VESELI DAN ali

Matiček se ženi.

Osebe.

BARON NALETEL. ROZALIJA, njegova gospa. MATIČEK, grajšinski verlnar. NEŽIKA, hišna. TONČEK, učenec na vakancah. ZMEŠNJAVA, besednik na selili. ŽUŽEK, grajšinski kancelir. BUDALO, njegov pisar. JERICA, županova hči. JAKA, služabnik. GAŠPER, delovec.

Brič. Godci. Kmečki fantje ino deklici.

Zgodbe krajje gorensk grad, blizo neke vasi,

Pervo delo.

Hiša v gradu na pol pospravljena. Na sredi stoji velik nasloniten stol. Matiček nekaj meri po tleh. Nezika stoji pred zerkalam (špeglam), slamniik popravlja ino rolo na njim.

Pervi nastop. Matiček, Nezika.

Mat. Devetnajst čevljev je olgost, širo-kost pa šest ino dvajset.

Než. Poglej, Matiček, moj slamnik; tako le se mi bo bolj podal , kaj ne?

Mai. Prav lepo; roža se ti tudi kej lepo perliči; tode še lepši cvete tvojih lic roža v mojih očeh.

Než. (Malo nazaj stopi) Kaj pa meriš , ljubi moj?

Mal. Mer im, če ho za posteljo, ktero na­ma je baron obljubil, dosli prostora, ali ne ?

Než. Kaj tukej le bo stala? Mal. Tukej bo naju prebivališč

T a ne bo pela, po nobeni ceni ne Zakaj ne? Že za to , ker jest nočem! Se li vendar sme vediti, zakaj n e : Tudi to se ne pove! Taka je l e , kadar nas ženske svoje mreže vjamejo. Tiho bodi! Ali veš, Nežika, de jest zanaprej ne bom več kertov lovil doli po ver tu. T i se boš mogla z mai drugači obnašali. Od danes, tega dneva, sim jest pervi hišni služaj n ik , ino tako rekoč baronov prij tel. Po tem menim, boš vendi spoznala, de v celim gradu ni bol šiga kraja za naju, kakor tukej sredi med baronam ino med milostlj vo gospo. -Kadar gospo po noči, pa stavirn, šipali perčne, in zvonček z poje, tri stopinjice storiš — smuk! -ino notri boš. Kadar gospod mer hoče, ino zvonček zapoje, dvakrat skočim — smuk! — ino per njii bom. Prav imaš! Kadar pa zjutrej zvoi ček zapoje, ino gospod tebi dove opravila da, tudi on tri stopinjic

v stori, smuk! — ino že je per mojih vralih, trikrat skoči, smuk! —

Mat. Kako to meniš? Než. Poslušaj! Mat. Govori za božjo voljo! Než. Naš baron se je lepili deklet lukej

okoli že naveličal; on bi se zdaj rad lepo doma deržalj ali meniš, per svoji gospe? Kaj pa de! — Per tvoji ženici , ljubi moj Matiček! Stariga Žužeka je najel, de bi me na njegovo stran spravil.

Mat. Žužek! — prekleti Žužek! — če mu jest reber ne polomim. —

Než. Ali si kdaj mislil, de bo meni doto dajal zavoljo tvoje službe?

Mat. Zakaj ne? Meni se zdi, de sim ven­dar —

Než. Oh, kako so učeni ljudje zabili — Mat. Pravijo tako. Než. Ali svet vendar ne verjame — Mat. Svet je neumen. Než. Poslušaj me ledej. Naš baron ho­

če mene na skrivnim za-se kupili , ino ti bi veselje imel , m u plajš (\er-žali. — Ta misel ni celo tako nap-čina, kaj meniš

Mat, Že mi čelo poka od jeze.

8 Než. Nič se mi ne praskaj po čelu. Mat. Zakaj ne? Než. Bi te utegnil kakšen bodenec zbosti. Mat. T i si vendar le poredna! — Kako

bi pa bi lo , ako bi midva to reč drugači svila. Jest ga čem speljati, de bi on še tako zbrisan bi l ; tode dota mora pred v žepu biti.

Než. T u ga imaš le! denar ino golufija tebe skupaj deržita.

Mat. Baron misli mene golufali, mar naj jest njega.

Než. Se nič ne bojiš? Mat. Koga se bom neki bal? Kdor ne vaga,

je brez blaga, (zvonček zapoje) Než. Gospa je že na nogah, snoč je djala,

de hoče danes z mano nar prej go­voriti.

Mat. T o pa že kaj pomeni. Než. Moram it i ; moj ostani, Matiček!

To misli, kar ti je storiti. Mat. Kaj že greš? Nič prav ne spoznaš,

kako grozno te ljubim. Než. Kdaj boš jenjal, meni to od jutra

do vezhera praviti. Mat. Kakor hitro ti bom to od jutra do ve­

čera skazovati mogel. (Nežika steče.)

9

Drugi nastop.

Matiček (sam.') je res . deklica je ona, de ga ji ni para! okrogla kakor igračica, per-pravna, perl judna; to je vse živo, vse polno ljubezni ino ognja! — ino zraven lega še kako pametna! — (hodi sim ler t je, ino si roke mane)

Ha—ha—ha— ljubi moj baron, sva skupej? Zdaj še le urnem, zakaj me tako visoko povzdvigniti hočete. Jest bi vam služil, vi pa moji ženici; jest bi vašo glavo krišpal, vi pa mojo; jest bi se za vašo žlahto tru­dil, vi bi pa za mojo skerbeli. Ma­tiček, tako deleč se ne boš dal zapeljati. —v T i pa! stari, lažnjivi lesjak! perliznjeni Žužek! tebe bom — koga? — Matiček dobro pre­misli! Tukej se ne smeš prenagliti. T i jih moraš tako skupej spraviti, de si bodo eden drugimu roge od­bili. Nar pred moraš denar in Ne-žiko imet i ; baronu kakšno drugo kost glodati daš; Žužeka pa dobro namažeš.

#-*•

10

Tretji nastop.

Zmešnjava, Matiček.

Mat. H o ! ho! Gospod Zmešnjava, pri-serčni gospod, ste mar v svate pri­šli? — Veste l i , de se ženim? — No, no , me prav veseli.

Zmes. Prijalel, je sicer govorjenje od že-nitve, res j e ; ali ne celo tako, ka­kor ti misliš.

Mat. T a le, (se na nos pokaže) poglejte ga, se ženi. Vi pa znate misliti ino go­voriti, kar koli vam je všeč.

Zmes. Sva li sama? al naju nihče ne sliši? Mat. De hoste celo sami, grem še jest. Zmes. čakaj prijatel malo, midva imava

še nekaj posebniga govoriti. — Ti si pred tremi leti doli pod Novim-mestam na Gobovim-gradu služil. Je res , ali ne?

Mat. Res, Zmes. Tako tudi na tistim gradu ključa-

rico poznaš, po imenu Marijo Snire-karico?

Mat. V treh letih sim tolikanj ženskih obrazov vidil; dobro veste, de mi kar ni mogoče, se vsih spomniti.

11

Zmes. Te nisi pozabil. Ali morebiti se boš saj listih dve sto kron spomnil, ktere ti je posodila.

Mat. Če mi jih je posodila, sim jih pa tudi zapravil. In nič se ložej ne pozabi, mem zapravljeniga denarja.

Zmes. Posodila sub conditione expressa. Mat. Nikar, po latinsko mi jih ni posodila. Zmes. T o se pravi: z tem pristavkam, z to

zavezo, de jih boš vernil, ino de jo boš vzel.

Mat. Tako! tista je pa druga; je kaj lepa? Zmes. Se precej. Mat. Mlada ? Zmes. Per nar boljših letih, okoli štir-

desetih. Mat. Mesnata? Zmes. Piedi se dobro, ne bodi ji oponošeno. Mat. Velika, majhna? Zmes. Čemu to prašanje? — Dobro jo poz­

naš, nikar ne taji. MaL Za t o , gospod žlahtni, ker vam ravno

tako vošim, vzemite jo v i ; vam se bo bolj perlegla; dolg ji pa za doto pustim.

Zmes. Prijatel! ne pozabi z kom govoriš. Tvoje zvijačine ti ne. bodo nič po­magale.

12

Mat. Vem; če bi bil dohtar, bi mi že kaj vergle.

Smeš. Zadosti je praznih besedi. Ali jo pla­čaš ino vzameš? — To te vpra­šam. — Poglej, ona te še zdaj rada ima; pisala mi je , de naj to reč na tihama opravim; ako se pa raji pra­vici, kakor njeni dobroti vdaš, te imam tožiti, zdajci, per ti priči — Govori, Matiček!

Mat. Poglejte, ta reč se mora z jasno, trezno ino prebrisano glavo prevda-riti ino premisliti. Danes sim pa pijan, — pijan od veselja, od lju­bezni, kakor sleherni ženin. Poter-pite saj do jutrašnjiga dne.

Smeš. Fantalin, ti z mano norčuješ. L e čakaj, že ti jo bom zasolil per ze­leni mizi, de boš svoj živ dan Zmešnjavo pomnil!

Mat. Nikar se ne repenčite, gospod žlahtni! Smeš. Se bova zaslišala, per gosposki, ino

še danes! ino še danes! (hoče iti;per ti priči Nežika pride, ter zadej postoji.)

Mat. Pojte z mano doli na veri; vam bom dal dinje pokusiti, de se bole ohla­dili, sicer vam zna jeza škodovali. (odideta.}

13

Zheterti nastop. Nežika {sama.')

,,Se bova zaslišala per gosposki, ino še danes, ino še danes"! — Kaj to po­meni . Je pa že spet Zmešnjava kakšno zdražbo napravil. — Nič ne de, jest se na svojiga Matička zanesem. On ima pamet in dober jezik, (zažene obleko, ki jo ima naročji, na stol) Zdaj sama ne vem, kaj tukej išem.

Peti nastop. Nežika, Tonček.

Tone. (perteče) j e z i k a , te vendar enkrat samo najdem, že dve uri za tabo lazim. Ob! ti se boš možila, ino jest — grem v Ljubljano.

Než. Zato, ker se bom jest možila, greš ti v Ljubljano, kako je to?

Tone. (žalostno) Nežika, baron mi je slovo dal.

Nez. Sej niso še šolski jesenski prazniki minili; kakšno otročarijo si zopet napravil?

14 Tonč. Sej ves, Nežika, de danes zvečer

pridejo godci k županovim; Jerici sim bil obljubil, z njo plesati, zato sim snoč doli k nji stopil, de sva malo poskusila. Komaj jo dvakrat zasu-čem, kar pride stara županja, ino napove barona. Še nifim imel časa skriti se, je že notri perropotal. Od jeze fe je penil, ko me je zagledal. „Poberi se"', je djal, „presneli pa-perk", ino še neko drugo besedo, tode me je povedati sram — "poberi se še danes iz te hiše, jutri pa iz grajšine"; če ga milostljiva go­spa, moja botrica, ne potolaži, sim zgubljen; moje oči ne bodo nikdar več tako srečne, tebe viditi.

Než. Mene? Kaj mene viditi? Ali je zdaj na meni versta? — Si se milostijive gospe že naveličal? —

Tonč. Oh, Nežika! nikar me ne opomnuj ; nje lepota je ranila moje serce ; ali strah me spreleti, kadar zmislim, de jo ljubim.

Než. Tako! zato se zdaj krog mene sliniš, kaj ne? o ti serboritnek (mu da en šnoberc).

Tonč. Oh, ti si pač srečna! cel dan jo

15

gledaš, cel dan z njo govoriš, sju-trej jo oblačiš, zvečer pa slačiš — od jegle do jegle — Nežika! dalje mi ni misliti! — pa nekaj se še opomnim — po svoji l jubezni, po vsim, kar ti je drago, te prosim, nikar mi ne odreci —

Než. Koga ? Tone. Ene podveze od milostljive gospe. Než. Nesramnež gerdi! Tone. Nar lepši pesem, ki sim jo še le

skoval, ti dam za-njo. (poklekne') O, daj mi jo! kadar se bo moje serce v morju žalosti topilo, bo ta pod­veza, ino zraven spomin moje Ne-žike —

Než. Tiho bodi kvanta (ga po ustih udari). Ljubi m o j , koliko jih vendar imaš? — K Jerici hodiš v vas, po milostljivi gospe na skrivnim zdihuješ, za ma­no si tudi že slepariti jel. —

Tone. Jest res ne vem, kaj bo z mano. E n čas sim je sačelo vse po meni vreti; de le kakšno žensko zagle­dam, mi že serce bije; de le bese­dico ljubezen zaslišim, že se od želje in veselja tresem; kar mraz in vročina me prevzameta. Včasi le-

16 tam po hosti, kakor vedomec, ter vpi-jem: „ljubim te", pa ne vera koga; drevju, skalovju, oblakam ino vetro-vam svojo ljubezen razkladam. —

Než. Bojim se, de boš še celo obnoril. Tonz. Joj! (zagleda barona, ler se skrije

za stol.) Nez. Kaj ti je?

Sesti nastop. Nezika, baron, Tonček (skrit).

Nez. H a ! (zagleda barona, k stola stopi, de Tončka perkrije)

Bar. (bližej k nji stopi) Nežika! ti nisi nič kaj dobre volje; si sama z sabo govorila: tvoje serce je gotovo nepokojno. Tode drugači ne more biti; zlasti pa v lem stanu.

Nez. Kaj zapovesle, miloslljivi gospod? Kaj bi bilo, ko bi vas kdo per meni najdel?

Bar. Bog obvari! — ali veš, de sim ti prijatelj de te rad vidim — pa kaj bom druzih besedi iskal! — de te ljubim. Žužek ti je že to povedal. Jest ti bom ob kratkim razložil, kar si vosi moje serce; poslušaj m e ! (na stol sede)

17

Nez. Nič nočem slišati. Bar. Le edino besedico. Sej že veš, de

sim Matička čez vse svoje služab­nike povzdvignil; njemu sim izročil tako rekoč, gospodarstvo svojiga gra­du , tebi pa svojiga serca.

Než. Ne zamerite, milostljivi gospod! to ne bo nič — o, de bi govoriti smela!

Bar. Govori ljubka, derzi se pravice, ktero čez-me imaš.

Nez. Jest nočem nikakoršne pravice čez vas imeti. Pustite me per miruj vas lepo prosim.

Bar. Govori popred. Než. (jezna} Že ne vem, kaj sim hotla

reči. Bar. Od gospodarstva čez moje serce je

bilo govorjenje. Nez. Vi meni blago ponujate , ktero ni

vaše; sram vas bodi! Bar. Kako to misliš ? Nez. Svoje serze, svojo ljubezen ste svoji

gospej pred nebam in zemljo izro­čili; gospej, ktera vas je vredna, ktere lepoti pod solncam ni enake, proti kteri jest — naj se lepoličim, kolikor koli hočem — še senca nisim.

18 Bar. Ha! ha! ha! kaj nič druziga ni? —

Ne zamerim t i , ljuba Nežika! Vi ljudje od tvojiga stanu imate se dovelj takih starih kvant med seboj, de mož ne sme druge žene lju­biti, razun same svoje, ino tako dalje. Ali mi gospoda smo te muhe že zdavnej popustili. Veselje ino vži-t ek , Nežika, to je naša postava. Dokler me veseli svojo ženo ljubili, jo l jubim; kadar me pa več ne veseli, si druge poišem. Kaj bi se neki silil? Kamor serce pelja, tam velja. Ljubeznjiva moja Nežika, pri­di danes zvečer doli v gojzdek, ko­nec verta, kaj velja, de ti bom vse muhe iz glave stepel.

Zuž. (zvunej govori) Ali ni gospod baron tukej ?

Bar. Kdo j e? Než. Jest , uboga sirota! Bar. Pojdi vun, in nikogar notri ne spusti. Než. Ka j , vas pa hočem tukej pustili? Zuž. (zvunej) Ni zdavnej, kar sim ga vidil

notri i t i ; imam govoriti ž-njim. Bar. Se nimam nikamor skriti? — pač,

tukej za stol — Glej, de ga kmalo odpraviš.

19 {Nezika mu nasproti stopi; on jo ma­lo proč odrine, tako de ravno med njim ino Tončkam ostane. V tem ko baron za stol počene , se Tonček okoli stola splazi, se na-nj usede, ter noge skerči. Nezika tisto obleko, kte-ro je popred pernesla, čez Tončka verze, ter se pred stol vstavi.)

Sedmi nastop. Baron ino Tonček iskrita) Nezika, Žužek. Žuž. Nisi vidila gospod-barona? Než. {jezno) Zakaj bi ga neki jest imela

vidi ti? Žuz. Ko bi bila ti malo bolj prebrisana,

b i ' me ne prašala, zakaj? Matiček ga iše.

Než. Tedej iše on svojiga sovražnika. Žuž. Kaj, se li to pravi ženina sovražiti,

kadar se misli nevesti dobro storiti? Než. Vem de n e , po vašim nauku. Žuž. Moj nauk je ta : ,,Ljubi Matička,

ljubi pa tudi njegovo srečo, ino ker bo baron njega osrečil, ljubi tudi barona."

Než. Cjezno) Sram vas bodi! Kdo vam je veleval simkej hoditi?

20 Žuž. T iho , t iho! nikar se ne togoti! sej

se ho vendar le vse zgodilo, kakor boš sama želela. Matiček je pre­brisan , on ne bo sam sebi na solnci stal. — Ali meni se vse dozdeva, de mali učenec —

Než. Tonček? Žuž. Tonček, ravno ta — ki vedno za

tabo lazi. Komaj je ena u r a , kar sim ga vidil tak dolgo pred gradam sim ter tje hoditi, dokler se je k tebi splazil. Reci, de ni res , če moreš.

Než. Kako pa! Žuž. Ali ni tudi pesmi od tebe zložil?

Zastonj je gotovo ne skriva. Než. (serdito) Kaj pa de , od mene! Žuž. Ali pa od milostljive gospe. Sim že sli­

šal , de se tudi okoli nje slini Ali šentaj, tam naj se varuje, kar to zadene, baron si ne bo dal pod nošam berbati.

Než. Kdo vam pa je neki to natvezil? Kaj si boste še zmislili?

Žuž. Sim si mar jest zmislil? — Vsi ljudje tako govore!

Bar. (vstane) Vsi ljudje tako govore? Než. (prestrašena na stran) Zdaj se Bog

usmili! Žuž. Ha! ha! ha !

21

Bar. Žužek, recite hlapcani, de naj ga iz grajšine stepo.

Žuž. Meni je žal, de sim zraven prišel. Než. Oh, moj Bog! Bar. (Žužku) Dekle se je prestrašilo;

Nežika, usedi se tukaj doli. (jo hoče posadili na stol.")

Než. (ga od sebe pahne) Nočem sedeti. K meni priti na tako vižo, komu se to spodobi?

Bar. Sej sva dva, ljubka! Zdaj se ti ni treba bali.

Žuž. Milostljivi gospod, ne zamerite, če vam po pravici povem. Žal mi j e , de sim čez fanta govoril; zmislil sini si l e , de bi bil ž-nje — kaj spra­vil, — sicer pa —

Bar. Vse zaftonj — fant mora iti. Žuž. Za voljo te otročarije? Bar. Otročarije? — še le snoč sim ga

per županovi hčeri zalezil. Žuž. Per Jerici? Než. Kaj velja, de ste pa tudi vi gospod

baron per nji kaj stikovali! Bar. (vesel) T a predgovor mi je všeč. Žuž. Se bo že počasi vdala; imam upanje. Bar. Pa ne za tega voljo — Imel sim z

županam nekaj govoriti; zato sim

22 doli do njega stopil; snoč že o mra­ku odprem vrata, najdem deklino vso prestrašeno. — Ubožica se ni vetlila kam djati. To se je meni čudno zdelo. Jest prašam, gledam, išem ter vidim za durmi interfat, ali ne­kaj taciga viseli; bližej stopim, ga lepo lletno vzdignem (pokaže, kako je naredil, fino obleko na slola , pod Mero je Tonček skrit, vzdvigne) kar zagledam — (zagleda Tončka) Ha!

Žal. Ha! ha! ha! Bar. T a je pa še gorši, ta! Žuž. Verjamen. Bar. (Nežiki) Tako, dekle, sačetek je dober!

Tvoj ženin se ima veseliti. Za voljo fanta si me tedej gonila, si holla sa­ma biti? — Ino ti učenec, ti mar-čes, ti se prederzneš Maličkovo ne­vesto zalezovati! — Čakaj mergoli-nec! — Žužek, ali je prišel z vami?

Než. Ni se vam treba repenčiti ne , mi-lostljivi gospod! on je bil že tukej ko ste z mano govorili.

Bar. Oh, de bi lagala! Njegov nar veči sovražnik bi m u te nesreče ne vošil.

25

Než. On me je prišel prosi l , de naj za­nj per miloslljivi gospe poprosim, lačas ste vi prišli; kaj je hotel sto­rili , kakor hitro se skriti.

Bar. Skril se j e? kje? tukej? — To je laž! to je laž! od začetka sim sam notri sedel.

Tone. Miloslljivi gospod, tistikrat ko ste vi notri sedeli, sini jest za stolam čepel.

Bar. Lažnjivec! za stol sini se bil jest skril. Tone. Takrat sini se jest okoli splazil, ter

sini se va-nj usedel. Bar. Tedej je okrog švigal, kakor mar­

tinček, ino nas poslušal! Tonž. Miloslljivi gospod! ušesa sim si ti­

sa! , ino kar nič nisim slišal. Zuž. Tiho! nekdo pride. Bar. (Tončka iz stola zleče, ter ga na

noge postavi) Ta prekleli paglovec, bi ne mara l , de bi pred celini sve-tam notri obtičal.

24

Osmi nastop. Tonček, Nežika, baron, Žužek, Matižek, gospa, Jerica ino drugi kmečki fantje ino

dekleta, vsi po prazniško oblečeni. Mat. (Venec iz belih in rudečih rožic spleten

v rokah derži, ter milostijiui gospe j pravi:) Milostljiva gospa! prosite za nas.

Gos p. Poglej, ljubi moj mož! Tile mislijo, de jest tolikanj per tebi zamorem. Pa vendar, ker njih prošnja —

Bar. (malo zmešan) Sej veš, de ti nič ne odrečem. Kaj prosijo?

Gosp. Matiček bo vse povedal. Bar. (Nežiki) Prosi tudi ti. Než. Kaj pa de , moja bo pa že veljala! Mat. Le prosi, le prosi. Bar. (proti Matičku) Kaj bi rad? Mat. Milostljivi gospod, danes pridejo godci

k županovim. Kaj ne Jerica? Bar. Ino ti bi rada plesala; jeli? Jer. (sramežljivo) To bi že. Bar. (Matičku) Ino potlej? Mat. Vsi prosimo, cela vas prosi, fantje ino

dekleta, de bi smeli godci priti v grajšino.

Bar. Kaj pa ti praviš Nežika?

25 Než. Vas tudi prosim. Gosp. Per županovih je pretesno; tukej ima­

mo saj dovelj prostora. Bar. Perpeljite jih tedej ; vaše veselje naj

bo tudi m o j e , jest ino gospa bova tudi zraven.

Mat. Še nekaj, milostljivi gospod! Bar. Povej. Mat. T a venec sim iz nar lepših rožic,

iz belih ino rudečih, za svojo ne­vesto spletel. On pomeni venec de-rištva. Ker sini tedej žen in , Ne-žika pa nevesta, vas prosiva, de bi v i , milostljivi gospod, danes, kadar godci pridejo, ta venec moji Nežiki na glavo djali.

Bar. Kaj si boš še zmislil, ljubi moj Ma-tizhek! Od te navade ni bilo nikdar slišati v krajnski deželi.

Mat. Pač, milostljivi gospod; lansko zimo, ko smo v Ljubljani bi l i , sim bil več­krat v igrališu, ter sim vidil, de so z nevesto take šege imeli. To mi je tako dopadlo, de sim sklenil, per meni mora , kadar se bom ženi l , ravno tako biti.

Bar. Kakšna igra je neki bi la? 2

26

Mat. Po nemško so ji rekli: „Die Hoch-zeit des Figaro".

Bar. Ha! ha! ha! — Mat. Ponižno vas prosim, (poklekne, Neži-

ka za njim ; Matiček pomigne kmeč­kim fantam ino deklelam, de naj tudi pokleknejo ino roke povzdvignejo)

Gosp. Tudi jest svojo prošnjo z njimi skle­n e m ; dovoli j i m , dovoli to nedolžno veselje. Ako je kdaj moja ljubezen per tebi kaj zamogla. —

Bar. Že zadosti; prave strani mojiga ser-ca si se lotila. Za voljo tebe bom vse storil, karkoli hočejo.

Gosp. Ljubeznjivi mož! (proti svatam ober-njena) Vstanite ; vslisana je vaša proš­nja. (Vsi zatikajo ino vstanejo.)

Bar. (zmešan, se po čela praska, ino sam per sebi pravi:} Vjeli so me! (Matiček, Nežika ino vsi drugi po versti pridejo, ter baronu ino gospej roko kušujejo.)

Mat. (proti Tončku) Kaj pa ti , Tonče, se ne boš nič veselil?

Než. Ubožec je žalosten, milostljivi gos­pod so na-nj hudi.

Gosp. Jest za-nj prosim. Bar. T i ne veš, za koga prosiš. Gosp. Ali je še mlad!

27 Bar. Ni tako mlad , kakor meniš. Tone. (se trese.) Mil o s ti j i vi gospod! odpustite

m i , jest sim bil malo neposajen, ali zanaprej bote vidili —

Gosp, V kom je ravno grešil, ne vem. Vendar misl im, de tvoje jeze ni za­služil. Sej veš, ljubi moj — če m u roko odtegneš, je zgubljen.

Bar. Bog obvaruj! Mat. V njegovih letih marsikter ni imel

pameti. Než. Mladost je norost , kaj se hoče! Jer. (sramežljivo ino boječe) Milostljivi

gospod! — jes t— sej veste, — snoč — sim jest —

Bar. Že vem, že vem! — No , ker ledej vse za-nj prosi, bom pozabil, kar se je zgo­dilo. Jest bom za-nj skerbel, bom za­naprej njegov oče, kakor dosihmal. Ali to si bom zgovoril, de mora še da­nes brez vsiga odlašanja v Ljubljano iti. Matiček, reci kobilo napreči. (Tončiku) Ino ti pa le kopita sku-pej spravi, pa le u r n o !

Tone, (baronu roko kasne). Bar. Od svoje botre slovo vzemi, ino perpo-

roči se prav fletno. (Tonček pred gospo poklekne, ali kar spregovo­riti ne more.) 2 *

28 Gosp. Ker ti ni perpušeno, le eno uro

več per nas b i t i , tedej pojdi, ljubi moj Tonček! Dobro se uči; bodi pokoren svojim učenikam; varuj se hudih tovaršev; spoštuj svoje dobrot­nike; ne pozabi tiste hiše, iz ktere si tolikanj dobrot prejel , ino daj kaj vediti od febe. {Tonček vstane ino gre na svoj kraj)

Bar. (gospe j) Kakor vidim se ti zlo smili. — Gosp. ]Ne bom tajila, bojim se za-nj ; nje­

gove leta so nevarne. Jest sim mu botra.

Bar. (Žužku) Žužek, vi ste vendar le prav imeli. Pojte z mano. (proti dragim) Deklici, fantje, popoldan se bomo sopet vidili. ( B a r o n gospo za pod pazho pelje, ino vsi odidejo.)

Deveti nastop. Matiček, Nezika ino Tonček.

Mat. (Ju pocuka, ino nazaj perpelje) H a ! ha! ha! ta je naletel.

Než. De veš, dobro si jo bil zmislil. Mat. Pustimo zdaj to. Nežika! jest ti imam

nekaj povedati. Ko b i , postavim, ti

29

slišala, de je Zmešnjava čez-me kak­šno tožbo napravil, ino ta tožba, po­stavim, —

Než. Naj se nikar ne vstrašim, kaj ne? — Nič se ne boj. Meni se je že ne­kaj dozdevalo; pa sim se na-te zanesla.

Mat. Ko bi bilo govorjenje, de sim, po­stavim, v nadlogi, v sili, preden sini tebe poznal, od neke stare, ge rde , berljave, škiljaste, škerbaste ključa-rice na Gobovim-gradu pod Novim-mestam nekoliko denarjev prejel, ino de sim ji obljubil, ako mi bo mogo­če , jo vzeti, kaj bi ti rekla Nežika?

Než. Oči bi ti izkopala, (na stran} Pa kaj se hoče! (glasno) T i praviš, de je stara, gerda, berljava, škiljasta ino škerbasta?— No, to je še tvoja sreča. Sicer —

Mat. Kar vse drugo zadene, le mene pusti. —

Tone. Matiček, ti si že pozabil, de mo­ram kmalo odriniti.

Mat. Res j e , ino ti bi rad tukej ostal ? Tone. Pa še kako rad! Mat. Ostal boš, nič ne maraj. Vzemi slo­

vo od vsili, plajš ogerni ; bukve , obleko ino vse, kar koli imaš, sku-

30 pej spravi, de bodo vsi vidili. Jest bom rekel z vpreženo kobilo doli pred vralmi stati. — Daj si opravili, nosi, veži ino popravljaj kar mo­reš. Po tem se v kripico usedi, ino dirjaj doli do gojzda, tam perveži kobilo na pervi hras t , ter pridi po vertu nazaj. Baron bo meni l , de si že blizo Ljubljane. Ali skriti se boš moge l , dokler ga ne potolažimo.

Tone. T o bi bilo že dobro — tode se bo­jim —

Než. Nič se ne boj. Maliček je glava! Le njega vbogaj.

(vsi odidejo.}

Drugo delo. Lepa hiša v gradu z enim oknam. V dnu

sloji velika postelja v alkovn. Na vsa­ki strani ino v dnu zraven alkova so vrata.

Pervi nastop. Nezika ino gospa {pridete skozi desnevrata). Gosp. (se naglo usede na stol.) V r a t a zapr i ,

Nežika, ino povej mi vse na tanko. Niz. Kar besedice vam nisim zatajila, mi-

loslljiva gospa! Gosp. Ali je pač mogoče, Nežika? Zape­

ljati le je holel? Nez. Zapeljati ravno ne ; ampak le kupiti

me je hotel. Gosp. Ino Tonček je bil zraven? Nez. Zraven; za velikim slolam je čepel.

On me je prišel prosit, de bi per vas za-nj prosila.

Gosp. Zakaj pa ni sam k meni prišel? Ali siri m u že kdaj kaj odrekla?

Nez. Jesi sim mu sama to svetovala, ali uboiec je ves prestrašen. Tako od hiše izgnan biti , ino od vas ločiti

32 se, milostljiva g o s p a ! — Kaj menite, de je to majhna reč? — »Oh, Ne-ž ika"! tako je proli meni zdihnil, „nje lepota je moje serce ranila; ali strah me spreleti, kadar zmis-lim, de jo ljubim".

Gosp. Sim li res tako strašna viditi? Sej sim m u bila vselej dobra , ino po­magala sim mu tudi rada.

Nez. Kaj meni te , kaj si je še po tem zmislil? — Ne vem, če bi vam po­vedala , ali ne. —

Gosp. Le povej , le povej, Nežika! Než. Premislile; po vsi sili je hotel eno

vaših podvez imeti. Gosp. (na smeh) Podvez ? — Ubožček' Než. Kregala ino ozmerjala sim ga , ie se

je prederznil , kaj taciga mislili Ti-slikrat p a — v i d i t e , milostljiva gospa! jest vam ne morem dopovedati, kaj je počel — na tla se je vergel; se je pred mano zvijal, kakor kača] oči so se mu bliskale, kalor iskre; vriskal je pa , kakor Čič.

Gosp. Kaj pa še Nei ika? Než. Sam zlodej je v tem fantu. — Po tem

je kar pokoncu skočil, t«r me je ob-

53

jel, rekoč: „Ker svoje bolrice ne smem, bom pa tebe".

Gosp. (zamišljena) Pustive, pustive te nor­čije. — — T e d e j , ljuba mo ja , kaj li je še moj gospod zadnjič rekel?

Než. De Matička ne boni dobila, če se m u po volji ne vdam.

Gosp. (vstane, sim ter t je hodi, ino z veter-nico maha.} On me nič več ne ljubi!

Než. Raj se bote jezili, milostljiva gospa! Gosp. Taki le so vsi možje! Jest sim ga

ljubila, moja ljubezen ga je utrudila; to je moja pregreha! Ali ti se nič ne boj ; dobila ga boš, jest sim ti za-nj porok — bo li skorej prišel ?

Než. Kakor hitro gospod baron na lov odide.

Gosp. (z veternico maha) Odpri okno. Tu-kej je taka vročina —

Než. Za to , ker tako naglo sim ter tje ho­dite , ino z rokama mahate, (okno odpira.)

Gosp. (zamišljena) Mene p o p u s t i t i ! — N e ­hvaležni človek!

Než. (zavpije per oknu.) Ravno tukej gos­pod baron po vertu jezdari. Jaka tudi, ino eden, dva, tr i je , štirje psi.

54 Gosp. L ih prav , to je že dobro — Ne-

žika, nekdo terka! Než. oddpret teče ino poje) T o je moj Ma­

tiček! to je moj Matiček!

Drugi nastop. Matiček, Nežika, gospa Csede).

Než,- P r i d i , pridi vendar, ljubi moj ! mi-lostljiva gospa te že ne morejo per-čakati.

Mat. Mene? — Kaj, je taka sila? — Mi-lostljiva gospa, kadar jest prav pre­mislim, vidim na zadnje, de se vse prav vede. Milostljivi baron vidi rad mojo Nežiko, ino to je prav.

Než. Prav ? Mat. Meni bo gospodarstvo po celi graj-

šini zaupal , ino to je prav. Než. Molči , molči kvanta! Mat. Zato pa , ker mu ti gospodarstva po

svoji grajšinici nečeš zaupat i , te mi­lostljivi gospod golufati mis l i ; ino to je prav. —— Ker se pa daljej svet tako vede , de se golufija z golufijo premaguje, sim si tudi jest eno zmis-l i l ; ino to je tudi prav.

55

Gosp. Ljubi moj Matiček, kako li moreš sdaj norčevati?

Mat. Ali jest, milostljiva gospa? iVež . Namest de bi žalosten bil. — Mat. Kaj ni zadosti, de si glavo ubijam,

kako bi mi svojo reč izpeljali? — Poslušajte m e , milostljiva gospa! Jest menim tako le: Milostljivi gospod je mojiga kruha lačen, torej je t reba , posebno skerb v njim obuditi, de bi svojiga lastniga ne zgubil.

Gosp. Že prav, Matiček, kako p a ? Mat. T o je že storjeno; jest sim mu že

podkuril. Vas sim založil gospod baronu.

Gosp. Mene? — Ali noriš? Mat. Jest n e , ali baron bo norel. Gosp. On je grozno nagle jeze! Mat. Ravno tak mora biti. Kadar kri v re ,

se glava meša. Jest sim Budalu pis-mice v roke vtisnil , de naj ga mi-lostljivimu gospodu da; v pismu sim mu pa poročil , de ima še danes zal gospod k vam v vas priti.

Gosp. Ino ti se prederzneš tako laž čez me napraviti ? —

Mat. Milostljiva gospa, le pe r vas je laž; per kaki drugi bi bil morebiti zadel.

36 Gosp. Tedej se ti bom mogla še zahvalili? Mat. Povejte m i , ali ni to lepa reč , de

sim mu dela za cel dan napravil. Zdaj ne bo vedil, ali bi eno varoval, ali bi za drugo lazil. Se bo repen-či l , bo z dolgim nošam sim ter tje krivorilil. V ti zmoti bo dan prete­kel , ino Nežika ostane Matičkova.

Gosp. Bomo vidili, kako bo še pravda iztekla! Mat. Na pravdo ne mislim, per moji du­

ši! -— Nežika poroči milostljivimu gospodu, de ga boš danes zvečer doli v gojzdiku čakala.

Než. T i meni to praviš ? Mat. U h ! daj si dopovedati; kdor iz nič

nič narediti hoče, nič ne stori , ino ni za nič. Me umeš?

Než. Ta bi bila lepa! Gosp. Tedej ti sam pervoliš, de bo Neži­

ka v gojzdiku —— Mat. Kaj še! Bog obvaruj! — Jest le ko­

ga druziga v Nežkino obleko vtakniti ino v gojzd poslati mislim. Gospod bo koj zraven, mi pa za n j im; bomo vidili, kakšni burki bodo to!

Než. V mojo obleko ? koga neki ? Mat. Tončka. Gosp. Sej je že odšel.

57 Mat. Za me je še tukej. De Li le mene

pustili ravnati! Než. Na Matička se znate zanesti, milost-

ljiva gospa. T i praviš te dej — Mat. De bom Tončka, dokler barona do­

ma ne bo , simkej poslal. T i Neži-ka ga obleci, ino čedno napravi. Jest ga bom potlej podučil, kaj m u je storiti.

(odide.)

Tretji nastop. Nežika ino Gospa (sede.)

Gosp. Za božjo voljo, Nežika, poglej , kak­šna sim — mladeneč bo lili kar tukej.

Než. Ubožec! meni se prav v serce smili. Gosp. (pred zerkalani) Boš le vidila, kako

ga bom kregala. Nez. Naj saj tole pesem zapoje, milostljiva

gospa! (jo položi gospe; v naročje) Gosp. Pač res; moji lasje so hudo skuštrani. Než. (popravlja) Nič ne de , ga bole še

ložej kregali. Gosp. (zamišljena) Kaj si rekla, Nei ika?

58

Četerti nastop. Tonček, Nežika, gospa.

Než. \e not r i , le no t r i , gospod Ljub­ljančan !

Tonč. (se prestrašen bliža.) Strašna beseda! — Nikar me ne opomnuj Nežika, de me bodo že skorej hribi in do­line od drage moje gospe ločili.

Než. Od moje gospe ? Tonč. Oh! Než. (se za njim pači) Oh! — kaj zdihu-

ješ? Pel boš, pel , ljubi moj šinkovček, pa le u r n o !

Gosp. (pesem v roko vzame) Kdo je to pesem zložil?

Než. Poglejte ga, kako rudeč perhaja. Tonč. Je K g reh , počutke imeti? — Gosp. Znaš li peti Tonček? Tonč. Milostljiva gospa! jest se ves t resem— Než. (se mu pači) Nja, nja, nja, nja;

milostljiva gospa hočejo, ino ti zapoj. Le urno! (Gospa sede pesem v ro­kah derži, ino jo bere. Nežika za njo notri gleda. Tonček pa sramež­ljivo pred gospo stoji, ino začne peti.)

De polna plamena Ljubezen ognjena

Razdjala me b o , De revež, oparjen, Sim pičen , udarjen ,

Kaj morem za to ! Než. T o so sile, to težave. Gosp. Veš, de fantič ni brez glave. Nez. Nič ne mara j , sej si moj. Gosp. Le zapoj še , le zapoj! Tone. Kar kuje, kar tolče,

Prenest' ni mogoče, Presilno je to!

Tiranska ljubezen, O huda bolezen,

Kaj delaš z mano? Nez. Grozna je ljubezen taka. Gosp. Lepa je beseda vsaka. Než. K6n'c ga b o , obljubim de! Gosp. Men' se smili , revež j e ! Tone. Le eni je dano

Zacelit' to rano , T o čut im, to vem!

Al gori pogledat', In tega povedat'

Ji revež ne smem.

Tonče , Tonče! si poreden.

40 Tonč. Odpušanje, če sim vreden. Gosp. Fantič le burke vganjaj, tode po­

misli z kom!

Gosp. Sram me ie, serce mi bije. Tone | ' ' Než. Sram vaj' j e , vaj' serce bije. Vsi Tolče, peče, suka, vije. Tonč. Jest ne vem, kaj storil b o m ? —

Gosp. [ Jest ne vem, kaj strila bom?

Než.. No, Tonček! ali že veš, kako te bo­mo našemili? T i moraš eno mojih kril obleči.

Tonč. Že vem, Nežika! Gosp. Jest se bojim, de m u ne bo prav. Než. Pač, sej je tako velik, kokor jest

(zraven njega stopi) Na rp red suknjo doli. (ma jo iz herbta potegne.)

Gosp. Če nas pa kdo zaleže? Než. Ali mar kaj hudiga delamo!

— Vendar moram vrata zapahniti. (jih zapahne) Kaj mu bove na glavo djale? — le t iho, že vem — moj šapelj, ino praznično pečo. (odide skozi postranske vrata.)

41

Peti nas top. Tonček ino gospa.

Gosp. T a k o dolgo, dokler godci ne pri­dejo, moj gospod ne sme voditi, de si v gradu , potlej m u bomo rekli , de pisma čakaš, ino de si nisi pred v Ljubljano upal.

Tone. (žalosten) Pismo že imam, milost-ljiva gospa; Žužek mi ga je dal. (.ji pismo poda.')

Gosp. Že? Groznasila je bila vendar! (pismo ogleduje) Sej ni prav zapečateno; po­glej tukej gre narazen, (mu ga zopet nazaj da.)

Sesti nastop. Tonček, gospa, Nežika.

Než. (pernese šapelj ino pečo) Kaj gre na­razen, milostljiva gospa?

Gosp. To pismo. Než. Kakšno pismo? Gosp. Na vodja latinskih sol v Ljubljani. Než. Že ? Gosp. Jest sim se ravno tudi čudila.

42 Než. Tonče, zdaj pa le urno. Doli po­

klekni. Nar pred ti moram kito splesli (spleta). T i porednež, kako imaš lepe lase —

Gosp. Le urno jih skupej spravi. Tako bo že dobro, sej peča čez-nje pride —

Než. Zdaj pa šapelj — malo bolj na čelo — tako —

Gosp. Peča naj zadej lepo doli maha — Srajco malo narazen, de se bo vrat vidil —

Než. Aj ti tat! kako se mu lepo poda — To ne bo nič, on me bo se prekosal, (ga za brado prime) Fantič, lepo te prosim, ne bodi tako lep!

Gosp. Imaš li kakšno iglo ali buciko? Než. Bom poiskala. Gosp. Rokav se mora pervihati — (ga per-

vilia ino zagleda ranico) Kaj je pa to? — Nekaj kervavjga!

Než. Kje si to dobil? Tone. Danes zjutrej, ko sim se imel proč

peljati, sim ojnice popravljal; kar je kobila z ujzdo na stran mahnila, ter sim se tako opraskal.

Než. Ubožček! — lepo roko ima, to je res! — belo kakor dekle! — Še bolj

43

bela je od moje; poglejte milostljiva gospa! (roke eno proti drugi derži)

Gosp. Kaj mi to praviš; pernesi raji ruti­co, de se obeže.

Než. Raj podvezo, milostljiva gospa. Ob­ljubim, za-nj ima posebno moč. (se smeja, Tončka pahne od zadej, vzame njegovo suknjo, ino odide skozi srednje vrata)

Gosp. Nazaj grede znaš tudi svoje krilo pernesti.

Sedmi nastop. Tonček (kleče), gospa (sede').

Gosp. Kaj je rekla od podveze? Tonč. (strahama) Milostljiva gospa,

od — podveze ? — Gosp. Od podveze ja! — Fantič, fantič! —

midva imava še veliko rajtnigo vkup; jest tvoje otročarije vse vem.

Tonč. Če jih veste, milostljiva gospa! oh tak spustile svojo jezo čez-me, ko­nec storite z mano! Tiste u re , — ko se bom od vas ločil, že tako ne bom preživel (se joka.)

Gosp. (sama t a - s e ) Zdaj se pa joka, revež! Kaj mi je z njim početi?

44 Tone. Raj poginiti, kakor vas zapustili! Gosp. Molči, molči! Ni je modre besede

iz tvojih ust slišati, (nekdo t e r k a , ona popraša glasno) Kdo je? —

Osmi nastop.

Tonček, gospa, baron.

Bar. (zvunej) Zakaj si se zaperla? Gosp. (se prestrašimo vstane') Moj mož! —

za kozjo voljo, kaj mi je storiti! — (Tonček vstane.) Fant brez suknje! na pol slečen! pečo na glavi! jest z njim zaperta! — O moj Bog! moj Bog! —

Bar. (zvunej) Boš odperla? Gosp. Jest sim — celo sama. Bar. (zvunej) Sama? z kom pa govoriš? Gosp. (okoli gleda.) Z kom neki? z tabo! Tone. (na stran.) Kaj bo z mano! — kaj

bo z mano! (sleče v čumnato ino vrata za sabo zapre.)

45

Deveti nastop.

Gospa, potlej baron. Gosp. (ključ iz čumnatnih vrat potegne

ino teče baronu druge vrata odpret.) Sjam zlodej me je mot i l , de sim Matička vbogala.

Bar. (z ojstrim pogledani) Sicer ni bila tvoja navada, zapirali se.

Gosp. (vsa prepadena) Jest jest sim ongavila — sim imela opraviti ja , ja , z Neziko! — Ravno zdaj je šla vun.

Bar. Kakor vidim, si se vstrašila! Gosp. Ni čudo — sej veš, de sim boječa.

— Medve sve od tebe govorile, ja, ja od tebe kakor sina djala — Ravno zdaj je šla vun.

Bar. Od mene ste govor i l e?— sim more­biti prezgodej prišel? — Neko pismi-ce me je vernilo. Ne verjamem sicer, kar je notri zapisaniga, ali mi vendar le po glavi šumi.

Gosp. Kakšno pismice? Bar. Tako, ki v njim stoji, de ima danes

nekdo k tebi v vas priti. — — Si vošim, de bi zlagano bilo.

46

Gosp. Nesrečni človek, kdor si je to zmis-111. —

Bar. De bi ti ne vedila? — (Tonček v camnati stol zverne).

Bar. Kaj je zaropotalo? Gosp. Zaropotalo? Bar. Nekaj je moglo pasti. Gosp. Jest nisim nič slišala. Bar. Tvoje misli morajo pač grozno raz­

tresene hiti. Gosp. Raztresene? zakaj? Bar. Žena, nekdo je not r i ! Gosp. Kdo bo neki notr i? Bar. Ravno to je moje prašanje. Gosp. J a , ja, — Nežika bo , Nežika! Meni

se zdi, de ravno pospravlja — Bar. Sej si pred rekla, de je pr i teh vratih

vun šla. Gosp. Pri teh, ali per unih, že ne vem prav. Bar. Če je tedej Nežika, zakaj si se pa

vstrašila. Gosp. Vstrašila? jest! za voljo svoje hišne? Bar. Ali si se za voljo svoje hišne, ali ne,

tega ne vem; de si se pa vstrašila, to vidim.

Gosp. Tudi jest v id im, de ti je na tem dekletu več ležeče, kakor na meni.

47 Bar. (jezno) Toliko mi je na nji ležeče,

de jo hočem zdaj kmalo viditi.. Gosp. O sej vem, de jo dostikrat viditi ho­

češ; ali de meni tako malo zaupaš, je gerdo. —

Deseti nastop. Baron, gospa, Nežika dpernese obleko v

naročji, ino vrata za sabo zapre). Bar. Le za-me, če svojo nedolžnost ska-

žeš. (Govori proti čumnati . ) Ne­žika, vun pridi , jest ti zajjovem! (Ne-iika per alkovu obstoji)

Gosp. Nikar! na pol naga je ; to hi bilo le­po ; ona ne more zdaj vun pri t i ; sini ji dala svojih oblek pomeri t i , ktere sim ji namenila; v tem pa ti prideš; ona se je mogla skriti pred tabo.

Bar. Če ne more vun, se bo saj oglasila (proti čumnati) Nežika! oglasi se, ali si notr i? (Nežika poleg alkova stoje, se počasi notri splazi.)

Gosp. (proti čiimnati} Jest ti prepovem, oglasiti se, Nežika!

Bar. (gre bližej tje) Kadar fe tedej noče oglasiti, jo hočem viditi, naj ho že naga, ali oblečena.

43 Gosp. (pred-nj stopi) Drugej ti ne morem

branit i , ali saj lukej ti bom vbra-nila

Bar. O le tiho! jest bom tvojo skrivno Nežiko že na dan spravil, de bi ne vem kje bila. Za ključ te ne smem prositi, se ve. Pa sej se vrata tudi lahko ulomijo. He! ali ni ni­kogar?

Gosp. Kaj ljudi boš skupej klical, de bo smeh ino pohujšanje med družino; de se bo glas od tvojiga lepiga za-deržanja po celi vasi razlegal?

Bar. Prav imaš, sej mi ni nikogar treba; sam znam stopiti po kladvo ino kleše (stori kakor de bi hotel iti, pa se zo­pet verne:) De bo pa vse ostalo, ka­kor je , pojdeš tudi ti z mano. Tako ne

bo ne smeha, ne pohujšanja. Hočeš? Gosp. Zakaj bi pa ne šla? — (je vidi, de

ne gre rada.) Bar. Počasi! na te vrata sim skorej poza­

bi l ; zapreti jih moram, de boš mogla svojo nedolžnost popolnama skazali. (zapre srednje vrata, ino ključ viin potegne.)

Gosp. (sama per sebi) Kaj sim storila! oh, kaj sim storila!

49

Bar. Pojdiva tedej! (ji da roko.) Kar pa Nežiko tukej notri zadene, me bo že počakala.

Gosp. Kakšne traparije vendar počenjaš? — ( B a r o n jo pelje ino vrata zaklene.)

Enajsti nastop. Nežika, Tonček.

{Nežika naglo pride iz alkova, ino sleče k čumnati, ter govori skozi ključavnično luknjo.) Tonček! odpri hi tro, odpri , ino vun pridi!

Tonč. {pride vun) Oh, Nežika! v kakšnim strahu sim!

Než. Zdaj le pojdi, poberi se; ne čakaj nič. Tonč. Kod pa hočem vun iti? Než. Ne vem; ali iti moraš. Tonč. Ker pa nikjer vun ne morem. Než. Pomisli, kaj bo z tabo, če te baron

najde. — Teci, ino Matičku povej — Tonč. Skozi okno; sej ni celo tako visoko

''{gre tje ino pogleda skozi okno.) Než. Nikar, za božjo voljo! se ubiješ! Tonč. {se verne.) Sej je mehko doli. — Če

ravno kake dve ali tri dinje zmeč­kam. —

5

50 Než. (mu brani.') Nikar! za božjo voljo te

prosim! Tone. Oh Nežika! v goreče brezdno sim

perpravljen skočili, de le njo rešim. (skoči skozi okno.)

Dvanajsti nastop.

Nežika (sama).

O h ! (se verze na stol, malo posedi, po tem gre strahama k oknu, doli pogleda, ino pride zopet nazaj.) Ni ga več! To je fant, kakor iskra. — Tiho! namest njega se bom jest notri zaperla. (gre v čamnato.) Zdaj naj le vrata razbije, kadar hoče. (se zapre).

Trinajsti nastop. Baron, gospa.

Bar. (pernese kladvo ino kleše, ter oboje na stol verze). Ker že ni drugači, de moram vrata razbiti, boš ti kriva, če jih ulomim. Še vzadnjič te popra-šam, ali hočeš vrata odpreti?

51

Gosp. Ljubi moj mož, ako bi ti iz ljubezni do mene tako razsajal, bi ti redila zanesti; ali ker vidim — —

Bar. Naj bo iz ljubezni, ali iz zlodja!— odpri vrata, sicer jih razbijem.

Gosp. (mu nasproti stopi.) Počasi, tega ne dovolim. Tedej vendar le misliš, de sim jest svoje dolžnosti pozabila?.

Bar. Jest hočem vediti, kdo je notri . Gosp. Čakaj tedej , — sama ti bom pove­

dala. Tode lepo te prosim, ljubi moj mož , nikar se ne jezi.

Bar. Tedej ni Nežika? Gosp. Pa tudi nihče, kdor bi tebi krivico

delal. — — Medve sve hotle otro­čarijo napraviti — otročarijo, za res —- prav nedolžno, jest ti persežem —

Bar. T i persežeš? Gosp. De nisva mislila tebe razžaliti, ne

jest, ne on. Bar. (naglo.) Ne t i , ne on? Tedej je možk

notri ? Gosp. Otrok. Bar. Kdo? Gosp. Ga ne smem povedati! Bar. Ubijem ga! Gosp. Za božjo voljo!

3 *

52 Bar. Govori! Gosp. Mali — — učenec — Bar. Učenec! — To le je! skazalo se je,

kar pismo govori. Gosp. (roke povzdigneš) Ljubeznjivi mož,

nikar ne misli — — Bar. (z nogo ob tla udari, na stran.) Ta

prekleti fant! povsod ga moram najti! (glasno) Odpri vrata, zdaj že vse vem, vse na tanko. Tud i urnem današno slovo-jemanje. Ko bi med vama nič hudiga ne bilo, bi me bil fant vbo-gal; — šel bi bil; bi se ne deržal, kakor senca pr i gradu; bi se ne skri­val; tudi ti bi ne bila tolikanj laži skup spletla —

Gosp. On se je tebe bal. Bar. (serdit proti čumnati) Vurr, vun gerdi

malovrednež, vun se mi spravi! Gosp. (ga objame odzadej, ino ga proč vleče)

Oh, ljubi moj! perserčni moj mož!" — Nikar , nikar! ti se znaš preveč raztogotiti nad fantam. Nikar ne ver­jemi ; ni tako, kakor misliš. Če boš ravno kaj napčniga vidil.

Bar. Kaj napčniga? Gosp. Nič hudiga, nič. — — On se je

hotel po žensko našemili; Nežkino

55

pečo ino šapelj na glavi , brez suk­nje z golim vratam, z zavihanima ro-kavama je mislil — —

Bar. Ino ti si zaperta bila z njim? Ne-sramnica! boš zaperta , le čakaj , boš zaperta! — Pa nar pred si moram fanta izpod nog spraviti, de me ne bo nikdar več srečal.

Gosp. (poklekne ino roke povzdigne.) Lepo te prosim, zanes imu; premisli , otrok je še! — Tedej bom jest še njegove smerti kriva, o moj Bog! —

Bar. Bolj če se za-nj bojiš, veči je nje­gova pregreha.

Gosp. Nič ni grešil on, prav nič; hotel je i t i , pa sini ga jest nazaj klicala.

Bar. (serdit.) Vstani! poberi f e ! — T o je vendar sila, to! — ino t i , ti se zderzneš, za-nj prosili?

Gosp. Naj pa bo tedej! Nič ne porečem več; ključ ti bom dala; to de po tvoji l jubezni , ce si jo kdej do me­ne imel —

Bar. Po moji ljubezni! — ljubezni! Gosp. (vstane ino mu ključ da.) Obljubi

m i , de ne boš fantu nič žaliga storil; izlij raji svojo jezo n a - m e , če ti ne bom spričala. —

(vzame ključ.) Nečem nič več slišali. (se verze na zofo, ino si z ruto oči zakrije). Oh, po njem je , po njem! (odpre vrata, ino nazaj stopi). To je Nežika!

Stirnajsti nastop. Gospa, baron, Nezika.

(vun stopi, ino se sme/a.) Ub i j em ga! Ubijem ga! Ubite ga tedej tega šenlaniga fanta! (na stran.) No, tukej sim zopet na­letel! (pogleda gospo, ktera se pa tudi čudi). Ino ti si tudi ostermela? — — Ali morebiti ni bila sama notri? (gre v čumnato.)

Petnajsti nastop. Gospa (sede), Nezika (teče k nji.)

Nez. Nič se ne bojte, milostljiva gospa! Fant je skozi okno poskočil; Bog ve, kje je že !

Gosp. O h , Nežika! konec me bo.

Bar. Gosp

Bar.

Nez.

Bar.

55

Šestnajsti nastop. Gospa (sede), Nežiha, baron.

Bar. (stopi iz čumnate, ino malo p o molči'). Nikogar n i ! Danes sim zabredel. Žena, dobro igraš svojo komedijo.

Než. (posmehovaje) Kaj pa jest, milostljivi gospod?

Gosp. (rulo pred ustmi derži', ino nič ne spregovori).

Bar. (se gospe/ bliža.) T i si tedej norče­vala z mano ?

Gosp. (že bolj pogumna.) Zakaj pa ne ? Bar. De bi te zlodej, ino vse tvoje burke!

Ali se boš mar tako ponašala proti meni ?

Gosp. Ali tvoje traparije kaj boljiga zasluzijo? Bar. So li to t rapari je , de se za svojo čast

potegnem. Gosp. Za -me ne maraš; me zametuješ, ino

me vendar kačiš, mi nič ne za­upaš — komu se to Spodobi ?

Bar. Žena, nikar ne bodi huda! Než. Kaj bi to bilo, ko bi bili gospa dali

ljudi sklicati, kakor ste vi hotli? Bar. Imaš prav! Ponižati se moram —

odpusti mi — sram me je!

56 Než. Prav vam je ; le sramujte se! Bar. Zakaj pa nisi vun prišla, ko sim te

klical? — T i , malopridnica ti! Než. Nisim mogla , sim se ravno preobla­

čila; ino gospa bodo že vedili, za­kaj me niso pustili.

Bar. Molči, molči od tega; pomagaj mi raji, de jo potolažim.

Gosp. Vse zastonj, zdaj je že prepozno. Jest vidim, de se moram ločiti od tebe. V Velesovim per nunah bo za naprej moje prebivališč

Bar. Kaj to bi mi ti zamogla storiti? Než. Obljubim, že pervi dan bi se kasali,

— bi od žalosti jokali. Gosp. De si ravno. Raji se hočem po njim

jokati, kakor odpustili m u ; preveč me je razžalil.

Bar. Rozalika! Gosp. Oh, jest nisim več tvoja Rozalika,

ktero si sicer ljubil! Uboga žena sim, zaveržena sirota — nimam ga moža!

Bar. Usmili s e ! Gosp. Ali si se ti mene usmilil? Bar. Tisto prekleto pismo je nare­

dilo, de mi je kri zavrela. Gosp. Sej jest nisim pervolila — Bar. Tedej si vedila za-nj?

57 Gosp. Matiček ga je — Bar. Kaj on? Gosp. Budalu dal — Bar. Budalu je djal, de ga m u je neki

kmet pernesel. Šentani jecljavec! Ča­kaj merčes , jest te bom učil lagati!

Gosp. T i prosiš, de naj ti odpustim, ino sam drugim odpustiti nečeš. Le j , kako si bedast. O možje! možje! — Če ti kdaj odpustim, si bom zgovo-rila, de mora vsim odpušeno biti.

Bar. Is serca rad; jest spoznam, moje za-deržanje ni bilo lepo.

Gosp. Gerdo meni ino tebi! Bar. O reci li men i ! — Ali vendar , jest vas

žen ne urnem. Ve imate mnogotere obraze, vesele ino žalostne, sladke ino grenke; vedno take , kakoršnih vam je treba. T i si bila rudeča, ino si se jokala, tvoj obraz je bil ves prepaden. — Per moji duši! sej je še zdaj.

Gosp. (se smejati sili.) Sim bila r u d e č a — , ker sim se namest tebe sramovala. Razžaljeno nedolžnost tudi rutle-čica spreleta, kakor hudo vest. Ali vi možje ne znate teh dveh reči razločiti; vaši občutki so pre topi.

5 **

53 Bar. (se posmehuje.) Ino fant z pečo na

čelu, brez suknje , na pol slečen. Gosp. Tukej le pred tabo je. Ali ti ni

ljubši, de si tega fanta namest uni-ga najdel? Meni se dozdeva, de te­ga sicer rad najdeš?

Bar. (se bolj smejal) Potlej pa — tvoje zdihovanje, tvoj jok.

Gosp. T i me do smeha perpraviš, de si ravno nisim vesela.

Bar. Jest sim menil , de mi možje vendar u m e m o , kako se svet za nos vodi, to de ni r e s ; nič ne vemo! Beda­ki smo. Moja žena nas vse v šolo popelja.

Než. Veči del so možje kr ivi , kadar jih žene za nos vodijo.

Gosp. Pustimo to zdaj. Jest sim morebiti svojo norčijo pre deleč gnala. Ali, ker ti jest nisim zamerila, u p a m , de tudi ti meni ne boš.

Bar. Reci še enkra t , de mi odpustiš. Gosp. Nežika, ali sim to že rekla? Než. Nisim slišala. Gosp. Nehvaležni človek! Mar zaslužiš? — Bar. Po svojim obžalovanju. — Než. Možkiga per milostljivi gospej iskati •

59 Bar. Le tiho; za to sim bil pa tudi do­

bro plačan. Než. Ino še ne verjeti , kadar gospa pra­

vijo , de je hišna not r i ! (od deleč se slišijo godci, bližati se.)

Bar. Rozalika, daj se sprositi! Gosp. Oh ljuba moja Nežika, sramujem

se svoje slabosti! Nikar se ne uči od mene! (baronu roko poda.) Ne bo se ji več verjelo zanaprej, ženski jezi. —

Než. Ovbe ! godci gredo. — — De te ! dobro jo režejo!

Bar. (gospej roko kušne.) Kaj je to ?

Sedemnajsti nastop. Baron, gospa, Nežika, Matiček.

Mat. (perskače.) M l i loštlj ivi gospod! godci so že tukej; mladost cele vasi, fan­tje ino deklici zvunej čakajo, ino prosijo —

Bar. So vsi skupej ? Mat. Vsi, milostljivi gospod! Bar. Tudi neznani prijatel! Mat. Kakšin ? Bar. Kteri ima k moji gospej pri t i? Ti­

sti v p i smu, ki si ga Budalu dal.

60 Mat. Jest? — Jest ne! Bar. Če bi jest prav ne vedil, bi že v

tvojih očeh b r a l , de lažeš. Mat. Tedej ne lažem jest, ampak moje oči. Než. Le tiho bodi, ljubi moj ; nikar se ne

zgovarjaj, medve sve vse obstale. Mat. Koga? — T i meniš de sim Eudalo. Než. Obstale, de si ti pismo naredil, za to,

de bi bili milostljivi gospod meni l i , de je fant notr i , ko sim se bila jest zaperla.

Bar. Reci, de ni res. Gosp. Kaj boš tajil! — sdaj je že vun. Mat. (počasi, ravno kakor de bi skušal

vganiti. Zdaj je že vun — Bar. Kaj ti na to praviš? Mat. J e s t ? — j e s t pravim, de zvunaj godci

čakajo. Bar. T i tedej obstaneš, de si pismo — Mat. Ker milostljiva gospa hočejo, Nežika

hoče, ino tudi vi hočete, moram obstati; ali ko bi jest bil na vašim mestu, per moji veri! jest bi od vsi-ga tega, kar govorimo, le besedice ne verjel.

Bar. De bi vedno legal! — Ni je resnič­ne besede na njegovim jeziku.

61

Gosp. Pa si tudi čuden, ljubi m o j , ker ho­češ , de bi pravico govoril.

Než. (tihama Maticku) Si vidil fanla? Mat. (tihama Nežiki) Vidil sim g a ; ves

je polomljen. Nesli, (tihama) Ubožček! Gosp. (barona) Veš, kaj je? Kar si oblju­

b i l , moraš izpolniti. Jest bom ljudem gori priti rekla.

Bar. Počakaj malo — se moram preobleči. Gosp. Sej so domači ljudje; poglej kakšna

sim jest.

Osemnajsti nastop. Baron, gospa, Nežika, Matiček, Gašper.

Gas. (pijan, pernese ubito posodo z cvet-lizami.) Kje je Matiček? — Po celim gradu ga že išem.

Bar. Kaj je , Gašper? Gas. Ho, milostljivi gospod! — ravno prav!

— škoda, škoda se dela. Reci te ' to okno zazidati. T o je reč, de ni ni­kamor. Vsiga vraga doli mečejo. Pre­mislite, zdaj so že celo nekiga fanta doli vergli.

Bar. Skozi okno?

G2

Mat. Pojdi, pojdi pijanec! — sej ne mo­reš stati.

Gaš. Kaj jest? Bog obvari! jest ne. — Per županovih so ga pili, to je res; jest sim pa ravno memo šel. —

Bar. Nekiga fanta, praviš, so doli vergli? Gaš. Per moji duši , de je res! Poglejte

cepine; vse, vse je proč; cvetlice so pohojene, ino dinje pomečkane — Jest vam to povem, Matiček, de ne hote potlej mene kriviga delali.

Neš. (tihama Matičku.) Glej, de ga spra­viš.

Mat. Milostljivi gospod, sej vidite, de je pi­jan! Sam se je gori zavalil; sej ne ve, kaj dela. Pojdi, ljubi moj Gaš­per! pojdi spat.

Gaš. Jest se nisim sam gori zavalil, — jest dobro vem, kaj delam. Per moji duši, jest — jest —

Bar. Kje je tisti fant, kje je? Gaš. Kje je? Bar. No ja! Gaš. Ravno to sim hotel reči. Jest ga

hočem imeti. Jest moram za svoje delo porok biti. Premislite! kar pade fant doli , kakor de bi bil iz nebes perletel —

65

Než. (tihama Matičku.} Povej m u , kar mu g r e , povej! —

Mat. Pijana svinja, de se prederzneš — Gaš. Kako bi pa delal, če bi ne p i l ? Gosp. De bi že pil za potrebo. Gaš. I kaj pav hočem, kadar sim žejin ? Bar. T i praviš, de so nekiga fanta skozi

to okno vergli? Gaš. J a , v beli suknjiči oblečeniga. Pa

se je naglo pobral , ino je stekel. Bar. Zakaj ga nisi deržal ? Gaš. Sim ga hotel , pa mi je spodletelo. Bar. Ali bi ga saj spoznal ? Gaš. To se v e , de bi ga bil le vidil. Než. (tihama Matičku.} Ni ga vidil. Mat. Kakšno vpitje je t o , za voljo dveh

dinj! Je li besedice vredno? Moja dolžnost je gospodo z dinjami pre-skerbeti; ti pa Gašper, derži jezik za zobmi. Gospod baron! nič se ne jezite. Jest sim skozi okno poskočil.

Bar. T i ? Gaš. Ho , h o , h o ! — grozno sle zrastli

ta čas; manjši ino šibkeji ste se mi zdeli.

Mat. Kako p a ; kadar se skoči, se člo­vek manjši ino šibkeji vidi.

Gaš. Pred bi rekel , de je mali —

64 Bar. Tonček hočeš reči ? Mat. Kaj pa de! Izpred Ljubljanskih vrat

se je verni] , ter je nazaj perdirjal , ino z vozam ino z kobilo vred skozi okno skočil.

Gaš. Nak, tega pa n e ; tega nisim vidi l— ko bi bil kobilo skočiti vidil, bi bil tudi po pravici povedal.

Bar. Skorej me bo jeza popadla. Mat. Jest sim per ženskih v sami kam-

žolici sedel. Prav soparno je bilo! — — tam s im . Nežike čakal, kar sli­šim vas pr i t i ; pismo mi pride na misel. Strah me je prevzel, in nekaj me je spodbodlo; kar puhnem skozi okno, de sim si skorej nogo slomil. (nogo mane, kakor de bi ga bolela.)

Gas. Sna biti; — če ste pa vi bi l i , vam moram vendar nazaj dati, kar je va-šiga. T o le — sim za vami pobral. (jnu pismo poda.)

Bar. Daj ga meni!(m u pismo izrok potegne.) Mat. (na stran.) Sdaj bo zlodej le ! Bar. (Matičku.) V tim strahu saj nisi poza­

bil , kakšne pisma po žepu nosiš? Kakšno pismo je to?

Mat. (po žepu iše, nekaj listov vun zleče, ino jih pregleduje.) Počasi!— sej pravim,

65

človek ima toliko pisarije, de sam ne ve, kje m u glava stoji. T o je pismo iz Dolenskiga od neke stare prijatlice. — Pač res, veliko besedi, pa malo prid­nih. — Ho, ho! zdaj že v e m , mo­rebiti je ravno tisti list, na kteriga tlako zapisujem — Šentaj ne , tukaj je le. V tem žepu sim imel nekaj semen zapisanih. (Baron ogleduje pismo.)

Gosp. (tihama Neziki.) Pismo na vodja la­tinskih šol v Ljubljani.

Nez. (Matičku) Pismo na vodja latinskih šol v Ljubljani.

Bar. N o , Matiček, ti sicer tolikanj veš. Boš vganil, ali n e ?

Gaš. (blizo Matička.) Pravijo, ali bote vganili?

Mat. Molči, neslanec! Bar. Tedej ne veš? Mat. Ho, ho , ho , ho! Jest tepec! — Go­

tovo bo Tončkovo pismo na vodja latinskih šol v Ljubljani. Kaj ne? — Pozabil sim m u ga dali. — 0 ti šenta-na buča! (se na čelo udari.) Siromak, kaj bo začel? — Se mora za njim —

Bar. Kaj je mislil, de ga je tebi izročil? Mat. On je meni l , de bote kaj zraven per-

stavili.

(66

Koga? (pismo ogleduje). (Nežiki uho.) De ki pečat poprav ili. {Matičku tihama.) De M pečat po­pravili. (Matičku) Govori, kaj je mislil ? De ki — pečat popravili. Morebiti si slabo zapečatil? (z prekrilo jezo.) Res je ; vosek ni pri­jel — prav imaš. — (za-se) Kaj mi je mar narejeno, de ne bom nikdar nič zvedil! — Milostljivi gospod! — Godci čakajo, — jih smem poklicali? Kakor vidim, me ne bo treba. — No, ne zamerile mi. (odstopi)

Devetnajsti nastop.

Baron, gospa, Nezika, Matiček ino Žužek.

Žuz. (pernese šop listov pod pazho, ino med vratmi govori) Vun, le vun, vam pravim. Poberite se! — Osli, kaj menite, de je tukej kerčma? (Baronu) Milostljivi gospod, cela vas z godci vred je v grajšini. Če jih bolj vun

Bar. Gosp. Než.

Bar. Mat. Gosp. Bar.

Mat.

Gaš.

67

gonim, bolj notri rijejo; — sam ne vem, kaj je to danes?

Bar. Še tega se mi manjka! Mat. (Žužku) Nič ne skerbite, gospod

žlahtni. Če hočete vediti, kaj to po­men i , vam bom kmalo vse razložil.

Zuž. Matiček, z tabo imam tudi govoriti. Mat. De bote vedili, ti ljudje so za voljo

mene ino moje neveste skupej prišli. Danes bomo sklenili; za jutri vas pa v svate povabim.

Žuž. Meniš že jutr i? — Počasi! — Midva bova še nekaj popred govorila, (izleče iz listov neko pisanje, ino ga baronu da.) Berite to pisanje, milostljivi gos­pod ! To je danes k nam došlo.

Než. (Matičkii) Nič se ne boj. Bar. (bere) „Marija Smrekarica Be-

schliesserinn zu Sckivammhurg con-tra N. N. vulgo Matiček elc. etc. in puncto mului et promissi matrimo-nuu. Tako! smo tukej doma? — N e -žika se bo kej veselila. (Maličkii} Kaj ti praviš, Matiček?

Mat. Jest — jest, milostljivi gospod! — zadnje besede so latinske, jih nisiin prav razumel.

68

Bar. Jih nisi prav razumel ? — Poslušaj tedej; po krajnsko ti jih bom pove­dal. Te besede govore, de iz da-našne svatovšine ino iz vse tvoje že-nitve ne bo n i č ; de se imajo godci per ti priči iz grajšine pobra t i ; de si ti nesramen goluf, — zapeljivec; de bom jest to nedolžnost iz tvojih parkljev rešel , ino tebe sapreti re­kel — me razumeš zdaj ?

Gosp. Kaj to pomeni Nežika? Než. Nič, nič hudiga. — Nič se ne vstra-

šite, jest že vse vem. Mat. Bog nas vari , to so grozovitne besede.

— Ali jest persežem, de ta golufija — Žuž. Kaj? Golufija? — Golufija? — Bomo

že vidili. Zmešnjava ti bo že pod nos povedal, kar ti gre. —

Bar. Je li Zmešnjava tukej ? Žuž. Tukej j e , milostljivi gospod! Bar. K meni ga perpeljite — Ali pa ni­

kar ! sam bom do njega stopil ; jest moram ž-njim govoriti, (jam per sebi.) T a reč, kakor je zdaj napeljana, lepo kaže. {Matičku preč grtdoč) Vun mi spravi svoje škripače, pa le urno. Jest jih ne terpim, kratko nikar ne! {gre z Žužkam).

69 Mat. Jest tudi ne ! tak dolgo, de se Lo moja

nedolžnost skazala. (misli iti.¸) Nez. (ga odzad pocuka, de se okrog ober-

ne.} T i , kaj bo? Mat. Vse dobro! — jest jo bom že zvil.

Godci bojo ta čas per županu čakali. (gre, godci vrezejo zvunej žalostni odhod, kteri se zrniram manj sliši}.

Dvajseti nastop. Gospa, Nežika.

Gosp. (sede na stol.} K.aj bo s tvojim že­n inam?

Nez. E kaj! Jest se na njegovo zbrisano glavo zanesem.

Gosp. T a presneti Matiček z svojim pis-m a m ! — Kakšin strah mi je nare­dil! Oh Nežika! meni se je hudo godilo.

Nez, Milostljiva gospa, ko bi se bili vi vidili, kakšni ste b i l i ; bledi, kakor zid! Ali to je prešlo naglo ko megla ; počasi ste pa spet rudeči postali.

Gosp. Tedej skozi okno je skočil? Nez. Kakor kobilica. —

70 Gosp. Na zadnje pa še pijani Gašper; vso

me je zmamil, — nisim vedila, kaj go­vorim.

Nel. O , kaj pa de! sim slišala — tako se vam je vezalo! Vidite, — jest bi ne bila nikoli verjela, de znate tako dobro lagati.

Gosp. Kaj res meniš, de je moj mož vse verjel ? — Če pa fanta v grajšini najde? —

Nel. Jest bom že skerbela, de ga ne bo najdel.

Gosp. On jo mora tirno v Ljubljano po­tegniti ; ni drugači. Zakaj po vsim t e m , kar se je zgodilo, lahko veš, de me nič več ne veseli, ga doli v gojzd pošiljati.

Nel. Sej res; tudi jest bi ne hotla iti. Ali po takim se zopet ne bom možila. —

Gosp. T i h o ! — kaj bi pa bi lo , ako bi jest sama namest tebe doli šla?

Nel. Vi? Milostljiva gospa? Gosp. Tako ne bo nihče v nevarnosti. —

Moj mož si ne bo upal tajiti — sam bo naletel — prepričan bo — potlej ga bom še le strahovala. Ena mi je že po sreči stekla; morebiti mi bo tudi druga. Veš k a j , Nežika! ti

71

m u le poroči, pred ko moreš, de ga boš v gojzdiku čakala. Ali de nobeden drugi —

Než. Saj Matiček. Gosp. Tudi ne. — On ne sme nič vedili,

gotovo bi se vmes vtikal. Pojdive malo vun , tukej je presoparno; ni mogo­če dalj prestati. Še bove še več pogovorile.

Nez. Vi ste pač pravo vganili; ta na vse strani prav kaže, kakor koli jo pre-udarim. Barli bodo veliki, ino na zadnje vendar le Matička dobim.

Tretje delo. Grajšinska kancelija.

Pervi nastop. Baron, Badalo , Jaka.

Budalo per mizi sedi ino piše. Jaka je na pot napravljen pismo v rokah deržeč.

Bar. S i me razumel? Jak. S im, milostljivi gospod! (odide.*) Bar. (za nekoliko časa ga kliče.) Jaka! Jak. (je verne) Milostljivi gospod! Bar. T e ni nihče vidil? Jak. Nihče. Bar. Žebca vzemi. Jak. Je že osedlan. Bar. Hiti v dir proti Ljubljani. Kakor

hitro doli prideš, prašaj, če je fant prišel; zlasti pa , kdaj je prišel?

Jak. Že vem. Bar. Daj m u to pismo, de ga vodju la­

tinskih šol nese, ino urno nazaj pridi. Jak. Če ga pa v Ljubljani ni ? — Bar. Se pa hitro verni, ino mi pridi po­

vedat. {Jaka odide.)

75

Drugi nas top.

Baron, Budalo. Bar. B u d a l o ! Bud. (jecljaje) Mi - mi - lostljivi g - go -

spod! Bar. Pokličite Matička. Naj kmalo sim

pride. Bnd. Kancelir tudi, ino Zme - Zmešnjava ? Bar. Še ne; sam Matiček. {Badalo odide.)

Tretji nastop. Baron {sam, zamišljen sim ter tje hodi.)

Ni drugači! norčujejo z mano — Tu-kej mi nekdo pismo pomol i , v kte-r im je zapisano, de mi žena roge stavi. Ko pa domu pr idem, hišno per nji najdem. Tamkej skoči ne­kdo skozi okno, od kteriga drug pravi , de je on sam skočil. Žena se ustraši, ko me zagleda; potem me pa prav dobro ozmerja. — To se ne sklada. — Kako ste se-posmehovale, ino ena drugi kimale! — Ja , sej pravim, že­ne , žene! kdor vas ne pozna, bi vas

4

74 drago plačal! — Ino vendar ne mo­rem tega merčesa popustiti! — Kaj me moti? — Kaj neki? — Bedasta buča! — Vem, ko bi ne bila tako terdovralna, že zdavnaj bi je bil sit; zdavnaj bi se je bil naveličal. Pa de bi le saj vedil , ali je Nežika molčala, ali ne! (Matiček pride ino ostane v dnu igralisa.) Matička dol­go ni! — Jest moram besedo tako na­peljati, de zvem, ali on ve, de nje­govo nevesto ljubim.

Četerti nastop. Matiček, baron.

Mat. (na stran.) To je le. Bar. Če je Matičku le besedico povedala — Mat. (na stran.) Meni fe je koj zdelo — Bar. Je njegova pravda zgubljena. Mat. (na stran.) Lepa pravica! Bar. Potlej bomo vidili, kje se bo ženil — Mat. (na stran.) Per Nežiki, nikjer drugej Bar. (se zasuče, ino ga zagleda.) He! kaj

je? kdo je? Mat. Jest s im, gospod baron!

75

Bar. Kaj si rekel ? Mat. Jest? — nič. Bar. Ter Nežiki, nikjer drugej. Mat. Ravno to! — zvunej me je nekdo

prašal , kje sim bil? sim pa rekel : per Nežiki, nikjer drugej.

Bar. Per Nežiki? — Vlačugar! zakaj pa tako dolgo ne prideš, de moram za tabo pošiljali?

Mat. (se vede, kakor de bi se bil ravno preoblekel.) Sim bil ves povaljan, sato, ker sim skozi okno planil; sim se mogel preobleči.

Bar. Si se celo uro preoblačil? — Po­glejte, posli se dalj oblačijo, kakor mi gospoda.

Mat. Zato , ker nimajo poslov. Bar. Še zdaj ne urnem, kaj te je na­

gna lo , se v nevarnost poda t i , ino skozi okno —

Mat. Nevarnost bi komaj bi la , ko bi bil v brezdno padel.

Bar. Le obračaj besedo, le obračaj. Go­vorjenje ni bilo od nevarnosti ; jest te le prašam, kaj te je permoralo skozi okno poskočiti.

Mat. Milostljivi gospod, sami premislite. Vi ste domu prišli, nasajeni, razkačeni,

4 *

76

pihaje ko gad; po sili ste hotli mož,-kiga per svoji gospej najti; vrata ste hotli ulomiti, ino steno razbiti! — Pergodilo se je pa ravno, de jest nisim bil deleč od ondod. V svoji togoti bi me bili —

Bar. Zakaj pa nisi doli šel po stopnjicah? Mat. Bi bil ravno vas srečal. Bar. (razkačen.)Srečal?—(nastran.) To-

gotili se ne smem, sicer nič ne zvem. Mat. (na stran.') Bom le vidil, kaj bo. Bar. Pa sej od tega ravno nisim hotel go­

voriti; naj bo. Mislil sim le — ja, sim mislil, tvojo ino Nežkino posteljo blizo svojiga stanovala napravili, de bi vaju bolj per rokah imel; pa sim se drugači premislil —

Mat. Kaj ste si premislili, milostljivi gospod! Bar. Pervič se ne spodobi. Mat. Zakaj neki ne? — kar je vam všeč,

se tudi spodobi. Bar. Meniš? Mat. Menim de! — kaj bote drugih ljudi

prašali. Če je vam ino meni prav, mora vsim ljudem prav bili. Meni se bo po tem velika čast zgodila, ino Nežika že od veselja hrepeni , že dočakati ne more —

77 Bar. (na stran.') Vendar le nič ne ve ; dekle

m u ni nič povedalo. Mat. (na stran.) On misli, de n i č n e vem:

jest ga bom že spodbodel, jest! Bar. Ljubi m o j , kaj neki gospa misli, de

mi take barle napravlja? Mat. Per moji duši, milostljivi gospod! to

morate vi bolj vedi t i , mem mene. Bar. Jest prav lepo rabim ž-njo; sej ima

vse pri meni , kar njeno serce poželi. Mat. Samo vasiga serca nima. Malo se

m u hvale ve , kdor nam to daje, za kar ne maramo, namest tega, kar bi radi imeli.

Bar. Včasi si mi vse povedal. Mat. Zdaj vam pa nič ne tajim. Bar. Koliko ti je plačala moja žena, de

jo služiš. Mat. Svoje dolžnosti si ne dajem plačevati. Bar. Ni druziga, kakor laž ino golufija,

kar pride iz tvojih ust. Mat. Kdor golufije iše , jo najde. Bar. Gerde reči se slišijo od tebe. Mat. Sim pa jest lepši. Dobro bi bilo, ko

bi mogel vsak gospod to reči. Bar. T i svoje sreče išeš, pa nikoli po

ravnim potu. Mat. Kdo bo hodil po ravnim? T a m kjer

78

se vesoljni svet shaja, se ljudje rijejo, sujejo ino žokajo. Nisim bedak, de bi med-nje hodil.

Bar. (na stran.) Ni ga mogoče nikjer pri­jeti. Kadar človek m e n i , de ga ima že v pesteh, se m u kar zmuzne.

Mat. (na stran.) Zvit je kakor kača, lode sini jest še bolj.

Bar. Matiček, kaj bo, če pravdo zgubiš? Boš mogel Smrekarico vzeli.

Mat. Bog obvari! Te dolenske basage ne vzamem po nobeni ceni. Miloštljivi gospod! vi me pač ne bole obsodili, ker nam sami vse mlade dekleta iz­pred nosa jemljete.

Bar. Jest te ne bom sodil, ampak pravica. Mat. Pravica gospodo l jubi ; za siromaka

ne mara. Bar. Kaj meniš , de z tabo norčujem? Mat. Kdo ve, če ne? Na zadnje bomo

že vidili, če ste resnično mislili. Bar. (na stran.) Vse ve; Nežika m u je vse

povedala. Še ž-njo moram govoriti. Mat. (na stran.) Me je hotel na led spra­

viti, pa sim m u kos.

79

Peti nastop. Nežika, baron, Matiček.

Než. (perteče, de ji sapa uhaja) Miloft-ljivi gospod! milostljivi gospodi

Bar. (kojo pogleda na stran. ) Ravno prav. (Matičku) Pojdi, Matiček, ter pokli­či Žužka, Zmešnjava ino Budala, de se pravda sklene. Še danes hočem vediti, per čem smo.

Mat. Zdaj — ali koj zdaj? Ali mora Nežika tudi zraven hiti.

Než. (Matičku tihama.) Le pojdi, le pojdi; drugo ti bom že vse povedala.

Sesti nastop. Nežika , baron.

Než. Ne zamerite. Bar. Kaj je Nežika ? Než. Ste tako hudi. — Bar. Kaj hočeš? Než. (sramežljiva.) Milostljivo gospo je

jelo šipati — Bar. Kaj je zato? — Stopi k Urši , naj

ji kamilic skuha. — Mislim, de ho tudi tebe skorej šipalo.

80 Než. O h , mene n e ; — tako bolezen imajo

le gospe; me deklice ne vemo nič od nje.

Bar. Nevesta brez ženina! — Než. Če pa Smrekarico plačam! — Sej

ste mi doto obljubili — Bar. Jest , praviš, sim ti doto obljubil? Než. Meni se zdi, de sim vas prav razu­

mela, (oči po sebi verže.} Bar. Ja , če tudi ti mene razumeš? Než. (oči po sebi verže.} Dolžnost mi je ,

vam pokorni biti. Bar. Zakaj mi pa tega nisi popred pove­

dala? Eh t i ! Než. Resnica nikoli prepozno ne pride. Bar. Boš prišla v gojzd ? Než. Sej sim skorej vsak večer doli. Bar. Danes zjutrej si bila kej terdovratna. Než. Danes zjutrej? — Učenec za stolam — Bar. Imaš prav; tega nisim mislil. Za­

kaj pa nisi potlej pervolila, ko je Žužek —

Než. Kaj je bilo treba Žužku vedili? Bar. Imaš zopet prav. Ampak Matičku

si vse povedala, kaj ne? Než. Kaj pa de! — Jest m u vse povem,

le tega ne , česar vediti ne sme. Bar. (posmehljaje} Ljubeznjiva Nežika, ali

81 tedej obljubiš? — Če se pa zla­žeš? — De me prav razumeš, Ne-žika! — če doli ne prideš, ne bo ženina.

Než. Če ne bo dote ino ženina, tudi Nežike ne bo za r a s , milostljivi gospod baron!

Bar. (na stran.} Presneto se je odrezala! Človek se mora va-njo zaljubiti, ako bi ravno ne hotel. (Nežiki} Kaj gospa poreče,de tako dolgo ne prideš. Pojdi, pojdi k nji, ter reci Urši, de naj skuha kamilic.

Než. (se posmehuje.} Oh , sej ni tako hudo. Sim si mogla kaj zmisliti, de sim smela k vam priti.

Bar. (jo hoče objeti.} Serček m o j ! Než. (mu uide.} Nekdo pride. Bar. (na stran.} Je že moja! je že moja! Než. Zdaj, le urno milostljivi gospej pove­

dat, (sleče, ino grede Matičku pravi} Pravda je dobljena.

Sedmi nastop. Baron, Nežika, Budalo, Zmešnjava.

Mat. Nežika, Nežika! počakaj malo. Jest moram iti za-njo. (odide}

4 **

82

Bar. (na stran.) „Pravda je dobljena" je re­kla, se mi zdi. Prederto dekle! zdaj spet ne vem, če sim krop ali voda. Ko bi me oba za nos vodila! — Oh le počasi — sej pravda le ni dobljena; še ni dobljena, (odide.)

Osmi nastop. Budalo, Zmešnjava.

Bud. Moram stole ino mizo perpravili , danes bo se - se - sion. (mizo na sredo zleče, ino stole okoli postavi; na mizi je kaluzina, papir, peresa ino šop listov.)

Zmež. Budalo, vi imate vedno dovelj dela! Bud. Tolikanj ga j e , de ne vem k - kje

s - se me glava derži. Zmes. Verjamem, sej jest skorej vsaki drugi

teden pridem. Bud. Oh, kaj vi! Vas se vselej razveselim,

kadar pridete. Justiciale še vendar k - kaj verže.

Zmes. Zastonj se mačke švigajo. Bud. Le kresija, k - kresija je naš krii .

Premislite dvanajst pro - o - tokolov moram sam v rokah imeti. K - kdaj

83

je Lilo še kaj taciga s - slišati? Že dve ino t - trideset let sim v t em, pa nismo imeli druziga pro- .o - tokola, zvunaj tega, (na čelo pokaže) ino vse je šlo dobro od rok.

Zmes. Protokol mora v glavi biti , drugad ni vse nič.

Bud. Z kmeti je grozno velika tekava. Ako m u le količkaj križem hodi , ga že zlodej v k - kresijo nese, že vpije: pravica, pravica! — Včasi smo m u le leskove p - pravice po herbtu dali, pa je bilo vse dobro.

Zmes. T o je pač res. Kmet je umeten po­stal; se ne da dreti, kakor bi kdo hotel.

Bud. Toliko je ž njim opraviti, de vam ne morem dopovedati. Pa vse zastonj, pomislite, za - zastonj! —

Zmeš. O h , sentani osli! Bud. Zdaj nam mislijo celo šolo, ali kakor

po novo pravijo, učivnico napraviti. Ne vem, ali bi se človek smejal, ali bi se togotil. — Lejte še celo go­vorjenje nam kaze!

Zmes. Traparije! kaj si ljudje še zmislijo? Bud. Oh, smo jim dali že umeti . Učiv-

nice ne b o , in to tako resnično, kakor resnično sim jest Budalo, in

84 če bi se kresija na glavo postavila. Pa s - sej je sam kmet noče , to je še dobro!

Zmes. Na, hvala, de je kmet priprosl ino neumen , sicer bi bila naša per kraji!

Deveti nastop. Budalo, Zmešnjava, Žužek.

Žuž. J e že vse perpravljeno? Bud. J - je že. Žuž. Tud i baron bo kmalo tukej. Danes

bo sam zraven. {Zmešnjavi.") Gospod Zmešnjava! povejte mi kaj od moje stare. Je li zdrava, terdna?

Zmeš. Oh ja terdna; grozno se r e d i , kaj menite.

Žuž. Je bila vedno na debeliši stran. Zmeš. Me prav veseli, de jo poznate. Žuž. Tako dobro, kakor vas, če ne bolj.

O terjacih je bilo ravno trideset let, kar sva na Gobovim-gradu skupej služila, jest za pisarja, ona pa za hišno. Med nam raekoč, jest bi jo že rad preskerbljeno vidil.

Zmeš. Ravno zda j se to lahko zgodi; kakor smo že govorili. Matiček jo mora vzeti.

85 Žuž. Tudi baron mi je nekaj taciga rekel.

Le t iho, ravno zdaj gre.

Deseti nastop. Baron, Žužek, Zmešnjava, Badalo, brič.

(Baron se usede; na desno stran zraven njega Žužek, na levo Badalo. Zmešnjava na strani stoji, zadej per vratah pa brič.)

Žuž. Budalo, berite! Bad. Po versti? Bar. Le od kraja, le od kraja. Bad. (bere) „sin das lobl. O -Ortsgerichl

der Herrschaft Haberburg. Juri K-Kopriva, im Dorfe Globoko sesshaft ge - gewesener Unterlhan, — contra Maihia Z - Zalilnik vce-gen Vergutung der Meliora - azio-nen."

Žuž. Zapopadek lete tožbe vam bom ob kratkim razložil. Ranjki Anže, Jur-jev oče, je zapustil , mitovino, ino sedmero otrok. Ju r i , nar starisi med njimi, ni mogel zemlje plačati. To­rej je gosposkina ostala, od ktere jo je Matija Zatilnik za devet ino šest-

86

deset kron vkupil. Na to se Juri Kopriva pertoži, de je njegov oče, Anže, namest stare lesene bajtice, novo hišo naredi l , ino zemljo za sto ino trideset zlat poboljšal. On pravi,

de mu je Matija Zatilnik ta denar poverniti dolžan.

Bar. Tega bi mu imel jest poverniti. Ker mi je zemlja nazaj v last prišla, in ker sim jo jest Zatilniku z hišo vred prodal.

Žuž. Kaj še! Kdor na moji zemlji zida, meni zida. Bajta je stala že sto ino dvajset let; naj bi jo bil pa še on pustil. De se pa ta reč ob kratkim dokonča, se nar pred Juri Kopriva v soldate da; drugi otroci si bodo že po svetu kruha iskali. — Tukej zvunej se jokajo. Če zapoveste, jih notri pokličem.

Bar. Danes ni treba. Jutri — pojutriš-njim, ali pa danes teden; — ta tožba se zna drugikrat skleniti. 0-trokam se da jesti, po tem naj pa gredo domu.

Žuž. (glasno proti briču.) Juri Kopriva ino Matija Zatilnik naj prideta danes te­den, (na stran.) Jurja pa ne pusti is

87

gradu , me slišiš ? (brič gre, pa kmalo nazaj pride.*)

Bar. Le naprej , le naprej. Bud. (vsame drugi list, ino ga bere.) ,.^4n

das löbl. Gericht etc. etc. yJndrej Zakrilovec contra den Einnehmer zu Babjadolina wegen ivi-iderrec/il-licher Abnahme.

Bar. To ne gre sim; le naprej. Bud. (vzame zopet drugi'list v roke, ino

ga bere.) ,,An Seine Hochfreiherr-liehen G-Gnaden etc. Maria Srnreka-rica, Beschliesserinn zu Schusamm-burg, contra N. N. vulgo Matiček, Gärtner, respective Hausmeister bei hochgedacht Sr. freihe - errlichen Gnaden in puncto m - mului et pro-missi matrimonii."-

Žuz. (briču.) Perpelji Matička! (bričodide, ino kmalo nazaj pride. Zmešnjava naprej stopi.)

Enajsti nastop. Matiček ino popre/sni.

Bud. (piše.) Con t ra N. N. Tvoje ime? Mat. Matiček.

88

Bud. Primek? Mat. Ga n i m a m ; sim ga zgubil. Zuz. Kako se tvoj oče kliče? Mat. Povejte mi popred, kdo je moj oče! Žuz. 0 , le tiho, ga bomo že najdli. Te-

dej contra N. N. vulgo Matiček. Bud. (piše.) „Den Einspriich der obbe-

nannten Maria Smrekarica wider die Heirath des eroflerten Matiček IV. IV. betreffend." Zmešnjava sto­pite naprej! Ta gospod bo za Smre-karico besedil; Matiček se bo pa sam odgovarjal.

Mat. Jest sam, ja. Jest znam jezik brusiti, kakor vsaki dohtar. Sam bom lahko svoje denarce zapravil, mi ne bo treba pijavk najemati.

Žuž. T iho! — gospod Zmešnjava, berite nam njegovo zavezno pismo.

Zmes. (bere) „Jest podpisani'' — Častit­ljiva gosposka! Vem, de se ima po novi zapovedi pravica le po nemš­ko iskati —

Mat. Če je po krajnsko ne najdem, ji bom mogel žvižgati, ker nemški-ga prav ne urnem.

Žuz. Molči! Zmes. Ker je pa zavezno pismo mojiga zo-

89

pernika krajnsko, prosim za dispen-sation pro hoc času, de naj ga po krajnsko berem.

Bar. Že prav, že prav. Mat. Morebiti pa moje zavezno pismo po

novih postavali nič ne velja? — Zuž. Molči! (Zmešnjavi) Berite. Zmeš. (bere.) „ Jest podpisani spoznam, de

mi je ljubeznjiva deklica, Marija Smrekarica, ključarica na Gobo­vim - gradu, dve sto gotovih kron naštela. Iz hvaležnosti obljubim, de jo bom vzel', ino tudi denarje, kadar bo hotla, povernil. Mati­ček." — Jest pravim, de je Mati­ček dolžan, svojo obljubo dopol­niti , to je Marijo Smrekarico vzeti, ino prejete denarje poverniti. Častit­ljivi, visokovredni, imenitni gospod­j e ! — še nikdar ni bila tako ime­nitna tožba vaši sodbi podveržena! — ino za Jakobam v starim zakonu, kteri je sedem let služil za svojo ne­vesto —

Bar. (spregovori.) Preden daljej gremo! — (Matičku) Ali spoznaš svojo zavezno pismo ?

Zuz. Jezičnik govori!

90

Mal. Ko bi jest jezičnik bil , kakor me kličete, bi vam reke l , de moj pod­pis Matiček nima zaveze v sebi. Za­kaj človek brez imena ne more , ne obljubiti, ne podpisati, ino ne dol­žan biti. Tode pošten mož sim. Čista vest mi je ljubši od dveh sto kron. Svoj dolg spoznam ino zavezno pismo. Le samo to pomislite, de ga niste prav bra l i , gospod Zmešnjava. V mojim zaveznim pismu ne stoji: jest obljubim, de jo bom vzel, ampak: obljubim, de jih bom vzel. to je, denarje. To je velik razloček.

Bar. Kako je zapisano, jo ali jih? Zmes. Jest pravim jo. Mat. Jest pravim pa jih. Žui. Pokažite Zmešnjava, (berej E-e-e —

deklica e-e-e — gotovih e-e-e — ha , ino obljubim iz hvaležnosti, de de jo — jih — jo jih — Ni mogoče brati — je zalito.

Bud. Z a - a l i to? Zmez. Dato non concesso. Naj bo tedej jih.

Visoko učeni gospodje! umeli boste lahko vsi, de se je Matiček tukej ali nalaš, ali zares prepisal. Zakaj njemu ni bilo treba obljubiti, de bo

91

denarje vzel, ktere mu je naštela, in za ktere jo je prosil. —

Mat. Ktere mi je vrinila. — Vedila je , de so per meni dobro naloženi. Ino po­tem, če bi bil jest obljubil, jo vzeti 5 bi ne bilo meni treba obljubiti, ji denarje poverniti.

Zmes. Iz hvaležnosti, stoji v p ismu, 2ino obljubim iz hvaležnosti"

Bar. (Žužku) Kako bomo to razločili? Zuž. (barona) Na persego ga ženimo. Bar. V pismu stoji, de je prejeti denar

poverniti obljubil, kadar bo hotla. On ga mora tedej danes poverni t i , ali naj jo pa vsame. (Žužka) Bomo vidili, kako bo cvilil; nima ga cven-ka, — suh je , ko poper.

Mat. ,,Kadar bo hotla." Milostljivi gospod! prevdarite prav te besede; od gos­poske ne stoji nič zraven. Oblast, meni čas ali dan odločiti, kdaj sim ji dolžan denarje poverniti , je ona sama s e b i — perhranila. Postavim pa , de bi jih tudi še danes poverniti dolžan bil , ino de bi jih vendar ne povernil , je tudi še druga zapre-ga zraven, de je vzeti ne morem.

92

Zmeš. Kakšna zaprega? Obljubil si, torej moraš.

Mat. Počasi! — Nisim mogel obljubiti, tedej ne smem.

Žuž. Zakaj ne smeš? Mat. Zavoljo svojih imenitnih staršev! Bar. Ha, ha, ha! — imenitnih staršev,

kurbe sin! — Mat. Jest se ne morem zavreči, dokler

moji starši ne pervolijo. Zmeš. Kdo so tvoji starši? povej, imenuj jih! Mat. Poterpite malo, žlahtni gospod!—jih

bom skorej najdel; sej jih že sedem­najst let išem.

Zuz. Šentani tat! na cesti je bil najden. Mat. Zgubljen, žlahtni gosjpod, ino ukra­

den sim bil, če hočete vedili. Rar . Zgubljen ino ukraden ? Mal. Ni drugači, milostijivi gospod! —

Na meni je veliko ležeče, sicer hi me ne bil nihče ukradel , — ino to znaminje na moji roki — {zaviha rokav na desnici.^)

Zuž. (urno.) Križček na desni roki? Mal. Kako vi to veste? Zal. Bog z nami! — on je! on je! Bar. Kdo? Žuž. Moj Jurček!

95

Mat. Zna Liti; Cigani so me Matička imenovali. So te Cigani ukradli ? (ošabno.) Bliso nekiga gracki! — Žlahtni gospod, dajte me moji žlahti nazaj ; za en mernik petic sim vam porok.

Žuž. Sram me je! — pa kaj bom tajil? — Natora je vse premagala! — Jurček! — Jurček! Ali ti serce nič ne raz­odeva? Kar nič. Tak ga objemi! — Pertisni ga na svoje persi! Koga? Svojiga očeta, (ga objame.') (žalosten.) O joj! o joj! — ino moja ma t i ? Ravno ona. Kdo? Smrekarica.

Bar. Njegova mat i? Bud. Te - edej je ne bo vzel.

94

Dvanajsti nastop. Nežika ino poprej šni.

(Nežika perteče z mošnjo denarjev.')

Než. Ne bo je vzel ne! — tukej so denarji. Milostljiva gospa so mi jih za dolo dali; jest Smrekarico plačam.

Bar. (na stran.) De bi zlodej še milost-ljivo gospo! (gre.)

Trinajsti nastop. Poprejšni razun barona.

Mat. Nežika! le ohrani svoje denarje le. Žuž.. Še to zavezno pismo zraven, (ji da

Matičkovo pismo.) Z časam še več, če Bog da.

Než. Tedej jo boš vzel, nehvaležnik? Mat. Vzel ja — tode za svojo mater. To je

pa moj oče! (Žužka pokaže.) Než. Ali je mogoče! Žuž. Ja , Nežika, vse se je spreobernilo.

T o je moj Jurček; poglej ga , sad moje perve ljubezni.

Mat. Matiček bom tudi zanaprej. To ime je bolj okroglo; sim ga bolj navajen,

95

Žuž. Kakor hočeš, Jurček ali Matiček. Ali sin mojiga serca, veselje mojih sta­rih dni boš. Dolgo sim molčal, dol­go sim svoje občutke krotil. O na-tora, zdaj si premagala! —

Mat. Vse svoje dni se še nisim jokal, zdaj mi pa solze po curkih iz oči silijo. Tepec , ali se boš s ramova l?— To veselje, kakoršno jest čutim, se ne čuti dvakrat v življenji.

Zuž. Nežika tudi bistro gleda. — Kaj velja, de jo urnem. Tukej ga imaš. C/i Matička tje porine.) Iz mojih rok se ga nisi nadjala.

Ne z. Oh Matiček! Mat. Nežika! Neč. Mat. (Žužka obstopita.) Ljubesnjivi oče!

Žuž. Še nekaj, ljuba otroka! Ali hočem po vajno mater pisati?

Než. Mat. Le, le očka. Zuž. K sebi jo bom vzel — jo bom svojo

ženo spoznal; moje serce je jo že zdavnej sposnalo. — Poterpita še nekoliko dni, ino z vama vred se ž-njo poročim.

Mat. Dve poroki ob enim, juhe!

96

Zmes Kakor vidim, me ne bo več potreba. Pravda je dobljena.

Zuž. Dobljena je! ino kar je nar gorši, od oboje strani. Obljubim, take prav­de še niste nikoli imeli. Vi morate per nas ostati; v svate vas povabim. Starašina mi boste, (gredo.)

Bud. Tedej bom pro - otokol sklenil? Zuž. (proč grede.) Vi Budalo tudi pridite.

— Kaj mislite, kakšna je današna pravda?

Bud. Per moji duši, jest ne vem, k-kaj bi rekel; to je moja misel. (gre.)

Četerto delo.

Mostovi z cvetlicami prevlečen, poln lučic; na sprednji strani stoji miza ino en stol.

Pervi nastop.

Matiček ino Nežika.

Mat. H a , ha , ha! smejaj se n o , ljuba moja!

Než. Že dostikrat sim slišala: če je človek poredniši, veri srečo ima.

Mat. Še včeraj sim bil sam na svetu, ka­kor ptujic; nisim vedel, čigav sim-— kar danes najdem svoje starše. — Res je, de niso tako imenitni, kakor sim pred mislil; pa so vendar le bolji od Ciganov.

Než. Nisi nič druziga najdel? Mat. Svojo Nežiko. Než. Jo ljubiš? Mat. Ko bi imel tolikanj jezikov, kolikor

imam las na glavi, bi ne mogel iz­reči, kako grozno jo ljubim.

Než. Lažnjivec! resnico govori! 5

98

Mat. Nar bolj resnično od vsih resnic! Než. Nesramnež, kaj jih je mar več? Mat. To se ve, de jih je več. Stara ne­

umnost z časam modrost poslane; iz starih malih laži z čašam mlade ve­like resnice izvirajo. Zato je toli­kanj resnic. Postavim: resnice, ktere vemo, pa jih povedati ne smemo; zakaj veliko resnic se mora zamol­čali: resnice, ktere hvalimo, ino ne verjamemo ; zakaj veliko resnic se ne sme verjeti: persege zaljubljenih, zve­stoba mladih žen , solze starih bab, siromačija skopih, bogatija bahačev, obljuba gospode; o, takih resnic ni konca ne kraja! Ali nar bolj važna resnica je moja ljubezen do Nežike.

Než.. Kaj mi poveš! — Že ti moram vse verjeti. — Matiček povej m i , kaj mi je danes zvečer storiti? — ali hočem spolniti, kar sim baronu obljubila ?

Mat. Doli v gojzdek prit i , meniš? Než. No ja! Mat. Nikar doli ne hodi! Než. Kakor hočeš. Mat. Obljubi mi , de ne boš doli hodila.

99 Než. Iz serca rada! — Loži mi je , de se

m u zlažem. Mat. Svojo pravo resnico mi povej! Než. O, jest nisim tako učena, kakor ti5

imam le eno — Mat. Me zlo ljubiš? Než. In kako zlo! Mat, To ni veliko. Než. No! Mat. Ali veš, de v ljubezni preveč še

zadosti ni. Než. Jest ne znam tako lepo govoriti, ka­

kor ti. AH to ti povem, de razun svoji ga možička ne bom nikogar ljubila.

Mat. To ne bo po gosposko; ali pametni-ši bo , to li obljubim. — Že velja!

Drugi nastop.

Gospa, Matiček, Nežika.

Gosp. Sim djala, de bosta spet skupej. Meni verjemi Matiček, kolikor vprihodnjič še vasuješ, toliko sebi samimu kra­del. — Vse na-te čaka.

Mat. Ali res! — skorej sim pozabil. To je 5 *

100 moj izgovor! (Nežiko prime.) Ali mi zamerite? (Jo misli proč peljati.)

Gosp. (Nežiko perderžuje.) Bo kmalo za tabo peršla.

Tretji nastop.

Gospa, Nežika.

Gosp. Medve bove oblačila premeni le : je že vse perpravljeno?

Než. Ne bo treba, milostljiva gospa! Gosp. Tako? — si se premislila? Než. Matiček — Gosp. T i me hočeš golufati. Než. Moj Bog! Gosp. Jest v e m , de Matiček ne bo dole

zametoval. Než. Kako pa menite, milostljiva gospa? Gosp. Tako menim l e : T i si z mojim gos­

podam zgovorjena; tebi je ža l , de si meni kaj povedala. O jest te poz­nam. — Poberi se! (hoče iti.)

Než. (na kolena pade.) Za božjo voljo, mi­lostljiva gospa! — V i ne veste, kakšno krivico mi delate. Sej ste bili vselej tako dobri do mene!

101

Gosp. (jo vzdvigne.) No kaj je? — Šamane vem, kaj sim že rekla — Ljubika , če jest namest tebe v gojzdek grem, ni treba tebi doli bodit i ; ti si svojimu ženinu zvesta, meni pa moža nasaj daš.

Ne'ž. Ob, kako ste me ostrašili, milostljiva gospa!

Gosp. Malo prenagla sim bila. (Nežiko na čelo kasne.) Kam ti je rekel priti?

Než. (ji roko kušne.) V gojsdek pod ve­liko lipo.

Gosp. Tukej vzemi pero , ino m u pismice piši. (na mizo pokaže.)

Než. Kaj jest bom pisala? Gosp. Moraš. Než. O joj mene! kaj bo rekel! Gosp. Vesel bo — nič se ne boj? (Nežika

sede, gospa ji narekva.) Gosp. „Kako fletno bo doli, pod lipo ze­

leno, kako flelno bo dole." Než. (piše.) „Pod lipo zeleno;" — kaj še? Gosp. Že dosti! Kaj misliš, de ne bo ra­

zumel? Než. Pač de! (pismicezgane.) Z kom bove

zapečatile? Gosp, Z iglo, pa le urno. Jo lahko za od-

102 govor nazaj pošlje. Zvunej pa za­piši: „Pošljite mi pečat nazaj." (Nežika pismice z iglo skupej per-pne, ino ga v žep vtakne.)

Četerti nastop. Tonček (po dekliško oblečen,) Jerica, druge

deklice, gospa, Nežika. Jer. Milostljiva gospa! tukej so deklice,

rožice vam nesejo. Gosp. De le, lepe so! — žal mi j e , dek­

lice, de vas ne poznam. ( Tončka po­kaže.) Čigava je ta ubožica, ki je tako sramežljiva?

Jer. T a ni iz našiga sela, je le z nami prišla; — smo si nekaj v rodu —

Gosp. Prav fletna je. Toliko rožic ne mo­rem nositi, tedej moram že od ne­znane nar pred vzeli, (vsame rožo od Tončka, ino ga na čelo kušne.) Ali se ti ne zdi, Nežika! — de je komu podobna ?

Ne ž. Ravno sim ho tla reči. Tonč. (na stran, roke na serce položeč.)

Oh! —

103

Peti nastop. Deklice, Tonček (med njimi,) Jerica,

gospa, Nežika, baron, Jaka. Bar. (baron proti Jaku.) Tedej ga ni

bilo v Ljubljani? Jak. Živi človek ga ni vidil. Bar. Prekleti fant! Vrat m u bom zavil,

če ga še kdaj najdem. Jak. (se kmalo, kakor pride, k deklelarn

spravi, Tončka ogleduje, ino mu pečo vzdvigne.) Ho, ho! tiček! smo tukej ?

Gosp. (se ustraši ino nazaj stopi.) Než. Nesrečni fant! Bar. Tako , tako — žena! Gosp. Sej me vidiš, de sama ostermim;

kaj misliš, de sim — Bar. O vem, vem — še danes zjutrej? Gosp. Ne bom ti več tajila. Sama sim mu

rekla, k meni pri t i , če hočeš re­diti. Medve sve začele, kar so otroci zdaj dokončali. T i si zraven prišel, ko sve ga oblačile; fant se je tvoje jeze zbal, ino je ušel; jest sama sim se prestrašila. Kar se je potlej zgo­dilo, je vse strah naredil.

Bar. (Tončku.) Zakaj pa nisi v Ljubljano šel?

104 Tone. Miloštljivi gospod! Bar. Čakaj paglavec! Jer. (Jtje v en dan.') Poslušajte m e , milost-

ljivi gospod! Sej veste, kadar k meni pridete, ino me objame te, pravite: ,,Jerica, če me rada imaš, ti dam kar le hočeš."

Bar. (rudeč perhaja.) Ali jest? Jer. Vi, vi, milostljivi gospod! Tončka mi

dajte, de bo danes z mano plesal; potlej vas bom prav rada imela . /

Bar. (na stran.) Fant jo je podučil, ni drugači.

IVež. Otroci pravico govore. Gosp. Tako, tako, ljubeznjivi mož! — Ti

moji senci ne upaš, jest pa take reči od tebe slišim, — celo ta nedolž­nost se ti že ne smili; sram te bodi!

Bar. (na stran.) Ne smem se ganiti.

Sesti nastop. Poprej sni,, Matiček.

Mat. (barona) M_ilostljivi gospod! kaj bo­mo pa mi imeli, če boste vi deklice obderžali. Godci ino vsi drugi ie čakajo.

105

Bar. O, le vzemi j ih, le vzemi jih! Ma­tiček, kaj Boš ti tudi plesal? Sej si se danes zjutrej na nogo udaril.

Mat. (se za nogo prime.) Sej me še malo boli; pa ho kmalo bolji. (deklicam) Pojdimo, deklici!

Bar. (ga nazaj zasuče.) Tvoja sreča je hila, de je zemlja mehka.

Mat. To se ve, sicer — Bar. To vem, de ti je predla, preden si

poskočil — Mat. Pa se kako! — Jak. (ga k sebi oberne.) Tačas se je pa

Tonček proti Ljubljani tiral. Mat. Zijalo! ko hi se bil na-te usedel , hi

bil pa osla jezdaril. Bar. (ga k sebi oberne.) Ino ti si imel

njegovo pismo v žepu ? Mat. To se ve! Kaj me neki sprašujete,

ko že tako veste, (deklicam.) Pojdimo, pojdimo, deklici!

Jak. (Tončka k njemu pervleče.) Tukej je neka, ktera ti jo pod nos pove , de si lažnik.

Mat. Tonček! — (na stran.) Zlodjev fanl! Bar. Si se zbrihtal? Mat. Kaj menite , nič kej! — ali Ton­

ček — 5 **

106 Bar. Pravi, de je on skočil. Mat. Zna biti, če sam pravi. Za voljo tega

se ne bom z vami prepiral. Bar. Tedej sta oba skočila. Mat. Zakaj pa ne? — Vi ne veste, kako se

godi, kadar koga cepetec p r ime ; on mora skočili, če bi ne hote]. Ino kadar ste vi hudi , mora vsakteri pred vami poskočiti.

Bar. Oba kmalo? Mat. Zakaj ne? sej sva vendar še živa

ino zdrava. — Dekleta! ali greste, ali ne? —

Bar. De te vsi šentaj! — ali komedijo igramo? — (pojotnica se sliši, klera je vedno b l i ž e j )

Mat. Že gredo; jih slišite? Deklici, zdaj pa le urno na noge; vsaka z svojo tovar-šico, kakor sini vam že povedal. Poj­di , pojdi, Nežika. (gredo urno, Je­rica k Tončka šine.}

Sedmi nastop. Tonček, Jerica, baron, gospa.

Jer. Mat iček je rekel, vsaka z svojo to-varšico.

107

Tonč. (potuhnjen.) Meni se kar nič ne po­ljubi.

Jer. Vesel bodi! Bar. Poberi se! Jer. Sej bo z mano plesal, kaj ne? mi-

lostljivi gospod! Bar. Zastran mene naj pleše, de si noge

polomi. Gosp. Preobleči se hitro, ino potlej pridi.

(Jerica ino Tonček slečela.)

Osmi nastop. Baron, gospa.

Gosp. (zlo z veternico maha.) Bar. 5 n o ti m u praviš spet prit i! Gosp. Kaj ga pa že dekletu ne pervošiš?

(hoče iti.) Bar. Kaj ne bos tukej ostala? Gosp. Sej res, de mi ni dobro. Bar. Počakaj malo, saj za voljo svoje Ne-

žike; sicer bom meni l , de si jezna. Gosp. Sej že pridejo. To je pač nedolžno

veselje! — Usediva se tu doli. Bar. (na stran.) Neslanarije !

(Baron ino gospa se usedeta.)

108

Deveti nastop. Baron ino gospa (sede,) godci (popotnico

godejo,) Budalo (z pusljicam.)

Kmečki fantje, dva ino dva po ver sli; potlej Zmešnjava ino Matiček; za njima pa Žužek. Deklici, po dve ino dve. Zad­nje dve nesete venec iz belih ino rude-čih cvetlic spleten. Za njima gre Nežika. Godci se spredej na stran vstopijo. Vsi dragi v dveh verstah, deklici na eni,

fantje na drugi strani.

Deseti nastop. Tonček (preoblečen), Jerica ino po-

prejsni.

Tonček ino Jerica pertečeta, ino v versto stopita. Po dokončani popotnici se petje začne. Zdaj stopile dve deklici iz versle; venec nesete, ino ga baronu daste. Ne­žika gre za njima, ino perva zapoje:

Než. (proti baronu.)

Čast in hvala Se dajala Vselej, o baron! ram bo.

109 (proti drugim.) Ve deklici,

Vi fantiči, Le zapojte za mano!

Vsi. Čast in hvala i. t. d. Dve deklici. De ste milost nam skazali,

In nedolžnost spoštovali. Než. Čast in hvala i. t. d. Vsi. čast in hvala t. t. d.

Dva fanta. De ste stor'li nam veselje, Dopolnili naše želje. '

Než. Čast in hvala i. t. d. Vsi. Čast in hvala i. t. d.

Dve deklici. Ve deklici, Vi fantiči, Le zapojte, le za njo!

Vsi. Čast in hvala i. t. d. Dva fanta. Ve deklici,

Vi fantiči, L e zapojte, le za njo!

Vsi. Čast in hvala i. t. d.

(Nežika kleči; baron ji venec na glavo dene. Blizo konca petja Nežika barona pocuka, mu pismice pokaže, ino z roko na glavo seže. Baron se vede, kakor bi venec popravljal, pismice vzame, ter ga naglo v nedrije vtakne.

110

Po dokončanim petju Nezika vstane, se perpogne, ino gre na svoj kraj k unima dvema.

Bar. (tudi vstane, naprej, stopi, pismice iz nedrij a potegne, z roko mahne, kakor de bi se bil v perst zbodil, ga stisne, in sisd; pismice pogleda, ino vidi, de je z iglico perpeto, ino pravi : ) Šentaj ženske, de ne morejo brez iglic celo nič opraviti! (iglico na tla verze, ino pismice kušne.}

Mat. (vse to viditi, Žužeka reče:} Neka mu je pismice skrivej vtisnila. Z iglico je bilo zapečateno. Sentaj, dobro se je zbodil!

Bar. (bere pismice nar pred od znotrej, potlej tudi od zvunej, kjer najde za­pisano, de naj iglico nazaj pošlje; po tleh jo ise, pobere, ter v rokav vtakne.)

Mat. Zaljubljeni ljudje so vendar le norci; — celo iglico je pobral. Meni, Bog ve kaj de ima, ker ima iglico od kaki-ga deklica. (Nežika ino gospa si po-mignjete, ino na barona kažete. Ba­ron gre na svoj kraj, kjer je popred sedel}

Mat. (Žužka.} Jest moram vendar začeli,

111

sicer se nobeden ne gane. (Neziko pri­me za roko, ino baronu reče:) Sme­mo — milostljivi gospod!

Bar. (rnu pornigne. de naj šele zasuče.} L e ! Mat. (stopi k godcam, verze denar v gosli,

ino zapoje:} Cvetlica je cvetla med ternjem lepo, Se nekdo je zbodil segaje za njo.

(Gorensko godejo, Matiček ino Ne­ži k a plešeta.}

Tone. (popade Jerico, verze denar v gosli, in zapoje:}

De ljubico imam, de ljubi m e , vem: Na tihim zdihujem, povedal' ne smem.

(pleše z Jerico.} Bar. (vstane, ino pravi:} Dosti b o , ljubi

moji. Mojo gospo že glava boli. Poj­dite raji k županu; tam plešile, jejle ino pite na mojo brado , kolikor se vam poljubi.

Jer. Pogačo tudi? Bar. Tud i , Jerica! (jo k sebi na stran po­

kliče, ino ji da iglico.} To le iglico daj Nežiki, kadar bo sama; me umeš? Ino de ne bo nobeden vidil.

Jer. Kaj bo pa z njo? Bar. Le daj ji jo , ino reci, pod veliko

lipo ji bom že vse drugo povedal.

112 Gosp. (Nežiki.) Pojdi z m a n o , se bore pre-

oblekle. (Baron ino gospa gresta po eni strani doli; Nežika za gospo. Godci spet popotnico godejo, in gre­do po drugi strani; svalje za njimi, razun Matička ino Žužka.)

Enajsti nastop. Matiček, Žužek.

Zuž. (brani Matičku, ki hoče za unimi iti.) Matiček, čakaj! Nekaj imam na serci, kar ti povedati moram. Tvoja Nežika je deklica, de ga nima para pod soln-cam. Tode povem ti, nikar ji pre­več ne upaj. Baron — baron —

Mat. Ne bo je grudil ne ! — Za to sini vam porok, očka! —

Zuž. Ali jo grozno zahaja. — Jest vem, kaj je meni naročeval. To moram pa vendar reč i , de sim jo vselej stanovitno najdel.

Mal. Taka bo še za naprej. Vi ste mož, kadar je treba žensko prekvantali. Pa veste, jest tudi nisim izmed zadnjih. Ali kar Nežiko zadene, vam povem,

115 de mi je zvesta; zbrisana p a , — e comme!

Žuž. Me veseli. T i se že znaš ženiti; imaš lahko serce. Si se po svojim rodu zvergel.

Mat. Veliko serce imam, polno upanja ino ljubezni do svoje ljubice. Ako mi je pa vendar le namenjeno, golufanimu biti, se bom pa v to sladko nadlogo poda l ; mislil si bom: oženjen sim; — ker ta ni zvesta, tudi nobene več n i , ino je ne bo. (se ozre, har vidi Jerico, nekoga iskali.)

Dvanajsti nastop. Matiček, Žužek, Jerica.

Mat. He, h e , Jerica! si naji poslušala? Jer. Oh tega pa n e ; pravijo, de ni lepo. Mat. Pa je včasi dobro. Jer. Jest le nekoga išem. Mat. E h , ti! — Kaj tako že znaš ? sej

dobro veš, de ga tukej ni. Jer. Koga ? Mat. Tončka! Jer. Kaj mar njega išem; sej vem, kje

je. Jest bi le Nežiko rada.

114

Mat. Kaj ji pa hočeš, Jerica? Jer. Nič taciga; iglico ji imam dati. Mat. (hitro ino glasneji.} Iglico! iglico! —

Kdo ti jo je dal? Še tako majhna si, ino že take službe opravlj — (besedo požre, ino bolj tiho reče.} T i vse prav delaš, Jerica, ti si pr idna, si moja —

Jer. Kaj se pa jeziš nad mano ? — bom raji šla.

Mat. (ji brani) Nikar! sej ni moja resnica. Kaj ne , Jer ica; to iglico ti je mi-lostljivi gospod dal, de naj jo Nežiki daš? Z to iglico je hilo neko pis-mice zapečateno, kaj ne? Vidiš de vse vem,

Jer. Zakaj me pa prašaš, če vse veš? Mat. (zamišljen.} Kako je že rekel, ko ti

je iglico dal? Jer. Ravno tako, kakor ti praviš: pe­

rica, daj to iglico Nežiki, ino reci ji, de ji bom vse drugo pod veliko lipo povedal."

Mat. Pod veliko — Jer. Lipo. Potlej je še djal: „Glej, de

te ne bo nihče vidil.ii Mat. Ga moraš vhogali Jerica! To je pač

dobro, de te ni nihče vidih Le lepo ga vbogaj, ino Nežiki povej, kakor

115 ti je milostljivi gospod naročil; tode nič druziga ji ne smeš povedati.

Jer. Zakaj ji bom pa kaj druziga pravila? ti misliš, de sini otrok! (steče.)

Trinajsti nastop. Matiček, Žužek.

Mat. Očka! Žal. Kaj je? Mat. (sigajoč.) Tega ni sterpeti! Žal. Koga? Mat. Kar mi je dekle povedalo; na sercu

mi leži, kakor goreč žarek. Žal. (je smejal) Tvoje veliko serce, polno

zaupanja! Jegliča ga je zbodla, pa že pojema. —

Mat. Res j e , očka! Ali spremislite — Žul. (reče, kar je bil popred Matiček re­

kel:) „Ako mi je pa vendar le namen­jeno, golufanimu Lit i ; se bom po­dal v to sladko nadlogo, mislil si b o m : oženjen sim."

Mat. Človek govori, kakor občuti. Ali kar se te moje ljubice tiče, ktera z iglicami kupčuje, vam povem, de nisva še tako blizo vkup, de bi

116 narazen ne mogla. — Pod lipo tedej, pod lipo ! —

Znž. Tako je le! — T i se morebiti mo­tiš. Kdo ti je to povedal, de misli ravno tebe golufati? Ali si že vse preudaril , de jo kar obsodiš ? Ali veš, de pojde pod lipo? zakaj? z kom? kako? kdaj? kaj bo tam go­vorila? kaj delala? — Ljubi moj sin! jest sim meni l , de si bolj preudarin.

Mat. Imate prav, očka, ino še trikrat prav! Ali taka le je naša slabost, kadar se človek po občutkih vede: mu je ložej per sercu. Imate prav; vsaka reč se mora pred preudariti , ino dobro pre­gledati, ino še le potem obsoditi. Za­dosti, de zdaj vem, kje se imata silili. Bog vas obvaruj, očka! igre.)

Stirnajsti nastop. Žužek (SAM..)

T u d i tebe. Upam, de se ne bo prenaglil. Zdaj moram nar pred Nežiko po­iskati, de ji vse povem. — Meni bi bilo žal, če bi se ta ženitev razderla, preden jo zavozlamo, (g re . ) .

Peto delo.

GoJzd konec veria. Na oboji strani je šotor iz vej. Spredej klop iz mahu. Noč.

Pervi nastop. Jerica (sama, derzi v eni roki pomorančo,

v drugi pa svetivnico z lučjo.)

V šotor na levi strani je rekel', tedej ravno tukej no t r i ; — — kaj neki misli Matiček? — T o , kar mi je naročil, lahko opravim. Rekel je , de naj se skrijem, ino kadar bo zažviž­gal, naj naglo vun stopim. Potlej, je rekel, mi bo že tri pomoranče dal. (Matička, kleriga ne pozna, zagle­da, in zavriska.) Ha! (skoči v šotor na levi strani.)

Drugi nastop. Matiček (v kmečki suknji ino klobuku,) Bu-dalo, godci ino drugi fantje (z baklami,

ktere pa še niso perlgane.)

Mat. (z perviga sam, Jerico zagleda.) T o je Jerica; je ie notri. — (ogleduje

118

drage, kteri počasi pridejo, ino krog tapajo, ter pravi z globokim gla-sam:) Dober večer , možje! ste že skupej? —

Gaš. Smo že. Mat. Koliko je vira. Gaš. Enajft bo ; {gleda na nebo.) Mesec se

ni gori.-Bud. Š - še ga ni. Mat. Tukej v šotori se bomo skrili, če

bo treba; jest, Budalo ino t i , Gaš­per — kje si?

Gaš. Tukej . I kaj pa bo? Mat. Boš kmalo vidil. Neka poštena dek­

lica, ino neki gospod imata shod tukej pod lipo. Jima bomo veselje napravili.

Gaš. Ha, ha! že urnem, po-poštena d-dek-lica. —

Gaš. Moj gospodar ima hudiča v glavi., Bad. I - ima ga. Mat. Vi p a , godci, stopite tukej le gori na

griček; skrite se za germovje. Ka­dar boste luč vidili, jo pa vrežite, kakor sim vam že povedal. Vi, fanti-ni , pridite pa z baklami. Zdaj le poj­dite, le pojdite! {gredo) (Gašperju.) Gašper, ti stopi v šotor, — boš

119 županovo Jerico notri najdel — de je ne Bo strah. (Badaln.) Vi, Budalo, stopite malo na stran; kadar bole ljudi čutili, mi pridite povedat, (gredo, Gašper stopi v šotor, Budalo pa na stran v gojsd)

Tretji nastop. Matiček (sam.)

O žene! kakšne kače ste ve! — kako se su-čete in zvijate okoli nas; sam med, sa­ma dobrota vam je na jeziku — in tistikrat nas nar bolj pičite!-— Ubogi možje, vsi roge nosile, vsi! Piazloček je samo ta, de neki vedo, drugi pa ne, Skorej bi jih bila tudi meni na­stavila; ino z kom? — z baronam! — Per moji duši, ta mi je pre ne­u m e n ! — Raji službo popustim; raji grem še necoj med Cigane! — z ba­ronam? — je li kaj boljši od mene? — Vzemi m u denarje, rod , i m e ; potegni to prazno odejo raz - n j , ino postavi ga tje — človeka samiga na sebi — ino ni ti vreden, de bi on meni služil. Tiho! nekdo pride — (gre na stran.}

120

Četerti nastop. Matiček (na strani,} gospa (v Nežkini,} ino

Nežika (v gospeni obleki.}

Než. R e s , res! Matiček bo tudi prišel; Žužek mi je povedal.

Gosp. Pojdi kam! To mi pa že ni prav. Než. Vi se tresete, niiloslljiva gospa! ali

vas zebe? Gosp. Mraz mi je. Než. Sej mene ne potrebujete; bom malo

na stran stopila. Gosp. Nikar, je rosa. Než. O, sej sim je vajena. Mat. Je rosa? (Nežika na stran stopi,

Matičku nasproti.}

Peti nastop. Matiček, Tonček, baron, gospa, Nezika.

(Matiček ino Nežika na strani.} Tone. (poje.}

De polna plamena Ljubezen ognjena

Razdjala me bo! —r

Gosp. (na stran.} To je Tonček.

121

Tonč. (stoji.} T iho , tukej se nekaj maje. Jest se moram v šotor spraviti, ka­mor mi je Jerica priti rekla. — Ovbe, neka ženska je —

Gosp,. (posluša.) De bi ga vendar! Tonč. (jo ogleduje.) Meni se zdi , de je

Nežika. Gosp. (na stran.) Ko bi zdaj moj mož pri­

šel! — (Baron se perkaže v dnu igrališa.)

Tonč. (se bliža, ino gospo za roko prime, ktera se mu brani.) Je že, je že , moja ljuba Nežika! po tvoji mehki ročici ino po tvojim zdihovanju te spoznam — ino moje serce ne bije zastonj tako hitro —

Gosp. (tiho.) Preč pojdi. Tonč. Če te je usmiljenje do mene v gojzd

perpeljalo — Gosp. Pojdi, p rav im; Matiček bo kmalo

tukej. Bar. (se bliža, ino pravi na stran.) Ne­

žika je , se mi zdi. Tonč. (gospej.) Oh, Matička se pač ne bo­

j im; sej vem, de njega ne čakaš. Gosp. Koga pa? Bar. (na stran.) Nekdo je per nji. Tonč. Ali te ni danes baron prosil, de imaš

6

122

sim priti? — Sim že slišal, ko sim za stolam čepel.

Bar. (razkačen na stran.) Ali je že spet tukej , ta nesrečni paglovec!

Mat. (na stran.) Pravijo, de se ne sme poslušati!

Než. (jia stran.) Kaj pa že spet kvasi! Gosp. (Tončku.) Lepo te prosim, pusti me. Tonč. Kaj mi boš dala za mojo pokor.

sin o? Gosp. Kaj? — Kar ti hočeš. Tonč. Kušni me pervič trikrat sama za

se — po tem pa dvajsetkrat za svojo gospo.

Gosp. T i se prederzneš? — Tonč. Zakaj ne? — Milostljivi gospod na-

mest Matička, jest pa namest gos­poda. Nobeden ne bo tako golufan, kakor Matiček.

Mat. (na stran.) Aj ti tat! Než. (na stran.) Zadosti, de je učenec. Tonč. (hoče gospo objeti.) Bar. (se med-nju vstopi, misli gospo kuš-

niti, pa ravno Tončka narajma. in ga kušne.)

Gosp. (gre na stran.) Mat. (na stran.) Lepo nevesto bi bil jesl

dobil.

125 Tonč. (barona za suknjo pocuka.) O joj

mene , to je baron! (zbeži v šotor, kjer je Jerica.)

Šesti nastop. Matiček, baron, gospa, ISežika.

Mat. (se bliža.) Z d a j bom — Bar. (misli, de je Tonček.) To je za tvojo

pokoršino! (mu da zaušnico.) Mat. Ha!— (gre na stran, in si lice mane.)

De te vendar! — l\i dobro, kadar se preveč sliši.

Než. (se na stran glasno smeja.) Ha, ha , ha, ha! —

Bar. (gospe/, misleč de je Nežika.) Tega fanta ne razumem! — za uho mu jo dam, in on se smeja!

Mat. (na stran.) Mara on! Bar. Tedej zavolj njega ne bom mogel

stopinjice storiti. — (gospe;.) Ali za vse to nič «ne maram; zraven tebe bom necoj vse pozabil.

Gosp. (se sili po Nežkino govoriti.) Menite? Bar. (jo za roko prime.) Kaj ti j e ; se tresel? Gosp. Strah me je!

6 *

124

Bar. (jo hoče na čelo kušniti.) Gosp. Nikar prenaglo! — kaj meni le , de

sim jest — Mat. (na stran.) Lepo — lepo! Ne i. (na stran.} Začetek je dober. Bar. (gospo za roko prime.) To je ročica!

mehka, kakor polhek; moja žena ima leseno proti tvoji.

Gosp. (na stran.) Ste ga vidili! Bar. Ino tile perstici — (roko kušne.) Gosp. Taka je tedej ljubezen? — Bar. Ljubezen — je basen serca; resnica

je vžitek, ktera me je k tebi per-peljala.

Gosp. Tedej svoje gospe nič več ne lju­bile?

B a r . Tega ravno n e ; še jo imam rad. Ali, kadar je človek že tri leta oženjen, kaj meniš, ljubezen modra postane.

Gosp. Kaj bi pa radi od nje imeli? Bar. Kar v tebi najdem. Gosp. Kaj neki? Bar. Kaj jest vem! Nekaj, kar na-se vle­

če, kar k sebi vabi, kar se brani, kar odrekva — kaj vem! Žene mi­slijo, de je že vse storjeno, če nas le ljubijo. Komaj začnejo ljubiti,

125

nas ljubijo ino ljubijo danes, kakor včeraj, jutri , kakor danes, ino tako večno naprej, de smo mi siromaki ob enim siti ino lačni.

Gosp. (na stran.) Kakšin nauk! Bar. Za re s , Nežika, jest sim sam že dosti­

krat mislil. Mi išemo veselja, ktero bi per svojih ženah najti imeli , per ptujih, ker ga žene ne znajo vsak dan ponoviti.

Gosp. (nevoljno.) Tako? — žene bi vse to storiti imele ?

Bar. Možje pa nič, meniš? Pojdi natoro prenarejat, če moreš. Naša dolžnost je , de žene dobimo, ino njih —

Gosp. Ino njih dolžnost? — Bar. — Je , nas deržati. Ravno to j e , če­

sar one pozabljujejo. Gosp. Jest ne bom nikoli pozabila. Bar. Jest tudi ne. Mat. (na strani) Jest tudi ne . Než. (na stran.) Jest tudi ne. Bar. (gospo prime za roho.y Tukej jeka

odgovarja; bolj tiho govori. Tebi ni t reba, tega misliti; ti si dosti lepa, zala, prijetna, p e r l j u d n a ; — l e malo bolj svoje glave bodi, ino nar ljubez-

126

njivši med vsimi ženami boš! Ne-žika! gospod, kakoršin sim jest, je mož beseda! Tukej imaš denarje, dvakrat toliko, kolikor sim ti jih ob­ljubil. Veselje, ki ga per tebi vži-vam, mi vse to obilno povračuje. Vzemi še ta perstan, ino nosi ga v znaminje, de me ljubiš.

Gosp. (se perkloni.) Nežika vse vzame. Mat. (na stran.) Ali more še bolj nesram­

na biti! Než. (na stran.) Dota je že v pesteh! Bar. (na stran.) Vzela je; zdaj jo že imam. Gosp. (posluša.) Kaj šumi? Bar. Nekdo pride; stopiva ta čas v šotor,

de memo odide. Gosp. Brez luči ? Bar. (jo za sabo vleče.) Čimu bo nama

luč? Sej ne bova nič brala. Mat. (na stran.) Ž-njim gre, per moji duši!

— Oh, jest sim kmalo mislil, (sebliža.) Bar. (se oberne, ino popraša.) Kdo gre

memo ? Mat. (glasno.) Jest! Bar. (tihogospej.) Matiček j e ! — (zbeži.) Gosp. Bom kmalo za vami prišla, (gre na des­

ni strani v šotor, baron pa v gojzd steče.)

127

Sedmi nastop. Matiček, Nežika.

Mat. (gleda v tamiza gospo ino baronam.) Tukej sta šla v šotor; zdaj ju imam!

Neumni možje! druge ljudi naje­majo, de bi zvedili, če jih žene go-lufavajo; vendar cele leta minejo, de nič ne zvedo. Od mene naj bi se učili, od mene! — Jest sim svojo ženico kmalo pervo noč zalezel, se pred po­roko, (hodi urno sim ter tje.) Sni vem, per čem sim. — To je dobro, de veliko za-njo ne maram.

Než. (se perbližuje, ino pravi na stran.) Tako tedej misliš? Čakaj, mi boš po­koro delal!

Mat. Zdaj bom zažvižgal, (persie vtakne v usta, kakor bi hotel zažvižgati.)

Než.. (se sili po gos peno govoriti.) Kdo je? Mat. (z jezo.) E , kdo neki! Človek, kteri

si vosi, de bi ga bila smert zadavila, preden je rojen bil —

Než. Ha, Matiček je! Mat. (jo ogleduje, ino naglo pravi:) Mi-

lostljiva gospa! Než. Tiho govori.

128

Mat. Sam Bog vas je pernesil! Kaj menite, kje je vaš gospod?

Než. Maram jest za-nj! — povej mi — Mat. (hitro.) Ino Nežika, moja nevesta; —

kaj menite , kje j e ? — Nez. N o , saj tiho govori! Mat. (hitro.) Moja lepa, zvesta ženica! —

tukej v šotor sta se zaperla. Ljudi bom poklical, in jima bom dal za­gosti in posvetiti.

Než. (mu usta zatisne, ino pozabi po gospeno govoriti.) Bodi pameten!

Mat. (na stran.) Šentaj, Nežika je! Než. (po gospeno.) Grozna krivica se ti

godi, Matiček! Mat. (na stran.) Kača, vjeti me misli! Než. Midva jima morava poverniti. Mat. Ali čutite kakšne želje? Než. Če jih žu l im? — Prašaš! — Sej sini

ženska. Mat. Milostljiva gospa! sama sva — noč

je — kdo nama brani ? — Nez. (na stran.) Kako ti jo bom dala za uho! Mat. (na stran.) To bi bilo fletno, ko bi

jest — Ne'ž. Pa me moraš vendar malo ljubiti. Mat. Vas ljubiti, angeljček! Oh, ne veste,

kako grozno vas l jubim!

129

Než. (nevoljna.) Ne vem, ali hi ti verjela. Mat. {se verze na tla-) Oh, milostljiva gos­

pa! jest gorim od ljubezni; serce mi bo razdjala, če me ne rslišite.

Než. Ali si pa tudi premislil? Mat. Vse', vse sim premislil. — Než. De ljubezen — Mat. Dajte mi svojo ročico. Než. T u jo imaš. (Mu eno za uho per-

tisne.) Mat. De te zlo de j , ta je bila dobra! Než. Dobra! ino ta — {mu da se eno.) Mat. Uh , kaj misliš, za božjo voljo! Než. {ga udari shorej per vsaki besedi.)

Milostljiva gospa! jest gorim od lju­bezni; serce mi bo razdjala, če me ne vslišiie., —

Mat. {se zasmeja, ino vstane.) 0 veselje! o milost! o srečen Matiček! Le tepi ga, le lepi g a , ino kadar ga boš že tako stepta, de bo ves čern, stepeni-ga ubožčika saj ljubi. — 0 srečni člo­vek, ktteri je od ženskih rok tepen.

Než. Zakaj si pa hotel milostljivo gospo zapeljati, perliznjenec ? Skorej bi se ti bila jest vdala — to se pravi , na mest svoje gospe —

6 **

150

Mat. Kaj meniš , de te nisim poznal? Než. (se smejal) Poznal si me ? — Čakaj

ti bom vernila. Mat. Nar pred me tepeš, ino potlej si

še jezna na -me . Nežika, to je pre­več! Ali povej m i , kako j e , de te tukej najdem? — Jest sim menil , de si šla z baronam v šotor.

Nei. T i si šemast; to je bilo drugimu nastavljeno, pa si se ti vjel. Sim mar jest kriva, de se namest ene lesice dve vjamete.

Mat. Kdo bo pa drugo lesico vjel ? Nei. Njegova žena. Mat. Njegova žena? Ne z. Njegova žena, ja! Mat. O Matiček, Matiček, — obesi se!

lega pač nikoli nisi mislil! — O šentane žene! sam zlodej vas uči. Tedej ona je bila?

Nei. Milostljiva gospa. Mat. Ali res! Než. Boš dobil — (z roko pokaže, kakor

bi mu kotla za uho dati.} Mat. O kaj! ti le gladiš — ali baron,

baron — ta me je pred počil , de sim tri lune vidil.

Než. Prevzetni človek, ponižaj se!

131 Mat. (poklekne.) To je moja dolžnost; na

svoje kolena se veržem, ino spoznam, de sim osel proti tebi.

Než. (se smejal) Ubogi baron , kaj si je perzadel —

Mat. — De je svojo ženo dobil, (ostane na kolenih.)

Osmi nastop. Baron (pride iz dna igrališa, ino gre na­ravnost proti šotoru, kteri je na desni

strahi.) Matiček, Nežika.

Bar. {sam per sebi.) Ne pride za mano ; morebiti je notri ostala.

Než. (tihama Matička.) Baron Naletel. Bar. (v šotor grede.) Nežika, si notri ? Mat. (tihama.) Notri je iie. Než. (tihama.) Ni je spoznal. Mat. Ce hočeš, ženiva te burke naprej .

(ji roko kušne.) Bar. (se okoli zasuče, ino meni gospo

vidili.) Moja žena; možk pe r nji na kolenih! — Oh, ko bi imel jest zdaj meč per sebi! — (se bliža.)

132 Mat. {vstane ino govori z debelim glasam.)

Ja , serček moj! nikdar, nikdar ne bo konec moje ljubezni!

Bar. (na stran.) Ha, ta je bil davi per moji ženi. (se na čelo udari.)

Mat. Pojdiva v šotor, sej veste, de ne morem čakati.

Bar. Vsi hudiči! Mat. (jo proti šotoru pelje, ino tihama

pravi:) Ga slišiš, kako kolne? — (glasno.) Tukej mi ne bo treba skozi okno skakati, kakor davi.

Bar. (na stran.) Vse, kar vse pride na dan! Než.. (blizo šotora na levi strani.) Preden

notri greva, morava malo okoli sebe pogledati, če naju nobeden ne čuti.

Bar. (glasno.) Nobeden?(Nežikasmukne v šotor k Jerici, Gašperju ino Tončku.)

Deveti naslop. Baron, Matiček.

Bar. (Matička prime.) Stoj! Mat. (se vede, kakor de bi se bil zlo pre­

strašil.) Milostljivi Gospod! Bar. (spoznavši ga.) Ha, beštja! si tukej?

(ga prime za roko.)

Enajsti nastop. Poprejšnji, Žužek, Zmešnjava.

Zuz. M e n i se zdi, de je baron. Kaj neki vpije?

Bar. Kdo je? Zuž. Milostljivi gospod! jest, jest. Bar. Žužek. Ino drugi? Zuz. Zmešnjava. Bar. Žužek, kje ste ? Zuz. Tuke j .

155

Deseti nastop. Budalo, baron, Matiček.

Bud. Ali me nisi k-kl ica l? Bar. Kdo je? Bud. Jest, B-Budalo. Bar. Ravno prav. — Deržite ga! Bud. K - koga ? Bar. To bestjo! Bud. Jest — jest nisim za to na-naje t . Bar. Deržite ga, ali vas ubijem. Bud. (prime barona.) Bar. Osel! (ga od sebe pahne.)

134

Bar. (ga za roko prime, ino mu Matič-kovo desnico podajoč reče:) Primi te tega človeka, iao ga krepko deržite. Zmešnjava — (ga iše.)

Zmeš. Tukej — Bar. (ga pelje v šotor na levi strani.)

Pred tem šotoram obstojle, ino ne pustile nikogar vun.

Bud. Ha, ha! — Milostljivi g -gospod so! Bar. T iho , živina! — (Matičku, jezo skri­

vajoč.) No, Matiček, mi boš od­govoril.

Mat. Bom mogel, milostljivi gospod! Vsim znate povedati, le samimi! sebi ne.

Bar. Samimu sebi ne! Žuž. (na stran.) Ima pač prav. Bar. Jezičnik! — Le sekaj, le sekaj be­

sedo — Kakšna ženska je bila, ki si jo v šotor peljal?

Mat. Kdaj? Bar. Zdaj, ravno zdaj. Mat. Tisto pač. Je bila — ženska — Bar. Ste slišali, gospodje? Smeš. (se čudi.) Slišali smo. Bar. Ino kakšna ženska? Mat. Ženska, ki me prav rada ima. Bar. (drugim.) Ste razumeli? Bud. (se čudi.) Hm, hm!

155 Bar. Ali leta ženska ni že z kom dru­

gim zavezana? Mat. Velik gospod je imel nekaj časa z

njo opraviti; pa se je je že naveli­čal; zdaj ji pa jest bolj dopadem.

Bar. (naglo.) Bolj dop (besedo po­žre.) Gospodje! Matiček pravico ter-di, zakaj to je ona že sama obstala.

Bud. 0 - obstala? Bar. Pregreha je očitna; zdaj mora pa

tudi grešnica na dan priti, (gre v šotor.)

Dvanajsti nastop.

Poprejšnji, razun barona.

Zmes. T o je prav. Žuž. (Matičku.) Kaj si storil, ljubi moj sin ? Mat. Norca.

Trinajsti nastop. Poprejšnji, baron, Tonček.

Bar. (govori v šotoru, in nekoga viin vleče, kteriga pa ne pozna.) Vse je zastonj;

156 zastonj se braniš; tvoja ura je prišla! Vun, le u m ! (Tončka vun zleče.) Moja sreča j e , de nimam otrok z njo! — Jest bi jih podavil.

Tone. Kaj mi hočete, za božjo voljo? Mal. Tonček! Bar. Fant! Žuž. Ha, ha! Bar. (ves serdil.) Že spet ta prekleti fant!

(Tončku.) Kaj si notri delal? Tone. (prestrašen.) Skril sim se, ker sim

se vas bal. Bar. Budalo, stopite not r i , ino perpeljite

jo vim. Bud. K - koga ? Bar. Mojo ženo. Bad. Kaj svoje gospe išete? (gre v šolor.)

Štirnajsti nastop.

Poprejšnji, razun Budala.

Bar. Bote vidili, de ni sam fant notri bil.

Tone. Sej bi se tudi bal sam biti.

137 Petnajsti nastop.

Poprejšnji, Budalo ino Gašper.

Bud. (Nekoga vun vleče, kteri se pa še ne vide.) P r i d i t e sim, milostljivi gospod! — sej se ve, k - k d o je.

Gaš. Če je kaj kriviga, Matička primite. — Jest sim nedolžen.

Mat. Gašper! Bud. G - Gašper! Bar. Ali vas hudič moti ? (hoče v šotor

iti.) Žuž. Mene pustite — milostljivi gospod!

Ta reč ni sama na sebi. (gre notri.) Sad. T a reč je zlo zm - zmešana.

Šestnajsti nastop. Poprejšnji, Jerica, Žužek.

Žuž. (Jerico iz šotora vleče.) Ne boj te se, milostljivi gospod; jest sim porok, de se vam ne bo nič hudiga zgodilo.

Jer. (pride z lučjo viin vsa boječa.) Oh! (Za nekaj časa se godci zaslišijo, ino luči se zmiram bolj bližajo.)

138 Mat. Jerica! Bar. Peklenske pošasti! Kaj se godi?

Godci — svitloba —

Sedemnajsti nastop.

Poprejšnji, ISezika (veternico pred obra-zam derži.)

Bar. Ha, tukej je le! (jo popade za ro­ko) Gospodje, potem, kar ste slišali ino vidili, bote sodili, kaj taka žena zasluži.

Než. (poklekne ino glavo perklone.) Bar. Vse zastonj! Mat. (poklekne na drugo stran barona.) Bar. Vse zastonj! Žuž. (poklekne pred baronam.) Bar. Vse zastonj!

(Vsi pokleknejo.) Bar. Ino če bi ras slo prišlo!

159

Osemnajsti nastop. Poprejšnji, gospa (pride iz drugiga šotora,)

potem fantini (z gorečimi baklami) ino godci.

Mat. (migne godcam , de naj jenjajo.) Gosp. (se verze pred baronam na kolena.')

Saj jest bom sprosila! Bar. (vidigospo ino Nežiko.) Ha, kaj je to? Bud. Tukej so milostljiva gospa. Bar. (hoče gospo vzdvigniii.) T i si bila?

(z milim glasam.) Bom mogel sa odpušanje prositi!

Gosp. Na mojim mestu bi bil ti rekel: „Vse zastonj, vse zastonj! ino jest ti danes že tretjič odpustim, (vstane.)

Než. Jest tudi. (vstane.) Mat. Jest tudi. (vstane ino za njim vsi

dragi.) Bar. Jest sim vam hotel oči zbrisali, ino vi

ste z mano ravnali, kakor z otrokam. Gosp. Ali ti je žal? Bar. (Nežiki.) Tvoje pismice — Než. So milostljiva gospa narekovali. Bar. Tedej sim nji odgovor dolžan, (gos-

pej roko kušne.) Gosp. Vsakimu svoje! (da Nežiki mošnjo

denarjev ino perstan.)

140

Než. Matiček, poglej! Mat. Ta je dobra! Namest ene dote imam

zdaj tri. Tone. (poklekne.) — Meni — odpuianje; Bar. (z smeham.) T i si že prejel, kar ti

gre. (pokaže z roko, de mu je za­ušnico dal.)

Tone. Jest? Mat. Milostljivigospod! na moje lize. — Ta­

ko zna gospoda pravico deliti. Bar. (z smeham.) Na tvoje lice? — Ha, ha,

ha! — kaj ti praviš, žena? Gosp. Ljubi mož, vsakdanje ljubezni si se

naveličal; saj danes bos spoznal, de moja ljubezen ni bila vsakdanja. Za naprej bom vedila, tvoj nauk spolno-vati.

Bar. (ji rokokušne) Današnji dan mi je dober nauk. Ljuba moja , povej mi , kaj si mislila, de si se z godci, ino v taki svitlobi perkazala?

Gosp. Jest — jest sim jih že tukej najdla. Mat. (baronu.) Milostljivi gospod! vi ste

se hotli namest mene oženiti. Za to dobroto sim vara godce ino te pri-jatle najel.

Bar. (Matičku.) Tedej ti moram hvaležen biti. Godci! per meni ostanite; dok-

141

ler se Matiček ne oženi, mi ne poj dete iz gradu.

Žaz. Prosim, poterpite še tri ali štir dni ; na Gobovi-grad sini po svojo Smre-karico pisal; jest ino moj sin se bova oba ob enim oženila.

Bar. Tudi prav, tudi prav. Mat. Zdaj jo imam — Juhe! Nežika, ve­

sela bodi! Kaj se sramuješ kakor kmečka nevesta ? (godci zagodejo.)

Mat. (poje.) Z d a j zapojmo, zdaj ukajmo! Eden drug'mu ogenj dajmo!

Jeza, žalost, le na stran — Dans je moj veseli dan!

Tonč. (poje.) Žalostna je duša moja; Misli moje so v Ljubljani.

Jer. (poje Tončku.) Tiho bodi, jest bom tvoja; Le ostani, le ostani!

Vsi. Zdaj zapojmo, zdaj ukajmo! Molje. Eden drug'mu Žene. Ena drugi

Jeza, žalost le na stran — Dans je moj veseli dan!

142 Než. (poje baronu.}

Brez zamere, vaša gnada! Kar sim strila, nisim rada,

Pa sim mogla — take smo! Me deklici, in ženice Za moža in za petice

Se tako le trudimo. Gosp. (poje.)

Brez zamere, vse smo take, L e p e , zale korenjake

Me čislamo — ljubimo; Če le vendar ni drugači, Kadar se ljubezen spači,

Vam, možaki, zveste smo. Bar. (poje.}

Povasuje vsaka rada, Bodi stara, bodi mlada,

Zlasti če je mož neslan. Poterpimo! kaj se hoče? — Kadar pa že ni mogoče,

L e mahnimo tud' na stran! Než. (poje baronu.}

Le mahnimo! — al' zadeli, De bi zlodja v seb' imeli,

Nič ne boste — de veste O možje! ste pravi ptiči, Pa se, kadar me deklici

Hoč'mo, vendar vjamete.

143

Mat. (poje.) Je fantič, k' roge nam stavi, Njemu se Ljubezen pravi ,

Tisti perutnice ima, — Veš zakaj? — zato de lože Z rože spet do druge rože

Sina ter tje vihrati zna. Vsi. Zdaj zapojmo, zdaj ukajmo! Možje. Eden drugemu ogenj dajmo!

Žene. Ena drugi Jeza, žalost le na stran, — Dans je moj veseli dan !