republika slovenija · pri financiranju projekta, kjer ima kreditor neposreden ali posreden dostop...

PRIROČNIK

PROJEKTNO FINANCIRANJE:

ALTERNATIVNA OBLIKA FINANCIRANJA INFRASTRUKTURNIH OBJEKTOV

UREDNIK: Mojmir Mrak

AVTORJI: Mojmir Mrak Maja Gazvoda Maruša Mrak

REPUBLIKA SLOVENIJA Služba Vlade Republike Slovenije za lokalno

samoupravo in regionalno politiko

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________

Priročnik je izdelan v okviru projekta "Tehnična pomoč za organ upravljanja" za leto

2004 in ga delno financira Evropska unija v okviru Evropskega sklada za regionalni

razvoj.

_______________________________________________________________________ 2


Kazalo

1. UVOD..................................................................................................................................................................................... 7

1.1. Koncept projektnega financiranja ter njegov pomen v svetu in v Sloveniji ................... 7 1.2. Slovenija potrebuje projektno financiranje infrastrukture .............................................. 8 1.3. Namen priročnika............................................................................................................ 9 1.4. Struktura priročnika....................................................................................................... 10

2. KONCEPT PROJEKTNEGA FINANCIRANJA S POUDARKOM NA BOT OBLIKI PROJEKTNEGA FINANCIRANJA ....... 12

2.1. Razlika med projektnim in podjetniškim načinom financiranja projektov ................... 13 2.2. BOT oblika projektnega financiranja in njene specifičnosti ......................................... 17

2.2.1. Pravne osnove BOT koncepta: koncesije in projektno financiranje ...................... 18 2.2.2. Specifičnosti BOT oblike projektnega financiranja v odnosu na klasično, podjetniško financiranje ................................................................................................... 19 2.2.3. Specifičnosti BOT koncepta v odnosu na projektno financiranje v drugih sektorjih gospodarstva..................................................................................................................... 20

2.3. Prednosti in slabosti BOT oblike projektnega financiranja za različne udeležence v projektu................................................................................................................................. 21

2.3.1. Projektno podjetje .................................................................................................. 23 2.3.2. Sponzorji projekta .................................................................................................. 24 2.3.3. Posojilodajalci ........................................................................................................ 25 2.3.4. Drugi investitorji .................................................................................................... 26 2.3.5. Finančni svetovalec ................................................................................................ 27 2.3.6. Gradbeni izvajalci, dobavitelji opreme in tehnologije ter surovin ......................... 27 2.3.7. Kupci ...................................................................................................................... 28 2.3.8. Upravljalec projekta ............................................................................................... 28 2.3.9. Država .................................................................................................................... 29 2.3.10. Drugi udeleženci .................................................................................................. 29

2.4. Dejavniki uspešnosti projektnega financiranja ............................................................. 31 2.4.1. Kriteriji za oceno uspešnosti projekta .................................................................... 32 2.4.2. Ključni koraki za uspešnost izvedbe projektnega financiranja .............................. 33

Korak 1: Izdelava predhodnih študij o ekonomski upravičenosti projekta.................. 33 Korak 2: Načrtovanje projekta ..................................................................................... 34 Korak 3: Organizacija financiranja .............................................................................. 34 Korak 4: Nadzor nad potekom financiranja ................................................................. 35

3. BOT OBLIKA PROJEKTNEGA FINANCIRANJA KOT ENA OD OBLIK PARTNERSTVA MED JAVNIM IN ZASEBNIM SEKTORJEM ........................................................................................................................................................................... 36

3.1. Evolucija zagotavljanja storitev in financiranja investicij ............................................ 36 3.2. Klasična oblika zagotavljanja storitev in financiranja investicij................................... 38 3.3. Partnerstvo javnega in zasebnega sektorja kot oblika zagotavljanja storitev in financiranja investicij ........................................................................................................... 40

OBLIKA PARTNERSTVA......................................................................................................................................................... 41

_______________________________________________________________________ 3


3.3.1. Pogodbe o opravljanje storitev (angl. service contracts)........................................ 42 3.3.2. Pogodbe o vodenju in upravljanju (angl. management contracts) ......................... 42 3.3.3. Lizing pogodbe (angl. lease contracts)................................................................... 43 3.3.4. Koncesijske pogodbe (angl. pure concessions)...................................................... 43 3.3.5. BOT oblika projektnega financiranja..................................................................... 44

3.4. Ključni elementi za izbor najbolj primerne oblike partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem .............................................................................................................................. 44

3.4.1. Prva faza: opredelitev temeljnih ciljev partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem .......................................................................................................................... 45 3.4.2. Druga faza: ocena primernosti posameznih oblik partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem za dosego zastavljenih ciljev ........................................................... 46

4. FAZE BOT OBLIKE PROJEKTNEGA FINANCIRANJA....................................................................................................... 50

4.1 Identifikacija projekta .................................................................................................... 50 4.2. Izbor sponzorjev projekta.............................................................................................. 51 4.3. Ustanovitev projektnega podjetja.................................................................................. 52 4.4. Oblikovanje pogodbene in finančne strukture projekta ................................................ 53 4.5. Izgradnja objekta ........................................................................................................... 54 4.6. Poslovanje objekta v obdobju koncesije ....................................................................... 55 4.7. Prenos lasništva objekta na državo................................................................................ 55

5. IZBOR SPONZORJEV PROJEKTA PRI BOT OBLIKI PROJEKTNEGA FINANCIRANJA .................................................. 56

5.1. Cilji javnega sektorja pri izbiri procedure za izbor sponzorja projekta ........................ 56 5.2. Prednosti in slabosti ene oziroma druge procedure za izbor sponzorja projekta .......... 58

6. VLOGA JAVNEGA SEKTORJA V BOT OBLIKI PROJEKTNEGA FINANCIRANJA............................................................ 61

6.1. Dejavniki splošnega okolja za vključevanje zasebnega sektorja v gospodarsko infrastrukturo........................................................................................................................ 61

6.1.1. Pozitivni dejavniki.................................................................................................. 61 6.1.2. Negativni dejavniki ................................................................................................ 62

6.2. Vloga javnega sektorja pri zagotavljanju pogojev za uspešno pripravo projektov na osnovi BOT modela projektnega financiranja ..................................................................... 64

6.2.1. Obseg in vrsta podpor javnega sektorja ................................................................. 65 6.2.2. Ključni elementi podpore države BOT obliki projektnega financiranja ................ 66

7. FINANČNA STRUKTURA PROJEKTA ................................................................................................................................ 70

7.1. Analiza ekonomsko finančne upravičenosti projekta.................................................... 70 7.1.1. Osnovne informacije o projektu in izhodišča za poslovanje projektnega podjetja 71

Projekt .......................................................................................................................... 71 Sponzorji projekta ........................................................................................................ 72 Proizvod ....................................................................................................................... 72 Proizvodnja................................................................................................................... 73 Trg ................................................................................................................................ 74 Poslovna tveganja......................................................................................................... 75

_______________________________________________________________________ 4


Vodstvo / zaposleni ...................................................................................................... 76 7.1.2. Finančne informacije, vezane na izvedbo projekta ................................................ 76

Stroški projekta ............................................................................................................ 77 Implementacija projekta in časovni roki ...................................................................... 78 Viri financiranja ........................................................................................................... 79 Finančni pregled in predvideni poslovni rezultati........................................................ 80

7.1.3. Informacije v zvezi z regulativo in vplivom na okolje........................................... 87 7.2. Vrste kapitala, finančna struktura in instrumenti financiranja ...................................... 88

7.2.1. Lastniški kapital ..................................................................................................... 91 Delničarski sporazum................................................................................................... 91 Navadne in prednostne delnice .................................................................................... 91 Struktura kapitala ......................................................................................................... 92

7.2.2. Dolžniški kapital .................................................................................................... 93 Posojila komercialnih bank .......................................................................................... 96 Posojila multilateralnih finančnih institucij ............................................................... 102 Druge oblike kreditiranja ........................................................................................... 103 Izdaja dolžniških vrednostnih papirjev ...................................................................... 104

7.2.3. Kvazi-lastniški kapital.......................................................................................... 105 7.3. Instrumenti EU kot finančni vir za projektno financiranje ......................................... 107

7.3.1. Pravni red EU o javnih naročilih in PPP .............................................................. 107 7.3.2. Računovodski standardi in statistična pravila EU za beleženje PPP transakcij ... 108 7.3.3. Financiranje PPP projektov z EU sredstvi .......................................................... 109

7.4. Organizacija financiranja ............................................................................................ 110

8. POGODBENA STRUKTURA PROJEKTNEGA FINANCIRANJA ...................................................................................... 113

8.1. Pogodbe, ki urejajo razmerja med sponzorji projekta................................................. 114 8.1.1. Pogodbe, sklenjene pred oblikovanjem projektne družbe.................................... 115 8.1.2. Pogodba o ustanovitvi projektne družbe .............................................................. 117 8.1.3. Delničarski sporazum........................................................................................... 118

Dodatni kapitalski vložki ........................................................................................... 119 Stvarni vložki ............................................................................................................. 119 Predkupna pravica ...................................................................................................... 120 Konflikt interesov....................................................................................................... 120 Konkurenčna klavzula................................................................................................ 120

8.2. Pogodbe, ki urejajo odnose med sponzorji in državo gostiteljico............................... 120 8.2.1. Pogodba o projektu oziroma koncesijska pogodba .............................................. 121

Pravna narava pogodbe o projektu oziroma koncesijske pogodbe ............................ 122 Vsebina pogodbe o projektu oziroma koncesijske pogodbe ...................................... 123

8.3. Pogodbe, povezane s pripravo, razvojem in izgradnjo projekta ................................. 126 8.3.1. Pogodbe o svetovanju in opravljanju storitev (konzultantske pogodbe).............. 126 8.3.2. Gradbena pogodba................................................................................................ 127 8.3.3. Pogodba o dobavi opreme .................................................................................... 128 8.3.4. Zavarovalne pogodbe ........................................................................................... 129

8.4. Pogodbe, povezane s poslovanjem in upravljanjem projekta ..................................... 129 8.4.1. Pogodba o dobavi ................................................................................................. 129 8.4.2. Pogodba o prodaji outputa.................................................................................... 130

"Take and pay" pogodba ............................................................................................ 130 "Take or pay" pogodba............................................................................................... 130

8.4.3. Pogodba o upravljanju in vzdrževanju projekta................................................... 131

_______________________________________________________________________ 5


8.5. Finančne pogodbe ....................................................................................................... 131

9. TVEGANJA IN NJIHOVA PORAZDELITEV MED UDELEŽENCI ...................................................................................... 133

9.1. Splošna tveganja.......................................................................................................... 136 9.1.1. Politična tveganja ................................................................................................. 136 9.1.2. Komercialna tveganja........................................................................................... 137

Tveganje inflacije....................................................................................................... 137 Tečajna tveganja......................................................................................................... 137 Obrestno tveganje....................................................................................................... 138

9.1.3. Pravna tveganja .................................................................................................... 138 9.2. Posebna projektna tveganja......................................................................................... 139

9.2.1. Tveganja razvoja in priprave projekta.................................................................. 139 9.2.2. Tveganja, povezana z izgradnjo in (ne)dokončanjem projekta............................ 140 9.2.3. Tveganja, povezana s poslovanjem projekta........................................................ 141

Tehnično tveganje ...................................................................................................... 142 Tveganje upravljanja .................................................................................................. 142 Tržno tveganje............................................................................................................ 142 Druga ekonomska tveganja ........................................................................................ 144

9.2.4. Druga posebna projektna tveganja ....................................................................... 144 Infrastrukturna tveganja ............................................................................................. 144 Tveganje oblikovanja konzorcija posojilodajalcev .................................................... 145 Pravna tveganja .......................................................................................................... 145 Tveganje sodelovanja................................................................................................. 146 Višja sila..................................................................................................................... 146

9.3. Obvladovanje tveganj ter zavarovanje pred njimi....................................................... 146 9.3.1. Tveganja, ki jih nosi vlada države gostiteljice ..................................................... 148 9.3.2. Tveganja, ki jih nosi projektno podjetje oziroma sponzorji................................. 149

Tveganja razvoja, priprave in izgradnje..................................................................... 149 Tveganje upravljanja .................................................................................................. 151 Tržno tveganje............................................................................................................ 151 Politična tveganja ....................................................................................................... 152 Tečajna tveganja......................................................................................................... 153 Obrestno tveganje....................................................................................................... 153

9.3.3. Tveganja, ki jih nosijo posojilodajalci ................................................................. 153

10. UPORABA MODELA PROJEKTNEGA FINANCIRANJA ZA IZGRADNJO CENTRALNE ČISTILNE NAPRAVE V MARIBORU ............................................................................................................................................................................ 155

LITERATURA IN VIRI ............................................................................................................................................................ 161

SLOVARČEK ......................................................................................................................................................................... 165

_______________________________________________________________________ 6


1. Uvod

1.1. Koncept projektnega financiranja ter njegov pomen v svetu in v Sloveniji

Koncept projektnega financiranja in vrste projektov, za katere je primeren; »Projektno

financiranje« je v zadnjih desetletjih postala ena izmed pomembnejših oblik zagotavljanja

srednjeročnega in dolgoročnega kapitala za financiranje investicijskih projektov. Gre za

obliko financiranja projekta, kjer je finančna struktura organizirana na način, da bodoči

prihodki projekta predstavljajo glavni vir servisiranja in kjer premoženje projekta predstavlja

glavno obliko zavarovanja. Pri financiranju projekta, kjer ima kreditor neposreden ali

posreden dostop do kapitala sponzorja projekta oziroma kjer ima kreditor garancijo sponzorja

projekta in/ali vlade, tako ne moremo govoriti o projektnem financiranju. Projektno

financiranje torej ni isto kot financiranje projektov, saj je le-te mogoče financirati na zelo

različne načine. Tradicionalno so bili večji infrastrukturni projekti javnega sektorja financirani

s proračunskimi sredstvi in z zadolževanjem države, projekti zasebnega sektorja pa s

klasičnimi podjetniškimi krediti, ki so temeljili na bilančni moči kreditojemalca. S

pospešenimi trendi privatizacije in deregulacije se je tudi tradicionalni način financiranja

infrastrukturnih projektov začel spreminjati, in to v oblike, pri katerih je zasebni sektor začel

prevzemati bistveno večjo vlogo tako pri financiranju kot pri prevzemanju tveganj.

Ključni faktor, ki opredeljuje, ali je določen projekt primeren za projektno financiranje ali ne,

je stopnja zanesljivosti bodočih prihodkov projekta. Za projektno financiranje so primerni

zlasti tisti projekti, kjer financerji projekta lahko dokaj natančno predvidijo, kaj se bo

dogajalo s prihodki projekta v prihodnosti, bodisi na osnovi dolgoročne pogodbe o odkupu

(na primer pri proizvajalcih električne energije) bodisi na osnovi koncesije (na primer čistilne

naprave) ali na neki tretji osnovi (na primer cestnina).

Projektno financiranje se uporablja za financiranje projektov v zelo različnih sektorjih

gospodarstva. Po modelu projektnega financiranja se tako običajno zapirajo finančne

konstrukcije projektov s področij rudarstva, naftne in plinske industrije, zelo pogosto pa tudi

projektov s področij telekomunikacij in turizma. Projektno financiranje, kombinirano s

koncesijsko pogodbo, pa se vse bolj uveljavlja tudi pri financiranju objektov gospodarske in

_______________________________________________________________________ 7

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ socialne infrastrukture. Gre za projekte, ki se izvajajo po t.i. BOT (build – operate – transfer)

obliki projektnega financiranja. Klasični primeri BOT oblike projektnega financiranja na

področju gospodarske infrastrukture so npr. izgradnja energetskih kapacitet, cest, mostov in

tunelov, čistilnih naprav, garažnih hiš in podobno. Med projekti na področju socialne

infrastrukture pa velja omeniti izgradnjo oziroma obnovo šol, bolnišnic, študentskih domov in

celo zaporov.

Projektno financiranje infrastrukture je v svetu uveljavljena oblika financiranja projektov,

v Sloveniji pa smo praktično še povsem na začetku; Medtem ko je v svetu koncept BOT

oblike projektnega financiranja že dokaj uveljavljen in v številnih državah tudi široko

uporabljan, smo v Sloveniji še zelo na začetku. Razlogov za to je več, med

najpomembnejšimi pa so zlasti naslednji: Prvič, projektno financiranje je v svoji osnovi bolj

zahtevno od klasičnega financiranja projektov, saj zahteva od vseh udeležencev bistveno

natančnejšo oceno ekonomske in finančne upravičenosti projekta. Žal so tovrstna znanja v

Sloveniji še vedno dokaj omejena. Drugič, čeprav je država na načelni ravni zelo podpirala

vključevanje zasebnega kapitala v financiranje infrastrukturnih objektov, dejansko ni

vzpostavila ne konceptualnih ne zakonskih in tudi ne institucionalnih pogojev, ki so potrebni

za aktivno promoviranje te oblike financiranja. Tretjič, relativno dober javnofinančni položaj

Slovenije, ki se je odražal v še vedno dokaj enostavnem dostopu do državnih garancij, ni

stimuliral javnega sektorja, da bi si posebno prizadeval za pritegnitev netradicionalnih oblik

financiranja.

1.2. Slovenija potrebuje projektno financiranje infrastrukture

Razkorak med investicijskimi potrebami in razpoložljivimi finančnimi sredstvi; Slovenija se

sooča s potrebo po nujnosti dodatnih naložb v gospodarsko infrastrukturo. Te so potrebne kot

podpora gospodarski rasti in povečanju splošnega blagostanja v državi. Empirične študije

ocenjujejo naložbene potrebe naše države v tem segmentu gospodarstva na okoli 8 odstotkov

BDP v primerjavi z okoli 5 odstotki BDP, kolikor smo za financiranje gospodarske

infrastrukture namenjali v preteklem desetletju. To jasno kaže, da v Sloveniji obstaja znaten

razkorak – v višini okoli 3 odstotke BDP – med potrebami naše države za investiranje v

gospodarsko infrastrukturo in razpoložljivimi tradicionalnimi viri sredstev za te namene, to pa

so predvsem proračunska sredstva ter zadolževanje doma in v tujini.

_______________________________________________________________________ 8


Nezadovoljiva kvaliteta storitev; Poleg velikih investicijskih potreb na področju gospodarske

infrastrukture, ki jih država v celoti ne bo mogla financirati s tradicionalnimi viri financiranja

(sedaj še toliko bolj, zaradi sprejete odločitve za hiter vstop v evro območje), obstaja vsaj še

en ključen razlog, ki govori v prid pospešenega vključevanja zasebnega sektorja v

zagotavljanje infrastrukturnih storitev ter v financiranje in izgradnjo gospodarske

infrastrukture. Izkušnje v svetu namreč kažejo, da je zasebni sektor v veliki večini primerov

bolj učinkovit od javnega sektorja, tako pri izgradnji, obnavljanju in vzdrževanju objektov na

področju gospodarske infrastrukture, kakor tudi pri zagotavljanju storitev, ki jih la-ta

proizvaja.

Vključevanje zasebnega kapitala v investicije BOT oblike projektnega financiranja

omogoča tako povečanje skupnega obsega investicij kot izboljšanje učinkovitosti;

Pritegnitev zasebnega kapitala v financiranje projektov na področju gospodarske

infrastrukture v obliki projektnega financiranja – podobno kot to počne vse večje število

držav v svetu – je ena od možnosti, s katero je mogoče ne le povečati skupen obseg investicij

v gospodarsko infrastrukturo ter na ta način zmanjšati razkorak med potrebami in

razpoložljivimi finančnimi sredstvi, temveč tudi izboljšati kvaliteto storitev, ki jih ta

infrastruktura zagotavlja prebivalstvu.

1.3. Namen priročnika

V skladu z jasno izraženim interesom naročnika je namen priročnika predstaviti koncept in

osnovne principe projektnega financiranja, v tem okviru pa zlasti BOT oblike projektnega

financiranja ter praktične probleme, ki običajno povzročajo največ težav v pogajanjih o

finančni in pravni strukturi projekta. Priročnik naj bi tako predstavil, kaj projektno

financiranje JE, oziroma kaj projektno financiranje NI, saj obstaja veliko nerazumevanja o

tem, kaj vse je mogoče narediti s projektnim financiranjem in za kaj vse je ta način

financiranja primeren. S priročnikom želimo jasno povedati, katere so osnovne značilnosti

projektnega financiranja, kakšne so njegove prednosti in kaj njegove slabosti. Priročnik

govori tudi o tem, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da bi lahko nek projekt financirali po

principu projektnega financiranja.

_______________________________________________________________________ 9

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ Priročnik naj bi služil dvema namenoma, prvič, kot uvodna seznanitev vsem tistim, ki želijo

spoznati koncept projektnega financiranja infrastrukturnih objektov, in drugič, kot nekakšen

aide memoire vsem tistim, ki so že vključeni v pripravo posameznih projektov po principu

BOT oblike projektnega financiranja.

1.4. Struktura priročnika

Poleg Uvoda priročnik vsebuje še osem glavnih poglavij.

• V drugem poglavju so podrobneje predstavljeni osnovni koncept projektnega

financiranja in njegova BOT izvedenka, običajni udeleženci projektnega financiranja

ter ključne prednosti in slabosti te oblike financiranja projektov.

• Tretje poglavje je namenjeno umestitvi BOT oblike projektnega financiranja

infrastrukturnih objektov v širok spekter partnerstva med javnim in zasebnim

sektorjem. V tem okviru so predstavljene osnovne oblike sodelovanja javnega in

zasebnega sektorja pri zagotavljanju tako infrastrukturnih storitev, kakor tudi pri

financiranju investicij v infrastrukturnih objekte.

• Četrto poglavje je osredotočeno na predstavitev posameznih faz, skozi katere gre

običajno vsak projekt, ki se financira prek BOT oblike projektnega financiranja.

• V naslednjem, to je petem poglavju, je natančneje pojasnjen postopek za izbor

sponzorjev projekta, kar je običajno eden od pomembnejših elementov za realizacijo

BOT oblike projektnega financiranja, zlasti v primeru, ko je vanj vključen javni

sektor.

• Šesto poglavje je namenjeno predstavitvi vloge države oziroma javnega sektorja v

BOT obliki projektnega financiranja.

• V sedmem poglavju je govor o finančni strukturi projekta, ki se financira po principu

projektnega financiranja. Predstavljeni so različni možni viri financiranja projekta in

_______________________________________________________________________ 10


osnovna pravila glede potrebne strukture kapitala, kakor tudi temeljne značilnosti

ekonomsko-finančne analize projekta.

• Osmo poglavje je v celoti namenjeno predstavitvi ključnih pogodb, katere je potrebno

uskladiti in podpisati v okviru BOT oblike projektnega financiranja. Največ govorimo

o koncesijski pogodbi, nekoliko manj natančno pa so opredeljene tudi različne druge

pogodbe.

• Deveto poglavje je podrobneje predstavi porazdelitev tveganj med udeležence, ki so

običajno vključeni v realizacijo BOT oblike projektnega financiranja.

• Zadnje, deseto poglavje, pa na kratko opiše osnovne značilnosti enega od projektov –

čistilne naprave v Mariboru – financiranega in izgrajenega po principu BOT oblike

projektnega financiranja.

Na koncu priročnika sta podana še (i) slovarček nekaterih ključnih terminov, ki se uporabljajo

na področju BOT oblike projektnega financiranja, ter (ii) spisek literature, ki je bila

uporabljena pri pripravi priročnika.

_______________________________________________________________________ 11


2. Koncept projektnega financiranja s poudarkom na BOT obliki projektnega financiranja Projektno financiranje predstavlja posebno obliko financiranja dolgoročnih projektov,

pretežno s področja infrastrukture, t.j. prometne in komunalne infrastrukture, telekomunikacij,

energetike, ekologije, pa tudi turizma, zabaviščne industrije ipd., s pomočjo zasebnega

kapitala, katerega motiv je predvsem ekonomski.

Po svojih značilnostih se projektno financiranje precej razlikuje od klasičnega podjetniškega

financiranja investicij, saj uporaba objektov, izgrajenih po projektnem principu, kot so na

primer avtoceste, predori, tuneli, mostovi, telekomunikacijska omrežja, elektroenergetski

objekti, plinovodi in naftovodi, rudniki, objekti za oskrbo z vodo in čistilne naprave,

nepremičninski objekti in drugi, od uporabnikov zahteva določeno plačilo.

Projektno financiranje je strukturno financiranje (ang. structured finance); zahteva

strukturiranje lastniškega kapitala in dolga na način, da denarni tok projekta zadošča za

poplačilo vseh njegovih obveznosti. Specifične potrebe posameznega projekta so torej tiste, ki

opredeljujejo strukturiranje finančne konstrukcije projekta, medtem ko kompleksnost

pogodbenih razmerij med udeleženci v projektu in tveganj, ki se skrivajo v posameznih fazah

izgradnje ter obratovanja projekta, narekuje izdelavo zelo natančnih študij ekonomske

upravičenosti.

Poglavje je sestavljeno iz štirih podpoglavij. V uvodnem podpoglavju – podpoglavje 2.1 – je

govor o razlikah med klasičnim, podjetniškim financiranjem in projektnim financiranjem, s

kratko evolucijo slednjega. Temu sledi – podpoglavje 2.2. – predstavitev BOT oblike

projektnega financiranja in njenih specifičnosti. V nadaljevanju – podpoglavje 2.3. – je podan

dokaj natančen pregled vseh subjektov, ki so običajno udeleženi v BOT obliki projektnega

financiranja. Poglavje se zaključuje – podpoglavje 2.4. – z identifikacijo ključnih dejavnikov,

od katerih zavisi, ali bo realizacija določenega projekta v obliki projektnega financiranja

uspešna ali ne.

_______________________________________________________________________ 12

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ 2.1. Razlika med projektnim in podjetniškim načinom financiranja projektov

Zasebni investitorji se za izvedbo projekta odločijo le, če projekt na dolgi rok izkazuje

pozitiven denarni tok, ki zadošča za poplačilo vseh stroškov poslovanja, obveznosti iz

financiranja in izplačilo donosov. Uporaba te tehnike financiranja je zato tesno povezana s

študijami ekonomske upravičenosti projekta, katerih rezultati morajo biti v smislu

izkazovanja pozitivnih učinkov več kot spodbudni, saj je odplačevanje posojil in drugih

obveznosti projekta vezano zgolj na denarni tok, ki ga ta ustvarja, in na njegova sredstva.

Na povsem podoben način kot pri klasičnem načinu financiranja investicij v okviru podjetja

finančne analize in študije upravičenosti temeljijo na izdelavi projekcij poslovanja v

prihodnosti, ki so za razliko od klasičnega projektnega načrtovanja finančnih učinkov

investicije znotraj podjetja izrazito dolgoročne narave, saj zajemajo obdobje oziroma ročnosti

tudi do 25 let in več. Ključna razlika pri tovrstnih projekcijah poslovanja je tudi v tem, da

predpostavljajo izven bilančno financiranja projekta oziroma izločitev financiranja le-tega iz

bilanc za projekt zainteresiranega(-ih) podjetja(-ij). Pri tem je pomemben kriterij primernosti

projekta za projektno financiranje njegova zmožnost, da deluje in obstane kot samostojna

poslovna celica oziroma ekonomska enota, katere sredstva, denarni tokovi in pogodbene

obveznosti, ki izhajajo iz posameznega projekta, niso izkazane v bilancah sponzorja projekta,

pač pa so izločeni v samostojni ekonomski oziroma pravni subjekt.

Shema projektnega financiranja tako v bistvu predpostavlja vzpostavitev novega, t.i.

projektnega podjetja, ki ga ustanovijo za projekt zainteresirani vlagatelji oziroma sponzorji

projekta in na ta način izločijo financiranje investicije iz svojih bilanc; projektno podjetje kot

samostojna pravna oseba s sredstvi, pridobljenimi iz poslovanja v obdobju trajanja projekta,

ustvarjenim dobičkom, kapitalom in pozitivnim denarnim tokom jamči za vračilo virov

financiranja in zahtevano donosnost, kar morajo po predvidenih scenarijih izkazovati tudi

projekcije poslovanja projektnega podjetja.

Razliko med projektnim in podjetniškim načinom financiranja projektov lahko opišemo tudi

drugače; podjetniške finance so tradicionalne finance, kjer je osnovni vir za vračanje s strani

upnikov in investitorjev v podjetje investiranih sredstev podjetje-sponzor, ki za vračilo teh

obveznosti odgovarja s svojim celotnim premoženjem, in ne projekt sam. Upniki, zlasti

_______________________________________________________________________ 13

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ banke, pri svoji odločitvi za kreditiranje sicer upoštevajo uspešnost projekta, da ta ne bi

ogrozil sposobnosti podjetja za poravnavanje njegovih obveznosti oziroma vračanje

izposojenih sredstev, vendar je za odločitev o financiranju najpomembnejše splošno finančno

stanje podjetja, torej uspešnost poslovanja, premoženje, denarni tokovi, nezanemarljiv pa je

tudi potencial nadaljnje rasti prihodkov. Upniki so tako v primeru, če projekt propade, v

precejšnji meri zaščiteni pred neplačilom, kar je sicer odvisno od splošne finančne slike

podjetja oziroma od tega, ali je podjetje kljub propadlemu projektu sposobno nadaljevati s

poslovanjem; pri projektnem financiranju pa je drugače, saj lahko tu tako investitorji kot

upniki v primeru propada projekta pričakujejo velike izgube.

Obstajata dva osnovna tipa projektnega financiranja: »brez pristopa« (angl. non-recourse1) in

»z omejenim pristopom« (angl. limited recourse), pri čemer klavzula »brez pristopa« pomeni,

da upniki in drugi vlagatelji do sponzorjev projekta nimajo nobenih direktnih pravic oziroma

posebnih jamstev, kot je to običajno v primeru, ko gre za klasičen odnos dveh povezanih

podjetij; nimajo torej dostopa do sredstev matičnega podjetja niti posredno v obliki garancij

ali jamstev. Toliko bolj je zato pomembno, da bolj tvegan prihodnji denarni tok zahteva večji

obseg lastniškega kapitala, pri čemer mora biti finančna konstrukcija projekta opredeljena in

jasna še preden projekt pritegne potencialne investitorje, saj je le to dejansko zagotovilo, da je

projekt izvedljiv tako z ekonomskega kot s tehničnega in okoljskega vidika ter da bo v celotni

življenjski dobi sposoben servisirati dolg in generirati finančne donose, primerne sprejetim

tveganjem.

V praksi ima zato večina projektov obliko »z omejenim pristopom«, finančne tehnike, kjer se

tveganja delijo med udeležence v projektu na način, da obstaja določeno jamstvo sponzorja

projekta, običajno v obliki garancij za dokončanje izgradnje projekta v začetni -

konstrukcijski fazi ter ostale oblike zagotovil, ki predstavljajo podporo projektu s strani

sponzorja. Seveda se upniki in investitorji zavedajo, da je sposobnost vračanja vloženih

sredstev oziroma zagotavljanje primerne stopnje donosa prvenstveno odvisno od uspešnosti

samega projekta.

Prednosti projektnega financiranja v primerjavi s klasičnimi, podjetniškimi financami gre tako

iskati zlasti v večjem dostopu do virov financiranja ter v zmanjšanju tveganj na sprejemljivo 1 “Recourse” je mogoče vsebinsko prevesti kot odgovornost za plačilo.

_______________________________________________________________________ 14

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ raven. S projektom povezana tveganja se izločijo iz poslovanja obstoječega podjetja -

sponzorja, da v primeru, če projekt propade, to ne ogrozi finančne integritete oziroma

delovanja matičnega podjetja. Z alokacijo tveganj in potreb po virih financiranja med skupino

za projekt zainteresiranih strank je tako mogoče izpeljati projekte, ki bi v nasprotnem primeru

predstavljali preveliko tveganje za enega samega izvajalca in najverjetneje ne bi bili izvedeni.

Uporaba tehnike projektnega financiranja je najbolj aplikativna v dejavnostih, kjer je projekt

mogoče vnaprej strukturirati kot od sponzorja ločeno celoto. Običajno gre za relativno velike

projekte, katerih postavitev in izvedba zahtevata čas, precejšnje transakcijske stroške, zaradi

specifičnosti opreme in potreb po izredno dolgoročnem financiranju pa tudi velike kapitalske

izdatke. Projektno financiranje je lažje izvedljivo v panogah, kjer so prihodki vnaprej

predvidljivi oziroma jih je možno napovedati z relativno gotovostjo (na primer v dejavnostih,

kjer se podeljujejo koncesije); temu navkljub pa izkušnje s projektnim financiranjem v svetu

kažejo, da je to tehniko financiranja moč uspešno izvajati tudi na manjših projektih v zelo

različnih dejavnostih.

Projektno financiranje ni nova oblika financiranja projektov na področju gospodarske

infrastrukture. Prvi infrastrukturni objekti so bili financirani na ta način že v 19. stoletju v

Angliji. Država je na ta način financirala izgradnjo cest in tudi železnic. V prvi polovici 20.

stoletja je država prevzela vlogo »proizvajalca« infrastrukturnih storitev, tako da je bilo v tem

času projektno financiranje močno potisnjeno v ozadje.

Interes za projektno financiranje je bil ponovno močno oživljen v zadnjih treh desetletjih, ko

je zaradi potrebe po zmanjšanju prispevkov državnega proračuna oziroma obvladovanju

proračunskega primanjkljaja ter razbremenitvi potencialnih obveznosti državne blagajne iz

naslova danih garancij in poroštev državni sektor začel prepuščati vse več iniciative za

investiranje zasebnemu sektorju. Projektno financiranje kot primeren način dolgoročnega

financiranja tistih kapitalsko intenzivnih investicij, ki imajo relativno predvidljiv denarni tok,

je igralo pomembno vlogo v tem procesu. Samo v letih 1996 – 2002 se je obseg kreditov,

namenjenih projektnemu financiranju, povečal z 48 mlrd USD na 133 mlrd USD. Daleč

največji delež v celoti (49%) so v zadnjem letu tega obdobja predstavljali projekti na področju

energetike, temu pa so sledile investicije v telekomunikacije (19%), v cestno in železniško

_______________________________________________________________________ 15

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ infrastrukturo (11%), v naftno industrijo (9%), v nepremičnine in zabaviščne parke (5%),

petrokemijo (3%), procesno industrijo (3%) in rudarstvo (1%).

Glede na geografsko alokacijo projektov so v tem istem obdobju prednjačili projekti v

Zahodni Evropi in ZDA. Skoraj dve tretjini vseh kreditov, namenjenih projektnemu

financiranju, je bilo v letu 2001 realizirano v teh dveh regijah, in sicer 34% odstotkov celote v

Zahodni Evropi, največ v Italiji ter Veliki Britaniji in Španiji ter 29% celote v ZDA. Kar

zadeva t.i. »razvijajoče se ekonomije« (angl. emerging economies) so med njimi prednjačile

države bližnjega in srednjega vzhoda z 8% vseh investicij ter Azija s 7%. Obveznice, izdane v

okviru projektnega financiranja, pa še vedno absolutno dominirajo v ZDA, z deležem blizu

85% .

Uporaba tehnike projektnega financiranja zahteva določeno stopnjo razvitosti trga kapitala,

zato se projektno financiranje pogosto, zlati v finančno manj razvitih državah sveta, pojavlja

kot hibridna finančna tehnika, ki kombinira značilnosti pravega projektnega financiranja in

podjetniških financ. Zahtevana stabilnost in predvidljivost, ki ju narekuje projektno

financiranje, zaradi kompleksnosti alokacije tveganj med udeležence v projektu in višjih

zahtevanih donosov za kritje vseh nastopajočih tveganj, otežujeta in dražita strukturiranje

transakcij projektnega financiranja. Investitorji in posojilodajalci (zlasti tuji), ki imajo raje

predvidljivost kot negotovost, morajo dobiti zagotovilo, da se ekonomske predpostavke

projekta vključno s prihodki, davki, repatriacijo dobičkov in ostalimi ekonomskimi dejavniki

v času trajanja projekta v državi ne bodo spremenile.

Na finančno manj razvitih trgih se poslovno okolje v primerjavi z razvitim svetom razlikuje

predvsem v štirih glavnih področjih: (i) manj razvit pravni sistem in zakonodaja, (ii) nejasna

politična situacija, (iii) ekonomska negotovost in (iv) centralizacija lastništva nad

infrastrukturo v rokah države.

Za projekt zasebnega sektorja ima to za posledico sklop tveganj, ki pomeni potencialno višje

stroške izgradnje in obratovanja projekta (zaradi inflacije, neučinkovitega deviznega trga,

neobstoja trga dolgoročnih valutnih swap-ov, zamud in prekoračitev stroškov za pridobivanje

dovoljenj) ter sicer visoko povpraševanje po proizvodu/storitvah projekta, a nezmožnost

_______________________________________________________________________ 16

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ prebivalstva za plačilo nakupa (nizke cene, nizka stopnja izterjave plačil, težaven prenos

dobičkov idr.). Financiranje brez pristopa ali z omejenim pristopom do sponzorjev projekta je

zato težko izpeljati, premagovanje tveganj pa zahteva veliko pozornosti in energije.

Enostavnejša rešitev je uporaba državnih garancij, vendar ta pristop ne more biti dolgoročen,

saj je obseg potencialnih obveznosti posamezne države omejen.

2.2. BOT oblika projektnega financiranja in njene specifičnosti V obdobju od konca druge svetovne vojne pa vse do začetka osemdesetih let je velika večina

današnjih držav v razvoju in držav v tranziciji financirala izgradnjo svojih večjih

infrastrukturnih objektov izključno na klasičen način, to je s proračunskimi sredstvi in često

ob pomoči zadolževanja države v tujini. Ta praktično popolna odvisnost financiranja tovrstnih

objektov z javnimi viri se je v osemdesetih letih pokazala kot finančno vse bolj nevzdržna.

Na nastalo situacijo so države sicer odgovarjale različno, klasičen repertoar ukrepov pa je

vključeval pospešen razvoj domačih finančnih trgov kot predpogoj za povečanje domačih

prihrankov ter liberalizacijo zakonodaje na področju tujih naložb, neposrednih in portfolio, ter

sprejemanje drugih ukrepov, potrebnih za vzpodbujanje priliva lastniških oblik tujega

kapitala. Poleg tega je v praktično vseh državah prišlo do procesa privatizacije in nasploh do

povečevanje vloge zasebnega sektorja, kar je sočasno terjalo prilagajanja tudi na strani

javnega sektorja.

Tudi na področju zagotavljanja storitev infrastrukturnih sektorjev je v zadnjem desetletju

prišlo do bistvenih sprememb. Za razliko od prejšnjega obdobja, ko je imel javni sektor

praktično monopol nad tem segmentom gospodarstva, sta v zadnjih letih vse bolj jasno

izražena dva med seboj tesno povezana trenda. Prvič, umikanje države s področja izgradnje

infrastrukturnih objektov in njihovega operativnega upravljanja, in drugič, vse bolj jasno

definiranje vloge države kot regulatorja infrastrukturnih dejavnosti, katerih usluge v vse

večjem delu zagotavljajo proizvajalci iz zasebnega sektorja.

_______________________________________________________________________ 17

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ 2.2.1. Pravne osnove BOT koncepta: koncesije in projektno financiranje

Projekti na principu BOT predstavljajo temeljno obliko financiranja infrastrukturnih objektov

z vključevanjem zasebnega sektorja. To je tudi temeljna oblika, s katero nekatere države na

zasebni sektor prelagajo pomemben del proračunskih izdatkov in si na ta način odpirajo

dodatne možnosti za relativno večje izdatke na drugih področjih, kot sta npr. zdravstvo in

izobraževanje, kjer so možnosti za vključevanje zasebnega sektorja relativno bolj omejene.

BOT oblika financiranja infrastrukturnih objektov se je razvila iz dveh pravnih osnov. Prvo

od njih predstavlja projektno financiranje v varianti »z omejenim pristopom« (glej natančneje

podpoglavje 2.1.); gre za koncept financiranja projekta, pri katerem bodo kreditorji zagotovili

sredstva za financiranje projekta predvsem na osnovi (i) ocene, ali bo projekt sposoben

generirati dovolj finančnih prilivov za servisiranje najetih dolgov, in (ii) razpoložljivega

kapitala, s katerim razpolaga koncesionar, saj le-ta predstavlja nekakšno garancijo za najete

kredite. To pomeni, da se projektno financiranje nanaša na tiste finančne strukture, pri katerih

država kot sponzor projekta pritegne subjekte iz zasebnega sektorja v financiranje projekta

predvsem na osnovi predvidenih finančnih prilivov projekta, ne pa osnovi drugih oblik

zavarovanja, kot je npr. premoženje države oziroma njen splošen finančni položaj.

Pomembna značilnost projektnega financiranja je torej v tem, da se država izogne obvezi, da

financerju projekta omogoči neposredni »pristop« do svojega premoženja, npr. deviznih

rezerv, v primeru, če je projekt neuspešen. Teoretično je seveda s pogodbo možno določiti, da

financer projekta pod nobenimi pogoji nima dostopa do premoženja države. V tem primeru bi

seveda šlo za projektno financiranje »brez pristopa«. V praksi mnogo bolj pogosta oblika pa

je oblika projektnega financiranja, v kateri država financerju zavaruje določene rizike oziroma

mu na ta način omogoči »omejen pristop« do svojega premoženja.

Druga pravna osnova BOT oblike projektnega financiranja so koncesije, ki so se v nekaterih

danes industrijsko razvitih državah uporabljale že v 19. stoletju in v začetku tega stoletja. Pri

tem velja poudariti, da so se te koncesije v enem ključnem segmentu pomembno razlikovale

od današnjih BOT projektov; medtem ko so klasične koncesije zasebnemu sektorju

omogočale praktično brezpogojno uporabo objekta, torej ob zelo omejeni vlogi in kontroli

države, je pri pravilno strukturiranem BOT projektu vloga države bistveno večja. Država

odloči ne le o tem, ali je objekt potreben ali ne, temveč običajno opredeli tudi, kakšne naj

_______________________________________________________________________ 18

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ bodo njegove osnovne značilnosti. To pomeni, da za razliko od klasičnih koncesij, BOT

projekti dejansko predpostavljajo partnerski odnos med zasebnim sektorjem in državo.

2.2.2. Specifičnosti BOT oblike projektnega financiranja v odnosu na klasično, podjetniško financiranje

BOT kot specifična oblika projektnega financiranja »z omejenim pristopom«, temelječa na

koncesijskem tipu pogodbe, je najbolj običajna oblika vključevanja zasebnega sektorja v

izgradnjo novih infrastrukturnih objektov. Gre za obliko projektnega financiranja, v kateri

najboljši ponudnik kot sponzor projekta dobi od države oziroma njene pristojne institucije

koncesijo za njegovo izgradnjo in upravljanje, pri čemer je sam odgovoren tudi za pripravo in

financiranje projekta. Na koncu obdobja, določenega s koncesijsko pogodbo, je koncesionar

obvezan projekt predati v lastništvo države. Dolžina trajanja koncesije je odvisna predvsem

od višine in dinamike predvidenih finančnih prilivov projekta, saj bi le-ti morali zadostovati

tako za kritje stroškov kot tudi za doseganje predvidenega dobička koncesionarja.

Poleg BOT oblike projektnega financiranja se v praksi uporabljajo še številne druge oblike,

npr. BOO (Build-Own-Operate), BOR (Build-Operate-Renewal of Concession), BTO (Build-

Transfer-Operate), BLT ali BRT (Build-Rent/Lease-Transfer), ROT (Rehabilitate-Operate-

Transfer), ki so po svoji osnovni logiki samo izpeljave BOT modela in se od njega bistveno

ne razlikujejo.

Hitro povečevanje števila BOT projektov v svetu brez dvoma kaže na to, da ima ta oblika

projektnega financiranja določene potencialne prednosti v odnosu na klasično obliko

financiranja infrastrukturnih objektov, med katerimi so zlasti naslednje: (i) BOT koncept

pomeni angažiranje zasebnih virov kapitala za izgradnjo projektov, ki so se tradicionalno

financirali iz javnih proračunskih virov, (ii) kredite za financiranje BOT projektov najema

zasebni sektor (koncesionar) in ne javni sektor (običajno pristojna državna agencija), kar je

običajno pri klasični obliki financiranja, (iii) za najete kredite koncesionarja država ne daje

garancij, kar pomeni, da ti dolgovi ne pomenijo povečevanja državnega oziroma državno

garantiranega dolga, (iv) osnovo za servisiranje kreditov v BOT projektih predstavljajo

prihodki projekta, pri čemer je kreditorjem omogočen »pristop« do premoženja države samo

pod s pogodbo natančno določenimi pogoji, in (v) najpomembnejše zavarovanje, na katerem

_______________________________________________________________________ 19

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ temelji kreditiranje BOT projekta, je pogodbena pravica koncesionarja do prihodkov, ki jih

projekt ustvarja in ki naj bi po oceni kreditorja zadostovali za servisiranje dolgov.

Kot prednosti BOT projektov se poleg že omenjenih navajajo še številne druge. Tovrstni

projekti tako povečujejo vključenost zasebnega sektorja v ponudbo storitev infrastrukturnega

sektorja (te so bile tradicionalno monopol države), državi omogočajo definiranje kriterijev, s

katerimi lahko uspešneje nadzoruje izgradnjo in poslovanje primerljivih projektov v javnem

sektorju, pozitivno vplivajo tudi na transfer tehnologije in znanja, izobraževanje kadrov, v

določenih primerih pa tudi na zaposlovanje (v času izgradnje projektov), razvoj domačega

finančnega trga in novih finančnih instrumentov ter podobno.

BOT oblika projektnega financiranja pa je povezana tudi z vrsto slabosti v odnosu na klasično

obliko financiranja infrastrukture, dve od teh sta tako naslednji: (i) stroški financiranja po

principu BOT so običajno višji kot pri financiranju s klasičnimi državno garantiranimi krediti

(kreditni rating države je namreč v vsakem trenutku boljši od ratinga kateregakoli subjekta z

njenega ozemlja, torej tudi koncesionarja, lociranega v tej isti državi, slabši rating pa pomeni

zadolževanje po finančno manj ugodnih pogojih) in (ii) BOT projekti so po svoji finančni

konstrukciji in pravni strukturi bistveno bolj kompleksni kot je to primer pri klasičnih oblikah

financiranja, zaradi česar je priprava in realizacija teh projektov često zelo dolgotrajna, visok

pa je tudi delež identificiranih, vendar nikoli realiziranih BOT projektov.

2.2.3. Specifičnosti BOT koncepta v odnosu na projektno financiranje v drugih sektorjih gospodarstva

Zakaj se BOT oblika projektnega financiranja uporablja izključno za financiranje

infrastrukturnih objektov, kot so npr. ceste, mostovi, predori, letališča ali energetski objekti,

ne pa tudi projektov v neposredno produktivnih sektorjih gospodarstva? Osnovni razlog je v

tem, da je ta oblika financiranja primerna samo za tiste vrste projektov, ki so običajno v lasti

države in katerih cene produktov oziroma storitev, s tem pa tudi njegovi prihodki, so pod

neposredno ali vsaj posredno kontrolo države. Prav to pa so specifične okoliščine, v katerih

običajno funkcionirajo infrastrukturni objekti, ne pa tudi projekti kot so npr. rafinerije,

petrokemija, rudniki ali železarne.

_______________________________________________________________________ 20

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ Za razliko od infrastrukture so projekti v teh direktno produktivnih sektorjih gospodarstva

običajno v lasti v zasebnega sektorja, pri čemer le-ta nima nikakršnega interesa, da svoje

lastništvo po določenem obdobju prenese na državo (to je ena temeljnih značilnosti BOT

projektov). Poleg tega ti projekti običajno ustvarjajo pomemben del svojih prihodkov s

prodajo blaga na mednarodnih trgih in torej ne po cenah, ki so pod kontrolo države, kot je to

primer pri BOT projektih.

Obstaja še ena pomembna specifičnost BOT projektov; za razliko od projektov v drugih

sektorjih gospodarstva BOT projekti običajno ustvarjajo prihodke izključno v domači valuti.

To seveda ne predstavlja problema, če je financiranje projekta zagotovljeno v lokalni valuti,

če pa so krediti za financiranje najeti v tuji valuti, kar je primer pri večini BOT projektov, pa

to pomeni izpostavljenost upnikov dodatnim rizikom, ki izhajajo iz sprememb tečaja med

domačo valuto in valutami, v katerih so bili krediti najeti.

2.3. Prednosti in slabosti BOT oblike projektnega financiranja za različne udeležence v projektu

Projektno financiranje je tako po pravni kot po finančni strukturi bistveno bolj kompleksno in

s tem tvegano od klasičnega principa financiranja, saj pomeni predhodno postavitev celotne

sheme udeležencev v projektu, od sponzorjev oziroma investitorjev v projekt do

posojilodajalcev, dobaviteljev, kupcev, operaterjev, gradbenih podjetij, zavarovalnic, raznih

državnih agencij in drugih subjektov, katerih medsebojni odnosi morajo biti predhodno

pogodbeno do potankosti urejeni, njihov nastop v projektu pa časovno natančno opredeljen in

usklajen. Tveganja, povezana z izvedbo projekta, se tako delijo med projektne udeležence,

zato investitorji (sponzorji) niso edini, ki nosijo breme poslovnih in drugih tveganj, pač pa se

ta porazdelijo med vse udeležence v približnem sorazmerju z njihovimi finančnimi vložki.

Shema 2.1. predstavlja tipično strukturo projekta, strukturirano po principu projektnega

financiranja. V projektu poleg projektnega podjetja, ki je ustanovljeno kot t.i. »special

purpose vehicle«, nastopa vrsta drugih udeležencev, ki jih lahko v grobem delimo v tri

osnovne skupine:

_______________________________________________________________________ 21


• V prvo skupino sodijo tisti udeleženci projekta, ki zagotavljajo vire financiranja ter

preostale finančne storitve, potrebne za uspešno postavitev in delovanje projekta, torej

sponzorji projekta, posojilodajalci in drugi investitorji, finančni svetovalci in drugi;

• Druga skupina udeležencev predstavlja komercialno bazo vzpostavitve in delovanja

projekta: to so poslovni partnerji projektnega podjetja, upravljavec projekta,

dobavitelji opreme in tehnologije ter surovin, kupci proizvodov/storitev projektnega

podjetja, ki jih je lahko več ali pa je le eden, gradbena podjetja idr.;

• V tretjo skupino udeležencev lahko uvrstimo državo ter razne državne agencije in

institucije (sem štejemo tudi občine in mesta) ter zavarovalnice, ki preko sklenitve

zavarovanj, z garancijami ali v obliki jamstev sodelujejo v projektu ter s tem znižujejo

obseg projektnih tveganj.2

Shema 2.1.: Tipična struktura BOT oblike projektnega financiranja

Vir: Prirejeno na osnovi UNIDO BOT Guidelines, Vienna, 1996, str. 9.

2 Finančno in drugo svetovanje v shemi prikazujemo s krajšo ločeno linijo, prav tako z daljšo prekinjeno črto prikazujemo vlogo države in njenih institucij, saj ni nujno, da kot udeleženci vedno sodelujejo v projektu.

(6)

(8)

KKOOMMEERRCCIIAALLNNII DDEELL PPRROOJJEEKKTTAA

Gradbeno podjetje

(7)

Dobavitelji

Kupci

Upravljalec

(5)

Legenda:

(11)

(10) (9) (4)

(3)

(2)

(1)

FFIINNAANNČČNNII DDEELL PPRROOJJEEKKTTAA

PROJEKTNO PODJETJE

Sponzorji

Posojilodajalci

Drugi investitorji

Finančni svetovalci

Zavarovalnice

Država, državne agencije

Razni svetovalci

ZZAAVVAARROOVVAALLNNII DDEELL PPRROOJJEEKKTTAA

PPRRIIPPRRAAVVLLJJAALLNNII DDEELL PPRROOJJEEKKTTAA

(1) pogodba/delničarski sporazum (5) ogodbe o dobavi surovin, tehnologije, opreme (2) kreditne pogodbe (6) odbe o dolgoročnem odkupu proizvoda/storitve (3) pogodbe o kvazi-lastniških/drugih vložkih (7) pogodba o poslovanju/upravljanju projekta (4) pogodbe o finančnem svetovanju (8) adbena pogodba (9) zavarovalne police pogodbe o tehničnem, pravnem in drugem svetovanju (10) koncesijske pogodbe, posebni dogovori

p pog

gr

(11)

_______________________________________________________________________ 22

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ Seveda so v projektu zlasti v pripravljalni fazi ter v fazi izgradnje udeleženi še drugi

ekonomski subjekti, kot so razni pravni in tehnični svetovalci, agencije za ocenjevanje tveganj

in drugi. Število udeležencev v projektnem financiranju je zaradi kompleksnosti tovrstnih

projektov lahko zelo veliko.

Shema 2.1. z opredelitvijo najosnovnejših pogodb tako pravzaprav prikazuje pogodbeno

strukturo projekta, organiziranega po principu projektnega financiranja, v kateri vsak od

udeležencev v projektu »igra« svojo vnaprej določeno in pogodbeno opredeljeno vlogo.

2.3.1. Projektno podjetje

Projektno podjetje običajno ustanovijo projektni sponzorji z namenom realizacije določenega

projekta. Projektno podjetje je ključni element v celotni shemi projektnega financiranja. Je

samostojna pravna oseba, ustanovljena z namenom, da zgradi zasnovani projekt ter skrbi za

njegovo izvedbo in upravljanje. Delnice/deleži podjetja so v lasti sponzorjev projekta, ki s

posebno pogodbo o solastništvu ali skupnem vlaganju (angl. joint venture) urejajo svoje

medsebojne pravice in obveznosti.

V konzorciju zasebnih ustanoviteljev projektnega podjetja so poleg iniciatorjev projekta še

drugi udeleženci s komercialnim interesom za prodajo končnega produkta ali storitve.

Projektno podjetje je primarno zadolženo za ustvarjanje dobička oziroma zagotavljanje

primerne stopnje donosa na vloženi kapital. Manjšinski delež v projektu ima lahko tudi

država, v kateri se projekt nahaja (običajno preko specializirane državne agencije), katere

interesi so navadno drugačni in usmerjeni k narodnogospodarsko pomembnim ciljem.

Projektno podjetje ima svojo upravo in neodvisno sprejema osnovne poslovne odločitve;

neposredno nastopa na finančnem trgu, kjer najema posojila ali izdaja dolžniške in lastniške

vrednostne papirje. To lahko zanj počno tudi projektni sponzorji v njegovem imenu, pri čemer

_______________________________________________________________________ 23

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ je obveznost sponzorja do posojilodajalca iz naslova zadolževanja za potrebe projekta

navadno pogodbeno vnaprej omejena3.

Po zaključku projekta se projektno podjetje običajno razpusti.

2.3.2. Sponzorji projekta

Sponzorji so gonilna sila projekta, saj lahko največjo podporo projektu nudijo ravno tisti, ki

so projekt razvili in oblikovali in ki bodo od njega tudi imeli največje koristi. V vlogi

sponzorjev poleg idejnega ustanovitelja projekta velikokrat nastopajo ključni pogodbeni

partnerji v projektu, na primer dobavitelji, gradbena podjetja, družba, ki bo projekt upravljala,

končni uporabnik storitev oziroma kupec produkta, banke oziroma mednarodne finančne

institucije idr., to vlogo pa lahko nenazadnje prevzame tudi država.

Vsak projekt potrebuje močno kapitalsko osnovo. Sponzorji skupaj z ostalimi zainteresiranimi

strankami v projekt investirajo lastni kapital, s čimer postavijo zdravo kapitalsko bazo

projekta. Po potrebi, zlasti v fazi izgradnje projekta, sponzorji projektu zagotavljajo tudi

dodatne finančne vire in ostalo potrebno pomoč, v obdobju poslovanja pa projektu nudijo še

tehnično in menedžersko podporo.

S tem ko sponzorji zagotovijo del finančnih sredstev za izvedbo projekta, prevzamejo nase

določeno tveganje, saj je njihova odgovornost običajno definirana z višino vloženega kapitala.

Njihov vložek je lahko stvaren, lahko je v obliki vpisanega kapitala, možne pa so tudi razne

oblike subordiniranega dolga z opcijo konverzije. Običajno sponzorji v odnosu do tretjih

oseb, ki se vključujejo v projekt, zagotavljajo razne vrste garancij za izvedbo oziroma

dokončanje investicije, s čimer se tudi finančno zavezujejo za podporo projektu.

Največji kapitalski delež v projektnem podjetju, ki je običajno v lasti glavnega sponzorja, je

najpogosteje tudi večinski delež. Kapitalski vložek kot finančna zaveza glavnega sponzorja 3 Gre za t.i. “limited recourse contracts", kjer posojilodajalec v primeru stečaja projektnega podjetja ne more zahtevati likvidacije sponzorja ali s tožbo od sponzorja doseči poravnave svojih terjatev do projektnega podjetja.

_______________________________________________________________________ 24

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ pripomore k uspešnosti projekta, saj je jasno, da sponzorji ne morejo izstopiti iz projekta brez

velikih stroškov/ izgube, zato je njihov interes za iskanje rešitev v primeru, če pride do težav,

zelo velik, zaradi večinskega lastništva nad podjetjem pa tudi ne prihaja do nepotrebnih

zamud pri sprejemanju odločitev, s čemer se povečuje zaupanje preostalih strank v projekt.

2.3.3. Posojilodajalci Posojilodajalci se za sodelovanje v projektu odločajo na osnovi kapitalskih vložkov

projektnih sponzorjev oziroma drugih investitorjev in šele po temeljiti preučitvi projektne

dokumentacije. Za zagotovitev potrebnih virov sredstev posojilodajalci od sponzorjev ali

državnih institucij navadno zahtevajo vrsto garancij in jamstev, s čemer se v največji možni

meri zavarujejo pred nevračilom glavnice in pripadajočih obresti.

V projektu običajno sodeluje več posojilodajalcev bodisi v obliki sindikata oziroma

konzorcija domačih in tujih poslovnih bank bodisi posamično, ki navadno nastopajo kot

glavni financerji projekta. Prisotnost različnih razredov posojilodajalcev ima svoj namen: tuje

banke zagotavljajo finančne vire v tuji valuti, medtem ko domače posojajo sredstva v lokalni

valuti; izvozne kreditne agencije financirajo ali dajejo garancije za financiranje dobaviteljev

oziroma opreme, proizvedene v domači državi; mednarodne multilateralne agencije (skupina

Svetovne banke in regionalne razvojne banke) pa poleg tega, da prispevajo potrebna finančna

sredstva, projektu dajejo potrebno kredibilnost. V projektno financiranje se kot posojilodajalci

vključujejo še komercialne finančne hiše, investicijske družbe, izvozno-kreditne družbe,

institucionalni investitorji, leasing podjetja in drugi.

Najpogosteje se kot zasebni posojilodajalci v projektnem financiranju pojavljajo banke.

Potrebno je razumeti, da bank, ki projektu posojajo sredstva, ni mogoče obravnavati kot

delničarje, čeprav so tudi one soočene z izrazito spremenjenim razmerjem med tveganjem in

donosnostjo, kot ga navadno poznajo. Banke namreč posojajo denar z namenom, da zaslužijo

na obrestni marži in so tudi, če je projekt izjemno uspešen, deležne le vračila glavnice in

pripadajočih obresti, medtem ko je t.i. »upside« za njih običajno nedosegljiv, saj je namenjen

izključno investitorjem – delničarjem. Zaradi tega dejstva in regulacije bančnega poslovanja v

_______________________________________________________________________ 25

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ svetu so banke tveganju izrazito nenaklonjene in so tudi v projektnem financiranju

pripravljene sprejemati zgolj omejen obseg tveganj.

Drugi posojilodajalci imajo za sodelovanje v projektu nekoliko drugačne interese. Izvozno-

kreditne agencije lahko podprejo projekt z namenom, da promovirajo določeno panogo, zato

pri njih profitni motiv ni tako izrazit. Projektno podjetje si lahko sredstva sposoja tudi od

svojih sponzorjev, ki običajno gledajo na take vložke kot na kvazi kapital (zlasti če so

obrestne mere visoke ali se spreminjajo z višino dobička projektnega podjetja) in so

pripravljeni sprejeti subordinirano pozicijo v odnosu do drugih posojilodajalcev.

Posojilodajalci običajno podpišejo poseben sporazum (angl. inter-creditor agreement), s

katerim uredijo svoje medsebojne odnose. Za vsak finančni aranžma, ki vključuje večje

število posojilodajalcev, je tak sporazum praktično obvezen del v organizaciji financiranja.

Posojila različnih posojilodajalcev so običajno različna tako po tipu posojila kot po ročnosti,

poleg tega pa je lahko ena skupina posojilodajalcev drugi podrejena, zato mora sporazum v

takem primeru opredeliti tudi pogoje subordiniranosti.

2.3.4. Drugi investitorji Z investitorji mislimo na pravne in fizične osebe, ki svoja sredstva investirajo v lastniške in

dolžniške vrednostne papirje. Sem uvrščamo predvsem institucionalne investitorje, torej razne

vzajemne in pokojninske sklade ter zavarovalnice.

Pri projektnem financiranju so sponzorji projekta lahko hkrati tudi investitorji, saj ti običajno

projektu zagotavljajo potrebno kapitalsko bazo. Sponzorje uvrščamo tudi v skupino drugih

investitorjev, ki projekt po potrebi »oskrbujejo« tudi z lastnimi posojili, največkrat v obliki

podrejenega dolga.

_______________________________________________________________________ 26

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ 2.3.5. Finančni svetovalec Udeležba finančnega svetovalca v projektu je stvar poslovne odločitve sponzorjev projekta in

temelji na razmerju med dodano vrednostjo, ki jo finančni svetovalec s svojo ekspertizo nudi

podjetju, in stroški, povezanimi z njegovo udeležbo v projektu. V projektnem financiranju

koristi udeležbe finančnega svetovalca skoraj vedno pretehtajo stroške. Finančni svetovalci so

za organiziranje virov financiranja plačani v obliki provizij, zato je jasno, da so zainteresirani

za dokončanje in izvedbo projekta. Brez pomoči izkušenega finančnega svetovalca lahko

postane uspešnost realizacije projekta vprašljiva.

Sponzorji projekta se zavedajo pomembnosti finančnega svetovalca pri organiziranju

projektnega financiranja, zato le-tega iščejo med komercialnimi in investicijskimi bankami,

glavnimi pogodbenimi strankami v projektu, drugimi finančnimi družbami ter neodvisnimi

svetovalci. Najpogosteje kot finančnega svetovalca izberejo banko ali vodilno finančno

družbo, ki je poznana in ima ugled, ki je pomemben akter na finančnem trgu, pozna dejavnost

in ima dobre odnose s sponzorji, razpolaga s tehničnim znanjem in ji deželna tveganja niso

tuja. Zaradi potencialnega konflikta interesov banka težko nastopa v obeh funkcijah, torej kot

finančni svetovalec in kot posojilodajalec, na kar morajo biti sponzorji pri svoji izbiri pozorni.

2.3.6. Gradbeni izvajalci, dobavitelji opreme in tehnologije ter surovin

Gradbeni izvajalci ter dobavitelji opreme in tehnologije sodelujejo v fazi izgradnje projekta, v

kateri je terminska usklajenost udeležencev ključnega pomena za uspešen in pravočasen

začetek poslovanja projekta. Od njihove zanesljivosti je odvisno, ali bo projekt dokončan do v

terminskem načrtu določenega roka in kdaj bo sposoben začeti generirati prihodke ter s tem

poravnavati obstoječe obveznosti do vlagateljev.

Zanesljivost gradbenih izvajalcev in dobaviteljev je moč doseči z izborom tehnično izkušenih

in finančno močnih podjetij z referencami ter z zavezujočo pogodbo, dopolnjeno z

garancijami za dobro in pravočasno izvedbo del. Za zanesljivost in uspešnost projekta je

_______________________________________________________________________ 27

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ izrednega pomena tudi poznavanje procesov in opreme, zaradi česar naj bi se v projektu

uporabljala že poznana in preizkušena tehnologija.4

Ostali dobavitelji se v pogodbi s projektnim podjetjem zavežejo, da bodo projektu od trenutka

začetka poslovanja dobavljali potrebne materiale oziroma surovine po vnaprej dogovorjenih

cenah. Zgodi se celo, da je na osnovi dolgoročne pogodbe dobavitelj pripravljen zagotavljati

projektu surovine skozi vso življenjsko dobo po fiksnih cenah.

2.3.7. Kupci Kupci od projektnega podjetja kupujejo njegove proizvode/ storitve od trenutka, ko so objekti

izgrajeni oziroma ko projekt začne z rednim poslovanjem. Njihova vloga je izredno

pomembna, saj kupci, s katerimi projektno podjetje že v fazi priprave na projekt stopi v

poslovni odnos, predstavljajo (včasih edini) vir prihodkov podjetja, ko to začne normalno

poslovati. Tudi tu je uspešnost mogoče zagotoviti le s podpisom dolgoročne pogodbe, kar pa

ni vedno izvedljivo. Mnogo je primerov, ko projekti v začetku nimajo zagotovljenih

dolgoročnih odkupnih pogodb, zaradi česar je izkupiček od prodaje odvisen od trenutnih

tržnih cen oziroma obsega povpraševanja, s tem pa postaja bolj negotova tudi usoda oziroma

uspešnost poslovanja projektnega podjetja.5

2.3.8. Upravljavec projekta

Zahtevnejši projekti potrebujejo za uspešno poslovanje projektnega podjetja upravljavca

projekta. Družba, ki projekt upravlja, je pogosto eden izmed sponzorjev in v zameno za

upravljanje prejema določeno nadomestilo. Upravljavec projekta mora biti finančno in

tehnično dovolj izkušen, da projekt vodi skladno s predvidenimi stroški in drugimi

4 To je pomembno s stališča posojilodajalcev, saj gre v primeru uvajanja nove tehnologije za izpostavljenost ne le kreditnemu, ampak tudi drugim tveganjem. Posojilodajalci, ki se zanašajo na denarne tokove projekta kot osnovo za servisiranje dolga, brez primernih garancij niso pripravljeni zagotavljati finančnih virov po modelu projektnega financiranja za nepreizkušene procese in tehnologije. Ta problem je moč premostiti z jamstvom subjekta z dobrim kreditnim ratingom, npr. s strani državne agencije ali finančno močnega podjetja, ki posojilodajalcu v obliki eksplicitne garancije jamči za vračilo njegovega vložka (in obresti). 5 Tudi v primeru, če dolgoročna pogodba obstaja, je v njej izredno težko določiti model spreminjanja cen na dolgi rok, zato se pojavlja vprašanje, kako in ali sploh določati ceno za npr. 10, 15 ali 20 let vnaprej.

_______________________________________________________________________ 28

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ specifikacijami, ki tvorijo osnovo za finančno izvedljivost projekta. Več kot ima upravljavec

izkušenj, manjša so tveganja, povezana z izvedbo projekta. Upravljavec je lahko tudi povsem

neodvisno podjetje, specializirano za opravljanje storitev vodenja projektov. Tu je ključnega

pomena izkušeno osebje, ki je kot ekipa že sodelovalo v podobnih projektih.

2.3.9. Država Država, v kateri je projekt lociran, in njene agencije pogosto igrajo pomembno vlogo v

projektu, oblika in obseg udeležbe države pa variira od primera do primera. Najpogosteje se

države in njihove agencije v projektnem financiranju pojavljajo v naslednjih vlogah: kot (a)

vlagatelj kapitala; (b) posojilodajalec; (c) izdajatelj garancij6; (d) dobavitelj potrebnih

resursov za poslovanje projekta; (e) kupec končnega produkta/ storitve; (f) izvajalec davčnih

olajšav; (g) podeljevalec koncesij.

Vloga države v projektnem financiranju je lahko aktivna ali pasivna; aktivno lahko država

nastopa kot udeleženec v financiranju, kot javno podjetje ali podeljevalec koncesij, v pasivni

vlogi pa kot usmerjevalec oziroma regulator.

Logično je pričakovati, da bo državna podpora projektu odvisna od percepcije potencialnih

koristi za javni interes. Njena vloga se kaže tako v eksplicitni kot implicitni podpori projektu,

in sicer pri prevzemanju političnih tveganj, vzpostavitvi primernega pravnega in

ekonomskega okvira za delovanje projekta, oblikovanju enotnega sistema procedur in

postopkov za pridobitev raznih dovoljenj za vzpostavitev in delovanje projekta idr..

2.3.10. Drugi udeleženci

Med drugimi udeleženci v projektnem financiranju lahko navedemo še izvozno-kreditne

agencije, zavarovalnice in druge svetovalce, ki nastopajo zlasti v začetni konstrukcijski fazi

projekta.

6 Zlasti za prevzemanje političnih tveganj.

_______________________________________________________________________ 29


Izvozno-kreditne agencije so bolj novodobni udeleženec v projektnem financiranju. Običajno

so to državne agencije, ki sodelujejo v financiranju in zavarovanju izvoznikov pred

komercialnimi in političnimi tveganji, pa tudi v srednje in dolgoročnem financiranju tujih

kupcev. Osnovni cilj njihovega delovanja je aktivno promoviranje izvoza neke države. Te

agencije so pridobile pomen zlasti zaradi spremenjene narave mednarodnih financ, ki čedalje

bolj dotekajo tudi v manj razvite države in zaradi precejšnjih komercialnih in drugih tveganj

potrebujejo podporo tovrstnih agencij.

Prisotnost vseh udeležencev v celotni življenjski dobi projekta in pogodbena usklajenost

njihovih medsebojnih odnosov sta nujni sestavini ekonomske uspešnosti projekta.

Medsebojna razmerja med udeleženci morajo biti predhodno dogovorjena, kar pomeni, da je

potrebno že v samem začetku vzpostaviti tako pogodbeno strukturo projekta, da so vnaprej

definirane koristi in obveznosti vsakega izmed njih.

Operacije projektnega financiranja vsebujejo množico različnih tveganj in prav vsi investitorji

so izpostavljeni možnosti, da katero od teh tveganj spremeni pričakovano stopnjo donosa na

njihov vložek. Projektne pogodbe pomenijo delitev tveganj med udeležence v projektu, saj

zaradi kompleksnosti tovrstnih projektov in od tod izhajajočih možnih negativnih finančnih

posledic posamezen udeleženec ne more prevzemati celotnega tveganja projekta.

V projektnem financiranju je zato pogodba »kraljica«. Rečemo lahko, da je bistvo projektnega

načina financiranja v identifikaciji in analizi različnih s projektom povezanih tveganj, pred

katerimi se udeleženci v projektu poskušajo zaščititi, pogosto s prerazporeditvijo obveznosti

na drugo pogodbeno stranko, običajno na način, da se ena pogodbena stran zaveže, da bo

drugi nadomestila finančno izgubo v zvezi z določenim tveganjem in jo s tem zaščitila, če do

pojava tveganja dejansko pride.

Le če je projekt skrbno strukturiran in so obveznosti vseh sodelujočih v projektu dogovorjene

ter pogodbeno zavezujoče, bodo investitorji pripravljeni prispevati svoj kapital. Strukturiranje

projekta je vloga svetovalcev in raznih strokovnjakov, ki z različnih vidikov podrobno ocenijo

_______________________________________________________________________ 30

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ posamezne segmente projekta, kar sicer prispeva k večjim zagonskim stroškom in možnim

zamudam v implementaciji projekta, a hkrati pomeni oblikovanje bližnje naveze med

strankami, povezanimi v projekt, kar je osnova za dolgoročno uspešnost projektnega podjetja.

2.4. Dejavniki uspešnosti projektnega financiranja Projektno financiranje se izvaja na osnovi finančnega inženiringa, ki vključuje angažma v

obliki virov in jamstev različnih za projekt zainteresiranih strank, izmed katerih nihče sam ne

prevzema celotne odgovornosti za projekt, nastop vseh udeležencev v projektu pa mora imeti

za posledico sprejemljivo kreditno tveganje. Uporaba raznih mehanizmov za delitev zlasti

komercialnih tveganj je tako ključen in navzven najbolj viden del vsakega projektnega

financiranja, saj se tveganja projekta razporedijo med udeležence na način, da posamezno

tveganje dejansko prevzame tisti udeleženec v projektu, ki ga najbolje pozna in ga je najbolj

sposoben odpravljati oziroma ga najučinkoviteje obvladuje.

Vsak projekt se odvija v specifičnem ekonomsko-političnem okolju. Ocena posameznega

projekta temelji na identifikaciji vseh s projektom povezanih tveganj, ki skupaj s študijami

tehnične in okoljske izvedljivosti izhajajo iz ekonomske analize upravičenosti projekta.

Bistvo projektnega načina financiranja preko identifikacije in analize različnih s projektom

povezanih tveganj je torej v njihovi razporeditvi med udeležence na način, da določeno vrsto

tveganj prevzame tisti udeleženec v projektu, ki jih je najbolj sposoben odpravljati oziroma

jih najučinkoviteje obvladuje. Pogodbeno to pomeni uporabo določenih mehanizmov in

instrumentov zaščite pred tveganji, med katerimi prednjačijo zlasti garancije7, zavarovanja8,

pogodbene kazni in penali, pogodbe o dobavi surovin in materialov ter prodaji outputa,

opcije9, posebni ločeni računi10 in zastava ostalega premoženja.

7 Garancije ščitijo predvsem pred dvema vrstama tveganj: predstavljajo jamstvo za primer neplačila pogodbene obveznosti in neizvedbe oz. slabe izvedbe dogovorjenega posla. 8 Večinoma za primere človeških nesreč in političnih tveganj. 9 S prodajno opcijo je investitorjem dana možnost, da od sponzorjev zahtevajo, da ti po določeni ceni in običajno po preteku določenega časa (ali ob nastopu nekega dogodka, ki zanje predstavlja tveganje) odkupijo njihovo naložbo v projekt (dolg ali kapital). Opcije se lahko uporabljajo tudi v kontekstu zavarovanja drugih udeležencev v projektu in imajo različne oblike. 10 Ločeni računi (angl. escrow accounts) se uporabljajo z namenom, da se posameznemu udeležencu v projektu (običajno posojilodajalcu) zaradi jamstva za neko pogodbeno obveznost omogoči prioritetni dostop do določenih sredstev projekta, v tem primeru do depozitov, ki se nalagajo na ločenem računu.

_______________________________________________________________________ 31


2.4.1. Kriteriji za oceno uspešnosti projekta

Za uspešnost projektnega financiranja je pomembno, da so tveganja v celotnem obdobju

trajanja projekta primerno obravnavana, nadzorovana in v čim večji meri odpravljena, da je

projekt lahko »bankable«, torej primeren za financiranje s posojili, pri čemer so kreditorji

izpostavljeni le kreditnemu tveganju, ki so ga sposobni obvladovati. Projekt mora biti seveda

komercialno zanimiv, da ga je sploh smiselno izvesti. Odločitev udeležencev za sodelovanje v

projektu pa je odvisna od dostopnosti in kvalitete informacij, ki so na voljo; financiranje

projekta ne bo izvedljivo vse dotlej, dokler vlagatelji ne bodo razpolagali z vsemi potrebnimi

informacijami za odločitev v zvezi s tveganji, ki jih prevzemajo, in urejeno dokumentacijo, ki

predstavlja pravno podlago realizacije projekta.

Da se projektno podjetje kvalificira kot primerno za projektno financiranje, mora zadovoljiti

nekatere kriterije in imeti določene karakteristike: (i) kapitalsko tveganje v čim večji meri

spremeniti v kreditno tveganje, (ii) priprava zadovoljive študije o ekonomski upravičenosti

investicije in finančnih planov, (iii) opredeljen in določen strošek proizvodov in surovin za

uporabo v projektu, (iv) zagotovljena dobava energije po sprejemljivih cenah, (v) obstoj trga

za proizvod oziroma storitev projekta, (vi) zagotovljen transport proizvodov na trg po

sprejemljivih cenah, (vii) primerna komunikacijska infrastruktura, (viii) gradbeni materiali na

razpolago po pričakovanih stroških, (ix) izkušeno in zanesljivo gradbeno podjetje, (x) izkušen

in zanesljiv dobavitelj opreme in tehnologij, (xi) ni novih tehnologij, (xii) izkušen in zanesljiv

dobavitelj surovin, (xiii) izkušen in zanesljiv upravljavec projekta, (xiv) izkušeno in

zanesljivo vodstveno osebje, (xv) zadovoljivo in pogodbeno urejeno razmerje med partnerji

družbe, (xvi) stabilno in prijateljsko politično okolje za možnosti pridobitve licenc in

dovoljenj, (xvii) ni tveganja razlastitve premoženja, (xviii), sprejemljivo deželno tveganje

(xix) upoštevana so valutna tveganja in tveganja sprememb deviznih tečajev, (xx) sponzorji

projekta so prispevali primerne kapitalske vložke, (xxi) projekt ima na voljo premoženje za

zastavo, (xxii) izvedene so zadovoljive ocene virov in premoženja, (xxiii) primerna kritna

zavarovanja za škode, (xxiv) upoštevano je tveganje višje sile, (xxv) upoštevano je tveganje

prekoračitve stroškov, (xxvi) upoštevano je tudi tveganje zamud in zastojev, (xxvii) primerni

načrtovani in dejanski ROE, ROI in ROA projekta za investitorje, (xxviii) realistične

predpostavke v zvezi z napovedjo inflacije in (xxix) realne projekcije obrestnih mer. Ti

_______________________________________________________________________ 32

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ kriteriji so večinoma izpolnjeni, v kolikor je tisti, ki za projekt jamči, pripravljen na finančno

odgovornost in prevzema potencialne stroške nekaterih zgoraj omenjenih tveganj.

Najboljši način, kako razumeti skrb sponzorjev v zvezi s primerno pogodbeno strukturo

projekta oziroma zahtevo po porazdelitvi tveganj je, da predstavimo nekaj najpogostejših

vzrokov propada in s tem nerealizacije načrtovanih projektov: (i) zamude pri izgradnji

projekta, kar ima za posledico povečanje stroškov obresti financiranja izgradnje in zamude pri

načrtovanih prilivih projekta, (ii) prekoračitev stroškov financiranja, (iii) tehnične napake, (iv)

finančne težave gradbenega podjetja, (v) vmešavanje države in njene intervencije, (vi)

nezavarovanje nesreč pri delu, (vii) povečanje cen ali pomanjkanje surovin, (viii) tehnična

zastarelost tovarne, (ix) izguba konkurenčnega položaja na trgu, (x) razlastitev premoženja ali

nacionalizacija, (xi) slabo vodenje in upravljanje projekta, (xii) preveč optimistične ocene

vrednosti zastavljenega premoženja (na primer rezerve nafte, plina) in (xiii) finančna

nesolventnost države gostiteljice

2.4.2. Ključni koraki za uspešnost izvedbe projektnega financiranja

Da bi sponzorji projekta že v samem začetku zagotovili izhodišča za uspešno izvedbo

projekta v smislu nujnih kriterijev uspešnosti in vnaprej eliminirali možne razloge za propad,

je potrebno v pripravah na izvedbo projekta predhodno obravnavati in proučiti nekatere vidike

finančne in ekonomske narave. Govorimo o štirih ključnih korakih v pripravah na projekt, ki

vodijo k uspešni izvedbi projekta, katerih elementi so naslednji:

Korak 1: Izdelava predhodnih študij o ekonomski upravičenosti projekta

Namen te faze je ugotoviti, ali je projekt komercialno zanimiv in ali je model projektnega

financiranja primeren način izvedbe projekta. Gre za uvodne analize, ki morajo dati odgovor

na to, ali pozitivni vidiki projekta opravičujejo stroške investicije.

Pomembno je, da že v samem začetku v projektu sodelujejo izkušeni strokovnjaki, saj so

poznani ne tako redki primeri podjetij, ki so porabila milijone dolarjev za študije tehnične

izvedljivosti projekta, medtem ko ta finančno ni bil izvedljiv. Pogosto se celo zgodi, da je

projekt že izgrajen, ko sponzorji šele poiščejo pomoč svetovalcev, da bi raziskali možnosti

_______________________________________________________________________ 33

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ financiranja s strani alternativnih virov. Tu gre zlasti za možnost financiranja s strani

dobaviteljev opreme, izkoriščanje davčnih olajšav, leasinga opreme, sodelovanje v posebnih

vladnih programih za spodbujanje gospodarstva idr. Posledica tega je bistveno dražje

financiranje, saj je zelo težko in drago spreminjati številne že sklenjene pogodbe, da bi se

zadostilo ciljem projektnega financiranja.

Korak 2: Načrtovanje projekta

Ta faza obsega številne storitve od začetnega svetovanja do organizacije financiranja.

Svetovanje se nanaša na izdelavo celostne študije s predlogi glede predvidenih ekonomskih

spremenljivk projekta kot so obrestne mere, devizni tečaji, inflacijske stopnje idr., ki lahko

spremenijo pričakovano donosnost projekta.

Skladno z načrtovanimi stroški projekta, predvideno ekonomiko poslovanja in prihodnjimi

denarnimi tokovi se ugotovi najboljši način financiranja glede na valuto stroškov in

prihodkov, ki jih bo projekt generiral, in predlaga posojilne pogoje za bančne in druge kredite.

Načrtovanje predpostavlja tudi testiranje občutljivosti finančnega modela z vidika ključnih

spremenljivk poslovanja ob upoštevanju različnih možnih scenarijev.

Korak 3: Organizacija financiranja

Ta faza se osredotoča na iskanje potencialnih investitorjev in kreditorjev za pridobitev

primernega obsega in vrst finančnih virov še pred začetkom projekta. Predstavitev projekta za

potrebe zagotovitve virov financiranja je lahko formalno narejena tudi v obliki

informacijskega memoranduma (prospekta), ki vsebuje vse ključne informacije o projektu,

zlasti če je organizacija financiranja zaupana banki/-am, ki v pogajanjih z drugimi investitorji

iščejo in opredelijo najugodnejše ponudnike posojil in nastopajo kot vodilni posojilodajalec.

Da bi sponzorji projekta zbrali zadovoljiv obseg finančnih virov za normalno poslovanje

projektnega podjetja, morajo upoštevati tako potrebe projekta po financiranju, zlasti v

kontekstu specifičnih tveganj projekta in razpoložljivih oblik zavarovanj v različnih fazah

razvoja projekta, kot tudi privlačnost investicije za potencialne investitorje. S kombiniranjem

različnih virov kot so sredstva bank, lastniški kapital večjih in manjših investitorjev, med

_______________________________________________________________________ 34

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ katerimi ima vsak svoje zahtevano razmerje med tveganjem in donosnostjo, je mogoče

relativno poceni oblikovati potreben finančni paket. K tovrstnemu zbiranju finančnih virov je

močno pripomogla tudi globalizacija finančnih trgov, ki so dandanes sposobni ponuditi

spekter raznovrstnih finančnih instrumentov ter nove in nove razrede investitorjev.

Korak 4: Nadzor nad potekom financiranja

Ta faza se bo izvajala v treh različnih časovnih periodah poteka projekta, in sicer v času

izgradnje, ob začetku proizvodnje in v obdobju normalnega poslovanja projektnega podjetja.

Namen nadzora je preprečiti presenečenje na strani upnikov in tistih, ki so v projektno

podjetje investirali svoja sredstva, če v katerikoli fazi projekta pride do težav.

Nadzor je faza, ki se dejansko začne izvajati v trenutku, ko je odločitev za izvedbo projekta že

sprejeta, vendar je zaradi organizacije celotnega projekta v vseh njegovih fazah smiselno, da

to funkcijo sponzorji opredelijo in načrtujejo že v sami pripravi na projekt ter se s tem

izognejo morebitnim kasnejšim oviram, ki bi, gledano z vidika finančne komponente projekta,

lahko povzročile težave ali resno ogrozile nadaljevanje projekta.

_______________________________________________________________________ 35


3. BOT oblika projektnega financiranja kot ena od oblik partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem

V svetu prihaja do bistveno spremenjene vloge države pri zagotavljanju infrastrukturnih

storitev in pri financiranju novih infrastrukturnih objektov. V nasprotju z obdobjem treh

dekad po II. svetovni vojni, v katerem je bila država sama tako »proizvajalka« storitev v

infrastrukturnih sektorjih kakor tudi praktično ekskluzivni financer izgradnje novih

infrastrukturnih objektov (pretežno z naslanjanjem na proračunske vire države ter na njeno

zadolževanje doma in v tujini), je v zadnjih dveh desetletjih prišlo do pospešenega

vključevanja zasebnega sektorja v »proizvodnjo« infrastrukturnih storitev ter v financiranje

izgradnje infrastrukturnih objektov, medtem ko se vloga države na tem področju vse bolj

krepi na področju regulative in nadzora pogojev, po katerih se zasebni sektor vključuje v te

sektorje narodnega gospodarstva.

Poglavje je sestavljeno iz dveh osnovnih podpoglavij. V prvem – podpoglavje 3.1. – je

podana kratka evolucija zagotavljanja infrastrukturnih storitev ter financiranja investicij v tem

segmentu gospodarstva. Temu sledita podpoglavji, ki predstavita in analizirata dve osnovni

obliki zagotavljanja infrastrukturnih storitev ter financiranja novih infrastrukturnih objektov.

V podpoglavju 3.2. je tako govor o klasični obliki z dominantno vlogo države, v podpoglavju

3.3. pa o posameznih oblikah partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem. Zadnje

podpoglavje – podpoglavje 3.4. – je namenjeno analizi tega, katera od oblik partnerstva med

javnim in zasebnim sektorjem je primerna za doseganje posameznih ciljev.

3.1. Evolucija zagotavljanja storitev in financiranja investicij

Vse do osemdesetih let je v svetu prevladovala klasična oblika zagotavljanja storitev in

investicij projektov na področju gospodarske infrastrukture. Dejavnost gospodarske

infrastrukture je bila v rokah javnega sektorja, torej v lasti in upravljanju države. Primarna

vzroka temu sta javni interes in značilnost proizvodnje. Gre namreč za kapitalno intenzivno

panogo, ki zahteva visoke stroške investiranja in je dolgoročnega značaja, kar je z vidika

zasebnega sektorja neprivlačno. Dominantno vlogo javnega sektorja je narekovalo tudi

_______________________________________________________________________ 36

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ spoznanje politične in ekonomske pomembnosti infrastrukture ter takratno prepričanje, da je

pri odpravljanju tehnoloških ovir v ponudbi infrastrukturnih dobrin in storitev nujno potrebno

aktivno sodelovanje države in da je država edina sposobna odpraviti neučinkovitosti trga.

V osemdesetih letih so se spremenila do tedaj krepko usidrana stališča o relativnih prednostih

in slabostih države in trga. Monopoli javnega sektorja so kljub ekonomijam obsega poslovali

vse bolj neučinkovito, breme na strani javnih virov financiranja infrastrukturnih objektov pa

je postajalo nevzdržno. Dolžniška kriza je prekinila priliv tujih bančnih posojil, kar je

zmanjšalo obseg razpoložljivih sredstev za financiranje projektov v javnem sektorju. V

državah, kjer so zaradi makroekonomskih razlogov omejili državni proračun, so zmanjšali

tudi delež sredstev za infrastrukturne investicije, ki predstavljajo največji delež investiranja

države. Nizka raven infrastrukturnih investicij zavira gospodarski razvoj teh držav ter njihovo

sposobnost slediti novim mednarodnim trendom razvitih držav.

Nezadovoljstvo s poslovanjem javnega sektorja in dolžniška kriza na eni strani ter tehnološke

spremembe in proces deregulacije, ki so omogočili vpeljavo konkurence tudi v infrastrukturne

dejavnosti na drugi strani, so pripeljali do intenzivnega procesa privatizacije in razvoja še

drugih oblik zasebne udeležbe pri zagotavljanju infrastrukturnih dobrin in storitev.

Tehnološke spremembe so odprle nove možnosti v skoraj vseh sektorjih, predvsem na

področju telekomunikacij in energetike. Države so se trudile zmanjšati prekomeren obseg

javnega sektorja, svetovna liberalizacija trgov in izkušnje razvitih držav z različnimi oblikami

zasebne udeležbe v infrastrukturni dejavnosti pa so le še potrdile, da vse manj teh dejavnosti

potrebuje državno intervencijo. Države so se počasi umikale s področja izgradnje in

upravljanja infrastrukturnih objektov in prevzele predvsem vlogo regulatorja. Za razvoj

takšnega trenda pa je na drugi strani potrebna pripravljenost podjetij za sodelovanje pri

zagotavljanju infrastrukturnih dobrin in storitev ter za njihovo financiranje, kar posledično

pomeni tudi prevzemanje tveganj. Velika mednarodna podjetja so v takratnem položaju iskala

nove možnosti investiranja, saj je bila rast potreb po investiranju v razvitih državah skromna,

konkurenca med investitorji pa vedno večja. Ta podjetja so zato iskala nove možnosti visoko

donosnih investicij v infrastrukturnih dejavnostih svojih držav, držav v razvoju in v tranziciji.

Naloga vsake države je določiti tiste infrastrukturne dejavnosti, ki delujejo učinkoviteje pod

konkurenčnimi tržnimi pogoji brez državne regulacije, in tiste, ki imajo monopolno obliko in

za katere je državna regulacija nujno potrebna. Znotraj tega izbora imajo države na voljo več

_______________________________________________________________________ 37

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ možnih oblik javnega in zasebnega zagotavljanja infrastrukturnih storitev, ki so prikazane na

Shemi 3.1.. Oblike soudeležbe zasebnega sektorja se med seboj razlikujejo glede na stopnjo

vključitve zasebnega sektorja, tveganje zasebnega in javnega sektorja, avtonomijo in

odgovornost zasebnega sektorja, potreben obseg kapitala, trajanje pogodbe in pogodbeno

razmerje s potrošniki. Odločitev države o najprimernejši obliki zagotavljanja infrastrukturnih

storitev in financiranja infrastrukturnih dejavnosti temelji na osnovnih ekonomskih,

institucionalnih in socialnih značilnostih posamezne države ter značilnostih posamezne

infrastrukturne dejavnosti.

Shema 3.1.: Oblike zagotavljanja storitev in financiranja projektov na področju gospodarske infrastrukture

Klasična oblika Partnerstvo med javnim in zasebnim

Pogodbe o opravljanju storitev

Pogodbe o upravljanju

Lizing pogodbe Koncesijske pogodbe

BOT oblika projektnega financiranja

Delna ali popolna privatizacija

Oblike zagotavljanja storitev in financiranja projektov na področju gospodarske infrastrukture

Vir: Avtorji priročnika

3.2. Klasična oblika zagotavljanja storitev in financiranja investicij

Pri klasični obliki zagotavljanja infrastrukturnih dobrin in storitev je celotna odgovornost v

rokah države oziroma javnega sektorja. Javni sektor je odgovoren za vodenje in upravljanje

infrastrukturnih dejavnosti ter za zagotavljanje finančnih sredstev. Država je odgovorna za

vzdrževanje obstoječih infrastrukturnih objektov ter za načrtovanje in izbor novih projektov.

_______________________________________________________________________ 38

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ Odločitve o porazdelitvi finančnih sredstev med različne infrastrukturne dejavnosti kot tudi

med različne sektorje gospodarstva morajo temeljiti na predhodno določenih ciljih države.

V povprečju je polovica državnih investicijskih sredstev namenjena infrastrukturnim

dejavnostim. Delež infrastrukturnih investicij v celotnih državnih investicijah je le redko nižji

od 30%, ponekod pa doseže tudi 70%. Breme financiranja infrastrukture torej sloni na

državnem sektorju. Dežele v razvoju so na primer v devetdesetih letih investirale okrog 200

milijard dolarjev letno v infrastrukturne dejavnosti, od katerih je bremenilo državo 90 ali več

odstotkov.

Finančna sredstva si država zagotovi z lastnimi prihodki ali z najemanjem posojil. Lastne

tekoče prihodke države predstavljajo pobrani davki, prihodki od zagotavljanja državnih

storitev, državne takse, neto dobiček podjetij javnega sektorja, prihodki od prodaje državnega

premoženja in prihodki od obresti.

Državno zadolževanje predstavlja drugi vir klasičnega načina financiranja infrastrukture.

Finančna sredstva si država sposodi pri domačih zasebnih virih, in sicer z izdajo obveznic, z

najemanjem posojil pri komercialnih bankah ali individualnih varčevalcih in pri pokojninskih

skladih. Država ima ponavadi omejene možnosti najemanja posojil pri domačih finančnih

virih, saj ji ni na voljo dovolj sredstev, zaradi česar se večkrat nasloni na tuje vire, tako

bilateralne kot tudi multilateralne. Za vsa posojila država daje svoje jamstvo in je zato dolžna

tudi sama v celoti prevzeti tveganja. Država ima vedno najvišji kreditni rating glede na vse

ostale ekonomske subjekte v državi. To dejstvo predstavlja pomembno prednost klasičnega

načina financiranja infrastrukture, saj država zato pridobi finančna sredstva v tujini po nižji

obrestni meri kot na primer zasebna podjetja te države. S tega vidika so stroški financiranja

nižji, vendar pa ta prednost lahko prinaša težave. Cenejše posojilo, ki je dano državi, mora biti

tehtano z možnimi neučinkovitostmi pri prehodu sredstev skozi državne roke zaradi finančne

nediscipline.

Izkušnje v svetu, kjer prevladuje javno lastništvo nad infrastrukturnim sektorjem in tudi

državno upravljanje infrastrukturnih storitev, kažejo, da je učinkovitost pri zagotavljanju

infrastrukturnih storitev večja, kadar javne organizacije delujejo v konkurenčnih razmerah s

_______________________________________________________________________ 39

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ čim manjšo državno regulacijo. Konkurenca zasebnih podjetij namreč povečuje učinkovitost

poslovanja javnih podjetij.

3.3. Partnerstvo javnega in zasebnega sektorja kot oblika zagotavljanja storitev in financiranja investicij

Kot rečeno je v zadnjih dveh desetletjih prišlo do pospešenega vključevanja zasebnega

sektorja v »proizvodnjo« infrastrukturnih storitev ter v financiranje izgradnje infrastrukturnih

objektov, medtem ko se vloga države na tem področju vse bolj krepi na področju regulative in

nadzora pogojev, po katerih se zasebni sektor vključuje v te sektorje narodnega gospodarstva.

Obstajajo zelo različne oblike partnerstev med javnim in zasebnim sektorjem, ki jih je

mogoče razporediti v zelo širok spekter. Kot prikazuje Tabela 3.1. so na eni skrajni točki tega

spektra tiste oblike partnerstva, v katerem javni sektor, to pomeni bodisi država ali pa lokalna

skupnost, zadrži ne le lastništvo nad sredstvi, temveč ostane neposredno odgovoren tudi za

investicije in vsa poslovna tveganja. Na drugi skrajni točki spektra pa so tiste oblike

partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem, kjer so vsa ali vsaj velika večina tveganj in

odgovornosti prenesena na zasebni sektor. Tudi pri oblikah, v katerih zasebni sektor prevzame

celotno odgovornost za upravljanje in financiranje, kot je to primer pri koncesijah in projektih

»tipa B«, je aranžma dosežen v okviru, ki ga je določil javni sektor11. Najbolj pomemben del

okvira, ki ga določa država, je pravni okvir, s pomočjo katerega država želi (i) zaščititi

potrošnika pred monopolnimi cenami, (ii) zagotoviti spoštovanje različnih standardov in (iii)

zagotoviti dostop do storitev za vse segmente prebivalstva.

Kot je razvidno iz Tabele 3.1. se različne oblike vključevanja zasebnega sektorja v

zagotavljanje storitev in/ ali financiranje investicij med seboj ločijo po tem, kako so

medsebojno razdeljene odgovornosti javnega in zasebnega sektorja glede naslednjih ključnih

funkcij: (i) lastništva nad premoženjem, (ii) upravljanja in vzdrževanja, (iii) kapitalskih

investicij in komercialnega tveganja. V praksi se zato pogosto dogaja, da so konkretni

aranžmaji kombinacija dveh ali celo več »čistih« oblik partnerstva med obema sektorjema.

11 Še enkrat velja omeniti, da je privatizacijo, delno ali popolno, mogoče obravnavati kot skrajno obliko partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem (tako kot prikazuje Shema 3.1.), lahko pa je iz te klasifikacije tudi izvzeta in se obravnava posebej. Ta druga, ožja definicija partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem se uporablja v tem priročniku.

_______________________________________________________________________ 40

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ Tabela 3.1.: Alokacija ključnih odgovornosti pri posameznih oblikah partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem

Oblika partnerstva

Lastništvo premoženja

Upravljanje in

vzdrževanje

Kapitalske investicije

Komercialno tveganje

Trajanje pogodbe

Pogodba o opravljanju storitev

Javni

Javni / zasebni

Javni

Javni

1 – 2 leti

Pogodba o upravljanju

Javni Zasebni Javni Javni 3 – 5 let

Lizing pogodba

Javni Zasebni Javni Javni / zasebni

8 – 15 let

Koncesijska pogodba

Javni Zasebni Zasebni Privatni 25 – 30 let

BOT oblika projektnega financiranja

Javni / zasebni

Zasebni

Zasebni

Zasebni

20 – 30 let

Vir: Brook Cowen, Penelope. The Private Sector and Water and Sanitation – How to Get Started. The Private Sector in Water. The World Bank, 1999, pp. 23.

V nadaljevanju so predstavljene osnovne značilnosti vsake od petih klasičnih oziroma

»čistih« oblik partnerstva javnega in zasebnega sektorja pri zagotavljanju infrastrukturnih

storitev in pri financiranju investicij v infrastrukturne objekte. Posamezne oblike partnerstva

so razdeljene po kriteriju razdelitve tveganj med javnim in zasebnim sektorjem. Po tem

kriteriju oziroma po kriteriju stopnje prenosa komercialnega tveganja iz javnega v zasebni

sektor je posamezne oblike partnerstva med zasebnim in javnim sektorjem mogoče razdeliti

na tri oziroma pet skupin12:

• Soupravljalske pogodbe, ki vključujejo tako pogodbe o opravljanju storitev kot

pogodbe o upravljanju in vodenju, kjer veliko večino tveganja nosi javni sektor.

Zasebni sektor je stimuliran glede na učinkovitost upravljanja pogodbeno oddane

storitve.

12 Mogoča je tudi klasifikacija posameznih oblik partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem glede na naraščajočo stopnjo udeležbe zasebnega sektorja. Po tem kriteriju je vse oblike partnerstva mogoče razdeliti na dve skupini: v prvo veliko skupino se uvrščajo pogodbe o opravljanju storitev, pogodbe za vodenje in upravljanje, lizing pogodbe ter klasične koncesijske pogodbe. Vsem štirim oblikam je skupno to, da lastništvo nad objektom ostane v rokah javnega sektorja. Druga skupina vključuje BOT obliko projektnega financiranja (ter privatizacijo), za katere je značilno, da se lastništvo nad objektom začasno ali trajno prenese na zasebni sektor, ki je tudi odgovoren za financiranje objekta.

_______________________________________________________________________ 41


• Lizing pogodbe, pri katerih javni sektor še vedno nosi tveganja, povezana z

investicijami. Dobiček najemnika je tu neposredno povezan s poslovanjem podjetja,

kar pomeni, da je operativno tveganje že preneseno na zasebni sektor.

• Koncesijske pogodbe, vključno z BOT obliko projektnega financiranja, kjer je znaten

del tveganj prenesen na zasebni sektor.

3.3.1. Pogodbe o opravljanje storitev (angl. service contracts)

Gre za najbolj preprosto obliko udeležbe zasebnega sektorja pri zagotavljanju infrastrukturnih

storitev, pri kateri javni sektor obdrži odgovornost za vodenje in upravljanje infrastrukturne

dejavnosti, razen za zagotavljanje omejenega, točno določenega obsega vnaprej določenih

storitev. Javni sektor še naprej v celoti zagotavlja finančna sredstva, potrebna za investicije in

obratni kapital ter nosi vse rizike poslovanja, medtem ko je odgovornost zasebnega sektorja

omejena le na učinkovito zagotavljanje s pogodbo določenih storitev. Ta tip pogodb, ki so

običajno sklenjene za obdobje enega do dveh let in so često obnovljive, je v veliki večini

primerov namenjen dejavnostim, kakršne so na primer vzdrževanje infrastrukturnih objektov,

nujna popravila, zbiranje plačil in podobno. Glavna kvaliteta pogodb za opravljanje storitev s

stališča javnega sektorja je v tem, da le-temu ni potrebno imeti svojih ljudi za opravljanje teh

storitev oziroma da je plačilo teh storitev odvisno od njihove kvalitete.

3.3.2. Pogodbe o vodenju in upravljanju (angl. management contracts)

S tovrstnimi pogodbami, ki so bolj kompleksne kot pogodbe o najemu, javni sektor prenese

odgovornost za vodenje in upravljanje infrastrukturnega objekta v roke zasebnega sektorja.

To daje zasebnemu sektorju svobodo pri sprejemanju odločitev o vodenju objekta brez

prevzemanja komercialnih rizikov objekta. Pri tem tipu pravne pogodbe zasebni sektor nima

neposrednega kontakta s potrošnikom infrastrukturne storitve, saj vedno deluje samo v imenu

javnega sektorja. To pomeni, da le-ta tudi ostaja odgovoren za usluge, ki jih zagotavlja

infrastrukturni objekt, kakor tudi za zagotavljanje sredstev, potrebnih za investicije in obratni

kapital. Plačila, ki jih dobi zasebni sektor po pogodbi za vodenje in upravljanje, so običajno

odvisna od določenih fizičnih parametrov, kot je na primer izboljšana učinkovitost

_______________________________________________________________________ 42

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ proizvodnje. Glede na to, da ta vrsta pogodb od zasebnega sektorja ne zahteva znatnejših

investicij, je njihovo trajanje običajno med tremi in petimi leti, često pa se uporabljajo tudi

kot uvodna faza za druge, bolj intenzivne oblike sodelovanja javnega in zasebnega sektorja

pri zagotavljanju infrastrukturnih storitev. V takšnih primerih je osnovni namen pogodb o

vodenju in upravljanju “spraviti hišo v red”, to je vzpostaviti stanje, ki bo omogočalo bolj

intenzivno obliko vključitve zasebnega sektorja v zagotavljanje infrastrukturne storitve.

3.3.3. Lizing pogodbe (angl. lease contracts)

Te pogodbe dajejo zasebnemu sektorju pravico do najema določenih infrastrukturnih

objektov, ki so v lasti javnega sektorja. V tem primeru je zasebno podjetje odgovorno za

upravljanje, vzdrževanje in vodenje poslovanja infrastrukturnega objekta za določeno

obdobje, običajno med pet in deset let, v posameznih primerih pa celo dalj od petnajst let.

Javni sektor, ki ostaja lastnik objekta, mora zagotoviti finančna sredstva, potrebna za nove

investicije, investicijsko vzdrževanje ter servisiranje dolga, medtem ko zasebno podjetje

pokriva stroške tekočega poslovanja. Dohodek najemnika je odvisen od razlike med

ustvarjenimi prihodki (pogodba mu daje izključno pravico do prihodkov, ustvarjenih z

zaračunavanjem storitev po pogodbeno določeni ceni) ter celotnimi stroški poslovanja (ti

vključujejo tudi t.i. stroške najema - lease fee). Za doseganje čim boljšega dohodkovnega

rezultata najemnik stremi k čimbolj učinkovitemu in uspešnemu poslovanju, kar pomeni, da

takšna oblika pogodbe omogoča večjo učinkovitost infrastrukturne dejavnosti.

3.3.4. Koncesijske pogodbe (angl. pure concessions)

S sklenitvijo koncesijske pogodbe postane zasebno podjetje oziroma koncesionar v celoti

odgovorno za zagotavljanje določenih infrastrukturnih storitev, vključno z upravljanjem,

vzdrževanjem, vodenjem. investicijskim vzdrževanjem in tudi investiranjem v nove

kapacitete. Pri tej obliki sodelovanja med javnim in zasebnim sektorjem ostanejo osnovna

sredstva objekta še vedno v lasti javnega sektorja, medtem ko koncesionar dobi ekskluzivno

pravico do razpolaganja z njimi v času koncesijskega obdobja. Koncesije so običajno

podeljene za obdobje med dvajset in trideset let, v odvisnosti od velikosti dodatnega

investiranja oziroma časa, ki je potreben za povrnitev investicije. Osnovna prednost koncesije

_______________________________________________________________________ 43

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ s stališča javnega sektorja je v tem, da kombinira odgovornost zasebnega sektorja za vodenje

in upravljanje infrastrukturnega objekta z njegovo odgovornostjo za investiranje. Na ta način

naj bi se zagotovile čimbolj kvalitetne odločitve o novih investicijah, saj bodo posledice teh

odločitev neposredno prizadele uspešnost poslovanja koncesionarja.

3.3.5. BOT oblika projektnega financiranja

Gre za obliko zagotavljanja infrastrukturnih storitev in financiranje infrastrukturnih naložb,

pri kateri koncesionar na osnovi koncesijske pogodbe, sklenjene z državo, infrastrukturni

objekt izgradi in financira, ga ima v lasti ter z njim upravlja v obdobju, opredeljenem v

pogodbi, po izteku tega obdobja pa objekt prenese v last države.

Ta oblika sodelovanja med javnim in zasebnim sektorjem, ki je osrednji predmet obravnave

tega priročnika, je v osnovi predstavljena v drugem poglavju priročnika, njeni posamezni

vidiki pa so predmet natančne in poglobljene obravnave v nadaljnjih poglavjih priročnika.

3.4. Ključni elementi za izbor najbolj primerne oblike partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem

Vključevanje zasebnega sektorja je možno izvesti v različnih obsegih, z različnimi

kombinacijami funkcionalnih odgovornosti in z različnimi oblikami regulacije. Da bi imela

kolikor mogoče dobra zagotovila, da bo z izbrano obliko partnerstva med javnim in zasebnim

sektorjem dosegla zastavljene cilje, mora vlada narediti natančno analizo, ki poteka v

naslednjih dveh fazah.

V prvi fazi analize mora javni sektor natančno opredeliti, kaj želi doseči z angažiranjem

zasebnega sektorja. Po zaključku te faze javni sektor prične z drugo fazo analize, v kateri

poskuša določiti, katere oblike partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem so realno

možne oziroma kaj je potrebno storiti, da se omogoči izvedba bolj zaželene opcije. Ta faza je

pravzaprav sestavljena iz dveh podfaz. V prvi mora javni sektor odločiti, ali je sodelovanje

zasebnega sektorja primerno in ali si ga lahko privošči. Na podlagi odločitve javnega sektorja,

_______________________________________________________________________ 44

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ da je sodelovanje zasebnega sektorja finančno in politično izvedljivo, se mora premakniti k

drugi podfazi, kar pomeni k bolj poglobljeni analizi.

V nadaljevanju tega poglavja sta obe fazi predstavljeni nekoliko bolj natančno.

3.4.1. Prva faza: opredelitev temeljnih ciljev partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem

V tej fazi analize mora javni sektor natančno določiti, kakšni so njeni cilji glede vključevanja

zasebnega sektorja v zagotavljanje storitev in/ ali financiranje novih kapacitet. Nekateri od teh

ciljev so lahko naslednji: (i) izboljšati tehnično in upravljavsko sposobnost, (ii) izboljšati

operacijsko in investicijsko učinkovitost, (iii) izgraditi nove kapacitete, (iv) izboljšati

odzivnost na zahteve potrošnikov, (v) zmanjšati subvencije in preusmeriti le-te k revnejšim

slojem prebivalstva, (vi) zmanjšati vpliv politike na delovanje sektorja. Opozoriti velja, da vse

oblike partnerstva med zasebnim in javnim sektorjem niso enako primerne za doseganje

vsakega od teh ciljev.

Tabela 3.2.: Odzivnost posameznih oblik partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem na zastavljene cilje javnega sektorja pri vključevanje zasebnega sektorja Tehnična

ekspertiza Učinkovitost pri

upravljanju Nove

investicije Zmanjšanje vplivov

politike Pogodba o opravljanju storitev

3

1

1

1

Pogodba o upravljanju 3 3 1 2 Lizing pogodba 3 3 1 3 Koncesijska pogodba 3 3 3 3 BOT oblika projektnega financiranja

3 3 3 3

1 = Cilja ni mogoče doseči 2 = Cilj je mogoče doseči samo delno 3 = Cilje je mogoče v celoti doseči Vir: Prirejeno iz Selecting an Option for Private Sector Participation. The World Bank, 1997, str. 28. Tabela 3.2. lahko služi kot dober pokazatelj, kako odzivne so posamezne oblike partnerstva

med javnim in zasebnim sektorjem na doseganje ciljev, ki si jih javni sektor najpogosteje

zastavi ob vključevanju zasebnega sektorja. Tabela tako npr. pokaže, da je s praktično vsemi

oblikami partnerstva možno izboljšati tehnično in upravljavsko sposobnost. Če pa se z

vključevanjem zasebnega kapitala želi reševati problem investiranja v nove kapacitete

_______________________________________________________________________ 45

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ oziroma v obnavljanje obstoječih, potem je možnih oblik bistveno manj; javni sektor bo moral

izbirati med koncesijami in BOT obliko projektnega financiranja.

3.4.2. Druga faza: ocena primernosti posameznih oblik partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem za dosego zastavljenih ciljev

Prva faza analize opredeljuje, kaj je zaželeno s strani javnega sektorja, kadar se odloča o

vključevanju zasebnega sektorja. V drugi fazi pa je analiza osredotočena na vprašanja, kaj je

mogoče oziroma izvedljivo s strani zasebnega sektorja, kajti oblika partnerstva med javnim

zasebnim sektorjem, ki jo preferira javni sektor, za zasebni sektor morda ni atraktivna.

Da bi ocenili izvedljivost različnih oblik vključevanja zasebnega sektorja v zagotavljanje

infrastrukturnih storitev oziroma financiranje novih kapacitet, mora javni sektor opraviti

naslednje analize:

• Analiza stanja infrastrukture; V tej analizi mora javni sektor oceniti trenutno

delovanje infrastrukture, predvsem trenutno stopnjo in nivo storitev, kvaliteto

vzdrževanja premoženja, razpoložljivi človeški kapital ter finančno uspešnost. Ta

analiza naj bi tudi odgovorila na vprašanje, ali sta kvaliteta in kvantiteta informacij o

stanju infrastrukture dovolj dobri, da bi služili kot temelj za dolgoročno pogodbo. Če

kvaliteta informacija ni dovolj dobra, ali se da boljše informacije pripraviti hitro? V

kolikor so informacije o stanju infrastrukture slabe in nepopolne, potem lahko kasneje

identificirana dejstva o resničnem stanju sistema, do katerih bi prišli po podpisu

koncesijske pogodbe, vodijo k dragim in ponovnim pogajanjem, lahko pa celo k

prekinitvi že podpisane pogodbe.

• Analiza obstoječega regulatornega okolja; Načrtovanje vključitve zasebnega sektorja

ni zgolj preprosto stvar izbire oblike vključitve zasebnega sektorja. Nasprotno,

učinkovitost in posledice angažmaja zasebnega sektorja so odvisne od mehanizma

uravnavanja, prav tako kot od njegovega vpliva na zasebne institucije, ki zagotavljajo

storitve. Odločilno vprašanje je, ali obstoječe regulatorno okolje zagotavlja dovolj

podpore zasebnemu sektorju, da ta ne bo imel komercialnega tveganja. Če ne, ali

izvedba potrebnih sprememb ni preveč zahtevna? Izkušnje kažejo, da so zahteve,

_______________________________________________________________________ 46


povezane z regulatornim okoljem, najmanj zahtevne pri pogodbah o storitvah in

pogodbah o upravljanju. Za te pogodbe je lahko regulacija omejena na zagotavljanje

izpolnjevanja pogodbenih obveznosti s strani zasebnih pogodbenikov. Za bolj

dolgoročne pogodbe, kot so npr. lizing pogodbe, koncesije in BOT oblika projektnega

financiranja, pa mora biti več pozornosti posvečene zagotavljanju in spodbujanju

družbe k učinkovitemu delovanju in primernemu odzivanju regulatorja na ta

dogajanja. Iz povedanega sledi, da je regulacija kritičen dela vsakega aranžmaja

zasebnega sektorja in sposobnost učinkovite regulacije je ključnega pomena pri

opredeljevanju tega, katera oblika partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem je v

državi najbolj primerna.

• Analiza tistih subjektov (uslužbencev, potrošnikov, naravovarstvenikov, vladnih

agencij), ki podpirajo vključevanje zasebnega sektorja v projekt, in tistih, ki temu

nasprotujejo; Obstaja vrsta subjektov, ki imajo legitimni interes v razpravah o tem, na

kakšen način naj bi bil določen projekt realiziran. Ključnega pomena je, da javni

sektor že v zelo zgodnji fazi identificira vse tiste skupine subjektov, ki bodo

potencialno podprle projekt oziroma bodo njemu iz najrazličnejših razlogov

nasprotovale. Zavedati se je namreč potrebno, da lahko učinkovito nasprotovanje

vključevanju zasebnega sektorja v določen projekt zelo omeji možne oblike

vključevanja zasebnega sektorja ali jih celo povsem onemogoči. Subjekti, ki so

vključeni v ta proces, morda lahko nasprotujejo bolj »radikalnim« oblikam

vključevanja zasebnega kapitala, kot so npr. koncesije ali BOT oblika projektnega

financiranja, sprejemajo pa oblike, kot so npr. pogodbe o upravljanju. Često je ključen

dejavnik za uspeh vključevanja zasebnega sektorja zagotovitev primerne zaščite tistih

subjektov, ki projektu nasprotujejo. Čeprav obstaja več različnih načinov

zagotavljanja primerne zaščite, ki lahko dokončno pripeljejo do pozitivne rešitve

problemov pozitivnega učinka (bodisi s pridobitvijo podpore določenemu projektu

bodisi z zmanjšanjem nasprotovanja le-temu), pa je to običajno povezano z dodatnimi

stroški. Te stroške je potrebno ne le ocenjevati, temveč doseči tudi jasen dogovor o

njihovi delitvi med javnim in zasebnim sektorjem.

• Analiza finančne uspešnosti posameznih oblik partnerstva; Ključni korak pri izbiri

med možnimi oblikami sodelovanja zasebnega sektorja je ocenitev njihove finančne

uspešnosti. Javni sektor pogosto ne upošteva preprostega dejstva, da mora biti za

_______________________________________________________________________ 47


vključevanje zasebnega sektorja v zagotavljanje infrastrukturnih storitev in/ ali

izgradnjo infrastrukturnih objektov projekt komercialno zanimiv. Zaradi tega često

prihaja do tega, da se porabi veliko časa in sredstev za razpravljanje o posameznih

oblikah partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem, ki preprosto bodisi niso

finančno uspešna ali pa si bodoči uporabniki storitev le-teh ne bodo mogli privoščiti,

ker bodo preprosto predrage. Da bi lahko javni sektor sprejel začetno odločitev o tisti

obliki sodelovanja zasebnega sektorja, ki bi lahko bila izvedljiva, mora že v zelo

zgodnji fazi narediti svojo lastno finančno analizo, ki bo osredotočena na finančne in

tarifne implikacije projekta. Nekatere od ključnih spremenljivk, ki jih je potrebno

vzeti v obzir pri pripravi takšne analize, so (i) stroški tekočega in investicijskega

vzdrževanja infrastrukture, (ii) sedanja in predvidena tarifa, (iii) sedanje in predvideno

povpraševanje po storitvi, ki jo nudi projekt, (iv) predvideni stroški investicije in (v)

predvideni tekoči stroški.

• Analiza tveganj; Že v predpogodbeni fazi je priporočljivo, da javni sektor naredi

uvoden pregled tveganj. Za javni sektor je izredno pomembno, da že v zelo zgodnji

fazi prepozna široko paleto tveganj, da razmisli o tem, kako bi jih bilo racionalno

razdeliti med javni in zasebni sektor ter da začne razvijati strategijo za čimbolj

učinkovito upravljanje s tveganji. Predpogodbena analiza tveganj je različna za

različne oblike vključevanja zasebnega sektorja.

V Tabeli 3.3. je na shematiziran način prikazano, katere pogoje je potrebno izpolniti, da bi

lahko bila posamezna oblika partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem uspešna. Iz tabele

je razvidno, katere oblike partnerstva so javnemu sektorju na razpolago praktično takoj in kaj

je potrebno storiti, da bo država lahko uporabila tiste oblike partnerstva, ki jih ocenjuje kot

zaželene. Tako bo npr. v državi, v kateri je regulatorni sistem relativno slab, zelo težko izvesti

BOT obliko projektnega financiranja. Tudi ob močni politični podpori za to obliko

partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem bo neatraktivna poslovna klima v državi

preprečevala večji interes zasebnih investitorjev, tujih in domačih, za investiranje v to državo

na kratek rok. Praktično edina možnost, ki jo ima država v takšni situaciji, je, da se najprej

osredotoči na preprostejše oblike partnerstva ter da istočasno začne ustvarjati pogoje, ki bodo

na srednji rok ustvarili razmere, ki so potrebne za izvajanje bolj kompleksnih oblik

partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem, kamor brez dvoma sodi tudi BOT oblika

projektnega financiranja.

_______________________________________________________________________ 48


Tabela 3.3.: Potrebni pogoji za uspešno izvedbo različnih oblik partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem Politična

privrženost Tarife naj pokrivajo

stroške

Dober informacijski

sistem

Razvit regulatorni

sistem

Finančna uspešnost projekta

Dobra boniteta države

Pogodbe o opravljanju storitev

Ni pomembna

Ni nujno na kratek rok

Ni nujno potreben

Potrebna minimalna

sposobnost nazora

Ni potrebna

Ni potrebna

Pogodbe o upravljanju

Nizek nivo potreben

Želeno, vendar ni nujno na

kratek rok

Ni nujno potreben

Potrebna minimalna sposobnost

nadzora

Delno

potrebna

Ni potrebna

Lizing pogodbe

Srednji nivo

potreben

Nujno

Potreben

Potrebna močna sposobnost

regulacije in koordinacije

Nujna v celoti

Ni potrebna

Koncesijske pogodbe

Visok nivo potreben

Nujno

Potreben

Potrebna močna sposobnost regulacije

Nujna v celoti

Potrebna

BOT oblika projektnega financiranje

Srednji nivo

potreben

Nujno

Potreben

Potrebna močna sposobnost

regulacije in koordinacije

Nujna v celoti

Potrebna

Vir: Prirejeno iz Brook Cowen, Penelope. The Private Sector and Water and Sanitation – How to Get Started. The Private Sector in Water. The World Bank,1999, str. 24.

_______________________________________________________________________ 49


4. Faze BOT oblike projektnega financiranja Investicijski projekt na področju infrastrukture, ki je predmet BOT oblike projektnega

financiranja, gre običajno skozi naslednjih sedem faz projektnega ciklusa: (i) identifikacija

projekta – podpoglavje 4.1., (ii) izbor sponzorjev projekta – podpoglavje 4.2., (iii) ustanovitev

projektnega podjetja – podpoglavje 4.3., (iv) oblikovanje pogodbene in finančne strukture

projekta – podpoglavje 4.4., (v) izgradnja objekta – podpoglavje 4.5, (vi) poslovanje objekta

v obdobju koncesije – podpoglavje 4.6. in (vii) prenos lastništva objekta na državo

podpoglavje 4.7.. Osnovni namen tega poglavja je na kratko predstaviti vsako od njih, saj bo

o nekaterih podrobneje govor v naslednjih poglavjih priročnika.

4.1 Identifikacija projekta

Proces se začne z identifikacijo celotnih naložbenih potreb, ki jih ima država oziroma javni

sektor na področju gospodarske infrastrukture v naslednjem srednjeročnem obdobju. Gre za

izdelavo kolikor je mogoče natančnega inventarja infrastrukturnih objektov, katerih izgradnja

bo v naslednjih letih potrebna za zadovoljevanje potreb po storitvah infrastrukturnih

sektorjev.

Naslednja stopnička te faze projektnega ciklusa je definiranje investicijskih prioritet oziroma

opredelitev države glede tega, na kakšen način bo financirala izgradnjo posameznih

infrastrukturnih objektov. Tu ima država v osnovi na razpolago dve alternativi. Prva je

financiranje naložbe v infrastrukturni objekt s pretežnim naslanjanjem na proračunska

sredstva in na posredno ali neposredno zadolževanje države, druga alternativa pa je pritegniti

v financiranje in izgradnjo projekta zasebni sektor, pri čemer je BOT oblika projektnega

financiranja ena od možnosti.

Dokončna odločitev države oziroma javnega sektorja, da bo določen projekt skušala realizirati

s pomočjo BOT oblike projektnega financiranja, je bistveno odvisna od rezultatov t.i.

preliminarne študije izvedljivosti projekta (angl. pre-feasibiliy study), ki analizira projekt s

finančnega, komercialnega, tehnično-tehnološkega, ekološkega ter socialno-ekonomskega

vidika. V takšni študiji se običajno opredelijo velikost projekta, njegova lokacija in osnovni

tehnični parametri, implikacije projekta na okolje ter potencialni finančni prilivi projekta. Za

_______________________________________________________________________ 50

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ izdelavo preliminarne študije o vsestranski izvedljivosti potencialnega BOT projekta so

najprimernejše specializirane konsultantske organizacije, pri čemer je eden od ključnih

kriterijev za izbor, seveda poleg strokovne kompetentnosti, njena nevtralnost.

Izkušnje kažejo, da so preliminarne študije izvedljivosti oziroma njihova celovitost in

kvaliteta ključnega pomena za vse nadaljnje faze projektnega ciklusa BOT projekta.

Potencialni partnerji v projektu, to so država gostiteljica, posojilodajalci, vlagatelji zasebnega

kapitala in mnogi drugi, imajo namreč zelo različne razloge, zaradi katerih so potencialno

zainteresirani sodelovati v projektu, za njihovo kvalitetno odločanje glede sodelovanja v

projektu pa je potrebna kredibilna in vsestransko razumljiva študija njegove izvedljivost. Iz

takšne študije mora biti jasno razvidno, pod katerimi pogoji bo projekt dosegel komercialne in

razvojne cilje ter generiral zadostne finančne prilive za zadovoljitev interesov investitorjev,

posojilojemalcev in lastnikov projekta.

4.2. Izbor sponzorjev projekta13

Ena od ključnih faz projektnega ciklusa je proces izbora sponzorjev projekta, to je zasebnih

podjetij, ki bodo nosilci celotnega procesa financiranja in realizacije BOT projekta. V tem

procesu, ki ga javni sektor (država ali lokalna skupnost) običajno izvede v obliki razpisa za

najboljšo ponudbo, se pričakuje sodelovanje več skupin zainteresiranih sponzorjev, združenih

v konzorcije.

V posameznem konzorciju običajno sodelujejo zasebna podjetja, ki imajo komercialni interes

za izgradnjo objekta in dobavo potrebne opreme/ tehnologije, v posameznih primerih pa se v

takšne konzorcije že v tej fazi vključijo tudi zainteresirane finančne institucije. Člani

konzorcija (le-ti so često iz različnih držav, kar naj bi v kasnejših fazah projektnega ciklusa

prispevalo k lažjemu financiranju projekta in k večji diverzifikaciji rizikov) se pred samo

pripravo ponudbe dogovore o delitvi stroškov, o pričakovani vlogi vsakega posameznika pri

realizaciji projekta ter o potencialni strukturi projekta.

13 Obe možni proceduri izbora sponzorjev projekta – javni razpis in neposredna pogajanja – sta natančneje predstavljeni v poglavju 5. V tem podpoglavju je govora izključno o javnem razpisu kot proceduti izbora, saj je ta pogostejša in običajno bolj zaželjena s strani javnega sektorja.

_______________________________________________________________________ 51

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ Kot sestavni del svojih priprav na razpis konzorcij pripravi še študijo izvedljivosti projekta

(angl. feasibility study), ki je bistveno bolj natančna od preliminarne študija, katere pripravo

je sponzorirala država v prejšnji fazi projektnega ciklusa, to je v fazi identifikacije projekta.

Študija izvedljivosti projekta predstavlja bistveni dejavnik (i) za odločanje sponzorjev

projekta o tem, ali naj konzorcij sploh pripravi ponudbo na razpis in (ii) za animiranje

potencialnih posojilodajalcev. Ponudba posameznega konzorcija na razpis mora namreč

vsebovati tako finančno konstrukcijo projekta kakor tudi vsaj načelno pozitivno stališče

potencialnih financerjev, to je posojilodajalcev in investitorjev lastniškega kapitala, do

predvidene strukture financiranja.

Izkušnje kažejo, da sta transparenten in visoko profesionalno pripravljen proces javnega

razpisa in izbora najboljšega ponudnika ključnega pomena za uspeh celotnega projekta. Ta

proces, ki mora biti sicer prilagojen stopnji kompleksnosti projekta, je običajno dvostopenjski,

pri čemer se v prvi fazi, to je v fazi predkvalifikacije, izvrši izbor konzorcijev, ki so

vsestransko sposobni realizirati projekt, in samo ti konzorciji so povabljeni na razpis, ki tako

dejansko predstavlja drugo fazo izbora najboljšega ponudnika.

Slabo pripravljen razpis in/ ali ne popolnoma korektno izpeljan postopek lahko po eni strani

onemogoči državi gostiteljici doseganje optimalnih ciljev, ki si jih zastavila s projektom, po

drugi strani pa je lahko vir nejasnosti, ki bodo brez dvoma zapletale nadaljnje faze priprave in

realizacije projekta, zlasti fazo pogajanj o pogodbeni in finančni strukturi projekta. Izkušeni

investitorji upoštevajo kakovost procesa zbiranja in nato ocenjevanja ponudb kot dva

pomembna indikatorja izvedljivosti projekta in dejanske privrženosti države uspehu projekta.

4.3. Ustanovitev projektnega podjetja

Konzorcij, ki ga je država izbrala na razpisu, mora v tej fazi dokončno definirati medsebojne

obveznosti svojih članov ter oblikovati strukturo projektnega podjetja. V tej fazi se torej

ustanovi projektno podjetje, ki je običajno mešano podjetje, katerega večinski delež imajo

zasebna podjetja, zastopana v konzorciju. Ta konzorcij običajno poleg inicialnih članic, ki so

pripravile ponudbo na razpis, v tej fazi vključi še dodatne člane s komercialnim interesom za

graditev in upravljanje projekta. Manjšinski delež v lastništvu projektnega podjetja ima

običajno vlada države gostiteljice, in to največkrat posredno, to je preko svoje specializirane

_______________________________________________________________________ 52

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ državne agencije. Narava projektov, ki se realizirajo preko BOT oblike projektnega

financiranja, često zahteva angažiranje velikega obsega lastniškega kapitala, tako da obstajajo

primeri, ko so se kot delničarji v projektno podjetje vključili tudi institucionalni investitorji.

4.4. Oblikovanje pogodbene in finančne strukture projekta14

Ključen element vsakega BOT projekta je oblikovanje pogodbene strukture projekta. Le-to

sestavlja niz medsebojno povezanih in usklajenih pogodb med projektnim podjetjem na eni

strani ter številnimi drugimi subjekti, ki so na kakršenkoli način vključeni v pripravo,

izgradnjo, financiranje in upravljanje projekta na drugi strani. S temi dokumenti pogodbene

stranke dolgoročno definirajo vse svoje medsebojne pravice, obveznosti in rizike.

S stališča države gostiteljice je daleč najpomembnejša koncesijska pogodba, ki predstavlja

jedro vsake BOT oblike projektnega financiranja. Skleneta jo projektno podjetje oziroma

koncesionar in država ter z njo določita pogoje, pod katerimi bo projekt zgrajen in uporabljan,

osnovno finančno strukturo projekta ter principe delitve rizikov med državo in sponzorji

projekta (zasebnim sektorjem). S to pogodbo se torej določijo pravice in obveznosti

projektnega podjetja in države gostiteljice pri razvoju in poslovanju projekta. Sponzorjem

projekta pogodba daje pravico in obveznost financiranja, izgradnje in upravljanja projekta za

točno določeno obdobje, navadno med 15 in 30 let.

Koncesijska pogodba je središče mreže pogodb, ki skupaj definirajo pravno strukturo BOT

projekta. Obveznosti in riziki udeležencev projekta so nato natančneje definirani še v celi vrsti

drugih pogodb, med katerimi so zlasti pomembne posojilne pogodbe. To je razumljivo, saj

krediti običajno predstavljajo kar med 70 in 90% vseh sredstev, potrebnih za financiranje

BOT projektov, preostalih 10 do 30% pa so lastniški vložki sponzorjev projekta oziroma

delničarjev v projektnem podjetju. V nasprotju s tradicionalnimi načini financiranja

infrastrukturnih projektov, kjer je kredit dan državi in le-ta tudi da garancijo za njegovo

servisiranje, je pri BOT obliki projektnega financiranja kredit dan projektnemu podjetju

oziroma koncesionarju, in to brez garancije države (garancijo predstavlja samo predvideni

denarni tok projekta ter lastniški kapital projektnega podjetja). To pomeni, da posojilodajalec

14 O finančni in pogodbeni strukturi projekta natančneje govorimo v poglavjih 7 in 8.

_______________________________________________________________________ 53

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ nima brezpogojne garancije za servisiranje dolga in ima samo omejene možnosti ukrepanja v

primeru, če projektno podjetje ni v stanju servisirati svojih dolžniških obveznosti. Prav zaradi

te omejene garancije, do katere so upravičeni posojilodajalci, je oblikovanje celotnega

finančnega paketa običajno zelo kompleksno in dolgotrajno. Niso redki primeri, da BOT

projekti propadejo prav v tej fazi projektnega ciklusa.

Posojilne pogodbe običajno sklene koncesionar z različnimi tipi posojilodajalcev. Med temi

so najbolj pogosto (i) sindikati komercialnih bank, (ii) krediti izvoznih agencij držav iz

katerih so posamezni sponzorji projekta in (iii) mednarodne finančne institucije. V nekaterih

primerih, zlasti če gre za velike projekte, so se projektna podjetja odločala tudi za

pridobivanje dolžniškega kapitala v obliki izdaje obveznic na mednarodnih finančnih trgih.

Poleg koncesijske pogodbe in posojilnih pogodb sestavlja pogodbeno strukturo BOT projekta

še cela vrsta drugih pogodb, med katerimi so najbolj običajne pogodbe o prodaji in dobavi ter

pogodbe o izgradnji, o dobavi opreme ter o vodenju in upravljanju projekta. Osnovne

značilnosti prvih dveh so predvsem naslednje (na primeru termoelektrarne): (i) Pogodba o

prodaji električne energije med koncesionarjem in državno agencijo za prenos in distribucijo

električne energije, ki opredeljuje vse temeljne pogoje, po katerih bo koncesionar prodajal

proizvedeno električno energijo. V tem okviru so še zlasti natančno opredeljene tako

obveznosti države glede odkupa električne energije kakor tudi obveznosti koncesionarja glede

količin dobavljene energije. Izredno pomemben segment te pogodbe je definiranje formule

oziroma mehanizma za izračunavanje tarife, po kateri bo koncesionar prodajal električno

energijo državni agenciji. (ii) Pogodba o dolgoročni dobavi premoga med koncesionarjem in

dobaviteljem premoga, s katero si koncesionar zagotovi kakovosten vir goriva, tako glede

količin kot kvalitete, za celotno obdobje trajanje koncesije.

4.5. Izgradnja objekta

Po uspešno zaključeni fazi definiranja pogodbene strukture projekta in ko so sklenjene vse

potrebne pogodbe za njegovo financiranje, se začne faza izgradnje projekta. Le-ta običajno

traja več let, v odvisnosti od kompleksnosti projekta, vključuje pa sama gradbena dela ter

dobavo in montažo potrebne opreme. Ta faza projektnega ciklusa je zaključena v trenutku, ko

_______________________________________________________________________ 54

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ projekt uspešno prestane vse potrebne teste glede izpolnjevanja kriterijev, določenih tako v

koncesijski pogodbi kakor tudi v pogodbah, sklenjenih med koncesionarjem na eni strani ter

izvajalci gradbenih del in dobavitelji opreme na drugi strani.

4.6. Poslovanje objekta v obdobju koncesije

Dolžina obdobja koncesije je funkcija ekonomskih parametrov projekta. V tem obdobju mora

namreč koncesionar zagotoviti takšen denarni tok, ki mu bo zagotavljal redno servisiranje

dolgov, pokritje operativnih stroškov poslovanja v celotnem obdobju koncesije ter doseganje

predvidenega profita. Obdobje koncesije običajno ni krajše od ročnosti dolgoročnih posojil,

pomemben element pri definiranju koncesijskega obdobja pa predstavlja tudi cena, ki naj bi jo

potrošniki plačevali za storitev, proizvedeno v BOT projektu. Krajše kot je obdobje koncesije,

višja cena storitve je potrebna za doseganje potrebnega denarnega toka in obratno. Kot

rečeno, izkušnje kažejo, da obdobje koncesije običajno traja med 15 in 30 let.

4.7. Prenos lastništva objekta na državo

Po izteku koncesijskega obdobja se lastništvo objekta prenese na državo oziroma na njeno

pooblaščeno agencijo, ki je od tedaj dalje odgovorna za njegovo poslovanje. Pogoji za prenos

se določijo že v koncesijski pogodbi in med drugim vključujejo datum prenosa lastništva,

pogoje eventualnega podaljšanja koncesijskega obdobja, potrebne aktivnosti, ki jih mora

koncesionar opraviti pred prenosom lastništva, dobavo rezervnih delov v obdobju po tem

prenosu, prenos zavarovanja in jamstev, prenos tehnologije, izobraževanje kadrov ter

opredelitev stroškov prenosa in njihovo porazdelitev.

_______________________________________________________________________ 55


5. Izbor sponzorjev projekta pri BOT obliki projektnega financiranja

Kakšna je konkretna procedura za izbor sponzorja posameznega BOT projekta v določeni

državi je odvisno od zelo različnih faktorjev, kot so na primer splošna politika države glede

investiranja na področju gospodarske infrastrukture, zakonodaja države na področju javnih

naročil, splošno poslovno okolje v državi ter značilnosti in specifičnosti dotičnega BOT

projekta. V osnovi ima država možnost izbora med naslednjima dvema temeljnima

procedurama za izbor sponzorja projekta. To sta:

• procedura javnega razpisa (angl. competitive tendering procedure) in

• procedura neposrednih pogajanj (angl. negotiated procedure).

Osnovni namen tega poglavja priročnika je predstaviti temeljne dejavnike, ki opredeljujejo

odločitve javnega sektorja za eno oziroma drugo proceduro. Poglavje je sestavljeno iz dveh

podpoglavij. V prvem – podpoglavje 5.1. – so predstavljeni cilji, ki se jih običajno zasleduje

pri odločanju o eni oziroma drugi vrsti procedure za izbor sponzorjev projekta. V

nadaljevanju – podpoglavje 5.2. – pa so predstavljene prednosti in slabosti obeh procedur.

5.1. Cilji javnega sektorja pri izbiri procedure za izbor sponzorja projekta

Izkušnje drugih držav kažejo, da so nekateri od najpomembnejših ciljev, ki jih javni sektor v

različnih državah zasleduje pri odločanju o eni oziroma drugi vrsti procedure za izbor

sponzorja BOT projekta, naslednji:

• krepiti konkurenco; Eden temeljnih ciljev, zaradi katerih se države odločajo za BOT

obliko projektnega financiranje, je pritegnitev zasebnega sektorja v tiste segmente

gospodarstva, ki so bili tradicionalno pod kontrolo države. Na ta način želijo države

povečati konkurenco na področju nudenja infrastrukturnih storitev, kar naj bi v nadaljnji

_______________________________________________________________________ 56


fazi pozitivno vplivalo tudi na učinkovitost poslovanja tistih primerljivih projektov, ki

bodo še naprej delovali v okviru javnega sektorja.

• zagotoviti jasnost, pravičnost in transparentnost procedure; Izkušnje jasno kažejo, da je

zagotovitev teh pogojev ključnega pomena za to, da bo projekt vzbudil zanimanje

potencialnih kvalitetnih sponzorjev. Le-ti so se pripravljeni vključiti v dolgotrajno in

drago proceduro priprave ponudb samo pod pogojem, da je procedura izbora jasno

definirana in v fazi realizacije tudi korektno izpeljana. Pri tem sponzorji običajno

analizirajo, kakšen je »track record« države na tem področju pri projektih, ki so že šli

skozi to proceduro.

• stimulirati inovativnost zasebnega sektorja in predlaganje alternativnih rešitev; Eden od

ključnih razlogov, zaradi katerih se države odločajo za BOT obliko projektnega

financiranja, je izkoristiti inovativnost in kreativnost zasebnega sektorja, ki ga ima le-ta na

področju dizajna, tehnologije in upravljanja z infrastrukturnimi projekti. Procedura izbora

sponzorjev projekta bi tako morala biti dovolj fleksibilna, da bi spodbujala¸zasebni sektor

k vključevanju alternativnih in inovativnih rešitev, povezanih s projektom. Pri tem mora

vlada potencialnim sponzorjem projekta zagotoviti, da bo njihova intelektualna lastnina,

ki bo vključena v predlagane rešitve, adekvatno zavarovana.

• krepiti zaupanje javnosti v BOT obliko projektnega financiranja; BOT oblika projektnega

financiranja se običajno uporablja za realizacijo velikih in torej finančno zelo zahtevnih

projektov. Zaradi tega je torej razumljivo, da so procedure, povezane z izborom zasebnega

sponzorja projekta, pod budnim očesom kritične javnosti. Dobro izvedena procedura

izbora, kar pomeni transparentnost in jasnost vseh njenih faz, bo torej zelo pomembna za

povečanje zaupanja javnosti v to obliko financiranja infrastrukturnih projektov. In

nasprotno, slabosti v proceduri izbora sponzorjev projekta bodo rezultirale v povečanem

odporu do te oblike financiranja projektov.

• promovirati čim hitrejše odločanje o izboru sponzorja projekta; Izkušnje kažejo, da je

učinkovit in časovno jasno opredeljen proces izbora sponzorja projekta ključnega pomena

za odločitev kvalitetnih potencialnih sponzorjev o tem, ali so se pripravljeni vključiti v

tekmovanje za projekt.

_______________________________________________________________________ 57


• minimizirati čas in stroške priprave projektnih ponudb; Postopki priprave projekta,

sodelovanja na licitaciji za izbor najboljšega ponudnika ter pogajanj o finančni

konstrukciji in pogodbeni strukturi projekta so običajno zelo dolgotrajni in zahtevajo

angažiranje znatnih finančnih sredstev. Tovrstni stroški se običajno gibljejo v razponu

med 3 in 5% celotne vrednosti projekta v okoljih, ki že ima izkušnje z BOT projekti, v

okoljih, kjer pa je to povsem nova oblika financiranja projektov, pa lahko ta delež naraste

tudi na 10 do 12%.

5.2. Prednosti in slabosti ene oziroma druge procedure za izbor sponzorja projekta

Kot rečeno v uvodu v to poglavje ima država oziroma javni sektor na razpolago dve osnovni

proceduri za izbor sponzorja projekta – javni razpis in neposredna pogajanja. Obstaja vrsta

razlogov, ki kažejo na to, da je procedura javnega razpisa v veliki večini primerov bolj

primerna za doseganje teh ciljev kot pa procedura izbora po poti neposrednih pogajanj.

• Javni razpis prispeva k učinkovitosti in zagotavlja konkurenco, kar sta dva od ključnih

argumentov za vključevanje zasebnega sektorja v zagotavljanje infrastrukturnih storitev in

financiranje izgradnje objektov na tem področju. V procesu neposrednih pogajanj vedno

obstaja potencialna nevarnost, da je bila odločitev o izboru sponzorja projekta izbrana na

osnovi arbitrarne ocene in torej ne na osnovi objektivnih kriterijev.

• Jasnost in transparentnost procedure, ki sta kritični za pritegnitev kvalitetnih sponzorjev,

je lažje učinkovito zagotoviti v primeru javnega razpisa kot pa v primeru neposrednih

pogajanj.

• Javni razpis je tudi bolj primerna procedura s stališča stimuliranja zasebnega sektorja za

predlaganje inovativnih in alternativnih rešitev.

_______________________________________________________________________ 58

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ • Javni razpis je praktično edina možna procedura, ki omogoča kolikor toliko učinkovito

kontrolo javnosti. S tega stališča je ta procedura verjetno tudi bolj primerna v smislu

krepitve zaupanja javnosti v BOT obliko projektnega financiranja.

Ima pa procedura javnega razpisa v primerjavi s proceduro neposrednih pogajanj tudi

določene slabosti. Dve med njimi zaslužita večjo pozornost od drugih.

• Procedura javnega razpisa je običajno bolj toga in bolj dolgotrajna od procedure izbora

sponzorja projekta po poti neposrednih pogajanj z enim, dvema ali več potencialnimi

sponzorji. Države, ki imajo dolgoletne izkušnje z BOT obliko projektnega financiranja,

skušajo te probleme reševati na različne načine, vključno s večjo standardizacijo procedur

in projektne dokumentacije.

• Kot rečeno so stroški priprave ponudb na razpis zelo visoki. Višina ocenjenega tveganja,

povezanega z neuspešnim sodelovanjem na javnem razpisu, je običajno eden od ključnih

elementov pri sprejemanju odločitve kvalificirane zasebne družbe, ali bo sodelovala na

razpisu za določen projekt ali ne. To samo kaže, kako zelo pomembno vlogo ima proces

predkvalifikacije v proceduri izbora sponzorja projekta.

Kljub nespornim argumentom, ki govorijo o superiornosti javnega razpisa kot procedure

izbora sponzorja projekta, pa obstaja vrsta konkretnih situacij, v katerih te procedure izbora

sponzorja ali ni praktično ali pa sploh ni mogoče uporabiti. Nekatere od situacij, v katerih je

bolj primerno ali pa celo nujno, sponzorja projekta izbrati na osnovi neposrednih pogajanj, so

naslednje:

• Sestavni del finančnega paketa za financiranje projekta so bilateralni krediti, na primer

izvozni krediti določene države, odobreni s strani njene izvozne agencije za kreditiranje

izvoza, kar dejansko izključuje možnost javne licitacije vsaj za ta del kredita.

Kreditiranje tovrstnih agencij (namenjene so financiranju nacionalnega izvoza) namreč

pogojuje, da se sredstva uporabijo izključno za financiranje izvoza opreme iz njene

države oziroma za financiranje del, ki jih v tujini opravljajo podjetja iz te države.

_______________________________________________________________________ 59

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ • V kolikor gre za izgradnjo projekta, ki temelji na specifičnih tehnoloških rešitvah, s

katerimi razpolaga samo eden ali pa zelo omejeno število ponudnikov, potem dejansko

ni možnosti za kvaliteten izbor sponzorja projekta po proceduri javnega razpisa.

• V kolikor je postavljeni časovni rok za izvedbo projekta zelo kratek, so neposredna

pogajanja z zainteresiranimi zasebnimi podjetji praktično edina realna možnost za

realizacijo projekta.

• V kolikor država ocenjuje, da zaradi katerikoli razlogov (pravni okvir ni jasen, visoki

politični riziki, itd.) ne bo mogla pritegniti na javni razpis potencialnih sponzorjev,

potem se lahko odloči, da poskuša pritegniti le-te na osnovi neposrednih pogajanj.

• Obstajajo primeri, ko so zasebni sponzorji samoiniciativno predložili državi predlog

projekta, ki naj bi bil realiziran na osnovi BOT oblike projektnega financiranja.

_______________________________________________________________________ 60


6. Vloga javnega sektorja v BOT obliki projektnega financiranja Poznavanje okolja, v katerem se bo sprejemala odločitev o izgradnji posameznega projekta na

osnovi BOT modela projektnega financiranja, je ključnega pomena za realno oceno o tem, ali

je ta model sploh primeren za financiranje in izgradnjo tega projekta. To okolje je v osnovi

mogoče opredeliti z dvema skupinama dejavnikov. Prvo skupino predstavljajo tisti dejavniki,

ki opredeljujejo splošen odnos Republike Slovenije in njenih subjektov do koncesij in nasploh

do vključevanja zasebnega kapitala v gospodarsko infrastrukturo. V drugo skupino

dejavnikov pa se uvrščajo tisti dejavniki, ki na bolj neposreden način vplivajo na odločitev o

tem, ali je BOT oblika projektnega financiranja res najprimernejša rešitev za financiranje in

izgradnjo dotičnega projekta ali ne.

Osnovni namen tega poglavja je predstaviti dejavnike splošnega okolja za vključevanje

zasebnega sektorja v gospodarsko infrastrukturo – podpoglavje 6.1. – ter analizirati

predvideno vlogo države pri pripravi projektov, ki naj bi bili grajeni in financirani po modelu

BOT oblike projektnega financiranja – podpoglavje 6.2..

6.1. Dejavniki splošnega okolja za vključevanje zasebnega sektorja v gospodarsko infrastrukturo

V Republiki Sloveniji delujejo številni dejavniki, ki ustvarjajo splošno okolje za vključevanje

zasebnega sektorja v gospodarsko infrastrukturo. Za nekatere od dejavnikov je realno

pričakovati, da bodo pozitivno vplivali na vključevanje zasebnega kapitala v financiranje in

izgradnjo slovenske gospodarske infrastrukture. Za drugo skupino dejavnikov pa velja ocena,

da je njihov učinek na splošno ozračje vključevanja zasebnega sektorja v ta segment

gospodarstva negativen.

6.1.1. Pozitivni dejavniki

Med dejavniki sedanjega splošnega okolja za vključevanje zasebnega kapitala v financiranje

in izgradnjo infrastrukturnih objektov v Sloveniji, za katere se ocenjuje, da bi lahko pozitivno

_______________________________________________________________________ 61

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ vplivali na večjo vlogo zasebnega sektorja v gospodarski infrastrukturi, so najbolj pomembni

naslednji:

• tradicionalno financiranje investicij na področju gospodarske infrastrukture je vse bolj

omejeno; Zaostren proračunski položaj Republike Slovenije na eni strani ter naraščajoči

javni dolg na drugi strani sta osnovna razloga za oceno, da država v prihodnjih letih svojih

ambicioznih investicij v gospodarsko infrastrukturo ne bo več uspevala zadovoljevati

izključno z naslanjanjem na tradicionalne finančne vire, to je na proračun ter na

zadolževanje doma in v tujini. Zaostren makroekonomski okvir je brez dvoma dejavnik, ki

govori v prid oceni, da bo vlada v prihodnje bolj zainteresirana za vključevanje zasebnega

sektorja v financiranje gospodarske infrastrukture, kot je bila do sedaj.

• povečana načelna politična pripravljenost za vključevanje zasebnega sektorja v

gospodarsko infrastrukturo; Naraščajoči makroekonomskimi problemi države so brez

dvoma ključen razlog za to, da so koncesije in druge oblike partnerstva med javnim in

zasebnim sektorjem začele dobivati jasnejšo podporo tudi na politični ravni. Vključevanje

zasebnega kapitala v gospodarsko infrastrukturo je sedaj tako eksplicitno zapisano kot ena

od usmeritev nove koalicijske vlade. Za oceno o tem, ali je ta nova usmeritev zgolj

načelna ali pa jo vlada dejansko namerava tudi izpeljati, pa je trenutno še prezgodaj.

• povečevanje nezadovoljstva z neučinkovitostjo javnega sektorja v nekaterih segmentih

gospodarske infrastrukture; Podobno kot v številnih drugih državah je tudi v Sloveniji

mogoče opaziti naraščajoče nezadovoljstvo z določenimi storitvami, katerih ponudniki so

često še vedno v javni lasti.

6.1.2. Negativni dejavniki

Med dejavniki splošnega okolja, za katere se ocenjuje, da bodo oteževali vključevanje

zasebnega sektorja v financiranje in izgradnjo gospodarske infrastrukture, pa velja omeniti

zlasti naslednje:

_______________________________________________________________________ 62

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ • načelna politična podpora koncesijam ni operacionalizirana; Izkušnje drugih držav jasno

kažejo, da koncesije in druge oblike vključevanja zasebnega kapitala v gospodarsko

infrastrukturo uspevajo samo v tistih državah, v katerih se ustvari resnična privrženost

pristojnih organov za dosego tega cilja. V Sloveniji do danes niso bile izdelane strategije

vključevanja zasebnega sektorja v posamezne sektorje gospodarske infrastrukture. To pa

seveda pomeni, da v teh sektorjih ni bil nikoli jasno opredeljen konceptualen okvir za

partnerstvo med zasebnim in javnim sektorjem. Brez tega splošnega okvira je seveda zelo

težko govoriti o posameznih projektih. Povedano drugače, diskusija o posameznem

večjem projektu bo nujno sprožila diskusijo o konceptu kot celoti.

• pomanjkljiv zakonodajni okvir za koncesije; V Sloveniji še vedno nimamo jasnega

zakonodajnega okvira za koncesije. Ministrstvo za finance že več kot dve leti pripravlja

zakon o koncesijah – šlo naj bi predvsem za proceduralni zakon – vendar prvi osnutek

teksta še vedno ni pripravljen. Dejstvo, da nimamo zakona o koncesijah, samo po sebi še

ne predstavlja nepremostljive ovire za koncesije – le-te so delno in fragmentarno urejene

v drugih, sektorskih zakonih. Realno pa je pričakovati, da bo pomanjkljiv zakonodajni

okvir predstavljal oviro za učinkovito pripravo in vodenje projekta.

• kadrovski in institucionalni deficit za pripravo in razvoj tovrstnih projektov; V Sloveniji

je žal še vedno veliko pomanjkanje tako kadrov kot institucij, ki bi potencialnim

koncedentom – gre zlasti za ministrstva in občine – lahko nudili kvalitetno svetovanje pri

pripravi projektov, v katerih financiranje in izgradnjo naj bi bil vključen zasebni sektor.

Za kvalitetno pripravo projektov, zlasti tistih večjih, se bodo potencialni koncedenti

morali nasloniti na tuje svetovalne hiše oziroma na kombinacijo domačih in tujih

svetovalcev.

• Slovenija ima zelo malo izkušenj s tovrstnimi projekti; Za sedaj ima Slovenija zelo

omejene izkušnje na področju BOT oblike projektnega financiranja. Na ta način je bilo

izgrajeno nekaj projektov v sektorju oskrbe s plinom ter izgradnje čistilnih naprav.

• negativen demonstracijski efekt projekta Savske elektrarne; Edini velik projekt, ki ga je

Slovenija do sedaj dejansko želela realizirati kot BOT obliko projektnega financiranja, je

bila izgradnja petih hidroelektrarn na spodnji Savi. Vrednost projekta je bila ocenjena na

_______________________________________________________________________ 63


približno 1mlrd DEM. Po štirih letih »ovinkarjenja« je projekt neslavno propadel in to v

prvi vrsti zaradi popolnega nerazumevanja BOT koncepta s strani pristojnih vladnih

organov. Negativni demonstracijski efekt tega projekta v tujini se bo morda odrazil v

manjši zainteresiranosti resnih tujih koncesionarjev za sodelovanje na razpisih, ki bodo za

koncesije razpisani v Sloveniji. Izkušnje namreč kažejo, da se zaradi visokih stroškov, ki

so povezani s pripravo ponudb, resni koncesionarji izogibajo sodelovanja na razpisih v

državah, ki so se v preteklosti izkazale kot nekredibilni partnerji.

6.2. Vloga javnega sektorja pri zagotavljanju pogojev za uspešno pripravo projektov na osnovi BOT modela projektnega financiranja

Poznavanja splošnega okolja, v katerem se bo sprejemala odločitev o financiranju in izgradnji

določenega projekta na osnovi BOT modela projektnega financiranja, o čemer je bil govor v

podpoglavju 6.1., je potreben, vendar pa ne tudi zadosten pogoj za realno oceno o tem, ali je

ta model financiranja dejansko primeren za konkreten projekt. Drugi potrebni pogoj, ki ga je

nujno izpolniti za kvalificiran odgovor na to vprašanje, pa je zagotovitev čimprejšnjega in

jasnega zavedanja pristojnih organov v državi, da BOT model projektnega financiranja ne

pomeni preprosto prenosa vseh odgovornosti za njegovo pripravo in financiranje na zasebni

sektor, temveč pomeni vzpostavitev partnerstva med zasebnim in javnim sektorjem. Še zlasti

aktivna vloga slednjega je nujno potrebna v času priprave projekta oziroma v njegovi t.i.

predinvesticijski fazi.

Pred samo obravnavo potrebnih pogojev, ki jih mora zagotoviti država za uspešno pripravo in

izvajanje BOT projektov, pa želimo opozoriti še na dve pomembni specifičnosti te oblike

financiranja projektov, katerih se mora država zavedati, ko se odloča zanjo.

• financiranje projekta po BOT modelu je dražje kot financiranje tega istega projekta po

klasični varianti, to je s proračunskimi sredstvi in z zadolževanjem države; Postavlja se

seveda vprašanje, zakaj naj bi se torej država odločila, da določen projekt financira po

BOT modelu in ne po klasični varianti. Razlog je predvsem v tem, da s financiranjem

določenih projektov po BOT metodi država sprošča svoj finančni potencial za klasično

_______________________________________________________________________ 64


obliko financiranja tistih nacionalno pomembnih projektov, ki ne prenesejo komercialne

oblike financiranja.

•

•

•

priprava projekta, ki se financira po BOT metodi, je bistveno bolj zapletena in daljša kot

priprava tega istega projekta financiranega po klasični varianti; Razlog je preprosto v

tem, da pri klasično financiranem projektu praktično vsa tveganja prevzema en sam

partner – javni sektor – zato je tudi ocena tveganj, povezanih s takšnim načinom

financiranja projekta, običajno bistveno manj rigorozna kot pri projektu, financiranem po

BOT modelu, katerega osnovna značilnost je prav delitev tveganj med javnim in zasebnim

sektorjem.

V nadaljevanju tega podpoglavja bo govor o tistih splošnih pogojih, ki jih država mora

zagotoviti, v kolikor želi biti uspešna pri oblikovanju in izvajanju programa izgradnje

infrastrukturnih objektov po BOT modelu.

Kot rečeno BOT oblika projektnega financiranja pomeni partnerstvo med zasebnim in javnim

sektorjem. Izkušnje drugih držav namreč jasno potrjujejo dejstvo, da uspešnega BOT

programa ni mogoče izvesti brez močne podpore države. Celo več, (ne)privrženost vlade tej

obliki financiranja je eden od kritičnih faktorjev, na osnovi katerih potencialni investitorji in

kreditorji ocenjujejo, kakšna je ekonomska in finančna upravičenost projekta.

6.2.1. Obseg in vrsta podpor javnega sektorja

Obseg in vrsta podpor, ki jih države nudijo potencialnim investitorjem in kreditorjem,

vključenim v BOT projekte, se med posameznimi projekti zelo razlikujejo. Nekateri od

dejavnikov, ki opredeljujejo te podpore, pa so naslednji:

višina državnega tveganja; Bolj kot je država tvegana, večjo stopnjo podpore mora država

nuditi, v kolikor želi pritegniti zasebne investitorje in kreditorje.

ekonomska in finančna (ne)upravičenost projekta; »Slabša« kot je ekonomika projekta,

večja podpora države je potrebna.

_______________________________________________________________________ 65


•

•

pomembnost projekta za državo; Bolj kot si država želi določen projekt realizirati s

pomočjo BOT oblike projektnega financiranja, bolj atraktivno koncesijo bo morala

ponuditi zasebnemu sektorju, da se bo le-ta v projekt vključil kot investitor oziroma

kreditor.

»konkurenčnost države« za BOT obliko projektnega financiranja; V kolikor se država ni

pozicionirala kot atraktivna BOT destinacija, potem mora računati na to, da bo morala

plačati premijo za pritegnitev potencialnih investitorjev in kreditorjev. To velja tako za

države, ki so povsem »nove« na svetovnem trgu BOT projektov, kakor tudi za države, ki

so si v preteklosti ustvarile slabo reputacijo na tem trgu.

6.2.2. Ključni elementi podpore države BOT obliki projektnega financiranja

Splošni pogoji ter specifične oblike nefinančne in finančne podpore, ki jih zasebni sektor

pričakuje od države gostiteljice, zainteresirane za BOT obliko projektnega financiranja,

vključujejo:

• oblikovanje strategije vključevanja zasebnega kapitala v gospodarsko infrastrukturo;

Eden od predpogojev države, ki si želi biti uspešna pri privabljanju investitorjev in

kreditorjev v BOT projekte, je oblikovanje strategije, s katero bo jasno in nedvoumno

opredelila svoj interes za vključevanje zasebnega sektorja v zagotavljanje infrastrukturnih

storitev in v financiranje infrastrukturnih objektov. Zelo pomembno je, da za takšno

strategijo vlada pridobi čim širšo politično podporo. V Sloveniji bi to verjetno pomenilo,

da bi splošen odnos do vključevanja zasebnega kapitala v infrastrukturo vlada morala na

primeren način preveriti v Državnem zboru.

• sprejem in izvajanje primernega pravnega okvira za BOT obliko projektnega

financiranja; Atraktivnost države za potencialne BOT investitorje in kreditorje je v veliki

meri opredeljena z zakonodajnim okvirom, ki neposredno in posredno ureja vključevanje

zasebnega kapitala v gospodarsko infrastrukturo. Gre torej za zakonodajo, ki ureja širok

spekter problematik, od tujih investicij in davčne zakonodaje do regulative o obligacijskih

razmerjih. Sprejem posebnega zakona, ki bi urejal področje koncesij in posledično tudi

BOT obliko projektnega financiranja, sam po sebi še ni garancija za boljšo pravno

urejenost tega področja. Izkušnje drugih držav pa vendarle kažejo, da sprejem posebnega

zakona, ki ureja procedure, povezane s podeljevanjem koncesij, običajno prispeva k

_______________________________________________________________________ 66


večjemu interesu investitorjev in kreditorjev za državo. Zakon namreč povečuje jasnost in

transparentnost procesov, kar je eden od pomembnih dejavnikov, na osnovi katerih se

zasebni sektor odloča za morebitni vstop v posamezno državo.

• vzpostavitev primerne institucionalne podpore za pripravo BOT oblike projektnega

financiranja; Zapletene birokratske procedure, v katere so vključeni številni organi z

nejasno definiranimi pristojnostmi, se običajno navajajo kot ena od ključnih ovir za

uspešno izvajanje nacionalnega BOT programa. Izkušnje iz številnih držav tako kažejo, da

je vzpostavitev kredibilne in učinkovite institucionalne podpore predpogoj za uspešno

izvajanje takšnega programa. Čeprav se rešitve, ki so jih na tem področju sprejele

posamezne države, med seboj razlikujejo, pa imajo le-te eno pomembno skupno

značilnost. Organ, ki je zadolžen za oblikovanje in izvajanje BOT oblike projektnega

financiranja na nacionalnem nivoju, mora biti sestavljen iz kompetentnih predstavnikov

pristojnih organov, ki morajo imeti široka pooblastila za sprejemanje odločitev.

• različne vrste državnih garancij in / ali finančnih podpor; Čeprav je osnovna logika BOT

oblike projektnega financiranja prav v tem, da država za financiranje projekta ne izda

»suverene« garancije, kot je to primer pri tradicionalni obliki financiranja infrastrukturnih

projektov, pa so različne vrste finančnih garancij in/ ali podpor sestavni del praktično

vsakega BOT projekta. Gre za posredne finančne garancije oziroma podpore, s katerimi

država podpre projekt na način, da le-ta postane bolj sprejemljiv za zasebni sektor.

Nekatere od tovrstnih garancij/ podpor so naslednje:

• posredna garancija za ustvarjeni prihodek; Obstajajo primeri avtocestnih BOT

projektov, za katere so države dale garancijo za minimalni prihodek od

ustvarjenega prometa.

• garancija glede določanja tarif; V posameznih BOT avtocestnih projektih so

koncesionarji zelo svobodni pri določanju cestnin.

• garancija pred tečajnimi tveganji; BOT projekti so često financirani s krediti v

tujih valutah, ustvarjajo pa prihodek v domači valuti, zaradi česar je razumljivo, da

so ti projekti izpostavljeni velikim tečajnim tveganjem. Pri tem gre za tveganja, ki

jih investitorji in upniki sami ne kontrolirajo, zato je običajno, da jim država

zagotovi tako zamenljivost lokalne valute v tujo valuto kakor tudi njen nemoten

transfer v tujino.

_______________________________________________________________________ 67


• subvencije; V kolikor država želi vzdrževati cestnine, ki so nižje od komercialnih,

je ena od možnosti, ki se uporablja v praksi, da država plača koncesionarju razliko

v obliki subvencije.

• neposredni krediti/ donacije; Obstaja omejeno število BOT projektov, kjer je

država podprla projekt bodisi s svojim lastnim kreditom bodisi z donacijo, katere

namen je bil povečati finančno atraktivnost projekta za zasebne vlagatelje in

kreditorje.

• druge oblike podpore države BOT obliki projektnega financiranja; Vlade držav, ki želijo

pritegniti zasebni sektor v BOT obliko projektnega financiranja, podpirajo te projekte na

različne neposredne in posredne načine. Nekatere od vrste podpor, ki jih države

odobravajo za BOT projekte, so naslednje:

• različne vrste davčnih olajšav; S ciljem pritegnitve investitorjev v BOT projekte

so bile posamezne države pripravljene odobravati različne oblike davčnih olajšav.

• zagotovitev zemljišč, potrebnih za izgradnjo projekta; To je ena od najbolj

pogostih oblik, s katerimi države podpirajo izgradnjo projektov po BOT modelu.

Država lahko ponudi bodisi samo zemljišče ali pa podporo projektu podkrepi še z

izgradnjo spremljajoče infrastrukture (dovozne ceste itd.) in/ ali z zagotovitvijo

drugih inputov, potrebnih pri izgradnji samega projekta.

• zagotovitev dodatnih virov prihodkov za projekt; V primeru avtocest so to zlasti

cestnine za že izgrajene dele avtocest.

• dolgoročne pogodbe o prodaji storitve, ki jo proizvaja BOT projekt; V primeru

elektrarn so to zlasti pogodbe o prodaji električne energije.

• dolgoročne pogodbe o nakupu inputov, ki jih potrebuje BOT projekt: V primeru

termocentral so to zlasti pogodbe o nakupu premoga.

• zagotovitev države, da ne bo ustvarjala pogojev, ki bodo koncesionarju

zmanjševali povpraševanje po storitvi, ki jo bo proizvajal BOT projekt; V primeru

avtocest, grajenih po BOT modelu, je zelo običajna zahteva koncesionarja, da v

času trajanja koncesije država ne bo gradila paralelnih cest, na katere bi se lahko

preusmeril promet.

• zagotovilo vlade o pripravi in izvedbi projekta v razumnem roku; Za uspeh projekta je

izredno pomembno, da potencialni investitorji in kreditorji ocenjujejo državo oziroma

njeno vlado kot dejansko privrženo usmeritvi, da projekt pripravi in izvede v doglednem

časovnem roku. V kolikor proces priprave projekta zelo odstopa od zastavljenih časovnih

_______________________________________________________________________ 68


rokov, to predstavlja velik problem ne samo za ta konkreten projekt, temveč tudi za

projekte, ki jih bo država po BOT modelu želela realizirati v prihodnje.

_______________________________________________________________________ 69


7. Finančna struktura projekta

Osnovni predpogoj za izvedbo kateregakoli projekta na osnovi financiranja z zunanjimi viri

sredstev, torej s posojili ali kapitalskimi vložki investitorjev, temelji na zahtevi, da je projekt

tehnično, tehnološko, ekonomsko, finančno, pravno, ekološko ter drugače izvedljiv ter zaradi

tega za investitorje predstavlja sprejemljivo raven tveganja. Vlagatelji lastniškega in

dolžniškega kapitala, ki imajo interes za sodelovanje v projektu, želijo projekt predhodno

analizirati z vidika vseh potencialnih tveganj na način, ki razkriva jasno razvidno sliko

finančne konstrukcije in pogodbene strukture projekta, smiselno podaja namen in cilje

projekta ter omogoča odločanje na podlagi celostnega prikaza projekta, kar daje osnovo za

finančno participacijo v investiciji.

Poglavje o finančnih vidikih projektnega financiranje je sestavljeno iz treh osnovnih

podpoglavij. V prvem podpoglavju – podpoglavje 7.1. – je predstavljena ekonomsko finančna

logika projekta, ki ji je potrebno slediti pri tovrstni obliki financiranja infrastrukturnih

objektov. Tekst se nadaljuje – podpoglavje 7.2. – s podrobno analizo posameznih finančnih

virov, ki so potencialno na razpolago za projektno financiranje, predstavitvijo instrumentov

EU, ki jih je mogoče uporabiti kot finančne vire za projektno financiranje – podpoglavje 7.3.

– in zaključuje – podpoglavje 7.4. – s predstavitvijo nekaterih organizacijskih vidikov

organiziranja finančnega paketa, potrebnega za projektno financiranje.

7.1. Analiza ekonomsko finančne upravičenosti projekta V kontekstu analize zlasti ekonomsko-finančnega dela projekta, kjer izhodišča za odločanje

predstavljajo izkazane potrebe projektnega podjetja po finančnih sredstvih in pričakovani

donosi v prihodnosti, sponzorji projekta v sodelovanju z izkušenimi finančnimi svetovalci (po

možnosti takimi, ki so projekt pripravljeni podpreti tudi z lastnimi sredstvi) pripravijo

razdelan projektni predlog v obliki in na način, da ta že v fazi priprave projekta olajša t.i.

skrbni pregled (angl. due dilligence) s strani potencialnih vlagateljev in s tem pospeši proces

pridobivanja finančnih virov za projekt.

_______________________________________________________________________ 70

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ Predstavitev projekta v njegovi zgodnji fazi v obliki preliminarnih in končnih študij

ekonomske upravičenosti projekta je tako namenjena ne le sponzorjem projekta za potrebe

ugotavljanja donosnosti oziroma upravičenosti njihove investicije, pač pa tudi pritegnitvi

potencialnih investitorjev in posojilodajalcev za sodelovanje v projektu, saj temelji na izdelavi

natančne analize projekta ter predloga projektne strukture s poudarkom na finančnem in

komercialnem vidiku ter zakonskih okvirih projekta in okolja, v katerem se bo le-ta izvajal.

Študija upravičenosti, katere namen je prikazati vse informacije, potrebne za odločitev o

udeležbi v projektu, mora z različnih vidikov podrobno predstaviti celoten projekt ter

izpostaviti tudi načrte in smernice vodstva projektnega podjetja, vezane na realizacijo

projekta. V nadaljevanju zato predstavljamo, kako je potrebno projekt analizirati in predstaviti

potencialnim investitorjem, da bi se ti prepričali o smiselnosti in donosnosti investicije ter

projektnemu podjetju zagotovili potrebne vire financiranja.

Vsak investitor mora projekt ovrednotiti, pri tem pa upoštevati smernice študije ekonomske

upravičenosti investicije po določenih elementih projektnega predloga, ki jih lahko v grobem

delimo na tri v nadaljevanju predstavljena področja: (i) osnovne informacije o samem

projektu in izhodišča za poslovanje projektnega podjetja, (ii) finančne informacije, vezane na

izvedbo projekta in (iii) informacije v zvezi z regulativnim okoljem projekta. Znotraj

posameznih področij analiza podrobneje prikazuje ključne elemente in izhodišča projekta.

7.1.1. Osnovne informacije o projektu in izhodišča za poslovanje projektnega podjetja

Predstavitev projekta običajno zajema elemente, povezane s opredelitvijo koncepta in vloge

projekta ter njegovega namena in ciljev, pojasnjuje proizvod/ storitev projektnega podjetja,

razlaga segmentacijo kupcev in trg, način prodaje/ proizvodnje, distribucijske poti in kanale,

način vodenja poslovanja idr.

Projekt

Kratek uvod navadno obsega opis projekta in panoge oziroma področja delovanja in prikaže,

ali gre za povsem nov projekt ali za nadgradnjo obstoječega poslovanja ter ali gre za nakup,

_______________________________________________________________________ 71

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ združitev, pripojitev ali prevzem, za privatizacijo državnega podjetja ali za t.i. »joint venture«

pogodbo. Ta uvodni del vsebuje tudi kratek povzetek pričakovane porabe sredstev za

izgradnjo projekta, kaže potrebe po obratnem kapitalu itd.. Smiselno povzema tudi morebitno

zgodovino in trenutni status projekta, prikaz ocene terminskega plana za dokončanje projekta,

vključno z vgradnjo opreme in začetkom proizvodnje, kot tudi razloge za udeležbo

potencialnih investitorjev in financerjev v projektu.

Sponzorji projekta

Investitor si prizadeva pridobiti čim več informacij s strani tistega, ki o projektu odloča. To so

običajno sponzorji projekta, ki so zadolženi za njegovo realizacijo. Sponzor z izkušnjami v

neki panogi pozna možna tveganja in je sposoben sprejemati poslovne, finančne in strateške

odločitve v zvezi s projektom, za katerega si prizadeva najti financerje. Na tem mestu se zato

omenja sponzorjevo pripravljenost tveganja lastnega kapitala, njegovo poznavanje posla in

dejavnosti, predhodne izkušnje iz sorodnih, že uspešno izvedenih projektov ter njegov

potencialni prispevek k projektu.

Tudi finančno »zdravje« sponzorja igra pomembno vlogo, čeprav se projekt izvaja povsem

ločeno (izvenbilančno), zato so revidirani računovodski izkazi sponzorja na tem mestu zelo

dobrodošli. Vlagatelji želijo biti med drugim seznanjeni tudi s kapitalskimi povezavami

sponzorja, zanima jih, kdo so preostali delničarji v projektnem podjetju, kakšna je vloga

sponzorjev in njihova lastniška struktura, poznati želijo finančne rezultate in obseg finančne

podpore projektu ter vedeti za predvideno porazdelitev moči odločanja oziroma nadzora

znotraj projektnega podjetja in za sam način izbora sponzorjev.

Proizvod

Ta del vključuje podroben opis proizvoda/ storitve, ki je rezultat proizvodnje oziroma procesa

dela projektnega podjetja; na tem mestu je predstavljen tudi raziskovalno-razvojni program

projekta z opisom načrtov v zvezi z novimi proizvodi/ storitvami. Na osnovi specifikacije

proizvoda predstavitev podaja tudi razlago, zakaj bodo kupci raje kupovali nov izdelek

namesto obstoječih, podrobna SWOT analiza izdelka pa prikaže, kako bo ta proizvod

izboljšal, preoblikoval oziroma nadomestil konkurenčne izdelke. Povsem običajno je tudi, da

_______________________________________________________________________ 72

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ potencialni vlagatelji zahtevajo neodvisno oceno izdelka s strani tretje osebe, zato je

pomembno, da so tu opisane ključne značilnosti omenjenega produkta, poudarjene njegove

koristi za potencialne kupce ter narejena primerjava s ponudbo konkurence.

Proizvodnja

Investitorji v okviru celostne analize projekta vrednotijo tudi sam proizvodni proces, saj se

želijo prepričati, da bo ta konkurenčen. Opis proizvodnje zajema predvsem naslednje

kategorije:

• Lokacija; Predstavitev mora razložiti, zakaj je omenjena lokacija primerna za projekt,

in sicer z vidika vpliva na stroške projekta, kjer so upoštevani transport, dostopnost

surovin in dela, bližina kupcev in dobaviteljev ter oskrbljenost z energijo in drugimi

viri.

• Objekti in oprema; Pri opisu le-teh je potrebno upoštevati, kako (tehnološko) moderni

so, kakšen nivo nadgradnje bo v prihodnosti potreben in kakšna je oprema v

primerjavi z ostalimi proizvajalci; pomembno je tudi vedeti, ali so objekti in oprema v

lasti projektnega podjetja ali najeti ter kakšne garancije nudita proizvajalec oziroma

dobavitelj opreme in gradbeno podjetje za objekte.

• Proizvodni proces; Predstavitev proizvodnega procesa zajema opis samega procesa,

proizvodnih metod in njihovih prednosti pred konkurenco ter obseg proizvodnje

oziroma kapaciteto obstoječih in predvidenih proizvodnih zmogljivosti.

• Inputi in stroški; Med ključnimi komponentami predstavitve, ki je finančno

podrobneje ovrednotena v nadaljevanju, je analiza inputov in s tem povezanih

materialnih stroškov, kar vključuje: (i) navedbo glavnih inputov proizvodnega

procesa, (ii) razlago, kje bo podjetje pridobivalo inpute in na kakšen način bo

zagotovljena njihova nemotena dobava, (iii) komentar, ali so bili raziskani alternativni

viri za dobavo le-teh, (iv) opis plačilnih pogojev in (v) klasifikacija inputov glede na

valuto plačila (domačo ali tujo).

_______________________________________________________________________ 73


• Delovna sila; Predstavitev te komponente projektnega načrta vključuje prikaz

načrtovanih potreb po osebju glede na terminski plan poteka projekta, in sicer

razčlenitev plana glede na potrebe po lastni in izposojeni oziroma lokalni in tuji

delovni sili ter glede na strokovnost in usposobljenost le-te, vključno s terminskim

načrtom do polne zaposlitve osebja na projektu.

Trg

Pomemben del analize projekta je predstavitev trga, na katerem bo projektno podjetje

prodajalo svoj proizvod/ storitev s poudarkom na stopnji tržne penetracije, ki jo namerava s

svojim produktom doseči, in z upoštevanjem zrelosti tržišča bodisi da gre za nov, že

uveljavljen, ali pa za zrel trg. V odvisnosti od tega, na kateri stopnji razvoja se trg nahaja,

potencialni investitorji ocenjujejo tveganje projekta in stabilnost bodočih denarnih tokov, ki

jih bo projekt generiral.

Tržna analiza obsega zlasti naslednje elemente:

• Opredelitev ciljnih trgov; Predstavitev običajno vključuje segmentacijo kupcev ter

opredelitev predvidenih poti in načinov, kako dostopati do različnih segmentov

kupcev. Analiza mora razlikovati med že obstoječimi in potencialnimi novimi kupci,

opredeliti mora velikost trga in predviden obseg povpraševanja ter kupno moč. V

kolikor namerava podjetje svoj proizvod izvažati, mora analiza opisati tudi izvozne

trge in razložiti, na kakšen način bo podjetje dostopalo do teh trgov.

• Tržni delež in obseg prodaje; Opis razvoja trga v zadnjih 2-3 letih ter pričakovan

nadaljnji razvoj v naslednjih petih letih, upoštevajoč tudi trenutne tržne trende, so

osnova za oceno tržnega deleža in obsega prodaje projektnega podjetja v obdobju

naslednjih 2-5 let. Opis trendov in ocena trga se nanašata tako na produkt kot na

konkurenco in kupce. Analiza mora opredeliti tudi že sklenjene oziroma dogovorjene

posle in iz njih izhajajoče obveznosti projektnega podjetja.

• Konkurenca; Analiza konkurence obsega prikaz konkurenčnih podjetij, ki delujejo v

panogi, razkriva, kdo so konkurenti in kakšni so njihovi tržni deleži ter ali obstaja

_______________________________________________________________________ 74


kakšna koncentracija prodaje med njim, nakazuje, kaj so konkurenti počeli v zadnjih

treh letih in katere so zaradi tega njihove prednosti in slabosti ter ocenjuje, kakšni so

njihovi načrti za prihodnost. Analiza mora tudi predvideti, kako bodo konkurenti

reagirali na novega prišleka na trgu oziroma na nov projekt/ produkt.

• Cenovna strategija; Predstavitev cenovne strategije podjetja in primerjava le-te s

konkurenco mora pokazati, kako bo podjetje prodrlo na trg, kako bo obdržalo/

povečalo svoj tržni delež ter s tem ohranilo svojo profitno stopnjo. Opredelitev

cenovne strategije mora biti podkrepljena z analizo spreminjanja cen produkta v

preteklosti ter oceno ključnih komponent spreminjanja cene (price drivers).15 V

kolikor je produkt namenjen tudi za izvoz, je potrebno definirati delež prihodkov od

prodaje v domači in tujih valutah.

• Trženje; Predstavitev vključuje strategijo trženja projektnega podjetja, ki mora

ponazoriti, kako namerava podjetje prodajati svoje produkte. Gre predvsem za prikaz

načrta prodaje in distribucije proizvoda/ storitev, kar vključuje: (i) organizacijo

procesov dela, vključno s sistemom motiviranja zaposlenih znotraj predpostavljene

organiziranosti, (ii) vzpostavitev prodajne mreže in (iii) strategijo zaznavanja

blagovne znamke in oglaševanja. Pri tem mora analiza razločevati med obstoječo

prodajno mrežo in kakršnokoli drugo mrežo, ki jo je potrebno na novo vzpostaviti,

pomemben pa je tudi mehanizem zagotavljanja plačil.

Poslovna tveganja

Analiza mora opozoriti in pojasniti vsa ključna poslovna tveganja, ki jim je podjetje

izpostavljeno in ki bi lahko vplivala na uspešnost projekta ter hkrati navesti, kaj namerava

narediti vodstvo projekta, da bo ta tveganja minimiziralo. V zvezi s tem je smiselno

predpostaviti morebitne bodoče obveznosti podjetja, ki bi bile lahko na primer rezultat tožb,

in načine njihovega »pokrivanja«.

15 Tu gre zlasti za stroške vložkov (inputov), opredelitev občutljivosti potrošnikov ter obstoj substitutov.

_______________________________________________________________________ 75

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ Vodstvo / zaposleni

Strokovnost in izkušenost vodstva projektnega podjetja je kritičnega pomena za uspešnost

projekta, zato potencialne vlagatelje zanimajo predvsem prednosti oziroma slabosti vodstvene

ekipe, vključno z njihovimi dosedanjimi izkušnjami na podobnih projektih.

Predstavitev projektnega predloga mora med drugim pojasniti tudi, kateri izmed sponzorjev

prispevajo člane vodstvene ekipe, opisati vodstveno strukturo16 in povezave oziroma odnose

med različnimi sektorji/ področji ter posamezniki/ funkcijami, vključujoč opis in diagram

formalne organizacijske strukture podjetja, opisati poslovno funkcijo vsakega izmed področij,

prikazati potek toka informacij med njimi in vodstvom ter razložiti, kako poteka nadzor nad

poslovanjem podjetja za doseganje ustreznih poslovnih rezultatov.

Predstavitev mora vsebovati tudi število vseh zaposlenih po nivojih izobrazbe in potrebah po

strokovnosti kadrov po različnih poslovnih funkcijah, število in opredelitev različnih vrst

pogodb o zaposlitvi, prisotnost sindikatov v podjetju, morebitne izkušnje s stavkami ipd.

7.1.2. Finančne informacije, vezane na izvedbo projekta

Ta del analize povzema elemente ekonomsko-finančne narave za celotno življenjsko dobo

projekta (kolikor jih je pač moč oceniti), ločeno za fazo izgradnje objektov in za fazo

poslovanja projektnega podjetja ter terminsko razmejeno, kjer so izhodišča za oceno stroškov

investicije ter projekcije stroškov poslovanja in financiranja že pridobljene ponudbe oziroma

sklenjene pogodbe z dobavitelji opreme, tehnologije ali surovin/ materiala, kooperanti za

določene specifične storitve, bankami v zvezi s financiranjem ter ponudniki drugih finančnih

storitev (zavarovanja, leasing, svetovanje idr.). Ocene določenih stroškov je moč narediti kar

na podlagi trenutnih cen na trgu, za druge je potrebno upoštevati tržne trende in dolgoročnejše

projekcije razvoja posameznega trga, kar velja zlasti za trg surovin, energije ipd., ali se

poslužiti terminskih cen.

16 Za ključne člane kot so direktor podjetja, finančni, komercialni in tehnični direktor ali direktor proizvodnje je smiselno priložiti kratke življenjepise z dosedanjimi izkušnjami in področji dela ter način nagrajevanja, vključno z navedbo višine plač.

_______________________________________________________________________ 76

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ Šele na podlagi natančnih ocen stroškov in realnih projekcij prihodkov v času lahko vlagatelji

ugotovijo potrebe po kapitalskih izdatkih v začetni fazi in dodatnih virih financiranja v fazi

poslovanja projektnega podjetja ter na tej osnovi izračunajo oceno bodoče donosnosti projekta

preko preračuna različnih finančnih kazalnikov oziroma pokazateljev uspešnosti investicije,

na primer donosa na vloženi kapital, neto sedanje vrednosti projekta oziroma interne stopnje

donosa ipd.17

Stroški projekta

Investitorji oziroma naročniki projekta zahtevajo natančno razčlenitev stroškov projekta in

uporabe finančnih sredstev, zlasti tistih, ki jih sami prispevajo. Ta zahteva mora biti

izpolnjena že v zelo zgodnji fazi priprave projekta. Uporaba sredstev je običajno prikazana

razčlenjeno na način, predstavljen v Tabeli 7.1..

Tabela 7.1.: Shema predvidenih stroškov projekta klasificirana po različnih kriterijih Po valutni strukturi / po namenu Tuja valuta Domača valuta Stvarni vložki

Zemljišče Zgradbe/ objekti Oprema/stroji, tehnologija

Inštalacije Zagonski stroški Usposabljanje Stroški svetovalcev Obratni kapital Obresti med izgradnjo ……. ……. SKUPAJ


Elementi razlage, ki jih gre nujno vključiti v analizo stroškov projekta, so zlasti: (i) kako so

stroški ocenjeni oziroma na kakšen način pridemo do njih (inženirske kvote, standardne

kvote), (ii) kdo jih ocenjuje (interno ali neodvisna pogodbena stranka) ter predvidena stopnja 17 Način izračuna kazalnikov donosnosti investicije se pri projektnem financiranju ne razlikuje dosti od klasičnega ocenjevanja upravičenosti naložbe znotraj podjetja, vendar so pri določenih kazalnikih (kot je npr. izračun neto sedanje vrednosti) potrebne določene prilagoditve izračunov.

_______________________________________________________________________ 77

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ natančnosti ocen, (iii) terminski plan, ki kaže trenutek in vzrok nastanka stroškov, (iv)

podrobna predstavitev vseh stroškov, ki so že nastali, (v) metodologija vrednotenja stvarnih

vložkov oziroma obstoječega premoženja; (vi) strošek virov opreme, materiala idr., zlasti če

jih zagotavlja eden izmed sponzorjev, (vii) razlaga kontinuitete stroškov, vgrajenih v oceno

stroškov projekta (kje se pričakujejo morebitna odstopanja od načrtov in ali so v tem primeru

zagotovljena dodatna sredstva za financiranje prekoračitev).

Stroški projekta morajo upoštevati tudi morebitne stroške za varnost oziroma plačilo

zavarovalnih polic, do katerih običajno pride še pred podpisom projektnih pogodb, vir

sredstev za plačilo le-teh pa so prav tako zunanji viri, pridobljeni za financiranje projekta.

Implementacija projekta in časovni roki

Investitor oziroma naročnik projekta se v zvezi z realizacijo le-tega lahko zanaša izključno na

sponzorje projekta oziroma na pogodbene izvajalce, ki jih imenuje sponzor, in ti so nato

odgovorni za pravočasno in stroškovno učinkovito izvedbo projekta. Tisti, ki prispeva

finančna sredstva, pa želi predvsem oceniti tveganje, povezano bodisi z neizvedbo bodisi z

nepravočasno ali slabo izvedbo projekta, zato je zanj pomembno, da se v projektnem

predlogu: (i) predstavi povzetek pogodb o izvedbi in organizaciji projekta, vključno z

navedbo imen agencij oziroma podjetij, odgovornih za izvedbo posameznih delov/ faz

projekta ter jamstva, (ii) pojasnijo način in razlogi za izbor omenjenih (pod)izvajalcev ter

zagotovi opis njihovega preteklega poslovanja in finančnih izkazov ter uspešno zaključenih

poslov; (iii) predstavi podroben terminski načrt izvedbe projekta, (iv) v okviru

predstavljenega terminskega načrta navede zadnje možne datume za posamezne aktivnosti in

opredeli, na kakšen način bodo ti datumi doseženi ter kdo prevzema tveganje zamud in v

kakšnem obsegu (finančne posledice obračuna penalov in unovčenja garancij) in (v) opiše vse

obstoječe rezervne načrte v primeru, da pride do zamud v začetni fazi projekta, ki bi

povzročile zamude pri začetku normalnega poslovanja projektnega podjetja.

Investitor zahteva transparentnost celotnega procesa, zato naj sponzorji posebej natančno

opredelijo in utemeljijo načrtovani način in obliko nakupa materiala, opreme in storitev z

izposojenimi finančnimi sredstvi ter tip in pogoje teh pogodb.

_______________________________________________________________________ 78

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ Viri financiranja

Ta del analize prikazuje, kako financirati vse predvidene stroške. Posojila so le eden, čeprav v

projektnem financiranju običajno večinski vir oziroma instrument financiranja projekta; pri

tem posojilodajalci spodbujajo sponzorje, da opredelijo ostale potencialne financerje projekta

in tudi sami investirajo kapital v obliki lastniškega vložka, da bi projekt razpolagal s

tveganjem primernim obsegom kapitala.

Investitor običajno zahteva, da je projektna konstrukcija s finančnega vidika zaprta oziroma

predvidena ter zavezujoča že v fazi oddaje ponudbe sponzorjev projekta za izbor

najugodnejšega ponudnika in tako ne predstavlja tveganja neizvedbe ali nepravočasne izvedbe

projekta zaradi težav z zagotavljanjem financiranja projekta. Tipična razčlenitev virov

financiranja v projektnem financiranju je tako predstavljena v Tabela 7.2. .

Tabela 7.2.: Predvideni viri financiranja projekta

V tuji valuti V lokalni valuti

Stvarni vložek

Skupna vrednost

Kapital (v denarju) Sponzorji projekta Lokalni partnerji Drugi Kapital (stvarni) Sponzorji projekta Lokalni partnerji Drugi Dolg, posojila Poslovne banke Mednarodne finančne Ustanove

Sponzorji projekta Lokalni partnerji Drugi viri SKUPAJ

Vir:Avtorji priročnika

V kolikor sponzorji v zgodnji fazi projekta ne morejo pritegniti k projektu zadostnega števila

financerjev ter projektu zagotoviti potrebnega obsega virov sredstev, je smiselno, da se za

_______________________________________________________________________ 79

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ sodelovanje obrnejo na finančne institucije, ki delujejo kot svetovalci in organizatorji

financiranja, torej zlasti na tiste, ki projektu lahko prispevajo tudi lastna sredstva, da bi jim ti

v okviru zarisane strukture financiranja pomagali pri pritegnitvi ostalih vlagateljev k

sofinanciranju projekta in organizaciji predvsem dolžniškega financiranja.

Finančni pregled in predvideni poslovni rezultati

Ta del analize mora vlagateljem omogočiti, da sami ocenijo zmožnosti projekta za ustvarjanje

denarnih tokov, s katerimi bo mogoče servisirati dolgove in izplačevati dividende v

prihodnosti. Pomembno je, da so predpostavke, na podlagi katerih je pripravljen poslovni

načrt, čim bolj realne, finančne projekcije v zvezi s prihodki in stroški poslovanja pa v resnici

dosegljive, saj bodo finančni kazalniki in zaveze iz kreditnih pogodb kasneje striktno sledili

tem projekcijam. Ti »pro forma« finančni izkazi in pričakovani denarni tokovi demonstrirajo

realnost projektnega plana in sposobnost projektnega podjetja za vračanje dolgov ter

predstavljajo osnovo za vrednotenje projekta.

(i) Izhodišča za izdelavo projekcij poslovanja; Projekcije poslovanja morajo biti narejene za

enako število let kot je predvideno obdobje financiranja z zunanjimi viri sredstev. Po

posameznih letih je potrebno vsebinsko in vrednostno predstaviti ključne predpostavke v

zvezi s poslovanjem projektnega podjetja, kar vključuje naslednje elemente analize: (i)

kapitalske izdatke, vezane na izgradnjo objektov, nabavo opreme in tehnologije, (ii)

predviden obseg prodaje in pričakovano ceno produkta, vključno s popusti in provizijami, (iii)

razčlenitev stroškov poslovanja glede na različne vrste stroškov (stroške nabave materiala in

surovin v domači in v tuji valuti, stroške transporta le-teh, stroške dela, t.j. povprečno število

zaposlenih, povprečno plačo idr., stroške raznih predvidenih storitev, stroške, vezane na

objekte in ostalo notranjo infrastrukturo projekta, režijske stroške, vezane na prodajo in

administracijo, pri čemer je potrebno ločevati med fiksnimi in variabilnimi stroški

poslovanja18), (iv) letne investicijske izdatke za vzdrževanje objektov in opreme, (v) stroške

amortizacije za potrebe reinvestiranja sredstev, (vi) razčlenitev obratnega kapitala po

predpostavkah (potreben obseg zalog, ločeno za surovine, material in končne proizvode,

plačilni pogoji podjetju za terjatve do kupcev in plačilni pogoji dobaviteljev za obveznosti do

dobaviteljev), (vii) stroške financiranja, po posameznih tipih in vrstah posojil, (viii) letne

18 Ta členitev je pomembno zlasti v obdobju, dokler projektno podjetje ne začne delovati s polnimi kapacitetami oz. dokler ne doseže predvidenega obsega letne realizacije.

_______________________________________________________________________ 80

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ obremenitve za vračila glavnic posojil, (ix) predviden davek od dobička glede na efektivno

davčno stopnjo in druge davke in (x) izplačilo dividend.

Upoštevajoč napovedi makroekonomskih predpostavk o gibanju obrestnih mer, deviznega

tečaja, inflacije in drugih makroekonomskih kategorij za prihodnost ter izhodišča projektnega

načrta nadaljnja analiza sloni na projekcijah finančnih izkazov projektnega podjetja, ki morajo

glede na terminski plan projekta vključevati časovno razmejitev vseh predvidenih poslovnih

dogodkov. Za celotno življenjsko dobo projekta morajo zato projekcije zajemati naslednje

elemente in izkaze: (i) izkaz poslovnega izida, (ii) plan amortiziranja sredstev, (iii) načrt za

obratni kapital, v povezavi z amortizacijsko shemo posojil (in obratno), (iv) bilanco stanja,

vse od začetnega leta naprej, (v) ekonomski tok: denarni tok iz poslovanja/ rednega delovanja

in neto denarni tok, vezano na vire financiranja in uporabo sredstev, (vi) časovno shemo

posojil in obresti, iz katere so razvidni pogoji in ročnosti posojil in obresti, (vii) finančni tok

glede na predvidene prilive/ odlive projekta, (viii) predvideno shemo plačevanja davkov in

(viii) predvidena izplačila dividend.

Projekcije finančnih izkazov so tako prvi korak v procesu dolgoročnega finančnega

načrtovanja, kjer je ključna spremenljivka napoved obsega prodaje.19 Napovedi morajo biti

testirane tudi za primere odstopanja ekonomskih predpostavk od predvidenih v smislu analize

občutljivosti, izračuni uspešnosti poslovanja pa morajo podati rezultate na osnovi treh

scenarijev: osnovnega, optimističnega in pesimističnega. Na tej podlagi je smiselno prikazati

tudi izračune neto sedanje vrednosti projekta oziroma interne stopnje donosa ter drugih

kazalnikov donosnosti in pokritja ter opisati predpostavke, uporabljene pri vrednotenju

projekta.

(ii) Dolgoročno finančno načrtovanje; V teoriji obstaja veliko metod za napovedovanje

prihodnjih finančnih izkazov, med katerimi je najpogostejša in najenostavnejša metoda

nespremenljivih kazalcev (angl. constant ratio method). Gre za poenostavljeno metodo, po

kateri projekcije finančnih izkazov temeljijo na predpostavki, da obstaja konstantno razmerje

med obsegom sredstev in prodajo ter na drugi strani med obsegom obveznosti do virov

sredstev in obsegom prodaje. Sredstva in obveznosti do virov sredstev se spontano povečujejo 19 Napoved prodaje je v bistvu pričakovana vrednost verjetnostne porazdelitve z mnogimi možnimi obsegi (scenariji) prodaje. Projekcije prodaje so namreč povezane z večjo ali manjšo stopnjo tveganja, zato investitorje poleg pričakovane vrednosti obsega prodaje zanima tudi v napoved prodaje vključena stopnja negotovosti, ki jo običajno merimo s standardnim odklonom.

_______________________________________________________________________ 81

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ s stopnjo rasti prodaje, saj zaradi večanja prodaje podjetje potrebuje večji obseg sredstev in

virov financiranja.

Prvi korak v izdelavi finančnih izkazov je torej projekcija izkaza poslovnega izida, katere

namen je pridobiti oceno čistega dobička oziroma obsega zadržanih dobičkov, ki jih bo

projekt sposoben ustvarjati v prihodnjih letih. V projekcijah se uporabijo predpostavke glede

prihodkov in stroškov poslovanja, obresti, davčnih stopenj, izplačanih dividend in drugih

finančnih elementov, predstavljenih predhodno. Bistvena je ugotovitev glede ustvarjenega

dobička projektnega podjetje, ki se zadrži za prihodnje reinvestiranje ter glede potreb po

dodatnih finančnih virih, predvsem v obliki posojil.

Viri, struktura in stroški dodatnega financiranja se v naslednjem koraku oziroma iteraciji

odslikajo v bilanci stanja in izkazu poslovnega izida. Iteracije ponavljamo toliko časa, dokler

se aktivna in pasivna stran bilance stanja popolnoma ne izravnata. Z vsako iteracijo so dodatni

potrebni viri sredstev vse manjši in manjši in po približno petih iteracijah postanejo ti zneski

tako zanemarljivi, da lahko napoved sprejmemo kot dokončno. S tem smo izdelali

konsistentne projekcije poslovanja podjetja za naslednje leto, ki so osnova za dolgoročnejše

projekcije finančnih izkazov.

Konkretne finančne odločitve v zvezi s pridobitvijo dodatnih finančnih virov v nadaljnjih letih

poslovanja projektnega podjetja so seveda odvisne od mnogih dejavnikov, med drugim od

optimalne strukture kapitala, ki je pri projektnem podjetju običajno veliko bolj v prid

dolžniškega financiranja, pogojev na trgu denarja in trgu kapitala ter od omejitev, ki jih

narekujejo obstoječe posojilne pogodbe. Smiselnost projekcij z vidika potencialnih

vlagateljev je v tem, da le-ti, še preden se vključijo v projekt, razpolagajo z realno sliko

donosnosti projekta in oceno, koliko dodatnih finančnih sredstev bo potrebno investirati v

prihodnosti in kdaj.

(iii) Kazalniki donosnosti; Za potrebe izračuna donosnosti investicije, ki generira denarni tok

v različnih časovnih obdobjih, finančna metodologija predpisuje uporabo dveh med seboj

povezanih pristopov oziroma finančnih kazalnikov, ki vrednost denarnih tokov v prihodnosti

prevedeta na skupno osnovo preko diskontiranja bodočih neto denarnih tokov v današnjost.

Gre za kazalnika neto sedanje vrednosti in interne stopnje donosa, ki merita vrednost bodočih

denarnih tokov projekta, prilagojenih za časovno vrednost denarja.

_______________________________________________________________________ 82


Poenostavljeno lahko kazalnika zapišemo v obliki naslednjih formul:

Neto sedanja vrednost (NPV); Gre za kazalnik, ki podaja izračun vrednosti denarja v

prihodnosti, upoštevajoč strošek denarja, izražen v obliki diskontne stopnje.

NPV = ( )t

n

tt

r

DT

+

∑=

10 ,

kjer: DT predstavlja vsoto bodočih denarnih tokov projekta v celotni dobi projekta, r

predstavlja obrestno mero oziroma diskontno stopnjo, t pa predstavlja število let do

zaključka projekta.

NPV, ki je enaka 0, pomeni, da denarni tokovi projekta ravno zadoščajo za (1)

izplačilo investiranega kapitala in (2) zagotovitev zahtevanega donosa na kapital. V

kolikor ima projekt pozitivno NPV, denarni tokovi ustvarjajo presežni donos, s čemer

je dosežen finančni predpogoj za izvedbo investicije, saj se bo premoženje lastnikov

(cena delnice) v primeru, da je investicija izvedena, povečalo za višino NPV. Če pa je

vrednost NPV negativna, kar pomeni, da bi izvedba projekta zmanjšala vrednost

premoženja investitorjev v delnice projektnega podjetja, projekta s finančnega vidika

ni smotrno izvesti.

NPV se lahko uporabi tudi v primeru, ko imajo investitorji na razpolago več

investicijskih možnosti in ugotavljajo, katerega izmed projektov z različnim časovnim

horizontom je, gledano z vidika donosnosti, smotrneje izvesti.

Interna stopnja donosa (IRR); Gre za kazalnik, ki meri donos naložbe v njeni celotni

življenjski dobi in je opredeljena kot diskontna stopnja, ki izenači sedanjo vrednost

pričakovanih bodočih prihodkov projekta s sedanjo vrednostjo pričakovanih stroškov.

Drugače povedano je IRR diskontna stopnja, pri kateri je NPV projekta enaka 0.

IRR : ( )t

n

tt

IRR

DT

+

∑=

10 = 0

_______________________________________________________________________ 83


Dejansko IRR predstavlja zahtevano stopnjo donosa projekta; če IRR presega stroške

sredstev, uporabljenih za financiranje projekta, razlika po izplačilu zahtevanega

donosa investitorjem predstavlja presežni donos in povečuje vrednost premoženja

lastnikov delnic. Odločitev za izvedbo projekta, katerega IRR presega strošek kapitala

projekta, povečuje premoženje delničarjev. Nasprotno bo projekt, katerega IRR ne

dosega zahtevanega donosa v obliki stroška kapitala, za delničarje projektnega

podjetja predstavljal izgubo.

Pri odločitvah v zvezi z morebitno naložbo v projekt glede na vpliv spreminjanja

predpostavk modela na donosnost projekta, investitorji običajno upoštevajo tako NPV

kot IRR, vendar morajo biti rezultati izračunov kljub temu uporabljeni z določeno

stopnjo previdnosti; potrebno je namreč razumeti predpostavke izračunov teh

kazalnikov in njihove omejitve, zaradi česar so se razvile različne prilagoditve in

modifikacije izračunov teh dveh kazalnikov.

(iv) Kazalniki pokritja dolga z ustvarjenim denarnim tokom; Obseg dolžniškega kapitala, ki

so ga posojilodajalci pripravljeni investirati v projekt, zavisi v prvi vrsti od zmožnosti

projekta za plačilo obresti in glavnice ob njihovi zapadlosti, pri čemer mora obstajati določena

rezerva v smislu ustvarjenih denarnih tokov, ob kateri se posojilodajalci počutijo lagodno. Z

namenom oceniti to rezervo oziroma stopnjo varnosti in prepričati posojilodajalce za

sodelovanje v projektu se na podlagi izdelanih projekcij poslovanja izračunajo določeni

kazalniki pokritja, ki tvorijo del finančne analize projekta.

V nadaljevanju predstavljamo nekatere od kazalnikov, ki pa jih ni mogoče izračunati za

obdobje pred začetkom poslovanja projektnega podjetja, saj vsi vključujejo denarni tok iz

poslovanja in nivo dolga oziroma zahtev po servisiranju dolga.

Kazalnik letnega servisiranja dolga - ADSCR (angl. annual debt service cover ratio)

ocenjuje sposobnost projektnega podjetja za servisiranje dolga iz naslova letnega

denarnega toka projektnega podjetja in se izračuna kot:

(a) denarni tok iz poslovanja v posameznem letu (na osnovi rezultata iz

poslovanja = prihodki minus odhodki poslovanja20)

20 Gre za kategorijo, izhajajočo iz EBITDA (ang. »Earnings before interest, depreciation, and tax«), izraženo v denarnem toku, ne v računovodskem rezultatu iz izkaza poslovnega izida.

_______________________________________________________________________ 84

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ deljeno z

(b) zneskom servisiranja dolga projekta v posameznem letu (plačilo obresti in

vračilo glavnic).

Minimalne zahteve v zvezi z vrednostjo kazalnika ADSCR sicer med projekti

variirajo, in sicer od 1,2 do 2,0, ključnega pomena pa je seveda izračun pokritja s

faktorjem vsaj 0,2 stopnje rezerve.

Kazalnik servisiranja dolga v njegovi življenjski dobi - LLCR (angl. loan life cover

ratio) bazira na podobnem izračunu, vendar upošteva celotno obdobje ročnosti

posojila in se izračuna kot:

(a) predvideni denarni tok iz poslovanja od dneva, ko naj bi projektno podjetje

začelo normalno poslovati do dne, ko je posojilo odplačano, diskontirano na

neto sedanjo vrednost po isti obrestni meri, kot je predpostavljena za dolg

deljeno z

(b) neodplačano vrednostjo dolga na dan izračuna, zmanjšano za stanje

sredstev za poplačilo posojil na posebnih ločenih računih (Reserve

Accounts).

Minimalne zahteve v zvezi z vrednostjo tega kazalnika za standardne projekte so nekje

10% višje od minimalnih pri kazalniku ADSCR, kar pomeni, da se gibljejo med 1,3 do

2,1 s faktorjem rezerve vsaj 0,3. Kazalnik je učinkovito merilo za prvotne ocene

sposobnosti projekta za servisiranje dolga kot celote v času do njegove zapadlosti,

vendar v primeru, ko se pričakujejo večje fluktuacije denarnega toka iz leta v leto, ni

več najbolj primeren za uporabo.

Kazalnik servisiranja dolga v življenjski dobi projekta - PLCR (angl. project life

cover ratio) meri sposobnost projekta za plačilo obveznosti za najeta posojila v

obdobju po prvotni zapadlosti dolga v primeru, da zaradi težav v poteku projekta in s

tem servisiranjem dolga celoten dolg ni bil poplačan v roku. Ta dodatna kapaciteta za

servisiranje dolga je poznana kot »rep«, posojilodajalci pa v tem smislu običajno

pričakujejo vsaj eno ali dvoletno pokritje z denarnim tokom.

_______________________________________________________________________ 85


Vrednost repa za posojilodajalce je mogoče izračunati na naslednji način: neto denarni

tok pred servisiranjem dolga v celotni življenjski dobi projekta diskontiramo na

njegovo neto sedanjo vrednost, to vrednost pa delimo z še neodplačano vrednostjo

dolga.

Logično je pričakovati, da bo kazalnik PLCR višji od kazalnika LLCR, saj je prvotna

ročnost posojila krajša od življenjske dobe projekta, posojilodajalci pa lahko vztrajajo

celo na vrednosti, ki je 15-20% višja, kot je minimum pri kazalniku ADSCR.

Kazalnik servisiranja dolga iz rezerve - RCR (angl. reserve cover ratio) je v bistvu

kazalnik PLRC, a se pogosteje uporablja za projekte, ki izkoriščajo naravne vire.

Tovrstni projekti imajo specifične zahteve po rezervi oziroma »repu«, kjer gre za

dokazane rezerve naravnega vira, ki naj bi jih pridobili/ načrpali v obdobju po

zapadlosti posojila.

Glede na relativno konzervativne projekcije cen surovin in naravnih virov s strani

posojilodajalcev naj bi bila vrednost kazalnika vsaj 2,0, pri projekciji padca cen pa

vsekakor ne manj kot 1,0.

(v) Analiza občutljivosti; Finančni model in projekcije poslovanja projektnega podjetja

morajo biti dovolj fleksibilni, da investitorjem in posojilodajalcem omogočajo izvajati

izračune občutljivosti (poznane tudi kot scenarije), ki kažejo vplive sprememb ključnih

vhodnih spremenljivk modela na osnovni scenarij projektnega predloga.

Analiza občutljivosti pogosto vključuje izračune učinkov na kazalnike donosnosti in pokritja

za naslednje predpostavke: (i) prekoračitev stroškov izgradnje (običajno vezano na polno

črpanje namenskih sredstev), (ii) plačilo za povzročeno škodo po pogodbi z naročnikom

projekta za pokritje stroškov zamud ali nedelovanja projekta skladno s specifikacijami, (iii)

zamude pri dokončanju izgradnje (na primer za 6 mesecev) brez plačila škod po pogodbi z

naročnikom, (iv) zmanjšanje produktivnosti brez plačila za povzročeno škodo, (v) daljše

obdobje kot predvideno, ko oprema/ stroji ne deluje/-jo in jih ni možno uporabljati ter

posledično zmanjšana razpoložljivost opreme/ strojev za uporabo, (vi) zmanjšan obseg

prodaje ali izkoriščenosti projekta, (vii) znižanje prodajnih cen, (viii) prodajne cene na točki

preloma, (ix) višji stroški vhodnih elementov modela (inputov: material, surovine idr.), (x)

_______________________________________________________________________ 86

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ višji stroški poslovanja, (xi) višje obrestne mere (v kolikor te niso fiksne) in (xii) spremembe

deviznega tečaja.

Analiza občutljivosti torej ugotavlja finančne učinke komercialnih in finančnih tveganj

projekta, ko ta ne deluje v skladu s prvotnimi pričakovanji. Z vidika posojilodajalcev je

pomembno testiranje več negativnih učinkov naenkrat (na primer 3-mesečna zamuda pri

dokončanju izgradnje, 10% padec prodajnih cen in 10% podaljšanje dobe nedelovanja

opreme), saj želijo poznati najslabši možni scenarij in videti, za koliko se rezultati le-tega

razlikujejo od osnovnega scenarija. Tovrstne izračune, ki kombinirajo učinke več negativnih

okoliščin oziroma spremenjenih predpostavk na finančni model, imenujemo tudi analiza

scenarijev.

7.1.3. Informacije v zvezi z regulativo in vplivom na okolje

Čedalje pogosteje se za projekte zahteva, da podpirajo okolju prijazen in stabilen razvoj regij.

S tega vidika je zelo pomembno, da predstavitev projekta že v projektnem predlogu zajema

vse tiste informacije, vezane na regulativo in okoljevarstvene vidike, ki omogočajo primerno

obravnavo tega vprašanja.

Za investitorje je pomembno razumevanje celotnega regulativnega okolja, v katerem se bo

projekt odvijal. Te informacije morajo med drugim prikazati specifiko lokalne regulative in

predpisov v zvezi z zahtevami po pridobitvi raznih licenc in dovoljenj, ki jih projekt mora

imeti oziroma pridobiti še pred izvedbo, in predstaviti možnosti in načine pridobitve le-teh,

hkrati pa podati oceno časa, potrebnega za njihovo pridobitev.

V kontekstu odprte in proste konkurence za prodajo blaga in storitev, ki je bistveni element

Maastrichtskega sporazuma in poslovanja podjetij v zasebnem sektorju znotraj EU, želijo biti

investitorji prepričani, da projekt poteka v skladu z normalno komercialno prakso na trgu, kjer

vlada prosta konkurenca.

Predstavitev mora podati tudi informacijo, ali obstajajo kakšne subvencije s strani države za

nakup določenih surovin, ali se podjetje morda srečuje z omejitvami pri uvozu določene vrste

opreme, kakšne so uvozne tarife in kvote ter nenazadnje, ali na izvoznih trgih, kamor podjetje

_______________________________________________________________________ 87

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ namerava izvažati, obstajajo kakršnekoli omejitve za uvoz blaga in storitev. Tu gre omeniti

tudi valutne omejitve zlasti v zvezi z repatriacijo dobička.

Nenazadnje pa je v okviru tega podpoglavja poleg mikro lokacije projekta potrebno navesti še

preteklo in trenutno uporabo zemljišča oziroma lokacije projekta, podati opis vseh gradbenih

aktivnosti in fizičnih sprememb, ki so oziroma bodo posledica izvedbe projekta, predlagati

merila in načine za izboljšanje kvalitete okolja, predložiti izjavo o odgovornosti v zvezi z

morebitnim onesnaženjem okolja ter pojasniti strategijo podjetja v zvezi z varovanjem okolja.

Predstavitev projekta v obliki študije ekonomske upravičenosti, ki povzema vsebino in

elemente vseh predhodno predstavljenih področij analize, od informacij tržne narave do

finančnih prikazov, vrednotenj in ocen donosnosti projekta ter prikazov specifik lokalnega

okolja in regulative, tvori osnovo za samostojno analizo projekta s strani potencialnih

investitorjev. Namen prikazanega je investitorjem omogočiti, da potencialno naložbo čim

natančneje ovrednotijo ter predvidijo prihodnje denarne tokove v kontekstu obstoječih tveganj

projekta in izračunajo donosnost naložbe. Zaradi običajno dolgih ročnosti projektov, ki se

financirajo po principu projektnega financiranja, so ti denarni tokovi precej negotovi, njihovo

napovedovanje pa tvegano.

7.2. Vrste kapitala, finančna struktura in instrumenti financiranja Projektno financiranje zaradi svoje kompleksnosti in finančne obsežnosti temelji na celi vrsti

različnih oblik in virov financiranja ter uporabi raznih finančnih instrumentov in orodij. V tem

podpoglavju so prikazani viri financiranja in finančni instrumenti, ki običajno oblikujejo

finančno strukturo nekega projekta, in sicer so predstavljeni po različnih tipih in vrstah

vlagateljev, ki najpogosteje prispevajo svoja sredstva za financiranje tovrstnih projektov.

Številne finančne institucije in agencije projektom zagotavljajo različne oblike kapitala tako z

mednarodnega kot z lokalnih finančnih trgov. Nekatere med njimi prispevajo zgolj kapital v

obliki dolgoročnih posojil, druge so pripravljene investirati lastniški kapital, medtem ko tretje

omogočajo kombinacijo raznih vrst in oblik financiranja ali pa sodelujejo v financiranju zgolj

z izdajo garancij. Kot financerji se v projektnem financiranju najpogosteje pojavljajo zlasti

_______________________________________________________________________ 88

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ naslednji finančni in drugi subjekti: (i) multilateralne finančne agencije (kot so Svetovna

banka in regionalne razvojne banke), (ii) države gostiteljice projekta in njihove agencije, (iii)

vladne agencije za financiranje, pospeševanje in zavarovanje izvoza, (iv) izvozno-uvozne

banke, (v) komercialne banke, (vi) institucionalni investitorji, zlasti zavarovalnice,

pokojninski in vzajemni skladi, (vii) investicijske hiše, (vii) lizing družbe, (viii) podjetja, ki

dobavljajo surovine in materiale, (ix) podjetja, kupci proizvoda/ storitev projektnega podjetja,

(x) dobavitelji opreme in tehnologije, (xi) sponzorji s svojimi sredstvi in (xii) drugi udeleženci

z mednarodnega trga kapitala.

Udeleženci v projektnem financiranju sledijo svojim ciljem, ki so specifični in se med seboj

navadno razlikujejo. Tako na primer dobavitelja opreme, ki finančna sredstva prispeva v

obliki dobaviteljskega kredita, zanima pretežno likvidnost projektnega podjetja, medtem ko

posojilodajalec, ki je izpostavljen dolgoročnemu kreditnemu tveganju, gleda predvsem na

sposobnost generiranja denarnih tokov projekta, s katerimi se bodo servisirali dolgovi.

Sposobnost ustvarjanja denarnih tokov posojilodajalec vrednoti z vidika kapitalske strukture

projektnega podjetja oziroma glavnih virov sredstev in njihove porabe ter z vidika dolgoročne

dobičkonosnosti in projekcij bodočih dobičkov. Nasprotno se investitor v navadne delnice

podjetja zanima zlasti za sedanje in pričakovane prihodnje dobičke ter za dolgoročno

stabilnost le-teh in se posledično osredotoča na dobiček podjetja oziroma predvsem na tiste

finančne okoliščine, ki bi lahko vplivale na stabilnost prihodnjih donosov.

Povsem jasno je, da nekateri med udeleženci igrajo pomembnejšo vlogo od drugih, kar velja

zlasti za večje vlagatelje kapitala, tako lastniškega kot dolžniškega; ti imajo v večini primerov

odločilno vlogo pri oblikovanju finančne strukture projekta, določitvi oblike in vsebine

pogodb, ki podpirajo izvedbo zamišljene finančne strukture, in pri načinu zavarovanja svojih

terjatev do dolžnika .

Glavnino dolgoročnih virov financiranja v obliki posojil projektnemu podjetju pa nedvomno

zagotavljajo banke. Po drugi strani se mednarodne agencije v financiranje najpogosteje

vključujejo kar z garancijami, pa tudi s posojili ali s kombinacijo posojil in kapitalskih

vložkov, medtem ko razne vladne agencije in države gostiteljice sodelujejo v projektu z

lastniškim kapitalom ter podpirajo projekt z olajšavami in subvencijami. Institucionalni

investitorji so predvsem imetniki dolžniških, drugi udeleženci na trgu kapitala pa tudi

lastniških vrednostnih papirjev.

_______________________________________________________________________ 89

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ Za projektno financiranje je tako značilna uporaba številnih finančnih instrumentov, ki jih

lahko razvrščamo po različnih kriterijih:

• po ročnosti – kratkoročni, ki sodijo na trg denarja, in dolgoročni, ki se uvrščajo na trg

kapitala,

• po obličnosti – posojila in vrednostni papirji,

• po vrsti kapitala – lastniški, dolžniški in kvazi-lastniški,

• po tipu vrednostnega papirja – navadne in prednostne delnice, zamenljive obveznice,

obveznice z nakupnim bonom, navadne obveznice, komercialni zapisi in drugo,

• po načinu izdaje – zasebni plasma ali javna prodaja,

• po izvoru kapitala – po tem, kdo sredstva prispeva in plasira finančni instrument.

V praksi se finančni instrumenti največkrat analizirajo po vrstah kapitala. Pri postavitvi

finančne konstrukcije v projektnem financiranju gre običajno za kombiniranje naslednjih treh

vrst kapitala:

• lastniškega kapitala v obliki denarnih in stvarnih vložkov zainteresiranih investitorjev,

ki so lahko sponzorji projekta ali pa institucionalni lastniki,

• dolžniškega kapitala, pretežno v obliki dolgoročnih posojil finančnih institucij, pa tudi

dolžniških vrednostnih papirjev, ki jih kot portfeljsko naložbo prevzamejo

institucionalni investitorji ter

• kvazi-lastniškega kapitala, t.j. vmesne kategorije, ki jo včasih označujemo tudi kot

»mezzanine« kapital oziroma subordiniran dolg, ki ga prispevajo bodisi sami

sponzorji projekta bodisi drugi udeleženci v projektu.

Finančni instrumenti v projektnem financiranju se po svojih značilnostih večinoma ne

razlikujejo od tistih, ki jih poznamo pri klasičnem financiranju podjetij; v nadaljevanju tako

navajamo najpomembnejše finančne instrumente po posameznih kategorijah kapitala, ki se

pojavljajo kot del finančne strukture projektnega podjetja, in opisujemo posebnosti, vezane na

pogoje in način zagotavljanja virov financiranja v projektnem financiranju.

_______________________________________________________________________ 90

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ 7.2.1. Lastniški kapital

Sponzorji projekta, ki slednjega najpogosteje podprejo s finančno zavezo v obliki lastniškega

vložka, običajno še pred začetkom projekta podpišejo t.i. razvojni sporazum (angl. pre-

development / project development agreement), katerega namen je ureditev medsebojnih

odnosov med njimi samimi. Sporazum, ki kot ključne elemente opredeljuje ekskluzivnost za

sodelovanje v ponudbi, zavezo za izvedbo razvojnega programa in financiranje stroškov

razvojnega obdobja, določa vloge posameznih sponzorjev in glasovalna določila, opredeljuje

možnosti opustitve projekta ali izstopa posameznega sponzorja in zavezuje sponzorje k

zaupnosti, predstavlja osnovo za kasnejši podpis delničarskega sporazuma (angl. shareholders'

agreement), ki ga sponzorji podpišejo, preden je projektno podjetje ustanovljeno.

Delničarski sporazum

Sporazum ureja določena vprašanja, vezana na medsebojne odnose delničarjev v skupnem

podjetju, s čimer se delničarji že na začetku poskušajo izogniti kasnejšim konfliktom

interesov v zvezi z investiranimi kapitalskimi vložki.

Navadne in prednostne delnice

Na podlagi podpisa delničarskega sporazuma se investitorji zavežejo, da bodo projektu

zagotovili lastniški kapital z vplačilom bodisi navadnih bodisi prednostnih delnic. To lahko

izvedejo ali preko javne izdaje delnic na domačem ali mednarodnem trgu kapitala, lahko pa v

obliki zasebnega plasmaja, pri čemer se lahko izdajatelj papirjev že vnaprej zaveže za

kasnejšo uvrstitev delnic v kotacijo na borzi. Poudariti velja, da je ta oblika lastniškega

financiranja možna alternativa financiranja samo za večje projekte.

Lastniški kapital je tako tisti v projekt investiran kapital, ki nosi tveganje projekta in

predstavlja lastništvo nad podjetjem. Možnosti za doseganje donosa na lastniški kapital so

praktično neomejene (angl. unlimited up-side return), kar je glavni motivacijski dejavnik za

investitorje, ki želijo participirati v dobičkih podjetja. Imetniki delnic tako prejemajo donose v

_______________________________________________________________________ 91

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ obliki dividend in kapitalskih dobičkov na osnovi ustvarjenega čistega letnega dobička

podjetja in prevzemajo tveganje, da dividende ne bodo izplačane ali da bo ustvarjena

kapitalska izguba, v kolikor bi podjetje v tekočem poslovnem letu poslovalo z izgubo.

Lastniški kapital predstavlja določeno varnost ostalim investitorjem in posojilodajalcem, ki

projektu zagotavljajo potrebna finančna sredstva. Posojilodajalci namreč pričakujejo, da

projekti, v katerih sodelujejo, razpolagajo z določenim obsegom lastniškega kapitala.

Lastniški kapital, ki je sicer običajno dražji od dolga, namreč ohranja dolgoročni interes

investitorja za projekt in zagotavlja, da sponzorji projekta ne opustijo, pač pa ga izpeljejo do

konca, saj bi v nasprotnem primeru preveč izgubili. Za posojilodajalce je seveda pomembno,

da se interes investitorjev za projekt ohranja vsaj v času do zapadlosti in popolnega poplačila

odobrenih posojil.

Struktura kapitala

Večji delež lastniškega kapitala zmanjšuje breme dolga v denarnem toku projekta in s tem

tveganje projekta; v nasprotju z izplačili dividend, ki se izplačujejo v odvisnosti od uspešnosti

poslovanja podjetja, gre pri obrestih za fiksne obveznosti, ki izhajajo iz stanja zadolženosti

podjetja in v fiksnem znesku obremenjujejo denarni tok projekta. Manjši kot je delež dolga v

strukturi kapitala, manjše je tudi tveganje za posojilodajalce. Lastniški kapital delno ščiti

posojilodajalce tudi z nižjo prioriteto pravic do realiziranih prihodkov projekta, kar pomeni,

da v kolikor pride do izpada poslovnih prihodkov, to izgubo krijejo investitorji v breme

svojega lastniškega vložka.

Struktura kapitala projektnega podjetja se običajno giblje med 50-85% v korist dolžniškega

financiranja in je različna od primera do primera ter odvisna predvsem od ocene posamezne

panoge oziroma industrije ter ostalih dejavnikov, kot so na primer tržna pričakovanja,

prihodnji denarni tokovi projekta idr. Fiksno razmerje med dolgom in kapitalom je zaradi tega

težko določiti, saj ta med drugim temelji tudi na dogovoru med sponzorji in glavnimi

posojilodajalci v projektu. Posojilodajalci so na primer v primeru, ko razpolagajo z

določenimi garancijami ali jamstvi s strani tretjih oseb, pripravljeni sprejeti tudi višjo stopnjo

zadolženosti projektnega podjetja kot običajno.

_______________________________________________________________________ 92


Nasprotno pa je zmotno prepričanje, da projektno financiranje ne potrebuje lastniškega

kapitala in da je financiranje možno izpeljati izključno na podlagi optimističnih projekcij

poslovanja iz finančnih planov. Posojilodajalci, ki se s takim načinom financiranja ne

strinjajo, so večkrat označeni za tiste, ki ne razumejo tehnike projektnega financiranja, a

vendarle ne gre za to. Razen v redkih primerih, ko za projektom stoji izredno kredibilen

garant, posojilodajalci vedno zahtevajo, da projekt razpolaga z določenim obsegom

lastniškega kapitala.

7.2.2. Dolžniški kapital

Pri dolžniškem financiranju je posojilodajalec tisti, ki ima fiksno terjatev do premoženja

dolžnika, medtem ko je terjatev lastnikov v zvezi z njihovim kapitalskim vložkom le pogojna.

Posojilodajalci za posojeni denar prejmejo obresti, nimajo pa pravice odločanja oziroma

pravice do udeležbe v dobičku. Visok delež dolga v strukturi kapitala projektnega podjetja in

dolgoročni angažma posojilodajalcev v projektnem financiranju lahko povzročita, da postane

terjatev posojilodajalca za posojena sredstva naenkrat zelo podobna terjatvi sponzorja za

vloženi kapital. Področje, ki med sponzorji in posojilodajalci v zvezi s tem povzroča največ

težav, je donos na dolgoročno posojena sredstva ter obseg zavarovanja le-teh.

Navkljub tveganjem, ki jih v projektnem financiranju prevzema posojilodajalec, njegov

donos, ki je navadno višji kot pri klasičnem kreditiranju, še vedno odraža, da gre za posojena

in ne trajno investirana sredstva. Posojilodajalec se v projektnem financiranju srečuje z istimi

tveganji kot investitor, a njegov donos je navzgor omejen. Dodatno tudi pričakuje, da bo

donos njegove naložbe odražal čas, ki ga je potreboval za analizo, pogajanja in izpeljavo

tovrstnega financiranja. Vse to lahko posojilodajalec sicer kompenzira s prilagajanjem

obrestne marže na posojena sredstva, vendar tudi tu obstajajo določene omejitve. V kolikor

namreč strošek posojil postane enak zahtevanemu donosu vlagateljev lastniškega kapitala, se

lahko sponzor projekta odloči, da namesto posojilodajalcev v projekt pritegne druge

investitorje. V trenutku, ko zahtevani donosi presežejo določen nivo, postane z vidika

sponzorja lastniški kapital boljša alternativa; jasno je namreč, da posojilodajalci običajno niso

zmožni podjetniške miselnosti in z različnimi omejitvami povečujejo stroške dolžnika ter s

tem onemogočajo fleksibilnost projektnega podjetja.

_______________________________________________________________________ 93


Dolžniški kapital v projektnem financiranju navadno predstavlja glavnino finančnih sredstev

za izvedbo projekta. Pri tem imamo v mislih predvsem t.i. dolg najvišjega reda (angl. senior

debt), ki ni podrejen nobeni drugi obveznosti21; je na prvem mestu za poplačilo v primeru

finančnih težav posojilojemalca in ima prioritetno pravico do denarnih tokov projekta. Ta

oblika financiranja, ki je značilna zlasti za posojila bank, običajno predstavlja največji delež v

finančni strukturi projekta.

Dolg najvišjega reda delimo na posojila, ki so zavarovana, in na tista, ki niso. Posojila, ki so

zavarovana, imajo v primeru stečaja dolžnika višjo prioriteto in so poplačana pred drugimi

obveznostmi. Zagotovitev vračila posojenih finančnih sredstev pa se ne izvaja le z zastavo

različnih vrst premoženja, pač pa predvsem preko raznih pogodbenih klavzul in določil v

kreditnih pogodbah.

• Pri posojilu, ki je v celoti zavarovano, je vrednost zastavljenega premoženja enaka ali

večja od zneska posojila, vendar posojilodajalci posojila kljub temu ne bodo odobrili

takrat, ko že vnaprej pričakujejo, da bodo morali za poplačilo svojih terjatev odprodati

zastavljeno premoženje. V primeru finančnih težav projektnega podjetja lahko

posojilodajalec, ki razpolaga s premoženjsko pravico nad njegovimi sredstvi, zahteva

nadaljevanje servisiranja svojega dolga, čeprav istočasno nezavarovana posojila niso

več servisirana. Možno je celo, da posojilodajalec zahteva izplačilo vseh svojih

terjatev do podjetja iz naslova zavarovanega posojila, medtem ko so preostali

posojilodajalci prisiljeni, da podjetju zagotovijo svež dolžniški kapital, ki ni

zavarovan.

• Nezavarovana posojila projektu pogosto zagotavljajo kar sami sponzorji, še zlasti, če

je pričakovati, da se bo projekt financiral pretežno s kapitalom v obliki dolga prvega

reda ali lizinga. Nezavarovano posojilo ni ovira, da podjetje ne bi moglo pridobiti

dodatnih sredstev v obliki dolga prvega reda. Možno je, da tako posojilo vključuje tudi

pravico do zamenjave dolga za delnice ali opcijo nakupa delnic po določeni ceni v

obliki nakupnih bonov, s čimer se poveča potencialni donos sponzorja posojilodajalca.

21 Poleg dolga z najvišjo prioriteto se v kategorijo dolžniškega kapitala šteje tudi navaden dolg, ki v primeru stečaja posojilojemalca stoji na drugem mestu za poplačilo, vendar je poplačan pred vračilom preostanka lastniškega kapitala. Sem prištevamo še dolg iz naslova lizinga, hipoteke in posojila dobaviteljev za opremo.

_______________________________________________________________________ 94


V projektu, kjer nastopa več posojilodajalcev, ti običajno imenujejo agenta, ki v imenu vseh

usmerja servisiranje dolgov skladno s prioriteto posojil in skrbi za zastavljeno premoženje.

Vsak tak dogovor mora biti konsistenten z morebitnim že obstoječim sporazumom med

posojilodajalci (angl. inter-creditor agreement), katerega namen je, da se zagotovi

koordinacija med posojilodajalci, ki bo v korist njih vseh, in sicer v zvezi z odplačili posojil,

morebitnim skrajševanjem ročnosti le-teh, delitvijo izgub, če do njih pride22 in uporabo

oziroma odprodajo sredstev, namenjenih zavarovanju posojil.

Glavni pomisleki posojilodajalcev prvega reda v zvezi s financiranjem projekta so naslednji:

• Začetni obseg financiranja naj bi zadostoval za realizacijo projekta, saj si ne želijo, da

bi se v financiranje projekta v kasnejšem obdobju vključili novi posojilodajalci.

• Vrstni red glede servisiranja dolgov med posojilodajalci prvega reda ne obstaja –

prioritete so enake (t.i. pro rata določilo).

• Posojila prvega reda morajo vsebovati določilo o hkratni odpovedi vseh kreditnih

pogodb v trenutku, ko posojilojemalec ni več zmožen servisirati enega samega

posojila oziroma krši zaveze in določila posamezne kreditne pogodbe (t.i. cross-

default določilo).

• Predčasna odplačila morajo biti proporcionalna zneskom odobrenih posojil prvega

reda.

Sporazum med posojilodajalci ureja tudi vprašanja glede pogojev, kdaj lahko posamezen

posojilodajalec zahteva vračilo posojenih sredstev brez predhodnega strinjanja ostalih in ali

ima katera skupina posojilodajalcev pravico veta na odločitev drugega posojilodajalca v zvezi

z njegovim delom projektu posojenih sredstev. Namen sporazuma je torej preprečiti

morebitne konflikte med posojilodajalci, ki bi lahko ogrozili njihove skupne interese v

projektu. V kolikor namreč pride do nesposobnosti dolžnika za servisiranje dolga,

posojilodajalci skušajo na najboljši možen način zaščititi svoje interese in pridobiti nekaj

prednosti pred ostalimi kreditorji; s sporazumom je doseženo ravno to, da se tovrstno

obnašanje prepreči.

22 Sporazum pogosto vključuje tudi določilo, ki zagotavljajo vsem posojilodajalcem enakomerno razdelitev

preostalih sredstev za poplačilo v primeru propada projekta (t.i. pro rata sharing določilo).

_______________________________________________________________________ 95

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ Posojila komercialnih bank

Zdaleč najpogostejši vir dolga v projektnem financiranju so posojila bank; banke so tiste, ki

znajo oceniti kreditno tveganje ter razumejo svojo izpostavljenost pri tovrstnih, ne povsem

običajnih posojilnih transakcijah. Posojila, ki so lahko zavarovana23 ali pa ne, so pretežno

srednjeročna in dolgoročna z ročnostjo od 5 do 15 let ali več in s spremenljivo obrestno mero,

imajo različno namembnost ter značilnosti, možna pa so tudi razna kratkoročna premostitvena

posojila.

Posojilodajalec oziroma banka najučinkoviteje obvladuje kreditno tveganje, ki je tveganje, da

terjatve banke na dan dospetja posojila ne bodo poplačane v svoji polni knjigovodski

vrednosti. To tveganje izraža trajno (zaradi nesolventnosti) ali začasno (zaradi nelikvidnosti)

nezmožnost dolžnika, da v dogovorjenem roku v celoti izpolni svoje obveznosti, kar

posledično vpliva na likvidnost banke, prizadeto pa je tudi njeno premoženje. Navkljub

tveganju in morebitnim stroškom finančne stiske podjetja banke v podjetje raje investirajo v

obliki dolžniškega kot lastniškega kapitala. Razloga sta predvsem dva: (i) odplačevanje

posojil in zaveze iz kreditnih pogodb omogočajo strožji nadzor nad podjetjem kot manjšinski

delež v podjetju in (ii) dolg je manj tvegana oblika investiranja, zato institucije z visokim

finančnim vzvodom (banke, zavarovalnice) raje plasirajo glavnino svojih naložb kot posojila

in manj v obliki delnic.

Posojilodajalci v kreditnih pogodbah uporabljajo razna določila in zaveze, s katerimi želijo

zaščititi svoje interese. Medtem ko se posojilojemalec zavzema za čim večjo fleksibilnost

kreditne pogodbe, skuša posojilodajalec zavarovati donos svoje naložbe z raznimi omejitvami

v pogodbi. Po podpisu kreditne pogodbe posojilodajalec spremlja pravilno izvajanje pogodbe

in opozarja podjetje na morebitne odločitve, ki bi lahko pomenile kršitev pogodbenih določil

in zavez.

(i) Finančna določila in zaveze v kreditnih pogodbah; Finančna določila oziroma zaveze

(angl. financial covenants) v kreditnih pogodbah opisujejo pogoje in način odplačila posojila

23 Najpogosteje je zavarovanje posojil pogojeno z izdajo garancije za vračilo posojila s strani neke druge specializirane (lokalne) banke, ki izda garancijo (samostojno ali sindicirano) na osnovi zastave premoženja, ali pa zastavi prihodnje denarne tokove projektnega podjetja.

_______________________________________________________________________ 96

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ v normalnih okoliščinah in možnosti za predčasna odplačila v posebnih okoliščinah. Običajno

se srečujemo s petimi kategorijami finančnih določil:

• Redna odplačila; Ta določila opisujejo amortizacijski načrt posojila, ki je lahko zelo

raznolik. Glede tega vprašanja so posojilodajalci običajno zelo fleksibilni, seveda v

okviru njihove investicijske politike in ob upoštevanju predvidenih denarnih tokov

podjetja.

• Predčasna odplačila brez kazni; Večina kreditnih pogodb posojilojemalcu brez

pogodbene kazni omogoča predčasna vračila posojila, najpogosteje ob vnaprej

predvidenih dnevih zapadlosti posameznih obrokov glavnice. Možnost predčasnega

odplačila je s tem vnaprej definirana in navadno omejena z višino odplačila (na primer

v višini naslednjega obroka posojila).

• Prepoved refinanciranja; To določilo prepoveduje posojilojemalcu vračilo posojila v

določenem obdobju z namenom, da bi ta najel posojilo drugje. V kolikor je podjetje

najelo posojilo v obdobju, ko so bile obrestne mere visoke, si ob znižanju obrestnih

mer seveda prizadeva posojilo refinancirati in znižati stroške financiranja.

• Predčasna odplačila v posebnih okoliščinah; To določilo omogoča posojilojemalcu,

da v celoti predčasno poplača posojilo brez plačila pogodbene kazni, v kolikor mu

posojilodajalec ne dovoli izpeljati določene aktivnosti, ki sicer s kreditno pogodbo ni

dovoljena.24

• Predčasna odplačila proti plačilu pogodbene kazni; S tem določilom je

posojilojemalcu dovoljeno, da delno ali v celoti odplača posojilo proti plačilu

pogodbene kazni. Višina kazni je običajno definirana kot obrestna mera na znesek

predčasno vrnjene glavnice.

Poleg tega velja govoriti v kontekstu kreditnih pogodb še o dveh elementih teh pogodb, to je o

pozitivnih zavezah in negativnih zavezah

• Pozitivne zaveze25 (angl. affirmative covenants) so obljube posojilojemalca, s katerimi

se ta obveže, da bo opravil določeno aktivnost, na primer: (i) zagotavljal

posojilodajalcu redne finančne izkaze in informacije, (ii) skrbel za pravilno

izkazovanje računovodskih postavk in vodenje knjige kontov, (iii) omogočal

24 Običajno se to nanaša na zavezo o omejevanju dolgoročne zadolženosti podjetja ali v primeru združevanja. Podjetje želi imeti možnost odplačati posojilo, če mu posojilodajalec ni pripravljen zagotoviti dodatnega dolgoročnega dolga. 25 Člen pogodbe, ki določa pozitivne zaveze, se navadno začne s: "Posojilojemalec se zavezuje,..." ali "Posojilojemalec mora...".

_______________________________________________________________________ 97


posojilodajalcu pregled premoženja in poslovnih knjig, (iv) skrbel za redno plačevanje

davkov, (v) vzdrževal svoja sredstva v dobrem in operativnem stanju, (vi) upošteval

predpise in zakone, (vii) se primerno zavaroval oziroma plačeval zavarovalne premije,

(viii) primarno opravljal le svoje osnovne (registrirane) dejavnosti ter (ix) nudil

enakost vsem sedanjim in bodočim posojilodajalcem.

• Z negativnimi zavezami26 (angl. negative / protective covenants) v pogodbi

posojilodajalci omejijo aktivnosti dolžnika, ki bi lahko ogrozile njihovo investicijo.

Gre za najpomembnejše zaveze v kreditni pogodbi, s katerimi želijo posojilodajalci

dobiti zagotovilo, da bo njihovo posojilo z obrestmi vred poplačano v celoti. To je v

bistvu način, kako zagotoviti nadzor nad finančnim zdravjem podjetja, ki za

posojilodajalce predstavlja več kot zgolj omejevanje podjetja; je namreč sistem

zgodnjega opozarjanja na morebitne težave posojilojemalca. Zanj pa so negativne

zaveze zgolj omejevanje njegovih aktivnosti, ki jim mora zaradi sedanjih in bodočih

vplivov na poslovanje podjetja nameniti precej pozornosti; sprejem teh zavez zahteva

ponovno preučitev planov podjetja in njegovih finančnih napovedi. Negativne zaveze

običajno omejujejo posojilojemalca glede: (i) izplačila dividend ali nakupa lastnih

delnic, (ii) minimalnega obsega obratnega kapitala, (iii) prevzema dodatnega

kratkoročnega in dolgoročnega dolga oziroma nastanka kakršnihkoli novih ali

potencialnih obveznosti (lizing pogodbe, garancije in jamstva), (iv) hipotek in ostalih

oblik zastave premoženja, (v) proizvodnje in investicij, vključno s prevzemi in nakupi,

prodajo in ponovnim najemom (angl. sale & lease back) oziroma direktno odprodajo

določenega premoženja in (vi) kakršnihkoli transakcij podjetja z lastniki. Te omejitve

so običajno izražene v obliki računovodskih kategorij oziroma finančnih kazalnikov in

se nanašajo pretežno na zadovoljiv obseg obratnega kapitala, razmerje med dolgom in

kapitalom, zadržane dobičke, obrestno pokritost, neto premoženje idr.

Posojilodajalci želijo z zavezami glede investicij in zadolževanja omejiti nivo tveganja

podjetja, z izplačilnimi zavezami pa ohraniti premoženje podjetja za zagotovitev poplačila

njihovih naložb. Zaveze omejujejo zmožnost lastnikov za prenos premoženja v lastne roke

(omejitve glede izplačila dividend), v roke novih lastnikov (omejitve glede združitev in

prevzemov) ali novih posojilodajalcev (omejitve glede zadolževanja). Kreditne zaveze tako

zmanjšujejo potencialni konflikt agenta med menedžerji podjetja, ki delujejo v korist

lastnikov, in kreditorji. 26 Negativne zaveze prepoznamo tudi po formulaciji člena: "Posojilojemalec ne sme ...".

_______________________________________________________________________ 98


Verjetno najpogosteje uporabljana omejitev iz kreditnih pogodb zajema izplačilo dividend.

Teh namreč ni možno izplačati iz nerazdeljenih zadržanih dobičkov, pač pa le iz dela, ki ga

imenujemo tudi zaloga izplačljivih sredstev (angl. inventory of payable funds) in je

opredeljena kot vsota:

- določenega odstotka k od čistega dobička E od trenutka izdaje dolga do danes,

- izkupička od prodaje navadnih delnic CS od trenutka izdaje dolga do danes,

- predhodno definirane konstante F, ki znaša približno enoletni dobiček podjetja in je

pomembna v primeru, ko ima podjetje izgubo,

od česar odštejemo:

- vsoto dividend DV in odkupe lastnih delnic CSR od trenutka izdaje dolga do danes.

⎟⎟⎠

⎞⎜⎜⎝

⎛+−++= ∑∑∑∑

====

t

ii

t

ii

t

ii

t

iit CSRDVFCSEk

0000IPF

V zgornji formuli obdobje 0 predstavlja trenutek izdaje dolga, obdobje t pa se nanaša na

sedanjost.

(ii) »Underwriting« oziroma trdna zaveza za kreditiranje; Pri zagotavljanju primernega

obsega virov za financiranje projekta pa so sponzorji čedalje bolj soočeni z zaostrenimi pogoji

na trgu denarja, saj so posojilodajalci, zlasti na dolgi rok, zaradi volatilnosti oziroma

spremenljivih pogojev na finančnem trgu vse manj pripravljeni zagotavljati financiranje v

smislu »underwriting«-a in pri tem uporabljajo fleksibilen cenovni pristop. Banke si običajno

s t.i. »market flex« klavzulo pridržijo pravico, da v primeru občutnejših sprememb na trgu v

zadnjem trenutku spremenijo pogoje posojila, kot so ročnost, cena ali strukturo posojila.

Logično je, da želi banka po oddaji ponudbe čim prej izpogajati in zapreti transakcijo, saj je,

dokler posojila ne sindicira in kreditnega tveganja ne porazdeli med banke sindikata, sama

izpostavljena tržnemu tveganju. Posojilojemalec pa je za trdno zavezo banke pripravljen

plačati višjo ceno in s tem prepustiti delitev tveganj med banke, udeleženke sindikata, banki

agentu. Trdna zaveza pomeni, da banka sprejme obveznost za financiranje projekta po

določeni ceni z namenom nadaljnje prodaje projektnega posojila ali participacije v posojilu.

Banka prevzame celotno obvezo za financiranje, s čimer se posojilojemalec zavaruje, da bo

dejansko prejel določeno vsoto sredstev tudi v primeru, če banke posojila ne uspe prodati/

sindicirati. Banka zmanjša tveganje, ki ga prevzema s takšno zavezo, tako da oblikuje

konzorcij bank »underwriterjev«.

_______________________________________________________________________ 99


Klasično posojilo s trdno zavezo banke, da posojilojemalcu obljubljena sredstva dejansko in v

eloti zagotovi po vnaprej dogovorjenih pogojih, posojilo pa nato naknadno sindicira, je za

bri ena sama banka, vendar pa je pri

bsežnejših poslih pogostejša situacija, ko je posojilodajalcev več in je posojilo sindicirano.

nke

ziroma zmožnostjo plasmaja njenih sredstev, ko na primer posamezna banka zaradi

odlagi skupne pogodbe o

reditiranju, pod upravljavskim vodstvom banke agenta, zagotavlja več bank pod enakimi

lahko tudi druge finančne institucije, večinoma pa so to

ečje mednarodne banke. Banka agent nadzira strukturo sindiciranega posojila, določi ceno in

delitev obresti in provizij med banke udeleženke, oblikuje časovni okvir transakcije, pripravi

c

dolžnika nadvse uporabno orodje. Posledica tega so višji stroški organizacije financiranja in

cen posojil za projekte velikega obsega, saj je le na ta način posojilodajalcem možno

kompenzirati prevzem večjega tveganja v sindiciranju.

(iii) Sindicirano posojilo; Projektno posojilo lahko odo

o

Sindicirana posojila so eden najpomembnejših in z vidika porazdelitve kreditnega tveganja

najučinkovitejših instrumentov zagotavljanja zlasti dolgoročnih finančnih sredstev velikega

obsega. Trg sindiciranih posojil predstavlja stalen vir dolžniškega kapitala projektom in je

agresiven posojilodajalec za ročnosti, ki jih zahteva ekonomika projektnega financiranja.

Sindicirano posojilo je finančni instrument, ki ni omejen z velikostjo posamezne ba

o

izpolnjevanja določil o kapitalski ustreznosti ali izpostavljenosti do posameznega

posojilojemalca (ali države) noče oziroma ne zmore prevzeti celotne transakcije; pomeni

namreč prodajo dela tveganja drugim bankam, zato lahko udeležbo bank v sindikatu

opredelimo kot nakup oziroma prevzem tveganja za primerno ceno.

Sindicirano posojilo je posojilo, ki ga posojilojemalcu hkrati ter na p

k

pogoji vseh bank udeleženk, ne glede na znesek njihove udeležbe v sindikatu. Banke so glede

na obseg sredstev, s katerim sodelujejo v sindikatu, razdeljene v različne razrede, ki določajo

status posamezne banke in višino prejetih provizij. Sindicirano posojilo predstavlja tehniko

porazdelitve kreditnega tveganja med vse udeleženke sindikata, zato je kljub temu, da je

organizirano kot enotno bančno posojilo, vsaka sodelujoča banka po podpisu kreditne

pogodbe odgovorna le za tisti del posojila, ki ga je sama plasirala ter ne prevzema kreditnega

tveganja za preostali del sindikata.

Udeleženke sindikata so poleg bank

v

_______________________________________________________________________ 100

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ dokumentacijo in skrbi za izvedbo transakcije ter servisiranje posojila vse do njegove

zapadlosti. V času trajanja posojila agent nadzira finančno stanje posojilojemalca, saj kreditna

pogodba sindiciranega posojila vsebuje številna kreditna določila in zaveze ter opredeljuje

pogoje, če je posojilodajalec nesposoben poravnavati svoje finančne obveznosti. Sindicirana

posojila se odplačujejo po fiksnem amortizacijskem načrtu, običajno z zamikom začetka

odplačevanja glavnice, ki navadno ni daljši od 5 ali 6 let, ročnost teh posojil pa je od 7 do 15

let in več.

Glavne prednosti sindiciranih posojil za posojilojemalca so zlasti naslednje: (i) tu je možno

zbrati skoraj neomejene zneske dolžniškega kapitala, (ii) cenovno so sindicirana posojila

onkurenčna pridobitvi finančnih sredstev na kapitalskih trgih, (iii) posojilo je lahko

undarnem trgu27. Razlogi za to so različni in zajemajo

redvsem zahteve v zvezi s kapitalsko ustreznostjo bank, potrebo po zmanjšanju ter razpršitvi

ove zapadlosti. Kupci teh posojil na

ekundarnem trgu so najpogosteje institucionalni investitorji, katerih investicijski skladi iščejo

k

odobreno v praktično katerikoli valuti, (iv) črpanje posojila je fleksibilno, amortizacijska

shema posojila pa prilagojena konkretnim potrebam posojilojemalca, kjer so predplačila

običajno dovoljena, (v) število bank udeleženk sindikata je lahko zelo veliko, a se

posojilojemalec kljub temu dogovarja le z eno banko, kar daje možnost hitre izvedbe posla in

združitve administrativnih postopkov organizacije posojila, (v) zanesljivost razpolaganja z

dogovorjenimi finančnimi sredstvi v nekem trenutku in večja zaupnost posojila v primerjavi z

izdajo vrednostnih papirjev, (vi) v vsakem trenutku je jasno, kdo so posojilodajalci in kakšna

so medsebojna razmerja z dolžnikom, (vii) banke v sindikatu imajo potrebno znanje in so

sposobne razumeti ter zato prevzemati del kompleksnega kreditnega tveganja, ki je

specifičnost projektnega financiranja.

Posamezna banka lahko naknadno, običajno preko banke agenta, delno ali v celoti odproda

svoj del sindiciranega posojila na sek

p

kreditnega tveganja, željo po sprostitvi kreditnega limita do posameznega dolžnika zaradi

odobritve dodatnih kreditnih linij za nove posle, ali pa so zgolj rezultat likvidnostne pozicije

posojilodajalca in želje po realizaciji večjih dobičkov.

Po drugi strani se banke obnašajo čedalje manj kot banke ter posojila prodajajo, saj ne želijo

držati velikih posojil v svojem portfelju vse do njih

s

27 Obstajajo različne oblike prenosa posojila na tretjo osebo, banka lahko odproda tudi zgolj udeležbo v kreditnem tveganju, medtem ko posojilo fizično ostane v njenem portfelju.

_______________________________________________________________________ 101

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ donosne naložbe zelo dolgih ročnosti.28 Banke se tako neredko namesto klasičnih in

sindiciranih posojil odločajo za kreditiranje preko odkupa celotne emisije obveznic

projektnega podjetja, torej za princip financiranja s trdno zavezo. Na ta način naložba ostane v

bilanci banke le nekaj tednov, medtem ko bi v primeru posojila naložba ostala v bilancah več

let. Banka lahko na ta način sodeluje v projektnih obveznicah s kateregakoli svetovnega trga

kapitala.

Posojila multilateralnih finančnih institucij

Finančno konstrukcijo projekta dopolnjujejo posojila multilateralnih finančnih institucij in

rivlačno obrestno mero, ki je lahko tudi fiksna.

labost pri organizaciji financiranja s tovrstnimi sredstvi je predvsem v zamudnem postopku

pu, v svetovnem merilu igrajo

omembno vlogo v projektnem financiranju, saj nase prevzemajo tveganja, ki jih zasebni

rojektno podjetje pomeni določeno obliko zaščite, od katere imajo lahko

oristi tudi zasebni investitorji; zaradi globalnega udejstvovanja teh institucij v gospodarstvih

razvojnih bank, ki ponujajo dolgoročne vire s p

S

in procedurah odobritve posojila, ki lahko trajajo več mesecev.

Mednarodne regionalne finančne institucije in multilateralne razvojne banke kot so EBRD,

IFC, EIB in druge, ki ne delujejo zgolj na komercialnem princi

p

investitorji ne zmorejo obvladovati. S finančno udeležbo v transakcijah projektnega

financiranja, predvsem zaradi izkušenj, velikosti in svojega vpliva v gospodarstvih držav

gostiteljic projekta mobilizirajo sredstva zasebnega sektorja in pri zasebnih vlagateljih zbujajo

zaupanje v projekt.

Udeležba mednarodnih finančnih institucij v projektu v obliki dolgoročnih posojil in garancij

ali sponzorstvo za p

k

držav, ki projekt gostijo, in njihovih povezavah z državnimi institucijami na najvišjem nivoju,

obstaja velika verjetnost, da se v primeru, če bi se projekt soočil s političnimi problemi v

državi, le-ti razrešijo skozi posredovanje tovrstnega značaja. Prisotnost izkušenih

mednarodnih finančnih institucij v projektnem financiranju pa nenazadnje pomeni tudi to, da

28 Ti investitorji nimajo vedno na razpolago časa in virov, da bi podrobno analizirali kompleksnost ekonomskih, finančnih, strukturnih, pravnih in drugih vidikov posameznega projektnega posojila. Izbor naložb na sekundarnem trgu jim tako olajšujejo bančni »rating-i« posojil, ki omogočajo primerjavo med bančnim posojilom in obveznico, na osnovi katere investitorji za določen nivo prevzetega tveganja iščejo maksimalen donos.

_______________________________________________________________________ 102

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ so finančni model in predpostavke projekta preverjeni in podrobno testirani, kar projektu daje

dodatno kredibilnost.

Druge oblike kreditiranja

a lahko uvrstimo na primer posojila kupcem proizvodov/ storitev

rojektnega podjetja v tujini, ko kupec za plačilo nakupa projektnemu podjetju pridobi

ja projektnega podjetja je tudi lizing, ki se uporablja za

nanciranje premoženja v obliki nepremičnin in opreme. Lizing predstavlja alternativo

ciranja lahko projektnemu podjetju zagotavljajo tudi dobavitelji opreme, ki za

lasiranje presežnih finančnih sredstev in zagotovitev višjih donosov pogosto tekmujejo z

v projektnem financiranju in so le posredno

ezani na dolg, so izvedeni finančni instrumenti (kapice, ovratnice in swapi), ki se uporabljajo

Med druge oblike kreditiranj

p

posojilo s strani svoje poslovne banke, garancijo za vračilo posojila pa tej banki na podlagi

pobude domačega podjetja izda domača izvozno-kreditna agencija. Ta lahko kot obliko

pomoči pri izvozu projektnemu podjetju posojilo odobri tudi direktno ali zagotovi

subvencioniranje obrestne mere.

Pomemben instrument financiran

fi

najemu posojila in je v modelu projektnega financiranja primeren način financiranja zlasti

zaradi obročnega načina odplačevanja, ki je prilagojen predvidenemu toku prihodkov

projekta.

Vir finan

p

ostalimi »dobavitelji« finančnih virov. Pogosto se zgodi, da dobavitelj določene opreme bolje

pozna tveganja tehnične narave, povezana s projektom ali panogo, kot na primer komercialne

banke in je zato pripravljen nase prevzeti tveganje, ki ni običajno na finančnem trgu. Na ta

način lahko dobaviteljsko financiranje projekta pripomore tudi k povečanju prodaje podjetja

dobavitelja in mu odpre nove trge. Pri tem je potrebno zagotoviti, da dobavitelj opreme ne bi

prevzel prevelikega tveganja, ki bi lahko ogrozilo uresničitev pogodbeno določenih

obveznosti njegovega dela udeležbe v projektu.

Tipični finančni instrumenti, ki se še pojavljajo

v

predvsem kot zavarovanja pred tečajnimi tveganji v primeru, ko ima projektno podjetje najeta

posojila v drugih valutah kot je osnovna valuta njegovih prihodkov in obrestnimi tveganji, ki

jih predstavljajo spremenljive obrestne mere najetih posojil. Zavarovanje pred tečajnim in

obrestnim tveganjem je v zadnjem času postalo zelo popularno tudi v projektnem

_______________________________________________________________________ 103

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ financiranju, saj predstavlja enega od pomembnejših dejavnikov, ki vplivajo na uspešnost

realizacije projekta.

Izdaja dolžniških vrednostnih papirjev

namesto s posojili pridobi tudi z izdajo projektnih

bveznic. Projektne obveznice so kot noviteta za portfelje institucionalnih investitorjev, kot

orje popularen

redvsem zaradi davčnih olajšav, dolžnikom pa omogoča, da se zadolžujejo ceneje30. Na tem

nic v zasebnem plasmaju je transakcija, v kateri sodeluje omejeno število

bičajno bolj prefinjenih institucionalnih investitorjev, ki se z institucijo, ki v imenu in za

Projektno podjetje lahko dolžniški kapital

o

so na primer pokojninski skladi, zaradi potencialno visokih donosov zelo zanimive. Na

nacionalnem trgu je ta možnost pogojena z velikostjo in razvitostjo domačega finančnega

sistema, saj je obveznice v primeru manjše likvidnosti sekundarnega trga ob izdaji mogoče

prodati le z višjim donosom, kar ob relativno visokih stroških, povezanih z izdajo obveznic,

neposredno vpliva na celotne stroške financiranja projektnega podjetja. Na stroške

financiranja vpliva tudi kredibilnost izdajatelja obveznic, ti pa so lahko še toliko večji, če

prodaja obveznic ni uspešna.29 Dodatno tveganje za izdajatelja obveznic predstavlja cena

vrednostnega papirja, ki ni natančno poznana vse do trenutka izdaje obveznic.

Obveznice je mogoče izdati tudi na trgu evroobveznic, ki je za male investit

p

trgu nastopajo mnoge mednarodne banke ter številne diverzificirane skupine individualnih

investitorjev, ki svoja sredstva plasirajo v evroobveznice različnih oblik: od brezkuponskih

obveznic, obveznic s spremenljivo obrestno mero, do zamenljivih obveznic in obveznic z

nakupnimi boni (za nakup delnic ali dodatnih obveznic) in ki jih z drugačnim načinom

financiranja ni možno doseči. Izdaje evroobveznic ni potrebno registrirati, kar za projektno

podjetje pomeni, da ga, običajno po fiksni obrestni meri, lahko financirajo mnogi mednarodni

investitorji.

Izdaja obvez

o

račun projektnega podjetja organizira izdajo obveznic, vnaprej dogovorijo o odkupu celotne

emisije obveznic in ceni. Obrestna mera teh vrednostnih papirjev je pogosto fiksna in zato v

29 Temu tveganju se izdajatelj lahko izogne, v kolikor z investicijsko banko sklene pogodbo o odkupu izdanih vrednostnih papirjev s trdno zavezo (angl. underwriting). Banka v tem primeru odkupi celotno emisijo obveznic in nase prevzame tveganje nadaljnje prodaje. Ta možnost je seveda dražja od izdaje papirjev po principu najboljših prizadevanj (angl. best effort), ki je zato bolj običajen način prodaje obveznic na primarnem trgu. 30 Po ocenah nekaterih avtorjev so ameriška podjetja na ta način prihranila do 75 bazičnih točk v obrestni marži.

_______________________________________________________________________ 104

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ primerjavi z obveznicami, izdanimi v javni prodaji, nekoliko višja. Izdajo obveznic v

zasebnem plasmaju je možno relativno hitro izpeljati, saj ni podvržena istim predpisom, kot

veljajo za obveznice v javni prodaji. Na ta način se oblikuje koristno dolgoročno razmerje

med investitorji in dolžnikom, ki tudi v prihodnje lahko računa na njihovo podporo pri

nadaljnjem financiranju. Prednost zasebnega plasmaja obveznic je tudi ta, da izdajatelju ni

potrebno razkrivati občutljivih informacij javnosti.

V primerjavi s projektno obveznico so sindicirana posojila še vedno pogosteje uporabljeni

strument v projektnem financiranju, katere glavno prednost posojilodajalci vidijo predvsem

.2.3. Kvazi-lastniški kapital

iroma subordiniranem dolgu gre za vrsto kapitala, ki

ombinira značilnosti dolga in lastniškega kapitala, kar pomeni, da je v primeru likvidacije

in

v relativno visokem donosu glede na prevzeta tveganja. Posojilodajalci so za primerno ceno

tako pogosto pripravljeni sprejeti presenetljivo velik obseg tveganja. V kolikor se projektno

podjetje odloči za pridobitev finančnih sredstev v obliki sindiciranega posojila ali projektne

obveznice, je pomembno, da v transakciji kot agent nastopa banka z izkušnjami, ki zna

strukturirati primerno finančno shemo dolga ter razume logiko prenosa tveganj v projektnem

financiranju31, hkrati pa je dovolj kredibilna, da svojo oceno kreditnega tveganja »proda«

drugim posojilodajalcem, ki sodelujejo v sindikatu in prevzemajo del kreditnega tveganja.

7

Pri kvazi-lastniškem kapitalu oz

k

dolžnika ob izplačilu podrejen vsem drugim kategorijam posojil, ima pa prednost pred

lastniškim kapitalom. Subordiniran dolg ima običajno obliko nezavarovanega dolgoročnega

posojila s fiksnim donosom (le-ta je običajno nekoliko višji kot pri normalnem posojilu), ki ga

posojilodajalci za potrebe izračuna finančnega vzvoda projektnega podjetja pojmujejo kar kot

lastniški vložek.

31 Posojilo je moč strukturirati na način, da tveganje zamud denarnih tokov iz naslova dokončanja izgradnje projekta prevzema posojilodajalec ali pa dolžnik sam. Enkratno vračilo glavnice ob zapadlosti posojila pomeni, da banka nima nobenega nadzora nad odplačilom glavnice vse do zadnjega dne, medtem ko je pri glavnici, ki jo dolžnik odplačuje v določenem številu obrokov, banka veliko bolj izpostavljena tveganju zamude denarnih tokov zaradi nepravočasne izgradnje objekta kot sam dolžnik, to pa se seveda odraža v ceni posojila.

_______________________________________________________________________ 105

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ To obliko kapitala pogosto zagotavljajo sponzorji projekta z namenom, da pritegnejo projektu

ubordiniran dolg ima nekatere prednosti pred lastniškim kapitalom: (i) če je projekt uspešen,

inančni instrumenti kvazi-lastniškega kapitala so po obličnosti lahko posojila ali vrednostni

potreben dolžniški kapital posojilodajalcev prvega reda. Varnost servisiranja subordiniranega

dolga je odvisna izključno od zadostnega obsega denarnih tokov projektnega podjetja. Preden

je subordinirano posojilo poplačano, se mora projektno podjetje znebiti bremen posojil prvega

reda, kar je možno izvesti le, če podjetje generira zadostne prihodke iz poslovanja.

Posojilodajalci subordiniranega dolga so zelo občutljivi na zmožnosti menedžmenta

projektnega podjetja, da v obdobju odplačevanja najetih posojil vplivajo na obseg prodaje in

doseganje določenega tržnega deleža.

S

bo dolg, za razliko od vračila kapitala, poplačan brez kakršnihkoli davčnih posledic, (ii)

shema plačevanja obresti in vračila glavnice je definirana vnaprej, medtem ko je izplačilo

dividend odvisno od drugih dejavnikov: uspešnosti podjetja, poslovnih odločitev

menedžmenta in lastnikov idr., (iii) nakupni boni za delnice oziroma pravice do zamenjave

dolga za lastniški vložek omogočajo podrejenim posojilodajalcem, da ohranijo t.i. »upside«

potencial oziroma možnost večjega donosa na vložena sredstva, (iv) trg tveganih posojil je

bistveno večji od trga tveganega kapitala (angl. venture capital market), poleg tega so obresti

odbitna postavka pri obračunu davka na dobiček, (v) vladna agencija, ki na primer v projektu

ne more sodelovati s kapitalskim vložkom, lahko prispeva kapital v obliki subordiniranega

dolga in s svojim angažmajem pripomore k zbiranju finančnih sredstev v obliki posojil prvega

reda.

F

papirji s posebnimi značilnostmi. Razvoj tehnike projektnega financiranja sledi pojavu vedno

novih finančnih instrumentov. Dandanes obstaja v svetu že cel spekter finančnih

instrumentov, ključ njihove številčnosti in množične uporabe v projektnem financiranju pa je

v prodoru finančnega inženiringa, ki ga generira čedalje razvitejši in informacijsko vse bolj

povezan mednarodni finančni trg. Možnosti uporabe različnih finančnih instrumentov so

seveda odvisne tudi od tipa projektnega financiranja oziroma projekta samega ter od okolja, v

katerem se ta izvaja.

_______________________________________________________________________ 106


7.3. Instrumenti EU kot finančni vir za projektno financiranje V kontekstu svoje politike podpore ciljem Lizbonske strategije, katere sestavni del je

povečanje investicij na področju gospodarske in socialne infrastrukture, je Svet EU v okviru

dokumenta z naslovom »A European Initiative for Growth« že pred časom izoblikoval svoje

načelno pozitivno stališče do PPP projektov32. Eden prvih dokumentov Komisije na to temo je

t.i. Kinnockovo poročilo o financiranju Trans European Networks s pomočjo PPP, objavljeno

leta 1997.

7.3.1. Pravni red EU o javnih naročilih in PPP

V okviru pravnega reda EU o javnih naročilih je Komisija v zadnjih letih opravila niz

aktivnosti, s katerimi je skušala razjasniti pravni okvir EU za PPP projekte in s tem pospešiti

to obliko investiranja na področju infrastrukture. Tako je Komisija v letu 2000 izdala

dokument z naslovom »Interpretative Communication on Concessions and Community Public

Procurment Law«, v katerem natančneje opredeljuje koncept koncesije v okviru pravnega

reda EU ter obveznosti javnega sektorja v primerih podelitve koncesije. Nadaljnji korak je bil

narejen v februarju 2004, ko sta bili sprejeti direktivi Evropskega parlamenta in Sveta, katerih

namen je modernizirati in poenostaviti pravni red EU na tem področju.

Kljub vsem tem pravnim izboljšavam na področju PPP, ki so bile opravljene v okviru EU v

zadnjih letih, partnerji, ki so običajno vključeni v pripravo tovrstnih projektov, ocenjujejo, da

je pravni okvir za učinkovito sodelovanje javnega in privatnega vira v okviru PPP projektov

še vedno nejasen in preveč različen od države do države članice. Vse to objektivno predstavlja

32 Poudariti velja, da v okviru EU ne obstaja enotna definicija termina »javno – privatno partnerstvo« (angl. Public – Private Partnership - PPP), kar že samo po sebi povzroča problem za kreiranje politike na tem področju. Obstajajo pa določene značilnosti, ki naj bi bile skupne PPP projektom. Le-te so naslednje: (i) gre za partnerstvo med javnim in privatnim sektorjem za namenom izgradnje projekta oziroma zagotovitve določene storitve, v katerem so tveganja deljena med obema sektorjema. (ii) posamezna tveganja v partnerstvu v principu prevzema tisti sektor, ki je najbolj usposobljen za upravljanje z njimi, s čemer se zmanjšujejo skupni stroški projekta, (iii) od privatnega sektorja se pričakuje, da zagotovi ne le finančna sredstva temveč tudi management. Čeprav je koncept PPP širši od koncepta »projektnega financiranja« oziroma »BOT oblike projektnega financiranja« se v EU dokumentih pogosto uporabljajo kot sinonimi.

_______________________________________________________________________ 107

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ resno oviro za uspešen razvoj PPP industrije v EU, to pa seveda pomeni tudi oviro za večji

obseg investicij, ki naj bi bile izvedene po principu projektnega financiranja.

V luči vsega povedanega in z željo, da izboljša položaj na področju PPP, je Komisija v letu

2004 izdala dokument z naslovom »Green Paper on Public – Private Partnership and

Community Law on Public Contracts and Concessions«, katerega namen je podpreti razvoj

PPP projektov v pogojih učinkovite konkurence in v pravno jasno opredeljenih okvirih. Eden

od ključnih problemov, o katerih govori dokument, je, na kakšen način uskladiti pravila

javnih razpisov, ki so običajna za porabo javnih sredstev, s pravili privatnega financiranja

projektov. Ali je dokument dejansko dosegel zastavljeni cilj, bo pokazal čas.

7.3.2. Računovodski standardi in statistična pravila EU za beleženje PPP transakcij

V skladu z usmeritvami Sveta EU, sprejetimi v že omenjenem dokumentu »Growth

Initiative«, je bil Eurostat zadolžen, da pojasni, na kakšen način bodo PPP projekti

obravnavani v pravilih ESA 95. Prav nejasnosti na tem področju – ali določen PPP projekt

prispeva k javnemu dolgu države ali ne – so bile v kontekstu naporov držav članic po

doseganju fiskalnih pravil, dogovorjenih v Maastrichtu, zelo pomemben omejevalni faktor za

hitrejši razvoj PPP dejavnosti v državah EU.

V februarju 2004 je Eurostat objavil svoj predlog o tem, na kakšen računovodski način bi se v

nacionalnih računih vodili projekti, ki jih je država izvedla v okviru partnerstva s privatnim

sektorjem. V skladu s tem predlogom naj bi bilo premoženje, ki je vključeno v izvedbo PPP

projekta, klasificirano kot nedržavno premoženje – torej ni vključeno v državno bilanco – v

kolikor sta izpolnjena naslednja dva pogoja: (i) privatni sektor nosi tveganja,povezana z

izgradnjo projekta, in (ii) privatni sektor nosi bodisi tveganje ponudbe oziroma dobave bodisi

tveganje povpraševanja oziroma prodaje.

_______________________________________________________________________ 108

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ 7.3.3. Financiranje PPP projektov z EU sredstvi

EU načeloma sodeluje pri financiranju PPP projektov v državah članicah po dveh glavnih

kanalih. Pri kanal je vključevanje nepovratnih sredstev za strukturne namene, gre zlasti za

sredstva enega od strukturnih skladov – European Regional Development Fund – in

Kohezijskeg sklada, v finančno strukturo projekta. Zaradi problemov, predstavljenih v

predhodnih dveh podpoglavjih, ter problematike državnih pomoči v okviru pravnega reda EU

je število PPP projektov, v finančno strukturo katerih bi bila vključena nepovratna sredstva

EU za sedaj še dokaj majhno. V študiju z naslovom Developing Public Private Partnership in

New Europe, ki jo je v letu 2004 pripravila konsultantska hiša Price Waterhouse Coopers, je

tako dana naslednja sumarna ocena dosedanje uspešnosti PPP industrije v EU: »Čeprav

obstaja veliko javnih sporočil in analiz EU o PPP-jih, EU nima jasne politike na tem

področju. …. Dejansko je bilo doseženega malo napredka na področju PPP in obstaja velika

nejasnost o tem, kako usklajevati PPP-je s pravnim redom EU. Ta nejasnost je imela

negativen vpliv na razvoj PPP-jev, posebno v državah članicah, ki so želele vključiti EU

pravila v razvoj svojih lastnih PPP politik.«

Mnogo bolj uspešno se EU vključuje v financiranje PPP po drugem kanalu, to je preko

posojil, ki jih EIB kot »hišna banka« namenja za PPP projekte. Poudariti velja, da gre tu za

dolžniška sredstva, ki pa so po svojih pogojih in ročnosti (pogosto nad 20 let) zelo primerna

za PPP projekte (glej podpoglavje 7.2.2.; oddelek o posojilih mednarodnih finančnih

institucij).

Celotna izpostavljenost EIB do PPP projektov je konec leta 2003 znašala 14,7 mlrd EUR, pri

čemer je daleč največja izpostavljenost v sektorju cest in avtocest (39 odstotkov), sledijo pa

mostovi in tuneli (22 odstotkov), razvoj urbanih središč (17 odstotkov), letališča (7 odstotkov,

hitra železnica (6 odstotkov), socialna infrastruktura – izobraževanje in zdravstvo (5

odstotkov) in ostalo (4 odstotke). Med državami so največ kreditov EIB za PPP projekte

koristile Velika Britanija (24 odstotkov celote) ter Portugalska (19 odstotkov), Španija (14

odstotkov) in Grčija (15 odstotkov).

_______________________________________________________________________ 109

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ 7.4. Organizacija financiranja Organizacijo financiranja sponzorji običajno zaupajo izkušenim finančnim svetovalcem,

katerih naloga je, da za potrebe pritegnitve potencialnih investitorjev in posojilodajalcev

pripravijo in zainteresiranim strankam predstavijo informacije v zvezi s projektom in

predvidenim načinom financiranja, v nadaljevanju pa sodelujejo tudi pri pogajanjih s

posojilodajalci in opredelitvi najugodnejših ponudnikov posojil.

Finančni svetovalec informacije o projektu navadno predstavi v obliki informacijskega

memoranduma (oziroma ponudbenega prospekta), ki običajno vključuje naslednje

informacije: (i) predstavitev glavnih sponzorjev projekta, njihovih motivov za vlaganje ter

osnovnih finančnih podatkov, (ii) predstavitev namena in ciljev projekta, (iii) predstavitev

ostalih udeležencev v projektu, (iv) lokacijo projekta, (v) oceno stroškov investicije z načrtom

izgradnje projekta ter predvidenimi stroški financiranja, (vi) finančni plan s prikazom

dolgoročnih projekcij denarnega toka projektnega podjetja, ki upošteva plačila obresti in

odplačila glavnice ter predhodno opredeljuje potrebe po kapitalu in posojilih, in (vii)

predlagane pogoje financiranja, ki z zneski, ročnostjo in terminskim planom predstavljajo

bistvo prospekta.

Prospekt je najpomembnejše prodajno orodje pri iskanju zunanjega financiranja s strani

posojilodajalcev in investitorjev. Dobro pripravljen memorandum bo zainteresiral

posojilodajalce in jih prepričal o usposobljenosti vodstvene ekipe projekta, medtem ko bo

slabo pripravljen dokument imel povsem nasproten učinek.

Prospekt običajno pojasnjuje predlagani model financiranja projekta in povzetek pogojev za

vsakega od predvidenih virov/ instrumentov financiranja. Najpomembnejše finančne

informacije, ki so nujna sestavina prospekta, so tako naslednje:

• Informacije o lastniškem kapitalu; Med temi so zlasti pomembne: (i) kdo vlaga

lastniški kapital in za kakšno dobo, (ii) kako in na kakšni osnovi je razdeljeno

lastništvo projektnega podjetja s podrobno razčlenitvijo ustanovnega kapitala po

deležih (kakšen odstotek imajo v lasti direktorji, zaposleni, večji finančno močni

lastniki) in tipu lastništva (navadne, prednostne delnice), (iii) obliko vloženega

_______________________________________________________________________ 110


lastniškega kapitala v denarju in v obliki stvarnega vložka, (iv) v kolikor finančna

struktura predvideva vključitev multilateranih in drugih mednarodnih finančnih

institucij v obliki trajnih vložkov, kako in kdaj sponzor predvideva izstop le-teh

(banke običajno niso trajni lastniki v tovrstnih investicijah) in kako se ta sredstva

kombinirajo z vložki zasebnih investitorjev.

• Informacije o posojilih; Pomembne so naslednje informacije: (i) kdo zagotavlja

posojila projektu, kdo so glavni in kdo podrejeni posojilodajalci, (ii) zneski, ročnosti

in namen posojil, (iii) tip posojil (na primer nezavarovano oziroma zavarovano

posojilo, lizing opreme, subordiniran dolg, zamenljiv dolg, dolg z nakupnimi boni

idr.), (iv) opis predvidenih zavarovanj, (v) predvidena obrestna mera, (vi) predvidena

valuta posojila, (vii) pričakovane ročnosti in amortizacijske sheme odplačevanja

posojil, (viii) kratek opis zavez iz kreditnih pogodb, (ix) navedba, ali je katero izmed

posojil vezano na kakšne posebne pogoje (kot je na primer subvencioniranje obrestne

mere ali obvezen nakup opreme, materiala idr.) in (x) katera in kakšna so ostala

posojila in pogoji le-teh (oziroma morebitna že obstoječa posojila).

• Ključne pogodbe, povezane s financiranjem in izvedbo projekta; Gre za predstavitev

vseh pogodb, ki lahko vplivajo na finančno strukturo projekta, med drugim zlasti: (i)

pogodbe o prodaji proizvoda/ storitve, (ii) garancijske pogodbe s strani sponzorjev/

ostalih, (iii) druge pogodbe, ki predstavljajo jamstvo za izvedbo projekta, in (iv)

pogodbe o državni podpori (subvencije, davčne olajšave).

• Zavarovanje posojil; Potrebno je opisati naravo premoženja, ki je na voljo

posojilodajalcem za zavarovanje njihovih posojil. Zlasti je pomembno podrobno

predstaviti že obstoječe hipoteke in drugo že zastavljeno premoženje. Razčlenitev

obstoječih in načrtovanih finančnih virov ter projekcije le-teh, kar kot del analize

projekta vstopa v ponudbeni prospekt in odraža potrebe po dodatnih finančnih virih v

naslednjih obdobjih projekta, izhaja iz predvidenih ekonomskih predpostavk o

poslovanju podjetja v prihodnosti.

Vloga finančnega svetovalca pa se z izdelavo prospekta ne konča, saj finančni svetovalec

običajno sodeluje tudi pri organizaciji virov financiranja, iskanju najugodnejših ponudnikov

finančnih sredstev, pogajanju s posojilodajalci itd., s čimer pripomore k hitrejši in uspešnejši

_______________________________________________________________________ 111

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ izvedbi projekta. V fazi organiziranja projektnega financiranja finančno svetovanje tako

posega tudi na naslednja področja: (i) kreditno posredovanje, (ii) izbor najugodnejšega

ponudnika oziroma finančnega instrumenta, (iii) svetovanje pri izdaji vrednostnih papirjev,

(iv) svetovanje pri sklepanju kreditnih pogodb in (v) zavarovanje pred tečajnimi in obrestnimi

tveganji.

_______________________________________________________________________ 112


8. Pogodbena struktura projektnega financiranja

Udeleženci nekega projekta, ki jih običajno ni malo, se pri urejanju medsebojnih odnosov v

veliki meri zanašajo na številne pogodbe, ki so nujni spremljevalci projektnega financiranja.

Brez kompleksnega sistema pogodb, s katerimi projektni udeleženci urejajo svoje medsebojne

pravice in obveznosti, projektnega financiranja ne bi bilo. Kot je podrobneje predstavljeno v

poglavju o tveganjih, povezanih s projektnim financiranjem (poglavje 9), predstavlja prav

množica pogodb med udeleženci projekta sredstvo za porazdelitev tveganj, s čemer se

zmanjša možnost negativnih finančnih posledic za posameznega udeleženca.

Čeprav je v pogodbeni okvir posameznega projekta lahko vključeno izredno veliko število

pogodb, je nujno, da se vse te pogodbe medsebojno ujemajo, saj skupaj tvorijo celoto, ki

določa pravice, obveznosti in tveganja vsake izmed udeleženih strank. Pogodbena določila te

mreže medsebojno povezanih pogodb morajo biti ne samo konsistentna, ampak se morajo tudi

dopolnjevati, zaradi česar je potrebna učinkovita koordinacija tekom celotnega postopka

pogajanj in priprave posameznih pogodb.

Namen tega poglavja je podati pregled pogodbene strukture projektnega financiranja ter

predstaviti vse pomembnejše pogodbe, s katerimi se srečujejo njegovi udeleženci. Kategorije

pogodb oziroma posamezne pogodbe, ki so podrobneje predstavljene v nadaljevanju, se

pojavljajo tako rekoč pri vseh projektih, financiranih s pomočjo projektnega financiranja. Ne

glede na to pa je potrebno opozoriti, da predstavljena struktura temelji odnosih in pogodbah,

ki jih običajno zasledimo pri t.i. BOT projektih.

Pogodbeno strukturo projektnega financiranja je mogoče v osnovi razdeliti na pet osnovnih

kategorij oziroma skupin: (i) pogodbe, ki urejajo razmerja med sponzorji projekta –

podpoglavje 8.1., pogodbe, ki urejajo odnose med sponzorji in vlado oziroma državnimi ali

lokalnimi oblastmi v državi gostiteljici – podpoglavje 8.2., pogodbe, ki se nanašajo na

pripravo, razvoj, izgradnjo projekta – podpoglavje 8.3., pogodbe, povezane s poslovanjem in

upravljanjem podjetja – podpoglavje 8.4., in pogodbe o financiranju projekta – podpoglavje

8.5..

_______________________________________________________________________ 113

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ 8.1. Pogodbe, ki urejajo razmerja med sponzorji projekta

Število in vsebina takšnih pogodb sta v precejšnji meri odvisna od lastniške in organizacijske

strukture projekta. Sponzorji lahko tako za potrebe uspešnega razvoja in izvedbe projekta

izbirajo med več možnostmi lastniške strukture projektne družbe. Sodelovanje med sponzorji

pri projektu tako lahko poteka v okviru posebej za ta namen oblikovane družbe,

medsebojnega dogovora o sodelovanju ali pa pogodbe o skupnih vlaganjih (joint venture). Pri

izbiri posamezne lastniške in organizacijske strukture projekta in projektne družbe sponzorji

poleg značilnosti in potreb samega projekta največkrat upoštevajo različne prednosti, ki jim

jih nudi izbrana lastniška in organizacijska struktura. Odločilne med njimi pa so prav gotovo

predvsem možnosti izkoriščanja davčnih ugodnosti, ki se razlikujejo med posameznimi

oblikami oziroma strukturami projekta in projektne družbe.

Ko govorimo o pogodbah, ki urejajo razmerja med sponzorji projekta, je potrebno najprej

ugotoviti, da se v teh razmerjih pojavljajo različne vrste pogodb, katerih vsebina je odvisna

predvsem od trenutne faze projekta. Pogodbe, ki urejajo odnose med sponzorji projekta, lahko

glede na čas njihove sklenitve razdelimo v dve večji skupini – (i) pogodbe, sklenjene pred

oblikovanjem projektne družbe in (ii) pogodbe, sklenjene med in po ustanovitvi družbe,

vključno s samo ustanovitveno pogodbo.

Pogodbe, ki jih sponzorji sklepajo pred samim oblikovanjem projektne družbe, so običajno

različne predpogodbe, pogodbe o skupnih vlaganjih, pisma o nameri, pogodbe o poslovnem

sodelovanju in podobno. S temi pogodbami se sponzorji dogovorijo o delitvi stroškov ter

zagotovitvi potrebnih sredstev za izvedbo različnih analiz in študij ekonomske upravičenosti

projekta, najemanje zunanjih svetovalcev, pripravo ponudbe ter izvedbo ostalih pripravljalnih

del.

V času dejanskega oblikovanja oziroma ustanovitve projektne družbe so v konzorciju poleg

začetnih sponzorjev običajno tudi dodatne stranke oziroma udeleženci. V BOT shemah lahko

projektna družba v tej fazi zajema številne aktivne in pasivne sponzorje, kot so na primer

pogodbeni izvajalci, dobavitelji opreme in materialov, agencija ali organ vlade države

gostiteljice oziroma lokalnih oblasti, izvajalci, portfolio investitorji in podobno. Pogodbe med

člani dokončnega konzorcija nadgrajujejo in razširjajo preliminarne pogodbe med člani

ožjega oziroma začetnega konzorcija ter vzpostavljajo dolgoročne zaveze med strankami.

_______________________________________________________________________ 114

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ Mnoge zaveze so vključene kot formalne v povezavi s samo projektno družbo, kot so na

primer družbena pogodba oziroma akt o ustanovitvi, pogodba o skupnem vlaganju ali

pogodba o sodelovanju. Spet druge zaveze so določene v ločenih sporazumih in pogodbah

med člani konzorcija. Najbolj prepoznaven primer takšne pogodbe je delničarski sporazum.

8.1.1. Pogodbe, sklenjene pred oblikovanjem projektne družbe

Sponzorji se torej z različnimi pogodbami, sklenjenimi pred oblikovanjem pogodbene družbe,

zavežejo priskrbeti zadostna sredstva za kritje začetnih oziroma pripravljalnih stroškov.

Projektno podjetje se ustanovi šele po tem, ko na podlagi analiz postane jasno, da bo projekt

mogoče uspešno izpeljati, zaradi česar je potrebno določene dogovore izpeljati že prej, to je v

začetni fazi projekta, ko se izvajajo študije tehničnih zmožnosti in finančne sposobnosti

projekta. Sponzorji zato še pred začetkom projekta podpišejo t.i. razvojni sporazum (angl.

pre-development, project development agreement), katerega namen je ureditev odnosov med

njimi samimi. Tipičen sporazum vključuje naslednje točke:

• Izjava o ekskluzivnosti – Ta izjava je vključena v sporazum, kadar se projekt prijavlja

na razpis za ponudbo, na katerem konkurirajo tudi drugi konzorciji. S podpisom izjave

se sponzor zaveže, da ne bo sodeloval v več kot enem konzorciju.

• Zaveza za izvedbo razvojnega programa – Stranke se s to zavezo obvežejo, da bodo

izpeljale zastavljeni razvojni program, kar vključuje izvedbo tehničnega, pogodbenega

in finančnega vidika projekta. Program lahko vključuje dogovor o izvedbi analize

izvedljivosti projekta (angl. feasibility study) oziroma izboru izvajalca za izvedbo le-

te; lahko predvidi, da je možno iskati nove sponzorje oziroma investitorje, identificira

potencialne pogodbene stranke in določi model za izračun ekonomičnosti projekta.

Razvojni program lahko vključuje tudi smernice za sestavo ključnih pogodb, določa

izbor bančne skupine in svetovalcev. Program lahko celo že predpostavlja strukturo

projekta in tip projektne družbe ter definira, katera posebna dovoljenja je potrebno

pridobiti. Običajno se v programu določijo tudi časovni limiti oziroma terminski plan

nalog posameznih sponzorjev.

• Dogovor o financiranju stroškov razvojnega obdobja – Financiranje teh stroškov je

stvar dogovora med sponzorji, zato tu ni strogih pravil. Pogosto se zgodi, da nekateri

_______________________________________________________________________ 115


sponzorji v razvojni fazi s finančnimi prispevki ne sodelujejo, prispevajo pa na primer

svoj »know-how«. Običajno pa se s tem dogovorom že definira okvirni proračun

projekta.

• Glasovalna določila – Gre za določila o tem, na kakšen način se sprejemajo

pomembne odločitve glede projekta ob zagotavljanju anonimnosti posameznih

sponzorjev v odločanju.

• Zaupnost – Večina informacij v zvezi s projektom v začetni fazi je zelo zaupnih, saj

lahko vplivajo na poslovni izid projekta, zato je določilo o zaupnosti informacij

pomemben element sporazuma.

Poleg določil o zagotovitvi potrebnih sredstev takšne pogodbe običajno vsebujejo tudi

številne zaveze za posamezne udeležence za čas do sklenitve dokončnih pogodb, vključno z

zavezo sponzorjev, da bodo ob ustanovitvi projektne družbe prispevali osnovne vložke v

ustrezni višini.

Sponzorji lahko s pogodbami v tej fazi določijo tudi dele projekta, za izvedbo katerih bo

odgovornost prevzel posamezen sponzor (na primer gradnja, dobava opreme, upravljanje,

vzdrževanje in podobno), pri čemer morajo pogodbe dopuščati projektni družbi, da v primeru,

ko sponzor ne more nuditi storitev ali blaga v ustreznem času, količini ali kvaliteti, najde

drugega izvajalca oziroma dobavitelja.

Pogodbe morajo v tej fazi vsebovati tudi določen mehanizem, ki udeležencem s

prevladujočim ekonomskim interesom v projektu dopušča, da pod določenimi pogoji iz

projekta izločijo enega ali več udeležencev33, za katere je očitno, da ne delujejo v interesu

projekta. Pri tem se morajo stranke tudi dogovoriti, ali in v kakšnem delu bodo takšnemu

udeležencu povrnjeni stroški. V dogovore, sklenjene pred oblikovanjem projektne družbe, je

prav tako smiselno vključiti tudi določbe v zvezi prostovoljnim izstopom udeleženca. Do

izstopa pride v primeru, ko sponzor v projektu ne želi več sodelovati, pri čemer lahko nastopi

problem, če gre za sponzorja, ki je v veliki meri prispeval k financiranju stroškov razvojne

faze. Zahtevek odstopnika za vračilo teh sredstev pomeni veliko finančno breme za preostale

sponzorje, ki bi znali zaradi tega prav tako izstopiti iz projekta (t.i. učinek snežene kepe).

33 Tako je na primer smiseln dogovor, da lahko člani konzorcija izločijo sponzorja, določenega za izgradnjo projekta, ki bi v svoji ponudbi postavil očitno previsoke in nekonkurenčne cene.

_______________________________________________________________________ 116

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ Projektno razvojni sporazum zato običajno dopušča možnost, da vsi sponzorji izstopijo iz

projekta, s čimer se projekt formalno opusti.

Razvojna faza se zaključi s t.i. finančnim zaprtjem (angl. financial close), dnem, ko vse

projektne pogodbe postanejo brezpogojne in veljavne.

8.1.2. Pogodba o ustanovitvi projektne družbe

Natančna oblika projektne družbe je odvisna predvsem od zakonodaje države gostiteljice ter

držav, iz katerih prihajajo sponzorji projekta. Najpomembnejša zakonodajna področja za

potrebe odločitve o izbiri oblike projektne družbe so področja statusne ureditve gospodarskih

družb, davčne zakonodaje ter zakonodaje, povezane s tujimi finančnimi naložbami oziroma

naložbami v tujino. Najpogosteje se za potrebe projektnega financiranja oblikuje posebno

podjetje oziroma družba, ki sponzorjem omogoča, da s projektom povezana tveganja izločijo

iz poslovanja svojih obstoječih podjetij (sponzorjev). To pomeni, da v primeru, če projekt

propade, takšen propad ne ogrozi finančne integritete oziroma delovanja matičnega podjetja.

Projektna družba je običajno ustanovljena kot družba z omejeno odgovornostjo ali kot

delniška družba in ena prvih pogodb, s katerimi se srečamo v okviru projektnega financiranja,

je tako pogodba o ustanovitvi projektne družbe.

Vsebina in oblika družbene pogodbe oziroma akta o ustanovitvi je v pretežni meri odvisna od

relevantne zakonodaje ter volje družbenikov, običajno pa vsebuje določbe v zvezi z osnovnim

kapitalom in vložki, morebitnimi dodatnimi obveznostmi, ki jih imajo družbeniki do

projektne družbe (poleg vplačila osnovnega vložka), organi družbe, njihovo sestavo in

načinom odločanja, vključno s potrebnimi večinami za odločanje o posameznih vprašanjih. Z

ustanovitvenim aktom družbe je poleg tega priporočljivo urediti tudi prenosljivost poslovnih

deležev ter vprašanja v zvezi s povečanjem osnovnega kapitala in izstopom ali izključitvijo

družbenika. Poleg navedenega se družbeniki z družbeno pogodbo lahko sporazumejo še o

številnih drugih pravicah in obveznostih v njihovem medsebojnem razmerju in v razmerju

posameznega družbenika do družbe.

_______________________________________________________________________ 117

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ 8.1.3. Delničarski sporazum

Delničarski sporazum se običajno podpiše pred oziroma istočasno z ustanovitvijo projektne

družbe. Takšen sporazum ne vsebuje posebnih določil, vezanih izključno na projektno

financiranje, temveč ureja določena vprašanja iz naslova medsebojnih odnosov delničarjev v

skupnem podjetju. S sklenitvijo delničarskega sporazuma želijo delničarji čim natančneje

določiti medsebojne pravice in obveznosti ter se na ta način izogniti morebitnim kasnejšim

težavam ali konfliktom interesov.34

Z delničarskim sporazumom se delničarji dogovorijo o načinu uresničevanja svojih pravic in

izvrševanja dolžnosti, ki izhajajo iz njihovega lastniškega deleža v projektni družbi. Za

razliko od družbene pogodbe oziroma akta o ustanovitvi projektne družbe, ki je

statusnopravne narave in je podvržen zakonskim pravilom države, v kateri ima ustanovljena

projektna družba svoj sedež, je delničarski sporazum oziroma pravice in obveznosti, ki iz

njega izhajajo, obligacijske narave. Delničarji z delničarskim sporazumom ne morejo poseči v

določila družbene pogodbe oziroma v statusne pravice družbe in njenih družbenikov oziroma

delničarjev, ki izhajajo iz njihovega poslovnega deleža. Delničarski sporazum predstavlja le

pogodbeno zavezo strank, da bodo v določenih situacijah ravnale na dogovorjen način, to pa

ne pomeni, da stranke svojih lastniških pravic, ki izhajajo iz njihovega deleža v družbi, ne bi

mogle uresničevati tudi na način, ki bi nasprotoval delničarskemu sporazumu. Do takšnega

primera bi lahko prišlo, če bi se na primer delničarji dogovorili, da bodo pri odločanju o

določenem vprašanju glasovali na vnaprej dogovorjen način, nato pa bi se pri dejanskem

odločanju oziroma glasovanju izkazalo, da je eden ali več delničarjev glasovalo v nasprotju z

dogovorom iz delničarskega sporazuma. V takšnem primeru bi bil sklep, ki bi ga skupščina

družbe sprejela s takšnim glasovanjem, veljaven in zavezujoč tako za družbo kot njene

družbenike, kljub temu da so ti pri tem kršili svoje obveznosti iz delničarskega sporazuma.

Delničarski sporazum tako brezpogojno ne zagotavlja želenega ravnanja delničarjev, saj jih ne

more prisiliti v določeno ravnanje, vendar predstavlja podlago za uveljavljanje odškodninske

odgovornosti delničarjev, ki so kršili sporazum. Pri tem velja poudariti, da imajo za razliko od

družbene pogodbe, ki je običajno podvržena pravilom domače zakonodaje, delničarji pri 34 Do konflikta interesov lahko pride zlasti v primeru, ko je na primer eden izmed delničarjev gradbeno podjetje ali država.

_______________________________________________________________________ 118

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ sklepanju delničarskega sporazuma možnost izbire prava, ki naj se za takšen sporazum

uporablja. Prav tako imajo delničarji na razpolago možnost izbire foruma, pristojnega za

odločanje v morebitnih sporih med strankami. Takšna določila, skupaj z določili o

pogodbenih kaznih ter možnostmi uveljavljanja odškodnine v primeru ravnanja v nasprotju s

sporazumom, predstavljajo močno zavezo delničarjev in minimizirajo možnosti nezaželenega

ravnanja.

Na delničarski sporazum je vedno potrebno gledati kot na celoto, temu navkljub pa morajo

biti stranke pri njegovem sklepanju pozorne zlasti na nekatera določila, ki so še posebej

pomembna. Poleg zgoraj navedenih določil v zvezi z izbiro prava in foruma ter pogodbenih

kazni so takšne še zaveze strank v zvezi z povečanjem kapitala, dodatnimi vložki, stvarnimi

vložki, prednostnimi pravicami, konfliktom interesov in konkurenčno klavzulo.

Dodatni kapitalski vložki

V kolikor se po začetku projekta pokaže potreba po dodatnem kapitalu, vedno obstaja

možnost, da posamezen delničar tega dodatnega kapitala ne more zagotoviti. Te okoliščine je

potrebno predvideti že vnaprej, zato morajo delničarji predložiti neko obliko jamstva (najbolj

običajna je bančna garancija ali pismo o nameri), ki delničarju zagotavlja potrebno

kredibilnost in ga hkrati kapitalsko ne obremenjuje.35 Vprašanje dodatnih kapitalskih vložkov

postaja čedalje bolj aktualno predvsem zaradi pogleda bank na primeren finančni vzvod

projekta. Banke ne vztrajajo več na hkratnih vložkih dodatnega kapitala s strani vseh

delničarjev, pač pa dovoljujejo, da se kapital »dozira« po fazah in celo na koncu razvojne faze

projekta (angl. back-ended equity).

Stvarni vložki

Včasih je edini kapital, ki ga stranka lahko vloži, stvarni vložek. Tak vložek mora imeti

primerno vrednost in biti pravilno ovrednoten, da lahko vsi delničarji dosežejo svojemu

35 Odločitev o načinu zavarovanja za potrebe investiranja dodatnega kapitala najpogosteje predpiše kar sama država, v kateri se projekt izvaja; le-ta je običajno najbolj zainteresirana za to, da se potreben dodatni kapital tudi zagotovi.

_______________________________________________________________________ 119

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ vložku proporcionalen donos. Gre torej za vprašanje vrednotenja tovrstnih vložkov, kar je

lahko posebej problematično v državah, kjer je finančni trg še v razvoju.

Predkupna pravica

Predkupna oziroma prednostna pravica je način, kako zavarovati interese delničarjev v

podjetjih, kjer je krog delničarjev omejen. V primeru, ko želi partner v projektnem podjetju

svoj delež prodati, mora le-tega najprej ponuditi obstoječim partnerjem, pri čemer je lahko

prodajna cena odvisna tudi od cene, ki jo je za odstopljeni delež pripravljena plačati tretja

stranka.

Konflikt interesov

V primeru, da ima projektno podjetje s katerim od delničarjev podpisano kakršnokoli

komercialno ali drugo vrsto pogodbe, imajo preostali delničarji pravico tega posameznega

delničarja izločiti iz odločanja projektnega podjetja v zvezi s to pogodbo.

Konkurenčna klavzula

S to klavzulo v sporazumu si delničarji zagotovijo, da nihče izmed njih ne bo opravljal

kakršnihkoli aktivnosti, ki bi predstavljale konkurenco projektnemu podjetju.

8.2. Pogodbe, ki urejajo odnose med sponzorji in državo gostiteljico

Pogodbe, ki urejajo odnos med sponzorji in državo gostiteljico, so eden najpomembnejših

sklopov pogodb v projektnem financiranju. Njihov velik pomen izhaja že iz samega dejstva,

da sponzorji ne glede na lokacijo investicije potrebujejo licence ali druga dovoljenja lokalnih

oblasti za izgradnjo ter delovanje projekta. To velja še toliko bolj za primere, ko je projekt

namenjen izkoriščanju določenega naravnega vira ali izgradnji infrastrukture nacionalnega

_______________________________________________________________________ 120

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ pomena. Med dovoljenji, ki jih je potrebno pridobiti, so običajno projektna dokumentacija in

gradbena dovoljenja, koncesije za izkoriščanje naravnih virov, oprostitev plačila carin ali

dajatev za opremo, potrebno za izgradnjo in delovanje projekta in podobno. Za potrebe

projekta tako sponzorji z vlado države gostiteljice oziroma pristojnimi oblastmi običajno

sklenejo posebne sporazume, ki urejajo tovrstna in podobna vprašanja.

8.2.1. Pogodba o projektu oziroma koncesijska pogodba

Osnovna pogodba, ki ureja odnose med sponzorji in državo gostiteljico, je pogodba o

projektu, s katero se sponzorji in država gostiteljica dogovorijo o medsebojnih pravicah in

obveznostih. Pogodba o projektu, ki predstavlja glavno orodje za oblikovanje in izvedbo BOT

projekta, ni vedno nujno koncesijska pogodba, čeprav se v praksi največkrat pojavlja prav

slednja. Koncesija je v osnovi licenca, podeljena s strani države, državnih institucij ali

paradržavnih agencij. Koncesijske pogodbe so običajno zelo obsežne in kompleksne listine, ki

urejajo področje delovanja koncesionarja, njegove pravice in obveznosti ter pravice in

obveznosti vlade države gostiteljice.

Pogodba o projektu oziroma koncesijska pogodba je lahko sklenjena v več različnih oblikah,

pri čemer je njena vsebina odvisna od vrste projekta ter ekonomskih pogojev in prava vsake

posamezne države. Ne glede na vrsto projekta pa vse pogodbe o projektih vsebujejo nekatere

osnovne značilnosti. Prva izmed njih je gotovo ta, da je pogodba o projektu osnovna pogodba,

ki jo med seboj skleneta vlada države gostiteljice oziroma ustrezen državni organ ter

projektna družba, s katero slednja pridobi pravico zgraditi in upravljati projekt (običajno za

določen čas) ter s katero se določijo osnovne značilnosti podeljene koncesije. Določbe, ki jih

koncesijska pogodba vsebuje, so običajno deloma povzete iz vladnega razpisa za zbiranje

ponudb, ponudbe konzorcija sponzorjev ter morebitne nagrade, ki jo vlada podeli najboljšemu

izbranemu ponudniku. Koncesijska pogodba tako določa višino in način plačil ter izvedbene

standarde, ki jih mora projektna družba dosegati pri izgradnji, upravljanju, delovanju in

vzdrževanju konkretnega projekta. S koncesijsko pogodbo se med vlado in projektno družbo

oziroma sponzorji porazdelijo tudi tveganja, povezana s projektom. Koncesijska pogodba

ureja še številna druga vprašanja, kot so na primer podpora projektu s strani vlade države

gostiteljice, nadzorni mehanizmi in ukrepi, po katerih lahko stranke posežejo, če v času

_______________________________________________________________________ 121

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ trajanja projekta pride do določene situacije, ter določa pogoje prenosa projekta po poteku

koncesijske dobe.

Druga značilnost, ki je skupna pogodbam o projektu, je tesna povezanost tretjih strank,

vključenih v BOT projekt, s samo projektno pogodbo. Pravnoformalno je pogodba o projektu

sicer dvostranska pogodba med vlado države gostiteljice in projektno družbo, vendar pa v

določeni meri vsebuje tudi določbe, ki se posredno nanašajo na tretje osebe. Do takšne

posredne vključenosti tretjih oseb v projektno pogodbo pride predvsem zaradi njihovega

delovanja in vlog, ki jih opravljajo v projektu kot njegovi financerji, graditelji, dobavitelji,

kupci in podobno, ter posledične razdelitve tveganj med njimi, kar je osrednjega pomena za

uspešno izvedbo oziroma dokončanje vsakega BOT projekta.

Tretjič, pogodba o projektu služi kot orodje za koordinacijo in integracijo raznih pogodb o

financiranju, gradbenih pogodb, pogodb o upravljanju ter ostalih dogovorov in sporazumov,

ki sodijo v pogodbeni paket, potreben za izvedbo projekta. Pogodba o projektu je tako

osrednja pogodba, okoli katere je spletena mreža ostalih pogodb, ki nudijo potrebno podporo

za izvedbo projekta.

Pravna narava pogodbe o projektu oziroma koncesijske pogodbe

Večina držav, ki se pri izvedbi večjih infrastrukturnih projektov poslužuje projektnega

financiranja v obliki BOT projektov, uporablja projektne pogodbe kot osnovno sredstvo

oziroma pravni instrument za urejanje kompleksnih odnosov s projektno družbo. Nekatere

druge države se v skladu z njihovim pravnim redom in upravno strukturo pri BOT projektih

poslužujejo uporabe posebnega upravnega akta, poznanega kot koncesijsko dovoljenje

oziroma licenca. Takšno dovoljenje je lahko po vsebini izredno kratko in se v veliki meri

sklicuje na državno zakonodajo, ki ureja področje koncesij, lahko pa je prav tako podrobno

kot pogodba o projektu, kar je seveda odvisno od pravne ureditve posamezne države.

Razlika med pravno naravo pogodbe in dovoljenja je tako v teoriji kot v praksi precejšnja.

Kadar gre za uporabo pogodbene oblike, vlada države gostiteljice običajno nastopa kot

subjekt zasebnopravnih razmerij oziroma se njena ravnanja lahko obravnavajo kot ravnanja

zasebnopravnega oziroma komercialnega značaja (acta iure gestionis), za katera se

_______________________________________________________________________ 122

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ uporabljajo splošna pravila obligacijskega prava. Za razliko od pogodbenega urejanja razmerij

med strankami je izdaja dovoljenja običajno enostranski akt države oziroma njenih organov,

ki izdajo predmetno dovoljenje v okviru izvrševanja svojih pristojnosti. Tako dovoljenje se

torej navadno pojmuje kot akt oblastnega ravnanja države (acta iure imperii), zaradi česar se

zanj uporabljajo določila upravnega prava.

Takšna razlika v pravni naravi teh dveh dokumentov ima lahko v praksi velike posledice za

stranke. Pri pogodbenem urejanju medsebojnih razmerij sta si namreč stranki precej bolj

enakovredni, poleg tega pa imata večjo svobodo pri urejanju medsebojnih razmerij; prav tako

je s pogodbo dogovorjene pravice in obveznosti strank običajno mogoče spreminjati le s

soglasjem obeh strank. Za razliko od pogodbene ureditve medsebojnih razmerij predstavlja

izdaja akta upravne narave precej bolj togo in neenako ureditev glede moči posamezne

stranke v tem razmerju. Država v tem primeru nastopa nasproti projektni družbi z izrazitega

položaja moči, kar se kaže tudi v možnosti enostranskega spreminjanja oziroma odvzema

izdanih dovoljenj s strani države.

Zaradi zgoraj navedenih razlogov je pogodbena oblika urejanja medsebojnih odnosov vsaj s

strani projektne družbe bolj zaželena, saj omogoča bolj enakopravno sodelovanje z državo kot

pogodbenim partnerjem, širše urejanje medsebojnih pravic in obveznosti ter nenazadnje tudi

bolj učinkovito uveljavljanje zahtevkov proti državi, kot bi bilo to mogoče v primeru

dovoljenja, izdanega v obliki upravne odločbe.

Vsebina pogodbe o projektu oziroma koncesijske pogodbe

Določila, ki jih vsebuje posamezna projektna pogodba, so običajno odraz vsebine pogajanj

med vlado države gostiteljice in projektno družbo. Pri tem je potrebno opozoriti, da postopek

izbire pogodbenega partnerja pri BOT projektih velikokrat poteka preko postopka javnih

naročil. V takih primerih je lahko manevrski prostor, ki ga imata stranki pri pogajanjih, prav

zaradi same narave postopka javnih naročil zelo omejen. Pri tem postopku namreč vlada, po

tem ko se odloči, da bo izvedla določen projekt s pomočjo projektnega financiranja, običajno

najprej oblikuje osnovne zahteve in pogoje, povezane s tem projektom oziroma njegovo

izgradnjo in delovanjem. Takšne zahteve, skupaj z navodili za pripravo ponudbe, vlada

posreduje potencialnim ponudnikom, ki v skladu z razpisno dokumentacijo oblikujejo svoje

ponudbe. Izmed prejetih ponudb vlada izbere najugodnejšega ponudnika, s katerim nato

_______________________________________________________________________ 123

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ prične pogajanja o pogodbi o projektu. Pri tem so pogajanja omejena zgolj na tiste elemente,

ki niso bili določeni z razpisnimi pogoji ter ponudbo izbranega ponudnika.

Pogajanja med strankami o dokončni vsebini projektne pogodbe so lahko izredno dolga in

obsežna, zlasti v primerih, ko ni bil izveden postopek javnih naročil. Dokončna struktura in

vsebina pogodb, ki jo stranki dogovorita tekom pogajanj, se sicer razlikuje glede na vrsto

projekta ter želje strank oziroma njihovo pogajalsko moč, vendar pa se v vseh koncesijskih

pogodbah, ne glede na njihovo vrsto, vedno znova srečujemo z nekaterimi značilnimi

določbami oziroma porazdelitvami pravic in obveznosti med pogodbenima strankama.

Zaveze oziroma obveznosti ter pravice vlade države gostiteljice, določene s koncesijsko

pogodbo, so običajno naslednje:

• zagotoviti vsa potrebna dovoljenja in avtorizacijo projektni družbi za sodelovanje pri

projektu v obdobju, za katerega se podeljuje koncesija,

• pridobiti nepremičnine, potrebne za izvedbo projekta, ter izvesti njihov prenos na

projektno družbo,

• obveza za izvedbo drugih del in postopkov, potrebnih za uspešno izvedbo projekta,

vključno z izgradnjo potrebne navezovalne infrastrukture,

• podati zavezo, da ne bodo odobreni novi projekti, ki bi predstavljali konkurenco

konkretnemu projektu, zaradi česar bi se spremenile ekonomske napovedi, na podlagi

katerih je bila opravljena ocena ekonomske upravičenosti projekta,

• pravica oziroma možnost vlade države gostiteljice oziroma ustreznih državnih

organov nadzirati dela na projektu ter dostop do projekta,

• možnost razveze oziroma prekinitve koncesijske pogodbe ter prevzem vodenja/

upravljanja projekta s strani podeljitelja koncesije v primeru, ko projektna družba tega

ne bi opravljala oziroma upravljanje projekta ne bi bilo dovolj kvalitetno in bi

odstopalo od vnaprej dogovorjenih standardov in

• možnost odvzema koncesije v primerih večjih kršitev same koncesijske pogodbe ali v

primerih, ko bi koncesionar kršil zakone države gostiteljice.

Istočasno projektna družba kot druga stranka koncesijske pogodbe običajno prevzame

naslednje obveznosti:

_______________________________________________________________________ 124


• oblikovati, razvijati, financirati, dokončati, preizkusiti, upravljati in vzdrževati projekt

na način, ki ga določita stranki v skladu z vnaprej opredeljenimi standardi in kriteriji,

• zgraditi projekt na način in v rokih, določenih s koncesijsko pogodbo,

• plačati pogodbeno kazen ali škodo zaradi zamude, nedokončanja projekta ali v

primeru, da projekt ne ustreza pričakovanjem (v zameno za takšno zavezo lahko

projektna družba zahteva plačilo bonusa oziroma nagrade v primeru predčasnega

dokončanja projekta ali če je projekt uspešnejši od pričakovanj),

• plačati koncesijsko dajatev v določeni višini in na dogovorjen način,

• poskrbeti za zaščito okolja z uporabo ustreznih tehnik za nadzor in zmanjševanje

onesnaževanja ter okolju primernih in prijaznih tehnologij in postopkov,

• zagotoviti izobraževanje in delovna mesta za lokalne delavce in podizvajalce ter

vključiti v projekt določeno število oziroma delež lokalnih materialov, delavcev,

storitev in podobno ter na ta način prispevati k razvoju lokalnega gospodarstva,

• redno poročati organu države gostiteljice, pristojnemu za nadzor projekta ter

omogočiti dostop do projekta za potrebe inšpekcije in drugih nadzorstvenih pregledov,

• zagotoviti ustrezno zavarovanje projekta,

• prenesti projekt v dobrem oziroma dogovorjenem stanju na vlado države gostiteljice

po koncu obdobja, za katerega je bila koncesija podeljena oziroma v primeru

predčasne prekinitve pogodbe.

Poleg zgoraj navedenih pravic in obveznosti strank koncesijska pogodba navadno vsebuje

tudi določila glede prepovedi prenosa pravic koncesionarja, ki izvirajo iz koncesijske

pogodbe, na tretje osebe. Prav tako so lahko v njej tudi različne določbe, ki omogočajo

koncesionarju zaračunavanje določenih stroškov oziroma cen uporabnikom ter določajo

ustrezen način nadzora teh cen s strani podeljitelja koncesije. Stranki se lahko prosto

dogovorita tudi o drugih pravicah in obveznostih, kot je na primer kompenzacija škode, ki bi

jo utrpel koncesionar v primeru določenega tveganja, ki ga je nase prevzel podelitelj

koncesije, ali dogovor strank glede prioritete koncesijske pogodbe pred ostalimi pogodbami in

sporazumi in podobno.

Med pomembnejša vprašanja, ki jih stranki lahko uredita s koncesijsko pogodbo, sodijo še

podelitev morebitnih subvencij in davčnih oprostitev oziroma izjem, ki jih država lahko

_______________________________________________________________________ 125

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ dodeli projektni družbi in so včasih potrebne, da bi bil projekt ekonomsko upravičen in

uspešen. Ureditev tovrstnih vprašanj je pogosto precej kompleksna, zato jih stranke namesto s

koncesijsko pogodbo pogosto urejajo tudi z ločenim dogovorom, včasih pa je takšno ločno

obravnavanje teh vprašanj celo nujno, da se zadosti zakonskim zahtevam. Področje državnih

pomoči, subvencij in davkov je namreč v večini držav zelo strogo urejeno, zato je možno, da

je za dogovore vlade s sponzorji na teh področjih potrebna parlamentarna odobritev oziroma

je tak dogovor med državo gostiteljico in sponzorji mogoč samo v obliki zakona.

8.3. Pogodbe, povezane s pripravo, razvojem in izgradnjo projekta

Sklop pogodb, ki se nanašajo na pripravo, razvoj, izgradnjo, upravljanje in vzdrževanje

projekta, je sestavljen iz najrazličnejših pogodb, ki jih sklepa projektna družba ali posamezni

udeleženci projekta za potrebe projekta, izvedbe posamezne projektne faze ter izpolnjevanja

svojih obveznosti iz koncesijske pogodbe. Čeprav sta med temi pogodbami gotovo

najpomembnejši gradbena pogodba in pogodba o upravljanju projekta, vse ostale pogodbe

oblikujejo podporno strukturo, ki omogoča ustrezno in nemoteno delovanje projekta. Oblike

in vrste posameznih pogodb se razlikujejo od projekta do projekta.

8.3.1. Pogodbe o svetovanju in opravljanju storitev (konzultantske pogodbe)

Postopek projektnega financiranja je izredno kompleksen in obsežen, zato je pravzaprav

običajno, da stranke za potrebe posameznih dejanj oziroma storitev najamejo zunanje

svetovalce. Obseg in število takšnih pogodb je odvisno od posameznega udeleženca v

projektu, njegovega znanja ter izkušenj. Storitve, za katere posamezni udeleženci najemajo

zunanje svetovalce, vključujejo med drugim pripravo tehničnih in ekonomskih študij,

finančno ter pravno svetovanje in pripravo pogodb. Poleg obsega dela, cene, kvalifikacij in

izkušenj svetovalca ter njegove profesionalne odgovornosti pogodbe o svetovanju vsebujejo

različne zaveze strank, odvisno od vsakega posameznega primera ter želja strank. Osnovna

naloga različnih svetovalcev je ugotoviti donosnost in varnost projekta.

_______________________________________________________________________ 126

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ V vsakem primeru pa mora biti izbira svetovalcev opravljena izredno skrbno, ob upoštevanju

njihovega ugleda, kvalifikacij in primernosti za posamezen projekt. Le na takšen način je

namreč mogoče zagotoviti storitve ustrezne kvalitete, na podlagi katerih lahko projektni

udeleženci informirano in pravilno oblikujejo nadaljnje odločitve v zvezi s projektom.

8.3.2. Gradbena pogodba

Vsebina gradbene pogodbe je relativno enostavna: ena stranka (konstruktor) se zaveže, da bo

proti plačilu za neko drugo stranko v določenem obdobju izgradila objekt. Ta enostavna

definicija pušča precej prostora za različno interpretacijo v posel vpletenih strank, zaradi česar

se izvajalci v gradbeni industriji danes najpogosteje poslužujejo kar standardnih tipov pogodb,

ki karseda enakopravno zastopajo interese obeh strani. Ključna vprašanja, ki jih ureja

gradbena pogodba v modelu projektnega financiranja, so povezana predvsem s strukturo

izvedbe gradbenih del, njihovo ceno ter dokončanjem del.

Pri strukturi gradbenih del je osnovna odločitev vezana na izbor bodisi enega samega

konstruktorja, ki je odgovoren za vsa gradbena dela bodisi udeležbo več gradbenih podjetij,

od katerih vsako posamično podjetje sklene pogodbo s projektno družbo. V prvem primeru je

konstruktor v celoti odgovoren tudi za delo svojih podizvajalcev, ki jih najame za izvedbo

specializiranih del; v drugem primeru pa izvajalec, od katerega bi projektna družba lahko

zahtevala odškodnino za slabo opravljeno delo, ni en sam, ampak se odgovornost za

posamezne naloge ugotavlja za vsakega od podizvajalcev posebej. Obstaja še tretji način, ki je

značilen za velike mednarodne projekte, in sicer, da konzorcij gradbenih podjetij, vsako s

svojega področja, sklene enotno pogodbo s projektnim podjetjem, ki v primeru slabe izvedbe

del od konzorcija zahteva povračilo odškodnine.

Cena del je zlasti pri velikih projektih običajno vnaprej določena in praviloma fiksna, zato je

potrebno vedeti, v katerih primerih jo je moč spreminjati. Cena se lahko prilagaja zaradi

dodatnih del, ki v fazi pred začetkom izgradnje objektov niso bila predvidena.36 Čedalje

36 Tipična gradbena pogodba vsebuje tudi določilo o odgovornosti za prekoračitev stroškov; stroške, povezane z dodatnimi deli, s tveganjem nepredvidenih razmer tal, na katerih se objekt gradi, in političnim tveganjem (morebitne spremembe zakonodaje, ki ureja izvedbo gradnje hkrati s področjem delovne zakonodaje, uvedba carin, potrebna pridobitev dovoljenj in licenc idr.), je moč do neke mere prenesti bodisi na kupce proizvodov ali storitev bodisi na sponzorje projekta. Tovrstna v pogodbi vnaprej definirana tveganja so torej možni popravki

_______________________________________________________________________ 127

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ pogosteje so cene gradbenih del pri velikih projektih izražene v dnevnih cenah (tudi zaradi

časovne razlike med samim razpisom in dnem predložitve ponudbe na razpis) in se skladno z

inflacijo spreminjajo po vnaprej definiranem indeksu. Zaradi visokih stroškov, povezanih z

izgradnjo projekta, je potrebno v gradbeni pogodbi zagotoviti, da plačilo za opravljena dela

poteka hkrati z izvedbo teh del. Gradbeni izvajalec je ključni element v konstrukcijski fazi

projekta, zato ne sme biti izpostavljen finančnim obremenitvam, ki bi ga lahko »pokopale« ter

s tem ogrozile celoten projekt.

V gradbeni pogodbi je navadno določen datum, do katerega morajo biti dela končana; te

datume je možno tudi podaljšati, v kolikor pride do večjih sprememb obsega gradbenih del

na zahtevo izvajalcev projekta. Dokončanje gradbenih del je izredno pomemben element v

modelu projektnega financiranja, saj se lahko v tistem trenutku začne proizvodnja in s tem

finančna realizacija učinkov projekta ter servisiranje dolga. Da bi se izognili sporom, pogodba

tudi definira, kdaj so gradbena dela končana in zahteva, da to stanje potrdi usposobljena,

pogodbeno zavezana tretja oseba (inženir, administrator)37. Gradbena pogodba mora definirati

tudi zagotovila oziroma jamstva s strani konstruktorja, in sicer tako za njegove obstoječe in

potencialne obveznosti kot za primer morebitne nesolventnosti. Nadalje mora pogodba

vključevati konsenz o odgovornosti za izbrani način dela in za pridobitev posameznih

dovoljenj ter predvideti možne načine reševanja sporov.

8.3.3. Pogodba o dobavi opreme

Za potrebe projekta je potrebno poleg gradbenega materiala običajno priskrbeti tudi posebno

opremo velikih dimenzij, zato se projektna družba neposredno ali posredno preko gradbene

pogodbe pogodi za dobavo takšne opreme z različnimi dobavitelji. Med posebno opremo, za

dobavo katere se sklepajo ločeni dogovori z njenimi dobavitelji, sodijo na primer različne

turbine, grelci, stroji in podobno. Vsak kos oziroma vsaka vrsta take opreme je lahko predmet

posebne pogodbe, sklenjene ločeno oziroma poleg gradbene pogodbe.

pogodbene cene gradbenih del. Posojilodajalec, ki od sponzorjev zahteva garancijo za izgradnjo objekta ali garancijo za dano posojilo do trenutka dokončanja del, pa tega tveganja ne more prevzemati. 37 Nekateri gradbeni aranžmaji vključujejo neodvisnega pogodbenega agenta, katerega naloga je delovati nepristransko in preprečevati morebitne spore med strankama. Njegovo delo je med drugim povezano z ugotavljanjem, ali je gradbeni izvajalec upravičen do povišanja cene oz. do plačila za opravljena dela in ali so dela dokončana ipd..

_______________________________________________________________________ 128

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ 8.3.4. Zavarovalne pogodbe

BOT projekti potrebujejo široko zavarovalno kritje, od zavarovanja odgovornosti in

poškodbenega zavarovanja do zavarovanja za primer strojeloma ali prekinitve poslovanja. Na

mednarodnem zavarovalniškem trgu je na voljo vedno več instrumentov zavarovanja, ki so

prilagojeni prav potrebam BOT projektov, stranke pa se morajo same odločiti oziroma

oceniti, ali so stroški takega zavarovanja upravičeni. Pri tem je smiselno, da se stranke pred

dokončno odločitvijo posvetujejo s specialisti s področja zavarovalništva.

8.4. Pogodbe, povezane s poslovanjem in upravljanjem projekta

8.4.1. Pogodba o dobavi

Ko govorimo o pogodbi o dobavi, mislimo na dobavo surovin in materialov v fazi poslovanja

projekta oziroma na dobavo za proizvodnjo outputa38. Taka pogodba ni potrebna takrat, ko

projektno podjetje samo zagotavlja surovine ali pa če gre za projekt izkoriščanja naravnih

virov. V nasprotnem primeru je interes izvajalca projekta, da je pogodba, v kateri se določijo

odkupljene količine in cene ter medsebojne pravice in obveznosti obeh strank, čim bolj

dolgoročna.

Pri izbiri dobavitelja je pomembna zanesljivost dobave, pogodba pa lahko tudi določa

minimalne dobavljene količine in nalaga dobavitelju, da v primeru prekinjene dobave ali

premajhnih dobav proizvajalcu povrne nastalo škodo oziroma plača nadomestilo, ker je moral

le-ta surovine nabaviti drugje po višji ceni od načrtovane. Pogodba omenja tudi jamstva

dobavitelja za primer njegove nesolventnosti. Hkrati velja tudi obratno: določijo se minimalne

odkupljene količine in cene ter obveznosti kupca surovin do dobavitelja. Vsebina in obseg

pogodbe z dobaviteljem sta odvisna tudi od tega, ali je dobavitelj hkrati tudi sponzor projekta;

v tem primeru je dobavitelj običajno en sam (ali glavni dobavitelj), možen pa je tudi

sporazum več dobaviteljev.

38 Dobavo opreme in tehnologij uvrščamo v konstrukcijsko fazo projekta; kljub temu da gre za drug predmet pogodbe, je vsebina teh pogodb podobna kot pri gradbeni pogodbi, zato jih podrobneje ne bomo obravnavali.

_______________________________________________________________________ 129


8.4.2. Pogodba o prodaji outputa Ni nujno, da ima projekt podpisano dolgoročno pogodbo o prodaji proizvoda (storitev), saj je

možno, da bo te proizvode mogoče prodati na odprtem trgu ali pa bodo prihodke od

poslovanja enostavno predstavljala plačila prispevkov za storitve javne porabe. V primeru, da

se produkt prodaja na promptnem trgu, lahko stranki kljub temu podpišeta dolgoročno

pogodbo, katere namen je predvsem zagotoviti dolgoročno preskrbo z nekim proizvodom.

Kjer taka pogodba o odkupu obstaja, gre bodisi za pravo prodajno pogodbo, kjer se proizvod

prodaja po tržni ceni oziroma ceni, ki je blizu tržne, ali za t.i. pretočni (pass-through)

sporazum, kjer projektno podjetje del svojih stroškov s strukturiranjem cene proizvoda

prenaša na kupca.39 V prvem primeru imamo opravka z enim od dveh obstoječih modelov,

razvitih posebej za projektno financiranje:

"Take and pay" pogodba

Zavezuje kupca, da plača za proizvod projektnega podjetja le, če je ta dobavljen oziroma

če je storitev opravljena. Ta pogodba predstavlja neke vrste garancijo investitorjem, da trg

za proizvode / storitve projekta obstaja, ne jamči pa za izvedbo same proizvodnje projekta.

"Take or pay" pogodba

Po drugi strani »take or pay« pogodba od kupca zahteva, da plača za proizveden output

projektnega podjetja ne glede na to, ali do realizacije proizvodnje in predaje outputa

dejansko pride. Ta pogodba predstavlja absolutno in brezpogojno obvezo kupca, da

projektni družbi zagotavlja minimalna periodična plačila, s katerimi ščiti zlasti interese

39 Projektno podjetje je strukturirano na način, da prenaša (angl. to pass through) tveganja na ostale pogodbene udeležence in služi izključno kot instrument financiranja projekta. Tako bo pri elektroenergetskem projektu cena proizvedene elektrike sestavljena iz dela, ki predstavlja fiksne stroške projektnega podjetja (angl. capacity charge) ter iz dela, ki ga tvorijo stroški projektnemu podjetju dobavljene energije (angl. energy charge). Za pretočni koncept cene v najosnovnejši obliki je značilno, da podjetje isti znesek kot ga npr. sestavljajo obresti in vračilo glavnice, ki jih mora v nekem obdobju plačati posojilodajalcem, zaračuna kupcem elektrike kot »capacity charge«. Na enak način se npr. stroški dobave goriva prenesejo na odjemalce elektrike v obliki »energy charge«. Fiksni stroški, ki se v tej strukturi prenašajo, so navadno stroški poslovanja in servisiranja dolgov, v bolj sofisticiranih modelih pa tudi stroški dividend. Tak način direktnega prenosa stroškov projektnega podjetja je lahko predmet kritike zaradi dejstva, da kljub dejstvu, da podjetje posluje samostojno, ni moč zagotoviti zadostne učinkovitosti njegovega poslovanja.

_______________________________________________________________________ 130


posojilodajalcev. Pogodba torej nadomešča formalno garancijo, ki jo za odobritev posojila

oziroma potrditev sposobnosti servisiranja dolga zahtevajo posojilodajalci.40

8.4.3. Pogodba o upravljanju in vzdrževanju projekta

Ta pogodba je potrebna v primeru, če projektna družba projekta ne upravlja sama, ampak

poslovanje zaupa tretji osebi. V primerjavi z ostalimi pogodbami v projektnem financiranju je

ta pogodba v praksi dostikrat precej preprosta. Upravljavec projekta si s pogodbo zagotovi, da

so njegove obveznosti glede upravljanja oziroma vodenja projekta jasno definirane, pri čemer

je glavnega pomena, ali upravljavec jamči za uspeh poslovanja projektnega podjetja v smislu

doseganja zastavljene proizvodnje oziroma učinkovitosti ter za dosego določenih standardov

(na primer glede emisij zdravju škodljivih snovi) ali pa so njegove obveznosti do projektnega

podjetja vezane le na dobre poslovne običaje in standarde. V kolikor je upravljavec

pripravljen sprejeti večje obveznosti, mora pogodba zagotoviti, da upravljavec ni odgovoren

za posledice slabega poslovanja zaradi napak, narejenih v načrtih ali izgradnji projekta.

8.5. Finančne pogodbe

Finančne pogodbe so ene izmed najpomembnejših pogodb v celotni strukturi projektnega

financiranja, saj dolžniški kapital pri projektnem financiranju predstavlja večino finančnih

sredstev za izvedbo projekta. Finančne pogodbe pri projektnem financiranju so oblikovane na

način, ki omogoča porazdelitev tveganj, odgovornosti in denarnega toka, od ostalih projektnih

pogodb pa jih loči značilnost, da so narejene tako, da njihove zaveze prenehajo v trenutku, ko

so sredstva odplačana.

Glavne finančne pogodbe so predvsem kreditne in posojilne pogodbe ter dogovori o njihovem

zavarovanju oziroma o zavarovanju terjatev. Vsebina finančnih pogodb, s katerimi se 40 Posebna oblika pogodbe o odkupu proizvoda, ki ima značaj garancije, je sporazum o vnaprejšnjem nakupu (angl. forward purchase agreement). Posebno podjetje, ki ga ustanovi banka, sklene pogodbo s projektnim podjetjem o predčasnem odkupu in plačilu proizvoda/ storitve projektne družbe. Tako pridobljena sredstva projektna družba uporabi za izgradnjo projekta, katerega output pripade bančnemu podjetju. Ta proizvode proda po tržni ceni, projektno podjetje pa pokrije razliko med tržno ceno in predčasnim plačilom za proizvode/ storitve in plača obresti. Gre torej za neke vrste posojilo v obliki predčasnega plačila, ki se v finančnih izkazih projektnega podjetja izkazuje kot komercialna in ne kot finančna postavka.

_______________________________________________________________________ 131

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ srečujemo v okviru projektnega financiranja, je bila podrobneje predstavljena v poglavju o

finančni strukturi projekta.

_______________________________________________________________________ 132


9. Tveganja in njihova porazdelitev med udeleženci Pri nobenem projektu ni mogoče govoriti o popolni gotovosti in zagotovljenem uspehu, zato

je projektno financiranje nujno povezano z določenimi tveganji. Vsak projekt je glede na

specifično ekonomsko in politično okolje, v katerem se odvija, povezan z različnimi vrstami

tveganj, ki se jim ni mogoče izogniti niti pri najbolje načrtovanih projektih, zato je

prepoznavanje in obvladovanje tveganj bistvenega pomena za projektno financiranje.

Projektno financiranje omogoča razporejanje projektnih tveganj med posamezne udeležence

projekta, kar je eden izmed odločujočih elementov za sponzorje, ki izbirajo med projektnim in

klasičnim dolžniškim načinom financiranja. Tveganja se med udeležence projekta razporedijo

na način, ki omogoča, da določeno vrsto tveganj prevzame tisti udeleženec v projektu, ki jih

je najbolj sposoben odpravljati oziroma jih najučinkoviteje obvladuje. S porazdelitvijo

tveganj na udeležence projekta, ki jih najlažje obvladujejo, sponzorji prenesejo tveganja, ki

jih ne želijo ali ne morejo nositi, na druge udeležence, ki so za to bolj usposobljeni.

Za natančno identifikacijo tveganj pa je potrebno najprej ugotoviti, kaj pojem »tveganje«

sploh pomeni. Definicije pojma tveganje, s katerimi se običajno srečujemo na področju

projektnega financiranja, segajo vse od »negotovosti oziroma možnosti izgube«, pa do

»možnosti nastanka neželene posledice« ali »odmika od pričakovanih rezultatov«. Najbolj

poenostavljena in verjetno tudi najbolj primerna definicija tveganja za potrebe projektnega

financiranja je tista, ki tveganje pojmuje kot možnost izgube, pri čemer pa lahko različni

udeleženci projekta pod tem pojmom razumejo različne stvari. Medtem ko možnost izgube za

sponzorje običajno pomeni, da projekt iz kakršnihkoli razlogov ne bo ustvarjal pričakovanih

donosov na vloženi kapital, je pomen možnosti izgube za posojilodajalce običajno povezan z

odpisom dolga. Druga enako sprejemljiva definicija tveganja je odmik dejanskih od

pričakovanih rezultatov. V praksi se takšna definicija le malo razlikuje od prve, saj je edina

večja razlika med njima le v tem, da takšna definicija projektna tveganja pojmuje relativno in

ne absolutno tako kot prva.

Ne glede na to, katero razlago oziroma definicijo uporabimo, tveganja nedvomno vplivajo na

vse udeležence projekta in njihove interese, zato želijo biti vsi udeleženci z njimi čim

natančneje seznanjeni, saj se le tako lahko odločijo, katera tveganja in v kakšni meri so

_______________________________________________________________________ 133

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ pripravljeni prevzeti in ali sploh imajo interes sodelovati pri takšnem projektu. Preden se

posamezni udeleženci odločijo za sodelovanje v projektu, je tako potrebno najprej

identificirati in oceniti vsa tveganja, povezana s projektom, ter predvideti načine in postopke

za njihovo zmanjšanje oziroma čim bolj učinkovito obvladovanje. Različni analitiki z

izdelavo finančnih in ekonomskih analiz upravičenosti projekta ter ocenami projekta

poskušajo ugotoviti, ali bo projekt deloval po načrtih in s tem ustvarjal zadostne denarne

tokove za poplačilo dolgov in izplačilo zadovoljivih stopenj donosa na vložen lastniški

kapital. Ocena nekega projekta tako temelji na identifikaciji vseh s projektom povezanih

tveganj ter učinkov, ki bi jih takšna tveganja lahko imela na denarni tok projekta, v kolikor bi

prišlo do njihove realizacije. V primeru da posameznega tveganja ni mogoče v zadostni meri

povezati z denarnim tokom, takšnega tveganja ni mogoče upoštevati za potrebe finančnih in

ekonomskih analiz upravičenosti projekta in ga kot takega vključiti v odločanje za izbor o

najprimernejši strukturi projekta in njegovega financiranja.

Pri ocenjevanju tveganj si lahko pomagamo z razčlenitvijo projekta na posamezne faze, kjer

pri večini projektov ločimo naslednje tri faze:

• faza razvoja in priprave,

• faza izgradnje in

• faza poslovanja.

V vsaki od treh faz lahko nastopajo različni dejavniki tveganja, ki porajajo zahteve po

različnih načinih financiranja, hkrati pa se v posameznih fazah spreminja tudi izpostavljenost

tveganju za posamezne udeležence – na primer tveganje sponzorjev je običajno največje do

trenutka zaključka faze izgradnje, ko projekt pridobi določeno samostojnost in s tem omeji

možnost posojilodajalcev, da v primeru neplačila dolga posežejo v premoženje sponzorjev,

kar predstavlja povečano tveganje za posojilodajalce v fazi poslovanja.

Čeprav se obseg in delno tudi vrste tveganj razlikujejo od projekta do projekta, in sicer tako

glede na vrsto, geografsko lego kot tudi na strukturo, potek in način financiranja projekta, je

mogoče posamezne dejavnike oziroma vrste tveganj, katerim je podvrženo projektno

financiranje, na splošno razdeliti v dve kategoriji:

_______________________________________________________________________ 134


• Splošna tveganja; Včasih imenovana tudi državna tveganja (angl. country risk), ki so

povezana predvsem s političnim, ekonomskim in pravnim okoljem v državi gostiteljici

in na katere sponzorji praviloma nimajo vpliva oziroma je le-ta zelo majhen; in

• Posebna projektna tveganja; To so tveganja, vezana na posamezen projekt in njegove

posebnosti. Ta tveganja je v določeni meri mogoče obvladovati in nadzorovati.

Tabela 9.1. daje osnovni pregled tveganj, katerim je podvrženo projektno financiranje

Tabela 9.1. : Tvegana povezana s projektnim financiranjem

projektna tveganja

splo pose šna tveganja bna tveganja

t tvtveganja neizgradnje in nedokončanja

veganja razvoja in priprave eganja, povezana s poslovanjem druga posebna tveganja politična tveganja komercialna tveganja pravna tveganja

infrastruk-turna tveganja tveganjae inflacije tehnično tveganje

tveganje oblikovanja konzorcija tečajna tveganja tveganje upravljanja

prtržno obrestno tveganje avna tveganja tveganje

tveganje sodelovanja

višja sila


_______________________________________________________________________ 135


V nadaljevanju sta obe skupini tveganj podrobneje predstavljeni in razčlenjeni, tako kot tudi

posamezna tveganja, ki jih umeščamo vanju. Najprej – v podpoglavju 9.1. – bo govor o

splošnih tveganjih, v nadaljevanju – v podpoglavju 9.2. – pa še o posebnih projektnih

tveganjih. V zadnjem delu poglavja – v podpoglavju 9.3. – pa so zaradi večje preglednosti še

sistematično predstavljeni različni načini in instrumenti zavarovanja pred posameznimi

tveganji.

9.1. Splošna tveganja

Splošna tveganja so tveganja, ki ne izvirajo iz samega projekta, temveč so rezultat pravno-

političnih in drugih razmer v državi gostiteljici, v kateri se projekt izvaja. Splošna tveganja se

nanašajo zlasti na faktorje, kot so na primer ekonomska rast v državi gostiteljici, politično

okolje, davčna zakonodaja, pravni sistem, sistem deviznih tečajev in podobno. Splošna

tveganja lahko razdelimo v tri večje skupine:

• politična tveganja,

• komercialna tveganja in

• pravna tveganja.

9.1.1. Politična tveganja

Politična tveganja zajemajo vsa dejanja vlade v državi gostiteljici, ki bi lahko imela negativen

vpliv na projekt in njegovo delovanje. Povezana so z notranjo in zunanjo politično situacijo

države gostiteljice, njeno stabilnostjo, odnosom vlade do udeležbe zasebnega sektorja pri

financiranju infrastrukturnih projektov, spremembami fiskalne politike in davčnega režima,

izdajo delovnih dovoljenj in favoriziranjem lokalnega menedžmenta, obvezno prodajo outputa

v lokalni valuti, prepovedjo izvoza ali zavrnitvijo dodelitve uvoznih licenc za nujno potrebno

opremo iz tujine, omejevanjem repatriacije dobička, državnim nadzorom cen, prisilno vladno

udeležbo oziroma udeležbo lokalnih oblasti v lastništvu projekta, obsežnimi finančnimi

obremenitvami zaradi zahtev po ekološki sanacij, razlastninjenjem in nacionalizacijo,

enostransko odpovedjo ali spremembo koncesijske pogodbe in podobno. Čeprav so politična

tveganja v klasičnem smislu (vojna, revolucija, nekonvertibilnost ali neprenosljivost valute,

_______________________________________________________________________ 136

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ nacionalizacija in podobno) običajno večja v državah v razvoju kot v razvitih državah, so tudi

projekti v razvitih državah podvrženi določenim političnim tveganjem.

9.1.2. Komercialna tveganja

Komercialna tveganja so običajno povezana z makroekonomskim okoljem, v katerem se

nahaja projekt ter njegovi udeleženci. Praviloma gre za ekonomska tveganja, ki so izven

vpliva projektne družbe in ostalih udeležencev. To so zlasti tveganja, povezana s

spremembami obrestnih mer in deviznih tečajev, inflacijo, dostopom do finančnih virov in

podobno. Komercialna tveganja imajo velik vpliv na stroške financiranja projekta, ki so zlasti

pri infrastrukturnih projektih običajno precej visoki.

Tveganje inflacije

Večina sredstev projektnega financiranja, ki jih posojilodajalci namenijo za financiranje

posameznega projekta, je zaradi večje prilagodljivosti črpanj in plačil odobrenih na podlagi

variabilne obrestne mere. V primeru nekontroliranega povišanja inflacije se razpoložljivi

denarni tok lahko zmanjša in pade pod raven, potrebno za pravočasna plačila zapadlih

obveznosti.

Tveganju inflacije se projektno podjetje lahko deloma izogne s pomočjo pravilnih ocen

gibanja stopenj rasti cen v prihodnje, pri ocenjevanju katerih običajno sodelujejo tudi

posojilodajalci. Slednji imajo namreč običajno z inflacijo več izkušenj kot podjetje samo, zato

je smiselno, da sodelujejo pri napovedih bodoče inflacije ter s tem v zasnovi denarnih tokov

projekta. Pravilno ocenjena inflacija se na podlagi dolgoročnih pogodb o odkupu, ki definirajo

model določanja cene outputa, običajno prenaša na kupce, v nasprotnem primeru pa to

tveganje prevzema projektno podjetje samo.

Tečajna tveganja

Tečajna tveganja se pojavijo v primerih, ko je projekt lastniško ali dolžniško financiran s tujo

valuto, medtem ko svoje prihodke ustvarja v domači valuti. Tečajna tveganja niso vezana le

_______________________________________________________________________ 137

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ na spremembo deviznega tečaja, pač pa tudi na konvertibilnost domače valute, zato je pri

oceni tečajnih tveganj potrebno upoštevati elemente makroekonomske stabilnosti, plačilno

bilanco ter tečajno politiko države, v kateri se projekt izvaja. Pomanjkanje domačih

dolgoročnih finančnih virov v finančno manj razvitih državah kot posledica nerazvitosti

lokalnih finančnih trgov povzroča, da so projekti financirani skoraj izključno s tujimi viri, kar

posledično predstavlja veliko tečajno (in tudi obrestno) izpostavljenost, še zlasti, če so

prihodki projekta izključno v domači valuti.

Zaradi navedenih razlogov je projektno financiranje običajno omejeno na projekte, ki

ustvarjajo prihodke v konvertibilni tuji valuti oziroma na države, za katere so investitorji in

posojilodajalci prepričani, da bodo vzdrževale konvertibilnost svoje valute.

Obrestno tveganje

Dolgoročna projektna posojila s spremenljivo obrestno mero so sestavni del finančne

strukture, zaradi česar je projektno podjetje izpostavljeno obrestnemu tveganju, to je tveganju,

da bodo obrestne mere v prihodnosti višje od pričakovanih. Tveganje je veliko, saj se razmere

na mednarodnem trgu kapitala v tako dolgem obdobju lahko drastično spremenijo. Napovedi

prihodnjih obrestnih mer, ki se uporabljajo za ugotavljanje bodočih obveznosti, povezanih s

servisiranjem dolgov, morajo zato temeljiti na realističnih predpostavkah o višini obrestnih

mer v prihodnosti. Če v projekcijah obrestnih mer in bodočih denarnih obveznosti projekta iz

naslova vračila dolga kot svetovalec sodeluje tudi posojilodajalec, je upravičeno pričakovati,

da bo ta v primeru porasta obrestnih mer nad predvideni nivo, zaradi potreb po dodatnih

finančnih sredstvih projektnega podjetja, prevzel nase odgovornost za zagotovitev teh

sredstev. V kolikor obrestno tveganje ni primerno zavarovano, ima lahko to velike negativne

učinke na finančno stanje projektnega podjetja.

9.1.3. Pravna tveganja

Pravna tveganja so tveganja, povezana s spremembo zakonodaje, pomembne za projekt.

Vsem vrstam shem projektnega financiranja je skupna široka pogodbena struktura, v okviru

_______________________________________________________________________ 138

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ katere posamezni udeleženci projekta urejajo svoje medsebojne odnose, pravice in

obveznosti. Tesna povezava med posameznim projektom in njegovim pravnim okvirom, v

katerega so vpete posamezne pogodbe med njegovimi udeleženci, kaže na visok pomen

zakonodaje, ki vpliva na projekt in njegov pravni okvir.

Spremembe relevantne zakonodaje, zlasti po začetku izvajanja projekta, imajo lahko izredno

velike posledice za projekt in lahko v nekaterih primerih celo izničijo smiselnost oziroma

upravičenost projekta.

9.2. Posebna projektna tveganja

Posebna projektna tveganja, s katerimi se sponzorji in posojilodajalci poleg zgoraj navedenih

splošnih tveganj soočajo, se nanašajo predvsem na tveganja, ki jih sponzorji lahko

obvladujejo. Na splošno jih je mogoče razdeliti v tri kategorije, ki sovpadajo s posameznimi

fazami projekta:

• tveganja razvoja in priprave projekta,

• tveganja, povezana z izgradnjo in (ne)dokončanjem projekta in

• tveganja, povezana s poslovanjem projekta.

9.2.1. Tveganja razvoja in priprave projekta

Tveganja razvoja in priprave projekta so običajno povezana s prvo projektno fazo, za katero je

značilno angažiranje številnih tehničnih, finančnih, pravnih in drugih svetovalcev, kar za

sponzorje projekta predstavlja precejšnje stroške. Poleg angažiranja različnih svetovalcev si

sponzorji v tej fazi prizadevajo tudi za pridobitev vseh potrebnih dovoljenj, licenc oziroma

koncesij s strani države in njenih institucij ter za pridobitev novih investitorjev, ki bi pomagali

pri nadaljnjem financiranju projekta. Tveganje v tej fazi je vezano predvsem na tehnično

pripravo projekta ter na morebitno neuspešno konkuriranje projektnega podjetja na razpisu v

procesu zbiranja ponudb za projekt oziroma na neuspeh pogajanj za sklenitev koncesijske

pogodbe.

_______________________________________________________________________ 139

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ Dodatno tveganje v tej fazi predstavlja tudi možnost, da je koncesija sponzorju sicer

dodeljena, vendar ta v nadaljevanju ni sposoben mobilizirati potrebnih finančnih sredstev v

obliki lastniškega kapitala. Prav tako tveganje včasih nastopi tudi zaradi nejasnosti procedur,

ki jih predpisuje država v zvezi z dodelitvijo raznih dokumentov, kar lahko povzroči velike

projektne zamude in celo prisili sponzorje, da opustijo finančno zanimiv projekt. Izgube,

povzročene z zamudami pri načrtovanju in odobritvi, so še posebej aktualne pri

transnacionalnih projektih, pri katerih se morajo sponzorji dogovarjati in usklajevati z organi

dveh ali več držav.

9.2.2. Tveganja, povezana z izgradnjo in (ne)dokončanjem projekta

Posojilodajalci običajno pričakujejo, da bodo posojena sredstva porabljena za izgradnjo

projekta, ki bo končan pravočasno, v načrtovanem finančnem okviru in ki bo po izgradnji

ustvarjal zadosten denarni tok za poplačilo posojila in plačilo obresti. V fazi izgradnje

projekta tako največje tveganje predstavlja možnost, da projekt ni zgrajen, da gradnja ni

pravočasno dokončana, ali da so dejanski stroški višji od predvidenih.

Razlogov za nedokončanje izgradnje je precej in izhajajo tako iz napak v tehnologiji kot tudi

iz nesporazumov med sponzorji, sprememb relevantne zakonodaje, finančnih težav in

podobno. Malo verjetno je, da bi nedokončan projekt lahko ustvarjal zadostne denarne tokove

za poplačilo obveznosti posojilodajalcem in investitorjem, večje zamude pri izgradnji pa

lahko dodatno povzročijo precejšnje povečanje stroškov in s tem ogrozijo celotno finančno

strukturo projekta. Prekoračitev predvidenih stroškov lahko resno ovira dokončanje izgradnje,

v kolikor ti stroški v večji meri presegajo prvotne postavke iz finančnega načrta. Povečanje

stroškov po eni strani pomeni zmanjšanje donosa na vloženi kapital, po drugi strani pa v

primeru, da jih ni mogoče financirati, predstavljajo grožnjo dokončanju izgradnje in lahko

vodijo k opustitvi projekta.

Tveganje v tej fazi je še vedno precejšnje, zato so projektu potrebni obsežni in raznoliki viri

financiranja, običajno v kombinaciji lastniškega in dolžniškega kapitala ter podrejenega dolga

in garancij. Posojilodajalci običajno ne prevzemajo tveganja izgradnje projekta oziroma je

prevzeto tveganje v tej fazi projekta precej manjše od tveganja, ki ga posojilojemalci nosijo v

_______________________________________________________________________ 140

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ fazi poslovanja podjetja. Zaradi tega je bistvenega pomena določitev trenutka dokončanja faze

izgradnje projekta in posledično prenehanja obveznosti nosilcev tveganja (ne)dokončanja

projekta. Običajno je za ugotovitev dokončanja izgradnje projekta določen poseben test, na

podlagi katerega se ugotovi, ali so izpolnjeni vsi kriteriji, ki določajo trenutek dokončanja

projekta. Uspešno dokončanje projekta v skladu z zahtevami dogovorjenega testa je izredno

pomembna prelomnica za udeležence projekta, saj so od tega trenutka dalje sproščene vse

zaveze in garancije, dane za fazo izgradnje projekta. Projekt tako preide v fazo, v kateri imajo

posojilodajalci v primeru neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti oziroma neplačila posojila

omejene možnosti poplačila.

Poznamo dve glavni vrsti testa dokončanja projekta. Prvi test zahteva dokončanje izgradnje

do določenega datuma in v primeru, da projekt do tega dne ni izgrajen, posojilo nemudoma

zapade v plačilo. Drugi, bolj običajen test, je test uspešnosti izgradnje oziroma dokončanja

projekta, v skladu s katerim mora projekt izpolnjevati določene pogoje, kot so na primer

kontinuirano delovanje v določenem času, doseganje dogovorjenega odstotka načrtovane

produkcije in podobno. Z vedno več izkušnjami udeležencev na področju projektnega

financiranja postajajo tudi testi dokončanja projekta bolj kompleksni.

9.2.3. Tveganja, povezana s poslovanjem projekta

V trenutku ko je izgradnja projekta zaključena, je tveganje manjše, saj je celotna izvedba

projekta sedaj bolj verjetna, kar se nenazadnje kaže tudi v tem, da je v fazi poslovanja na

primer mogoče bančna posojila, ki vsebujejo stroge finančne zaveze, refinancirati s cenejšimi

in manj zavezujočimi viri s trga kapitala. Seveda pa določena tveganja še vedno obstajajo. To

so predvsem tista tveganja, ki bi onemogočila projektu, da bi posloval učinkovito in v skladu

s predvidenimi zmogljivostmi.

Tveganja poslovanja, ki jih lahko delimo v tehnična, upravljavska in tržna, so tako večinoma

posledica neučinkovitosti poslovanja, nezadostnih finančnih prilivov, neučinkovite dobave

materiala, večjih stroškov poslovanja od pričakovanih in podobno ter so običajno posledica

spremenjenih pogojev poslovanja v času od izgradnje projekta. Dolgoročnost projekta namreč

pomeni, da se lahko v tem času ekonomske in druge okoliščine tako spremenijo, da to vpliva

na učinkovitost poslovanja in znižuje donosnost.

_______________________________________________________________________ 141


Tehnično tveganje

Nič neobičajnega ni, da se podjetje, ki opravlja novo dejavnost ali posel, zlasti v okolju, ki ga

sponzorji projekta ne poznajo dovolj dobro, srečuje s tehničnimi težavami in problemi

upravljanja. Zaradi tega se projektno financiranje običajno ne uporablja za nove tehnologije.

Splošno pravilo je, da so posojilodajalci pripravljeni prevzeti tehnološko tveganje v primeru

poznanih in preverjenih tehnologij, ki naj bi ostale tehnološko konkurenčne, pri čemer je

načrtovana življenjska doba projekta daljša od časa financiranja. Tehnično tveganje je v takih

primerih vezano zlasti na odpravljanje napak pri oblikovanju projekta ali prikritih napak

projektne opreme. V primeru da je sestavni del projekta tudi nova tehnologija, pa bodo

običajno potrebna dodatna zavarovanja oziroma podpora projektu.

Tveganje upravljanja

Tudi najbolje zastavljen in oblikovan projekt ne bo ustvaril želenih finančnih rezultatov, če bo

slabo organiziran in voden. Izkušena in s primernimi shemami nagrajevanja vzpodbujena

vodstvena ekipa zmanjšuje tveganje upravljanja, ki označuje situacijo, v kateri menedžment

podjetja ne zmore kakovostno voditi in upravljati poslovanja projektnega podjetja. Da bi se

temu lahko čim bolj učinkovito izognili, je potrebno že v fazi razvoja in priprave projekta

preveriti in oceniti tudi razpoložljivost primerno izobražene in izkušene delovne sile.

Tržno tveganje

Napačna začetna ocena povpraševanja po outputu, plačila za njegovo dobavo, razpoložljivost

materialov in surovin ter njihove cene predstavljajo tržno tveganje. Tržno tveganje lahko v

grobem razdelimo na dve podvrsti, in sicer:

• tveganje povpraševanja oziroma prodaje in

• tveganje ponudbe oziroma dobave.

Tveganje povpraševanja oziroma prodaje se nanaša zlasti na možnost, da outputov

projekta ne bo mogoče prodati po ceni, ki bi zadostovala za pokrivanje stroškov delovanja

projekta in servisiranja posojil ter bi hkrati zagotavljala investitorjem potrebno stopnjo

_______________________________________________________________________ 142

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ donosa. Tveganje povpraševanja ima dve dimenziji. Prva je ta, da projekt ne bo uspel

zagotoviti zadostne količine outputa oziroma zadostne količine outputa določene kvalitete v

primerjavi z napovedmi in ocenami iz analize upravičenosti projekta. Zlasti v primerih, ko je

kvaliteta outputov slabša od predvidene, tudi zadostna količina ne predstavlja zagotovila, da

bo outpute mogoče prodati po pričakovani ceni. V primeru slabše kvalitete imajo namreč

kupci običajno možnost, da zavrnejo nakup takšnih outputov oziroma bo njihova cena nižja

od prvotno načrtovane. Druga dimenzija tržnega tveganja pa se nanaša predvsem na napačne

oziroma preveč optimistične ocene in napovedi sponzorjev glede srednjeročnega in

dolgoročnega povpraševanja po outputih projekta. Takšna ocena ima za posledico, da projekt

dejansko nikoli ne doseže načrtovanega obsega prodaje in s tem posledično tudi prihodkov.

Nižji prihodki zmanjšujejo možnosti sponzorjev za doseganje načrtovane stopnje donosa ter

znižujejo sposobnost projekta za servisiranje posojil. Pogosto so prav spremembe v

povpraševanju glavni razlog za težave, povezane z realizacijo prihodkov oziroma

profitabilnostjo projektnega podjetja.

Seveda se projekti glede tveganj povpraševanja med sabo zelo razlikujejo, saj je negotovost

bodoče prodaje odvisna od tega, ali obstaja dolgoročna pogodba o odkupu outputa ali pa so

prihodki projektnega podjetja vezani na neposredno prodajo outputa na odprtem trgu oziroma

končnim uporabnikom. Prav tako je z razpoložljivostjo surovin in materialov ter njihovimi

cenami, saj se tudi tveganje dobave le-teh nanaša na njihovo količino, ceno in kakovost.

Tveganje ponudbe oziroma dobave torej izvira iz negotovih, nezadostnih ali kakovostno

neustreznih dobav, saj je urejenost le-teh osnova za nemoteno proizvodnjo. Kot podvrsta

tržnega tveganja ima tudi tveganje dobave dve osnovni komponenti – količino in ceno, seveda

pa je pri tem potrebno upoštevati tudi kvaliteto inputov. Nekateri projekti se soočajo s

tveganjem negotove dobave surovin, ki jih nujno potrebujejo za svoje delovanje. Če je dobava

potrebnih surovin negotova, nezadostna ali nekvalitetna glede na potrebe projekta, bo s tem

ogrožena sposobnost projekta dosegati zastavljene cilje glede obsega proizvodnje, kar bo

imelo za posledico znižanje prihodkov.

Prav tako se projekti, ki za svoje delovanje potrebujejo določene surovine, soočajo tudi z

nadaljnjim tveganjem, ki se nanaša na spremembe cen ključnih surovin in materialov. Čeprav

lahko do nenadnih sprememb ključnih surovin ali materialov pride tako na mednarodnih kot

_______________________________________________________________________ 143

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ tudi na domačih trgih, so tveganja, povezana z nenadnim povečanjem cene, še posebej izrazita

v primerih, ko je dobava surovin in materialov za posamezen projekt nadzorovana s strani

države ali monopolista. V takšnih primerih je namreč tako rekoč nemogoče nadzorovati ali

vplivati na spremembe v ceni, čeprav so le-te bistvenega pomena za poslovanje projekta.

Zaradi možnosti sprememb cen ključnih surovin in materialov je smiselno, da udeleženci

projekta pogodbeno uredijo tveganje sprememb cen inputov, saj je v takšnih primerih jasno

definirano, kdo prevzema to tveganje (dobavitelj surovin, projektno podjetje ali končni

kupec), od tega pa je odvisno, ali bo projektno podjetje sposobno tudi naprej servisirati svoje

dolgove.

Druga ekonomska tveganja

Med druga ekonomska tveganja, s katerimi se sooča projektno podjetje, uvrščamo predvsem

omejenost finančnih sredstev, zlasti kratkoročnih, do katere lahko pride v nekem trenutku

zaradi razmer na mednarodnih finančnih trgih. Takšnemu tveganju se je mogoče v precejšnji

meri izogniti z najemanjem posojil primerne ročnosti ter s strukturiranjem odplačil

posameznih posojil na način, da se ta odplačila časovno uskladijo in tako dodatno ne

obremenjujejo denarnih tokov projektnega podjetja. Zavarovanje pred tovrstnimi tveganji

nudijo tudi t.i. »stand-by« aranžmaji.

9.2.4. Druga posebna projektna tveganja

Infrastrukturna tveganja

Infrastrukturna tveganja so povezana z infrastrukturnimi objekti izven samega projekta, kot so

na primer povezovalne ceste, prenosno omrežje, navezovalna transportna in druga

infrastruktura, za izgradnjo katere so odgovorne tretje stranke in ne sami sponzorji projekta.

Ne glede na to, da takšna infrastruktura ni nujno del projekta, je njen obstoj oziroma izgradnja

bistvenega pomena za poslovanje projekta. V takih primerih je projekt podvržen tveganjem,

ki izhajajo iz možnosti, da podporna oziroma navezovalna infrastruktura ne bo zgrajena

oziroma ne bo zgrajena pravočasno, s čemer je ogrožen obstoj samega projekta. Takšna

tveganja pridejo do izraza še posebej pri večjih transnacionalnih projektih.

_______________________________________________________________________ 144


Pri tem velja omeniti, da se infrastrukturna tveganja ne nanašajo zgolj na infrastrukturo, ki jo

bo šele potrebno izgraditi, temveč tudi na že obstoječo infrastrukturo ter njeno prihodnje

vzdrževanje in morebitne razširitve oziroma nadgradnje. Za uspešno poslovanje projekta je

namreč potrebno zagotoviti tehnološko in ekonomsko konkurenčnost takšne infrastrukture v

primerjavi z ostalimi že obstoječimi ali potencialnimi podobnimi projekti, in sicer za celoten

čas trajanja projekta.

Tveganje oblikovanja konzorcija posojilodajalcev

Takšno tveganje je specifično za projekte, kjer nastopa več posojilodajalcev, kar je zaradi

velikih zneskov običajno za projektno financiranje. Posojila, o katerih govorimo v okviru

projektnega financiranja, so običajno tako imenovana sindicirana posojila ali posojila, dana s

strani več bank, ki skupaj nastopajo nasproti posojilojemalcu kot konzorcij bank. Glede na to,

da je potrebno pri takšni obliki posojila najprej oblikovati sam konzorcij bank, ki so

pripravljene sodelovati pri projektu, obstaja možnost oziroma tveganje, da takšno oblikovanje

konzorcija ne bi bilo uspešno, kar ima lahko različne učinke za sam projekt. Katera od strank

bo nosila tveganje oblikovanja konzorcija bank, posojilojemalec ali bodoči posojilodajalec

oziroma vodilna banka (banka agent), je odvisno od dogovora med takšno banko in

posojilojemalcem. Trdnost zaveze vodilne banke za uspešnost oblikovanja konzorcija pa se

seveda odraža v stroških posojila – večja kot je zaveza banke agenta, višji so stroški posojila.

Pravna tveganja

Kot je bilo že omenjeno na več mestih, je projektno financiranje tesno povezano z obširno

pravno dokumentacijo, s katero udeleženci projekta urejajo medsebojne pravice in obveznosti

ter med seboj porazdelijo različna tveganja. Glede na obseg dokumentacije in množico

tveganj, povezanih s posameznim projektom, obstaja možnost, da bodo pravni svetovalci,

zadolženi za pripravo dokumentacije, pri pripravi teh dokumentov ustvarili dodatna tveganja,

ki bi lahko imela vpliv na davčno situacijo, status, trajanje, izvedljivost ter ostale elemente

projektnega financiranja. Ustrezna izbira pravnih svetovalcev z zadostno mero izkušenj na

_______________________________________________________________________ 145

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ področju projektnega financiranja je izrednega pomena, saj lahko nepopolna ali nepravilno

pripravljena dokumentacija bistveno vpliva na udeležence in njihove medsebojne odnose.

Tveganje sodelovanja

Pod pojmom tveganje sodelovanja razumemo vpliv, ki ga lahko ima na projektno financiranje

status in kredibilnost posameznih družb, ki so udeležene pri projektu, še posebej v primerih,

ko pri projektu sodeluje tehnično ali finančno šibek oziroma neizkušen udeleženec. V takšnih

primerih je še posebej pomembna vsebina družbene pogodbe ali pogodbe o skupnih vlaganjih,

saj njena struktura lahko resno omeji projektno financiranje, zato je potrebno takšno pogodbo

zelo natančno proučiti.

Višja sila

Tveganja, povezana z višjo silo, bi le stežka uvrstili v eno izmed dveh širokih kategorij

projektnih tveganj, saj niso povezana niti s stanjem v državi gostiteljici niti s posameznim

projektom. Za potrebe lažjega pregleda višjo silo in z njo povezana tveganja uvrščamo v

skupino posebnih projektnih tveganj, pri čemer je za tovrstno uvrstitev odločujoče dejstvo, da

ima lahko določena oblika višje sile zelo različen vpliv na posamezne projekte; medtem ko

bosta na primer pomanjkanje vode in suša verjetno imeli bistven vpliv na količino

proizvedene električne energije v hidroelektrarni, bo vpliv takšne naravne nesreče na količino

proizvodnje v nuklearni elektrarni bistveno manjši, pri projektu izgradnje mostu pa bi lahko

takšna nesreča celo pozitivno vplivala na sam potek gradnje.

9.3. Obvladovanje tveganj ter zavarovanje pred njimi

Operacije projektnega financiranja vsebujejo množico različnih tveganj in prav vsi investitorji

so izpostavljeni možnosti, da katero od teh tveganj spremeni pričakovano stopnjo donosa na

njihov vložek. Posledica tega je, da se udeleženci v projektu poskušajo pred tveganji zaščititi,

pogosto s prerazporeditvijo obveznosti na drugo pogodbeno stranko. To se običajno zgodi na

način, da se ena pogodbena stranka zaveže, da bo drugi nadomestila finančno izgubo v zvezi z

nekim tveganjem in jo s tem zaščitila, če do pojava tveganja dejansko pride. Uporaba raznih

_______________________________________________________________________ 146

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ mehanizmov za delitev zlasti posebnih projektnih tveganj je tako ključen in navzven viden del

vsake transakcije projektnega financiranja, saj kot rečeno posamezno tveganje dejansko

prevzame tisti, ki ga najbolje pozna in ga zna obvladovati.

Za zagotovitev uspeha projekta morajo biti vsa tveganja primerno porazdeljena ter

obvladovana. Pri oblikovanju primerne strukture za porazdelitev in uspešno obvladovanje

tveganj posameznega projekta je potrebno upoštevati predvsem porazdelitev tveganj glede na

stroške projekta, finančno strukturo projekta in strukturo tveganj, povezanih s tem projektom.

Popolnoma razumljivo je, da želi vsak udeleženec prenesti na druge čim več tveganj ter se

tako čim bolje zaščititi, vendar pa bi morali kljub temu vsi udeleženci primarno zasledovati

cilj čim večje učinkovitosti projekta kot celote. To pomeni, da v nekaterih primerih

udeleženec projekta, ki bi bil finančno najbolj primeren za prevzem določenega tveganja, raje

izbere drugačno metodo porazdelitve tveganj, in sicer takšno, ki ne bo zmanjšala vzpodbud

ostalim udeležencem za učinkovito delovanje in bo posledično bolj v korist projekta.

Obvladovanje posamezne vrste tveganja pa se običajno ne odraža skozi brezpogojne garancije

udeležencev, zato mora imeti projekt primerno finančno strukturo, v okviru katere so

porazdeljena vsa tveganja, pomembna za projekt. Uspešnost upravljanja s projektnimi

tveganji je nato odvisna od primerne kombinacije virov financiranja, dopolnjene z ustreznimi

pogodbenimi zavezami. Struktura tveganj posameznega projekta ter njihovo obvladovanje

mora biti dovolj močno, da vzdrži tudi v primeru pesimističnih scenarijev.

Osnovna porazdelitev tveganj pri posameznem projektu je določena s pogodbo o projektu

oziroma koncesijsko pogodbo, ki jo skleneta projektna družba in vlada oziroma ustrezni

organ, ki podeli koncesijo. S to pogodbo se določijo pogodbene zaveze za vsako stranko,

vključno z načinom porazdelitve tveganj; ko je ta pogodba sklenjena, začne projektno

podjetje s pogajanji in sklepanjem številnih pogodb z ostalimi udeleženci. S temi pogodbami

se tveganja, ki jih je s pogodbo o projektu prevzelo nase projektno podjetje, delno prenesejo

na sponzorje ter ostale udeležence projekta. Skupek pogodb, pomembnih za porazdelitev

tveganj, bo običajno poleg delničarskega sporazuma in posojilnih pogodb zajemal še

gradbene pogodbe, pogodbe o dobavi opreme, dolgoročne pogodbe o nabavi surovin in

materialov, pogodbo o nakupu produktov ali tarifni sporazum s pristojnimi oblastmi ter

_______________________________________________________________________ 147

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ pogodbo o upravljanju in vzdrževanju z upravljavcem projekta. Kombinacija vseh teh pogodb

določa osnovno strukturo tveganj projekta.

Kljub temu, da se porazdelitev in obvladovanje tveganj med projekti razlikujeta, je mogoče

postaviti neka splošna pravila o tem, kateri udeleženci običajno prevzemajo določeno vrsto

projektnih tveganj. V nadaljevanju je podrobneje predstavljena običajna porazdelitev tveganj

med posameznimi udeleženci projekta pri BOT tipu projekta.

9.3.1. Tveganja, ki jih nosi vlada države gostiteljice

Vlada države gostiteljice bo običajno uspela večino tveganj, povezanih z razvojem, izgradnjo,

upravljanjem in delovanjem projekta, prenesti na projektno podjetje oziroma sponzorje,

medtem ko bo sama verjetno prevzela nekatera politična tveganja, kot so na primer zamude

ter povišanje stroškov, povzročeni s strani vlade ali državnih oblasti, vključno z zamudami pri

pridobitvi potrebnih odobritev, dovoljenj in licenc. V takšnem primeru bo vlada države

gostiteljice običajno plačala določeno nadomestilo, stranki pa se lahko dogovorita tudi za

možnost podaljšanje koncesijske pogodbe. V kolikor bi vlada pri BOT projektu želela

prenesti na zasebni sektor dodatna tveganja, mora biti pripravljena prevzeti posledice, ki se

odražajo v višji ceni storitev.

Vlada lahko nosi ali deli tveganja, povezana z BOT projektom, s pomočjo garancij za uspešno

delovanje, »stand-by« posojili ali pogodbenimi določili o nadomestilih, vključno z zagotovili

v zvezi z (1) minimalnim odkupom po vnaprej določeni ceni, s čemer se zagotovi določena

raven prihodkov, (2) minimalnimi količinami surovin in materialov, ki bodo na razpolago po

določeni ceni, kar pripomore k predvidljivosti stroškov, (3) možnostjo menjave prihodkov

projekta v valuto, potrebno za odplačilo dolgov, ter repatriacijo dividend tujih investitorjev in

(4) zamenjavo v tujo valuto po vnaprej določenem tečaju, s čemer se izogne tečajnemu

tveganju. Vlade lahko dajo takšna zagotovila sponzorjem z namenom znižanja negotovosti

glede odplačila posojil, najetih za potrebe projekta, seveda pa je odplačilo posojil odvisno

predvsem od sposobnosti uprave učinkovito voditi oziroma upravljati projekt na način, ki

zagotavlja zadostne prihodke za odplačilo dolgov. Vrsta in stopnja tveganj, ki jih nase

prevzame vlada, je za finančno skupnost pomemben pokazatelj vladne pripadnosti projektu.

_______________________________________________________________________ 148


9.3.2. Tveganja, ki jih nosi projektno podjetje oziroma sponzorji

Tako vlada kot posojilodajalci pri odločanju o sodelovanju v projektu najprej preverijo

izkušnje in sposobnost sponzorjev za izvedbo takšnega projekta, njihovo pripadnost projektu,

kredibilnost ter izkušnje. Prav tako preverijo tudi usposobljenost in kredibilnost partnerjev, ki

so si jih sponzorji izbrali za sodelovanje (glavni pogodbenik, dobavitelji opreme, upravljavec

projekta, dobavitelji surovin in materialov in podobno). Ne glede na to, kako dobro je projekt

zamišljen, to ne pomeni nič, če je le-ta slabo izveden ali če sponzorji in njihovi partnerji niso

sposobni odpraviti pomanjkljivosti, ki se pokažejo tekom projekta. Tako vlado kot

posojilodajalce zanima predvsem, ali se je mogoče zanesti, da bo projekt zgrajen pravočasno,

v okviru predvidenega proračuna ter v skladu s potrebnimi tehničnimi standardi. Enako

pomembna je tudi sposobnost sponzorjev ter njihovih partnerjev, da znajo odpraviti

pomanjkljivosti, ki se pojavijo tekom projekta, in zmožnost, da prevzamejo tveganje v

primeru, ko projekt ne poteka v skladu z načrtom.

Vlada in finančne institucije želijo, da sponzorji prevzamejo pomemben del tveganj,

povezanih s projektom, saj so na ta način dohodki sponzorjev povezani z dolgoročnim

uspehom projekta. Običajno se sponzorji strinjajo s tem, da prevzamejo njim poznana

tveganja, kot so na primer tveganje razvoja, priprave, izgradnje in poslovanja projekta,

medtem ko oklevajo pri prevzemu tveganj, ki jih ni mogoče oceniti in so izven njihovega

nadzora, kot so na primer nekatera politična in komercialna tveganja.

Čeprav obvladovanje tveganj povzroča dodatne stroške, so jih sponzorji pripravljeni nositi,

saj bi v nasprotnem primeru le težko dobili finančna sredstva s strani posojilodajalcev, ali pa

bi bila ta neprimerno dražja in bi zahtevala večji delež lastniške udeležbe sponzorjev v

projektu. V nadaljevanju so navedena tveganja, ki jih v okviru projektnega financiranja

običajno prevzamejo sponzorji, skupaj z načini oziroma možnostmi njihovih zavarovanj.

Tveganja razvoja, priprave in izgradnje

Za potrebe učinkovitega obvladovanja teh tveganj morajo sponzorji v skladu s pogodbo o

projektu običajno priskrbeti različne garancije, vključno z dodatnimi lastniškimi sredstvi,

kadar je to potrebno, ter garancijami za odplačilo dolgov. Običajne so tudi zaveze o

_______________________________________________________________________ 149

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ vzdrževanju minimalnega razmerja med lastniškim in dolžniškim kapitalom ter ustrezne

stopnje servisiranja dolga, zahteva se podpis gradbene pogodbe »na ključ«, ki vsebuje

potrebne zaveze za dokončanje in kvaliteto opravljenih del ter primerne pogodbene kazni,

prav tako je nujna sklenitev pogodbe s podobnimi zavezami tudi z dobavitelji opreme ter

podizvajalci, uporaba preizkušene tehnologije ter sklenitev zavarovanja za čas izgradnje

projekta.

Posledice prevzema tveganj, povezanih z izgradnjo in (ne)dokončanjem projekta, se za

sponzorje odražajo v tem, da morajo ti v primeru višjih stroškov od načrtovanih priskrbeti

dodatna sredstva, v primeru neuspešnega dokončanja projekta pa posojila sponzorjev ostanejo

neodplačana, saj do faze projektnega financiranja pravzaprav sploh ne pride. Posojilodajalci le

neradi prevzemajo tovrstna tveganja, ki so tako v največji meri prepuščena samemu

projektnemu podjetju oziroma njegovim pogodbenim partnerjem. Logično je, da se želijo vse

stranke pred tveganji v fazi izgradnje projekta čim bolje zavarovati, kar običajno storijo s

pogodbo o izgradnji objekta ter s pogodbo o dobavi opreme (in tehnologije). S takšnimi

pogodbami se tveganje izgradnje deloma prenese na izvajalca gradbenih del oziroma

dobavitelja opreme, saj v primeru neizpolnitve pogodbenih obveznosti ta dva nosita vse tako

nastale stroške in jamčita za izplačilo odškodnine za nastalo škodo.

Kot dodatna oblika zavarovanja se zlasti pri projektih, ki prihodke pridobivajo na osnovi

koncesij, pojavljajo tudi ločeni računi (ang. escrow accounts), na katere se vsak mesec

pogodbeno usmerja določen del prilivov projektnega podjetja z namenom ohranjanja

sposobnosti rednega servisiranja obstoječih obveznosti iz naslova prejetih posojil.

Pri prevzemanju tveganj lahko sodeluje tudi država, ki s posebnimi jamstvi posojilodajalcem

zagotovi, da bo, v kolikor pride do zamud pri izgradnji projekta, s posebnimi »stand-by«

finančnimi aranžmaji projektnemu podjetju omogočila servisiranje bančnega dolga vse do

trenutka dokončanja izgradnje. S tem država indirektno prevzame nase tveganje dokončanja

izgradnje projekta, v nasprotnem primeru pa bi se tveganje v celoti prevalilo na

posojilodajalce.

_______________________________________________________________________ 150


Tveganje upravljanja

Tveganja, povezana z upravljanjem in vzdrževanjem projekta, nosijo sponzorji, ki pa jih s

posebno pogodbo (pogodba o upravljanju in vzdrževanju projekta) delno lahko prenesejo na

upravljalca projekta. Učinkovitost in ustreznost upravljalca projekta tako sponzorji kot tudi

vlada in posojilodajalci preverjajo s pomočjo monitoringa in merjenja učinkovitosti.

Medtem ko lahko pogodba z vodstveno ekipo za primer neučinkovitega vodenja predpiše

stroge pogodbene kazni, s čimer se tveganje upravljanja delno porazdeli, za napake pri

oblikovanju, izgradnji ali opremi projekta navadno odgovarja sama projektna družba oziroma

pogodbeni upravljavec projekta z vsemi pogodbenimi jamstvi, skupaj z dobavitelji opreme,

tehnologije in surovin.

Pogodba o projektu od sponzorjev običajno zahteva tudi, da priskrbijo paket zavarovanj za

določena tveganja, vključno z zavarovanjem odgovornosti, požarnim zavarovanjem,

zavarovanjem za strojelom, in podobno.

Tržno tveganje

Proti tržnemu tveganju se je relativno težko zavarovati, razen v primeru, ko je kupec outputa

en sam ali pa gre za majhno skupino kupcev. Najboljši način, da se projektna družba temu

tveganju izogne, je podpis pogodb o dobavi surovin in materialov oziroma pogodb o prodaji

outputa, ki so običajno tipske in v katerih so natančno specificirane tako kvaliteta kot količine

in cene. Kot obliko zavarovanja dolgoročnih denarnih tokov je možno uporabiti tudi opcije za

nakup inputov po fiksni ceni oziroma opcije za prodajo outputa po določeni ceni ter terminske

pogodbe, katerih namen je z vnaprejšnjo določitvijo cene stabilizirati stroške ključnih inputov

in s tem uravnovesiti negotove prihodke od prodaje.

Za pogodbene partnerje mora projektno podjetje poiskati kredibilna podjetja. V kolikor je

kupec po pogodbi o prevzemu oziroma nabavi produktov zaupanja vredna javna služba, kar je

običajno pri projektih, povezanih z obdelavo vode, kanalizacije, odpadkov, energije in

podobno, bo projektna družba običajno prevzela takšna tveganja. Tovrstna tveganja se lahko

_______________________________________________________________________ 151

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ deloma prevalijo na posojilodajalce, vendar običajno pod pogojem oziroma z zavezo družbe,

da bo vzdrževala primerno razmerje med dolgom in prihodki. Če so prihodki projektnega

podjetja odvisni od posameznikov oziroma širšega kroga končnih porabnikov (na primer ceste

s cestnino, letališke pristojbine, stroški porabe električne energije in podobno), projektno

podjetje in s tem posojilodajalci prevzamejo precej večje tveganje glede ustvarjanja bodočih

prihodkov. Posojilodajalci zato lahko želijo del tega tveganja prenesti na vlado s pomočjo

različnih garancij, zahtev po minimalnem razmerju med dolgom in prihodki in podobno.

Dodatno zavarovanje v takih primerih lahko nudijo tudi zaveze vlade države gostiteljice, da v

določenem obdobju ne bo gradila sorodnih objektov (cest, letališč, virov energije in

podobno), ki bi lahko predstavljali konkurenco omenjenemu projektu.

Prav tako lahko vlada nudi določeno podporo projektnemu podjetju tudi v primerih, ko le-to

ne dosega zahtevanega razmerja med dolgom in prihodki, kar se dogaja zlasti pri projektih, za

katere BOT struktura še ni bila preizkušena.

Politična tveganja

Pomemben način, kako se tuj sponzor zavaruje pred lokalnim političnim tveganjem je, da v

projekt pritegne domače udeležence. Interes lokalnih udeležencev v projektu je namreč

pomembno zagotovilo proti pristranskim odločitvam lokalnih oblasti. Dodatna zaščita lahko

vključuje uporabo tuje zakonodaje in predpisov za ključne dokumente projekta, s čimer se

projektne pogodbe izolirajo pred morebitnimi spremembami lokalnih zakonov, možna pa je

tudi pogodbena razdelitev političnih tveganj med posojilodajalce in sponzorje projekta.

Običajno ta tveganja nase prevzemajo bodisi same države, v katerih se projekt nahaja,

oziroma proti plačilu razne državne agencije (na primer nacionalne agencije za zavarovanje

političnega tveganja in izvozno-kreditne agencije) bodisi nekatere multilateralne finančne

institucije. Tovrstna tveganja je mogoče zavarovati pri v ta namen posebej ustanovljenih

državnih zavarovalnicah, čedalje pogosteje pa je tudi komercialno zavarovanje pri zasebnih

zavarovalnicah, ki je relativno drago.

Ne glede na vse pa bi bilo izredno težko postaviti kakršnokoli splošno pravilo, ki bi se

nanašalo na tveganja, povezana s splošno uvedbo ali povečanjem davkov, dajatev ali carin.

Jasno je, da nobena vlada ne bo dajala zagotovil ali garancij, da do takšnega povečanja ali

_______________________________________________________________________ 152

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ uvedbe novih davkov ne bo prišlo. V kolikor se stranke s pogodbo o projektu niso dogovorile

o nadomestilih za takšne primere, bo te stroške nosilo projektno podjetje.

Tečajna tveganja

Tečajnim tveganjem se je moč izogniti na različne načine:

• s kombinacijo posojil v domači in tuji valuti,

• z indeksacijo cen outputa skladno s spremembami deviznega tečaja,

• s tečajnimi swapi ali opcijami (kjer obstaja lokalni swap trg oziroma trg opcij),

• z zavezo sponzorjev za zagotovitev tuje valute (v obsegu, ki je potreben za servisiranje

dolga),

• z oblikovanjem izločenih računov (ang. escrow accounts) za depozite projektnega

podjetja v tuji valuti in

• z državnimi garancijami za zagotovitev konvertibilne valute.

Obrestno tveganje

Sponzorji projekta uporabljajo različne načine, kako se zaščititi pred negativnimi učinki

porasta obrestnih mer:

• pogajanja s posojilodajalci za fiksno obrestno mero oziroma kombinacijo fiksne in

variabilne obrestne mere,

• zamenjava tipa obrestne mere s pomočjo obrestnih swapov ter

• uporaba obrestnih kapic (in drugih izvedenih finančnih instrumentov).

9.3.3. Tveganja, ki jih nosijo posojilodajalci

Tako sponzorji kot posojilodajalci so v posameznih fazah projekta izpostavljeni številnim

tveganjem različne intenzivnosti. Medtem ko se izpostavljenost tveganjem za sponzorje z

zaključkom faze izgradnje oziroma dokončanjem projekta bistveno zmanjša, so tveganja za

posojilodajalce največja prav v času, ko projekt prične s poslovanjem. V fazi izgradnje

posojilojemalci v skladu s posojilno pogodbo zagotavljajo zadostna sredstva, pri čemer so

_______________________________________________________________________ 153

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ črpana sredstva v celoti zavarovana s strani sponzorjev ali z garancijami tretjih strank, kar

bankam zagotavlja precejšnjo zaščito pred posledicami neuspeha projekta.

Najbolj tvegana faza se za posojilodajalce tako začne z dokončanjem izgradnje in začetkom

delovanja projekta, ko le-ta začne ustvarjati določen denarni tok, iz katerega se zagotavlja

poplačilo posojila. V trenutku ko projekt uspešno prestane tehnične teste oziroma teste

dokončanja, se narava posojila spremeni, in sicer iz polno zavarovanega posojila nastane

delno zavarovano posojilo, za poplačilo katerega imajo banke le omejeno pravico poseči po

sredstvih sponzorjev oziroma lahko tako pravico celo popolnoma izgubijo.

Banke poskušajo svojo izpostavljenost tveganjem zmanjšati oziroma obvladovati predvsem z

zavezami sponzorjev ter ustreznim (čim višjim) deležem lastniškega kapitala oziroma

sredstev, ki jih slednji vložijo v projekt. S striktnim uveljavljanjem zahteve po lastniškem

vložku poskušajo banke ustvariti stanje, v katerem je projektna investicija dovolj »bogata«, da

lahko kadarkoli zagotovi poplačilo dolgov.

_______________________________________________________________________ 154


10. Uporaba modela projektnega financiranja za izgradnjo centralne čistilne naprave v Mariboru

Mestna občina Maribor je v letu 1994 sprejela koncesijski akt Odlok o koncesiji za čiščenje

odpadnih vod, na podlagi katerega je opredelila pogoje za podelitev koncesije ter na tej

podlagi izpeljala postopek zbiranja ponudb z namenom izvedbe javnega naročila (Mikec,

2000, str. 6). Julija 1997 je bil na osnovi mednarodnega razpisa za podelitev koncesije,

organiziranega s pomočjo EBRD, kot najugodnejši ponudnik izbran konzorcij pod vodstvom

Suez-Lyonnaise des Eaux41, v katerem sta nastopali še podjetji Degremont in Steweag.

Konzorcij ponudnikov je bil oblikovan glede na potrebe po združitvi znanj, ki jih te

mednarodne korporacije z izkušnjami na področju dejavnosti gospodarjenja z vodami in

infrastrukturnih projektov imajo.

Francosko podjetje Suez-Lyonnaise des Eaux je na področju dejavnosti, povezanih z dobavo

in gospodarjenjem s pitno in odpadno vodo, največji operater na svetu. Ima 51 odvisnih družb

v tujini, na področju dobave vode ter zbiranja in čiščenja vode ima svoje naprave v 100

državah in opravlja storitve za 77 milijonov strank. Degremont, ki je v 100% lasti Suez-

Lyonnaise des Eaux, je dobavitelj in proizvajalec opreme za ravnanje z odpadnimi vodami,

specializiran tako za dizajniranje in inženiring, kot za izgradnjo in upravljanje čistilnih

naprav.

Steweag (Steirische Wasserkraft- und Elektrizitat AG) je glavni oskrbovalec elektrike na

avstrijskem Štajerskem. Je del skupine Energie Steiermark Group, ki je v 75% lasti vlade

dežele Štajerske in 25% v lasti Electricité de France International. Aqua.Net je hčerinsko

podjetje Steweag-a, ki se ukvarja izključno s pripravo in distribucijo pitne vode ter čiščenjem

odpadnih vod.

Konzorcij in Mestna občina Maribor sta februarja 1998 uskladila predlog koncesijske

pogodbe, ki je bil podlaga za Pogodbo o izgradnji centralne čistilne naprave in koncesiji za

čiščenje odpadnih voda v Mariboru. Julija 1998 je bila podpisana koncesijska pogodba med

Mestno občino Maribor in podjetjem Aquasystems d.o.o., ki ga je konzorcij ustanovil kot 41 Danes poznana pod imenom Ondeo.

_______________________________________________________________________ 155

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ projektno družbo z namenom izvajanja koncesijske pogodbe. Ustanovitelji Aquasystems so

bili v kapitalu družbe udeleženi z naslednjimi lastniškimi deleži: Suez-Lyonnaise des Eaux:

32,6%, Degremont: 30,4%, Aqua.Net: 32,6%, Styricon: 4,4%. Mestna občina Maribor pa si je

z določili koncesijske pogodbe zagotovila možnost vstopa v Aquasystems z največ 26%

osnovnega kapitala družbe. Ta delež lastništva, ki je bil prvotno rezerviran za Mestno občino

Maribor in Nigrad, je naknadno prevzel Petrol, ki je izrazil interes, da se kot družbenik vključi

v podjetje Aquasystems. Po vstopu Petrola v družbo so se lastniški deleži med družbeniki

nekoliko spremenili, v enakem razmerju so določene tudi obveznosti in pravice družbenikov:

Petrol: 26,000%, Suez-Lyonnaise des Eaux: 20,885%, Degremont: 19,460%, Aqua.Net:

20,885%, Styricon: 2,770% in Porr: 10,000%.

Projekt v vrednosti 38 mio Eur se financira z A/B strukturnim posojilom EBRD, ki

predstavlja približno 75% vrednosti investicije42, lastniški kapital in posojila sponzorjev

projekta, pri čemer so posojila subordinirana in odplačljiva šele po odplačilu EBRD posojila,

pa preostalih 25% vrednosti investicije. Čistilna naprava naj bi bila preko kolektorja povezana

s sistemom mestne kanalizacije, ki se financira s kapitalom v obliki nepovratnih sredstev v

višini približno 7 mio EUR, ki jih prispeva Evropska Komisija iz naslova svojega EU Phare

programa.

Bančni analitiki EBRD so naredili analizo občutljivosti projekta (depreciacija tolarja, delna

plačila storitvene pristojbine, zamuda pri plačilih storitvene pristojbine, višji stroški

obratovanja/višje obresti kot je predvideno) in identificirali vsa poglavitna tveganja (tveganje

manjšega obsega prodaje, pomanjkanje tuje valute, potrebne za odplačilo posojila,

makroekonomska tveganja, povečanje stroškov obratovanja, povečanje stroškov izgradnje,

nedokončanje tretje faze idr.), hkrati pa definirali ukrepe za njihovo zmanjšanje oz. odpravo.

Glede na nizko rizičnost Slovenije in naravo projekta je prevladalo mnenje, da je tveganje

projekta relativno nizko. Projekt bo generiral dovolj denarnih tokov za pokritje stroškov

obratovanja, servisiranje dolga in izplačila zahtevanih donosov na lastniški kapital, pri čemer

prihodke podjetja predstavlja plačilo pristojbin za čiščenje odpadnih voda po količini

42 Od zneska 28,1 mio EUR, ki ga je EBRD odobril za financiranje projekta BOT, 14,8 mio EUR predstavlja A posojilo EBRD, B posojilo v višini 13,3 mio EUR pa je sindicirano na osnovi prodaje participacije v posojilu mednarodnim komercialnim finančnim institucijam. Sindikat sodelujočih bank vključuje Bayerische Hypo-und Vereinsbank AG, ki nastopa kot soagent, Raiffaisen Zentralbank Osterreich AG in Dexia Project & Public Finance International Bank. Ročnost posojila je 15 let, posojilo se odplačuje v letnih obrokih po preteku moratorija na odplačilo glavnice, ki je tri leta.

_______________________________________________________________________ 156

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ prečiščene odpadne vode in sicer po pogojih, določenih v koncesijski pogodbi z Mestno

občino Maribor.

Nekoliko nenavaden je način plačila storitev, saj tok prihodkov izhaja neposredno iz javnega

sektorja; podjetje Aquasystem taks namreč ne bo pobiralo direktno od uporabnikov storitev,

pač pa mu bo Mestna občina Maribor kot nadomestilo za izgradnjo in poslovanje čistilne

naprave plačevala določeno storitveno pristojbino.43 Le-ta se bo izplačevala na poseben račun

(ang. escrow account), na katerem se bodo zbirale občinske vodne takse. V primeru, da na

tem računu sredstev ne bi bilo dovolj, je občina dolžna zagotoviti plačilo tarife iz lastnih

finančnih virov (Clement-Davies, str. 57).

V zameno je Aquasystems podpisal pogodbo o izgradnji s fiksno ceno (ang. fixed price

turnkey construction contract) s podjetjema SLDE in Degremont ter pogodbo o licenčnem

prenosu znanja in tehnični podpori s SLDE, s čimer se je zavezal, da bo imel v celotnem

obdobju trajanja koncesije na razpolago zadovoljive tehnične vire s strani sponzorjev

projekta, da bo lahko izpolnjeval obveznosti iz naslova koncesijske pogodbe. Glavnino

pogodbene strukture projekta tako predstavljajo:

− Koncesijska pogodba z Mestno občino Maribor kot koncendentom,

− Pogodba o izgradnji čistilne naprave, podpisana s konzorcijem pod vodstvom

Degremonta,

− Pogodba o prenosu znanja in tehnični podpori, podpisana s Suez-Lyonnaise des Eaux,

− Pogodba o financiranju z EBRD,

− Pogodba o podpori projektu med EBRD in Mestno občino Maribor.

Za zavarovanje posojila je Aquasystems EBRD zagotovil prioriteto pri zastavi svojih terjatev

(vključujoč zastavo bodočih plačil pristojbin), projektnih pogodb, bančnih računov in sredstev

43 Za opravljanje storitev bo Aquasystems prejemal od Mestne občine Maribor storitveno pristojbino, ki jo sestavljajo tri komponente: strošek kapitala, strošek obratovanja in prenosljive obremenitve. Stroški kapitala so tista sestavina pristojbine, s katero se koncesionarju povrnejo stroški za tehnologijo, projektiranje, izgradnjo ter zagon naprave in se določijo v fiksnem znesku za vsako leto posebej. Stroški obratovanja so sestavljeni iz fiksnega mesečnega dela za vzdrževanje in obratovanje, ki je v SIT, in variabilnega dela, ki pokriva uporabo kemikalij, izraženega preko fiksnega tečaja v SIT na m3 prostornine odpadne vode. Komponenta prostornine je uporabljena zaradi prenosa dela tveganja v poslovanju (t.j. količine dobavljene vode in odpadnih vod v normalnih okoliščinah) na koncesionarja, pri čemer tveganje manj predvidljivih sprememb v prostornini vode ostaja na občini. Prenosljiva obremenitev (ang. pass-through charge) so stroški DDV, davki na nepremičnine, ekološke dajatve idr. Storitvena pristojbina se vsako leto prilagodi z indeksom cen na drobno v obliki fiksne cene.

_______________________________________________________________________ 157

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ podjetja, medtem ko so sponzorji banki predložili garancijo za dokončanje izgradnje. Poleg

tega je EBRD z Mestno občino Maribor podpisal pogodbo, ki mu omogoča pravico do vstopa

v podjetje v primeru njegove nezmožnosti servisiranja odobrenega posojila ali prekinitve

koncesije. Podjetje Aquasystems pa mora Mestni občini Maribor poleg garancije za

dokončanje del ob začetku poslovanja projekta, kot zavarovanje svojih prihodnjih obveznosti

iz poslovanja, predložiti še garancijo za dobro izvedbo del. Osnovno pogodbeno strukturo

projekta prikazuje naslednja Slika 10.1.

Slika 10.1: Diagram pogodbenih odnosov med udeleženimi partnerji v projektu Aquasystems

Dajatve za čiščenjekomunalnih voda

Koncesijska pogodba(Concession Agreement)

Pogodba o financiranju(Loan Agreement)

Aquasystems

EBRD

MOM

Pogo

dba

o po

dpor

i pro

jekt

a(P

roje

ct S

uppo

rt A

gree

men

t)

Vodovod +Kanalizacija

Pobiranje prispev-kov od fizičnih in

pravnih oseb

Vir: Mikec Mateja: Poslovni načrt. Vstop Pe2000, str. 10.

______________________________________

“EscrowcounAc t”

Posebenračun

Pogodba o licenčnemprenosu in tehnični podpori

Pogodba o izgradnji(Construction Contract)

PETROLSUEZ-LYONNAISEDES EAUXDEGREMONTSTYRCONAQUA.NETPOOR

SUEZ-LYONNAISEDES EAUX

DEGREMONT/PORR

Garancija za dokončanjeizgradnje (CompletionGuarantie Agreement)

trola v Aquasystems d.o.o. Ljubljana: Petrol,

_________________________________ 158

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ Pogodbeno strukturo projekta doplnjujejo številne garancije in zavarovanja:

− Bančna garancija za dokončanje del (vsi družbeniki so proporcionalno glede na svoj delež

v projektni družbi banki, ki je izdala garancijo, izdali kontragarancijo),

− Garancija sponzorjev za dokončanje del (le-ta je podpisana kot korporativna garancija v

obliki pogodbe med sponzorji projekta ter EBRD (obveznosti iz te garancije so

razporejene med posamezne od sponzorjev, medtem ko drugi družbeniki izdajo

korporativne kontragarancije sponzorjem), v kateri sponzorji nosijo del tveganja za že

izkoriščen, a še neplačan del posojila EBRD do trenutka izgradnje druge faze čistilne

naprave, ko se posojilo začne odplačevati),

− Bančna garancija za dobro izvedbo del ter različne zavarovalne police kot instrument

zavarovanja pred tveganji, ki jih narekuje kreditna pogodba med Aquasystems in EBRD

in so dogovorjena z Zavarovalnico Triglav, pokrivajo pa tako tveganja pri izgradnji kot

tveganja pri obratovanju projekta.

Koncesijska pogodba je podpisana med projektnim podjetjem in Mestno občino Maribor,

medtem ko sponzorji projekta, ki niso stranke v pogodbi, nastopajo le kot lastniki projektnega

podjetja, katerih možnost za prodajo njihovega lastniškega deleža je s koncesijsko pogodbo

omejena. Pogodba koncesionarju jamči ekskluzivno pravico pri dobavi vode in zagotavljanju

storitev, povezanih z dobavo vode na področju Maribora v času trajanja koncesije. Ta

ekskluzivnost ni pomembna le za koncesionarja s komercialnega stališča, pač pa predstavlja

zavezo Mestne občine Maribor za uspešnost koncesijske strukture in samega projekta ter s

tem posojilodajalcem vliva precejšnjo mero zaupanja v projekt; kot pri vseh finančnih

strukturah, katerih osnova so denarni tokovi, je namreč ključnega pomena prav visoka stopnja

zanesljivosti prihodkov, ki jih bo projekt generiral v prihodnosti.

Eno najbolj težavnih področij pogajanj kateregakoli projekta na osnovi koncesije je določitev

nadomestnih izplačil v primeru predčasnega zaključka oz. prekinitve koncesijske pogodbe.

Kako določiti višino zneska, ki naj ga koncesionarju v takem primeru povrne javni sektor, še

zlasti, če gre razloge za prekinitev koncesije iskati pri slednjem, je težavno vprašanje

(Clement-Davies, str. 59). Presenečenje javnega sektorja na predlog, da naj v primeru plačilne

nezmožnosti koncesionarja le-temu izplača določeno nadomestilo, je neutemeljeno, saj lahko

v primeru prekinitve koncesije premoženje projektnega podjetja preide v druge roke veliko

prej, kot so iz naslova prihodkov, ki jih ustvarja to premoženje, poplačani posojilodajalci in

_______________________________________________________________________ 159

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ investitorji. Posojilodajalci zaradi tega pogosto ne morejo odobriti posojila, v kolikor niso

vsaj večinoma kriti za primer predčasne prekinitve koncesije. Nadomestna izplačila morajo

tako vedno zadostovati za poplačilo posojilodajalcev prvega reda ne glede na razlog

prekinitve koncesije.

To velja tudi za projekt v Mariboru, kar pomeni, da celo v primeru prekinitve koncesije zaradi

"force majeure", finančnih težav ali nastopa plačilne nezmožnosti koncesionarja Mestna

občina Maribor nase prevzame poplačilo celotnega zneska neodplačane glavnice in obresti

projektnega posojila ali (po zaključku druge faze) neto knjižne vrednosti objekta. V primeru

prekinitve koncesije zaradi plačilne nezmožnosti občine pa je le-ta odgovorna še za povrnitev

stroškov iz naslova predčasne prekinitve koncesije oz. drugih na koncesijo vezanih pogodb,

kot tudi za izgubo nerealiziranih prihodnjih dobičkov koncesionarja za določeno število let.44

Koncesijska pogodba med drugim določa, da je projektno podjetje Aquasystems odgovorno

za projektiranje, financiranje in izgradnjo vseh treh faz centralne čistilne naprave45 ter njeno

obratovanje, vključno z vzdrževanjem in obnovo v celotnem obdobju trajanja koncesije, 22 let

po dokončanju prve faze. Po preteku tega obdobja bo lastništvo (oz. vse premoženjske pravice

na čistilni napravi ter pravica do uporabe zemljišča, na katerem naprava stoji) prešlo v roke

Mestne občine Maribor.

Mariborski projekt izgradnje čistilne naprave kot prvi primer projektnega financiranja

občinske infrastrukture na podlagi koncesije z omejenim pristopom v vzhodni Evropi zaradi

svojega statusa prvega predstavlja t.i. "benchmark" za vse podobne projekte v regiji, saj gre za

prvi projekt na področju financiranja občinske okoljske infrastrukture na osnovi BOT tipa

koncesije v Sloveniji in v širši regiji, ki je doživel finančno zaprtje.

44 Skladno s pogodbo in slovensko zakonodajo ima občina pravico prekiniti koncesijsko pogodbo, če se ji to zdi primerno (ang. termination for convenience). V tem primeru so obveznosti občine vezane na povrnitev vseh izgubljenih dobičkov koncesionarja v celotnem obdobju predvidenega trajanja koncesije. 45 Faza 1: mehansko čiščenje; faza 2: biološko čiščenje; faza 3: odstranjevanje nitratov.

_______________________________________________________________________ 160


Literatura in viri 1. Ahmed Priscilla A., Xinghai Fang: Project finance in developing countries. Lessons of

experience series. 7. Washington D.C.: International Finance Corporation, 1999.

2. An exercise in the use of market swap rates in the evaluation of alternative financing structures. Bank of America. March, 1997. Interno gradivo NLB.

3. Aoust Jean-Marie, Bennett Crauig, Fiselson Roger: Analiza in delitev rizikov, ključ partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem. V: Financiranje infrastruktur in javnih storitev. Gradivo konference Financiranje javnih infrastruktur s koncesijami, sodobna metoda partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem. Paris: Presses de l'Ecole nationale des Ponts et chaussées. November 2000.

4. Augenblick Mark, Custer Scott: The build, operate and transfer ("BOT") approach in infrastructure projects in developing countries. Washington, D.C.: The World Bank, WPS 498.

5. Benoit Philippe: Project finance at the World Bank: an overview of policies and instruments. World Bank Technical Paper Number 312. Washington, D.C.: World Bank, 1995.

6. Brigham Eugene F., Gapenski Louis C.: Intermediate financial management. Fifthedition. Fort Worth: The Dryden Press, Harcourt Brace College Publishers, 1996.

7. Bosquet Franck, Fayard Alain: Roan infrastructure concession practice in Europe.September 2001.

8. Brook Cowen Penelope: The private sector and water and sanitation – how to get started. The private sector in water. The World Bank,1999.

9. Carter Philip: Breaking out of the bank. Project Finance. London, 2000.

10. Clement-Davies Cristopher, Faekov Artem V.: Slovenia case study: the Maribor waste-water project. Law in transition. European Bank for Reconstruction and Development. London, Spring 2001.

11. Csizmadia György: Project financing infratructure. An analysis. MBA, Instituto de Empreaa, Spain. Madrid. July, 1998. [URL: http://www.eurolibor.com/projengl.html], 15.12.1999.

12. Damodaran Aswath: The promise and peril of real options. Working Paper. Stern School of Business, New York. [URL: http://www.stern.nyu.edu/~adamodar/New_Home_Page/papersl.html], 03.03.2000.

13. Developing Public Private Partnership in New Europe. Price Waterhouse Coopers, 2004.

14. The EIB's role in public-private partnership (PPP). 15. July 2004.

15. Esty Benjamin C.: Improving techniques for valuing large-scale projects. Journal of Project Finance. New York, 5 (1999).

16. Fabozzi Frank J., Modigliani Franco: Capital markets, institutions and instruments. New Jersey: Prentice-Hall, 1992.

17. Financing checklist : power project financing. [URL: http://www.powerprojectfinancing.com/ Publications/info.html], 19.11.1999.

_______________________________________________________________________ 161

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ 18. Financing private infrastructure projects. Emerging trends from IFC's experience.

International Finance Corporation, 1994.

19. Financing readiness. A handbook for energy project developers. San Anselmo : power project financing. [URL: http://www.powerprojectfinancing.com/Publications/fready.html], 19.11.1999.

20. Financing with the EBRD. [URL: http://www.ebrd.org/english/busin/FINANCE/main.htm], 11.12.1999.

21. Fishbein Gregory, Babbar Suman: Private financing of toll roads. Washington, D.C.: The World Bank, RMC Discussion Paper Series, Number 117, December 1996.

22. Gazvoda Maja. Vloga poslovne banke v projektnem financiranju. Ljubljana : Ekonomska fakulteta, magistrsko delo, september 2001.

23. Green paper on Public-Private Partnership and Community Law on Public Contracts and Concessions. European Commission, 2004.

24. Haarmeyer David, Mody Ashoka: Financing water and sanitation projects – the unique risks. Public policy for the private sector. Note no.151. Washington: World Bank Group. 1998, September. [URL: http://worldbank.org/html/fpd/notes/151/151haarm.pdf], 05.01.2000.

25. Han Mei, Zhiyong Jerry Shi: How to asses the profitability of a project finance deal – from the lenders' perpective. Journal of Project Finance. New York, 3 (1997).

26. Henderson John (Ed.): Asset securitization: current techniques and emerging market application. Euromoney Publications. Playhouse Yard: Euromoney Books, 1997.

27. Hrovatin Nevenka. Prestrukturiranje infrastrukturnih dejavosti. Slovenaka ekonomska revija, Lubljana, 1997, št. 1 – 2.

28. Idelovitch, Emanuel and Ringskog, Klas. Private sector participation in water supply and sanitation in Latin America. Washington, D.C.: The World Bank, 1995.

29. IFC financial products. IFC. [URL: http://www.ifc.org/main/html/workprod.html], 10.12.1999.

30. IFC loan syndications. IFC. [URL: http://www.ifc.org/depts/html/synd.html], 10.12.1999.

31. Kerf Michel & others: Concessions for infrastructure. Washnigton, D.C. : The World bank, World Bank Technical paper No. 399, 1998.

32. Kester W. Carl, Timothy A. Luehrman: Case problems in international finance. McGraw Hill series in finance. New York; London: McGraw Hill, 1993.

33. Klein Michael, So Jae, Shin Ben. Transaction costs in private infrastructure projects. Private Sector (Washington, D.C.), September 1996.

34. Lenič Jože. Analiza ekonomskih tveganj v procesu vključevanja privatnega sektorja v gospodarsko infrastrukturo. Ljubljana : Ekonomska fakulteta, magistrsko delo, december 1999.

35. McCartney Eric, Lynn Kathy: For & Against. Project finance. London, 1999.

36. Mikec Mateja: Poslovni načrt. Vstop Petrola v Aquasystems d.o.o. Ljubljana: Petrol, 2000.

_______________________________________________________________________ 162

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ 37. Mrak Mojmir: Communal infrastructure in Slovenia in view of its accession to the EU:

Sector review, investment needs and policy priorities. Working paper of the Faculty of Economics. No. 83. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 1999.

38. Mrak Mojmir. Richardson Victor: Financial innovation for industrial development. v Industry and Development : Global Report 1991/92. Vienna : UNIDO, 1991.

39. Mrak Mojmir: BOT oblika projektnega financiranja: riziki in zavarovanja pred njimi. Slovenska ekonomska revija. Ljubljana, 48, (1997).

40. Mrak Mojmir. Koncept BOT oblike projektnega financiranja. Bančni Vestnik, Ljubljana, št. 11, (1993)

41. Mrak Mojmir: Infrastructure investment needs in Slovenia. IB revija. Urad RS za makroekonomske analize in razvoj. Ljubljana, XXXI (1997).

42. Mrak Mojmir: Managing risks in BOT model of project financing. Public and private sector partnership: learning for growth. Sheffild: SHU Press Sheffield Hallam University, 1997.

43. Nevitt Peter K., Fabozzi Frank: Project financing. Sixth edition. London: Euromoney Publications PLC, 1998.

44. Operational guidelines for successful public- private partnerships. Working draft. European Commission, 13 June 2002.

45. Partnering in Practice: New Approaches to PPP delivery. Price Waterhouse Coopers.

46. Polio Gerard: International project analysis & financing. London: Macmillan Press, 1999.

47. Public private partnership: a guide for local government. British Columbia, the Ministry of Municipal Affairs, May 1999.

48. Peppiatt Stephen, Rixon Shaun: Breaking the bond barrier. Project Finance. London, 2000.

49. Private solutions for infrastructure: opportunities for the Philippines. Washnigton, D.C.: The World bank, 2000.

50. Project fiance in developing countries. Washington, D.C.: IFC, 1999.

51. Project Finance: Working with commercial banks. IFC. [URL: http://www.ifc.org/ifc/about/facts/ collabor/II/ii.html], 20.12.1999.

52. Pugsley Justin: Project paper chaste?. Project Finance. London, 2000.

53. Resource Book on PPP Case Studies. European Commission, 2004.

54. Rhodes Tony et al.: Syndicated lending. Practice and Documentation. Second Edition. HampshirE: Euromoney Publications PLC, 1998.

55. Russell et al.: Project finance – identifying and allocating risks. Corporate Finance Law Update. Supplement. 1998, February. [URL: http://www.rmmb.co.nz/updates/cflsup98.html], 03.01.2000.

56. Ruster Jeff: Mitigating commercial risk in project finance. Public policy for the private sector. Note no. 69. Washington: World Bank Group. 1996, February.

57. Saunders Anthony: Financial institutions management. A modern perspective. Second edition. Boston : Irwin/McGraw-Hill, 1997.

58. So Jae, Shin Ben: The private infrastructure industry – a global market of USD60 billion a year. v Infrastructure. Washington, D.C.: The World Bank, June 1996

_______________________________________________________________________ 163

Priročnik o projektnem financiranju Januar 2005 Mojmir Mrak, Maja Gazvoda, Maruša Mrak Dopolnjeni osnutek __________________________________________________________________________________________ 59. Selecting an option for private sector participation. The World Bank, 1997.

60. UNCITRAL: Legislative Guide on Privately Financed Infrastructure Projects, United Nations, New York, 2001.

61. UNIDO BOT guidelines. Vienna: UNIDO, 1996.

62. Vishnu Ram V.: Infrastructure project financing. Indian Institute of Management. Lucknow. [URL: http://www.iiml.ac.in/htmldocs/infrafin.html], 20.01.2000.

63. Tinsley Richard. Project finance. London: Euromoney books, 2000.

64. Vinter Graham D.: Project finance : a legal guide. London : Sweet & Maxwell, 1995.

65. Watkins Mary: Lenders push to the limit. Project Finance. London, 1999.

66. Watkins Mary: Where speed is of essence. Project Finance. London, 1999.

67. White Gerald I., Sondhi Ashwinpaul C., Fried Dov: The analysis and use of financial statements. Second edition. New York : John Wiley & Sons, Inc, 1997.

68. Whitham Jane: Leisure time for project financiers. Project Finance. London, 1999.

69. Wood Philip R.: Project finance, subordinated debt and state loans. Law and practice of international finance. London: Sweet & Maxwell, 1995.

70. World Development Report 1994: Infrastructure for development. Washington, D.C.: The World Bank, 1994.

71. Yescombe E.R.: Principles of project finance. Amsterdam : Academic Press, 2002.

_______________________________________________________________________ 164


Slovarček BOT oblika projektnega financiranja

build-operate-transfer; oblika zagotavljanja infrastrukturnih

storitev in financiranja infrastrukturnih naložb, pri kateri

koncesionar na osnovi koncesijske pogodbe, sklenjene z

državo, infrastrukturni objekt zgradi in financira, ga ima v

lasti ter z njim upravlja v obdobju, opredeljenem v pogodbi,

po izteku tega obdobja pa objekt prenese v last države

druge oblike so še npr. BOO (build-own-operate), BOR

(build-operate-renewal of concession), BTO (build-

transfer-operate), BRT ali BLT (build-rent/lease-transfer),

ROT (rehabilitate-operate-transfer) in podobno

delničarski sporazum sporazum, s katerim se sponzorji kot delničarji projektne

družbe dogovorijo o načinu uresničevanja svojih pravic in

izvrševanju dolžnosti, ki izhajajo iz njihovih lastniških

deležev v projektni družbi

denarni tok neto prihodki, ki jih ustvarja projekt

dolžniški kapital sredstva v obliki dolgoročnih finančnih posojil in dolžniških

vrednostnih papirjev

država gostiteljica država, v kateri je projekt lociran; organi oziroma agencije

države igrajo pomembno vlogo v projektu, oblika in obseg

udeležbe države pa sta odvisna od posameznega primera

dokončanje completion; pri projektnem financiranju pride do

dokončanja, ko denarni tok projekta postane primaren način

za poplačevanje obveznosti; do dokončanja pride po

uspešnem testu dokončanja projekta

_______________________________________________________________________ 165


finančne pogodbe financing agreements; skupina pogodb, ki zagotavljajo

ustrezna finančna sredstva za izvedbo projekta

finančno zaprtje financial close; trenutek, ko so izpolnjeni vsi pogoji in

zadovoljene vse predpostavke; s finančnim zaprtjem

postanejo vse projektne pogodbe brezpogojne in veljavne

izven bilančno financiranje način pridobivanja sredstev, ki se ne pokaže v bilanci; pri

projektnem financiranju sredstva, denarni tokovi in

pogodbene obveznosti, ki izhajajo iz posameznega projekta,

niso izkazana v bilancah sponzorja projekta, temveč so

izločene v samostojen ekonomski oziroma pravni subjekt

komercialna tveganja commercial risk; tveganja, povezana z makroekonomskim

okoljem projekta in njegovih udeležencev; gre zlasti za

tveganja, povezana s spremembami obrestnih mer, deviznih

tečajev, inflacijo, dostopom do finančnih virov in podobno

koncesija pravica oziroma pravice, ki jih država ali lokalna oblast

prenese na projektno družbo; določeni so pogoji in načini

uporabe podeljenih pravic

koncesijska pogodba concession agreement; pogodba, ki jo skleneta država

gostiteljica kot koncendent in projektno podjetje kot

koncesionar; s to pogodbo se določijo pravice in obveznosti

države in koncesionarja pri razvoju in poslovanju projekta

ter opredeli obdobje, za katerega se koncesija podeljuje

konzorcij vseh udeležencev ali tistih, ki začno razvijati projekt; v

začetni oziroma razvojni fazi so lahko povezave med

udeleženci konzorcija precej ohlapne in se ne kažejo nujno

preko oblikovanja posebnega pravnega subjekta ali

_______________________________________________________________________ 166


medsebojnih pogodbenih povezav

pravna tveganja legal risk; tveganja, povezana s spremembo zakonodaje,

pomembne za projekt; lahko tudi tveganja, povezana z

nepopolno ali slabo pripravljeno pogodbeno in projektno

dokumentacijo, kar lahko vpliva na denarni tok projekta ali

možnost servisiranja dolgov

lastniški kapital denarni in stvari vložki sponzorjev projekta

PPP public – private partnership; javno – privatno partnerstvo,

gre za partnerstvo med javnim in zasebnim sektorjem z

namenom izgradnje projekta, v katerem so tveganja deljena

med obema subjektoma; zasebni sektor običajno preskrbi

finančna sredstva in management

politična tveganja political risks; tveganja, povezana z notranje in zunanje

politično situacijo v državi gostiteljici, njeno stabilnostjo,

odnosom vlade do udeležbe zasebnega kapitala, nadzorom

cen, okoljevarstvenih dejavnosti, vojne in terorizma,

razlastninjenja in nacionalizacije in podobno

posojilodajalci zagotovijo dodatne dolžniške vire sredstev; v projektu

običajno sodeluje več posojilodajalcev, bodisi posamično

bodisi v obliki konzorcija

proizvod projekta proizvod ali storitev, ki je rezultat proizvodnje oziroma

procesa dela projektnega podjetja

projektne pogodbe sistem pogodb, s katerimi projektni udeleženci v najširšem

smislu urejajo medsebojne pravice in obveznosti

projektno financiranje posebna oblika financiranja dolgoročnih projektov, pretežno

_______________________________________________________________________ 167


s področja infrastrukture, industrije in javnih storitev, s

pomočjo zasebnega kapitala; je finančna struktura, ki se

primarno zanaša na poplačilo vloženega lastniškega in

dolžniškega kapitala iz denarnega toka, ki ga bo ustvaril

projekt

projektno financiranje »brez pristopa«

without recourse; tip projektnega financiranja, pri katerem

upniki in drugi vlagatelji do sponzorjev projekta nimajo

nobenih direktnih pravic oziroma posebnih jamstev

projektno financiranje »z omejenim pristopom«

limited recourse; tip projektnega financiranja, pri katerem

obstajajo določena jamstva sponzorja projekta

projektno podjetje samostojna poslovna celica oziroma ekonomska enota,

lahko tudi pravna oseba, ustanovljena z namenom, da zgradi

zasnovani projekt ter skrbi za njegovo izvedbo in

upravljanje

projektno tveganje project risk; različna tveganja s področja projektnega

financiranja, ki so povezana s specifičnim ekonomskim in

političnim okoljem, v katerem se projekt odvija

razlastitev država prevzame projektno podjetje ali projekt, običajno

proti plačilu določenega nadomestila; do učinka, podobnega

razlastitvi, lahko pride tudi s povečevanjem davkov in

pravnih predpisov, povezanih s projektom in ki imajo nanj

neposreden vpliv

razvojni sporazum pre-development / project development agreement;

sporazum, ki ga v fazi razvoja projekta z namenom ureditve

medsebojnih odnosov podpišejo sponzorji

sindicirano posojilo posojilo, ki ga posojilojemalcu hkrati in na podlagi skupne

_______________________________________________________________________ 168


pogodbe, pod upravljavskim vodstvom banke agenta,

zagotavlja več bank pod enakimi pogoji

sponzorji udeleženci projekta, ki v projekt investirajo lastni kapital

subordiniran dolg subordinated debt; kvazi-lastniški kapital; vrsta kapitala, ki

kombinira značilnosti dolga in lastniškega kapitala; v

primeru likvidacije dolžnika je subordiniran dolg ob

izplačilu podrejen vsem drugim kategorijam posojil, ima pa

prednost pred lastniškim kapitalom

študija izvedljivosti projekta feasibility study; študija, ki analizira projekt s finančnega,

komercialnega, tehnično-tehnološkega, ekološkega ter

socialno-ekonomskega vidika; v njej se običajno opredelijo

velikost projekta, njegova lokacija in osnovni tehnični

parametri, implikacije projekta na okolje ter potencialni

finančni prilivi projekta

»take and pay« pogodbena zaveza stranke, da bo plačala proizvod projekta,

če je le-ta dobavljen oziroma dobavljiv in ga je mogoče

prevzeti

»take or pay« pogodbena zaveza stranke, da ali prevzame proizvod

projekta ali plača določeno vsoto tudi v primeru, ko

proizvoda ne prevzame

test dokončanja projekta completion test; poseben test, s katerim se ugotavlja, ali je

projekt uspešno dokončan, če lahko deluje po načrtih ter

ustvarja predviden denarni tok

tveganje (ne) dokončanja completion risk; tveganje, ali bo projekt pravočasno

dokončan, v načrtovanem finančnem okviru in ali bo po

izgradnji ustvarjal zadosten denarni tok za poplačilo in

_______________________________________________________________________ 169


podobno

tveganje poslovanja operating risk; tveganja, ki bi onemogočila učinkovito

poslovanje projekta; gre predvsem za tveganja povezana s

tehničnimi težavami, upravljanjem projekta, tržnimi

razmerami in ekonomsko situacijo

upravljavec projekta družba, ki projekt upravlja; običajno je to eden izmed

sponzorjev, ki v zameno za upravljanje prejema določeno

nadomestilo

_______________________________________________________________________ 170

republika slovenija · pri financiranju projekta, kjer ima kreditor neposreden ali posreden dostop...

Documents