1

Slovenijapraznuje

2

Fotografije Janez Bogataj in njegov arhiv, razen: arhiv Družine: Tatjana Splichal (str. 39, 325, 326); arhiv družine Vodopivec (str. 149 zgoraj); arhiv gostilne Istrska klet, Pomjan (str. 84 zgoraj); arhiv gostilne Mihovec, Zgornje Pirniče (str. 238); arhiv gostilne Šempeter, Bistrica ob Sotli (str. 82); arhiv Petra Hawline (str. 44 spodaj); arhiv Mladinske knjige Založbe (str. 246; Marko Pleško /str. 12, 102 zgoraj/; Marko Pršina /str. 119/; Tadej Regent /str. 252/; TIC Kamnik – Marko Prezelj /str. 266/; TD Laško /str. 182/; Daniel Zupan /str. 321, 338 spodaj/); arhiv Sadjarskega društva Mežiške doline (str. 279); arhiv sester klaris, Nazarje (str. 163); arhiv Sladke Istre (str. 253); arhiv TD Žirovski Vrh (str. 202, 203); arhiv Janeza Trontlja (str. 196, 197 zgoraj); Nejc Balantič (str. 136); Jorg Ceglar (str. 248); Matjaž Cvahtal (str. 165); Franc Čeh (str. 210); Katja Hrobat (str. 172 spodaj); Slavka Ilich (str. 170, 172 zgoraj, 173); Tomo Jeseničnik (str. 206 zgoraj, 247, 263, 277, 331, 341); Matej Jordan (str. 295); Ivan Meglič (str. 136 zgoraj in v sredi); Helena Ložar Podlogar (str. 151); Darinka Mladenovič (slika avtorja na zadnji platnici, str. 18, 21 spodaj, 28, 36, 42 zgoraj, 51, 52, 117, 124, 191, 192 zgoraj, 195, 204, 205 zgoraj, 214 spodaj, 219, 255, 256, 264, 268 spodaj, 273 v sredi in spodaj, 281, 284, 285, 315, 320, 338 spodaj, 339 zgoraj, 362 spodaj, 363, 364); Amir Muratović (naslovnica, str. 132, 133); Martina Piko Rustja (str. 22); Jože Potrpin (str. 206 spodaj, 207 zgoraj); Stane Rajer (str. 38); Valentin Rozman (str. 349 spodaj); Matej Slabe (str. 241); Denis Striković (str. 292); Miha Špiček (str. 358, 359); Borut Šraj (str. 49); Jože Teraž (str. 84 spodaj); Lucijan Velikonja (str. 55 zgoraj); zbirka Zmaga Tančiča (str. 121, 122, 123); Srdjan Živulović/Bobo (str. 20, 24, 25, 26, 27, 29, 33, 80, 89, 102 spodaj, 120, 129, 137 zgoraj in v sredi, 144, 169, 174, 175, 177, 179, 180, 186, 188, 197 v sredi, 198, 199, 212 spodaj, 214 zgoraj, 216, 234, 235, 270, 271, 313, 317, 338 zgoraj, 339 spodaj, 352 zgoraj, 365, 366); www.maribor-pohorje.si, Studio Zelnik (str. 367)

Uredila Andreja PečekOblikoval in tehnično uredil Matej NemecMladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2011Predsednik uprave Peter TomšičGlavni urednik Miha KovačTisk Korotan – Ljubljana, d. o. o.Prva izdaja, naklada 3800 izvodovCena 44,85 €

© Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2011

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www.emka.si

CIP ‒ Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

394.2(497.4)398.33(497.4)

BOGATAJ, Janez, 1947‒ Slovenija praznuje : sodobne šege in navade na Slovenskem /Janez Bogataj ; [fotografije Janez Bogataj ... et al.]. ‒ 1. izd. ‒ Ljubljana :Mladinska knjiga, 2011

ISBN 978-86-11-15343-8257671168

Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava in druga uporaba tega avtorskega dela in njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

3

Slovenija praznujeS o d o b n e š eg e i n n a va d en a S l o v e nsk e m

Janez Bogataj

4

5

VSEBINA

Uvod 11

Dobre želje in … maček!Novoleto(1.in2.januar) 17

Tretji božičTrikraljevskopraznovanjeinpravoslavnibožič(6.januar) 21

Proslave za ohranjanje spominaPraznovanjepomembnihdogodkovmed2.svetovnovojnoinobeleževanjespominanažrtvepovojnihpobojev 25

Krače za sv. AntonaPrazniksv.AntonaPuščavnika(17.januar) 30

Zaradi imena povezan z vinomPrazniksv.Vincenca(22.januar) 33

Že na začetku leta vse v znamenju ‘naj’!Medijskeinšportneprireditve 37

Konec božične dobeSvečnica(2.februar) 39

Državni praznik kulturePrešernovdanalislovenskikulturnipraznik(8.februar) 40

Valentin – praznik trgovinValentinovo(14.februar) 45

O pustu so (bile) zrele neveste, o postu pa preste!Pustovanjealikarneval 50

Marca praznujemo (skoraj) vsiPraznovanjazaženskiinmoškispol(8.,10.,19.in25.marec) 81

6

Spuščanje barčic in praznovanje začetka pomladiGregorjevo(12.marec) 87

Potegavščine v zatonuPrviapril 90

Po luni določeno praznično obdobjeVelikonočnikroginvelikonočničas 93

Šentjuri potrka na duriJurjevo(23.april)injurjevanje 118

Stilizirani Triglav in kratica OFDanuporaprotiokupatorju(27.april) 125

Delavski praznikPraznikdela(1.maj) 127

Bolj ali manj visoki mlajiFlorjanovo(4.maj)indrugamajskapraznovanja 130

Gaudeamus igitur, iuvenes dum sumusPraznovanjaobzaključkusrednješoleinmaturi 142

Štirideset in petdeset dni po veliki nočiVnebohodinbinkošti 146

Cviček, krompir in še kaj …Krajevnainregionalnapraznovanjavmaju 152

Brezove veje za okras in procesijePrazniksv.Rešnjegatelesa(četrtekponedeljisv.Trojice) 157

Novomašnik, bod’ pozdravljenNovamašaaliprimicija 159

7

Na vstopu v poletjePraznikiinprireditvevjuniju 164

Kresovi za Ivana in državoKresališentjanževo(24.junij)indandržavnosti(25.junij) 171

Praznovanja v domoviniSrečanjaizseljencevinnjihovihpotomcev 176

Kovanje umetnosti, umetnost kovanjaKovaškišmarenvKropi(2.julij) 179

Več piva kot cvetja …PivoincvetjevLaškem(sredinajulija) 181

Praznična omizja poletjaPoletneprireditveinprazniki 184

Jasna velika maša sladko vince prinaša!Marijinovnebovzetjealivelikišmaren(15.avgust) 223

Zašpiljeno dobra od leta 1896Festivalkranjskeklobase,SorapriMedvodah(konecavgusta) 229

Praznovanje zmage nad samim sebojRamazanskibajram(30.avgust–1.september2011) 233

Še en pomemben državni praznik za vso SlovenijoVrnitevPrimorskekmatičnidomovini(15.september) 236

Na semanji danJesenskisejmidonovembra 237

Več buč kot glavKulinaričneprireditveinpraznikiobzaključkuletineodseptembradonovembra 248

8

Malo za šalo, malo zares in veselicaJesenskeprireditvevvaseh 262

Ko se narod preobleče v kostumeDnevinarodnihnošinoblačilnedediščinevKamniku 265

Pokorni podložniki zelenega carja in brucmajorjaŠtudentskabrucovanja 267

Trgatev v vinogradih, za mizami in ob sodih!Večvrsttrgatev 272

Za mladino so počitnice praznikKrompirjevepočitnice(konecoktobra,začeteknovembra) 280

Vsem Slovencom gnado, mir, milost inu pravu spoznane božje …Danreformacije(31.oktober) 281

Ne izumljena, ampak prevzeta tradicijaNoččarovnic(31.oktober) 283

Spomini na prednikeDanspominanamrtvealivsisveti(1.november)inverneduše(2.november) 287

Iskanje poti in priložnosti za razumevanje in sobivanjeKurbanbajram(6.–9.november2011) 291

Na Martina – teden dni praznik vina!Martinovanje(11.november) 293

Praznik slovenske vojskeDanRudolfaMaistra(23.november) 312

Pričakovanje in priprava na božičAdventaliadventničas(štirinedeljepredbožičem) 314

9

Pred prazniki bomo klali!Kolinealifurež 328

Prvi od treh dobrih mož v decembruMiklavž(6.december) 334

Družinski praznik in božiček – drugi od treh dobrih mož v decembruBožič(25.december) 342

Na isti dan praznujejo država in konjiPraznikimedbožičeminSilvestrom 351

Tretji dobri mož v decembruNovoletnajelkaindedekMraz 361

Silvestrovanja v presežnikih … s petardami in raketamiSilvester(31.december) 366

Opombe 369

Viriinliteratura 374

Stvarnokazalo 376

10

Druženja, pogovori ob jedeh in vinih so značilne stalnice sodobnihpraznovanj (Rožna dolina, Nova Gorica).

11

Uvod

Od druge dopolnjene izdaje strokovno temelj-nega, vsestransko popularnega in pogosto izrab-ljanega dela Praznično leto Slovencev, ki ga je napisal etnolog Niko Kuret, je preteklo že čez dvajset let [1]. V delu, ki je prvič izšlo v štirih knjigah med letoma 1965 in 1970 [2], je Kuret zbral kar naj-bolj popoln pregled dediščine šeg in navad v slo-venskem kulturnem prostoru. Usmeritev avtorja k dediščini pove že podnaslov: Starosvetne šege in navade. To na videz drobno pojasnilo pove vse o časovni usmeritvi dela, kar so pa žal nekateri v strokovnih krogih prezrli in so avtorju očitali ne-upoštevanje sodobnih kulturnih oblik. Vendar, kot pravi avtor sam, je praznično leto v njegovem delu »v bistvu naše kmečko praznično leto. Kot táko je del naše kmečke omike, ta pa je bila na Slo-venskem do druge svetovne vojske – v nasprotju z evropskim Zahodom – prevladujoča oblika naše ljudske omike sploh« [3]. Kuret se je torej posvetil dediščini šeg in navad na Slovenskem, ohranjeni v zapisanem zgodovinskem spominu in pričevanjih t. i. ustne zgodovine. Njegovo delo je temeljno samo v teh okvirih in je doživelo ter še doživlja številna povzemanja, prepisovanja, od novinarskih do strokovnih krogov. Vse to je dokaz, kako ‘uporabno’ in tudi priljubljeno je Praznično leto Slovencev danes, ko se vedno bolj usmerjamo k odstiranju preteklosti.

Kuretovo delo nadgrajuje prvi, veliko manj ob-sežen poskus Borisa Orla v Narodopisju Slovencev [4] ter pregled šeg in navad, povezanih s cerkve-nim letom na Slovenskem, Metoda Turnška [5]. Časovni okvir od pomladi do zime omogoča primerno razlago posameznih pojavov, ki nas vo-

dijo v bolj odmaknjena obdobja zgodovinskega razvoja, ko je človek vse svoje ravnanje s pomočjo šeg usmerjal po rojevanju in ugašanju sonca ter po odnosu do drugega pomembnega nebesnega telesa, lune.

Snov pričujoče knjige sledi koledarju, temu ne-usmiljenemu merilcu dni, tednov, mesecev in let. Prinaša pregled sodobnih šeg in navad na Slovenskem, skupaj z genezo posameznih pojav-nih oblik, od katerih segajo nekatere daleč nazaj v dediščino, druge pa imajo kratko življenjsko obdobje in jih je zanimivo opazovati kot pojave, ki se šele razvijajo. Skupno vsem je dejstvo, da se je vedno vse spreminjalo in se še vedno spremi-nja, vendar v različnih obdobjih zgodovinskega razvoja različno hitro. V knjigi so upoštevane najbolj značilne pojavne oblike, tako v vaseh kot v mestih in trgih, torej v različnih družbe-nih, kulturnih in geografskih okoljih. Nastajajo novi pojavi, nove šege in navade, praznovanja, čeprav se zdi, da včasih ‘klasična’ terminologija več ne ustreza za njihovo označevanje. Na eni strani imamo opraviti z vezmi, z zgodovinskim spominom, ki se v sodobnosti, tako kot vedno, preoblikuje, spreminja. Nekaj od tega poskušajo v bolj ali manj ‘pristnih’ oblikah ohranjati na igran način, kot gledališče zgodovine. Tradicionalne šege in navade, ali bolje rečeno njihova dedišči-na ima kadarkoli predvsem sodobno podobo in vsebino. To velja za celoten slovenski kulturni prostor, na katerem, še posebej zunaj meja Slove-nije, prihaja do zanimivih novih oblik, ki so poleg splošnega razvoja tudi posledice stika z drugimi kulturami.

12

Sodobne šege in navade pomembno sooblikuje-jo podobo slovenskega in skupnega, planetarne-ga sveta. Prav zato jim v mnogih drugih državah posvečajo veliko pozornosti. Namenjajo jim ustrezno družbeno skrb in podporo v kulturnih, turističnih, promocijskih in še kakšnih okvirih. Zdi se, da se mi te pomembne sestavine premalo zavedamo, še zlasti po vstopu v novo tisočletje in ob velikih spremembah evropskega in celotnega sveta. Papagajsko prevzemanje tujih modelov in pojmovanj (od multikulturnosti naprej) poteka torej površinsko in tudi površno, saj pogosto ne znamo videti dogajanj v celovitih razsežnostih, v katere so jih vpeli in jih vpenjajo v ‘velikem’ evropskem svetu. Približevanje kultur omogoča nov, širši prostor brez meja in več medsebojnih stikov, vendar ob spoznavanju različnosti, lokal-nih, regionalnih, narodnih posebnosti, drugač-nosti. Vse to ne pomeni utapljanja in nabijanja na eno samo kopito, ampak obogatitev pogledov in spoznanj. K temu lahko prispevajo sodobne šege in navade, rituali, prazniki, ki danes niso le vezi z zgodovinskim spominom ali razvijajoča se dedi-ščina, ampak tudi sodobne prireditve, dogajanja,

srečanja, skratka vse zvrsti in oblike, v katere so z zakonitostmi in strukturo sodobnih ritualov vpeti posamezniki, družine, skupine, prebivalci naselij, pokrajin, držav.

Tudi v strokovnih okvirih se je do konca 60. let 20. stoletja o šegah in navadah pisalo kot o nekakšnih razvojno nespremenljivih modelih. Močne so bile težnje po oživljanju že mrtvih, pozabljenih ali le v zapisanem spominu ohranjenih pojavov. S strokovnim ‘blagoslovom’ so skušali obuditi ali rekonstruirati nekatere pustne like, ki pa so tako postali le objekt živega muzeja, saj je bila njihova pristna, vzročna povezanost z življenjem že davno pretrgana. Časovna spremenljivost in družbena določljivost šeg in navad sta pomenili torej pomemben premik v strokovnem pogledu, a jima zaradi skromne vpetosti v oblikovanje družbenega dogajanja dolgo časa ni uspelo prodreti na uporabno raven. Tako je pogosto prihajalo in še prihaja do nestrokovnih aplikacij, razumevanja, uporabe in celo zlorabe. Slednja je še zlasti značilna za trženje, promocijo in turizem. Neštetokrat me povabijo na prireditve, zlasti turistične, pod geslom, da bo vse potekalo »po starih običajih« (= šegah in navadah) … Ljubiteljstvo je na tem področju izredno močno in nestrokovno, saj prireditelji ne razumejo vloge in pomena šeg in navad, praznikov v sodobnem svetu.

Umetnih adaptacij, rekonstrukcij in režiranih nastopov je zelo veliko. Še vedno so dokaj po-gosti v osnovni šoli, čeprav se počasi tudi tu od-mikajo od populističnega romantizma. Vedno manj je tistih trdno prepričanih pedagogov, da je za mladino primerno in vzgojno koristno, če npr. na prireditvah in proslavah ‘igrajo’ neke pre-

Na freski sv. Nedelje iz cerkve v Crngrobu so upodobljena dela, opravila in dejavnosti, ki se ne bi smeli izvajati ob nedeljah in praznikih.

13

teklosti, ki so bile povrhu še del kulture odraslih (npr. otroke našemijo v stare obleke, jim obujejo škornje, narišejo brke in potem se ‘igra’ začne …). Delno že pred 2. svetovno vojno (npr. nastopi re-konstruiranih korantov na festivalu v Mariboru v 30. letih ali celo nastop belokranjskega zelenega Jurija na Dunaju leta 1908!), zlasti pa še od konca 2. svetovne vojne dalje je t. i. turistična ‘industrija’ iskala privlačne vsebine s posplošenimi obrazci, ki so rojevali lokalne poroke, prikaze tipičnega, prastarega, originalnega … Pojavu lahko sledimo od njegovega nastajanja, poznamo tudi ‘izumi-telje’, analiziramo motive za sodelovanje, odkri-vamo politične razsežnosti idr. Vendar pa imajo te ‘sodobne’ šege in navade še svoje nasprotje, namreč nadaljevanje neke dediščine, ki z jedrom sega daleč v preteklost (npr. številne šege, ki jih je razvijalo krščanstvo, koreninijo v poganskem, prazgodovinskem času) ali je nekoliko mlajšega izvira (npr. borovo gostüvanje v Prekmurju). Vse tisto, kar nastaja in se razvija, bo lahko dediščina šele naslednjim generacijam.

Kako razvrščamo praznike

Vezi s preteklostjo se kažejo na različne načine. Zato lahko šege in navade uvrstimo v nekaj po-menskih skupin. Najprej je tu kontinuiteta ali vpetost posameznih pojavov, šeg in navad v zgodovinski razvoj. Njihova današnja pojavnost, oblika, vsebina, pomen so le ena od številnih ra-zvojnih oblik, različica v dolgem (stoletnem) ali krajšem življenju. O kontinuiteti govorimo zato, ker njihov obstoj, pojavnost in delovanje niso bili pretrgani oz. jih ni bilo treba umetno ali na novo oživljati iz zgodovinskega spomina. Zato je ne-smiselno govoriti, da praznujemo božič po sta-rih šegah in navadah, ker ga praznujemo našemu življenju in sodobnosti primerno. Seveda imajo nekatere sestavine tega praznovanja osnovo in

razvojne oblike v bogati večstoletni dediščini. Današnja oblika je torej le nadaljevanje, tudi raz-voj v sodobni čas. V Sloveniji si prizadevamo za spoznavanje, dokumentiranje in ohranjanje to-vrstnih šeg in navad v okvirih svetovne skrbi za nesnovno kulturno dediščino.

Drugo skupino sestavljajo vse tiste sodobne šege in navade, ki so interpretacija dediščine. Sem spada dobršen del sodobnih šeg, navad in še zlasti prireditev, ki gradijo podobo ali vsebinski model – lahko le nekatere njegove sestavine – na prikazovanju preteklosti. Gledano z vidika dedi-ščine pri teh kulturnih oblikah lahko najpogoste-je govorimo o kiču in folklorizmu. Taki primeri so srednjeveške tržnice in viteški turnirji. Slednji lahko nastajajo le na temeljih strokovno postavlje-nih modelov, vendar jih je zelo malo. Kajti življe-nje ne bo nikoli več tako, kot je bilo, in oživljanje starih šeg in navad ne more biti argument časov-nih ali družbenih pristnosti [6].

Interpretacijo dediščine pomenijo tiste šege in navade, ki so le še stvar zapisanega zgodovin-skega spomina in jih zaradi različnih potreb in vzrokov predstavljamo v sodobnosti kot gle-dališče zgodovine ali živi muzej. Tako kot v filmu ali gledališki igri tudi tukaj igrajo igralci ‘našega časa’ motive in vsebine iz preteklosti oz. zgodovine. To je eden od ‘živih’ načinov, kako prikazovati šege in navade, ki pa niso več funkci-onalno, torej globlje vzročno povezane s sodob-nim življenjem. V četrto skupino uvrščamo vse nove, sodob-ne šege in navade, ki nimajo vezi z dediščino. Ta paleta je izredno široka: od srečanj prebival-cev stanovanjske soseske do druženja ter zabav različnih družbenih ali starostnih skupin. Po-drobna analiza posameznih primerov lahko po-kaže vezi z dediščino ali vsaj temeljni model, ki

14

je zaradi popolnoma drugačnega družbenega, časovnega in še kakšnega konteksta močno spre-menil istovetnost in se na prvi pogled zdi, da gre le za sodobni pojav (npr. sodobno razkazovanje posameznikov na medijskih prireditvah, plesih in srečanjih je le sodobna oblika in vsebina mo-dela, ki ga poznamo že iz veliko bolj oddaljene preteklosti, ko so se posamezniki ‘pávili’ na vese-licah ali nastopaško manifestirali svojo fasado, tj. obleko, na strateško premišljenih točkah v nase-ljih, lokalih ali na drugih izpostavljenih mestih). Ustvarjanje novih šeg in navad je povezano tudi s pojmom izumljanje tradicij, ki ga v stroki sicer koristno uporabljamo za opredeljevanje tistih kulturnih pojavov, ki imajo značaj kulturne de-diščine. Seveda pa je pot do odkrivanja ‘izumite-ljev’ tradicij veliko lažja in časovno dostopnejša prav za novo nastajajoče dogodke in prireditve, ki se postopoma preoblikujejo v ponavljajoče se šege in navade. Veliko teh nastaja v okviru (ljubi-teljskega) turističnega prizadevanja na krajevni, lokalni in regionalni ravni.

Knjiga je pripoved o sodobnih šegah in nava-dah, praznikih in praznovanjih na Slovenskem; pripoved o kulturi in načinu življenja, ki svo-jevrstno odslikuje tudi naš življenjski slog in predvsem pestro paleto sodobnih značajev, tudi reprezentacij narodnega. Že v tradicionalnih družbah so bile šege in navade pomembne pri odkrivanju in opredeljevanju ‘narodnih karak-terjev’ ali značajev, kar proučuje posebna veda karakterologija, po zaslugi Antona Trstenjaka in Janka Muska najbolj razvita v psihologiji, čeprav se je to področje raziskovanja in predvsem ‘od-krivanja’ naroda začelo že v 2. polovici 19. sto-letja (z osamljenimi primeri tudi že pred tem) v okvirih takratnega narodopisja, etnognozije ali sodobno povedano etnologije in kulturne an-tropologije.

Kadar ljudje slišijo besedi šega in navada, pogo-stokrat pomislijo na nekaj zelo preteklega, na nekaj, kar je oblečeno v t. i. narodno nošo ali je blizu kulturnim okoljem, ki se identificirajo z na-rodnozabavno glasbo. Že kar zadeva slednjo, je razumevanje popolnoma zgrešeno, saj je znači-len pojav množične glasbene kulture, ki se je raz-vil na Slovenskem od 50. let 20. stoletja naprej in jo zelo posnemajo po Evropi in svetu. V t. i. tra-dicionalne pojmovne okvire šeg in navad, ki se zdijo ‘arhaični’ morda le v slovenskem jeziku, ne pa v najbolj množičnih svetovnih jezikih (angl. Customs and Manners, nem. Sitte und Bräuche), se zato uvrščajo vsi sodobni pojavi, obredja in dejanja, kot so množične (turistične) prireditve, državne in druge proslave ob državnih praznikih ter krajevna ali lokalna praznovanja, tekmovanja in prireditve, ki jih sestavljajo značilnosti sodob-nih obredij. Šege in navade so bile vedno druž-beno opredeljena, ob nekaterih priložnostih red-na ali celo obvezna ravnanja, ki imajo verske ali magijske korenine, vendar pa vedno presegajo gmotne potrebe vsakdanjega življenja. Proslave

Praznik, … za nekatere tudi vsakdanjik(Kostrevnica).

15

ali predvsem ‘ljudska’ proslavljanja ob državnih praznikih še nimajo izoblikovanih fiziognomij, kot je to značilno za druga praznovanja. Prebi-valce Slovenije postavljajo predvsem pred vsako-letne dileme, koliko prostih dni jim bo prinesel posamezni državni praznik. Te proste dneve najpogosteje izkoriščajo za nekatera dela, kar je v popolnem nasprotju s pomenom in sporočilom besede praznik. Beseda praznik pomeni namreč dela prost dan, torej biti prazen dela, ne delati (!) Praznik ali prešuštnik je pomenil v ljudskem pojmovanju lenuha, brezdelneža. Tudi izraz za počitnice ‘vakance’ (franc. vacances = počitnice) izvira iz latinske besede vacuus in pomeni prazen oz. prost dela [7].

Državne proslave ob državnih praznikih so predvsem ideološko, režijsko, uprizoritveno in še kako drugače premišljena zasnova naročnika

(tj. države). ‘Skozi’ proslave skušajo posredovati s čustvi nabita (politična) sporočila, vrednote in ideje, s katerimi naj bi usmerjali ter vzgajali držav-ljane, predvsem njihov pogled na državo in svet, ali kot je zapisal Aleš Gabrič: »Vsaka nova oblast, ki ali v imenu boga ali v imenu ljudstva prevzame vse vzvode odločanja v državi, si prizadeva v čim krajšem času zabrisati sledove ‘gnile’ preteklosti in svoje podanike na vsakem koraku spomniti na svetlo bodočnost, ki je pred njimi« [8].

Pomembna sestavina sodobnosti v Sloveniji so tudi osebna praznovanja (rojstni dnevi, go-dovi, abrahamovanja, obletnice porok in drugi osebni prazniki), ki pa jih ne uvrščamo v knjigo. Snov sledi koledarju, torej praznikom in prazno-vanjem od 1. januarja do 31. decembra, tako kot so sicer ‘koledarsko’ naravnani naši vsakdanjiki in prazniki.

16

17

Dobre želje in … maček!Novo leto (1. in 2. januar)

Začetek novega leta je bil najprej 6. januarja. Od srede 4. stoletja sta bila praznovanje božiča in novega leta združena 25. decembra. Šele leta 1691 je papež Inocenc XII. določil 1. januar kot začetek novega leta, 25. december pa je ostal praznik Kristusovega rojstva. Novoletne šege in navade naših prednikov so bile povezane s čarodejnimi dejanji, s katerimi naj bi vplivali na zdravje in srečo, rodovitnost in vse dobro za človeka ter njegovo naravno okolje z rastlinskim in živalskim svetom. Tako je bila na novega leta dan močno razširjena vera v čudežno moč vode, s katero so se morali ljudje umiti že pred zoro. To naj bi imelo kar najbolj pozitivne učinke. Ponekod so celo menili, da lahko po novoletnem jutranjem umivanju dobiš zlate zobe.

Za novo leto sta v Sloveniji prosta dva dneva: 1. in 2. januarja. Prebivalci ju povežejo že z božičnim praznovanjem in dnevom samostojnosti, zlasti še, če se dnevi koledarsko ugodno ujemajo in omo-gočajo t. i. ‘most’. Izkoristek prazničnega obdobja je namenjen krajšemu dopustu, po ‘tradiciji’ pove-zanemu z zimskimi radostmi v Sloveniji ali tujini. Turistične agencije pripravijo vrsto počitniških in izletniških ponudb, v največji meri v oddaljenih krajih, kjer je mogoče uživati v toplem morju in na sončnih plažah. Praznična dneva preživi veli-ko Slovencev, zlasti mladih, v Srbiji, na Češkem, Slovaškem, kar povežejo s silvestrovanjem. Od-hajanje v Beograd se je močno razširilo od konca 90. let 20. stoletja. Po drugi strani pa se Slovenija v prazničnih dneh novega leta napolni z turisti iz tujine, ki pridejo silvestrovat v nekatera naša sre-dišča. Torej lahko govorimo o izmenjavi kultur-nih okolij, kar je siceršnja značilnost sodobnega turističnega gibanja.

Novoletna praznična dneva veliko prebivalcev Slovenije preživi na smučiščih. Mnogi odidejo v

Praznično novoletno jutro v še zaspani Ljubljani.

18

Srečno novo leto! (Ljubljana).

19

počitniške hiše in tam preživijo praznične dneve v družinskem ali prijateljskem krogu. Na novega leta dan so zelo obiskane nekatere izletniške toč-ke. Obiskovalci si med potjo izmenjujejo čestitke in dobre želje ob novem letu.

Sicer sta 1. in 2. januar dneva ‘po nevihti’. Števil-ni posamezniki in druščine ju namenijo počitku in zdravljenju ‘mačka’ po zaužitih, pogosto čez-mernih količinah hrane in pijače v silvestrskem popoldnevu, večeru, noči in jutru. Praznični hrup se poleže in vse je bolj umirjeno ter usmerjeno k pogovorom, izmenjavi misli za novo leto, tudi napovedovanju. Za to poskrbijo pisni mediji, ki že pred nastopom novega leta zapolnijo strani časnikov in časopisov s horoskopi ter drugimi na-povedmi. Praznovanje novega leta poteka torej na osebni, družinski in prijateljski ravni. Zvočna in vizualna kulisa praznovanja sta zapolnjeni s pe-tardami in raketami, vendar njihova intenzivnost postopoma popušča od silvestrske noči do za-dnjega dneva novoletnih praznikov.

Izmenjava NOVOLETNIH VOŠČIL poteka na tri najbolj razširjene načine: z osebnimi stiki, torej z neposrednim voščenjem, po navadni in elektronski pošti. Še vse do 90. let 20. stoletja je

bilo najbolj razširjeno pisanje voščil na voščilni-cah in razglednicah, na katerih se je od 19. stoletja postopoma uveljavljala novoletna ikonografija z značilnimi simboli za srečo: prašič, štiriperesna deteljica, dimnikar z lestvijo, mušnica, žaba, pi-kapolonica, rog izobilja, podkev, škrat, igralna kocka ter njihove kombinacije. Razvoj poslovnih odnosov od konca 60. let 20. stoletja je uvedel po-sebno zvrst poslovnih novoletnih voščilnic, ki so bile pogostokrat tudi posebej oblikovane za pod-jetja. Vendar pa se je ta navada v veliki meri izro-dila v natisnjena voščila, žige in priložene vizitke pošiljateljev. Danes osebno in službeno voščimo za novo leto predvsem elektronsko. Ob tem se poraja vprašanje o duhovni površinskosti in avto-matizmu.

PRAVOSLAVNI prebivalci Slovenije praznujejo novo leto s časovnim zamikom, in sicer 14. januarja. Novo leto se pri njih ravna po julijanskem koledarju, ki ga je leta 46 uvedel Julij Cezar in za 13 dni kasni za novim letom po gregorijanskem koledarju, ki ga je leta 1582 uvedel papež Gregor XIII.

20

Božično praznovanje pred srbsko pravoslavno cerkvijo v Ljubljani.

21

Tretji božičTrikraljevsko praznovanjein pravoslavni božič (6. januar)

Praznik se imenuje ‘epifanija’ ali razglašenje Kristusovo. V njem so združeni trije dogodki: poklon treh kraljev, Jezusov krst v reki Jordan in svatba v Kani Galilejski. Prvotno je bil to osrednji in edini krščanski praznik božičnega časa. Šele tristo let po Kristusovem rojstvu se je uveljavilo praznovanje njegovega rojstnega dne 25. decembra. Vzhodna cerkev je ohranila praznik Kristusovega rojstva 6. januarja. S praznikom treh kraljev se končuje božična doba. Za kulturno dediščino tega praznika so najbolj značilni obhodi trikraljevskih kolednikov. Pobude zanje prihajajo iz srednjeveškega bogoslužja, vendar pa njihova pojavnost temelji na šegah šolarjev v 16. in 17. stoletju.

Ob primerjanju kulturne dediščine TRIKRA-LJEVSKIH PRAZNOVANJ do 2. svetovne vojne z današnjimi oblikami ugotovimo veliko sodobno vsebinsko izpraznitev in osiromašenje praznika. Pri tem moramo upoštevati, da so tri kralje po koncu 2. svetovne vojne praznovali le v katoliškem družinskem okolju, saj javno trikra-ljevski koledniki zaradi družbenih in ideoloških sprememb niso smeli več nastopati. Vendar se ponekod tradicija trikraljevskega koledovanja ni prekinila. To velja še zlasti za nekatera vaška okolja, odmaknjena od večjih urbanih središč. Vendar je bil številčni obseg teh obhodov dokaj zanemarljiv.

Spremembe na tem področju je prinesla slo-venska osamosvojitev leta 1991, ko so se spet začeli OBHODI TRIKRALJEVSKIH KO-LEDNIKOV, s prepevanjem koledniških pesmi in voščenjem vsega dobrega v novem letu. Enega prvih takih obhodov so leta 1991 izvedle dijakinje ene od ljubljanskih srednjih šol; ob spremljavi ki-tare so po mestnih ulicah prepevale trikraljevske

Dijakinje kot trikraljevski koledniki v Ljubljani.

Trikraljevski koledniki v Logatcu.

22

koledniške pesmi. Skupino so sestavljale štiri dija-kinje: tri so bile preoblečene v tri kralje (Gašper, Miha, Boltežar), četrta pa je od mimoidočih me-ščanov pobirala denarne darove. Tako so zbirale finančna sredstva za počitnice.

Pobude za t. i. oživljanje že opuščene ali po-zabljene kulturne dediščine po osamosvojitvi so prihajale iz župnijskih okolij, od leta 1994 pa predvsem iz Misijonskega središča Slove-nije. Koledovanje naj bi podprlo projekte slo-venskih misijonarjev. Denar, ki ga ob koledovanju zberejo mladi, je namenjen šolanju otrok, npr. v Matangi in na Madagaskarju, v Zambiji, Kongu, Slonokoščeni obali, Bocvani, Burundiju, Angoli, Braziliji in Papui Novi Gvineji. Posebno obliko in namen trikraljevskega koledovanja ima skupina otroških kolednikov, ki obišče Državni zbor Re-publike Slovenije, predsednika republike in (ali) predsednika vlade. Vsi trije otroci so kostumirani

v svete tri kralje, kar je temeljna pojavna podoba vseh koledniških skupin. Njihovo sporočilo se ujema s funkcijo vseh trikraljevskih koledniških skupin: voščilo vsega dobrega v novem letu, zdravja in sreče. Obiskovanje državnega zbora in predsednika republike je ustrezno medijsko podprto in ima svojo ‘dediščino’ v obiskih ptuj-skih korantov in belokranjskega zelenega Jurija na teh dveh pomembnih državnih ustanovah [9]. Tudi koledniki, ki obiščejo predsednika in držav-ni zbor, dobrodelno zbirajo darove za vse tiste države po svetu, kjer delajo slovenski misionarji.

Kulturno in etnološko društvo Gallus Bartholomaeus v sodelovanju s Kralji iz Ju-trove dežele prireja od leta 1997 KOLEDO-VANJE TREH KRALJEV, enodnevni festival trikraljevskih pesmi v Šentjerneju na Dolenj-skem. Najprej je potekalo na prostem, od janu-arja 2011 pa ga pripravijo v veliki dvorani Kultur-

Koroške perhte pri Užniku na Selah: liəpuša (lepa), hrduša (grda), rajduša (pisana) in ta biəva (bela).

23

nega centra. Predstavijo se koledniške skupine in prikažejo stare navade ob koledovanju treh kraljev. Prireditev ni tekmovalna, vendar podelijo vsako leto eni od koledniških skupin posebej za to priznanje oblikovano trikraljevsko zvezdo.

Posebno obliko koledovanja na predvečer praznika sv. treh kraljev poznajo med Slovenci na Koroškem. Otroci odidejo na koledovanje s PERHTO, to je osebo, ki se kostumira v kožuh, po možnosti črne barve, na glavo pa si povezne kožuhovinasto kapo. Perhta in mladina hodijo z velikimi zvonci od hiše do hiše, pojejo pesmi in zbirajo darila (denar, klobase, meso, kruh). Nasle-dnji dan ali tudi čez nekaj dni ena od gospodinj v vasi pripravi dobro južino iz vseh nabranih živil, denar pa si otroci razdelijo.

Naslednja oblika trikraljevskega praznovanja so BLAGOSLOVNI NAPISI s kraticami G + M + B in letnico tekočega leta, ki jih nad vrata ali na podboje vhodnih vrat domov s kredo na-pišejo lokalni duhovniki. Ti pridejo blagoslavljat in voščit novo leto v posamezne hiše že pred praznikom treh kraljev, torej v božičnem času. Pri tem je zanimivo, da se je šega razširila tudi na neverujoča okolja in celo v nekatere delovne, poslovne in proizvodne prostore, pogosto brez duhovnika. V verujočih družinah prostore v hiši in gospodarska poslopja pokadijo s kadilom in poškropijo z blagoslovljeno vodo. Ob tem neka-teri gospodarji sami napišejo letnico in prve črke imen treh kraljev.

V vaseh in ponekod tudi v mestih se je še ohra-nila PEKA POSEBNEGA BOŽIČNEGA OBREDNEGA KRUHA, ki ostane na mizi vse božične praznike treh kraljev. Pri nekaterih hišah spečejo en hlebec takega kruha le na sv. tri kralje, drugje pa tudi po tri; enega za božič, drugega za novo leto in tretjega za tri kralje. Na kmetijah av-strijskega Koroškega spečejo Slovenci dva

hlebca kruha mižika, enega iz ržene in drugega iz bele moke. Na mizi ju prekrijejo s prtičem, zraven pa postavijo kravji zvonec in različne vrste žitne-ga zrnja v posodicah, razpelo in blagoslovljeno vodo. Hlebca ostaneta na mizi kot dekoriran praznični pogrinjek do praznika treh kraljev, ko ju razrežejo oz. pravijo, da jih »Pehta zreže« [10], in razdelijo med družinske člane in živino, »da se počutijo močne«. Hlebci se lahko razlikujejo po vrsti moke, uporabljene za testo. Za to vrsto kru-ha poznamo celo vrsto imen, tehnologij izdelave, oblik in okrasja. O Pehti ali Pehtri babi in o božič-nem kruhu bo govor ob koncu knjige v poglavjih o adventu in božiču.

V Dražgošah in okolici se je za praznično trikraljevsko obdarovanje ohranilo izdelovanje ročno oblikovanih medenjakov, ki imajo obliko krajčka. Vendar pa je to obdarovanje med spolo-ma že zelo v zatonu in ima simbolni pomen le še v posameznih, izjemnih primerih.

Na praznik sv. treh kraljev praznujejo BADNJI DAN pravoslavni prebivalci Slovenije. Božični dan je naslednji dan, tj. 7. januarja. Priprave na božično praznovanje so povezane s šestteden-skim postom. Božično praznovanje je izrazito družinsko. V pravoslavnih cerkvah pripravijo polnočnice; največja je v pravoslavni cerkvi v Ljubljani. V predelih mesta s številnejšimi pra-voslavnimi verniki spuščajo rakete in petarde. Praznujejo tudi v Mariboru, Kranju, Kopru,

Samolepilni blagoslov treh kraljev na vratnem portalu.

24

Novi Gorici in Novem mestu. Sicer pa se bo-žič pri pravoslavnih proslavlja v družinskih in prijateljskih okoljih ter v nekaterih gostinskih lokalih.

Poimenovanje badnjega dneva je povezano z bedenjem, tj. z božično vigilijo. Po tradiciji za-žgejo suho hrastovo vejo ali kos hrastovega lesa, kar se imenuje badnjak in prinaša toplino ter luč v domove. Na predvečer praznika odnesejo do-mov slamo in tako simbolno ustvarijo oz. okra-sijo prostor, da spominja na prostor Kristusovega rojstva. Med značilnimi prazničnimi jedmi so pečeni odojki in božična pogača, v katero skrijejo kovanec. Vsak član družine dobi kos pogače; tisti, ki v svojem kosu odkrije kovanec, je med najsreč-nejšimi.

V Italiji, v Furlaniji, Reziji in Karniji, kurijo ponekod na sv. tri kralje KRESOVE na gričih in na severnih pobočjih gora ter v nekaterih krajih.

Božična maša v srbski pravoslavni cerkvi v Ljubljani.

Iz suhih vej spletejo obroče in jih goreče meče-jo v dolino. V karnijski furlanščini se taki obroči imenujejo cidula, v Reziji, kjer kurijo kres samo še v Njivi (Gniva), jim pravijo čïdule. V Roncu (Rodda) v občini Podbonesec (Pulfero) kresuje-jo že za novo leto; ob kresu se zbere veliko lju-di. Pripravijo lokalne jedi, kot so gubanca, štruki in kuhano vino. V vaseh od Petovelj (Petano) do Selc (Cave di Selz) pod kraškim robom je na predvečer praznika treh kraljev v navadi seime. Nad vasjo zakurijo visok kres, s katerim naj bi razsvetlili pot trem kraljem. Največje praznova-nje je nad Romjanom (Vermegliano), kjer do kresa vodi razsvetljena steza, ob njem pa ponu-jajo jedi in pijačo. Vse te šege s kurjenjem kresov imajo veliko starejše ozadje in izvir v poganskih obredjih, s katerimi so ljudje poskušali pomagati soncu, ki je v zimskem času umrlo oz. izgubilo moč.

25

Proslave za ohranjanje spominaPraznovanje pomembnih dogodkov med 2. svetovno vojno in obeleževanje spomina na žrtve povojnih pobojev

Lojze Penič je v Enciklopediji Slovenije (9/1995) zapisal: »… V začetku januarja 1943 je skupina vohunov izsledila partizanski tabor in o tem obvestila gestapo v Mariboru; podatke so dali še zajeti partizan in izvidniki na smučeh. Okupator je zbral več kot 2000 mož ter 8. januarja obkolil partizanski tabor. Po prvem naskoku malo pred 12. uro so se napadalci s precejšnjimi izgubami umaknili, nato pa začeli tabor obstreljevati z minometi; ko je veliko partizanov že padlo, so se preživeli skušali prebiti, vendar zaman. V dveinpolurnem boju je padlo 69 borcev in bork, ujeli so le enega ranjenega. Na nemški strani je bilo 19 mrtvih in 31 ranjenih. Napadalci so o zmagi pri Osankarici poročali tudi vodji nemškega rajha Adolfu Hitlerju …«

Spominska svečanost pri Treh žebljih na Osankarici na Pohorju.

26

Praznično dogajanje sooblikujejo proslave in spominska srečanja, povezana z dogodki med 2. svetovno vojno in prva leta po njej. Prazničnih obujanj spominov na te krute dogodke je veliko, zato smo jih izbrali pet v strnjenem razdelku, če-prav se praznujejo v različnih obdobjih leta.

Povzeti zgornji zapis govori o hudi junaški BIT-KI POHORSKEGA PARTIZANSKEGA BATALJONA (ali 1. bataljona Pohorskega od-reda) z nemškimi okupatorji, 8. januarja 1943 pri Treh žebljih nad Osankarico na Pohorju.

V spomin na tragični dogodek, ko je devetinšest-deset slovenskih domoljubov darovalo življenje za svobodo, poteka od leta 1977 na mestu bitke svečana, intimna proslava, združena z zelo dobro obiskanim pohodom z Rogle do Osankarice.

Le nekaj dni pozneje poteka znameniti PO-HOD PO STEZAH PARTIZANSKE JE-LOVICE (oz. Po poti Cankarjevega bataljona), ki ga organizirajo od leta 1958 in je posvečen spominu na dražgoško bitko, kruti nemški požig vasi in poboj domačinov v Dražgošah. Nemci

Zaključek pohoda Po stezah partizanske Jelovice s proslavo pri spomeniku v Dražgošah.

Priljubljeni pohod v spomin na to, da je bila Ljubljana med 2. svetovno vojno obdana z bodečo žico.

27

so takrat ubili osem borcev Cankarjevega bata-ljona, s svojo smrtjo pa je sodelovanje s partiza-ni plačalo še enainštirideset domačinov. Pohod je dolg 38 km in se začenja na Pasji ravni, krajši pohod pa v Železnikih, od koder se pohodniki podajo proti Dražgošam čez Ratitovec. Nato je pri monumentalnem dražgoškem spomeniku proslava z govorci in kulturnim programom.

Še ena prireditev, povezana z okupirano Slo-venijo in njenim glavnim mestom, ima razsežno-sti množičnega praznika, ki ga sicer označujejo kot ‘množično športnorekreativno prireditev’, a ima izjemen simbolni in spominski pomen in spomin na obdanost Ljubljane z bodečo žič-

no ograjo v času italijanske in nemške okupacije 1941–1945 ter tudi spomin na osvoboditev me-sta 9. maja 1945. Po trasi, kjer je bila okoli mesta razpeljana žična ograja, je od leta 1985 urejena sprehajalna pot (Pot spominov in tovarištva), sicer že od leta 1961 označena s spominskimi kamni. Prireditev, ki temelji na pohodu, se je najprej imenovala Ob žici okupirane Ljubljane, potem Po poteh partizanske Ljubljane, Po poteh svobodne Ljubljane, Po poteh spominov in tova-rištva, sedaj pa se imenuje POHOD OBJEMI SVOJE MESTO. Prireditev so prvič izvedli kot pohod ob Festivalu slovenske telesne kulture 23. junija 1957. Danes je to ena najbolj množičnih

Spominska svečanost na Teharjah.

28

H grobiščem žrtev povojnih pobojev v Kočevskem rogu.

29

pohodnih prireditev v Sloveniji. V dolgih letih obstoja so večkrat spreminjali spored; stalnica je rekreativni pohod, ki ima rekreativni in tekmo-valni tekaški del. Rekreativni del odlikujeta viso-ka udeležba pohodnikov in velika družabnost.

Poleg junaških in tragičnih dogodkov med 2. svetovno vojno pa označuje leta po vojni tudi niz ZUNAJSODNIH POMOROV VOJNIH UJETNIKOV IN CIVILISTOV. Takratno ju-goslovansko partijsko vodstvo je izvajalo t. i. po-vojna revolucionarna čiščenja in tako je v jamah, opuščenih rudniških jaških idr. nastalo na stotine grobišč, ki so bila desetletja načrtno prikrita in zamolčana. Šele konec enopartijskega režima in osamosvojitev Slovenije sta omogočila, da so tudi te sestavine povojnega življenja postopoma prišle v javnost in so ljudje lahko začeli prirejati spomin-ske slovesnosti oz. obrede spomina. Od leta 1990 je vsako leto oktobra spominska slovesnost na Teharjah, kjer so konec maja 1945 aktivirali nek-danje nemško vojaško taborišče in vanj namestili vojaške ter civilne osebe, ki so se med sklepnimi boji za osvoboditev iz Slovenije umaknile na Ko-roško in so jih zavezniške sile vrnile. Med zaslišanji na Teharjah so jih razvrščali v tri skupine. Uvrščeni v skupino c so bili določeni za usmrtitev, zato so jih vozili na različna morišča. Največ množičnih usmrtitev je bilo od maja do junija 1945, nadalje-vale pa so se do januarja 1946. Na prostoru nek-danjega teharskega taborišča v Bukovžlaku, kjer je danes urejen spominski park, poteka od leta 1990 vsak junij maša in žalna slovesnost.

Naslednja SPOMINSKA SLOVESNOST je julija na grobišču 4000–5000 ubitih domobran-cev in pripadnikov drugih narodnosti v grobišču oz. pri breznu Pod Krenom v Kočevskem rogu. Prirejajo jo od 8. julija 1990, ko je bila ob tem množičnem morišču in grobišču, kjer so šele leta 1986 postavili spominski križ, delo kiparja Metoda Frlica, prva spravna slovesnost z mašo. Slovesnosti se je udeležilo čez 30.000 ljudi, med

Čez vse leto lahko govorimo o dveh temeljnih tipih dogodkov, z izbranimi primeri predstavljenih v tem poglavju: ohranjanju spominov in spominski slovesnosti. Oba imata zagotovo veliko več obrednosti ali ritualnosti, tudi z globljimi vsebinami in sporočili, kot državne proslave, o katerih bo še govor in velikemu številu državljanov pomenijo predvsem dela proste dneve. Ta obredja pogosto vse preveč razdvajajo Slovenijo in so pogoste priložnosti za obračune dnevne politike in diskvalificiranje. Kot da ne razumemo ali nočemo razumeti sporočil, ki jih ta dediščina, naj bo junaška ali tragična, sporoča kot svarilo, opozorilo in vodilo našemu in prihodnjemu ravnanju.

njimi prvi predsednik Republike Slovenije Milan Kučan in ljubljanski nadškof in slovenski metro-polit dr. Alojzij Šuštar. Ob cesti, ki vodi h grobišču, so leta 1998 postavili križev pot, delo kiparja Sta-neta Jarma. Od leta 2000 stoji pri grobišču kapela, leta 2002 pa so ob zadnji postaji križevega pota postavili še t. i. ‘slovensko solzo’, simbolno zname-nje iz črnega marmorja. Spominske slovesnosti sestavljajo maša, govori in kulturni program.

Spominska svečanost pri breznu Pod Krenom v Kočevskem rogu.

30

Krače za sv. AntonaPraznik sv. Antona Puščavnika (17. januar)

V Sloveniji praznujemo dva Antona: Antona Puščavnika, ki goduje 17. januarja, in Antona Padovanskega, ki goduje 13. junija. Praznovanje prvega poteka tudi na ‘javni’ ravni, saj velja za zavetnika prašičev in živine. Zato mu ljudje pravijo tudi ‘Anton prašičkar’ ali ‘svinjski Tone’, junijskemu Antonu pa ‘solatni Tone’ [11]. Sv. Antona Puščavnika upodabljajo kot puščavnika s palico oz. križem v obliki črke T (t. i. Antonov križ ), z enim ali dvema zvončkoma na njej in s prašičkom. S prašičem se označuje demon poltenosti in požrešnosti, ki ga je s svojim življenjem v puščavi premagoval sv. Anton in ga odganjal z zvončkom na palici. Sicer je sv. Anton veljal tudi kot priprošnji svetnik pri izbiri zakonskega partnerja.

PRAZNOVANJE SV. ANTONA PUŠ-ČAVNIKA je povezano z njegovim godovnim dnem. Vendar se največkrat praznuje na nedeljo po tem dnevu, ponekod tudi pozneje, v obdo-bju med godovnim dnem in pustom. Temeljni sestavini sta maša z blagoslavljanjem krač, salam in drugih suhomesnatih izdelkov ter njihova lici-tacija pred cerkvijo in druženje navzočih. Zaradi povezanosti in pomena sv. Antona za domače ži-vali, zlasti še za prašiče, je še danes navada, da pri-nesejo na dan praznovanja ljudje v cerkev preka-jene svinjske krače, druge suhomesnate izdelke, ki nastanejo ob kolinah, in zadnja leta tudi kruh, krofe, flancate, potice, nekatera druga živila in vino. Vendar pa so temeljni suhomesnati izdelek še vedno svinjske krače. V nekaterih krajih velja pravilo, da morajo prebivalci prinesti k blagoslovu le leve ali le desne krače. Živila polagajo v košare na oltarju in duhovnik jih med obredom blago-slovi. Tudi ta šega ima dve temeljni obliki. Poleg

Kip sv. Antona Puščavnika v prezbiteriju cerkve v Javorunad Sostrim.