poti ob žici in njene 60-letne tradicije

mes

tna

knjiž

nica

ljub

ljana

2 60. obletnica Pohodov ob žici

Pot spominov in tovarištva predstavlja povojni pomnik na čase, ko je Ljubljano obdajala bodeča žica. Je mestni re-kreacijski obroč, ki vsako leto na začetku maja privabi več kot 30.000 udeležencev. Pohod za vse starostne skupine je speljan po nezahtevni 32,5 km dolgi progi, na kateri je organiziranih osem kontrolnih točk. Prvi organizirani po-hod »Ob žici okupirane Ljubljane« je bil 23. junija 1957, o čemer so obširno poročali v tedanjih najpomembnejših časopisih Slovenski poročevalec in Ljudska pravica.

Leta 2016 se meščani Ljubljane udeležujemo že šestdese-tega pohoda po vrsti.

Pohod ob žici leta 1980. Vir: Arhiv društva Zeleni prstan.

360. obletnica Pohodov ob žici

ALI STE VEDELI?Tekom šestih desetletij je imela prireditev Pohod ob žici različne nazive:• Partizanski pohod ob žici okupirane Ljubljane,• Ob žici okupirane Ljubljane,• Pohod po poteh partizanske Ljubljane,• Objemi svoje mesto,• Pohod po poteh svobodne Ljubljane,• Pohod Ljubljana,• Pohod ob žici.

Zadnji naziv prireditve Pohod ob žici velja od leta 2005. Ime same fizične poti Pot spominov in tovarištva (v upo-rabi je tudi kratica PST) pa velja od leta 1987.

ZGODOVINSKO OZADJE POTI SPOMINOV IN TOVARIŠTVA

Starejši meščani se živo spominjajo obdobja med 1939 in 1945. Takrat je divjala druga svetovna vojna, ki je povzro-čila na milijone človeških žrtev, razseljenega prebivalstva in ogromno gospodarsko ter okoljsko škodo na vseh ce-linah.

V začetku aprila 1941 je vojna izbruhnila tudi na oze-mlju tedanje Kraljevine Jugoslavije. To je bila aprilska vojna, ki je na slovenskem ozemlju trajala le šest dni. Ju-goslovanska vojska je po nekaj dneh invazije nemških in italijanskih vojaških sil kapitulirala. S tem je bila omogoče-na prosta pot okupatorskim državam, da so razkosale prvo Jugoslavijo.


Nemčija je imela v oblasti severni del Slovenije (Gorenjsko, slovensko Štajersko, severni del Dolenjske, Mežiško dolino, območje Dravograda in štiri vasi v Prekmurju), Italijani pa Notranjsko, večino Dolenjske ter Ljubljano. To območje se je imenovalo Ljubljanska pokrajina in je bilo 3. maja 1941 priključeno Italiji. Ljubljansko pokrajino (»Provincia di Lu-biana«), ki je zavzemala Notranjsko, večino Dolenjske in Ljubljano, je do junija 1943 upravljal visoki komisar Emilio Grazioli, od junija do septembra 1943 pa G. Lombrassa in R. Moizo.

ALI STE VEDELI?Ivan Hribar (1851–1941) je bil znan slovenski bančnik, politik, diplomat in publicist. Bil pa je tudi ljubljanski žu-pan ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja. Znan je bil kot velik domoljub in marljiv, strasten politični delavec. Ob začetku druge svetovne vojne je ob italijanski oku-paciji Ljubljane zavit v jugoslovansko zastavo skočil v Ljubljanico. Vračal se je s sestanka z italijansko upravo, ki mu je ponudila županski položaj Ljubljane. Hribar tega ni hotel sprejeti, ker bi s tem dal delno legitimacijo italijanski okupaciji, in je raje izbral smrt. Ob Ljubljanici pod Novim trgom od 2010 stoji velik kip, ki ga je v njegov spomin izdelal Mirsad Begić.


Kip Ivana Hribarja ob Ljubljanici. Vir: http://www.kam.si/1772_kip-ivana-hribarja.html

Uprava in gospodarske razmere v Ljubljanski pokrajini

Italijanski okupator v Ljubljanski pokrajini je bil v prvih mesecih milejši od nemškega v severnem delu Slovenije. Z upoštevanjem slovenskih kulturnih in prosvetnih ustanov si je v nasprotju z nemško nasilno politiko hotel pridobiti naklonjenost slovenskega prebivalstva, kar se je začasno posrečilo pri nekaterih socialnih plasteh in večini duho-vščine. Razpustil je vse jugoslovanske in slovenske politič-ne stranke in organizacije, bil pa je strpnejši do kulturnih zavodov, športnih, dobrodelnih in drugih nepolitičnih or-ganizacij in društev ter do slovenskega tiska.


Vir: Slovenski dom, 13. 4. 1941. Hrani Slovanska knjižnica.

Okupatorji so kmalu po zasedbi Slovenije razširili sistem ra-cionirane preskrbe prebivalstva, ki ga je za nekatera živila uvedla že jugoslovanska uprava. V Ljubljanski pokrajini so vsi denarni zavodi po italijanski zasedbi morali zamenjati del denarnega premoženja po prvotno določenem tečaju. Italijani so ustanovili tudi poseben Zavod za zadružništvo in pripeljali v Ljubljano podružnici bank Banca commercia-le Italiana in Banca di Roma.

Po porazu Italije v vojni septembra 1943 so tudi v Ljubljani prevzeli vajeti Nemci. Naše ozemlje je prišlo pod operacij-sko cono Jadransko primorje. Od 22. 9. 1943 ga je upra-vljal vodja pokrajinske uprave general Leon Rupnik, ki je bil sicer tudi ljubljanski župan. Njegovo avtonomijo so na mnogih področjih omejevali nemški svetovalci.


Prizori iz Ljubljane v prvem mesecu italijanske zasedbe. Vir: Documenti di vita Italiana, Lubiana, nuova provinzia italiana,

maggio / maj 1941. Hrani SLK.


ALI STE VEDELI?Juš Kozak (1892–1964) je bil slovenski pisatelj, esejist in gledališki kritik ter urednik. Rodil se je v šentpetrskem predmestju Ljubljane. Napisal je številna dela v različnih literarnih oblikah (romani, eseji, novele) in smereh (im-presionizem, socialni realizem). Podobo časa pred dru-go svetovno vojno, ko je fašizem grozil z uničenjem evropske kulture, je Kozak razgrnil v zbirki pripove-dnih esejev Maske (1940), kjer je prepričljiv popis me-sta Ljubljana in njegovih spominov na otroštvo. Koza-kovo najobsežnejše delo je roman Lesena žlica (1947 in 1952) z mozaikom spominov, ki opisujejo dogodke iz življenja pisatelja in njegove družine ter hkrati kroniko preganjanega naroda.

Ljubljana – mesto v žici, mesto heroj

Ko je na Slovenskem in posebej v Ljubljanski pokrajini 1941 zaživel osvobodilni boj in so se začele aktivistične akcije, je italijanski okupator začel obračunavati s prebivalstvom v obliki racij, usmrtitev, internacij, aretacij in zapiranja v ječe.

Januarja 1942 so zaradi vse izrazitejšega odpora fašis-ti Ljubljano sklenili ograditi z bodečo žico, ki je ostala vse do osvoboditve maja 1945, 1171 dni. Samo mesto Ljubljana so razdelili na cone. Iz mesta je bilo možno oditi skozi 11 nadzorovanih prehodov le s posebnimi prepustnicami. Namen italijanskega okupatorja je bil ločiti mesto, ki ga je imel za središče protiitalijanske de-javnosti, od podeželja, hkrati pa onemogočiti vodenje in


oskrbovanje partizanske vojske ter dotok novih borcev. Štab poveljstva enajstega armadnega zbora, ki mu je 19. 1. 1942 poveljstvo druge armade ukazalo »normalizacijo« Slovenije in uničenje glavnega sedeža upora v Ljubljani, je sklenil prestolnico zapreti, potlej pa po dolgem in počez preiskovati, dokler ne bi odkril vseh najpomembnejših lju-di narodnoosvobodilnega boja, aktivistov pa tudi simpati-zerjev OF, zaplenil skladišč zbranega blaga, orožja, odkril in uničil skrivnih tiskarn, delavnic in vsega, kar je služilo naro-dnoosvobodilnemu boju.

Italijanski načrt za ograditev Ljubljane z žično ograjo in 69 bunkerji.

Vir: Junaška Ljubljana 1941–1945. Ljubljana, 1985.


Prva faza ograjevanja je potekala od konca januarja do 23. februarja 1942. Že konec januarja 1942 je itali-janski okupator začel Ljubljano ograjevati z žično zaporo in delo je bilo 23. februarja končano. V tla so zabijali vrste kolov in nanje razpeli mrežo iz bodeče žice v višini okoli 170 cm. Zgradili so še več utrdb, stražarnic, položajev in plotov. Utrdbe so v glavnem delali iz dvojnih lesenih sten, med katere so nabili prst, ponekod pa so jih obložili še s kamenjem. Žična zapora je bila sprva dolga 18 km. Do kon-ca maja 1942 so jo še dodajali in utrjevali, obenem pa tudi prestavljali. 23. februarja 1942 ob 15. uri, ko so Ljubljano obkrožili z neprehodnim pasom vojakov in žične mreže, je začela veljati prepoved izhoda iz mesta, ki jo je izdal vi-soki komisar Emilio Grazioli. V mesto so smeli skozi enajst prehodov na glavnih cestnih vpadnicah samo dobavitelji živil in tisti ljudje, ki so imeli take javne službe, da je bil njihov odhod utemeljen, morali pa so se na nadzorovanih prehodih izkazati z osebnimi listinami. Vsem, ki bi hoteli kje drugje iz mesta ali v mesto, je visoki komisar zagrozil, da bodo nanje streljali že po enem samem pozivu podnevi, ponoči pa brez poziva, ujetim kršiteljem pa da bo sodilo vojaško vojno sodišče. Mesto je bilo ujeto in zaprto, po pločnikih so stali leseni španski jezdeci z ozkimi prehodi, skozi katere so mogli ljudje le po eden. V nekaterih ulicah so bila tudi cestišča zaprta s španskimi jezdeci. Po mestu so vozili kamioni, polni vojakov s čeladami, ki so merili z orožjem na vse strani, v križiščih so prežale na pešce strel-ne cevi, pa tudi vsi prehodi čez ulice so bili zastraženi. Šele po nekaj dneh so začeli izdajati dovolilnice za prehod. Ob prehajanju so vsakega natančno pregledali.


ALI STE VEDELI?Šport tudi med vojno – v obdobju 1941–1945 so v Lju-bljani in Ljubljanski pokrajini potekala stalna tekmovanja v nogometu in namiznem tenisu. Med nogometnimi klubi je bila vodilna Ljubljana. Na boljših nogometnih tekmah je bilo tisoč ali več gledalcev. Organizirane so bile tudi tekme v odbojki, plavanju, tenisu, kolesarstvu, pred koncem vojne pa tudi v smučanju in boksu. Jeseni leta 1941 so v Italiji na različnih tekmovanjih nastopili športniki iz Ljubljanske po-krajine. Po kapitulaciji Italije in prihodu Nemcev je bil v po-krajinski upravi cone Jadransko primorje odprt športni refe-rat. V tem času je delovalo 9 športnih zvez in 31 klubov.

Vir: M. Žganjar, Ljubljana v bodeči žici. Ljubljana, 1980. Hrani SLK.


Že 24. februarja 1942 zjutraj je okupator z dvema bataljono-ma sardinskih grenadirjev, bataljonom graničarjev, z vojaški-mi in civilnimi karabinjerji in finančnimi stražniki ter nekaj agenti javne varnosti začel izvajati preiskave in racije, ki so nepretrgoma trajale do 15. marca. Mesto so razdelili na tri-najst odsekov in potem drugega za drugim, nekatere tudi po večkrat, obkolili in temeljito preiskali hiše, lokale, podjetja in tovarne. Aretirali so vse zdrave moške med dvajsetim in tri-desetim letom in jih odpeljali v vojašnice. Zaprli so 878 oseb. ALI STE VEDELI?»Pa-pa emergenza« je bila dogovorjena šifra za splošen preplah v Ljubljani, šifra, s katero naj bi komanda mesta ob-vestila podrejena poveljstva o partizanskem napadu in o vstaji v mestu. V namen obrambe so mesto razdelili na sedem con s conskimi poveljstvi, ki so bila zadolžena braniti pred partizan-skimi napadalci vse pomembnejše objekte v posamezni coni.

Druga faza ograjevanja in utrjevanja žičnih zapor je bila na vrsti od maja 1942, nato pa je sledila še tretja faza od konca julija 1942. Nastanek obsežnega osvobojenega oze-mlja ob Kolpi in na Kočevskem maja 1942 in celo na robu Bar-ja pod Krimom ter uporniška trdnost Ljubljane sta okupatorja privedla do sklepa, da je treba Ljubljano še bolj utrditi in še bolj zavarovati tako pred napadi od zunaj kot pred morebi-tno sočasno vstajo v mestu. General Mario Robotti je 11. 5. 1942 imenoval posebno komisijo, ki je izdelala obrambni na-črt pred sovražnikom od zunaj in od znotraj. Žično zaporo so začeli prestavljati navzven, na nove položaje, primernejše za obrambo. Gradili so utrdbe, obrambne zidove, položaje za tež-


ko orožje, na mnogih mestih so zgostili, razširili ali pa povišali žično mrežo, napeljali v utrdbe telefonsko zvezo in elektriko.

Prva žična meja, ki so jo postavili okoli Ljubljane februarja 1942, je bila začasna. V Mostah so jo na primer potegnili tik ob Žalah, ki so ostale na

zunanji strani. Pozneje so večji del meje prestavili za nekaj metrov navzven. Vir: M. Žganjar, Ljubljana v bodeči žici. Ljubljana, 1980. Hrani SLK.

Eden izmed številnih bunkerjev na Rožniku in eden tistih v severnem delu Ljubljane.

Vir: M. Žganjar, Ljubljana v bodeči žici. Ljubljana, 1980. Hrani SLK.


Novo utrjevanje Ljubljane je bilo uvod v veliko italijansko poletno ofenzivo, ki je trajala tri mesece. Nameravali so zatreti in ponovno zavzeti osvobojeno območje ter ošibiti partizane. Kruto so se znesli nad prebivalstvom, posebej na ljubljanskem Brdu je bilo konec julija 1942 krvavo.

Italijanski vojaki v poletni ofenzivi julija 1942 na Ljubljanskem barju. Vir: Junaška Ljubljana 1941 – 1945. Ljubljana, 1985. Hrani SLK.

ALI STE VEDELI?Ilegalčki so bili otroci, ki so med NOB živeli v Ljubljani, starše pa imeli v partizanih, zaporih, internaciji ali pa so postali sirote teh staršev. Za ilegalce je skrbela Slovenska narodna pomoč, katere predhodnica je bila v predvojnem času Rdeča pomoč. V okviru OF so julija 1941 pri Slovenski narodni pomoči organizirali otroški sektor. Do junija 1942 ga je vodila Ada Krivic, nato pa do konca vojne Ana Ziherl s pomočnicami. Otrokom, ki so bili brez staršev, so priskr-bele varne domove in zanesljive krušne starše, prinašale živilske karte, hrano, obleko in zdravila ter drugo opremo


za otroke. Število otrok je do konca vojne zraslo na skoraj 200. Ilegalčki je naslov knjige pričevanj in zbrane zapušči-ne Ade Krivic ter istoimenskega dokumentarnega filma, ki je bil predvajan na RTV Slovenija.

Ovire na Igriški ulici. Vir: Ljubljana v ilegali, 3. knj., Mesto v žici, Ljubljana, 1967. Hrani SLK.

Konec leta 1942 je bila zapora dolga 29.663 m, visoka do dva metra, široka pa 8–10 m. Mesto so Italijani ograjevali in utrjevali vse do kapitulacije. Ljubljano je ob koncu vojne obdajalo 206 večjih in manjših utrdb.


Konec maja 1945 so prebivalci in prebivalke Ljubljane od-stranili žico in podirali ograde in številne bunkerje, zasipa-vati strelske jarke. Nekatere večje utrdbe so še uporablja-li, bodisi za skladišča ali bivališča, opeke s sovražnikovih zgradb so uporabili za obnovo porušenih poslopij ali za nove gradnje.

Za izredne zasluge v narodnoosvobodilnem boju je bila Lju-bljana leta 1970 odlikovana z redom narodnega heroja.

ALI STE VEDELI?V spomin na obdobje, ko je bila Ljubljana ožičena, so po Ljubljani na določenih mestih postavili številne spome-nike, bodisi kipe ali pisna obeležja. Takšne spomenike najdemo na Pogačarjevem, Novem in Kongresnem trgu, v Rožni dolini, na Metelkovi ulici. Takšni so na primer pomniki na ženske demonstracije v Ljubljani 1942 in 1943. Obe-ležje na Metelkovi predstavlja sklepno dejanje označevanja vseh lokacij v Ljubljani, kjer so se pogumne ženske sredi druge svetovne vojne zbirale in demonstrirale proti okupa-torju. Ženske so v demonstracijah v letih 1942 in 1943 zah-tevale osvoboditev na tisoče zapornikov in internirancev iz fašističnih in nacističnih taborišč in okupatorjevih zaporov. Ženske so se množično zbirale, najprej prosile, potem pa zahtevale pravice za svoje najbližje. Ženske demonstracije v Ljubljani 21. junija 1943 predstavljajo v okviru več kot pol-letne demonstracijske in manifestativne dejavnosti žensk v Ljubljani tistega leta približevanje vrhu demonstracijskega gibanja, ki je nato doseglo vrh z demonstracijami pred so-dnimi zapori in sodno palačo 1. avgusta 1943.


Spomenik ženskim demonstracijam na Kongresnem trgu. Vir: http://www.kamra.si/Default.aspx?module=7&id=11228,

Vir: OF v Ljubljani – država v državi. Ljubljana, 1981. Hrani SLK.


KAKO SMO ZGRADILI DANAŠNJO POT SPOMINOV IN TOVARIŠTVA(besedilo je prispevala gospa Ana Nuša Kerševan)

Prvi pohodi in teki trojk so potekali po originalni trasi nek-danje žice. Leta 1961 je bila trasa označena s 102 osmeroko-tnimi spominskimi kamni (avtor: arhitekt Vlasto Kopač), ki so jih financirala ljubljanska podjetja. Že pred tem pa so bili po-stavljeni spomeniki na križiščih, kjer so ljubljanske vpadnice prečkale traso nekdanje žice (Celovška, Tržaška, Zaloška, Li-tijska in Dolenjska cesta). Leta 1968 je bil sprejet odlok o za-ščiti spominskih kamnov, spomenikov in trase žične zapore.

Gradnja PST Šmartinska – Zaloška. Vir: Arhiv društva Zeleni prstan.

Leta 1972 je Mestna konferenca Zveze mladine Slovenije predlagala ureditev sprehajalne poti na trasi nekdanje žice. Predstavili so idejni načrt treh študentov arhitekture, ki so


predlagali 34 km dolgo in 6 metrov široko pešpot, posuto s peskom in obdano z zeleno, z drevjem posajeno površi-no. Leta 1974 je bil ustanovljen odbor za izgradnjo takrat imenovane Aleje spominov in tovarištva. Odobreni so bili načrti ter poimenovanje Pot spominov in tovarištva. Zače-tek gradnje je bil simbolično označen s posaditvijo dreve-sa. Kasneje je bilo ob trasi na novo posajenih preko 6000 dreves. Saditev novih dreves se še vedno nadaljuje.

Saditev prvih dreves ob PST Bežigrad.

Vir: Arhiv društva Zeleni prstan.

Gradnja je najbolj intenzivno potekala v obdobju od leta 1977 do leta 1985. PST je bila grajena s prostovoljnim de-lom predvsem mladinskih delovnih brigad iz Ljubljane in Slovenije, pa tudi iz ostalih takratnih jugoslovanskih repu-blik in mest iz tujine, s katerimi je bila Ljubljana pobratena.


Gradnja PST Šmartinska – Zaloška, delovna brigada kadetov JLA. Vir: Arhiv društva Zeleni prstan.

PST je bila simbolično odprta ob pohodu na praznik osvoboditve Ljubljane, 9. maja 1985. Takrat so bili ob kri-žiščih z vpadnicami postavljeni jambori za zastave, POT je bila označena z novimi usmerjevalnimi tablami in zemlje-vidi (avtor: arhitekt Janez Koželj).

Gradnja PST Brdo – Koseze, mladinske delovne brigade. Vir: Arhiv društva Zeleni prstan.


Zaradi pojavov vandalizma in zanemarjanja vzdrževanja PST je bilo leta 1992 na pobudo Ljubljančanov ustanovljeno društvo Zeleni prstan. Osnovni namen ustanovitve društva je bil, »da bi namen, pomen in videz Poti spominov in tovari-štva ohranili za današnjo rabo in prihodnost, da bi kot orga-nizirana javnost v pomenu civilne družbe bdeli nad vzdrže-vanjem in dokončanjem gradnje in da bi krepili, spodbuja-li in negovali voljo mirnega, srečnega in zdravega življenja.«

Pohod ob žici 9. maj 2010.

Vir: Arhiv društva Zeleni prstan.

Saditev drevesa v šolskem parku OŠ Jožeta Moškriča, sept. 2012. Vir: Arhiv društva Zeleni prstan.


Udeležba na pohodih

Pot spominov in tovarištva ni namenjena le vsakoletni veli-ki spominski prireditvi, ampak vsakodnevni sprostitvi in re-kreaciji mladih in starih prebivalcev Ljubljane. Vendar nam podatki o udeležbi na vsakoletnih pohodih povedo, kako se je zanimanje med meščani krepilo, pohodi pa so tekom let dobivali dodatne elemente: vrsto dodatnih tekmovanj, te-kov za različne kategorije, nekaj časa so se pridruževala tudi tekmovanja motoristov, podeljevale so se različne priložno-stne nagrade. Danes je značilni element pohoda priljubljen tek trojk. Pohod se je vedno prilagajal življenju mesta.

Na prvem pohodu leta 1957 so našteli 370 udeležencev, že naslednje leto pa kar petkrat več. Najbolj množično so se meščani udeleževali pohodov v osemdesetih letih prej-šnjega stoletja, ko so beležili okoli 100.000 pohodnikov in raznih tekmovalcev (npr. leta 1981 jih je bilo kar 126.530).

Udeležba na Pohodih ob žici med leti 2000 in 2015. Vir: podatki na spletni strani http://www.pohod.si/Udelezba.aspx


Viri:• Društvo Zeleni prstan, podatki predsednice Ane Nuše Kerševan • Slovenec, 1942• Ljudska pravica, 23. 6. 1957• Kos, Janez: Pot spominov in tovarištva, 50 spominskih pohodov, Ljubljana, 2006• http://www.pohod.si/• http://www.zeleniprstan.si/• http://www.ljubljana.si/si/ljubljana/zupani/1812-1910/ivan-hribar/ • http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/foto-ljubljana-ima-nov-spomenik-ivana-hribarja/238128 • http://www.ljubljana.si/si/mol/novice/82346/detail.html. • https://sl.wikipedia.org/wiki/Kazina,_Ljubljana.• http://www.kam.si/1772_kip-ivana-hribarja.html. • http://www.kamra.si/Default.aspx?module=7&id=11228,

Priporočena literatura iz Slovanske knjižnice: • Enciklopedija Slovenije, Ljubljana, MK, 1994, 8. Zv. (Nos – Pli). • Slovenska kronika XX. stoletja, 1941 – 1995;• Slovenski zgodovinski atlas. Ljubljana : Nova revija, 2011. • Čepe, M., Krivic, V., Lukež, N. (ur.): Junaška ljubljana 1941 – 1945. Ljubljana, 19 • Krivic, V.: Ljubljana v ilegali. 3. Knjiga, Mesto v žici. Ljubljana, 1967;• Žganjar, M.: Ljubljana v žici, Ljubljana, 1980;• Žganjar, M.: OF v Ljubljani – država v državi. Ljubljana, 1981. • Kozak, J.: Lesena žlica. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1947 in 1952. • Čamernik, A.: Spomini na sodne zapore : pričevanje upravnika ljubljanskih sodnih zaporov v

letih 1941-42. Ljubljana : Založba Borec, 1980. • Štrajnar, M., Velagić, T. (ur.): Ilegalčki : vojna Ljubljana 1941 – 1945 : iz zapuščine Ade Krivic.

Ljubljana, 2004. • Smiljanić, Z., Vurnik, B.: Spomini in sanje Kristine B. : Ljubljana 1941-1945. Ljubljana, 2015; • Jankovič Potočnik, A.: Žica okrog Ljubljane : ob 70. obletnici začetka gradnje italijanskih utrdb

in žičnih ovir okrog Ljubljane. Logatec : Ad Pirum, zavod za intelektualne dejavnosti, 2012; • Pavlin, M.: Ljubljana 1941 : pričevanja fotoreporterja. Ljubljana : Modrijan, 1. izd., 2004. • Ferenc, T.: Fašisti brez krinke : dokumenti 1941 – 1942. Maribor, 1987.• 40. jubilejni pohod : objemi naše mesto - pohod '96. Uredniški odbor Stane Koman, Janez

Kos, Slavko Krušnik. Ljubljana : Izvršni odbor društva Zeleni prstan, 1996; • Krušnik, S.: Podmornica na suhem. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1961. (Zbirka Čebelica ; 63); • Menard, V.: Kronika NOB terenov Tržaška cesta - Kozarje in »Lado Miklavc« Vič, Brdo, Vrhovci;

Ljubljana : Odbor ZB Kozarje, Vič, Vrhovci, 1971;

Do sedaj so v zbirki Kulturna dediščina za družine Mestne knjižnice Ljubljana izšle naslednje knjižice:

1. Baron Anton Codelli2. Poznaš Ljubljanski grad?3. Nove stare otroške igre4. Naši gasilci5. Jernej Kopitar6. Legende Turjaškega gradu7. Ljubljana v času prve svetovne vojne8. Mitološka in junaška bitja v Ljubljani

Za sodelovanje se iskreno zahvaljujemo gospe Ani Nuši Kerševan, predsednici društva Zeleni prstan, ki je skrbnik dediščine Poti spominov in tovarištva.

Avtorja: mag. Gašper Hudolin, bibliotekar MKL Slovanske knjižnice

Ana Nuša Kerševan, predsednica društva Zeleni prstan

poti ob žici in njene 60-letne tradicije

Documents