1

SOPOTNIKGlasilo župnije Čatež ob Savi

leto: 2020, mesec: NOVEMBER številka: 11

LETO: 2020 MESEC: NOVEMBER št. 11

NOVEMBER – MESEC PREMIŠLJEVANJA Vsi bi usmiljenje hoteli za sebe,

malo pa je takih, ki bi usmiljenje

hoteli izkazovati. O, človek,

kako si drzneš zahtevati,

česar sam nisi pripravljen dati?

Na tem svetu mora biti

usmiljen, kdor želi biti deležen

usmiljenja v nebesih.

SOPOTNIK Glasilo župnije ČATEŽ OB SAVI

2

2.

BLAGOR ŽALOSTNIM »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo« (Mt 5,4).

Ali so lahko blagri verodostojen in konkreten življenjski program? Ali lahko trdimo, da niso srečni tisti, ki jim je dobro, temveč tisti, ki so v stiski?

Če bi imeli blagre za lepo, neuresničljivo poezi-jo, bi to pomenilo, da raz-glašamo ves evangelij za utopijo.

Blagre je treba ne le razumeti, temveč jih je treba tudi živeti!

Žalostni, ljudje v stiski – tako kot ubogi in krotki – so srečni ne zato, ker trpijo, ker se odpo-vedujejo bogastvu, ker ne uporabljajo nasilja, … temveč zato, ker bodo potolaženi.

Rekli boste: »Že razu-mem. To pomeni: odpo-

vedati se jajcu danes, da boš jutri imel kokoš ...«

Ničesar niste razumeli! »Blagor« se nanaša na sedanjost; ne »bodo« srečni, ampak »so« srečni. Zdaj. Tu, na zemlji. Popolno veselje bo prišlo potem. Toda če v pričakovanju nebeškega kraljestva nismo jetniki sedanjosti, če se ji ne uklonimo, smo srečni že zdaj. »Ah, kje neki!«

JJeesseennsskkaa lleeppoottaa

3

3. Začnite iskati veselje med ljudmi, ki se kopljejo v denarju, ki

dopustijo, da jih premaga trpljenje, nasilnost, laž, sovraštvo, brezbrižnost. Ne boste ga našli.

Blagri ne spodbujajo k življenju v skromnih razsežnostih, temveč k polnemu, smiselnemu življenju, življenju v veselju.

Zdaj in potem. Na zemlji in v nebesih.

UUMMRRLL BBOOŠŠ ZZAA NNOOVVOO ŽŽIIVVLLJJEENNJJEE

Tudi jesenska lepota ima svoje bogato sporočilo. V svojem najglobljem kotičku srca se težko sprijaznimo z grozljivim

nesmislom dokončne smrti. Biološko gledano, je umiranje naravni konec naravnega življenjskega

procesa. Toda gotovo slutiš, da je v tebi navzoče nekaj, kar je drugačno in

globlje kot tvoje telo. Umrl boš, toda živel boš dalje. Drugače. Če veruješ v to, je to velika milost. Našel si košček

izgubljenega raja.

4

4.

ZZ NNAAMMII BBOODDII,, MMAARRIIJJAA

»Marija, izprosi od svojega Božjega Sina za svoje pobožne častilce ob umiranju milost, da se še o pravem času pripra-vijo na blaženi konec. Fantje in dekleta, tudi vam pravi Marija: »Če hočete svoje zemeljsko življenje nekoč srečno zaključiti in biti sprejeti v vrste nebeščanov, po-tem se odpovejte lahko-miselnosti, nečimrnosti in želji po uživanju. Te-daj vas bom, naj bo to čez mesece ali leta, sprejela«. O, da bi vsi fantje in dekleta upo-števali ta Marijin mate-rinski klic, tedaj bi se tudi na smrtni postelji veselili njenega varstva.

Marija izprosi ubo-gim častilcem milost, da

potrpežljivo prenašajo trpljenje na smrtni postelji, in daj jim moč, da srečno prestanejo poslednji boj.

Če je Marija z nami, kdo bo proti nam? (sv. Anton). Marija zvestim služabnikom ne stoji ob strani le ob smrtni uri, temveč jim na poti v nebesa pride celo naproti, da bi jih hrabrila in jih pospremila pred Božji sodni stol (Sv. Hieronim).

bl. Anton Martin Slomšek

5

5.

PPOOSSTTAALL BBOOMM SSVVEETTNNIIKK

Blaž se je dolgo premetaval po postelji, saj je bil za njim naporen dan. Z Nežo sta se popoldne sporekla: hecala ga je, ker si že dva dni ni počesal las. Lovil jo je, a mu ni uspelo, zato je v jezi ugriznil bratca Antona. Mama je bila zelo jezna, oče pa nič manj. Kljub temu da so se pogovorili in se vsi pomirili, Blaž ni mogel zaspati. Ni vedel, da tudi Neža še ne spi. Ko je šel na stranišče, je opazil, da ima odprte oči.

»Kaj pa ti gledaš v zrak?«

»Ne gledam v zrak, ampak razmišljam …«

»Aha, kaj pa?« »Da je doma tako

težko biti prijazen, to mi sploh ne gre …« je

zamrmrala Neža. »Z ljudmi, ki niso stalno ob tebi je lažje, kajne?« je pripomnila mami, ki

je prišla pogledat, zakaj otroka še ne spita. Zlezla je v posteljo k Neži. »Saj je tudi v šoli kdaj težko, ampak ne prav vsak dan! Doma pa mi

sploh ne gre.« Neža je bila žalostna. Blaž je sedel na posteljo: »Pa saj ti gre, veliko mi pomagaš, da se naučim

novih stvari …«

6

6. »Ko se zgodi tako kot danes, je med vsem slabim res težko videti številne

dobre stvari. Kar izgubijo se iz naših misli. A to ni prav,« je na glas razmišljala mami.

Neža se je privila k njej in rekla: »Mami, jaz bi rada bila svetnica …« »Jaz tudi! Jaz tudi!« je vzklikal Blaž.

JJeesseennsskkaa nnaarraavvaa jjee pprreeddookkuuss nneebbeess –– KKrrkkaa,, VVeelliikkee MMaalleennccee.. »To pa je res dobra ideja! Bodimo svetniki, pa sploh ne bomo imeli

težav. Vse bo okej,« je malce v smehu dodala še mama. Otroka sta iz njenega glasu razbrala, da se šali.

Na vratih se je pojavil ati. »Bojim se, da to ni tako preprosto! A za to, da postaneta svetnika, imata vse možnosti, in dobro je, da si želita postati svetnika. Svetnik je namreč vsak, ki je v nebesih. Vsi si želimo tega zase in za svoje bližnje. Ampak svetnik postaneš tako, da po svetniško živiš …«

»Si slišala, Neža, lahko postaneva svetnika!« »Ampak ati, rekel si, da ni tako preprosto …« »Hotel sem povedati, da svetniki ne živijo brez težav – prav nasprotno,

svetnik postaneš v izzivih. Bistveno je, da jih rešuješ z Jezusom. Prav to človeka naredi svetnika – da zaupa v Jezusa in ostane z njim, tudi ko je zelo težko.«

7

7.

KKDDOO SSOO SSVVEETTNNIIKKII??

ČČaatteešškkoo ppookkooppaalliiššččee –– ttuuddii ttuukkaajj ppooččiivvaajjoo tteelleessaa ssvveettnniikkoovv.. 1. november je dan, ko se v Cerkvi spominjamo vseh svetnikov,

posebno še tistih, ki niso bili nikoli uradno razglašeni za svetnike. Kdo pa sploh so svetniki? Včasih se mi zdi, da ljudje razmišljajo, da

svetniki ne živijo privlačnega življenja, ker morajo ves čas gledati v zrak, imeti roke sklenjene v molitvi in po možnosti biti na kolenih. Če si človek predstavlja, da bi morala biti ves čas ali pa vsaj večino časa takšna njegova življenjska drža, se mu kar upre, da bi si želel biti svetnik.

Iskreno povedano, tudi mene taka podoba svetništva ne privlači; in če bi bilo to bistvo svetništva, si tega ne bi želela.

Vem pa, da ta podoba nima ničesar s pravim svetništvom, edino le: če si jo razlagamo v prenesenem pomenu. Npr.: to, da svetniki gledajo navzgor, pomeni, da so ves čas s pogledom uprti v Boga; da imajo roke

8

8. sklenjene v molitev, pomeni, da neprenehoma molijo; in to, da klečijo, pomeni, da so pripravljeni z veseljem sprejeti križ, ki jim ga je Bog namenil. To pa je trpljenje, ki smo ga vsi do določene mere deležni.

Kaj pomeni, imeti pogled, uprt v Boga? Pomeni, da si želiš spoznati Boga, njegovo voljo, jo uresničevati in uživati v božji ljubezni.

PPookkooppaalliiššččee nnaa VVeelliikkiihh MMaalleennccaahh oobb nnaajjssttaarreejjššii cceerrkkvvii nnaa DDoolleennjjsskkeemm Uživati v božji ljubezni, je nekaj najlepšega, ker takrat čutiš, da si

neizmerno ljubljen, da si božji otrok, da je tvoje dostojanstvo izredno veliko, in da ni odvisno od tega, kaj si o tebi mislijo ljudje. Vseeno ti je, kaj si mislijo ljudje, ker veš, da je Bog tvoj Oče, sočlovek je tvoj brat, ki ga ljubiš takšnega, kot je, z vsemi napaki in grehi vred, ker nanj gledaš z enako usmiljenim pogledom kot Oče. In v tebi sta mir in veselje. Nobene potrebe po dokazovanju, imetju nimaš več … seveda pa takšnega pogleda ne moreš imeti, če v tebi ni navzoče božje ljubezni, ki je Sveti Duh, izlit v naše srce. Kajti ljubiš lahko le, če v tebi ljubi Bog, ki je ljubezen.

Kako priti do tega, da bo v tebi ljubil Bog?

9

9. Za to pa je potrebno, da te v

prvi vrsti Bog naredi spo-sobnega ljubiti. To pa pomeni, da odstrani vse tiste ovire, ki to onemogočajo. To pa so vse tiste rane, ki smo jih prejeli zaradi greha, pomanjkanja ljubezni, in smo zaradi njih svoje srce zazidali z obrambnimi zidovi, da ga slučajno še kdo ne bi ranil. Bog mora te zidove odstraniti – ker če jih ne, srce ni sposobno dajati, darovati. Brez daritve pa ni ljubezni. In če ne ljubimo, v nas ni ljubezni in v nas ni Boga.

Kako Bog te zidove v nas počasi zruši? Samo tako, da mu izročimo svoje grehe in rane, da jih s svojim usmiljenjem zaceli, poveliča. Takrat začutimo, kako smo, kljub temu da smo bili

ranjeni zaradi greha, ljubljeni, neskončno ljubljeni od Očeta. Ko pa v sebi začutiš, da si ljubljen, tudi sam ne moreš drugače, kot

da ljubiš. In to je pot v svetost. Zato svetništvo ni nič drugega kot to, da se pustiš ozdraviti z božjo

ljubeznijo, da lahko ljubiš. Da se to lahko zgodi, si moraš to želeti in Boga za to prositi, ker Ljubezen, ki je Bog, ničesar ne stori na silo. Niti zdravi ne. Zato pa moraš, če hočeš postati svetnik, moliti, prositi: »Bog, očisti me, ozdravi me – da bom lahko ljubil.«

Zakaj sprejeti križ z veseljem? Zato, ker je tisti, ki ljubi, pripravljen za svojega brata tudi kaj pretrpeti (tako kot mati ali oče za svojega otroka) – in če ljubi, mu je to tudi v veselje.

s. Bakhita

10

10.

ZZAAHHVVAALLNNAA MMOOLLIITTEEVV

Ničesar nimam, Gospod, česar ne bi prejela

kot dar iz Tvojih rok. Naj bo zato moja molitev

ena sama zahvala za prejete milosti.

Ničesar nočem zadrževati zase. Nisi me zato obdaril z dobrotami,

da jih bom skopuško skrivala pred potrebnimi.

S svojim prizadevnim delom moram množiti podarjeno

v deseteren sad, sicer me boš,

leno služabnico,

11

11. trdno privil ob uri obračuna.

Ničesar ne obljubljam, Gospod,

pogostokrat sem namreč že ostala samo pri besedah.

Pomagaj mi, prosim, narediti prvega

in vse naslednje korake k bolj ozaveščenemu bivanju.

Večna blaženost je gledati Boga in biti deležen Božje blaženosti. V Bogu Očetu, Sinu in Svetem Duhu je življenje, veselje in občestvo

brez konca. Biti sprejet v to občestvo, bo nedoumljiva, brezmejna sreča za nas,

ljudi. Ta sreča je čisto darilo Božje milosti, kajti ljudje je sami po sebi ne moremo doseči, niti je zajeti v njeni veličini. Bog želi, da se že tu, na zemlji, odločimo za svojo srečo.

Bog želi, da v svobodi izberemo Njega, ga nadvse ljubimo, delamo dobro in se po najboljših močeh izogibamo zlu.

12

12.

VREDNOST ŽENE Vrlo ženo, kdo jo najde! Njena vrednost je daleč nad biseri. Srce

njenega moža zaupa vanjo, povračila ne pogreša. Izkazuje mu dobroto in ne hudega vse dni svojega življenja. Skrbi za volno in lan in dela s pridnimi rokami. Svoje roke izteguje k preslici, njene dlani prijemajo vreteno. Svojo dlan odpira potrebnemu, svojo roko podaja ubogemu.

Sveto pismo z velikim ob-čudovanjem govori o močni žen-ski, ki namenja izredno bogastvo svojih značilno ženskih spo-sobnosti v dobro družine in sku-pnosti.

Le kdo ne občuduje takih žensk?

Težko si zamišljamo, kako bi potekalo življenje večine družin, če ne bi bilo žensk, ki znajo najti čas in energijo za vse: za delo zunaj doma, za dom, otroke in moža, za šolo svojih otrok, za župnijo ...

In so vedno pripravljene podariti nasmeh.

In so vedno pripravljene osta-ti v senci ter prepustiti moškim zadovoljstvo, da so prepričani in da razlagajo: »Zasluga je samo moja. Če ne bi jaz vlekel voza naprej … In to naj vam bo jasno, v

moji hiši hlače nosim jaz!« Mnogo prej kakor modri Kitajec je Sveto pismo oznanjalo, da je moški drevo, ženska pa korenine. Drevo je veliko, če so korenine močne.

»Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti …« (Mt 25,35)

13

13.

JJEESSEENNSSKKII PP00ZZDDRRAAVV ZZ MMOORRJJAA Letošnje leto, ko je ves svet v korona krizi, je nam, Slovencem,

pomagala vlada s turističnimi boni, da smo si lažje privoščili kratek, a potreben oddih in odmik. Ker sem dobila dodatne bone, sva se z možem odpravila v jesenski Portorož, kjer imajo bazene z ogrevano morsko vodo. Bolj ko se je bližal dan odhoda, bolj je rastlo število okuženih s koronavirusom tudi pri nas. Cela Slovenija je bila že skoraj rdeče obarvana, le obalno-primorska regija še ne. Ujela sva še zadnji vlak, ko je bilo potovanje še dovoljeno.

Bil je turoben in deže-ven dan. Ko sva se bližala Primorski, so dež zamenjali topli sončni žarki. Obču-dovala sem to Božje stvar-stvo: temni sivi oblaki so se trgali, prihajali so beli kot volna, izza njih pa sinje modro nebo; nato pa je sledila igra sončnih žarkov.

»Prečudovito,« sem si rekla, »to lahko naredi

samo Božja roka.« Portorož je tudi v jeseni lep. Sprehodi ob obali, suh zrak za razliko

od megle in vlage doma, melodija morja, ki valovì, da se lahko nadihamo z jodom nasičenega zraka, opazovanje narave, znamenitosti in sprehajalcev. V hotelu lepi, veliki bazeni, napolnjeni z morsko vodo, ki so privabili veliko kopalcev.

Tudi na prostem je bazen. Ker je bilo sončno in toplo vreme, sem se po plavanju ulegla na ležalnik in uživala na soncu. V bazenu pa je bilo kar nekaj kopalcev, ki pa so bolj stali in »pametovali«. Ne morem verjeti, kako ljudje radi kritizirajo in obsojajo, rekoč: Kaj si ta vlada izmišljuje, da moramo nositi te maske, saj vse samo napihujejo, to je tako in tako izmišljeno.Vsi tako »modrujejo« in mislijo, da so pametni. Ne vem, kako to, da bone, ki so jih dobili, pa radi izkoristijo. To je podoba današnjega človeka, človeka brez Boga. Prav je, da je človek

14

14. kritičen, da vidi, kaj je prav in kaj ne, vendar mora biti tudi samokritičen. Najraje se postavlja v vlogo sodnika; pozablja pa, da je sodnik nad nami vsemi.

O Bog, kje je tisti delaven, pošten in veren slovenski človek, ki si mu dal ta prelepi košček zemlje? Ki je pridno obdeloval vsak košček zemlje, ko pa je zvon zapel, se je pokrižal in zmolil, se Ti zahvalil, in nato nadaljeval z delom. Nedelja, dan, ki ga je Gospod naredil, je bil praznik, ko so se lepo oblekli in šli k sv. maši. Imeli so vero in zaupali so v Boga.

Danes se sliši, da je to preživeto, zastarelo, primi-tivno, ker sedaj je vse bolj napredno in modernizirano, a človek je prezaposlen, da nima časa za Boga in ga tudi ne potrebuje, saj ima vse tudi brez njega. Pa je res tako? Večina ljudi si nalaga veliko nepomembnega dela, da se najdejo izgovori, da ni časa

ne za odnos z Bogom ne za pristne medsebojne odnose. Vedeti pa moramo, da vse, kar je povezano, s časom prehitro mine, le Bog ostaja večen za vse čase. Dobro bi bilo, ko bi se tega zavedali, preden se nam odmerjeni čas izteče. Če se v korona času pogosteje in poglobljeno obrnemo na Boga z molitvijo in zaupanjem, bomo nagrajeni z mirom v srcu in ljubeznijo, saj BOG JE LJUBEZEN. Veliko lažje bomo šli skozi preizkušnjo koronavirusa.

Branka Štojs

PPRRIIČČEEVVAANNJJSSKKAA MMOOLLIITTEEVV Ves svet se je znašel v težkih časih. Vse se je obrnilo na glavo. Ljudje

je prevzel strah pred prihodnostjo. V težkem položaju so se znašli bolniki in umirajoči. Bolniško osebje opravlja svoje človekoljubno delo z velikimi napori. Bodimo jim hvaležni. Najdejo pa se tudi lahkomiselni, če ne že hudobni ljudje, ki izpostavljajo nevarnost okužbe sebi in tudi drugim ljudem. V takem stanju se lahko človek preda paniki, vzdihovanju in

15

15. črnoglednosti. Lahko pa se v tem času prebudijo najbolj plemenite misli in poglobi človekov odnos do Boga. Bratje in sestre v naši neokatehumenski skupnosti tudi v teh časih želijo živeti v polnosti svoje krščansko življenje. Svoje misli si med seboj izmenjujejo po mobilni komunikaciji. Nekaj tvitov z njihovim dovoljenjem tudi objavljam.

Hojla, dober dan. Upam, da ste vsi ok. Dan je čudovit, stanje na terenu pa bolj tako tako. Moj Bog, sprejmi nas vse v svoje ljubeznivo varstvo. Ohrani nas verne, poštene in čiste, utrdi nas v svoji ljubezni. Daj nam moči, prizadevnosti in stanovitnosti v dobrem, sprejmi nas v svoje srce. Amen.

Da bomo čutili, da naša skupnost živi, vas prosim, da napišete kakšno molitev ali prošnjo in jo delite z vsemi. Smo potrebni vedenja, da mislimo drug na drugega, četudi se ne moremo srečati. Lp vsem, Elka

******************************************************** Dragi moji, imam še eno prelepo misel, ki je zame zelo

pomembna: nežnost kaže na moč duha in zmožnost ljubezni,

16

16. pozornosti in prave odprtosti do drugega. Ne smemo se bati dobrote, nežnosti. V velikem Božjem načrtu je pomembna vsaka podrobnost – tudi tvoje, tudi moje majhno in ponižno pričevanje, tudi skrito pričevanje tistega, ki svojo vero živi preprosto v vsakdanjosti. Irena

**************************************************************************** Hvala Ti, Gospod, da končno lahko diham doma, na svojem

majhnem dvorišču. Hvala Ti, da lahko počivajo moje oči na trti, ki jo nežno barvaš v jesenske barve. Prosim te za vse brate in sestre v skupnosti, za vse, za katere nihče ne moli. Ostani z nami, Gospod. Daj mi pogum, ponižnost, zvestobo Tebi: bodi z nami v veselju, žalosti, negotovosti. Ti si nam Luč. Virdžinija

*********************************************************

Dobri Bog, hvala Ti, da nas imaš rad takšne, kakršni smo, da si nas izbral za prijatelje tvojega Sina. Prosim Te, upodobi naša srca po srcu svojega usmiljenega sina in našega Gospoda Jezusa Kristusa!

Pošlji nam svojega Duha modrosti, moči, ponižnosti, potrpežljivosti, ljubezni in spoznanja, da bi mogli spolnjevati Tvojo voljo in Tvoj načrt.

Prosim Te, pomagaj vsem obolelim od covida-19, in tem, ki še bodo zboleli, ter vsem zdravnikom in medicinskemu osebju, da bi zmogli v

17

17. teh trenutkih preizkušnje. Naj črpajo moč in ljubezen pri Tebi, ki si neusahljivi studenec žive vode Branka

**************************************************************

Današnja božja beseda je tako lepa. Napisana je prav za nas, za skupnost, saj nas opogumlja in nam daje moč.

V 1. berilu mi pove, da me je poklical po imenu in me oblikoval, ko me še ni bilo, in da ni drugega Boga, kar naj bi spoznali vsi ljudje. To lepo dopolnjuje psalm »Priznajte Gospodu moč in slavo«.

Apostol Pavel nam (mi) dà vedeti, da sem izvoljena in od Boga ljubljena, da evangelij ni prišel samo z besedo, ampak z močjo in s svetim Duhom, ter s popolno zanesljivostjo. To pa je nekaj zelo velikega, saj se moram zavedati, da vse dobivam od Boga, in da mi On zaupa, da se zanese name. To je res nekaj neprecenljivega. Kako lepo je povedano v Aleluji: »Žarite na svetu kakor zvezde. Držite se besede življenja. Aleluja!«

Te besede mi dajejo moč, pogum in obveznost. Gospod mi zaupa, zato sem mu dolžna dati vse, kar mi daje Branka

************************************************************** Dobro jutro, dragi brat, drage sestre! Hvala Bogu še za eno jutro.

Tudi meni je vsaka božja beseda, ki mi jo Bog pošilja, lepa, saj v njej

18

18. najdem nekaj dobrega zase, da po njej živim. Kadar sem žalostna, me beseda tolaži; ko sem vesela, vem, da je tudi moj Gospod zame vesel; ko pa sem na tleh in padem, me Njegova beseda opogumlja, mi daje moči, da zmorem. Skratka, brez božje besede ne bi zmogla. Brez mojega Gospoda ne bi zmogla. Hvala mu za to spoznanje, ki mi ga je poslal po Svetem Duhu. Vse imam rada in pazite nase … Irena

********************************************************* Včasih, ko mislim, da ne zmorem več, mi daje božja beseda moč in

upanje! Težka je ta pot (ki si jo sama ne bi izbrala), a na vrhu so najlepši razgledi, in do tam me/nas želi pripeljati Bog!

In ko si mislim, da bi mi bilo lažje, da naredim korak nazaj, me zopet On nosi korak naprej Zares je velik in močnejši od vsega in želi si to, kar je Njegovega V Njem in z Njim zmoremo. Renata

************************************************************** Majhno je to, kar vam lahko dam, a je dar od Boga. On je tisti,

ki mi po Sv. Duhu daje moč za vsak dan, ko me je groza iti v službo, ko tavam v negotovosti ... a le po Njegovi Ljubezni, Besedi lahko v svetu znova zaživita življenje in Luč! Ohranjajte v srcu upanje. Renata

************************************************************** To je moja molitev v stiski: Čuj, Marija, klic srca, saj si usmiljena;

ti, mogočna sveta mati, moraš vedno pomagati; ko nikjer ni več pomoči, si nam zvezda v temni noči. Ne presliši prošnje glas, ljuba mati, reši nas. Glej, otroci tvoji smo, tebi vse zaupamo, saj nam moraš pomagati, o, pokaži, da si mati. Čuj, Marija, klic srca, bodi nam usmiljena. Amen.

Pa še nekaj bi dodala: Marija, tolažnica žalostnih, prosimo te za vse, ki trpijo v svojem telesu in duši, pa tudi za zdravstveno osebje in vse, ki se velikodušno razdajajo v službi bolnim. Tvoji materinski nežnosti izročamo solze, bojazni in upanje bolnikov. Naj se na njihove rane zlije balzam tolažbe in upanja! Naj se njihovo trpljenje, združeno z Jezusovim, spremeni v orodje odrešenja. Naj priskočimo na pomoč trpečim, spremljajmo osamljenega, prinašajmo upanje tam, kjer se odvijajo človeške drame.

Vse lepo pozdravljam v upanju na vse dobro, Irena

19

19.

ČČLLOOVVEEKK JJEE NNAA PPRREEIIZZKKUUŠŠNNJJII Počasi smo zakorakali proti jeseni. Na to nas vsak dan opozarja

narava, ki se vsak dan oblači v drugačne barve, dnevi so krajši, postalo je malo hladneje. A vsak dan poslušamo o covid-19, kako znova in znova svet

kleči pred njim. Sprašujem se, kaj je vsak izmed nas naredil pozitivnega, da bi temu virusu stopil na glavo, kakor je to storila Marija, ko je kači stopila na glavo. Ali imamo vero? Verujemo? Verujemo, da smo tudi mi Kristusovi učenci, njegovi udje, ki lahko s pozitivnimi mislimi, pogledi, besedami in z dejanji naredimo zelo veliko ne samo za sebe, ampak za svojo družino, svoj narod. Ali pa smo tudi mi tisti Izraelci v puščavi, ki so godrnjali in obsojali Mojzesa, ki jih je izpeljal iz egiptovske dežele? Vendar niso bili hvaležni. Zato pa jim je Bog poslal kače, ki so jih pikale, kobilice, niso imeli hrane. A nismo podobni tem Izraelcem?

Vendar je razlika ta, da mi imamo še vedno izobilje in ne znamo reči hvala, ampak samo kritiziramo in godrnjamo. Božja beseda pravi: »Za vsako prazno besedo, ki jo ljudje izgovorijo, bodo dajali odgovor na sodni dan« (Mt 12,36). Ali se tega zavedamo? Ali vemo, da lahko molitev vodi naše misli, naše besede, naša dejanja? Že samo slaba misel daje negativno energijo, kaj šele beseda. In če pomislimo, da čez 50 let ne bo več molitve, ker nismo naučili tega svojih otrok, pomeni, da tudi mi ne bomo našli miru v večnosti. Zato hvala, slava in čast vsem ženam, ki molijo, čez katere roke vsak dan polzi rožni venec; hvala za naše sestre, ki v našem kraju ohranjajo molitev rožnega venca v cerkvi pred sv. mašami, ki spodbujajo molitev in ohranitev običajev v vsej polnosti. Hvala vsem, ki še vedno čutijo, da so brez Evharistije prazni, da praznik brez sv. maše ni praznik in da molitev resnično pomaga.

Če vsaj malo poznamo sv. pismo, vemo, da je Bog Tobija zelo preizkušal. Tobija je bil veren, Boga boječ mož, ki je vse delal v Božjo slavo,

20

20. vendar je nekega dne Bog obrnil njegovo usodo, vse mu je odvzel, in še oslepel je, da bi preizkušal, kakšna je njegova vera. Tobija kljub slepoti, revščini in sramotenju ni zapustil Boga, še zmeraj ga je slavil, molil, se mu zahvaljeval. Vsi so se delali norca iz njega, tudi njegova žena. Za svojo zvestobo je bil nagrajen, da je spregledal, da se je njegov sin poročil in imel otroke, da je dobil svoje materialno bogastvo povrnjeno, predvsem pa: da je še bolj zaupal Gospodu. Zato nas na to opominjajo besede (2 Krn 20,12): »Mi smo namreč nemočni pred to veliko množico, ki prihaja nad nas. Ne vemo, kaj naj storimo; vate so uprte naše oči!« Ne vemo, kaj naj storimo, kako naj se obnašamo, zato prosimo sv. Duha za zdravo pamet. Pridi sv. Duh razsvetli naše misli, besede in dejanja. Kajti Bog je rekel Jozafatu: »Ne bojte se in ne plašite pred to veliko množico, kajti ne boste se bojevali vi, temveč Bog« (2 Krn 20,15).

Nismo sami, Bog je z nami. Vsak trenutek bdi nad nami, ampak mi sami mu ne pustimo, da bi deloval po nas. Naj nas vzpodbudijo besede: »Resnično, resnično povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta, bo opravljal, ker grem jaz k Očetu« (Jn 14,12–13). Postanimo eni izmed teh, ki verujejo tej besedi. Naj naša dela govorijo o tem, kako velik je resnično Gospod, kaj vse lahko izmoliš, če slaviš, se zahvaljuješ in ga častiš. Veste, kdaj je Bog obrnil Jobovo usodo (ki je ravno tako kot Tobija izgubil vse, in vsi so se mu smejali, ga obtoževali, mu govorili, kako lahko verjame Gospodu)? Takrat,

21

21. »ko je Job prosil zanje, je Gospod obrnil Jobovo usodo. In Gospod je dvakratno povrnil Jobu vse, kar je imel prej« (Job(42,10).

Zanimivo je, da je Bog blagoslovil Joba šele potem, ko je molil za tiste, ki so ga po krivem obdolžili. Moliti moramo za vse dobre in slabe situacije, ljudi; zahvaljevati se za slabo in dobro; počastiti slabo ali dobro. To so procesi, ki jih ne spoznamo čez noč. Kko pa sklenemo prijateljstvo z Jezusom, se pogled našega srca izostri. To niso pravljice, to so dejstva. Vendar molitev, zahvaljevanje in čaščenje ne spremeni življenja v tem trenutku takoj. Potrebno je vztrajati, razvijati tiste skrite moči, ki jih lahko poživi samo Jezus Kristus in nihče drug.

PS, 37,4 pravi: »Razveseljuj se v Gospodu, pa ti bo dal, kar želi tvoje srce. Izroči svojo pot Gospodu, zaupaj vanj, in on bo storil.« Sami se v življenju odločamo, ali bomo verjeli Gospodu in izbrali blagoslov ali pa se bomo obrnili proč in izbrali prekletstvo. (Priporočam knjigo: Derek Princ, Blagoslov ali prekletstvo, tvoja izbira.)

Verjamem, da se vsi bojimo, da nas je strah. Iz izkušenj vem, kako težko je, ko ne moreš dihati s celotnimi pljuči, kako je, ko moraš imeti kisik na obrazu, kako težki in hudi so pregledi pljuč in bronhijev. Pa vendar je Bog zelo posegel v to, da sem po rokah zdravnikov ozdravela, da so mnogi zame molili, da je Bog uslišal molitve in jih spremenil v moje dobro.

Zato se zahvaljujmo za vse dobro in slabo. Častimo Gospoda, ker ima za nas poseben načrt, saj pravi: »Vem za načrte, ki jih imam z vami, načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje« (Jerm 29,11). Predvsem pa pokopljimo vse zamere, vse grde besede, vse žalitve. Odpustimo prednikom. Molimo, da preteklost iz naših korenin ne bo škodovala našim najbližjim.

Vsako jutro, ko se zbudimo, se zahvalimo, pokličimo na pomoč sv. Duha. Svojo pot položimo v Gospodove rane, pod Gospodov križ, in On nas bo blagoslovil. Zaupajmo mu.

Besede nerganja spremenimo v besede hvaležnosti. On bo storil velike čudeže, le zaupajmo mu, kajti pravi: »Moji bratje, ali je vaše življenje polno težav in preizkušenj? Če je tako, bodite veseli, kajti kadar je vaša pot trnjeva, ima vaše potrpljenje priložnost za rast. Pustite, da raste, in ne poizkušajte se izvleči iz težav. Kajti kadar je vaše potrpljenje v polnem razcvetu, tedaj boste pripravljeni za kar koli, takrat bo vaš značaj močan, celovit in popoln« (prim. Jk 1,2–4).

22

22. In ne pozabimo: »V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehno

zahvaljujte Bogu Očetu za vse« (Ef 5,20). Zahvaljujmo se, slavimo Gospoda, radujmo se v Gospodu za vse in

vsakogar. Tako nikakor ne moremo zgrešiti cilja, proti kateremu vsi hitimo. Ne mislimo, da je to pravljica, kajti leta zemeljskega življenja se bodo končala in bomo šli v večnost. Zavedajmo se besede večnost. Olepšajmo leta, ki so nam dana. »Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša« (Apd 16,31).

Kristina Zorko

ZZAAKKAAJJ JJEE SSTTAARRII AATTAA UUTTIIHHNNIILL?? Rad sem ju poslušal, svojega starega očeta in njegove sogovornike.

Navadno so se zbrali ob zimskih večerih. Pogovarjali so se o vse-mogočih stvareh. Enkrat je to bila politika, drugič gospodarstvo, pa obujanje spominov na prvo sve-tovno vojno in seveda izgnanstvo. Te pogovore sem najrajši poslušal. Pokalo je tukaj, pokalo je tam, bili so mrtvi in tudi lačni. Najhujše so bile zime v Karpatih, preživete pod milim nebom. Neredko je bilo slišati tuljenje sestradanih volkov, ki so jim bili padli vojaki kar prav prišli za potešitev njihove lakote.

Neki večer je prišel na obisk k staremu očetu mož iz sosednje vasi. Bil je malo mlajši od starega očeta. Rad je modroval, in čeprav ga je vojna samo malo oplazila, se je delal, kot da je doživel več kot vsi

drugi. Stari oče ga zato ni preveč cenil in mu tudi ni vsega verjel. Prihajal pa je rad k nam tudi zato, ker je bil na mizi vedno liter vina.

23

23. Pijača mu je teknila in znal je povedati, da so mu usta vedno suha,

zobje pa tudi potrebujejo vlago. Stari oče mu je zaradi radodarnosti rad natočil kozarec, ki ga je mož kar hitro spraznil. Bolj sta pila, bolj sta se jima je razvezala jezika in njunem pogovoru ni bilo ne konca ne kraja. Poslušal sem ju z odprtimi usti, ker so me njune dogodivščine vedno zanimale.

Nekega večera pa ni potekalo vse tako, kot je bilo v navadi. V sosednji vasi je umrl mož in vest o smrti je bila vedno hvaležna tema. O pokojnih se govori samo dobro. Stari ljudje so se tega držali in tako so prišle na dan mnoge pokojnikove kreposti in dobra dela, ki jih je

storil v svojem življenju. Smrt v tistih časih še ni bila tabu tema, kot je danes. Pokojnik je navad-no ležal na mrtvaškem odru sredi sobe, ljudje so ga kropili z blagoslovljeno vodo in kleče zmolili še kakšen očenaš za pokoj njegove duše. Mladim lju-dem pa je bilo bdenje ob pokojniku priložnost za

družabne igre. Bili so to časi, ko je bila smrt nekaj normalnega. Ljudje pač živijo in enkrat morajo tudi umreti ter dati prostor rodovom, ki prihajajo.

Seveda pa je smrt krajana spomnila ljudi, da je na zemlji vse negotovo, in da bo prišel trenutek, ko bo potrebno vse zapustiti in se podati v večnost. Ob misli na vse to pa strese vsakega človeka, tudi največjega junaka. V mojih otroških očeh je bil stari oče takšen junak. Večkrat je gledal smrti v oči, vendar soočiti se s svojo lastno smrtjo, pa je nekaj drugega. Pripovedujejo, da grobarji opravljajo svoje delo s pesmijo na ustih, ob poslušanju poskočnih viž in smejanju. Ko pa umre eden izmed njih, pa hodijo naokoli cel teden poklapano.

24

24. Tisti večer se je nekaj zgodilo. Stric iz sosednje vasi je izrekel besede,

ki bi jih ne smel, če bi želel, da bi se večer prijazno končal. Še danes ne vem, zakaj je izrekel te nepremišljene besede. Potem, ko sta povedala že vse o pokojniku iz sosednje vasi, je butnilo iz stričevih ust: »Jože, zdaj si pa ti na vrsti.« Pravzaprav je uporabil besedo »forverts«. Če bi vedel, kaj bo iz tega sledilo, ne bi tega nikoli izrekel.

Staremu očetu se je obraz zresnil. Tisti večer ni bilo slišati iz njegovih ust nobene besede več. Postal je mrk. Kozarec, namenjen sosedovemu stricu, je ostal prazen in liter z vinom se ni praznil. Stric se je na vse načine trudil, da bi obnovil pogovor, toda bilo je vse vse zaman. Pogledoval je zdaj starega očeta, zdaj prazen kozarec. Stari oče je ostal neomajen v tišini. Še do današnjega dne mi ni jasno, kaj je stari oče tisti

večer mislil. Ali je starega junaka, ki je tolikokrat zrl smrti v oči, pretresla misel na smrt, ali pa ni prenesel, da ga nekdo obsoja na smrt in mu določa, kdaj bo na vrsti? »Kdo pa si ti, da boš meni prerokoval skorajšnjo smrt?« je bilo čutiti iz njego-vega obraza.

Stricu iz sosednje vasi ni preostalo drugega, kot da si je na glavo poveznil klobuk, vstal in se napotil proti vratom. Na njegov pozdrav 'lahko noč' ni dobil odgovora od starega očeta. Stopil je v temno noč. Verjetno je takrat sklenil, da bo drugič bolj pazil na svoje besede.

V življenju sem se večkrat spomnil na ta pripetljaj iz otroštva. Težko se je soočiti z resnico o svoji smrti. In vendar je to dejstvo, o katerem bi se morali tudi pogovarjati. Hvala Bogu, da nam je naša vera vsaj malo odgrnila zastor smrti! Sporoča nam, da nas je Bog ustvaril za večno srečo. »Nemirno je naše srce, dokler se ne bo spočilo v Bogu.«

25

25.

PPRRAAZZNNOOVVAANNJJEE PPRRAAZZNNIIKKAA VVSSEEHH SSVVEETTIIHH IINN DDAANN VVEERRNNIIHH DDUUŠŠ

Priporočila Slovenske škofovske konference za obhajanje praznika vseh svetih (1. november) in spomina vseh vernih rajnih (2. november) v času epidemije bolezni COVID-19

1. Zaradi zdravstvenih razmer se na praznik vseh svetih in spomina vseh vernih rajnih opusti tradicionalno obiskovanje sorodnikov in prijateljev. Verniki naj zasebno ali s člani svoje družine (skup-nega gospodinjstva) obiš-čejo samo grobove v do-

mači župniji oz. znotraj svoje statistične regije in tam molijo za rajne.

2. Duhovniki naj blagoslovijo vse grobove na pokopališču z enega samega mesta (pri pokopališki kapeli ali cerkvi, križu oziroma vežici ali ob vhodu), brez blagoslova posameznih grobov in brez navzočnosti vernikov. Blagoslov grobov naj spremlja zvonjenje zvonov župnijske cerkve in pokopaliških kapel. Tako bodo verniki po domovih z molitvijo lažje spremljali to sveto opravilo. Pri nas bo blagoslov grobov na praznik vseh svetih ob 15.00, maša v farni cerkvi bo ob 14.00, brez vernikov. Blagoslov grobov na Vel. Malencah bo ob 16.00.

3. Verniki naj med prazniki v domači župniji opravijo sveto spoved, prejmejo sveto obhajilo, darujejo za svete maše za pokojne, opravijo dobro delo in prejmejo odpustek.

26

26. 4. Namesto nakupov cvetja in sveč škofje vabijo vernike, da pri domačem duhovniku darujejo za svete maše (za svoje pokojne sorodnike, starše, prijatelje, za zdravje v družini, blagoslov pri delu, srečen zakon, uspeh v šoli ...). Župniki naj po spletu, e-pošti in socialnih omrežjih župljane povabijo k darovanju za mašne intencije in za vzdrževanje župnije.

5. Škofje vabijo, da se na večer pred praznikom vseh sve-tih (1. november) in spominom vseh ver-nih rajnih (2. no-vember) ob 18.00 oglasijo zvonovi po vseh župnijskih cer-kvah ter povabijo k družinski in osebni

molitvi za rajne (npr. rožni venec).

6. Župniki naj predlog družinske molitve za pokojne za oba večera objavijo na spletni strani svojih župnij. Predlog molitve bo objavljen tudi na spletni strani Katoliške cerkve v Sloveniji: https://katoliska-cerkev.si.

7. Duhovniki, redovniki in redovnice ter verniki naj dosledno uresničujejo državna in cerkvena navodila za preprečevanje epidemije ter ohranitev svojega zdravja in zdravja bližnjih.

PPOOZZDDRRAAVVLLJJEENNII,, MMOOJJII DDRRAAGGII FFAARRAANNII Vsi občutimo, kaj prinaša epidemija. Zaprle so se naše cerkve, ni verouka in nedeljskih maš. Jaz sicer vsak dan mašujem in se tako povezujem z vami. Na praznik vseh svetih in tudi drugače bom vsako nedeljo maševal ob 9.00, a brez udeležbe vernikov. Vi pa se mi v duhu pridružite. Tudi ob delavnikih mašujem sam po mašnih namenih. Za

27

27. praznik vseh svetih smo morali odpovedati spovednika. Spovedoval bo na tretjo adventno nedeljo, če se bo stvar normalizirala. Škofje dovoljujejo, da lahko posamezniki prejmejo sv. obhajilo. V naši župniji bo ta možnost ob nedeljah ob 10.00 uri. Naenkrat je lahko prisotnih samo 6 ljudi. Na zahvalno nedeljo se bomo Bogu zahvalili za vse, kar smo dobrega v tem letu prejeli. Sv. maša bo na Čatežu ob 9.00, brez udeležbe vernikov; na Stankovem seveda ne bo sv. maše. Žegnanje in sv. maša na martinovo nedeljo na Vel. Malencah odpade. Nadomestimo sv. mašo doma z družinsko molitvijo. Naši sestri katehetinji želita verouk nadomestiti s povezavo po elektronskih medijih. Otroci so o tem obveščeni. Starši, spodbujajte jih k sodelovanju! Spremljate lahko tudi na spletni strani naše župnije.

ZZAAHHVVAALLAA

28

28. Spodobi se, da se vam, farani, najlepše zahvalim za vse, kar ste mi dobrega storili v tem letu. Pripravili ste mi lepo zlato mašo. Zahvalim se vam tudi za darove. Prosim vas, da darujete tudi za sv. maše, ker nam

s tem tudi finančno pomagate. To naročajo tudi naši škofje. Zahvaljujem se vam tudi za vse vaše denarne prispevke, ki jih darujete v cerkvi pri mašah. Obenem pa sem zelo zaskrbljen, kako bom lahko plačeval številne položnice, ker ni nobenega de-narnega priliva. Zato vas pro-sim, da mislite tudi na to. Ena možnost je tudi ta, da denar nakažete na žiro račun naše župnije: SI56 0237 3009 1283 720 ŽUPNIJA ČATEŽ OB SAVI. Naš naslov je Župnija Čatež ob Savi, Rimska c. 12, 8250 Brežice. Eni ste to že naredili ob moji prošnji spomladi. Ob nedeljah pa lahko darujete tudi v nabiralnik v cerkvi, ko je

cerkev odprta. Poskrbel bom za njegovo varnost. Sedaj sem lahko z vami v kontaktu samo preko Sopotnika. Kot mnogi že veste, ima naša župnija tudi svojo spletno stran. Kontakt do nje je: če v google odtipkate: zupnija-catez.rkc.si ***************************************************

VVEEDDNNOO PPRRIIPPRRAAVVLLJJEENN ZZAA VVEEČČNNOOSSTT Gospod Jezus, naj bodo ta dekleta preudarna, kolikor hočeš, pa so

vseeno skrajno zoprna. Niso mi všeč ljudje, ki pravijo: »Znajdi se! Tudi sam sebi nisem všeč, kadar se mi zgodi – in zgodi se mi! – da rečem drugim: »Znajdite se!« Gospod Jezus, sprejemam pa tvoje sporočilo: moram biti buden, čuječ – vsak dan, v vsaki situaciji.

29

29. Saj te nihče ne more čakati namesto mene. Vere ne morem dati v

zakup, Gospod Jezus. Ti vedno prihajaš in hočeš, da sem pripravljen in te lahko sprejmem. Če je moja svetilka ugasnila, bom ostal pred vrati. Ne bom mogel reči: »Ampak škofi, ampak duhovniki, ampak redovnice, ampak drugi kristjani ...« Če bo moja svetilka ugasnjena, bodo vrata ostala zaprta. Zame.

Zdaj in potem. Na zemlji in v nebesih.

ZZAAKKOONNCCII SSOO KKOOTT SSVVEETTIILLNNIIKKII Zakon je najbolj intimen odnos in hkrati tudi javna ustanova. Kot

vsi zakramenti tako tudi zakrament svetega zakona prinaša Božjo lju-bezen v širšo skupnost kot tudi posameznikom, ki so vanjo vklju-čeni. Na to družbeno razsežnost za-konske zveze lahko zelo hitro pozabimo.

Zakonca sta znamenje za druge. Nista le zgled prijateljem in družini, kako Bog ljubi, temveč Božjo lju-bezen prinašata na svet na zelo praktičen način. Kakšen je Bog? Vemo, da je Bog ljubezen. Bog je sočuten in radodaren. In predvsem: Bog je zvest. V vsakdanjem živ-ljenju zvesti zakonci družbi oznanjajo, da na Boga lahko vedno računamo.

V krščanskem izročilu lahko dom, ki sta ga zakonca ustvarila, imenujemo tudi »domača Cerkev«.

O Božji ljubezni se otroci učijo najprej v svoji družini. Toda družina je tudi temeljna celica družbe; zakonsko in družinsko življenje sta šola za družbeno odgovornost. Čeprav večina naših domov ne odraža šolskega reda in organizacije, je dom še vedno kraj, kjer se otrok najprej uči – ali pa ne – kako biti odgovoren državljan. Zakonci s svojim

30

30. zgledom otroke učijo, kaj je prav in kaj je narobe. Otroci se naučijo spoštovati druge, njihovo lastnino in zakone. Učijo se poštenosti, čuta služenja in odgovornosti za skupno delo. Od te temeljne izobrazbe družinskih članov je odvisna družba.

Vaš zakon je kakor svetilnik. Na skrivaj pričujete za svoje vrednote: kako uporabljati denar, čas in svoje darove doma in v skupnosti. Luč včasih sije bolj, včasih manj, a vedno je vidna. Je znamenje, da je vedno tam.

PPOOSSLLAAVVLLJJAANNJJEE

SSoonnččnnii zzaahhoodd nnaadd VVaannsskkeemm jjeezzeerruu vv TTuurrččiijjii –– vveeččeerrnnoo sslloovvoo oodd ssoonnccaa »Poslavljanje od ljudi, ki so nam bolj ali manj blizu, ki so del našega

življenja ali pa jih poznamo samo od daleč, ki bi jih pogosto želeli še imeti ob sebi, se nam dogaja vsak dan znova. Če to hočemo ali ne. Včasih je slovo težko že takrat, ko odhaja nekdo samo za nekaj časa, pa vemo, da se bo vrnil. Kako čisto drugače pa je takrat, ko nekdo umre in ga v takšni obliki, kot je tu in sedaj, ne bo nikoli več. Takrat se za mnoge zruši svet in traja kar nekaj časa, da se spet poberejo. So pa tudi takšni, ki se ne poberejo več in neizmerno žalujejo do smrti.

Najpomembneje od vsega je, da smo pripravljeni dobro poslušati. Ne vemo, kaj vse bomo slišali. Morda bomo slišali tudi vedno znova isto stvar.

31

31. Vsak človek žaluje na svoj način. Zato je težko reči, kaj je normalno

žalovanje, koliko časa smeš žalovati, kako se moraš vesti ... Pri meni je tako, pri nekom drugem morda čisto drugače. Ob žalujočih se navadno sprašujemo, kako bi jim lahko pomagali, da bi laže našli pot iz svoje žalosti. Se pa tudi dogaja, da se nekateri žalujočim raje izognejo, ker nas ali njih srečanje spravi v stisko. Kaj reči, da ne bo kaj narobe? Lahko si vnaprej pripraviš besede, ki jih boš žalujočemu rekel, pa se potem izkaže, da so čisto zgrešene. Nobenega recepta ni, kaj bo pomagalo. Tega se ne moreš naučiti iz nobenih knjig. Človek pri tem vedno občuti svojo nemoč in nebogljenost. In vendar je zelo pomembno, da ne zbežimo stran. To je vedno tveganje, ki nas dela majhne in ponižne.

Žalujoči mora svojo žalost spraviti iz sebe. To lahko stori samo, če mu to pustimo in ga ne omejujemo s svojimi nasveti. Morda bi sami naredili kaj drugače, razmišljali drugače, se vedli drugače. Ampak ta konkretni človek pred nami ima vso pravico do te drugačnosti. To imejmo v teh dneh, ko se spominjamo naših rajnih ali se z njihovimi svojci srečujemo ob grobovih, vedno pred očmi.« Metka Klevišar

Glasilo Sopotnik izdaja župnija Čatež ob Savi. Piše in ureja ga Jože Pacek, župnik. Lektorirala ga je prof. Mirjam Šemrov.

32

SOPOTNIKGlasilo župnije Čatež ob Savi

leto: 2020, mesec: NOVEMBER številka: 11

32.

IIZZPPOOVVEEDDOOVVAATTII VVEERROO VV VVSSTTAAJJEENNJJEE

Ob prazniku vseh svetnikov in ob dnevu vernih duš mislimo veliko na večnost in pokojne. Naj bi ta misel bolj živo zaživela tudi v domačem in družinskem življenju.

Najbolj razširjen znak te misli je gotovo obisk grobov. Prej družina grob uredi in okrasi. Veren človek skuša tudi v postavljanju nagrobnikov in krašenju grobov izpovedovati vero v vstajenje. Morda najprej s preprostostjo in skromnostjo.

Desetka rožnega venca – »ki se naj usmili vernih duš v vicah« – bo gotovo te dni izredno primerna družinska molitev. Pri tem se bomo spomnili znanih pokojnih. A ne samo zato, da bi jim pomagali s svojo molitvijo, če bi bili te pomoči potrebni, pač pa tudi zato, da bi oni za nas posredovali, ker so že pri Bogu.

Prižgane sveče na grobu, pa tudi doma ob molitvi, naj ponazorijo luč vere v vstalega Kristusa, ki je upanje tudi našega vstajenja.

Naj nas ta praznik ne osami, temveč poveže z družinskimi člani, ki so se s tega sveta že poslovili.