P R I P O M B E K P O Ž I G A L N I Š T V U

F r a n j o B a š

Naslednje vrs te imajo namen opozoriti na neka tere nejasnosti in negotovosti, k i j ih vsebuje gospodarskozgodovinski pojem požigalniš tva. Dobro se p r i tem zavedamo, da za r azp ravo o požigalniš tvu še manjka jo neogibno po t rebne p redhodne študije. Naše opozorilo pa je potrebno, saj je že v polpre tekl i dobi r edko požigalništvo z novim zakonom o go­zdovih 1953 kot zastarel gozdni ali poljedelski obrat de jansko preneha lo ter bo p r i nadvse skopih zgodovinskih vir ih mogoče obstoječe nejasnosti osvetlit i samo z ugotovitvami p r i posameznikih, ki so imeli s požigal-niš tvom v življenju opravka . S smrtjo teh bo obnova dejanske podobe etnografskega požigalniš tva nemogoča, p r a v t ako pa t ud i sodba o res­ničnih ali samo predpostavl jenih požigalniških pojavih. P r a v v pr i jemih kot naše opozorilo je ena od znanstvenih nalog etnografije, d a z raz­vidom gradiva o življenjskih pojavih, ki niso opr t i na p i sane al i p red ­metne vire, a so posamezno še ohranjeni v l judskih proizvaja lnih po­s topkih, doprinaša^ svoj delež k obravnavan ju zgodovinskih problemov.

Požigalništvo naše polpre tekle dobe j e imelo več namenov. Najbolj razšir jeno je bilo v obliki žganja frat^ v a lpskem Podravju , k jer je na posekanem in požganem svetu obnavljalo zemljo za setev gozdnih semen, zlasti iglavcev; ta setev se j e opravl ja la skupa j s setvijo rži al i t ako imenovanega »pemskega« žita. Samo kot gnojenje njiv s požiganjem na-nošenega lesovja in hoste je f ra tnemu podobno požigalniš tvo na nj ivah p o Prekmurju^ ter n a zeljnikih nad Idr i jco in kot konservat ivna gozdna higiena v p lan inskem Podrav ju požiganje boste* po posekah, d a se iz neuporabl jen ih vej ali vrhov ne zaradi gozdnemu drev ju škodljivi mrčes. P o izvoru najs tarejše in za zgodovino kolonizacije pomembno'^ je po­žigalništvo lazov, naprav l jan je novin, požarov ali velen na Rat i tovcu, ob gornji Kokri , gornji Meži, gornji Mislinji, ter v porečju gornje Savinje, P a k e in Boljske, k i p r i p r av i n a drugače neporabnem ali malo po rabnem gozdu za eno do dve leti ku l tu ro prosa, ajde, rži ter ovsa, redkeje tud i

Prim. B r a t a n i ć Br., Uz problem doseljenja Slavena. Zbornik radova filozofske fakultete vseučilišča v Zagrebu I, 1951, str. 221.

^ K o p r i v n i k J., Pohorje, 1923, str. 67. ^ Narodopisje Slovencev I, 1944, str. 123. * K o p r i v n i k J., 1. c , str. 60. = Prim. M e l i k A., Slovenija I/l, 1935, str. 341.

pšenice, n a k a r poraste zopet gozd. Pisana poročila o požigalništvu" po­dajajo frate in laze zaradi podobnega zelo zanimivega žganja kot isto­vrs tno kul turno ' dejavnost; to je razumljivo, saj tud i ime »novine« vsebuje požigalniš tvo frat in lazov. Naše poročilo upošteva samo laze ali velne.

Posebno važnost za zgodovino naseli tve Slovencev in kolonizacije slovenske zemlje je dobilo požigalniš tvo z gradivom, ki ga je za laze in frate na nekdanjem Štajerskem zbral Fr . X. Hlubek.^ V bis tvu na Hlu-bekovo gradivo je oprl J. Peisker* svojo gospodarsko s tavbo Slovencev ob in p o naseli tvi v novi domovini ter orisal slovensko poljedelstvo do konca visokega srednjega veka kot požigalniško obratovanje, ki v p re -vladajoče gozdnat i Sloveniji pod i ra gozdove, j ih požge, na požganem prostoru seje žito in, ko je zemlja za žito izčrpana , pase, dokler pašn ikov ne p re ras te gozd, n a k a r začne novi požig p r ip rav l j a t i zemljo za njivo. Za Peiskerjem sta podobno obravnava la staroslovenski sistem P. P u n -schar t in VI. Leveč. Prot i požigalniš tvu kot vladajočemu poljedelskemu sistemu p r i Slovencih v zgodnjem srednjem veku je nastopi l A. Dopsch in pokaza l na tehniko požigalskega poljedelstva, k i bi moralo tud i na j ­bolj gozdnato zemljo preh i t ro izrabit i in jo nap rav i t i za poljedelstvo nedonosno, ter postavi l vprašanje , ali so ravn ine kot n. p r . D r a v s k o polje v VI. do X. stoletju res pokr ival i samo pragozdovi? Dopschev nas top prot i absolutnemu požigalniš tvu j e rodil malo uspeha. Zdi se, da je avto­r i te ta A. Luschina, k i sam sicer n i poda l sodbe o zgodovinski vlogi po-žigalništva, a je moralno kri l delo zgodaj umrlega VI. Levca, v precejšnji meri pr ipomogla , da je požigalništvo pr idobl jeno zgodovinsko vlogo za zgodnji srednji vek obdržalo in da so starejša naziranja , n. pr . Kronosevo, k i je p r i Slovencih predpostavl ja lo že orno poljedelstvo z ralom, stopilo v ozadje in v pozabo. Slovenska zgodovina je v srednjeveški kolonizaciji ugotavl jala poleg prvenstvenega požigalniš tva še druge podrejene vrs te poljskega obdelovanja, n. pr . Fr . Vatovec" v porečju spodnje Savinje dvovrst i lno in p r a š n o poljedelstvo. Osamljeno mnenje, k i je požigal­niš tvo kot poljedelski sistem odklonilo^" kot nemogoče te r ga opredeli lo za eno od sredstev in oblik krčenja gozdov, je R. Ložar zavrniP^ s po­zivom na H l u b e k a in z utemeljitvijo, d a je t reba geografsko razširjenost požigalniš tva ali t rebljenje razlagat i z raznimi okoliščinami te r s tokovi slovenske naselitve. Pojem požigalniš tva ima tako v etnografiji in v zgodovini Slovencev določeno vsebino za splošni poljedelski sistem p red

"Narodopisje Slovencev I, 1944, str. 212 (Poljedelstvo). ' H 1 u b e k Fr. X., Die Landwirtschaft des Herzogthumes Steiermark

1846, str. 56 ss. " Za slovstvo o požigalništvu prim. D o p s c h A., Die altere Soziai- und

Wirtschaftsverfassung der Alpenslaven, 1909, str. 107 ss. ~ G r a f e n a u e r B., Ustoličenje koroških vojvod in država Karantanskih Slovencev, 1952, str. 17 ss, 456 ss.

" V a t o V e c Fr., K starejši upravni in gospodarski zgodovini laškega okraja, 1927, str. 58.

1" Časopis za zgodovino in narodopisje XXIII, 1928, str. 95 ss. " Narodopisje Slovencev I, 1944, str. 121.

nastopom ornega poljedelstva. Najbolj jasno je to izpovedal v razlagi zgodovinskih virov o s tar ih Slovanih ter na temelju objav novejših ruskih zgodovinarjev in L. Niederla Bogo G r a f e n a u e r , " ki je p rv i opisal požigalništvo kot poljedelski sistem pr i Slovencih v stoletjih po prisel i tvi v sedanjo Slovenijo.

» . . . Gozd oziroma grmovje posekajo, les posušijo in zažgo, ko je dovolj suh. Pepel — kot gnojilo — enakomerno razpros t re jo po vsej površ ini laza, zemljo na to prekopl je jo in zasejejo, enkra t , dvak ra t , le redko t r ik ra t zapored, na to uporabl ja jo zemljo 1 do 2 leti za pašo, končno za več tak ih per iod (ponekod — po Tre t jakovu k a r do 50 let) znova p repus t e gozdu. P lug je p r i tem načinu obdelave neuporaben , a tud i ra lo se d â le slabo rabi t i , kaj t i štori podr tega drevja pravi loma ostanejo v zemlji. Das i r avno je ra lo zemljo le razrilo, pomeni iznajdba ra la začetek razkroja požigalniš tva, ke r ra la p r i požigalniš tvu niso mogli izrabi t i v polni meri . V polpre tek l i dobi, iz ka te re imamo opise požigalniš tva na naš ih tleh, gre seveda le za borne os tanke v področjih, k i j ih d rugače ni bilo mogoče obdelovati , toda nedvomno za ostanke nekda j prevladujočega nač ina poljedelstva. O b tej t rd i tv i nas ne sme motit i , d a j e v ledinskih imenih razmeroma le malo sledov tega imena. Prvič namreč p r i tem sistemu sta lna p r a v a ledinska imena še niso mogoča, ke r se menjavajo še polje in gozd, drugič p a še celo niso mogla nas ta t i ledinska imena v zvezi s požigalništvom, dokler je bilo to splošen način poljskega ob­delovanja.

Požigalništvo j e poljedelski sistem, p r i ka t e rem se njive premika jo skozi seveda redek gozd, skoraj bolj grmičast , nego p rav i gozd, ki mu s tem sistemom p a č še niso bili kos. T a k o nas ugotovitve naše koloni­zacijske zgodovine, d a so se Slovani ob svoji naseli tvi v zgornjem Po-savju in Podrav ju posebno radi naseljevali n a že v an t ik i kul t iv i ranom, torej že otrebljenem zemljišču, k jer p r a v o požigalniš tvo ne le ni bi lo več pot rebno, marveč tud i nemogoče, nujno napot i k misli, da so morali poleg požigalniš tva poznat i tud i še d rug način obdelave zemlje, k i so mu nemara staroselci pomagal i k h i t re jšemu prodoru. Ker je motično poljedelstvo n a odpr t em zemljišču man j izdatno kakor požigalniš tvo (ker ni pepe la za gnojilo) p r iha j a v poštev seveda le sistem, ki je t ako po­vezan z oranjem. Res kaže s k u p n a s lovanska terminologija (ralo, b razda itd.), d a so začetki t akega poljedelstva p r i Slovanih že starejši od dobe preseljevanja, da torej izvirajo vsaj iz srede prvega tisočletja naše ere . . .«

Prevladujoči poljedelski sistem p r i s tar ih Slovencih je torej bi lo še požigalništvo. P r e h o d n a doba od požigedništva k p r avemu ornemu polje­dels tvu s s ta lnimi n j ivami in popolno lastninsko pravico do zemlje se je zakl juči la v IX./X. stoletju, ko se s p lugom razšir i k n a m nova tehnika oranja in z njo povezan sistem tr i le tnega kolobarjenja s p r a h o (ozimina, jar ina , p raha ) . Zgodnjesrednjeveško slovensko poljedelstvo je zato slo­nelo predvsem n a požigalniški dediščini , k i so jo Slovenci prinesli s seboj

^' G r a f e n a u e r B., 1. c . str. 446 ss. — Zgodovina narodov Jugoslavije I, 1953, str. 78, 138; prim. str. 89, 703.

iz pradomovine in poleg nje na konkurzn i masi r imske civilizacije s p lugom V že urbar iz i ran i novi domovini; tako d a je prevladovalo po­žigalništvo, k i se je v in po frankovski dobi dvignilo na stopnjo ornega poljedelstva.

Gornjo podobo požigalniš tva moremo dopolni t i z nadrobnostmi iz že znanega požigalništva zlasti v Savinjskih p lan inah in v Ka ravankah . To se je vrši lo na območjih, k i zaradi skalovitosti ali p l i tve zemlje t ra jno za gozd, t r avn ik ali nj ivo niso bila mogoča. Pr imer java teh požigalniških območij s s t rmimi njivami, n. pr . v Halozah ali v porečju gornje Soče, p a kaže, d a se tod okopavajo še težje lege, ki so pokr i te z enako plast jo zemlje. Požigalniš tvo samo ni bilo nikjer odločilno za p rehrano rodbine, k i ga je gojila, temveč je p r inaša lo samo občasni dodatek k p r ide lku s sicer ne vedno zadostnih, a s talnih njiv;^' poleg tega se je pr ide lek na lazih pogosto uporabi l za izboljšanje žitnega semena^^ za s ta lne njive, kjer je bilo rado snetljivo, medtem ko je bila žetev na novini redno brez sneti.

Mogoče p a bo k d o prot i t emu ugotovil, d a so bili lazi na Rat i tovcu odločilni za prehrano^ laznikov. K temu j e t reba n. pr . s požigalniš tvom v Ravnah nad Sorico poudar i t i , d a so tu žgali laze samo kajžar j i in goslači, zlasti ogljarji, kmet je p a ne, ke r so imeli svoje s talne njive. Ogljarj i so žgali laze na skupn ih kmet i šk ih pašnik ih , na gmajnah, za k a r so moral i p lačevat i določeno najemnino. Pr i p r ip rav l j an ju laza so gledali n a rahlo in globoko zemljo ter so se kameni te izogibali; za ku ­hanje oglja so jo sicer posekali , za n a p r a v o laza p a izpust i l i . Kakega časovnega reda p r i izbi ranju zemlje za laze niso poznali . P rv i dve leti so sejali k rompir , t re t je p a ozimno rž, ki p re j dozori. Za k r o m p i r so kopa l i zemljo do ene rovnice globoko, za rž p a so zemljo bol j rahl jal i ali »napikali« za setev ter so p o setvi zrnje zagrebli p r ed ptiči . Grmovje so sekali spomladi , pro t i jeseni drobili , žgali p a pr ihodnjo pomlad, p reden so sadili k r o m p i r (april—maj). P o rži so kmet je pasl i na lazu vsaj 10 let, na to p a je rasi lo grmovje k a k i h 20 let, d a je doraslo za požig laza. P r i izbrani kakovost i zemlje bi lahko lazniki obdelovali laze kot t ra jne njive. Tega p a niso mogli, ke r niso bili las tniki zemlje, zlasti pa , ke r bi s tem vzeli kmetom pašn ike za njihovo živino. Naloga ra t i tovških lazov je t ako obstajala poleg p reskrbe lesa za kuhan je oglja in p r e h r a n e ogljarjev v izboljševanju ter obvladanju zemlje za pašn ike . Zaradi tega so se moral i seliti na nove površine, da je dobi la živina pašo na opu­ščenih lazih. Ko je pod Rat i tovcem preneha lo ogljarstvo, je začelo p ro ­p a d a t i tud i pašn i š tvo ter je propadlo , ko je pašn i ške površ ine preras t lo grmovje in les, ke r j ih ogljar ni več sekal in požigal. T a k o so bili tud i lazi na Rat i tovcu doda tn i obra t ogljarstvu in zlasti živinoreji te r so podobno z gnojenjem pepe la pospeševal i obnovo pašnikov kot frate na Pohorju ali na Koroškem obnovo gozdov.

" Slovenski etnograf V, 1952, str. 20. K o c b e k Fr.. Savinjske Alpe, 1926, str. 256.

Nikjer nismo imeli požig-alništva na ravnini , temveč samo na po­bočjih, ter je vprašanje , ali je slovenski nač in žganja velen na ravnini sploh mogoč. Preds tavl ja jmo si posek, ki je pokr i t z vejevjem in hosto do višine odraslega moškega; ko vejevje v tako imenovani glavi zažgemo, bo v t r enu tku p a č zgorel ves drobiž, samo ogorelo p a bo vse, k a r j e malo bolj debelo, če se ogenj ne bo napel jeval tja, k jer zadosti ne gori, d a bo t ako vse lesovje zgorelo v pepel , k i je odločilen za pr idelek. Napel jevanje ognja p a je p r i našem načinu žganja v ravnini dvomljivo, ke r za vlako goreče hoste s s rpom podobnimi železnimi krevl j i ali rogljami, nasaje­nimi zarad i vročine na do 10 do 12 m dolgih držaj ih , ve lnar n ima ne prostora ne moči; saj bi v ravnin i moral ve lnar z ognjem vleči tud i hosto vsega poseka! D r u g a č e p a je n a pobočjih; tu se vsa hosta na ravna vzporedno z gornjim robom velne, kjer se ogenj v glavi zaneti . O d zgor­njega roba na to vrs ta velnarjev v oddaljenosti 3—4 m d r u g od drugega vleče ogenj navzdol, kot bi ga podkopava la v nadvse u t rud l j ivem delu, d a ga zmore tud i na pobočju le korenjak, k i p a bi v ravnin i nujno od­povedal . Ra lo je zaradi lege naš ih požigalniških območij in skalnat ih ta l neporabno. Slovensko požigalništvo je p o vsem tem način obdelo­van ja t ist ih zemeljskih površin, k i za s talno poljedelstvo niso p r ik l adna . P r imer java donosa motičnega poljedelstva al i kopaš tva z donosom po-žigalništva n i umestna , ke r p r i p r a v i naše požigalniš tvo zemljo največ za dvoletno njivo, kopaško polje p a t r a ja več let, kakor tud i polje v vzhodnoevropskem, ruskem požigalstvu. S pregledom geografske raz­prostranjenost i po lpre teklega slovenskega požigalniš tva in njegove tehnike žganje velen, k i je pr i lagojena samo za pobočja, os tane možnost požigalniš tva na ravnin i nerešeno vprašanje . Zlasti z us t reznim upoš te­vanjem rala na požganem prostoru imamo< v p r i k a z a n e m požigalniškem sis temu pre je podobo vzhodnoevropskega, ruskega — kako r ga j e p r i ­kaza l n. pr . D m . Zelenin — ne p a slovenskega požigalniš tva. Posebno vprašan je pomeni požigalništvo zlasti v ravnin i za ag r iku l tu rno kemijo, k i ga dopušča samo v posebnih, p r i nas redkih p r imer ih n. pr . na Ljub­l janskem barju.^°

P reha jamo p r e k o mišljenj o iznajdbi poljedelstva na enem mestu in njegovem razš i r janju od tod p o ostalem svetu te r vidimo' v poljedelstvu ko t v vsakem pr idelovanju in predelovanju rezul ta t boja za življenje, k i je vodil do napredne j š ih pri jemov. V boju za življenje j e človek na

'̂̂ K r i s c h e P. (Agrikulturchemie 1911, str. 52 ss.) pravi: Zum Brennen des Bodens eignet sich nur Ton- und Moorboden. Das Brennen des Tonbodens ist besonders vorsichtig auszuführen. Zu grosse Hitze brennt den Ton zu Stein, zu geringe Hitze verwandelt ihn in eine Art Zement, der mit Wasser harte Steine bildet. Zum Brennen schält man den Ton in dünnen Schichten vom Acker ab, trocknet ihn, häuft ihn mit Brennmaterial (Torf, Reisig, Holz­abfälle) zu einem losen Haufen auf, zündet den Haufen an und wirft beim Brennen immer so viel Erde auf, dass die offne Flamme nirgends zum Aus­druckt kommt. Durch das Brennen wird der Ton lockerer, Kali- und Phos­phorsäureverbindungen werden leichter löslich, allerdings geht der Stickstoff des Bodenhumus kein Brennen verloren. — Torej pri nas neznani in zaradi izgube dušika malo porabni način obdelovanja zemlje.

stopnji nabira lnega gospodarstva v gozdnem pasu začel gojiti ras t l ine na jp re j na gozdnih jasah in od tod razvi jal kopaško poljedelstvo v gozd, ki ga je krči l in t rebi l s požiganjem in pr idobl jeno zemljo okopaval , dokler je bi la rodna. Po pr imer ih , ki v Evropi niso znani , a j ih poznamo iz XIX. stoletja n. pr . v Melaneziji , j e požgal gozd, da je usahni lo večje drevje ; pod njim je ogradil in očistil zemljo, v njo sadil in sejal; gozda tedaj še ni posekal. P r i izpopolnjevanju kopaš tva je iznašel drevo, na to ralo in končno p lug ter t ako mehaniz i ra l obdelovanje zemlje z ornim poljedelstvom.^" Z obdelovanjem zemlje p a je tud i spoznal , kol iko je za poljedelstvo p r ik ladna , saj ga je za poljedelstvo vrednotenje zemlje p r i ­pravi lo že nab i ra lno gospodarstvo s širšo ali ožjo razprostranjenost jo za p reh rano porabn ih rastl in.

P r i vrednotenju slovenske zemlje za poljedelstvo j e odpad la t rav­n iška površ ina, k i je največ zaradi mokro te poljedelstvu malo ustrezna, in gozdna s težkimi in pl i tv imi zemljami te r senčno in podnebno slabšo lego. Zaradi tega ni slučaj , da je ostalo n. pr . p rodno Sorsko ali podobno gornje D r a v s k o polje v veliki meri n a razpolago za kolonizacijo visokega srednjega veka, ne p a tud i globoka zemlja n a obrobju in v sosedstvu pod Kamnišk imi p lan inami al i pod Pohorjem; temveč je to posledica določene kakovosti priseljenega slovenskega poljedelstva. Slovenci, k i so p r i naseli tvi sedanje domovine poznali^ ' od ži tnih vrst rž, pšenico, proso in oves, od sočivja grah, bob, lečo, luk, česen, korenje, kumare , mak, buče, repo in zelje, od sadja češnjo, slivo, oreh, breskev, višnjo ter jabolko, niso znali teh k u l t u r samo obdelovati , temveč so morali za njih pr idelo­vanje poznat i tudi us t rezno zemljo. Zaradi tega je nasel i tev Slovencev vsebovala poljedelsko smotrnost, se p rav i , d a je morala slediti zemlji, k i je bi la za poljedelstvo čimbolj p r ik ladna , saj je priseljence k temu p r i ­silil las tni življenjski obstoj.

Poznanje p r a v k a r navedenega sadnega drevja in zavarovanje nje­govih sadov, k i je deloma še posledica starega nabi ra lnega gospodars tva (n. p r . j ab lana) , večinoma p a pr idobi tev iz tuj ine s toplejš im podnebjem, opravičuje podmeno o vsaj delni stalnosti s tar ih Slovanov na tistreznih geografskih legah. To in za življenjski obstoj nujno, smot rno iskanje poljedelstvu p r ik l adne zemlje ter p r e h r a n a za požigalniš tvo pot rebnih delovnih sil p a pokaže, d a je pojmovanje staroslovenskega poljedelskega sistema v času presel i tve v sedanjo domovino kot splošnega požigalniš tva s selitvijo lazov ali novim gozdom ozemlju še nedognano.

Za poljedelstvo n a slovenskem moramo izločiti mokro t ravniško po­vršino^* (361.423 ha) , nadal je pašn ike (265.314 ha) , k i so navadno začetek neplodnega sveta, gozdove v višini nad 1000 m, k i j ih cenimo p r i po­manjkan ju stat is t ičnih poda tkov na 122.946 ha, te r močvirja (2800 ha) in

Prim. R e z e k J., Landwirtschaftliche Geräte und Maschinen. Ge­schichte der österreichischen Land- und Forstwirtschaft und ihrer Industrien III, 1899, str. 21 ss. — B r a t a n i c Br., Orače sprave u Hrvata, 1939, str. 18 ss.

" K o s M., Zgodovina Slovencev 1933, str. 33 ss., 93 ss.' " Popis zemljišč iz leta 194?. 1951.

SI. 1. Za požarjenje pripravljena hosta (okolica Gornjega grada)

SI. 2. Hosta na lazu v ognju (okolica Gornjega grada) Iz zb irke Etnografske s k u p i n e

Mestnega m u z e j a v Ce l ju

nerodovitni svet (117.820 ha) , tako da dobimo na 1,878.261 h a obsegajoči sedanji Sloveniji 1,008.958 ha za požigalniško poljedelstvo pr imernega in 869.313 ha nepr ik ladnega sveta. P r i t u rnusu 12—15 let (po Hlubeku) za eno požiganje in p r i najmanjši potrebi poljedelske zemlje 2 h a za eno rodbino, bi rabi la vsaka rodbina vsaj 25 ha požigalniškega sveta. Tako bi moglo s požigalniš tvom na ozemlju današn je Slovenije živeti 40.358 rodbin ali, če bi štela vsaka rodbina povprečno 5 članov —̂ k a r je p r i higieni v zgodovini zelo veliko — skupa j 201.790 prebivalcev. Ker p a bi mogli p r i po lpre tek lem slovenskem požigalniš tvu govoriti samo o tur-nusih, k i so dal jš i od 30 let, b i morali sprednje število požigalniškega prebivals tva znižat i na jmanj na polovico. Neznanka , k a k o so Slovenci nadrobno poselili posamezne predele , za naš r ačun ni važna . Pač pa je važno vprašan je , k a k o bi mogli priseljeni Slovenci v teoret ičnem gor­njem številu zemljo požigalniško obdelovati in se obenem od nje tudi hrani t i .

Za posek enega orala grmovja, s tarega 12—15 let, v enem dnevu je po t rebnih vsaj 30 dobr ih delavcev; da poravna jo posekano grmovje in hosto, jo naložijo počez čez velno, d a bo mogoče ogenj vleči ter d a po­kri jejo štorovje, je po t rebnih v enem dnevu 35 l judi ; p r i žganju velne vleče en mož n a 3—4 m širine, t ako d a mora p r i požigu enega orala sodelovati vsaj 30 zelo močnih, vz t ra jn ih in odpornih l judi , k i vlečejo »žgance iz pekla«, kot označujejo Gornjegrajčani in Jezerjani to, zaradi vročine nadvse napo rno delo; če se hoče pepel išče us t rezno p rekopa t i , okopat i in zagrebsti , da bo posevek tud i rodil, mora zopet dela t i 25 l judi ves majski ali juni jski d a n ; preos tane še ogradi tev velne, da ne bo divjačina, n. pr . k a k medved, prosa al i ovsa posmukala ali popas la , za k a r zopet potrebuje 15 l judi ves dan . Se pravi , za p r i p r a v o enega orala velne, k i bo rodila dve leti, je pot rebnih 135 delovnih dn i . E n oral meri 57,3 arov; dva za življenje ene rodbine po t rebna hek ta ra zneseta blizu štiri orale, t ako da bi samo za požiganje lazov, ki rodijo 2 leti, morala ena rodbina pr i speva t i na leto na jman j 200 delovnih dn i , k a r je p r i na­drobni kombini ran i kmeti jski dejavnosti p r ak t i čno nemogoče, posebno ko vemo od Hlubeka , d a vrže en požigalniški oral v 30—40 letih skupa j 10 mern ikov rži, 24 centov k r m e in pol sežnja d r v ; in zlasti če sedaj p r imer jamo požigalniš tvo z orn im in kopašk im poljedelstvom.

Za pr i red i tev setve v enem dnevu na enem oralu so p r i ornem polje­dels tvu po t rebn i : p a r volov, 1 orač, 1 gonjač, 1 sejalec in četr t i , k i vleče brano, torej p r i ornem poljedelstvu so za posejanje enega orala potrebni štiri delovni dnevi . Pr idelek n a velni je p r v o leto res obilnejši k o p r i kopaš tvu in pogosto tud i p r i ornem poljedelstvu, a se d rugo leto zmanjša ter pogosto ne dâ ni t i semenja, t ako d a ni mogoče ocenjevati istočasni donos v požigalniškem poljedelstvu za višjega od donosa v kopaš tvu . Razmerje po t rebn ih delovnih sil med požigalniš tvom in orn im poljedel­stvom bi p r i enakem pr ide lku bilo 33 : 1 , ali da dosežemo v požigalništvTi isto setev ko z oranjem, je po t rebno 33-krat toliko dela kot p r i oranju. Po t reba p o delovni sili je t ako pre t i rana , da je ne moremo vzeti za

stvarno, ker ne vemo prv ič od kod p rehran i t i l judi, ki so pot rebni za požigalništvo, in d rug ič zaradi obsega slovenskih območij , ki so bila kolonizirana v visokem srednjem veku p o racionalizaciji ornega polje­delstva s plugom. Drugo sliko p a dobimo, če pr imer jamo orno poljedel­stvo s kopaš tvom. Namesto št ir ih delovnih dni za posejanje enega ornega orala j ih kopaš tvo potrebuje pet indvajset . Razmerje med ornim in ko-pašk im poljedelstvom v pot rebni delovni sili za enak donos je potem pr ibl ižno 1 : 6, k a r je za vprašan je p r eh rane v kopaš tvu pot rebnih l judi kakor tud i za možnosti kolonizacije z ornim poljedelstvom daleč bolj s tvarno in življenjsko mogoče. Po t reba po delovnih silah za požigalništvo in možnost za njihovo p rehrano p a postavl ja vprašanje , al i je požigal­ništvo kot splošni poljedelski sistem mogoče in ali ne pomeni požigal­niš tvo prv ič obliko in način za krčenje gozdov s t emu sledečim polje­delstvom tiste vrste, ki jo narekujejo lastnosti skrčene zemlje, ter drugič obdelovalni način za površine, neporabne za t rajne kul ture?

Pro t i naš im izvajanjem iz polpre tekle dobe p a na j pričajo^'' imena mesecev in b izant inski poljedelski zakon iz p rehoda V i l . v VIII . stoletje. Staroslovanska imena p rv ih mesecev v letu (sečen, sušeč, berezozol) se razlagajo tako, da so v »sečnu« sekali drevje na zemljišču, določenem za obdelavo, v »sušcu« so se tu posekana drevesa posušila, v »berezozolu« p a so j ih požgali in spremenil i v gnoj ; t ako bi posamezni mesec dobil ime iz požigalništva. V zvezi s to razlago smo prepr ičan i , d a bo vsak še živi laznik ali velnar zanikal , da bi — razen v izredno mili zimi — sekal drevje v januar ju , ke r tega zlasti p r i grmovju ne dopušča ta sneg in mraz . Preds tavl ja jmo si grmičasto goščavo, zasneženo samo pol metra visoko z mrz l im snegom, ki jo j e t reba za laz posekat i p r i t leh. Če bi k r s tn ik mesecev to delo, poznal , bi j a n u a r gotovo dobil d rugo ime. Podobno je s februarjem, ko se v j anua r ju posekana drevesa posušijo. Smrečje, k i se najhi t re je suši, po t rebuje p r i pole tnem sončnem vremenu tr i tedne, da dobro gori, gabrovje vsaj štiri . Vemo pa , dči je n a r a v a v februar ju na­vadno še pod snegom, ki les ovlaži, t ako da se osuši za žganje velne šele v več mesecih. Požigalniški poseki gozdov se opravljajo^" največ v maju, hosta p a se suši dva meseca, t ako da se velne največ žgejo prot i koncu juli ja al i v začetku avgusta . Zaradi tega nimajo imena p rv ih dveh me­secev nobene zveze s požigalništvom, temveč z enostavno p reskrbo ku r iva za domače ognjišče. Za žganje velne v marcu, ko se v drugi polovici seje oves in ja r ina , p a morajo p r ip rav i t i pros tor že prejšnje leto. Zarad i tega je edino naravno, da gre p r i berezozolu — marcu — ki p a je v imenu po Miklošiču ali Vasmerju brez zveze z gnojenjem — za gnojenje z žganjem vejevja kot je bilo udomačeno p r i nas n. pr . n a zeljnikih v območju Planine , Bistre, Idri je , Škofje Loke do srede XIX. stoletja.

Tr inajs t i člen bizant inskega poljedelskega zakona določa kazen za najemnika, če seje, ne d a bi oral, in za tatu, ki uk rade lopato, motiko,

" G r a f e n a U e r B., 1. C., s tr . 441, 445. "̂ Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. Steiermark.

1890, Str. 375.

ralo ali k a k njegov za oranje pot rebni del; 56. člen p a za tistega, ki je zaneti l ogenj p r i hudem vetru . To na j dokazuje obstoj slovanskega po­žigalništva na b izant inskih tleh. Vse tr i kazni so nedvomno v zvezi tud i s priseljenimi Slovani, vendar ne z njihovim požigalništvom, temveč z razvojno s topnjo njihove osebne kul ture . S poljedelstvom je bil postal g lavna delovna sila n a polju moški, k i se je tega dela povsod počasi p r ivadi l in t ako tud i na urbar iz i ranem bizant inskem svetu; to se sklada z nekoliko s tarejš im Leonovim poročilom o poljedelski dejavnosti s tarih Slovanov, k i ni posebno pohvalna . Tako je tud i kopašk i Slovan iz step na severu od Donave le polagoma doumel, da je t reba orat i in ne zemljo samo rahl ja t i , podobno kot je mars ika te remu slovenskemu kmetskemu sinu bilo zgled to, k a r je delal oče in ne k a r ga je učila n a p r e d n a polje­de lska prosveta. Lopa ta , mot ika in sekira so za vsako poljelestvo po­t rebna orodja in ne samo za požigalništvo, ter se ta tv ina kaznuje v vsakem p ravnem redu. P r i tem p a je bilo b izant insko poljedelsko orodje narobe od pre težno lesenega staroslovanskega — iz železa ter j e p red-očevalo vrednost sedanjega poljedelskega stroja; zraven tega j e moglo železno poljedelsko orodje rabi t i podložniku za p r ip ravo orožja, k a r ni bilo združlj ivo z interesi j avne varnost i . Doba evropskega vi teštva je šla v tem pogledu še dalje, ko so fevdalci pogosto sami uprav l ja l i p lug in ga p repušča l i kmetom samo v času oranja, d a ni prišel kmet do ma­teriala, k i b i ga l ahko uporabi l za oborožitev. Sicer p a ni kaznivost t a tv ine p luga posebnost Bizanca in je z n a n a " tud i iz dežel (Burgundija v Franci j i ali Langobard i v Italiji) in časov (Saši) izven požigalništva. Burgundsk i svobodnik, ki je uk rade l plug, ga je moral v rn i t i in mu dodat i en p a r volov z vprego; nesvobodni ta t p a je prejel 150 udarcev s palico. Rothar i jev zakonik je določeval za langobardskega t a tu p luga globo v osemkra tn i vrednost i ta tvine. Najstrožje, s smrtjo n a kolesu, p a je kaznovalo t a t u p luga saško ogledalo. Večinoma je bi la posest p luga, podobno kot orožja, zvezana s svobodništvom ter je bila ta tv ina p luga ali orožja sakri leg.

Ogen j p a je rabi l p r i obdelavi pol j zlasti za gnojenje z žganjenr lesovja, kot ga poznamo tudi p r i nas , n. pr . iz Prekmur ja , k a r takis to ustreza stopnji tedanjega b izant inskega poljedelstva. Škodljiv — na p r imer za žito v suhem poletju in zaradi tega tud i kazniv — p a je bil ogenj samo p r i h u d e m vetru. Izven pol j so ogenj rabil i p r i krčenju gozdov, kjer je p r i h u d e m vet ru enako škodljiv. Bizantinski poljedelski zakon tako ne dokazuje požigalništva, ki d a bi bil prevladujoči slo­vanski poljedelski sistem pred prisel i tvi jo na Balkanski polotok. Ker so se Slovani preselili na jug od Donave iz večinoma s tepskih ravnin za Črn im morjem, bi mogli p rv i del 13. člena in železno orodje uporabi t i z večjo upravičenost jo za t rdi tev o staroslovanskem kopaš tvu in zlasti o razvijajočem se ornem poljedelstvu.

^1 B e C k L., Die Geschichte des Eisens I, Braunschweig 1890—1891, str. 728.

U p o r a b a železnega in sploh kovinskega orodja (sekira, motika, lemež) je eden od mejnikov v razvoju poljedelstva in t ako tud i staroslovan-skega. Dok le r poljedelec ni poznal kovinskega orodja, je gozd samo za­žigal, kot smo pokazal i na p r i m e r u iz Melanezije. Zlasti z železnim orodjem p a je gozdno drevje posekal in požgal, pr idobl jeno zemljo okopaval ali oral, k ako r so dovoljevale kakovosti zemlje in njene lege. Z uvedbo železnega orodja je p reneha lo požigalništvo p r ip rav l j a t i zemljo rodovni družbi za začasno obdelovanje te r začelo krči t i gozdove za t ra jna polja, t ravnike in s ta lna naselja. Poleg gnojenja zemlje v kopaš tvu je požigalniš tvo z upo rabo železnega orodja trebilo zemljo ter j o usposobilo s stopnjujočo se intenzivnostjo obdelovanja za vse gostejšo s ta lno po­selitev in človeka za urbar izaci jo najširš ih gozdnih površin. T a k o je iz sestave kopaš tva požigalniš tvo pr iš lo v sestav krčenja ; svoj prvotn i značaj iz tehnike kopaš tva p a je ohrani lo tam, kjer zemlja za racio­nalizacijo poljedelstva ni bi la sposobna, n. pr . v visoki Sloveniji ali v h ladni severni Rusiji. Bizant inski poljedelski zakon je z železno sekiro, motiko, lopa to in ra lom v p r a v pr iča za dobo, ko j e s taroslovanskemu kopaš tvu na Balkanskem polotoku sledilo poljedelstvo z ralom na krče-vinah, ki j ih j e p r ip rav i lo požigalništvo. D a pa je bilo t a k r a t n i m Slo­vanom že dolgo znano tudi orno poljedelstvo, je nakaza l n. pr . v diskusij i z J. Peiskerjem J. Janko, ko j e jezikoslovno ugotovil, d a poznajo Slovani ra lo že iz indoevropske in soho iz pras lovanske skupnost i .

V skladnost i s historično tehn iko slovenskega požigalniš tva je raz­prostranjenost kra jevnih imen Laze, Lazi in podobnih, k i j ih poznamo po Kra jevnem leksikonu D r a v s k e banovine in p o Kazalu kra jev na zemljevidu Matice Slovenske, 41. O d teh leži 1 v Beneški (ob Nadiži) , 5 na Notranjskem (ob Cerkn iškem jezeru, v Planinski vasi, p r i P lanini , v Zbiršah in p r i Borovnici), 13 na Dolenjskem in v Beli Kraj ini (pri Fa r i ob Kolpi , Starem trgu, Crmošnjicah, v Močvirju p r i Bučki, p r i Boštanju, v Ka lu p r i D o b m i č u , Mirni, p r i Krk i , Velikih Laščah, Sodražici, Ribnici , Trebelnem in Kopr ivn iku n a Kočevskem), 10 v Zasavju (nad Savo pod Ljubljano, pr i Prežganju, Vačah, Litiji , pod Kumom, v Zabukovju, n a Trojanah, v Vetrniku, p r i Veliki dolini. Kozjem in v Trebčah p r i Bistrici ob Sotli), 2 v vzhodnem Podravju (v Ložini v Halozah ter v Hlaponcih v Slovenskih goricah), 1 pod Pohorjem (pri Rušah) , 3 v porečju Savinje (pri Šmar ju pr i Jelšah, Draml j ah in Velenju) in 6 n a Gorenjskem (pri Dobu, Tuhin ju , v Gozdu pr i Nevljah, Gorjah in Bohinjski Beli). Vsi kra j i z imeni požigalniškega značaja ležijo p o hribih, pobočjih in vznožjih, niti eden na ravnin i ; isto vel ja tud i za Krčevine, Rovte, Rute , med tem ko naha jamo Trebnje in podobne kra je tud i na robeh mokr ih dolin. Popol­noma p a manjkajo požigalniška imena v Posočju in na Krasu , torej n a ozemlju, k je r je še danes zraven poljedelstva n a terasah precej raz­širjeno k o p a š k o poljedelstvo. Skladnost v razprostranjenost i kra jevnih, p a tud i neredkih ledinskih^^ imen iz požigalništva, ki ležijo vsa v hr i -

" V a t O V e C Fr., 1. c., str. 62.

bovju ali ob njem, s slovensko požigalniško tehniko, k i je pr i lagojena za pobočja, nas postavl ja p red vprašan je : Ali moremo p r i naseli tvi Slo­vencev govoriti o splošnem poljedelskem sistemu in ali ne gre tu za več načinov slovenskega zgodovinskega poljedelstva? Za enega predvsem v r avn inah in za drugega v hr ibovjih?

Kako odgovarja na stavljeno vprašan je geografska razpros t ranje­nost zgodnjesrednjeveških oziroma staroslovenskih najdišč? Kobar id leži v rodovitni ravnini Soče in Gojače nad Vipavsko dolino, ki k polje­dels tvu naravnost izziva. V sicer težjem, a vendar izrazitem poljedelskem svetu so Črnomel j , Moravče p r i Litiji in Sv. Križ nad Moravčami. Ljub­ljana, Hudo , Mengeš in Komenda so p r a v e ravn inske pol jske naselbine kot tud i Kran j , Bašelj in Žirovnica. Blejske nekropole .so mejniki p r i -rodnih njiv in Gorje ter Bohinjska Srednja vas vabi ta s svojo sončnostjo k poljedelstvu. Podobno je z okolico Puščave nad Slovenjim Gradcem in z globoko zemljo v Laški vasi p r i Celju, medtem ko se širijo Hajd ina , P t u j , Središče in Veržej v izrazit i poljedelski pokraj ini . Vsa imenovana staroslovenska najdišča ležijo v poljedelsko zelo ugodnih legah večinoma v ravnini , manjša (Moravče p r i Litiji in Sv. Križ nad Moravčami) v sonč­nem hribovju ter dokazujejo smotrnost Slovencev pr i nasel jevanju glede na zemljo, k i je us t rezala poljedelstvu. Izjemo predočuje edino Sveta Gora nad Litijo, vendar je t a utemeljena v u t rdbenem položajvi kraja , ne p a v naselitvi, k i jo živi gospodarstvo.

Pr imer java geografske razprostranjenost i staroslovenskih najdišč s kra jevnimi imeni in požigalništva, povezana z gospodarsko smotrnostjo za produkt ivnost , k i je poljedelcu še posebno pr i rojena, .saj je najbolj zrasel z zemljo, kaže, da imamo na poljedelsko prvens tvenih ravnih površ inah tud i najs tarejšo slovensko poselitev, na poljedelsko m£inj ugodnem svetu p a poznejšo. S tem izpovemo v bis tvu res samo to, ka r so že p red nami dognal i n. pr . Fr . Kos^^ ali V. Paschinger.^* Vendar je to po t rebno za ugotovitev, koliko je moglo bit i požigalništvo sredstvo za obdelavo najstarejš ih naseljenih slovenskih površ in in kol iko poznejših, ki so v svoji hr ibovit i izobliki razl ične od najstarejš ih ravnih.

Bizantinski viri^" o življenju Slovenov in Antov poročajo o zalogah prosa in proseni hran i , o življenju v naseljih, k i so daleč d rugo od dru­gega, o menjavanju krajev bivanja, o mali l jubezni d o pol jskih opravi l ter o gozdnatem in vodnatem ozemlju, kjer prebivajo. Pr idelovanje prosa p a je — poleg gomoljev, sadov, sočivja in leguminoz, k i j ih p r i starejših Slovanih že poznamo — v p r a v značilno za kopaško poljedelstvo.^" Zgo­dovinska pomembnost kopaškega poljedelstva j e p r a v v poljedelskem pionirstvu, kjer je človekova sila z moiiko, rovnico, lopato, sekiro iz kamna , kosti, lesa in končno iz kovin obdelovala na jp re j manjše in nato

K o s Fr., Gradivo I, 1902, XXXVss. " P a s C h i n g e r V., Landeskunde von Kärnten, 193", str. 163. " G r a f e n a u e r B., I.e., str. 445 ss.

H a h n Ed., Die Wirtschaftsformen der Erde. Pettermanns Mitteilun­gen XXXVIII, 1892, S t r . 9.

vse večje površine, se po izčrpanju zemlje z njih selila na nove, na teh pr idelovala gomolje, sočivje ter v Evrazij i proso in s tem dvigni la teh­niko obdelovanja zemlje, da je postala zmožna tudi za rast d rug ih žit, p redvsem pšenice in ječmena. Prokopi jevo poročilo kaže Slovene in An te n a stopnji kopaškega poljedelstva, v ka te rem je požigalniš tvo osušilo in redčilo, a ne še podi ra lo gozdove, n a k a r je p r ip rav l j a l a zemljo za setev motika. Poleg teh poročil p a ne smemo pozabi t i n a Menandra , k i poroča,^'' da so Avar i 578 uničevali »polja« Slovanom v sedanji Vlaški. Ze izraz »polje« — saj pojmujemo Slovenci do danes pod poljem i rav­nino i obdelano zemljo! — kaže n a višjo s topnjo poljedelstva kot je kopaško . Uničevat i nj ive kopačev, k i j ih je opisal P rokopi j , bi bil za O b r e dolgotrajen posel, k i bi n a koncu ostal brez s t ra teškega uspeha ; d rugače p r i poljih vlaških Slovanov, kjer kaže ime samo na obseg in stalnost obdelanega sveta, k i m u kopaš tvo ni več kos in k i ga zmore samo orno poljedelstvo. T a k o na jdemo p red prisel i tvi jo Prokopi jeve Slovene in An te na stopnji kopaškega, Menandrove v Vlaški p a n a stopnji ornega poljedelstva. Se p rav i , d a so bili Slovenci ob prisel i tvi tud i sposobni, da nadal juje jo r imsko t ehn iko poljedelstva kot svojo.

Vzporedno s Prokopi jevimi kopač i in Menandrovimi orači pozna tud i Slovenija poleg požigalniš tva iz polpreteklost i še d r u g e poljedelske tehnike, k i očitujejo predvsem p rašno poljedelstvo. Na južnem Pohorju nad Vitanjem^* so v začetku XIX. stoletja sejali eno leto oves in potem pasli t r i leta. Istočasno so v logaško-idri jskem hribovju^' sejali v k rom-pir išče ozimino, d rugo leto j a ro pšenico (ali ječmen) in lan, t ret je oves, čet r to oves z deteljo, pe to in šesto so deteljo kosili, sedmo in osmo p a t ravo. Pr imer java p rašnega poljedelstva na južnem Pohorju z logaško-idr i jskim odkr iva revolucijo, k i jo je povzročila uvedba detelje in krom­pir ja te r n j ima sledečega kolobarjenja v našem poljedelskem obra to­vanju. V porečju gorenje Savinje in Mislinje so skozi sedem let^" sejali in kosili, t ako d a je rasi la p rvo leto rž ali j a r a pšenica ali soržica, d rugo in t re t je oves, čet r to rž, peto, šesto in sedmo leto p a je bil t ravnik . V p rod­na tem Posavju je enoletni ku l tu r i srakonoge sledil pe t le tn i pa šn ik in na enakem Dravskem polju prvole tnemu prosu ter drugoletnemu ovsu ali srakonogi pašn ik skozi 6 do 8 let. T ravn i šk i p r ah i p o ku l tu r i žita mo­remo vzporedi t i t ud i gozdno praho, ki jo še vidimo v obl ikah ogonov po gozdovih Dravskega polja ali v manjši meri v Trboljci v Savinjski dolini . Zgodovinsko sega prašenje poljske zemlje nazaj v XI I I . stoletje, ko po­roča P. Crescenzi,^^ d a počiva zemlja po žetvi rži 7 do 8 let in j e torej po p isanih virih pr ibl ižno enake starosti s požigalništvom. Kopaš tvo v

" G r a f e n a u e r B., 1. c , str. 442. ''̂ K o r e n H., Pflug und Ari. 1951, str. 66.

L e s k o v i C P., Gebräuchlicher Feldbau und andere hauptsächliche Nebenbeschäftigung, und sonstige Erwerbsquellen der Gebirgsbewohner des Haasberger, Idrianer, Freudenthaler und Lacker Bezirkes. Annalen der Kais, königl. Landwirtschafts-Gesellschaft in Krain 1838—1839, str. 97 ss.

H 1 u b e k Fr. X., 1. c , str. 50. " D o p s c h A., 1. C , str. 109.

Halozah in Posočju smo že omenili. Za nadrobno raznolikost poljedelske tehnike nava jamo samo še sedanjo šir ino ogonov na Sorskem in D r a v ­skem polju. Vse navedeno p a kaže, k a k o se razvije poljedelstvo pod kra jevnimi vpl iv i z lego, vrs to zemlje, osojnosti itd., da p a danes p r i pomanjkan ju gradiva še ni mogoče ugotoviti vsake kra jevne ali kra j inske poljedelskotehnične skupnost i . Upoštevat i p a je po t rebno p r i obravna­vanju požigalniškega in ornega poljedelstva tudi p rašno , ki je t ako s taro kot ra lo — saj je tud i s p renehanjem ra la in posledicami Liebigovih kemičnih dognanj končalo — ter ga zaradi tega uvrščamo tud i p r i Slo­vencih v dobo p red priseli tvi jo; zraven p a tud i na kopaš tvo , k i je do­seglo svoj v rhunec v vinogradniš tvu.

Za obdelovanje poljske zemlje poznamo iz slovenske polpreteklost i poleg p luga in ra la še drevo', narezavnicoi ali rezalo.^^ Drevo zemljo rahlja , ra lo rahl ja in reže, p lug p a rahlja , reže in obrača. Kons t ruk t ivno je drevo mehaniz i rana pokončna, ralo vodoravna in p lug poševna mo­tika, ojačena z desko. Z drevesom se j e sredozemski človek v skladu s svojim geografskim okolišem povzpel do kopaš tva , z ralom od kopaš tva do oirnega poljedelstva z gnojenjem in nap re j do pluga. V slovenskih etnografskih spomenikih kons t ruk t ivno združuje drevo z ra lom po­horski k a v e l j , k i je p reds tavn ik našega kopaškega izročila. V p rv i polovici XIX. stoletja so voli v povir ju Savinje še posebej sp reda j vlekli drevo, k i je rahl ja lo zemljo, in za njim zopet posebni p lug, k i jo je b razd i l in obračal . Obenem z rezalom in p lugom v Solčavi poroča J. G. Seidl tudi , d a je zaporedno oranje z drevesom in p lugom seglo le r edko bolj globoko od št ir ih palcev, se prav i , d a je bila globina oranja v p lan inskem svetu n a d Savinjo p red 150 leti v bis tvu enaka globini, d o ka t e r e zrahl ja ali n a p i k a zemljo motika. Č e pr imer jamo sedanjo kako­vost tega historičnega ornega poljedelstva s kakovostjo n. pr . sodobnega k o p a š t v a na Tolminskem, vidimo, d a ne pomeni razvoja samo prehod od motike k drevesu, r a lu in p lugu, temveč d a se posamezne poljedelske tehnike razvijajo in dvigajo tud i same. Zaradi tega j ih je t r eba imeti v razvidu tud i za zgodovino te r ne p o pojavu enega izločiti drugega, k a r je usoda drevesa p o iznajdbi rala, ra la p o uvedbi p luga, prašnega gospo­dars tva p o uvedbi kolobarjenja ali k o p a š t v a po ornem gospodarstvu. V ozemlju visokosrednjeveške kolonizacije z ornim poljedelstvom imamo v pohorskem kavl ju in solčavskem rezalu še ohranjeno izročilo kopaš tva , ki ga je konservira la posebnost^* zemlje; obra tn i p r imer n a p r e d k a p a imamo v t ako imenovanem merjascu, to je v t radic ionalnem noriškem p lugu za oranje na pobočjih z lemežem na obeh s traneh, k i je pokra ­j inska iznajdba Retijcev, od koder se je razšir i la p o vseh Vzhodnih A l p a h in čez. S t em n ikakor ne t rd imo, da so Slovenci ob naseli tvi p re ­vzeli t a plug, temveč postavl jamo vprašan je O' razmerju r imske ostaline

2̂ K o r e n H., 1. c , str. 67. ^ K o p r i v n i k J., 1. c., str. 81. *̂ R e z e k J., 1. c., str. 24.

S p lugom in živinorejo do poljedelskega sistema Slovencev v novi do­movini.

Rimske p luge n a Slovenskem predočujejo na jdbe na Uncu, Vrhniki in Dernovem v Narodnem muzeju v Ljubl jani ter iz okolice Šmar ja pr i Jelšah v Pokra j inskem muzeju v Mar iboru; na jdba iz Idri je na Baci*" nam ni znana . To so železne motike, ki kažejo konstrukci jsko preds topnjo p luga in ki so služile za lemež p r i ralu. V svoji izdelavi in p o obliki so vsi ti lemeži istovrstni s s taroslovanskimi, '" ko se pojavijo v železu in jih arheologija da t i ra z osmim stoletjem in tudi kasneje. Istočasno pa so naše na jdbe r imskega lemeža tud i enake ravnikom ali lemežem na etno~ grafskih slovenskih ral ih. Če je pojav noriškega p luga p r i Slovencih še zgodovinska neznanka , pa to ne more bi t i z ralom, čeprav je tud i pojav p luga še negotov, ke r se prepogosto zamenjuje z ralom, k a r velja tud i za ralo in drevo. Rimski ravniki so železni in se morejo zaradi tega upo­rabljat i za dobo več rodov. Slovani so poznal i orno poljedelstvo že v pradomovini , ka r dokazuje skupna poljedelska terminologija, p a tud i Menandrovi vlaški Slovani. V novi domovini so Slovenci smotrno poselili p r av poljedelsko najbol j us t rezne ravn ine in hribovja, kjer požigalniš tvo večinoma ni bilo potrebno. V Središču a b na Murskem polju n. pr., kjer manjkajo vsi znaki požigalniš tva in krčenja, so mogle bit i vir za pre ­h rano samo stalne njive s p r a šn im poljedelstvom, ke r bi požigalništvo z nižinskim gozdom naselbini ne moglo zagotoviti življenjskega prostora. Število staroslovenskih grobov in najdišč n a Bledu dokazuje s ta lno na­seljenost, k i j e mogla temeljiti samo na bližnjem poljskem svetu s stal­nimi njivami v p ra šnem poljedelstvu, ke r za ])ožigalništvo pač ni bilo prostora.

Na sedimentih r imske civilizacije je nastalo med staroselci in p r i ­seljenci neka j podobnega, k a r poznamo iz novejših migracija ' na Bal­kanskem polotoku, k jer je p o separa t izmih in nasprots tv ih p rvega rodu nastopi la pozneje sinteza obojih pod vpl ivom geografskega okolja; sin­teza migracijske ku l t u r e p a je n a v a d n o vsota preteklost i staroselca in prisel jenca v izrazu, k i ga oblikuje številnejši priseljenec. T a k o vlogo je gotovo imel Slovenec po naseli tvi v novi domovini in prevzel železni r imski r avn ik na svoje, do tedaj p a č zlasti še leseno drevo in ralo. Dejstvo, da manjka jo arheološki zadevni ravniki , temu ne nasprotuje , dokler nimamo odkr i t ih staroslovenskih naselbin in ustal jene kronologije upo­rabnih tehniških predmetov. Sintezo rimskega in poznejšega gospo-dfirstva,'* k i ga pričenjajo p r a v priseljeni Slovenci, kaže nadal je vzhodno-

Za opozorilo se zahvaljujem kustosu tov. St. Gabrovcu. Prim K o r o š e c Jos., Uvod v materialno kulturo Slovanov zgodnjega

srednjega veka, 1952, str. 221. " Prim. C v i j i č J., Balkansko poluostrvo i južnoslovenske zemlje I,

1922, str. 199 ss. ' ^ A m s c h l e r J. W., Ur- und Frühgeschichtliche Haustierfunde aus

Österreich. Archaelogia Austriaca, H. 3, 1949, str. 41 ss., 64 ss. — Die Ausgra­bungen auf dem Magdalenenberg 1944. Die Tierfunde. Carinthia I, CXL, 1950, S t r . 484.

SI. 3. Ledina na Jelovici Foto : A. Melik

SI. 4. Njiva v hrastovem štorov ju pri Kostanjevici (Krakovo) ,

f o t o : A. Melik

a l p s k a in s tem tudi slovenska živinoreja. Noriški , haf l inški in l ip icanski konji so doma v Vzhodnih A l p a h od r imske dobe dalje. Noriški je po izvoru in nastajanju popolnoma vzhodnoalpski , haf l inški p a je kr ižanec orientalskega, avarskega lahkega konja s pranor išk im, k a r zopet doka­zuje gospodarsko sodelovanje priseljencev in staroselcev te r naslonitev prisel jenca na starejšo r imsko civilizacijo. Skoraj enako je z vzhodno-a lpsk im govedom. Prazgodovinsko kra tkoroga to govedo je temelj seda­njih naš ih mlekar ic . Rimljani so uvedl i v Nor ik dolgorogato govedo te r z njim verjetno kr ižal i k ra tkoroga to prazgodovinsko. Čeprav je gotovo, d a so r imsko a lpsko govedo križal i tud i s s tepskim panonskim, je vendar pr imigena podlaga za današn je pincgavsko, murodolsko in koroško go­vedo dolgorogato r imsko. P r i pomanjkan ju arheološkega poljedelskega orodja Slovencev v času naseli tve so Amschlerjeve ana tomske ugotovitve posebno o kont inui te t i zlasti koroškega goveda od r imske dobe dal je zelo važne, ker nas opravičujejo k sklepu, d a so Slovenci ob naselitvi prevzel i domače pokra j insko govedo ter ga p r i njegovem značaju gojili n a p r e j kot mlekarsko in vprežno živino, s to p a na lastnih izročilih oranja tud i r imsko orodje za oranje. Seznanjeni z ornim poljedelstvom že v pradomovin i so t ako Slovenci poselili v novi domovini staro urba-r iz i rano površino, p o ka ter i in v sosedstvu ka te re so tudi po teka la p ro­me tna sredstva, koder so se v novo domovino priseljevali .

Norik je bi l sicer za Rim gospodarsko" ' pomemben predvsem zaradi rudnikov , gozdov in živine, man j za rad i poljedelstva. Vendar ima od nekdan jega Nor ika sorazmerno največ poljedelskega sveta p r a v slovenska zemlja in poleg tega j e nepos redna bl iž ina Akvileje z industr i jo želez­nega poljedelskega orodja morala s svojimi proizvodi us tvar i t i obdelo­va lno izročilo v širšem akvi le jskem zaledju, ki je vpl iva lo tud i na p r i ­seljene Slovence. O slovenskem nadal jevanju železarstva na Koroškem in Gornjem Štajerskem govorijo strokovni nazivi za vrs to postopkov in orodij v zgodovinskem tamkajšn jem železarstvu ter slovenska imena^" krajev v okolici Erzberga, kjer j ih je iz geografskih razlogov moglo rodit i samo železarstvo. Seveda moramo upoštevat i s tvarno proizvodnjo tega železarstva, k i je v sk ladu s tedanjo evropsko poljedelsko te r žele­zarsko tehniko nizka. Saj poznamo iz breviar i ja Kar la Velikega n a p rehodu VII I . v IX. stoletje f rankovsko dvorno posestvo z delavci za 17 s tanovanjskih s tavb , a brez enega voza in brez enega pluga, ali d rugo s 740 orali polj in s poljedelskim železnim orodjem 27 večjih in manjš ih srpov te r 7 širokih motik. Temelj evropskega in slovenskega poljedelstva na p rehodu VII I . v IX. stoletje je še drevo!

So p a še d rug i razlogi, k i govorijo za določeno kont inui te to r imske in slovenske civilizacije. P o A. Luschinu*^ je zemljiška mera orala nas ta la iz r imskega herediuma, kra l jevska h u b a pa iz poljedelske centuri je .

'" R o s t o f z e f f M., Gesellschaft und Wirtschaft im römischen Kaiser­reich I, 1930, S tr . 190, 263.

R i e h l H., Das steirische Eisenbuch. Graz 1937, str. 108. " H o o p s , Reallexikon II, str. 614.

7 Slovenski etnograf 9J

Oblikovne in funkcionalne sorodnosti, da ne rečemo enakosti , n. pr . r im­skega volovskega j a rma , voza s kr ižvarko, žrmelj , soda, k lad iva in klešč z istovrstnimi slovenskimi etnografskimi spomeniki iz pred indus t r i j ske dobe, so takoi očitne, d a moramo- upoštevat i določeno nadal jevanje r imske civilizacije Norika tud i po p a d c u r imske vlade; med tem tudi orodja za oranje, k i se je z ravn ikom na ral ih in lemežem na plugih ohrani lo vse do časa, k o je p rev lada l Zugmayrjev plug. Po dosedanjih arheoloških na jdbah r imskega lemeža in p r a v k a r naštetega orodja, us t reznem doslej znanemu slovenskemu etnografskemu inventar ju, t radicionalni zemljiški meri in gotovosti ornega poljedelstva p r i Slovencih p r e d naseli tvijo moremo p r i medsebojni odvisnosti živinoreje z r imskim vprežn im go­vedom in konjem računa t i v poljedelskem obdelovanju na r avn inah z nadal jevanjem r imskega ornega poljedelstva po priseljenih Slovencih.

Vprašan je pol j na terasah n. pr . na Pr imorskem in na Dolenjskem še ni proučeno. Gotovo je, da n e morejo izhajati iz požigalništva, medtem k o bi p a mogla bit i v zvezi z r imsko poljedelsko tehniko.

Priseljenci p a so- tud i pomnožil i civilizacijski inventar nove domo­vine. T a k o so vsebovali tako imenovani avarsk i grobovi v zaledju D u n a j a poleg že imenovanega lahkega konja med drugim tudi jajčje lup ine domače kokoši in kot novost za Vzhodne Alpe domačo gos. Pe ru tn ina p a je dokaz za stalnost bival išč in s tem posredno tudi za t ra jno in stalno poljedelstvo, k i je zvezano z ra lom ali plugom.

Za določeno kont inui te to r imske civilizacije s slovenskimi prisel jenci govorijo tud i posredni razlogi. Samo življenje na sedimentih r imske preteklost i je moglo zbližati Slovence z njihovimi zahodnimi sosedi, k jer so obstajale podobne civilizacijske prv ine , k i so povzročile nivelizacijo gospodars tva in življenja. Že Hauptmann ' '^ je opozoril na zdaleč bol j mehki način vkl juč i tve Slovencev v frankovsko državo, kot p a se je t a izvedla p r i Saših, Avar ih ali polabskih Slovanih. Posrečeni beg Lopi-chisa** od Avarov v času okoli 620, ko ga je Slovenka nekaj dn i hoda p red Fur lan i jo nasi t i la s k r u h o m in preskrbela z živili, ne govori za sovraštvo med Slovenci in Langobardi , saj bi večja naspro ts tva k a j takega ne dovolila. Tud i darovnica ob ustanovitvi kremsmiinstrskega samostana nava ja Slovane brez opredel i tve do nemških sosedov kot gospodarsko enakovredne podložnike. Tako razmerje bi p a č moglo- po ­zneje rodit i krščanstvo. Ker p a ga naha jamo p red tem, more za razlago služiti samo skupna r imska gospodarska tradicija, k i je vezala etnične raznolikost i v znosno in enakovredno sožitje.

Vrnimo se sedaj z naše ekskurzi je po- slovenskem etnografskem in zgodovinskem požigalniškem poljedelstvu ter ugotovimo, ka j je vzbudi lo našo pozornost in ka j zasluži posebnega opozorila. Zaradi svoje tehnike in smotra je slovensko požigalništvo- omejeno na hribovja ter man jka v ravninah . Slovensko požigalniš tvo je ostanek kopaškega požigalniš tva.

" H a u p t m a n n L., Die Herkunft der Karntner Edlinge. Vierteljahrs­schrift fur Soziai- und Wirtschaftsgeschichte XXl/3, 1928, str. 2?9.

K o s Fr., Gradivo I, 1902, str. 133.

ki je z uvedbo železnega orodja v času presel jevanja Južnih Slovanov postalo p r v a tehnika za krčenje gozdov in je na krčevinah posplošilo prašenje . Zgodnjesrednjeveške arheološke postojanke, ki ležijo na polje­delskih ozemljih zlasti v ravn inah z njihovimi obrobji in geografska razprost ranjenost kra jevnih imen lazi in podobnih po hribovjih govorijo obenem s številnimi sorodnostmi r imske živinoreje s slovensko, r imskih poljedelskih p r i p r a v s slovenskim etnografskim poljedelskim orodjem v pred indus t r i j sk i dobi, terasnim poljedelstvom na slovenskem jugoza­hodu ter zgodnjim vinogradniš tvom (IX. stoletje), da so Slovenci ob pr i ­hodu v današnjo domovino poselili p redvsem ravnine z obrobji, kjer so nadal jeval i orno poljedelstvo r imskih p redn ikov iu svoje pradomovine . Šele iz p rvo tn ih naselij v izrazit ih poljedelskih ozemljih so se pozneje začeli širit i s t rebljenjem poljedelsko manj ustreznih gozdov p o ravn inah in v večji meri s požigalništvom krči t i hribovja ter pr idobl jene površ ine obdelovati s kopaško in orno tehniko, ki sta po svojem bis tvu v dobi p red splošnim gnojenjem od samih začetkov uporabl ja l i prašenje . Za razprost ranjenost kopaškega ali ornega poljedelstva so bile odločilne geografske okoliščine te r vloga poljedelstva v kmeti js tvu posameznega področja, kraja , p a tud i ledine.

Poljedelstvo je k u l t u r a ta l in zaradi tega odvisno od geografskih raznolikosti ter civilizacijskega izročila, k i ni dovolilo v kmet i js tvu ne­kega splošnega sistema, dokler ni nastopi lo pol i t ično vodstvo gospo­dars tva . Ker se to pojavi šele s fevdalnimi gospoščinami v visokem srednjem veku, je p red tem nemogoče govoriti o kakem splošnem poljedelskem sistemu, temveč najdemo v skladu z izobliko in poljedelsko kakovost jo ta l ter z gospodarskim izročilom orno in kopaško poljedelstvo, k i s ta uporabl ja la razne vrste prašenja . Požigalništvo p a je bilo v vsem srednjem veku pomembno kot sredstvo za krčenje gozdov v hribovjih in s tem za razšir jenje poljedelske in t ravniške zemlje. Kot samostojni gospodarski sistem se je požigalništvo uporabl ja lo in ohrani lo na zem­ljiščih, ki za k a k o drugo ku l tu ro tal t ra jno niso p r ik l adna , se p rav i kot doda tna panoga kmeti js tva, k i ima drugje svoje temeljne življenjske možnosti.

Na Slovenskem obstoje še žive priče, ki bodo mogle po t rd i t i naše navedbe o polpre teklem požigalniš tvu kot dodatnem poljedelskem obra­tovanju našega p laninskega kmeti js tva. Podobno je bilo tud i drugod. Vseverni Rusiji , zlasti v kolonizacijskem območju Novgoroda in Pskova,

je požigalništvo** služilo- kot sredstvo za krčenje gozdov ter se je ohrani lo kot poljedelski obra t za prebivals tvo, ki se je poleg tega in predvsem živelo od lova kožuharjev, r ib, gozdarstva in domače obrti . T a k o tudi v severni Rusiji požigalništvo ni bila temeljna, temveč drugovrs tna go­spodarska panoga prebivals tva, k i se je ukvar ja lo s požigalništvom. Tropsko požigalniš tvo je bilo podobno v p rv i vrst i sredstvo za krčenje, ki omogoča nadal jn je v r tnars tvo ali p lantaže , medtem ko je bilo samo

" H e 11 n e r A., Rnssland, 1921, str. 119 ss.

v manjši meri poljedelski obrat , odvisen od nabira lnega gospodarstva. Posebno mesto p a zavzema t ravniško požigalništvo v s tepah, kjer se je kot n. pr . nad Crn im morjem razvilo v kopaško poljedelstvo ter se v posameznih dobah z različnimi uspehi bojevalo za premoč z nomadstvom, dokler ga ni končno premagalo s plugom. Gospodarska prevel ika pot reba po delovnih silah, ki niso bile v sorazmerju s pr idelkom, je onemogočila požigalivištvo za tekmo s kopašk im in ornim poljedelstvom ter je zaradi tega opravl ja lo za eno ali drugo p r ip rav l j a lna dela za krčenje in t reb-Ijenje, poleg tega p a tud i za gnojenje.

V zvezi s požigalništvom in kopaš tvom moramo za A. Dopsehem*" vnovič opozoriti na vinogradniš tvo, ki se pr i Slovencih navaja že 777 pr i Kremsmiinstru, 861 v Panoni j i in 890 p r i Ptuju . Razvoj vinograd­ništva, torej ku l tu rne vinske tr te , ki je p r i nas doma, je iz požigalniš tva sploh nemogoč, iz kopaš tva p a naraven. Zaradi tega je zgodnji pojav vinogradniš tva na Slovenskem dokaz, da so stari Slovenci poznali tud i kopaš tvo brez požigalniš tva te r d a so s kopaš tvom obnovili ku l t u ro vinske tr te , ki je v stari domovini niso poznali .

Kopaško poljedelstvo se razl ikuje od požigalniškega ter je enako ornemu v razdeli tvi zemljiških površin, k i j ih smotrno uporab l ja za do­ločeno ku l tu ro tal , kakor polje, t ravnik , pašo, gozd in za posebne kul ture , kot je n. p r . v inogradniš tvo ali vr tnars tvo . Razl ika med kopa­škim in ornim poljedelstvom p a je v podrejenosti poljedelske dejavnost i nepoljedelski pr i kopaškem ter nepoljedelske poljedelski p r i ornem. V precej kopaškopol jedelskih Halozah je hrb tenica gospodars tva vino­gradniš tvo, n a Tolminskem živinoreja, na Jelovici p a gozdarstvo; povsod tod j e poljedelstvo samo vir bolj ali man j zagotovljene p rehrane , medtem ko zagotavljajo prebivals tvu življenje in razvoj d ruge p r a v k a r omenjene gospodarske panoge. To narekujejo produkci j ske možnosti v zvezi s po­sebnimi geografskimi lastnostmi okolja i n njegovega življenjskega pro­stora. Geografsko okolje p a j e za zgodovinsko dobo stabi lno; možnosti za življenje so tehnično opredel jene in človek se j im je moral pr i lagodit i , ko j im je že od vsega početka podredi l gospodarstvo s kopašk im polje­delstvom, n. pr . v Posočju ali Halozah.

P r i o rnem poljedelstvu p a je gospodarsko težišče na poljedelstvu, ki so mu podrejene živinoreja z vprego in gnojenjem, gozdarstvo za kur javo, s tavbars tvo in orodje. Kakor dopolnjuje kopaško poljedelstvo živinorejo, gozdarstvo itd., podobno dopolnjujejo orno poljedelstvo živi­noreja, gozdarstvo ali sadjarstvo. To je mnogokje očitno še danes ter je bi lo tol iko bolj p red racionalizacijo gnojenja po Liebigovih kemičnih odkri t j ih . Z njimi in z modernizacijo p luga od Zugmayr ja dal je se je končalo prašenje , ki je bilo dotlej v sk ladu z geografskimi okoliščinami sestavina vsakega, t a k o ornega kot kopaškega poljedelstva.

Po R. Pi t ioni ju moremo zasledovati človekovo dejavnost nazaj skozi 600.000 let; poljedelstvo, to je v s tvar i žito, poznamo na Slovenskem od

*= D o p s c h A., 1. C , S t r . 118.

neoli t ika dalje. Se p rav i , od neoli t ika do pr isel i tve Slovencev je b i la Slovenija bivališče človeka, k i je z zemljo bil boj za obstanek in v njem dvignil p r i rodno pokra j ino na s topnjo ku l tu rne . Podobno j e v s ta r i domovini slovenski p redn ik dosegel s topnjo kopaškega in ornega polje­delca. Po preseUtvi je v sintezi civilizacije s tare in nove domovine n a ­daljeval v skladnost i z izobliko poseljene zemlje k o p a š k o in orno polje­delstvo, k i j u označuje p r a š n o gospodarstvo. Požigalniš tvo pa je postalo sredstvo za krčenje te r način za poljedelsko uporabl jan je zemlje, k i za posebne ku l t u r e tud i s prašenjem ni b i la p r ik l adna in kjer se je poleg dodatnega žita za p r e h r a n o pr idelovalo tud i žito za seme.

Zusammenfassung

BEMERKUNGEN ZUR BRANDWIRTSCHAFT

Die Brandwirtschaft wird in der Wirtschafsgeschichte als Vorstufe für den Pflugfeldbau angenommen.

Die betriebstechnische Analyse der Brandwirtschaft — ausgenommen die Raum- oder Stockrechte — wie sich solche in Slowenien bis zur letzten Zeit erhalten hat, zeigt, dass diese nur in der Gebirgsmelt, nicht aber in der Ebene betrieben wurde; und in der Gebirgswelt wieder nur auf Flächen, die nicht für dauernde Acker-, Wiesen- oder Hochwaldkulturen geeignet waren, als ergän­zender Feldbau bei den Bauern, die auch ihre ständigen Felder bearbeiteten. Die Möglichkeit der Brandwirtschaft in der Ebene ist wegen der Schwierigkeiten des Feuerziehens fraglich. Die erforderlichen Arbeitskräfte für den gleichen Ernteertrag oerhalten sich zwischen Brandwirtschaft, Hackfeldbau und Pflug­feldbau wie 33 :6 :1 oder in der Brandwirtschaft sind 33mal soviel Arbeitskräfte erforderlich, um den gleichen Ertrag wie beim Pflugfeldbau zu erzielen und mindestens fünfmal soviel wie im Hackfeldbau. Bei der fraglichen Möglichkeit der Brandwirtschaft in der Ebene und bei der noch zweifelhafteren Möglichkeit, die für die Brandwirtschaft benötigten Arbeitskräfte zu ernähren, wird die Brandwirtschaft als ein allgemeines Feldbausystem abgelehnt und als eine Betriebstechnik der Waldrodung, die den Boden für den Hack- und Pflugfeldbau vorbereiten soll, betrachtet.

In Übereinstimmung mit dem Wesen der Brandwirtschaft und mit den Berichten über die alten Slawen werden diese zur Zeit der Inbesitznahme der südöstlichen Alpenländer als Hack-, Riss- und Arlfeldbauer angenommen. Die Deutung der altslawischen Monatsnamen aus der Brandwirtschaft ist betriebs­technisch nicht erklärbar, wohl aber aus alltäglichen Hausbedürfnissen; ähnlich werden die §§ 13 und 56 des byzantinischen Ackerbaugesetzes aus dem Über­gange des VII. ins VIII. Jahrhundert durch den Arbeitseinsatz des Mannes im Feldbau und durch die kulturgeschichtliche Rolle des Eisens als Bewaffnungs­material, nicht aber aus der Brandwirtschaft verständlich. Die altslawische Wirtschaft in der neuen Heimat stellt eine Synthese der mitgebrachten Errun­genschaften und der bodenständigen römischen Zivilisation dar. Der eingewan­derte slowenische Hack-, Riss- und Arlfeldbauer lehnte sich an die überbliebene römische Landwirtschaft an und übernahm die Zucht ostalpiner Rinderrassen, das Joch als Flächenmass, die Form der Arlschar, und eine Reihe von Betriebs­und Hausgeräten.

Als Riss- und Arlbauer nahm der Slowene die für den Ackerbau am besten geeigneten Bodenflächen in den Ebenen und im Hügellande in Besitz. Von hier aus drang er mit Feuer und Axt auf der Suche nach für den Ackerbau gün-

stigem Boden ins Bergland und bebaute ihn seinen geographischen Verhältnissen entsprechend mit Hacke, mit Riss oder mit Ari. Der Feldbau mit der Ari blieb die Grundlage seiner Ernährung, der Feldbau mit der Hacke Zusatzbetrieb der Viehzucht, des Weinbaues und später der Waldroirtschaft. So hat sich bis heute der Hackfeldbau im Soča- und mancherorts im östlichen Weinbaugebiet erhalten, seltener in der mittleren Gebirgsroelt, roo die Hacke durch den Bockpflug ersetzt rourde, der Pflugfeldbau jedoch in den Ebenen und in der sanfter gelegenen Bergmelt. Parallel mit der Einführung des Pflugfeldbaues hat sich auch der geographisch bedingte Hackfeibau weiter entwickelt und im Weingartenbau seinen Höhepunkt erreicht, also in einer Bodenkultur, die nicht aus der Brand­wirtschaft, sondern nur aus dem Hackbau zu erklären ist. Die Feldgras- Zwei­oder Dreifeldwirtschaft sind geographisch begründetejntensitätsgrade der Boden­bearbeitung innerhalb des Hack-, Ari- oder Pflugfeldbaues und keine Feldbau­systeme. Alle diese Intensitätsgrade fussen im Hackbaue, sind charakteristisch für den Hack-, Ari- und Pflugfeldbau, wo sie bei allgemeinerer Düngung zu schwinden begannen, bis sie mit der auf Liebigs Entdeckungen aufgebauten agrochemischen Düngung oöllig oerschwanden.