umetnost pripovedništva

Download Umetnost pripovedništva

Post on 17-Mar-2016

215 views

Category:

Documents

1 download

Embed Size (px)

DESCRIPTION

Mladim piscem namenjene beleke o veini

TRANSCRIPT

  • John Gardner

    UMETNOST PRIPOVEDNITVAMladim piscem namenjene beleke o veini

    Prevod in spremna beseda: Branko Gradinik

    UMco, Ljubljana, 2010

  • John GardnerUMETNOST PRIPOVEDNITVA

    Mladim piscem namenjene beleke o veini

    John GardnerThE ART OF FICTION

    NOTES ON CRAFT FOR YOUNG WRITERS

    Copyright 1983, 1991 by the Estate of John GardnerAll rights reserved

    za Slovenijo UMco d. d., 2010Vse pravice pridrane

    Prevod: Branko Gradinik

    Izdajatelj in zalonik: UMco d. d. Knjina zbirka Knjige o knjigah

    Urednik: Samo RugeljPomonica urednika: Renate truclOblikovanje ovitka: iga Valeti

    Postavitev: Jure PreglauFotografija na naslovnici: Nastia Larkina, iStockphoto

    Tisk: NTD d. o. o.Naklada: Prvi natis, 400 izvodov, sprotni tisk

    Ljubljana, 2010

    Knjiga je izla s podporo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije.

    CIP - Kataloni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjinica, Ljubljana

    808.1(035)82.0-3(035)

    GARDNER, John, 1933-1982 Umetnost pripovednitva : mladim piscem namenjene beleke o veini / John Gardner ; [prevod Branko Gradinik]. - 1. natis. - Ljubljana : UMco, 2010. - (Knjina zbirka Knjige o knjigah)

    Prevod dela: The art of fiction

    ISBN 978-961-6803-14-4

    254074112

    UMco d. d., Leskokova 12, 1000 Ljubljanatel.: 01/520 18 39, e-pota: bukla-urednistvo@umco.si, www.bukla.si

  • VSEBINA

    bRANKO gRADINIK: pRIRONIK zA tIste, KI Ne ljubIjO pRIRONIKOv 9

    AvtORjev pReDgOvOR 17

    PRVI DEl: OPOMBE K lITERARNO-ESTETSKI TEORIJI pRvO pOglAvje: estetsKI zAKONIK IN sKRIvNst IDeje 25DRugO pOglAvje: teMeljNA zNANjA, ANRIN pRIpOveDNI seN 41tRetje pOglAvje: zANIMIvOst IN ResNICA 67etRtO pOglAvje: MetApRIpOveD, DeKONstRuKCIjA IN IgRAKANje 119

    DRUGI DEl: BElEKE O PRIPOVEDNEM POSTOPKU petO pOglAvje: splONe NApAKe 137estO pOglAvje: teHNIKA 171seDeMO pOglAvje: zApletANje 217

    vAje 253

    IMeNsKO IN stvARNO KAzAlO 267

  • Vsem mojim tudentom in tudentkam umetnikega pisanja in vsem kolegom in kolegicam, ki ga pouujejo.

  • branko gradinik

    9

    BRANKO GRADINIK:PRIRONIK ZA TISTE, KI NE lJUBIJO

    PRIRONIKOV

    Pred etrt stoletja, v dokaj prelomnem obdobju svojega ivljenja, sem se precej ukvarjal s tako imenovanim umetnikim pisanjem (creative writing). Bil sem star 35 let, malo prej sem bil napisal in objavil nekaj knjig, na katere sem bil ponosen najprej Zemljo zemljo zemljo, zbirko metafikcijskih besedil, ki so se bolj kot s im drugim ukvarjala s pripovednimi postopki, jih od znotraj demontirala in demantirala in ko sem v nekem razpisu British Councila prebral, da pridejo v potev za tipendijo magistrskega tudija creative writinga samo osebe, ki do konca leta 1985 e niso dopolnile 35 let, se mi je sprio dejstva, da sem 35 let imel dopolniti ele 7. januarja 1986, zazdelo, da je v tem nekaken opomin e bi to utegnil biti moj zadnji vlak, zadnja prilonost, da uspem v velikem, irokem svetu? O tem, kako bo potekal sam tudij, nisem razglabljal. Dotlej je bilo moje pisanje v veliki meri intuitivno, uil sem se pa ob praksi, slede nekaterim bolj ali manj avtentinim ustvarjalnim vzgibom, najbr pa tudi povsem nevrotini potrebi po zunanji validaciji (s strani oeta, ki je bil tudi sam knjievnik, drube in v najstnikih letih tudi punc). Z metafikcijo sem se zael ukvarjati najbr, ker nisem premogel dovolj vseobsene ivljenjske izkunje in tudi ne, se bojim, uta za Drugega, ki bi mi omogoila, da bi z empatijo in simpatijo spletal pripovedi o klasinih lovekih usodah (no, malo sem e poskual, recimo v romanu Leta). Tako sem se, slede logiki kislega grozdja,

  • Priro

    nik za

    tiste, k

    i ne lju

    bijo prir

    oniko

    v10

    raje zmrdoval nad klasinim pripovednitvom (Ne elim si pisati, kako ivi, recimo, meanska elita v 1970. letih v Ljubljani, imam zapisano v bralskem dnevniku, pripomba se je nanaala na ta ali oni roman v ciklusu Mire Miheli Plamen ali dim, ki se mi zdi danes prav dobro pisanje), se pa zadovoljil z drobtinicami, eksperimentiral. Pobral sem torej svojo tedanjo loveko druinico in

    odpotovali smo v Lancaster. Sam tudijski program je bil, si predstavljam, bolj ali manj

    taken, kakrna je veina teh programov po svetu. Prve dni sem se resda zgrozil, e da prihajam z deja pod kap dr. David Craig, pisatelj in pesnik, ki je vodil seminar, je bil po preprianju in angamaju kotski marksist/ateist, vendar se je izkazalo, da premore dovolj tenkoutnosti za naa zelo razlina iskanja. Med sotudenti in sotudentkami sta bila vsaj dva (Fadia Faqir in Kurt Tidmore), ki sta se pozneje prebila v resne zalobe. Med tudijsko literaturo ni bilo Gardnerja, igar knjigi The Art of Fiction in On Becoming a Novelist sta tedaj ravno ele (posthumno) izli v Ameriki. Pozneje sem sprevidel, da ga je Craig poznal, a samo po dubioznem slovesu, ki si ga je prisluil s svojo neprizanesljivo in provokativno obsodbo metafikcijskih amerikih vedet v knjigi On Moral Fiction (1978) odtlej je veljal v najboljem primeru za slona v trgovini z literarnokritinim porcelanom, torej za prezaletavega, prenestrpnega in premalo kolegialnega kritika postmodernizma, v najslabem pa kar za reakcionarja oziroma za, kakor je zapisal Gore Vidal leta 1986 (ko se Gardner ni mogel ve braniti), zapoznelega apostola ignoramusov, nekaknega kranskega evangelista, ki je uziral Nebesa kot paradigmatino ameriko univerzo. To je bila dokaj povrna ocena loveka, ki je bil vse ivljenje strasten in brezkompromisen privrenec preprianja, da knjievnost

  • branko gradinik

    11

    ne slui svojemu namenu osmiljevalke lovekega ivljenja, e ni moralna v kar se da temeljnem pomenu besede, se pravi, e bralcu (in loveku) ne omogoa uzreti drame, ki nastaja v boju idej dobrega in zlega, in skoznjo torej biofilnega Smisla. Od Pisatelja je torej priakoval, da bo humanistine vrednote brezkompromisno preizkual z vsemi pro in kontra, kakrne omogoa polifonija likov, ki zastopajo vsak svojo eksistencialno pozicijo, od literature pa, da se bo kot najveja zapisala tista, ki nahaja nove poti in odgovore skozi labirinte obupa, cinizma in tanatofobinosti.Vsega tega sam leta 1986 nisem vedel; imel pa sem to

    sreo, da je Lancasterska univerza premogla izjemno bogato zaloeno in sproti dopolnjevano knjinico, in v njej sem med brskanjem po oddelku s pisateljskimi prironiki odkril knjigo z naslovom On Becoming a Novelist (1985).e danes se spominjam udene prevzetosti, ki me

    je obhajala, ko sem prebiral uvodne strani. Na njih je Raymond Carver, ki sem ga tedaj in e dolgo po tem imel za enega najvejih amerikih pisateljev kratke proze odkar je leta 2009 izla zbirka Beginners, v kateri so besedila iz slavne zbirke What We Talk About When We Talk About Love (1981) objavljena, kakor jih je Carver napisal, in ne kakor jih je radikalno popravljal njegov dolgoletni urednik pri reviji Esquire Gordon Lish, je sicer postalo jasno, da je Carverjev tako slavljeni minimalizem predvsem Lisheva kaprica v Uvodu z veliko spotljivostjo popisoval as svojega uka v Gardnerjevi delavnici na Chico State Collegeu. Pogream ga bolj, kot lahko povem. A imam se za kar najvejega srenea, ker sem bil deleen njegove kritike in njegove velikodune spodbude. (Ve ne bom navajal, saj bo knjiga, ako bog da, kmalu izla pri isti zalobi.) e bolj pa me je zadelo Gardnerjevo pisanje

  • Priro

    nik za

    tiste, k

    i ne lju

    bijo prir

    oniko

    v12

    samo. Prvo poglavje (po avtorskem uvodu) se je ukvarjalo s pisateljevo naravo s tem, kaken mora biti lovek po verbalnih sposobnostih (nekateri veliki romanopisci ne premorejo te spretnosti, mnogi neumni pa je imajo e preve); kako natanno je njegovo oko in kako sve njegov pogled (a opazovanja se je mogoe priuiti, e lovek le zaupa konkretnemu); o em naj pie (o emerkoli e, vsekakor mora razumeti, kako se pokaejo in izkaejo loveki znaaji, kajti vsako pisanje, ki je kaj vredno, je pisanje o loveki naravi), kaj ga ene (brez obsedenosti, brez prisile, brez elje in veselja pa ne gre) in to poglavje obsega, vidim zdaj, skoraj polovico knjige. Preostanek, ki se v treh poglavjih namenja pisateljskemu pouku in izobraevanju, objavljanju in preivljanju ter veri (samozavesti, zaupanju), je pravzaprav le e koncizna razdelava tem, ki jih naenja prvo poglavje.Knjigo sem prebral na duek in pozneje e nekajkrat. e

    naslednji dan sem si jo el kupit, da sem lahko v margino ekal opombe. Malo pozneje sem si omislil e The Art of Fiction: Notes on Craft for Young Writers in njegov pastoralni roman Nickel Mountain. A e sem bil intelektualno tedaj e dovolj zrel za to, da sem se priklonil idejam v obeh prironikih, pa sem bil duevno premalo zrel, da bi lahko v polnosti srca sledil usodam Gardnerjevih preprosteev iz ruralnega pogorja Catskill. Knjiga mi je sicer z leti postajala v spominu vse bolj iva in ljuba, tako da vem, da bi imel danes od branja zagotovo ve. Najbr bi se ji znal prepustiti, lahko bi ustvoval v njej, ne pa razlenjal, kje v njej je avtor zvest svoji teoriji. Takno branje me je tedaj ustavilo in pri tem je tudi ostalo. ivljenje je lo naprej, obrnil sem se k drugim reem in Gardnerja nisem ve bral drugae kot praktik, vajenec, urednik, mentor.

  • branko gradinik

    13

    Je vplival name? Veliko mi je pomagal kot uredniku pri Kmekem glasu, kjer sem imel opraviti z ljubiteljskimi (pa tudi diletantskimi) avtorji in sem lahko uporabljal Gardnerjeve nasvete pri razlenjanju njihovih hib in vrlin. Recimo, da pisatelj ne sme zapisati nobene besede, ki ne bi opravljala katere od teh treh nalog: 1) gnala zgodbo naprej, 2) razkrivala znaaje, 3) obujala atmosfero. Ali da je najhuji pisateljski greh njegova frigidnost, ali njegova sentimentalnost, ali njegova spakljivost, ki so zgolj tri nalija, namenjena zakrinkanju dejstva, da ne premore soutja. Taki napotki so izredno dragoceni. e bolj pr