univerza v mariboru filozofska fakulteta oddelek za … · 2017-11-27 · rimljani so v znanosti in...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA ZGODOVINO
DIPLOMSKO DELO
Saša OMAHNA
Maribor, 2011
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA ZGODOVINO
Diplomsko delo
HIGIENA, KOZMETIKA IN NAKIT V
ANTIČNEM RIMU
Mentor: Kandidatka:
izr. prof. dr. Janez MAROLT Saša OMAHNA
Maribor, 2011
I
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorju, izr. prof. dr. Janezu Maroltu, za njegove
strokovne nasvete, pomoč, potrpeţljivost in čas, ki ga je namenil ustvarjanju
mojega diplomskega dela.
Zahvaljujem se tudi vsem, ki so mi posredovali podatke, mi pomagali z nasveti in
mi nudili moralno podporo, še posebej dr. Vidi Stare za strokovno recenzijo
diplome.
Posebna zahvala pa gre moji druţini, posebej mami in očetu, ki sta me v času
študija in nastajanju diplomskega dela spodbujala in podpirala.
II
III
POVZETEK
V diplomski nalogi HIGIENA, KOZMETIKA IN NAKIT V ANTIČNEM RIMU
sem s svojim lastnim pristopom predstavila zanimive podrobnosti iz osebnega in
druţbenega ţivljenja prebivalcev starega Rima, njihovih higienskih navad, skrbi
za osebno lepoto in dnevno sveţost; predstavila pa sem tudi načine in navade
ličenja ter uporabe nakita pri Rimljankah.
Rimska druţba je bila izjemno napredna ţe pred več kot 2000 leti. Njihovi
doseţki s področja prava, osebne in druţbene higiene, skrbi za dobro počutje,
kozmetike, medicine, farmacije in inovativnost na številnih področjih, med katera
spadata tudi draguljarstvo in zlatarstvo, tvorijo še danes enega glavnih temeljev
razvoja modernih znanosti, rokodelstva in skrbi za osebno higieno in dobro
počutje. O izjemnosti arhitekture in gradbeništva tedanjega časa ni izgubljati
besed, saj so bili stari Rimljani največji mojstri gradnje. S svojimi izjemnimi
doseţki so lahko današnje terme, mostovi, ceste samo pribliţek doseţkom starih
rimskih mojstrov izpred dveh tisočletij.
Rimljani so zapustili izjemno kulturno dediščino, ki vseskozi opozarja, da so bili
tudi naši kraji ţe pred dvema tisočletjema najbolj razvit konec tedanjega sveta.
Številna arheološka najdišča v Sloveniji so s svojim bogastvom najdb še danes
nema priča nekdanjih časov starega Rima, ki so dali prebivalcem naših krajev
neizbrisno zgodovinsko popotnico.
KLJUČNE BESEDE: antika, rimska druţba, druţbeni poloţaj Rimljanke, vloga
ţenske, kozmetika, moda, nakit, terme, higiena.
IV
ABSTRACT
In may diploma work I described HYGIENE, COSMETICS AND JEWELRY IN
ANCIENT ROME. With my own approach I presented interesting details from
the personal and social life of women in ancient Rome, their hygiene habits,
personal care for daily freshness. I also presented the ways and habits of makeup
and jewelry .
Roman society was very advanced more than 2000 years ago. Their achievements
in the fields of law, social and personal hygiene, welfare, cosmetics, medicine,
pharmacy and innovation in many areas, which also include bijouterie and gold
still represent one of the main foundations of modern science, craft and care of
personal hygiene and well-being. We must not waste any words about exceptional
architecture and construction of the time, because the ancient Romans were one of
the greatest masters of construction. Today's spas, bridges, roads are just an
approximation of their excellent achievements of ancient Roman achievements
two millennia ago.
The Romans left their exceptional cultural heritage, which always points out that
our places were the most advanced end of the then world from two millennia.
Many archaeological sites in Slovenia, with its wealth of finds, silent witness
about the past of ancient Rome, which gave an indelible historic package to the
inhabitants of our places.
KEY WORDS: antique, Roman society, social status of Roman women, role of
Roman women, cosmetics, fashion, jewlery, spa, hygiene.
V
KAZALO
1. UVOD…………………………………………………………………….…….1
1.1. TEORETIČNA IZHODIŠČA………………………………………………1
1.2. NAMEN, CILJI IN PREDPOSTAVKE……………………………………2
1.3. METODOLOGIJA DELA………………………………………………….3
2. ŢIVLJENJE V STAREM RIMU……………………………………………..4
2.1. RIM OD NAJSTAREJŠEGA OBDOBJA DO CESARSTVA……………...5
2.2. MATERIALNO OKOLJE…………………………………………………13
2.2.1. HIŠE, ULICE, BLIŠČ IN BEDA……………………………………….15
2.3. DRUŢBENO OKOLJE…………………………………………………….19
2.3.1. DRUŢINA IN ŢIVLJENJSKI STANDARD…………………………...21
3. RIMSKA ŢENSKA…………………………………………………………..24
3.1. ŢENSKA VLOGA V ANTIČNEM RIMU…….…………………………...24
3.2. RELIGIOZNA VLOGA……………………………..……………………...25
3.3. IZOBRAZBA……………………………………………………………….26
3.4. POROKA, DEDOVANJE IN BOGATE RIMLJANKE…………………27
4. RIMLJANKIN VSAKDAN………………………………………………….30
4.1. DELITEV DNEVA IN JUTRANJE VSTAJANJE…………………………30
4.1.1. SKRB ZA MOŢA IN NJEGOVO DOBRO POČUTJE………………..30
4.1.2. SKRB ZA OTROKE IN NJIHOVO VZGOJO……………………..32
4.1.3. SKRB ZA GOSPODINJSTVO………………………………………...33
4.1.4. SKRB ZA HIŠNE BOGOVE (LARE)…………………………...….35
4.1.5. SKRB ZA HIŠO ALI STANOVANJSKO ENOTO TER
OKOLICO………………………………………………………………36
4.2. RIMLJANOVA IN MATRONINA TOALETA ……………………...........37
4.3. SPREHODI IN ZABAVA………………………………………………….44
5. OSEBNA HIGIENA IN KOZMETIČNI PRIPOMOČKI………………...47
5.1. PRESKRBA Z VODO……………………………………………………...47
VI
5.2. KOPALIŠČA……………………………………………………………….48
5.2.1. TERME………………………………………………………………….50
5.2.2. KOPELI………………………………………………………...………..54
5.2.2.1. APODYTERIUM…………………………………………...…….55
5.2.2.2. FRIGIDARIUM…………………………………………………..55
5.2.2.3. TEPIDARIUM……………………………………………………56
5.2.2.4. CALDARIUM……………………………………...……………..56
5.2.2.5. LACONICUM (SUDATORIUM)………………………..………56
5.2.3.JAVNA KOPALIŠČA……………………………………………...........57
6. MODA IN KOZMETIKA…………………………………………………...60
6.1. ŢENSKA OBLAČILA……………………………………………………..61
6.2. PRIČESKE…………………………………………………………………64
6.3. OBUTEV………………………………………………………………...…67
6.4. KOZMETIKA…………………...…………………………………………69
7. MAGIČNA MOČ NAKITA…………………………………………………80
7.1. PISNI IN ARHEOLOŠKI VIRI……………………………………………80
7.2. HELENISTIČNA TRADICIJA……………………………………............80
7.3. NAKIT, DRAGULJI IN ZLATARSTVO…………………………………82
7.3.1. DIADEM……………………………………………………………….83
7.3.2. UHANI…………………………………………………………………83
7.3.3. ZAPESTNICE………………………………………………………….85
7.3.4. OGRLICE……………………………………………………...………87
7.3.5. BROŠKE………………………………………………………….……90
7.3.6. FIBULE……………………………………………………………..….91
7.3.7. OBESKI…………………………………………………..……………92
7.3.8. OBROČKI OKROG ČLENKOV IN PRSTANI………….……………92
7.3.9. DRAGULJI……...……………………………………………………..94
8. SKLEP ………………………………………………………………………100
9. LITERATURA…………………………………………………………..….102
10. INTERNETNI VIRI……………………………………………………….105
VII
KAZALO SLIK
2. ŢIVLJENJE V STAREM RIMU
Slika 1: Volkulja z Romulom in Remom, simbol Rima……………………. 6
Slika 2: Etruščansko ozemlje pred našim štetjem…………………………... 8
Slika 3: Rimski senat v 5. stoletju pr. Kr. …………………………………. 11
Slika 4: Gaj Julij Cesar (100 pr. Kr. – 44 pr. Kr.)………………………....... 12
Slika 5: Cesar Dioklecijan (245 – 316) na rimskem novcu………................ 13
Slika 6: Insula v mestu Ostia iz 2.stoletja ………………………………….. 16
Slika 7: Rimski Kolosej, prizorišče gladiatorskih bojev v času rimskega
imperija……………………………………………………………………...
18
Slika 8: Rimski kolosej……………………………………………………... 18
Slika 9: Angelski grad ob Tiberi/Hadrijanov mavzolej…………....……….. 19
Slika 10: Pantheon………………………………………………………….. 19
Slika 11: Gaj Avgust Oktavijan – prvi rimski cesar (63 pr. Kr. - 14 po Kr.) 20
Slika 12: Rimska ulica v Ljubljani tlakovana na “klasičen” rimski način iz
granitnih kock……………………………………………………..
21
Slika 13: Poroka v starem Rimu, 4. stoletje, sarkofag, Muzej v Rimu…..…. 22
Slika 14: Prostitucija v starem Rimu, freska, Hiša Epigramov, Neron
(Pompei)………………………………………...............................
23
3. RIMSKA ŢENSKA
Slika 15: Bronasti kipci hišnih bogov – larov 1. - 3. stoletje……….…...…. 25
Slika 16: Orange, Francija, gledališče in šola retorike…………..…………. 27
Slika 17: Portret Kleopatre VII na rimskem novcu…...……………………. 28
Slika 18: Kip Antonie Minor…………………………………………..…… 29
Slika 19: Klaudia Oktavia na starem rimskem novcu...…………………….. 29
VIII
4. RIMLJANKIN VSAKDAN
Slika 20: Dionisius ali Bakhus, bog vina in zabave…………………………
34
Slika 21: Hišni Lar iz 1. stoletja...….……………………………………….. 35
Slika 22: Izgled tipičnih bradatih Rimljanov v začetku 2. stoletja…..……... 39
Slika 23: Frizer suţenj – Ornatrix med delom……………………………... 41
Slika 24: Ličilna skrinjica iz 2 st. pr. Kr.………………………….………... 41
Slika 25: Pripomočki za ličenje iz 1. st. pr. Kr.…………………...………... 42
Slika 26: Agripina, pisateljica, mati cesarja Nerona………………..…...….. 45
Slika 27: Priprava na zabavo……………………….……………………….. 46
5. OSEBNA HIGIENA IN KOZMETIČNI PRIPOMOČKI
Slika 28: Akvedukt Pont Du Gard, Francija………………………………... 48
Slika 29: Telovadba………………………………………………………… 49
Slika 30: Klasične rimske terme v času cesarstva……………………..…… 53
Slika 31: Rimske terme, Rimske Toplice…………………………….…….. 53
Slika 32: Grand hotel Primus, Ptujske toplice….………………..……….… 54
Slika 33: Apoditerij v Pompejih……………………………………………. 55
Slika 34: Načrt term v Pompejih……………………………………………. 57
Slika 35: Ostanki javnega kopališča pri Strumici (Makedonija)…………… 58
Slika 36: Ostanki bazenčka, ki so uporabljali tudi za krst v Ljubljani
(Emona)……………………………………………………………
58
Slika 37: Sistem kanalizacije v Emoni (Ljubljana)………………………... 59
6. MODA IN KOZMETIKA
Slika 38: Oblačila nekaterih najbolj številčnih prebivalcev starega Rima…. 61
Slika 39: Kip Livije, ki je oblečena v stollo in pallo……………………….. 62
Slika 40: Stare Rimljanke v subligakulih (spodnje perilo)………………… 63
Slika 41: Frizura Rimljanke iz časa Flavijcev……………………………… 65
IX
Slika 42: Ţenska frizura iz 2. stoletja…..…………………………………… 66
Slika 43: Mlada ţenska z bogato frizuro. T.i. »melonska pričeska« je bila
sestavljena iz več kit, ki so bile na zatilju zavite v veliko figo……………...
66
Slika 44: Lasni vloţki so bili priljubljeni, ker so omogočali bolj umetelne
in polnejše frizure. Lasje so morali biti na tilniku speti v bogate in
umetelne fige………………………………………………………………...
67
Slika 45: Opanke stare Rimljanke iz 3. stoletja…….……………………..... 68
Slika 46: Claudius Galenus – Galen………………………………………... 70
Slika 47: Originalna krema iz starega Rima odkrita v Londonu…………… 71
Slika 48: Ličenje starih Rimljank…………………………………………... 72
Slika 49: Koromač………………………………………………………….. 73
Slika 50: Konjska roţa – detela…………………………………………….. 73
Slika 51: Vrba ţalujka………………………………………………………. 74
Slika 52: Ognjič…………………………………………………………….. 74
Slika 53: Lanolin danes……………………………………………………... 75
Slika 54: Antimon je v naravi temna kovina……………………………….. 76
Slika 55: Hematin…………………………………………………………... 76
Slika 56: Olivno olje………………………………………………………... 77
Slika 57: Evkaliptusovi cvetovi…………………………………………….. 77
Slika 58: Sveţi kravji iztrebki………………………………………………. 78
Slika 59: Med se uporablja v kozmetične namene ţe več tisoč let…………. 78
7. MAGIČNA MOČ NAKITA
Slika 60: Tipični starogrški uhani………………………………………….. 81
Slika 61: Nakit iz kameje…………………………………………………… 82
Slika 62: Rimski diadem prikazan na starem rimskem zlatniku iz 2.stoletja 83
Slika 63: Uhani iz 1. stoletja pr. Kr……………………………………….... 84
Slika 64: Kapljičasti uhani………………………………………………….. 84
Slika 65: Nenavadni par uhanov ima v zlato vdelane koščke kremenovega
kristala……………………………………………………………..
85
X
Slika 66: Zapestnica v obliki zvite kače, simbolom nesmrtnosti iz 3.stoletja 86
Slika 67: Zapestnica v obliki kače………………………………………….. 86
Slika 68: Zlata ogrlica iz 4. stoletja………………………………………… 87
Slika 69: Zlata veriţica iz Pompejev……………………………………….. 88
Slika 70: Ogrlica iz dveh parov zlatih verig in upognjenih členov v obliki
osmice……………………………………………………………..
89
Slika 71: Zlata bula…………………………………………………………. 89
Slika 72: Broška s safirji in diamanti iz 1. stoletja…………………………. 90
Slika 73: Rimska fibula iz 1. stoletja pr. Kr. ………..……………………… 91
Slika 74: Rimska fibula iz 1. stoletja...……………………………………... 91
Slika 75: Staro rimska obeska iz 1. stoletja…………………………..…….. 92
Slika 76: Prstan iz majhnih zlatih kroglic z biserom iz 1. stoletja………….. 93
Slika 77: Zlata prstana iz starega Rima iz 3. stoletja……………………….. 93
Slika 78: Prstan z dvema kačjima glavama iz Pompejev…………………… 94
Slika 79: Rimski ametist iz muzeja v Caracalli……………………………. 95
Slika 80: Zbrušeni diamant – briljant……………………………………….. 95
Slika 81: Jantar……………………………………………………………… 96
Slika 82: Naravni rubin……………………………………………………... 96
Slika 83: 423 karatov velik Loganov safir………………………………….. 97
Slika 84: Smaragd…………………………………………………………... 98
Slika 85: Ţad……………………………………………………………....... 99
1
1. UVOD
1.1. TEORETIČNA IZHODIŠČA
Pojem osebna higiena izvira ţe iz prazgodovine. Voda je nujna za ţivljenje in ţe
naši predniki so se zavedali njene pomembne vloge pri čistoči. Beseda higiena
izhaja iz grške mitologije. Grški bog zdravja je bil Asklepij, njegov rimski dvojnik
pa Eskulap. Higiena je bila takrat v Evropi na zelo nizkem nivoju in religija ni
pomagala k izboljšanju le-tega.
V različnih zgodovinskih obdobjih sta bila vrednotenje pomena vode in kulture
kopanja različna. Kopel je imela poseben kulturni pomen ţe pri antičnih ljudstvih.
Stari Grki so se kopali iz lepotnih razlogov, uporabljali so pesek in pepel, se
namazali z oljem in ga, pomešanega s telesno umazanijo, odstranjevali s telesa s
pomočjo posebnega kovinskega instrumenta (strgalo). Za največje razkošje na tem
področju pa je pozneje poskrbel Rim. Z rimsko civilizacijo se je kopanje zelo
populariziralo. Rimljani so gradili akvadukte in terme. Kopanje v njih je bilo zelo
pomemben del druţabnega ţivljenja in zato je vsaka večja rimska naselbina imela
svoje terme. 1
Skozi zgodovino oblačenja opazimo, da se je človek ţe od nekdaj strastno odzival
na zunanji videz - lasten in tuj. Oblačenje je tisto področje ţivljenja, ki doţivlja
ogromno sprememb - resničnih in navideznih.
Rimljani so v znanosti in umetnosti posnemali Grke, saj je rimska umetnost in
kultura nadaljevanje grške tradicije. Grki so dosegli visoko stopnjo kulture
vzporedno z ostalo umetnostjo. S kiparstvom, slikarstvom, arhitekturo in
znanostjo se je razvila tudi moda, ki je bila preprosta (brez šivanja). Prvi
dokumenti o oblačilih starih Grkov so iz leta 600 pr. Kr.2 To so vaze, ki so bile
poslikane s človeškimi liki. Te tenke visoke figure kaţejo zgodnjo grško nošo v
1 Jerome Carcopino: Rim na vzponu cesarstva, str. 10. 2 Michael Kerrigan: Stari Rim in rimsko cesarstvo, str. 8.
2
raznih oblikah. Prav tako je kasneje izdelana fantastična igra gub na grško-rimskih
kipih.
Tudi oblačila so Rimljani povzeli od Grkov. Osnovno moško oblačilo starih
Rimljanov (700 - 476 pr. Kr.) je bila tunika (tunica). To je bilo preprosto, kratko
oblačilo brez rokavov, iz volnene, lanene ali bombaţne tkanine. Sčasoma se je
tunika daljšala in dobila ukrojene rokave. Podaljšana tunika pa je bila tudi glavno
hišno oblačilo ţensk.
Zgodovina mamljivih dišav sega vse do prazgodovine, ko je človek odkril ogenj
in ugotovil, da nekatere vrste lesa med gorenjem oddajajo dišeč dim. Vse do
antične Grčije so se dišeče vonjave uporabljale izključno za verske obrede. Stari
Grki pa so skrivnostnim dišavam dodali olja, odišavljena s cvetjem in jim tako
začrtali popolnoma drugačno vlogo, osvajanju nasprotnega spola, Rimljani pa so
jih razkošno vlivali v kopeli in fontane ter z njimi mazilili celo oroţje.3
Pravi rimski nakit so začeli izdelovati v 1. stol. pr. Kr. Najraje so imeli pisan in
bogat nakit, ki so ga, zlasti ţenske, nosile čez vsako mero. Rimska tradicija
izdelave nakita izhaja preteţno iz helenizma. Nanjo so vplivale tudi etruščanska in
druge tradicije, zato je rimski nakit mešanica mnogih stilov, materialov in
tehnološkega znanja.
1.2. NAMEN, CILJI IN PREDPOSTAVKE
Namen mojega diplomskega dela je prikazati razvoj higiene, kozmetike in
izdelavo ter uporabo nakita v antiki. Predstavila bom vsakdanje ţivljenje različnih
socialnih slojev v mestu in na podeţelju v antičnem Rimu ter opredelila
materialno in duhovno okolje ter ţivljenjski standard prebivalstva.
Poloţaj rimske ţenske bom opredelila in ponazorila skozi njeno vlogo in nalogo,
ki jo je imela v druţbi (skrb za dom, otroke in njihovo vzgojo, za duhovno
3 Dupont, Florence: Ancient Rome, Hachette 1989, str. 23 – 55.
3
ţivljenje druţine), opisala bom njen vsakdan ter s slikovnim gradivom podkrepila
način oblačenja tako ţensk kot moških.
Pojasnila bom tudi vpliv različnih tradicij na izdelavo nakita pri Rimljanih ter
prikazala antične arheološke najdbe na Slovenskem.4
1.3. METODOLOGIJA DELA
Diplomsko delo temelji na študiju literature in virov, ki pričajo o razvoju higiene,
kozmetike in nakita pri starih Rimljanih. Po opredelitvi problema sem preučila
navedeno literaturo in vire, v veliko pomoč pa mi je bilo predvsem slikovno
gradivo.
4 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 12 – 45.
4
2. ŢIVLJENJE V STAREM RIMU
»Antiki je na razpolago privileg, po katerem so bogovi udeleţeni pri nastanku
mest, da dobijo s tem veličastnejši videz.« (Livij Tit)5
Civilizacija starega Rima je oblikovala naš zahodni svet globlje kot katerakoli
druga. Deloma je bilo tako zaradi njene trdoţivosti: klasični rimski svet je trajal
od 6. stoletja pr. Kr. do 5. stoletja po Kr., kar po dolţini v grobem ustreza času, ki
nas danes loči od zgodnjega srednjega veka. Njena zapuščina je tako ţiva po
zaslugi ogromne razseţnosti Rima: v 2. stoletju, ko je bilo rimsko cesarstvo na
vrhuncu, je obvladovalo in povezovalo v enoten pravni in jezikovni sistem
območje, ki je segalo od Škotske do Egipta, od Maroka do Kaspijskega jezera, in
je bilo domovina več kot 100 milijonom ljudem. Rimska zapuščina je vidna tudi v
izjemnih gradbenih doseţkih – od vojaških čudeţev, kakršnih je bil Hadrijanov
zid, in razvejanega cestnega omreţja do amfiteatrov, kopališč in hiš s centralnim
ogrevanjem, ki so postale znamenje civiliziranega sveta. Za ta dolgotrajni vpliv pa
je bil pri Rimljanih »kriv« njihov dar za red in organizacijo.6
Zgodovina o dvigu in padcu velike drţave ne more biti drugačna kot vznemirljiva,
saj iz nje izvemo nekaj tudi o našem lastnem času. Od vseh drţav, ki so nastale in
preminile, nas nobena tako trajno ne privlači kot rimski imperij. V našem
sodobnem svetu Rim ţivi dalje, saj je njegovo izročilo vidno vsepovsod. Od vseh
antičnih ljudstev Rimljane lahko najbolje razumemo, saj v tem primeru ne
gledamo samo na mrtve ruševine ali na vrste lončenih črepinj v muzejskih
vitrinah, ampak opazujemo resnične ljudi – njihova osebna čustva, njihove
duševne boje zaradi zvestobe drţavi in njihovo neverjetno junaštvo, kot tudi
5 Livij Tit (Titus Livius), rimski zgodovinar, * ok. 59 pr. n. št. Padova, † 17 n. št. (nekateri trdijo
drugače). Poleg Salustija in Tacita velja za največjega rimskega zgodovinarja. Izučil se je za
retorika in filozofa. Od leta 29. pr. n. št. je ţivel v Rimu. Okrog leta 8 je bil učitelj poznejšega
cesarja Klavdija. Njegovo največje in najpomembnejše delo je Zgodovina Rima, katera je obsegala
kar 142 knjig. Ohranilo se jih je 35, vsebina preostalih pa je znana samo delo. Pisal je nepolitično,
osebno ter se ukvarjal z vplivom značajev na potek zgodovine
(http://sl.wikipedia.org/wiki/Tit_Livij; povzeto dne 30. 11. 2010). 6 Michael Kerrigan: Stari Rim in rimsko cesarstvo, str. 8.
5
njihovo častihlepnost, surovo silo in neuspeh. Širina rimskih doseţkov je ogromna
in jo je teţko vso zajeti. Na vrhuncu svoje zgodovine se je drţava raztezala 5100
km od zahoda proti vzhodu in 3200 km od juga proti severu7, a te številke povedo
le malo. Če pa pomislimo, da so kmetje, ţiveči v odročnih predelih zahodnega
Walesa ob Irskem morju, uporabljali isto vrsto serijsko izdelane pečatne keramike
kot prebivalci puščavskih mest med Evfratom in Tigrisom, kot tudi kmetje v
pogorju Atlasa v Alţiriji in Frizijci v močvirskih vaseh severno od Rena na obali
Severnega morja, potem lahko slutimo o gigantski veličini Rima. Te drţave pa
niso vezali le trgovski stiki, saj so se poleg dobrin premikali tudi ljudje iz kraja v
kraj in doţivljali pravi civilizacijski pretres.8
Na eni strani je Rim po velikem številu prebivalcev, mogočni arhitekturi in
marmorni lepoti javnih stavb podoben današnjim metropolam Zahoda. Po drugi
strani pa je bil po gneči, zaradi katere je bilo številno prebivalstvo obsojeno na
ţivljenje na neravnem zemljišču in tesnem prostoru, ki so ga omejevali narava in
ljudje, po ozkih in prepletenih ulicah, slabi sanitarni ureditvi in nevarni prometni
zmešnjavi, blizu srednjeveškim mestom, katerih očarljivo in hkrati umazano
slikovitost, nepravilnosti, zmedo in vrvenje so vse do danes ohranila nekatera
muslimanska mesta.9
2.1. RIM OD NAJSTAREJŠEGA OBDOBJA DO CESARSTVA
Razlaga zgodovinarjev o izvoru mesta je bila osnovana na dveh različnih
izročilih: zgodbi o trojanski vojni, o kateri je poročala grška mitologija, in na
krajevni pripovedi o Romulu in Remu. S spojitvijo teh dveh izročil so
zgodovinarji ustvarili zelo zanimiv mit o ustanovitvi, ki ima izvor iz osrčja grške
kulture.10
7 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome,Gerald Duckworth&Co
ltd. 1992, str. 12 – 45. 8 Cunliffe: Rimljani, str. 10. 9 Jerome Carcopino: Rim na vzponu cesarstva, str. 11. 10 Cunliffe: Rimljani, str. 24.
6
Trojanski junak Enej je po padcu Troje dolgo taval po svetu in kočno našel svoje
zatočišče v Italiji, v Laciju, kjer je ustanovil mesto Alba Longa. Po njegovi smrti
so mestu vladali njegovi potomci.
Ko je na oblast prišel Enejev potomec Numitor, ga je brat Amulij vrgel s prestola.
Nato je ubil Numitorjevega sina, njegovo hčerko Rejo Silvijo pa je poslal za
svečenico v svetišče boginje domačega ognjišča Veste. Imenoval jo je za vestalko,
saj je vedel da se vestalke ne smejo poročiti in tako bi Numitor ostal brez
potomcev, ki bi lahko zavladali Alba Longi.
Kljub temu, da je bila Reja Silvija svečenica, se je vanjo zaljubil bog vojne Mars;
tako je Reja Silvija rodila dvojčka Romula in Rema.11
Ko je Amulij izvedel, kaj se
je zgodilo, je svojemu suţnju naročil, naj otroka odvrţe v reko Tibero. Voda je
brata odnesla na obalo ob podnoţju Palatina, kjer ju je našla volkulja, ki ju je
vzgojila in ju hranila z lastnim mlekom.
Slika 1: Volkulja z Romulom in Remom, simbol Rima.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Rome#Ancient_Rome, 15. 01. 2011 ob 13:00)
Čez nekaj časa ju je k sebi vzel pastir Faustul (lat. Faustulus) in ju, skupaj s svojo
ţeno Ako Larentio (Acca Larentia), vzgojil kot lastna sinova, četudi ni vedel za
njun izvor.
11 Dupont, Florence: Ancient Rome, Hachette 1989, str. 23 – 55.
7
Ko sta Romul in Rem odrasla in izvedela za svojo usodo, sta odšla do kralja
Amulija in ga vrgla z oblasti, tako da je Romul ubil Amulija, na oblast pa se je
vrnil njun ded, Numitor.
Čez nekaj časa sta se Romul in Rem odločila, da ustanovita lastno mesto. Glede
ustanovitelja mesta sta se dogovorila, da kdor bo videl več ptic, tisti naj ustanovi
mesto in mu zavlada. Tako sta odločitev prepustila bogovom.
Romul se je povzpel na grič Palatin, Rem pa na Aventin. Romul je videl dvanajst
ptic, Rem pa šest. Romul je nato začel pluţiti brazdo okoli Palatina, kjer naj bi
stalo obzidje mesta. Rem je bratu ob tem zavidal in preskočil »zid«, Romul pa ga
je, ker ni prenesel, da bi kdorkoli vstopil v njegovo še ne zgrajeno mesto, ubil,
rekoč: »Naj se vsakemu, ki tako prestopi moje obzidje, zgodi tako.«
21. aprila 753 pr. Kr. je Romul sam dokončal mesto in ga poimenoval Roma –
Rim.12
Od 10. do 7. stoletja pr. Kr. so ozemlje Apeninskega polotoka poseljevala različna
ljudstva. V osrednjem delu polotoka so ţivela italska plemena. K njim prištevamo
še umbrijska plemena na severu, katerih središče je bila Umbrija, ter sabinska
plemena na jugu. V Laciju ob izlivu Tibere so ţivela latino-fališčanska plemena.
Italcem so bili sorodni Veneti ob vzhodni niţini Pada (po njih je poimenovana
Venecija). Ob veliki indoevropski selitvi so z vzhoda prišla ilirska plemena. Iz
slednjih naj bi izvirali Mesapijci in Apulci na jugovzhodu (po njih je
poimenovana pokrajina Apulija, ital. Puglia) in Elimijci na zahodu Sicilije. Od
starega prebivalstva, ki ni bilo podjarmljeno, so se ohranili Ligurci v zahodnih
Alpah in Proto-Sikulci ter Sikanci v gorskih območjih Sicilije.
Na razvoj rimske kulture so najmočneje vplivali Etruščani, ki so od 9. stoletja pr.
Kr. naseljevali področje današnje Toskane (ime pokrajine izhaja iz besede Tusci,
latinskega poimenovanja za Etruščane). O njihovem izvoru obstaja več hipotez,
najbolj razširjeni sta hipoteza o priselitvi z vzhoda iz območja Male Azije ter
hipoteza o avtohtonem izvoru. Etruščani so bili kulturno močno povezani z Grki.
Od njih so prevzeli pisavo, antropomorfno upodabljanje bogov, kultni kip in
kamnito svetišče. Te kulturne značilnosti so pozneje posredovali Rimljanom. V
12 Michael Kerrigan: Stari Rim in rimsko cesarstvo, str. 10.
8
največjem obsegu je etruščansko ozemlje obsegalo Etrurijo, Kampanjo, Lacij,
Padsko niţino in Korziko. S severa so Etruščane v 5. stol. pr. Kr. v Padski niţini
napadli Kelti, z juga pa so Kampanjo napadli Oski. Tako je lahko Rim v 4. in 3.
stoletju pr. Kr. zavzel oslabljena etruščanska mesta.13
Etruščani so se naselili tudi na slovenskem prostoru, o čemer pričajo številne
arheološke najdbe na Vačah, Stični in Magdalenski gori.14
Slika 2: Etruščansko ozemlje pred Kristusom.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Etruscan_civilization, 15. 01. 2011 ob 14:00)
13 Stare, France (1972): Etruščani na Slovenskem, samozaloţba, Ljubljana str. 9 – 101. 14 Prav tam
9
Od sredine 8. stol. pr. Kr. so na jugozahodu in jugovzhodu Apeninskega polotoka
svoje kolonije ustvarjali Grki. Naseljevali so predvsem obreţja. Območje njihovih
kolonij na jugu polotoka se je imenovalo Magna Graecia, ki je pod Rimsko
republiko prišla po pirski vojni leta 278 pr. Kr. Tam še danes ţivi grško govoreča
manjšina.15
Doba monarhije, ki je po izročilu trajala 244 let (753 - 509 pr. Kr.), je znana le iz
mitov in legend, ki jih je za časa cesarja Avgusta16
spojil v enovito pripoved
zgodovinar Livij. Po njem so v razvoju drţave kralji igrali veliko vlogo, saj naj bi
predstavljali element nujne prisile k zdruţevanju ljudstva, ki je bilo v tem obdobju
le trop izkoreninjencev in beguncev, na pot politične zrelosti. Njegovi spisi so
nastali v 1. stoletju pr. Kr., vendar bi njegove zgodbe danes malokdo sprejel kot
opis resničnega zgodovinskega poteka, prav tako pa je ne moremo odpraviti kot
čisto izmišljotino.
Rimski drţavi je v prvih stoletjih vladal kralj (lat. rex). Vsi kralji, z izjemo prvega,
Romula, so bili izvoljeni z doţivljenjskim mandatom. Med prvimi štirimi ni
nobene sorodstvene povezave, medtem ko so si bili zadnji trije v sorodu.17
Kraljeve insignije so bile: dvanajst liktorjev, ki so nosili sveţnje protja s sekirami
(lat. fasces), vijoličasta toga (lat. toga picta), rdeči čevlji in bela krona.18
Nekateri sodobni zgodovinarji menijo, da je bila vrhovna oblast v rokah ljudstva
in da je bil kralj le izvršni predstojnik senata in ljudstva, nekateri pa menijo, da je
imel kralj suvereno oblast in da sta imela senat in ljudstva le manjši vpliv na
njegovo moč. Po predvidevanju, da je bil kralj suveren v običajnem smislu, je
opravljal naslednje dolţnosti:
predstojnik izvršilne oblasti (premier) – lahko je vsilil zakone, upravljal je
drţavno lastnino, odločal je o osvojenem ozemlju in nadziral javna dela;
poveljnik vojske – vpoklical in organiziral je vojsko, postavil poveljnike in
odločal o vojni;
15 Jerome Carcopino: Rim na vzponu cesarstva, str. 19. 16 Prav tam 17 Bratoţ, Rajko (2007), Rimska zgodovina: Od začetkov do nastopa cesarja Dioklecijana,
Ljubljana: Zbirka Zgodovinskega časopisa, 26. knjiţna zbirka Scripta. 18 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 22 – 103.
10
vrhovni diplomat – predstavljal je Rim pred drugimi drţavami in sprejemal tuje
veleposlanike;
vrhovni svečenik – bil je uradni predstavnik Rima pred bogovi; imel je velik
vpliv na religijo;
vrhovni zakonodajalec – izoblikoval in predal je predloge zakonov comitii
curiati;
vrhovni sodnik.
RIMSKI SENAT
Romulus je senat (iz lat. senex, kar pomeni starec, torej je senatus svet rodovnih
starešin) ustanovil tako, da je izbral najplemenitejše moţe in jih postavil v kraljevi
sosvet. Senat je sprva sestavljalo 100 moţ (iz plemena Ramnes ali Rimljani), po
zdruţitvi s Sabinci se je število senatorjev povečalo na 200 (pleme Tities ali
Sabinci), končno pa ga je Tarkvinij Prisk s stotimi Etruščani (ali pleme Luceres)
povečal na tristo moţ. Člani so bili imenovani patres (lat. očetje), njihovi potomci
pa so postali patriciji oz. aristokracija. Senatorji so bili ţe v času monarhije
razdeljeni na dva dela: patres majorum gentium in patres minorum gentium;
slednji so bili tako poimenovani najverjetneje zato, ker so prihajali iz gentes, ki so
mesta v senatu pridobili kasneje.19
19 Dupont, Florence: Ancient Rome, Hachette 1989, str. 40 – 71.
11
Slika 3: Rimski senat v 5. stoletju.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Rome#Ancient_Rome, 15. 01. 2011, 14:30)
Rimski imperij (tudi Rimsko cesarstvo) označuje antični Rim od leta 27 pr. Kr.,
ko je sledila reorganizacija pod vodstvom cesarja Avgusta. To obdobje
označujemo kot Rimsko republiko.20
Vrsto let so zgodovinarji delali razliko med »principatom«, obdobjem od Avgusta
do krize tretjega stoletja ter »dominatom«, obdobjem od Dioklecijana do propada
zahodnega dela cesarstva. Diokelcijan21
je ţelel iztrebiti kristjane in je proti njim
uperil številne zakone. Leta 305 je zaključil svoje cesarjevanje in se preselil v
Salono (današnji Split), kjer je imel svojo palačo.
Poznejše raziskave so pokazale, da ne moremo govoriti o ostrem prehodu iz
republike v cesarsko dobo; po drugi strani pa so se nekatere zgodovinske
republikanske oblike ohranile celo v bizantinskem obdobju, tisočletje po svojem
nastanku. Razkazovanje imperialne veličine pa je bilo pogosto tudi v
najzgodnejših dneh imperija.
20 Jerome, Carcopino: Rim na vzponu cesarstva, str. 11 – 30. 21 Michael Kerrigan: Stari Rim in rimsko cesarstvo, str. 10 – 15.
12
Slika 4: Gaj Julij Cesar (100 pr. Kr. – 44 pr. Kr.).
(http://en.wikipedia.org/wiki/Gaius_Caesar, 20. 01. 2011 ob 19:05)
V svoji zgodovini je rimski imperij nadziral vse helenizirane drţave v
Sredozemlju, kot tudi keltska območja Zahodne Evrope. Upravljanje rimskega
imperija je sčasoma privedlo do ločitve na vzhodno in zahodno polovico, ki je
pribliţno sledila tej ločnici. Leta 476, ko je oblast po številnih vdorih Hunov in
Germanov na zahodu prevzel Odoaker22
, se je zahodna polovica ţe močno
razvijala v novo smer, v kateri je Cerkev prevzela večino administrativnih in
karitativnih vlog nekdanje oblasti. Vzhodna polovica cesarstva s sedeţem v
Konstantinoplu (Istanbul, Carigrad)23
, mestu Konstantina Velikega, je ostajala
srce rimske drţave do leta 145324
, ko je Bizantinsko cesarstvo klonilo pred
Otomani.
22 Michael Kerrigan: Stari Rim in rimsko cesarstvo, str. 10 – 15. 23 Abbott, Frank Frost (1901), A History and Description of Roman Political Institutions, Elibron
Classics, ISBN 0-543-92749-0, str. 35 – 50. 24 Prav tam
13
Slika 5: Cesar Dioklecijan (rimski cesar med letoma 284 in 305) na
rimskem novcu.
(http://en.wikipedia.org/wiki/List_of_Italians#Ancient_Rome, 20. 01. 2011 ob
19:45)
2.2. MATERIALNO OKOLJE
Tudi če bi cesarsko mesto obsegalo več kot dva tisoč hektarov, bi bil njegov
obseg še vedno premajhen, da bi dajalo udobno streho nad glavo več kot milijon
prebivalcem, saj vsa mestna področja niso bila poseljena ali namenjena poselitvi.
Potrebno je odšteti številne pasove, kjer so leţale javne stavbe, svetišča, bazilike,
skladišča, kopališča in gledališča, oblasti pa so tu dovolile stanovati le prgišču
ljudi, vratarjem, skladiščnikom, pisarjem, sodnim slugam, suţnjem v javni sluţbi
ali pa članom nekaterih privilegiranih zdruţenj. Za poselitev je bilo potrebno
izključiti tudi muhasto strugo Tibere in okrog štirideset vrtov in parkov ter
palatinsko četrt, ki je bila namenjena izključno cesarjevi posesti in nazadnje še
Marsovo polje, katerega templji, telovadišča, poţigališča mrtvih in grobovi so
prekrivali več kot dvesto hektarov, kjer ljudem iz spoštovanja do bogov ni bilo
dovoljeno stanovati. Ker Rimljani niso bili sposobni širiti svojega ozemlja
vzporedno z rastjo prebivalstva, so bili prisiljeni na ozemlju, ki jim je bilo zaradi
14
nerazvitih tehničnih sredstev strogo omejeno, nadomestiti izgubljeni prostor s
precej protislovnimi potezami, in sicer, z ozkimi ulicami in visokimi hišami.25
Velika revolucija v stavbarstvu se je v Rimu začela z nastopom cesarja Avgusta.26
Staro republikansko mesto iz opeke, lesa in kamna je začelo spreminjati obličje,
ko se je razvil politični reţim. Z Avgustom je v Rim začel prihajati bel lunijski
marmor iz Toskane za okras novih velikih stavb in za večji lesk ţe stoječih.
Glavne ulice so širili in uravnavali, obnavljali so stare vodovode, napeljevali nove
ter utrjevali in na novo začenjali veličastna javna dela.27
Stari Rim je bil zelo bogat, predvsem na račun osvojenih ozemelj in bogastva, ki
so ga Rimljani kopičili po dobljenih vojnah. Takšno okolje je omogočalo nesluten
razvoj druţbe, prava, znanosti in umetnosti. V starem Rimu so postavili temelje
modernemu pravu, ki je še danes najpomembnejše izhodišče za uzakonjanje
resnice in pravice. Eden glavnih vsebinskih poudarkov rimskega prava je:
»Toţnik mora obdolţencu dokazati krivdo in ne obratno, da bi moral obdolţenec
dokazovati nedolţnost«.
V starem Rimu so zakoličili temelje moderne medicine in farmacije, kakor tudi
drugih pomembnih dejavnosti, kot so kozmetika, moda in zlatarstvo z
draguljarstvom.28
V starem Rimu je bila druţba večplastna in zelo raznolika od cesarjeve druţine do
suţnjev, ki so bili brezpravni in so ţiveli v bedi. Vseeno pa je materialno okolje v
več kot 430 letni zgodovini rimskega imperija nudilo idealne pogoje za razvoj, ki
so ga kasneje zaustavili Huni in Otomani.29
25 Carcopino: Rim na vzponu cesarstva, str. 30. 26 Gaj Avgust Oktavijan, rimski cesar in politik, Cezarjev pranečak ter začetnik druţine Julijcev.
Vladal med leti 27 pr. Kr. in 14 po Kr. 27 Michael Kerrigan: Stari Rim in rimsko cesarstvo, str. 18 – 22. 28 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 22 – 103. 29 Jerome Carcopino: Rim na vzponu cesarstva, str. 30 – 46.
15
2.2.1. HIŠE, ULICE, BLIŠČ IN BEDA
Najstarejši tip rimske hiše je ohranjen v Pompejih.30
Ta hiša je imela vhod, ki je
vodil na notranje dvorišče, kjer je bil bazen za zbiranje deţevnice. Atrij so
obkroţale spalnice, nasproti glavnega vhoda je bila sprejemnica, zadaj pa manjše
sobe. Tablinij in vrt je povezoval hodnik. To je bil osnoven tip, ki je bil do
pribliţno 3. stoletja pr Kr. značilen za etruščanske, rimske in kampanijske hiše. Po
2. stoletju pr. Kr. se je razvil še grško - rimski tip, za katerega so bile značilne še
večje in udobnejše hiše. Večje hiše so ponavadi imenovali peristilne hiše. Te so
najbolj razpoznavne po velikem vrtu, obdanim s stebri. Na osrednjem dvorišču, ki
ga je pogosto zasedal drevesni gaj, so razstavljali okrasne stebre, doprsja in reliefe
z gledališkimi maskami. Vrtne gredice so bile okrašene z ţivimi mejami iz
roţmarina, timijana in mirte. Kot okrasno drevje so imeli borovce, jelke, oljke,
oleandre in lovor. Med okrasnim drevjem pa so prevladovale jablane, granatne
jablane, pergole, katere sta obraščala bršljan in vinska trta.31
Pravi rimski dom pa ni bil bogati domus, temveč inzule (Insula)32
, velik
najemniški blok s številnimi stanovalci. Inzule, ki so bile pogosto visoke tudi do
30 metrov, so bile iz kamna in so imele opečnate zunanje stene. Najemnine v
inzulah so bile zelo visoke, še posebno v Rimu, kjer so bile štirikrat višje kot v
drugih mestih starega Rima. Nekateri jih niso mogli plačevati, zato so imeli v
svojih stanovanjih še podnajemnike. Inzule niso bile preveč udobne. Stranišča so
bila skrajno primitivna, ogrevali pa so se z ţerjavico. Imeli so svoj lasten sistem
centralnega ogrevanja, imenovan hipokavst. Tla so bila dvignjena na nizkih
stebričih, pod njimi pa je kroţil vroč zrak, ki ga je ogrevala peč in dovajala po
odprtinah. Najbolj skromno pohištvo je bilo v inzulah, kjer so bili le stoli, miza in
leţišča. Pomemben del rimskega domusa je bil tudi lararium ali larom (hišni
bogovi) posvečen oltar. Lari33
so bili hišni bogovi, ki so varovali druţino. Pred
njihove podobe so jim polagali hrano in pijačo ter voščene portrete prednikov
30 Abbott, Frank Frost (1901), A History and Description of Roman Political Institutions, Elibron
Classics, ISBN 0-543-92749-0, str. 89 – 101. 31 Cunliffe: Rimljani, str. 18 – 22. 32 Günther Böing (orig.), Marjan Krušič (slovenska izdaja). Svetovna zgodovina. Ljubljana:
Cankarjeva zaloţba. (COBISS), str. 25 – 117. 33 Livius, Titus; prevajalec D. Spillan, a.m. m.d. (november 2006) [1853] (v angleščini) (txt). The
History of Rome, Books 01 to 08. London: Oxford. http://www.gutenberg.org/files/19725/19725-
8.txt
16
(imagines imaiorum). Leţišča v prostoru so bila razporejena v podkvasti obliki, na
vsakem pa so lahko leţali trije ljudje. Hrano so stregli na okroglih trinoţnih
mizah. Med različne vrste stolov sta spadala solium, ki ga je uporabljal pater
familias (glava druţine), in značilen ţenski stol. Med okrasnimi predmeti so bili
priljubljeni svečniki, preproge in zavese ter mozaiki in slike. Bogati meščani so
zbirali kipe, umetniške predmete, včasih pa tudi redke knjige.
Slika 6: Insula v mestu Ostia iz 2. stoletja.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Insula_%28building%29, 25. 01. 2011 ob 12:07)
Le redki srečni meščani so se ponašali z udobnimi hišami, saj je večina ţivela v
majhnih hiškah in velikih najetih stanovanjih, ki so bila različne kakovosti.
Nekateri so ţiveli v bivalnih razmerah, ki so bile komaj vredne človeka. Suţnji in
revni ljudje so se gnetli na podstrešjih in kleteh, pa tudi pod stopnišči in v
skladiščnih prostorih nad trgovinami.34
Številne trgovine – tabenae – so dajale mestu videz ogromnega bazarja, zlasti ker
so bile tudi ulice polne krošnjarjev, ki so se v mnoţici ozirali za strankami.35
Trgovine so ponujale vse mogoče blago, od hrane, tekstila in glinaste posode do
knjig in nakita. Mesto je imelo tudi pralnice, strojarne, barvarne blaga in pekarne
ter kovaške, čevljarske, lončarske, tesarske, steklarske in kamnoseške delavnice.
Po cestah so se med kupi odpadkov prebijala različna vozila in zaprte nosilnice,
pa tudi črede ovac in ţivine. Ponoči so bile ulice mračne in nevarne, saj ni bilo
34 Dupont, Florence: Ancient Rome, Hachette 1989, str. 40 – 71. 35 Bratoţ, Rajko (2007), Rimska zgodovina: Od začetkov do nastopa cesarja Dioklecijana,
Ljubljana: Zbirka Zgodovinskega časopisa, 26. knjiţna zbirka Scripta.
17
cestne razsvetljave, razen v središču mesta. Ljudje so si upali iz hiš samo v
skupinah ali spremstvu suţnjev, opremljenih z baklami ali svetilkami.
Podnevi, še zlasti pa ponoči, ko so po praznih ulicah neovirano vozili teţko
naloţeni vozovi, je v mestu vladal velik hrup. Ţivljenje je v potekalo na prostem
in na ulicah so nenehno odmevali številni glasovi.36
Glede na številnost prebivalstva je značilen primer teţavne oskrbe z vodo. Med 3.
in 4. stol. pr. Kr. je imelo mesto Rim kar 11 akveduktov ali vodovodov, po katerih
je v milijonsko mesto priteklo več kot milijon kubičnih metrov vode na dan. To je
zadostovalo za dvakrat večjo porabo vode na človeka kot danes, vendar je bila ta
moţnost le teoretična. Veliko vode so porabili za vodnjake, kopeli itd.37
Če bi hoteli raziskati vse ulice in uličice starega Rima, bi morali prepešačiti 85
km. Tlakovane, čiste in vzdrţevane so bile samo ceste, ki so prečkale mesto
(Sveta ali via Sacra, Ostijska ali via Ostiensis in Latinska cesta ali via Latina).
Stranske ulice so bile umazane, blatne, slabo osvetljene; vanje so odmetavali
odpadke. Pločniki, kolikor jih je bilo, so bili polni raznega blaga, postavljenega
na ogled in zasilnimi stojnicami.38
Rimljani so bili veliki mojstri gradnje cest, tako v mestih kot tudi med mesti in
naselji. Njihov način gradnje cest je še danes zelo atraktiven za gradnjo mestnih
ulic (tudi v Sloveniji, Ptuj, Celje, Ljubljana). Ceste in ulice so gradili iz granitnih
kock, ki so bile velike cca 10 x 10 x 10 cm. Granitne kocke so dobivali iz
rudnikov in dnevnih kopov v severni Italiji (največji je v okolici Bolzana).39
Ostanki originalnih rimskih cest in ulic so izkopali tudi slovenski arheologi na
področju nekdanjih mest in utrdb rimskega imperija na področju Slovenije.
V velikih mestih so Rimljani gradili veličastne stavbe, verske objekte in objekte
za razvedrilo in šport. Glavno mesto cesarstva Rim je pravzaprav mesto –
spomenik. V njem so številni ostanki starega Rima, iz časov kraljevine, republike
36 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 35 – 144. 37 A.M. Liberati, F. Bourbon: Antični Rim, str. 61. 38 Kako so ţiveli v rimskih časih, str. 28. 39 Cunliffe: Rimljani, str. 18 – 25.
18
in imperija. Med njimi so najboj veličastni: kolosej, panteon, forum Romanum,
katakombe, Trajanove kolonade, Hadrijanov mavzolej40
, mostovi čez Tibero41
.
Slika 7: Rimski Kolosej, prizorišče gladiatorskih bojev v času rimskega
imperija.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Rome#Ancient_Rome, 25. 01. 2011 ob 14:15)
Slika 8: Rimski kolosej.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Rome#Ancient_Rome, 25. 01. 2011 ob 14:21)
40 Günther Böing (orig.), Marjan Krušič (slovenska izdaja). ur. Svetovna zgodovina. Ljubljana:
Cankarjeva zaloţba. (COBISS). str.30 – 151. 41 Cunliffe: Rimljani, str. 18 – 25.
19
Slika 9: Angelski grad/Hadrijanov mavzolej.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Rome#Ancient_Rome, 25. 01. 2011 ob 14:35)
Slika 10: Pantheon.
(Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Rome#Ancient_Rome, 25. 01. 2011 ob 14:45)
2.3. DRUŢBENO OKOLJE
Ţivljenje je v vseh mestih v rimskem cesarstvu potekalo pribliţno enako. Rimski
drţavljani so imeli več pravic kot drugi. Ti drţavljani so se delili na plebejce in
plemiče. Ostali so bili večinoma suţnji in tujci (v 3. stoletju pr. Kr. so dobili tudi
ostali poleg plemičev volilno pravico, kritično stanje in napetosti med slednjima
dvema stranema so pripeljale celo do drţavljanske vojne). Rimsko drţavljanstvo
se je lahko pridobilo le z okoli 30-letnim delom v pomoţni pehoti. S tablico o
drţavljanstvu se je drţavljanstvo prenašalo iz roda v rod. Suţnje so večinoma
20
zajeli po obleganjih mest in vasi. Praktičen primer: Po bitki z Galci so Rimljani
popolnoma strli vojsko.42
Vasico so oropali, jo poţgali, zaplenili so ţivino, oroţje.
Ţenske so posilili ter jih z otroki in nekaj moškimi nagnali na prisilno delo v
rudnik, v suţenjstvo ali v areno (kot gladiatorje). Delavci v npr. rudnikih ţeleza
po Galiji morda nikoli več niso videli sonca. Suţnji43
so garali za manj ali bolj
stroge gospodarje. Včasih so jih gospodarji tudi osvobodili (dokaz je bil
pergament z pečatom). Imeli pa so tudi teţja dela: pogosto so poleti morali iz gora
privaliti led za pijačo, poleg tega so si mastne roke na gostijah pogosto gosti
brisali kar v njihove lase. V areni so se znašli večinoma močni ujetniki, redke
ţenske, bankrotiranci, sem in tja tudi drţavljan, premamljen od nagrad. Trening je
bil mučen; pogosto so učitelji silili učence jesti tudi npr. pepel. Včasih so gradili
stavbe, ki so se zaradi velikosti pogosto zrušile. Gaj Avgust Oktavijan je prvi
omejil gradnjo stavb na zgolj tri nadstropja. Ker so bili Rimljani navdušeni
vrtnarji, so verjetno iz okenskih polic pogosto padali cvetlični lonci.44
Slika 11: Gaj Avgust Oktavijan – prvi rimski cesar
(63 pr. Kr. – 14 po Kr.).
(http://en.wikipedia.org/wiki/Gaius_Caesar, 26. 01. 2011 ob 10:00)
42 Cunliffe: Rimljani, str. 40 – 45. 43 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 40 – 156. 44 Dupont, Florence: Ancient Rome, Hachette 1989, str. 45 – 77.
21
Bogataši so imeli ogromne vile z bazeni in odprtimi dvorišči. Mesta so
povezovale močne rimske ceste, voda iz akvaduktov, ki so se stekali v vodnjake
na glavnem trgu, je bila brezplačna. Ogled javnih iger in kopanje v toplicah je bilo
prav tako brezplačno, iz tega je tudi nastalo rimsko pravilo za ohranjanje miru:
Kruha in iger! Prevoze so zaradi dnevnega vrveţa raje opravljali ponoči.45
Slika 12: Rimska ulica v Ljubljani tlakovana na “klasičen” rimski
način iz granitnih kock.
(http://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Rimska_ulica_ljubljana, 26. 01. 2011
ob 10:40)
2.3.1. DRUŢINA IN ŢIVLJENJSKI STANDARD
Druţina je tvorila osnovno celico rimske druţbe. Druţino so cenili tako v času
politeizma kot ob propadu v času krščanstva. Ker so bile ţenske brez pravic, je bil
glava druţine moţ, ki je vodil vso politiko odnosov in dogajanj v druţini.
Rimljani so imeli druţine z 3 – 6 otroki46
. Predvsem druţine najniţjih slojev in
suţnjev so bile številčnejše. V času starega Rima niso poznali načrtovanja druţine
in kontracepcije.
Ţivljenjski standard je bil različen glede na poloţaj na druţbeni lestvici. Druţine
iz najvišjih slojev (cesar, senatorji, sodniki, višji uradniki, vojaški poveljniki) so
45 Bratoţ, Rajko (2007), Rimska zgodovina: Od začetkov do nastopa cesarja Dioklecijana,
Ljubljana: Zbirka Zgodovinskega časopisa, 26. knjiţna zbirka Scripta. 46 Jerome Carcopino: Rim na vzponu cesarstva, str. 45 – 80.
22
ţiveli v izobilju in tudi razvratu, medtem ko so prebivalci iz najniţjih slojev
ţivotarili v bedi in pomanjkanju.47
Poroke so bile blesteče in hrupne, ko se je poročil moški iz najvišjega sloja in zelo
skromne, ko so se poročali pari iz najniţjih slojev. Poročne slovesnosti so trajale
teden dni. V starem Rimu so bile moţne tudi ločitve, ki pa so potekale zelo hitro
in brez prisotnosti drugih ljudi.48
Slika 13: Poroka v starem Rimu, 4. stoletje, sarkofag, Muzej v Rimu.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Marriage_in_ancient_Rome, 26. 01. 2011 ob 15:15)
Hrana je bila skromna pri niţjem sloju, medtem ko so se bogataši »naţirali« z
dobrotami vseh vrst. Predvsem so znane »orgije«, kjer so si bogataši v večdnevnih
seansah privoščili hrano vseh vrst, pijače vseh vrst, dekleta in prostitutke in uţitke
v bazenih, kopališčih in drugih razvedrilnih objektih.49
47 Livius, Titus; prevajalec D. Spillan, a.m. m.d. (november 2006) [1853] (v angleščini) (txt). The
History of Rome, Books 01 to 08. London: Oxford http://www.gutenberg.org/files/19725/19725-
8.txt. 48 Michael Kerrigan: Stari Rim in rimsko cesarstvo, str.19 – 31. 49 Günther Böing (orig.), Marjan Krušič (slovenska izdaja). ur. Svetovna zgodovina. Ljubljana:
Cankarjeva zaloţba. (COBISS). Str. 36 – 102.
23
Slika 14: Prostitucija v starem Rimu, freska, Hiša Epigramov, Neron
(Pompeji).
(http://en.wikipedia.org/wiki/Prostitution_in_ancient_Rome, 26. 01. 2011 ob
15:35)
24
3. RIMSKA ŢENSKA
3.1. ŢENSKA VLOGA V ANTIČNEM RIMU
Tako kot v Grčiji je bila tudi ţenska v Rimu brez političnih pravic.50
Absolutni
vladar druţine je bil pater familias51
(oče druţine), ki je odločal o vsem, celo o
ţivljenju in smrti svojih otrok in ţene. Naloga ţene v rimski druţbi je bila skrb za
atrium (osrednji prostor rimske hiše), skrb za otroke in njihovo vzgojo ter
sprejemanje gostov ob moţevi strani. Skrbela je za duhovno ţivljenje v druţini in
bila odgovorna za hišne bogove.52
Za razliko od grške ţenske se je ţenska v Rimu smela pojavljati v javnosti.
Rimske ţenske so včasih v javnosti zahtevale enakopravnost spolov - tekmovale
so v dirkah z vozovi in bile oblečene kot moški. Nekatere so se učile rokoborbe, a
jim v arenah niso pustili nastopati. Rimske ţenske so navdušili tudi helenistični
ideali, zato so se začele izobraţevati. Postale so knjiţevnice, odvetnice in se
ukvarjale celo s politiko. Napredne ţenske niso ugajale moškim, zato so na njih
gledali s prezirom. Nekatere ţenske v starem Rimu so se ukvarjale tudi s
prostitucijo.53
Bordeli so bili namenjeni predvsem vojakom. Obstajale so tudi
kurtizane višjega razreda, ki so bile na razpolago višjim slojem Rimljanov. Dve
izmed njih, Astianasa54
in Elefantina55
, sta napisali tudi priljubljeno pornografsko
literarno delo. Nekatere Rimljanke so pisale tudi resna literarna dela. Agripina56
,
mati cesarja Nerona, je v 1. stoletju napisala Spomine, Panfila57
iz Epidavra pa je
napisala več knig o antični učenosti.
50 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 23 – 166. 51 Cunliffe: Rimljani, str. 50. 52 Günther Böing (orig.), Marjan Krušič (slovenska izdaja). ur. Svetovna zgodovina. Ljubljana:
Cankarjeva zaloţba. (COBISS). Str. 46 – 155. 53 Dupont, Florence: Ancient Rome, Hachette 1989, str. 45 – 77. 54 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth & Co
ltd. 1992, str. 23 – 166. 55 Jane F. Gardner, Women in Roman Law and Society (Bloomington and Indianapolis: Indiana
University Press, 1991), str. 109 – 113. 56 Dupont, Florence: Ancient Rome, Hachette 1989, str. 57 – 81. 57 Bratoţ, Rajko (2007), Rimska zgodovina: Od začetkov do nastopa cesarja Dioklecijana,
Ljubljana: Zbirka Zgodovinskega časopisa, 26. knjiţna zbirka Scripta.
25
Ţenske so se ukvarjale tudi z medicino, zdravilstvom, filozofijo in celo s
slikarstvom. Rimske ţenske iz višjih slojev so skrbele predvsem za dom, otroke in
moţa, medtem ko so ţenske iz niţjih slojev opravljale številna dela. Delale so kot
šivilje, perice, kuharice, babice, dojilje, zdravilke pa tudi kot plesalke in igralke.
3.2. RELIGIOZNA VLOGA
Ţenska v starem Rimu je med drugim skrbela tudi za hišne bogove (lari, penati).
V času Rimskega imperija je bila vera starih Rimljanov politeizem, kasneje pa
krščanstvo. Poleg verske vloge v krogu druţine so v starem Rimu poznali tudi
Veste, častilke bogov za mnoţice. Šest ţena, ki so bile izbrane za častilke bogov,
so imele poseben status, bile so deleţne posebne verske vzgoje, dodelili so jim
tudi nekatere politične pravice.58
Slika 15: Bronasti kipci hišnih bogov – larov 1.- 3. stoletje.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Lares, 05. 02. 2011 ob 17:05)
58 Jerome Carcopino: Rim na vzponu cesarstva, str. 45 – 82.
26
3.3. IZOBRAZBA
V starem Rimu pred cesarstvom so bili vključeni v osnovnošolsko izobrazbo tako
dečki kot deklice (4.stol. pr. Kr.). Ko so otroci odraščali in prišli v najstniška leta,
je pater familias (oče druţine) poslal v nadaljnje šolanje ponavadi samo
najstarejšega sina, hčere pa so znale brati in pisati in so bile deleţne samo
osnovne izobrazbe.59
V osnovno šolanje so bili vključeni otroci obeh spolov, starosti od 7 – 12 let.
Višja šola je bila organizirana za dečke od 12 – 15 let. V njej so se učili jezikov,
literature in zgodovine.60
V terciarni šoli, ki je bila namenjena dečkom, so se učili
govorništva – retorike.
Seveda pa je bilo šolanje in posledično izobrazba otrok odvisna od poloţaja v
druţbi in finančnih zmoţnosti. Poleg javnih šol so bili pomembni členi tudi
privatne šole in privatni učitelji.61
Nekatere Rimljanke so se same izobraţevale doma. S svojimi knjigami, spisi in
tudi nekaterimi javnimi govori so dokazovale inteligenco in izobraţenost. Tako je
leta 42 pr. Kr. javno spregovorila Hortenzija62
, ko je poskušal znameniti
triunvirat (Lepid63
, Oktavian, Mark Antonij64
) uvesti davke na matrone. Vdrla je v
posvečeni moški prostor posvetovalnice in si prilastila vlogo javnega govornika
(le-ta je pripadal samo moškim). Govorila je s pravo retorično veščino in povsem
presenetila prisotne uradnike. Hortenzijin govor je izzval val ogorčenja, a tudi
občudovanja. Dosegla je svoj cilj in novi davek so preklicali.
V starem Rimu so izobraţevanju dajali velik pomen, predvsem moralni izobrazbi,
ki je bila med šolanjem eden najpomembnejših predmetov. Rimski drţavniki so
ţeleli visoko moralno ljudstvo v vseh segmentih ţivljenja.
59 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 36 – 201. 60 Michael Kerrigan: Stari Rim in rimsko cesarstvo, str. 28 – 40. 61 Günther Böing (orig.), Marjan Krušič (slovenska izdaja). ur. Svetovna zgodovina. Ljubljana:
Cankarjeva zaloţba. (COBISS), str. 67 – 133. 62 Bos, Joan: The Crazy Caesars of Rome, 2000, str. 53 – 88. 63 Prav tam 64 Dupont, Florence: Ancient Rome, Hachette 1989, str. 88 – 114.
27
Slika 16: Orange, Francija, gledališče in šola retorike.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Classical_antiquity, 05. 02. 2011 ob 17:25)
3.4. POROKA, DEDOVANJE IN BOGATE RIMLJANKE
Poroke v starem Rimu so bile dogovorjene med druţinami in temeljile so na
zdruţevanju bogastva. Tako pravega pojma romantična ljubezen niso poznali.
Mnogi pari so se kasneje vzljubili, vsaj polovica pa je ţivotarila z otroki v zakonu
brez pravega leska in ljubezni. Rimski zakonik je po poročnem obredu zapečatil
partnerstvo med moškim in ţensko neverjetno enakopravno. Čeprav ţenska ni
imela nobenih pravic, pa so premogle dokajšnjo osebno in finančno svobodo. S
prijateljicami so lahko hodile v kopališče, obiskovale so lahko gledališče in igre,
kakor tudi gladiatorske boje.65
Ţenske v starem Rimu so obogatele s poroko. Bogati sloj so bili predvsem cesar
in njegova druţina, senatorji, višji uradniki in vojaški poveljniki. Mnoge
Rimljanke so postale bogatašinje in so ostale zapisane v zgodovino rimskega
imperija. Dedovanje v starem Rimu je bilo določeno z zakoni in se je spreminjalo
65 Livius, Titus; prevajalec D. Spillan, a.m. m.d. (november 2006) [1853] (v angleščini) (txt). The
History of Rome, Books 01 to 08. London: Oxford. http://www.gutenberg.org/files/19725/19725-
8.txt.
28
od obdobja do obdobja. Ţena je podedovala po moţevi smrti del premoţenja,
največji del pa je podedoval najstarejši sin.66
Najbolj poznane bogate Rimljanke so bile:
Antonia Hybrida Minor, ţena Plutarha (v 1. stoletju)67
Kleopatra VII., ljubica Julija Cezarja68
Slika 17: Portret Kleopatre VII. na rimskem novcu.
(http://en.wikipedia.org/wiki/CleopatraVII, 05. 02. 2011 ob 18:10)
66 Cunliffe: Rimljani, str. 50 – 68. 67 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth & Co
ltd. 1992, str. 34 – 212. 68Jane F. Gardner, Women in Roman Law and Society (Bloomington and Indianapolis: Indiana
University Press, 1991), str. 109 – 113.
29
Antonia Minor, ţena Nerona Klavdija Druza69
Slika 18: Kip Antonije Minor.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Antonia_Minor, 05. 02. 2011 ob 18:20)
Claudia Augusta, hči cesarja Nerona70
Claudia Octavia, hči cesarja Klavdija
Slika 19: Claudia Octavia na starem rimskem novcu.
(http://en.wikipedia.org/wiki/ClaudiaOctavia, 05. 02. 2011 ob 19:00)
69 Bos, Joan: The Crazy Caesars of Rome, 2000, str. 60 – 101. 70 Dupont, Florence: Ancient Rome, Hachette 1989, str. 100 – 115.
30
4. RIMLJANKIN VSAKDAN
4.1. DELITEV DNEVA IN JUTRANJE VSTAJANJE
Ţenske v starem Rimu so bile povsem podrejene svojim moţem (pater familis)71
,
ne glede na to, ali so ţivele v višjem, srednjem ali niţjem sloju prebivalcev.
Osnovne naloge ţene v starem Rimu so bile:
Skrb za moţa in njegovo dobro počutje
Skrb za otroke in njihovo vzgojo
Skrb za gospodinjstvo (kuhanje, pranje,pospravljanje)
Skrb za hišne bogove (lare)
Skrb za hišo ali stanovanjsko enoto ter okolico
4.1.1. SKRB ZA MOŢA IN NJEGOVO DOBRO POČUTJE
V starem Rimu (predvsem do 4. stoletja) je bila ţena povsem podrejena moţu.72
Ţenske niso imele nobenih pravic niti kot drţavljanke Rima niti kot soproge. Moţ
je bil tisti, ki je odločal o vsem, tudi o ţivljenju svoje ţene in otrok. Znani so
primeri, ki so jih zapisali zgodovinopisci, da je moţ ţeno pokončal do smrti, ker
je poiskusila kozarec vina. V starem Rimu ţenske niso smele uţivati opojnosti
vina in ostalih Dionizijevih dobrot.73
Obstajali pa so primeri, ko so Rimljani odhajali od doma za daljše časovo obdobje
v času vojn. Takrat so bile alfa in omega v rimskih domovih ţenske. Čeprav sta
71 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 50 – 221. 72 Dupont, Florence: Ancient Rome, Hachette 1989, str. 100 – 123. 73 Jane F. Gardner, Women in Roman Law and Society (Bloomington and Indianapolis: Indiana
University Press, 1991), str. 109 – 113.
31
bila moţ in ţena po poroki dokaj enakopravna (po zgodovinskih merilih), pa je bil
moţ tisti, ki je bil gonilna sila druţine.
Zakoni so se v starem Rimu sklepali med druţinami predvsem zato, da se je
zdruţevalo bogastvo. Tako moţ in ţena nista imela nobenih čustvenih navez in
sta se spoznala pogosto šele tik pred poroko.74
Ker je bila ţena povsem vdana
moţu, so tudi intimni stiki potekali brez posebnega ţara. Mnogi pari so se kasneje
zaljubili in ţiveli v slogi in ljubezni, mnogi pa so bili bolj »birokratski« zakoni.
Ţena je skrbela za moţevo dobro počutje doma, za prehrano, čistočo in ostalo, kar
je ţelel. Dolga stoletja starega Rima je veljalo nepisano pravilo: »Najprej moţ,
potem vse ostalo.« Z leti in stoletji so se stvari vendarle spreminjale, saj so
Rimljanke večkrat zahtevale več enakopravnosti, se vključevale v druţbo in
zahtevale drţavljanske pravice.
Ob propadu rimskega cesarstva (leta 476 zahodnega dela in 1453 vzhodnega dela)
pa ţenske niso dosegle popolne enakopravnosti in so morale na njo počakati
skoraj do konca 19. stoletja.75
Ţena je skrbela za moţeva oblačila, jih krpala in skrbela za čistočo. Obutev je
morala vsak dan pregledati in jo pripraviti za naslednji dan. Samo v najvišjih
slojih so imeli prebivalci starega Rima več parov obutve ter številne toge in druga
oblačila (spodnja in zgornja).76
Hrano je na trţnicah nabavljala ţena, samo v najvišjih krogih so za logistiko
srbeli suţnji. Hrana je bila dokaj enolična, vseeno pa so ţene v starem Rimu
pripravljaje okusne obroke za moţa in ostalo druţino. Kuhale so na odprtem
ognju in pri tem uporabljale razne pripomočke. Zajtrka Rimljani ponavadi niso
jedli, kosilo je bilo kratko in skromno, glavni obrok pa je bila večerja, ki so jo
pripravili in servirali okrog 16.00. Pri bogatejših slojih je večerja trajala do 4 ure,
po vsaki jedi pa so si vsi umili roke.77
Takšna higiena rok in prehrane je bila
74 Günther Böing (orig.), Marjan Krušič (slovenska izdaja). ur. Svetovna zgodovina. Ljubljana:
Cankarjeva zaloţba. (COBISS). str. 88 – 154. 75 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 50 – 221. 76 Michael Kerrigan: Stari Rim in rimsko cesarstvo, str. 80. 77 Livius, Titus; prevajalec D. Spillan, a.m. m.d. (november 2006) [1853] (v angleščini)(txt). The
History of Rome, Books 01 to 08. London: Oxford. http://www.gutenberg.org/files/19725/19725-
8.txt.
32
unikatna in se je po propadu rimskega imperija povsem zanemarila. Podobne
higienske navade so se v večini razvitega sveta povrnile šele konec 19. stoletja.
Cesar Trajan78
je povabil svoje goste in jim serviral za večerjo kar 22 različnih
jedi.
Bogatejši Rimljani so imeli v svojih hišah več sob, tako da je imel moţ vselej
svojo sobo, pri revnejših slojih pa so vsi člani druţine ponavadi ţiveli v eni sami
sobi. V revnih druţinah je v eni postelji spalo več članov, tudi do štirje.
4.1.2. SKRB ZA OTROKE IN NJIHOVO VZGOJO
Otroci in skrb zanje je posebno poglavje ţivljenja rimske druţine. O številu otrok
je odločal moţ in s svojim patria potestas (odločilno besedo) tudi določil ali je
otrok zaţelen ali ne. Če se je otrok rodil nezaţeleno, ga je lahko prodal ali poslal
med suţnje.79
Matere so vselej poizkušale zaščititi svoje otroke in bile zaradi te skrbi tudi ţrtve
nekaterih okrutnih navad. Po svoji okrutnosti do otrok in druţine so sloveli
predvsem vojaki, ki so se dolga leta bojevali v rimskih legijah. V višjih slojih
druţbe je oče začel iskati ţenina za hčere, ko so bile stare od 12 – 14 let, medtem
ko so se hčere v niţjih slojih poročale zelo mlade.80
Šolanje otrok je bilo za otroke od 7 do 11 let enako tako za deklice kot za dečke.
Ker ni bilo drţavnih šol, so otroci hodili v ludus, ki so bile nekakšne private šole.
Tudi suţnji niso bili povsem brez izobrazbe. V zgodovini starega Rima jih je bilo
precej, ki so se uveljavili kot vrhunski strokovnjaki na mnogih področjih.
Ker se je pri 11 letih končala vzgoja za deklice, je nadaljnjo vzgojo prevzela mati,
ki je na hčere do njihove poroke prenašala svoje znanje iz kuhanja, ročnih
spretnosti in drugih nadarjenosti (igranje na inštrumente, petje…).81
78 Bratoţ, Rajko (2007), Rimska zgodovina: Od začetkov do nastopa cesarja Dioklecijana,
Ljubljana: Zbirka Zgodovinskega časopisa, 26. knjiţna zbirka Scripta. 79 Jane F. Gardner, Women in Roman Law and Society (Bloomington and Indianapolis: Indiana
University Press, 1991), str. 109 – 114. 80 Dupont, Florence: Ancient Rome, Hachette 1989, str. 110 – 143. 81 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth & Co
ltd. 1992, str. 50 – 221.
33
Očetje so se ukvarjali predvsem s sinovi, učili so jih vojaških spretnosti (streljanje
z lokom, metanje sulice), urili so jih v fizičnih sposobnostih (tek čez drn in strn,
dviganje uteţi, gimnastika, plavanje, jahanje, voţnja z vozovi…).82
4.1.3. SKRB ZA GOSPODINJSTVO
Ţena je imela eno glavnih vlog v druţini, da je skrbela za gospodinjstvo, kuhanje
in higieno. Tako je bila zadolţena (predvsem v srednjem in niţjem sloju) za
pripravo jedi. Rimljani so v glavnem jedli dva obroka.83
Kosilo okrog 12.00 je
bilo skromno, večerja ob 16.00 pa je bil osrednji dogodek vsake druţine in je
lahko trajala tudi več ur. V bogatejših druţinah so hrano pripravljali suţnji pod
budnim očesom ţene.84
Hrana ni bila posebno pestra, seveda pa so bile prehranjevalne navade odvisne od
poloţaja v druţbi in s tem tudi materialnega stanja druţine.
Stari Rimljani so jedli predvsem (v niţjih slojih) ţitno kašo, mlince, zelje in
stročnice. Meso, ki je bilo predvsem nalovljeno, so jedli občasno. Radi so imeli
predvsem perutnino in ptiče vseh vrst, pa tudi ribe. Najniţji sloji so nalovljene
ribe prodali ljudem iz višjih slojev in na ta način zasluţili nekaj denarja za ostale
stvari. Znani so tudi primeri, ko so Rimljani iz niţjih slojev jedli glodalce in
mačke.85
Stari Rimljani so oboţevali fige, ki so sestavljale pomemben del njihove
vsakodnevne prehrane. Fige so jedli vsi sloji prebivalcev starega Rima.86
Pečen kruh so jedli samo bogataši, za niţje sloje pa je bil klasičen kruh
nedosegljiv. Zato so svoji prehrani dodali lečo, bob, čičeriko, olive in kapre.
Njihova hrana je vsebovala vse snovi (od mineralov do vitaminov), ki so potrebne
za preţivetje.
82 Günther Böing (orig.), Marjan Krušič (slovenska izdaja). ur. Svetovna zgodovina. Ljubljana:
Cankarjeva zaloţba. (COBISS). Str. 88 – 142. 83 Bahovec,D.E.(1999): Feminizem v času sramote, Delta – revija za ţenske študije in
feministično teorijo, S(3-4), Ljubljana. 84 Prav tam 85 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 50 – 221. 86 Jerome Carcopino: Rim na vzponu cesarstva, str. 70 – 90.
34
Za glavni obrok so radi jedli koprive, artičoke in slezovec. Koprive so dušili ter
jim dodajali kuhane artičoke, ki jih je bilo okrog Rima na pretek.87
Ljudje iz najniţjih slojev so v glavnem jedli na ulicah, krošnjarji pa so na ulicah
prodajali pečeno meso, ribe, olive, slaščice in klobase. Bolj premoţni Rimljani so
obiskovali tudi krčme (papinae), kjer so dobili skromno prehrano, vino najniţjih
kvalitet. V teh prvih gostinskih lokalih so se zbirale tudi prostitutke.88
Bogataši iz najvišjih slojev so sloveli po »poţrtijah« in »orgijah«89
, na katerih so
se naţirali s hrano in pijačo in se druţili s prostitutkami. Takšne orgije so trajale
tudi po teden dni in stari Rimljani so zauţito hrano izbljuvali s pomočjo posebnih
paličic iz slonovine, da so lahko jedli v nedogled.
Slika 20: Dionisius ali Bakhus, bog vina in zabave.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Dionisius, 03. 03. 2011 ob 13:00)
87 Dupont, Florence: Ancient Rome, Hachette 1989, str. 110 – 145. 88 Prav tam 89 Tasi, A. (2006). Ţenske in lastnina v antiki. Diplomsko delo, Koper: Univerza na Primorskem,
Fakulteta za management Koper.
35
4.1.4. SKRB ZA HIŠNE BOGOVE (LARE)
Ţena je imela pomembno vlogo,da je skrbela za hišne bogove – Lare.90
Lari so
bili zaščitniki rimske hiše in njenih prebivalcev. To so bili dobri duhovi umrlih
prednikov. Utelešali so dušo umrlih kot kipci mladeniča. Varovali so domove in
se prenašali iz roda v rod. Rimljani so poleg domačih larov poznali tudi javne
Lare, ki so varovali poti, kriţpotja in polja.
Slika 21: Hišni Lar iz 1. stoletja.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Lares, 03. 03. 2011 ob 13:40)
Stari Rimljani so poznali številne Lare, pravzaprav vsaka hiša je imela svoje.
90 Bahovec,D.E.(1999): Feminizem v času sramote, Delta – revija za ţenske študije in feminističn
teorijo, S(3-4), Ljubljana.
36
Najpogostejši Lari:91
Avgustovi Lari, kot spomin na Cesarja Avgusta, ki je bil prvi cesar. Bili so zelo
pogosti do 4. stoletja.
Lares Compitalicii so bili Lari lokalnih skupnosti.
Lares Domestici in Lares Familiares: so bili domači lari, oziroma Lari druţine.
Lares Grundules: so bili ţejni Lari v spomin na Romula, ustanovljitelja Rima.
Lares Militares: vojaški Lari so bili posvečeni bogu vojne Marsu ter bogu
Jupitru.
Lares Patrii: Očetovi Lari.
Lares Permarini: Lari, ki so varovali pomorščake.
Lares Praestites: Lari mesta Rima, kasneje Rimske drţave in imperija.
Lares Privati: osebni Lari.
Lares Rurales: Lari zaščitniki polj.
Lares Viales: Lari cest in tistih, ki potujejo po njih.
4.1.5. SKRB ZA HIŠO ALI STANOVANJSKO ENOTO TER OKOLICO
Ţena je v starem Rimu skrbela za hišo oziroma stanovanjsko enoto. Njena skrb je
bila usmerjena na čistočo in odpravljanje manjših pomankljivosti. Rimljani so bili
izjemno snaţni in vselej so poudarjali skrb za čistočo. Ta skrb je bila bolj izraţena
91 Michael Kerrigan: Stari Rim in rimsko cesarstvo, str. 80 – 93.
37
med bogatejšimi, a tudi pri niţjih slojih je vladala presentljiva skrb za čistočo
bivalnega okoja, oblačil, prehranjevanja in predvsem za osebno higieno.92
Ţena je skrbela tudi za urejenost doma. Skrbela je za okraske, okrasne rastline,
domači vrt (predvsem v višjih slojih je imela vsaka hiša vrt z začimbami), medtem
ko so za higieno in vzdrţevanje hiše in bivalnega okolja pri najvišjih slojev
skrbeli njihovi suţnji.
Za čiščenje so Rimljanke uporabljale v glavnem vodo, saj modernih čistil v času
starega Rima niso poznali. Predvsem v hišah višjega sloja so skrbeli za prijeten
vonj, za kar so uporabljali predvsem sredozemske dišave.93
Ţena je hišo oziroma stanovanjsko enoto večkrat dnevno pometla in odstranila
prah s pohištva in drugih delov bivališča.
4.2. RIMLJANOVA IN MATRONINA TOALETA
Za toaleto rimskih nečimrneţev je v 2. stoletju skrbel brivec (tonsor), ki je strigel
brado in negoval lase. Premoţnejši Rimljani so lahko imeli med sluţinčadjo tudi
brivca, katerem so se prepustili ţe zjutraj in po potrebi spet čez dan.94
Če pa si
niso mogli privoščiti tega visokega stroška, so ob različnih urah in ko se jim je
zdelo to nujno, odšli v katero izmed številnih brivnic v mestnih tabernah ali v
brivnice za preproste ljudi, ki so stale kar na prostem. Brezdelneţi so se tu
zadrţevali pogosto in dlje časa. Mnoţica ljudi, ki se je tu gnetla od zore do mraka,
je bila tako številna, da je tonstrina, brivnica, postala zbirališče, druţabni salon,
obrekovalnica, kjer so si izmenjavali novice in čenče. Brivnica je bila obdana s
klopmi, na katerih so čakale stranke. Na stenah so visela ogledala, pred katerimi
so se ustavljali tudi mimoidoči, ki niso nameravali k brivcu, se pogledali vanje, si
popravili lase ali obleko. Sredi lokala je na pručki sedela stranka, ki je bila na
92 Jane F. Gardner, Women in Roman Law and Society (Bloomington and Indianapolis: Indiana
University Press, 1991), str. 109 – 113. 93 Günther Böing (orig.), Marjan Krušič (slovenska izdaja). ur. Svetovna zgodovina. Ljubljana:
Cankarjeva zaloţba. (COBISS). str.92 – 165. 94 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 161 – 233.
38
vrsti. Obleko ji je varoval preprost večji ali manjši prtič ali halja. Brivec, okoli
katerega so se vrteli njegovi pomočniki, je strigel lase. Če od zadnjega obiska niso
preveč zrasli, jih je samo uredil po zadnji modi, ki je posnemala vladarjevo
pričesko. Na rimskih novcih in doprsnih kipih lahko vidimo, da so razen Nerona,
ki je rad nosil umetelno nabrane lase, cesarji vsaj do Trajana očitno posnemali
Avgusta, ki je dajal svojim brivcem na voljo le nekaj beţnih trenutkov, in niso bili
privrţenci dolgih las in stopničastih kodrov. Na začetku našega štetja se je večina
Rimljanov samo strigla in česala.95
Česanje je bilo toliko pomembnejše, saj so
lase strigli z ţeleznimi škarjami, ki so bile nepopolne in njeni rezili nista imeli na
sredi skupne osi in ušes na začetku. Zaradi tega se niso mogli ogniti
nepravilnostim. Elegantni Rimljani so imeli zaradi tega raje kodranje kot pa
striţenje. Lase so kodrali z obračanjem glavnika ali vročim ţelezom.
Za mladostni videz strank je brivec poskrbel tudi tako, da jim je na kodre nanesel
skrbno izdelana barvila in dišave, jim namazal lica z rdečilom in jim na obraz
nalepil okrogle koščke blaga, s katerim je zakril pege, bradavice in izpuščaje ali
osveţil preveč bledo polt. Vsakdanja naloga brivca je bila zgolj striţenje ali britje
brad, ki je dolgo trajalo, da je prešlo v navado. Rimljani so tako kot Grki dolgo
časa nosili brado. Grki so jo potem ostrigli po Aleksandrovem zgledu in ukazu.
Rimljani so začeli posnemati Grke šele 150 let kasneje. Nihče se ni bril sam.
Zaradi pomanjkanja pripomočkov in nerodne tehnike so se morali prepuščati
rokam strokovnjaka. Arheologi so med prazgodovinskimi in etruščanskimi
ostalinami oskrili veliko britev, med rimskimi izkopaninami pa so jih našli le tu in
tam.96
95 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 161 – 233. 96 Dupont, Florence: Ancient Rome, Hachette 1989, str. 117 – 157.
39
Slika 22: Izgled tipinčnih bradatih Rimljanov v začetku 2. stoletja.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Culture_of_ancient_Rome, 13. 03. 2011 ob 20:00)
Rimljani in Rimljanke so imeli podobno jutranjo toaleto. Ţenska je tako kot moški
spala v spodnjih oblačilih: v ledvenem ogrinjalu, prsnem povoju ali stezniku, eni
ali več tunikah in včasih je na moţevo ţalost čez vsa oblačila nadela še
ogrinjalo.97
Ko je vstala, ji kakor moškemu ni bilo treba storiti drugega, kot da si
je obula sandale in se oblekla. Na hitro se je umila. V njeno toaleto, zaradi katere
je bila ţenska snaţnejša, so spadale posode za umivanje, ogledala iz bakra, srebra
ali včasih celo iz dvojnega stekla, na katerega pa ni bilo naneseno ţivo srebro,
temveč svinec. Če je bila dovolj bogata, da je lahko zavrnila gostoljubje javnih
kopališč, je imela tudi osebno kopalno kad. Med njene okrasne predmete so sodili
lepotni propomočki in izdelki, od glavnikov98
do zaponk ali fibul99
, od mazil, ki si
jih je vtirala v koţo, do nakita, s katerim se je krasila. Ob uri za kopel si je vzela
čas za umivanje in lepotičenje. Zjutraj se je lotila urejanja pričeske, kar v cesarski
dobi ni bilo enostavno opravilo. V tem obdobju so ţenske opustile enostavno
frizuro,ki so jo nosile v času republike. Pojavile so se zelo zapletene in nakodrane
pričeske. Pri oblikovanju teh monumentalnih stvaritev pa niso mogle brez spretnih
97 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 161 – 233. 98 Livius, Titus; prevajalec D. Spillan, a.m. m.d. (november 2006) [1853] (v angleščini) (txt). The
History of Rome, Books 01 to 08. London: Oxford. http://www.gutenberg.org/files/19725/19725-
8.txt. 99 Bahovec,D.E.(1999): Feminizem v času sramote, Delta – revija za ţenske študije in
feministično teorijo, S(3-4), Ljubljana.
40
spletičen, ornatrices, tako, kakor se njihovi moţje niso mogli odreči brivcu. O
njihovi zaposlitvi in hišah, v katerih so delale, lahko razberemo s številnih
nagrobnih napisov.100
Ţenske so jim morale nameniti vsaj toliko časa, kolikor ga
je moški prebil pri brivcu. Tudi Rimljankam ni bilo prizaneseno z bolečinami,
zlasti če so si dale puliti sive lase. Mučiteljice so pogosto postale mučenice, če
njihova gospodarica, naveličana neskončnega sedenja, ni bila zadovoljna z
izdelkom, ki je stal toliko truda. Polno je bilo kričanja rimskih matron in jokanja
njihovih sluţabnic. Pri plešastih gospeh je imela ornatrix več sreče.101
Uredila jim
je umetne kite ali celo lasuljo, ki je bila bodisi svetlo pobarvana z barvilom,
narejenim iz zmesi kozjega loja in bukovega pepela bodisi ebenovinasto črna
kakor odrezani črni lasje, ki so jih uvaţali iz Indije v tolikšnih količinah, da je
cesarska vlada uvrstila te lase med blago, za katero je potrebno plačati carino.
To pa ni bila edina dolţnost spletične. Gospodarici je morala še odstraniti dlake,
predvsem pa jo je morala naličiti. Čelo in roke ji je pobelila s kredo in svinčenim
belilom, ličnice in ustnice ji je pordečila z okrom, morsko travo ali vinsko
usedlino ter ji s sajami ali antimonovim prahom počrnila trepalnice in obrobila
oči. Njeno paleto je sestavljala zbirka posodic in stekleničk, vazic, kapalk in
pušic, od koder je na ukaz jemala mazila in ličila. Rimljanka si je čez dan večkrat
popravila ličilo in si ga odstranila šele, ko je odšla spat.102
Rimljanke so bile ujetnice, pravzaprav suţnje same sebe. Predvsem ţenske iz
višjih slojev so ţelele imeti popolnoma ravno in napeto koţo.V ta namen so
uporabljale suţnje frizerje – ornatrixe, da so jim z različnimi postopki nategovali
koţo in skrbeli za lep videz. Seveda je bil to dvorezen meč, saj je koţa pomemben
organ človeškega telesa in je hitro, ob nepravilni negi, pokazala zobe. Koţa je
postajala hrapava, dobivala je temne lise, koţne izrastke, pojavljali pa so se tudi
znaki prekanceroz (predrakaste tvorbe) v obliki belih lis, bradavic in
papilomov.103
Ornatrixi so uporabljali predvsem pijavke, urin in volovje govno
kot snovi, s katerimi so dosegali lepoto koţe za omejen čas. Poleg tega so
100 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 161 – 233. 101 Cunliffe: Rimljani, str. 60 – 95. 102 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 161 – 233. 103 Jane F. Gardner, Women in Roman Law and Society (Bloomington and Indianapolis: Indiana
University Press, 1991), str. 109 – 113.
41
uporabljali tudi razna abrazivna sredstva 104
(sredstva za drgnenje koţe), ki pa niso
odstranjevala samo poroţenelega sloja koţe (koţa ima 12 slojev), ampak so segala
tudi globje in tako okvarila vse tri vrste ţlez (dišavnice, znojnice in lojnice).
Slika 23: Frizer suţenj – Ornatrix med delom.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Culture_of_ancient_Rome, 05. 03. 2011 ob 19:15)
Stare Rimljanke iz višjih slojev so uporabljale številne parfume in druge zvarke
ter skrbele za lep videz.105
Arheologi so odkrili pravo bogastvo ličilnih skrinjic, v
katerih ni manjkalo tudi (za današnje pojme) vrhunskih ličilnih pripomočkov.
Slika 24: Ličilna skrinjica iz 2. stol. pr. Kr.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Culture_of_ancient_Rome, 05. 03. 2011 ob 19:55)
104 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 161 – 233. 105 Dupont, Florence: Ancient Rome, Hachette 1989, str. 130 – 200.
42
Antimonov prah106
in hematin107
so spravljale v steklenih posodicah v obliki
pričev ali školjk. Mnogi arheološki eksponati ličil so bili najdeni in izkopani tudi
na področju današnje Slovenije. Poleg steklenih posodic so Rimljanke za ličenje
uporabljale tudi manjša dleta vseh vrst (kovinska in iz slonovine), čopiče in
mazala iz konjske grive, kakor tudi mreţice za lase in trepalnice.108
Slika 25: Pripomočki za ličenje iz 1.stol. pr. Kr.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Culture_of_ancient_Rome, 05. 03. 2011 ob 20:20)
Ko se je matrona nalepotičila, pri čemer so ji zmeraj pomagale spletične, je
pregledala nakit z vdelanimi dragimi kamni in si nadela vsak kos posebej: na
glavo si je nadela diadem, si nataknila uhane, okoli vratu si je obesila ogrlico ali
veriţice in na prsi obesek, na zapestja si je nataknila zapestnice, na prste prstane,
na lahti pa obročke, ki jih je imela tudi na gleţnjih. Nazadnje so ji prihitele
pomagat pri oblačenju njene sobarice. Nadele so ji dolgo zgornjo tuniko, stolo, ki
je kazala na njen visoki stan in na koncu katere je bil prišit zlat izvezen trak.
Zavezale so ji pas, naposled pa so ji zavile dolg šal, ki ji je pokrival ramena in ji
segal vse do stopal, ali pa so jo zavile v palo, veliko ţivobarvno kvadratasto
106 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 161 – 233. 107 Prav tam 108 Livius, Titus; prevajalec D. Spillan, a.m. m.d. (november 2006) [1853] (v angleščini) (txt). The
History of Rome, Books 01 to 08. London: Oxford. http://www.gutenberg.org/files/19725/19725-
8.txt.
43
ogrinjalo z enakomerno razporejenimi gubami. Ţenska oblačila se od moških niso
razlikovala po kroju, ampak bolj po bogatejšem blagu in močnejših barvah. Raje
kakor oblačila iz lanu in volne so imele Rimljanke bombaţne tkanine, ki so jih
uvaţali iz Indije.109
Predvsem pa so imele rade svilo, ki so jo od Neronovega
obdobja naprej vsako leto pošiljali v rimsko cesarstvo skrivnostni Sirci bodisi po
karavanskih poteh, ki so vodile do Črnega morja ali čez Perzijo po Tigrisu in
Evfratu do Perzijskega zaliva, bodisi po Indu in potem z ladjo do egiptovskih
pristanišč v Rdečem morju.110
Matrona je morala obleko dopolniti z dodatki, ki jih moški v glavnem niso nosili
in zaradi katerih je bil njen videz še slikovitejši. Rimljani ponavadi niso nosili
pokrival in so se samo ob premočnem soncu ali deţju zavarovali s koncem toge
ali ogrinjala ali pa so si na glavo poveznili kapuco pelerine. Rimljanka pa si je,
kadar ni imela diadema, vdela v lase, ki tedaj niso bili več ujeti v mreţico,
preprost škrlaten trakec, ki je bil na sredini širši in se je na čelu dvigoval v obliki
stoţca. Okoli vratu je pogosto nosila zavezano ruto. Čez roko ji je visel prtič, s
katerim si je z obraza brisala prah, znoj in si celo obrisala nos. Začetek te navade
ne sega v zgodnje čase, kajti edine latinske besede, ki jo lahko prevedemo kot
»robec«, ne zasledimo pred koncem 3. stoletja po Kr. Rimljanka se je pogosto z
eno roko pahljala s pahljačo iz pavjega perja, s katero je tudi odganjala muhe. Ob
lepem vremenu je v drugi roki drţala senčnik, razen če ga ni predala sluţabnici ali
uglajenemu prijatelju. Senčnik je bil običajno ţivahne zelene barve in ga ni mogla
zapreti, na način kot jih zapiramo danes, zato ga je v primeru premočnega verta
puščala doma.111
Tako napravljene Rimljanke so vzbujale občudovanja mimoidočih. Zaradi
zapletenega okrasja in svoje nečimrnosti, ki ni značilna samo za njihov čas, pa so
zjutraj porabile dosti več časa kakor njihovi moţje. Vendar to sploh ni bilo
pomembno, saj ţenske v Rimu niso bile tako zaposlene kakor moški in so se
udeleţevale samo razvedril javnega ţivljenja.
109 Jerome Carcopino: Rim na vzponu cesarstva, str. 80 – 120. 110 Cunliffe: Rimljani, str. 60 – 95. 111 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 177 – 258.
44
Pri proizvodnji parfumov so stari Rimljani uporabljali znanja starih Grkov,
Egipčanov in Arabcev.112
V Pompejih so našli v hiši Vetii pravo proizvodnjo
parfumov. Za to so uporabljali liste vrtnic in drugih roţ, lovor, kutino, jasmin,
stisnjene olive in agresto113
(sok grozdja). Tako pripravljeni parfumi so imeli
izjemno visoko ceno, ki so si jo lahko privoščile samo ţenske iz najvišjih slojev
rimske druţbe.
4.3. SPREHODI IN ZABAVA
Ţena v starem Rimu se je lahko omejeno zabavala.114
Predvsem se je lahko v
prostem času druţila s prijateljicami, lahko so hodile v terme in kopeli (imele so
ločene bazene od moških), lahko pa so tudi obiskovale nekatere igre v gledališčih
in arenah. Ţenske so zelo rade obiskovale borbe gladiatorjev, kjer so z glasnim
kričanjem in vpitjem dajale poseben pečat gladiatorskim bojem. Zabavo pa so si
lahko privoščile samo ţenske iz višjih slojev, tiste iz niţjih pa so se druţile s
prijateljicami v glavnem na domačih dvoriščih ob skromnih razmerah. Rade so se
kopale v Tiberi in ostalih rekah in pritokih ter preţivljale prosti čas z otroki in
sorodniki.115
Nekater stare Rimljanke so se ţelele ukvarjati tudi z gladiatorstvom in voţnjami z
vozovi, vendar pa so bili njihovi javni nastopi nezaţeleni.
V starem Rimu se je pojavilo veliko ţena, ki so postale znamenite pisateljice in
umetnice. Med njimi so pomembne: Astianasa, Elefantina, Agripina, Pamfila….
Agrippina je bila Neronova mati. Imelaje precej burno ţivljenje. Poleg
Spominov, ki jih omenja Tacit, je napisala še več knjig. Znana je bila po burnem
ţivljenju, saj je imela številne ljubimce, ki jih je duševno nadzirala.
112 Günther Böing (orig.), Marjan Krušič (slovenska izdaja). ur. Svetovna zgodovina. Ljubljana:
Cankarjeva zaloţba. (COBISS). str. 101 – 165. 113 Dupont, Florence: Ancient Rome, Hachette 1989, str. 145 – 197. 114 Jerome Carcopino: Rim na vzponu cesarstva, str. 80 – 120. 115 Michael Kerrigan: Stari Rim in rimsko cesarstvo, str. 89 – 108.
45
Njeni ljubimci: Gaius - Agripinin brat, Aemilius Lepidus - moţ njene sestre,
Tigelinus - telesni straţar Nerona, Seneca - filozof in Neronov boter ter učitelj.
Claudius – njen stric, Rufus – kasnejši poveljnjik garde, Pallas –Claudiusov
pribočnik, Aulus Plautius – mladi plemič, Rubellius Plautus- sin Julije
Tiberiusove nečakinje, Nero - njen sin.
Agipina je bila dobra mati, skrbela je za svoje otroke, njeno burno spolno
ţivljenje pa kaţe na razvratnost staro rimske druţbe, predvsem v najvišjih slojih.
Nekatere ţenske so dobile navdih v staro grških pisateljicah in postale znamenite
predvsem v kasnejših obdobjih rimskega imperija.
Slika 26: Agripina, pisateljica, mati cesarja Nerona.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Agrippina_the_Younger, 01. 04. 2011 ob 19:00)
46
Slika 27: Priprava na zabavo.
Vir: M. Grant, Greece and Rome, str. 131.
47
5. OSEBNA HIGIENA IN KOZMETIČNI PRIPOMOČKI
5.1. PRESKRBA Z VODO
V rimskem imperiju je bila preskrba z vodo opredeljena predvsem z geografskimi
značilnostmi. V samem mestu Rim je bilo vode dovolj, saj so v zaledju rimske
prestolnice Apenini116
, s katerih se stekajo proti morju številni potoki in reke.
Rimljani so imeli poleg izobilja vode tudi odličen dostop do morja, tako so lahko
za svoje dobro počutje in čistočo uporabljali tudi morsko vodo.
V drugih delih imperija je bila oskrba z vodo marsikje teţavna, zato so stari
Rimljani gradili akvedukte117
. Rimska oskrba mest z vodo je bila odlično razvita,
saj so s pomočjo velikih vodovodov po ulicah napeljali izlive in javne vodnjake.
Ko so Rimljani zgradili velike trinadstropne mostove, s katerimi so lahko
premostili ogromne razdalje, je čista voda preko vodovodov začela teči v mesta in
eno prvih mest je bil Rim. Enega največjih in najdaljših akveduktov so Rimljani
zgradili v Franciji. Dolg je bil skoraj 50 kilometrov118
in vsak dan je oskrboval
prebivalstvo z 20.000 tonami vode. Slovenija ima tudi ostanke akveduktov,
najlepši je blizu vasi Brvi na Bizeljskem.119
116 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 177 – 258. 117 Livius, Titus; prevajalec D. Spillan, a.m. m.d. (november 2006) [1853] (v angleščini)(txt). The
History of Rome, Books 01 to 08. London: Oxford. http://www.gutenberg.org/files/19725/19725-
8.txt. 118 Jerome Carcopino: Rim na vzponu cesarstva, str. 90 – 125. 119 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 188 – 267.
48
Slika 28: Akvedukt Pont Du Gard, Francija.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Ancient_rome, 15. 04. 2011 ob 18:30)
5.2. KOPALIŠČA
Večina bogatejših prebivalcev starega Rima je svoj prosti čas najraje preţivljala v
termah ali pa ob telovadbi. Terme so bile zelo priljubljen kraj, ki ga Rimljani niso
uporabljali zgolj za kopanje, ampak tudi za vsakdanje sproščanje in sprostitev.120
Terme so bila javna kopališča, prostor primeren za mirno razpravljanje o
vsakdanjem ţivljenju in politiki. Sem so zahajali poleg bogatejših Rimljanov tudi
člani senata, drugi izobraţenci in filozofi. V kopališčih je bilo torej mogoče
posedati, klepetati in tudi brati. Večina Rimljanov je v kopališča prihajalo enkrat
dnevno, navadno pozno popoldne ali zgodaj zvečer, mnogi pa so se kopali tudi
večkrat na dan.121
V zasebnih hišah so bili majhni, slabo osvetljeni kopalni
prostori znani ţe v 3. stol. pr. Kr., medtem ko so javna kopališča prišla v navado
šele v 1. stoletju n.š. Trije glavni prostori kopališča so bili: slačilnica (v slačilnici
so se slekli do golega in pustili svoje obleke v rokah suţnjev, ki so jim straţili
obleke), prostor za kopanje v mlačni vodi in topla kopel. Ti trije prostori so bili v
120 Dupont, Florence: Ancient Rome, Hachette 1989, str. 152 – 211. 121 Jerome Carcopino: Rim na vzponu cesarstva, str. 90 – 125.
49
vseh kopališčih, lahko pa so bili tudi še prostori s hladno vodo in zelo vroči
prostori za potenje (rimska savna,v katerih je bila temperatura do 70 stopinj
celzija in vlaţnost do 30 %). Kopanju je ponavadi sledila ročna masaţa.
Uporabljali so tudi razna naravna olja (predvsem olivno in evkaliptusovo), ki so
jih obiskovalci prinesli s seboj.122
V termah so imeli ločene prostore za ţenske in
moške. Primer takega kopališča je bilo v Pompejih.123
Poleg tega, da so bila
kopališča javnosti zelo priljubljena zaradi druţenja, so bila tudi estetsko zelo
dovršena. Velike kopeli so bile zunaj in znotraj obloţene z marmorjem, stropi in
stene so bili poslikani s freskami, po tleh pa so bili raznobarvni mozaiki. Kopija
velikega rimskega kopališča v termah je v prenovljenih Rimskih termah124
v
Rimskih Toplicah. Arhitektura izraţa ves blišč Rimskega imperija, skrb za zdravje
in dobro počutje, kopališče nudi obiskovalcem vrhunsko sprostitev in uţitek.
Ţenske so imele v kopališčih vstop tudi v palestre ali telovadnice. Pri kopanju so
nosile nedrček in hlačke, ki so spominjale na današnje dvodelne kopalke. Ta detajl
slavnega mozaika iz »Sobe z dekleti v bikinkah« v vili Piazza Armerina na
Siciliji125
prikazuje dve mladi ţenski, ki se pred kopanjem ogrevata s telovadbo.
Slika 29: Telovadba.
(A. M. Liberati, F. Bourbon: Antični Rim, str. 68)
122 Cunliffe: Rimljani, str. 85 – 104. 123 Michael Kerrigan: Stari Rim in rimsko cesarstvo, str. 90 – 115. 124 Cunliffe: Rimljani, str. 85 – 104. 125 Michael Kerrigan: Stari Rim in rimsko cesarstvo, str. 90 – 115.
50
Pred Trajanom (98-117) in v njegovem času ni obstajal odlok, ki bi ţenskam
prepovedal obisk javnih term skupaj z moškimi, čeprav se jih je večina kopala v
posebnih termah za ţenske, balneae. V 1. stoletju so se ţenske in moški začeli
kopati skupaj. Veliko ţensk se je namreč navdušilo nad telovadbo pred kopeljo,
zato so raje pozabile na ugled in se kopale skupaj z moškimi. Zaradi tega je prišlo
do mnogih škandalov, kar je motilo tudi oblast. Skupno kopanje je privedlo do
promiskuitete in končno do Hadrijanove prepovedi takšnega početja. Njegova
prepoved je pomenila velik gradbeni poseg v ţe obstoječa kopališča. Ker bi
prezidavanje drţavo stalo preveč denarja, so se Rimljani znašli in enostavno
določili različne čase za kopanje ţensk in moških. Tako so se ţenske lahko kopale
med deseto in eno uro, moški pa od enih popoldan do večera. Kopališča za ţenske
so s cesarjevim odlokom postala še bolj mnoţična zbirališča ţensk, kjer je bilo
kopanje praktično neomejeno.126
5.2.1. TERME
Terme so dali zgraditi cesarji in tako poskrbeli za sprostitev in razvedrilo v
pravem pomenu besede. Beseda »terme« je sicer grškega izvora, predstavlja pa
rimsko resničnost, ki je prvič povezala palestro, prostor, kjer so se Rimljani
razgibavali, in kopeli, prostor, kjer so se umivali.127
To je eno najlepših daril, kar
jih je cesarski reţim poklonil ne samo rimski civilizaciji, ampak tudi umetnosti.
Le-ta je bila odtlej bogatejša za spomenike, katerih količina, skladnost in smotrna
ureditev nas ob pogledu na njihove ruševine navdaja z občudovanjem. S termami
je cesarski reţim dosegel, da je osebna čistoča postala za Rimljane nekaj
vsakdanjega in da je bila dosegljiva mnoţicam. V čarobnem okolju kopališč je
126 Michael Kerrigan: Stari Rim in rimsko cesarstvo, str.90 – 115. 127 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 191 – 287.
51
cesarski reţim iz športnih vaj in telesne nege naredil uţitek za vsakogar in
sprostitev, ki je bila dostopna tudi najrevnejšim prebivalcem.128
Sredi 3. stoletja pr. Kr. so Rimljani od Grkov prevzeli navado, da so si v mestnih
ali podeţelskih hišah zgradili kopalnico. To razkošje so si lahko privoščili le
bogataši in republikanska strogost je nasprotovala gradnji kopališč izven domače
hiše. Sčasoma je skrb za čistočo prevladala nad pretirano srameţljivostjo. V 2.
stoletju pr. Kr. so se v Rimu pojavila javna kopališča, ki so bila ločena za moške
in ţenske. Kot sem ţe omenila v prejšnjem poglavju so se v 1. stoletju začeli
moški in ţenske kopati skupaj.
Leta 33. pr. Kr. je Agripa129
dal pobudo za popis javnih kopališč. Le - teh je bilo
170 in njihovo število je pozneje naraščalo. Pobirali so nizko vstopnino, otroci pa
so imeli prost vstop. Agripa je moral nadzorovati javna kopališča, preverjati
njihovo ogrevanje, čistočo in upravljanje. Kmalu je dal zgraditi terme, ki so nosile
njegovo ime in kjer je bil vstop zmeraj prost.
To napredno načelo je bilo v skladu z namenom cesarstva, da skrbi za ljudstvo. V
zgodovino arhitekture je prineslo novosti, obenem pa vplivalo na ţivljenjske
navade. Javna kopališča so se od vladavine do vladavine večala in mnoţila tako,
da so lahko sprejemala vse večje število obiskovalcev.
Po Agripovih termah so v Rimu na Marsovem polju130
postavili Neronove terme,
na Aventinu pa je terme postavil Trajan. Pozneje so zgradili še druga kopališča,
npr. terme, ki jim pravimo Karakalove, uradno pa so se imenovale Antoninove
terme, saj je dal njihove temelje postaviti Septimij Sever leta 206 po Kr., leta 216
pa jih je predčasno otvoril njegov sin Antonin Karakala.131
V 4. stol. pr. Kr. so na
Kvirinalu zgradili še Konstantinove terme. Najbolj ohranjene terme so
Dioklecijanove, ki so se razprostirale na trinajstih hektarih. Krakalove terme so
bile na površini enajstih hektarov eno od čudes starega Rima. Ruševine
Trajanovih term so v zadnjih letih odkopali v tolikšni meri, da je mogoče videti
128 Livius, Titus; prevajalec D. Spillan, a.m. m.d. (november 2006) [1853] (v angleščini)(txt). The
History of Rome, Books 01 to 08. London: Oxford. http://www.gutenberg.org/files/19725/19725-
8.txt. 129 Nestorovič, A. (2001). Nakit: od kamene dobe do Rimljanov. Ljubljana: Mladinska knjiga, str.
24 – 108. 130 Dupont, Florence: Ancient Rome, Hachette 1989, str.155 – 184. 131 Michael Kerrigan: Stari Rim in rimsko cesarstvo, str. 90 – 115.
52
ujemanje glavnih linij z obliko Karakalovih term. Prve in druge se pravzaprav
razlikujejo le po velikosti in v Karakalovih termah lahko občudujemo le nekoliko
povečano podobo Trajanovih term.
Samo mesto Rim je imelo čez sto kopališč.132
Terme niso bile le kopališča,
ampak so bile vzdolţ ogromnega četverokotnika na zunanji strani neštete
trgovine, kjer je mrgolelo prodajalcev in kupcev, znotraj samega četverokotnika
pa so bili tudi vrtovi in sprehajališča, športna igrišča in počivalnice, telovadnice in
sobe za masaţo ter celo knjiţnice in pravi muzeji.133
V času rimskega imperija je bilo na področju, velikem skoraj 5 000 000 km2 134
, v
Evropi, Afriki in Aziji več kot 500 različnih term, ki so bile zgrajene ob
zemeljskih prelomnicah, ob katerih je na površje privrela termalna voda. V
Sloveniji trenutno obratuje 16 zdravilišč,135
od tega sta dve z rimsko tradicijo –
Terme na Ptuju in Rimske terme v Rimskih Toplicah. Blagodejni in zdravilni
učinek termalne vode so stari Rimljani spoznali še pred Galenom in z izmenjavo
kopeli (topla voda, hladna voda, morska voda) so skrbeli za zdravje, dobro
počutje in osebno higieno. Po propadu rimskega imperija (razdelitev na vzhodno
in zahodno cesarstvo v času cesarja Dioklecijana in ob propadu po Odoakerju) se
je skrb za vrline (osebna higiena, dobro počutje, zdravje) zelo spremenila. Šele s
krepitvijo meščanstva v 19. stoletju so se stare rimske vrline in pogledi na človeka
in njegovo boljše ţivljenje ponovno obudili.
132 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 191 – 287. 133 Carcopino: Rim na vzponu cesarstva, str. 257-258. 134 Michael Kerrigan: Stari Rim in rimsko cesarstvo, str. 90 – 115. 135 Prav tam
53
Slika 30: Klasične rimske terme v času cesarstva.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Rome#Ancient_Rome, 02. 05. 2011 ob 11:00)
Slika 31: Rimske terme, Rimske Toplice.
(www.rimske-terme.si, 02. 05. 2011 ob 20:00)
54
Slika 32: Grand hotel Primus, Ptujske toplice.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Ptuj, 02. 05. 2011 ob 20:30)
5.2.2. KOPELI
V starem Rimu so za kopeli uporabljali več vrst bazenov: bazen s hladno vodo,
bazen z mlačno vodo, bazen s toplo vodo in bazen z morsko vodo.136
Slednji so
bili sicer redkost, saj so si ga lahko privoščili samo najvišji sloji prebivalstva.
Kopeli so si pripravljali uporabniki sami s pomočjo svojih suţnjev. V vodo so
pogosto vlivali eterična olja137
(predvsem eukaliptus) in dodajali druge dišave.
Terme so imele ustaljeno strukturo s tem, da so bila kopališča za bogatejše sloje
opremljena bogatejše, krasile so jih freske, mozaiki, kipi in drugi dodatki.
136 Cunliffe: Rimljani, str. 92 – 113. 137 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 191 – 287.
55
5.2.2.1. APODYTERIUM
Predstavlja slačilnico, kjer so se gostje v termah slekli (obleko so jim varovali
suţnji capsariji) do golega, v kopalnici pa so se umili pred vstopom v same
bazenske prostore. V zidovih apoditerija so bile niše, v katerih so bile spravljene
obleke gostov. Iz apoditerija138
so vodila vrata v dva prostora, v tepidarium139
in
frigidarium.140
Slika 33: Apoditerij v Pompejih.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Pompei, 05. 05. 2011 ob 19:25)
5.2.2.2. FRIGIDARIUM
V tem prostoru iz belega marmorja je bila hladna potopna kopel. Ta kopel je bila
pomembna za začetek potenja in s tem oddajanja odpadlih snovi skozi koţne pore.
Gost se je lahko po hladni kopeli usedel na marmornato stopnico, se zavil v
brisačo in s tem sproţil prve procese evaporacije.
138 Jerome Carcopino: Rim na vzponu cesarstva, str. 94 – 134. 139 Michael Kerrigan: Stari Rim in rimsko cesarstvo, str. 90 – 115. 140 Prav tam
56
5.2.2.3. TEPIDARIUM
Tepidarij je bil najbolj okrašen prostor v termah. V tem prostoru si je gost lahko
privoščil toplejšo kopel in maziljenje z olji. Maziljenje je izvajal suţenj (unctores
ali aliptae). Včasih je maziljenje potekalo pred odhodov v vročo kopel, včasih pa
takoj po koncu hladne kopeli. Vse to je bilo odvisno od ţelje gosta, ki si je lahko
privoščil še stopnjevano potenje v posebnem prostoru (destrictarium ali
unctorium).
5.2.2.4. CALDARIUM
V tem prostoru je bila temperatura visoka. Stene so bile votle tako, da se je
ustvarjalo veliko vroče pare. Na enem koncu je bil okrogli bazen (labrum), na
drugem pa štirioglata kad. Tu je na glavo gosta tekla hladna voda, kar je sproščalo
ostanke negativne energije in pospeševalo izločanje potu ter s tem odpadlih in
strupenih snovi skozi koţo.141
5.2.2.5. LACONICUM (SUDATORIUM)
Lakonij142
je bil zadnji prostor v termah, ki je bil kot nekakšna savna. V njem ni
bilo bazenov ali kadi za kopeli, ampak je bil zelo vroč zrak in visoka vlaţnost.
Lakonij je bil še bolj vroč od kaldarija. Gost se je prepotil in skozi koţne pore
oddal še zadnje odpadle in strupene snovi.
Takšna struktura kopeli v rimskih termah je gostu omogočila popolno prenovo in
očiščenje ter mu nudila občutek sproščenosti, uravnovešenosti in sveţine.
141 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 191 – 287. 142 Cunliffe: Rimljani, str. 92 – 113.
57
Slika 34: Načrt term v Pompejih.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Pompei, 05. 05. 2011 ob 21:05)
5.2.3. JAVNA KOPALIŠČA
Predvsem srednji sloj in niţji sloj se je posluţeval javnih kopališč. V rimskem
imperiju so skrbeli za čistočo in dobro počutje vseh prebivalcev. Javna kopališča
so bila opremljena bolj skromno, ponavadi z enim samim bazenom. Poznana pa so
tudi javna kopališča z dvema ali tremi bazeni.143
Javna kopališča so bila postavljena v celotnem imperiju, najdemo jih na
Britanskem otočju, v Nemčiji, Bliţnjem vzhodu, severni Afriki in tudi v naših
krajih. Tako so ostanki javnega kopališča tudi v Ljubljani (Emona).144
143 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 191 – 287. 144 Plesničar – Gec, Ljudmila (1997): Emonski forum, str. 7 – 95.
58
Slika 35: Ostanki javnega kopališča pri Strumici (Makedonija).
(http://en.wikipedia.org/wiki/List_of_Roman_public_baths, 11. 05. 2011 ob
18:55)
Slika 36: Ostanki bazenčka, ki so ga uporabljali tudi za krščevanje v
Emoni.
(http://sl.wikipedia.org/wiki/Emona, 11. 05. 2011 ob 19:15)
59
Ker je bila osebna higiena zelo pomembna, so imeli v kopališčih tudi javne
latrine. Zbirališča odpadlih snovi so skrbno odstranjevali in čistili. Stari Rimljani
so poznali sistem kanalizacije145
, ki je skrbel za čistočo.
Slika 37: Sistem kanalizacije v Emoni (Ljubljana).
(http://sl.wikipedia.org/wiki/Emona, 11. 05. 2011 ob 19:35)
145 Cunliffe: Rimljani, str. 92 – 113.
60
6. MODA IN KOZMETIKA
Vsako obdobje človeške zgodovine je poskrbelo za način oblačenja in modo
določenega časa. V starem Rimu so bile ţenske podvrţene predvsem stari
helenski – grški kulturi in modi in temu je sledilo tudi oblačenje Rimljank. Z leti
in desetletji se je moda začela spreminjati, do razpada rimskega imperija pa je
ostala glavnina oblačil klasičnih – staro rimskih. Moški so v glavnem nosili
togo146
, ţenske pa stolo147
in pallo148
. Vsa oblačila so po svoji obliki izhajala iz
stare Grčije.
Skozi stoletja je moda ostala našopirjena in brez fantazije, za ljudi z bahavo in
trdno zavestjo, da imajo v rokah ves svet. Toga je bila s svojo slovesnostjo simbol
uravnoteţenosti rimskega ljudstva, čeprav je šlo velikokrat za zlagano, popolnoma
zunanjo uravnovešenost, ki je bila globoko zakoreninjena v tradiciji. Tradicija ni
bila nikoli opuščena, k njej se je vse vračalo in se nanjo sklicevalo skozi deset
stoletij, kadar je bilo treba braniti izročilo ali pa kadar je bilo čutiti, da je
domovina v nevarnosti.
Zakon ni dovoljeval samovoljnosti, imeli so jo za znamenje dekadence. Če je
hotel kateri od meščanov bolj opozoriti na svojo obleko s tem, da si je izbral kroj
ali okrasje, ki ni bilo v skladu s tradicijo, je s tem izgubil ugled in imeli so ga za
pomehkuţenca.
Moda je bila prepuščena, kakor se spodobi, ţenskam, ki so se bolj kakor glede
oblek izţivljale pri pričeskah, lepotilih in dragih kamnih. Na vso moč so imele
rade kričavo okrasje, veriţice do kolen, teţke zapestnice in dragulje, za katere ni
bilo pomembno ali so bili pravi ali umetni.149
Suţnji so v Rimu nosili volnene toge, pod njo pa tuniko . Moški so bili oblečeni v
tuniko in togo, ki so jo nagubali. Togo je lahko nosil le rimski drţavljan. To je
bila bela volnena tkanina, dolga 5 in široka največ 2 metra. Bila je teţka, nerodno
146 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 201 – 302. 147 Prav tam 148 Dupont, Florence: Ancient Rome, Hachette 1989, str. 164 – 211. 149 Ruiz, V. Antični Rim, str. 81 – 88.
61
jo je bilo nagubati, poleti pa je bila zelo vroča. Visoki uradniki, svečeniki in otroci
svobodnih Rimljanov so nosili toge, obrobljene s škrlatnim trakom. Ta trak naj bi
jih varoval pred hudobnimi duhovi. Ljudje, ki so se potegovali za sluţbe, so nosili
posebej s kredo pobeljene toge, ki so jim rekli toga candida150
ali po naše bela
toga – zato še vedno pravimo tistim, ki se potegujejo za sluţbo – kandidati. Mlajši
moški so nosili chiton, nekakšno kratko krilo, katerega so ga nosili tudi vojaki.
Drţavljan nadzornica sodnik cesar vojak delavec suţenj
Slika 38: Oblačila nekaterih najbolj številčnih prebivalcev starega Rima.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Clothing_in_ancient_Rome, 02. 06. 2011 ob 18:05)
6.1. ŢENSKA OBLAČILA
Razen v najstarejših časih je bila toga pri ţenskah oblačilo, ki jim ga je drţava
zaukazala nositi v znamenje sramote. Nositi so jo morale ţenske, ki so se s čim
hudo pregrešile. Zato pa je bila tunika bistvena sestavina ţenske garderobe; od
moške tunike se je ločila samo po dolţini.151
150 Ruiz, V. Antični Rim, str. 81 – 88. 151 Prav tam
62
Ţenske so poleg tradicionalne tunike nosile preprosto oblačilo, znano kot stolo,
kakršno so nosile ţenske v stari Grčiji. V glavnem se je v oblačilih ţensk v starem
Rimu kazala strogost pri oblačenju, predvsem v jasnih, elegantnih linijah značilne
rimske stole. Stolo si je smela obleči poročena ţenska preko tunike. To jim je
predpisal senat, da so se ločile od preprostih ţensk in od suţenj. Stola je bila dolga
in draga, v pasu stisnjena in spodaj okrašena s škrlatnim obšivom. Sestavljena je
bila iz dveh pravokotnih delov. Oba dela sta bila povezana in zvezana s fibulami
tako, da je bil en del prost. Preko stole so ţenske nosile pallo, nekakšen šal iz
podolgovatega kosa blaga, ki je spominjal na plašč. Palla je imela lahko tudi
kapuco ali pa je visela čez levo rame, pod desno roko in nato čez levo roko.
Slika 39: Kip Livije, ki je oblečena v stollo in pallo.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Clothing_in_ancient_Rome, 02. 06. 2011 ob 18:40)
Mlajša dekleta so v starem Rimu nosila samo tuniko, ki je segala preko kolen.
Tunika je bila bele barve, preprosto okrašena, z vloţkom v predelu pasu. Ko so se
dekleta pojavila v javnosti pa so nosile tunike, ki so segale do stopal. Mlada
63
neporočena dekleta so okrog vratu nosila tudi bulla, amulet iz usnja ali zlato srce
in to so nosile vse do poroke. Bullina vloga je bila varovati dekle do poroke.152
Potem, ko se je ţenska naličila, si je oblekla stolo, dolgo in ohlapno oblačilo, ki ji
je segalo do gleţnjev. V času cesarstva so bile stole volnene, kasneje pa tudi iz
indijskega bombaţa in kitajske svile. Izmed ostalih materialov so uporabljali tudi
lan, usnje in druge ţivalske koţe.153
Rimljanke so uporabljale tudi spodnje perilo (subligaculum), ki je bilo sestavljeno
iz dveh delov: nedrčka in kratkih hlačk. Takšno spodnje perilo so ponavadi nosile
samo ţenske iz višjih slojev.154
Slika 40: Stare Rimljanke v subligakulih (spodnje perilo).
(http://en.wikipedia.org/wiki/Clothing_in_ancient_Rome, 02. 06. 2011 ob 19:30)
152 Livius, Titus; prevajalec D. Spillan, a.m. m.d. (november 2006) [1853] (v angleščini) (txt). The
History of Rome, Books 01 to 08. London: Oxford. http://www.gutenberg.org/files/19725/19725-
8.txt. 153 Ruiz,V.: Antični Rim, str. 81 – 88. 154 Prav tam
64
6.2. PRIČESKE
Do leta 300 pr Kr. Rimljani niso poznali fines v pričeskah. Kakor hitro so iz
grških naselbin prišli v Rim prvi brivci, moški niso več nosili dolgih las, tako se je
zelo hitro razširila moda kratkih las. Pribliţno sto let pozneje, ob koncu republike,
so moški nosili, kadar jim je šlo za kakšne posebne učinke, daljše lase. Najbolj
elegantni so si dali lase skrbno počesati pri brivcih, katerih je bilo v mestu na
pretek.155
Moški so sprva nosili brade in dolge lase, po prihodu brivca v mesto pa so začeli
nositi tudi kratke lase in se redno brili. Vsi so se hodili briti v brivnice, prav tako
tudi suţnji. Ţenske pričeske so bile v vsakem obdobju drugačne. V najstarejših
časih so bile preproste - lasje so bili na sredini glave razdeljeni s prečo, zadaj
speti v figo ali konjski rep, na čelu pa počesani v tanke kodre. V Avgustovem
času so pričeske postale ţe bolj zahtevne, vrhunec umetelnosti pa so dosegle v
času Flavijcev (68-192).
Pribor za ustvarjanje takih naglavnih umetnin je obsegal bronast, koščen ali
slonokoščen glavnik in votle, upognjene, na ţerjavici pogrete klešče, s katerimi so
oblikovali še mokre lase. Ţenske so uporabljale tudi lasne igle, trakove, mreţe,
lasulje in lasne vloţke, s katerimi so bile pričeske videti bolj polne. Lasje so
morali biti na tilniku speti v bogate in umetelne fige. Bogate gospe so imele za
česanje na voljo posebno suţnjo, ki je bila za lepotičenje posebej izurjena. Za
barvanje las so ţenske uporabljale barve in belila, zlasti priljubljena je bila barva
spuma batava, ki je dajala lasem lepo bakreno- modro barvo. Bogate Rimljanke so
imele v času cesarstva zapletene pričeske, sestavljene iz kratkih kodrov in šopov
črnih las, uvoţenih iz Indije.156
Frizure so imele visoko konstrukcijo, dvakrat višjo od glave. Bile so še močneje
poudarjene z diademi, iglami in roţami, ki so bile vsajene posamezno ali pa
spletene v venčke. V prvih stoletjih cesarstva se je zmanjšala izumetničenost
ţenskih frizur, ker se je razširila preprostost, ki jo je oznanjalo krščanstvo.157
155 Dupont, Florence: Ancient Rome, Hachette 1989, str. 164 – 211. 156 Prav tam 157 Ruiz,V.: Antični Rim, str. 81 – 88.
65
Ţenske so nosile dolge lase, kajti kratke pričeske niso bile nikoli v modi. Mlajše
ţenske so si jih lahko povezale na tilniku ali pa spele v vozel. Poročene ţenske so
imele pestro izbiro pričesk: nakodrano, pričesko z mreţico, visoko natopirano,
pogosto so nosile tudi lasulje. Tudi kiparji so sledili modi, saj so svojim
mojstrovinam dodajali lepo oblikovane pričeske, ki so bile izdelane iz marmorja
in so jih po trenutni modi lahko tudi zamenjali.
Slika 41: Frizura Rimljanke iz časa Flavijcev.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Cosmetics_in_Ancient_Rome, 05. 06. 2011 ob
12:10)
66
Slika 42: Ţenska frizura iz 2. stoletja.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Cosmetics_in_Ancient_Rome, 05. 06. 2011 ob
12:25)
Slika 43: Mlada ţenska z bogato frizuro. T. i. »melonska pričeska« je bila
sestavljena iz več kit, ki so bile na zatilju zavite v veliko figo.
(A. M. Liberati, F. Bourbon: Antični Rim, str. 85)
67
Slika 44: Lasni vloţki so bili priljubljeni, ker so omogočali bolj umetelne in
polnejše frizure. Lasje so morali biti na tilniku speti v bogate in umetelne
fige.
(Modna pričeska, A. M. Liberati, F. Bourbon: Antični Rim, str. 85)
6.3. OBUTEV
Staro reklo pravi: »Povej mi, kakšne čevlje imaš in povem ti, kdo si«. Obutev je
bila med oblačili zelo velikega pomena. Tudi v antičnem Rimu so bili čevlji tako
različni, da jih je bilo treba zgolj opazovati in človek je lahko presodil, kateremu
stanu kdo pripada in s čim se kdo ukvarja.158
Po obliki se obutev se ni razlikovala
na moško in ţensko. Razlike so bile v grobosti usnja, barvah in okrasju. Najbolj
razširjeni so bili sandali s trakci med prsti in usnjenimi trakovi, ki so bili povezani
okrog nog. Cokle in nizki škornji so ščitili nogo do goleni. Filozofi in ljudje, ki so
hoteli poudariti svojo skromnost, so si natikali lahke, japonkam podobne sandale,
narejene največkrat iz papirusa.159
158 Dupont, Florence: Ancient Rome, Hachette 1989, str. 164 – 211. 159 Livius, Titus; prevajalec D. Spillan, a.m. m.d. (november 2006) [1853] (v angleščini) (txt). The
History of Rome, Books 01 to 08. London: Oxford. http://www.gutenberg.org/files/19725/19725-
8.txt.
68
Najbolj preprosta obutev so bile bolj ali manj zaprte jermenaste sandale, soleae.
Nosili so tudi škornje iz tankega surovega usnja (pero), ki so segali do meč. Tudi
kmetje so nosili jermenaste sandale iz nestrojenega usnja, carpatina. Najbolj
pogosto obuvalo so bili gleţnarji - calcei160
, ki so bili narejeni iz ţivalske koţe,
usnja ali iz bombaţa. Nosili so tudi višjo obutev, ki je segala do kolen, sestavljena
pa je bila iz usnjenih trakov. Predvsem suţnji in ljudje iz niţjih slojev so
uporabljali opanke in lesene cokle, pozimi pa so si varovali noge tako, da so jih
ovijali v neustrojene koţe ali volneno blago.
Slika 45: Opanke stare Rimljanke iz 3. stoletja.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Clothing_in_ancient_Rome, 07. 06. 2011 ob 16:45)
Grki in Rimljani so imenovali škornje cothurni, katere so nosili zlasti lovci, za
suţnje pa so bili prepovedani. Spadali so tudi k oblačilom nekaterih bogov in
cesarjev – kot znamenje njihove boţanske narave. Škornje so izdelovali v dveh
oblikah: iz rdečega usnja in v višini piščali okrašene s srebrnim ali slonokoščenim
polmesecem. Ti so bili namenjeni visokim drţavnim dostojanstvenikom, v
primeru da so pripadali plemiškim druţinam. Za druge so izdelovali čevlje iz
črnega usnja in brez okraskov.161
Tudi ţenske so nosile podobne škorenjčke kakor moški, razlikovali so se
predvsem v večji lahkotnosti in v uporabi bolj voljnih vrst usnja, v bolj ţivih
160 Dupont, Florence: Ancient Rome, Hachette 1989, str. 164 – 211. 161 Prav tam
69
barvah in v bolj iznajdljivih in bogatejših ornamentih, sestavljenih iz biserov in
dragih kamnov.
6.4. KOZMETIKA
V starem Rimu so uporabljali številne kozmetične preparate za lepotne in
zdravstvene namene. Poznani so znameniti rimski farmacevti in zdravniki, ki so
se ukvarjali z izdelavo medicinskih in kozmetičnih preparatov. Najbolj znan
rimski zdravnik in farmacevt je bil Galen (Claudius Galenus, ţivel od 129 do 199
).162
Galen je bil osebni zdravnik cesarja Marka Avrelija.163
Anatomijo človeškega
telesa je preučeval na ranjenih gladiatorjih, truplih, opicah ter prašičih in svoja
spoznanja prenesel na človeški organizem. Uvedel je medicinsko
eksperimentiranje, izpopolnil ter dopolnil je delo Hipokrata164
, v zdravilstvo je
tudi uvedel nove snovi in kombinacije. Zdravila je izdeloval sam. Po njem se še
danes imenujejo galenska zdravila (zdravila enostavne izdelave: pripravljajo jih v
lekarnah in galenskih laboratorijih). Celotno znanje grškega in rimskega sveta o
farmaciji in medicini je zdruţil v enoten sistem. Objavil je okoli 400 razprav o
medicini, gramatiki in matematiki, od katerih se jih je ohranilo le okoli 180. V
razpravah O anatomskih postopkih in Delovanje telesnih delov je opisal številne
kosti, delovanje ledvic, dihanja in 33 različnih vrst pulza. V kompendiju Drobne
spretnosti je objavil svoje teorije in nasvete za pripravo in uporabo zdravil, ki so
veljala do renesanse. Galen je bil strokovna avtoriteta do Paracelzija.
Prav Galen je sestavil prve prave kozmetične kreme, ki so preţivele skoraj dve
tisočletji.
162 Bos, Joan: The Crazy Caesars of Rome, 2000, str. 164 – 188. 163 Prav tam 164 Dupont, Florence: Ancient Rome, Hachette 1989, str. 164 – 217.
70
Slika 46: Claudius Galenus – Galen.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Galenus, 07. 06. 2011 ob 17:05)
Poleg Galena sta bila v staro rimski zgodovini najvidnejša zdravnika in
farmacevta še:
Pedanius Dioscorides – spisal je knjigo Materia Medica, ki je še danes osnova za
vse farmakopeje in knjige zdravilnih rastlin.165
Soranus of Ephesus – bil je najvišji učitelj v šoli za zdravnike, predvsem se je
posvetil ginekologiji (prvi je uporabil vaginalne spekule za pregled ţena) in
koţnim boleznim.166
Arheologi so v starem rimskem templju v Londonu leta 1933 odkrili majhno (60 x
52 milimetrov) pločevinasto posodico iz obdobja, ki sega v sredino 2. stoletja.
Posodica vsebuje odlično belo kremo, ki bi prav lahko izpodrinila današnje
najbolj cenjene kozmetične znamke.167
Richard Evershed, kemik z univerze v Bristolu na jugozahodu Anglije, je pojasnil,
da gre za resnično zapleteno formulo. »Morda niso popolnoma razumeli kemije,
vendar je očitno, da so natančno vedeli, kaj počnejo,« je povedal. Znanstveniki, ki
so našli belo kremo, menijo, da je nekoč pripadala bogati, moderni prebivalki
starega Rima. Krema je sestavljena iz 40 odstotkov ţivalskih maščob – 165 Jerome Carcopino: Rim na vzponu cesarstva, str. 102 – 154. 166 Prav tam 167 Liberati, A. in Bourbon, F. (2000). Antični Rim – zgodovina civilizacije, ki je vladala svetu.
Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 81 – 101.
71
najverjetneje ovčjih ali govejih, 40 odstotkov škroba in kositrovega oksida.
Maščobe tvorijo kremasto osnovo, kositrov oksid pa naredi kremo lepe bele
barve.168
Znanstveniki so ugotovili, da je kositrov oksid, ki se nahaja v kremi, dokaj
neaktiven in tako ne povzroča nikakršnih dermatoloških problemov. Dermatologi
pa so potrdili odlično kvaliteto preparata.
Najdba je dokaz več, da so naši predniki znali izkoristiti materiale, ki jih nudi
narava. Njihova tehnologija izdelave krem se ni močno razlikovala od današnjih.
Slika 47: Originalna krema iz starega Rima, odkrita v Londonu.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Cosmetics_in_Ancient_Rome, 16. 06. 2011 ob
19:10)
Trgovina s kozmetiko je dobro cvetela. Mazila in parfume so hranili v elegantnih
majhnih glinastih ali alabastrnih kozarčkih in steklenih stekleničkah.169
Rimljani,
zlasti ţenske iz višjih slojev druţbe, so jih uporabljali čez vsako mero. Ţenske so
porabile veliko časa za ličenje in izdelovanje obraznih mask iz najrazličnejših
rastlinskih in organskih sestavin, ki se nam danes zdijo prav neverjetne – oslovsko
mleko proti gubam, toplo kravje blato proti tvorom na obrazu, mešanica kleja iz
telečjih spolovil in ţvepla, raztopljenega v kisu in premešanega s figovo vejico za
168 Liberati, A. in Bourbon, F. (2000). Antični Rim – zgodovina civilizacije, ki je vladala svetu.
Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 81 – 101. 169 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 201 – 302.
72
obrazno masko. Kozmetične preparate so pripravljali v kroţnikih in skledah.
Ţenske so za osnovo uporabljale svinčevo belilo170
z dodatkom medu in maščob.
Za bolj roţnato polt so kremi primešale še razna barvila, npr. rdečo okro, soliter
ali cenejše grozdne tropine, za bolj sijočo polt pa so si obraz napudrale z zmletim
sivomodrim hematitom.171
Trepalnice in obrvi so si poudarjale s sajami, veke pa z
zelenim ali modrim prahom. Rimljanke so si za piko na i na lice pričarale še
majhno lepotno piko, ličnice pa poudarile s kančkom rdečila. Obraz so si umile
šele zvečer, preden so šle spat.
Ličili pa so se tudi nekateri moški. Osenčili so si očesne veke, obrvi in trepalnice.
Najbolj uporabljeni barvi sta bili bela in roţnata. Uporabljali so tudi sredstvo proti
gubam: bobovi moki so primešali prah iz polţjih lupin. S tem so skrbeli za svoj
mladosten videz.172
Slika 48: Ličenje starih Rimljank.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Cosmetics_in_Ancient_Rome, 16. 06. 2011 ob
19:40)
170 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 201 – 302. 171 Prav tam 172 Dupont, Florence: Ancient Rome, Hachette 1989, str. 166 – 230.
73
Starorimska kozmetika je temeljila na naravnih proizvodih, ki so jih odkrili Galen,
Dioscorides in Soranus. Prav tako pa so opisali njihovo blagodejno delovanje na
zdravje.
Glavne aktivne sestavine njihovih medicinsko – kozmetičnih preparatov so bile:
Koromač (Faeniculum Vulgare)
Slika 49: Koromač
(http://sl.wikipedia.org/wiki/Koroma.C4.8D, 18. 06. 2011 ob 21:00)
Konjska roţa-detela (Inula Haelenium)
Slika 50: Konjska roţa-detela
(http://en.wikipedia.org/wiki/Centaurea, 17. 06. 2011 ob 21:15)
Poprova meta (Maenthae Piperitae)
Česen (Alium)
74
Pliskavica (Faeni Greci)
Silphium
Vrbini listi (Salicti floris)
Slika 51: Vrba ţalujka
(http://sl.wikipedia.org/wiki/Vrba_%28drevo%29, 17. 06. 2011 ob 21:20)
Bazilika (Ocimum Basilicum)
Šentjanţevka (Hypericum Perforatum)
Ognjič (Calendula Officinalis)
Slika 52: Ognjič
(http://sl.wikipedia.org/wiki/Ognjic, 17. 06. 2011 ob 21:35)
Roţmarin (Rosmarinis Officinalis)
Peteršilj (Petroselinum Crispum)
75
Ţenske v starem Rimu so posebno pozornost posvečale negi obraza. Najraje so
uporabljale razne maske, poleg tega so najpogosteje uporabljale lanolin, ki je še
danes ena izmed glavnih sestavin vseh kozmetičnih preparatov.
Slika 53: Lanolin danes.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Lanolin, 17. 06. 2011 ob 22:00)
Lanolin so uporabljale kot podlago, s katero so si najprej namazele obraz, nanjo
pa so nanašale razne odtenke zemeljskega rdečila ali bledega belega svinca in
krede. Spojine s svincem so zelo strupene, zato so sčasoma dobile razjede in
temne lise, ki so jih zelo teţko skrile.173
Rimljanke so negovale tudi očesne veke in trepalnice. Okrog oči so si najraje
nanašale nekakšno “maskaro”, katero je sestavljal temni antimon (Stibium - Sb).
V naravi so v glavnem našli antimonov sulfid (Sb2 S3), katerega so uporabljali ţe
stari prebivalci Mezopotamije in stari Egipčani. Prav iz starega Egipta, ki je bil v
času rimskega cesarstva sestavni del imperija, so Rimljani prinesli številne
doseţke in recepturo za kozmetične in medicinske preparate.
173 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 201 – 302.
76
Antimon je redka kovina črne barve, ki pa ima lahko zelo strupen učinek na
podkoţje. Zato so imele številne Rimljanke temno obarvane veke, nabrekle in
zabuhle.
Slika 54: Antimon je v naravi temna kovina.
(http://sl.wikipedia.org/wiki/Antimon, 17. 06. 2011 ob 22:10)
Potem ko so namazale veke z temnim antimonom so dosegle pisani odblesk z
nanašanjem opilkov sivo – modrega hematina (ţelezo) in nekaterih drugih kovin
(jod, baker). Ţenske so bile zelo iznajdljive in vsaka je imela za dosego svojega
kozmetičnega cilja svojo formulo.
Slika 55: Hematin.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Hematin, 17. 06. 2011 ob 22:25)
77
Rimljanke so v svoji kozmetiki uporabljale tudi številne druge snovi. V prvi vrsti
je bilo v uporabi olivno (oljčno) olje – Oleum ex Albis Ulivis. Z njim so si mazale
koţo obraza in telesa, še posebej trebuha in stegen. Rimljanke so skrbele tako za
svojo higieno in dobro počutje kakor tudi za svoj izgled.
Slika 56: Olivno olje.
(http://sl.wikipedia.org/wiki/Olivno_olje, 17. 06. 2011 ob 22:35)
Poleg olivnega olja, s katerim so mešali svinčevo belilo, sivo-zeleni hematin,
antimon in druge pridodatke, so uporabljali tudi eterično olje evkaliptusa (Oleum
eucalyptus globulus labille) in glicerinski vosek – lanolin (Lana,Wool Wax).
Slika 57: Evkaliptusovi cvetovi.
(http://sl.wikipedia.org/wiki/Evkaliptus, 17. 06. 2011 ob 22:45)
78
Številne snovi, ki so jih uporabljali v starem Rimu, so bile zdravilne, saj so imele
antiseptični (materina dušica, eucalyptus), antimikrobni (materina dušica, ognjič,
šentjanţevka) in antivirusni (šentjanţevka, materina dušica) učinek.174
Dandanes
se oslovsko mleko, mešanica kleja, ţvepla in telečjih spolovil ter svinčevo belilo
ne uporabljajo več. Presenetljivo pa je bilo pred leti ugotovljeno, da toplo kravje
blato blagodejno (antiseptično) vpliva na človeško koţo.175
Uporaba le-tega pa je
zaradi drugih zadrţkov danes omejena.
Slika 58: Sveţi kravji iztrebki.
(http://sl.wikipedia.org/wiki/Krava, 17. 06. 2011 ob 22:50)
Uporaba medu je bila v starem Rimu zelo pogosta tudi v kozmetične namene.
Stare Rimljanke so mešale med z ţivalskimi maščobami ter z dodatkom
svinčevega belila naredile kozmetični preparat za bolj svetlo polt.176
Slika 59: Med se uporablja v kozmetične namene ţe več tisoč let.
(http://sl.wikipedia.org/wiki/Med, 19. 06. 2011 ob 8:00)
174 Dupont, Florence: Ancient Rome, Hachette 1989, str. 166 – 250. 175 Liberati, A. in Bourbon, F. (2000). Antični Rim – zgodovina civilizacije, ki je vladala svetu.
Ljubljana: Mladinska knjiga, str.81 – 101. 176 Prav tam
79
Zanimive kozmetične nasvete najdemo pri Pliniju Starejšem: »Oslovsko mleko
gladi gube na obrazu, koţo pa naredi mehkejšo in bolj belo«. Nekatere ţenske si
ga nanesejo na obraz kar sedemkrat na dan. Takšno modo je v Rimu uvedla
Neronova ţena Popeja, ki je oslovsko mleko uporabljala za kopeli, zato je povsod,
kamor je šla, vzela s seboj čredo oslov. Iz tistih časov je tudi nasvet za čisto polt:
»Mozoljev na obrazu se znebimo, če jih namaţemo z maslom, ki smo mu
primešali svinčevo belilo«. Drugi nasvet: »Tvore na obrazu si zdravimo s še toplo
kravjo posteljico«. In še recept za obrazno masko: »Klej iz telečjih spolovil skupaj
z ţveplom stopimo v kisu in premešamo s figovo vejico; sveţo masko nanesemo
na obraz dvakrat na dan«.177
177 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 223 – 302.
80
7. MAGIČNA MOČ NAKITA
7.1. PISNI IN ARHEOLOŠKI VIRI
O rimskem nakitu poročajo pisni in arheološki viri ter upodabljajoča umetnost.
Nakit starih Rimljank je še dandanes zaradi izjemnih oblik in materialov vzor
modernim draguljarjem in predvsem damam današnjega časa. Stare Rimljanke so
uporabljale različne oblike nakita, ki je bil prestiţen glede na druţbeni poloţaj. Od
razkošnega nakita, ki so ga arheologi odkopali iz najdišč starega Rima, izstopajo:
diademi, uhani, zapestnice, broške, fibule, obročki okrog členkov in prstani.
Materiali, ki so jih uporabljali starorimski zlatarji in draguljarji, so bili: zlato,
srebro, baker, bron, biseri, steklo, ametist, diamanti, safirji, rubini, akvamarini ter
drugi dragi in poldragi kamni. O nakitu v starem Rimu pričajo številne arheološke
najdbe tudi na področju Slovenije, predvsem na področju stare Emone, Celeie in
Poetovione.178
7.2. HELENISTIČNA TRADICIJA
Rimska tradicija izdelave nakita izhaja preteţno iz helenizma. Nanjo so vplivale
tudi etruščanska in druge tradicije, zato je rimski nakit mešanica mnogih slogov,
materialov in tehnološkega znanja. Tudi znotraj imperija so obstajale različne
tradicije: helenistično-rimska, italo-rimska in lokalne. Rimljani so kmalu razvili
svoj slog, ki je bil enostavnejši, s poudarkom na vloţkih iz okrasnega kamenja.
Starorimski draguljarji in zlatarji so imeli za vzor umetnike nakita iz stare Grčije.
V začetnem obdobju rimskega imperija je bil nakit Rimljank skoraj dosledna
kopija grških umetnin. Kasneje pa so draguljarji in zlatarji skozi čas izoblikovali
sebi lasten slog oblikovanja nakita. Grški nakit je bil tako kot v starem Rimu
178 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 223 – 302.
81
domena privilegiranih slojev, vendar pa so določen nakit uporabljale tudi ţenske
iz niţjih slojev. Predvsem fibule za spenjanje oblačil, obroče okrog členkov in
tudi prstane. Le- ti pa niso bili iz najbolj ţlahtnih kovin in niso bili okrašeni z
dragimi kamni.179
Slika 60: Tipični staro grški uhani.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Jewlery, 21. 05. 2011 ob 16:00)
Rimljani so zelo radi nosili nakit. V obdobju republike so nosili le en prstan, ki so
ga uporabljali kot pečatnik. Z njim so odtisnili svoj podpis. V času cesarstva so
nosili več prstanov z dragimi kamni. Velikokrat so imeli z njimi okrašene vse
prste na rokah. Nakit so začeli izdelovati okoli 1. stoletja pr. Kr., ko so v Rim
začeli prinašati naropano bogastvo in zlatarske umetnine iz provinc.
Rimski nakit je bil v primerjavi s helenističnim preprostejši, izdelan je bil bolj
zapleteno kot grški. Rimljani niso uporabljali zapletenih filigranskih tehnik, kot je
granulacija, ko so predmetu dajali zrnato obliko in filigran. Uporabljali so kameje.
V glavnem so bili to dragi kamni, v katere so vrezovali portrete lastnikov in
upodobitve boţanstev ter mitoloških dogodkov.180
179 Cunliffe: Rimljani, str. 102 – 135. 180 Jerome Carcopino: Rim na vzponu cesarstva, str. 112 – 172.
82
Slika 61: Nakit iz kameje, A. M. Liberati, F. Bourbon: Antični Rim, str. 89.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Jewlery, 21. 05. 2011 ob 16:30)
7.3. NAKIT, DRAGULJI IN ZLATARSTVO
Rimljanke so imele rade drage kamne predvsem zaradi njihove vrednosti, način
izdelave pa je bil drugotnega pomena. Pri izkopavanjih so prišli na dan predmeti
dragocene izdelave, izdelki mojstrskih obrtnikov in predvsem predmeti, ki so bili
orientalskega, grškega ali etruščanskega izvora. V Rimu so ţenske iz višjih slojev
posvečale pozornost teţi dragih kamnov in manj njihovemu številu.181
Stare Rimljanke so s svojim nakitom okrasile svoja oblačila, lasišče, oblačila,
roke, noge, prste in ostale vidne dele telesa. Najprej, v začetku 1. stoletja pr. Kr.,
so prevladovale helenske oblike, kasneje pa so prevladovale nove – originalne
oblike in vplivi Bliţnjega vzhoda, Španije, Anglije in severne Afrike.182
181 Ruiz,V.: Antični Rim, str. 81 – 88. 182 Smith, William (1875), A Dictionary of Greek and Roman Antiquities, London.
83
7.3.1. DIADEM
Diadem je oblika krone, ki jo je ţenska nosila v lasišču, pripeto ali pa v obliki
obroča. Nosile so jo najbolj premoţne Rimljanke, predvsem ţene cesarjev in
senatorjev. Narejen je bil iz zlata ali drugih ţlahtnih kovin, posut z dragimi in
poldragimi kamni. Diadem (Diadema) je sicer grška oblika ţenskega nakita.183
Slika 62: Rimski diadem, prikazan na starem rimskem zlatniku iz 2. stoletja.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Jewlery, 21. 05. 2011 ob 17:05)
7.3.2. UHANI
Prve najdbe uhanov segajo 4000 let pr. Kr. v čas Hiksov in Hetitov v
Mezopotamiji. Nosile so jih tudi ţenske v stari Perziji, starem Egiptu in stari
Kitajski. V starem Rimu so uhane nosile številne prebivalke. Tiste iz najvišjih
slojev so v glavnem nosile zlate uhane, precej velike in posute z dragulji, ţenske
183 Dupont, Florence: Ancient Rome, Hachette 1989, str. 121 – 231.
84
iz revnejših slojev pa so nosile uhane iz manj ţlahtnih kovin brez dragih kamnov.
Kot uhane so uporabljale tudi školjke in druge ročno narejene okraske.184
Slika 63: Uhani iz 1. stoletja pr. Kr.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Museo_Barracco_di_Scultura_Antica, 21. 05. 2011
ob 17:25)
Zelo cenjeni so bili biseri iz Rdečega morja, ki si jih ni mogel vsak privoščiti, zato
so se manj premoţne ţenske morale zadovoljiti s cenenim nakitom iz stekla.
Slika 64: Kapljičasti uhani.
(A. M. Liberati, F. Bourbon: Antični Rim, str. 89)
184 Smith, William (1875), A Dictionary of Greek and Roman Antiquities, London.
85
Kapljičasti uhani iz dveh ali več biserov so se zaradi zvončkljanja, ki je
spominjalo na preprosto tolkalo crotali, imenovali crotalia. Zelo cenjeni in temu
primerno dragi so bili biseri, zlasti če so bili uvoţeni z Rdečega morja.185
Slika 65: Nenavadni par uhanov ima v zlato vdelane koščke kremenovega
kristala. Ta dragoceni nakit so našli v kraju Oplontis v bliţini Pompejev.
(A. M. Liberati, F. Bourbon: Antični Rim, str. 86)
7.3.3. ZAPESTNICE
V starem Rimu so nosile zapestnice tako ţenske iz najvišjih razredov kakor tudi
ţenske iz srednega sloja. Zapestnice so bile kovinske, lesene ali usnjene.
Predvsem ţenske iz niţjih slojev so nosile lesene in usnjene zapestnice.
Najbogatejše Rimljanke so imele na zapestnicah številne dodatke, najpogosteje
drage kamne.
Priljubljen je bil zlat nakit v obliki kače, ki naj bi lastniku prinašal srečo. V tej
obliki so izdelovali različne zapestnice in prstane, katere so ţenske vedno lahko
nosile.186
185 Liberati, A. in Bourbon, F. (2000). Antični Rim – zgodovina civilizacije, ki je vladala svetu.
Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 89.
86
Slika 66: Zapestnica v obliki zvite kače, simbol nesmrtnosti iz 3. stoletja.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Galleria_Nazionale_d%27Arte_Antica, 22. 05. 2011
ob 20:00)
Slika 67: Zapestnica v obliki kače.
(A. M. Liberati, F. Bourbon: Antični Rim, str. 91)
186 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 227 – 311.
87
7.3.4. OGRLICE
Ogrlice so v obliki bulle nosila mlada, neporočena dekleta. To je bil amulet iz
usnja ali zlata, ki naj bi varoval dekle vse do poroke. Nosila so jih dekleta vseh
slojev.
Ţenske iz višjih slojev so imele zlate ogrlice, posute z diamanti, akvamarini in
smaragdi. Nekateri arheološki eksponati kaţejo na izjemno rokodelsko spretnost
staro- rimskih zlatarjev in draguljarjev.
Ogrlice in veriţice so nosile tesno ob vratu ali pod vratom. Narejene so bile iz
kovinskih členkov in členkov iz okrasnega kamenja ali stekla v različnih
kombinacijah. Z ogrlic so lahko viseli obeski in amuleti.187
Slika 68: Zlata ogrlica iz 4. stoletja.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Jewlery, 23. 05. 2011 ob 21:05)
187 Livius, Titus; prevajalec D. Spillan, a.m. m.d. (november 2006) [1853] (v angleščin)(txt). The
History of Rome, Books 01 to 08. London: Oxford. http://www.gutenberg.org/files/19725/19725-
8.txt.
88
Nekatere zlate ogrlice so bile dolge tudi do dva metra in ţenske naj bi z njimi
poudarjale svoje obline. Najprej so si jih tesno ovile okoli pasu, jih prekriţale na
prsih in ovile okoli ramen. Tako so bile dobesedno ovite z zlatom.188
Slika 69: Zlato veriţico iz Pompejev je njena lastnica nosila preko obleke;
najprej si jo je tesno zategnila okrog pasu, nato pa jo je prekriţala na prsih
in ovila okoli ramen
(A. M. Liberati, F. Bourbon: Antični Rim, str. 90)
188 Nestorovič, A. (2001). Nakit: od kamene dobe do Rimljanov. Ljubljana: Mladinska knjiga, str.
24 – 108.
89
Slika 70: Ogrlica, sestavljena iz dveh parov zlatih verig iz upognjenih členov
v obliki osmice. Takšne ogrlice iz veriţnih členov in zaponk so nosili
predvsem od 1.stoletja pr. Kr. do 1.stoletja po Kr.
(A. M. Liberati, F. Bourbon: Antični Rim, str. 90)
Slika 71: Zlata bula.
(A. M. Liberati, F. Bourbon: Antični Rim, str. 90)
90
Na zgornji fotografiji je prikazana s filigranom okrašena bula, ki izvira iz
Pompejev. Rimljani so imenovali »bula« vsak okrogli predmet, ki je bil videti, kot
bi bil napolnjen z vodo. Prvotno je bila bula usnjen obesek za okrog vratu, v
katerem je bil spravljen amulet. Kasneje pa je postala priljubljen kos nakita,
čeprav je še vedno vsebovala amulet, ki naj bi odganjal zlo. Bule so lahko nosili
samo svobodni drţavljani.
7.3.5. BROŠKE
Broške so bile okraski zgornjih delov oblačil. Bogatejše ţenske so imele zlate z
vgrajenimi dragimi kamni, ţenske iz revnejših slojev pa so nosile preprostejše
broške iz drugih materialov (lupinarji, les, kosi kovine, navadni kamni). Oblike so
bile različne, prikazovale pa so status in premoţenjsko stanje ţenske.189
Slika 72: Broška s safirji in diamanti iz 1. stoletja.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Galleria_Nazionale_d%27Arte_Antica, 25. 05. 2011
ob 21:20)
189 Nestorovič, A. (2001). Nakit: od kamene dobe do Rimljanov. Ljubljana: Mladinska knjiga, str.
24 – 108.
91
7.3.6. FIBULE
Fibule so stare Rimljanke uporabljale predvsem za spenjanje svojih oblačil
(Stola). Oblikovno so bile raznolike in ponazarjale so različne like – od ţivali, do
ljudi, bogov in likov iz narave. Narejene so bile iz zlata, bakra, brona, ţeleza,
stekla in lesa. Nosile so jih ţenske vseh slojev s tem, da so imele bogate ţenske
okrašene zlate fibule z dragimi kamni, revnejše pa so nosile preproste zaponke
(fibule). V Sloveniji so arheologi našli številne fibule iz starorimskih časov, ki so
razstavljene v naših muzejskih zbirkah.190
Slika 73: Rimska fibula iz 1.stoletja pr. Kr.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Galleria_Nazionale_d%27Arte_Antica, 25. 05. 2011
ob 22:00)
Slika 74: Rimska fibula iz 1. stoletja.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Galleria_Nazionale_d%27Arte_Antica, 25. 05. 2011
ob 22:15)
190 Dupont, Florence: Ancient Rome, Hachette 1989, str. 127 – 265.
92
7.3.7. OBESKI
V starem Rimu so ţenske nosile številne obeske in s tem poudarjale svoj status in
lepoto. Obeski so bili iz raznih materialov, zlata, srebra, slonovine, stekla, bakra,
brona in lesa. Oblike obeskov so bile zelo pestre in imele so tudi vlogo amuletov.
Obeski so bili obešeni na zlate ali srebrne veriţice, trakove iz usnja ali ţivalske
koţe. Ţenske so kot obeske uporabljale tudi cenejše okraske: kose naravnega
kamna, ostanke morskih lupinarjev, kose kovine, kose lesa in kose stekla.191
Slika 75: Starorimska obeska iz 1. stoletja.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Jewlery, 25. 05. 2011 ob 22:45)
7.3.8. OBROČKI OKROG ČLENKOV IN PRSTANI
Obročki okrog členkov in prstani so eden najstarejših nakitov. Uporabljali so jih
ţe pred 7 tisoč leti. Kot material se za prstane uporabljajo domala vsi materiali, v
starem Rimu pa so bili prstani zlati, srebrni, bronasti, stekleni, leseni in usnjeni.
Prstane in obročke okrog členkov prstov na rokah in nogah so uporabljale vse
prebivalke starega Rima. Premoţnejše ţenske so imele prstane s številnimi
191 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 227 – 311.
93
dragulji od diamantov, smaragdov, akvamarinov, oniksov, do jantarja, ţada in
rubinov.192
Slika 76: Prstan iz majhnih zlatih kroglic z biserom iz 1. stoletja.
(A. M. Liberati, F. Bourbon: Antični Rim, str. 86)
Slika 77: Zlata prstana iz starega Rima iz 3. stoletja.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Galleria_Nazionale_d%27Arte_Antica, 01. 07. 2011
ob 19:20)
192 Smith, William (1875), A Dictionary of Greek and Roman Antiquities, London.
94
Slika 78: Prstan z dvema kačjima glavama iz Pompejev.
(A. M. Liberati, F. Bourbon: Antični Rim, str. 90)
7.3.9. DRAGULJI
Stari Rimljani so v nakit vgrajevali številne drage in poldrage kamne, katere so
dobili iz oddaljenih območij imperija. Poleg dragih kamnov so v nakit vgrajevali
tudi jantar, slonovino in steklo.
Ametist
V starem veku je imel izjemno ceno in predvsem v stari Mezopotamiji in Perziji
so ga visoko cenili. Njegova roza barva se lahko spreminja od zelo svetle do zelo
temne. V starem Rimu so ga vgrajevali v nakit ţe na samem začetku, v prvem
stoletju pr. Kr.193
193 Smith, William (1875), A Dictionary of Greek and Roman Antiquities, London.
95
Slika 79: Rimski ametist iz muzeja v Caracalli.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Jewlery, 02. 07. 2011 ob 17:25)
Diamant
Je najbolj čista oblika ogljika in moč ga je najti domala po vsem svetu. Ker pa je
zelo redek in moten, ga je potrebno ustrezno zbrusiti. Rimski draguljarji so ţe
poznali tehniko obdelave diamantov, katere so po večini dobili iz predelov
imperija iz Afrike.194
Slika 80: Zbrušeni diamant – briljant.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Precious_stones, 02. 07. 2011 ob 17:35)
194 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 227 – 311.
96
Jantar (amber)
Je okamenela smola iglavcev, stara več kot 100 miljonov let. Kos jantarja z ujeto
ţuţelko je imel v starem Rimu poseben čar in simboliko. Vgrajevali so jih v
domala vse oblike nakita.195
Slika 81: Jantar.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Precious_stones, 02. 07. 2011 ob 17:40)
Rubin
Večino rubinov so rimski draguljarji dobili iz Indije. Njegova intenzivno rdeča
barva mu je dala vzdevek »kralj dragih kamnov«. Rubine so rimski draguljarji
vgrajevali predvsem v diademe cesarjeve ţene in v njene prstane.196
Slika 82: Naravni rubin.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Precious_stones, 02. 07. 2011 ob 18:00)
195 Smith, William (1875), A Dictionary of Greek and Roman Antiquities, London. 196 Cunliffe: Rimljani, str. 102 – 135.
97
Safir
Modra barva safirja spominja na kristalno čisto morsko vodo. V starem in
srednjem veku je imel izjemno ceno. Večina safirjev izhaja iz Afrike in Azije.
Podobno kot ostale dragocene kamne so ga rimski draguljarji vgrajevali samo
najbogatejšim prebivalkam Rima.197
Slika 83: 423 karatov velik Loganov safir.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Precious_stones, 02. 07. 2011 ob 18:15)
Smaragd
Zelena barva smaragd uvršča med najbolj ţlahtne in najbolj cenjene drage kamne
na svetu. Rimljani so ga dobivali iz oddaljenih delov svojega imperija, pa tudi iz
Kitajske in Indije. Smaragde so imele v svojih diademih, obeskih in broškah samo
najbolj premoţne ţenske rimskega imperija.198
197 Smith, William (1875), A Dictionary of Greek and Roman Antiquities, London. 198 Livius, Titus; prevajalec D. Spillan, a.m. m.d. (november 2006) [1853] (v angleščini) (txt). The
History of Rome, Books 01 to 08. London: Oxford. http://www.gutenberg.org/files/19725/19725-
8.txt
98
Slika 84: Smaragd.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Precious_stones, 03. 07. 2011 ob 15:30)
Turkiz
Je eden najbolj redkih dragih kamnov in ga je moč najti samo na nekaterih koncih
sveta. Največ nahajališč je v ZDA, kamor pa stari Rimljani niso uspeli priti. Barva
turkiza je med modro in zeleno. V arheoloških odkritjih starega Rima so ga
odkrili samo v nekaj primerih.199
Ţad
Ţad je azijski kamen, ki ima vzdevek »nebeški kamen«. Rimljani so ga dobivali iz
daljnje Azije. Njegova intenzivna zelena barva je imela za Rimljane magično
moč. Ker je bil redek, je imel veliko moč in ceno. Nosile so ga ţenske iz najvišjih
slojev.200
199 Lefkowitz, Mary & Fant, Maureen: Women’s Life in Greece & Rome, Gerald Duckworth& Co
ltd. 1992, str. 250 – 318. 200 Dupont, Florence: Ancient Rome, Hachette 1989, str. 210 – 245.
99
Slika 85: Ţad.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Precious_stones, 03. 07. 2011 ob 16:00)
100
8. SKLEP
Ţivljenje v starem Rimu je ponujalo ţenskam različnih slojev druţbe raznolike
pogoje za razvoj sloga oblačenja, skrbi za lepoto in nošenja nakita ter okraskov.
Higienske navade v starem Rimu so bile presenetljivo vrhunske v primerjavi z
današnjim časom. Stari Rimljani so bili prva civilizacija, ki je posvečala
pomembno pozornost osebni higieni ter higieni prebivališč, obleke in izobrazbe.
Mnoge dejavnosti v starem Rimu so še danes standardi, ki se niso spremenili
skozi skoraj 2000 – letno zgodovino. V prvi vrsti gre tu za rimsko pravo,
pomemben deleţ prispevka moderni znanosti in proizvodnji pa so stari Rimljani
zakoličili na področju farmacije, kozmetike, draguljarstva in zlatarstva. Čeprav so
bili predvsem v prvih stoletjih obstoja Rima pod močnim vplivom Grkov in
njihove kulture, pa so z razvojem cesarstva napravili velik korak v moderni svet.
Njihove higienske navade (kanalizacija, vodovod, latrine, kopeli, terme) so še
danes za mnoge sociološke sredine nepojmljivi in nedosegljivi cilji (afriške in
azijske drţave).
Čeprav je bila ţenska v starem Rimu zapostavljena, pa se je počasi uveljavljala v
druţbi in predvsem v druţini. Poleg skrbi za primarne naloge (skrb za otroke,
dom, prehrano, oblačila in hišne lare) je rimska ţenska našla tudi čas za kulturne
dejavnosti (pisanje knjig in pesmi, igranje na razne inštrumente), kakor tudi za
športne in rekreativne dejavnosti. Čeprav je do popolne enakopravnosti med
spoloma preteklo od propada zahodnega cesarstva več kot 1500 let, pa je prav
rimska ţenska začrtala pot, ki je pripeljala do enakopravnosti med spoloma.
Čeprav rimske ţenske še niso uporabljale besede »moda«, pa je med damami
višjih slojev ţe vladal prestiţ in prva prava moda. Njihov nakit je bil izjemen in
mnogi moderni mojstri oblikovanja nakita iz različnih kovin ter dopolnjeni z
dragimi in poldragimi kamni iščejo svoje oblikovalske motive v starem Rimu.
Nakit starega sveta lahko občudujemo v številnih muzejih in knjigah. Nekatere
oblike nakita in okrasne tehnike so se razvijale in se ohranile vse do danes. Veliko
arhaičnih prvin najdemo predvsem v etnološkem nakitu. Druge oblike nakita so
izumrle in delujejo tuje in eksotično. Za marsikateri kos nakita ne vemo
101
zanesljivo, kako so ga nosili. Preţivela je tudi simbolika nakita. Čeprav se v
sodobni druţbi nakit pojavlja največkrat kot okras, kaţe tudi poloţaj posameznika
in njegovo pripadnost določeni druţbeni skupini. Z njim številni kaţejo svojo
premoţnost, zakonski stan, versko prepričanje ali pripadnost določeni subkulturi,
marsikdo pa verjame v njegovo varovalno in zdravilno moč.
Slovensko ozemlje je bilo pomembno torišče rimskega imperija. Ob strateških
poteh na kopnem in rekah je dalo slovensko ozemlje pomemben člen k varnosti in
razvoju rimskega imperija. Več kot 50.000 arheoloških najdb na področju
Slovenije priča o izjemni dejavnosti prebivalcev starega Rima od najvišjih
uradnikov in vojaških povelnjikov do suţnjev. Stari Rimljani so pustili na ozemlju
Slovenije izjemno, unikatno arheološko dediščino, ki vsakodnevno opominja o
pomenu rimskega imperija za razvoj naših krajev.
Rimska civilizacija ni izgubila svoje privlačnosti niti v današnjem, tehnološko
razvitem svetu. Preţivela je dolga stoletja in to ne le v obliki arheoloških ostankov
in abstraktnih idej, temveč kot uporabna dediščina, ki ima tudi v sodobni
civilizaciji še vedno dejavno vlogo. Ostanki zapletenih sistemov vodovodne
napeljave, ki jih najdemo povsod, od Britanije do Sirije, učinkovita cestna mreţa,
ki je celo najbolj odročne konce imperija povezovala z njegovim središčem,
stanovanjske četrti v Ostiji – vse to priča o tehnično visoko razviti druţbi.
Dolga senca starega Rima nas v dobrem in slabem spremlja tudi v vsakdanjem
ţivljenju, čeprav se je ponavadi niti ne zavedamo. Odveč bi bilo pričakovati, da se
bomo vsakič, ko odpremo pipo na umivalniku in si umijemo roke, spomnili, da
smo pravkar uporabili dva tisoč let star mehanizem.
Rimska zapuščina ima v današnjem svetu velik pomen. Nekateri predmeti iz
davnine s svojo lepoto in dovršenostjo utelešajo blišč starih civilizacij, drugi pa so
v stoletjih razvoja dosegli brezčasno lepoto in delujejo še moderno in privlačno ter
navdihujejo sodobne oblikovalce.
102
9. LITERATURA
1. ABBOTT, Frank Frost (1901). A History and Description of Roman
Political Institutions, Elibron Classics, ISBN 0-543-92749-0.
2. BAHOVEC, D.E. (1999). Feminizem v času sramote. Delta – revija za
ţenske študije in feministično teorijo, S(3-4). Ljubljana.
3. BLEICKEN, Jochen [et al.]. prevajalca Janez Gradišnik, Roman Zupan
(1981).
4. BOARDMAN, J. et at (1991). The Oxford History of the Roman World,
Oxford – New York.
5. BRATOŢ, Rajko (2007). Rimska zgodovina: Od začetkov do nastopa
cesarja Dioklecijana. Ljubljana: Zbirka Zgodovinskega časopisa, 26.
knjiţna zbirka Scripta.
6. BYRD, Robert (1995). The Senate of the Roman Republic, U.S.
Government Printing Office, Senate Document 103-23.
7. CARCOPINO, J. (1991). Daily life in Ancient Rome, The People and the
City at the Height of the Empire. London: Penguine Books.
8. CARCOPINO, J. (2001). Rim na vzponu cesarstva. Ljubljana: Modrijan.
9. CHESTER G. Starr. A History of the Ancient World, Second Edition.
Oxford University Press, 1974. pp. 670–678.
10. COHEN, D. (1992). Law, sexuality and society, the enforcement of morals
in classical Athens. Cambridge, Univ. press, Camprodge.
11. CORREY, Brennan, T."Power and Process Under the Republican
'Constitution'," in Harriet I. Flower, editor, The Cambridge Companion to
the Roman Republic, Cambridge University Press (Cambridge UK 2004)
[ISBN 0-521-00390-3], Chapter 2; Potter, pp. 66-88; Goldsworthy, The
Roman Army, pp. 121-125.
12. DIXON, S. (1990). The Roman Mother, London – New York, Routledge.
13. DUPONT, Florence (1989).Ancient Rome, Hachette.
14. GARDNER, Jane F. Women in Roman Law and Society (Bloomington and
Indianapolis: Indiana University Press, 1991).
15. GOLDSMITH, Oliver (julij 2005) [1851]. William C. Taylor. ur (v
angleščina) (txt). Pinnock's Improved Edition of Dr. Goldsmith's History
of Rome. Philadelphia: Thomas, Cowperthwait & co..
http://www.gutenberg.org/files/16387/16387-8.txt. Pridobljeno junij 2008.
103
16. GREENE, Kevin. "Technological Innovation and Economic Progress in
the Ancient World: M.I. Finley Re-Considered", The Economic History
Review, New Series, Vol. 53, No. 1. (Feb., 2000), pp. 29–59 (39).
17. GÜNTHER Böing (orig.), Marjan Krušič (slovenska izdaja). ur. Svetovna
zgodovina. Ljubljana: Cankarjeva zaloţba.
18. HEURGON, J. (1982). Življenje in navade Etruščanov. Ljubljana:
Drţavna zaloţba Slovenije.
19. HUGH, Elton. Warfare in Roman Europe AD 350-425, Oxford University
Press (Oxford 1996)[ISBN 0-19-815241-8] pp. 89-96.
20. JOGAN, M. (1990). Druţbena konstrukcija hierarhije med spoloma,
Ljubljana FSPN.
21. KERRIGAN, M. (2002). Stari Rim in rimsko cesarstvo, Ljubljana:
Cankarjeva zaloţba.
22. KOROŠEC, Josip (1999). Nekropola na ptujskem gradu, Pokrajinski
muzej, Ptuj.
23. LEFKOWITZ, Mary & Fant,Maureen. Women’s Life in Greece & Rome,
Gerald Duckworth & Co ltd. 1992.
24. LIBERATI, A. in BOURBON, F. (2000). Antični Rim – zgodovina
civilizacije, ki je vladala svetu. Ljubljana: Mladinska knjiga.
25. LIVIUS, Titus; prevajalec D. Spillan, a.m. m.d. (november 2006) [1853]
(v angleščini) (txt). The History of Rome, Books 01 to 08. London:
Oxford.
26. MANZEL, M. (1998). Velike ţenske v zgodovini, Radovljica: Didakta.
27. NESTOROVIČ, A. (2001). Nakit: od kamene dobe do Rimljanov.
Ljubljana: Mladinska knjiga.
28. OZVALD, K. (2002). Zgodovina pedagoške kulture v antični dobi,
Ljubljana: Jutro.
29. PETRU, Peter (1959). Rimljani na Štajerskem, Argo, Ljubljana.
30. PLESNIČAR - GEC, L. (1972). Severno emonsko grobišče. Ljubljana:
Mestni muzej.
31. PLESNIČAR – GEC, Ljudmila (2006). Emonski forum. Koper: Univerza
na Primorskem. Zaloţba Annales.
104
32. PLESNIČAR – GEC, Ljudmila (1992). Rešene arheološke dediščine
Ljubljana, Mestni muzej.
33. SMILJANIĆ D., MIJUŠKOVIĆ M. (1968). Zakon in druţba v zgodovini,
Ljubljana: DZS.
34. SMITH, William; Eugene Lawrence (november 2006) [1881] (v
angleščini) (txt). A Smaller History of Rome. New York: Harper &
Brothers.
35. SMITH, William (1875). A Dictionary of Greek and Roman Antiquities,
London.
36. STARE, France (1954). Prazgodovinske Vače, doktorska disertacija.
37. STARE, France (1972). Etruščani na Slovenskem, samozaloţba, Ljubljana
38. ŠTERBENC, D. (1999). Ţenska v antičnih druţbah, Grčija, Rim, Delta
revija za ţenske študije in feministično teorijo, S(3-4), Ljubljana.
39. ŠTERBENC, D.(1999). Nalogi očiščevanja in naciranja v pogrebnem
obredu in druţbena vloga ţenske, Delta revija za ţenske študije in
feministično teorijo, S(3-4), Ljubljana.
40. TASI, A. (2006). Ţenske in lastnina v antiki. Diplomsko delo, Koper:
Univerza na Primorskem, Fakulteta za management Koper.
41. VOMER-GOJKOVIČ, M. (1992). Nakit – magična moč oblike (razstava
nakita v Cankarjevem domu v Ljubljani, 18. maj – 7. junij 1992).
Ljubljana: (Cankarjev dom).
42. RUIZ ARANGO, V. (1963). Antični Rim (Razgled po njegovi omiki s 333
ilustracijami). Ljubljana: Mladinska knjiga.
43. CUNLIFFE, B. (1982). Rimljani. Ljubljana: Cankarjeva zaloţba.
105
10. INTERNETNI VIRI
http://ancienthistory.about.com/library/weekly/aa031303a.htm
http://www.khulsey.com/jewelry/jewelry_history_ancient_roman.html
http://www.richeast.org/htwm/Greeks/Romans/Wright/clothing.html
http://karenswhimsy.com/ancient-roman-fashion.shtm
http://www.wikipedia.com/life in ancient Rome
http://lifeinitaly.com/beauty/cosmetic-history-rome.asp
http://www.gutenberg.org/files/19725/19725-8.txt.
http://www.bbc.co.uk/.../romans/roman_women_04
http://www.Musee-orsay.fr/en/collections/works-in-focus
http://commons.wikimedia.org/wiki/agrippina_minor?uselang=ja
http://cnr.edu/sas/araia/