Naslov izvirnika: The Tiger's Wife

© Tea Obreht, 2011© za slovensko izdajo Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2012

Vse pravice pridržane.

Prevedla Dušanka Zabukovec

cip - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.111(73)-31

obreht, Tea Tigrova žena / Tea Obreht ; [prevedla Dušanka Zabukovec]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2012. - (Zbirka Roman)

Prevod dela: The tiger’s wife

isbn 978-961-01-2262-3

263021312

Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distri bu iranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: emka.si

Štefanu Obrehtu

7

Moj prvi spomin na dedka je, kako me plešast kot jajce pelje gledat tigre. Natakne si klobuk, obleče dežni plašč z velikimi gumbi, jaz pa imam lakaste čevlje in žametno obleko. Jesen je in stara sem štiri leta. Gotovost tega dogajanja: dedkova roka, ostro pozvanjanje tramvaja, vlažno jutro, gneča med hojo po hribu navzgor proti parku okoli trdnjave. Vedno v dedkovem naprsnem žepu: Knjiga o džungli z zlato potiskano naslovnico in starimi, porumenelimi listi. Ne smem je prijeti, zato pa ves popoldan leži odprta na njegovem kolenu, medtem ko mi bere odlomke iz nje. Čeprav dedek ne nosi stetoskopa ali bele halje, ga gospa pri blagajni ob vhodu kliče »gospod doktor«.

Potem se spomnim stojnice s pokovko, z dežniki, majhne-ga kioska z razglednicami in slikami. Po stopnicah navzdol in mimo ptičnice, v kateri spijo ostrouhe sove, po vrtu, ki se raz-teza ob vsem trdnjavskem obzidju, obdanem s kletkami. Ne-koč je bil tam vladar sultan s svojimi janičarji. Zdaj so nad to-povskimi linami, obrnjenimi na cesto, zamašeni žlebovi, polni mlačne vode. Prečke kletk se zvijajo navzven, rjavkaste od rje. Dedek ima v prosti roki modro vrečko, ki jo je za naju pripra-vila babica. V njej: šest dni stare zeljne glave za povodnega ko-nja, korenje in zelena za ovce, jelene in losa, ki je nekakšna po-sebnost. Dedek ima v žepu skrite sladkorne kocke za ponija, ki

8

po parku vleče voz. Tega si ne bom zapomnila kot nekaj ganlji-vega, temveč kot znamenje veličine.

Tigri živijo v zunanjem trdnjavskem jarku. Vzpneva se po grajskih stopnicah, mimo vodnih ptic in zamegljenih oken opičje hiše, mimo volka, ki mu poganja zimski kožuh. Greva mimo bradatih jastrebov in nato mimo medvedov, ki po cele dni spijo, zaudarjajo po vlažni prsti in nečem mrtvem. Dedek me dvigne, da naslonim stopala na ograjo in pogledam dol ter vidim tigre v jarku.

Tigrove žene nikdar ne omenja po imenu. Objema me z roko, stopala imam na ograji, dedek pa mogoče reče: »Nekoč sem po-znal punčko, ki je imela tigre tako rada, da bi kmalu tudi sama postala tigrica.« Ker sem majhna in imam tigre rada zaradi nje-ga, mislim, da govori o meni, ponuja mi pravljico, v kateri si lah-ko predstavljam sebe – in si bom predstavljala še dolga leta.

Kletke so obrnjene proti dvorišču in midva odideva po stop nicah dol ter greva počasi od kletke do kletke. Tam je tudi panter, blede lise se mu svetlijo na kot olje gladki dlaki; in za-span, napihnjen afriški lev. Tigri pa so budni in jezni, kar ža-rijo ob besa. Progasta ramena valovijo, stojijo drug ob drugem na vsej ozki kamniti stezi, njihov vonj pa je kiselkast in topel in se širi vsepovsod. Ves dan ga bom čutila, še potem, ko se bom okopala in šla spat, in tudi pozneje se bo kdaj nepriča-kovano vrnil: v šoli, na proslavi prijateljičinega rojstnega dne, celo leta pozneje, v patološkem laboratoriju ali med vožnjo domov iz Galine.

Tudi tega se spominjam: prepira. Majhna gruča ljudi se gne-te okrog tigrove kletke. Med njimi fant z balonom v obliki

9

papige, ženska v vijoličastem plašču in bradat moški v rjavi uni-formi čuvaja živalskega vrta. Moški ima metlo in smetišnico na dolgem ročaju ter pometa prostor med kletko in zunanjo ogra-jo. Hodi gor in dol, pometa kartonaste škatle od soka in ovit-ke bombonov, drobce pokovke, ki so jih ljudje poskušali vreči tigrom. Tigri hodijo gor in dol vzporedno z njim. Ženska v vi-joličastem nekaj govori in se smehlja in tudi on se ji nasmehne. Ona ima rjave lase. Moški s smetišnico se ustavi in se nasloni na ročaj metle; medtem pride mimo največji tiger, se godrnjaje podrgne ob rešetke kletke in čuvaj vtakne roko med rešetke in se dotakne njegovega boka. Za trenutek se nič ne zgodi. Potem nastane peklenski hrup.

Tiger plane nanj, ženska zavrešči in na lepem je čuvajeva rama med rešetkami, on pa se zvija, odmika glavo in se za opo-ro poskuša oprijeti zunanje ograje. Tiger drži roko moškega s smetišnico tako, kot pes drži veliko kost: pokonci med šapama in jo zgoraj gloda. Moška, ki sta z otroki stala zraven, preskoči-ta ograjo in zagrabita moža s smetišnico okoli pasu in za ople-tajočo roko ter se trudita, da bi ga odvlekla proč. Tretji moški zarine dežnik med rešetke in z njim suva tigra med rebra. Tiger besno tuli, nato se dvigne na zadnje noge in s prednjima šapa-ma objame roko moškega s smetišnico, da njegova glava ople-ta sem ter tja, kot bi vlekel za vrv. Ušesa ima položena nazaj in puha kot lokomotiva. Moški s smetišnico je v obraz bel kot kreda, ves ta čas ni niti pisnil.

Nato se na lepem ni več vredno truditi in tiger spusti roko. Trije moški omahnejo nazaj, kri brizgne. Tiger tolče z repom, moški s smetišnico pa zleze pod zunanjo ograjo in vstane.

10

Ženska v vijoličastem je izginila. Dedek se ni obrnil stran. Sta-ra sem štiri leta, vendar tudi mene ni zasukal proč. Vse vidim in pozneje se zavem, da je želel, naj vidim.

Nato moški s smetišnico teče proti nama, s kosom razpara-ne srajce si ovija roko. V obraz je zaripel in jezen, proti ambu-lanti gre. Takrat sem bila prepričana, da ga je strah, toda pozne-je sem vedela, da je bila zadrega, osramočenost. Razjarjeni tigri suvajo v ograjo zdaj tu, zdaj tam. Čuvaj na pesku za seboj pušča tem no sled. Ko gre mimo naju, dedek reče: »Moj bog, ste pa res neumni, a ne?« in moški mu odgovori nekaj, za kar vem, da ne smem ponoviti.

A zato jaz rečem vrešče in vsa hinavska v lakastih čevljih, po-gumna, ker me dedek drži za roko: »Res je neumen, kajne, de-dek?«

Dedek pa gre že mimo moškega s smetišnico, vleče me za se-boj in mu kliče, naj se ustavi, da mu bo pomagal.

11

1p r i m o r j e

Štirideset dni zadušnice začne teči jutro po smrti. Prvo noč, preden se začne njenih štirideset dni, duša mirno leži na ozno-jeni blazini in gleda, kako živi sklepajo roke in zapirajo oči, du-šijo sobo z dimom in molkom, da ravnokar osvobojena duša ne bi mogla do vrat, oken in razpok v tleh in ne bi stekla iz hiše kot reka. Živi vedo, da jih bo ob zori zapustila in se odpravila v kraje iz svoje preteklosti – šole, internate, vojašnice in voja-ška stanovanja, do tal porušene in na novo zgrajene hiše, kra-je, ki se spominjajo ljubezni in krivic, težav in neskončne sre-če, optimizma in vznesenosti, spominov na lepoto, ki drugim nič ne pomeni – in včasih jo bo to potovanje nosilo tako dolgo in jo poneslo tako daleč, da se bo pozabila vrniti. Živi zato svo-je obrede zadržijo: da bi izrekli dobrodošlico pravkar osvobo-jenemu duhu, štirideset dni ne čistijo, ne perejo, ne pospravlja-jo in ne odstranijo lastnine duše v upanju, da jo bodo čustva in hrepenenje spet pripeljala domov, jo opogumila, da se bo vrni-la s sporočilom, znamenjem ali odpuščanjem.

Če duša dobi primerno spodbudo, se bo v teh dneh vrnila, brskala po predalih, kukala v omare, iskala otipljivo tolažbo za svojo živo identiteto s ponovnim ogledom stojala za posodo, zvonca pri vratih in telefona, spominjala se bo njihove uporab-nosti in se vseskozi dotikala predmetov, ki oddajajo zvoke, da jih prebivalci hiše slišijo.

12

Babica, ki je potihoma govorila v telefonsko slušalko, me je spomnila na to, potem ko mi je povedala, da je dedek umrl. Za-njo je bilo teh štirideset dni dejstvo in po zdravi pameti – to je vedela, odkar je pokopala starše in starejšo sestro, celo vrsto so-rodnikov in neznancev iz domačega mesta – tudi formula, ki jo je deklamirala dedku v tolažbo, kadar koli mu je umrl bolnik, za katerega se je posebej potrudil. Zanj je bilo to praznoverje, vendar nekaj, pri čemer ji je popuščal z vedno šibkejšimi ugo-vori, čim bolj je starost utrjevala njeno prepričanje.

Babica je bila ogorčena, jezna, ker so nas oropali dedkovih štiridesetih dni, ki so jih okoliščine njegove smrti oklestile na sedemintrideset ali osemintrideset. Umrl je sam, na poti od doma; ni vedela, da je že mrtev, ko mu je dan prej likala obleko ali tisto jutro pomivala posodo, in ni znala razložiti duhovnih posledic svoje nevednosti. Umrl je na kliniki v zakotnem me-stu Zdrevkovu onstran meje; nihče, s komer je babica govorila, ni vedel, kje je Zdrevkov, in ko je vprašala mene, sem ji poveda-la po pravici: nimam pojma, kaj je počel tam.

»Lažeš,« je rekla.»Baka, ne lažem.«»Rekel nam je, da je zmenjen s tabo.«»To ne more biti res,« sem rekla.Spoznala sem, da se ji je zlagal, tako kot meni. Izkoristil je

moje potovanje čez deželo, da se je izmuznil – pred tednom dni, je rekla, z avtobusom, takoj potem, ko sem tudi sama od-potovala – in odšel, ne da bi ona ali jaz vedeli, zakaj. Osebje kli-nike v Zdrevkovu je po njegovi smrti cele tri dni iskalo babico, da bi njo in mojo mamo obvestilo o dedkovi smrti in poskrbelo

13

za prevoz njegovega trupla. To jutro je prispelo v mestno mrt-vašnico, toda tedaj sem bila že šeststo petdeset kilometrov od doma, stala sem na javnem stranišču na zadnji bencinski črpal-ki pred mejo, držala slušalko javnega telefona k ušesu, hlačnice sem imela zavihane, sandale sem držala v roki, bosa stopala so drsala po zelenih ploščicah pod razbitim umivalnikom.

Nekdo je na pipo pritrdil zvito cev, da je z ustjem navzdol vi-sela s pipe grelca in kašljala tenek curek vode na tla. To je brž-kone trajalo že več ur: voda je bila vsepovsod, zalila je brazde med ploščicami in se nabirala v mlake okoli robov počepnih stranišč, curljala čez prag na posušeni vrt za lopo. Nič od tega ni zmotilo straniščne čistilke, ženske srednjih let z oranžno ruto, zavezano čez lase, ki je dremala na stolu v kotu in sem jo nagnala proč s šopom bankovcev, v strahu, kaj pomeni tistih sedem neodgovorjenih babičinih sporočil, preden sem sploh dvignila slušalko.

Besna sem bila nanjo, ker mi ni povedala, da je dedek odšel od doma. Njej in moji mami je rekel, da je v skrbeh zaradi moje misije dobre volje, zaradi cepljenja v sirotišnici Breževina, in da mi gre pomagat. Nisem pa mogla grajati babice, ne da bi se iz-dala, kajti ona bi mi bila povedala, če bi vedela za njegovo bo-lezen, ki sva ji jo z dedkom prikrivala. Zato sem jo pustila go-voriti in nisem omenila, da sem bila tri mesece prej z njim na Vojaško-medicinski akademiji, ko je izvedel, in da mu je onko-log, njegov dolgoletni kolega, pokazal slike, dedek pa je položil klobuk na koleno in rekel: »Klinc. Iščeš komarja, najdeš osla.«

V režo sem vtaknila še dva kovanca in telefon je zabrnel. Vrabci so se strmo spuščali z opečnatih polic kopalničnih zidov,

14

skakali v luže pri mojih nogah, se stresali, da jim je voda rosi-la po hrbtih. Zunaj je sonce segrelo zgodnji popoldan, da je vse umolknilo, in vroči, vlažni zrak je ostal z mano v prostoru, se svetil med vrati, ki so peljala ven na cesto, kjer so bili avtomo-bili na carinski kontroli nagneteni v vrsto na razbeljenem asfal-tu. Videla sem najin avto, levi bok je bil udrt zaradi nedavnega trka s traktorjem, Zora je sedela na voznikovem sedežu, vra-ta je imela odprta, z nogo je drsala po tleh, vedno pogosteje je pogledovala proti stranišču, čim bliže je bila carinikovi kabini.

»Sinoči so poklicali,« je glasneje rekla babica. »In jaz sem pomislila: zmotili so se. Nisem hotela poklicati, dokler se ni-smo prepričali, da te ne bi skrbelo v primeru, če ne bi bil on. Toda tvoja mama je šla zjutraj v mrtvašnico.« Umolknila je in nato: »Ne razumem, ne razumem, ničesar od tega ne razu-mem.«

»Tudi jaz ne, baka,« sem rekla.»K tebi je šel.«»Nisem vedela.«Potem se je njen glas spremenil. Posumila je, ta moja babica,

zakaj ne jočem, zakaj nisem vsa iz sebe. Prvih deset minut naji-nega pogovora si je najbrž dovolila verjeti, da sem mirna zato, ker sem v tuji bolnišnici, pri delu, morda so okoli mene kolegi. Še veliko prej bi se spravila name, če bi vedela, da se skrivam na stranišču ob meji, zato da me Zora ne bi slišala.

Dejala je: »Ne boš nič rekla?«»Preprosto ne vem, baka. Zakaj bi lagal, češ da gre k meni?«»Nisi me vprašala, ali je imel nesrečo,« je rekla. »Zakaj?

Zakaj me nisi vprašala, kako je umrl?«

15

»Saj niti tega nisem vedela, da je šel od doma,« sem rekla. »Nisem vedela, kaj se dogaja.«

»Ne jočeš,« je rekla.»Ti tudi ne.«»Tvoja mama je strta,« mi je rekla. »Gotovo je vedel. Rekli

so, da je bil hudo bolan, torej je moral vedeti, gotovo je komu povedal. Mogoče tebi?«

»Če bi vedel, ne bi nikamor šel,« sem rekla v upanju, da zveni prepričljivo. »Ne bi bil tako neumen.« Na kovinski poli-ci nad ogledalom so bile lepo zložene bele brisačke in z eno sem si obrisala obraz in vrat, nato še z drugo, dokler jih nisem upo-rabila pet, in od kože na mojem obrazu so na njih ostali sivi ma-deži. Ni bilo koša za odpadke, da bi jih vrgla vanj, zato sem jih pustila kar na umivalniku. »Kje je tisti kraj, kjer so ga našli?« sem vprašala. »Kako daleč je prišel?«

»Ne vem,« je odgovorila. »Niso nam povedali. Nekje na drugi strani.«

»Mogoče je bila specialistična klinika,« sem rekla.»Šel je na obisk k tebi.«»Je pustil pismo?«Ni ga pustil. Zavedela sem se, da je bil njegov odhod za ma-

mo in za babico najbrž tudi znamenje nepripravljenosti, da bi šel v pokoj, tako kot zveza z novim negibnim pacientom, ki ga je moral obiskovati na domu zunaj Mesta – pacientom, ki sva si ga izmislila, da bi prikrila njegove obiske pri onkologu, prija-telju s tedenskih zdravniških kosil, človeku, ki mu je vbrizgaval nekakšne zvarke in mu z njimi domnevno lajšal bolečine. Pisa-ni zvarki, je rekel dedek, ko se je vrnil domov, kot bi bil vseskozi

16

vedel, da so le voda, pomešana z jedilnimi barvami, kot da je že vseeno. Sprva je bolj ali manj ohranil zdrav videz, zato je laže prikrival bolezen; ko pa sem ga nekoč videla po teh obiskih in zagrozila, da bom povedala mami, je rekel: »Samo ne drzni si.« In pri tem sva končala.

Babica me je vprašala: »Si že v Breževini?«»Na meji sem,« sem rekla. »Ravnokar smo prišli čez s trajek-

tom.«Zunaj se je kolona avtomobilov spet začela premikati. Vide-

la sem, da je Zora ugasnila cigareto na tleh, dala nogo nazaj v avto in zaloputnila vrata. Ljudje, ki so se zbrali na peščeni ban-kini, da bi se pretegnili in kadili, preverili gume in si v vodnja-ku napolnili čutare, zmetali stran pecivo in sendviče, ki so jih nameravali pretihotapiti, ali se olajšali ob zid stranišča, so po-hiteli nazaj v svoja vozila. Ves ta čas so se nestrpno ozirali po koloni.

Babica je nekaj trenutkov molčala. Slišala sem pokljanje na zvezi in potem je rekla: »Mama bi rada, da bi bil pogreb v na-slednjih dneh. Ali Zora ne bi mogla iti sama v Breževino?«

Če bi Zori to povedala, bi me nemudoma nagnala domov. Dala bi mi avto, vzela hladilnike za cepiva in štopala čez mejo, da bi dostavila dobrodelno pošiljko Univerze v breževinsko si-rotišnico malo više ob obali. Jaz pa sem rekla: »Vsak čas bova tam, baka, in na te injekcije čaka veliko otrok.«

Ni me še enkrat vprašala. Povedala mi je le datum pogre-ba, čas, kraj, čeprav sem že vedela, kje bo, gori na Strmini, hri-bu nad Mestom, kjer je bila pokopana moja prapraprababica Vera. Ko je odložila slušalko, sem s komolcem odprla pipo in

17

napolnila čutare, ki sem jih vzela s sabo kot izgovor, da sem šla iz avta. Zunaj na pesku sem si splaknila stopala, preden sem se spet obula; Zora je pustila, da je motor tekel, in skočila ven, da bi še ona prišla na vrsto, medtem pa sem zlezla na voznikov se-dež, ga povlekla naprej, ker sem bila manjša, in preverila, ali so najina dovoljenja in listine o uvozu zdravil v pravilnem vrst-nem redu zložene na armaturni plošči. Dva avtomobila pred najinim je carinik v zeleni srajci, ki se mu je lepila na prsni koš, ravno odprl prtljažnik avtomobila nekega starejšega para, se pazljivo sklonil nadenj in z orokavičeno roko odprl zadrge na torbah.

Ko je Zora prišla nazaj, ji nisem nič povedala o dedku. Leto je bilo že tako za obe žalostno. Napravila sem napako, ko sem med januarsko stavko potegnila z bolničarkami; za moj trud so me na kliniki Vojvoda nagradili s suspenzom za nedoločen čas, tako da sem več mesecev čepela doma, kar je bilo po svoje bla-goslov, ker je pomenilo, da sem bila takrat, ko je prišla diagno-za, z dedkom. Sprva je bil vesel, nikoli pa ni zamudil priložno-sti, da mi poočita, kakšna lahkoverna trapa sem bila, ker sem se pustila suspendirati. In potem, ko je bolezen napredovala, je bil vedno manj doma in meni je predlagal enako; ni želel, da bi se potikala po hiši vsa čemerna in ga na smrt prestrašila, kadar bi se zbudil brez očal na nosu, jaz pa bi se sredi noči motala okrog njegove postelje. Rekel je, da bi moje vedenje babici izdalo, da je bolan, sumničava bi bila zaradi najinih premolkov in prere-kanja ter zaradi dejstva, da sva bila z dedkom zdaj, ko je bil on upokojen, jaz pa suspendirana, bolj zaposlena kot prej. Želel je tudi, da bi razmislila o specializaciji, o tem, kaj bom počela, ko

18

mi bo suspenz potekel; ni ga presenetilo, da se Srdjan, profesor biokemičnega inženiringa, s katerim sem se po dedkovih bese-dah »zapletla«, pri komisiji za suspenze ni potegnil zame. Na dedkov predlog sem se spet prijavila za prostovoljno delo pri programu Združenih univerzitetnih klinik, česar nisem nare-dila vse od konca vojne.

Zora je to prostovoljno misijo uporabila za izgovor, da je po-begnila pred viharjem na Vojaško-medicinski akademiji. Štiri leta potem, ko je diplomirala iz medicine, je bila še vedno v travmatološkem centru in upala, da ji bo sodelovanje pri raz-ličnih kirurških operacijah pomagalo pri odločitvi za speciali-zacijo. Žal je večino časa delala pod vodstvom direktorja trav-matologije, ki je po vsem Mestu slovel kot Železna rokavica: vzdevek si je prislužil takrat, ko je bil predstojnik porodniške-ga oddelka, ker si med ginekološkimi pregledi ni snel srebrnih zapestnic, ki jih je imel na zapestju. Zora je bila načelna žen-ska, odkrita ateistka. Pri trinajstih ji je neki duhovnik pove-dal, da živali nimajo duše, ona pa je rekla: »Potem te kurc gle-da, pater,« in odkorakala iz cerkve. Po štirih letih spopadov z Železno rokavico se je zgodil pripetljaj, o katerem po nalo-gu državnega tožilca ni smela govoriti. Njen molk o tej temi je vključeval celo mene, toda tisto malo, kar sem ujela na bolniš-ničnih hodnikih, se je vrtelo okrog železniškega delavca, ne-zgode in amputacije prsta, med katero je Železna rokavica, pijan ali pa tudi ne, rekel nekaj takega: »Brez skrbi, gospod, veliko laže je gledati, kako odpade kazalec, če grizete palec.«

Seveda je prišlo do tožbe in Zoro so poklicali nazaj, da bi pričala proti Železni rokavici. Kljub zloglasnosti je imel še

19

vedno dobre zveze v zdravniških krogih in Zora je bila razpeta med tem, da bi se postavila za človeka, ki ga je več let prezirala, in tem, da bi tvegala kariero in ugled, ki ga je komaj začela pri-dobivati; prvič ji ni mogel nihče – ne jaz, njen oče ali najnovej-ši fant – povedati, kaj bi bilo bolj prav. Ko sva se odpeljali, sva bili teden dni v glavnem štabu Združenih klinik na pripravah in urjenju, ves ta čas pa je na mojo radovednost in nenehne te-lefonske klice državnega tožilca odgovarjala z enakim odloč-nim molkom. Nato je včeraj nenadoma priznala, da želi nasvet mojega dedka, kakor hitro se bova vrnili v Mesto. Zadnji me-sec ga ni videla v bolnišnici, ni videla njegovega sivečega obraza in kože, ki mu je vedno bolj mlahavo visela na kosteh.

Gledali sva, kako je carinik ostarelemu paru zasegel dva vrča kamenčkov s plaže, naslednjemu avtu pa mahnil, naj pelje mimo; ko je prišel do naju, si je dvajset minut ogledoval naji-na potna lista, osebni izkaznici in garancijska pisma z Univer-ze. Odprl je hladilne posode za zdravila in jih v vrsti postavil na asfalt, Zora pa je stala nad njim s prekrižanimi rokami in na-zadnje rekla: »Seveda se zavedate, da je zdravilo zato, ker je v hladilni posodi, občutljivo na nihanje temperature – ali pa vas v vaški šoli ne učijo, kaj je hlajenje,« čeprav je vedela, da je vse v redu in da nama v resnici nič ne more. A zaradi njenega izzi-vanja je še pol ure brskal po avtu za orožjem, tihotapljenim bla-gom, raki in školjkami ter neprijavljenimi hišnimi ljubljenčki.

Pred dvanajstimi leti, pred vojno, so bili ljudje v Breževini naši. Meja je bila samo na papirju, občasna formalnost, čeznjo si šel z avtom, letalom ali peš, kadar si le hotel, po gozdu, vodi ali čez odprte ravnine. Carinikom si dajal sendviče ali kozarce

20

feferonov, kadar si šel mimo. Nihče te ni vprašal po imenu, če-prav se je pozneje izkazalo, da so vsi to vseskozi želeli; zanimalo jih je, kako se tvoje ime začne in konča. Najina naloga v Breže-vini naj bi pripomogla k obnovi nečesa. Naša Univerza je žele-la sodelovati s krajevnimi oblastmi pri odprtju več sirotišnic, želeli so privabiti v Mesto mlade z druge strani meje. Tak je bil dolgoročni diplomatski cilj najinega potovanja; po doma-če povedano pa sva z Zoro šli tja skrbet za zdravje otrok, ki so bili zaradi naših vojakov sirote, jih pregledat, ali imajo pljučni-co, tuberkulozo in uši, jih cepit proti ošpicam, mumpsu, rdeč-kam in vsem mogočim drugim boleznim, s katerimi so prišli v stik med vojno in v letih pomanjkanja po njej. Najina zveza v Breževini, frančiškan fra Antun, je bil navdušen in gostolju-ben, klical naju je, da bi se prepričal, ali nemoteno potujeva, in nama zagotovil, da se njegovi starši, kako primerno, veselijo, da bova pri njih v gosteh. Njegov glas je bil vedno vesel, še zlasti za človeka, ki se je zadnja tri leta bojeval za financiranje ustanove in gradnjo prve uradne sirotišnice na obali, medtem pa je da-jal streho nad glavo šestdesetim sirotam v samostanu, namenje-nem bivanju dvajsetih menihov.

Z Zoro sva se združili za to dobrodelno potovanje, preden naju je življenje po dobrih dvajsetih letih, kar sva se poznali, prvič ločilo. Belo zdravniško haljo sva nosili celo, kadar nisva bili v službi, da bi hkrati zbujali zaupanje in skrb. Pomembni sva bili s tistimi štirimi hladilnimi posodami, polnimi cepiva proti ošpicam, mumpsu, rdečkam in otroški paralizi, s škatlami bombonov, ki sva jih prinesli s seboj, da bi preprečili jok in vre-ščanje, kajti prepričani sva bili, da bo prišlo do tega, takoj ko se

21

bo začelo cepljenje. Imeli sva star zemljevid, ki sva ga obdržali v avtu še leta potem, ko je bil že popolnoma zastarel. Uporabili sva ga na vsakem potovanju, kar je bilo očitno, ker je bil ves po-čečkan s flomastri: s prečrtanimi območji, ki se jih je bilo treba izogibati med potjo na kakšno medicinsko konferenco, s smu-čarjem z amatersko narisanimi smučmi v gorskem turističnem naselju, ki nama je bilo pri srcu in tudi ni bilo več v naši državi.

Na tem zemljevidu nisem našla Zdrevkova, kraja, kjer je umrl moj dedek. Tudi Breževine nisem našla, vendar sem že vnaprej vedela, da je ne bo, zato sva jo vrisali sami. Bila je majh-na obmorska vas štirideset kilometrov vzhodno od nove meje. Peljali sva se skozi vasi hiš z rdečimi strehami, ki so čepele ob morju, mimo cerkva in konjskih pašnikov, mimo strmih pobo-čij, pisanih od vijoličastih zvončnic, mimo od sonca obsijanih slapov, ki so se zlivali s previsnih pečin nad cesto. Tu in tam sva zapeljali v gozd, visoki borovci so bili pomešani z oljkami in ci-presami, tam, kjer se je gozd spustil niže po pobočju, pa se je morje bliskalo kot noževo rezilo. Cesta je bila ponekod asfalti-rana, drugje razrita v kolovoz in odseke gramoza, ki jih že več let niso popravili.

Avto je vratolomno poskakoval po kolesnicah na bankini, da sem slišala, kako se tresejo steklene ampule zdravil v hladil-ni posodi. Trideset kilometrov pred Breževino so se zgostili iz-veski za prenočišča in restavracije, za turistične kraje, ki so spet začeli poslovati z otoki blizu obale. Videli sva stojnice s sadjem in domačimi specialitetami, napise, ki so ponujali doma peče-ne paprenjake in rakijo, domači med, višnjevo in figovo marme-lado. Imela sem tri neodgovorjene babičine klice, vendar je bil

22

mobilni telefon pri Zori, in da bi poklicala babico, medtem ko je bila Zora v avtu, ni prišlo v poštev. Ustavili sva se na nasled-njem počivališču s telefonom, obcestno stojnico z mesom na žaru, modro platneno streho in latrino na bližnjem polju.

Na drugi strani stojnice je bil parkiran tovornjak in pred stojnico se je gnetla dolga vrsta vojakov. Bili so v kamuflažnih oblekah. Pahljali so se s čeladami in mahali, ko sem stopila iz avta in se odpravila proti telefonski kabini. Nekaj ciganskih otrok, ki so delili letake za novi nočni bar na Braču, se mi je re-žalo skozi steklo. Potem so stekli k avtu, da bi si od Zore izpro-sili cigarete.

Iz kabine sem videla vojaški tovornjak z zloženo prašno po-njavo in žar Borovi bifteki, kjer je velik moški, verjetno sam Boro, s plosko stranjo velikanskega noža obračal pljeskavice, te-lečje zarebrnice in klobase. Za stojnico, na drugi strani polja, je bila čudna rjava krava, privezana na kol v tleh; na lepem sem dobila občutek, da Boro redno uporablja ta nož za krave in kla-nje, za obračanje pljeskavic in rezanje kruha, zato mi je bilo kar malo žal za vojaka ob pultu z začimbami, ki si je z žlico nalagal čebulo na sendvič.

Med vožnjo nisem opazila, da me boli glava, zdaj pa me je zadelo, ko se je babica po šestem zvoncu le oglasila, njenemu glasu pa je sledil ostri pisk njenega slušnega aparata po telefon-ski zvezi, ki mi je zarezal v dno lobanje. Tihi piski so kazali, da ga je utišala. V ozadju sem slišala materin glas, tih, vendar odlo-čen, ko je govorila z nekom, ki je prišel izreč sožalje.

Babica je bila vsa iz sebe. »Njegove stvari so izginile.«Rekla sem ji, naj se pomiri, in jo prosila, naj pojasni.

23

»Njegove stvari!« je rekla. »Stvari tvojega dedka so … Tvo-ja mama je šla v mrtvašnico, imeli so njegovo obleko, plašč in čevlje, ampak njegove stvari, Natalija, vse so izginile, niso tam pri njem.«

»Kakšne stvari?«»Veš kaj, pri bogu, kakšne stvari!« Zaslišala sem, kako je

plosknila z rokami. »Me slišiš? Povem ti, da so njegove stvari izginile, tiste barabe na kliniki so jih ukradle, ukradli so njegov klobuk in dežnik, listnico. Samo pomisli, saj ne moreš verjeti. Da so šli krast mrtvemu človeku!«

Lahko sem verjela, ker sem za to slišala že v naši bolnišnici. Dogajalo se je, navadno pri umrlih, ki jih nihče ni prišel iskat, pogosto brez pravih posledic. Vendar sem rekla: »Včasih kaj zamešajo. Ni mogla biti velika klinika, baka. Mogoče zamuja-jo. Mogoče so jih pozabili poslati.«

»Njegova ura, Natalija.«»Prosim te, baka.« Spomnila sem se njegovega plaščnega

žepa in Knjige o džungli, hotela sem vprašati, ali je tudi ta iz-ginila; toda kolikor sem vedela, babica še ni zajokala, in groza me je bilo ob misli, da bom rekla kaj takega, kar jo bo spravilo v solze. Najbrž sem v tistem trenutku pomislila na nesmrtnega človeka, vendar je bila misel tako oddaljena, da sem jo šele po-zneje spet našla.

»Njegova ura.«»Imaš številko klinike?« sem rekla. »Si jih poklicala?«»Kar naprej kličem,« je rekla. »Ne oglasijo se. Tam ni ni-

kogar. Vzeli so njegove stvari. Moj bog, Natalija, njegova očala, tudi ta so izginila.«

24

Njegova očala, sem pomislila – kako jih je čistil, skoraj celo stekelce si je vtaknil v usta in huknil vanj, preden ga je do či-stega obrisal s svileno krpico, ki jo je imel v žepu, in rebra mi je prešinila hladna togost ter ostala tam.

»V kakšnem kraju je umrl?« je vprašala babica. Glas, hripav od kričanja, se ji je začel lomiti.

»Ne vem, baka,« sem odgovorila. »Škoda, ker nisem vede-la, da je odšel.«

»Ne bi se tako končalo, ampak gotovo sta lagala, vidva, ve-dno sta si o čem šepetala. On laže, ti lažeš.« Slišala sem, kako ji mama poskuša vzeti slušalko iz roke, in babica je rekla: »Ne.« Videla sem, da je Zora stopila iz avta. Počasi se je vzravnala in zaklenila avto, hladilno posodo pa pustila na podu na sopotni-kovi strani. Cigančki so se zadaj naslanjali na prtljažnik in si podajali cigareto. »Si prepričana, da ni pustil pisma?« Babica me je vprašala, kakšnega pisma, in jaz sem rekla: »Kakršnega koli. Kakršno koli sporočilo.«

»Saj ti pravim, da ne vem,« je rekla.»Kaj je rekel, ko je odhajal?«»Da gre k tebi.«Tokrat sem jaz postala sumničava, računala sem, kdo je kaj

vedel in koliko ni vedel sploh nihče. Dedek je računal na tradi-cijo, ki se je z leti uveljavila v naši družini, na navado, da drug drugemu lažemo o zdravju in o tem, kam gremo, da bi drugim prihranili trpljenje in strah; kot takrat, ko si je mama zlomila nogo, ko je v Verimovem padla z garaže ob jezeru, starim star-šem pa smo rekli, da bomo pozneje prišli domov, ker imamo poplavo; ali takrat, ko je babica na kliniki v Strekovcu imela

25

operacijo na odprtem srcu, jaz sem bila v blaženi nevednosti na počitnicah v Benetkah, dedek pa je po telefonski zvezi, presla-bi, da bi bila kaj drugega kot naša domača, vztrajno lagal, da je babico odpeljal v luzernske toplice na nepredviden izlet.

»Daj mi telefonsko številko tiste klinike v Zdrevkovu,« sem rekla.

»Zakaj?« je rekla še vedno sumničava babica.»Samo daj mi jo.« V žepu halje sem imela zmečkan recept

in naslonila sem ga na steklo. Moj edini svinčnik je bil samo še štrcelj – dedkov vpliv, navada, da uporabljaš isti svinčnik, do-kler ga še lahko držiš med prsti. Zapisala sem si številko.

Zora mi je mahala in kazala proti Boru in njegovim biftekom ter proti gneči pred stojnico, jaz pa sem ji odkimala in obupana gledala, ko je prestopila kolesnice na blatni bankini in se postavi-la v vrsto za modrookim vojakom, ki jih ni mogel imeti več kot devetnajst. Videla sem, kako si jo je brez zadrege ogledal od glave do peta, in potem je Zora rekla nekaj, česar nisem slišala. Krohot, v katerega so planili vojaki okrog modrookega fanta, pa se je sli-šal celo v telefonski kabini, in fantu so pordela ušesa. Zora me je zadovoljno ošinila s pogledom in nato še naprej stala tam prekri-žanih rok, si ogledovala jedilnik nad seboj, okrašen z risbo kra-ve z vijoličastim klobukom, podobne kravi, privezani za stojnico.

»Kje sta zdaj, dekleti?« je rekla babica.»Do večera bova v Breževini,« sem rekla. »Opravili bova

cepljenje in se takoj vrnili domov. Obljubim, da bom poskusi-la priti pojutrišnjem.« Nič ni rekla. »Poklicala bom kliniko v Zdrevkovu,« sem rekla, »in če bo ob poti, se bom ustavila tam in vzela njegove stvari, baka.«