12

3 PRAVOSODJE

Pravosodni sistem je pravno urejen sistem državnih organov, ki izvaja

sodno oblast. V ožjem smislu štejemo v pravosodni sistem predvsem

sodišča, sicer državne ustanove, ki naj bi bila od drugih vej državne

oblasti, od zakonodajne in izvršne, praviloma neodvisna, vezana le na

zakon.29

Pravosodna delitev jugoslovanskega ozemlja

Slovenci so več kot tisoč let živeli po tujem pravu, kar izključuje vsako

lastno pravotvornost. Pravotvornost je definirana kor sposobnost neke

osebe ali skupine, ustvarjati lastno pravo.30 Pravna zgodovina Slovencev

se je najprej spojila s pravno zgodovino stare Avstrije, nato pa še s pravno

zgodovino stare Jugoslavije.31

Prva Jugoslavija je bila do leta 1930 razdeljena na šest pravnih ozemelj;

od severa proti jugu je bil vrstni red naslednji:

• Slovenija in Dalmacija sta tvorili ozemlje noveliranega avstrijskega

prava. Na tem ozemlju so veljali avstrijski državni zakoni, ki so bili v

veljavi do 29. oktobra 1918, in dotlej izdani deželni zakoni in

predpisi Narodnega sveta SHS oziroma za Slovenijo Narodne vlade

SHS;

• Hrvaška in Slavonija sta imeli delno skupno ogrsko-hrvaško pravo,

delno avtonomno pravo Hrvaške. Delno so se ju dotaknili tudi tisti

avstrijski zakoni, ki so bili uvedeni v času Bachovega absolutizma;

• V Vojvodini in Medjimurju je veljalo ogrsko pravo, ki je deloma

vsebovalo tudi še običajno pravo;

• Na ozemlju Srbije z Makedonijo se je uporabljala zakonodaja stare

srbske kraljevine;

29 Jelka Melik, Delovanje kazenskih sodišč od 18. stoletja dalje, Pravo – Zgodovina – Arhivi I., Arhiv republike Slovenije,

Ljubljana 2000 (dalje: Melik, Delovanje kazenskih sodišč od 18. stoletja dalje), str. 37.

30 Sergij Vilfan, Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, Cankarjeva založba, Ljubljana 1996 (dalje: Vilfan, Zgodovinska

pravotvornost in Slovenci), str. 17–18.

31 Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, str. 426.

13

• Na pravnem ozemlju Bosne in Hercegovine se je poleg značilnosti

iz turške dobe uveljavila posebna avstro-ogrska zakonodaja;

• Na ozemlju Črne gore je veljalo pravo, ki se je razvilo znotraj te,

nekdaj samostojne države.32

Obdobje prve Jugoslavije, ki se dotika pravne ureditve nasploh, zavzema

dve obdobji. Prvo je obdobje pravne razdrobljenosti, drugo pa enotne

zakonodaje. Čas 1918–1923 spada v obdobje pravne razdrobljenosti.

Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev je namreč nastala iz zelo različnih

pravnih redov, ki so pred združitvijo pripadali trem različnim državam:

Srbiji, Črni gori in Avstro-Ogrski, ter v okviru Avstro-Ogrske zopet različnim

pravnim redom.33

3.1 Kazensko pravo med leti 1918 in 1923

Kazensko pravo predstavlja za vsak narod prvobitno plast splošnih

pravnih pravil, ki določajo vsebino, obseg in način udejstvovanja državne

kaznovalne pravice.34

Pojem »kazensko pravo« obsega kazensko procesno in kazensko

materialno pravo. Gre za nekakšen izvleček celotnega prava; v

kazenskem materialnem pravu je namreč vsebovana zaščita najbolj

temeljnih vrednot in koristi neke države. Kazensko pravo se uveljavlja prek

kazenskega sodstva.35


33 Jelka Melik, Organizacija rednih sodišč v prvi Jugoslaviji, Pravo – Zgodovina – Arhivi I., Arhiv republike Slovenije, Ljubljana

2000 (dalje: Melik, Organizacija rednih sodišč v prvi Jugoslaviji), str. 173.

34 Metod Dolenc in Aleksander Maklecov, Sistem celokupnega kazenskega prava kraljevine Jugoslavije, Tiskovna zadruga,

Ljubljana 1934 (dalje: Dolenc in Maklecov, Sistem celokupnega kazenskega prava kraljevine Jugoslavije), str. 1, 19.

35 Melik, Delovanje kazenskih sodišč od 18. stoletja dalje, str. 37–38.

14

3.1.1 Kazensko procesno pravo

Kazensko procesno ali kazensko formalno pravo predstavlja norme, ki

urejajo kazenski postopek ali proces.36 Kazenski postopek se začne, ko je

v konkretnem primeru podan sum, da je nekdo storil kaznivo dejanje.

Takrat s svojim delom prične tudi sodišče. Naloga kazenskega postopka je

ugotoviti, če je bilo kaznivo dejanje v resnici storjeno, nato določiti storilca

in ga ustrezno kaznovati. Kazenski postopek pomeni pravila, ki urejajo in

določajo delovanje kazenskih sodišč.37

Kazensko materialno pravo se torej uresničuje preko kazensko

procesnega prava.38 V času prve Jugoslavije je veljal kazenskopravni red

iz leta 1873, t.i. Kazenskopravdni red, sprejet torej še v času Slovencev

pod Avstro-Ogrsko monarhijo. Do leta 1918 je doživel nekaj manjših

sprememb z zakoni z dne 31. decembra 1877, 9. julija 1894, 17. aprila

1902, 24. februarja 1907, 20. julija 1912 in 11. julija 1913.39

Kazenskopravdni red je vseboval 27 poglavij s 494 zakonskimi določbami

in uvodni del40, ki je uvajal glavna načela modernega kazenskega

postopka. Načelo oficialnosti je pravico do kazenskega pregona zagotovilo

državi, načelo akuzatornosti je odredilo vlogo državnemu pravdništvu

oziroma tožilstvu in po načelu ustnosti in neposrednosti si je moralo

sodišče na glavni razpravi samo ustvariti mnenje. Načelo javnosti je

definiralo glavno razpravo kot javno, strankam pa je bila dana možnost

udeležbe pri nekaterih drugih pravnih dejanjih. Prejšnja dokazna načela so

bila odpravljena z načelom iskanja materialne resnice.41

V prvih osmih poglavjih zakona so bile podane splošne določbe, določbe o

sodiščih in sodnikih, državnih in zasebnih tožilcih, obdolžencu in njegovem 36 Jelka Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 1994 (dalje: Melik,

Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929), str. 8.

37 Melik, Delovanje kazenskih sodišč od 18. stoletja dalje, str. 38.

38 Prav tam.

39 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 22.


41 Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, str. 520–521.

15

zagovorniku, od devetega poglavja naprej pa so se pojavljale določbe o

kazenskih postopkih. Osnovna oblika kazenskega postopka je bil kazenski

postopek pred zbornim sodiščem prve stopnje. Ostala dva redna postopka

sta bila še postopek pred porotnim in pred okrajnim sodiščem.42

V kazenskem postopku so se izdajale odločbe. Šlo je za obliko sodb,

sklepov in odredb. Sodba je bila praviloma odločitev o glavni stvari in je

bila ponavadi izrečena na podlagi glavne obravnave ali javne seje. O

stranskih stvareh se je odločalo s sklepom ali odredbo. Odločba kolegija je

bila sklep, odločba posameznega sodnika pa odredba. Okrajna sodišča so

praviloma izdajala odredbe.43

Kazenski postopek, ki je imel za osnovo avstrijski kazensko procesni red,

je bil na Slovenskem v veljavi do leta 1930. Delil se je na dva glavna

nivoja, in sicer pripravljalni in glavni postopek ter tudi na vmesni, prehodni

postopek.44 Mešani postopek se je izražal predvsem v ustanovitvi državnih

pravdništev, ki so zastopali obtožbo. Vlogi sodnika in državnega pravdnika

sta bili od tedaj ločeni.45


43 Prav tam.



16

3.1.2 Kazensko materialno pravo

Kazensko materialno pravo je sistem norm, s katerimi se določijo

kazenske sankcije za storilce kaznivih dejanj ter pogoji za uporabo le-

teh.46

3.1.2.1 Avstrijski kazenski zakonik iz leta 1852

S cesarskim patentom z dne 27. maja 1852 je začela veljati nova, s

kasnejšimi zakoni dopolnjena, izdaja kazenskega zakonika o zločinstvih in

težkih policijskih prestopkih z dne 3. septembra 1803. Kazenski zakon o

hudodelstvih, pregreških in prestopkih je 1. septembra 1852 obveljal

kot edini kazenski zakonik za cel obseg cesarstva z izjemo vojaške

meje.47

V uvodu zakonika je bilo zapisano, da se je kazensko pravo držav razvilo

iz nagona po maščevanju.48 Osnovni motiv maščevanja je v zgodovini

pomenil povrnitev za zlo in je bil prepuščen skupnosti ubitega. Ko se je

začenjala uveljavljati dejavnost kazenskega prava, se je maščevanje

omejevalo predvsem na uboj.49 Iz tega nato izhaja: »Le mrtev človek ne

more več moriti.« Kazen je potemtakem prostovoljno in ciljno/namensko-

zavestno merilo in nič drugega kot sredstvo za varovanje. Vendar

kazenski zakonik naj ne bi predstavljal varstva, ki bi s svojim obstojem

onemogočil napade na tuje pravne sfere. Odločujoči faktorji človeških

dejanj namreč niso le norme kazenskega zakonika, temveč predvsem

naravna danost, vzgoja, svetovni nazor, ekonomski odnosi in mnogo

ostalih dejavnikov. To pomeni, ne glede na to, ali kazenski zakonik obstaja

ali ne, da je veliko ljudi, ki nikoli ne bi storili nekaterih kaznivih dejanj. Prav

tako pa obstajajo ljudje, ki gojijo strah pred kaznijo in zato ne naredijo

46 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem : 1919–1929, str. 8. 47 Prav tam, str. 76.

48 Oesterreichische Gesetzeskunde, Verlag der Patriotischen Volksbuchhandlung, Wien 1913 (dalje: Oesterreichische

Gesetzeskunde), str. 1.

49 Sergij Vilfan, Uvod v pravno zgodovino, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, str. 150–151.

17

kaznivega dejanja. Zadnje skupine posameznikov pa ne more zaustaviti

niti kazen. Kazenski zakonik naj bi bil otrok svojega časa in se ne bi

postavljal navzkriž s svojim ljudstvom. Zakonodajalec naj bi tako vedno

imel pred očmi, da se življenje ne usmerja po zakonih, temveč zakoni po

življenju.50

H kazenskemu zakoniku iz leta 1852 je spadalo tudi veliko število

naknadnih zakonov, ki so ukinili, spremenili ali pa dopolnili del njegovih

določil. Ti zakoni so bili deloma vstavljeni v tekst kazenskega zakonika; v

primerih, ko so nadomestili zastarele določbe. Deloma pa so se pojavljali v

obliki ločenih pojasnitev.51

Avstrijski kazenski zakonik je bil veljaven vse do 1. januarja 1930, ko ga je

nasledil Kazenski zakonik za Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev z dne

27. januarja 1929.52 Razdeljen je bil na dva dela, ki sta vsebovala 532

členov. Prvi del je v §§ 1–232 k.z. obravnaval hudodelstva, drugi del pa v

§§ 232–532 k.z. prekrške in prestopke.53

Hudodelstva

Hudodelstva so smatrali kot najtežja kazniva dejanja. Določbe za

hudodelstva je vseboval prvi del kazenskega zakonika. Le-ta se je delil v

splošni del (§§ 1–55 k.z.), kjer so bile določbe o hudodelstvih ter kaznih in

v posebni del (§§ 56–232 k.z.), ki je vseboval določbe o posameznih

hudodelstvih in njihovem kaznovanju.54

Kazen za hudodelstvo je bila smrtna kazen ali pa zadržanje v ječi. Smrtna

kazen je bila obešenje obsojenca. Kazen ječe je bila osnovana na dveh

stopnjah: prva je bila brez pridevnika imenovana ječa, druga pa težka

ječa. Pri navadni ječi kaznjenec sicer ni bil vklenjen, a mu ni bila dovoljena

bližina in je bil obravnavan po predpisih kaznilnice, v kateri je prestajal

50 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 1–5. 51 Prav tam, str. 14.


53 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 14.


18

kazen. Srečanja so bila dovoljena le v primerih, ko je bil prisoten paznik.

Kaznjenec prav tako ni smel govoriti v jeziku, ki bi bil slednjemu

nerazumljiv. Obsojenec na težko ječo je bil vklenjen na nogah.

Komunikacija z ljudmi, ki niso bili v neposredni povezavi z njegovo

kaznijo, mu je bila dovoljena le v posebnih in pomembnih primerih (§§ 12–

16 k.z.).55

Ječa je bila lahko odmerjena z dosmrtno kaznijo ali pa za določen čas, od

šestih mesecev do dvajsetih let. Zaprti v ječah so morali delati. Če je šlo

za ječo za določen čas, je bila kazen lahko še poostrena s postom

(določeni dnevi so bili preživeti le ob kruhu in vodi), s trdim ležiščem

(ležanje na golih deskah), z zaprtjem v temnico in izgonom. Pri določitvi

kazni so bile upoštevane obteževalne in olajševalne okoliščine. Možna je

bila tudi izredna omilitev kazni. Za hudodelstva, ki so predvidevala kazen,

manjšo od pet let ječe, je sodišče lahko izreklo kazen navadne ječe

(namesto težke) in omejilo njeno trajanje pod šest mesecev. Velikokrat so

to zakonsko možnost tudi dejansko prakticirali. Manjšo kazen od šest

mesecev je sodišče izrekalo tudi takrat, ko bi bila lahko zaradi kazni

prizadeta obsojenčeva družina, predvsem v finančnem smislu. Če je

nekdo storil več kaznivih dejanj, ki so bila sojena skupaj, je sodišče

upoštevalo kazen za najtežje kaznivo dejanje, a so bila hkrati upoštevana

tudi ostala kazniva dejanja. Če je šlo za hudodelstvo, so imeli svoj delež

krivde tudi napeljevalci in pomagači ter deležniki, vendar le, če je šlo za

naklepno dejanje. Tudi poskus hudodelstva oziroma napeljevanje k

hudodelstvu je bilo kaznivo in kazen je bila včasih celo ista kot pri

izvršenem dejanju. 56

Obstajalo je 38 hudodelstev, medtem ko je 39. pomenilo pomoč storilcu

takega dejanja. Hudodelstva so bila (§ 57 k.z.):

• veleizdaja;

• razžalitev veličanstva in članov cesarske hiše;

• motenje javnega miru; 55 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 32.

56 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 76—77.

19

• vstaja;

• punt;

• javno nasilje zoper zbor, ki ga je vlada sklicala za obravnavo javnih

zadev, zoper sodišče oziroma druge javne organe;

• javno nasilje zoper zakonito priznane korporacije ali zbore, ki so

delovali pod nadzorom javnega organa oziroma so z njim

sodelovali;

• javno nasilje zoper uradne osebe pri opravljanju uradnih zadev;

• javno nasilje, povzročeno z nasilnim vdorom v tujo nepremičnino;

• javno nasilje, povzročeno z zlobnim poškodovanjem tuje lastnine;

• javno nasilje, povzročeno z zlobnimi dejanji ali opustitvami v

posebno nevarnih razmerah;

• javno nasilje poškodovanja oziroma motenja državnega telegrafa;

• javno nasilje v smislu »ljudoropstva« (dejanje, s katerim se nekoga

pridobi z zvijačo ali s silo, z namenom predati ga tuji oblasti);

• javno nasilje protipravnega omejevanja tuje svobode;

• javno nasilje, pri katerem se je z nekom ravnalo kot s sužnjem;

• javno nasilje ugrabitve;

• javno nasilje izsiljevanja;

• javno nasilje nevarnih groženj;

• zloraba uradnega položaja;

• ponarejanje javnih kreditnih papirjev;

• ponarejanje kovanega denarja;

• motenje vere;

• posilstvo;

• spolna zloraba mladoletnih oseb pod 14 let (oskrumba);

• ostala nečistovanja (z živalmi, osebami istega spola, s sorodniki);

• umor;

• uboj;

• odprava telesnega plodu;

• zavrženje otroka;

• težka telesna poškodba;

• dvoboj;

20

• zažig;

• tatvina;

• poneverba;

• rop;

• goljufija;

• dvojni zakon;

• obrekovanje.57

Prekrški in prestopki

Prekrški in prestopki so bili obravnavani skupaj v drugem delu kazenskega

zakonika. Tudi ta del je bil razdeljen na splošen (§§ 233–277 k.z.) in

poseben del (§§ 278–532 k.z.). Prekrški so bili v primerjavi s prestopki

razumljeni kot težja kazniva dejanja. O njih so na prvi stopnji razsojala

zborna sodišča prve stopnje, o prestopkih pa so odločala okrajna sodišča.

Splošnih pravil, ki bi obe vrsti kaznivih dejanj ločevala, ni bilo, tako da je

zakonik za vsako posamezno kaznivo dejanje določil, ali gre za prekršek

ali prestopek.58

Kazni za prekrške in prestopke so bile denarna kazen, odvzem blaga ali

opreme, izguba pravic in dovoljenj, zapor, izgon. Obstajale so tri različne

vrste zaporov: prve in druge stopnje ter hišni zapor. V zaporu prve stopnje,

ki se je brez pridevnika imenoval zapor, kaznjenci niso bili vklenjeni.

Kaznjenec je imel v primerih, ko je bil sposoben vzdrževalnino plačati

sam, pravico izbirati svojo zaposlitev v zaporu. V strogem zaporu

kaznjenci prav tako niso bili vklenjeni in so bili podrejeni predpisom

posamične kaznilnice. Srečanja brez prisotnosti paznika niso bila

dovoljena, prav tako ne komunikacija v pazniku nerazumljivem jeziku. Pri

hišnem zaporu je včasih zadostovala prisega kaznjenca, da se od doma

ne bo oddaljeval, drugič je dobil stražo (§§ 244–246 k.z.).59

57 Prav tam, str. 77—78.


59 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 162–163.

21

Zapor je trajal od 24 ur do 6 mesecev. Kakor pri hudodelstvih so se tudi pri

prekrških upoštevale obteževalne in olajševalne okoliščine. Sodišče je

kazen lahko poostrilo ali pa omililo. Če se je odločalo za več kaznivih

dejanj skupaj, je bila odmerjena kazen za najtežje kaznivo dejanje.60

Prekrški in prestopki so bili razdeljeni v tri glavne skupine:

• Prekrški in prestopki zoper javno varnost (§§ 278–334 k.z.). Ta

skupina je bila sestavljena iz treh podskupin:

1. prekrški in prestopki zoper javni red in mir (§§ 278–310 k.z.);

2. prekrški zoper javne naprave in ukrepe, namenjene splošni

varnosti (§§ 311–330 k.z.);

3. prestopki zoper uradno dolžnost (§§ 331–334 k.z.).

• Prekrški in prestopki zoper varnost posameznikov (§§ 335–499

k.z.), ki so bili nadalje razdeljeni na pet podskupin:

1. prekrški in prestopki zoper varnost življenja (§§ 335–392

k.z.);

2. prekrški in prestopki zoper zdravje (§§ 393–408 k.z.);

3. prekrški in prestopki zoper telesno varnost (§§ 409–433 k.z.);

4. prekrški in prestopki zoper varnost lastnine (§§ 434–486

k.z.);

5. prekrški in prestopki zoper varnost časti (§§ 487–499 k.z.).

• Prekrški in prestopki zoper javno moralo (§§ 500–525 k.z.).61

3.1.2.2 Nova določila v sodstvu

V času do ustave so drobna določila prinesla nekaj določb o izvrševanju

sodne oblasti. Odlok poverjeništva za pravosodje, izdan 31. oktobra 1918,

je določil, da vsi dotedanji zakoni in odredbe ostanejo v veljavi in da se

sodbe razglašajo v imenu zakona. 7. januarja 1919 je Narodna vlada SHS

v Ljubljani odredila, da imata poverjenik za pravosodje in Narodna vlada

SHS v Ljubljani pravico sodnike tudi zoper njihovo voljo upokojevati ali

60 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 79. 61 Prav tam, str. 80.

22

premeščati na drugo službeno mesto do 31. decembra 1920 zaradi

sprememb v organiziranosti sodišč, ki so nastale po ustanovitvi Države

SHS. Odlok poverjenika za pravosodje z dne 24. aprila 1919 pa je odredil,

da se morajo sodbe po sklepu osrednjega ministrskega sveta z dne 25.

februarja 1919 razglašati v imenu Njegovega Veličanstva Kralja.62

3.1.2.3 Razširitev IX. in X. poglavja srbskega kazenskega zakonika

25. februarja 1919 se je vlada odločila, da bo razširila veljavnost določb

IX. In X. poglavja Kriminalnega zakonika za kraljevino Srbijo63 o

hudodelstvih in prestopkih zoper domovino, vladarja in ustavo ter o

hudodelstvih in prestopkih zoper zakon, oblastvo in javni red na vse

ozemlje nove države. Za ostale delikte so se v pokrajinah uporabljali

predpisi občih delov šestih različnih kazenskih zakonikov.64

Kazniva dejanja proti državi, ki jih je predvidevalo IX. poglavje srbskega

kazenskega zakonika (§§ 83–91a srb.k.z.), so bila:

• veleizdaja;

• izdaja države;

• nasilje proti vladarju;

• razžalitev in kleveta (obrekovanje) vladarja.65

Kaznivo dejanje veleizdaje je bilo storjeno v primerih napada na notranjo

državno ureditev oziroma teritorialno celovitost, ustavno ureditev ter na

vladarja kot na vrhovno državno oblast. Za izdajo države so bila spoznana

dejanja kot boj proti Srbiji na sovražni strani, pomoč pri vdoru,

62 Melik, Organizacija rednih sodišč v prvi Jugoslaviji, str. 174.

63 Kazenski zakonik za kraljevino Srbijo, izvirno poimenovan kot Krivični zakonik kneževine Srbije iz leta 1860, je svojega

vzornika našel predvsem v kazenskem zakoniku Prusije iz leta 1851, le-ta pa je še poprej poiskal svoj vzor v francoskem Code

penal. Sestavljen je iz 45 poglavij, v katerih je vključeno 397 paragrafov. Razdeljen je na uvod oziroma uvodna pravila in tri

dele. Prvi del govori o splošnem kaznovanju zločinov oz. hudodelstev in prekrškov, drugi specializira njihovo kaznovanje, tretji

pa je namenjen kaznovanju prestopkov.

Dragan K. Nikolić, Krivični zakonik kneževine Srbije iz 1860. godine, doktorska disertacija, Univerzitet u Beogradu, Beograd

1989 (dalje: Nikolić, Krivični zakonik kneževine Srbije iz 1860. godine), str. 80.

64 Dolenc in Maklecov, Sistem celokupnega kazenskega prava kraljevine Jugoslavije, str. 24.

65 Nikolić, Krivični zakonik kneževine Srbije iz 1860. godine, str. 103.

23

napredovanju oziroma uspehu konkurenčne sile, vohunjenje in izdaja

državnih skrivnosti oziroma drugih zadev tuji vladi. Za kaznivo dejanje

nasilja proti vladarju so se štela tudi tista dejanja uperjena proti vladarju, ki

niso bila povezana z veleizdajo. Leta 1861 je pod zaščito zakona prišla

tudi kneginja. Kot kaznivo dejanje je bila obravnavana še razžalitev in

obrekovanje vladarja oziroma njegove družine. Razžalitev se je lahko

zgodila pisno, z besedami, liki oziroma znaki.66

X. poglavje srbskega kazenskega zakonika (§§ 92–104e srb.k.z.) je

določalo kazniva dejanja zoper zakon, oblastvo in javni red:

• pozivanje in napeljevanje na nepokornost državnim oblastem:

1. javno pozivanje ljudi na nepokornost nasproti zakonom

oziroma zakonsko oblastnim odločbam;

2. nagovarjanje na neposlušnost pozivu vojnih oblasti.

• nasprotovanje državni oblasti

napad, zloraba ali grožnja državnemu oziroma občinskemu

uradniku v času njegovega uradovanja

• prisila uradnega dela

prisila pristojnega organa ali uradnika z grožnjo, da izpelje

določeno uradniško delo ali pa se mu odreče

• upor

vstaja proti oblasti

• upor domačinov pri gradnji cest oziroma pri opravljanju drugih

državnih in občinskih del

• razžalitev ali kleveta državnega uradništva

• užalitev uradnega pečata

• lažno izdajanje za uradnika

• nepooblaščeno nošenje uniforme, častnih znakov oziroma titul

• užalitev uradne oblasti pri razpolaganju z državnimi akti

• ponujanje zaščite pobeglemu zaporniku

• nepooblaščeno zbiranje oborožene sile oziroma njeno

zapovedovanje

66 Prav tam, str. 103–111.

24

• sodelovanje v društvu, ki svoj obstoj, ureditev in cilje prekriva

oblasti

• sovražno napeljevanje neke skupine prebivalstva proti drugi67

Kot kaznivo dejanje zoper zakon, oblastvo in javni red je bilo obravnavano

tudi žaljenje in klevetanje države. Posebno kaznivo dejanje, ki je sodilo v

X. poglavje srbskega kazenskega zakonika, pa je storila oseba, ki je tožila

Srba tuji oblasti in pri tem ignorirala svojo oblast, kateri je bila podrejena.68

Izvršilni odlok ministra za pravosodje z dne 27. maja 1919 je določal, da

se kazniva dejanja, za katera je zakon zagrozil smrtno kazen, robijo

(suženjstvo) ali »zatočenje«69 (internacijo), obravnavajo kot hudodelstva.

Kazniva dejanja, ki so imela za posledico zapor nad mesec dni, izgubo

službe ali denarno kazen nad 30 talerjev, pa so bili prekrški. Kazniva

dejanja, ki so bila kaznovana z zaporom do meseca dni ali denarno

kaznijo do 300 dinarjev, so bila nadalje obravnavana kot prestopki.

Uporabljati so se morala predvsem določila o olajševalnih in obteževalnih

okoliščinah. Prav tako se je namesto robije ali zapora srbskega

kazenskega zakonika prisodila enakovrstna kazen težke ječe oziroma

strogega zapora. Denarne kazni naj bi se določale v kronah.70

Pri Slovencih je bila največja težava ob sprejemu opisanih poglavij vidna v

njunih tolmačenjih. Sodniki namreč niso bili gotovi, ali naj se poglavji

smatrata kot sestavni del avstrijskega kazenskega zakonika, torej kot

noveli, ali pa kot samostojen, na dve poglavji okrnjen srbski kazenski

zakonik. Prav tako se odlok ni dotaknil marsikaterih kardinalnih vprašanj.

Nepojasnjeno je ostalo, ali kaznivost dejanj, navedenih v IX. in X. poglavju

srbskega kazenskega zakonika, nastopi z 10. ali se to zgodi šele z 12.

letom. Podobno se je porajalo tudi vprašanje, kako naj se kaznuje

hudodelce, stare med 16 in 21 let. Razširitev kazenskega zakonika je

67 Prav tam, str. 112–122. 68 Prav tam, str. 120, 122.

69 Srbski pravni izraz, ki je z razširitvijo srbskega kazenskega zakonika prišel v slovensko pravno terminologijo in se je kot tak

uporabil v Uradnem listu Deželne vlade za Slovenijo

70 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 80–81.

25

pustila marsikatero stvar nejasno in je povzročila precejšnjo zmedo pri

izvrševanju sodne oblasti na slovenskem ozemlju.71

3.1.2.4 Razširitev uvodnih pravil in prvega dela srbskega kazenskega

zakonika

Odlok ministrskega sveta z dne 16. marca 1921 in nato zakon z dne 21.

aprila 1922 je razširil še veljavnost splošnega dela oziroma uvodnih pravil

in prvega dela srbskega kazenskega zakonika na vso državo.72

Uvodna pravila srbskega kazenskega zakonika vsebujejo zakonsko

definicijo treh vrst kaznivih dejanj (hudodelstev, prekrškov in prestopkov)

ter načelo, da brez kazenskega materialnega zakona ni kaznivega

dejanja. Nepoznavanje zakona ni opravičevalo nikogar. Pojasnjena je tudi

beseda »Srbin«, prepovedana izročitev Srba tuji oblasti ter predvidena

časovna, prostorska in personalna veljavnost zakonika.73

Prvi del zakonika je sestavljen iz osmih poglavij, v katerih so pojasnjeni

splošni pojmi in institucije kazenskega prava, prikazane so osnove

kazenske odgovornosti, sistem kazni in njihova zakonska odmera.74

Zakonik je predvideval naslednje kazni: smrt, robijo, »zatočenje«, zapor,

izgubo službe, denarno kazen, izgubo državljanskih časti, odvzem

določene stvari, prepoved opravljanja določene obrti, izgon in policijski

nadzor. Robija ni bila krajša od dveh in ne daljša od 20 let. Kazen se je

prestajala v kaznilnici, kjer so obsojeni opravljali težka dela. »Zatočenje«

je prav tako trajalo od dveh do dvajset let, vendar pa tu naj ne bi bilo

delovnih obveznosti. Zapor je trajal od trideset dni do pet let, obsojenci pa

71 Metod Dolenc, K vprašanju izenačenja kazenskih zakonov za celo ozemlje kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev,

december 1920, št. 9–12., str. 265–266. 72 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 81.

73 Nikolić, Krivični zakonik kneževine Srbije iz 1860. godine, str. 81.

74 Prav tam.

26

so opravljali posle, ki so jih že prej ali pa takšne, ki so bili za posameznika

najprimernejši. Bolehni, uradniki in duhovniki so bili dela oproščeni.75

3.1.2.5 Ustava 1921

Zakonodajna in sodna oblast, kot dve veji oblasti, sta bili v Kraljevini SHS

prepleteni druga z drugo. Po § 46 Vidovdanske ustave sta namreč

zakonodajno oblast skupno izvrševala kralj in narodna skupščina. Po § 49

je kralj potrjeval in razglašal zakone, po § 80 pa je zakone razglašal z

ukazi, ki so jih podpisali vsi ministri. Minister za pravosodje je nanj pritisnil

državni pečat in poskrbel, da se zakon razglasi oziroma »obnaroduje« v

Službenih Novinah, uradnem listu Kraljevine Srbov, Hrvatov in

Slovencev.76

Z Vidovdansko ustavo leta 1921 je Kraljevina SHS dobila temeljna načela

o izvrševanju sodne oblasti.77 Nekaj odločb o sodiščih, predvsem

kazenskih, se je pojavilo že v II. oddelku ustave pod naslovom »Osnovne

državljanske pravice in dolžnosti«. V § VI je bilo tako zapisano, da nikogar

ne more soditi nepristojno sodišče, po § VII. pa tisti, ki na pristojnem

mestu ni bil zaslišan ali na zakonit način pozvan, ni smel biti obsojen. Po §

VIII se je kazen lahko določila le z zakonom in samo za kazniva dejanja, ki

jih je predvideval zakonik. V § IX je bila obravnavana smrtna kazen, ki se

za povsem politična kazniva dejanja ni več vršila. Izjemo sta pomenila

poskus ali pa izvršitev atentata na vladarja oziroma na člane vladarske

družine. Poleg tega je bila smrtna kazen določena tudi v primerih, ko je

nekdo storil povsem politično kaznivo dejanje in hkrati kaznivo dejanje, za

katerega je bila predvidena smrtna kazen.78

75 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 81. 76 Leonid Pitamic, Ustava in zakon, Slovenski pravnik, junij 1922, št. 1–4., str. 13.


78 Ustava Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, Oddelek II. - Osnovne državljanske pravice in dolžnosti, Slovenski narod, 7.

7. 1921, št. 149, str. 3–4.

27

3.1.2.6 Obdobje po ustavi

Od leta 1920 do 1922 so v stari Jugoslaviji izdelovali prednačrte novega

kazenskega zakonika, vendar je bil le-ta objavljen šele po razglasitvi

šestojanuarskega režima, 16. februarja 1929, v veljavo pa je stopil 1.

januarja naslednje leto.79

Po Vidovdanski ustavi je bistveno novost pomenil Zakon o zaščiti javne

varnosti in reda v državi, ki ga je narodna skupščina izdala 2. avgusta

1921.80 Zakon so rodile izredne razmere, brez oblikovno jasnih kontur, a z

jasnim ciljem komunističnemu terorju in propagandi boljševikov zadati

usoden udarec. Težava v zvezi z zakonom, ki je bil prvi skupen zakon za

vso območje Kraljevine SHS, se je kazala v tem, da naj bi po njem sodilo

šest popolnoma samostojnih vrhovnih instanc. Možna posledica tega bi

bila, da bi se istovrstno dejanje v eni vrhovni instanci izreklo za kaznivo, v

drugi pač ne. S tem se je še bolj izrazila potreba po ustanovitvi

kasacijskega sodišča, ki naj bi svoj sedež imelo v Zagrebu.81 Šlo je za

protisloven zakon, saj se na primer za povsem politične delikte po

Vidovdanski ustavi ne bi smela dosoditi smrtna kazen, medtem ko je

njegov drugi člen predvideval smrtno kazen ali robijo do 20 let. Dejanski

stani po § 1 pa so bili obravnavani kot povsem politični delikti. Kljub temu

določilo smrtne kazni nikoli ni prišlo do pravne eksistence.82

3.2 Kazensko sodstvo

Del sodne oblasti je kazensko sodna oblast, ki jo izvršujejo kazensko

sodni organi, z nalogo preiskovanja, obravnavanja in sojenja kazenskih

zadev. Osnovna načela o izvajanju sodne oblasti vsebujejo že ustave,


80 Prav tam.

81 Ivan Kavčnik, Nujnost ustanovitve kasacijskega sodišča, Slovenski narod, 3. 8. 1921, št. 171, str. 1. ; Zakon za zaščito

države sprejet v skupščini, Slovenski narod, 3. 8. 1921, št. 171, str. 1.

82 Metod Dolenc, Kazenskopravno zakonodajstvo po prevratu in Slovenci, Slovenski pravnik, avgust 1921, št. 5–8. (dalje:

Dolenc, Kazenskopravno zakonodajstvo po prevratu in Slovenci), str. 124.

28

država pa določa pristojnost in način opravljanja dejavnosti kazensko

sodnih organov v zakonu o kazenskem postopku v različnih

organizacijskih zakonih, ki vsebujejo določbe o organizaciji in pristojnosti

državnih organov ter v meddržavnih pogodbah.83

Kazensko sodno oblast izvršujejo predvsem kazenska sodišča, ki pa niso

posebna sodišča. Ta sodišča, ki spadajo med redna, opravljajo namreč

tako civilno kot kazensko sodstvo. Zbor sodnikov (sodni senati) oziroma

sodniki posamezniki nekega določenega sodišča izvajajo kazensko, drugi

pa civilno, tudi upravno sodstvo.84

3.2.1 Notranja organizacija kazenskih sodišč

3.2.1.1 Pravosodna uprava

Organ pravosodne uprave je poseben državni organ, ki ne izvaja sodne

oblasti neposredno, vendar skrbi, nadzoruje in omogoča, da se sodna

oblast izvaja. V Avstro-Ogrski je to funkcijo imelo pravosodno

ministrstvo.85

Zakon o ureditvi sodišč z dne 27. novembra 1896 je vseboval predpise

glede pravosodne uprave pri nas. Ta zakon je veljal do uveljavitve Zakona

o ureditvi sodišč z dne 18. januarja 1929.86

Zakon iz leta 1896 je določal, da so sodišča in državna pravdništva pri

pravosodnem upravljanju podrejena pravosodnemu ministru. To pravilo se

je izvajalo tako, da so neposreden službeni nadzor nad okrajnimi sodišči

opravljala zborna sodišča prve stopnje in njihovi predsedniki. Ta sodišča

pa so bila pod nadzorom višjih deželnih sodišč in njihovih predsednikov, ki


84 Prav tam.


86 Prav tam.

29

so poleg tega nadzirali tudi opravilno vodstvo okrajnih sodišč svojega

območja. Neposredni službeni nadzor nad državnimi pravdniki pri zbornih

sodiščih prve stopnje so opravljali višji državni pravdniki. Pravosodni

minister je imel neposredni službeni nadzor nad višjimi deželnimi sodišči,

višjimi državnimi pravdništvi in generalnimi prokuratorji ter obenem

splošen višji nadzor nad izvrševanjem pravosodja pri vseh sodiščih in

državnih pravdništvih.87

Funkcija nadzora je bila redno izvrševanje pravil, opominjanje sodišč in

državnih pravdništev na izpolnjevanje dolžnosti ter odstranjevanje napak

oziroma naznanjanje napak nadrejenim sodiščem. 88

Predstojniki sodišč, ki so bili pri opravljanju zadev pravosodne uprave

organi pravosodnega ministra, so morali skrbeti za zakonito in hitro

izvrševanje ter pravilno razdelitev opravil sodišča. Morali so tudi

nadzorovati vse osebe, ki so bile nameščene pri sodišču, in občasno

pregledovati njihovo delo ter preiskovati pritožbe, ki so bile zoper te osebe

podane sodišču. Opravila so bila porazdeljena za vsako leto naprej; pri

zbornih sodiščih so se razdelila med senate (skupino sodnikov, ki v

zakonsko določeni sestavi odločajo o posameznih primerih), med

svetovalne zbornice ter posamezne sodnike in pomožne uradnike.89

Zgodovinski prevrat je Slovence na polju pravosodja pustil nepripravljene,

saj so ob združitvi primanjkovale višje sodne in upravne stopnje. Višje

deželno sodišče in njegovo predsedstvo, višje državno pravdništvo,

vrhovno sodišče in pravosodno ministrstvo je bilo v Gradcu in na Dunaju,

se pravi izven območja Narodne vlade SHS.90

31. oktobra 1918 je kot sestavni del Narodne vlade SHS na

jugoslovanskem delu slovenskega ozemlja nastal oddelek za pravosodje

87 Prav tam.



90 Milan Škerlj, Pravosodje v Sloveniji po zedinjenju, Slovenci v desetletju 1918–1928, Leonova Družba, Ljubljana 1928 (dalje:

Škerlj, Pravosodje v Sloveniji po zedinjenju), str. 388.

30

oziroma poverjeništvo za pravosodje. V administrativnih zadevah sta mu

bili podrejeni obe višji deželni sodišči, tržaško in novoustanovljeno

ljubljansko. Pristojnost poverjeništva za pravosodje je bila na tem ozemlju

v času Države SHS enaka stvarni pristojnosti prejšnjega avstrijskega

pravosodnega ministrstva. Vendar pa je tako ostalo le do nastanka

Kraljevine SHS.91

Po nastanku Kraljevine SHS je poverjeništvo za pravosodje deloma

delovalo še naprej, vendar pa je osrednje ministrstvo za pravosodje, ki je

imelo oddelek za Slavonijo in Dalmacijo – Stol sedmorice B, vse bolj

prevzemalo funkcijo, ki jo je prej za to pravno območje imelo avstrijsko

pravosodno ministrstvo. Hierarhični položaj poverjeništva za pravosodje

se je docela spremenil z Vidovdansko ustavo. 1. septembra 1921 je bilo z

odlokom ministrskega sveta Kraljevine SHS poverjeništvo za pravosodje

ukinjeno. Nastal je Oddelek ministrstva pravde v Ljubljani, ki je bil

popolnoma pod vplivom ministrstva v Beogradu. Deloval je od 16.

septembra 1921 do 15. julija 1924. Tega dne so zadeve, ki jih je izvajal

oddelek pravosodnega ministrstva v imenu osrednjega beograjskega

ministrstva, prešle na to osrednje ministrstvo, ostale zadeve pa na

predsedstvo višjega deželnega sodišča in višje državno pravdništvo v

Ljubljani.92

3.2.1.2 Sodna pisarna

Sodišča so imela sodne in pisarniške oddelke. Pri zbornih sodiščih je bilo

toliko oddelkov, kolikor je bilo stalnih sodnih senatov. Posamezni oddelki

so bili v pisarniškem poslovanju označeni z rimskimi številkami.93

Formiranje sodnega spisa

Ob prvem pisanju o neki sodni zadevi je sodišče osnovalo sodni spis. Ta

spis so v sodni pisarni vložili v ovoj, ki se je imenoval spisovne platnice 91 Prav tam, str. 389–390.

92 Prav tam, str. 390–392.


31

oziroma spisovni hrbet (takrat, ko je bil narejen iz četrtine pole papirja za

spisovne platnice). Pisanja so večinoma vlagali v spisovne platnice, ko pa

so predvidevali, da bo spis obsežnejši, so pisanja všili v spisovni hrbet.94

Pisanja vsake sodne zadeve so morala biti označena z zaporednimi

tekočimi rednimi številkami. Tako je pisanje, s katerim se je določena

zadeva začela, vedno nosilo oznako 1. Pisanja so vlagali v ovoje in tisto z

najstarejšim datumom je bilo zgoraj, tako da je nastalo knjižno zaporedje.

V primeru, da je spis obsegal več kot 250 listov, je bilo potrebno ustvariti

nov zvezek. Zvezke so označili z zaporednimi rimskimi številkami, redne in

listovne številke pa so se menjavale. Posamezna pisanja so morala biti

označena tudi z zaporedno tekočimi listovnimi številkami (foliacijo) v

zgornjem desnem kotu.95

V zvezi s kazenskimi spisi je Uradni list Deželne vlade za Slovenijo 7.

aprila 1921 izdal razglas o sklepu z dne 24. januarja 1921 o zunanji obliki

uradnih spisov. Spisi naj ne bi bili več oštevilčeni na hrbtu, temveč le še z

odtisom štampiljke takoj pod besedilom na levi strani poleg samega

besedila. Prav tako naj bi se besedilo pisalo čez vso stran in ne le na

polovico strani. V primerih, da je šlo za začetni spis, je bilo potrebno pri

vrhu besedila na levi strani v majhnem kvadratu postaviti vsebino tega

spisa. Sklep je bil sprejet iz težnje po istovrstni in čim bolj pregledni

administraciji, poleg tega pa naj bi na tak način varčevali z materialom.96

Vpisniki

Pri sodnih pisarnah so ustvarjali tudi vpisnike, ki so služili evidenci sodnih

zadev, obravnavanih na sodiščih. Oznake vpisnikov so bile velike tiskane

črke ali pa velika in ena ali več malih tiskanih črk. Sodna pisarna oziroma

pisarniški oddelek je moral vsako zadevo vpisati v enega izmed



96 Razglas o zunanji obliki uradnih spisov, Ur.l. DVS, 1921, št. 36, str. 194.

32

predpisanih vpisnikov kronološko po datumu dohoda prvega pisanja v

zadevi. Številka zadeve se je imenovala vpisniška številka.97

Pri deželnih in okrožnih sodiščih so za kazenske zadeve vodili vpisnik

»Vr« za hudodelstva in prekrške, vpisnik »Pr« za tiskovne zadeve, vpisnik

»BI« za prizive oziroma vzklice, vpisnik »DI« za pritožbe, vpisnik »Hs« za

pravno pomoč ter vpisnik »Ns« za ostale zadeve.98

Vpisnik »Vr« je bil glavni vpisnik in vanj so vpisovali vse pri zbornem

sodišču začete uvodne poizvedbe in preiskave pri hudodelstvih in

prekrških ter z njimi povezanimi prestopki in kazenskimi zadevami, ki so se

začele pri zbornem sodišču. Vanj so prav tako vpisovali kazenske zadeve,

kjer je bila obtožnica vložena neposredno.99

Ko se je na podlagi uvodnih poizvedb okrajnega sodišča uvodni postopek

nadaljeval pri zbornem sodišču, so se kazenske zadeve vpisale v vpisnik

»Vr« takrat, ko so spisi okrajnega sodišča prispeli na zborno sodišče. Spis

je dobil novo oznako, stara je bila prečrtana. So pa kazenske zadeve, ki

so tekle pred zbornimi sodišči, a so uvodne poizvedbe in preiskave

opravljala okrajna sodišča, tudi naprej obdržale vpisniške številke, ki so jih

imele na začetku. V primeru, da se je kazenska zadeva izločila, je dobila

novo številko. Enako se je zgodilo s kazensko zadevo, ko je bil postopek

obnovljen. Če je kaznivo dejanje storilo več oseb, so se v vpisnik vpisovali

vsi.100

Razen pri vpisniku »Ns«, je moralo sodišče k vsakem vpisniku narediti

abecedni seznam imen oziroma imenik. Za kazenske zadeve so bila

vpisana imena osumljenih, obdolženih, obtoženih ali obsojenih oseb. Če je

kaznivo dejanje storilo več oseb, so bile vpisane vse. Takoj po prvem

vpisu v vpisnik se je opravil vpis v imenik.101

97 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 34. 98 Prav tam.


100 Prav tam.


33

Konec kazenske zadeve je pomenila pravnomočna sodba, ustavitveni

sklep ali umik obtožbe. Ko je bila izpeljana tudi izvršitev kazni, je bil sodni

spis oddan v registraturo. To oddajo je bilo potrebno označiti v vpisniku in

na spisu z rdečim črnilom napisati leto oddaje v registraturo ter leto, v

katerem je spis dovoljeno uničiti. Registratura je bila vsem oddelkom

sodišča skupna, spisi pa so se v njej hranili trideset let.102

3.2.1.3 Sodniki

Na Slovenskem so v prvih letih po jugoslovanski združitvi tudi področje

sodniškega osebja urejali predvsem avstrijski predpisi. Temeljna in najbolj

splošna pravila o načinu izvajanja sodne oblasti v Avstriji je vseboval

Državni temeljni zakon o sodniški oblasti z dne 21. decembra 1867, ki je

določal, da ureditev in pristojnost sodišč določajo zakoni, da je pravosodje

na vseh stopnjah ločeno od uprave, da so sodniki imenovani od cesarja

oziroma v njegovem imenu za trdno in za vse življenje, da so pri

opravljanju svoje naloge samostojni in neodvisni ter da se lahko odstavijo,

premestijo ali upokojijo proti svoji volji le na podlagi sodne odločbe.103

Po Zakonu o uredbi sodišč iz leta 1896 so sodno funkcijo pri zbornih in

okrajnih sodiščih opravljali samostojni sodni uradniki oziroma sodniki. To

so bili predsedniki in podpredsedniki zbornih sodišč, svetniki in drugi člani

zbornih sodišč s pravico glasovanja ter predstojniki okrajnih sodišč in drugi

sodniki posamezniki pri okrajnih sodiščih in pomožni sodniki uradniki, ki pa

so bili svetovalni ali svetniški tajniki ter sodni pristavi ali adjunkti in

avskultanti in sodni pristavi za celotno področje višjega deželnega

sodišča. Pomožni sodni uradniki so opravljali tisti del v kazenskem

postopku, ki ni obsegal sodne odločbe.104




34

Da ne bi prišlo do nepristranskosti, sodnik sodne funkcije vedno ni mogel

opravljati. To se je zgodilo v primerih, ko je bil le-ta s kaznivim dejanjem

oškodovan, z obdolžencem ali oškodovancem v zakonski zvezi, z

obdolžencem, oškodovancem, državnim pravdnikom, zasebnim tožilcem

ali pa zagovornikom v ožjem sorodstvu ali pa v razmerju posvojitelja,

posvojenca, rejnika ali rejenca ter varuha ali varovanca. Sodnik tudi ni

smel soditi, če je v kazenski zadevi že nastopil v kakšni drugi vlogi, če je

bil na primer zaslišan kot priča ali pa sodeloval pri sojenju na nižji stopnji.

Izključitev je v istih primerih veljala tudi za zapisnikarje. Sodnike in

zapisnikarje so lahko odklonili tudi državni pravdnik, zasebni udeleženec,

zasebni tožilec in obdolženec.105

Do prvega zakona v Kraljevini SHS, Zakona o sodnikih rednih sodišč z

dne 24. septembra 1928, so nekaj novih določb ustvarili samo

Vidovdanska ustava, Zakon o civilnih uradnikih in ostalih državnih

uslužbencih z dne 31. julija 1923 ter odlok o njihovi razvrstitvi, ki je izšel

31. oktobra 1923.106

IX. oddelek ustave (§§ 109–112) je vseboval določbe o sodni oblasti na

splošno. Po § 109 je bilo določeno, da so sodišča neodvisna in sodijo po

zakonih, da se lahko ustanavljajo le z zakonom, in da so izredna sodišča

prepovedana. Po § 111 so se kasacijski in apelacijski sodniki ter

predsedniki prvostopenjskih sodišč postavljali s kraljevim ukazom na

predlog ministra za pravosodje izmed kandidatov, ki jih je izbralo volilno

telo, katerega sestava se je natančneje določila z zakonom. Sodnike je

obravnaval § 112. Po njem so bili sodniki vseh sodišč stalni. Sodniku ni

bilo dovoljeno odvzeti njegove službe, prav tako ni mogel biti iz

kakršnegakoli vzroka odstavljen od službe proti svoji volji brez razsodbe

kasacijskega sodišča. Brez svojega pristanka in odobritve kasacijskega

sodišča ni mogel biti niti začasno prestavljen na drugo plačano ali

neplačano javno službo. Premeščen je bil lahko le s svojim pristankom. V

službi naj bi ostal do konca svojega 65. leta, predsedniki kasacijskega in



35

apelacijskega sodišča pa do konca 70. leta. Pred tem se je lahko sodnik

upokojil samo s pisno prošnjo ali pa, če je telesno ali pa duševno tako

oslabel, da ni bil več sposoben izvrševati svojih dolžnosti. V takšnem

primeru je o upokojitvi odločalo kasacijsko sodišče.107

Po § II Zakona o civilnih uradnikih in ostalih državnih uslužbencih so bile

vse državne službe enako dostopne vsem državljanom in tudi tistim, ki so

si kljub srbsko-hrvaško-slovenskem poreklu šele pridobili državljanstvo. Po

§ III pa je bil državni uradnik lahko samo tista oseba, ki je bila za državno

službo določene stroke usposobljena. Določeni so bili tudi pogoji, ki so

osebi onemogočali prevzem državne službe; starost pod 18 let,

neodslužen vojaški rok do 20. leta starosti, nahajanje v policijskem

nadzorstvu ali preiskavi zaradi hudodelstva ali drugega nepravnega

dejanja, pa tudi obsojenost zaradi hudodelstva oziroma drugega

nečastnega dejanja.108

Spremembe v sodniškem osebju v letu 1918

V letu 1918 je v sestavi sodniškega osebja prišlo do sprememb.

Poverjeništvo za pravosodje je od 31. oktobra na kranjskem, nekaj dni

pozneje na celjskem in nato sredi novembra na mariborskem okrožju, z

višjih mest odstranjevalo sodnike uradnike, ki so jih prištevali k nemški

narodnosti, drugi pa so odšli sami. Na njihova mesta so najprej začasno

postavili slovenske sodnike, ki so dotlej službovali na vidnejših mestih

predvsem v Gradcu in na Dunaju, ter sodnike s Primorske in že upokojene

sodnike.109

Kljub temu je v začetku leta 1919 primanjkovalo sodnikov. Potrebno je bilo

ukrepati in dobiti nov »naraščaj«. Pravosodno poverjeništvo je še pred

ustanovitvijo Univerze v Ljubljani ustanovilo izpraševalne komisije za

pravosodni in državno-znanstveni izpit. Število izprašanih pravnikov je bilo

majhno, tako da so se dejansko lahko zaposlovali vsepovsod, tako v

107 Melik, Organizacija rednih sodišč v prvi Jugoslaviji, str. 173–174.

108 Osnovna načela uradniškega zakona odobrena in sprejeta, Slovenski narod, 5. 7. 1923, št. 150, str. 2.

109 Škerlj, Pravosodje v Sloveniji po zedinjenju, str. 405–406.

36

državnih službah kot v svobodnih poklicih, s tem da so slednje bile

pogosto bolj mamljive, saj so bili predvsem svobodni poklici bolje plačani,

poleg tega pa so obetali boljše napredovanje. Zaradi slabih razmer se je

tako povečalo število pripravniških mest, zvišali so se prejemki, pogoji za

sprejem pa so bili olajšani; do februarja 1921 so v sodniško pripravljalno

službo sprejemali absolvente prava brez državno-znanstvenega izpita.

Močno je bila skrajšana tudi pripravniška doba; najprej s treh let na dve in

nato na eno leto. Pripravništvo je postalo zopet triletno šele leta 1927.

Število sodniškega osebja se je do leta 1924 stabiliziralo.110

3.2.2 Tožilec

Tožilec je procesni subjekt, ki opravlja funkcijo pregona. Osnova sodnemu

pregonu je bila vedno obtožba, poleg sodnega pregona po službeni

dolžnosti pa je bil mogoč pregon tudi na podlagi tožbe. Kazniva dejanja so

se po kazenskopravnem redu tako preganjala na predlog javnega ali

zasebnega tožilca. Za kazniva dejanja, ki so se preganjala po uradni poti,

je funkcijo pregona opravljal le javni ali državni tožilec, ki se je tedaj

imenoval državni pravdnik in namesto njega pod posebnimi pogoji

oškodovanec kot tožilec.111

3.2.2.1 Državno pravdništvo

Pristojnost

Državno pravdništvo je bil državni organ, neodvisen od sodišč, v

kazenskem postopku pa je ščitil interes države.112 Njegova vloga v

kazenskem procesu je bila določena leta 1850 s kazensko-pravdnim

redom. Državni pravdniki so izvajali pregon po uradni dolžnosti ali pa na

predlog tožnika. V preiskovalnem postopku niso sodelovali neposredno in


111 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 40; Emica Ogrizek, Sodstvo v letih 1848–1918, Pravo –

Zgodovina – Arhivi I., Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 2000 (dalje: Ogrizek, Sodstvo v letih 1848–1918), str. 152.


37

so lahko le v nujnih primerih ukazali preiskovalno delo, če ni bilo

preiskovalnega sodnika. Eventualna vprašanja za priče so postavljali

preko sodnika ali drugih oblasti, pri izpraševanju pa niso bili navzoči. Po

končani uvodni preiskavi so nato lahko presodili, ali je kaznivo dejanje

primerno za porotno sodišče in ali je predlog generalnemu prokuratorju pri

višjem deželnem sodišču ustrezen. Imeli so tudi možnost pritožbe zoper

razsodbo v uvodni preiskavi.113

V začetku leta 1852 so se pristojnosti državnih pravdnikov omejile

predvsem na kazensko področje, odpravili pa so položaj generalnega

prokuratorja pri vrhovnem in kasacijskem sodišču. Novi Kazenskopravdni

red z dne 29. julija 1853 in Opravilni red za državna pravdništva z dne 3.

avgusta 1854 sta na novo določala njegovo delovno področje. Državni

pravdnik je tako lahko v preiskavi v interesu obče varnosti in zakonitosti

tudi sodeloval. Dobil je možnost, zoper razsodbe sodišč poslati pritožbo ali

prošnjo za presojo na višjo sodno stopnjo. Pri okrajnih sodiščih je lahko

izvajal preiskavo glede prekrškov, v svojem okolišu pa je v imenu

ministrstva za pravosodje izvajal nadzorstvo kaznilnic. Državna

pravdništva so nato imela nalogo poročati ministrstvu za pravosodje o

stanju kaznilnic in pravne varnosti sploh.114

Organiziranost

Na Slovenskem so tudi po letu 1918 veljali vsi avstrijski predpisi, ki so

urejali organiziranje, delovanje in poslovanje državnih pravdništev.

Sprememba je bila le ta, da je državne pravdnike sprva imenovalo

poverjeništvo za pravosodje, kasneje pa je višje uradnike imenoval kralj,

nižje pa pravosodno ministrstvo.115

Organiziranje državnega pravdništva je sovpadalo z organiziranjem

sodišč. Pri zbornih sodiščih prve stopnje je bil tako postavljen državni

pravdnik, pri zbornih sodiščih druge stopnje pa višji državni pravdnik. Pri

113 Ogrizek, Sodstvo v letih 1848–1918, str. 159.



38

vrhovnem sodišču je to mesto zasedel generalni prokurator oziroma

vrhovni državni pravdnik. Vsak je imel določeno število namestnikov, ki pa

so imeli pravico do vseh njegovih uradnih dejanj.116

Krajevno območje teh organov se je spreminjalo s krajevnim območjem

sodnih okrožij in okrajev. Z letom 1918 je nastalo višje državno

pravdništvo v Ljubljani, ki je imelo svoje pristojnosti za isto krajevno

območje kot višje deželno sodišče v Ljubljani. Podrejeno je bilo

poverjeništvu za pravosodje in Oddelku ministrstva pravde ter nadalje

neposredno osrednjemu pravosodnemu ministrstvu.117

3.2.2.2 Zasebni tožilec

Zasebni tožilec je imel pravico, da pri kaznivih dejanjih, ki se niso

preganjala po uradni dolžnosti, pisno ali ustno zahteva kazensko sodni

pregon pri kazenskih sodiščih. To pravico so imeli praviloma tisti, ki so bili

s kaznivim dejanjem oškodovani. Zasebni tožilec je moral v roku šestih dni

od dneva, ko se je kaznivo dejanje zgodilo, vložiti tožbo. Če zasebni

tožilec ni vložil obtožnice v danem roku, ni prišel na glavno obravnavo ali

pa na njej ni postavil končnih predlogov, se je smatralo, da je od pregona

odstopil. Zasebnega tožilca je na njegovo željo lahko zastopal državni

pravdnik.118

3.2.2.3 Zasebni udeleženec in zasebni udeleženec kot tožilec

Oškodovana oseba pri kaznivem dejanju, ki se je preganjala po uradni

poti, se je lahko do začetka glavne obravnave pridružila kazenskemu

postopku kot zasebni udeleženec.119


117 Škerlj, Pravosodje v Sloveniji po zedinjenju, str. 402.



39

Oškodovanec je po zakonu imel določene pravice, kot so predlaganje

dokazov, pregledovanje spisov, udeležba pri glavni obravnavi in

postavljanje končnih predlogov. V kazenskem postopku glede hudodelstev

in prekrškov je lahko postal tožilec, če se je državni pravdnik odločil, da ne

bo začel ali nadaljeval kazenskega postopka. Pri kazenskem postopku o

prestopkih pa je lahko postal zasebni udeleženec, ki je izvrševal opravila

državnega pravdnika, odklonil kazenski pregon in predlagal zakonito

kaznovanje.120

3.2.3 Obdolženec

Pojem in procesni položaj

Ko je bila proti osebi, ki je bila osumljena kaznivega dejanja, vložena

obtožnica, je v kazenskem postopku pred zbornim sodiščem prve stopnje

postala obdolženec. Po odrejeni glavni obravnavi, je ta oseba postala

obtoženec, obsojenec pa šele v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi.121

Procesni položaj obdolženca oziroma obtoženca je bil dvojen. V

večinskem delu kazenskega postopka je bil procesni subjekt, saj je imel

pravico biti zaslišan, izvedeti, za kakšno kaznivo dejanje je obdolžen in

kateri dokazi govorijo proti njemu. Lahko je tudi navedel dejstva in dokaze

v svojo obrambo in ni mu bilo potrebno odgovarjati na postavljena

vprašanja. Je pa obdolženec bil tudi procesni objekt. Imel je pravico do

obrambe. V vseh kazenskih zadevah in stadijih kazenskega postopka je

imel lahko enega ali več zagovornikov, čeprav je dobil to pravico šele ob

vložitvi obtožnice. Včasih je bila formalna obramba obvezna, tako da je

sodišče z odlokom obdolžencu postavilo zagovornika, če si ga le-ta ni sam

izbral. Poleg prostovoljne in obvezne obrambe je obstajala tretja možnost.

Na prošnjo obdolženca, ki ni bil sposoben plačati stroškov zagovornika,

mu je sodišče postavilo zastopnika ubogih.122

120 Prav tam.

121 Prav tam, str. 44. 122 Prav tam.

40

Zagovornik

Zagovornik je izvajalec procesnih pravic, ki jih ima obdolženec kot stranka,

in tako omogoča obdolžencu, praviloma pravno neizobraženi stranki,

enakopravnejši položaj nasproti drugi stranki, državnemu tožilcu.123

Imena zagovornikov so bila vpisana v imenik zagovornikov, ki so ga

sestavila zborna sodišča druge stopnje, na Slovenskem torej višje deželno

sodišče v Ljubljani. V imenike so vpisali predvsem vse odvetnike, ki so

opravljali odvetništvo na njihovem območju, na prošnjo pa tudi druge

pravnike, ki so bili sposobni za opravljanje sodne, odvetniške in notarske

funkcije in doktorje prava, ki so učili na univerzah.124

Če je sodišče postavilo zagovornika, je le-ta po možnosti stanoval v kraju

sedeža sodišča. Če je zagovornikov primanjkovalo, je predstojnik sodišča

kot zagovornika lahko postavil tudi sodnega uradnika, ki je bil sposoben

opravljati sodno službo, tudi če ni bil vpisan v imenik zagovornikov.125

3.2.4 Zunanja organizacija kazenskih sodišč

Država SHS je bila razdeljena na 6 pravnih območij, med katerimi je bilo

pravno območje Slovenije z Dalmacijo. Ta območja so bila hkrati tudi

enote za ureditev sodišč, ki so izvajala različne pravne rede. Vsako

pravno ozemlje je tako imelo svoje vrhovno sodišče. Vendar pa je

obstajala izjema; Slovenija z Dalmacijo, ki na svojem ozemlju ni imela

najvišjega sodišča.126 Dve najvišji instanci sta imeli pod staro Avstrijo

sedež izven Slovenije, zato jih je bilo potrebno ustanoviti na novo. Z

odlokom narodne vlade, 14. novembra 1918, je bilo ustanovljeno višje

deželno sodišče v Ljubljani, ki je začelo delovati 1. decembra 1918. Sprva

so na območju Slovenije uvajali dvostopenjski postopek, kar je pomenilo,

da je bilo ljubljansko višje deželno sodišče tudi vrhovno in kasacijsko


124 Prav tam.

125 Prav tam.


41

sodišče nad okrožnimi sodišči, deželna ali okrožna sodišča pa so bila

zadnja instanca nad okrajnimi. Takšen dvostopenjski postopek je bil v

veljavi do 28. novembra 1919, ko se je na željo dalmatinske pokrajinske

vlade s kraljevim odlokom namesto nekdanjega vrhovnega in kasacijskega

sodišča ustanovil novi oddelek B pri Stolu sedmorice v Zagrebu, ki je začel

poslovati 15. januarja 1920 in prevzel vse pristojnosti na območju

nekdanjega avstrijskega tretjestopenjskega sodišča. Višje deželno sodišče

se je tako znova omejilo na drugostopenjsko apelacijsko pristojnost med

zbornim sodiščem kot prvo stopnjo in Stolom sedmorice oddelka B kot

tretjo stopnjo.127 Kasneje je kraljevski odlok zamenjal vsebinsko skoraj

popolnoma enak Zakon o začasni ureditvi zadnje sodne stopnje za krajine

v področju višjih deželnih sodišč v Splitu in Ljubljani, z dne 30. januarja

1922.128

V kazenskih zadevah so imela po § 8 k.pr.r. sodno oblast okrajna sodišča,

zborna sodišča oziroma sodni dvori prve stopnje, porote oziroma porotna

sodišča, zborna sodišča oziroma sodni dvori druge stopnje in vrhovno

sodišče kot kasacijsko sodišče oziroma vrhovni sodni dvor kot kasacijski

dvor.129 V kazenskem postopku je razmejitev pristojnosti med

prvostopenjskimi sodišči različnih stopenj slonela na kvalifikaciji kaznivega

dejanja.130

Okrajna sodišča

Po združitvi v novo državo so sedeži okrajnih sodišč in prekmurski okraj,

katerega so Slovenci prevzeli po prevratu, ostali nespremenjeni. Na novo

je nastalo sodišče v Prevaljah, do večjih sprememb pa je prišlo le še na

obmejnih sodnih okrajih. Tako je bila jezerska občina dodeljena okrajnemu

sodišču v Kranju, občina Žiri pa je prešla iz idrijskega sodnega okraja v

sodni okraj Logatec.131




130 Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, str. 514. 131 Škerlj, Pravosodje v Sloveniji po zedinjenju, str. 398–399.

42

Zborna sodišča prve stopnje

Organizacijski odlok iz leta 1852 je urejal ureditev zbornih sodišč. Takšna

sodišča so bila deželna in okrožna (zborna sodišča prve stopnje) in

apelacijska sodišča (zborna sodišča druge stopnje).132

Zakon o ureditvi sodišč z dne 27. novembra 1896 je za pretežno

normativne zadeve predvideval delovanje zbornih sodišč prve stopnje v

senatih deseterice, za tako določene zadeve procesnega značaja pa

izjemno pristojnost sodnika posameznika, sicer pa odločanje v posebnih

senatih, ki so jih podrobneje določala procesna določila drugih zakonov.133

Po civilno procesnem redu iz leta 1898 je imelo okrožno sodišče naslednji

sestav:

• predsednik;

• osem deželnosodnih svetnikov;

• pet sodnih sekretarjev v položaju okrajnih sodnikov;

• trije adjunkti v položaju sodnikov.

Državno pravdništvo je bil poseben oddelek, ki ga je tvoril državni pravdnik

in dva njegova namestnika.134

V Kraljevini SHS so obstajala naslednja zborna sodišča prve stopnje:

• Okrožno sodišče Celje;

• Okrožno sodišče Maribor;

• Deželno sodišče Ljubljana;

• Okrožno sodišče Novo mesto.

Pod njihovo pristojnost so spadala okrajna sodišča, medtem ko so vsa ta

sodišča spadala v območje Višjega deželnega sodišča v Ljubljani in pod

oddelek B Stola sedmorice v Zagrebu.135


133 Prav tam.

134 Orožen, Zgodovina Celja in okolice, str. 17. 135 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 26.

43

Število zbornih sodišč prve stopnje in njihovi sedeži so tudi po vstopu v

prvo Jugoslavijo ostali nespremenjeni. Do nekaterih sprememb je prišlo le

na krajevnih območjih sodišč. Tako se je krajevno območje deželnega

sodišča v Ljubljani zmanjšalo, po drugi strani pa se je povečalo krajevno

območje okrožnega sodišča v Mariboru. Spremembe so pogojevale nove

meje z Italijo, Avstrijo in Madžarsko.136

Okrožna sodišča, ki so bila hkrati tudi deželna sodišča, kadar je bil sedež

sodišča hkrati sedež dežele, so imela naloge deloma sodišč prve in

deloma sodišč druge stopnje. Na 1. stopnji so razsojala v tri članskem, na

drugi pa v pet članskem senatu.137 Kot sodišča prve stopnje so bila

preiskovalna sodišča. Na vsakem sodišču so izbrali enega ali več članov

sodišča za preiskovalnega sodnika, ki je na svojem območju opravljal

preiskavo glede hudodelstev in prekrškov (§§ 10–11 k.pr.r.). Sodišča prve

stopnje pa so bile tudi svetovalne zbornice kot stalni sodni senati, ki so

nadzirale uvodne poizvedbe in uvodno preiskavo, reševale spore med

državnim pravdnikom in preiskovalnim sodnikom ter pritožbe proti

odredbam preiskovalnega sodnika (§ 12 k.pr.r.).138 Zoper sklepe

svetovalnih zbornic so kot zborna sodišča 2. stopnje odločala višja

deželna sodišča. O ničnostnih pritožbah pa je razsojalo vrhovno kot

kasacijsko sodišče.139 Tretja možnost so bila sodeča sodišča. Zborna

sodišča prve stopnje so imela namreč glavno nalogo obravnavati

hudodelstva in prekrške, ki niso sodila pred poroto. Na drugi stopnji so

sodišča razsojala o pravnih sredstvih zoper odločbe okrajnih sodišč (§ 13

k.pr.r.).140

Okrožna sodišča so razsojala predvsem v kazenskih in v civilnih zadevah,

kjer pa ni bilo trgovinskih sodišč, pa tudi kot trgovska sodišča.141


137 Bukošek, Fond Okrožnega sodišča v Celju 1850–1941, str. 79.


139 Ogrizek, Sodstvo v letih 1848–1918, str. 155.

140 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 26–27. 141 Bukošek, Fond Okrožnega sodišča v Celju 1850–1941, str. 79.

44

Porotna sodišča

Porotna sodišča so bila dokončno urejena po letu 1873 za najtežje

kaznive in t.i. politične delikte.142 V pristojnosti porote so bili obravnavani

vsi delikti, za katere je bila zagrožena kazen nad pet let.143

Delovala so do začetka prve svetovne vojne. Pristojna so bila za 25 težje

kaznivih dejanj, delovala pa so pri deželnih in okrožnih sodiščih. Zasedala

so vsake tri mesece, sestavljena pa so bila iz senata treh sodnikov in iz

dvanajst porotnikov. Porotniki so morali odgovarjati na točno formulirana

vprašanja in so glasovali tako, da je na koncu veljal odgovor, za katerega

se je odločila vsaj tretjina izmed njih. Senat je na podlagi odgovorov

izvedel pravno oceno in izrekel sodbo.144

Zborna sodišča druge stopnje

14. novembra 1918 je Narodna vlada SHS odredila ustanovitev višjega

deželnega sodišča v Ljubljani. Njegovo območje naj bi sovpadalo z

območjem višjega deželnega sodišča v Gradcu, ki je v Avstro-Ogrski na

Štajerskem, Kranjskem in Koroškem pripadalo Slovencem. Višje deželno

sodišče je začelo delovati 1. decembra 1918.145

Vrhovno kot kasacijsko sodišče

Vrhovno sodišče je zlasti v kazenskih zadevah odločalo samo o tem, ali

naj se drugostopenjska sodba potrdi ali razveljavi. Najvišje stopenjsko

sodišče je tako sprejelo naziv kasacijsko sodišče.146

Stol sedmorice, oddelek B v Zagrebu, kot kasacijsko sodišče je delovalo

izven slovenskega ozemlja. Vrhovnega sodišča na Slovenskem ozemlju

tako ni bilo.147


143 Dolenc, Kazenskopravno zakonodajstvo po prevratu in Slovenci, str. 125.


145 Škerlj, Pravosodje v Sloveniji po zedinjenju, str. 399.

146 Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, str. 514. 147 Melik, Organizacija rednih sodišč v prvi Jugoslaviji, str. 177.

45

3.2.5 Redni kazenski postopek zaradi hudodelstev in prekrškov

Redni kazenski postopek zaradi hudodelstev in prekrškov je bil izpeljan v

petih fazah:

• uvodne poizvedbe;

• uvodna preiskava;

• vložitev obtožnice;

• priprave na glavno obravnavo;

• glavna obravnava.148

Pripravljalni del postopka se je delil v uvodne poizvedbe in uvodno

preiskavo. Pobuda za uvodne poizvedbe je bila na strani državnega

pravdnika, tožilca, saj so se pri njem zbirala sporočila o kaznivih dejanjih.

Poizvedb pa ni opravljal sam, temveč po preiskovalnem sodniku, okrajnem

sodišču ali varnostnih organih.149 Državnemu pravdniku so ovajali

posameznike neposredno ali pa preko preiskovalnih sodnikov, okrajnih

sodnikov ali varnostnih oblasti, ki so bile prav tako dolžne sprejemati

ovadbe. Če je državno pravdništvo kako drugače izvedelo za kaznivo

dejanje, a ni prejelo ovadbe, je prav tako moralo reagirati.150 Če je imelo

po končanih poizvedbah dovolj razlogov za uvedbo kazenskega postopka

proti neki osebi, je podalo predlog za uvodno preiskavo ali pa takoj vložilo

obtožnico.151

Uvodna preiskava je imela dvojni cilj. Imela je namen zbrati toliko dokazov

in podatkov o kaznivem dejanju, da je bila lahko sprejeta odločitev za

nadaljevanje kazenskega postopka oziroma za njegovo ustavitev. Poleg

tega pa je imela še namen pripraviti in zavarovati dokazni material, ki je bil

potreben za nemoten potek glavne obravnave. Obvezna je bila le pri

kaznivih dejanjih, ki jih je sodila porota, ali pri kazenskem postopku zoper

odsotnega. Če je sodni pregon prevzel zasebni udeleženec, je uvedbo





46

preiskave lahko predlagal svetovalni zbornici, ki je nato o tem predlogu

odločila s sklepom. Če je bila odločitev pozitivna, je bila uvodna preiskava

obvezna.152 Preiskavo je vodil preiskovalni sodnik, tožilec pa je smel dajati

predloge glede posameznih preiskovalnih dejanj. Spise, ki so nastali v

preiskavi, je nato preiskovalni sodnik poslal državnemu pravdniku, ki je

obtožnico vložil, ali pa je od obtožbe odstopil.153

O vseh sodnih dejanjih v uvodni preiskavi je bilo treba pisati zapisnik. Nanj

so morali označiti datum preiskave in prisotne osebe. Vprašanja naj bi bila

kratka in jedrnata, odgovori pa zapisani samo po njihovi bistveni vsebini.

Le v primeru, da je bilo pomembno za presojo stvari in ko je obstajala

možnost glasnega branja zapisnika v glavni razpravi, »naj se zapisuje,

kakor bi zaslišani sam govoril«.154

Zapisnik so morali pisati tudi pri posameznih dejanjih, ki so bila opravljena

zunaj sodišč, tako na primer pri ogledu ali pa pri hišni in osebni preiskavi

ter odpiranju pisem.155

Obtožnico je vložil upravičeni tožilec. Po njej se je zoper obdolženca

zaradi kaznivega dejanja opravila glavna obravnava in izdala sodba.

Državni pravdnik je moral v roku osmih dni po prejemu spisov zaključene

preiskave, zasebni udeleženec pa v roku štirinajstih dni od prejema

obvestila o koncu preiskave, podati obtožnico preiskovalnemu sodniku. Če

preiskave ni bilo, je bilo potrebno obtožnico vložiti predsedujočemu

svetovalne zbornice.156

Obtožnica se je vročila obdolžencu. Na njej je bil tudi pravni pouk o

možnosti ugovora. O ugovoru je razsodilo zborno sodišče druge stopnje

po dobljenem mnenju višjega državnega pravdnika. Pravnomočno




155 Prav tam.


47

obtožnico proti odsotnemu je bilo pri hudodelstvih potrebno razglasiti v

obliki tiralice.157

V stadiju priprave na glavno obravnavo je imel najpomembnejšo vlogo

predsednik senata. Obtoženec je v tem delu imel pravico neomejenega

sodelovanja z zagovornikom in vpogleda v celotno dokazno gradivo.

Obtoženec, ki je bil zaprt, je bil v treh dneh po pravnomočnosti obtožnice

premeščen v zapor sodišča, pred katerim naj bi potekala glavna

obravnava. Državni pravdnik, zasebni udeleženec in obtoženec so lahko

predlagali dopolnitve preiskave in tudi vabila novih prič in izvedencev.

Seznam novih prič so morali izdati nasprotniku vsaj tri dni pred začetkom

obravnave. Če se predsednik senata s temi predlogi ni strinjal, je odločitev

sprejela svetovalna zbornica. Proti tej odločitvi ni bilo pravnega sredstva,

na glavni obravnavi pa se je predlog lahko ponovil. Če je pred začetkom

glavne obravnave državni pravdnik odstopil od obtožbe, je bil kazenski

postopek s sklepom svetovalne zbornice ustavljen.158

Glavna obravnava je bila najpomembnejši del kazenskega postopka.

Potekala je na sedežu zbornega sodišča prve stopnje, vodil pa jo je

predsednik senata.159 Sodišče pri ugotavljanju dejstev ni bilo vezano na

predloge tožilca ali obtoženca, je pa ob njuni navzočnosti izvedlo dokaze.

Samo te dokaze je potem lahko upoštevalo ob sprejetju sodbe na koncu

postopka.160

Obtoženec v tem delu postopka ni bil le objekt, temveč tudi subjekt

postopka. Njegov zagovornik mu je kot praviloma neizobraženi stranki,

omogočal enakopravnejši položaj proti drugi stranki – državnemu

pravdniku.161




160 Melik, Delovanje kazenskih sodišč od 18. stoletja dalje, str. 41. 161 Prav tam.

48

Vrste kazenskih sodb:

• oprostilna sodba;

• kadar je tožilec na glavni razpravi odstopil od obtožbe;

• ko je sodišče spoznalo, da za predmet obtožbe kazenski zakonik

ne predvideva kazni; da dejansko stanje ni ugotovljeno; da ni bilo

dokazano, da je dejanje res storil obtoženec ali pa, da so obstajale

okoliščine, ki dejanju »kaznivost jemljejo« ali »preganjanja ne

dopuščajo«;

• obsodilna sodba.162

O glavni razpravi je bilo potrebno pisati zapisnik. Moral je obsegati imena

prisotnih članov sodišča (članov sodnega zbora oziroma senata), strank in

njihovih zastopnikov ter vse bistvene formalnosti postopka. Predvsem je

bilo potrebno zapisati, katere priče in izvedenci so bili zaslišani, kateri spisi

prebrani, ali so priče in izvedenci prisegli ali zakaj prisega ni bila izvedena,

vse predloge strank in na te nanašajoče se odredbe sodnega zbora

oziroma predsednika sodnega zbora. Zapisnikar je zapisoval obtoženčeve

odgovore ter izjave prič le takrat, ko so bile drugačne od izjav, ki so jih te

osebe dale v uvodni preiskavi, ali pa če so bile na glavni razpravi prvič

zaslišane. Poseben zapisnik so vodili tudi, ko se je sodni zbor med glavno

obravnavo in na njenem koncu umaknil v posvetovalnico »delat sklep«.163

3.3 Fond »Okrožno sodišče Celje«

Po načelu izvora pomeni arhivski fond v javnem arhivu celotno arhivsko

gradivo, ki je nastalo pri delovanju ustanove ali posameznika in je običajno

razčlenjeno na arhivske enote. Fond »Okrožno sodišče Celje« obsega 609

arhivskih škatel; toliko gradiva je ohranjenega do leta 1948. V preteklosti

je na njem nastala precejšnja škoda, saj skoraj v celoti primanjkujejo spisi

do leta 1898, ko je bilo ustanovljeno okrožno sodišče v Mariboru. Kot



49

marsikdaj v preteklosti, je tudi ta selitev sodišča napravila nepopravljivo

škodo za ohranjanje gradiva.164

V fond »Okrožno sodišče Celje« (ZAC 609) sodijo kazenski in civilni

vpisniki, imeniki in pripadajoči spisi do leta 1949; knjiga pritožb v meničnih

zadevah 1873–1906; zemljiškoknjižne zadeve 1860—1895; fidejkomisni

spisi 1898; obtožni seznami 1898–1930; civilno-pravdni spisi 1850–1856;

spisi v zvezi s prizadevanji za ustanovitev okrajnega sodišča 1848–1850;

predsedstvena dostavna knjiga 1934–1941; predlogi rudarske knjige

1898–1942; splošni spisi; personalni spisi; kazenski spisi 1945–1955.165

Gre za arhivske enote, ki so nastale zaradi potreb pisarniškega

poslovanja.166

3.3.1 Kazenski spis

Kazenski spis je temeljna enota dokumentarnega in nato arhivskega

gradiva sodišč.167

Kazenske spise zbornih sodišč prve stopnje iz prvih let jugoslovanske

Slovenije hranijo: Pokrajinski arhiv Maribor, Zgodovinski arhiv Celje

(kazenske spise okrožnega sodišča v Celju) in Arhiv Republike Slovenije

(kazenske spise deželnega sodišča v Ljubljani; v fondu Centralnega

komiteja Zveze komunistov Slovenije pa je možno najti tudi nekaj

kazenskih spisov Okrožnih sodišč Maribor, Celje in Novo mesto).168

Opravilni red za sodnije prve in druge stopnje iz leta 1897 je določal, da se

sodni spisi hranijo v registraturi 30 let in nato izločijo in uničijo. Od izločitve

in uničenja so bili med kazenskimi spisi izvzeti vsi spisi iz dobe pred 1815,


165 Bukošek, Pravosodni organi, str. 193.


167 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 36, 102.


50

spisi zgodovinske, znanstvene ali politične vsebine (arhivalije), sodbe,

vpisniki in druga kazala za uporabo teh vpisnikov.169

Kazensko-sodni spis

Slika 2: Primer kazensko-sodnega spisa na štirih straneh170

Obseg kazenskega spisa (§ 270 k.pr.r.):

• naslov sodišča, imena prisotnih članov sodišča, državnega

pravdnika ali zasebnega tožilca in zasebnega udeleženca; 169 Prav tam, str. 93.

170 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatla 87, spis Vr VII 437/19.

51

• ime in priimek obtoženca, njegova starost, stan in zaposlitev ter ime

zagovornika;

• datum odredbe, ki je določila glavno obravnavo ter bistveno

vsebino obtožnice;

• datum glavne obravnave in izrečene sodbe;

• končni predlogi tožilca in zasebnega udeleženca;

• odločba sodišča o obtoženčevi krivdi in v primeru obsodbe še:

katerega dejanja je obtoženec kriv z izrecno navedbo okoliščin, ki

so določile obseg kazni; navedba storjenega kaznivega dejanja;

kazen, ki jo je sodišče izreklo obtožencu in odločitev sodišča o

morebitni odškodnini in pravdnih stroških (§ 260 k.pr.r.);

• razlogi sodbe; razlikovanje med dokazanimi in nedokazanimi

dejstvi, določitev odločilnih razlogov za presojo sodišča in

upoštevanje obteževalnih in olajševalnih okoliščin.171

Oznaka kazenskega spisa

Primer oznake kazenskega spisa: Vr II 437/19 Kazenska zadeva

v tem spisu je 437. po vrsti, ki jo je sodišče prejelo leta 1919 in jo je

obravnaval oddelek II.172

Na spisovnem hrbtu oziroma spisovnih platnicah je bilo označeno sodišče,

ki je obravnavalo zadevo, in sodna zadeva, na spodnjem in zgornjem robu

pa so morali napisati »spisovno znamenje«. Spisovno znamenje oziroma

označba spisa je bila skupek oznake vpisnika (na primer Vr), zaporedne

številke zadeve iz tega vpisnika oziroma vpisniške številke (na primer

437), okrajšane letnice (na primer 19), ločene s poševnico ter rimske

številke sodnega oddelka (na primer sodni oddelek II), ki je določeno

kazensko zadevo reševal.173

Pod »spisovnim znamenjem« je bila dodana redna številka pisanja (na

primer 39). To je skupaj tvorilo opravilno številko. Priloge niso bile




52

označene s posebnimi rednimi številkami, nosile so isto številko kot

pisanje, označene pa so bile z zaporednimi tekočimi listovnimi

številkami.174

3.3.2 Ponavljajoče določbe

V obravnavanih kazenskih spisih je moč zaslediti člene, ki se redno

ponavljajo. Zaradi lažjega razumevanja pri analizi kazenskih deliktov, naj

podam strnjeno razlago le nekaterih takšnih členov:

• V 18. poglavju Kazenskopravdnega reda najdemo v sedmem delu

člene (§§ 257–267 k.pr.r.), ki pojasnjujejo odločbe sodnega dvora.

Po § 259 k.pr.r. je bil obtoženec z odločitvijo sodnega dvora

oproščen obtožbe. § 265 k.pr.r. nadalje pojasnjuje, da je potrebno v

primerih, ko je obtoženec že predkaznovan zaradi kakšnega

drugega kaznivega dejanja, vzeti v obzir predhodno kazen; najvišja

možna kazen najtežjega kaznivega dejanja obtoženca ni smela biti

prekoračena (§ 265 k.pr.r.);

• § 338/II k.pr.r. je kazen težke ječe, ki je bila odmerjena na deset do

dvajset let oziroma dosmrtno, zmanjšal minimalno na kazen treh let;

• Kadar ni prišlo do obsodbe obtoženca, se je moral zasebni

udeleženec kot tožilec podati na pot civilne pravde (§ 366 k.pr.r.);

• V vseh primerih obsodbe je bil obsojenec dolžan vrniti stroške

kazenskega postopka in izvršbe (§ 389 k.pr.r.);

• Kadar je storilec storil več hudodelstev, ki so bila predmet preiskave

in obsodbe, je moral biti kaznovan za tisto kaznivo dejanje, ki je

predvidevalo najostrejšo kazen (§ 34 k.z.);

• Prvi del avstrijskega kazenskega zakonika, ki obravnava

hudodelstva, v petem poglavju (§§ 48–55 k.z.) pojasnjuje uporabo

obteževalnih in olajševalnih okoliščin in v kazen vštetega

preiskovalnega zapora. Po § 54 k.z. se je uporabila izredna milost v


53

primerih, ko zakonsko določena kazen za neko kaznivo dejanje ni

presegala pet let zaprtja in ko je v sodni zadevi nastopilo več

olajševalnih okoliščin, ki eventualno nakazujejo na poboljšanje

zločinca; kazen težke ječe se je tako lahko omilila celo na kazen,

manjšo od šest mesecev. Če storjeno kaznivo dejanje zakonsko ni

predvidevalo kazni, daljše od pet let, se je lahko ta z ozirom na

obsojenčevo družino, ki bi zaradi dolgega zapora obsojenca lahko

utrpela težje posledice, prav tako zmanjšala celo na kazen izpod

šest mesecev (§ 55 k.z.). Po § 55a k.z. je bil v kazen vštet

preiskovalni zapor;

• Drugo poglavje (§§ 240–268 k.z.) drugega dela avstrijskega

kazenskega zakonika obravnava splošne kazni za prekrške in

prestopke. Po § 260b k.z. se je kazen obsojenca spremenila v

primerih, kadar je dolžina določenega zaprtja ogrozila stanje

njegove družine. Pri posebnih, upoštevanja vrednih okoliščinah, je

imel sodni dvor na izbiro med zaporom prve stopnje in denarno

kaznijo (§ 261 k.z.). § 265 k.z. je predvideval uporabo obteževalnih

in olajševalnih okoliščin. Izredna milost po § 266 k.z. se je uporabila

tedaj, ko se je pri prekršku oziroma prestopku pojavilo več

olajševalnih okoliščin, ki so dale slutiti, da lahko nastopi poboljšanje

obsojenca. Tako se je lahko spremenila zaporna kazen oziroma se

je zakonsko določena kazen zmanjšala tudi pod minimalno (§ 266

k.z.). § 266a k.z. je bil v skladu s § 55a k.z.. Kadar je bilo v nekem

kaznivem dejanju prisotnih več prekrškov in prestopkov, se je

kaznivo dejanje kaznovalo z najvišjo kaznijo najtežjega kaznivega

dejanja, pri čemer so bila vzeta v obzir tudi ostala storjena kazniva

dejanja (§ 267 k.z.);175

• Zelo pogosto se pri kaznovanju po srbskem kazenskem zakoniku

pojavlja določba člena § 62 srb.k.z.: »Če se pri prekršku, za

katerega predpisuje zakon zapor ali denarno kazen, priznajo

175 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 40, 50–58, 162–167, 507–516, 561, 576, 584.

54

olajševalne okoliščine, se more zapor znižati do enega dne, a

denarna kazen do enega talerja.«176

Obteževalne in olajševalne okoliščine

V tretjem poglavju prvega dela avstrijskega kazenskega zakonika (§§ 43–

45 k.z.) so obravnavane obteževalne okoliščine, ki so obveljale v primerih,

ko:

• je bilo storjenih več hudodelstev različnih vrst;

• se je enako hudodelstvo pri enem kazenskem deliktu ponovilo

večkrat;

• je bil storilec hudodelstva že kaznovan zaradi enakega kaznivega

dejanja;

• in je h kaznivem dejanju zapeljal ostale ljudi;

• je bil hudodelec tvorec, pobudnik oziroma kolovodja nekega

kaznivega dejanja, storjenega s strani več oseb (§ 44 k.z.).177

Naslednje poglavje kazenskega zakonika (§§ 46–47 k.z.) obravnava

olajševalne okoliščine. Le-te so obveljale, kadar:

• je bil storilec mlajši od 20 let oziroma je bil duševno zaostal in

zanemarjene vzgoje;

• je storil kaznivo dejanje zaradi nagiba tretje osebe oziroma iz strahu

oziroma pokornosti pred njo;

• se je dal zapeljati k hudodelstvu zaradi solidarnosti v revščini;

• je želel popraviti škodo oziroma preprečiti nadaljnja nepridiprava

dejanja;

• se je predal in kaznivo dejanje priznal;

• je izdal ostale iskane zločince;

• je ostalo pri poskusu kaznivega dejanja;

• je bilo kaznivo dejanje storjeno vzdržno in za posledico ni imelo

večje škode;

176 Naredba ministrstva za pravosodje, št. 8000, ki razširja veljavo IX. in X. Poglavja kazenskega zakonika za Kraljevino Srbijo

na vse področje kraljestva SHS, Ur.l. DVS, 1919, št. 114/545, str. 401.


55

• je bila škoda, nastala zaradi kaznivega dejanja, majhna oziroma je

oškodovanec dobil popolno nadomestilo za škodo.178

4 PRAVOSODNA PRAKSA KAZENSKEGA PRAVA V

PRISTOJNOSTI OKROŽNEGA SODIŠČA CELJE MED LETI

1918 IN 1923

Na naslednjih straneh podajam primere sodb, ki so se v letih 1918–1923

vršile na Okrožnem sodišču Celje. Gre za izvlečke kazenskih spisov, ki jih

je mogoče najti v arhivskemu fondu Okrožno sodišče Celje, v

Zgodovinskem arhivu v Celju. Začenjam s prikazom nekaterih kaznivih

dejanj, ki so bila obravnavana po avstrijskem kazenskem zakoniku, nato

pa še kaznivih dejanj, ki so bila pod pristojnostjo srbskega kazenskega

zakonika. Vsako opisano kaznivo dejanje temelji na razlagi člena, ki

predvideva določeno kaznivo dejanje bodisi iz avstrijskega bodisi iz

srbskega kazenskega zakonika. Določena teža je dana tudi končni

odločitvi sodišča, sodbi in kazni; gre za poskus kratke analize zakonsko

določene kazni za neko kaznivo dejanje; zanimivo je opazovati, kakšno

vlogo so pri končni odločitvi sodišča igrale olajševalne oziroma

obteževalne okoliščine.

Analiza kazenskih deliktov med leti 1918–1923 ima namen opredeliti

kazniva dejanja in prikazati življenje tedanjega človeka. Pred vsakim

podanim primerom, ki je bil v pristojnosti Okrožnega sodišča Celje, je

natančno razložena določba člena oziroma členov, po katerih so bila

kazniva dejanja spoznana za hudodelstva oziroma prekrške. Namen

pojasnitve določenih členov iz kazenskih zakonikov je lažje razumevanje

opisanih resničnih primerov, ki so podani v kazenskih spisih v

Zgodovinskem arhivu Celje in so svoj prostor našli tudi v mojem

diplomskem delu.


56

V prvi vrsti imajo primeri različnih kaznivih dejanj funkcijo ilustracije

tedanjih kaznivih dejanj in delovanja okrožnega sodišča v Celju v začetni

fazi prve jugoslovanske države. Naslednji namen pa je s statističnimi

podatki prikazati dejavnik kriminalitete v tedanji družbi. Zanima nas število

kazenskih primerov in vrste kazenskih deliktov, obravnavanih v letih 1918–

1923 na območju pod pristojnostjo celjskega okrožnega sodišča. Grafični

primeri kaznovanja za nekatera najpogostejša kazniva dejanja prikazujejo,

kako je kaznovalna pravica delovala v pravosodni praksi in v kakšni meri

so bile uporabljane zakonsko določene kazni za posamična kazniva

dejanja.

Metodologija

Za izdelavo empiričnega dela diplomske naloge sem uporabila različne

metode. Kazenski delikti so sprva opredeljeni z metodo klasifikacije in nato

podrobneje analizirani. Abstraktna določila členov obeh tedaj veljavnih

zakonikov se konkretizirajo pri obravnavani analizi kazenskih deliktov.

Specializirana je kaznovalna pravica, ki nudi vpogled v kazenske določbe

pri obsodbah. Na osnovi podanih primerov kaznovanja je mogoče

uporabiti metodo generalizacije, saj je mogoče sklepati na to, da se je

kaznovalna pravica na podoben način izvajala tudi pri določbah kazenskih

členov za ostala kazniva dejanja. Analiza obteževalnih in olajševalnih

okoliščin predvideva metodo sinteze, saj lahko na podlagi posamičnih

primerov sklepamo o pomembnosti teh dejavnikov tudi za ostale primere,

ki v diplomskem delu niso proučeni.

Vzorci za obdelavo podatkov so zajeti iz konkretne populacije;

obravnavani so ljudje, ki so živeli ob koncu prvega in na začetku drugega

desetletja preteklega stoletja pod pristojnostjo Okrožnega sodišča Celje.

Obravnavani kazenski primeri nudijo slučajnostne vzorce, medtem ko so

statistični prikazi neslučajnostni in sistematizirajo kazniva dejanja ter so

namensko uporabljeni za jasnejšo predstavo pravosodne prakse

Okrožnega sodišča Celje.

57

Kazenski delikti med leti 1918 in 1923 so bili obdelani s kvalitativno

tehniko, na osnovi proučevanja kazenskih spisov fonda Okrožno sodišče

Celje, grafični prikazi pa s kvantitativno analizo obtožnih seznamov »Vr«

ter vpisnikov »Vr« za hudodelstva in prekrške za vsa obravnavana leta.

Kvantitativna obdelava sloni na frekvenčni distribuciji, saj so podani

grafični prikazi najpogostejših obdolžitev, kazenskih določb za

najpogostejša kazniva dejanja in različnih vrst kaznivih dejanj. V kazenskih

spisih so kazenski delikti dodobra razčlenjeni in objektivno opisani,

medtem ko obtožni seznami »Vr« ter vpisniki »Vr« služijo evidenci sodnih

zadev.

4.1 Primeri kazenskih deliktov po avstrijskem kazenskem zakoniku

4.1.1 Hudodelstva

2506906

418

392366

59112 96 86

tatvina težka telesna poškodbaudeležba pri ropu in poneverbi goljufijajavno nasilje poneverbaposilstvo, oskrumba in ostala nečistovanja umoruboj

Grafikon 1: Število obdolžitev za najpogostejša težja kazniva dejanja – hudodelstva – v

letih 1918–1923179

Grafikon prikazuje težja kazniva dejanja – hudodelstva, ki jih je določal

avstrijski kazenski zakonik in zaradi katerih je bilo v letih 1918–1923

179 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatle 18–22, obtožni seznami Vr 1918–1923.

58

največ obdolženih oseb. Daleč največ je bilo obdolžitev tatvine – 2506, kar

za približno 2,8-krat več kot težke telesne poškodbe – 906, številčno druge

najpogostejše obdolžitve. Nadalje je bilo največ obdolžitev za kaznivi

dejanji udeležbe pri ropu in poneverbi – 418 ter goljufije – 392.

Javno nasilje

Deveto poglavje prvega dela avstrijskega kazenskega zakonika (§§ 76–

100 k.z.) pojasnjuje, kdaj je bilo storjeno hudodelstvo javnega nasilja.

Podrobneje si oglejmo določitve § 85a, b, c k.z.: »Zlobne poškodbe tuje

lastnine so bile pojmovane kot hudodelstvo javnega nasilja, ko:

a) je škoda, ki je nastala ali pa bila mišljena v naklepu storilca, znašala

nad 200 kron;

b) je ne glede na velikost škode iz tega izhajala nevarnost za življenje,

zdravje, telesno varnost ljudi ali v večji razsežnosti za tujo lastnino;

c) je bila zagrešena zlobna poškodba železnic, … , oziroma zraven

sodečih naprav, prevoznih sredstev, strojev ali ostalih predmetov, ki

so služili obratovanju železnic ali parnikov, parnih strojev, parnih

kotlov, vodovodov, mostov, naprav v rudnikih … «180

Orožniška poizvedba in pričevanje Adolffa Körbitza je razjasnilo, da so

obtoženi Alojz in Julijus Kellner ter David in Alojz Stopinšek 15. avgusta

1921 pred dvanajsto uro iz zlobe v steklarni v Hrastniku razbili tri peči, ki

so bile ravnokar postavljene v promet. Obtoženci so svoje dejanje priznali.

Razlog za razbitje teh peči je bil ta, da so delodajalci s postavitvijo peči

delavcem onemogočili možnost boljšega zaslužka, poleg tega pa so te

peči povzročale tako bučanje, da bi človek lahko oglušel, če bi delal tam

nekaj dni. Prav tako pa naj bi bile peči škodljive zdravju, saj so se v njih

uporabljali žvepleni plini. Nepridipravi so peči uničili z železnimi drogi.

Zagotovo dober razlog za pogum je bila tudi stopnja alkoholiziranosti

obtožencev.

Po pričevanju Körbitza je škoda znašala 32200 kron. Hudodelstvo so

obtoženci storili v izredno nevarnih okoliščinah, saj so z dejanjem ogrozili

življenje ljudi. Generatorjev plin, ki je dotekal v te peči, bi namreč lahko


59

eksplodiral, če bi prišel v stik z zrakom. To se je preprečilo šele s

posredovanjem obratovodje Koširja, ki je na lastno nevarnost dotok

preprečil.

Krivda je bila utemeljena, saj so obtoženci iz zlobe poškodovali tujo

lastnino nad vrednostjo 4000 kron in sicer tako, da je zaradi tega nastala

nevarnost za življenje in zdravje ljudi pod posebno nevarnimi okoliščinami.

Tako so zagrešili kaznivo dejanje po § 85 k.z. in bili 3. septembra 1921 po

I. stavku § 86 k.z. obsojeni vsak na leto dni težke ječe, dopolnjene z enim

trdim ležiščem vsakih 14 dni.181

Motenje vere

V § 122 k.z. je razvidno, kako je bilo pojmovano hudodelstvo motenja

vere. Takšno kaznivo dejanje je bilo storjeno v primerih, ko je nekdo žalil

boga z govorom, dejanjem oziroma s tiskom, kadar je prišlo do motenja

verskih vaj oziroma ko je neka oseba Jezusa Kristusa smatrala za

odpadek od krščanstva. Kot hudodelstvo motenja vere je bilo razumljeno

tudi razširjanje nevernosti.182

Anton Razboršek je 14. julija 1922 na cesti iz Sevnice v Žabjek boga

preklinjal z dejanjem, tako da je ob cesti stoječe razpelo poškropil z

ugašenim apnom. Kljub opozorilu Alojza Stoparja je svoje neprimerno

dejanje nadaljeval. Na obravnavi okrožnega sodišča, ki je potekala 1.

avgusta 1922, je dejal, da dejanja ni storil iz hudobnega namena, temveč

v lahkomiselnosti. Na podlagi pričevanj Alojza Stoparja in Martina

Stegenška ter orožniških poizvedb, pa sodni dvor obtoženčevemu

zagovoru ni verjel, saj je bil le-ta opozorjen na svoje dejanje s strani ene

izmed prič, poleg tega pa je imel kljub mladosti že dovolj let, da bi lahko

jasno razsodil, o svojih z moralo neskladnih dejanjih.

V zadevi ni bilo obteževalnega nič, olajševalno pa priznanje, starost pod

20 let ter slaba vzgoja. Kazen je bilo odmeriti po prvem stavku § 124 k.z. s

težko ječo od enega do pet let. Z uporabo § 54 k.z. pa je bil Razboršek



60

obsojen na en mesec težke ječe, dopolnjene z enim trdim ležiščem in

enim postom vsak teden, pri tem pa se je upošteval § 55a k.z..183

Posilstvo, oskrumba ter ostala težja nečistovanja

Hudodelstva posilstva, oskrumbe in ostalih nečistovanj obravnava 14.

poglavje k.z.. Kazniva dejanja so podrobneje opisana v §§ 125–133 k.z..

Oskrumba

Hudodelstvo oskrumbe je opisano v § 128 k.z. in opisuje storilca takšnega

dejanja kot osebo, ki spolno zlorabi dečka ali deklico pod 14 let oziroma

osebo, ki je v stanju obrambne nemoči oziroma nezavesti.184

Hudodelstva oskrumbe po § 128 k.z. je bil obtožen Filip Kolenc, za katero

mu je okrožno sodišče v Celju sodilo dne 1. maja 1923.

Kolenc, bivši redar v Celju, je bil sredi julija 1922 premeščen v Ljubljano.

Do tedaj je živel v hiši, v Aškerčevi ulici v Celju. Njegovi sosedje Udovič so

imeli devetletno hčer Lidijo, ki je v času pred njegovim premeščenjem v

njegovo stanovanje nosila hrano za njegovo mačko. Dekle je na obravnavi

povedalo, da jo je obtoženec trikrat peljal v sobo, trikrat na stranišče ter ji

naročil, naj gladi njegov ud. Dekle je bilo poslušno in je enkrat opazilo, da

je iz njegovega uda pritekla bela tekočina. Lidija se je svojemu očetu in

policiji zlagala, da se je to zgodilo le enkrat. Resnica pa je prišla na dan,

ko je Lidija o svojih obiskih pri obtožencu seznanila Marijo Škorja. Pri

Škorji se je tudi pozanimala o beli tekočini.

Marija Škorja je kot priča navedla, da je Lidijino zgodbo prvič slišala

nekega dne po božiču, leta 1922, nakar jo je nekaj tednov pozneje izdala

materi zlorabljene, Adi Udovič. Ta je kot priča izjavila, da je kmalu potem o

celotni zadevi poročala možu, ki je nato obtoženca postavil pred

vprašanje. Ada je tudi dejala, da so bili s Kolenčevimi venomer v dobrih

prijateljskih odnosih do trenutka, ko je njen mož od Kolenca dobil pismo, v

katerem je obtoževal Ado, da ga obrekuje. Mož jo je o tem izprašal, ona

pa je vse zanikala. Dejala mu je le, da jo zanima, kaj bi menil o Filipu

183 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatla 95, spis Vr VI 565/22.


61

Kolencu, če bi vedel vse o njem. Na prigovarjanje moža mu je izdala

resnico, ki jo je sama prej izvedela od Marije Škorja. Iz strahu pred njim je

Lidija očetu dejala, da se je vse skupaj zgodilo le enkrat. Materi pa je na

vprašanje, če se je to dogajanje ponavljalo, le pritrdila. Ker starša lep čas

nista vedela, kaj se dogaja, je kljub Kolenčevemu grdemu ravnanju še

vedno obiskovala njegovo stanovanje.

Obtoženec je na razpravi skušal dokazati, da gre za maščevanje s strani

Udovičevih. Pričevanja objektivnih prič pa so njegovo namero zavrgla.

Priče so namreč izjavile, da so med obema družinama vladali opazni

prijateljski odnosi.

Obtoženčeva priča, žena Ana Kolenc, je izjavila, da je bila vsak dan

opoldne doma, kar naj bi pomenilo, da mož ne bi imel možnosti ostati sam

s sosedovo deklico. Vendar pa je bil sodni dvor mnenja, da dolgoročno

tega ni možno potrditi ter da bi za spolno zlorabo zadostovalo že, če bi se

žena za kratek čas zaradi gospodinjskih del odmaknila iz kuhinje. Poleg

tega na zlorabo nakazuje dejstvo, da je Lidija nekega dne pod mostom

opazila neznanega moža, kako si gladi svoj ud, kar zagotovo ne bi

opazila, če ne bi bila že prej seznanjena s tem.

Na glavni razpravi je Lidija napravila vtis duševno in telesno zdravega

dekleta, tako da je sodni dvor njeno zgodbo smatral za verodostojno.

Dekle je tudi priznalo sovraštvo do Kolenca, saj jo je njena mati zaradi teh

dogodkov nekajkrat pretepla ter celo zmerjala s »svojo kurbo«.

Krivdorek je bil tako torej utemeljen, saj ni bilo več nikakršnega dvoma o

tem, da je obtoženec zlorabil dekle mlajšo od 14 let, da bi ugodil svoji

seksualni pohoti. Obteževalno je bilo ponavljanje, olajševalno pa

neoporečnost.

Po § 128 k.z. je bila zakonsko določena kazen za takšno dejanje težka

ječa od enega do pet let, pri prevladujočih obteževalnih okoliščinah do

deset let. Kolenc je bil obsojen v smislu § 128 k.z. le na štiri mesece težke

ječe, poostrene z enim postom in enim trdim ležiščem vsakih 14 dni. Pri

odmeri kazni je bil uporabljen § 55 k.z. zaradi ozira na njegovo nedolžno

družino, tako da se je zakonsko določena kazen znatno znižala.

Obsojenec se je nad odločbo Okrožnega sodišča Celje pritožil na Stol

sedmorice oddelka B v Zagrebu kot kasacijsko sodišče. Skliceval se je na

62

to, da je sodniški izrek okrožnega sodišča v Celju sam po sebi

nasprotujoč. Najprej naj bi Marija Škorja o Lidijinih obiskih izvedela takoj,

nato pa je bilo zatrjeno, da je o tem izvedela šele po božiču. A je bila

njegova ničnostna pritožba zavrnjena že na nejavni seji, 12. junija 1923.185

Krvoskrunstvo in zapeljevanje k nečistosti

Hudodelstvo krvoskrunstva po § 131 k.z. in hudodelstvo zapeljevanja k

nečistosti po § 132 k.z. sodita v skupino hudodelstev nečistosti zoper

naravo. Krvoskrunstvo se je dogajalo znotraj sorodstva, ne glede na to, ali

je šlo za zakonsko ali nezakonsko rojstvo. Zapeljevanje k nečistosti pa je

bilo razumljeno kot zapeljevanje k nečistemu dejanju. Pri tem je med

oškodovancem in storilcem kaznivega dejanja obstajal odnos; lahko je šlo

za odnos vzgoje oziroma poučevanja.186

Okrožno sodišče v Celju je dne 6. septembra 1919 razpravljalo zoper

obtoženca Josipa Žiberta, rudarja iz Brestanice, ter zoper Frančiško

Doljanc, tovarniško delavko v Litiji, ki sta bila obtožena hudodelstva

krvoskrunstva. Žibert je bil poleg te obtožbe obtožen tudi hudodelstva

zapeljevanja k nečistosti.

Frančiška Doljanc je na razpravi priznala, da je spomladi 1918, ko je bila

pri svojem nezakonskem očetu gospodinja in pazila na njegove otroke, z

njim večkrat spolno občevala. Vendar pa naj bi do tega prišlo šele po

prigovarjanju lastnega očeta. Frančiška je namreč zatrdila, da je v obeh

primerih, ko se je zgodil spolni akt, Žibert prišel v njeno posteljo in jo

nadlegoval tako dolgo, dokler se mu ni vdala.

Jožef Žibert je sicer priznal, da je do spolnega odnosa prišlo, vendar pa

naj ne bi vedel, da je Frančiška njegova hči. Sicer je priznal, da je leta

1901 spolno občeval s Frančiškino materjo, vendar pa naj ne bi vedel, da

je Frančiška plod tega razmerja, saj je njena mati baje imela razmerja tudi

z drugimi moškimi. Ker je od leta 1901 minilo že 18 let, je bilo pomanjkanje

dokazov za njegovo trditev logično. V nasprotju s trditvijo o nevednosti

glede očetovstva pa je po drugi strani pričalo dejstvo, da je Žibert v spisu



63

P 6/2 okrajnega sodišča v Litiji, pri sodišču v Laškem, maja 1918, sam

priznal očetovstvo. Med drugim je Frančiška na obravnavi izdala, da sta z

Žibertom večkrat govorila o odnosu nezakonskega očeta in nezakonske

hčere. Sodišče je tako prišlo do prepričanja, da je bilo Žibertu očetovstvo

znano. Obtoženec je prav tako tajil, da je Frančiško zapeljeval k spolnemu

občevanju. Ker se je izkazalo, da je Žibert že pred tem govoril neresnico, s

tem ko je tajil očetovstvo, je tudi v tem primeru sodišče verjelo navedbam

Doljančeve. Vendar že samo dejstvo, da svoje 17-letne hčere ni zavrnil, je

zadostovalo, da ga je sodni dvor spoznal za krivega hudodelstva

zapeljevanja k nečistosti v smislu § 132 k.z..

Obteževalno za oba obtoženca je bilo ponavljanje hudodelstva po § 131

k.z., pri Žibertu pa kar dve storjeni hudodelstvi. Olajševalno je bilo pri

Žibertu dejansko priznanje, pri Doljančevi pa popolno priznanje, starost

pod 20 let in delovanje pod očetovim vplivom.

Doljančeva je bila obsojena po § 131 k.z., ki je predvideval kazen ječe od

šest mesecev do enega leta. Z uporabo § 54 k.z. je bila obsojena na dva

meseca navadne ječe, v katero se je po § 55a k.z. vračunal tudi

preiskovalni zapor med junijem in septembrom 1919. Žibert pa je bil

obsojen po § 133 k.z., upoštevajoč § 34 k.z., § 54 k.z. in § 55 k.z.. Po §

133 k.z. bi moral dobiti kazen težke ječe od enega do pet let, vendar pa so

določbe ostalih upoštevajočih členov znižale zakonsko določeno kazen na

tri mesece težke ječe, dopolnjene in poostrene z enim trdim ležiščem

mesečno.187

Zahrbten umor

§ 134 k.z. pojasnjuje, kdaj je storjen umor: »Kdor zoper sočloveka z

namenom ga umoriti, ukrepa na način, zaradi katerega nastopi smrt

človeka, je kriv hudodelstva umora … .« Kazenski zakonik ločuje štiri vrste

umorov:

• umor človeka, ki je posledica strupa za organizem oziroma se zgodi

na drugačen smrtonosen način;


64

• roparski umor, ki je storjen z namenom prilastitve tuje premakljive

stvari;

• naročen umor, ki izvira od tretje osebe;

• nesramen umor, ki je veljal za najtežje dejanje izmed vseh naštetih

vrst. 188

Ivan Vizjak je bil obtožen zahrbtnega umora po § 134 k.z. in § 135/I k.z.. O

njegovi nadaljnji usodi je odločalo okrožno kot porotno sodišče v Celju dne

7. marca 1923. Porotniki so prvo glavno vprašanje, ali je Vizjak kriv, da je

v noči iz 25. na 26 januar 1923 v Pečarju s sekiro zahrbtno, z namenom

usmrtitve, večkrat po glavi udaril Jožefa Krajačka in s tem povzročil

njegovo smrt, enoglasno potrdili.

Kot olajševalno je služilo popolno priznanje, neoporečnost ter

razburjenost. Ker obtoženec v času izvršitve dejanja še ni dopolnil 20 let,

se je sodišče odločilo uporabiti § 52 k.z., kar je pomenilo uporabo

olajševalnih okoliščin pri smrtni kazni; kazen je bila tako predvidena na

deset do dvajset let težke ječe.

Vizjak je bil obsojen po § 136 k.z., z uporabo § 52 k.z. na petnajst let težke

ječe, dopolnjene z enim trdim ležiščem in temnico 25. januarja vsako leto.

Uporabljena je bila tudi določba § 55a k.z..

Vizjak je na višje deželno sodišče v Ljubljani podal vzklic, ki pa se zanj ni

iztekel pozitivno. To sodišče je 2. maja 1923 kvečjemu našlo še več

obteževalnih okoliščin, ki jih na okrožnem sodišču v Celju kot

prvostopenjskem sodišču niso upoštevali; tako na primer družinsko

razmerje med storilcem in njegovo žrtvijo, pa tudi to, da se je storilec

pripravljal k svojemu dejanju. Odmerjena kazen s strani Okrožnega

sodišča Celje je potemtakem torej obveljala.189

Uboj

Petnajsto poglavje avstrijskega kazenskega zakonika obravnava kazniva

dejanja »od umora do uboja«. Člen § 140 k.z. pojasnjuje, v katerih

primerih je nekdo zagrešil uboj: »Če je bilo dejanje, zaradi katerega je 188 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 102.


65

nekdo izgubil svoje življenje, sicer izvršeno ne z namenom njegove smrti,

a vendar v drugem sovražnem namenu, gre za hudodelstvo uboja.«190

Uboj žene se je zgodil 20. avgusta 1918 v Malem Lenartu nad Laškim s

strani Jakoba Blatnika. Sicer povzročena smrt Marije Blatnik naj ne bi bila

namerna, je pa bil prisoten očitno sovražen namen, saj je ženo dvakrat

udaril s sekiro po glavi, kar je imelo za posledico tako težke poškodbe, da

je naposled umrla.

Zadeva je prišla v roke porotnega sodišča Celje, ki je opazilo predvsem

obteževalne okoliščine; predkaznovanost zaradi § 411 k.z. in dvakratni

udarec svoje žene. Sicer so bile razpoznavne tudi olajševalne okoliščine,

kot so bile v tem primeru skesano priznanje, razburljivost zaradi nervoze in

ljubosumnosti ter prepira, vendar pa le-te niso obveljale za posebno

tehtne, tako da sodišče ni uporabilo izredne pravice olajšanja.

Obtoženec je bil 13. januarja 1919 spoznan krivega kaznivega dejanja

uboja in obsojen po § 142/II k.z.. Ta določba je predvidevala kazen od

deset do dvajset let, obtoženi pa je bil obsojen na dvanajst let težke ječe,

dopolnjene z enim trdim ležiščem mesečno in eno temnico vsako leto 20.

avgusta. Uporabila se je določba § 55a k.z., v smislu § 366/369 k.pr.r. pa

je celjski bolnišnici moral vrniti 328 kron.

23. februarja 1919 je prišlo do vzklica zoper sodbo porotnega sodišča v

Celju na nejavni seji višjega deželnega sodišča v Ljubljani. Predvsem je

višje deželno sodišče v primerjavi z okrožnim kot porotnim sodiščem

drugače obravnavalo olajševalne oziroma obteževalne okoliščine. Za

porotno sodišče olajševalne okoliščine namreč niso bile posebej tehtne in

niso prevladovale. Sodišče v Ljubljani je zadevo obravnavalo z

drugačnega zornega kota. Neodmeven gostilniški pretep iz leta 1911,

zaradi katerega je bil Blatnik kaznovan s štiriindvajsetimi urami zapora, je

bil za porotno sodišče zadosten razlog, ki mu je odvzel olajševalno

okoliščino neoporečnosti, višje deželno sodišče v Ljubljani pa je njegovo

prvo, blago kaznovanje spregledalo. Prav tako je bil obteževalni razlog

dveh udarcev na novo predstavljen. Res je bilo, da sta bila izvedena v isti


66

situaciji, vendar pa je bil le eden usoden za smrt poškodovanke. Poleg

tega je bilo vzklicno sodišče mnenja, da je bilo v zadevi Blatnik še nekaj

tehtnih olajševalnih okoliščin. Ni bilo moč spregledati, da je bil obtoženec v

vojaški službi med leti 1911 in 1918, da je v tem času 31 mesecev

preživel na fronti, da je bil trikrat ranjen in enkrat zasut, da je od tega časa

naprej vedno stradal ter bil 11. aprila 1918 imenovan za začasno

nesposobnega za vojaško službo ter poslan domov na dopust. Iz tega je

bilo razvidno, da je imel obtoženec zaradi vojaških naporov težave z živci.

Razni pojavi pred in po dejanju so tudi pričali o tem, da je njegovo stanje

prav gotovo mejilo na psihično obolelost, zato je vzklicno sodišče

olajševalni okoliščini razburljivosti zaradi psihične napetosti dalo večjo

težo, kot prej porotno sodišče v Celju. Poleg tega je bil odnos med

zakoncema že tako načet, da je umorjena svojemu možu grozila z

ločitvijo, kar ga je zagotovo še bolj prizadelo in naredilo razburjenega.

Višje deželno sodišče v Ljubljani je spoznalo, da so nekatere olajševalne

okoliščine posebno tehtne in da vsekakor prevladujejo nad obteževalnimi,

tako da je v izmero kazni vštelo tudi določbo § 338 k.pr.r..

Vzklicu je bilo ugodeno in prvotna kazen se je spremenila. Blatnik je bil

obsojen po 2. odstavku § 142 k.z., vendar z uporabo § 338/II k.pr.r..

Prvotna kazen se je razpolovila, tako da je bil po novem obsojen na šest

let težke ječe, z enim trdim ležiščem mesečno in eno temnico vsakega 20.

avgusta.191

Odprava telesnega plodu

§ 144 k.z. pravi: »Oseba ženskega spola, ki namerno ukrepa na način, ki

ima za posledico splav njenega plodu, oziroma se porod izvrši tako, da se

otrok rodi mrtev, je kriva hudodelstva«.192

V Celju so 5. decembra 1922 sodili Katarini Klep, ki naj bi namerno

povzročila splav plodu. Obtožnica proti njej je temeljila le na pričevanju

orožnika Josipa Pečnika, kateremu naj bi obtoženka priznala, da je bila v

drugem stanju z Jakobom Džigo, zaradi česar naj bi se nato odpeljala v



67

Ljubljano, kjer naj bi ji neznana babica v nožnico dala nek instrument, kar

naj bi kasneje imelo za posledico, da bi peti dan po obisku v Ljubljani

splavila. Do tega dejanja naj bi jo pripeljala beda in to, da je morala skrbeti

že za štiri otroke. Prav tako naj bi ji Džiga še pred opisanim dejanjem dal

kroglico kinina, kar naj bi pripeljalo do splavitve. Ker pa kroglica ni imela

učinka, naj bi ji Džiga 13. septembra 1922 na njeno prošnjo dal 600 kron

in jo napotil k babici v Ljubljano. V Ljubljani naj bi nato Klepova res našla

neko babico, ki ji je za svoje delo zaračunala 400 kron.

Obtoženka je preiskovalnemu sodniku izjavila, da je res spolno občevala z

Jakobom Džigo in tako zanosila, kar je bilo tudi potrjeno z zdravniškimi

izvidi, je pa zatrdila, da ni uporabila nobenega sredstva za splav plodu. Še

posebno je zanikala, da bi jo Džiga z denarjem poslal v Ljubljano ter da bi

bila tam pri babici, ki bi opravila splav. Kininske kroglice je od Džige res

sprejela, vendar le zato, ker jo je bolel želodec in ne iz razloga, da bi

splavila. Otroka naj bi Klepova izgubila nenamerno, torej brez njene

krivde, s tem, ko se je nekega dne naključno privzdignila. Džiga je kot

soobdolženec zanikal kakršnokoli intimno vez s Klepovo ter tudi vpliv

nanjo.

Državno pravdništvo je postopanje zoper Džigo ustavilo in vložilo le

obtožbo zoper Katarino Klep, s čimer se je izkazalo, da ji ne verjame v

polni meri. Vendar pa je sodni dvor zaključil, da njeno priznanje orožniku,

ki ga je pri preiskovalnem sodniku preklicala, ni zadostovalo za izrek

krivde. Orožnik Josip Pečnik je namreč priznal, da je obtoženko sam

napeljal k priznanju s tem, da se ji je zlagal, da je o zadevi že vse

poizvedel, da ima vse zapisano in da je skrajni čas, da prizna svoj greh,

saj ji namreč nič drugega ne preostane. Obtoženka je bila z neresnično

trditvijo orožnika zapeljana v zmoto, tako da svoje dejanje ni priznala iz

lastnega nagiba.

Ker drugih dokazov proti obtoženki sodišču ni uspelo zbrati in ker ni bilo

izključeno, da je iz naravnih razlogov izgubila otroka, je bila Klepova po §

269/III k.pr.r. oproščena obtožbe hudodelstva odprave telesnega plodu po

§ 144 k.z..193

193 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatla 95, spis Vr IX 801/22.

68

Težka telesna poškodba

18. poglavje kazenskega zakonika pojasnjuje hudodelstvo težke telesne

poškodbe in odmerja kazen za tako kaznivo dejanje. § 152 k.z. pravi:

»Kdor zoper sočloveka, sicer ne z namen ga usmrtiti, a z ostalim

sovražnim namenom, ravna na način, da iz tega izhajajo zdravstvene

težave oziroma nezmožnost opravljanja poklica za najmanj 20 dni ali

duševne motnje oziroma težka telesna poškodba, je kriv hudodelstva

težke telesne poškodbe.«194

Za slovensko podeželje so bili do 2. svetovne vojne zelo značilni kazenski

delikti, predvsem fantovski pretepi. Tepež naj bi »nadomeščal na kmetih

tudi že v mestih izumrli dvoboj«.195

11. decembra 1920 je obtoženec Franc Lebar s svojimi »tovariši« Miho

Smodičem, Ivanom Godcem, Dominikom Kurnikom in Francem Amonom

veselo popival žganje v stanovanju Štefančiča v Lokah pri Trbovljah. Nato

so se z družbo odpravili v Vidmarjevo gostilno, kjer so naročili 5 litrov

vina, ki pa ga niso uspeli spiti do konca. Pot jih je nadalje nesla v Božičevo

»birtijo«, kjer jim zaradi vidne opitosti niso želeli prodati niti kapljice več.

Še preden so obiskali zadnjo gostilno, je Lebar smuknil do Godčevega

stanovanja in si izposodil bojni nož, ki je bil do tedaj namenjen rezanju

kruha. Istega dne, ob štirinajsti uri, se je Alojz Hribovšek odpravljal na delo

in medtem na drugi strani mosta opazil Lebarja v družbi dveh drugih

rudarjev. Po pričevanju Hribovška je obtoženec nasproti njemu takoj

zavzel sovražno stališče ter mu grozil. Na mostu je namreč vpil, da bo

poklal vse patriote. S patrioti je mislil na delavce, ki niso bili včlanjeni pri

komunistični stranki. Naenkrat je obtoženec z nožem v roki skočil na

dvorišče, ne da bi padel, čeprav je šlo za višino treh do štirih metrov.

Hribovšek se je hotel odmakniti, vendar je bilo že prepozno. Lebar se je

pojavil za njim in zavpil: »Čakaj, patrijot!« Hribovšek se je umaknil na pol

metra visok kup pepela, vendar je Lebar odvihral za njim in mu z veliko

silo zabodel nož v hrbet. Hribovšek se je po približno štiridesetih korakih


195 Vilfan, Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, str. 473.

69

nezavesten zgrudil na tla. Pričevanje oškodovanca sta potrdili tudi priči

Julijana Krajnc in Jožef Zemljan.

Obtoženčev zagovor je temeljil na nevednosti zaradi previsoke stopnje

alkohola. Vendar je bilo dognano, da bi bilo skoraj nemogoče, da bi se

popolnoma pijan človek spustil iz drugega nadstropja na tla in pri tem ostal

nepoškodovan in da bi na tleh potem lahko še preskočil ograjo, kar je

potrdila priča Zemljan. Priči tudi nista mogli potrditi popolno pijanost

obtoženca. Takoj po dogodku so obtoženca zaslišali tudi trije orožniki, ki

pa so bili mnenja, da je Lebar sicer bil vinjen, a ne do te meje, da se svojih

dejanj ne bi zavedal.

Po mnenju sodnih zdravniških izvedencev je Hribovšek pridobil nevarno

rano, ki je segala v prsno votlino, tako da so bila poškodovana tudi pljuča.

Ta težka poškodba je imela za posledico najmanj 30-dnevni izostanek od

dela, hkrati pa je bila rana tudi smrtno nevarna. Vse skupaj se je za žrtev

dokaj srečno končalo, saj bi bil izid nespametnega Lebarjevega dejanja

lahko dosti bolj usoden.

Sodni dvor je kot obteževalno okoliščino smatral večkratno kvalifikacijo,

kot olajševalni okoliščini pa sta bili prepoznani razburjenost zaradi zaužite

pijače in starost pod dvajset let.

Kazen je bilo moč odmeriti po § 155 k.z. s težko in poostreno ječo od leta

dni do pet let in okrožno sodišče v Celju je obtoženca 18. januarja 1921

obsodilo na 18 mesecev težke ječe, dopolnjene s trdim ležiščem vsak

teden in s postom vsakih 14 dni. Po § 366 k.z. se je zasebni odškodninski

zahtevek reševal po civilni poti.196

Kaznovanje

Kazen za hudodelstvo težke telesne poškodbe je bila težka ječa od šest

mesecev do enega leta, pri prevladujočih obteževalnih okoliščinah do pet

let. Nasilnejša kazniva dejanja, ki so imela za posledico življenjsko

ogroženost, zdravstvene motnje ter nezmožnost opravljanja poklica ali

pohabitev človeka, so predvidevala težko ječo med petimi in desetimi leti.

Telesna poškodba, ki je nastala pri pretepu več ljudi in bila dobljena s


70

strani več ljudi, se je kaznovala z ječo med šestimi meseci in enim letom

(§§ 154–156 k.z.).197

17

104

76

61 57

23

44

137 3

29

6

37

3 61

21

79

0

20

40

60

80

100

120

št. o

bdolž

itev

do 1 do 2 do 3 do 4 do 5 do 6 7 do12

13 do18

nad 18

trajanje kazni (v mesecih)

težka ječa ječa ostalo oproščeno

Grafikon 2: Kazen težke in navadne ječe ter število oprostitev za hudodelstvo težke

telesne poškodbe v letih 1918–1923198

Kaznivo dejanje težke telesne poškodbe je bilo najpogosteje kaznovano s

kaznijo težke in navadne ječe. V letih 1918–1923 je bila največkrat

določena težka ječa do dveh, velikokrat pa tudi do treh in štirih mesecev.

Med sedmimi meseci in enim letom je bilo 37 obsodb težke ječe, nad 18

mesecev pa le ena. Navadna ječa je najpogosteje trajala do meseca dni,

zelo redko pa dlje kot štiri mesece. V primerjavi s hudodelstvom tatvine (gl.

str. 73) so v praksi celjskega sodišča kazen navadne ječe (213 obsodb)

zaradi težke telesne poškodbe precej večkrat prakticirali. Sicer je bilo še

vedno največ kazenskih določb v prid težke ječe (274 obsodb), a le za 61

več kot navadne ječe. Število oprostilnih odločb je bilo 79. Pod niz

»ostalo« spadajo odstopi okrajnim sodiščem, prekinitve, izločitve in

obnove kazenskih postopkov ter umiki obtožnic (velja tudi za primere na

naslednjih straneh).



71

29

1

35

3

7

1 1

0

5

10

15

20

25

30

35

št. o

bs

odb

do 1 T do 1 M do 2 M do 3 M

trajanje kazni (v tednih in mesecih)

strog zapor zapor

Grafikon 3: Kazen strogega in navadnega zapora za hudodelstvo težke telesne poškodbe

v letih 1918–1923199

Obsodbe navadnega zapora do enega tedna in enega meseca se skupno

v letih 1918–1923 pojavijo pri 64 obtožbah. Strog zapor kot obsodba je

obveljal le v petih primerih.

Tatvina

Tatvina kot kaznivo dejanje se pojavlja v 21. poglavju prvega dela

kazenskega zakonika (§§ 171–189 k.z.), ki nosi naslov »Od tatvine in

poneverbe«. § 171 k.z. razloži, kakšno kaznivo dejanje se je smatralo kot

tatvina: »Kdor zaradi lastne koristi odvzame tujo premakljivo stvar iz tujega

imetja brez dovoljenja, stori tatvino.«200 Nadalje so opisane tudi okoliščine,

na podlagi katerih je tatvina postala hudodelstvo. § 173 k.z. govori o višini

zneska, o nevarni konstituciji dejanja, o lastnostih ukradenega predmeta in

o lastnostih storilca kaznivega dejanja. § 173 k.z. pojasnjuje, da gre za

tatvino v primerih, ko znaša znesek ali vrednost ukradenega več kot 200

kron … .« Lastnosti storilca so opisane v § 176 k.z.. Na podlagi lastnosti

storilca je tatvina dognana kot zločin z ozirom na znesek večji od 50 kron,

če je bil storilec kaznovan že dvakrat, ali pa se je s hudodelstvom oziroma

prekrškom tatvine srečal že v preteklosti (§ 176/IIa k.z.). Po § 176/IIb k.z.

199 Prav tam.


72

je službujoči izvršil tatvino nad delodajalci oziroma ostalimi člani istega

gospodinjstva. 201

Obtoženi Franc Preložnik, ki je bil zaradi tatvine že večkrat predkaznovan,

je bil osumljen, da je svojega sodelavca, hlapca Franca Veberja, brez

njegove vednosti oziroma dovoljenja, meseca januarja 1923 v Ločici pri

Vranskem, oškodoval v vrednoti nad stopnjo med 1000 in 4000 kron.

Preložnik naj bi Veberju odvzel obleko, par čevljev, klobuk, srajco, srebrno

verižico, uro in žepni robec, vse skupaj v vrednosti 4230 kron.

V soglasju z izpovedjo oškodovanca in priče Franca Veberja ter

orožniškimi poizvedbami je obtoženec svoje dejanje odkritosrčno priznal.

Uro, verižico in telovnik je Veber dobil nazaj takoj, tako da se je njegova

škoda zmanjšala na 3340 kron.

V zadevi je bilo obteževalno, da se je kaznivo dejanje zgodilo ponoči in da

je bil obtoženec zaradi tatvine že štirikrat kaznovan in je tudi že odsedel 8

mesecev težke ječe, olajševalne okoliščine pa so bile starost pod 20 let,

popolno priznanje in delno vrnjena škoda.

Po § 178 k.z. je bilo kazen odmeriti s težko ječo od enega do pet let. Ker

so bile prisotne pretežno olajševalne okoliščine, se je izvršila izredna

milost po § 54 k.z.. Obtoženec je bil tako 10. februarja 1923 obsojen na

eno leto težke ječe, dopolnjene z enim trdim ležiščem vsakih 14 dni in

enim postom vsak mesec. Oškodovancu Veberju je bil dolžan vrniti še

preostalo škodo v vrednosti 3340 kron. Ker je bil obtoženec nevaren tuji

lastnini in je bil zaradi prestopkov prešuštvovanja ter zoper varnost

lastnine že večkrat kaznovan, je bilo določeno, da po prestani kazni v

smislu § 4 Zakona z dne 12. 5. 1873 št. 138 drž.z. pride pod policijsko

nadzorstvo.202

Kaznovanje

Storilci tatvine so bili obsojeni na težko ječo od šest mesecev do enega

leta, pri prevladujočih obteževalnih okoliščinah pa od enega do pet let. Če

je bila vrednost ukradenega večja od 2000 kron oziroma je šlo za posebno

201 Prav tam, str. 120–121.


73

predrzno, nasilno ali zahrbtno tatvino, je obveljala kazen težke ječe med

petimi in desetimi leti. Enako je veljalo za večkratne obsojence tatvin (§§

178–179 k.z.). Vse manjše tatvine so bile kaznovane kot prekrški z

navadnim ali strogim zaporom med enim tednom in šestimi meseci. Glede

na okoliščine je bila lahko zaporna kazen povišana (§ 460 k.z.).203

215

81

308

48

208

28

146

12

44

5

111

2

115

1

47

1

33 33

98118

0

50

100

150

200

250

300

350

št. o

bdolž

itev

do 1 do 2 do 3 do 4 do 5 do 6 7 do12

13 do18

nad18

nad36



Grafikon 4: Kazen težke in navadne ječe ter število oprostitev za hudodelstvo tatvine v

letih 1918–1923204

Ker je bila tatvina pojmovana kot hudodelstvo, je bila zanjo predvidena

kazen težke oziroma navadne ječe. Tudi v praksi celjskega okrožnega

sodišča je razvidno, da sta bili ti dve opciji največkrat uporabljeni. V letih

1918–1923 je bilo največ obsodb na kazen do dveh mesecev težke ječe.

Določeno število obsodb je predvidevalo tudi daljšo kazen, med sedmimi

meseci in enim letom. Kazen, daljša od 18 mesecev, je bila določena 66-

krat. Sicer se je kazen navadne ječe prakticirala tudi pri hudodelstvu

tatvine, a v primerjavi s kaznijo težke ječe precej manj pogosto. Navadna

ječa je predvidevala krajšo kazen, največkrat do enega meseca, pa tudi

kazen do dveh in treh mesecev je bila dokaj pogosta. Obsodbe navadne

ječe, daljše od pet mesecev, so sicer tudi obstajale, a v zelo omejenem

številu. V opazovanih letih je bilo oprostilnih odločb 118.

203 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 122, 235.


74

16

36

44

36

86

1 1 1

0

5

10

15

20

25

30

35

40

45

št. o

bsodb

do 1 T do 1 M do 2 M do 3 M do 4 M


strog zapor zapor

Grafikon 5: Kazen strogega in navadnega zapora za hudodelstvo tatvine v letih 1918–

1923205

Čeprav je tatvina veljala za hudodelstvo, za katerega je veljala kazen

težke in navadne ječe, so v praksi izrekali tudi kazni strogega in

navadnega zapora. Strog zapor je bil največkrat določen na kazen do

enega meseca, kar je prav tako veljalo za navaden zapor. Kazni nad

štirimi meseci strogega oziroma navadnega zapora na Okrožnem sodišču

Celje med leti 1918–1923 ni bilo.

Poneverba

Hudodelstvo poneverbe je obravnavano v §§ 181–184 k.z.. Po členu §

183 k.z. je bil hudodelstva poneverbe kriv tisti, ki si je prilasti zaupano

dobrino drugega v vrednosti nad 2000 kron.206

Franc Zemljič je Antoniji Valentin, trgovki iz Zike, poneveril za 560 kron

usnja in par moških čevljev, kar pa je imelo dejansko vrednost le 80 kron.

Obtoženec je imel nalogo, da za Antonijo Valentin to blago proda, nato pa

ji izroči denar. Sam pa je blago le prodal in nato pobegnil v Celje.

Zagovor Franca Zemljiča ima svojo zgodbo. Trdil je, da se je v Celju 10.

februarja seznanil z nekim njemu neznanim vojakom, in da sta šla na

glavnem trgu v celjsko kavarno, kjer sta se spoznala z Antonijo Valentin, ki 205 Prav tam.


75

naj bi bila iz Opatije. Le-ta naj bi ju nagovorila, da gresta z njo kupit usnje.

Valentinova naj bi res kupila eno rumeno govejo kožo, nato pa naj bi se še

isti večer vsi trije odpravili v Zagreb prodat usnje in kupit bučno olje,

katerega naj bi potem Valentinova v Celju prodala z dobičkom. V Zagrebu

naj bi Valentinova Zemljiču in neznanemu vojaku izročila navedeno usnje

in par rumenih novih čevljev, ki naj bi jih kupila v kavarni v Celju. Šlo je za

namen nadaljnje prodaje in nakupa bučnega olja. Obtoženec nato

nadaljuje, da sta z vojakom v Celju, na trgu, usnje in čevlje prodala

nekemu Bosancu, skupaj za 560 kron. S tem denarjem naj bi potem

obtoženec še isti dan v neki kavarni kupil dva spletena vrča olja za 525

kron in ju tam, kot je navedel pozneje, pustil natakarici z naročilom, naj

izroči olje Antoniji. Obtoženec se je nato 12. februarja skupaj z vojakom

napotil iz Zagreba v Celje. Ostanek 35 kron naj bi potrošil za jedačo in

pijačo za svojega sopotnika in zase. Ko pa je Zemljič nato neki dan prišel

v gostilno pri Belem volu, ga je tam čakala tožnica in zahtevala 450 kron.

Ker ji denarja ni izročil, ga je le-ta ovadila policiji.

Antonijo Valentin niso zaslišali, ker je odšla na jug, kjer je bilo ozemlje

zasedeno s strani Italijanov. So pa pri glavni razpravi zaslišali Joahima

Šonca, »stražmojstra« državne policije v Celju, pri katerem je Antonija

izpeljala ovadbo zoper Zemljiča. Ta je potrdil izpoved Antonije, kateri naj bi

Zemljič med drugim na poti v Zagreb celo obljubljal ljubezen. Sam pa je pri

zaslišanju Antonije, ki naj bi bila lahkomiselna, a preprosta ženska, dobil

vtis, da govori resnico. Obtoženec Zemljič je kljub izpovedi Šonca še

vedno vztrajal pri svoji »resnici«, tako da so ga v spremstvu organov

državne policije poslali v Zagreb, kjer naj bi pokazal kavarno, v kateri je po

svojem zagovoru pustil olje. Po poročilu vodstva državne policije v Celju je

bil obtoženec v Zagrebu v gostilni Marije Ricijaš, kjer se je v družbi nekega

dimnikarja res pogovarjal o nekem olju, a ga tam nikoli ni pustil in tudi

Antonija Valentin ni bila poznana v tej gostilni in ni nikoli spraševala

kakšne natakarice po Zemljiču oziroma po olju. Laž Zemljiča pa je postala

očitna predvsem zato, ker v tej gostilni ni delala nobena natakarica, kot je

pred tem sam povedal.

Tako je bilo razjasnjeno, da si je obtoženec izmislil svojo zgodbo in

izpoved Joahima Šonca je obveljala kot povsem verodostojna. Poleg tega

76

je proti Zemljiču govorila tudi njegova preteklost, ki je bila kaznivo

obarvana. Že pred tem je storil hudodelstva tatvine, poneverjanja in

goljufije, kar je sam tudi priznaval in kar je imelo za posledico, da se je

upoštevala obteževalna okoliščina za večkratni povratek k hudodelstvu

poneverbe. Olajševalnih okoliščin pa sodni dvor v zadevi ni našel.

Zemljiču je bilo sojeno po § 184 k.z., ki je predvideval kazen za

poneverbo, večjo od 200 kron, težko ječo od šest mesecev do enega leta.

Okrožno sodišče ga je 29. marca 1919 obsodilo na šest mesecev težke

ječe, dopolnjene z enim trdim ležiščem mesečno.207

Rop

Hudodelstvo ropa po § 190 k.z. je storila oseba, ki je izkazala nasilnost

nasproti drugi osebi, da bi si na takšen način prisvojila njeno oziroma

kakršnokoli drugo premakljivo stvar. Žalitev in grožnje so smatrali kot

nasilno dejanje.208

V noči od 19. na 20. julij 1919 se je na Pokleku, sodnem okraju Sevnica,

zgodil rop, kaznivo dejanje po § 190 k.z., katerega so bili obtoženi Janez

Čeč st., Martin Leskovšek, Rudolf Pepelnak, Viktor Čeč in Janez Čeč ml..

Vsi imenovani so bili obtoženi, da so se omenjene noči oboroženi z

morilskim orožjem odpravili do zakoncev Ivana in Neže Voučko, kjer so si

polastili njune premakljive stvari. Nasilni rop nepridipravov je uspel,

zakonca pa sta bila oškodovana za sledeče stvari: okoli 1600 papirnatega

denarja, okoli 150 kron srebrnega denarja, okoli 14 kron drobiža, srebrno

uro z verižico, tolarja Marije Terezije, dve odeji, vajeti od konjske opreme,

uro, budilko, samokres, 20 patronov, tri kuhinjske nože, pet škatlic vžigalic,

dve vrečki moke, 30 kg slanine, dva zavitka soli, dve plahti, dve svilnati

rutki, vzglavnik, otroške obleke, dva in pol hleba kruha, okoli 60 litrov vina,

berglje, štiri litrske steklenice, tri dvolitrske steklenice, tri race in tri purane.

Janez Čeč st. in Martin Leskovšek pa sta z grožnjami zakonca spravila še

v silno mučno stanje.



77

Tožilec je zahteval, da se obtožence obsodi po § 192 k.z. in § 195 k.z.,

zasebni udeleženec Ivan Voučko pa, da se mu vrnejo ukradene stvari

oziroma njihova vrednost v znesku 6116 kron in 50 vin.

Pri obeh glavnih krivcih, Janezu Čeču st. in Martinu Leskovšku, je bilo

kazen odmeriti po § 195 k.z. z dosmrtno težko ječo, pri ostalih treh

obtožencih pa po § 192 k.z. s težko ječo od deset do dvajset let. Vendar

so obteževalne in olajševalne okoliščine kazni ustrezno spremenile. Pri

vseh obtožencih se je kot obteževalna okoliščina smatrala večkratna

identifikacija, pri Janezu Čeču st. pa še dejstvo, da je k ropu napeljal tudi

svojega sina. Pri vseh obtožencih so se kot olajševalne okoliščine

smatrale beda in priznanje, pri Viktorju Čeču tudi neoporečnost, pri Janezu

Čeču ml. pa, da je bil na hudodelstvo napeljan od svojega očeta, še ni

imel 20 let in do tedaj še ni bil obsojen nobenega hudodelstva. Glede na

prevladujoče olajševalne okoliščine, se je pri vseh obtožencih uporabila

določba § 338 k.pr.r., ki je kazni primerno znižala.

Porotno sodišče v Celju je 18. junija 1920 za krive hudodelstva ropa po §

190 k.z. spoznalo vse udeležence, so se pa njihove kazni med sabo zelo

razlikovale. Janez Čeč st. je bil po § 195 k.z., z uporabo § 265 k.pr.r. in §

338 k.pr.r. obsojen na 13 let težke ječe, dopolnjene z enim trdim ležiščem

mesečno in eno temnico na 19. julij vsako leto. Martin Leskovšek je bil po

določbah istih členov obsojen na leto dni manj od svojega predhodno

imenovanega »tovariša«, torej na 12 let. Rudolfa Pepelnaka so po § 192

k.z., z uporabo § 265 k.pr.r. in § 338 k.pr.r. obsodili na osem let težke ječe,

poostrene z enim trdim ležiščem mesečno, uporabila pa se je tudi določba

§ 55a k.z.. Viktor Čeč je po § 192 k.z., z uporabo 338 k.pr.r. moral odslužiti

pet let težke ječe z enim trdim ležiščem mesečno, Janez Čeč ml. pa je bil

obsojen na najmilejšo kazen, saj je po § 192 k.z., z uporabo § 338 k.pr.r.

moral preživeti tri leta v težki ječi, dopolnjeni z enim trdim ležiščem

mesečno. V vseh primerih obsodb se je uporabila določba § 55a k.z..

Vsi obtoženci so bili po § 366 k.pr.r. in § 369 k.pr.r. dolžni zasebnemu

udeležencu Ivanu Voučku povrniti nastalo škodo v znesku 6116 kron in 50

78

vin ter po § 389 k.pr.r. nerazdelno vrniti stroške kazenskega postopka in

izvršbe.209

Goljufija

Hudodelstvo goljufije je storil tisti, ki je prekršil § 197 k.z., ki pravi: »Kdor z

zvijačnimi predstavami ali dejanji nekoga drugega zapelje v zmoto, zaradi

katere le-ta (naj bo to država, občina oziroma neka druga oseba) utrpi

škodo na svoji lastnini oziroma ostalih pravicah; ali kdor v takšnem

namenu in na pravkar omenjen način izkoristi zmoto oziroma nevednost

nekoga drugega, stori prevaro … .« § 199 k.z. opisuje okoliščine, pri

katerih goljufija postane hudodelstvo. Krivo pričanje pod prisego je veljalo

za takšno kaznivo dejanje (§ 199 k.z.). Za hudodelstvo goljufije je šlo tudi

v primerih, ko je nekdo s štampiljko oziroma pečatom ponaredil javno

listino ali s strani javne ustanove vpeljano oznako (§ 199d k.z.).210

Terezija Oprešnik je 9. novembra 1916 rodila nezakonsko hčer Marijo, oče

katere naj bi bil Jurij Oroš, svak Frančiške Oroš, pri kateri je bila Terezija

dekla. Jurij naj bi Terezijo spolno zlorabil in spočel njeno hčer.

Terezijo Oprešnik, obtoženo lažnega pričevanja, so zaslišali pred

okrožnim sodiščem in pod prisego je zatrdila, da jo je Jurij Oroš 15.

decembra 1916 spolno zlorabil, ko je prišel na obisk k svoji svakinji

Frančiški. Terezija je tudi potrdila, da ni imela opravka z drugimi moškimi

oziroma z Jožefom Korošcem, ki je prišel skupaj z Jurijem na obisk. Zaradi

izjav prič Frančiške Oroš in Marije Marinšek je bil namreč podan sum, da

so Terezine navedbe neresnične. Kljub temu pa je Terezija vztrajala pri

svojem.

Priča Jurij Oroš pa je bil že pred obravnavo na Okrožnem sodišču Celje

zaslišan v civilni pravdi, kjer je odločno zanikal, da bi imel kakršnegakoli

opravka s Terezijo in da sploh ni imel možnosti za to, saj naj ne bi bila

nikoli v isti sobi.

Pričevanje Frančiške Oroš pa je bilo v zvezi z vprašanjem, kdo je šel po

meso v sosednje poslopje, protislovno. Frančiška je zatrdila, da se tistega



79

dne ni odpravila iz hiše, medtem ko je druga priča, Marija Marinšek,

povedala, da je prav Frančiška šla po meso. Prav tako je Frančiška trdila,

da je za nosečnost Terezije izvedela šele po njenem odhodu iz službe,

medtem ko je neka druga priča potrdila, da je Frančiška še v času

Terezinega službovanja govorila, da je Terezija noseča in to baje z

Jurijem. Sodni dvor je dokazal, da je Frančiška tisti večer kar dvakrat

zapustila sobo; prvič, ko je šla po meso, drugič pa, ko je po lastnem

priznanju odšla v klet po pijačo.

Pričevanje Marije Marinšek ni bilo popolnoma verodostojno, saj je trdila,

da ni bila cel večer v sobi in ne ves čas v neposredni bližini Jurija Oroša in

obtoženke. Priča Jože Korošec je bil sicer mnenja, da skoraj ni bilo

mogoče, da bi prišlo do zlorabe, saj je bil ves čas z Jurijem, vendar pa je

priznal, da je celo sam enkrat samkrat odšel iz sobe.

Po pričevanju Ignaca Hrena naj bi ga obtoženec nekega dne prišel

izprašat, če je tudi sam imel kaj opravka s Terezijo in mu celo obljubil, da

mu bo plačal stroške za potovanje k sodišču, saj ga je želel pridobiti na

svojo stran kot pričo. Priča, Franc Verčnik, pa je potrdil, da mu je Hren

izdal, kako ga je Jurij Oroš nagovarjal, naj prevzame očetovstvo nase.

Priča, Ivana Oprešnik, je povedala, da je povprašala mater in sestro

Ignaca Hrena o tem, kakšna bo nadaljnja situacija, ko bo Ignac oče, nakar

sta ti dve to zanikali in dodali, da je Jurij prihajal k Ignacu in ga poskušal

spraviti v Celje k sodišču kot pričo.

Na podlagi teh pričevanj je torej obstajala verjetnost, da je Jurij Oroš

resnično oče nezakonskega otroka Terezije Oprešnik. Po navedbah Jurija

Oroša naj bi bila obtoženka nagnjena k spolnemu občevanju, to so potrdile

tudi druge priče, tako da niso izključili možnosti, da se je Terezija kar takoj

predala spolni sli. Je pa obtoženka od vsega začetka zatrjevala, da je

edino Jurij Oroš oče njenemu otroku. Na podlagi teh dokazil sodni dvor ni

mogel ostati prepričan, da je pričevanje obtoženke o spolnem odnosu med

Jurijem in njo in da je on oče njenemu otroku, lažno. Na Okrožnem

sodišču Celje je bil tako 1. februarja 1919 oprostilni izrek hudodelstva

goljufije po § 197 k.z. v smislu § 259/III k.pr.r. v vseh točkah utemeljen.211


80

Kaznovanje

Kaznivo dejanje goljufije se je kaznovalo po §§ 202–204 k.z.; najnižja

kazen je bila ječa od šest mesecev do enega leta, pri prevladujočih

obteževalnih okoliščinah od enega do pet let (§ 202 k.z.). Kadar je goljufija

zadevala vrednost večjo od 2000 kron oziroma bila izpeljana posebej

zvijačno in ko je storilec zaradi goljufije že bil kaznovan, je obveljala kazen

težke ječe od pet do deset let. Najvišja kazen za kaznivo dejanje goljufije

je bila določena za lažno prisego, ki je povzročila večjo škodo; storilec je

bil kaznovan na dvajsetletno oziroma dosmrtno težko ječo (§ 204 k.z.).

Lažje goljufije so bile kaznovane kot prekrški z navadnim ali strogim

zaporom od enega tedna do šest mesecev (§ 461 k.z.).212

8

56

16

36

9

26

613

3 3 3 3 1 2 1 1

19

84

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

št. o

bdolž

itev

do 1 do 2 do 3 do 4 do 5 do 6 7 do12

13 do18

nad 18



Grafikon 6: Kazen težke in navadne ječe ter število oprostitev za hudodelstvo goljufije v

letih 1918–1923213

V letih 1918–1923 se je kazen navadne ječe (139 obsodb) pri obsodbah

za goljufijo pojavljala skoraj trikrat več, kot kazen težke ječe (48 obsodb).

Glede na celotno število obdolžitev goljufije, je razvidno tudi veliko število

oprostilnih izrekov – 84, kar nakazuje, da je bilo dokazati goljufijo pravi

izziv. Najpogosteje uporabljena kazen je bila navadna ječa do meseca dni.

Precej je bilo tudi obsodb na ječo od dveh do štirih mesecev. Kazen težke

212 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 132, 235.


81

ječe je najpogosteje trajala do dveh mesecev. Le en primer prikazuje

nekoliko daljšo kazen – nad 18 mesecev.

1

6

2

3

1 1

0

1

2

3

4

5

6št

. obs

odb

do 1 T do 1 M do 2 M


strog zapor zapor

Grafikon 7: Kazen strogega in navadnega zapora za hudodelstvo goljufije v letih 1918–1923214

Kazen navadnega in strogega zapora se skupno v vseh obravnavanih letih

pojavi le 14-krat; redko v primerjavi s skupnim številom vseh obsodb

goljufije v letih 1918–1923 (201 obsodb). Zaporno kazen nad dvema

mesecema za hudodelstvo goljufije na celjskem okrožnem sodišču v letih

1918–1923 niso prakticirali.

Obrekovanje

V 25. poglavju avstrijskega kazenskega zakonika (§§ 209–210 k.z.) je

razloženo kaznivo dejanje obrekovanja. § 209 k.z. podrobneje predstavi,

kakšno dejanje je razumljeno pod pojmom obrekovanje; kaznivo dejanje je

storil tisti, ki je pri oblasteh nekoga obtožil izmišljenega kaznivega dejanja

oziroma nekoga obtoževal na takšen način, da so bile na račun obtoženca

izpeljane preiskave. Če je nekdo nekoga obtoževal zaradi motiva po

maščevanju, je bil prav tako kriv obrekovanja.215

214 Prav tam.


82

Martin Zapušek je bil obtožen hudodelstva obrekovanja po § 209 k.z.. 14.

novembra 1922 je pri orožništvu v Žalcu ovadil tatvino. V noči od 10. na

11. november naj bi mu neznani storilec ukradel kovček, v katerem je bilo

9072 kron. Štiri dni kasneje, 18. novembra 1922, je obtoženec zopet prišel

k imenovanemu orožništvu, kateremu je zaupal, da je bilo med ukradenim

denarjem tudi več avstrijskih bankovcev, ki so bili označeni z začetnico

njegovega priimka, torej s črko »Z«. Nato je še dejal, da je v bližini

najdenega praznega kovčka našel odtise moških čevljev. Orožništvu je

podal mere: čevelj naj bi imel dolžino 29, 5 cm in širino 9, 5 cm. Eden od

čevljev naj bi imel 29, drugi pa 30 žebljev. Ob tem podajanju podatkov je

obtoženec tudi navedel, da ima prav takšne čevlje Franc Oblak in da je

tako po vsej verjetnosti prav on izvedel tatvino v njegovo škodo.

Orožništvo je takoj obiskalo Oblaka. Pri hišni preiskavi so ugotovili, da ima

Oblak resnično opisane čevlje in da je posedoval tudi dva avstrijska

bankovca, označena s črko »Z«.

Franc Oblak pa je takoj dokazal, da je sporne čevlje kupil 15. novembra

1922, medtem ko je obtoženec po lastnih trditvah odtise čevljev našel že

13. novembra. Zaradi tega nesoglasja in tudi zaradi tega, ker obtoženec

14. novembra pri prijavi tatvine ni omenil ničesar o zaznamovanosti

avstrijskih bankovcev, je Zapušek končno pod pritiskom obremenilnega

gradiva priznal, da je šel v času Oblakove odsotnosti v njegovo sobo,

bankovce zaznamoval s črko »Z«, nato pa še izmeril njegove čevlje in ga

na koncu ovadil.

Obtoženec se je zagovarjal, da je bil njegov namen orožništvo pripraviti do

tega, da bi naredili pri Oblaku, katerega je smatral za možnega storilca,

hišno preiskavo. Vendar pa naj ne bi imel namena Oblaka spraviti v

preiskavo oziroma kazen. Vendar pa kazenski spis pod številko Vr VII

976/22 jasno dokazuje, da je bil storilec kraje povsem tretja oseba in sicer

Jože Pospan.

Sodni dvor je ugotavljal, da bi obtoženec moral nemudoma izdati

orožništvu vse sumljive osebe, nakar bi le-to postopalo po svoji

preudarnosti. Namesto tega pa je njegovo dejanje, zaznamovanje

bankovcev in izmera čevljev, povzročilo, da bi Oblaka nemudoma spravil v

preiskavo, če le-temu ne bi uspelo dokazati, da v igri ne morejo biti čevlji,

83

ki jih je kupil šele 15. novembra 1922. Hudobni namen obtoženca je bil

torej povsem jasen.

Krivdorek je bil utemeljen. Pri izmeri kazni obteževalnega ni bilo ničesar,

olajševalno pa skesano priznanje in to, da obtoženec do tedaj ni zakrivil

nobenega drugega hudodelstva. Zaradi pretežnih olajševalnih okoliščin se

je uporabila izredna milost po § 54 k.z., upoštevale pa so se tudi družinske

razmere po § 55 k.z.. Obtožencu je okrožno sodišče v Celju 24. februarja

1923 sodilo po § 210 k.z., ki je predvideval kazen od enega leta do pet let

težke ječe, vendar pa je bil obtoženec zaradi določil ostalih uporabljenih

členov obsojen na tri mesece težke ječe, dopolnjene z enim trdim

ležiščem in enim postom vsakih 14 dni.216

4.1.2 Prekrški in prestopki

75

51

92

2266

2708

14

14

§§ 278-310 §§ 311-330 §§ 331-334 §§ 335-392 §§ 393-408 §§ 409-433

§§ 434-486 §§ 487-499 §§ 500-525

Grafikon 8: Število obdolžitev za lažja kazniva dejanja – prekrške in prestopke – v letih

1918–1923217

V letih 1918–1923 je bilo na Okrožnem sodišču Celje zaradi prekrškov in

prestopkov 756 obdolžitev; največ zaradi prekrškov in prestopkov zoper 216 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatla 95, spis Vr VII 973/22.


84

varnost posameznikov – 602. Za prekrške in prestopke zoper javno

varnost je bilo 140, za prekrške in prestopke zoper javno moralo pa le 14

obdolžitev (gl. str. 21).218

Deležnost tatvine

Tudi deležnost tatvine se je po avstrijskem kazenskem zakoniku smatrala

za kaznivo dejanje, vendar pa ne za tako težko kot sama tatvina in je šlo

le za prekršek. To kaznivo dejanje je zapisano v § 185 k.z.; udeležbe

tatvine oziroma poneverbe je bil kriv tisti, ki je prikrival oziroma si prilastil

ukradeno oziroma poneverjeno stvar, ali pa se pogajal v zvezi s to

stvarjo.219

13. marca 1920 je okrožno sodišče v Celju razpravljalo zoper Julijano

Pogorevc, posestnico v Paki. Sin obtoženke, Franc Pogorevc, je v noči na

29. oktober 1919 iz železniškega vagona v Zgornjem Doliču ukradel več

stvari, med drugim tudi 22 kg kave v vrednosti 1100 kron, nakar je bil

pravnomočno obsojen na dva meseca težke ječe. Po navedbah

obtoženke, priče Lize Drašnik in njenega sina, je slednji 10 kg kave še

isto noč prinesel na dom materi in pri tem izjavil: »Lejte, kaj sem kupil za

300 kron!« Mati je nato kavo spravila v vrečo na podstrešju. Julijana

Pogorevc se je zagovarjala s tem, da je bila mnenja, da ta kava izvira od

zaplenjenih stvari nekdanje trgovine Reitter iz Slovenj Gradca. S tem pa je

že priznala, da je sumila v nepošten izvor kave, čeprav jo je shranjevala

tako dolgo, dokler niso drugič na obisk prišli orožniki, katerim jo je nato na

prigovarjanje sina tudi izročila. Poleg tega je Pogorevčevo orožnik Jožef

Par že prvič opozoril na to, da je kava ukradena, tako da je dobro vedela,

da prikriva ukradeno blago. Vrednost 400 kron ukradene kave je bila

obtoženki znana.

Po § 186 k.z. je bilo odmeriti kazen z ječo od šest mesecev do enega leta,

vendar pa je sodni dvor zaradi olajševalnih okoliščin pri odmeri kazni

218 Znotraj skupine prekrškov in prestopkov zoper varnost posameznikov je bilo največ obdolžitev za prekrške zoper varnost

lastnine – 270 in telesno varnost – 226. Znotraj skupine prekrškov in prestopkov zoper javno varnost pa je bilo 140 obdolžitev,

med njimi največ za prekrške zoper javni red in mir – 75.

Prav tam.


85

uporabil § 54 k.z. in jo obsodil na tri tedne ječe. Obtoženka namreč doslej

še ni bila kaznovana, poleg tega je dejanje priznala, konec koncev pa

sodni dvor tudi ni našel nobenih obteževalnih okoliščin.220

Prekršek zoper javni red in mir

Prekrški in prestopki zoper javni red in mir tvorijo skupino, ki obsega §§

278–310 k.z..221

§ 303 k.z. podrobneje pojasnjuje žalitev zakonsko uveljavljene cerkve

oziroma cerkvene družbe.222

Še dan, ko naj bi v svetu vladal mir in posebno vzdušje, za nekatere ni

ostal tako miren in brezmadežen. Na sveti večer leta 1922 je pri polnočnici

v Slovenskih Konjicah prišlo do sovražnosti med Antonom Pišotkom in

Francem Založnikom. Pišotek je v cerkvi stal pod korom ob prijatelju

Francu Berglezu, pred njim pa sta polnočnico poslušala brata Franc in

Ivan Založnik. Franc je med mašo začutil, da ga nekdo vleče za pelerino.

Obrnil se je in pozval Pišotka k miru in redu, tega pa to ni ustavilo in je šel

celo tako daleč, da je Franca udaril po ustih.

Obtoženec je svoje dejanje priznal, po ustih pa naj bi Franca Založnika

udaril le zato, ker ga je ta poimenoval za »smrkavca«. Vendar je Franc

Založnik v svojem pričevanju zanikal, da bi s kakršnimikoli besedami žalil

Pišotka, čeprav naj bi ga ta ves čas izzival in mu proti koncu maše celo

rekel, da se lahko gresta »vse ven zmenit«. Založnik se je nadaljnji

komplikaciji situacije izognil s tem, da je cerkev zapustil pri stranskih

vratih.

Pričevanje Franca Založnika sta popolnoma potrdila tudi njegov brat Ivan

ter celo prijatelj obtoženca, Janez Berglez, ki ni znal potrditi, če je Franc

Antona res imenoval za smrkavca.

Ker cerkev ni mesto za klofutanje, je tako vedenje Antona Pišotka vzbudilo

javno zgražanje pri vernikih in pomenilo prekršek zoper javni red in mir po



222 Prav tam.

86

§ 303 k.z.. Kazen je bilo odmeriti po § 303 k.z. s strogim zaporom od

enega do šest mesecev.

V zadevi ni bilo ničesar obteževalnega, olajševalno pa priznanje in

dotedanja neoporečnost. Glede na olajševalne okoliščine se je uporabila

izredna milost po § 266 k.z., tako da je bil obtoženec Anton Pišotek 15.

marca 1923 s strani Okrožnega sodišča Celje obsojen na 14 dni strogega

zapora.223

V skupino »O prestopkih in prekrških zoper red in mir« spada tudi

prekršek oziroma prestopek pohvale nezakonitih in nepravnih dejanj. Tako

kaznivo dejanje je storil tisti, ki je poniževal ureditev zakonske zveze,

družine ali pravnih pojmov ali pa pozival, razvnemal oziroma poskušal

zapeljati k nezakonitim dejanjem, le-te hvalil in upravičeval, do te mere, da

iz tega ni izhajalo težje prepovedano kaznivo dejanje (§ 305 k.z.).224

Ob prireditvi »Jagdballa« dne 1. februarja 1923 v Celju je prišlo do

demonstracij. Večja gruča ljudi se je odpravila od Narodnega doma po

Prešernovi ulici in se naposled ustavila pred Narodno kavarno, katere

lastnik je bil Ivan Kos. Šipe kavarne so bile razbite, vendar pa niso uspeli

dognati, kdo so bili nasilni zločinci.

Državno pravdništvo je Martinu Kolšku očitalo, da je hvalil nasilno

postopanje zoper kavarno in naj bi, še preden so bile šipe razbite, storilce

spodbujal: »To je tudi nemškutarsko gnezdo«. Na kolodvoru v množici naj

bi celo izjavil: »Le dajte jih, saj so tudi oni po nas leta 1908.«

Obtoženec je priznal, da je bil eden izmed množice pred Narodno kavarno

in na kolodvoru, vendar pa je vsakršno krivdo spričo izrečenih besed

zanikal. Obtoženec je v zagovoru dejal, da se je skupaj z Antonom

Satlerjem od kolodvora napotil proti Narodnemu domu. Oba naj bi že pri

narodni trafiki slišala množico kričati in razbijati šipe. S Satlerjem sta se

nato počasi napotila naprej in sicer sta hodila ob robu ulice ob Marijini

cerkvi; bila sta torej nasproti Narodne kavarne. Da bi obtoženec tam kričal,

je odločno zanikal; s Satlerjem naj bi se namreč odpravila dalje. Na



87

kolodvoru je bil tudi sam v množici, vendar pa naj ne bi izustil njemu

očitanih besed.

Obtožba proti Martinu Kolšku se je opirala le na pričevanje Martina Paka.

Pak je trdil, da se je množica, ki je prihajala od kolodvora, ustavila pri

Narodni kavarni. Ker je slišal kričanje in razbijanje šip, naj bi se tudi sam

ustavil v bližini trgovine Jelenc. V tem trenutku naj bi opazil obtoženca

nasproti kavarne, v bližini Marijine cerkve, če pa je bil le-ta sam ali v

družbi, Pak ni znal odgovoriti. Vendar pa naj bi bilo okrog Kolška, za njim

ter med njim in kavarno več ljudi v raznih gručah. Pak je bil tedaj od

obtoženca odmaknjen kakšnih 20 korakov. Trdil je, da je množica kričala

vsevprek, nato pa je v nekem trenutku opazil Kolška, kako je dvignil roke

in izjavil, da je Narodna Kavarna »nemškutarsko gnezdo«. Vendar pa je bil

tedaj razsvetljen le del ceste ob Narodni kavarni.

Sodni dvor je tako ugotovil, da je bilo malo verjetno, da bi lahko Pak, ki je

bil od obtoženega odmaknjen 20 korakov, razločeval njegove kretnje

oziroma slišal njegove besede. Pričevanje Paka je bilo tako spoznano za

nezanesljivo. Poleg tega je priča Anton Satler, ki je bil ves čas v družbi

obtoženca, zatrdil, da le-ta ni izjavil očitanih besed.

V času, ko so bili demonstranti na kolodvoru, Kolšek nima priče, ki bi stala

za njim. Je pa Viktor Debenjak izjavil, da je obtoženec ob voglu glavnega

trga, kamor se je slišalo vpitje množice s kolodvora, vprašal: »Kdo so ti

ljudje, da tako razsajajo?« Ta izjava Debenjaka kaže na to, da Kolšek ni

bil v množici zaradi hujskanja oziroma udeležbe pri demonstraciji, temveč

iz čiste radovednosti.

Sodni dvor je obtoženega Martina Kolška 28. avgusta 1923 na glavni

razpravi razbremenil suma prekrška pohvale nezakonitih in nepravnih

dejanj po § 305 k.z., ki je v tem primeru predvideval zaporno kazen od

enega do šest mesecev. Po § 259/III k.pr.r. je bil Kolšek oproščen

obtožbe, da je javno in pred več ljudmi vzpodbujal k nepravnim in po

zakonu prepovedanim dejanjem.225


88

Prekršek zoper telesno varnost

Prekršek zoper telesno varnost je obravnavan v osmem poglavju »O

prekrških in prestopkih zoper varnost življenja« (§§ 335–392 k.z.). V

prvem členu tega poglavja, v § 335 k.z., je pojasnjeno splošno pravilo

odnosa med prekrškom in prestopkom zoper varnost življenja: »Vsako

dejanje ali opustitev, zaradi katere lahko storilec že po naravnih, vsakomur

poznanih posledicah, ali s pomočjo posebno določenih pravil, ali po

svojem stanu, položaju, poklicu, obrti, dejavnosti ali nasploh po svojih

posebnih odnosih, sprevidi, da le-to lahko vzpostavi nevarnost za življenje,

zdravje ali telesno varnost ljudi, ali jo poveča, naj se kaznuje v primeru

izhajajoče težke telesne poškodbe kot prekršek z zaporom od enega

meseca do šest mesecev, v primeru smrti pa kot hudodelstvo s težkim

zaporom od šest mesecev do enega leta.«226

V prvem poglavju kazenskega zakonika, ki opisuje hudodelstva na

splošno, so opisani tudi razlogi, ki izključujejo zlobno namero. Takšen je §

2g k.z., ki pravi, da ne gre za zlobno namero v primerih, »… ko dejanje

sledi neustavljivi prisili ali izvršitvi pravične samoobrambe.«227

Pregovor, »žlahta je raztrgana plahta«, dobi svoj popoln pomen v

naslednji resnični zgodbi. Tudi na silvestrski večer niso mirovale temne

sile. Kakor že večkrat, je tudi 31. decembra 1922 prišlo do prepira med

brati Jamnišek v Višnji vasi. Franc Jamnišek je s sekiro lažje telesno

poškodoval brata Jožefa na desni strani prsi. Nasilnež se je nato odstranil

od domače hiše in se napotil k drugemu bratu Jerneju, ki je stanoval v

bližini. Ko je Franc Jerneju povedal, kaj se je zgodilo, se je slednji odpravil

k bratoma Jožefu ter Ivanu, da bi stvari skupaj prišli do dna. Vendar pa

brata, ki sta delovala v tandemu, nista bila pripravljena na miroljubno

rešitev spora. Prišla sta iz hiše, Ivan s sekiro, Jožef pa z nožem, in

nemudoma napadla Jerneja. Vendar se Jernej ni predal brez boja; okoli

sebe je začel mahati s sekiro in pri tem poškodoval oba svoja brata. Pri

Ivanu je prišlo do preloma leve podlahtnice in s tem do težke telesne



89

poškodbe, kar je imelo za posledico, da je postal nezmožen za delo 20 do

30 dni. Jožef pa je dobil vreznino na desnem laktu in s tem lahko telesno

poškodbo.

Jernej je s svojim dejanjem zakrivil prekršek zoper telesno varnost v

smislu § 335 k.z. in § 2g k.z.. Čeprav se je obtoženec skliceval na

samoobrambo, je iz bojazni prekoračil njeno potrebno mejo, saj bi iz

situacije mogel uvideti, da njegova reakcija lahko povzroči resno

nevarnost za zdravje ljudi.

Brata Ivan in Franc Jamnišek sta uporabila § 132 k.pr.r. pravne dobrote.

Mati Neža je storila isto, medtem ko je oče Florijan kot priča potrdil, da je

videl spopad, vendar pa doslednega poteka dogodka ni znal opisati, saj je

bila tedaj tema. Vse, kar je še uspel dodati, je bilo, da je naslednjega dne

na mestu spopada našel krvav nož. Ostalih prič na razpravi ni bilo, tako da

je bil zagovor obtoženca sprejet.

Okrožno sodišče v Celju je o zadevi razpravljajo 21. aprila 1923. Kot

obteževalna okoliščina se je smatralo dejstvo, da je bil Jernej Jamnišek

zaradi hudodelstva po § 153 k.z. že enkrat kaznovan, kot olajševalna pa je

služilo priznanje.

Kazen je bila določena po § 335 k.z. z zaporom od enega do šest

mesecev. Vendar je bil obtoženec obsojen le na 8 dni zapora,

poostrenega z enim postom in enim trdim ležiščem. Po § 369 k.pr.r. pa je

moral plačati stroške upravi javne bolnišnice v Celju za oskrbo brata

Jožefa. 228

Kaznivo dejanje po § 376 k.z. prav tako sodi v skupino prekrškov in

prestopkov zoper varnost življenja. Takega dejanja so bile krive osebe, ki

bi morale vestno skrbeti za otroke oziroma ljudi, ki se sami niso bili

sposobni zavarovati pred nevarnostjo, a so se kljub svoji dolžnosti

izkazale za malomarne. Če je zaradi nezadostnega varstva umrl otrok

oziroma oseba z omejenimi zmožnosti, je bilo potrebno krivca kaznovati

po členu § 335 k.z..229



90

Nekateri starši so se do svojih otrok izkazali za zelo malomarne. Za takšen

odnos sta bila obtožena Matija in Terezija Verdev, za katera je okrožno

sodišče v Celju iskalo pravico 7. aprila 1923.

Verdevi so imeli v sobi poleg običajne kmečke zidane še železno peč,

okoli katere se je nahajala klop. Oče Matija je 11. decembra 1922, preden

je šel v tovarno na delo, postavil sinka Matijo na zidano peč, nato pa še

zakuril železno peč. Pri tem je naročil svojemu osemletnemu sinu Ivanu,

naj popazi na bratca. Mati Terezija je imela namreč opravke v kuhinji, saj

je pripravljala hrano za prašiče. Kar naenkrat pa je iz sobe zaslišala krik.

Ko je pohitela v sobo, je videla, da je 21-mesečni Matija padel s peči na

klop k žareči železni peči. Mali ubožček je na več mestih pridobil opekline,

katere pa starša nista preveč resno vzela. Bila sta namreč mnenja, da

opekline niso nevarne in sta otroka namazala z oljem. Zdravniško pomoč

dr. Červinke sta poiskala šele 16. decembra. Bilo je prepozno, Matija je

naslednji dan umrl.

V svojem zagovoru sta oba obtoženca izjavila, da sta bila mnenja, da

opekline niso nevarne in sta otroka takoj namazala z oljem. Zaradi tega

tudi nista takoj poiskala zdravniške pomoči, čeprav je bila ta tedaj v Polzeli

na voljo. Iz izvidniškega mnenja dr. Červinke je bilo zaključiti, da je otrok

utrpel dve veliki opeklini v velikosti moške dlani na hrbtu in na desnem

kolku ter več manjših na nogi in na desnem stegnu. Zdravnik je ugotovil,

da je bil Matija čvrst in krepak deček in da je umrl le zato, ker njegova

starša nista pravočasno obiskala strokovne pomoči. Zaradi uporabe

domačih sredstev, so se opekline zagnojile in tako je nastopila dečkova

smrt. Nedvomno dejstvo je bilo, da bi deček ostal pri življenju, če bi ga

pravočasno pripeljali k dr. Červinki v oskrbo. To mnenje zdravnika je le

potrdilo krivdo obeh obtožencev. Že zaradi same velikosti opeklin, bi

moralo biti jasno, da gre za zelo nevarno poškodbo. Če je bil otrok miren

ali ne, pri tem ne igra vloge.

Obteževalnega v zadevi ni bilo ničesar, olajševalno pa priznanje in

dotedanja neoporečnost.

Oba obtoženca sta bila spoznana za kriva prekrška po § 335 k.z. in § 376

k.z. ter jima je bilo odmeriti kazen po § 335 k.z. s strogim zaporom od

šestih mesecev do enega leta. Terezija je bila obtožena tudi po § 360 k.z.,

91

saj naj ne bi ustrezno nadzorovala svojega otroka. Vendar pa je bila po §

259/III k.pr.r. te obtožbe oproščena, ker je bilo na kmetih običajno, da

manjše otroke popazijo osem oziroma devetletni bratci in sestre, ki so bili

za to že dovolj sposobni.

Zaradi pretežno olajševalnih okoliščin se je sodni dvor odločil za uporabo

izredne milosti po § 266 k.z., po § 260b k.z. pa so se upoštevale tudi

družinske razmere. Oba obtoženca sta bila obsojena na pet dni strogega

zapora, poostrenega z enim trdim ležiščem in enim postom.230

4.2. Primeri kršitev IX. in X. poglavja srbskega kazenskega zakonika

32 30

11462

224

92137 108

76 65

583

357

0

100

200

300

400

500

600

št. o

bdolž

itev

1919 1920 1921 1922 1923 1919 do 1923

leto

§ 104 srb.k.z. ostali §§ srb.k.z.

Grafikon 9: Število obdolžitev za kršitve členov srbskega kazenskega zakonika v letih

1919–1923231

Kaznivo dejanje § 104 srb.k.z. je bilo najbolj pogosto obravnavano kaznivo

dejanje po srbskem kazenskem zakoniku na Okrožnem sodišču Celje.

Ugotoviti je moč, da so v vsakem posamičnem letu od leta 1919 dalje, ko

je prišlo do razširitve srbskega kazenskega zakonika na slovenska tla, v

primerjavi z ostalimi določbami srbskega kazenskega zakonika

prevladovale kršitve § 104 srb.k.z.. Število obdolžitev omenjenega člena 230 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatla 96, spis Vr VII 146/23.


92

se je povečevalo in doseglo najvišjo število leta 1921 – 224; v primerjavi z

ostalimi določili srbskega kazenskega zakonika, je bilo obdolžitev za

kaznivo dejanje po § 104 več kar za 132. Naslednji dve leti se je razlika

med obdolžitvami za prekršek po § 104 srb.k.z. in prekrške po ostalih

členih srbskega kazenskega zakonika manjšala, a so leta 1923 še vedno

prevladovale obdolžitve za kaznivo dejanje po § 104 srb.k.z.. V letih 1919–

1923 je bilo od skupnega števila obdolžitev po srbskem kazenskem

zakoniku – 940, 583 obravnavanih po § 104 srb.k.z. in 357 po ostalih

določbah tega zakonika.

4.2.1. Kršitve IX. poglavja srbskega kazenskega zakonika

IX. poglavje srbskega kazenskega zakonika govori »O hudodelstvih in

prekrških zoper domovino, vladarja in ustavo« in obsega §§ 83–91

srb.k.z..232

Po § 85 srb.k.z. je kaznivo dejanje storil državljan Kraljevine Srbov,

Hrvatov in Slovencev, ki je med vojno zavestno pomagal sovražni sili in s

tem prizadel škodo kraljevini. Kazen za takšno dejanje je bila robija do 20

let.233

Jožef Sevšek je bil obtožen, da je kot jugoslovanski državljan med vojno,

8. maja 1919, v Slovenj Gradcu deloval zoper Kraljevino Srbov, Hrvatov in

Slovencev in da je pomagal sovražni vojski s tem, da se je v družbi več

drugih Slovenjgradčanov oborožil s puško in strelivom ter se na kolodvoru

priključil nemško-avstrijski vojaški straži, kateri je pomagal braniti in tiščati

strojnico iz Slovenj Gradca proti Šmartnemu. Sevšek je bil tako osumljen

dejanja hudodelstva zoper domovino po § 85 srb.k.z..

5 in 6. maja 1919 se je na Koroškem zrušila jugoslovanska fronta.

Jugoslovanski vojaki, ki so se umikali pred sovražniki, so zapustili mesto

232 Ukaz s katerim se zakonska veljava devetega in desetega poglavja Kriminalnega (kazenskega) zakonika za kraljevino

Srbijo razširi na vse področje kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev (544), Ur.l. DVS, 1919, št. 114, str. 399–401 (dalje: Ur.l.

DVS, 1919, 114/544).

233 Prav tam.

93

Slovenj Gradec. Meščani so med drugimi s seboj vzeli tudi Nemca Oskarja

Reitterja, delodajalca obtoženca, katerega pa so že naslednji dan izpustili.

Istega dne, 7. maja popoldan in zvečer, so v Slovenj Gradec prihajali že

prvi nemški vojaki, nakar je Reitter, sicer navdušen Nemec, oborožil svoje

sodelavce in učence in jih poslal kot stražo na kolodvor. Naslednji dan se

je obtoženec okoli devete ure podal na kolodvor izven mesta, kjer je bila

nemška strojnica. Ko mu je sodelavec Vidovič velel, naj pomaga tiščati

dresino, na kateri je bila privezana strojnica, se je obtoženec branil, da

noče tvegati svojega življenja, vendar pa je nato to le storil, saj mu je neki

nemški vojak zagrozil, da ga bo v nasprotnem primeru ustrelil. Obtoženec

je kljub grožnji kmalu zapustil dresino in se vrnil domov z izgovorom, da

gre po okrepitev.

Tudi izjave prič so potrdile zgodbo Sevška. Obtoženec je zanikal le to, da

je imel 8. maja pri kolodvoru s sabo puško, kar pa so nasprotno nekatere

izmed prič potrdile.

Obtoženec se je izgovarjal s tem, da je bil vedno zaveden Slovenec, da pa

se je tedaj znašel v brezizhodnem položaju. Moral se je namreč ukloniti

svojemu delodajalcu, če je želel obdržati službo in to naj bi bil tudi razlog,

da se je pridružil svojim sodelavcem, ki so se napotili proti kolodvoru. Ko

pa je prispel na kolodvor, ni imel druge izbire, kot da tišči dresino, saj bi ga

v nasprotnem doletela kazen usmrtitve s strani nemškega vojaka.

Poleg tega naj bi bil obtoženec psihično ne povsem uravnovešena oseba.

To je potrdilo tudi šolsko vodstvo v Janžovem vrhu, prav takšen vtis pa je

napravil tudi sam, saj je na razpravi jokal. Že iz tega je izhajalo, da je vpliv

gospodarja na takšno osebo zagotovo močnejši, kot pa na kakšno drugo.

Poleg tega je ena izmed prič, Marija Smrečnik, ki je bila kuharica pri

Reitterjevih, izjavila, da je bil obtoženec »vedno dober Slovenec«, da pa

svoje naklonjenosti slovenstvu pri Reitterjevih ni bilo dovoljeno izkazovati.

Na glavni razpravi, 6. septembra 1919, je okrožno sodišče v Celju Jožefa

Sevška spoznalo za nedolžnega po § 259/III k.pr.r. in ga v smislu § 2g k.z.

oprostilo.234


94

§ 91b srb.k.z. določa kaznivo dejanje zaradi žalitve vladajočega kralja

oziroma kraljevske družine z besedami, podobami ali znaki. Oseba, ki na

kakršenkoli način poskuša nagovoriti sovražnost do kralja ali pa ga uvaja

kot predmet posmeha, je morala biti kaznovana z zaporom od enega do

pet let. Za žalitve ostalih članov je bila predvidena kazen od enega

meseca do dveh let. Z razširitvijo IX. poglavja srbskega kazenskega

zakonika pa je oseba, ki je žalila vladajočega kralja morala odsedeti v

zaporu od treh do deset let. Žalitev ostalih članov kraljevske družine je po

novem predvidevala zapor od enega do pet let. Te kazni ni bilo možno

znižati pod najnižjo mero.235

Franc Dernovšek in Rupert Lichtenegger sta bila obtožena prekrška zoper

vladajočega kralja v smislu § 91b srb.k.z..

17. avgusta 1921 je prišla Ema Gorjup v Dernovškovo pisarno Trboveljske

premogovniške družbe in tam v pričo vseh oseb naznanila smrt kralja

Petra: »Tovariši, naznanjam Vam žalostno vest, da je Njega Veličanstvo,

kralj Peter, umrl.« Dernovšek, je na njene besede reagiral tako, da je

radostno skočil s stola in vzkliknil: » Hvala Bogu, da je umrl.« Medtem je v

njegovo pisarno prišel tudi drugi obtoženec, Rupert Lichtenegger.

Gorjupova je Dernovška ostro oštela, on pa se je branil s tem, da ni mislil

dobesedno, temveč da zaradi smrti kralja tako »Orli« vsaj naj ne bi imeli

naslednjo nedeljo svojega tabora v Trbovljah. Tudi Lichtenegger se je nato

obrnil proti Gorjupovi in ji še enkrat dejal, da ni razumela Dernovška.

Dernovšek se je zagovarjal s tem, da je dejal le besedi »hvala bogu«, da

pa kaj več tudi ni mogel izjaviti, saj naj bi ga Ema prekinila in je bil tako

zmožen šele kasneje pojasniti, da se je razveselil za to, ker naj bi

posledično odpadel orlovski tabor, ki naj bi se vršil 21. avgusta 1921,

katerega se potem obtožencu ne bi bilo potrebno udeležiti. Vendar pa je

priča, Leopold Sadar, pod prisego potrdil besede Eme Gorjup. Le-ta naj bi

Dernovška prekinila šele, ko je izustil vse besede. Izjava Dernovška je bila

tako ovržena.

Tudi izgovor glede orlovskega tabora je bil neveljaven. Priči Ivan Forte in

Franc Urlab, oba člana telovadnega društva »Orel« v Zagorju, sta 235 Ur.l. DVS, 1919, 114/544.

95

razjasnila, da je bil Dernovšek do 8. avgusta 1921 sicer član tega društva,

da pa je bil nato izključen, ker se je 7. avgusta 1921 udeležil veselice

»Sokolov« v Zagorju. Dvoma o tem, da je bil Franc Dernovšek 17. avgusta

1921 že seznanjen s svojo izključenostjo iz orlovskega društva, ni bilo,

tako da so se lahko njegove besede, »Hvala Bogu, da je umrl«, tolmačile

drugače, kot je trdil obtoženec sam. Dogodek 26. avgusta 1921 očitno

ponazarja sovražnost do kralja:

V pisarni je bil tega dne zopet navzoč Leopold Sadar, nato pa je vanjo

prišel še Dernovšek in sicer z zmečkanim listom časopisa, v katerem naj bi

imel zavit kruh. Nekaj časa za tem je obtoženec iz svoje pisarne odšel k

pisalni mizi Lichteneggerja. Dernovšek je iz časopisa »Slovenski

gospodar« izrezal črno obrobljen nekrolog kralja Petra. Oba obtoženca sta

se nato dogovarjala, kam naj bi izrezek prilepili. Dernovšek se je naposled

le odločil, da bo listek prilepil na steno v pisarni, kjer bo služil kot spomin.

Ko je to storil, je začel glasno brati nekrolog. Lichtenegger pa ga je pozval,

da naj bere s presledki, da bo lahko sam med njegovim prebiranjem

izjavljal stavek »Bitt für uns« (prosi za nas). Kljub temu je Dernovšek bral

dalje, Lichteneggerju pa ga je dvakrat tudi uspelo ustaviti, da je lahko

izjavil: »Bitt für uns!« Ko je Dernovšek celoten izrezek prebral, je

Lichtenegger še dodal, kot se za konec spodobi: »Amen!« Dernovšek se

je nato priklonil in odšel v svojo pisarno.

Dernovšek se je glede tega dogodka izgovarjal s tem, da ni imel namena

žaliti pokojnika in je nekrolog obesil na steno, da bi tam ostal kot spomin.

Lichtenegger pa je v zagovoru trdil, da je ravno takrat imel veliko dela in

da se ni oziral na dejanje Dernovška in da Dernovšku nikakor ni rekel, naj

nekrolog bere s presledki. Besede »Bitt für uns« je pač izrekel zaradi

nujnega opravka, besedo »Amen« pa naj bi pristavil, ko ga je Dernovšek

zapustil in odšel iz pisarne.

Pričevanje Leopolda Sadarja si je sodišče razlagalo kot najverjetnejšo plat

zgodbe. Oba obtoženca sta pokazala svoj prezir do vladajočega kralja.

Njuno dejanje je bilo takšne narave, da bi lahko izzvalo sovraštvo. Tako so

bili podani vsi znaki prekrška po § 91b srb.k.z. in krivda obeh je bila

utemeljena.

96

Obtoženca sta bila obsojena po § 91b srb.k.z. uporabo § 260b k.z. z

ozirom na družinske razmere. Franc Dernovšek je dobil kazen dveh let

strogega zapora, poostrenega z enim trdim ležiščem in enim postom vsak

mesec, Rupert Lichtenegger pa je bil obsojen na 18 mesecev strogega

zapora, prav tako poostrenega z enim trdim ležiščem in enim postom vsak

mesec. Pri Dernovšku je sodni dvor za obteževalno smatral ponavljanje,

za oba pa sta kot olajševalni okoliščini obveljali priznanje in dotedanja

neoporečnost. Upoštevana je bila določba v smislu § 266a k.z..236

4.2.2 Kršitve X. poglavja srbskega kazenskega zakonika

Deseto poglavje srbskega kazenskega zakonika obravnava hudodelstva in

prekrške zoper zakon, oblastvo in javni red in obsega §§ 92–104

srb.k.z..237

§ 97 srb.k.z. obsoja osebo, ki nagovarja vojaka ali državljana, naj se ne

ozira na poziv oziroma naj odreče pokornost zapovednikom. Kazen za

takšno dejanje je predvidena z zaporom do leta dni. Tisti, ki pa vojaka

Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev zavede, da dezertira oziroma mu

namerno pomaga pri begu, ali pa ga želi zvleči v tujo vojaško službo

oziroma ga dovaja tujemu vojaštvu, se mora kaznovati z zaporom od treh

mesecev do treh let. § 97 srb.k.z. izrecno omenja, da je tudi poskus

takšnega dejanja kazniv.238

23. maja 1922 je Okrožno sodišče v Celju spoznalo za kriva prekrška

zoper zakon, oblastvo in javni red po § 97 srb.k.z. Ivana in Marijo Kramer.

Franc Kramer, sin obtožencev, je decembra 1920 pobegnil orožniški

ovadbi kot vojak »Timoškega art. puka«. Orožništvo je pobeglega uspelo

prijeti šele po več kot letu dni in ga nato oddati vojaštvu.


237 Ur.l. DVS, 1919, 114/544.

238 Prav tam.

97

Oba obtoženca sta priznala poizvedujočemu orožniku, da se njun sin

Franc skoraj vsak drug dan vrača domov. Alojzij Zorenč, občinski sluga v

Svetem Petru pod Svetimi gorami, je nekega dne Mariji izročil ukaz

glavarstva, po katerem bi se vsakega begunca moralo izročiti občini ali

orožništvu. Marija, ki je tedaj sedela na hišnem pragu, je Zorenču odvrnila,

naj to sam pove Francu. Ko je uradnik prestopil prag hiše, je zalotil Franca

doma, kako si kuha mleko, medtem pa je Ivan Kramer dejal: »Iščite ga,

ako ga hočete dobiti, jaz ga vam ne bodem izdal!« Tudi druga priča, Alojz

Trampuš, je večkrat v bližini domače hiše videl ubežnika.

Oba obtoženca sta priznala, da je Franc res večkrat prišel domov in si tudi

postregel s hrano. Starša sta argumentirala, da mu tega nista želela

preprečiti iz strahu pred njim. V zagovoru sta tudi navedla, da ga nista

nikoli ovadila, ker je od njihovega doma do občinskega urada ena ura

hoda.

Okrožno sodišče je tako prišlo do sklepa, da sta obtoženca beguncu

dovolila jemati hrano, mu nudila stanovanje in tako pripomogla k

njegovemu begu, kar se je dodatno izkazalo tudi s tem, da ga nista

prijavila občinskemu uradu. Ena ura hoda za sodni dvor ni bil dovolj dober

argument za to, da ni prišlo do prijave.

Kazen je bila odmerjena po § 97 srb.k.z.. Oba obtoženca sta bila tako

obsojena na deset dni zapora, poostrenega s trdima ležiščema in dvema

postoma. Obteževalnega v obsodbi ni bilo ničesar, olajševalno pa

priznanje in sorodstvene razmere. Zaradi olajševalnih okoliščin in

družinskih razmer sta se uporabili določbi § 62 srb.k.z. in § 260b k.z..

Osnovna kazen od treh mesecev do treh let se je tako znatno znižala pod

najmanjšo mero.239

S kaznivim dejanjem zaničevanja in zasmehovanja državnih uredb in

posamičnih uradnikov se spopada § 103 srb.k.z.. Kaznivo dejanje je bilo

storjeno, kadar je nekdo z javnimi trditvami izmišljenih ali popačenih stvari

zaničeval zakonite uredbe in državne uslužbence in jih izpostavljal

sovraštvu oziroma izpodbijal njihovo veljavo. Prav tako je bilo kaznivo


98

dejanje po § 103 srb.k.z. storjeno tedaj, kadar je določen sloj prebivalstva

javno nagovarjal na sovraštvo in preziranje nekega drugega sloja. Kazen

za tako dejanje je bila od dvesto do tri tisoč dinarjev oziroma zapor od treh

mesecev do treh let.240

Obtoženka Katarina Pepelnik je 25. maja 1919 na cesti pred gostilno

»Mohr« v Celju, torej javno, pred več ljudmi, vpila: »Naše fante vse

naženejo na fronto in te preklete Srbe tukaj držijo.« S to neresnično

izmišljeno trditvijo je izpostavila sovraštvo in preziranje. Poleg tega je bila

obtožena, da je istega dne brez zadostnih dokazov v Celju pred več vojaki

in civilisti širila lažne govorice, da naj bi prejšnjo noč Srbi pod Jožefovim

hribom posilili neko dekle.

Prvo dejanje, ki naj bi ga obtoženka storila, prekršek po § 103 srb.k.z., je

sama sicer tajila, vendar pa je priča, Blaž Pepelko, potrdil, da je

Pepelnikova resnično izjavila besede, ki bi same po sebi lahko zbudile

preziranje in sovraštvo proti vojnim oblastem, česar bi se obtoženka

morala zavedati. Glede drugega dejanja, prestopka po § 308 k.z., pa se je

obtoženka zagovarjala, da jo je nek vojak svaril pred tem, da naj ne hodi v

vojašnico, ker naj bi srbski vojaki posilili tri deklice. Druga priča, Ivan

Jakop, je pod prisego povedal, da je obtoženka prišla v kavarno in omenila

incident z dekletom, ki naj bi bila žrtev posilstva srbskih vojakov, kar je

imelo za posledico njeno smrt. Četudi bi bilo to res, po mnenju sodišča

obtoženka ni imela pravice verjeti neznanemu vojaku in razširjati govorice,

dokler se te govorice po oblastvenih potrditvah ne bi izkazale za resnične.

V zadevi Pepelnik je bilo obteževalno snidenje prekrška in prestopka in to,

da je bila obtoženka zaradi podobnega dejanja že kaznovana, olajševalno

pa njeno delno priznanje in razburljivost.

Pepelnikova je bila obsojena po § 103 srb.k.z. z globo od 200 do 3000

dinarjev ali pa z zaporom od treh mesecev do treh let. Zaradi

prevladujočih olajševalnih okoliščin je sodni dvor uporabil § 62 srb.k.z. ter

kazen znatno znižal na 14 dni strogega zapora.241

240 Ur.l. DVS, 1919, 114/544.


99

Kot zelo pogosto kaznivo dejanje se v začetku 20. let 20. stoletja pojavlja

§ 104 srb.k.z.. Omenjeni člen navaja kot kaznivo dejanje žalitev oblasti ali

politične korporacije oziroma uradnika. Imuniteto pred žalitvijo so imeli tudi

državni uradniki, porotniki, izbrani sodniki pri sodnem postopku, priče,

izvedenci in javni uslužbenci.242

Okrožno sodišče v Celju je 4. oktobra 1921 razpravljalo o zadevi zoper

Gašperja Rečnika, ki je bil obtožen prekrška zoper oblastvo in javni red po

§ 104 srb.k.z.. 22. avgusta 1921 je v Slovenskih Konjicah razžalil

službujočega orožnika Josipa Severa z besedami: »Auf Sever, auf orožnik

Sever, zapri me, se nič ne bojim!«

Obtoženec je v soglasju z izpovedjo priče Josipa Severa priznal, da je bil

22. avgusta 1921 pri naboru in da se je precej napil in žalil orožnika že

pred naborom ter da ga je žaljivo izzival tudi po naboru, čeprav ga je

orožnik na žaljivke opozoril. Ker je bilo očitno, da je obtoženec želel

orožnika Severa izzvati in smešiti pred občinstvom, so se smatrale

njegove besede kot žaljive v smislu § 104 srb.k.z. ter je bila krivda tako

utemeljena.

Za sodni dvor je bilo obteževalno ponavljanje žaljivk, olajševalno pa

priznanje, vinjenost ter neoporečnost. Sodišče je z ozirom na družinske

razmere obtoženca uporabilo tudi § 62 srb.k.z. ter § 260b k.z.. Kazen petih

dni zapora, poostrenega z enim postom in enim trdim ležiščem, je bila

tako krivdi primerna. Ker obtoženec kljub rednemu in pravočasno

dostavljenemu vabilu ni prišel k razpravi, je sodišče v smislu § 427 k.pr.r.

sodbo izreklo v odsotnosti obtoženca.243

Kaznovanje

Kazen po § 104 srb.k.z. za žalitev je bil zapor od meseca dni do dveh let,

kadar pa je žalitev obsegala še obrekovanje, se je kazen povečala na

zoper do treh let. V veliko primerih je bila podana možnost izbire zaporne

oziroma denarne kazni.244

242 Ur.l. DVS, 1919, 114/544.


244 Ur.l. DVS, 1919, 114/544.

100

27

223

8

39

3 7 7 4 7 4 2 322

51

0

50

100

150

200

250

št. o

bdolž

itev

do 1 T do 2 T do 3 T do 1 M do 2 M 3 do 6 M


strog zapor zapor ostalo oproščeno

Grafikon 10: Zaporne kazni za prekršek po § 104 srb.k.z. in število oprostitev v letih

1919–1923245

Kaznivo dejanje po § 104 srb.k.z. je predvidevalo zaporno oziroma

denarno kazen. Mnogokrat je imel obsojenec na razpolago obe možnosti.

Grafikon ponuja prikaz eventualnih zapornih kazni za prekršek po § 104

srb.k.z. v letih 1919–1923. Večinoma so prakticirali navaden zapor, je pa

prihajalo tudi do odločb v prid strogega zapora. Za prekršek po § 104

srb.k.z. je bilo skupno 334 obsodb, ki so predvidevale zaporno kazen, od

tega 280 navadnega in 54 strogega zapora. Daleč najpogostejša kazen je

bil zapor do enega tedna – 223 obsodb. Zaporna kazen do dveh tednov je

bila določena 39-krat, medtem ko je bilo obsodb na zaporno kazen, daljšo

od dveh tednov, v zelo majhnem številu – skupno 18. Strog zapor je bil kot

kazen manj pogost in je prav tako največkrat trajal do enega tedna – 27

obsodb. Najdaljša zaporna kazen je bila določena od treh do šest

mesecev, vendar pa se je le-ta skupno pojavila samo petkrat. Od skupno

vseh obdolžitev – 407, je bilo v opazovanih letih 51 oprostilnih izrekov.


101

4.3 Kršitev Zakona o zaščiti javne varnosti in reda v državi

Med najbolj pogostimi kršitvami zakonov, izdanih po letu 1918, je bila

kršitev Zakona o zaščiti javne varnosti in reda v državi z dne 21. 8. 1921,

št. 95 Ur.l. DVS. V letu 1922 je bilo takšnih kršitev 35, v letu 1923 pa 37;

skupno torej 72.246

11. oktobra 1921 je Okrožno sodišče v Celju sodilo Jerneju Toplaku zaradi

kršitve Zakona o zaščiti javne varnosti in reda v državi. Kaznivo dejanje je

bilo storjeno dne 4. septembra 1921 v »Franclnovi gostilni« v Štorah, kjer

sta se po dvajsetih letih srečala obtoženec in občinski sluga Boštjan

Zavšek. Skupaj sta spila kozarček, nakar se je pričela burna razprava o

boljševikih. Toplak je začel pripovedovati o svoji izkušnji v Rusiji; govoril je

o namenu boljševikov bogatim odvzeti vse in njihovo imetje razdeliti

revnim, prav tako je izjavil, da je kot boljševik pobil toliko ljudi, da jih ne bi

bilo moč spraviti v to gostilno. S tem pa se njegovo navdušenje nad

boljševizmom še ni končalo. Začel je razgrajati z rokami ter nato izjavil, da

je sam popolnoma »rdeč« in da domači ljudje še ne razumejo

boljševiškega duha. Boštjan Zavšek ga je opozoril na kaznivost takšnega

govoričenja, Toplak pa je odvrnil, da se nikogar ne boji, zlasti ne

žandarmerije ter da se ga bojijo pri sodiščih, pri vojakih pa ga kot

boljševika ne marajo. Na tak način je ustno širil komunistično propagando

in nagovarjal ostale, da je potrebno politični in ekonomski red v državi z

nasiljem in terorjem spremeniti.

Toplak se je na sodišču izgovarjal na popolno pijano stanje, ki pa se je na

podlagi izpovedi prič Zavška ter Josipa Francla izkazalo kot neresnično;

obtoženec naj bi bil resnično nekoliko vinjen, vendar pa ne do te mere, da

se ne bi mogel zavedati svojih besed. Da ni šlo za popolno omotičnost je

razvidno tudi iz tega, da je bil Toplak na vsako opazko Zavška takoj

zmožen reagirati.

Obteževalnega sodni dvor ni našel ničesar, kot olajševalna okoliščina pa

se je pojavila vinjenost. Obtoženec je bil obsojen po § II. Zakona o zaščiti

246 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatla 22, obtožna seznama Vr 1922–1923.

102

javne varnosti in reda v državi, z uporabo § 61 srb.k.z., na tri leta težke

ječe, dopolnjene z enim trdim ležiščem in enim postom enkrat mesečno.247

4.4 Število obdolžitev, prijav, kazenskih primerov in vrste kaznivih

dejanj v letih 1918–1923 Okrožnega sodišča Celje

579

965

14231188

1740

2471

1373

1981

2834

1142

1488

2492

8321037

1556

843

1075

1638

0

500

1000

1500

2000

2500

3000

šte

vilo

1918 1919 1920 1921 1922 1923

leto

obdolžitve kazenski primeri prijave

Grafikon 11: Število obdolžitev, prijav in kazenskih primerov v posamičnih letih 1918–

1923248

Okrožno sodišče Celje je imelo največ dela leta 1920, ko je bilo

obravnavanih največ kazenskih primerov. Nasprotno je bilo v pristojnosti

sodišča najmanj prijavljenih kazenskih deliktov leta 1918, v primerjavi z

letom 1920 kar za 1016 manj. Leta 1920 je bilo tudi največ prijavljenih in

obdolženih oseb. Niz prijave predstavlja skupek vseh osumljencev,

obdolžencev, obtožencev in obsojencev, kar tudi pojasnjuje tako visoke

številke, medtem ko so pod obdolžitve spadali vsi, proti katerim je bila

podana obtožnica predsedujočemu sodišča (gl. str. 39).


248 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatle 18–22, obtožni seznami Vr 1918–1923; ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatle 18–22,

vpisniki Vr 1918–1923.

103

5957

8286

12414

0

2000

4000

6000

8000

10000

12000

14000

štev

ilo



Grafikon 12: Skupno število vseh obdolžitev, prijav in kazenskih primerov v letih 1918–

1923249

Število prijavljenih kazenskih primerov se s številom prijavljenih oseb ne

ujema, saj se je večkrat zgodilo, da je neko kaznivo dejanje storilo več

ljudi. Iz tega sledi, da je skupno število prijavljenih oseb za vsa

obravnavana leta večje za več kot štiri tisoč v primerjavi s skupnim

številom kazenskih primerov. Skupno je v letih 1918–1923 Okrožno

sodišče Celje obravnavalo 12414 prijav zaradi 8286 kazenskih primerov.

Obtožnica pa je bila vložena 5957-krat.

249 Prav tam.

104

5107

756

940472

hudodelstva prekrški srb.k.z. ostalo

Grafikon 13: Razmerje med številom obdolžitev za različne vrste kaznivih dejanj v letih

1918–1923250

Avstrijski kazenski zakonik je bil najpomembnejši dokument pri kazenskem

postopanju tudi v začetku prve jugoslovanske države, saj je bila velika

večina obdolženih ljudi v kazenskem procesu obravnavana na temelju

določb njegovih členov. Daleč največ je bilo obdolžitev hudodelstev –

5107, določenih po avstrijskem kazenskem zakoniku. Obdolžitev za

prekrške omenjenega zakonika, ki jih je obravnavalo Okrožno sodišče

Celje, je bilo v precej manjšem številu – 756, za kršitve členov srbskega

kazenskega zakonika pa 940. Neopredeljeno skupino sestavljajo novele

Kazenskemu zakonu o hudodelstvih, prekrških in prestopkih ter zakoni,

izdani v času Slovencev pod Kraljevino SHS. Takšnih primerov kazenskih

obdolžitev je bilo v obravnavanih letih 472.

Pogoste kršitve novel avstrijskemu kazenskemu zakoniku so bile kršitve §

32 in § 36 Orožniškega patenta z dne 24. oktobra 1852 (št. 223 drž.z.),

Zakona z dne 27. maja 1885 (št. 134 drž.z.) in § 1 Zakona z dne 24. maja

1885 (št. 89 drž.z.). Najpogostejša kršitev zakonov, izdanih po letu 1918,

pa je bila kršitev Zakona o zaščiti javne varnosti in reda v državi z dne 21.

avgusta 1921 (št. 95 Ur.l.), za katero je bilo v letih 1921 in 1922 kar 72

obdolžitev.251


251 Prav tam.

105

5 SKLEP

Leto 1918 pomeni začetek novega obdobja v zgodovini Slovencev.

Avstrijsko hegemonijo je zamenjala srbska in slovensko ozemlje je odtlej

spadalo v novo državo. Nastala je Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Pravila igre so začeli določati Srbi, kot najmogočnejša sila znotraj skupne

države, in Slovenci so se zopet znašli v podrejenem položaju. Težnja

predstavnikov osrednje beograjske vlade je bila centralizacija državnega

ozemlja in nacionalni unitarizem.

Kljub temu da je od prelomnega leta 1918 slovensko ozemlje spadalo v

novo državo, je v začetnih letih njenega obstoja na slovenskih tleh na

kazensko sodnem področju prevladovalo predhodno veljavno avstrijsko

kazensko pravo. To dejstvo zelo dobro prikazujejo statistični podatki,

podani v diplomski nalogi, ki dokazujejo, da se je v kazenskih zadevah v

letih 1918–1923 daleč največkrat uporabljal avstrijski kazenski zakonik iz

leta 1852. Vendar pa sta se centralizacija in unitarizem beograjske vlade

dotaknila tudi pravosodnega sistema pri nas, ki je dejansko predstavljal

enega izmed sredstev za uresničitev obeh omenjenih ciljev.

V prvih letih po združitvi so namreč v novi državi nemudoma začeli

posegati v pravosodje s ciljem poenotenja razdrobljenih pravnih sistemov.

Prvi vidnejši ukrep osrednje beograjske vlade je bila razširitev IX. in X.

poglavja srbskega kazenskega zakonika leta 1919. Kakšen pomen je

imelo to za Slovence? Prvič v zgodovini so se Slovenci seznanili z določili

srbskega kazenskega zakonika. Novi kazenski delikti, sprejeti v

pravosodno prakso, so zahtevali popolno pokornost kralju in vladarski

družini, s čimer je bila poudarjena vloga monarhije. Vse pomembnejšo

vlogo so začeli dobivati tudi uradniki, ki so skrbeli za red in mir, saj so le-ti

predstavljali steber doseganja poslušnosti in spoštovanja avtoritarnega

režima Karadjordjevićev.

106

Z določbami srbskega kazenskega zakonika je našel srbski jezik pot v

slovensko pravno terminologijo. Nova izraza »robija« in »zatočenje« že s

svojim prizvokom nakazujeta krutejšo stran tega zakonika. Z uvajanjem

srbskih izrazov so Slovenci posredno prišli v stik s srbsko kulturo,

nekdanja Kraljevina Srbija pa težnjo po prevladi tako ni izražala več le pri

svojih sosednjih narodih.

Z razširitvijo uvodnih pravil in prvega dela srbskega kazenskega zakonika

leta 1921 se je pravosodna praksa na slovenskem ozemlju seznanila še z

nekaterimi novimi določbami. Vidovdanska ustava iz leta 1921 je v tej

smeri pomenila korak dalje. Izmed zakonov, izdanih v prvih letih nove

države, je najbolj izstopal Zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi iz

leta 1921, ki je imel namen izničiti komunistična stremljenja in s tem

poskrbeti za neomajnost kraljevine. Komunistični internacionalizem je bil

namreč v nasprotju s politiko nacionalnega unitarizma, ki ga je izvajalo

osrednje ministrstvo v Beogradu. Vse preteče sovražnike je bilo potrebno

spraviti s poti, še preden bi monarhiji lahko zadali usoden udarec.

S posegi beograjske vlade na pravno sfero nove jugoslovanske države sta

na ozemlju Slovencev začela veljati dva kazenska zakonika. Avstrijska

preteklost in tedaj še neznana jugoslovanska prihodnost sta se združili v

povojno sedanjost, mešanico obeh pravnih sistemov. Ugotovljeno je, da

se položaj za Slovence s prehodom v novo državo ni bistveno spremenil.

Slovenci še vedno niso dobili svoje pravotvornosti, saj so se ponovno

znašli pod tujim pravom.

Obravnavani primeri kazenskih deliktov ilustrirajo življenje in trende

tedanje družbe. Kazenski spisi ponujajo dobro možnost vpogleda v

majhnega moža izpred 90 let. Človek, ki je živel ob koncu prvega

desetletja in na začetku dvajsetih let 20. stoletja, ni imel veliko in tudi ni

mogel veliko izgubiti. Mnogi so živeli v skladu z načelom, ki pravi, da se

živi od danes do jutri. Kot tipični pokazatelj te trditve je lahko razumljena

visoka stopnja alkoholiziranosti, ki je bila po eni strani odsev socialnih

tegob in beg pred resničnostjo, po drugi strani pa je z lahkoto prebudila

107

prvinske nagone in bila mnogokrat razlog za kazniva dejanja, ki sicer ne bi

bila storjena.

Pri obravnavi kazenskih spisov je možno ugotoviti, da so zakonsko

določene kazni za kazniva dejanja v praksi le redko upoštevali. Dejanske

kazni, podane s strani sodišč, so bile večinoma znatno nižje. Sodišča so

se namreč vedno znova posluževala določb, ki so predvidevale znižanje

kazni, tako da je za določeno kaznivo dejanje le redko obveljala kazen, ki

so jo predvidevali členi obeh veljavnih zakonikov. V tem pogledu je

precejšnjo vlogo imelo tudi upoštevanje olajševalnih okoliščin.

Iz podane statistične obdelave je ugotovljeno število obdolžitev za

najpogosteje storjena kazniva dejanja v prvih petih letih obstoja Kraljevine

SHS. Največkrat se je pojavilo kaznivo dejanje tatvine, zelo pogosto pa

tudi težka telesna poškodba, udeležba pri ropu in poneverbi ter goljufija.

Po letu 1919 se pojavljajo še kazniva dejanja, ki jih je predvideval srbski

kazenski zakonik; najpogostejše so bile obtožnice zoper kršitelje § 104

srb.k.z.. Grafični prikazi določenih kazni za najpogostejša kazniva dejanja

prikazujejo, kakšne kazni so bile za določeno kaznivo dejanje prakticirane

s strani celjskega okrožnega sodišča in kako dolgo so le-te trajale.

Ugotovljeno je, da so bila določila zakonskih členov le redko uporabljena

in da so bile kazni znatno nižje, kot je bilo določeno v avstrijskem oziroma

srbskem kazenskem zakoniku.

Potrebno je omeniti izrazito veliko število težjih kaznivih dejanj, kakršna

sta bila na primer uboj in umor. Razlog je potrebno iskati v globalno

težavnem času po letu 1918. Življenje v prvih povojnih letih Slovencem ni

bilo prizaneseno. Slabe socialne razmere in človeška brezupnost v boljšo

prihodnost sta bila zagotovo poglaviten razlog, da se je v obravnavanih

letih pojavljalo veliko grozljivih deliktov, ki so se mnogokrat končali s

smrtjo.

108

Vpogled v kazenski spis prikazuje včasih humoristično, spet drugič

srhljivo, a vedno zanimivo resničnost nekega drugega obdobja, mnogokrat

popolnoma tujega sodobnemu človeku.

109

VIRI IN LITERATURA

• Bojan Balkovec, Prva slovenska vlada 1918–1921, Znanstveno in

publicistično središče, Ljubljana 1992.

• Feliks J. Bister, Anton Korošec, državnozborski poslanec na

Dunaju, Slovenska matica, Ljubljana 1992.

• Lovro Bogataj, Uprava v Sloveniji od prevrata do ustave, Slovenci

1918–1928, Leonova družba, Ljubljana 1928, str. 373–388.

• Metka Bukošek, Pravosodni organi, Vodnik po fondih

Zgodovinskega arhiva v Celju, Zgodovinski arhiv, Celje 1997, str.

171–230.

• Metka Bukošek, Fond Okrožnega sodišča v Celju 1850–1941,

Arhivi, 2006, št. 1, str. 77–98.

• Metod Dolenc, K vprašanju izenačenja kazenskih zakonov za celo

ozemlje kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, Slovenski pravnik,

december 1920, št. 9–12, str. 264–279.

• Metod Dolenc, Kazenskopravno zakonodajstvo po prevratu in

Slovenci, Slovenski pravnik, avgust 1921, št. 5–8, str. 114–127.

• Metod Dolenc in Aleksander Maklecov, Sistem celokupnega

kazenskega prava kraljevine Jugoslavije, Tiskovna zadruga,

Ljubljana 1934.

• Ivan Jakič, Celjska grofija, pridobljeno 22. 9. 2008, iz

http://www.gradovi.jesenice.net/celje3.html.

• Ivan Kavčnik, Nujnost ustanovitve kasacijskega sodišča, Slovenski

narod, 3. 8. 1921, št. 171, str. 1.

• Kazenski spisi v Zgodovinskem arhivu Celje (1918–1923), Fond:

Okrožno sodišče Celje, ZAC 609, škatle 85–96.

• Kazenski vpisniki »Vr« v Zgodovinskem arhivu Celje (1918–1923),

Fond: Okrožno sodišče Celje, ZAC 609, škatle 18–22.

• Jelka Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, Arhiv

Republike Slovenije, Ljubljana 1994.

110

• Jelka Melik, Delovanje kazenskih sodišč od 18. stoletja dalje, Pravo

– Zgodovina – Arhivi I., Arhiv republike Slovenije, Ljubljana 2000,

str. 37–44.

• Jelka Melik, Organizacija rednih sodišč v prvi Jugoslaviji, Pravo –

Zgodovina – Arhivi I., Arhiv republike Slovenije, Ljubljana 2000, str.

173–183.

• Naredba ministrstva za pravosodje, št. 8000, ki razširja veljavo IX.

in X. Poglavja kazenskega zakonika za Kraljevino Srbijo na vse

področje kraljestva SHS (545), Ur.l. DVS, 1919, št. 114, str. 401.

• Dragan K. Nikolić, Krivični zakonik kneževine Srbije iz 1860.

godine, doktorska disertacija, Univerzitet u Beogradu, Beograd

1989.

• Obtožni seznami »Vr« v Zgodovinskem arhivu Celje (1918–1923),

Fond: Okrožno sodišče Celje, ZAC 609, škatle 18–22.

• Oesterreichische Gesetzeskunde, Verlag der Patriotischen

Volksbuchhandlung, Wien 1913.

• Emica Ogrizek, Sodstvo v letih 1848–1918, Pravo – Zgodovina –

Arhivi I., Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 2000

• Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, Kulturna skupnost Celje,

Celje 1974, str. 139–172.

• Osnovna načela uradniškega zakona odobrena in sprejeta,

Slovenski narod, 5. 7. 1923, št. 150, str. 2.

• Jurij Perovšek, Slovenska osamosvojitev v letu 1918, Modrijan,

Ljubljana 1998.

• Jurij Perovšek, Celje in politične razmere v jugoslovanski državi v

letih 1918–1941, Iz zgodovine Celja 1918–1941, Muzej novejše

zgodovine, Celje 2001, str. 5–48.

• Leonid Pitamic, Ustava in zakon, Slovenski pravnik, junij 1922, št.

1–4., str. 1–18.

• Janko Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo,

Slovenska matica, Ljubljana 1971.

• Razglas osrednje vlade o zunanji obliki uradnih spisov, Ur.l. DVS,

1921, št. 36, str. 194.

111

• Bogdan Sajovic, Od male Srbije do velike Jugoslavije, Karantanija,

Ljubljana 2006.

• Milan Škerlj, Pravosodje v Sloveniji po zedinjenju, Slovenci v

desetletju 1918–1928, Leonova Družba, Ljubljana 1928, str. 388–

423.

• Ukaz s katerim se zakonska veljava devetega in desetega poglavja

»Kriminalnega (kazenskega) zakonika za kraljevino Srbijo« razširi

na vse področje kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev (544), Ur.l.

DVS, 1919, št. 114, str. 399–401.

• Ustava Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, Oddelek II.–

Osnovne državljanske pravice in dolžnosti, Slovenski narod, 7. 7.

1921, št. 149, str. 3–4.

• Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Slovenska matica,

Ljubljana 1996.

• Sergij Vilfan, Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, Cankarjeva

založba, Ljubljana 1996.

• Sergij Vilfan, Uvod v pravno zgodovino, Uradni list Republike

Slovenije, Ljubljana 2002.

• Peter Vodopivec, Prva svetovna vojna v zgodovini 20. stoletja,

Velika vojna in Slovenci, Slovenska matica, Ljubljana 2005, str. 7–

15.

• Zakon za zaščito države sprejet v skupščini, Slovenski narod, 3. 8.

1921, št. 171, str. 1.

112

SEZNAM KRATIC

• drž.z. Državni zakonik

• k.pr.r. kazenskopravni red z dne 23. maja 1873

• k.z. avstrijski kazenski zakonik z dne 27. maja 1852

• srb.k.z. Srbski kazenski zakonik iz leta 1860

• Ur.l. DVS Uradni list Deželne vlade za Slovenijo

310e celje med leti 1918 in 1923 diplomska naloga .doc) · 1918 in 1923« je nastopila na predlog...

Documents