Eduard Petika

STARE GRKE BAJKE

Kazalo

Prometej ........................................................................................ 5Vesoljni potop ...................................................................................... j 1Faeton ............................................................................................ jaorfei .......................................................................................................... 20Ustanovitev mesta Tebe ..................................................................... 27P en tej................................................................................................................ 32Midas .......................................................................................... 37T an ta l...................................................................................... 42Pelop .......................................................................................................... 45Nioba .................................................................................................. ciO zlatem ru n u .......................................................................................... 55Jazon in Medeja .............................................................................. 52Heraklej .......................................................................................................... 80PerzeJ .......................................................................................................... 103D edalinlkar ............................................................................................ U 5Tezei ...................................................................................... ! . ! ! ! ! . . ! ! 122Sizif ............................................................................................................ 131Belerofont.............................................................................................. 135Ojdip in Antigona ................................................................................ 140Filemon in Baucis .............................................................................. 155Eros in P sih e ............................................................................................ 150Giges in arobni prstan ............................................................................ 174Trojanska vojna ................................................................................ Ig lOrest .............................................................................................................. 194Odisejeva popotovanja ............................................................................ 203Zadnja prigoda, ki ni niti pravljica niti pripovedka ............................... 250

Eduard Petika: STARE GRKE BAJKE Prevedla Kristina Brenkova Ilustriral Vaclav Fiala Lektorirala Mojca Miheli Izlo v Cicibanovi knjinici Ureja Niko Grafenauer Grafino uredila Vlasta Zagorski Zaloila Mladinska knjiga Za zalobo Ivan Bizjak Natisnila Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana

Prometej

Sinji nebeki obok se je zrcalil v vodah in vode so bile polne rib. Po zraku so letale jate ptic in na zemlji so se po livadah pasle rede ovac. A ni bilo loveka, da bi varoval rede, da bi lovil ribe in da bi prislukoval ptijim spevom.

Le Prometej, potomec boanskega rodu Titanov, je alostno blodil po zemlji in zaman iskal ivo bitje, ki bi mu bilo podobno po obliju in vzravnani hoji.

Zagledal se je v ilovico in videl, da daje ivljenje travam, zeliem in drevju; zazrl se je v gosti deevni pajolan, ki je padal na zemljo, in videl, da voda ohranja ivljenje v naravi, kajti povsod tam, kjer ni deevalo, so drevesa in grmovje umirali in irila se je pustinja.

Tako je Prometej spoznal mo zemlje in vode. Zamesil je ilovico z deevnico in izoblikoval kip, ki je bil podoben bogovom. Palada Atena, boginja jasnega razuma in modrosti, je mrtvemu kipu vdahnila duha in siva ilovica je zardela, v nji je zaelo utripati srce in dotlej negibne roke in noge so se zganile. Tako je Prometej napravil prve ljudi.

Dolgo ljudje niso vedeli, emu naj uporabljajo duha dar Palade Atene. iveli so kot otroci. Gledali so, ne da bi prepoznali, posluali, ne da bi razumeli, hodili so po zemlji kot v sanjah. Niso znali gati opeke ne tesati tramov, niso znali graditi hi. Kot mravlje so gomazeli po zemlji in po temnih koteh votlin pod zemljo. Saj niso vedeli niti tega, da se pomlad sreuje s poletjem, poletje z jesenjo in jesen z zimo.

5

Tedaj se je Prometej podal med ljudi: uil jih je graditi hie, uil jih je brati, pisati in teti, uil jih je spoznavati naravo. Nauil je ljudi zapregati ivino v jarme in delati vozove, da jim ne bi bilo ve treba nositi bremen na hrbtih. Pokazal jim je, kako se grade ladje in kako jadra olajajo delo veslaem. Vodil jih je v globino zemlje za skritimi zakladi. Baker, elezo, zlato in srebro so pod marljivimi rokami rudarjev zapuali podzemeljska leia.

Ljudje prej niso poznali zdravil, niso vedeli, kaj jim koristi in kaj kodi. Prometej pa jim je svetoval, kako naj meajo zdravilne masti in zdravilne napitke. Strmeim ljudem je razodel vse umetnije in ljudje so se vseh vneto uili.

Bogovi, zbrani na Olimpu, gori bogov, so nezaupljivo opazovali, kako se loveki rod na zemlji ui od Prometeja dela, znanosti in umetnosti. Posebej vladar vseh bogov Zeus je postajal od dne do dne emerneji. Poklical je Prometeja in mu dejal:

Nauil si ljudi delati in misliti, nisi pa jih e dodobra nauil, kako morajo astiti bogove, kako jim morajo rtvovati, kako se jim morajo pokoravati. Saj vendar ve, da je odvisno od bogov, ali bo letina bogata ali revna, ali bo po zemlji pustoila kuga ali se bo sonila v blagostanju. Nad lovekimi usodami vladajo bogovi in tudi jaz meem bliske, kamor hoem. Pojdi k ljudem in jim povej, naj nam rtvujejo, preden jih dosee naa jeza.

Ljudje bodo bogovom prinesli darove, je odgovoril Prometej, ti, Zeus, pa pojdi in izberi, kaj morajo darovati.

Prometej je ubil bika in skril meso pod bikovo koo, nanjo pa poloil elodec. Na drugi kup je zloil kosti in jih pokril z mastjo, tako da jih ni bilo videti. Kup kosti, pokritih z maobo, je bil videti veji in tudi bolji. Komaj je vse pripravil, e je Zeus zautil prijetni vonj pripravljenih darov in se z neba spustil na zemljo k Prometeju.

Prometej je zagledal Zeusa in zaklical:

6

Bogovi, izberite si kup, ki vam je ljubi. Kar si bo, vladar bogov, izbral, to vam bodo umrljivi ljudje rtvovali.

Zeus je spoznal, da ga hoe Prometej prevarati. Vendar ni pokazal svoje jeze, nala je izbral kup, ki je bil pokrit z bleeo maobo.

Prometej je smehljaje se stopil h kupu in odgrnil mast. Prikazale so se gole kosti. Ko pa je odgrnil bikovo koo na drugem kupu, je zadialo svee meso. Od takrat so rtvovali ljudje bogovom maobo in kosti, meso pa so obdrali zase.

Zeus se je hotel maevati Prometeju za njegovo predrznost. Sklenil je, da bo ljudem vzel ogenj. Pripadel jim je bolji del meso, naj torej jedo surovo. Vladar bogov je takoj naroil oblakom, naj z nalivi pogase vsa ognjia. Divji veter je razmetal goi pepel in ga odnesel v morje. Tako so ljudje izgubili ogenj, ki so ga nujno potrebovali za ivljenje in delo. Niso mogli pei kruha ne kuhati, kovanice so samevale in delavnice so bile prazne. V hladnih dneh in mrzlih noeh se ljudje niso mogli nikjer ogreti.

Prometej je videl nesreo, ki je prizadela ljudi, util je z njimi in jih ni zapustil. Vedel je, da v Zeusovi palai podnevi in ponoi plapola svetel ogenj. Zato se je v noni temi prikradel na goro Olimp k zlati palai vladarja bogov. Po tihem, ne da bi ga kdo opazil, je vzel malo ognja z Zeusovega ognjia, ga skril v votlo palico in se z njim veselo vrnil k ljudem. Prinesel jim je, esar so si tako zelo eleli.

Spet so vzplapolali ognji na ognjiih in v delavnicah in vonjave kuhanih jedi in peenega mesa so se dvigovale proti nebu. Dotaknile so se nosu vladarja bogov. Zeus je pogledal na zemljo in opazil dim, ki se je valil iz dimnikov. Pobesnel je, kot pobesne le bogovi. Takoj je namenil ljudem novo kazen.

Poklical je k sebi boga Hefajsta. Ta je bil priznan umetnik.

7

ivel je pod kadeimi se vulkani, kjer je imel svoje delavnice, Zeus je ukazal Hefajstu, naj mu naredi kip prelepe mladenke. Hefajst je ubogal, in kmalu je stal pred Zeusom kip lepotice, kakrne svet e ni videl. Boginja Atena jo je pokrila s prekrasno tenico, ji nadela belo oblailo in blee pas; Afrodita, boginja lepote, ji je dala nadzemeljsko milino, Hermes, boji poslanec, pa ji je daroval ivo besedo in mil, vabljiv glas. Potem ko so jo vsi obdarili, ji je Zeus poloil v roko zlato skrinjico, deklico pa poimenoval Pandora z vsem obdarjena. Prekanjeni Hermes je odvedel Pandoro na zemljo k Prometejevemu bratu Epimeteju.

Prometej je esto svaril brata, naj ne sprejme nikakrnih darov od bogov. Toda ko je Epimetej zagledal prelepo Pandoro, je pozabil na vsa darila in na vse nasvete. Vljudno je sprejel v svoj dom dekle in njeno zlato skrinjico. Radoveden je bil, kaj mu bogovi poiljajo v skrinjici in poprosil je deklico, naj dvigne pokrov. Pandora je ustreljivo odprla skrinjico. S cviljenjem, stokanjem, javkanjem in tarnanjem so iz zlate skrinjice zletele bolezni, boleine, siromatvo in strasti, zakroile so nad hio in se nato razprile po svetu, kjer dotlej e niso poznali tega zla. Tudi Pandora se je prestraila in je urno spet zaprla pokrovec. A zlo je e zletelo iz skrinjice in le e upanje je ostalo v njej. Bolezni in strasti so upanje potlaile prav na dno, zato se ga je le malo izmuznilo v svet. Bolezen in siromatvo sta se naselila po lovekih bivaliih in za petami jima je sledila smrt. Boleine in teke misli so budile ljudi iz spanca in hude sanje so jih tiale v prsih. Le upanja, upanja je bilo malo med ljudmi. Skoraj vse je ostalo ujeto v Pandorini skrinjici.

Zeusova jeza se je znesla tudi nad Prometejem. Vladar bogov je poslal Hefajsta in njegove pomonike, naj prikujejo upornega Prometeja z najtejimi in najtrdnejimi verigami k visoki skali na pogorju Kavkaza.

8

f lefajst je le nerad ubogal ukaz vladarja bogov, vendar je prikoval Prometeja k skali tako tesno, da se ni mogel niti pripogniti. I ,iko je Prometej visel med nebom in zemljo visoko nad prepadi, po katerih so se valile raztrgane megle, toda pokoril se ni in ni prosi! Zeusa za milost.

Ko je Zeus videl, da Prometej ne prosi za usmiljenje in da pogumno prenaa svojo usodo, je poslal na Kavkaz velikanskega otla. Vsako jutro je orel priletel k vklenjenemu Prometeju, mu z ostrim kljunom iztrgal jetra iz telesa in jih porl in vsako no so

9

Prometeju jetra spet zrasla. Pa vendar se Prometej ni uklonil, eprav ga je Zeus za vekomaj obsodil na tako trpljenje.

Po stoletjih, ki jih je Prometej preivel v mukah in osamljenosti, je Zeusov sin Heraklej na poti za zlatimi jabolki v vrt Hes- perid zagledal junaka, prikovanega h kavkaki skali. Pravkar je priletel orel, da bi se nasitil. Heraklej je odloil kij, napel lok in z eno puico ubil ptico roparico. Potem je zdrobil Prometejeve okove in mu podaril svobodo. Da pa bi bilo Zeusovi jezi zadoeno in da bi se izpolnilo njegovo prekletstvo, je moral Prometej nositi elezen prstan, v katerega je bil vkovan koek kamna iz kavkake skale. Tako je bil Prometej za zmeraj priklenjen, kot je to doloil Zeus.

Od takrat nosijo ljudje v spomin na Prometejevo dejanje prstane s kamni. Nosijo jih e danes, eprav so e zdavnaj pozabili na Prometeja, ki se ni hotel pokoriti bogovom in je tudi v nesrei ostal zvest ljudem.

10

Vesoljni potop

Zeusu, vladarju bogov, je prilo na uesa, da se je med ljudmi razpasla pokvarjenost in da se niti pred zloinom ne ustavijo. Dejal si je, da bo stopil na zemljo in se na lastne oi preprial, ali ljudje res kradejo in se pobijajo med seboj, ali res cenijo la bolj kot resnico in se posmehujejo bogovom.

Povsod na svoji poti je alosten in ogoren spoznaval, da so ljudje e slabi, kot so dale slutiti govorice: drug drugemu so kradli in si pri tem lagali v obraz, gostitelji so napadali svoje goste v spanju in jih pobijali, otroci so komaj akali na smrt svojih starev in se veselili dediine, ene so kuhale strup svojim moem in brat je bratu stregel po ivljenju. Zeus se je bolje poutil v samotnih skalnatih pokrajinah kot pa med ljudmi po mestih in vaseh.

Nekega veera je priel Zeus v palao arkadijskega kralja, Likaona po imenu. Ljudje so, vide, da se blia bog, prieli moliti, kralj Likaon pa se jim je posmehoval. Bomo videli, si je mislil, ali je tale popotnik zares bog, preizkusil ga bom.

V palai je imel za talce moe iz plemena Molos. Ubil je enega izmed njih in ga ukazal skuhati. Ko bi se popotnik nasitil lovekega mesa in trdno zaspal, je nameraval Likaon ubiti tudi njega.

Sluabniki so postregli Zeusa, na mizo so mu prinesli meso in kadee se prikuhe. Ob pogledu na strano gostijo, ki mu jo je pripravil kralj, je Zeus zagorel v gnevu.

Na palao zloinskega kralja je vrgel blisk in ogluujo grom

11

se je razlegel po vsem kraljestvu. Od vsepovsod so vignili ognjeni plameni in poreno porli kraljevo premoenje. Likaon je v smrtnem strahu planil iz goreega doma, da bi zbeal pred Zeu- sovo jezo. V nemi grozi je odpiral usta, in ko se mu je slednji le povrnil glas, se mu je namesto krika iztrgalo iz ust tulee zavijanje. Padel je na vse tiri, roke in noge in vse telo mu je zaela obraati dlaka, obraz se mu je zael daljati. Likaon se je spremenil v krvolonega volka! Od takrat zasleduje rede, ki se pasejo po dobravah, in oi se mu iskrijo prav tako divje kot takrat, ko je bil e kralj.

Zeus se je vrnil v nebo in sklical bogove. Prihiteli so po Rimski cesti do marmornate palae, v kateri je na prestolu sedel Zeus, ves besen in zamiljen. Komaj so se zbrali, e je zagrmel glas njihovega vladarja. Pripovedoval jim je, kaj je videl in doivel na zemlji.

Eno palao sem e spremenil v prah in pepel, je dejal, toda kaznovati moram vse lovetvo. Hotel sem segati zemljo v ognju svojih bliskov, vendar sem se bal, da ne bi toliken poar zajel tudi ozraja in vesoljnega neba. Saj poznate prerokbo, da bo priel as, ko bodo vzplameneli zemlja, morje in nebo in bo ves svet unien v plamenih. Zato bom poslal na zemljo potop in tako oistil oblije zemlje od sprijenega in nivrednega lovekega rodu.

Na Zeusov ukaz so zaprli v votline severni veter in vse vetrove, ki razganjajo oblake, ter spustili juni veter. Juni veter je zamahnil s tekimi vlanimi krili in vzletel. Na elu mu je visela gosta megla in iz sivih brk mu je tekel de, z desnico je trgal in oemal temne oblake in zlival iz njih deevne plohe.

Zeusu pa je priskoil na pomo e njegov brat, bog voda Pozejdon. Sklical je bogove rek in jim ukazal, naj vsi tokovi prestopijo bregove, podro nasipe in z valovi preplavijo loveka bivali-

12

a. In res so se rene vode privalile iz strug, potopile vasi in mesta, se razlile ez ito, vinsko trto in drevje, prekrile hine strehe in kmalu tudi najvije stolpe.

Ljudje so se poskuali reevati s plavanjem, toda ostri udarci deevnih nalivov so jih hitro izrpali in le redkim se je posreilo,

da so dosegli vrhove gora; toda voda je kmalu poplavila tudi gorske vrhove in potegnila ljudi v globine neizmernega morja. Spet drugi so se vkrcali v olne in barke in se z razpenjenimi valovi bojevali za golo ivljenje; raztreili so se ob skalnatih ereh, ki so bile e do nedavna grebeni najvijih gorovij. Globoko pod vodo so radovedne ribe plavale med drevesnimi kronjami in se razgledovale po hiah in templjih, skozi katerih okna in vrata je vdrlo razjarjeno valovje.

13

Jeleni, merjasci in volkovi so se zaman upirali valovom in po gozdovih so se naselili delfini. Vsa zemlja se je spremenila v morje. Ptice so utrujene popadale v vodo, saj se niso imele kje spoiti. Kogar niso porli valovi, je umrl od lakote.

V pokrajini Focidi se je nad vodno planjavo dvigala samo e gora Parnas. Proti njej je zaplul olni, v katerem sta veslala Devkalion, Prometejev sin, in njegova ena Pira. Prometej ju je vseskozi varoval in jima dal trden oln.

Ko je Zeus videl, da sta od vseh ljudi ostala iva le e Devkalion in Pira, pravina, potena in bogabojea loveka, je razgnal oblake in pokazal nebu zemljo in zemlji nebo. Tudi Pozejdon je odloil svoj trizob, s katerim je burkal morje, poklical je svojega sina Tritona in mu ukazal, naj zatrobi na velikansko koljko. Triton je tako glasno zatrobil na koljko, da je njen glas zadonel prek vsega sveta. Vode so se priele umikati, reke so se povrnile v svoje struge in morje se je umaknilo za bregove.

Devkalion in Pira sta pristala na gori Parnas, vrgla sta se na kolena in se zahvalila bogovom za reitev. Nato sta se ozrla okoli sebe. Povsod sta videla le opustoeno zemljo. Na vejah gozdnih dreves je viselo blato in krajina je bila tiha, brez ivljenja.

Devkalion je vzdihnil:Ostala sva sama od vsega lovetva. Kaj naj poneva? Ko bi

mogel kot moj oe Prometej dati ilovici loveko podobo in ji vdihniti ivljenje!

Solznih oi sta Devkalion in Pira molila na stopnicah napol razpadlega, z mahom poraslega templja boginje Temide, Prometejeve matere. Prosila sta jo, naj jima pomaga obuditi ivljenje na mrtvi zemlji. Ganjena boginja jima je svetovala:

Pojdita iz templja, zakrijta si obraz in meita si za hrbet kosti velike matere.

Devkalion in Pira sta zamiljena odla iz templja. Nista mogla

14

razumeti, emu boginja zahteva od njiju, naj motita mir umrlih prednikov. Dolgo sta premiljevala. Tedaj se je Devkalion nenadoma domislil, da je velika mati boginja zemlja.

Zemlja je velika mati nas vseh, je dejal, in kosti velike matere morejo biti le kamni v ilu.

eprav je dvomil, da bi kamenje moglo oiviti oblije zemlje, sta s Piro vseeno nabrala polni naroji kamnov in si jih zmetala za hrbet. Zgodil se je ude. Komaj so kamni padli na tla za njima, so jeli izgubljati svojo trdoto. Kar je bilo v njih voljnega, je postalo meso in zaelo dobivati loveko podobo. Kar je bilo v njih trdega in neodjenljivega, se je spremenilo v kosti. Po prej kamnitih ilah se je zaela pretakati kri. Kamni, ki si jih je vrgel ez glavo Devkalion, so postali moje, kamni, ki jih je metala Pira, so se spremenili v ene.

Tako je nastal nov loveki rod, ilav pri delu in odporen proti stiskam in nadlogam. Iz kamenja je izel in bil je neuklonljiv in trden kot kamen.

15

Faeton

Mladi Faeton je nekega dne jokaje pritekel k svoji materi.Nihe mi ne verjame, da je moj oe bog, je vzkliknil.

Deki, s katerimi sem se igral, so se mi smejali. Da se le baham, so mi rekli.

Mati ga je objela in tolaila.Tvoj oe, sinek, je zares bog. Le poglej navzgor, k nebu.

Sonce, ki gori, sveti in ari na nebu, je tvoj oe. Vidi, kako se igra z deki, kako se kopa v reki, vidi vse, kar se dogaja na zemlji. Tvoj oe je Helios, bog sonca.

Faeton je pogledal k nebu in stoilo se mu je po oetu.K njemu bom el, rad bi ga obiskal, je rekel materi.Mati mu ni branila.Le pojdi, ga je poboala po laseh, gotovo bi te rad videl.

Iti mora naravnost proti vzhodu, dokler ne bo priel do visoke skale. Na skalo pelje stezica in na koncu steze se na vrhu skale dviga sonni grad tvojega oeta Helia.

Nestrpni Faeton se je urno pripravil in se podal na pot. Hodil je in hodil, kar naprej proti vzhodu, dokler ni priel do visoke skale. Grad sonnega boga se je bleal e od dale in visoki zlati stebri, ki so ga podpirali, so plapolali k nebu kot plameni. Dvo- krilna grajska vrata, stesana iz srebrnih arkov, so Faetonu osvetljevala pot, eprav se je na zemljo pod visoko skalo e zdavnaj spustila no.

Faeton je vstopil v bleei grad in zalila ga je slepea bleava, da je obstal in priprl oi. Sredi dvorane je sedel bog Helios na

16

prestolu, okraenem z dragocenimi kamni. Okoli njega so stali Ure, Dnevi, Mesci, Leta in Stoletja. Ko so se fantu oi malo privadile na bleanje in arenje, je ob oetovem prestolu zagledal tiri nenavadne postave. Prva je bila smejoa se mlada Pomlad z venkom v laseh, drugo je bilo Poletje z vencem itnega klasja, tretja, Jesen, polita z grozdnim sokom in etrta sivolasa in raz- kutrana Zima. Po gradu je zazvenel glas boga Helia, kot da bi zadonel zvon:

Pozdravljam te, sin Faeton. Kaj te je privedlo k meni?Na zemlji se mi posmehujejo, da laem in se baham, da moj

oe le ni nikakren bog. Prosim te, e more, dokai vsem, da sem zares tvoj sin.

Helios je snel z glave bleee arke, poklical Faetona blie pa ga objel in poljubil.

Moj sin si, Faeton, je rekel, in to bom tudi dokazal. Zaeli si, karkoli hoe, in izpolnil ti bom eljo.

Faeton se je ponosno nasmejal:Vem, da se sleherni dan vozi ez nebo od vzhoda na zahod v

zlatem vozu, ki ga vleejo udeni konji. elim si, da bi lahko enkrat vozil sonni voz.

Helios se je prestrail in obaloval svojo obljubo.Le tega ne, je prigovarjal sinu. Zaeli si kaj drugega.

Mlad si e in divjih konj ne bo mogel brzdati. Sonni voz mora prevoziti hudo pot. Zjutraj se vzpne navkreber po nebu, in ko pride do zenita, se ob pogledu z opoldanske viine e meni zvrti v glavi. Nato se pred vozom cesta prevrne strmo navzdol proti morskim valovom. Imeti mora silno roko, da voz s konji in voznikom ne strmoglavi v strano globino.

Naj je sonni bog govoril, kar je hotel, Faetona ni in ni mogel pregovoriti; tako divje je bilo njegovo hrepenenje, da bi prijate

l Starc grke bajke 17

ljem in vsem ljudem na zemlji dokazal, da je sonev sin. In bog ni mogel prelomiti svoje obljube.

Helios je vzdihnil, objel sina okoli ramen in ga odvedel k zlatemu vozu, ki je arel s slepeo svetlobo. Medtem ko je Faeton obstrmel nad udovitim prizorom, je Jutranja zarja odprla krlatna vrata na Vzhodu in pokazala se je rono sijoa dvorana. No se je spustila v beg pred svitom, bil je as, da bog zapree ognjevite konje pred sonni voz.

Helios je natri Faetonova lica s udodelnim mazilom, da bi mu zavaroval obraz pred pripeko in mu dal poslednji nasvet:

Dragi sin, ker ti ne morem prepreiti nevarne vonje, bodi vsaj previden, kajti e bo vozil previsoko, bo zagal nebo, e bo vozil prenizko, bo zagal zemljo. Zato se dri v sredi med nebom in zemljo. Ne uporabljaj bia, kajti konji drvijo sami. Cesto bo zlahka nael, saj bo videl sledove mojega voza, dri se jih.

Faeton je prikimaval, ne da bi sploh poslual oetove besede. Pognal se je na sonni voz, zgrabil vajeti in v diru radostno planil iz oetovega gradu. Bleei voz je raztrgal meglo in pod kopiti sonnih konj se je zaiskril zrak.

Sprva so konji dirjali po znani poti, da so Faetonu kar lasje vihrali okoli glave, potem pa so zautili, da jih vodi tuja, ibka roka in da je sonni voz laji kot ponavadi. Iztrgali so se oblasti mladega voznika in skoili iz privajenih kolesnic. V viharni vonji so premetavali voz in se poganjali, kakor je naneslo.

Z nebesnih viin je prestraeni Faeton pogledal na zemljo. Globoko pod njim so leale gore, reke in mesta, oarjeni s svetlobo sonnega voza. Faeton je zadrgetal in lotevala se ga je omotica. Povodci so mu zdrsnili iz rok in padli na konjske hrbte. Konji so se vzpeli, se zdaj zaganjali k zvezdam, zdaj spet strmoglavljali skozi mrane oblake proti zemlji.

18

Kjerkoli se je sonni voz priblial zemeljski povrini, je izbruhnil poar. Zemlja se je izsuila in zaprasketala, v prsti so zazijale rne razpoke. Kralj podzemeljskih globin je prestraen gledal svetlobo, ki se je skozi razpokano zemeljsko skorjo razlivala v njegovo kraljestvo vene teme. Trava, ito in drevesa so goreli, mesta so se spreminjala v pepel. Reke so sikajo izparevale, razbeljene gore so razpadale v prah. Povsod razdejanje na gorei zemlji. Ko je sonni voz zdrvel nizko ez Afriko, je mnogim ljudstvom potemnela polt in nastale so velikanske puave. Morje je vrelo in ribe so se skrivale na dno. Trpea Zemlja je poprosila vladarja bogov Zeusa, naj jo rei trpljenja. Zeus je uslial pronjo matere Zemlje, vrgel je blisk in pahnil Faetona s sonnega voza. Konji so se splaili, se strgali z ojesa in oddivjali po svoje, voz z nezavestnim Faetonom pa je skozi razbeljeno ozraje padel na Zemljo. Mrtvega Faetona so nale vodne vile in ga pokopale. Oe Helios si je v globoki alosti zagrnil obraz in sredi dneva je zemljo zagrnila no, oarjena le s poari, ki so vigali proti nebu.

Faetonova mati je dolgo potovala po svetu in iskala grob svojega sina. Ko ga je nala, je jokaje objemala prst, pod katero je leal njen otrok. Tudi Faetonove sestre je prevzela velika alost. Tarnale in jadikovale so cele mesece. Nenadoma so zautile, da sc ne morejo premakniti z mesta, da so jim noge prirasle k tlom. V alosti so si ruvale lase, a namesto las jim je pod prsti utelo* listje. Mati jih je hotela obvarovati in je trgala z njih brstee mladike. Iz sveih ran so privrele solze in se na soncu strdile v jantar. Od alosti so se Faetonove sestre spremenile v jele.

Sonni bog e danes aluje za svojim sinom. Zveer, ko sonce /uide, kanejo iz zvezd, srebrnih oi neba, solze. Ljudje jim pravijo rosa.

19

Orfej

V grki deeli Traki ji je pred davnimi leti ivel sloviti pevec Orfej. Igral je na liro in ob tem je znal tako lepo peti, da je oaral vse in vsakogar. e ptice so obmolknile, da bi posluale njegove pesmi, in ivali so zapuale gozdove in mu sledile. Volk je tekel ob ovnu, lisica z zajcem in nihe ni pomislil, da bi koga napadel. Kae so lezle iz lukenj in posluale in kamenje se je umikalo s poti pred Orfejevo pesmijo. Reke so se ustavljale ob njegovih spevih in ribe so priplavale na gladino, da bi sliale njegove pesmi.

Ljudje so ga posluali, se smejali ob njegovih poskonicah in jokali ob alostinkah. Ob Orfejevem petju so pozabili na svoje skrbi, pustili so svoje delo in se predali udeni glasbi. e bogovi so prihajali v kraje in na gostije, kjer je pel Orfej. Po Rimski cesti so se spuali na zemljo in sledili njegovemu glasu.

Tudi vodne vile Najade so se dvignile iz valov, kakor hitro so zasliale Orfejev spev. Orfej se je zaljubil v eno izmed njih, odvedel jo je domov in se z njo poroil. Ime ji je bilo Evridika in bila je arobna kot Orfejeva pesem. Vendar sta le kratek as sreno ivela skupaj. Nekega dne je moral Orfej z doma in Evridika je ostala sama. V osamljenosti se ji je stoilo po mehkih zelenih livadah, kjer izvirajo studenci in potoki. Mislila in mislila je nanje in se slednji odloila, da jih bo obiskala.

Pohitela je od doma in se veselila, kako bo presenetila svoje prijateljice. Po najkraji stezi je stekla ez loke. Tedaj jo je v nogi hudo zabolelo in ostra boleina se ji je razlila po vsem telesu. Pogledala je v tla in zagledala med travami zvijajoo se kao. Neza-

20

vestna se je zgrudila na trato. Smrtonosni kaji strup ji je ustavil srce. Evridika je bila mrtva in ni je prebudil niti jok vodnih vil, njenih sestra, niti Orfejev obup, ko se je vrnil.

Orfej je pokopal Evridiko in z njo tudi vse svoje radostne pesmi. alosten je blodil po svetu in ljudem so ob njegovih pesmih drsele po licih solze. Listje na drevju je zdihovalo in divje zveri so jokaje prihajale iz temnih goav. Nikjer na zemlji ni

21

Orfej nael miru. Nenehno je mislil na svojo Evridiko in na sreo, ki jo je izgubil. as ni mogel potolaiti njegove boleine in alosti. Po dolgem, nemirnem popotovanju se je Orfej odloil, da se bo podal globoko v podzemeljsko kraljestvo, kamor odhajajo due umrlih in kjer bog Had z eno Perzefono vlada lovekim duam, katerih telesa so umrla na zemlji.

Orfej je hotel preprositi bogove podzemlja, naj mu vrnejo eno, naj prekrijo zakone smrti in dovolijo Evridiki, da se vrne na zemljo med ive ljudi. Krenil je proti zahodu, kajti tam nekje v daljavah se je v rnih skalah skrival vhod v podzemlje. Hodil je in hodil in ker se mu je zazdelo, da je zael, je zael peti alostno pesem o mrtvi Evridiki.

Pesem je omehala drevesa, da so mu z vejami kazala pot, in usmiljena trava je uklanjala stebla na obe strani, koder je vodila steza v podzemlje.

Slednji je Orfej zagledal vrsto pripognjenih cipres in grmado rnih skal, ki so se izgubljale v sivi, molei megli. Pogreznil se je v mrtvo meglo. Nenadoma so se zasvetili pred njim trije pari areih oi in oglasilo se je divje lajanje. Triglavi pes Cerber, strani varuh vrat, ki vodijo v podzemlje, je zautil ivega loveka in se zagnal proti Orfeju. Orfej pa je zapel in v vseh treh krvavih gobcih je laje utihnil. Velikanski pes je mirno legel in spustil Orfeja v kraljestvo smrti.

Orfej je pel in se spual po strmi stezi, ob kateri so z obeh strani vigali grozei plameni, kakor hitro pa jih je dosegel pevev glas, so obstali in njihov goi ar se je ublail.

Kmalu se je Orfej pridruil tihotni trumi senc v zraku. Vse so hitele k bregu temne reke Stiks. Priplul je oln s starcem Haro- nom, ki je prevaal sive postave v podzemlje. Orfej se je pomeal med mrtve due in se skupaj z njimi vkrcal na barko. Vendar se

22

Haron ni dal preslepiti in Orfeja ni hotel prepeljati na drugo stran. Obupani ljubimec je zapel in e stari Haron je zajokal ter se usmilil nesrenega Orfeja.

Ladja je pristala na drugem bregu. Due mrtvih so odhajale k sodbi, Orfej pa se je odpravil iskat vladarja podzemlja. Hodil je ez livade, po katerih so blodile sence tistih, ki za svojega ivljenja niso bili niti dobri niti hudobni, el skozi Elizij, kraj blaenih, kjer so se veselile due dobrih ljudi, in zakorail v mrani Tartar, kjer so se due v trpljenju in mukah pokorile za zla dejanja, storjena v ivljenju na zemlji. Kamorkoli je segel pevev glas, povsod je pregnal trpljenje. Trpinene due so prisluhnile njegovi pesmi, ob kateri so pozabljale na svoje stiske. Senca kralja Tantala ni ve utila svoje vene lakote in eje, s katero so jo kaznovali bogovi, senca kralja Sizifa se je za trenutek odpoila pri svojem teakem in brezplodnem delu.

Sredi kraljestva mrtvih je na rnem prestolu sedel vladar podzemlja, mrani Had. rni lasje so mu padali na elo in sredi belega oblija so se mu svetile hladne oi. Ob njem je v rnih oblailih sedela Perzefona in njeno lice je sijalo kot bledi mesec v noni temoti. Orfej se je stresel ob pogledu nanjo, a njegova ljubezen je bila moneja od strahu. Zapel je pred mogonima vladarjema. Pel je o svoji ljubezni do Evridike in o smrti, ki je prezgodaj pahnila njeno duo v kraljestvo sna, pel je o svoji brezmejni boleini in o neskonni alosti. Prosil je bogova podzemlja, naj mu dovolita odpeljati Evridiko spet na zemljo saj nihe od umrljivih ljudi ne bo uel poslednji poti v njuno kraljestvo, tudi Orfej se bo z Evridiko neko vrnil v kraljestvo mrtvih.

Hades in Perzefona sta prevzeta posluala njegovo pesem.Izpolnil ti bom eljo, je rekel kralj, ko je Orfej konal.

Evridika se lahko vrne med ive ljudi. Vendar pa se ves as, ko se bosta vraala, ne sme ozreti in jo pogledati. e se bo obrnil k

23

njej, preden prideta na zemljo, bo izginila. Vrnila se bo med sence in nikoli ve je ne bo videl.

Orfej se je ves sreen zahvalil in e se je na vladarjev mig poasi pribliala Evridikina senca, da bi sledila mou na zemljo. Po znani stezici sta se odpravila navkreber, vstopila sta na Haronovo ladjo in se prepeljala na drugo stran reke.

Hodila sta po pokrajini neizmerne tiine. Orfej je hodil spredaj in tenko poslual, da bi zaslial za seboj Evridikin korak. Vendar pa so mu v uesih odmevali samo lastni koraki in popadel ga je nepopisen strah, da ni Evridika kje zaostala. Da ni zgreila poti in se izgubila v podzemlju! Da se ji ni kaj hudega zgodilo! V grozi je Orfej pozabil na svarilo in se obrnil: videl je Evridikin obraz, ki se mu je razblinil pred omi ljubljena ena je umrla e drugi. Orfejevega ela se je dotaknil lahen vetri, kot poslednji poljub in e je stal na stezi sredi tiine sam, isto sam. Orfeja je zgrabil obup, kot poblaznel je zdrvel po poti navzdol, klical Evridiko.. . Brez diha je pribeal k Haronovemu olnu, toda tokrat je zaman prosil olnarja, naj ga popelje na drugi breg. Sedem dni je Orfej blodil ob bregu podzemeljske reke in zaman poskual prodreti v kraljestvo smrti. Sedem dni se je hranil le s solzami. Vse je bilo brez haska.

alosten se je Orfej vrnil nazaj na zemljo in odel v samotne gore. Na goli gorski planoti je skalam in vetru prepeval o svoji nesrei. Drevesa v dolinah so ga zasliala in se zaela premikati za njegovim glasom. Preden je Orfej zapel pesem do konca, je stal okoli njega gost gaj. Gola gorska poboja so se pokrila z zelenimi goavami in ptice in ivali so se naselile med mlado rastje. Orfej je pel, njegova pesem se je vzpenjala nad vrhove dreves in veter jo je zanaal k lovekim bivaliem. Kjerkoli so jo ljudje zasliali, so umolknili in jo ganjeni posluali.

Prav tedaj je pohajkoval po deeli trop bakhantinj, astilk

24

Bakha, boga vina in objestnega veselja. Pijane in napol ponorele enske so vdrle v gaj, v katerem je Orfej pel svoje alostne pesmi. Njegov otoni spev je razdrail razvnete enske. Ena izmed njih je vrgla vanj tirs, z vinsko trto ovito Bakhovo palico, druga je pobrala kamen in ga zagnala v pevca. Tako tirs kot kamen sta mehko padla pred Orfeja, poraena od miline njegove pesmi. Podivjane enske so druga za drugo pobirale kamenje in ga z divjimi kriki metale v pevca. Toda ele ko je njihovo vpitje preglasilo njegovo pesem, je kamen dosegel svoj cilj in se pordeil s krvjo. Bakhantke so v svoji hudobiji pobile tudi ivali, ki so stale okrog Orfeja in so se prepozno prebudile iz oaranosti.

Vest o Orfejevi smrti se je razirila po vsem svetu. Za pevcem niso alovali le ljudje, objokovala ga je vsa narava. Drevesa so odvrgla listje v znamenje alosti, skale so jokale in gladina rek se je dvignila, kajti vanje se je stekal jok vsega sveta. Gozdne in vodne vile so si razpustile lase in oblekle rna oblaila. Orfejeva dua je stopila v podzemlje. Tokrat se prevoznik Haron ni ve branil prepeljati pevca v kraljestvo mrtvih. Senca je prihajala med sence. e od dale je Orfej spoznal svojo Evridiko in je pohitel k nji. Lahko jo je gledal in se oziral za njo brez strahu, da bi jo zato izgubil.

Bog Bakhus pa je kaznoval zloin. Noge morilskih ensk je spremenil v korenine, njih telesa v debla, roke pa v veje, ki jih nenehno stresa veter.

Orfejevo truplo so pokopale muze, boginje umetnosti in modrosti. Orfejeva glava, ki so jo bakhantke odtrgale in vrgle v reko, pa je skupaj z njegovo liro plavala na renih valovih in voda jo je zanesla ez morje prav do otoka Lesbosa. Od takrat e slavci na tem otoku pojejo lepe kot drugod in na otoku so se rodili slavni pevci. Tam se je rodila tudi najslavneja grka pesnica Sapfo.

25

Orfejeva lira je neno zvenela, ko je plavala po reki, in mrtva glava je pela zmeraj tie, valovi in bregovi pa so ponavljali njun tihi spev. Zapomnile so si ga in zato reke e danes pojejo pesem mrtvega Orfeja.

26

Ustanovitev mesta Tebe

V fenianskem mestu Sidon je neko gospodoval kralj Age- nor. Imel je her Evropo, katere lepota je slovela dale naokoli in to ne le med ljudmi, temve tudi med bogovi. Zgodilo se je, da se je vanjo zaljubil sam Zeus, vladar bogov.

Nekega zgodnjega jutra se je lepa Evropa sprehajala s svojimi druabnicami po razcvetelih livadah ob morskem bregu. Deklice so si natrgale cvetic, nato pa posedle v senco koatih dreves in pletle vence. Ko so dvignile oi od vencev, so zaudeno vzkliknile. Pred njimi je stal prekrasen, sijoe bel bik z majhnimi, kot kristal prozornimi rogovi. Tako miren je bil, da se ga Evropa in njene druabnice niso ni bale. Evropa mu je dala v ronati gobec opek cvetic, druge deklice pa so mu ovenale rogove. Bik se je igral z njimi, potem pa s svojimi bleeimi kopiti priskakljal k Evropi, sklonil vrat in pokleknil na sprednje noge, kot bi jo vabil k pohajkovanju. Evropa je smehljaje se sedla na udovitega bika in zaklicala tovariicam, naj prisedejo k nji.

Toda bik ni akal, da bi prile e druge deklice, obrnil se je in z Evropo na hrbtu zdrvel naravnost v morske valove. Prestraena Evropa je toila in jokala, vendar ji to ni ni pomagalo. Bik je odplaval na iroko morje in kmalu je Evropi izginila izpred oi obala s tarnajoimi deklicami. Na vse strani se je irila le e gladina sinjega morja.

Zalo je sonce, na nebu in v valovih so zatrepetale prve zvezde, bik z Evropo pa je e zmeraj plaval. V temini pred njima se je prikazala rna stena neznane obale. Bik je priplaval na kopno in z

27

omedlevajoo deklico stopil na suho zemljo. Neno je poloil Evropo na mehki travnik in izginil. Iz tople none teme je vzpla- vala Afrodita, boginja ljubezni. Sklonila se je nad preplaeno deklico in jo tolaila.

Ne boj se, ji je rekla tiho, ni hudega se ti ne bo zgodilo. Vladar bogov Zeus se je zaljubil vate, se zato spremenil v bika in te ugrabil. Tvoje ime bo nesmrtno. Del sveta, ki te je sprejel, se bo na veke imenoval s tvojim imenom, Evropa.

Tako je Evropa ivela z Zeusom v daljni deeli. Njen oe, kralj Agenor, je globoko aloval za njo. Na vse strani je razpoiljal sle, da bi mu prinesli kakrnokoli vest o izginuli heri. A sli so se vraali brez besed. Nihe izmed njih ni mogel potolaiti kralja niti z najmanjim upanjem. Zato je poklical svojega sina Kade- ma.

Pojdi, mu je rekel, poii svojo sestro Evropo in mi jo pripelji. Preglej ves svet in potolai mojo alost. A ne vraaj se mi brez sestre.

28

Kadem je sklical najpogumneje vojake, izbral med njimi svoje spremstvo in se podal v svet za svojo sestro. Potoval je po znanih deelah pa po manj znanih in tujih krajih, kar naprej, ne da bi se ustavil. Spotoma je spraeval po Evropi, a nihe ni vedel zanjo.

Pristali so ob mnogih obalah, prebredli mnogo rek, a vse je bilo zaman. Nekega dne je Kadem s svojim spremstvom zael in prili so na neznano cesto. li so po nji in ez dolgo asa sreali popotnika. Povpraali so ga, kam vodi cesta, in izvedeli, da bodo po tej cesti prili v Delfe.

Vidim, da ste od dale, je dejal popotnik, mogoe si elite pustolovin, mogoe koga iete. Najsi bo tako ali drugae, ker ste e na poti v Delfe, povpraajte za svet v delfskem preroiu. Mogoe so vas bogovi privedli na to cesto.

Kadem se je razveselil. Kolikokrat je e slial o Delfih. V slavnem delfskem preroiu je nad skalno razpoko na visokem trinoniku sedela vedeevalka Pitija. Vdihovala je soparo, ki se je dvigala iz skalne razpoke in omamljena izrekala prosilcem nerazumljive prerokbe, ki jih je sveenik zapisoval in razlagal.

Kadem se je zahvalil popotniku, in ko je priel v Delfe, je poiskal vedeevalko in jo vpraal za nasvet. Sveenik je izroil Ka- demu takole prerokbo:

Ne ii izgubljene sestre in ne vraaj se v domovino. Na samotni trati bo nael telico, ki e ni obutila jarma. Pojdi za njo, tam, kjer bo legla poivat, pa postavi mesto in ga imenuj Tebe.

Kadem je poslual bojo voljo. S svojimi tovarii je el iskat samotni travnik, da bi izpolnil, kar je napovedala prerokba. Kmalu je nael travnik in mlado junico, ki se je pasla po soni travi. Sledil ji je, po njenih stopinjah prebrodil reico in priel na prostrano livado. Slednji se je krava ustavila, se ozrla na Ka- dema in njegove spremljevalce in zateglo zamukala. Nato se je

29

ulegla in Kadem je veselo poljubil tujo zemljo, ki mu bo postala novi dom. Spremljevalcem je ukazal, naj mu prinesejo iste studennice za daritev.

Gozd, v katerega so stopili Kademovi spremljevalci, e ni poznal ostre sekire. Skozi zaraslo grmije so prodirali za umenjem studenca. Izviral je iz skale, bil je obilen in bister, preskakoval je vlano kamenje in iril prijeten hlad okoli sebe. Pokleknili so, da bi zajeli vodo.

Tedaj pa sta se iz skalne votline oglasila hrup in sopenje. G rmovje nad studencem se je razgrnilo in od strahu ohromljeni moje so zagledali velikanskega luskinastega zmaja. Krvav greben se je vlekel poasti od glave do repa, iz oi so ji vigali plameni in njena sapa je bila strupena. Zmaj je odprl gobec s tremi migetajoimi jeziki in s tremi vrstami zob in puhnil strupeni oblak svojega diha v vojake. Kogar ni zaduil s sapo, tega je zmekal z luskinastim telesom in raztrgal s kremplji.

Sonce je prilo do vrha svoje poti in skrajalo sence, toda Kademovi tovarii se niso vrnili. Kadema je skrbelo, da se jim ni zgodilo kaj hudega. Vzel je me in kopje in jih el iskat. V goavi je nael stezo, ki so jo izkrili njegovi tovarii, in priel je po njej do izvira. Tam je lealo pobito njegovo spremstvo, nad mrtvimi je zlovee majal z glavo strahoviti zmaj.

Kadem je neustraeno pogledal v zmajeve krvavo podplute oi in zaklical:

Ali bom, zvesti tovarii, va maevalec, ali pa va tovari tudi v smrti!

Zgrabil je veliko skalo in jo treil v zmaja. Toda skala, ki bi podrla e tako trdno mestno obzidje, zmaja ni niti ranila. Odbila se je od luskinastega oklepa in samo razvnela zmajev bes. Zverina se je vzpela proti napadalcu, Kadem pa je v tem e vrgel kopje in z ostro konico skoz in skoz predrl zmajev oklep. Zmaj je

30

sklonil glavo h kopju, zagrizel vanj in ga zlomil; osti pa ni mogel izruvati, trdno je obtiala v rani. Od boleine razjarjeni zmaj se je obrnil h Kademu, odprl smrtonosni gobec in hotel umoriti junaka s rno, strupeno sapo. Kadem pa je pravoasno spoznal zmajevo ukano in skoil za mogono drevo. Pripravil si je drugo kopje in ga zavihtel v zmajevo grlo s tako mojo, da je prebodel zmaja in z njim e blinji hrast. Zmaj se je stresel in izruval hrast s koreninami vred. Iz grla mu je v curku drla kri in v hipu je bilo okoli njega vse rdee, mah, trava in drevesne veje.

Umirajoa poast je e zamahnila z repom na desno in levo, hrupno podrla e nekaj dreves in poginila.

Medtem ko si je Kadem ogledoval ubitega zmaja in strmel nad njegovim velikanskim telesom, je prila k njemu boginja Pa- lada Atena.

Posej zobe mrtvega zmaja, mu je ukazala.Kadem je s kopjem zrahljal zemljo in v razrito prst posejal

zmajeve zobe. Nenadoma so se jele dvigati grude nad zmajevim semenom in iz ilovice so pognale osti meev in kopij, perjanice, elade, glave, vratovi in oprsja, roke z orojem. Vso njivo so prekrili vojaki z dvignjenim orojem. Kadem se je ustrail vojne trume in je hitro zgrabil za me. Toda neki vojak je zakrial:

Ne meaj se v na boj! To je naa stvar!In e je mahnil z meem po najblijem bojevniku, ta pa ga je

prebodel z dobro namerjenim kopjem. Pred Kademovim pogledom se je vnela bitka in vojaki so se pobijali med seboj. Saj ni moglo biti drugae: rodili so se iz zmajevih zob, zmaj pa je bil sin boga vojne Aresa.

Planjava se je pokrila s padlimi momi. Le pet jih je e ostalo od vse mnoice, in ti so sklenili mir med seboj. Bili so moni in hrabri, kajti ivljenje so si ohranili v ilavem boju.

Z njimi je Kadem ustanovil mesto Tebe.

31

Pentej

Tebanski kralj Pentej je bil sin Kademove here in enega izmed petih vitezov, ki so ostali ivi v boju med vojaki, zraslimi iz posejanih zmajevih zob. Pentej ni mogel zatajiti krvi svojega bojevitega oeta. Razveselil se je le ob pogledu na dobro oboroene vojake. Med vsemi ljudmi je imel najraje tiste, ki so znali najdlje vrei kopje, in od vseh rei je imel najraje me, na katerem se e ni posuila kri. venketanje oroja je bilo zanj najslaja glasba. Vse drugo je preziral. Poznal je radost, a le radost bojevanja, poznal je veselje, a le kruto veselje vojakov, privoil je ljudem svobodo, a le na sovranikovem ozemlju, kamor so prili z orojem v roki. Ni priznaval bogov, noreval se je iz prerokovanj, zanesel se je le na oroje in na mone roke.

Vendar je tudi mrana tebanska deela, ivea za vojsko in nasilje, privabila veselega boga radosti, obilnosti in vina, boga imenovanega Bakhus ali Dioniz. Pripeljal se je do blinjih gajev na voziku, ki so ga vlekli tigri, obdajalo pa ga je spremstvo mo in ena, ki so s petjem in plesom hvalili radosti ivljenja. Med njimi so poskakovali satiri, majhni bogovi s loveko glavo in pri- iljenimi uesi. Njihove kozje noge s kopitci so topotale v taktu veselih pesmi.

Mnogo tebanskih ena si je razpustilo lase in pohitele so v gozd za Dionizovo druino. Tudi moje, ovenani z brljanom, so zapuali mesto in odhajali k Dionizu izkazovat hvalo ivljenju.

Ko je Pentej to izvedel, ga je popadla huda jeza. Ni mu lo v glavo, kako morejo moje pozabiti na oroje in se pridruiti Dio-

32

nizu. Zanj Dioniz ni bit bog, temve le strahopeten slepar, ki ne zna ravnati z meem, ne zna jezditi konja in se ne zna bojevati. Pentej je sovrail sproenost in veselje, petje in ples pa je imel za mehkunost. Kakno proslavljanje ivljenja, je hudobno preudarjal, ivljenje ima ceno le takrat, e ga lahko tvegamo za zmago v boju.

Poklical je sluabnike in jim ukazal:Pohitite v gozd! Nekaken Dioniz hoe osvojiti Tebe s pet

jem in plesom. Moram rei, da bi mi bilo ljube, e bi si jih kdo podvrgel z ognjem in meem. Pohitite in privedite mi tega Dioniza!

1 Stare grke bajke 33

Sluabniki so se prestraili, ko so zasliali te besede, in slepi starec Teiresias je svaril nespametnega kralja. Pentej pa je bil trmast. Njegov bes je drvel in rjovel brez preudarka kot deroi gorski potok. e se mu je kdo postavil po robu, je vzkipel in se penil, kakor e naleti potok ob kamen, ki ga ovira v teku.

Sluabniki so se kmalu vrnili in privlekli s seboj neznanega moa, ki so mu roke zvezali na hrbtu.

Tale naj bi bil Dioniz? je zakrial kralj Pentej.Dioniza nismo nali, so se sluabniki ponino opravievali

kralju. Privedli smo le enega izmed njegovih spremljevalcev.Kdorkoli si, je odloil Pentej, umrl bo v svarilo vsem

drugim. Prej pa mi povej, emu si astil Dioniza.Sem Akojt, je brez strahu pripovedoval mladi mo. Oe

mi ni zapustil ne polja ne bikov. Bil je siromaen ribi, ki ga je preivljalo morje. Tako je tudi meni zapustil le vodovje. Jaz pa nisem hotel ribariti zmeraj na istem bregu. Podal sem se na morje, nauil sem se po zvezdah krmariti ladjo in postal sem brodar. Neko smo pristali na neznanem obreju, da bi zajeli pitne vode. Stopil sem na kopno in si ogledoval pokrajino. Tedaj sem opazil mornarja, ki je vlekel k nai ladji lepega tujega mladenia. Mladeni se je opotekal, kot bi bil omotien od spanca ali od vina. Obleka in obraz tega deka sta bila nadvse nenavadna, zato sem bil takoj preprian, da mora biti fant boanskega rodu. Toda mornarji so se mi posmehovali in se e vnaprej veselili, kako bodo ujetnika prodali v suenjstvo. Za tak eden plen bodo gotovo dobili veliko denarja. Zael sem se prikati z njimi in vpitje je prebudilo mladenia, ki je do tega trenutka spal na krovu. Po- mencal si je oi in vpraal:

,Kje sem? Kam me peljete?4,Kam pa hoe?1 so se mu posmehovali mornarji. ,Samo

povej nam, kam hoe, in popeljali te bomo tja.134

.Odpeljite me na otok Naksos,4 je odgovoril mladeni. ,Tam sem doma/

Usmeril sem torej ladjo na tisto stran, kjer lei otok Naksos. Toda mornarji so me odrinili. Sami so zagrabili za krmilo in obrnili ladjo v nasprotno smer. Niso hoteli izpolniti obljube, ampak so peljali mladenia v suenjstvo.

Prosil sem jih, naj ne prelomijo dane obljube, oni pa so se mi smejali in mi rekli, naj skrbim zase, za krmilo pa bodo skrbeli sami. Tudi deek je spoznal, da je ladja namenjena drugam, spustil se je v jok in spet prosil, naj ga peljejo na Naksos. Jok in pronje pa kot da bi poganjale vesla e hitreje pro od fantovega doma.

Nenadoma pa se je zgodil ude. Prisegam ti, kralj, da govorim resnico. Ladja se je na mestu ustavila, eprav ni nihe vrgel sidra, in mornarji so se zaman na vso mo upirali v vesla. Spustili so jadra in znova zaveslali, da je pot lil od njih. Premiljal sem, kaj bi se utegnilo zgoditi, tedaj pa sem zagledal: Iz valov je vzbrstela vinska trta in trsi so se kot kae ovijali okoli vesel; trdno so se jih oklenili in se vzpenjali vse vije. e je vinska trta obrasla vsa vesla in se vzpenjala po jamboru, vso ladjo je zakrilo listje. Na premcu je stal mladeni, slavnostno ovenan z vinsko trto, sredi tigrov in panterjev. Bil je bog Dioniz.

Pogledal sem prestraene mornarje in videl, da jim telesa temnijo, da se jim roke krajajo in da jim koo pokrivajo luskine. Pred mojimi omi so se spreminjali v delfine in njihova gladka telesa so drugo za drugim polzela v morske valove. Od dvajsetih mornarjev sem ostal na ladji samo e jaz in ves preplaen sem akal, kdaj se bodo tudi moje roke spremenile v plavuti in kdaj me bo sprejelo morje.

Toda Dioniz me je smehljaje se pogledal in mi rekel, naj po-

35

primem za krmilo. Usmeril sem ladjo proti Naksosu in tam sem vstopil v Dionizovo slubo.

Zadosti! se je oglasil kralj Pentej. Dovolj imam teh pravljic. V jeo z njim in na muila!

Straniki so odvedli jetnika v jeo in li pripravljat muilno orodje. Medtem pa so se odprle duri jee in nevidne roke so jetnika osvobodile okovov. Ko so se straarji vrnili po rtev, je bila jea prazna.

K Dionizu je odla tudi kraljeva mati Agava in druge ene iz kraljevske palae. Razjarjeni Pentej je planil za njimi. Z lastnimi rokami je hotel kaznovati Dionizove privrence. Na poti ga je obla udna blaznost. Na nebu je videl dve sonci, in ko se je ozrl, je zagledal za seboj dve mesti namesto enega. Drevesa, travniki, skale, pokrajina, vse mu je migotalo pred omi. Slial je smeh in petje vesele Dionizove druine, pa ni vedel, kje so ljudje, ki prepevajo. Opotekel se je k visokemu boru, s tresoimi se rokami je zgrabil za veje in splezal gor. Mislil je, da bo imel od zgoraj lepi razgled.

Po ozraju se je razlegel gromek glas:Poglejte, tam na boru sedi na najveji sovranik.Vsa Dionizova druina je pogledala navzgor. Opiti od vina

in zaslepljeni od Dioniza, niso prepoznali kralja in so mislili, da v borovih vejah sedi kakna ptica roparica. Zaeli so metati kamenje in kole proti boru in tako dolgo so ruvali kamenje in grmovje okoli drevesa, da se je bor s kraljem Pentejem prevrnil na zemljo.

Zdaj so se vrgli na kralja s palicami in tolkli po njem, kot bi bil divja zver. Tudi kraljeva mati, ki jo je Dioniz isto zaslepil, je tolkla po svojem sinu.

Tako je konal kralj Pentej in ljudje ga niso pomilovali. Vrnili so se k preprostemu nainu ivljenja in vzeli me v roke le, kadar so se morali braniti.

36

Midas

V Frigiji, v Mali Aziji, je pred davnimi asi vladal kralj Midas, velik astilec boga Dioniza. ivel je v sijajnem gradu in bil je neizmerno bogat. Sam o sebi je mislil, da je tudi neizmerno pretkan, da vse razume in da lahko o vsem najbolje odloa. In ker je bil kralj in je imel oblast, mu, kot je to v navadi, nihe ni upal povedati, kako je domiljav.

Nekega dne so sluabniki privedli h kralju starca, pijanega, da se je komaj dral na nogah. Zatoili so ga, da so ga nali v kraljevih vinogradih, ko je trgal najveje in najlepe grozde. Pa saj so bile besede odve. Pleasti, od pijae zabuhli starec je imel vso brado in roke umazane od soka zrelega grozdja, zeleni venec na njegovi glavi pa je bil ves pomekan in tudi z njega so visele temne grozdne kaplje.

Midas je v starcu takoj prepoznal Dionizovega tovaria Sile- na. Silen je sodil v druino veselega boga. Vzgajal ga je, ko je bil Dioniz e deek in od takrat ga ni ve zapustil. Kralj Midas je sveano in veselo sprejel odlinega gosta. Ukazal je, naj pripravijo najslaje jedi, naj prineso najizvrstneja vina in poklical je pevce in godce, da bodo peli in igrali pri slavnostni pojedini.

Deset dni in deset noi je piroval Silen s kraljem in s povabljenimi gosti. Srebrne ae se ves ta as niso osuile in namesto vina, meanega z vodo, so pili isto vino, ki je goste spravljalo v smeh in veselje. Sluabniki so deset dni kurili ogenj na ognjiih in ranji niso imeli asa, da bi se ohladili. Mize so se ibile in kripale pod teo polnih skled. Vsa palaa je umela kot ebelnjak in

37

podnevi in ponoi so iz kraljevskega bivalia doneli zvoki piali in lir in vesele pesmi. Enajsti dan pa je kralj zbral razpoloene goste v sprevod. Silenu je daroval osla, kajti vedel je, da Silen najraje jezdi na oslu, drugi pa so dragega gosta pospremili na konjih, na vozovih in pe ter vriskaje in pojo odli v sosednjo deelo, kjer se je tedaj mudil bog Dioniz.

Sreali so boga Dioniza, peljal se je na zlatem vozu, ki so ga vlekli tigri. Iskal je svojega rednika Silena. Pomiril se je, ko je zagledal Silena na oslu v slavnostnem sprevodu in ovenanega z listjem in cvetjem.

Zaeli si, kar hoe, je bog Dioniz zaklical kralju, za tole dobro delo ti izpolnim vsako eljo. No, esa si eli?

Midas se je priklonil Dionizu in rekel, kar je najhitreje mogel:

Ah, naredi, da se bo vse, esar se bom dotaknil, spremenilo v zlato.

Dioniz se je nasmejal kraljevi elji in dejal:No, kralj, lahko bi si izbral tudi kaj boljega. Pa naj bo! Kar

si hotel, naj se ti izpolni!Midas se je ves sreen vraal domov. Sam sebi je hvalil svojo

pretkanost. Nikoli ne bo na svetu noben kralj bogateji od njega. Ni mogel strpeti in je e po poti poskusil, e je res, kar mu je bog obljubil.

Z drevesa je odlomil vejico in komaj verjel svojim oem. Vejica in listki so rumeno zaareli, spremenili so se v isto zlato. Dvignil je kamen s tal in v dlani je dral kepo bleeega zlata. Dotaknil se je grude prsti in gruda je postala zlata. el je okoli njive, utrgal nekaj zrelih klasov in med prsti mu je zazvenalo zlato. Sprehodil se je po kraljevskem vrtu, stegnil roko za jabolkom in v dlan mu je zdrsnilo zlato jabolko. Ves iz sebe od veselja je kralj Midas stekel v grad. Komaj se je dotaknil duri, e so za-

38

blestele v zlatu. Odgrnil je zaveso in zavesa je odrevenela v zlato steno.

Kralj je naroil, naj pripravijo bogato gostijo. Umival si je roke in z blaenim nasmehom gledal, kako mu med prsti polzi tekoe zlato. Sedel je za mizo in vzel v roke kruh. Toda e preden je prinesel griljaj k ustom, je dral v rokah koek istega zlata namesto kruha. Segel je po peenki, peeno meso se je zablealo in se spremenilo v zlato. Kralj je poklical sluabnike, da bi ga oni nahranili. Sluabniki so mu podajali hrano k ustom, a kakor hitro se je hrana dotaknila njegovih ust, e mu je med zobmi zakrtalo zlato. Tudi vino se mu je v ustih sprijelo v zlato.

Sredi grmade zlata je kralja popadel strah. Zgrozil se je nad svojo eljo in e videl, kako od povsod prei nanj smrt. Umrl bo od lakote in eje.

Treso se od strahu je ukazal, naj mu osedlajo konja. V diru je odjezdil za Dionizom in ves prepaden gledal, kako se mu uzda spreminja v zlato.

Veselo petje je kralja Midasa privabilo na kraj, kjer je Dioniz poival s svojim spremstvom. Midas je skoil s konja in padel pred bogom na kolena:

Odpusti mi, milostni Dioniz, mojo eljo, je tarnal pred bogom. Rei me trpljenja!

Dioniz se je usmilil nesrenega kralja in mu svetoval:Pojdi do reke Paktol, in se ves potopi v njene valove. Tako

bo s sebe spral nesreno eljo.Midas je brez odlaanja pohitel k reki in se ves potopil vanjo,

umil si je tudi glavo in lase. Od takrat ljudje pripovedujejo, da reka Paktol naplavlja zlato in izpirajo v njej zlati pesek.

Kralj je bil vesel, da se je znebil stranega daru, in zlata e videti ni hotel ve. Raje se je sprehajal po gajih in livadah in poslual, kako Pan, bog pastirjev in pastiric in varuh red, igra na si-

39

rinks, pial iz trstja. Kozorogi, rogati bog Pan, ves poraen z dlako, je skakal po gozdovih, zasledoval nimfe in plail popotnike. Kdaj pa kdaj se je usedel v senco pod drevo in piskal na svoje glasbilo s sedmimi pialkami same vesele pesmice. To je bilo kralju nadvse ve.

Pan je opazil, kako njegove pesmice ugajajo kralju, in zael si je domiljati, da igra lepe kot poglavar Muz, bog Apolon. Poklical je boga pogorja Tmolos, naj razsodi, kdo igra lepe, on ali Apolon.

Tmolos je privolil in odgrnil velikanska uesa, ki so jih zakrivale veje prastarih dreves. Najprej je bog Pan zaigral divjo barbarsko pesmico. Na robu gozda je stal kralj Midas in vesel prisluhnil pialim, ki so pele druga ez drugo kot ebetavi ptiji glasovi, da so zvoki poskakovali po zraku kot valki rek prek kamenja.

Pan je odigral in Tmolos je poklical boga Apolona. Apolon je razgrnil dolgo krlatno oblailo in z levico prijel prekrasno liro. Mehko se je dotaknil strun in strune so priele milo peti. V tihem veeru so nosile proti nebu sladke zvoke, nene kot bi lebdeli na nenih srebrnih perutih.

Tmolos je bil prevzet nad Apolonovo pesmijo in je rekel Panu, da se pred Apolonovo liro lahko kar skrije s svojo pialko. Apolonove nebeke pesmi so zmagale nad Panovimi popevkami.

Midas je nejevoljen sprejel razsodbo. Ker si je domiljal, da vse razume in da je poklican o vsem odloati, je zagodrnjal:

To vendar ni mogoe! Panova pesmica je stokrat lepa. Meni je ve. In e je meni ve, mora vendar biti lepa. Mar nimam ues?

Razdraeni Apolon je stopil h kralju in ga prijel za uesa. Uesa so jela koj spreminjati obliko, nategnila so se in se pokrila z belkastimi dlakami.

40

Tu ima uesa, kakrna zaslui, je rekel jezni bog in izginil.Midas se je prijel za glavo in otipal dolga oslovska uesa. Pre

pozno se je pokesal, da se je vtikal v spor, ki ga ni razumel.Zbeal je domov in oslovska uesa so ga tolkla po glavi.

Doma si je privezal okoli glave velik turban in skril uesa pod njim. Toda ez nekaj asa so mu lasje tako zrasli, da jih ni mogel ve spraviti pod turban. Poklical je sluabnika, ki ga je zmeraj strigel in mu razodel svojo skrivnost.

Sedaj veva za to mojo alostno skrivnost le midva, je rekel Midas sluabniku. Nikomur je ne izdaj, sicer mi bo plaal z ivljenjem.

Sluabnik se je ves tresel od strahu, da ne bo komu izdal, kaj je videl n a kraljevi glavi. Toda skrivnost ga je teila, tako zelo teila, da je ni mogel ve prenaati. Preudarjal je in tuhtal, kako bi se otresel more in neke noi, ko ni mogel ve spati, se je domislil. Zgodaj zjutraj je el iz mesta k reki, na samotnem kraju izkopal jamo in zaepetal vanjo:

Kralj Midas ima oslovska uesa!Jamico je spet pokril s prstjo in si oddahnil, misle, da je tako

za vekomaj zakopal svojo skrivnost. Odleglo mu je. Pomirjen se je vrnil v mesto in od tega trenutka dalje ga ni ni ve teilo. Kralja je hodil stri kot prej.

Ob letu pa je na tistem kraju ob reki zraslo gosto grmovje, in kadar se je vanj uprl veter, je umelo in epetalo:

Kralj Midas ima oslovska uesa!Tako so vsi ljudje zvedeli za kraljevo skrivnost. Slednji so

vendarle bogovi zaznamovali neumnost z vidnim znamenjem, so se zadovoljno muzali. koda le, da Apolon ne zaznamuje vsakega domiljavca s tako lepim darom.

41

I 1

Tantal

V Lidiji, v deeli, ki spada danes k Turiji, je v starih asih vladal kralj Tantal. Ni bilo bogatejega kralja od njega. Gora Sipil mu je dajala zlato; preden je popotnik priel ez njegova polja, je moral potovati dvanajst dni in klasje na kraljevih njivah je bilo dvakrat teje kot na drugih. Na travnatih pobojih so trume pastirjev varovale tevilne rede ivine. Tudi bogovi so bili Tantalu naklonjeni. Dovolili so mu, da je na Olimpu sedel z njimi za isto mizo, se udeleeval njihovih pojedin in poslual, o em govore nesmrtni bogovi.

Pa vendar je bil Tantal samo navaden smrtnik. Tudi njemu je sojenica Kloto predla nit ivljenja, sojenica Lahesis jo je navijala in tretja, Atropos, je akala, da mu jo prestrie. A Tantal ni mislil na smrt.

Hodim na pojedine bogov, si je rekel, v niemer se ne razlikujem od njih. V ao mi nalivajo boanski nektar, z njimi uivam boansko ambrozijo in posluam, o em se pogovarjajo. Nihe med ljudmi ne more dvomiti, da sem tudi jaz bog.

Nisi vseveden, se je oglasila Tantalova vest.To nisem, je dopustil Tantal. A kdove, e so bogovi vse

vedni? Preizkusil jih bom in se preprial o tem.Prav takrat je predrzen fanti ukradel dragoceni kipec zlatega

psa iz Zeusovega templja na Kreti. Prinesel ga je Tantalu, saj je vedel, da se kralj ne boji bogov. Kralj Tantal je ukradeni predmet skril. Kmalu zatem je priel v Tantalovo palao razjarjeni duhovnik.

42

Kralj, je rekel, ni navada vladarjev, da bi se druili z bogokletnimi tatovi. Vrni v tempelj, kar ni tvoje!

Ne vem, o em govori, je odvrnil kralj.Le skrivaj ukradeno re, ga je ostro pogledal sveenik, a

pred bojo jezo se ne bos mogel skriti.e bi storil kaj zlega, se je posmehoval Tantal, bi vse

vedni bogovi e vedeli in me kaznovali.In kralj Tantal je prisegal, da nima ukradenega kipca. Svee

nik je odel z mrnjo v srcu, kralj pa je bil preprian, da se bogovi le obnaajo, kot bi bili vsevedni, v resnici pa ne vedo prav ni ve kot navadni smrtniki.

Vendar pa so bogovi dobro vedeli za vsako Tantalovo dejanje, toda akali so, da bo zaslepljeni kralj le dal prednost resnici pred lajo, potenju pred nepotenjem in pravici pred krivico.

Tantalova predrznost pa je rasla s slehernim dnem. Ni mu ve zadoalo, da je smel piti nektar in jesti boansko ambrozijo. Kradel je boanski napoj in hrano z boje mize in ju z Olimpa nosil ljudem na zemljo. S svojim poetjem se je posmehoval bojim in lovekim postavam in nazadnje prekosil samega sebe z nezasliano strahoto.

Ubil je svojega sina Pelopa, potem pa povabil bogove na gostijo v svojo palao. Pri mizi jim je ponudil meso svojega lastnega sina.

Demetra, boginja rodovitnosti, je raztresena pojedla koek ponujene hrane, drugi bogovi pa so ogoreni skoili od mize.

Tantal se je prestrail, saj je spoznal, da so bogovi vsevedni. Zael se jim je klanjati in jih prositi za odpuanje. Z novim zloinom pa je prestopil vse meje hudodelstev. Zeus, vladar bogov, je brez obotavljanja pahnil nelovekega Tantala v najgloblje podzemlje, v Tartar, in ga za njegove zloine ivega obsodil na veno trpljenje.

43

V kraljestvu mrtvih stoji Tantal v isti, svei vodi in mui ga strana eja. Kadarkoli se pripogne, da bi si zmoil razsuene, razpokane ustnice, mu voda izgine med prsti in v rokah mu ostane le suh pesek. Na vejah nad njim zori prekrasno sadje, vendar si Tantal ne more poteiti mune lakote. Kadarkoli stegne roko za hruko, po figi ali granatnem jabolku, potegne veter, dvigne veje in sadje izgine. Nad Tantalovo glavo visi velikanska skala in mu grozi z unienjem. Vena smrtna tesnoba mu stiska grlo. Tako trpi kralj Tantal v kraljestvu senc trojne muke.

Ostanke Tantalovega sina so bogovi vrgli v kotel. Sojenica Kloto je dvignila Pelopa iz kotla e lepega, kot je bil, in ga obudila v ivljenje. Manjkal mu je le koek mesa na lopatici, ki ga je pojedla raztresena Demetra. Pojedeni koek so bogovi nadomestili s kokom slonove kosti. Vsi Pelopovi potomci so se zato rodili z belim znamenjem na lopatici.

44

Pelop

Ko je Zeus poslal Tantala v kraljestvo senc, je njegov prestol zasedel mladi Pelop, vendar ni dolgo vladal. Kralj sosednje deele je hlepel po Tantalovem bogastvu, vdrl je v deelo in pregnal Pelopa iz oetove palae. Pelop se je podal na pot s svojim zvestim sluabnikom. Dolgo sta popotovala in slednji sta prila v Grijo. Hodila sta po revnih pokrajinah, kjer so polja rodila le kamenje, in skozi bogata mesta z belimi domovi in marmornatimi kipi. Nekega veera sta obstala pred mogonimi okopi velikega mesta. la sta skozi mestna vrata in se razgledovala, kje bi dobila prenoie. V zadnjih arkih zahajajoega sonca sta prila do kraljevske palae in se zgrozila nad tem, kar sta zagledala. Pred palao je stalo trinajst kolov in na vsakem je bila nataknjena loveka glava.

Neki starec se je ustavil ob njiju, opazil njuno grozo in ju ogovoril.

udita se, kajne, je rekel, toda vse te ljudi je umorila ena sama prerokba.

Ne poznam boga, ki bi izrekel tako okrutno prerokbo, je pripomnil Pelop.

Taka smrt se ti zdi okrutna? se je dobrovoljno nasmejal starec. Prav tako okrutna se zdi tudi naemu kralju, zato raje mori, kot da bi bil sam umorjen.

Govori, kot bi prerokovala Pitija, je emerno dejal sluga, povej raje naravnost, kaj se godi v vaem mestu.

Zgovorni starec je prikimal:

45

Pri nas v Elidi vlada kralj Ojnomaj. Ima prelepo her, Hi- podamija ji je ime. Ojnomaj je neko vpraal preroie za svojo usodo in prerokovano mu je bilo: Mo, ki bo vzel tvojo her za eno, bo povzroil tvojo smrt. Kdo se ne bi bal za svoje ivljenje? Tudi Ojnomaj se boji. Zato mora vsak snubec prelepe Hipoda- mije z njim tekmovati. Dirkata na vozeh s konjsko vprego. O jnomaj ima namre konje, ki so hitreji od vetra. Snubau da prednost, tako da najprej daruje Zeusu in se ele potem spusti za tujcem. Tekmeca dirjata od Pia v Elidi do Pozejdonovega oltarja v Korintski oini. e bi snuba priel prvi na cilj, bi dobil Hipodamijo za eno. e pa Ojnomaj dohiti snubaa, ga sme prebosti s sulico. Do sedaj je kralj e vsakega snubaa dohitel. Tu na kolih so njihove glave. Z njimi hoe kralj prestraiti vsakogar, ki bi hotel tekmovati. In mogoe se mu bo to posreilo. e dolgo asa se nihe ni priglasil.

Lahko si mislim, je rekel Pelopov sluga. ivljenje mora varovati. Ko ga enkrat izgubi, ga nikoli ve ne najde.

Zamiljeni Pelop pa je molal.Kae, da sta prila od dale, si je starec ogledoval Pelopa in

slugo. e ieta prenoie, vama lahko ponudim gostoljubje.Slii, gospod, se je sluga veselo obrnil k Pelopu, kmalu

bova poivala.Pelop se je zdramil iz zamiljenosti in vsi trije so se podali k

starevemu domu.To no Pelop ni mogel zaspati. Skrivaj je odel iz hie in

udno hrepenenje ga je vabilo h kraljevi palai. Na nebu je plavala velika srebrna luna, palaa se je bleala v njenih arkih in koli z lobanjami neuslianih snubcev so metali dolge, alostne sence. Pelop je premiljal, kakna neki je Hipodamija, da je e toliko snubcev umrlo zanjo. Vtem so se odprla vratca v grajskem obzidju in prikazala se je deklica v temni obleki. Pelop se je prita-

46

jil za vogal in jo opazoval. Njeno bledo, lepo oblije je tekmovalo s krasoto iskreih se zvezd na nebu. Hodila je okoli kolov in dolgo vzdihovala. Nato je izginila, tako kot je prila. Pelop, vznemirjen od udne prigode, pa se je do jutra premetaval po leiu.

Sonni arki so poegetali sluabnika po licu, zbudil se je in priel naglas razmiljati:

Dragi gospod, najbolje bo, e jo kar takoj zdajle mahneva na pot. Vso no se mi je sanjalo o usmrtitvah. Mislim, da tukaj ni varno. Pojdiva, posloviva se in odidiva iz mesta.

Danes ponoi, je rekel Pelop, sem videl Hipodamijo. Lepa je in tako alostna. el bom h kralju Ojnomaju in ga poprosil za njeno roko. Tekmoval bom z njim in tekmo moram dobiti. Reil bom Hipodamijo alosti in z njo odel iz deele, da se prerokba ne bo izpolnila. Saj si ne elim kraljeve smrti.

Le s im sva razjezila bogove, je tarnal sluabnik, da so ti, gospod, zmeali glavo s tako mislijo!

Skoil je z leia in tekel po starca, da bi ta pregovoril Pelopa. Zaman. Pelop se je odloil.

Sonni voz se je komaj zael vzpenjati na nebo, ko je Tanta- lov sin e stal pred kraljem Ojnomajem. Kralj je poslual Pelopa in rosni in prisrni mladeni mu je bil tako ve, da ga je poskual odvrniti od njegove namere. Pelop ni odnehal. Prvi se je zgodilo, da je bilo Ojnomaju zares teko, ker bo svoje ivljenje odkupoval s smrtjo tujega mladenia.

e res vztraja, potem se pripravi, je Ojnomaj zakljuil pogovor. Tekmovala bova jutri.

V dvorani je Pelop zagledal Hipodamijo. V dnevni svetlobi se mu je zdela e lepa kot pri luninem svitu. Otono je pogledala Pelopa in si takoj zakrila obraz. Tudi njej je bil mladi tujec ve kot e nihe prej.

Pred palao je sluga akal na Pelopa. Ko je zvedel, da bo nje

47

gov gospod res tekmoval, ga je zael objokovati, kot da je e mrtev. Tudi Pelop je dvomil v svojo zmago. Ojnomaj je tekmoval s konji, ki mu jih je podaril bog vojne Ares. Teko, da bi jih bilo mogoe premagati s konji iz zemeljskih hlevov.

V stiski in strahu je el Pelop ob reki k njenemu ustju. Na morskem bregu je poklical Pozejdona, boga morja, in ga prosil za pomo. Tako goree je prosil, da ga je bog uslial.

Voda je zabuala kot vihar in iz razdivjanih valov so rezgetaje planili krilati konji in od kopit so jim prele iskre. Za seboj so vlekli lahek voz, ki se je bleal kot pena vrh valov. Pelop je ostrmel, se zahvalil Pozejdonu in mu obljubil bogato daritev.

Naslednje jutro se je Pelop odpeljal h kralju Ojnomaju. O jnomaj je e od dale zagledal svojega tekmeca in takoj prepoznal Pozejdonove konje. Ves razburjen je pozabil na daritev, ki jo je sicer opravil pred vsakim tekmovanjem. Pelopu tudi ni privoil tolikne prednosti kot prejnjim snubcem, nepotrpeljivo je sedel na voz in ga priel zasledovati.

Pelopova vprega je drvela kot blisk in le vrtinci prahu so kazali, kod je divjala. Pelop je imel ves as pred omi obraz otone Hipodamije in hrepenenje, da bi jo reil alosti, ga je hitreje in hitreje nosilo k cilju. Za njim se je poganjal Ojnomajev voz in konji so ga vlekli hitreje, kot brije severni veter. Kralju je grozila smrt in vedel je, da ji bo uel, le e bo prehitel Pelopa. Na vso mo je priganjal konje. Razdalja med vozovoma se je krajala, v kralju je raslo upanje, v Pelopu je naraal obup. Pelop je bil e isto blizu cilja, ko ga je kralj dohitel in dvignil roko s sulico. Prav tedaj pa je kolo kraljevega voza zadelo ob kamen in se razletelo. Voz se je nagnil in se prevrnil, kralj je padel, udaril z glavo ob kamen in si prebil lobanjo. Umrl je v tistem trenutku, ko je priel Pelop s svojim vozom na cilj.

Zmagoviti Pelop se je vrnil v Elido. Zvesti sluga ga je radostno

48

pozdravil in ljudstvo ga je slavilo kot novega kralja. Pelop je ukazal slavnostno pokopati mrtvega kralja Ojnomaja, potem pa se je poroil s Hipodamijo. Postal je slaven kralj in polotok, na katerem je zmagal v tekmi s kraljem Ojnomajem, je dobil njegovo ime. e danes ga poznamo kot Peloponez. V mestu Olimpiji pa je Pelop za spomin na svojo zmago ustanovil slavne olimpijske igre.

Sree pa Pelop kljub temu ni imel. Po zmagoslavni tekmi se je sprl s svojim slugom Mirtilom.

e bi ne bilo mene, je krial Mirtil, bi bila tvoja glava nataknjena na tirinajstem kolu pred palao. Jaz pa sem razklenil osnike pri kolesih Ojnomajevega voza, zato je kralj padel in se ubil. Za to si mi dolan nagrado!

Pelop je bil ogoren, da se Mirtil baha z umorom in da zanj zahteva plailo in je nehvalenega sluabnika vrgel s skale v morje.

Umirajoi Mirtil pa je Pelopa preklel. Tako je nesreni Tan- talov rod doletelo novo prekletstvo.

50

Nioba

Nioba je bila tebanska kraljica in dale naokoli ni bilo sreneje ene. O njenem mou, kralju Amfionu, in njegovi umetnosti igranja na liro so govorili ljudje po vsej Griji od enega morskega brega do drugega. Ko so v Tebah gradili okope okoli mesta, je zadoalo, da je kralj Amfion zaigral na liro katero od svojih prelepih pesmi, pa so se skale zaele trgati od poboij, skalni skladi so romali za sladkimi zvoki Amfionove lire in se, ne da bi ljudje kaj pomagali, postavljali v obzidje.

Niobin oe je bil kralj Tantal. Tudi na njegovo prijateljstvo z bogovi je bila Nioba ponosna. Kraljevske kae so bile polne, rede rejene in zakladnice v palai so bile zvrhane zlata in srebra.

Od vsega pa je bila Nioba najbolj ponosna na svojih sedem postavnih sinov in sedem prelepih hera.

Neko so si vse pobone tebanske ene vpletle v lase lovoriko in pripravile bogate darove boginji Leti in njenima otrokoma Apolonu in Artemidi. Nioba je nejevoljno opazovala priprave na daritev in jeza jo je pognala iz palae. S svojim spremstvom je la na cesto. V svoji prekrasni, z zlatom pretkani obleki in z lasmi, ki so se ji valovito spuali po obleki, je bila prej podobna boginji kot umrljivi enski. In kot boginja se je podala za mnoicami tebanskih ena, ki so molile in sipale kadilo na svete ognje.

Saj ste znorele, jim je zaklicala. Darujete bogovom, ki jih nikoli niste videle. Zakaj ne darujete meni? Saj me vendar bolje poznate kot pa Leto. Moj mo je slavni kralj Amfion. Moj oe je bil kralj Tantal, hodil je na gostije bogov in z njimi je jedel am-

51

brozijo in pil nektar. Ve zakladov imam, kot jih je katerakoli boginja kdaj videla. Tudi otrok imam ve kot Leto. Sedem sinov imam in sedem hera, boginja Leto pa ima le sina Apolona in her Artemido. Plemenitega rodu sem, bogata in mnogo otrok imam. Katera boginja se more primerjati z menoj? Tudi e bi me srea zapustila, bi imela e zmeraj dovolj. Pojdite pro od oltarjev in odnesite darove! astite le eno, ki to zares zaslui!

enske so se prestraile kraljiine jeze, pobrale so iz las lovorove liste in zapustile rtvenike. Med potjo domov pa so s tihimi molitvami prosile boginjo Leto, naj jim odpusti.

Leto je stala na vrhu gore in njene boanske oi so videle vse, kar se je zgodilo v Tebah. Srce ji je viharno razbijalo v prsih, ko je opazovala, kako Nioba odganja pobone enske od njenega oltarja.

Otroka, je rekla bogu Apolonu in boginji Artemidi. Mene, vajino mater, je osramotila navadna smrtnica. Predrzna Nioba je prepodila tebanske ene od mojih oltarjev. Svojih dvakrat sedem otrok je postavljala visoko nad vaju in posmehovala se mi je...

Apolon je prekinil Letine tobe:Nehaj se alostiti, mati, saj s tem le odlaga kaznovanje.Apolon in Artemida sta se zavila v mrak kot v pla in se, ne

vidna lovekim oem, spustila po sinjem zraku k tebanskemu obzidju. Tam se je sedem Niobinih sinov urilo v bojevanju in v bojnih igrah. Najstareji je v krogu divjal na iskrem konju in z vajetmi krotil spenjeno ival. Nenadoma je bolestno zakrial in se zgrudil s konja. V prsih mu je drgetala Apolonova puica.

Drugi sin se je ob roljanju tulca in sikanju puice ozrl. Ustrail se je teme, ki je negibno stala na nebesnem svodu, popustil je vajeti in spodbodel konja. Na begu pa ga je zadela Apolonova puica in mu prebila lobanjo.

52

Oba mlaja sinova sta se borila s prsmi ob prsih. Iz napete tetive je vignila smrtonosna puica in prebodla oba hkrati, da sta padla na tla in skupaj izdihnila duo. Peti sin jima je tekel na pomo, a e preden se je dotaknil njunih trupel, se je smrtno ranjen zgrudil na zemljo.

estega sina je puica zadela v nogo. Medtem ko je poskual potegniti ost iz rane, mu je nova puica prebila grlo in s krvjo mu je odteklo iz telesa tudi ivljenje.

Najmlaji sin je dvignil roke k nebu in prosil bogove, naj mu prizanesejo. Apolon je bil ganjen, vendar puice ni mogel ve zaustaviti. Tako je izdihnil tudi najmlaji Niobin sin.

Vest o stranem pomoru je prila v Tebe kot huda ura. Kralj

53

k

Amfion, poblaznel od alosti, je izvlekel me in si prebodel srce. Nioba je odvihrala iz palae in tekla k utrdbam, kjer so leali njeni mrtvi sinovi. S solzami v oeh jih je objemala, jih pokrivala s poljubi. Potem pa je v njej znova vzplamenela prevzetnost. Z objokanimi omi je pogledala proti nebu in zakriala:

Okrutna Leto! Kar naslajaj se nad mojo alostjo in uivaj nad tem, da bom s svojimi sedmimi sinovi pokopala tudi svoje ivljenje! A e zmeraj imam ve kot ti! e imam sedem krasnih hera!

Kakor hitro je Nioba izrekla te bogokletne besede, e je zazvenela napeta tetiva in prva izmed sedmih hera, ki so stale okoli matere, se je zgrudila na mrtvega brata. Boginja Artemida je znova napela lok in e se je druga hi poslovila od ivljenja.

Kamorkoli so deklice beale, kamorkoli so se skrile, povsod so jih dosegle puice maevalne boginje.

Ostala je le e najmlaja hi. Nioba jo je zakrila s svojim telesom in pokrila s svojim oblailom. Prvi je dvignila roke v pronji, naj boginja prizanese vsaj temu, zadnjemu otroku. Medtem ko je prosila, ji je herka umrla v naroju.

Nioba je ostala sama med mrtvimi otroki. Le trava okoli nje je tiho epetala: Kateri smrtnik se more zanaati na trenutno sreo, ki ga obdaja?

Negibna, pogreznjena v svojo alost, je Nioba strmela predse. Iz lic ji je poasi izginjala kri, lasje so ji otrdeli, nobena sapica jih ni mogla ve razrahljati, v okamnelem obliju so okamnele e oi, roke in noge so postajale kamnite in telo pa kri in ile v telesu so se spremenile v kamen.

Straen vihar je zaoral nad Tebami, zgrabil okamnelo Niobo in jo odnesel v njeno domovino. Ljudje so se zaeli zbirati ob udoviti novi skali, podobni enski, ki ji iz kamnitih oi vreta studenca neusahljivih solz.

54

O zlatem runu

Neko je v Griji ivel kralj, ki je bil poroen z eno boanskega rodu. Rodila mu je sina Friksosa in her Helo. Otroka sta bila lepa in zdrava. Kralj bi moral biti hvaleen nesmrtnim bogovom, da so naklonili mir in sreo njegovi druini. Vendar pa te sree ni cenil, ampak je nezadovoljen pognal eno z doma in se vnovi poroil.

Tako sta Friksos in Hela dobila maeho. Maeha je deka in deklico sovraila, zmerjala ju je od jutra do veera in ju trpinila. Otroka sta beala pred njo in se najraje skrivala v vrtu za kraljevo palao. Kadar ju maeha ni mogla najti, je bila e bolj jezna in se je pritoevala kralju, kakna potepinska otroka sta.

Ko je maeha rodila sinova, je postalo za oba pastorka ivljenje e neznosneje. enska si je izmiljala o Friksosu in Heli vse najslabe in e ni ve vedela, kako naj ju pri kralju e bolj orni. Kaznovala ju je za vsako malenkost in si prizadevala, da bi ju kralj kaznoval e stroje. Ni se mogla sprijazniti z mislijo, da bosta morala njena sinova kraljevo imetje deliti z osovraenima pastorkama, zato je tuhtala, kako bi njena sinova podedovala celo kraljestvo. Za belim elom so ji rasle rne misli. Odloila se je, da bo otroka ugonobila. Vedela je, da ji kralj ne bo dovolil pogubiti otrok, zato je dolgo in prekanjeno pripravljala kruto dejanje.

Naskrivaj je sklicala vse enske v kraljestvu in jim rekla:Vem, kako ste delavne, in vendar niste bogate. Garate ve in

garajo vae druine, a komaj napolnite kae z itom. Zvedela

55

sem, kaj morate narediti, da boste potrojile pridelek na svojih poljih. Rada vam zaupam to skrivnost. Preden boste spet le s setvijo na polja, morate seme prepraiti. Videle boste, da vam bo zmanjkalo ka za vao letino. A nikomur ne izdajte arovnije, tudi svojim moem ne. e jo boste komurkoli zaupale, se vam ne bo ni posreilo in kaznovali vas bodo nesmrtni bogovi.

enske so se kraljici zahvalile za nasvet in se razle na svoje domove. e so videle, kako se jim blia bogastvo na zlatem vozu, polnem zlatih itnih klasov. Nikomur niso zaupale skrivnosti. Pred setvijo so skrivaj prepraile penico in se veselile etve.

Njive so br veselo ozelenele, toda iz prsti niso vzbrsteli vitki zeleni jeziki ita, temve le plevel in osat. Vsa deela je bila ob letino. enske so molale in nihe ni zvedel, emu posejana polja ne prebude setve v ivljenje tako kot vsako leto. V deeli je zavladala strana lakota.

Prekanjena kraljica je svetovala kralju, naj polje sla v delfsko preroie vpraat, emu s p bogovi poslali nad deelo tako nezasliano lakoto. Nesreni kralj je poklical sla.

Preden pa je el sel na pot, ga je poklicala kraljica, mu v dlan nasula zlata in rekla:

Tu ima polovico svoje nagrade, e pa bo dobro izpolnil moje ukaze, bo dobil e toliko. Ne hodi v Delfe! Pojdi sicer v tisto smer, nato pa se skrij v gozdovih za toliko asa, kolikor traja pot v Delfe in nazaj. Potem se vrni k nam v palao in sporoi kralju tole prerokbo: Lakota bo odla iz tvoje deele in polja bodo spet obrodila, e bo rtvoval bogovom Friksosa in Helo.

Sla je premamil zaklad, ki ga je stiskal v pesteh, in je vneto vse obljubil. Odel je v smeri proti Delfom, potem pa se je potikal po gozdovih. Ko je potekel as potovanja, se je vrnil v kraljevsko palao in sporoil kralju strano prerokbo. Kralj pa e sliati ni

56

hotel o tem, da bi rtvoval svoja otroka. Maeha se je ustraila, da bo njen nart propadel, zato je uvala prestradane enske.

Pojdite, je klicala, in prisilite kralja, naj uboga preroie, kajti drugae bomo vsi pomrli od lakote. Meni gre za vae dobro, naj skrbi za vao blaginjo tudi va kralj. Dokler bosta ivela Frik- sos in Hela, se jeza bogov ne bo pomirila.

Tako so se pred palao zbrale mnoice ljudi in zahtevale, naj se kralj ne upira boji sodbi. Mnoice so divjale, kriale in grozile. Kralj je moral popustiti. Maeha je ukazala, naj otroka ez no zapro v umnato, da ne bi pobegnila. Naslednjega jutra navsezgodaj naj bi bila rtvena slovesnost.

Vsem se je zdela no dolga. Maeha ni mogla spati od veselja, ker se ji je slednji le posreila okrutna nakana, kralj ni mogel spati od alosti, otroka pa sta se prestraena stiskala drug k drugemu v noni temi in sta od tesnobne bridkosti komaj dihala. Ko so se jutranji arki dotaknili obzorja, so se zaele trume ljudi zgrinjati k rtvenemu oltarju. Ljudstvo se je veselilo, ker bosta rtvi odvrnili prekletstvo s polj in bo tako konec lakote in pomanjkanja.

Friksosa in Flelo so privedli iz umnate, ju ovenali in popeljali k oltarju. Mnoice so utihnile. Friksos je poslednji pogledal okoli sebe in dvignil oi k modremu nebu. Prav tedaj se je z nebesnega oboka zael spuati blee oblak. Zagrnil je mnoico in oltar in skril vase oba otroka. Iz oblaka je skoil zlat oven in hkrati sta otroka zasliala tihi glas svoje boanske matere:

Otroka moja, prila sem vaju reit. Le sedita na zlatega ovna in ne bojta se!

Friksos se je osril, se dotaknil udovite ivali, od katere je arela svetloba, sedel nanjo in se prijel za roge. Za hrbet mu je na zlato ovjo volno sedla sestrica Hela. Kakor hitro sta zajahala

57

ovna, se je ta e zael vzpenjati navzgor k nebu. Odnaal ju je pro od hudobne kraljice in rtvenega oltarja.

Trdno se drita! sta otroka spet zasliala materin glas iz daljave.

Leteli so skozi globoko tiino jutranjega neba. Zlati oven je plaval po zraku kot ptica. Marsikateri popotnik si je zasenil oi z dlanjo in ves zauden pogledal navzgor, misle, da na nebu vzhaja novo sonce, tako bleee je sijalo zlato ovnovo runo. Otroka sta preletela kopnino in pod njima se je razprostrlo morje, posejano s skalnatimi otoki in ladjami, ki so bile videti od zgoraj kot drobne pike.

Friksos je trdno objemal ovna okoli vratu in opozarjal sestro:Varuj se, sestrica, da ne pogleda v globino podse, ker bo

padla!Hela je ubogala brata in strmela v beee oblake pred seboj.

Dolgo je gledala predse in zazdelo se ji je, da oven stoji na mestu, da mirno visi med nebom in zemljo, oblaki pa se podijo mimo njega. Hotela se je prepriati, e zares letijo in je pogledala navzdol, v globino. Zvrtelo se ji je od viine in hitrosti ovnovega leta. Roke so ji spolzele ob zlati volni, zdrsnila je z zlatega hrbta in padala, padala v morje. Friksos je stegnil roke za njo in skoraj bi strmoglavil e on. Hitro se je z ovnom pognal navzdol, proti vodni gladini, toda sestra je e brez sledu izginila v valovih. Morje, v katerem je utonila Hela, pa se odtlej imenuje Helino morje, Hele- spont.

Sam samcat je Friksos alosten letel naprej. Proti veeru je na obzorju zagledal gorovje. Stalo je kot vrsta velikanov in bele snene kape na gorskih vrhovih so arele v ognju zahajajoega sonca. Pod gorami se je razprostirala rodovitna ravnina. Zlati oven se je nameril k najlepemu mestu in se spustil na mehki travnik pred marmornato palao. Friksos je stopil z ovna in se

58

zael razgledovati. Vinska trta je ovijala vitke marmorne stebre svetle palae in pod tirimi sennimi oboki so umeli tirje vodometi, le da iz njih ni tekla samo voda. Iz prvega vrelca je brizgalo svee mleko, iz drugega sladko vino, iz tretjega dragoceno olje in ele etrti je bil pravi vodnjak, iz katerega je kipel k nebu curek kristalno iste vode. A tudi voda ni bila navadna, poleti je bila ledeno mrzla, pozimi pa topla.

Medtem ko je Friksos obudoval udene studence, je priel na dvorie kralj Ajtes in poklical deka v palao. Pogostil ga je in povpraal, odkod prihaja. Friksos mu je pripovedoval o maehi, o zli prerokbi, o zlatem ovnu in o sestri Heli, ki jo je izgubil med potjo. Kralj si je elel videti zlatega ovna, o katerem mu je pripovedoval Friksos, in fant je povedel kralja na trato pred palao, kjer je oven poival. Njegovo runo je arelo in zarja je zlatila drevesa, travo in grmije. Kralj si je moral z dlanjo zaseniti oi.

Ovna bom rtvoval Zeusu, ki me je reil, je dejal Friksos, zlato runo pa poklanjam tebi, kralj.

Kralj se je zelo razveselil dragocenega daru. Po rtvovanju bogovom je sam nesel zlato ovje runo v gaj, posveen Aresu, bogu vojne, in ga z zlatimi eblji pribil na deblo velikanskega hrasta. Svojo her Medejo, ki je znala arati, pa je poprosil, naj mu iz zemeljskih globin priklie varuha zlatega runa. Medeja je s svojimi zaklinjanji priarala v gaj velikega kuarja z ostrim zmajskim grebenom na hrbtu in s plameneim gobcem, v katerem so se zvijali trije zmajski jeziki.

Zmaj se je posluno ovil okoli hrasta in podnevi in ponoi bedel nad zaupanim zakladom.

Friksos je ostal pri kralju Ajtesu in se pozneje oenil z eno njegovih hera. Leta so minevala. Friksos je umrl, sloves zlatega runa pa se je raziril po vsem tedanjem svetu. Stari kralj Ajtes je hodil k hrastu in se veselil ob pogledu na aree runo. Preroko-

vano mu je bilo, da bo njegov rod preganjala nesrea, e bo izgubil runo. Zato je bil vesel, da mu njegov zaklad varuje taka poast.

Marsikateri predrzne je poskual vzeti kralju zlato runo. Toda tisti, ki so prihajali pe, so umirali v goem pesku puave, ki je Ajtesovo kraljestvo delila od drugih deel. Tisti, ki so pripluli po morju, so se raztreili na dolgem in nevarnem popotovanju. Tiste pa, ki so vendarle prili do Ajtesovega kraljestva, je ugonobil krvoloni zmaj, ki no in dan ni zatisnil oesa. Zlato runo je nenehno arelo v Ajtesovi deeli, podnevi kot sonce, ponoi kot mesec. Neko so se odpravili ponj junaki, ki jih je vodil junak Jazon.

61

Jazon in Medeja

Umrl je stari kralj in zapustil dva sinova. Stareji je bil Ajzon, mlaji pa Pelias. Stareji sin bi moral naslediti oeta na prestolu. Toda komaj so odzveneli pogrebni spevi in so starega kralja segali na grmadi, se je prekanjeni in kruti Pelias polastil prestola in Ajzona pregnal iz mesta. Miroljubni Ajzon se je naselil na deeli, a tudi tu ni nael miru. Bal se je, da bi mu prekanjeni Pelias ne ubil sina Jazona. Zato je razglasil, da je Jazon umrl in priredil pogrebno gostijo, sina pa skrivaj poslal v gore k modremu in plemenitemu kentavru Hironu.

Kentavri so bili pol ljudje, pol konji. Kentaver Hiron, h kateremu je Ajzon poslal svojega sina, je bil moder in moan. Izuril in izuil je e marsikaterega grkega junaka.

Jazon je torej ivel v kentavrovi votlini in v gorah in gozdovih. Krepil je svojo mo ter se uril v razlinih spretnostih, bojeval se je, streljal z lokom, hkrati pa se je od kentavra uil modrosti; uril si je tako telo kot duha. Ko je bil star dvanajst let, je zapustil Hi- rona in se odpravil h kralju Peliasu, da bi od njega zahteval prestol, ki je bil tako nasilno vzet njegovemu oetu. Ajzon je bil takrat e mrtev.

Na poti v mesto je priel Jazon do narasle reke. Na bregu je sedela zgrbljena starka. Tarnajo nad svojo starostjo, je prosila Jazona:

Ah, moj dragi popotnik, bodi tako ljubezniv in prenesi me ez reko! Mlad si in moan, jaz pa e stara in onemogla.

Jazon je soutno vzel starko v naroje in jo prenesel na drugo

62

stran. Ko se je vzpenjal na breg, se mu je noga zarila globoko v blato. ele ko je bil spet na suhem, je opazil, da mu je blato potegnilo obuvalo z noge. Vendar pa se ni mudil z iskanjem obuvala, temve je pohitel proti mestu. e prej je pogledal, kje je starka, vendar je ta e izginila. Bila je namre boginja Hera, ena vladarja bogov Zeusa. Spremenila je svojo podobo, da bi videla, ali ima fant dobro srce. Heri se je dobrosrni mladeni priljubil in od tega trenutka naprej ga je varovala na vseh njegovih popotovanjih.

Na eno nogo bos, ogrnjen v panterjevo koo in z dvema kopjema v roki je priel Jazon v mesto. Na trgu je zagledal mnoico ljudi. Vsi so se zbrali k slavnostim v ast boga Pozejdona. Ko je priel mednje plemeniti junak z oblijem mladega boga, so domnevali, da mora biti kdo od nebeanov, ki se bo tudi udeleil slavnosti. Le kralj Pelias se je prestrail. Opazil je, da je prilec na eno nogo bos. Spomnil se je stare prerokbe, ki ga je svarila pred moem, obutim samo na eno nogo, ker mu bo prinesel pogubo. Zvijano je zatajil svoj strah in vpraal:

Kdo si, tujec, in koga ie v naem mestu? Ajzonov sin sem, je rekel Jazon, in priel sem k tebi, kralj.

Ne bom ti jemal premoenja, ki je bilo last mojega oeta, pa pa te prosim, da mi odstopi prestol, ki mi po pravici pripada.

Rad ti ustreena, je brez oklevanja odgovoril Pelias. Izpolni mi le eno eljo. Saj bi si jo sam izpolnil, ko bi ne bil tako star. Vsako no se mi prikae senca najinega sorodnika Friksosa in me prosi, naj grem v Kolhido h kralju Ajtesu in prinesem od tam v Grijo zlato runo. Menda bo Friksosova dua nala mir in pokoj, ko se bo zlato runo vrnilo v domovino. Pojdi in prinesi ga. Proslavil se bo in mrtvi Friksos bo nael mir v grobu. Ko se bo vrnil z runom, ti bom odstopil prestol in ti predal oblast.

Jazon je soglaal. Ni vedel, na kakno nevarno potovanje sc

63

podaja. Pelias pa se je pri sebi posmehoval njegovi ustreljivosti. Preprian je bil, da bo nepoklicani prestolonaslednik poginil na popotovanju do Kolhide.

Jazon je po vsej Griji razposlal glasnike, da bi povabili najveje grke junake, naj se pridruijo Jazonu. Prila sta Heraklej in Tezej in tudi pevec Orfej ni manjkal. Izkueni ladjedelec Argos je junakom zgradil trdno ladjo iz lesa, ki v morju