slovenija - turistični vodnik,

Fotografija na naslednji strani Logarska dolina

SLOVENIJA turistični vodnik

SLOVENIJA turistični vodnikZvesti spremljevalec pri odkrivanju naravnih in kulturnih lepot

1. NAGRADA EVRO

PSKE ZVEZE '95 ZA TURIST

IČN

I TIS

K

5

VSEBINAO VODNIKU IN SLOVENIJI 7KaKo uporabLjamo vodniK 9Spoznajmo SLovenijo 13nasveti 15denar 16promet 17Telekomunikacije 19Gostinstvo in turizem 20prehrana 22dobrote iz slovenske kuhinje 22Slovenska vina 25pokrajinske enote 26podnebje 30vode 31rastlinstvo in živalstvo 34Slovenski jezik 36zgodovina Slovencev 37umetnost na slovenskih tleh 44

KrAJI IN OBmOČJA 51bled 53bohinj 63Celje 75Kamnik 83Koper/Capodistria 89Kranj 97Kranjska Gora 107Lipica 113Ljubljana 117maribor 143murska Sobota 155nova Gorica 159novo mesto 169piran/pirano 175pohorje 181portorož/portorose 187postojna 191ptuj 197radenci 207rogaška Slatina 209Škocjanske jame 213Škofja Loka 219Triglavski narodni park 229

SmErI A, B, C, D 237a rateče–Kranj–Ljubljana 239b Ljubljana–postojna–Sečovlje 263C Šentilj–Celje–Ljubljana 289d Ljubljana–novo mesto–obrežje 325

6

SmErI 1–29 3491 Kranjska Gora–Tolmin–nova Gorica 3512 Lesce–bled–bohinj 3853 bled–pokljuka–bohinj 3934 Ljubelj–Tržič–Kranj 3995 jezersko–Kranj 4036 Kranj–brnik–mengeš 4097 Škofja Loka–Železniki–most na Soči 4138 Škofja Loka–Cerkno/Žiri–idrija 4219 Ljubljana–rakitna–Cerknica 42910 Kalce–idrija–Tolmin 43711 unec–Cerknica–babno polje 44712 postojna–ilirska bistrica–jelšane 45913 razdrto–ajdovščina–nova Gorica 46514 Senožeče–Sežana–nova Gorica 47515 Kozina–Starod 48516 dolnja počehova–murska Sobota–Lendava/ Lendva 48717 maribor–dravograd–Črna na Koroškem 51118 maribor–ptuj–Gruškovje 52919 Slovenska bistrica–bistrica ob Sotli–brežice 53320 Slovenske Konjice–ptuj–ormož–Črenšovci 54521 Celje–rogaška Slatina–dobovec 55922 Celje–zidani most–drnovo 56523 arja vas–velenje–dravograd–vič 58124 Šentrupert–mozirje–Logarska dolina 59725 Trzin–Kamnik–Gornji Grad–radmirje 61326 Ljubljana–Litija–rimske Toplice 62327 Škofljica–Kočevje–petrina 63528 ivančna Gorica–dolenjske Toplice–vinica 65529 novo mesto–metlika–Črnomelj 671

TUrISTIČNE INFOrmACIJE 676Slovenska naravna zdravilišča 679Kampi 680Kopališča 681Smučarska središča 682pešpoti po naravnih in kulturnih območjih 684naravoslovne poti 688Lov 688ribolov 689Kajakaštvo 694Turistične prireditve 695Turističnoinformacijski centri 697

ABECEDNO KAzALO 703viri slikovnega gradiva

229

Triglavski narodni park obsega skoraj ves slovenski del Julij-skih Alp. Prva zamisel o zavarovanem območju v tem delu Alp sega v leto 1908 (Albin Belar); uresničena je bila 1924 z nastan-kom »prirodnega varstvenega parka« v Dolini Triglavskih je-zer. Zakupna pogodba je potekla 1944, šele 1961 pa je bila je-zerska dolina skupaj s Komarčo in Hribaricami z zakonom za-varovana kot Triglavski narodni park. Že kmalu po razglasitvi so se vrstili predlogi za razširitev zavarovanega območja, pred-vsem za vključitev Triglava, slovenskega simbola, ki je dal par-ku ime. Po dolgotrajnih razpravah je bil 1981 razglašen Trigla-vski narodni park (TNP) v današnjem obsegu. − Triglavski na-rodni park je nosilec Evropske diplome Sveta Evrope.

Triglav (2864 m) je osrednja točka zavarovanega območja. V Triglavskem pogorju izvirajo Sava Bohinjka, Sava Dolinka in Soča; s svojimi dolinami predstavljajo tri povsem različne po-dobe vzhodnega dela Julijskih Alp.

Uprava parka je na Bledu; za uresničevanje zakona skrbi ok. 40 poklicnih in prostovoljnih nadzornikov. Park upravlja tudi naravni rezervat Zelenci (izvir Save Dolinke). Informacijska središča: Triglavska roža, Bled; Planinski muzej v Mojstrani in Dom Trenta − informacijsko središče na mestu nekdanje ita-lijanske vojašnice Na Logu v Trenti.

V parku veljata dva varstvena režima: strožji za osrednje ob-močje in blažji za širše. Za obiskovalce je pomembno pred-vsem, da je v parku zunaj za to določenih mest in poti prepove-dano šotoriti, kuriti in se voziti z motornimi vozili, sicer pa ob upoštevanju planinskega kodeksa ne moremo priti navzkriž s parkovnim varstvenim režimom.

OGLED PARKAVse tri različne podobe parka lahko doživimo z izletom v Bo-

hinj ter vožnjo po dolini Save Dolinke do Kranjske Gore in čez Vršič (1611 m) v Trento. Mnogo bolje seveda spoznamo park peš, saj mreža označenih planinskih poti in postojank omogoča tako sprehode in izlete kot napornejše gorniške pohode. V tem vodniku opozarjamo na nekatere najbolj značilne (glej smeri A, 1, 2, 3; Bled, Bohinj, Kranjska Gora); za podrobne opise poti pri-poročamo natančnejše planinske vodnike in karte.

Bohinjski del TNPBohinjska, južna stran Triglavskega pogorja je bila zaradi

sončne lege in razmeroma zložnih pobočij primerna za pose-

TRIGLAVSKI NARODNI PARK

Triglavski narodni park84 805 ha

Javni zavod Triglavski narodni park, Ljubljanska cesta 27, 4260 Bled; 04 578 02 00; [email protected]://www.tnp.si

Označevalna tabla TNP

Triglavski narodni park

230

litev, zato segajo kulturne korenine vsaj v železno dobo. Dolga prisotnost človeka odseva v značilni kulturni krajini in arhitek-turi. Posebnost je bil dovršen pašno-košni sistem planšarstva s planinami, ki so segale do 1700 m visoko. Uhojene poti in de-lovanje barona Žige Zoisa (1747–1819) so privabili pod Triglav prve naravoslovce, s te strani so 1778 tudi osvojili vrh Triglava. Ob 200. obletnici tega dogodka so na Velem polju uredili bota-nični vrtec (označenih je ok. 140 rastlin).

Za Bohinj so značilni izraziti sledovi zadnje poledenitve, predvsem ledeniško preoblikovana pobočja nad Bohinjskim jezerom, jezero samo, ledeniška vrata med Studorjem in Ru-dnico ter ledeniški nanosi (groblje ali morene) v Ukancu ter med Ribčevim Lazom in Staro Fužino. Po poledenitvi sta Mo-stnica in Ribnica izdolbli v apneniške pregrade slikovita korita. Med naravnimi znamenitostmi bohinjskega dela Triglavskega narodnega parka omenimo še slap Savice, slap Mostnice na Vo-jah, občasni bruhalnik Govic nad Bohinjskim jezerom ter ob-sežen jamski sistem pod Pršivcem. Višinska razlika turistično nedostopnega Brezna pri gamsovi glavici je kar 819 m!

Ogled bohinjskega dela TNP: Z avtom zavijemo na Bi-tnjah skozi sotesko Korita do Jereke in po Zgornji dolini do Stare Fužine in Ribčevega Laza, nato ob jezeru skozi Ukanc do Koče pod slapom Savica, po isti poti nazaj do Ribčevega Laza in po Spodnji dolini proti Bledu. (Glej tudi Bohinj.)

Panoramska razgledišča: Vodnikov razglednik (dostop iz Koprivnika, peš 30'), Vogel (z nihajno žičnico iz Ukanca), Vogar (peš iz Stare Fužine, 1h), Rudnica (peš iz Stare Fužine ali Broda, 1h), Pršivec (peš iz Stare Fužine, 3h).

Savski del TNPMeja Triglavskega narodnega parka poteka nad desnim bre-

gom Save Dolinke, tako da so vsi desni pritoki z zaledjem vklju-čeni v zavarovano območje. Za savsko stran TNP je značilno zaporedje ledeniških dolin, ki se zajedajo v severni del Trigla-vskega pogorja. Od zahoda si sledijo: Planica s krnico Tamar in značilnim pogledom na Jalovec; naravno ohranjena Mala Pi-šnica; Velika Pišnica s cestnim prehodom čez Vršič v soško do-lino; Martuljkovi krnici Za Akom in Pod Srcem z eno najlepših gorskih panoram v Alpah; Vrata, ki se končajo z veličastno se-verno steno Triglava. Najbolj vzhodni triglavski dolini sta Kot in Krma; čeprav sta zelo privlačni, sta ob Vratih nekoliko zapo-stavljeni. Zanimivo je, da se ne iztečeta proti dolini Save, am-pak se obrneta skoraj pravokotno v dolino Radovne, ki pote-

Dolina Triglavskih jezer: jezero v Ledvici z viharnikom

Dolina Triglavskih jezer je jedro narodnega parka.


231

Zgoraj: Triglav

Malo Prisankovo okno

Spodaj: Kredarica

232

ka vzporedno s Savo, ločuje pa ju greben Mežakle. Ta del naro-dnega parka je najredkeje naseljen, saj živijo ljudje stalno le v dolini Radovne in v manjših zaselkih na Pokljuki in Mežakli.

Ogled savskega dela TNP: V vse omenjene ledeniške do-line, razen v Malo Pišnico in krnici nad Martuljkom, so spelja-ne ceste. Zato je doživljanje ledeniških pojavov in oblik ter izje-mnih gorskih panoram tega dela parka dokaj udobno. Planinski domovi in označene poti omogočajo planinske izlete in ture. Po-membnejše naravne znamenitosti: izvir in slap Nadiže v Tamarju; Prisankovi okni in kamnita podoba Ajdovske deklice v steni Pri-sanka nad Vršičem; Martuljkova slapova in soteska Martuljškega potoka; slapišče Mokra peč, Peričnikova slapova in severna stena Triglava v Vratih; Pokljuška soteska in Vintgar v Radovni.

Panoramska razgledišča: Najlepši pogledi na doline, ostre grebene in vrhove severnega dela Julijcev so s karavanških vr-hov in pobočij (npr. Golica, Kepa, Baba). Najbolj znan pogled na Martuljkovo skupino je iz Srednjega Vrha nad Martuljkom, iz drugega zornega kota pa s ceste čez Vršič. Med razgledišči ome-nimo še Vitranc (dostopen peš in s sedežnico iz Kranjske Gore) ter Vrtaški vrh in Jerebikovec (dostopna peš iz Mojstrane).

Soški del TNPZa tretjo podobo Triglavskega narodnega parka so značilne

globoko vrezane ozke doline. Glavna vodna žila Soča izvira pod Jalovcem, pri vasi Kal-Koritnica se ji pridruži še Koritnica; za obe reki so značilne manjše stranske ledeniške doline (Zadnjica, Vrsnik in Lepena ob Soči ter Možnica in Bavšica ob Koritnici). Iz ozke doline kipijo na obeh straneh živahne, značilno modro zelene Soče strma pobočja in preprečujejo širnejše razglede. Av-tomobilski način ogledovanja ponuja izjemne prizore ob Kori-tnici in Soči, npr. globoka korita Koritnice pri Klužah ali Mlina-rice v Trenti, korita pri vasi Soča in pri Kršovcu, izvir Soče, in se-veda samo dolino z neukročeno reko. Med turistično urejene in lahko dostopne naravne znamenitosti v parku spadajo tudi ko-rita Tolminke in Zadlaščice pri Zatolminu. Samotna gorska ob-močja in panoramski pogledi so v tem delu parka prihranjeni ti-stim, ki ga spoznavajo peš.

Zgornji Martuljkov slap

Zadnja Trenta z Bavškega Grintavca


233


Po velikem delu sedanjega parka je potekala med 1. svet. voj-no soška fronta, o čemer pričajo številni sledovi v gorah, v do-lini pa predvsem vojaška grobišča (npr. Log pod Mangartom, Soča, Log v Trenti, Javorca).

Arhitektura domačij v soškem delu je drugačna kot v sa-vskem in bohinjskem. Zlasti v zgornjem delu Soče je zelo malo primernega prostora za naselitev, zato so bile vse možnosti zelo smotrno izkoriščene, kar se kaže v značilni krajini.

Ogled soškega dela TNP: Cesta čez Vršič povezuje soško in savsko dolino in je hkrati tudi najpomembnejša prometnica za dostop v Trento in njen ogled. Po dolini Koritnice vodi sko-zi Log pod Mangartom cesta čez prelaz Predel do Trbiža/Tarvi-sio, lahko pa sledimo Soči proti Bovcu in Tolminu.

Panoramska razgledišča: Zaradi globoko vrezanih dolin je teže najti primerna razgledišča. Soški del parka doživimo že z vožnjo po vršiški cesti; ob njej je na skalnem pomolu Šupca razgledišče v Zadnjo Trento. Lepi razgledi na ta del TNP so z vrhov nad Sočo (Bavški Grintavec, Jerebica, Kanin).

NARAVAVse tri podobe parka se srečujejo v osrednjem delu Julijcev, v

Triglavu in njegovi soseščini. Julijske Alpe so zgrajene iz apnenca, zato so kraški pojavi povsod izraziti. V visokogorju so značilne npr. škraplje in žlebiči, nase opozarjajo naravna okna in mostovi (Pri-sankovi okni, okni v Rjavini in Rži), raziskane so tudi zelo zanimi-ve, a težko dostopne jame (npr. na Pršivcu v Bohinju, Triglavsko brezno, Pološka jama nad Tolminom, Medvedova konta na Po-kljuki). Zaradi kraške narave so površinske vode redke, tudi jezer je malo in so majhna (Triglavska, Kriška in Krnska jezera), vendar izredno slikovita. Visokogorje prehaja čez pas ruševja z macesnom in mogočne smrekove gozdove s krčevinami za planinske pašnike v značilno kulturno krajino, bogato z arhitekturno tradicijo, posle-dico prilagajanja domačinov podnebnim razmeram. V parku je 24 naselij, v njih živi ok. 2200 stalnih prebivalcev.

Raznolikost rastlinskih in živalskih vrst pogojuje že lega Ju-lijskih Alp na jugovzhodnem robu alpskega loka. Na južnih le-gah in v dolini Soče so izraziti tudi vplivi Sredozemlja.

RastlinstvoTriglavski narodni park obsega najvišji del Julijskih Alp,

zato lahko v njem opazujemo višinsko razporeditev rastlin-

Krnsko jezero

g

234

stva. V dolinah prevladuje bukovje, najbolj pogosta je goz-dna združba bukve in trilistne vetrnice (Anemone-Fagetum); z naraščajočo nadmorsko višino bukev postopoma nadome-šča smreka, ki lahko prevlada v čistih smrekovih sestojih (Pi-ceetum subalpinum). Večina takšnih gozdov je v Triglavskem narodnem parku posledica posebnih razmer, kot so mrazi-šča ali lega ob gozdni meji; prevladovanje smreke je pogo-sto povezano z izsekavanjem bukve (npr. na Pokljuki zara-di oglarjenja).

Južna pobočja kažejo v nižjih legah povsem drugačno podo-bo, saj jih prerašča toploljubno rastlinstvo. Kaj hitro ga spozna-mo po značilnih predstavnikih črnem gabrovcu (Ostrya car-pinifolia) in malem jesenu (Fraxinus ornus). Večji termofilni sestoji so na Komarči, južnih pobočjih Pršivca in Studorja v Bohinju in v soški dolini, kjer je ob reki navzgor opazen vpliv Sredozemlja.

Vrnimo se v višje lege, nad gozdno mejo. Tu so obsežni se-stoji ruševja (Pinus mugo), med katerim uspeva macesen (La-rix decidua), ki najpogosteje dosega drevesno mejo. Med števil-nimi rastlinami pasu ruševja omenimo le značilnici te združbe: dlakavi sleč (Rhododendron hirsutum) in slečnik (Rhodotha-mnus chamaecistus).

Nad ruševjem je svet alpskih trat: to so najobsežnejša na-ravna travišča na Slovenskem. Vegetacijska doba je tod kratka, razpeta med pozno pomladjo in zgodnjo jesenjo, zato morajo rastline »pohiteti« s cvetenjem in zorenjem plodov. To je eden od vzrokov, da so alpske trate v zgodnjem poletju najbolj pisa-ne, takrat zacvetijo modri clusijevi svišči (Gentiana clusii), deh-teče murke (Nigritella sp.), več vrst ušivcev (Pedicularis sp.), ve-lecvetno sončece (Helianthemum grandiflorum), z lahkoto pa prezremo skromno trajnico vednozeleni šaš (Carex semper-virens), ki je tod najbolj pogosta. Na najvišjih in izpostavlje-nih legah ga zamenjuje čvrsti šaš (Carex firma); med njegovi-mi blazinicami je že manj drugih zelišč, med njimi omenimo sieberjev repuš (Phyteuma sieberi) in predalpsko sončece (He-lianthemum alpestre).

V kotanjah med 2000 in 2200 m, tam, kjer se najdlje zadržuje sneg, so razvite združbe snežnih tal. Razmeroma redka je naj-manjša lesna rastlina zelnata vrba (Salix herbacea), večkrat na-letimo na hoppejev griževec (Gnaphalium hoppeanum) ali bra-unejev prstnik (Potentilla brauneana).

Poseben tip življenjskega okolja so skalne razpoke. Najde-mo jih od nižin do najvišjih vrhov. V nižjih predelih, tja do 1600 m, je najbolj značilno predalpsko prstnikovje (Potentille-tum caulescentis). Poleg značilnice, belocvetnega predalpskega prstnika (Potentilla caulescens), krasijo prepadne stene na pri-mer še avrikelj (Primula auricula), rumeno milje (Paederota lu-

Triglavski svišč

Trentarska domačija

Senene kopice v Trenti


235

tea), marjetičastolistna nebina (Aster bellidiastrum) in različni sršaji (Asplenium sp.). Za višje lege je značilen drugi belocvetni predstavnik rodu prstnikov – clusijev prstnik (Potentilla clusi-ana). Družbo mu dela endemična zoisova zvončica (Campa-nula zoysii) in več vrst kamnokrečev (Saxifraga sp.). Za skalne razpoke v visokogorju je prav tako značilen prstnik triglavska roža (Potentilla nitida), ki naj bi po ljudskem izročilu pognala iz Zlatorogove krvi. Na najbolj izpostavljenih mestih bomo po čudovito modrih cvetovih prepoznali še triglavsko neboglasni-co (Eritrichium nanum). Za druge rastline je potrebno temelji-tejše botanično znanje.

Podobno kot skalne razpoke so po vsej višini razporejena tudi melišča. Meliščne rastline so še posebej prilagojene na rast v gibljivem grušču. Floristično so najzanimivejša visoko-gorska melišča. Po številu vrst so revna, zaradi živobarvnih cvetov ali njihovega prijetnega vonja pa zelo privlačna. Znači-len je endemični julijski mak (Papaver julicum), k barvni pe-strosti prispevajo alpska madronščica (Linaria alpina), obir-ski grobeljnik (Alysum ovirense), sternbergov klinček (Diant-hus sternbergii) idr.

Za botanične sladokusce so posebej zanimive rastline, ki so omejeno razširjene, torej endemiti. V TNP raste 18 takih vr-stol. Opozorimo le, da so rastline razširjene v naravnih me-jah in ne v tistih, ki jih je zarisal človek, zato ni nič nenava-dnega, da najdemo večino endemitov tudi zunaj TNP in v so-sednjih državah!

Posebnost so rastline, poimenovane po Julijskih Alpah (npr. julijska smiljka – Cerastium julicum), Triglavu (triglavski svišč – Gentiana terglouensis, triglavski dimek – Crepis terglouensis), Soči (soška smiljka – Cerastium subtriflorum), ali imajo na ob-močju TNP klasično nahajališče (npr. panonski svišč – Gentia-na pannonica). Spomnimo se še rastline, upodobljene na grbu TNP: po trojnih listih in značilnih cvetovih prepoznamo trigla-vsko rožo (Potentilla nitida), osrednjo rastlinsko junakinjo pra-vljice o Zlatorogu.

Botanične zanimivosti seveda niso enakomerno razsejane po TNP. Posebej slovijo zaradi pestre flore in rastlinskih posebnosti Mangart, Rdeči rob, Črna prst, Triglav ter Pokljuška barja.

ŽivalstvoIzmed številnih vrst živalskega sveta, od mikroskopskih or-

ganizmov do velikih sesalcev, so strokovno najbolj obdelane vretenčarske, precej izčrpno tudi posamezne skupine žuželk in mehkužcev.

Živali opazujemo težje kot rastline, zlasti še, ker se umika-jo pred človekom, kar velja zlasti za večje. Tako bomo na obi-čajnih planinskih potepih od ptičev le redko naleteli na veli-

Triglavska roža

rastlinski endemiti v Tnp:

ozkolistna preobjeda (Aconitum angustifolium)skalna jelenka (Athamantha turbith)zoisova zvončica (Campanula zoysii)julijski glavinec (Centaurea haynaldiisubsp. julica)soška smiljka (Cerastium subtriflorum)gladka bilnica (Festuca calva)mlahava bilnica (Festuca laxa)rožnordeči dežen (Heracleum siifolium)južnoalpska alpska krešica (Hutschinsia alpinasubsp. austroalpina)kratkodlakava popkoresa (Moehringia villosa)julijski mak (Papaver ernesti-mayeri)julijski ušivec (Pedicularis julica)wulfenov jeglič (Primula wulfeniana)traunfellnerjeva zlatica (Ranunculus traunfellneri)muškatni kamnokreč (Saxifraga moschata)nežni kamnokreč (Saxifraga tenella)kernerjev mošnjak (Thlaspi kerneri)vardjanov svišč (Gentiana lutea subsp. vardjanii)


236

kega petelina (Tetrao urogallus), ruševca (Lyrurus tetrix) ali skalnega plezalčka (Tichodroma muraria), čeprav v TNP niso izjemno redki. Planinstvo je, predvsem s smetišči, pomagalo pri širjenju planinske kavke (Pyrrhocorax graculus), ki z dr-znimi akrobacijami v zraku izvablja občudovanje obiskoval-cev gorskih vrhov. Tudi plašna belka (Lagopus mutus) ni po-sebno redka, le da jo laže srečamo na brezpotjih. V višavah tudi vedno pogosteje vidimo krožiti planinskega orla (Aqui-la chrysaetos).

Med sesalci so najbolj znani gamsi (Rupicapra rupicapra), čeprav so jih bolezni pred dvema desetletjema precej zdeset-kale. Za planinskega zajca (Lepus timidus), kuno belico (Mar-tes foina) ali malo podlasico (Mustela nivalis) je treba imeti že več sreče, potrpljenja in znanja, prav tako se nam ni treba bati srečanja z rjavim medvedom, ki se od časa do časa priklati z juga. Človeka navadno zelo hitro zazna in se mu umakne.

Dvoživke predstavlja črni ali planinski močerad (Salaman-dra atra); na planem se pojavi, ko je dovolj vlažno. Njegov so-rodnik planinski pupek (Triturus alpestris) je mnogo bolj od-visen od vode, zato ga bomo našli na dnu večjih stalnih mlak in jezerc.

Med ribami je najbolj znamenita soška postrv (Salmo mar-moratus), omejena na Sočo s pritoki; ogrožajo jo agresivnejše nesamonikle vrste postrvi.

V TNP živita tudi oba strupena plazilca: gad (Vipera berus) je omejen predvsem na visokogorje, kamor ga je izrinil uspe-šnejši modras (Vipera ammodytes).

Na območju parka so naselili tri vrste sesalcev. Svizci (Mar-mota marmota) so na območju Slovenije naravno izumrli med ledenimi dobami, alpskega kozoroga (Capra hircus ibex) je tu v 17. stol. iztrebil človek. V tem primeru govorimo o ponovni naselitvi, kar pa ne velja za muflona (Ovis musimon), ki ni ni-koli živel na območju TNP.

Kozorog

Zgornje Kriško jezero


545

Smer 20 : SLOVENSKE KONJICE–PTUJ–ORMOŽ–ČRENŠOVCI

Smer povezuje kraje in kulturne ter naravne zanimivosti v dolini reke Dravinje, na jugu Dravskega polja in na Ptujskem polju ter v Ljutomersko-Ormoških goricah in njihovem sever-nem, prekmurskem obrobju. Temu naravno raznolikemu ob-močju, po katerem so od antike naprej potekale pomembne poti in je v njihovem križišču ob reki Dravi cvetelo rimsko me-sto Poetovio, dajeta danes skupni imenovalec sodobno vino-gradništvo in sadjarstvo. Kulturna dediščina se ponaša z nek-danjimi samostani, ohranjenimi gradovi, izjemnimi cerkvami in narodopisnimi posebnostmi.

Pot začnemo iz Slovenskih Konjic na vzhod skozi Konjiško vas ali z avtocestnega priključka pri Tepanju na jug, obakrat do ob-cestnega naselja Žiče (286 m, 520 preb.; vinogradi na bližnji Žič-ki gori). Tu je lokalni odcep po dolini Žičnice proti Dramljam (12 km; priključek na avtocesto) in Šentjurju (17 km).

SlovenSke konjice–Ptuj–ormoŽ–ČrenŠovci107 km

Smer 20Glej tudi:Ptuj

Stične smeri in povezava (>):19 Slovenska Bistrica–Bistrica ob Sotli–Brežice (>D, 21)18 Maribor–Ptuj–Gruškovje16 Dolnja Počehova–Murska Sobota–Lendava/Lendva

BiSeri oB PotiŠpitalič, cerkev Marijinega obiskanja, str. 545Stare Slemene, kartuzija Žiče, str. 545–46Studenice, samostan, str. 546Makole, dvorec Štatenberg, str. 547Ptujska Gora, cerkev Marije Zavetnice s plaščem, str. 548–49Spodnja Hajdina, mitrej, str. 549Zgornja Hajdina, cerkev sv. Martina, str. 549Ptuj, celota, str. 549Dornava, dvorec, str. 550Gorišnica, hiša Dominkovih, str. 551Velika Nedelja, cerkev Sv. trojice in grad, str. 552Ormož, cerkev sv. Jakoba in grad, str. 552–53Ljutomer, cerkev sv. Janeza Krstnika, str. 556, 558

Kartuzija Žiče, tloris (glej barvno legendo na notranji strani platnic)

Cesta po dolini Žičnice pri-pelje po 5 km do naselja

Špitalič pri Slovenskih Ko-njicah (380 m, 19 preb.). Tu stoji župnijska cerkev Mariji-nega obiskanja, ki spada med pomembnejše sakralne spo-menike na Štajerskem. Ok. 1190 so jo zgradili kartuzijan-ci. Bila je zunanja cerkev bli-žnjega samostana. V osnovi je ohranila romansko lupino, novejša sta zakristija in zvo-nik. Glavni in stranski portal sta romanska (stopničasta, ob straneh so stebriči z brstičnimi kapiteli), v timpanonu glav-nega je sočasen relief jagnje-ta s križem. V prezbiteriju so na južni strani kamnite sedili-je, baročni oltar je iz delavni-ce F. Galla.

Kilometer zahodneje so v izteku stranske doline v Sta-rih Slemenah ostanki

kartuzije Žiče. Ustanovno listino samostana je 1160 iz-dal štajerski mejni grof Oto-kar III. iz rodbine Traunga-ucev. Kartuzijanci so prišli iz matičnega samostana v Fran-ciji, in to je bil njihov prvi sa-

mostan v neromanski deže-li. Na Slovenskem so bili na-slednji trije: Jurklošter (ok. 1170; glej smer 22), Bistra (ok. 1260; glej smer B) in Ple-terje (ok. 1403; glej smer D).

Najprej so zgradili enola-dijsko, ravno zaključeno cer-kev sv. Janeza Krstnika in sa-mostansko poslopje (cerkveni obok in streha sta se zrušila ok. 1840). Cerkvi so potem dodali kapelo, Otakarjevo grobnico. Na dvorišču samo-stana, kjer je bilo pokopali-šče, je ohranjena gotska kape-la iz 1469, v kateri so menda pokopavali priorje. Samostan je bil obzidan, ohranjen in zavarovan je velik del obzid-ja, obnovljeni so vhodni por-tal, severni obrambni stolp in »gastuž« iz 15. stol., eno naj-starejših ohranjenih gostišč v srednji Evropi.

Samostan je doživel razcvet v 14. in 15. stol., ko je bil ne-kaj časa tudi sedež kartuzijan-skega generalnega priorja. V samostanu je sčasoma popu-stila disciplina in v času refor-macije je ostal brez menihov.

ŠPITALIČ PRI SLOVENSKIH KONJICAH TD Špitalič; Špitalič 2, 3215 Špitalič; 03 576 44 11, 031 229 315

546

Iz Žič teče regionalna cesta pod južnimi obronkiDravinjskih goric, ki so najzahodnejši subpanonski gričev-

nat svet. Griči so visoki od 100 do 200 m, med njimi so manj-še poplavne doline. Na prisojnih pobočjih so vinogradi in sa-dovnjaki, precej je gozda. Nekdaj so na obrobju goric kopa-li dober črn premog. Vzhodni del goric se imenuje Savinsko. Med goricami in Halozami na jugu se vije nekaj sto metrov do 2 km široka Dravinjska dolina. Reka Dravinja, ki izvira na Po-horju pod Roglo, ima v zgornjem delu vodnata pritoka Oplo-tnico in Ločnico; v Dravo se izliva po 65 km toka vzhodno od Vidma pri Ptuju. Reka je pogosto poplavljala, zato jo pospe-šeno regulirajo.

Cesta iz Žič pripelje skozi Loče (275 m, 538 preb.; nekaj manj-ših industrijskih obratov) v 4 km oddaljeno

Zbelovo (280 m, 281 preb.). Na pobočju Zbelovske gore so razvaline gradu Plankenstein, ki so ga sezidali v 12. stol. in je bil že v 2. pol. 17. stol. razvaljen. Na vzpetini severno od na-selja stoji med sadovnjaki povsem predelan dvorec Zbelovo iz 16. stol.; v njem so stanovanja. Bližnji zajezeni potok Beziščica omogoča poletno kopanje.

Vzhodno (5 km) doseže cesta skupaj z odsekom železnice Ma-ribor–Ljubljana naselje

Poljčane (262 m, 1159 preb.). Kraj ima nekaj manjših indu-strijskih obratov in je središče Dravinjskih goric. Glavnina na-selja je okrog železniške postaje. Med 1892 in 1962 je delovala ozkotirna železnica med Zrečami in Poljčanami za prevažanje lesa s Pohorja in potnikov med krajema. (Glej tudi smer 19.)

V Poljčanah se križata cesta iz Slovenske Bistrice proti Rogaški Slatini (Zgornje Poljčane, 1 km, so izhodišče za vzpon na Boč; glej smer 19) in cesta po dolini Dravinje (naša smer). V smeri proti Ptuju je po 2 km kratek dovoz na jug v naselje

Studenice (258 m, 147 preb.) z nekdanjim ženskim domini-kanskim samostanom ob močnem kraškem izviru pod strmim severnim pobočjem Boča. Tu je Zofija Rogaška 1237 ustanovi-la hospital s cerkvijo, njena sestra Rikica Kunšperška pa samo-stan; razpustil ga je cesar Jožef II. Leta 1892 so ga naselile spo-


Redovno življenje so poskuša-li večkrat obnoviti, vendar ga je 1782 dokončno razpustil cesar Jožef II. Zadnji lastniki stavb in posesti so bili Win dischgrätzi.

V bližnjem kamnolomu je edino rastišče rumeno-cvetnega žičkega grobeljnika (Alyssum pluscanescens) na slovenskih tleh.

Kartuzija Žiče: obrambni stolp z obzidjem in gotska kapela

Samostan Studenice

POLJČANETD Boč, Bistriška c. 85, 2319 Poljčanehttp://www.poljcane.si/default.aspx

STUDENICE TD Samostan Studenice; Studenice 8, 2319 Poljčane; [email protected];TD Lucija, Križeča vas, Križeča Vas 14, 2319 Poljčane; 02 802 81 85, 031 390 875http://www.studenice.si

Žički grobeljnik raste v Sloveniji samo v bližini Žičke krtuzije

547

korniške magdalenke iz Šlezije. Propadel je po razpustu samo-stana 1949. Ohranjena stavba kaže kvalitetno klesane detajle in vrvičasto okrašen vhodni portal. V celoti je ohranjena cer-kev sv. Treh kraljev iz sklopa samostana dominikank. Pozno-romansko zgradbo so pozneje gotizirali (gotske so tudi freske) in v 18. stol. še barokizirali; opremo so izdelali M. Pogačnik, G. Božič in J. Holzinger. V njene zunanje zidove je vzidanih več antičnih nagrobnikov. Celoto temeljito obnavljajo. – V pobo-čju Boča so ohranjeni obodni zidovi gradu Studenice, ki je ver-jetno začel propadati po požaru 1788.

Cesta se drži sušnega severnega roba doline; po 5 km je kratek odcep na jug in čez reko v

Makole (249 m, 286 preb.), strnjeno naselje na zahodnem robu Haloz ob izlivu Jelovškega potoka v Dravinjo. Vas je bila prvič omenjena 1375, trške pravice šele v 16. stol. – V doli-ni potoka Šega (2 km južno) je za te kraje nenavadna zaplata apnenca; tu je v bližini opuščenega premogovnika izvirna jama Belojača, dolga 500 m in brez opreme dostopna le ob vhodu, ki je zelo slikovit. Kak kilometer južneje je pritok potoka Šega za-rezal v severno pobočje Plešivca ok. 100 m dolgo in 50 m glo-boko sotesko, v kateri nastaja 10 m visok občasni slap; v bliži-ni so manjše jame (npr. 30 m dolga Belikovka). Nad povirjem Jelovškega potoka (razloženo naselje Stari Grad) so razvaline gradu Štatenberg iz 13. stol., ki so ga opustili v 18. stol., ko je zrasel dvorec Štatenberg.

Na robu uravnanega pomola Dravinjskih goric (284 m) sto-ji nasproti Makol

dvorec Štatenberg. Dvorec s parkom na razgledni vzpetini je dal v letih 1720–40 zgraditi grof Dizma Attems. Pozneje je za-menjal veliko lastnikov. Simetrično zasnovano baročno poslo-pje sestavljajo štirje trakti, ki okvirjajo notranje dvorišče, kjer je urejen manjši francoski park. Vhodni trakt ima v pritličju širo-ko, z bogatim štukom okrašeno vežo. Levo in desno so razpore-jeni manjši bivalni prostori, v katerih so ohranjeni deli opreme. Nasproti vhodnega trakta se na drugi strani dvorišča dvoramno stopnišče izteka v reprezentančno, dve nadstropji obsegajočo poslikano dvorano. Alegorije na stropu ponazarjajo antično mi-tologijo, bogove z Olimpa in štiri elemente. Domnevni slikar je Joannecky. V stranskih prostorih je nekaj kvalitetnih peči in deli prezentirane opreme. V zahodnem stavbnem traktu je baročna kapela; oltarje zanjo je izdelal Martin Baseli. Grajska okolica je urejena v park; ob poteh so drevoredi, eden vodi do ribnika.


Dravinjske gorice z Boča

Dvorec Štatenberg

548

Skozi Pečke (245 m, 278 preb.; odcep po dolini Ložnice v Sloven-sko Bistrico, 13 km) pripeljemo 5 km vzhodno v gručasto naselje

Majšperk (251 m, 662 preb.). Star furmanski kraj na križišču cest med Poljčanami, Ptujem, Vidmom pri Ptuju in Rogatcem leži pod gričevjem Savinsko in je središče spodnje Dravinjske doline. Prvič ga omenjajo 1261 skupaj z gradom, ki je propa-del konec 19. stol.

Vzdolž Dravinje teče manj prometna cesta do magistralne Maribor–Gruškovje (12 km; glej smer 18), z nje je po 2 km odcep na jug skozi osrčje gričevnate in gozdnate pokrajine Haloze v Že-tale (12 km; glej smer 18).

Glavna cesta se iz Majšperka dvigne na vzhodni del Dravinj-skih goric (Savinsko) in doseže po 2 km

Ptujsko Goro (nekdanja Črna Gora ali Marijina Nova Štifta; 342 m, 334 preb.), gručasto naselje na vzdolžnem slemenu. Ob koncu 14. stol. so postavili novo cerkev; takrat se je razvi-lo naselje, ki je 1447 dobilo pravico do letnega sejma. Trg (pr-vič omenjen 1578) je imel svoje nižje sodstvo, sejem in tržne dneve; stojnice so stale na prostoru pred cerkvijo. Tekmoval je s Ptujem. Turki so naselje 1475 in 1493 izropali, zato so konec 15. stol. cerkev obzidali in zgradili stolpe, od katerih eden še stoji. Ob koncu 17. stol. so po epidemiji kuge postavili pred cerkev kužno znamenje.

Župnijska in romarska cerkev Marije Zavetnice s plaščem vrh vzpetine nad Ptujskim poljem je votivna ustanova Ptuj-skih gospodov in najbolj celostna gotska umetnina v Sloveni-ji. Zunanje stene svetišča so okrepljene s stopnjevanimi opor-niki. Poudarjen je glavni vhodni portal z ohranjenim reliefnim okrasom Marijine smrti. V tlorisu gotsko cerkev sestavljajo tri ladje, ki jih zaključujejo apside. Ladje ločujejo slopasti ka-mniti stebri. Glavna ladja je rahlo stopnjevana. Njeno oboka-nje je kitasto in se zvezdasto zaključi pred oltarnim prostorom. Stranske ladje so križnorebrasto obokane. Med kvalitetno got-sko opremo spadajo kamniti relief Marije Zavetnice s plaščem (ok. 1400) v velikem oltarju iz 1764, stranski oltar sv. Sigmun-da in Roženvenski oltar. Na konzoli stebra južne ladje stoji kip sv. Jakoba, delo mojstra z enakim imenom, najkvalitetnejšega kiparja v cerkvi. V južni apsidi stoji gotski baldahinast Celjski


Na jug se odcepi pomembna prometnica v Rogatec (17 km); ob njej je po 1 km nad desnim bregom Dravinje naselje

Breg (250 m, 305 preb.), prvič omenjeno 1438. Tu je zanimiv dvorec Hamre (Ham-mer, po nekdanjih bližnjih fu-

žinah), ki je bil od 1461 v la-sti ptujskih minoritov. Seda-njo baročno podobo je dobil 1735. Leta 1880 je prešel v za-sebno last, danes so v preno-vljenem dvorcu uradi. Pred stavbo je ohranjen baročni navoz z vrtnimi plastikami.

Breg: dvorec Hamre

Cerkev Matere božje na Ptujski Gori

Ptujska Gora: relief Marije Zavetnice s plaščem

MAJŠPERK TD Naraplje; Naraplje, 2322 Majšperk; [email protected]://www.ptujska-gora.si

PTUJSKA GORA TIP Ptujska Gora; Ptujska Gora 36, 2323 Ptujska Gora; 02 794 00 27; [email protected]://www.ptujska-gora.si

549

oltar, okrašen s figuraliko, rastlinskimi ornamenti in celjskimi grbi (avtor Mojster ptujskogorskih portalnih angelov). Posli-kava Janeza iz Brunecka (ok. 1420), ohranjena v Križevi kapeli pod korom, spada med najboljše gotske freske na Slovenskem. Arhitektura in plastike sodijo v krog praške Parlerjeve delav-nice. Cerkev so dodatno opremili v baroku. Avtor prižnice je Peter Marnzeller (1762). Vhodne stopnice tabora krasijo de-korativni baročni kipi (J. Straub, po 1750), izstopa kip sv. Flo-rijana. Orgle v cerkvi imajo letnico 1696. − Cerkev vodijo in oskrbujejo Frančiškovi bratje minoriti; cerkveno okolico preu-rejajo (Pot miru).

Na pokopališču vzhodno od trga je podružnična cerkev sv. Lenarta (1567). Pod trgom sta še dve znamenji: kužno (1682) in stebrasto figuralno s kipom Pietà (1699). Ob dostopni poti k Marijini cerkvi raste stara tisa (Taxus baccata).

S Ptujske Gore se cesta strmo spusti na ravnino in steče po 2 km skozi obcestno vas Lovrenc na Dravskem polju (236 m, 657 preb.; arheološke najdbe, cerkev sv. Lovrenca v prezbiteriju ro-manska). Cesta po Dravskem polju vodi skozi gozd in pod žele-znico Pragersko–Murska Sobota do

Zgornje Hajdine (230 m, 804 preb.) z zanimivo cerkvijo sv. Martina; kot stranska kapela je ohranjen prezbiterij s konca 14. stol. (glej tudi smer 18).

Naša smer prečka glavno cestno prometnico Maribor–Gru-škovje (glej smer 18) in zavije skozi

Spodnjo Hajdino (195 preb.), kjer je na ogled t. i. prvi mitrej iz 150–160 n. š. (glej tudi smer 18).

Po severnem robu obeh Hajdin teče glavna cesta Slovenska Bi-strica–Ptuj. Naša smer se ji pridruži v mestnem predelu Breg, premosti široko Dravo nad akumulacijskim Ptujskim jezerom in steče skozi južni del

Ptuja (224 m, 18 339 preb.). Najstarejše nepretrgano poselje-no mesto na Slovenskem leži na obeh bregovih Drave in je bilo v rimskem času pomembna naselbina in rečno mostišče. Naj-bogatejša so najdišča iz obdobja rimskega Poetovia. Dragoce-na kulturna dediščina so grad na Grajskem griču, Minoritski in Dominikanski samostan, cerkev sv. Jurija, Orfejev spomenik in hiše v starem mestnem jedru. Zbirke Pokrajinskega muzeja so razstavljene na več lokacijah. – Na desnem bregu Drave se raz-vijajo Terme Ptuj. (Glej tudi Ptuj)

Iz Ptuja proti severu vodita cesti čez Slovenske gorice v Le-nart v Slovenskih goricah (24 km) in Radence (38 km; oboje glej smer 16).

Na vzhod se nadaljuje glavna cesta proti Ormožu; z nje sta v naselju Spuhlja (3 km; 223 m, 809 preb.) odcepa. Na jug vodi cesta čez Dravo in mimo gradu Borl (9 km) proti Zavrču (14 km), kjer je mejni prehod za mednarodni promet s Hrvaško. Na sever pridemo v Dornavo (3,5 km).


Regionalna cesta iz Spuhlje na jug gre mimo naselja

Markovci (2 km; 220 m, 429 preb.), ki so z okolico sre-dišče tradicionalnih pustnih sprevodov s kurenti (koran-ti). Izvor pravljičnega in pu-stnega lika še ni povsem raz-jasnjen. Kurent, ki tudi vodi plug pri pustnih oračih, je oblečen v ovčji kožuh, nosi značilno masko z rogovi ali paličicami (krasijo jih pisani trakovi), usnjen nos in dolg

rdeč jezik. Okrog pasu ima obešene kravje zvonce. Ku-renti nastopajo v skupinah in med nenehnim poskakova-njem pozvanjajo z zvonci.

Cesta premosti dovodni ka-nal HE Formin in vodi sko-zi vasi Bukovci in Stojnci; tu je odcep na vzhod v kilometer oddaljeno naselje

Muretinci (210 m, 423 preb.). V kraju je dvorec Mu-retinci, ki ga prvič omenjajo 1542. V sedanji podobi ga je

Ptujska Gora: kip sv. Jakoba stoji v južni cerkveni ladji.

Ptujska Gora: tloris cerkve Matere božje (glej barvno legendo na notranji strani platnic)

PTUJ LTO Ptuj; Slovenski trg 3, 2250 Ptuj; 02 771 01 73; [email protected]; http://www.ptuj-tourism.si/

MARKOVCI TD Markovci; Markovci 33, 2281 Markovci pri Ptuju; 041 486 258

550


1653–55 sezidal nemški vi-teški red in ostal v njem do 2. svet. vojne. Renesančna za-snova dvorca je ostala sko-raj nespremenjena. Stavba je enonadstropna s štirimi višji-mi stolpi. Na dvoriščni strani so trije arkadirani stanovanj-ski trakti. Kvalitetni so baroč-ni kamniti okenski okviri. V pritličju je kapela sv. Ane z ol-tarjem z začetka 18. stol. − V prenovljenem dvorcu je dom starejših občanov.

Regionalna cesta premo-sti Dravo, ki teče tu pod se-vernimi obronki Haloz (od-cep skozi Dolane in Cirkulane v vzhodni del Haloz; glej smer 18). Nad Dravo se dviga 60 m visoka apneniška skala in na njej stoji

grad Borl. V preteklosti je bil pod gradom brod z mi-tnico, 1877 so postavili le-sen most, 1978 betonskega. Na grajskem območju je bila najprej neolitska naselbina in pozneje rimski kastel. Kot utrdbo so ga pozidali v 11. ali 12. stol. Današnje jedro gra-du je poznejše. Prvi znani pi-sni vir je iz 1255, ko je ogrski kralj Bela IV. izstavil Frideri-ku Ptujskemu fevdno listino za gradove Središče, stolp Tra in Anchenstein (Borl). Prvi znani lastniki Anchenstei-ni so izumrli 1323. Posest so podedovali gospodje Ptujski, ki so izumrli 1438. Ob kon-cu 15. stol. ga je za kratek čas osvojil madžarski kralj Mati-ja Korvin. Kot lastniki so si sledili Szekelyji (1494–1595), Herbersteini (1595−1620), Thurni (1620−1639), Sauer-ji (1639–1801), Wurmbran-di in Weissi. V 16. stol. je bil že povsem razmajan, 1706 je pogorel, nato so ga baroč-no obnovili. Do 1850 je bil na gradu sedež deželne sodnije, pod njim so bile vislice. Med 2. svet. vojno je v njem oku-pator uredil prehodno tabo-rišče za slovenske izgnance in nato zapore za sodelavce NOB. Po vojni so ga uredili v hotel, ki je opuščen.

Jedro gradu, sedanji mo-gočni grajski obrambni stolp, ki je vzidan v južnem traktu,

je iz 2. pol. 13. stol. Ob kon-cu 15. stol. so nastala poslo-pja okoli notranjega dvorišča, tista na zunanji strani z graj-sko kapelo sv. Trojice (1674) ter viteško dvorano pa sredi 17. stol. Del notranjega dvo-rišča ima renesančne arka-de, kvalitetno je klesan portal (okrasni portalni plastiki so umaknili v vežo). Skoraj vso opravo, opremo, slike, knji-žnico in arhiv so z gradu od-peljali med nemško okupaci-jo. − Stavbo strokovno obna-vljajo in vsebinsko oživljajo. Grad je kulturni spomenik državnega pomena.

Cesta pripelje na vzhod ob Dravi po 5 km v naselje

Zavrč (230 m, 81 preb.). Del naselja leži na vzpeti-ni okrog cerkve sv. Miklav-ža; tu stoji tudi dvorec Zavrč. Stavba ima tri samostojno stoječe nadstropne trakte, ki podkvasto omejujejo notra-nje dvorišče z arkadami. Naj-starejši je osrednji (vzhodni) trakt s portalom z začetka 17. stol., ko je posest prevzel ptujski trgovec Matija Qual-lander. Preostala trakta sta zrasla približno stoletje po-zneje. Zadnji lastniki (1792–1945) so bili Ulmi.

Na razglednem griču nad Zavrčem stoji podružnična cerkev Device Marije iz 2. pol. 15. stol. Mrežaste oboke kra-sijo figuralne konzole in skle-pniki. Bogato klesan je bil portal. Glavni oltar je delo J. Holzingerja (ok. 1770).

Nekaj sto metrov vzhodno od naselja je mejni prehod za mednarodni promet s Hrva-ško.

**** Po cesti iz Spuhlje na severovzhod je 3,5 km do

Dornave (217 m, 885 preb.), najbolj razsežne vasi na Ptujskem polju. Kraj je bil prvič omenjen 1322 kot salz-burška posestol. Na severo-zahodni strani naselja sto-ji dvorec Dornava, ena lep-ših posvetnih stavb poznega baroka v Sloveniji in najlep-ši ravninski dvorec na Štajer-skem. Omenjen je bil že 1435, po 1597 so ga imeli v lasti Herbersteini in Sauerji in od

Grad Borl

Dvorec Dornava

ZAVRČ TD Zavrč; Zavrč 11, 2283 Zavrč; 02 761 06 01

DORNAVA TD Polenšak; Polenšak 6b, 2254 Polenšak; 02 756 07 71, 041 403 713http://www.dornava.si/

Dvorec Dornava, tloris

551

Glavna cesta proti Ormožu teče v skoraj ravni črti po Ptuj-skem polju, ravnini med Slovenskimi goricami na severu in Dravo na jugu. Nastala je na naplavinah, ki jih je reka prinaša-la z Dravskega polja in jih odlagala. Domače ime za območje je Lükarija, ker so tu pred 1. svet. vojno začeli na velikih površinah pridelovati čebulo (narečno lük).

Iz Spuhlje pripeljemo mimo Moškanjcev (odcep proti Dornavi, 4 km) v gručasto naselje

Gorišnica (211 m, 738 preb.). Prebivalci se ukvarjajo delo-ma s kmetijstvom, deloma so zaposleni v sosednjih industrij-skih krajih. Jugovzhodno od naselja je pri vasi Formin kanalska HE. Arheološke najdbe pričajo o stari poselitvi. Krajevni vitezi so omenjeni 1235, cerkev sv. Marjete 1391. Pomemben spome-nik kmečkega stavbarstva je hiša Dominkovih iz 18. stol. (pre-urejena v 19. stol.).

Iz Gorišnice je na jug odcep skozi Muretince na cesto Ptuj–Za-vrč (5 km). Po glavni cesti je še 5 km do


1730 Attemsi. Gradbene faze se časovno skladajo z lastniki: dvorec je bil najprej prepro-sta nadstropna zgradba, Sa-uerji so ga 1700–08 nadome-stili z novim (današnji glavni trakt), 1739–43 so ga Attemsi razširili s paviljonskimi krili in uredili park ter mu dali ba-ročno podobo. Dvorec je tako dvonadstropen pravilen pra-vokotnik: prvo nadstropje je višje in ima visoka, pokonč-na okna, kar oblikuje odliko-vano etažo (piano nobile). V notranjosti je ogleda vredna glavna dvorana s kaminom in stropnimi freskami tirol-skega slikarja J. C. Waginger-ja (1708). Freske prikazujejo Herkulova dejanja in njegov sprejem na Olimpu.

Grajski park je bil največji baročni park v Sloveniji (se-gal je do 1,5 km oddaljene reke Pesnice). Sredi dvorišča

stoji Neptunov vodnjak, okrog so delno ohranjeni kipi pritli-kavcev in antičnih osebnosti. Pred gradom je s kipi okraše-na ograja (J. Straub). Del ki-pov iz parka so prenesli v Ptuj-ski muzej; del zemljišč so na-menili za poljedelstvo. Dvorec in park sta kulturna spomeni-ka državnega pomena. − Ro-kokojsko pohištvo in stenske tapiserije so delno prenesli v Pokrajinski muzej Ptuj.

Kilometer od graščine je ob reki Pesnici v hrastovem gozdu kolonija sivih čapelj (Ardea cinerea).

**** Iz Dornave vodi na se-ver lokalna cesta skozi Polen-šak (297 m, 177 preb.) in nato čez vrh Gomila (352 m; razgle-dni stolp) na cesto Ptuj–Ra-denci/Ljutomer. Vzhodno od Dornave (1 km) je naselje Mo-škanjci (215 m, 704 preb.), kjer je ptujsko športno letališče.

Poslikava v glavni dvorani dvorca Dornava

Gorišnica: panonska kmečka hiša

GORIŠNICA TD Cirkulane; Cirkulane 75, 2282 Cirkulane; 041 904 313; [email protected]

552

Velike Nedelje (229 m, 301 preb.). Gručasto naselje leži ob vznožju Slovenskih goric. V vasi je odkupna postaja za zdravilna zelišča in gozdne sadeže. Skozi kraj je tekla rimska cesta. Nemški viteški red je imel na tem območju velika posestva, ki pa so jih nacionalizirali, del pred 2. svet. vojno, preostalo takoj po njej. – Cerkev Sv. trojice je bila že 1236 sedež prafare. Grajena je bila v romanskem slogu, prezidali so jo v 15. in 17. stol. Zvišali so zvo-nik in strop, dozidali dve kapeli in jo baročno opremili. Glav-ni oltar je delo J. Holzingerja, križev oltar in prižnico je naredila Mersijeva delavnica. Iz romanskega obdobja so ohranjeni krstil-nik s štirimi glavami in tri figure, vzidane v stene zvonika.

Za cerkvijo stoji grad Velika Nedelja, ki je bil sedemsto let v lasti nemškega viteškega reda. Zgradili so ga v 13. stol., ga v 17. stol. renesančno prezidali in sredi 19. stol. obnovili. V se-verozahodnem traktu so ohranjene sledi gotskega gradu, zaho-dni del je srednjeveški, vzhodni iz 1612–20. Celota je baročna stavba okrog notranjega dvorišča z ohranjenim vodnjakom in obrambnimi stolpi. V gradu so etnološka zbirka, prenovljena kapela (razstavišče) in pustne maske.

Na sever vodi cesta skozi Gomilo v Malo Nedeljo, kjer nasta-jajo zanimive Bioterme (temperatura natrijeve hidrokarbonatne vode na vrtini je 42 ºC).

Cesta po južnem robu Slovenskih goric pripelje 3 km vzho-dneje v

Ormož (213 m, 2210 preb.). Mestno naselje leži na južni meji gričevja, na visoki terasi nad levim bregom Drave, po ka-teri teče meja s Hrvaško. Kraj je križišče prometnic med Ptu-jem, Mursko Soboto ter Čakovcem in Varaždinom (Hrvaška). Je tudi središče agrarnega, predvsem vinogradniškega obmo-čja Ormoških goric. V visoko dravsko teraso je vgrajena veli-ka vinska klet.

Pri Ormožu se izteče v strugo Drave široki kanal HE For-min, Drava pa takoj preide v Ormoško jezero (akumulacija za HE Varaždin, Hrvaška), ki se je precej zaraslo in je postalo ži-vljenjski prostor, predvsem pa preletna postaja in prezimovali-šče ogroženih vrst vodnih ptic. Na levem bregu Drave je mejni prehod za mednarodni promet s Hrvaško.

Velika Nedelja: cerkev in grad

Velika Nedelja: vodnjak na grajskem dvorišču


553

Preteklost in kulturna dediščinaArheologi so ugotovili tri zaporedne prazgodovinske po-

selitve. S konca kamene dobe so najdbe 200 kosov kamnitega orodja. Iz pozne bronaste in zgodnje železne dobe (1000–600 pr. n. š.) so ostanki naselja v velikosti 380 × 400 m z obramb-nim jarkom in nasipom ter pravokotnimi hišami ob mreži ši-rokih, tlakovanih ulic (mdr. so našli kalupe za ulivanje brona, igle, fibule). Tretja, keltska poselitev je sledila v mlajši žele-zni dobi, iz katere so ovalne kupolaste peči. V rimskem obdo-bju območje ni bilo naseljeno. Ok. 1200 so Ogrom okoliš pre-vzeli fevdalci s Ptuja, nato kraj (Holermuos) prvič omenjajo 1273, leta 1331 kot mesto z enakimi pravicami, kot jih je imel Ptuj. Takrat so ga obzidali (obzidje so porušili v 19. stol.). V 14. stol. je prvotna imena (Olermus, Ormosd, Ormuš) zame-njal Fridau in se obdržal do konca 1. svet. vojne. Pomemb-no vlogo so imeli nemški viteški red (od 1222) in frančiška-ni (1493–1786). Mesto so večkrat napadli Turki, 1704 so ga požgali kruci. Po 15. stol. je bil Ormož v lasti Pethejev, Kni-gsackerjev in Wurmbrandov. Ob koncu 18. stol. so se začeli priseljevati Nemci, v 2. pol. 19. stol. so se podobno kot drugje na Slovenskem začele stopnjevati nacionalne napetosti. Med junijsko vojno 1991 za osamosvojitev Slovenije je bilo mesto prizorišče bojev med zvezno armado in slovensko teritorial-no obrambo.

Mestno jedro je trapezasti Mestni trg, odmaknjena od nje-govega vzhodnega roba stoji cerkev sv. Jakoba. Prvič je bila omenjena 1271, ok. 1400 so sezidali dolgi kor, v 1. pol. 15. stol. kapelo, ki so jo v 1. pol. 16. stol. spremenili v stransko ladjo. Po požaru 1647 so banjasto obokali ladjo in povišali zvonik. Najstarejše freske v njej so iz ok. 1400, tiste v severni ladji so nastale po 1632. Renesančna poslikava prikazuje v 4 pasovih 48 prizorov iz stare in nove zaveze. Iz istega časa je Poslednja sodba na slavoločni steni. Pomembna sta še relief donatorja, ki kleči pred Kristusom (v timpanonu zakristijskega portala, ok. 1400), in kip Marije z detetom (ok. 1420–30; iz kapelice v bližnjih Frankovcih). Nasproti vhoda je baročni Marijin ste-ber s konca 18. stol.

Ormož: notranjost gradu

Ormoški grad

O

VELIKA NEDELJA glej Ormož

ORMOŽ Javna razvojna agencija − TIC Ormož; Kerenčičev trg 4, 2270 Ormož; 02 741 53 53; [email protected]

TZ Ormož; Vrazova 5, 2270 Ormož; 041 761 893; [email protected]

TD Ormož, Ljutomerska 12, 2270 Ormož; 041 682 780, [email protected]://www.slovenia.info/ormoz

554

Nad Dravo in železniško postajo stoji v parku Ormoški grad. Na severovzhodnem vogalu je stolp starejšega gradu iz 13. stol., drugi deli so vsaj 200 let mlajši. Poznejši so glavno stopnišče in bidermajersko zastekljene arkade na notranjem dvorišču. V gra-du so freske A. Gleichenberga (1810), ki so med pomembnejšimi stvaritvami klasicističnega slikarstva na Slovenskem. Ob vhodu in v veži so grbi družine Wurmbrand, pred gradom spomenik NOB (J. Lenassi, 1973) in doprsja več rojakov in častnih meščanov.

Na vzhodnem robu Ormoža se regionalna cesta razcepi. Na sever zavije cesta proti Ljutomeru, na vzhod pa vzporedno z že-leznico cesta v Središče ob Dravi (10 km) in čez mejni prehod za mednarodni promet (2 km) na Hrvaško.

Vinska cesta po Ljutomersko-Ormoških goricah


555

Cesta na sever, proti Ljutomeru (16 km), vodi po dolini Pavlo-vskega potoka, ki reže vzhodni del Slovenskih goric. Z nje je več odcepov v Ljutomersko-Ormoške gorice; glavne smeri po goricah so povezane v vinsko cesto.

Vinska cesta po Jeruza-

lemsko-Ormoških goricahOznačena cesta ima južno

izhodišče v Ormožu in sever-no v Ljutomeru. V Ormožu si je mogoče ogledati veliko vinsko klet z vrhunskimi vini tega vinorodnega okoliša.

Cesta se iz Ormoža vzpne skozi gorice na Kogel (3 km; 330 m, razgled), teče po sle-menu na sever in se spusti do Ivanjkovcev ob Pavlovskem potoku (3 km). Tu zapelje-mo po regionalni cesti na jug (0,5 km) in po odcepu na vzhod skozi zaselek Svetinje (313 m, velika vinska klet), kjer stoji nekdanja gosposka zidanica Malek. Tu je manjši vinogradniški muzej (v obo-kani kleti je velika stiskalnica); posebna zanimivost je hišna kapela s freskami iz 17. stol.

Cesta se še malo dvigne na severovzhod v Jeruzalem (338 m, 43 preb.), najbolj pri-

vlačno razgledno točko tega dela Slovenskih goric. Daleč naokrog so plantažni vino-gradi z zelo ugodnimi lega-mi. Jeseni postavljajo klopot-ce (etnografska posebnost) kot znanilce zorečega grozd-ja in varuhe vinogradov pred pticami. Jeruzalem naj bi do-bil ime po motivu na podo-bi Žalostne Matere božje, ki so jo v tedanjo kapelo prine-sli križarji ob vrnitvi iz Svete dežele. Območje jim je poda-ril Friderik Ptujski v 13. stol. Kapelo so po ukinitvi križar-skega reda predelali v zgo-dnjebaročno cerkev Žalostne Matere božje. Na slemenu je vrtni park z redkimi drevesi, grmovnicami in trajnicami.

Iz Jeruzalema vodi na jug cesta v Ormož skozi razlo-ženi naselji Vinski Vrh (242 preb.) in Miklavž pri Ormožu (262 preb.) s krakom v skraj-ni vzhodni del goric. Na se-

Središče ob Dravi (187 m, 1120 preb.) se je razvilo v eno-tno naselje s spajanjem treh naselbinskih jeder: vaškega, cerkvenega in grajskega. Pr-votna obcestna vas se je razra-

sla v trg, ki ima jedro ob lija-kastem trškem prostoru. Kraj je 1433 prvič omenjen kot trg. − V prostorih nekdanjega ro-tovža je na ogled Zbirka naro-dnoosvobodilnega gibanja.

Vinograd v Ljutomersko-Ormoških goricah


556

Cesta ob Pavlovskem potoku vodi vzporedno z železnico sko-zi Ivanjkovce (5 km; 220 m, 277 preb.), edino naselje z gručastim jedrom v dolini; pri Žerovincih se obrne na vzhod (odcep sko-zi Radomerje v Radomerščak) in pripelje v Ljutomer, tradicio-nalno središče

Prlekije. Živa ljudska oznaka velja za ves vzhodni del Slo-venskih goric severno od Pesnice do razvodja med Muro in Dravo, za Apaško in Mursko polje (južno od Mure) ter večji del spodnje Ščavniške doline. Vendar ne gre za pokrajinsko enoto s skupnimi geografskimi potezami, temveč za podobne etnolo-ške značilnosti (navezanost na zemljo in dom, govorica, šega-vost, duhoviti ljudski krajevni grbi).

Ljutomer (179 m, 3413 preb.). Gospodarsko, upravno in kulturno središče Ljutomerskih goric in Murskega polja leži na stiku obeh krajinskih enot. Železniška proga ga povezuje s Ptujem in Mursko Soboto. Stari del kraja je pod vzpetino Ka-menščak (272 m), novi deli so zrasli po regulaciji Ščavnice po 2. svet. vojni na severu, vzhodu in jugu. Industrija se je razvi-la šele po 1945 (kovinska, gradbena, lesna, tekstilna, živilska in farmacevtska). Kmetijsko sta najpomembnejša vinogradništvo v goricah (vinarski obrat v mestu) in živinoreja na ravnini. V krajevnem muzeju je zbirka o 1. slovenskem narodnem tabo-ru in taborskem gibanju na Slovenskem. Turistični utrip daje-jo mestu in okolici vinska cesta, hipodrom, lov in bližnje Ter-me Banovci.

ver pridemo v Ljutomer skozi Železne Dveri (49 preb.), kjer zbuja pozornost nekdanja ve-lika opečnata zidanica bene-diktinskega samostana iz Ad-monta, ki si je tukajšnje pose-sti prisvajal od 14. stol. naprej;

jeseni postavijo orjaški klopo-tec. V Ljutomer pridemo tudi po stranski cesti skozi Rado-merščak (167 preb.), kjer je v spominski muzej urejena roj-stna hiša Frana Miklošiča (je-zikoslovec; 1813–91).

Ljutomer: cerkev Janeza Krstnika


IVANJKOVCI TKD Ivanjkovci; Ivanjkovci 1, 2259 Ivanjkovci; 041 775 885, 02 719 40 13; [email protected]://www.td-ivanjkovci.info

LJUTOMER TD Ljutomer; Prešernova 8, 9240 Ljutomer; 02 581 18 27LTO Prlekija Ljutomer, Jureša Cirila 4, 9240 Ljutomer; 02 584 83 33, [email protected] http://www.jeruzalem.si

557

PreteklostKraj je nastal v bližini nekdanje rimske naselbine in ceste. Pi-

sni viri ga prvič omenjajo 1211 (Luotenwerde), kot trško nase-lje pa 1265–67. Trške privilegije so mu deželni knezi potrjeva-li do 1742. Ljutomer so 1497–1605 močno ogrožali Turki, 1704 so ga požgali kruci. Druga polovica 17. stol. je minila v zname-nju številnih čarovniških procesov. Po 1848 je postal gospodar-sko in kulturno središče Prlekije. Od 1848 so se tudi poglabljala nasprotja med slovensko in nemško usmerjenimi tržani. Sep-tembra 1863 je bilo tu prvo narodno zborovanje ob tisočletnici delovanja sv. Cirila in Metoda, 9. 8. 1868 pa se je več tisoč ljudi zbralo v Huberjevem logu na prvem taboru za Zedinjeno Slo-venijo (spomenik). Ljutomer je postal mesto 1927.

V ljutomerskem grbu je upodobljen dirjajoči enorogi konj na srebrnem ščitu. Kraj je namreč znan po najstarejšem ko-njeniškem društvu v Sloveniji in Mursko polje je edino ob-močje reje kasačev na svetu, kjer imajo pobudo kmečki ko-njerejci. Prve dirke so bile na cesti med Križevci in Ljutome-rom 1874. Leta 1875 so ustanovili Dirkalno društvo (2 leti za Dunajem); gojili so norfolško pasmo, zatem ameriške. Ob stoletnici so v bližnjih Lukavcih (4 km) postavili spomenik konju (P. Jovanovič). Na ljutomerskem hipodromu prirejajo po 4 dirke na leto.kulturna dediščina

Staro mestno jedro sestavljajo cerkveno območje, Stari trg in novejši Glavni trg. Izjemen spomenik je župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika. Prvotno je stala zunaj mestnega območja, ob turških vpadih so jo utrdili in vključili v mesto. Prvotno ro-mansko apsido so 1440 prezidali v dolgi meščanski kor z zvez-dastorebrastim obokom; baročni triladijski prostor je nastal 1688–90. Zvonik je v spodnjih dveh nadstropjih še gotski. Med kamnoseškimi deli izstopa nagrobnik J. Schweinpercka, salz-burško delo iz 1449. Baročni veliki oltar sta 1797 izdelala kipar

Klopotec v Ljutomersko-Ormoških goricah


O

558

J. Holzinger iz Maribora in slikar J. Jandl iz Gradca. Ohrani-la sta se 2 od 4 razgibano oblikovanih baročnih dohodov pred cerkvijo. Med njima je kapela sv. Florijana iz 1736, pred njo stoji spomenik F. Miklošiču (kopija kipa z dunajske univerze; J. Scherpe, 1896). Cerkev je 1901 poškodoval požar, med 1. svet. vojno so odpeljali zvonove, prenavljali so jo do 1922.

Na Starem trgu je kapelica sv. Ane iz 1756, na Glavnem trgu stojita Marijin steber iz 1729 (na vrhu je pozlačena Brezmade-žna, spodaj stojita priprošnjika sv. Rok in sv. Boštjan) in rotovž v klasicističnem slogu iz 1833 s prvotno uro na pročelju; na ro-tovžu je spominska tabla, posvečena Karolu Grossmanu in pr-vemu posnetemu filmu na Slovenskem 1905.

Iz Ljutomera vodijo pomembne cestne povezave: na severoza-hod regionalna cesta v Gornjo Radgono (21 km) s krakoma sko-zi dolino Ščavnice v Radence (31 km) in čez Muro v Mursko So-boto (26 km).

Na vzhod drži regionalna cesta (naša smer) pod severnim ro-bom Ljutomerskih goric skozi Stročjo vas in razpotegnjeno Vešči-co v 6 km oddaljeno

Razkrižje (177 m, 242 preb.). Obcestno gručasto naselje ob meji s Hrvaško je križišče cest iz Ljutomera in Pomurja ter iz hrvaških Štrigove (3 km) in Murskega Središča (14 km). Kraj z okolico je bil do 1848 pod Ogrsko, nato 16 let pod Hrvaško, 1864 je prišel v okrilje slovenskih dežel.

Župnijska cerkev sv. Janeza Nepomuka je poznobaročna iz 1784 (slike G. Brolla iz 1881). Cerkveno območje je 1994 pre-šlo iz pristojnosti zagrebške nadškofije pod mariborsko. V hra-mu je dragocen, s školjkami prevlečen križ. Iz Zahodne Indije so ga prinesli Španci po zmagi nad Nizozemci, nato je prišel v cesarsko zakladnico na Dunaju (1727). V terasi Mure je velika vinska klet, ki jo je dal zgraditi grof Altheim.

V Razkrižju sta na ogled zasebni Kovaški muzej Horvat in tehniški spomenik Slomškov mlin. V okolici slovi Ivanov izvir, katerega voda naj bi bila zdravilna. Na robu bližnje vasi Šafar-sko je rekonstruirana prazgodovinska naselbina.

V Razkrižju je mejni prehod za mednarodni promet s Hrva-ško. Regionalna cesta se obrne na sever, premosti Dravo in se sko-zi Srednjo Bistrico priključi v Črenšovcih na glavno med Mursko Soboto in Lendavo (6 km; glej smer 16).

V Ljutomeru imajo najstarejše konjeniško društvo v Sloveniji.

Ljutomer: Glavni trg z rotovžem in Marijinim znamenjem


RAZKRIŽJE TIC Razkrižje; Šafarsko 42a, Ljutomer; 02 584 99 12; [email protected]://www.razkrizje.si/tic/

Fotografija na naslednji strani Logarska dolina



1200 barvnih slik700 opisanih naselij

70 zemljevidov33 potovalnih smeri

Mesta in vasiReke in jezeraIzviri in slapovi

Izjemne rastlineNaravni parki

Turistične jameKulturni spomenikiArheološka najdišča

CerkveGradoviMuzeji

Terme in zdraviliščaKampi

SmučiščaPlaninske in pohodne poti

Lov in ribolovKajakaštvo

Turistične prireditveTurističnoinformacijski centri

Spletni naslovi

slovenija - turistični vodnik,

Documents