prostovoljno delo

DNIXIV D R U Ž I N E

Š T I R I N A J S T

P R I L O G Až e n e • o t r o c i

Mreža mnogih rokp r o s t o v o l j n o d e l o

kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

m a j 1 1



dD R U Z I N Aid

i n D O M

XIV ŠTIRINAJST DNI2

Micka Opetniku r e d n i c a [email protected]

u v o d n i k

To delo me osrečuje

ko sem načrtovala tokratno družinsko prilogo, je ena misel in ideja podila drugo. Pred oči so mi, kot na tekočem traku, stopale ženske in moški, ki se prostovoljno angažirajo – vedno v dobro sočloveka. Najbolj vidni so prostovoljci v raznih društvih, po farah, pri gasilcih in pri Rdečem križu. Številni pa so prostovoljci, ki svoje delo opravljajo na tihem in nočejo, da za to njihovo delo kdo zve. Delajo in so srečni, ker osrečujejo druge. Tudi družinska in sosedska pomoč je zvrst prostovoljnega dela, ki pa ga radi gledamo kot nekaj samoumevnega. Širokim obzorjem, med samoumevnostjo in iskrenim “hvala lepa” za opravljeno delo, je bilo posvečeno letošnje Pastoralno zasedanje v Solnogradu.

Predavatelji z najrazličnejših področij so obravnavali tematiko prostovoljstva. Dve referentki, gospo Margit Appel z dunajske Katoliške socialne akademije in gospo Ano Hennersperger z Inštituta za teološko in pastoralno izpopolnjevanje v Freisingu, sem naprosila, da smemo objaviti njuni predavanji. V zastopstvu za številne prostovoljce pa sem v luč javnosti postavila Leni Ogris iz Tuc, Lojzko Sticker iz Št. Petra, Leni Isopp iz Gorinčič in Mihija Mischkulniga iz Branče vasi.

Vsi se zavzemajo za boljši in pravičnejši svet – v malem in v velikem. In vsi so mi na vprašanje, kaj jim je vodilo za to neplačano delo, odgovorili: „To delo me osrečuje.“ Podarjeno srečo pa spet delijo s soljudmi, ki jih srečujejo in jim namenjajo svoj prosti čas. Po njih naj bo ta priloga poklon vsem, ki pri delu za sočloveka doživljajo srečo in veselje.

Slika na naslovnici: Skupina mladih ob vajah za krepitev občutka, kako moč razvija skupnost.

Foto: KNA

DNIXIV D R U Ž I N E

Š T I R I N A J S T

P R I L O G Až e n e • o t r o c i

Mreža mnogih rokp r o s t o v o l j n o d e l o



dD R U Z I N Aid

i n D O M

m a j 1 1



dD R U Z I N Aid

i n D O M

p r e d s t a v l j a M o

Pomočnica beguncev”Spremeniti se mora načelni odnos do beguncev. Nihče si ni izbral, kje se je rodil. Slučaj je, da smo mi tu in oni tam,” pravi Ute Bock, socialna delavka, ki že desetletja dela na Dunaju z begunci in migranti. Trideset let je vodila mladinski dom, kamor je mesto Dunaj vedno pogosteje napotilo mlade begunce. Dolga leta je bila “Ute Bock” naslov za mladince, ki jih nihče ni hotel. Če socialni delavci niso vedeli več, kaj naj storijo, so mladega begunca poslali k “Bockovi”. Tam nikogar, vseeno od kod je prišel, niso odslovili. Leta 1999 so v nje nem domu prijeli 30 mladincev, ki so bili osumljeni trgovanja z mamili. Ute Bock je bila prijavljena, bila za krajši čas suspendirana. Obtožba je bila zavrnjena, toda Ute Bock v svoj dom ni smela več sprejemati afriških prosilcev za azil. Ker ni mogla gledati teh ljudi na cesti, je začela organizirati stanovanjske skupnosti, ki jih je sama financirala in ljudi spremljala v svojem prostem času. Odkar je leta 2000 odšla v pokoj, noč in dan skrbi za svoje varovance. V knjigi „Ute Bock – die Geschichte einer Flüchtlingshelferin“ pride do besede ženska, ki se brezpogojno zavzema za ljudi, ki pridejo iz najrazličnejših vzrokov v Avstrijo.

Cornelia Krebs: Ute Bock. Die Geschichte einer Flüchtlingshelferin Knjiga je izšla v založbi „Molden Verlag“

3ŠTIRINAJST DNI XIV

Leni Ogris

p o r t r e t

Čas za mlade

Tako opiše Leni Ogris iz Tuc v fari Radiše svoje prostovolj-no delo kot svetovalka za ob-

sojence. Že v mladostnih letih je so-delovala v fari in pri društvu in bila srečna, če je lahko pomagala. Ko so njeni otroci samostojno zakoraka-li v življenje, se je v njej zganila mla-dostna želja – hočem delovati na so-cialnem področju. Preko šolanj je spoznala „svetovalnico za obsojen-ce“ (Bewährungshilfe) in se kot pro-stovoljna sodelavka vključila v delo z mladimi. Kot svetovalka spremlja štiri do pet mladih v starosti od 16. do 27. leta, ki so storili kaznivo deja-nje, bili v sodnem postopku obsoje-ni in prejeli „svetovanje za obsojen-ce“. Izobraževalni tečaji in mesečni pogovori s sodelavkami in vodjem svetovalnice ji olajšajo delovanje in jo podpirajo pri spremljanju mladih. Dvakrat na mesec se sreča Leni Ogris s svojimi varovanci v pisarni socialne ustanove v Celovcu. Vmes je z njimi na telefonski zvezi, se sreča z njimi pri kavi in ima vedno, ko jo potrebu-

jejo, čas zanje. Z njimi se odpravi na urad za zaposlovanje, jih spremlja na predstavitev, ko iščejo službo, sedi ob njih pri sodnijski obravnavi in jih obi-šče v ječi. V enajstih letih dela z mla-dimi se je Leni Ogris sama zase na-učila predvsem eno. “Mlade moram sprejeti take, kot so.” Odložila je mi-selnost, da lahko sama zanje kaj odlo-či ali naredi. Njeno glavno vodilo je: spoštljivo in dobrohotno spremstvo, neomejen čas in odkrit pogovor.

To vodilo jo spremlja pri vsa-kem srečanju – pa naj bo to sredi noči na policijski posta-

ji ali pa ob vožnji na vajensko me-sto. S časom nastane med mlado-stnikom oz. mladim odraslim in Leni Ogris odnos, ki temelji na zaupa-nju in spoštovanju. In prav za ta od-nos – da si nekdo vzame čas zanje in se drži obljube – so mladi najbolj hvaležni. Večina od njih je odrašča-la v družinah, kjer tega niso dožive-li. “To pa niso le mladinci iz socialno šibkih družin. Mladim manjka pred-

vsem občutek družinske skupnosti, sprejetosti, ne znajo se pogovarjati ali opisati svojih občutkov. Staršev niso doživeli kot partnerjev, ki imajo čas zanje,” opisuje Leni Ogris stiske svo-jih varovancev. Iz teh razlogov zah-teva njeno spremstvo veliko časa in le počasi zrase zaupanje, v katerem lah-ko svetuje. Samo spoštljivi pogovori odpirajo v mladih zavest, da so sami odgovorni za svoje življenje in ravna-nje. Na tej poti spremlja Leni Ogris mlade, ki z njenim delom dobijo mo-žnost za ponovno vključitev v druž-bo. S svojim delom jih podpira, jim ponuja roko pomoči – če pa ponovno padejo, morajo sami vstati. Ponava-di tri leta spremlja svoje varovance in v tem času je v mislih vedno poveza-na z njimi in jo zaposluje njihovo rav-nanje. Naučila pa se je tudi odložiti te skrbi. Takrat se Leni Ogris posve-ti delu v fari in društvu. Njena skrb-na roka pa deli dobrote tudi z ljudmi s ceste v Celovcu, ki v večernih urah prejmejo obrok iz dobrodelne usta-nove „Vinzibus“.

“J a z J i h s a m o s p r e m l J a m i n J i m p o m a g a m , d a s e i z k o p l J e J o i z t e ž a v n e ž i v l J e n J -s k e s i t u a c i J e . p o t r e b n e k o r a k e m o r a J o n a r e d i t i s a m i .”

t u c e , r a d i š e


v Ž a r i Š Č u

»Neobhodno potrebno.. Brez prostovoljcev bi si ne mogli predstavljati življenja v Avstri-ji,« je bilo rečeno v začetku maja 2009 v nekem prispevku časopisa »Salzburger Nachrichten«, ne da bi bili pozabili na tem mestu tudi pove-dati, da prostovoljci pomagajo državi varčeva-ti in da je prostovoljno delo postalo za avstrij-sko družbo neobhodno potrebna zadeva. Kar je bilo tako evforično povzeto tik pred izidom pr-vega avstrijskega poročila o prostovoljcih (junij 2009), je značilno za večinski pogled na častno službo oz. delo prostovoljcev, kakor se je izo-blikoval v zadnjem desetletju. Značilno tudi za pomen, ki se pripisuje prostovoljnim dejavno-stnim spričo diverznih družbenih problemov, značilno za upanja, ki so z različnih družbenih strani naslovljena na častno službo / prosto-voljni angažma občanov in občank.

Deset let po mednarodnem letu prosto-voljcev (International Year of the Volunteers) 2001, ki so ga razglasili Združeni narodi, smo zdaj na začetku evropskega leta dejavnosti pro-stovoljcev 2011, ki ga je razglasila Evropska ko-misija: tema dejavnost prostovoljcev, tako se s tem kaže, je trdno zasidrana v političnem delu. Glavne cilje te »politike angažmaja« (»Engage-mentpolitik«) je mogoče povzeti v dveh točkah: dobiti več (znanstveno fundiranega, empirične-ga) védenja o dejavnosti prostovoljcev in s tem tudi več védenja za pospešujoče okvirne pogo-je (tako za že angažirane, kakor tudi za željo, da več ljudi motiviramo za prostovoljno dejav-nost); povečati pozornost za družbeni pomen dejavnosti prostovoljcev in za vrednost dobrin in storitev, ki jih dajejo na razpolago.

Dejavnost prostovoljcev je postala nosilec upanja v vprašanjih družbene povezanosti (tr-dnosti) in družbene integracije (mladi / starej-ši, »domačini« / migranti, ljudje v partnerstvih / samsko živeči, zaposleni / brezposelni, ob-robne skupine / srednji sloj, ...). Da, na začetku opisano veliko zanimanje za dejavnost prosto-voljcev s strani politike, gospodarskih intere-snih zastopstev in organizacij prostovoljcev

samih se da najbolje razložiti s to funkcijo no-silca upanja glede na sporna družbena podro-čja: pridobitno delo / delovni trg, socialna dr-žava / socialne usluge, demokracija / politični sistem. Ta področja so tako praktično-politič-no kot tudi ideološko sporna, zato ni nič čudne-ga, da »sanjarjenje o celotno gospodarski kori-sti zastonjskega dela«, »politično moraliziranje volunteeringa« in »boljše gospodarjenje z ne-izkoriščenim človeškim kapitalom«, sufisantno Ramón Reichert v članku nemške revije »Arbe-it« leta 2002, spravljajo na dan kritične in za di-ferenciacijo prizadevajoče si glasove.

Eden od njih je Michael Meyer, delujoč v vodilni poziciji v raziskovanju NPO na Gospo-darski univerzi na Dunaju, ki na podlagi empi-ričnih ugotovitev o avstrijski dejavnosti prosto-voljcev želi, da »efektivno politiko angažmaja« razumemo tako: »Dobra gospodarska politi-ka, da ljudem damo zaposlitev. Dobra in ofen-zivna socialna politika, da prispevamo k pra-vični in veliko bolj uravnovešeni porazdelitvi dohodka. Ofenzivna, tudi glede na državni in davčni delež pogumna država, ki svojim drža-vljankam in državljanom olajšuje, da razvije-jo veliko zaupanje v državne institucije. Drža-va, ki se splošno bori proti socialni ekskluziji zapostavljenih skupin. Vse to bo pospeševalo civilnodružbeni angažma. S tem bo potem po-sebna politika angažmaja odveč.« Ta način gle-danja zanj logično sledi iz resnega upoštevanja empirije. Delo prostovoljcev oz. civilnodružbe-ni angažma, tako Meyer, je tudi odvisen od in-dividualne opreme z viri (resursi) in kapitalom posameznih občank in občanov: »V Avstriji je civilnodružbeni angažma pri osebah z univer-zitetno izobrazbo s 37 odstotki skoraj dvakrat tako visok kakor pri osebah z obveznošolsko izobrazbo (19 odstotkov); delo prostovoljcev opravljajo predvsem ljudje z zaposlitvijo v pri-dobitnem delu, brezposelni upokojenci/ke in zaposleni v gospodinjstvu / v družinski oskr-bi so podreprezentirani. Deleži ljudi z migracij-skim ozadjem so prav tako podpovprečni, vsaj

Margit Appel, voditeljica referata pri Katoliški socialni akademiji.Članek je bil objavljen tudi v časopisu »Die Furche«

prostovoljstvov časih ekonomizirane družbe

XIV 5ŠTIRINAJST DNI

glede na oblike angažmaja in organizacije, ki so jih definirale večinske družbe« (Meyer, 2009). Z oprijemljivim opozorilom, »s polnimi hlača-mi je lahko smrdeti«, uvaja ustrezni sklep, da ta čas dejavnost prostovoljcev ne more biti druž-beni reševalec integracijskih problemov, kot jo predstavljajo oz. kakor upajo, temveč da se bo ekskluzija prej okrepila.

Dvojna igra Takšna ugotovitev morda ne bo ustrezala tistim, ki so v tem preteklem desetlet-ju igrali dvojno igro, da se niso uprli deregula-ciji delovnih razmerij (realnopolitično ali z ar-gumentativnim fundiranjem), da so zaostrili dostop do izplačil socialnega zavarovanja in so-cialnega transferja, da so lansirali debate o so-cialnih zajedavcih (parazitih), da so kritizirali daleč presegajočo birokratično oskrbovalno dr-žavo, da poimenujemo samo nekatere značilno-sti neoliberalne družbene predelave (adaptaci-je) zadnjih let, in da so hkrati peli visoko pesem meščanske družbe – sosedske pomoči in pro-stovoljnega angažmaja v organizacijah. Razi-skave o dinamiki pridobitne dejavnosti in pro-stovoljnega angažmaja v Nemčiji prihajajo do zaključka, da so na »trgu prostovoljstva« zaže-lene natanko iste kvalifikacije, ki tudi pospe-šujejo uspešno udeležbo pri pridobitnem delu. To tudi ni nič čudnega, tako Marcel Erlingha-gen, ker morejo v tehniziranem in birokratič-no organiziranem svetu, kakor je naš, samo ose-be, ki že imajo potrebni človeški in socialni kapital, producirati dobrine prostovoljno! (Er-linghagen, 1999) Ta skupina izboljšuje svojo opremljenost z viri (resursi) s prostovoljno de-javnostjo, toliko držijo pozitivni pripisi k delu prostovoljcev, medtem ko tiste skupine, ki tako in tako že imajo nizko opremljenost z viri (re-sursi), spet ostanejo izključene od te možnosti izboljšanje resursov.

Evropski zgledi Zdi se torej, da neugodne za-poslitvene razmere in večkratne brezposelno-sti v življenjski biografiji ne porajajo »upora-

bljivih« prostovoljcev, da, ne zmorejo niti tega, da bi ustvarile ustrezno motivacijsko razpolo-ženje. Podobno močna soodvisnost kakor med »dobrim pridobitnim delom« in prostovolj-nim angažmajem se kaže tudi glede na opre-mljenost države in motivacijo občanov/nk za prostovoljno dejavnost. Očitno je tako, da lah-ko imajo v Evropi »izpopolnjene države blagi-nje (ausgebaute Wohlfahrtsstaaten) z visokim državnim deležem in prav takšno davčno obre-menitvijo« tudi močno udeležbo občanov/nk. Delo prostovoljcev, tako Meyer po analizah Eu-ropean Social Survey, obstaja pogosteje v drža-vah z manjšimi dohodkovnimi razlikami, moč-nejšo urbanizacijo in višjimi socialnimi izdatki. Tu daje nekoliko upanja, da kar v predgovoru k 1. avstrijskemu poročilu o prostovoljcih socialni minister Rudolf Hundstorfer piše: »Pričujoče poročilo ponazarja, da visoka mera plačane za-poslitve in socialne varnosti ustvarja najboljšo predpostavko za prostovoljno dejavnost. Za to so vodilne severnoevropske države kakor Nor-veška ali Švedska ... najboljši evropski zgledi – sinonim za to tradicijo je tudi Avstrija.«

Kaj pa častna služba v Cerkvi? Kaj sle-di iz vseh teh razmislekov za cerkveno stali-šče do častne službe (Ehrenamt) in za refleksi-jo tistih, ki v Cerkvi delujejo kot prostovoljci? Vsekakor je zaželeno, da poslušamo zaskrblje-ne glasove, ki vidijo v politiki angažmaja nadalj-nje »gospodarjenje« z ljudmi, v času, v katerem se hkrati omejujejo možnosti mnogih za social-no varnost, družbeno integracijo in samostoj-no oblikovanje življenja. To je osnova, da lahko preverimo, ali je v župnijah in cerkvenih orga-nizacijah prakticirani angažma »času prime-ren« (»zeitgerecht«), ali prispeva k dosegi čim bolj pravičnih družbenih razmer. Tako da se ne bi zgodilo, da se pri dodelitvah živil v avstrij-skih župnijah izreče stavek: »Bodite veseli, da lahko pridete sem.«

prostovoljstvov časih ekonomizirane družbe


p o G o v o rPripravila M i c k a O p e t n i k

Lani maja je tropski vihar Agatha z močnimi nalivi uničil življenjsko podlago revnih dru-žin v Gvatemali. Škofijska sode-lavka Carolina de Magalhaes se je obrnila na prijatelja Mihija Mischkulniga iz Branče vasi, v fari Bilčovs, in ga prosila za po-

moč. Po njem so fara Bilčovs in številni do-brotniki iz vse Koroške že v letih poprej poma-gali indigenemu naro-du, ki živi v srednji pa-cifiški regiji, v državi Gvatemali. Tudi ob tej naravni nesreči Mihi Mischkulnig ni presli-šal klica in je organi-ziral velikodušno po-moč za ljudi, s katerimi

se čuti na poseben način pove-zanega.

Srednjeameriško državo Gva-temalo obdaja na dveh straneh morje. Tropska ravnina se iz-teka v gorovje Andov, ki so do 4000 m visoko naseljeni. 500 let kolonializacije je pomenilo za indigeno ljudstvo Majev pre-gnanstvo in odvzem zemlje. Ve-leposestniki so pregnali ljudi v gorovje, sami pa se polastili ze-mlje. Indigeni človek je bil pri-

siljen, da na veleposestvih dela za hlapčevsko plačo. V rodo-vitni ravnini so veleposestni-ki pridelovali najboljšo kavo in bombaž, z enostransko obdela-vo pa izčrpali zemljo. Leta 1996 je bila podpisana mi-rovna pogodba, po kateri naj bi postali indigeni narodi enako-pravni in naj bi jim bila vrnjena zemlja, da se tam lahko nase-lijo in jo obdelujejo. Toda ra-zne špekulacije zavlačujejo iz-polnitev pogodbe. Pa vendar je za revne ljudi to edina možnost za preživetje. S pomočjo med-narodnih in škofijskih projek-tov se zemlja počasi vrača v last skupnosti. Po indigeni miselno-sti je zemlja vedno v lasti vaške skupnosti. Tako počasi vračajo zemljo vaškim skupnostim, ki so v lasti zadrug. Večino teh iz-redno dobrih projektov podpi-ra Cerkev.

Ko je bilo leto 1998 razglaše-no za leto indigenih narodov, so majevski zastopniki iz Gva-temale, ki so predavali na du-najski univerzi, želeli spoznati dvojezične strukture na Ko-roškem. Pot jih je pripeljala v Bilčovs. Tu so spoznali sloven-sko samostojno politično gi-

banje, dvojezično šolstvo, spo-znali priče časa, predvsem pa v osebi Mihija Mischkulni-ga dobili vnetega pričevalca za solidarno pomoč. Od tiste-ga trenutka je Mihi Mischkul-nig zbiral finančna sredstva za projekte indigenih prebivalcev Gvatemale, obenem pa želel v Korošcih zbuditi čut za človeka v stiski. Tako so številni projek-ti s pomočjo Bilčovščanov iz-boljšali življenjski položaj lju-di. V projektu Mujeres Mam je združenih 30 družin, ki si s pridelavo mangove marmela-de zagotavljajo tedenski doho-dek. Nakup mlina pa omogoča 70 nadaljnjim družinam preži-vetje.

Ko je Mihi Mischkulnig leta 2003 obiskal ljudi v Gvatemali, so mu z velikim ponosom raz-kazali projekte, ki so jih lahko s pomočjo Korošcev izpeljali. „Indigeni narod še danes za-znamujejo travme, ki so jih do-življali v vseh stoletjih. Obli-kovala jih je njihova zgodovina izkoriščanja. Čeprav so revni in živijo v preprostih lesenih ali pločevinastih hiškah, so prisrč-ni in zelo gostoljubni.“ Kot pri-padnik narodne manjšine pa je

smo za ljudi, ki so nam blizu

Odgovorni

V družbi pa se danes mnogo dela, ki je po-trebno za medčloveške odnose in socialno var-stvo, porine na ramena prostovoljnega dela.

”

”

XIV 7ŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI 7XIV

Mihi Mischkulnig hitro opazil: kako zapostavljen je jezik Ma-jev, kako težko se tudi tam lju-dje priznavajo k svoji narodni skupnosti, imajo skromne šole, katere pa večinoma obiskuje-jo le fantje. Kot biološki kmet je Mihi Mischkulnig hitro na-šel skupno pogovorno bazo z majhnimi kmeti, ki svoje druži-ne preživljajo s pridelki zemlje. V gorovju je to koruza in žito, kjer pa imajo možnost namaka-nja, tudi zelenjava.

Majniške poplave so že tako in tako skromnim družinam odne-sle še tisto malo, kar so imele. V eni sami škofiji, ki je velika kot Koroška, je bilo poškodovanih 24.500 hiš, 135.000 ljudi so mo-rali evakuirati, težave pa je pov-zročila onesnažena pitna voda, prav tako pa odplavljene ceste. Ob klicu pomoči iz Gvatema-le je Mihi Mischkulnig skupaj z bilčovško faro, Katoliško akcijo in dobrodelno akcijo Brat in se-stra v stiski zbral 11.000 evrov. Z zbranim denarjem so poma-gali najbolj prizadetim druži-nam pri obnovi hiš, čiščenju studencev, vodovodov, naprav za namakanje polj in nakupu se-mena in dreves.

Spremeniti moramo svoje mišljenjePogovor z Mihijem Mischkulnigom, kmetom iz Branče vasi pri Bilčovsu, ki že vrsto let svoj prosti čas namenja pomoči ljudem v Gvatemali.

Smo v letu prostovoljnega dela. Kako gledaš na delo, ki ga v prid sočloveka opravljaš brezplačno?Mihi Mischkulnig: Da lahko oprav-ljaš prostovoljno delo, deliš čas in materialne dobrine s sočlovekom, za to morajo biti dani osnovni po-goji. Pri nas živimo v blagostanju, imamo nešteto možnosti pridobi-vanja zaslužka in materialnih do-brin. Zato menim, da bi moralo biti za vsakogar obvezno, da nekaj dela opravi prostovoljno. V družbi pa se danes mnogo dela, ki je potrebno za medčloveške od-nose in socialno varstvo, porine na ramena prostovoljnega dela. Mno-go je takega dela, ki bi moralo biti honorirano. Če pomislim na pomoč v nerazvitih deželah, kmetje, ki skrbijo za naravo, ženske, ki velik del svojega dela v družinah opra-vijo zastonjsko. Država ima zado-stna finančna sredstva, treba jih je le prav usmeriti.

Kakšno vrednost ima solidarna pomoč?Mihi Mischkulnig: Vsak ima pravi-co do hrane, stanovanja, priznanja in spoštovanja. Ker to v družbi na-zaduje, se moramo tega toliko bolj zavedati. In vendar – človeško do-stojanstvo ni odvisno od tega, kar

imam. Materialne dobrine in čas pa lahko delim. Vsak to stori po svojih možnostih. S to miselnostjo pa dvigam človeško dostojanstvo sočloveka, ki živi v stiski in po-manjkanju. Če razvije človek pravi odnos do dobrin, z odprtimi roka-mi lahko deli. Takrat se mu od-pre horizont. Pri solidarni pomoči gre za osnovno držo – odgovoren sem za ljudi, ki so mi blizu. To bli-žino sem doživel in čutil ob ljudeh v Gvatemali. Solidarnega odno-sa med ljudmi se moramo naučiti. Potem moj dar ni miloščina, tem-več dejanje solidarnosti.

Vrsto let se že angažiraš za ljudi v Gvatemali. Kako ti uspe na Koroškem pridobiti ljudi za solidarno pomoč?Mihi Mischkulnig: Če se zavedam, kako materialistično je usmerjena naša družba, vidim, v kakšnem bla-gostanju živimo, se mi odpre po-gled na sočloveka, ki živi v pomanj-kanju in revščini. Vrednote, ki so bile nekdaj važne – sosedska po-moč, spoštovanje sočloveka, sku-pnost – so dandanes pozabljene. In vendar moramo te vrednote pospe-ševati. Hoditi skozi svet bolj zave-stno in videti stisko ljudi, tudi ti-stih v oddaljenih deželah. Vedno znova srečam ljudi na Koroškem, ki so odprti za stisko sočloveka in so pripravljeni deliti to, kar imajo. Zavedam se, da ni pravične razde-litve dobrin in da sam tega ne mo-rem spremeniti. Pa vendar, če mi uspe pridobiti nekaj ljudi, ki se za-vestno odločijo, da dvomljivih me-hanizmov ne bodo več podpirali, da bodo opustili stvari, ki so v naspro-tju z naravnimi zakoni, se bo počasi začelo nekaj spreminjati v prid šib-kejših na svetu. Če se bomo sreče-vali kot bratje in sestre – vseeno, na katerem kontinentu živim –, bo to oblikovalo naš vsakdanji odnos do


v Ž a r i Š Č uPripravila M i c k a O p e t n i k

Začelo se je na začetku 80. let za-dnjega stoletja. Čez noč in sko-raj kakor z vedrega neba je bila

na nakupovalnem vozičku samopo-strežnice ključavnica za kavcijo. Mo-ral si vstaviti plastični žeton (čip) oz. šiling, da si lahko ta voziček upora-bljal. Ob koncu nakupovanja so pori-vali nakupovalci poslej svoje vozičke pred vhod nazaj v vrsto. Prva »častna služba« v samopostrežnici.Nadaljevalo se je na bencinskih črpal-kah. Nato so sledile banke. Za vožnjo z vlakom si dobimo vozovnico prav tako iz avtomata. Na ta način so nas stranke (kupce) v zadnjih tridesetih letih številna pod-jetja napravila za »prostovoljne sode-lavce«. To ni bil in ni prostovoljen an-gažma, to je izsiljeno. In to ne, da bi postali bolj avtonomni ali samostojni, temveč samo iz ekonomskih razlogov. Častna služba ekonomsko: Za znižanje stroškov kot mašilo za dejavnosti, ki so potrebne za določene poteke, za katere nočejo več nikogar nastaviti. »Če imamo zdaj manj župnikov in lah-ko plačamo manj poklicnih sodelav-cev, potem morajo v prihodnosti pač prostovoljci bolj prijeti za delo.« Tako je formuliral neki personalni referent.

Zgoraj opisano mišljenje obstaja torej vsekakor tudi v prostoru Cerkve. Od tega prizadeti čutijo to tako: »Člane župnijskih svetov in laike čaka v pra-vem pomenu besede vedno več dela.« Pomeni manj poklicnih sodelavcev več nalog in močnejšo zavzetost za prosto-voljce in obrnjeno? Ta račun se iz raz-ličnih vzrokov ne izide.Govor o poklicnih in prostovoljnih so-delavcih utegne biti za organizacional-ni pogled in raven Cerkve skladen. Tu so eni, ki so za svojo poklicno dejav-nost od Cerkve nastavljeni in plača-ni, drugi sodelujejo v svojem prostem času brezplačno.Teološko oz. ekleziološko je vendarle govor o poklicnih in prostovoljnih so-delavcih neoster.

Ekleziološki temeljDrugi vatikanski koncil je v tem vpra-šanju zavzel jasno stališče:Vsi so poklicani, nadarjeni in poslani. Enakost vseh udov na Kristusovem te-lesu je pred vsako različnostjo darov in nalog. Lumen gentium člen 33 formulira v odstavku 2: »Apostolat laikov je udeležba pri od-rešenjskem poslanstvu Cerkve same. Za ta apostolat so vsi postavljeni od Gospoda samega s krstom in birmo. ... Tako je vsak laik v moči podarjenih mu darov hkrati priča in živo orod-je poslanstva Cerkve same »po meri Kristusovega daru« (Ef 4,7).« Načelno velja: častna služba, ordinirana služba in glavnopoklicna pastoralna služba so samostojne oblike službe Cerkve. Med

seboj niso v konkurenci, temveč se do-polnjujejo kot posebne poklicanosti z lastnimi karizmami.

Sociološki temelji 1. Število prostovoljno delujočih ljudi v Cerkvi še nikoli ni bilo tako visoko kakor po drugem vatikanskem konci-lu. V različnih skupinah župnij, v gre-mijih in projektih sodelujejo ženske in moški različne starosti, mladostniki in otroci s svojimi karizmami in investi-rajo čas, energijo, kreativnost in denar z deloma veliko predanostjo in visokim angažmajem. 2. Časovno trajanje častne službe se krajša. To pomeni, da ta čas obstaja-ta dve obliki častne službe druga po-leg druge: klasična častna služba (traj-no, obvezujoče, preko dolgih časovnih obdobij) in pa t. i. »nova častna služba« (navadno v zvezi s kakim projektom, biografsko skladna, časovno omejena).

Razsežnosti kulture častne službeKar človek dela, naj povzroča veselje To je na prvem mestu motivacije za ča-stno službo. To je tedaj resničnost, če nalogo doživljamo kot smiselno, če se od ustrezne osebe ne zahteva preveč in ji je omogočeno, da se v tem osebno razvija naprej, nauči česa novega, raz-širi in razvije osebne kompetence. K temu spada tudi, da človek hoče storiti nekaj dobrega za splošni blagor. Toda kdor se angažira, mu je to bogato po-vrnjeno. »Mnogi ljudje ugotovijo, da s takšnimi nalogami razvijejo sposob-nosti, kako pred ljudmi govoriti, z lju-dmi delati in ljudi voditi, nekaj, kar je

H kulturi častne (neplačane) službeDr. Anna Hennersperger,inštitut za teološko in pastoralno izpopolnjevanje v Freisingu


danes v svetu dela »kot socialna kom-petenca« iskano in cenjeno.«

Premena častne službeČe naj častna služba ne zaide v na za-četku opisani status mašila, je potreb-na zavestno zastavljena kulturna pre-mena (Kulturwandel). Pot premene gre od orientacije po nalogah oz. po-trebah k orientaciji po karizmah.Po tradicionalnem razumevanju nalo-ga obstaja in za to nalogo je treba ne-koga najti. Orientacijo po karizmah pa izvajamo iz kompetenc in nadarjeno-sti ljudi.Prostovoljci torej ne izvršujejo že izdelanih pastoralnih načrtov. Kon-kretni pastoralni načrti izvirajo iz ka-rizem prostovoljcev. Iz tega razvijajo projekte. Nekdo ima talent za odprto delo z mladino, ali za podporo oskrbu-jočih svojcev. Ta premena lahko v prihodnje pomeni, da bodo določene naloge na kraju sa-mem ostale odprte. V zaupanju v to, da Božji Duh vodi Cerkev skozi čas, sme-mo izhajati iz tega, da v celoti občestva vedno obstajajo vse karizme, ki so po-trebne, da evangeliju v svetu damo po-dobo in privlačnost. V župnijah je sa-moumevno, a tudi škofija pazi na to, da se cerkvene stavbe vzdržujejo ali tudi modernizirajo. Kar velja za mrtve ka-mne, velja toliko bolj za »žive« kamne. Redno spremljanje in izpopolnjevanje prostovoljcev spada k temeljnim nalo-gam župnije.

Odločilno oblikovati Motivacija tako rekoč vseh članov žu-pnijskega sveta je odvisna od tega, da

lahko odločilno sooblikujejo. Razpon zaželenih možnosti delovanja je zelo širok. Gre od »predlagati ideje«, »pre-noviti farno življenje s pogledom na vi-zije«, do tja, da župnijski svet dobi več kompetence za odločitve in da so mu te strukturalno zagotovljene, da ne bo samo odvisen od naklonjenosti župni-ka. Člani župnijskih svetov radi inve-stirajo svoj večinoma pičlo odmerjeni prosti čas, če lahko kaj premaknejo. Če manjka možnost, da bi lahko odločilno sooblikovali, to močno poškoduje mo-tivacijo članov župnijskega sveta vse do tega, da odstopijo. Zaželena in potrebna je participacija, torej soudeležba. Ta je v sodobnih de-mokratičnih družbah pomembna te-meljna vrednota. »Participacija, dia-log, samoodgovornost, svobodnost in delitev oblasti so vrednote, ki dajejo pečat osebnemu in socialnemu življe-nju ljudi.«

Ženske in cerkvena častna služba Pomemben, specifično katoliški vidik je v sklopu »odločilno oblikovati« tema »ženske in cerkvena častna služba«. To tudi zato, ker prostovoljni angažma v Cerkvi v znatni večini (2/3) opravlja-jo ženske. Pomemben je v tej zvezi po-gled na starostno strukturo žena v cer-kveni častni službi. Mlajše ženske se vsekakor angažirajo, vendar močneje v necerkvenih organizacijah kakor v cerkvenem okolju. »Za starejše ženske imajo župnije in cerkveno delo velik pomen. Te jim očitno ponujajo podro-čja za njihov angažma, ki jih v druž-bi nimajo ali ne iščejo.« Mlajše ženske imajo nedvomno tudi pričakovanja do

Cerkve in hočejo sodelovati, toda ne iščejo več »svojega prostora« v Cer-kvi. Zato ne garajo več v patriarhal-nih strukturah in zanje. Ne zahtevajo več ženskih komisij. Ne ožulijo se več do krvi ob dozdevno nespremenljivih »betonskih temah« kakor vprašanju hierarhičnih služb ali več kot potreb-nih pastoralnih reformah kakor člo-veškim ravnanjem z ločenimi in po-novno poročenimi. Odšle so in jih ni več blizu.

Začetek in konec častne službe Začeti in končati spada h kulturi ča-stne službe. Častna služba se ne začne kakorkoli in se potem nikoli ne kon-ča, temveč se mora začeti z jasnimi ča-sovnimi in vsebinskimi nalogami. Biti mora mogoče, da prostovoljno dejav-nost v preglednem časovnem okviru sklenemo in pri tem imamo potrebno svobodo, ali bomo nalogo znova zače-li ali jo oddali.

Priznanje in spoštovanje Biti priznan, cenjen in upoštevan, biti deležen zaupanja in razumevanja, ve-deti, da drugi primerno cenijo tvoje zasluge in tvojo zavzetost: To spada k temeljnim željam ljudi. Priznanje in spoštovanje spadata k osnovam kul-ture častne službe.Ne gre v prvi vrsti in izključno za pri-znanje s strani župnika. Pomembnej-ša sta medsebojno spoštovanje v žu-pnijskem svetu in izkušnja, da drugi vidijo to, kar delaš, in se odzivajo na tvoje ponudbe in aktivnosti.

H kulturi častne (neplačane) službe


z a v e s t n o ž i v e t iPripravil P A V E L Z A B L A T N I K

Ž e n e s p e C i a lPripravila M i c k a O p e t n i k

ob bolniški postelji

V skrbi za ostarele in bolne delu-je v fari Št. Jakob v Rožu socialni krožek. Deset žensk se je pred de-setimi leti obvezalo s podpisom, da bodo v parih – po dve in dve – ho-dile 14-dnevno obiskovat bolnike v beljaško oz. celovško bolnišnico. V par sta se združili Leni Isopp in Lojzka Sticker, ki se dobro poznata od skupnega prepevanja pri cerkve-nem zboru v Št. Jakobu. Ob obiskih v bolnišnici se dobro dopolnjujeta. »Leni ima poseben dar. Ona pozna vse ljudi naše fare,« je vesela Lojzka Sticker. To dejstvo jima olajša pot v bolniško sobo in k postelji bolni-ka. Preko šentjakobskega župnišča izvesta za farane, ki so v bolnišnici. Razgledana gospodinja Leni Isopp že na večer pred obiskom pregle-da seznam in v mislih pohiti po fari ter ugotovi, kateri farani so, ki iščejo zdravniško pomoč in zdrav-je v bolnišnici in jih bosta drugi dan obiskali. Prisrčen stisk roke, pozdrav iz fare in kartica z besedilom za razmi-slek odpre srce bolnika in mu po-dari trenutke veselja. Velika večina bolnikov je vesela obiska. »Treba je bolj poslušati – ni treba veliko go-voriti,« pripoveduje Lojzka Sticker. Od veselja nad obiskom ljudje sami začnejo govoriti. Stisk roke posre-duje bolniku človeško toplino in ob-čutek, da ni sam. Prijetno presene-tili sta s svojim obiskom ženo, ki se je komajda priselila v Št. Jakob in ni poznala fare, ne Lenije Isopp in ne Lojzke Sticker. »Ni se mogla naču-diti, da jo v bolnišnici obišče nekdo v imenu fare in ji zaželi dobro okre-vanje,« pravi Lojzka Sticker in se spominja, s kakšnimi mešanimi ob-čutki stopita včasih k postelji »ne-znanega farana ali faranke«. Težki pa so obiski za Lojzko Sticker in Leni Isopp, kadar stopita k po-stelji hudo bolnih in umirajočih. Vi-deti in doživeti človeka, kako trpi in umira, pomeni za obe obiskoval-

ki izkustvo sočustvovanja in lastne minljivosti. Teža in žalost ležeta na njuni duši, ko stojita ob postelji člo-veka, ki sta ga dobro poznali, in se poslavljata od njega. „Bolečina je-mlje bolniku moč, ko pa se poslovi-va, še dahne buehvonej.“ Znamenje križa na čelu pomaga bolniku v tr-pljenju, Lojzki Sticker in Leni Isopp pa lajša srčno stisko. Na te težke in zahtevne obiske se Leni Isopp in Lojzka Sticker pri-pravita že na večer pred obiskom. »Preden greva drugi dan na obisk v bolnišnico, prosim za blagoslov sre-čanja z bolniki, da bodo obiski do-bro potekli, da bom našla prave besede, in prosim Boga za sprem-stvo,« obe povesta v en glas. Obe sta prepričani, da naporne obiske zmo-reta le z božjo pomočjo in zahvalo. Ponavadi imata na seznamu več kot 10 ljudi, ki jih je treba obiska-ti. Po potrebi se pri nekaterih bol-nikih zadržita dolgo, pri drugih je obisk kratek. Nikoli ne gledata na uro – vedno je v ospredju bolnik, njegove potrebe in želje. Ob obi-skih doživljata bolnikovo hvale-žnost in veselje. Se pa zgodi, da ju bolnik sprejme hladno in zadrža-no. Kar nekaj ur traja, preden Lojz-ka Sticker in Leni Isopp obiščeta vse bolnike. Zadnja pot popoldneva pa ju vsako-krat vodi v bolnišnično kapelo. Mo-litev za bolne in umirajoče, zahva-la za dobre pogovore in odložitev teže obiskov pred Boga – to da že-nama spet moč in oporo. »Če je čas, greva še na kavico, da se pogovori-va o občutkih in doživetjih, ki sva jih imeli. To potrebujeva za spro-stitev,« sta hvaležni Leni Isopp in Lojzka Sticker za vesele in žalostne trenutke, ki jih lahko delita s solju-dmi iz fare. In ko se bosta sredi junija spet od-peljali v beljaško bolnišnico, bosta njun stisk roke in prisrčna beseda razveselila bolnike v bolnišnici.

»Tavžentbart buehvonej!« Prisrčno domačo zahvalo slišita pogosto Leni Isopp iz Gorinčič in Lojzka Sticker iz Št. Petra pri Št. Jakobu, kadar obiščeta bolnike v bolnišnici.

Leni Isopp


z m o j e g a z o r n e g a k o t aSimon Čertov

V poročilu o avstrijskem pastoralnem zasedanju 2011 v Solnogradu smo lahko brali, da v Avstriji 430.000 ljudi prostovoljno deluje na cerkvenem in verskem področju. Skorajda pol milijona ljudi občuti delo, ki ga opravljajo v prid sočloveka, kot čast.

V okviru Cerkve so številne naloge, ki so pomemben za živo versko skupnost. Cerkveni pevci, spremljevalci birmanskih skupin, člani in članice župnijskih svetov ter številni drugi sodelavci vnašajo svoje izkušnje, delovno moč, predvsem pa svoj prosti čas, da lahko verska skupnost živi. Tudi v Cerkvi, še posebno po farah je tako, da je število tistih, ki govorijo, veliko večje, kakor število tistih, ki aktivno delujejo.

Ljubezen do bližnjega, pomoč bližnjemu je osnovna krščan-ska zapoved, ki daje pečat krščanski veri.

Kar ste storili enemu mojih najmanjših bratov, ste meni sto-rili (Mt 25,40). V Matejevem evangeliju spodbuja Jezus učence, da to nevsiljivo, a samoumevno življenjsko držo ži-vijo v vsakdanjem življenju. Jezus pa dodaja zapovedi lju-bezni do sočloveka še nekaj odločilnega: Ljubi svojega bli-žnjega kakor samega sebe. Sprejeti samega sebe, se zavedati svojih zmožnosti in meja, sebe doživljati kot od Boga ljublje-nega človeka, je za mnoge včasih boleča, a življenjsko po-trebna izkušnja.

Táko bolečo izkušnjo sem sam doživel v tem šolskem letu, ko smo se učenci in učitelji morali posloviti od kolega. Med učenci je bil eden najbolj priljubljenih učiteljev. Dobese-dno je zanje naredil vse in imel vedno čas za njihove potre-be. Poleg tega je sodeloval v domači fari, v nogometnem in šahovskem društvu, ter v glasbeni šoli domače občine. Z ob-čutenimi besedami se je ravnatelj naše šole zahvalil družini umrlega kolega, ki se je morala večkrat odpovedati njegovi skrbi in navzočnosti, da je lahko bil na voljo šolarjem in šoli.

Dogodek me je močno pretresel. Nihče od nas kolegov, ki smo ga poznali in cenili kot veselega, vedno pripravljenega pomagati in radoživega kolega in prijatelja, ni mogel razu-meti njegove smrti.

Šele sedaj razumem razumevajočega in razgledanega učite-lja in prijatelja bolje. Ob vstopu v poklicno življenje verouči-telja mi je dejal: „Vsaj toliko časa, kot ga boš namenil za pro-stovoljno delo v Cerkvi in v prid soljudem, moraš nameniti svoji družini.“ Ne morem le dajati, naučiti se moram sprejeti meje in vedno znova poiskati vrelce novih moči.

Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe

Misli o prostovoljstvuLeni Isopp Lojzka Sticker


z a v e s t n o ž i v e t iv sodelovanju z referatom za družine pri katoliški akciji

Naslov prispevka sem si izpo-sodil od zelo lepe nemške du-hovne pesmi, ki jo tudi v slo-

venskem prevodu vedno znova radi prepevamo, »… lahko se umirim, v tebi je moj mir. Ti daješ varnost mi, v tebi vse se spremeni, …« tako se be-sedilo glasi naprej in me še posebej spominja na prekipevajočo vigred, ki v velikonočnem razpoloženju spre-minja svet okoli nas. To je čas, ki me vsako leto zvabi tudi na Goro sv. Heme nad Globasnico, kjer že deve-to leto pričakuje obiskovalca biblič-na pot duhovnosti. Ad fontes – K izvirom je poimenovana in šteje devet postaj, ki v letošnjem evropskem letu prostovoljnega dela še posebej želijo spodbujati človeka, da bi svoje življe-nje usmerjal po krščanskih načelih.

Kaj je človek? Kakšna korist je od njega? vprašuje pisec Sirahove knji-ge Stare zaveze na prvi postaji poti, nekaj metrov pod vrhom Gore sv. Heme, na kraju, ki danes kot parki-rišče služi številnim gostom, ki na to znamenito goro prihajajo bo božji blagoslov, predvsem pa tudi po zdra-vilno rozalsko vodo. V času rimske naselitve je današnje parkirišče ra-bilo kot pokopališče. Neločljivo po-vezanost življenja s smrtjo pa danes prav na tem mestu ponazarja koša-ta lipa, ki je pognala svoje korenine tik ob antičnem grobu, ki ga je nezna-na oseba starega Rima dala vklesa-

ti v skalnata tla. Tu je kraj, ki neogib-no predoči obiskovalcu minljivost bivanja na zemlji. Obenem pa nas za-posli z vprašanjem, kako z odmerje-nimi dnevi in trenutki življenja smi-selno ravnati.

Na samem začetku kulturnega in du-hovnega vzpona Evrope so Grki v svojem mitološkem svetu za pojav minljivosti, za pojav časa uporablja-li dva pojma: kronos in kairos. Kronosa so imeli za očeta bogov, ki iz stra-hu pred izgubo prestola požira svoje otroke. In še danes nas bega »kro-nično« pomanjkanje časa, ki nas gro-zi požreti. Prav tako pa so v olimp grških bogov sprejeli mladeniča Kairosa, baje najmlajšega Zevsove-ga sina, poosebljeno stran prijetne-ga časa, ki ga ima v svojem evangeliju v mislih tudi Jezus, ko začenja ozna-njevanje z besedami: »Čas se je do-polnil in Božje kraljestvo se je pri-bližalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« Čas življenja torej posta-ne prijeten tedaj, ko namesto Krono-sa – v katerem se zrcali tudi naša se-bičnost, naš ego, ki se nenehno boji za svoj prestol – zavlada Bog. Tedaj je čas izpolnjen, tedaj vladajo svo-boda, milost in ljubezen. Krščansko sporočilo poti duhovnosti nas želi spodbuditi k spremembi mišljenja, ki zahteva tudi odločitev za pot spreo-brnitve.

Do spoznanja odločilnega trenut-ka, ko se nam čas razkrije kot darilo, vodijo po mnenju znanega benedik-tinskega meniha Anselma Grüna šti-ri poti.

Prva priporoča popolnost življenja v trenutku, druga poudarja pomen rit-ma življenja, tretja priporoča izbra-ne rituale, četrta pa vodi k življe-nju iz čistega vrelca. Sprejmimo torej vsak trenutek življenja kot priložnost za srečanje z božjim stvarstvom. Pri-voščimo si vnaprej določene čase za umiritev, sprostitev in molitev. Ure-dimo si prostore za sveti čas, v blago-slov nam in vsem ljudem, ki jih sre-čujemo. Zaupajmo vrelcu žive vode, Jezusu Kristusu, ki zagotavlja, da smo tudi mi verujoči vrelec Svete-ga Duha.

Družno se odpravimo na pot in poda-rimo drug drugemu blagoslovljenega časa. Gora sv. Heme s tamkajšnjo po-tjo duhovnosti je primeren kraj za to.

Pavel Zablatnik (0676 8772 3400)

pripravil pavel zablatnik

Čas življenja je v tvojih rokah


p r a v n i k o t i č e k

Marian Wakounig*D o m a i z M l i n č , ž e v r s t o l e t ž i v i i n d e l a n a D u n a j u . R e g i o n a l n i m e n e d ž e r v z v e -z n e m m i n i s t r s t v u z a f i n a n c e r e g i j a N i ž j a A v s t r i j a t e r G r a d i š č a n s k a , l e k t o r d u n a j -s k e u n i v e r z e , i z r e d n i p r o f e s o r n a m a r i b o r s k i u n i v e r z i , p o d p r e d s e d n i k Z v e z e B a n k

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna družinska priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Micka Opetnik, lektoriral Lojze Pušenjak. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, [email protected]. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2

Kaj moramo upoštevati pri računih?Korektni in pravilni obračuni so za finančni urad dokument, da je podjetnik svoje posle zajel tudi v knjigovodstvu. Če podjetnik opravi dobavo blaga ali storitev nasproti privatni osebi (torej nekomu, ki ni podjetnik, npr. navadni potrošnik), potem po sedanji avstrijski zakonodaji ni potrebno, da se o poslu izda račun (izjema so dobave nepremičnin). Praksa pa nam kaže, da kot privatniki tudi od podjetnikov za kupljeno blago ali prejeto storitev dobijo ustrezne obračune, čeprav bi to ne bilo potrebno (omeniti je treba, da so druge države, npr. Italija, na tem področju bolj stroge). Vsaj kar se tiče poslov med podjetniki in privatniki (to še daleč ne pomeni, da posla ni treba zajeti v knjigovodstvu).

Če pa v Avstriji podjetnik dobavi blago drugemu podjetniku oz. za njega opravi naročeno storitev, potem je predpisano, da se o takih poslih izdajo tudi računi.Za prejemnika dobave blaga oz. storitve, če je podjetnik, je pravilen obračun prvi pogoj, da lahko odbije vstopni davek (Vorsteuerabzug). Davčni inšpektorji se pri kontroli računov fokusirajo na formalnosti, ki jih mora vsebovati račun (podrobnosti o formalnostih najdete v § 11 avstrijskega zakona o davku na dodano vrednost).

Med drugim mora račun vsebovati naslednje formalnosti:

• tekočo številkoime in naslov ter identifikacijsko številko podjetnika, ki je dobavil blago oz. opravil storitev• ime in naslov prejemnika blaga oz. storitve, če je podjetnik (če znesek računa znaša več kot 10.000 evrov, se mora navesti tudi identifikacijska številka prejemnika blaga oz. storitve)• datum, kdaj je bil račun izdan

• količina ter označba blaga oz. opis storitve• dan dobave oz. časovno obdobje, v katerem je bila storitev opravljena• neto vsota ter davčna stopnja (10 %, 20 %) oz. omemba davčne oprostitve, če je posel oproščen davka • ter davčna vsota, ki odpade na izdani obračun

Za majhne vsote (do 150 evrov bruto) ter določene posle veljajo še posebne izjeme. Davčna uprava je pri kontroli računov nenavadno restriktivna ter formalistična. Tudi sodna praksa avstrijskih sodišč (predvsem vrhovnega upravnega sodišča) je na tem področju skoraj 100 % na strani finančnega urada. Za primer, da bi imeli problem na tem področju, predlagam, da skušate z davčnim inšpektorjem najti rešitev, kajti pred sodiščem ste skoraj brez šanse.

Moj nasvet: pazite že pri izdaji računov. Prav tako kontrolirajte (če ste podjetnik), ali prejeti računi ustrezajo vsem predpisanim formalnostim.

p o n a r e d b aNekdo je hotel ponarediti mozaik ustoličevanja na vrtu Mohorjeve hiše v Celovcu. Ko ga je hotel prodati znani galeriji, je galeristka ponaredbo takoj spoznala. Mozaik se od originala (levo) razlikuje v 15 kamenčkih, ki imajo druge barve. Poiščite jih.




dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

Hudomušni rek pravi, da krogle navadno prestrelijo napačne prsi in da pri-trdijo odličja navadno na napačne suknjiče. Seveda ta rek nikakor ne velja za ravnatelja Mohorjeve Antona Korena, ki je že po svojem značaju skromen in nikdar ne sili v ospredje, da bi bil deležen časti in priznanj. Raje tiho in v ozadju, seveda pa skupno z obema odboroma, snuje načrte in programe za uspešno delovanje in poslovanje nam vsem tako drage Mohorje-ve, ki gleda v svoji 160-letni razburkani zgodovini na zelo različna obdobja: na pionirski začetek že sredi 19. stoletja, na pregon iz Celovca na Prevalje, na de-litev v dve dodatni sestrski ustanovi v Celju in v Gorici, na prepoved v naci-stični dobi in odvzem lastništva, na težka, a tudi uspešna leta po drugi svetov-ni vojni. Mohorjeva je s svojimi dijaškimi domovi zelo bistveno pripomogla k razcvetu Slovenske gimnazije. Z ustanovitvijo prve zasebne ljudske šole v Celovcu pa je prebila led za sedaj večje upoštevanje slovenstva tudi v Celovcu. Ravnatelj dr. Anton Koren, ki mu je prelat dr. Janko Hornböck pred leti izro-čil odgovornost za gospodarsko vodstvo vseh razvejenih dejavnosti, krmari Mohorjevo zelo preudarno in uspešno mimo in skozi vse čeri splošne današ-nje gospodarske krize. Dr. Anton Koren ni mož velikih besed, temveč le bolj preudarnih misli in vztrajnih dejanj. Da Mohorjeva danes zaposluje približno 80 rojakov na svojih raznih področ-jih, je velik prispevek h gospodarski in življenjski osnovi za mnoge naše druži-ne. S sedanjo novo urejeno in lepo oblikovano kapelo ter z večnamensko dvo-rano si Mohorjeva ohranja svoje duhovno in kulturno lice sredi Celovca. Neumorni ravnatelj pa snuje z obema odboroma že nadaljnje načrte, ker želi Mohorjeva ostati zvesta svojim ustanoviteljem, a hkrati želi sooblikovati pri-hodnost slovenskega naroda ter gojiti ustvarjalno sožitje med obema narodo-ma na Koroškem. Ravnatelj dr. Anton Koren si je priznanje Gospodarske zbornice več kot za-služil. Želimo mu še mnoga zdrava in delovna leta ter obilje Božjega blagoslo-va za njegovo služenje Mohorjevi in narodu!

Jože Kopeinigpredsednik Mohorjeve družbe Celovec

N a m e s t o u v o d n i k a

Zasluženo priznanje Antonu KorenuInovativen učbenik za otrokovo ustvarjalnost

Po nemškem izvodu učbenika Augenschmus (prvi in drugi del) avtoric Ingrid Gasser in Regine Zachhalmel smo sedaj predstavili slovenski izvod, ki je v Sloveniji vzbudil veliko pozornosti. Učbenik je inovativen in spodbuja otrokovo ustvarjalnost, v šoli pa je koristen pripomoček.

– podelitev naziva komercialni svetnik

Pred krat-kim smo izdali uč-benik Paša za

oči v slovenščini. Zamisel za ta učbenik se je pri avtorici In-grid Gasser porodila ob temi za di-sertacijo »ustvarjalna vzgoja«, ko jo je ministrstvo povabilo v delovni krožek, da bi sodelovala pri novem učnem načrtu za predmet »likov-nost«. V skupini je bilo približno dvanajst ljudi, iz vsake zvezne de-žele je bil po en predstavnik/pred-stavnica in nadaljnji z Dunaja. Od vsega začetka je Ingrid Gasser lah-ko dobro sodelovala z dunajsko kolegico Regino Zachhalmel. Tako se je začelo sodelovanje pri učbe-niku za risanje. Napisali sta skup-no učbenik in ga vložili za aproba-cijo, zelo natančno sta gledali na to, da so bili v učbeniki vedno novi dostopi, da ni prišlo do ponavlja-nja, da ni bilo prevelikih posegov naprej, da otrokove prvotnosti ne bi zmanjšali. Avtorici sta vključi-li številne teme, ki zasledujejo po-vsem nove didaktične poti. Vsak del ima tudi priročnik za učite-lje z didaktičnimi navodili. V uč-benik so vedno vključene vsakda-nje otrokove izkušnje, opozorila na sodobne umetnike in umetnice in otroku primerna priprava nji-hove umetnosti. Gasser in Zach-halmel sta si zelo prizadevali, da bi nudili primere za pouk na vabljiv in originalen način. Za slovensko izdajo sta dopolnili nekaj poglavij, ker imajo na primer šole v Slove-niji več časa za plastično oblikova-nje, tako da so dodana poglavja o plastiki, vpletli sta seveda tudi pri-mere umetnikov iz Slovenije in iz-vzeli avstrijske. Sicer pa je prevod precej identičen z nemškim origi- v

pr

aša

ln

ik




dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

Inovativen učbenik za otrokovo ustvarjalnost Po nemškem izvodu učbenika Augenschmus (prvi in drugi del) avtoric Ingrid Gasser in Regine Zachhalmel smo sedaj predstavili slovenski izvod, ki je v Sloveniji vzbudil veliko pozornosti. Učbenik je inovativen in spodbuja otrokovo ustvarjalnost, v šoli pa je koristen pripomoček.

nalom, saj učbenik uporabljajo tudi v dvojezičnih ljudskih šolah na Koro-škem.Regina Zachhalmel se je z Bilčov-ščanko Ingrid Gasser zelo veselila o sodelovanju s Slovenijo, obe sta slo-venski učbenik predstavili na gradu v Tivoliju v Ljubljani v okviru strokov-nega zasedanja osnovnošolskih uči-teljev in tiskovne konference. Sloven-ski šolski zavod je obe naprosil, da bi

v sodelovanju s slovenskim kolegom Alojzom Kalinškom napisali dve na-daljnji knjigi, saj ima osnovna šola v Sloveniji devet razredov. Tako sedaj delajo v troje in pripravljajo nasled-nja dva dela učbenika. Obe avtori-ci sta veseli čezmejnega sodelovanja in usklajevanja učnih načrtov v obeh državah.Reakcije na predstavitev so bile vse-kakor pozitivne, Gasser in Zachhal-

mel sta se čudili, kako so mediji v Sloveniji dobrohotno sprejeli knjigo in koliko pozornosti je predstavitev pravzaprav vzbudila. To je tudi znak za to, da je dana potreba in je sodelo-vanje pozitivno.Ingrid Gasser poučuje na Pedago-ški visoki šoli na Koroškem in vodi umet nostno delavnico v Bilčovsu, Regina Zachhalmel poučuje na cerk-veni pedagoški visoki šoli na Dunaju.

Kaj je za vas največja nesreča? Zatiranje in trpljenje ljudi, posebej otrok, seveda z osebnega vidika, če družini ne gre dobro. Bolezen

Kje bi radi živeli? Že vse svoje življenje živim v Bilčovsu in ne bi rada živela nikjer drugod.

Kaj je za vas popolna sreča na svetu? Biti obdana z družino, svoboda posameznika, samouresničevanje.

Katere napake najprej odpustite? Takšne napake, ki tudi meni niso tuje.

Vaše najljubše zgodovinske osebnosti? Nelson Mandela, Bruno Kreisky in zame kot pedagoginja seveda J.A. Comenius, Wilhelm v. Humboldt, Maria Montessori

Vaši najljubši slikarji? Impresionisti (Monet, Renoir, Degas), sodobna umetnost (C. Kolig, Flora, Januš, Schellander ...)

Vaši najljubši skladatelji? W. A. Mozart, Franz Liszt, Andrew Lloyd Webber, Elton John

Katere lastnosti najbolj cenite pri ženski? Solidarnost, odprtost in samostojnost

Katere lastnosti najbolj cenite pri moškem? Poštenost, strpnost in sposobnost uveljavljanja

Vaša najljubša zaposlitev? Knjige, slike, kino

Vaša najznačilnejša lastnost? Vztrajnost, zanesljivost

Kdo ali kaj bi radi bili? Že vedno sem hotela biti učiteljica, to sem tudi postala in bi to postala še enkrat, če bi se moral spet odločiti za poklic.

Kaj najbolj cenite pri prijateljih? Prijatelji dajejo varnost in dober občutek, da se lahko vsak čas z vsako stvarjo obrnimo nanje.

Vaša največja napaka? Nepotrpežljivost

Vaše sanje o sreči? V krogu družine se postarati v okolju vrednem življenja in ostati do konca zainteresirana in radovedena.

Vaši junaki v resničnosti? Moj mož, ki je več kot 30 let številnim družinam zanesljiv delodajalec, moji starši, člani tima »zdravniki brez meja«, vsi borci in borke za demokratične pravice

Kaj najbolj obsojate? Precenjevanje samega sebe, nevoščljivost in zavist

Vaša najljubša jed? Italijanska hrana

Kako preživljate prosti čas? Z branjem, z gibanjem v naravi, na morju

Vaš najljubši kotiček? Poleti na strešni terasi s časopisom, pozimi ob lončeni peči s pogledom na vrt

Kaj najbolj cenite v domovini? Občutek domačnosti in svobode brez strahu Vaša najljubša barva? Rdeča in temno modra

Katero reformo najbolj občudujete? Volilna pravica za ženske, otroške pravice

Kateri naravni dar bi radi imeli? Da bi znala dobro peti

Koga ali kaj bi radi vzeli s seboj na otok? Veliko zanimivih, veselih, ustvarjalnih prijateljic in prijateljev, ki znajo peti, plesati in kuhati, na vsak način mojega moža, rada sem v družbi, »osamljene« se sploh ne bi mogla dobro predstavljati na otoku

Vaše trenutno duševno stanje? Gre mi zelo dobro, glavo imam polno idej ...

Vaše geslo? V delu in ukrepanje je moč.vp

ra

ša

ln

ik

Romamo z Nedeljo in »Der Sonntag«

Ena vera - en Bog - ena skupnost

28. 5. 2011, 7.00Dreibergerwallfahrt - Romanje na tri gore

Vom Lisnaberg nach Heiligengrab Od Lisne gore k Božjemu grobu

18. 6. 2011, 6.00Am Hemmapilgerweg in Slowenien

- Po Hemini poti v SlovenijiVom Lisnaberg nach Heiligengrab

Od Lisne gore k Božjemu grobu

8. 10. 2011, 5.30Zehnkirchenpilgerweg in den Pfarren Latschach

und St. Stefan - Romanje k desetim cerkvam v farah Loče in Šteben

Prijave sprejema: Nedelja, tel: 0463-54587-3520

prostovoljno delo

Documents