tuje dinastije in trdnost kitajske tradicije

ZGODKITAJ

9 789612 376673

ISBN 978-961-237-667-3

KITAJZGODKITAJZGODKITAJZGODZGODKITAJZGODKITAJZGODZGODKITAJZGODKITAJZGODZGODZGODKITAJZGODKITAJZGODKITAJMITJA SAJE

TUJE DINASTIJE IN TRDNOST KITAJSKE TRADICIJEZGODOVINA KITAJSKE: DINASTIJI YUAN IN MINGOddelek za azijske in afriške študijeLjubljana 2014

MIT

JA S

AJE:

TUJ

E DI

NAST

IJE

IN T

RDNO

ST K

ITAJ

SKE

TRAD

ICIJ

E:

ZGO

DO

VIN

A K

ITA

JSK

E: D

INA

STIJ

I Y

UA

N I

N M

ING

Knjiga sodi v opus štirih del Zgo-dovina Kitajske in je nekoliko razširjen ponatis knjige z naslo-vom Tuji osvajalci in trdnost tra-dicionalne ureditve, ki jo je leta 1997 izdal Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani. Prva poglavja knjige Tuje dina-stije in trdnost kitajske tradicije časovno sovpadajo z zadnjimi poglavji knjige Veličina tradici-onalne Kitajske, ki obravnavajo kitajsko dinastijo Song, medtem ko pričujoča knjiga obravnava države, ki so jih v času dinastije Song po kitajskem vzoru v se-verni Kitajski ustanavljala razna tuja ljudstva, ki so se polastila delov kitajskega ozemlja. Nato opisuje nastanek in širitev mon-golske države ter vladanje mon-golske dinastije Yuan na Kitaj-skem. Sledi podrobnejši prikaz dinastije Ming, ki je nasledila Mongole in vladala vse do sredi-ne XVII. stoletja. Ker predstavlja dinastija Ming obdobje polnega razvoja tradicionalne družbe, za-jema zgodovinski opis dogajanj le manjši del teksta, medtem ko je večina posvečena tematski obdelavi posameznih vidikov delovanja tradicionalne družbe. Tako naj bi bralci dobili prav na primeru dinastije Ming bolj ce-lovito podobo razmer, značilnih za tradicionalno družbo.

kitajske študije (EACS), kjer je z referati sodeloval na 10 kon-gresih in bil glavni organizator konference v Ljubljani (2006). Od leta 2003 raziskuje delo in življenje misijonarja Avguština F. Hallersteina na Kitajskem. Med letoma 2008–2009 je so-deloval v projektu EU: Haller-stein v okviru medkulturnega sodelovanja med EU in Kitajsko in izdal monografijo A. Hal-lerstein – Liu Songling: The Multicultural Legacy of Jesuit Wisdom and Piety at the Qing Dynasty Court. Od l. 2006 je gostujoči profesor na Filozofski fakulteti v Zagrebu za predmet Zgodovina Kitajske. Je sousta-novitelj Konfucijevega inštituta (2010) na EF v Ljubljani in član upravnega odbora ter se posve-ča gospodarskim vprašanjem Kitajske v procesu globalizacije.

MITJA SAJE (1947) je redni pro-fesor na Oddelku za azijske in afriške študije na Filozofski fa-kulteti Univerze v Ljubljani (FF). Diplomiral je na Ekonomski fa-kulteti v Ljubljani (EF) l. 1972. Od l. 1973 je bil svetovalec v re-publiškem izvršnem svetu, kjer je spremljal makroekonomsko problematiko razvoja svetovnega gospodarstva. Magistrski študij je opravil iz kitajske zgodovine v letih 1976 do 1978 na Univerzi v Nankingu. Od l. 1981 je delal kot lektor za kitajski jezik na FF. Sodeloval je pri ustanovitvi prve jugoslovanske orientalistične re-vije Kulture Istoka l. 1984 in bil nato član uredniškega odbora do l. 1990. Doktoriral je l. 1994 na FF in bil naslednje leto med ustanovitelji Oddelka za azijske in afriške študije na FF. Od l. 1981 je član Evropske zveze za

Mitja Saje

Ljubljana 2014

TUJE DINASTIJE IN TRDNOST KITAJSKE TRADICIJE

Zgodovina Kitajske: dinastiji Yuan in Ming

TUJE DINASTIJE IN TRDNOST KITAJSKE TRADICIJE:Zgodovina Kitajske: dinastiji Yuan in Ming

Avtor: Mitja Saje

Recenzenta: Jana S. Rošker, Janez Marolt

Lektorica: Beba Splichal

Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau

Slika na naslovnici: Nebeški vladar, Yongguanyuntai, Peking, okrožje Jingping, kamnita stena: dinastija Yuan

© Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2014.

Vse pravice pridržane.

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

Izdal: Oddelek za azijske in afriške študije

Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete

Vodja Uredništva visokošolskih in drugih učbenikov: Janica Kalin

Oblikovna zasnova: Jana Kuhar

Naslovnica: VBG d. o. o.

Tisk: Birografika Bori, d. o. o.

Ljubljana, 2014

Druga izdaja

Naklada: 300 izvodov

Cena: 18,70 EUR

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

94(510)"09/16"

SAJE, Mitja Tuje dinastije in trdnost kitajske tradicije : zgodovina Kitajske : dina-stiji Yuan in Ming / Mitja Saje. - 2. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2014

ISBN 978-961-237-667-3

274964480

3Kazalo

Kazalo

Uvod ..................................................................................................................................................... 5

I. DELOBDOBJE TUJIH VLADAVIN1 Nomadska ljudstva na obrobju Kitajske .............................................................................. 9

2 Kitani in dinastija Liao ..............................................................................................................12

3 Država Xixia ..................................................................................................................................16

4 Džurdži in dinastija Jin .............................................................................................................18

5 Vzpon mongolske moči ...........................................................................................................23

6 Kublaj kan – kitajski cesar ......................................................................................................33

7 Mongolska oblast po Kublaj kanu .......................................................................................41

8 Mongolski odnos do verstev .................................................................................................47

9 Kitajska pod Mongoli................................................................................................................53

II. DELDOMAČA DINASTIJA MING1 Upor proti Mongolom in ustanovitev domače dinastije .............................................................65

2 Vladavina Yongle in prelomne odločitve ...........................................................................................73

3 Novo razmerje moči med cesarjem in uradniki ..............................................................................82

4 Kitajska družba v obdobju Ming ..........................................................................................................86

5 Upravni sistem v obdobju Ming ...........................................................................................................94

6 Srednje obdobje: šibki vladarji in nove preizkušnje trdnosti političnega sistema ...........103

7 Spremembe v miselnosti in kulturi ...................................................................................................119

8 Kriza in propad dinastije........................................................................................................................128

9 Vzroki za propad dinastije.....................................................................................................................139

4 Tuje dinastije in trdnost kitajske tradicije

III. DELGOSPODARSTVO DINASTIJE MING1 Državna gospodarska politika ............................................................................................................149

2 Kmetijstvo...................................................................................................................................................159

3 Obrtna proizvodnja .................................................................................................................................167

4 Razvoj tržnega gospodarstva ..............................................................................................................178

Vladavine in cesarji dinastije Ming ........................................................................................................186

Literatura ........................................................................................................................................................188

5Uvod

Uvod

Pričujoča knjiga sodi v opus del Zgodovina Kitajske in je nekoliko razširjen ponatis knjige z naslovom Tuji osvajalci in trdnost tradicionalne ureditve, ki obsega zgo-dovino obdobij Yuan in Ming in jo je leta 1997 izdal Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani. V opusu Zgodovina Kitajske je po kronološkem redu tretja. Celotni opus obsega štiri knjige, od katerih je prva Starodavna Kitajska, ki je izšla na Filozofski fakulteti leta 2002 in pokriva zgodnje obdobje od prazgodovine do prve politične združitve v enotno cesarstvo konec tretjega stoletja pred našim štetjem. Tudi ta knjiga je leta 2010 doživela prvi ponatis. Sledi ji knjiga Veličina tradicionalne Kitajske, ki zajema zgodovino Kitajske od dinastije Qin do Song in je izšla pri založbi FF leta 2009. Opus zaključuje knjiga Zadnja dinastija in izzivi so-dobnosti, ki pokriva obdobje dinastije Qing, ko so na Kitajskem vladali Mandžurci ter naporno obdobje iskanja nove identitete v času od padca zadnje monarhične vlade leta 1911 do konca državljanske vojne in ustanovitve Ljudske republike leta 1949. Tudi ta knjiga je izšla pri založbi FF, in sicer leta 2004.

Vse štiri knjige sledijo enotnemu konceptu s pregledom dinastičnih obdobij kitajske zgodovine, ki ga dopolnjujejo poglavja iz gospodarske in družbene ter kulturne in verske zgodovine. Prva poglavja knjige Tuje dinastije in trdnost kitaj-ske tradicije časovno sovpadajo z zadnjimi poglavji druge knjige Veličina tradicio-nalne Kitajske, ki obravnavajo kitajsko dinastijo Song. Za razliko od te knjiga Tuje dinastije in trdnost kitajske tradicije obravnava države, ki so jih v času dinastije Song od X. do XIII. stoletja po kitajskem vzoru v severni Kitajski ustanavljala razna tuja ljudstva, ki so se polastila delov kitajskega ozemlja. Nato opisuje nastanek in širitev mongolske države ter vladanje mongolske dinastije Yuan na Kitajskem v XIII. in XIV. stoletju. Sledi podrobnejši prikaz dinastije Ming, ki je nasledila Mon-gole in vladala vse do sredine XVII. stoletja. Ker predstavlja dinastija Ming obdo-bje polnega razvoja tradicionalne družbe, zajema zgodovinski opis dogajanj le manjši del teksta, medtem ko je večina posvečena tematski obdelavi posameznih vidikov delovanja tradicionalne družbe. Tako naj bi bralci dobili prav na primeru dinastije Ming bolj celovito podobo razmer, značilnih za tradicionalno družbo.

Kitajska imena in izrazi v besedilu so v latiničnem zapisu pinyin, ki je uvelja-vljen mednarodni standard. Ko se nov izraz ali ime prvič pojavita oziroma kadar bi bila možna dvoumnost, je za natančno prepoznavnost ponekod dodan še zapis v kitajskih pismenkah. Izjeme so le redka slovenjena imena, kot na primer Konfu-cij, za katera že obstaja ustaljena slovenska oblika. Zaradi zapletenosti kitajskega štetja let je kronologija usklajena s sodobnim mednarodnim koledarjem. Za bolj-šo predstavo je na koncu dodan sistematičen pregled cesarjev dinastije Ming z nazivi obdobij, v katerih so vladali.

I. DEL

OBDOBJE TUJIH VLADAVIN

9Obdobje tujih vladavin

1 Nomadska ljudstva na obrobju Kitajske

Nomadska ljudstva so od prvih začetkov civilizacije na kitajskih tleh naseljevala prostrana ozemlja na obrobju kitajskega sveta, severno in zahodno od klimatske ločnice, ki ni več omogočala poljedelske kulture. Življenje v stepi je zahtevalo prilagoditev posebnemu tipu okolja, ki je bilo zelo specifično in ni omogočalo stalne poselitve in razvoja zahtevnejših oblik urbanizirane družbe. Prostrane ste-pe so bile kot nalašč za živinorejo, zato je bila to njihova glavna in daleč najbolj pomembna panoga, s katero je bil povezan celoten način življenja. Na konjih, s čredami in vozovi so se nenehno selili zdaj v to, zdaj v drugo smer, vedno v smeri novih pašnikov. Stepa je bila zanje kot morje široko prostranstvo, ki jim je omo-gočalo hitre premike in dolga potovanja.

Druga posebnost življenja v stepi je bila vojaška narava nomadske družbe, saj je bil vsak odrasel moški konjenik in s tem tudi že potencialni vojak. Lahko rečemo, da je bila vsa družba urejena po vojaških pravilih. Živeli so v plemenskih skupnostih, v katerih je vladala vojaška organizacija z delitvijo na več stopenj bojnih skupin in manjših oddelkov. Plemenska ureditev in lahka prehodnost step sta v primerih, ko se je pojavil sposoben voditelj, omogočali izredno hitro tvorbo velikih plemenskih zvez, ki so bile sposobne hitro doseči veliko koncentracijo vojaške moči. Nomadska ljudstva so zato neprestano ogrožala sosednje civilizirane dežele s stalno naselitvijo in bogatimi mesti, ki so nudila možnost za plenilske vpade.

Za Kitajsko je bilo merjenje moči z nomadskimi ljudstvi od nekdaj ključno strateško vprašanje. V obdobjih močnih dinastij, kot so bile Han 汉, Tang 唐 in Ming 明, je segala kitajska državna oblast preko meja za poljedelstvo primernih ozemelj, ki jih je obdajal znameniti Veliki zid, globoko v obrobne predele, kjer so živeli nomadi. Nasprotno je v obdobjih družbenih kriz in šibkih vlad na Kitaj-skem prevladala boljša vojaška organizacija in udarna moč nomadov, zlasti ker je bila nomadska konjenica nekako od IV. do XV. stoletja opremljena z železnimi stremeni, ki so omogočala stabilnost pri streljanju z lokom, zato je bila taktično uspešnejša od kitajske pehote. Ko so nomadi z izpopolnjeno organizacijo vojsko-vanja v X. stoletju še povečali vojaško prednost, je to privedlo do novih razmerij moči v vzhodni Aziji.

V teh obdobjih se je večkrat zgodilo, da so po silovitih vdorih in osvajanjih nomadska ljudstva začasno zavladala v posameznih delih Kitajske. Ustvarili so močne, delno sinizirane države, ki so imele enakopravne odnose s tedanjimi ki-tajskimi vladarskimi hišami, ali pa so jim kitajske države v znak vazalne podreje-nosti celo morale plačevati tribut. To je bilo povsem v nasprotju s tradicionalnim


kitajskim nazorom, da je Kitajska središče civiliziranega sveta, ki se mu morajo sosednje dežele podrejati. Postopoma je morala Kitajska tem novim državam odstopati vedno več ozemlja in jim vedno bolj popuščati, dokler niso Mongoli končno zavladali celotni Kitajski. Mnogo kasneje so si pod drugačnimi civilizacij-skimi pogoji podredili Kitajsko tudi Mandžurci, ko so ustanovili zadnjo dinastično oblast na kitajskih tleh, dinastijo Qing 清.

Za dogajanja v Aziji so bili izredno pomembni kulturni stiki med kitajskim in nomadskim kulturnim prostorom. Veliki zid, ki naj bi ločeval obe civilizacijski območji, v resnici večinoma sploh ni služil svojemu namenu. Kadar je bila ki-tajska državna oblast močna, je segala daleč preko Velikega zidu, zato zid v teh obdobjih pravzaprav ni bil potreben. Kadar pa je bila oblast na Kitajskem šibka ali v razsulu, običajno ni bila sposobna vzpostaviti uspešne obrambe na zidu, tako da prav tedaj, ko bi bil najbolj potreben, ta največkrat ni mogel odigrati vloge, zaradi katere so ga zgradili.

Ob ločnici obeh kultur je vedno potekala trgovina, kjer so Kitajci prodajali žito in svilo, kasneje pa tudi železne izdelke in čaj v zameno za konje. Hkrati so v obrobne stepe prehajali kitajski kulturni in politični vplivi, tako da so no-madi ob ločnici pogosto sprejemali kitajske navade. Nekateri so celo opuščali nomadsko življenje in se stalno naselili, pri čemer so njihovi veljaki pogosto postali kitajski vazali. Kadar so se nomadi dvignili na osvajalne pohode, so bili tako njihovi voditelji največkrat že seznanjeni s kitajskimi razmerami in načeli tamkajšnje državne ureditve.

Na osvojenih ozemljih so zato nomadi hitro vzpostavili mešano upravo, ki je slonela na nomadski vojski in posnemanju kitajske civilne uprave. V taka kulturna zlivanja so se vedno vključevali tudi Kitajci, bodisi kot svetovalci no-vim gospodarjem bodisi kot uradniki v novi oblastni strukturi. Ker so nomadski osvajalci praviloma prevzeli tradicionalni kitajski sistem s pretežno kitajsko bi-rokratsko upravo, da bi tako lažje vladali na osvojenih ozemljih, se je tradici-onalna ureditev ohranila tudi takrat, ko Kitajci niso bili gospodarji na svojem ozemlju. To je pomenilo izredno stabilnost kitajske družbene ureditve, saj je bila sposobna sprejeti tuje osvajalce kot nove vladarje, ne da bi pri tem bistve-no spremenila svoje osnovne poteze.

Kitajska se je soočala z nomadsko nevarnostjo na svojih severnih in zahodnih mejah vse od združitve v enotno cesarstvo in nastajanja enotne kulturne identi-tete v dinastiji Han. Takrat so jo ogrožali Huni Xiongnu 匈奴, ki so sodili v turško jezikovno skupino in so že v III. stoletju pr. n. š. osnovali prvo stepsko cesarstvo. Njihova nevarnost je minila šele, ko so jih Kitajci v I. stoletju drugič odločno po-razili in so se začeli seliti proti zahodu. Razna nomadska ljudstva so vdirala in gospodarila v delih severne Kitajske v obdobju politične neenotnosti od III. do VI. stoletja, med njimi ljudstvo Sienpi Xianbei 鲜卑 iz vzhodne Mongolije v IV.


stoletju in ljudstvo Tabgach Tuoba 拓跋, ki je v letih 386 do 534 vladalo v severni Kitajski kot dinastija Severni Wei.

V VI. stoletju so večini srednje Azije vladali Turki Tujue 突厥, ki so se na pre-lomu v VII. stoletje razdelili na Vzhodno in Zahodno cesarstvo. Turki so nenehno ogrožali Kitajsko v obdobju dinastije Sui in v prvih desetletjih dinastije Tang, ko je med njimi in Kitajci prišlo do več vojaških spopadov. Vzhodne Turke so leta 744 porazili Ujguri Weiwu'er 维吾尔, ki so prav tako sodili v turško jezikovno skupi-no. Ujguri so bili bolj miroljubni in so gospodarili na ozemlju sedanje Mongolije skoraj sto let, dokler jih niso od tam pregnali Kirgizi. Ujguri so se nato preselili v Tarimsko kotlino v sedanjem Sinkiangu Xinjiang 新疆, kjer so sredi IX. stoletja ponovno osnovali svojo državo in kjer kot najštevilnejši manjšinski narod na Ki-tajskem prebivajo še sedaj.


2 Kitani in dinastija Liao

Ko so Turki gospodarili v osrednji Aziji, so se na severovzhodu Kitajske, v sedanji Mandžuriji, pričeli uveljavljati Kitani, kitajsko ime Qidan 契丹, ki izhajajo iz tun-guških ljudstev, znanih s skupnim imenom Xianbei 鲜卑. Kitani so izstopili iz te skupine in oblikovali svojo plemensko skupnost v IV. stoletju, ko jih s tem ime-nom prvič omenjajo tudi kitajski zapisi. Kitani so dosegli prednost pred ostalimi sorodnimi ljudstvi, ko so izpopolnili vojaške sposobnosti nomadske konjenice. Uvedli so bolj strogo disciplino in usklajeno delovanje posameznih oddelkov, s čimer so izboljšali mobilnost in povečali udarno moč vojske. S tem so postali že ob koncu VII. stoletja nova nevarnost za obmejna ozemlja cesarstva Tang.

Ko se je po propadu dinastije Tang v severni Kitajski zvrstilo tako imenovanih Pet dinastij Wudai 五代, je moč Kitanov znatno narasla. Takrat so zavzeli po-membno, že delno sinizirano tunguško državo Parthae Bohai 渤海 v vzhodni Mandžuriji. Kot potrditev njihove moči so jim v tem času tudi Korejci začeli pla-čevati tribut. V prvi polovici X. stoletja je država Kitanov že prerasla iz plemenske zveze v monarhično ureditev po kitajskem vzoru. Pri tem je bilo ključno dejanje, ko je poglavar Kitanov Apaoči Abaoji 阿保机 leta 907 nadomestil dotedanje pra-vilo voljenja novih poglavarjev plemenske zveze s pravilom dednega nasledstva in po kitajskem vzoru ustanovil dinasijo Liao 辽 (907–1125). Iz njegove osebne straže se je postopoma razvila elitna konjenica, ki je proti sredini X. stoletja štela že kakih petdeset do sedemdeset tisoč konjenikov. Poleg tega so Kitani prevzeli tudi kitajski model upravljanja države, sistem vladarskih nazivov, obred čaščenja prednikov in Konfucija kot najvišji idol.

Kitani so v teh burnih časih hitrih menjav kitajskih dinastij pomagali pri vzpo-nu na oblast vladarju, ki je ustanovil dinastijo pozni Jin hou Jin 后晋, tretjo od navedenih petih dinastij, zato jim je le-ta v zahvalo podaril šestnajst prefektur na severovzhodu Kitajske. Da bi si zagotovil varnost, je ustanovitelj dinastije pozni Jin celo začel plačevati tribut Kitanom. Težave so nastale, ker se je že naslednji vladar poskušal otresti te odvisnosti in jim je prenehal plačevati tribut. Posledice so bile zelo hude, saj so Kitani po triletni vojni leta 946 povsem porazili kitajsko vojsko in za pol leta zagospodarili po vsej severni Kitajski. Ker niso mogli obvla-dovati tako velikega ozemlja, so se omejili le na severni del severne Kitajske, kjer so naslednje leto po kitajskem vzoru proglasili dinastijo Liao 辽.

Dinastija Liao 辽 je pomenila novo fazo v razvoju države Kitanov in so jo Kitajci od leta 947 dalje obravnavali kot uradno priznano kitajsko dinastijo. Kitani so tedaj prevzeli še več kitajskih navad in vplivov. Cesar je na primer začel nositi kitajska oblačila, medtem ko je dvor prevzel kitajsko podobo z dvornimi damami,


evnuhi in vsem ceremonialnim bliščem. Kot vzporedni jezik na dvoru in v državni upravi se je vedno bolj uveljavljal kitajski jezik, vpeljali so kitajski sistem držav-nih izpitov, pa tudi budizem je vedno bolj prodiral med kitansko prebivalstvo. Dejansko je prav budizem najbolj pospeševal postopno kulturno zbliževanje, saj so Kitane od vseh novosti v stikih s Kitajsko najbolj pritegnila budistična idejna sporočila in obljube o posmrtnem bivanju. Ta vera je nudila v primerjavi z njiho-vimi prvotnimi animističnimi verovanji veliko bolj izdelan sistem, ki je, podprt s prefinjeno umetnostjo in bliščem obredov, naredil na njih izreden vtis, podobno kot tudi na druga nomadska ljudstva, ki so na ozemlju severne Kitajske prihajala v stik s kitajsko kulturo.

Slika 1: Lesena pagoda – tempelj Fogong v okraju Yingxian, provinca Shanxi, dinastija Liao 1056


Glavna posebnost države Kitanov je bil njen dvojni značaj, saj je obsegala skoraj vso Mandžurijo, večji del Mongolije in znaten del severne Kitajske ter tako vključevala prostrane stepe v Mongoliji in zahodni Mandžuriji, gozdove v vzhodni in severni Mandžuriji ter poljedelska ozemlja severne Kitajske in južne Mandžuri-je. Dokaj jasna ločnica med nomadskim severom in poljedelskim jugom je omo-gočala, da sta v državi kljub hitremu širjenju kitajskih vplivov ostajala dva načina življenja. Medtem ko je jug dobival vedno bolj kitajsko podobo, je na severu osta-jal plemenski način življenja precej nespremenjen.

Da bi lažje upravljali takšno dvojno državo, so jo Kitani ob proglasitvi di-nastije Liao razdelili na pet upravnih enot, ki so imele vsaka svojo prestolnico, in tako administrativno ločili nomadski sever od poljedelskega juga. Čeprav je bila formalno glavna prestolnica na severu, je vedno bolj naraščal pomen južne prestolnice, ki je stala na kraju sedanjega mesta Peking. To je bilo tudi prvič, da je bil Peking prestolnica uradno priznane kitajske dinastije. Država Kitanov je imela dejansko dve vladi: eno na jugu po kitajskem vzoru in drugo na severu, ki je na osnovi starih kitanskih običajev ustrezala rodovno plemenski družbi v tem delu države.

Prav zaradi omenjene dvojnosti Kitani niso povsem podlegli procesu kitajske asimilacije, ampak so zlasti na stepskem severu ohranili svoje staro plemensko izročilo in navade. Čeprav je bil kitajski jezik kmalu sprejet v sporazumevanju med različnimi ljudstvi, so se Kitani zavestno zavzeli, da kitajščina ne bi povsem izpodrinila njihovega jezika. Na osnovi kitajske pisave so zato razvili dve pisavi za svoj jezik (manjšo črkovno in večjo znakovno). Uporabljali so ju predvsem za pisanje državnih dokumentov, medtem ko prave literature v svojem jeziku niso razvili. Kljub temu, da se je država postopoma krepila in postajala bogatejša, je bilo mešanih zakonov razmeroma malo. Tudi konfucianizem se med Kitani ni po-sebno razširil, izjemoma za praktične potrebe upravljanja države. Nasprotno pa je velik razcvet doživel budizem, ki ga je prevzela tudi vladarska hiša, zato so po deželi nastajali številni templji z množico menihov.

Kitani so trdno gospodarili na ozemlju severne Kitajske tudi potem, ko je v Kaifengu 开封 zavladala dinastija Song 宋 in ponovno združila večino kitajskih ozemelj. Čeprav je imela država Liao le okoli štiri milijone prebivalcev, od katerih je bila komaj petina Kitanov, je bila kitanska konjenica toliko močnejša, da je niti skoraj dvajsetkrat številčnejša država Song ni mogla resneje ogroziti. Proti koncu X. stoletja sta državi živeli v stalni napetosti in se zapletli v več vojaških spopadov, v katerih so se bolje odrezali Kitani. Po dveh hujših porazih je država Song leta 1004 privolila v sporazum, ki je določal, da mora vsako leto državi Liao plačevati sto tisoč taelov srebra in dvesto tisoč bal svile. To breme za državo Song ni bilo preveč hudo, pa tudi praksa, da je Kitajska v določenih obdobjih od barbarov kupovala mir, je obstajala že od dinastije Han dalje.


Po sklenitvi sporazuma s Kitani je država Song redno plačevala svoj tribut in tako je med državama nastopilo dobro stoletje dolgo obdobje miru in obmejnega sodelovanja. Trgovina med državama je močno narasla, še zlasti pa se je okrepil dotok dragocenih kitajskih izdelkov v državo Liao, tako da se je blagostanje v tej deželi občutno povečalo. Pravi izziv so Kitani doživeli šele na začetku XII. stoletja, ko je njihova moč že začela vidno pešati. Takrat so jim odpovedali pokorščino Džurdži, prav tako že delno sinizirano tunguško ljudstvo, ki so se okrepili na vzho-du Mandžurije. Ko so si podredili sosednja plemena, so leta 1114 porazili zelo številčno vojsko Kitanov in naslednje leto oklicali svojo dinastijo Jin 金. Džurdži so v nekaj letih zasedli dobro polovico kitanske države in nato leta 1125 tudi uničili dinastijo Liao.

Po porazu, ki so ga doživeli v svoji domovini, so se Kitani umaknili v osrednjo Azijo, kjer so kmalu ustanovili novo državo Kara Kitai, kar bi v prevodu pomenilo Črni Kitai. Zagospodarili so na obsežnem ozemlju sedanjega Sinkianga, kjer so stopili v njihovo odvisnost Ujguri. Na zahodu je država Kara Kitai segala vse do Aralskega jezera. Novo dinastijo so imenovali Zahodni Liao, in ker so bili tedaj že močno sinizirani, so dejansko zanesli kitajsko kulturo daleč na zahod v osrčje srednje Azije. Tam so prišli v stik z Rusi, ki so tako posredno prvič spoznali kitajsko kulturo in jo po imenu »Kitai« tudi sami tako imenovali. Kot posledica stikov med Rusi in Kitani je prišlo to ime tudi v Evropo kot eden izmed sinonimov za Kitajsko (na primer angleška beseda Cathay), iz istega izvora pa izhaja tudi slovensko ime Kitajska. Državo Kara Kitai so na koncu leta 1218 uničili Mongoli.

ZGODKITAJ

9 789612 376673

ISBN 978-961-237-667-3

KITAJZGODKITAJZGODKITAJZGODZGODKITAJZGODKITAJZGODZGODKITAJZGODKITAJZGODZGODZGODKITAJZGODKITAJZGODKITAJMITJA SAJE

TUJE DINASTIJE IN TRDNOST KITAJSKE TRADICIJEZGODOVINA KITAJSKE: DINASTIJI YUAN IN MINGOddelek za azijske in afriške študijeLjubljana 2014

MIT

JA S

AJE:

TUJ

E DI

NAST

IJE

IN T

RDNO

ST K

ITAJ

SKE

TRAD

ICIJ

E:

ZGO

DO

VIN

A K

ITA

JSK

E: D

INA

STIJ

I Y

UA

N I

N M

ING

Knjiga sodi v opus štirih del Zgo-dovina Kitajske in je nekoliko razširjen ponatis knjige z naslo-vom Tuji osvajalci in trdnost tra-dicionalne ureditve, ki jo je leta 1997 izdal Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani. Prva poglavja knjige Tuje dina-stije in trdnost kitajske tradicije časovno sovpadajo z zadnjimi poglavji knjige Veličina tradici-onalne Kitajske, ki obravnavajo kitajsko dinastijo Song, medtem ko pričujoča knjiga obravnava države, ki so jih v času dinastije Song po kitajskem vzoru v se-verni Kitajski ustanavljala razna tuja ljudstva, ki so se polastila delov kitajskega ozemlja. Nato opisuje nastanek in širitev mon-golske države ter vladanje mon-golske dinastije Yuan na Kitaj-skem. Sledi podrobnejši prikaz dinastije Ming, ki je nasledila Mongole in vladala vse do sredi-ne XVII. stoletja. Ker predstavlja dinastija Ming obdobje polnega razvoja tradicionalne družbe, za-jema zgodovinski opis dogajanj le manjši del teksta, medtem ko je večina posvečena tematski obdelavi posameznih vidikov delovanja tradicionalne družbe. Tako naj bi bralci dobili prav na primeru dinastije Ming bolj ce-lovito podobo razmer, značilnih za tradicionalno družbo.

kitajske študije (EACS), kjer je z referati sodeloval na 10 kon-gresih in bil glavni organizator konference v Ljubljani (2006). Od leta 2003 raziskuje delo in življenje misijonarja Avguština F. Hallersteina na Kitajskem. Med letoma 2008–2009 je so-deloval v projektu EU: Haller-stein v okviru medkulturnega sodelovanja med EU in Kitajsko in izdal monografijo A. Hal-lerstein – Liu Songling: The Multicultural Legacy of Jesuit Wisdom and Piety at the Qing Dynasty Court. Od l. 2006 je gostujoči profesor na Filozofski fakulteti v Zagrebu za predmet Zgodovina Kitajske. Je sousta-novitelj Konfucijevega inštituta (2010) na EF v Ljubljani in član upravnega odbora ter se posve-ča gospodarskim vprašanjem Kitajske v procesu globalizacije.

MITJA SAJE (1947) je redni pro-fesor na Oddelku za azijske in afriške študije na Filozofski fa-kulteti Univerze v Ljubljani (FF). Diplomiral je na Ekonomski fa-kulteti v Ljubljani (EF) l. 1972. Od l. 1973 je bil svetovalec v re-publiškem izvršnem svetu, kjer je spremljal makroekonomsko problematiko razvoja svetovnega gospodarstva. Magistrski študij je opravil iz kitajske zgodovine v letih 1976 do 1978 na Univerzi v Nankingu. Od l. 1981 je delal kot lektor za kitajski jezik na FF. Sodeloval je pri ustanovitvi prve jugoslovanske orientalistične re-vije Kulture Istoka l. 1984 in bil nato član uredniškega odbora do l. 1990. Doktoriral je l. 1994 na FF in bil naslednje leto med ustanovitelji Oddelka za azijske in afriške študije na FF. Od l. 1981 je član Evropske zveze za

tuje dinastije in trdnost kitajske tradicije

Documents