VODNIK ZA DRŽAVLJANE ZA DOSTOP DO PRAVNEGA VARSTVA NA PODROČJU VARSTVA OKOLJA

Okolje

VODNIK ZA DRŽAVLJANE ZA DOSTOP DO PRAVNEGA VARSTVA NA PODROČJU VARSTVA OKOLJA

Evropska komisija Generalni direktorat za okolje

Niti Evropska komisija niti osebe, ki delujejo v njenem imenu, niso odgovorne za uporabo podatkov iz te publikacije.

Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije, 2018

© Evropska unija, 2018

Ponovna uporaba je dovoljena z navedbo vira. Politiko ponovne uporabe dokumentov Evropske komisije ureja Sklep 2011/833/EU (UL L 330, 14.12.2011, str. 39).

Za vsako uporabo ali reprodukcijo fotografij ali drugega gradiva, ki ni zaščiteno z avtorskimi pravicami EU, je treba pridobiti dovoljenje neposredno od imetnikov avtorskih pravic.

Print KH-03-18-077-SL-C ISBN 978-92-79-89684-2 doi:10.2779/5240

PDF KH-03-18-077-SL-N ISBN 978-92-79-89673-6 doi:10.2779/524950

Printed by Imprimerie Centrale in Luxembourg

1

KAZALO

UVOD ................................................................................ 3

OSNOVE ........................................................................... 4

GARANCIJE IN JAMSTVA .......................................... 8

Pravica do izpodbijanja ..................................................................... 8

Sodnikova proučitev ......................................................................... 12

Ureditev položaja .............................................................................. 17

Stroški .................................................................................................... 19

Pravočasnost ...................................................................................... 21

Praktični podatki ................................................................................ 22

Izjava o omejitvi odgovornosti: Ta vodnik za državljane državam članicam ne nalaga nikakršnih obveznosti. Dokončna razlaga prava Unije je v izključni pristojnosti Sodišča Evropske unije.

3

UVODEvropska komisija je 28. aprila 2017 sprejela Sporočilo o dostopu do pravnega varstva na področju varstva okolja (a), v katerem podrobno opisuje, kaj so na Sodišču Evropske unije povedali o tem, kako bi se morali nacionalni sodniki spoprijemati z zahtevami za pravno izpodbijanje, ki jih člani javnosti vložijo zoper odločitve, dejanja in opustitve javnih organov držav članic, ki vplivajo na okolje (b).

Ta vodnik za državljane z uporabo oblike „pogosto zastavljenih vprašanj“ ponuja povzetek glavnih ugotovitev Sporočila. Matični vir informacij je Sporočilo samo, zato je treba podrobnejše razlage poiskati v njem. Skozi celotno besedilo vodnika so navedeni sklici.

Vodnik za državljane je pripravil Generalni direktorat Evropske komisije za okolje. Vodnik ni ne zavezujoč niti nima namena kakor koli odstopati od bistvene vsebine Sporočila.

(a) C(2017) 2616, UL C 275, 18.8.2017, str. 1, dostopno v različnih jezikih na http://ec.europa.eu/environment/aarhus/legislation.htm.

(b) Ne zajema zahtev za pravno izpodbijanje med posameznimi zasebnimi strankami; glejte odstavek 15 Sporočila.

4

OSNOVE

Kaj pomeni dostop do pravnega varstva na področju varstva okolja?

Dostop do pravnega varstva na področju varstva okolja je sklop zagotovil, ki članom javnosti omogočajo izpodbijanje zakonitosti odločitev, dejanj ali opustitev javnih organov držav članic pred nacionalnim sodnikom. „Člani javnosti“ so posamezniki in njihova združenja.

Sklop zagotovil zajema vse, kar bi se moralo zgoditi pred izpodbijanjem, med njim in po njem.

Sestavljajo ga:

Pravica do izpodbijanja.

Zadostna proučitev izpodbijanja s strani

nacionalnega sodnika.

Korake, ki jih mora izvesti sodnik, da zadeve popravi,

če se strinja z izpodbijanjem.

Varstvo tožnika pred nedopustno visokimi

stroški zaradi izpodbijanja, zlasti, če ga sodnik zavrne.

Pravočasnost reševanja

izpodbijanja.

Praktične informacije o tem, kako izpodbijati.

5

Kakšne odločitve, dejanja in opustitve se lahko izpodbijajo?

Odločitve, dejanja in opustitve, ki jih zajema okoljsko pravo Evropske unije (EU).

EU je sprejela pomembne zakone za varstvo okolja. Njihov cilj je zmanjšanje odpadkov in onesnaževanja ter varovanje kakovosti zraka, vode in narave. Za njihovo izvajanje se zahteva:

ąą da nacionalni parlamenti in ministri sprejmejo nacionalno zakonodajo in regulativne akte, ki določajo obveznosti za posamezne organe ter ustvarjajo pravice za javnost;

ąą da posamezni javni organi sprejmejo načrte in programe, nadzirajo presoje vplivov na okolje, se posvetujejo z javnostjo, odločajo o vlogah za licence in druga dovoljenja, spremljajo stanje okolja in izpolnjujejo druge okoljske naloge (1).

Dostop do pravnega varstva na področju varstva okolja zajema odločitve, dejanja in opustitve na teh različnih stopnjah izvrševanja. Prav tako lahko zajema izjemne primere, kot so odločitve o legalizaciji nezakonitih dejanj ali dejavnosti (2).

Zakaj se dovoli izpodbijanje odločitev, dejanj in opustitev?

Za to obstajata dve širši utemeljitvi.

Najprej morajo biti posamezniki in njihova združenja sposobni zaščititi svoje pravice v okviru okoljskega prava EU. To pomeni, da morajo biti sposobni izpodbijati kakršno koli odločitev, dejanje ali opustitev, zaradi katere se te pravice ne spoštujejo.

Drugič, EU temelji na pravu in vladavini prava. Bistvenega pomena je, da se lahko od javnih organov zahteva, da ustrezno izpolnjujejo okoljske obveznosti, ki jih imajo. Drugače obstaja tveganje, da ima pravo na različnih mestih različne pomene in da bo varstvo okolja v nekaterih delih Evropske unije slabše kot v drugih (3).

6

Katere vrste okoljskih pravic imajo posamezniki in njihova združenja?

Obstajata dve vrsti okoljskih pravic: procesne in materialne.

Procesne pravice so običajno povezane z udeležbo javnosti. Praviloma zadevajo način, kako javni organ obvesti javnost o predlagani odločitvi, prejme morebitna stališča članov javnosti, jih upošteva in javno objavi svojo končno odločitev (4). Okoljsko pravo EU velik pomen pripisuje učinkoviti udeležbi javnosti, saj to članom javnosti omogoča, da izrazijo svoje skrbi, in da se te upoštevajo.

Materialne pravice zajemajo posamezne interese, kot so zdravje ljudi, varovanje lastnine in pravica do uporabe okolja za določen namen, na primer rekreacijski ribolov. Številni okoljski predpisi EU so usmerjeni v varovanje zdravja ljudi, na primer zakoni za nadzorovanje onesnaženosti okolja ali varstvo pitne vode. Materialne pravice lahko nastanejo tudi v okviru zakonov EU o varstvu narave, zlasti da se okoljskim združenjem omogoči ukrepanje v splošnem interesu (5). „Niti voda niti ribe, ki plavajo v njej, ne morejo začeti postopka pred sodiščem. Tudi drevesa nimajo procesnega upravičenja.“ (c) Vendar pa lahko v njihovem imenu govorijo okoljska združenja.

(c) Mnenje generalne pravobranilke Sharpston v zadevi C 664/15, Protect, odstavek 77.

7

Kako se je razvijal dostop do pravnega varstva na področju varstva okolja?

„Pravni red EU“, tj. splošni pravni sistem EU, zahteva, da se zakoni, dogovorjeni na ravni EU, učinkovito izvajajo. To vključuje ohranjanje pravic in obveznosti, za katerega skrbijo nacionalni sodniki. Leta 2005 je EU začel zavezovati mednarodni sporazum, Aarhuška konvencija (d), ki med drugim spodbuja dostop do pravnega varstva v okoljskih zadevah in priznava posebno vlogo, ki jo imajo okoljska združenja pri varstvu okolja. Vzporedno je EU uvedla določbe o dostopu do pravnega varstva v več posebnih aktov EU na področju okoljske zakonodaje. Sčasoma je Sodišče Evropske unije sprejelo več sodb, v katerih je pojasnjeno, kaj bi moral dostop do pravnega varstva pomeniti v praksi. Številne izmed teh sodb so odgovor na zahteve nacionalnih sodnikov za razlago Sodišča v zvezi s tem, kako naj obravnavajo posebna pravna izpodbijanja. Na splošno so taka izpodbijanja vlagali posamezniki ali združenja, ki jih skrbi za okolje. V pravnem redu EU je razlaga prava EU zavezujoča za vse organe držav članic, tudi za nacionalne sodnike (6).

(d) Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah.

GARANCIJE IN JAMSTVA

Pravica do izpodbijanjaPosameznike ali njihova združenja lahko sodnik

zasliši le, če imajo pravico do pravnega izpodbijanja. Ta pravica se imenuje „procesno upravičenje“. Procesno upravičenje je temeljno. Je pravica, da se zaščitijo druge pravice, tj. procesne in materialne pravice, omenjene v poglavju „Osnove“. Brez nje

druga jamstva za dostop do pravnega varstva ne bodo vključena7.

Kdo ima procesno upravičenje?

Obstoj in obseg procesnega upravičenja posameznika se spreminjata:

ąą glede na pravila o upravičenju v posameznem nacionalnem pravnem sistemu;

ąą glede na to, ali posebni akti EU na področju okoljske zakonodaje zahtevajo, da morajo države članice zagotoviti procesno upravičenje;

ąą glede na to, ali zahtevo za predlagano pravno izpodbijanje vloži posameznik ali priznano okoljsko združenje;

ąą glede na to, ali gre za procesne in materialne pravice EU.

88

99

Kaj pravijo o procesnem upravičenju nacionalna pravila?

Nacionalna pravila se med seboj razlikujejo. Nekatere države gredo tako daleč, da dopuščajo splošno pravico do upravičenja – tako imenovani actio popularis. Druge od tožnika zahtevajo, da sodniku dokaže, da ima zadostni interes za vložitev zahteve za izpodbijanje. Druge spet zahtevajo od tožnika, da dokaže, da izpodbijanje odločitve, dejanja ali opustitve krši pravice tožnika.

Ali se uporabljajo samo nacionalna pravila?

Ni nujno. Če nacionalna pravila preveč omejujejo pravico do izpodbijanja, jih sodnik morda ne bo smel upoštevati, da bi ravnal skladno s pravom EU. Pravo EU lahko od sodnika zlasti zahteva, da zavaruje širši sklop procesnih in materialnih pravic, kot ga zagotavljajo nacionalna pravila o upravičenju.

Kateri posebni akti EU na področju okoljske zakonodaje zahtevajo, da se zagotovi procesno upravičenje?

Tisti, ki vsebujejo posebne določbe o dostopu do pravnega varstva.

Zadevni zakonodajni akti zajemajo odločitve, dejanja in opustitve v zvezi z zahtevami za okoljske informacije, presojo vplivov na okolje, industrijska dovoljenja in okoljsko odgovornost (8).

10

Kakšne so razlike med procesnim upravičenjem za posameznike in procesnim upravičenjem za okoljska združenja?

Izhodiščna točka je, da lahko zahtevo za pravno izpodbijanje, s katero zaščitijo svoje pravice, vložijo tako posamezniki kot združenja.

Kljub temu je cilj Aarhuške konvencije in nekaterih posebnih aktov okoljske zakonodaje EU, navedenih zgoraj, zagotoviti razširjeno pravico glede procesnega upravičenja za nekatera okoljska združenja. Utemeljitev za to je, da združenja delujejo v splošnem interesu s ciljem varstva okolja. Če taka združenja nimajo procesnega upravičenja, morda nekateri pomembni splošni interesi, kot je varstvo narave, ne bodo nikoli dobili zagovornika. To pomembno vlogo okoljskih združenj je priznalo Sodišče Evropske unije.

Razširjena pravica, ki jo imajo združenja, je, da jih mora nacionalni sodnik obravnavati, kot da imajo avtomatično pravico do pravnega izpodbijanja. To pomeni, da se obravnavajo, kot da izpolnjujejo vse zahteve za upravičenje, ki jih določa nacionalno pravo. Posameznik pa bo morda moral najprej prepričati sodnika, da ima zadosten interes ali pravico, ki je bila kršena.

Ali lahko države članice zahtevajo, da morajo okoljska združenja za pridobitev te razširjene pravice izpolnjevati določene pogoje?

Načeloma lahko.

Vendar pa merila, ki jih določijo države članice, okoljskemu združenju ne smejo preveč otežiti možnosti pridobitve tega pripoznanja. Poleg tega bi morale upoštevati interese malih in lokalnih okoljskih združenj. Na primer, zahtevana raven članstva ne sme biti določena previsoko (9).

11

Kakšno procesno upravičenje bi bilo treba dati, ko gre za procesne in materialne pravice EU?

V številnih pomembnih sodbah je Sodišče pojasnilo procesno upravičenje, ki bi ga morali nacionalni sodniki priznati, da bi ohranili procesne in materialne pravice EU ter zagotovili izpolnjevanje obveznosti, naloženih javnim organom. Te sodbe kažejo, da pravo EU včasih zahteva, da se procesno upravičenje dodeli, tudi če ni omenjeno v nobenem posebnem aktu zakonodaje EU.

Na primer, Sodišče je potrdilo potrebo, da nacionalni sodniki priznajo:

ąą upravičenje okoljskega združenja, da izpodbija odločitev javnega organa, s katero ta odobri projekt na območju, ki je zaščiteno s pravom EU o naravi (10);

ąą upravičenje okoljskega združenja, da izpodbija odločitev javnega organa o delnem izvzetju (tj. odstopanju) iz prepovedi lova na rjave medvede, ki je določena z istim pravom EU o naravi (11);

ąą upravičenje posameznika in združenj, da izpodbijajo opustitev izdelave načrta, ki ga zahteva pravo EU s ciljem zmanjšanja izpostavljenosti javnosti onesnaženju zraka, s strani javnega organa (12).

V omenjenih primerih je Sodišče zahtevalo, da se procesno upravičenje zagotovi, kljub temu da zadevni zakoni EU niso vsebovali posebnih določb o dostopu do pravnega varstva in nacionalna pravila niso določala procesnega upravičenja (e).

(e) Po objavi Sporočila je bila decembra 2017 izrečena sodba v zadevi v zvezi z novo dejavnostjo, ki bi lahko vplivala na kakovost vodnega telesa: glejte zadevo C 664/15, Protect.

12

Sodnikova proučitevNacionalni sodnik mora preveriti, ali je javni organ ravnal

pravno pravilno. Ta postopek se imenuje „sodna revizija“ in pomeni proučitev dejstev, na katerih sloni ukrepanje

ali neukrepanje organa. Prav tako pomeni proučitev tega, kaj se je od organa zahtevalo v okviru zadevnih okoljskih zakonov EU.

Obseg sodne revizije vključuje dva vidika. Prvi se nanaša na to, ali lahko sodnik zavrne proučitev

določenega področja prava in pravnih utemeljitev. Drugi se nanaša na to, kako strogo mora sodnik

proučiti sprejemljiva dejstva in utemeljitve. To se imenuje „standard revizije“ (13).

Ali lahko nacionalni sodnik omeji področja prava in pravne utemeljitve, ki jih bo proučil?

Da, do določene mere.

Sodišče Evropske unije je sprejelo, da lahko nacionalni sodniki pri pravnem izpodbijanju odločitev o posebnih dejavnostih omejijo posameznika, da uporablja pravne utemeljitve, ki podpirajo interese ali pravice, ki so posamezniku zagotovili procesno upravičenje. Ta omejitev pa se ne uporablja za priznana okoljska združenja. Ta lahko v utemeljitvah navedejo katero koli določbo okoljskega prava EU (14).

13

Ali lahko nacionalni sodnik omeji pravno izpodbijanje na enake ugovore, kot so bili podani v predhodnem upravnem postopku?

Preden javni organ sprejme odločitev, včasih obstaja upravni postopek, ki posamezniku ali okoljskemu združenju omogoča, da izrazi nasprotovanje. Kadar posameznik ali okoljsko združenje nato vloži zahtevo za pravno izpodbijanje, se mora po nekaterih nacionalnih predpisih držati enakih ugovorov, kot so bili podani v upravnem postopku. To se imenuje „prekluzija“ utemeljitev.

V sodbi, povezani s pravnim izpodbijanjem v zvezi z odločitvijo javnega organa o določeni dejavnosti, je Sodišče prekluzijo zavrnilo. Razsodilo je, da prekluzija utemeljitev ne bo zagotovila učinkovite sodne revizije in da morajo nacionalni sodniki oceniti postopkovno in vsebinsko zakonitost izpodbijane odločitve (15).

Kaj pa utemeljitve, ki so podane z zlorabo postopka ali v slabi veri?

Nacionalni sodnik lahko zavrne pregled takih utemeljitev, tj. lahko jih obravnava kot nedopustne (16).

Ali je treba po vsej EU uporabljati enak standard revizije?

Da, do določene mere.

Na eni strani v različnih državah članicah že obstajajo različni standardi revizije. Nekateri nacionalni standardi zahtevajo od nacionalnih sodnikov ali jim dovoljujejo, da izvajajo podrobnejšo proučitev izpodbijanih odločitev, dejanj in opustitev kot drugi. Sodišče Evropske unije sprejema možnost različnih standardov. Kljub temu pa Sodišče zahteva, da morajo biti sodniki sposobni učinkovito uporabljati kakršna koli ustrezna načela in pravila prava EU, ne glede na to, za kakšen standard gre. To vključuje upoštevanje določene vsebine in namenov posebnih predpisov EU ter ohranjanje ustreznih pravic in obveznosti. V tem obsegu morajo vsi nacionalni sodniki uporabljati minimalni skupni standard (17).

14

Kaj bi moral nacionalni sodnik proučiti, ko uporablja standard revizije?

Nacionalni sodnik bi moral proučiti postopkovno in vsebinsko zakonitost izpodbijane odločitve, dejanja ali opustitve.

Kaj je pomembno za proučitev postopkovne zakonitosti, ki jo opravi nacionalni sodnik?

Postopkovna zakonitost je povezana s tem, ali:

ąą je zadevni javni organ imel pravno pristojnost za sprejetje odločitve, dejanja ali opustitve, ki se izpodbija;

ąą je javni organ v celoti in pravilno upošteval postopek, določen za sprejemanje izpodbijane odločitve ali dejanja, na primer postopek, ki zahteva javno posvetovanje;

ąą je odločitev ali dejanje mogoče najti v pravilni obliki.

Pregled postopkovne zakonitosti lahko prav tako zajema odločitve, dejanja ali opustitve v zvezi z legalizacijo nezakonitih ukrepov (18).

Kaj vključuje proučitev vsebinske zakonitosti?

To vključuje preverjanje, ali je bila kršena vsebina zakona. Zajema sodnikovo proučitev dejstev in vsebine izpodbijane odločitve, dejanja ali opustitve.

15

Zakaj mora nacionalni sodnik proučiti dejansko stanje?

Če nacionalni sodnik ne bi nikoli proučil dejstev, na katerih je temeljila odločitev javnega organa, bi to lahko tožniku od samega začetka preprečilo, da učinkovito predstavi morebitno utemeljeno pravno izpodbijanje. Če so dejstva nepopolna ali napačna ali če se napačno razlagajo, ima ta napaka neposreden vpliv na kakovost zadevne odločitve, dejanja ali opustitve in lahko ogrozi cilje okoljskega prava EU (19).

Kaj je mišljeno s proučitvijo vsebine odločitve, dejanja ali opustitve?

Pri sprejemanju odločitve ali akta ali vzdržanju sprejetja ukrepa ima javni organ pogosto določeno polje proste presoje. To polje proste presoje zajema način, kako organ ocenjuje ustrezna dejstva, in sklepe, ki jih iz njih oblikuje. Proučevanje vsebine odločitve, dejanja ali opustitve vključuje preverjanje načina, kako so javni organi to prosto presojo uporabili, ki ga opravi nacionalni sodnik.

Pri tem mora nacionalni sodnik upoštevati določeno vsebino in namene posebnih predpisov EU ter ohranjati ustrezne pravice in obveznosti. Sodišče je za številne posebne okoljske predpise EU določilo, kako bi morali nacionalni sodniki preveriti, kako javni organ uporablja prosto presojo. Na primer, določilo je strogi test za preverjanje uporabe proste presoje v povezavi z odločitvami o načrtih in projektih, ki bi lahko vplivali na območja, zaščitena s pravom EU o naravi (20).

Na splošno velja, da večji kot je učinek odločitve, dejanja ali opustitve na okolje, večja je tudi intenzivnost proučitve proste presoje, ki jo opravi sodnik. To je posledica načela sorazmernosti (21).

16

Kako lahko nacionalni sodnik ve, kaj zahtevajo določena vsebina in nameni določenih predpisov EU?

Ti so lahko uveljavljeni ali jasni. Če nacionalni sodnik ni prepričan, ima možnost (in včasih tudi obveznost) zahtevati od Sodišča Evropske unije, da zagotovi razlago (22).

Ali mora nacionalni sodnik proučiti veljavnost nacionalne zakonodaje in regulativnih aktov?

Včasih.

Zlasti morajo biti nacionalni sodniki pripravljeni proučiti, ali nacionalna zakonodaja ali regulativni akti neupravičeno:

ąą omejujejo pravice, dodeljene posameznikom in njihovim združenjem v okviru okoljskega prava EU;

ąą zmanjšujejo obveznosti, ki naj bi jih države članice izpolnjevale v okviru okoljskega prava EU (23).

Kako naj nacionalni sodnik obravnava vprašanja v zvezi z veljavnostjo samih predpisov in aktov EU, ki jih sprejmejo organi EU?

Obstaja postopek, ki zahteva, da nacionalni sodnik od Sodišča Evropske unije zahteva izjavo, da so [sami] predpisi ali akti EU neveljavni (24). V tem primeru Sodišče samo izvede sodno revizijo.

17

Ureditev položajaVloga nacionalnega sodnika presega odločanje o tem, ali je javni organ ravnal v skladu z zakonom ali ne. Zlasti bo sodnik morda moral izdati odredbe, če ugotovi, da je javni organ ravnal nezakonito.

Nezakonito ukrepanje – ali neukrepanje – javnega organa lahko ogrozi javnost ali naravno okolje ali mu povzroči škodo. Če je nevarnost ali škoda velika, mora nacionalni sodnik izdati odredbo, da se ta prepreči, ustavi ali odpravi, ter zagotoviti skladnost s pravom EU. Take odredbe so poznane kot učinkovita pravna sredstva ali razbremenitve. Glede na nevarnost ali škodo so lahko primerne različne vrste odredb. Pravni sistemi držav članic morajo sodnikom omogočiti izdajo takih odredb (25).

Kaj se mora zgoditi, če nacionalni sodnik ugotovi, da je javni organ naredil manjšo procesno napako?

Manjše procesne napake ne zahtevajo učinkovitih pravnih sredstev, če se lahko dokaže, da niso vplivale na izpodbijano odločitev javnega organa. To mora dokazati javni organ in ne tožnik (26).

…. ali da je pooblastilo, regulativni akt ali nacionalna zakonodaja v nasprotju z okoljsko zakonodajo EU?

V teh okoliščinah je primerna odredba o zadržanju, preklicu ali razveljavitvi izpodbijane odločitve ali dejanja (27).

18

… ali da je javni organ nezakonito opustil ukrepanje?

Javni organi morajo izvajati splošne ali posebne ukrepe za zagotavljanje skladnosti z okoljskim pravom EU. Če tega ne storijo, bo verjetno moral posredovati nacionalni sodnik. Na primer, od javnega organa bo morda zahteval, da sprejme načrt za kakovost zraka, ki bi ga v skladu z zakonom moral, da bi obravnaval visoko onesnaženost zraka (28).

… ali da je nezakonito ukrepanje ali neukrepanje javnega organa že povzročilo škodo?

Tukaj bi morale biti odredbe usmerjene v nadomestitev povzročene škode. To lahko pomeni, da se zahteva izdelava presoje vplivov na okolje, če je bila ta nepravilno opuščena, ali da se – v izrednih primerih – zahteva, da se razstavijo nezakonita dela, ki so že bila izvedena (29). Če so določeni pogoji izpolnjeni, lahko odredba javnosti nadomesti finančne izgube, ki jih je utrpela zaradi nezakonitega ukrepanja ali neukrepanja (30).

Kaj je treba storiti, če obstaja nevarnost, da nastane škoda, preden lahko nacionalni sodnik izda pravnomočno sodbo?

Traja lahko precej časa, preden nacionalni sodnik v celoti presodi vse predložene utemeljitve in izda pravnomočno sodbo. Medtem lahko izpodbijana odločitev, dejanje ali opustitev že povzroča resno ali nepopravljivo okoljsko škodo. To tveganje se lahko obravnava z začasnimi ukrepi – občasno se navajajo kot sodna prepoved. To so odredbe, ki začasno zadržijo izpodbijano odločitev ali dejanje ali v primeru opustitve javnemu organu nalagajo, da mora sprejeti začasne pozitivne ukrepe. Nacionalni pravni sistemi morajo sodnikom zagotoviti pristojnost, da lahko po potrebi izdajajo take odredbe (31).

19

StroškiVložitev tožbe stane. V večini držav mora stranka, ki izgubi, plačati stroške nasprotne stranke in tudi svoje. To se imenuje „načelo ,kdor izgubi, plača‘“. Tveganje, da bi bilo treba plačati veliko denarja, ima lahko precejšnji odvračalni učinek za vložitev zahteve za pravno izpodbijanje. To pojasnjuje, zakaj pravo EU od držav članic zahteva, da zagotovijo, da sodni postopki, povezani z okoljskim pravom EU, niso nedopustno dragi – „zahteva, da postopki niso nedopustno dragi“ (32).

Kaj pomeni pojem „ne nedopustno dragi“?

Nedopustno drag pomeni, da se osebi prepreči, da bi šla na sodišče, zaradi finančnih stroškov, ki bi lahko zato nastali (33). Pravo EU ne določa mejne vrednosti, ki bi določila, kdaj so stroški nedopustni. To je odvisno od posebnih okoliščin. Stroški morajo biti za morebitnega tožnika tudi razumno predvidljivi (34).

Kateri stroški so zajeti?

Zahteva, da postopki niso nedopustno dragi, se nanaša na vse stroške sodelovanja v postopku. Zajema torej:

ąą sodne takse;

ąą stroške pravnega zastopanja, vključno s stroški, dodeljenimi v korist nasprotne strani;

ąą stroške dokazov in plačila strokovnjakom;

ąą morebitne finančne garancije, ki jih mora zagotoviti tožnik, na primer za pridobitev začasne odredbe.

Prav tako je povezana s stroški različnih faz postopka, npr. pritožb (35).

20

Kako naj nacionalni sodnik spoštuje zahtevo, da postopki niso nedopustno dragi, ko uporablja načelo „kdor izgubi, plača“?

Načelo „kdor izgubi, plača“ je v skladu s pravom EU. Vendar mora nacionalni sodnik, ko naloži plačilo stroškov neuspešnemu tožniku, spoštovati zahtevo, da postopki niso nedopustno dragi. Upošteva lahko številne subjektivne elemente, povezane z določenim primerom in tožnikom, kot sta finančni položaj tožnika in pomen zadeve zanj in za okolje. Kljub temu mora sodnik vedno zagotoviti, da naloženi stroški niso objektivno nerazumni (36).

Kakšna je možna vloga pravne pomoči?

Pravna pomoč za osebe, ki nimajo zadostnih sredstev, lahko prispeva k izpolnjevanju zahteve, da postopki niso nedopustno dragi. Države članice lahko pravno pomoč zagotovijo na več različnih načinov (37).

21

PravočasnostDržave članice morajo zagotoviti, da so postopki sodne revizije pravočasno izvedeni. Pravočasnost je ključno jamstvo učinkovitosti sodne revizije (38).

Ali pravo EU določa posebne roke, znotraj katerih morajo biti izvedene sodne revizije?

Ne, EU ne določa posebnih rokov.

Ali lahko države članice določijo roke za pravno izpodbijanje?

Da. Roki za pravno izpodbijanje so v skladu s pravom EU, če so razumni. Taki roki so upravičeni v interesu pravne varnosti.

22

Praktični podatkiDržave članice morajo javnosti zagotoviti podatke o dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah. To morajo storiti dovolj jasno in natančno. Podatki

morajo doseči široko in reprezentativno javnost (39).

Kakšne obveznosti imajo države članice glede vsebine podatkov?

Podatki morajo zajemati vse ustrezne vidike dostopa do pravnega varstva, da se član javnosti lažje odloči, ali bo vložil zahtevo za pravno izpodbijanje. Podatki morajo biti popolni, točni in posodobljeni. Zajeti je treba vse pravne vire, uporabljene za določitev pogojev dostopa, vključno z nacionalno sodno prakso, če ima pomembno vlogo. Podatki morajo biti jasni in razumljivi osebi, ki ni odvetnik.

Od koga se lahko v državah članicah pridobijo ti podatki?

Država članica mora določiti, kdo je odgovoren za zagotavljanje teh podatkov. Običajno je ministrstvo za pravosodje dobra izhodiščna točka za njihovo pridobivanje.

Ali so podatki na voljo na ravni EU?

Da. Podatki o pravilih o dostopu do pravnega varstva v državah članicah, tudi glede okolja, so dostopni na spletnem portalu e-pravosodje, ki ga je vzpostavil Generalni direktorat Evropske komisije za pravosodje in potrošnike. Povezava je tukaj: https://e-justice.europa.eu/content_access_to_justice_in_environmental_matters-300-sl.do?init=true

23

1 Odstavka 32 in 33 Sporočila.

2 Odstavek 135.3 Odstavki 35–37.4 Odstavki 45–47.5 Odstavki 48–57.6 Odstavki 17–30.7 Odstavki 58–107.8 Odstavek 28.9 Odstavki 74–83.10 Odstavki 69 in 70.11 Odstavek 104.12 Odstavek 104.13 Odstavek 108.

14 Odstavki 115–117.15 Odstavek 121. 16 Odstavek 122.17 Odstavka 140 in 141.18 Odstavek 135.19 Odstavek 137.20 Odstavek 144.21 Odstavek 150.22 Odstavek 149.23 Odstavki 151–153.24 Odstavek 154.25 Odstavki 155–173.26 Odstavek 158.

27 Odstavki 159–162.28 Odstavka 163 in 164.29 Odstavka 168 in 169.30 Odstavka 166 in 167.31 Odstavki 170–173.32 Odstavki 174–195.33 Odstavek 181.34 Odstavek 182.35 Odstavki 183–185.36 Odstavki 186–188.37 Odstavka 194 in 195.38 Odstavki 196–201.39 Odstavki 202–209.

Stik z EU

OSEBNOPo vsej Evropski uniji je na stotine informacijskih točk Europe Direct. Naslov najbližje

lahko najdete na spletni strani: http://europa.eu/contact.

PO TELEFONU ALI ELEKTRONSKI POŠTIEurope Direct je služba, ki odgovarja na vaša vprašanja o Evropski uniji. Nanjo se lahko

obrnete:

– s klicem na brezplačno telefonsko številko: 00 800 6 7 8 9 10 11 (nekateri

ponudniki lahko klic zaračunajo),

– s klicem na navadno telefonsko številko: +32 22999696 ali

– po elektronski pošti s spletne strani: http://europa.eu/contact.

Iskanje informacij o EU

NA SPLETUInformacije o Evropski uniji v vseh uradnih jezikih EU so na voljo na spletišču Europa:

http://europa.eu.

PUBLIKACIJE EUBrezplačne in plačljive publikacije EU lahko prenesete s spletišča EU Bookshop

(http://bookshop.europa.eu/sl/home/) ali jih na tem spletišču naročite.

Za več izvodov brezplačnih publikacij se obrnite na Europe Direct ali najbližjo

informacijsko točko (http://europa.eu/contact).

ZAKONODAJA EU IN DRUGI DOKUMENTIDo pravnih informacij EU, vključno z vso zakonodajo EU od leta 1951 v vseh uradnih

jezikovnih različicah, lahko dostopate na spletišču EUR-Lex: http://eur-lex.europa.eu.

ODPRTI PODATKI EUDo podatkovnih zbirk EU lahko dostopate na portalu odprtih podatkov EU

(http://data.europa.eu/euodp/sl/data). Podatke lahko brezplačno prenesete in

uporabite tudi v komercialne namene.

ISBN: 978-92-79-89673-6 doi:10.2779/524950

KH-03-18-077-SL-N