Poslovanje in organizacija

dr. Viktor Vračar 5. predavanje

Viri sredstev

Viri sredstev

= pravne in fizične osebe, ki vlagajo, posojajo ali kako drugače prispevajo k sredstvom podjetja.

• Vsako sredstvo ima svoj vir, podjetje pa obveznost do njega.

• Sredstva in viri oziroma obveznosti se morajo v celoti ujemati (sredstva so pokrita z viri).

Obveznosti do virov sredstev

Obveznosti do virov sredstev:

• dobro gospodarjenje (stalni ali trajni viri)

• vračanje sredstev (posojila)

Ločimo:

• kratkoročne obveznosti do virov sredstev

• dolgoročne obveznosti do virov sredstev

Obveznosti do virov sredstev

• kapital

• dolgoročne rezervacije

• dolgoročne obveznosti

• kratkoročne obveznosti

• pasivne časovne razmejitve

Kapital Celotni kapital sestavljajo:

• osnovni kapital,

• vplačani presežek kapitala,

• rezerve,

• prenešeni čisti dobiček ali izguba prejšnjih let,

• revalorizacijski popravek kapitala in

• nerazdeljeni čisti dobiček ali izguba prejšnjih let.

Kazalniki - obveznosti do virov sredstev

Stopnja kapitalizacije ali finančne varnosti: odnos med kapitalom in skupnimi obveznostmi.

Stopnja zadolženosti:

razmerje med vsemi dolgovi in obveznostmi do virov sredstev.

Dolgoročne rezervacije ali PČR

Dolgoročne rezervacije ali dolgoročne pasivne časovne razmejitve se oblikujejo z upoštevanjem stroškov, ki še niso nastali in z neupoštevanjem dela prihodkov, ki še ni povezan s kasneje nastalimi stroški.

Kratkoročne PČR

• S pasivnimi kratkoročnimi časovnimi razmejitvami so zajeti vnaprej vračunani stroški, ki so pričakovani in se bodo pojavili kasneje. Prav tako so zajeti kratkoročno odloženi prihodki, ko so proizvodi ali storitve podjetja že zaračunani, podjetje pa jih še ni proizvedlo in stroški zanje še niso nastali.

• Vnaprej vračunani stroški bodo kasneje pokrili dejansko nastale stroške.

Posojila in krediti

• Posojila so zneski predvsem denarja (ali tudi drugih stvari), ki jih upnik da dolžniku, ta pa se jih obveže vrniti po preteku dogovorjenega roka v določenih pogojih.

• Krediti so dajanje na upanje. Dolžnik prejme stvari, ki jih bo dejansko poplačal v določenih rokih in pogojih.

Izkaz uspeha in

bilanca stanja

Bilanca stanja

prikaz

premoženja in virov podjetja

SREDSTVA OBVEZNOSTI DO VIROV SREDSTEV

A. STALNA SREDSTVA I. Neopredmetena dolgoročna

sredstva II. Opredmetena osnovna sredstva III. Dolgoročne finančne naložbe IV. Popravek kapitala

B. GIBLJIVA SREDSTVA I. Zaloge II. Dolgoročne terjatve iz poslovanja III. Kratkoročne terjatve iz poslovanja

IV. Kratkoročne finančne naložbe V. Denarna sredstva VI. Aktivne časovne razmejitve

A. KAPITAL I. Osnovni kapital

II. Vplačani presežek kapitala III. Rezerve IV. Preneseni čisti dobiček ali izguba V. Revalorizacijski popravek kapitala

B. DOLGOROČNE REZERVACIJE

C. DOLGOROČNE OBVEZNOSTI IZ

FINANCIRANJA

Č. DOLGOROČNE OBVEZNOSTI IZ POSLOVANJA

D. KRATKOROČNE OBVEZNOSTI IZ

FINANCIRANJA

E. KRATKOROČNE OBVEZNOSTI IZ

POSLOVANJA

F. PASIVNE ČASOVNE RAZMEJITVE

Plačilna sposobnost

• Razmerja med sredstvi, med viri, zlasti pa še med sredstvi in viri kažejo na značilnosti poslovanja.

Plačilna sposobnost podjetja:

razmerje med kratkoročnimi sredstvi in kratkoročnimi obveznostmi (likvidnost: > 1).

Kazalniki

• Finančna trdnost ali finančna stabilnost podjetja:

razmerje med dolgoročnimi viri in dolgoročnimi sredstvi predstavlja (trdno ali stabilno: >1).

• Pokritost obratnih sredstev z lastnimi viri:

razmerje med lastnimi viri in osnovnimi ter dolgoročnimi obratnimi sredstvi (trdno ali stabilno: >1)

Izkaz uspeha

celovito

dogajanje v podjetju v

obravnavanem obdobju

ELEMENT VREDNOST

Prihodki od prodaje

doma

Prihodki od prodaje

v izvozu

Ostali prihodki od prodaje

(Povečanje vrednosti zalog

proizvodov)

POSLOVNI PRIHODKI

Prejete obresti

Ostali finančni prihodki

PRIHODKI OD FINANCIRANJA

IZREDNI PRIHODKI

CELOTNI PRIHODKI

Stroški materiala, blaga in

storitev

Amortizacija

Stroški dela

Drugi stroški

POSLOVNI STROŠKI

(Zmanjšanje vrednosti zalog

proizvodov)

POSLOVNI ODHODKI

Obresti

Ostali finančni odhodki

ODHODKI OD FINANCIRANJA

IZREDNI ODHODKI

CELOTNI ODHODKI

DOBIČEK - IZGUBA

Členitev prihodkov in odhodkov

• poslovni

• finančni (od financiranja)

• izredni

Vpliv vrednotenja zalog

Previdnost pri presoji:

npr. vrednotenje zalog po neposrednih ali spremenljivih stroških različno bremeni obravnavano obdobje

(vrednost zalog vs dobiček).

Povezanost BS in IU

Bilanca stanja in izkaz uspeha sta močno posredno prepletena:

• neposredno ju povezuje dobiček, namenjen za razširjeno reprodukcijo podjetja.

• dobiček povečuje, izguba pa zmanjšuje premoženje lastnikov podjetja.

Stroškovne zasnove

• naravne (načelne ali elementarne) stroškovne vrste, • neposredni in posredni stroški, • spremenljivi in stalni stroški, • kratkoročni in dolgoročni stroški, • dodatni in mejni stroški, • izogibni in neizogibni stroški, • eksplicitni in implicitni stroški, • izvirni in izvedeni stroški, • nadzirljivi in nenadzirljivi stroški, • zgodovinski in stroški nadomestitve, • oportunitetni in dejanski stroški, • pretekli (historični) in prihodnji stroški idr.

Stroški podjetja

= z nabavnimi cenami ovrednoteni potroški prvin poslovnega procesa.

= cenovno izraženi potroški delovnih sredstev, delovnih predmetov, delovne sile in tujih sprotnih storitev (ki nastajajo pri reprodukcijskem procesu v podjetju).

Amortizacija

Amortizacija

= obračunavanje zmanjševanja vrednosti delovnih sredstev v podjetju v določenem obdobju

= zaračunavanje obračunane zmanjšane vrednosti delovnih sredstev proizvodom ali storitvam (proizvedenih v ustreznem obdobju s pomočjo teh delovnih sredstev)

= obseg vrednosti delovnih sredstev, ki so ga le-ta v procesu proizvodnje prenesla na proizvode ali storitve (strošek teh sredstev, ki gre v stroškovno ceno proizvoda ali storitve)

Izvajanje amortiziranja

• določanje osnove za amortiziranje delovnega sredstva ali amortizacijske osnove,

• določanje življenjske dobe delovnega sredstva in

• izbiranje ustrezne metode amortiziranja delovnega sredstva.

Ekonomska življenjska doba

• Za razliko od fizične je ekonomska življenjska doba delovnega sredstva praviloma krajša.

• Neko delovno sredstvo je lahko fizično še povsem sposobno opravljati svojo funkcijo, pa se ga podjetju ne splača več uporabljati, ker se je na trgu pojavilo novo sredstvo, s katerim je mogoče izdelovati enake ali podobne proizvode z nižjimi stroški.

Metode amortiziranja

Razvrščajo se v tri temeljne skupine:

• časovne,

• funkcionalne,

• kombinirane.

Časovne metode amortiziranja

• metoda enakih letnih zneskov (linearna metoda),

• metoda naraščajočih letnih zneskov (progresivna metoda),

• metoda padajočih letnih zneskov (degresivna metoda) in

• linearna metoda s spremenjenimi stopnjami.

Metoda enakih letnih zneskov

Metoda naraščajočih letnih zneskov

• Izhaja iz podmene, da prenese delovno sredstvo vsako leto večji del svoje vrednosti na proizvode oziroma storitve (obračunana amortizacija vsako leto večja).

• Amortizacijske stopnje so pri tej metodi iz leta v leto višje, njihova vsota v življenjski dobi pa mora biti enaka 100 %.

• Ustrezna je za amortiziranje tistih delovnih sredstev, ki dajejo največji prispevek k delovnim učinkom v poslovnih procesih šele proti koncu svoje življenjske dobe (npr. pri sadovnjakih, vinogradih, rudnikih, plemenski in delovni živini idr.)

Metoda padajočih letnih zneskov • Delovno sredstvo prenaša vsako leto manj svoje

vrednosti na učinke poslovnega procesa. • Primerno uporabiti za amortiziranje tistih delovnih

sredstev, katerih zmogljivosti iz leta v leto upadajo, in tudi tistih, ki so močno izpostavljena nevarnosti nenadnega ekonomskega zastaranja (moralni obrabi).

• Ker je po tej metodi izračunana amortizacija najvišja prva leta življenjske dobe delovnega sredstva, utrpi podjetje, četudi pride do nepričakovanega predčasnega zastaranja delovnega sredstva, manjšo izgubo, ker je uspelo v prvi polovici življenjske dobe amortizirati že največji del vrednosti delovnega sredstva (bolje varuje podjetje proti tveganjem ekonomskega zastarevanja delovnih sredstev kot metoda enakih letnih zneskov ali metoda padajočega letnega zneska.

Metoda vsote letnih številk • Letne amortizacijske stopnje določimo na osnovi letnih številk, ki

se nanašajo na leta življenjske dobe delovnega sredstva. • Izračunamo vsoto vseh letnih številk iz življenjske dobe

delovnega sredstva:

• Vsota letnih številk daje pri tej metodi imenovalec vsem

amortizacijskim stopnjam. Števce amortizacijskih stopenj pa dobimo tako, da zaporedoma jemljemo številke posameznih let znotraj življenjske dobe, vendar v obratnem vrstnem redu.

• S to metodo amortiziramo v prvi polovici življenjske dobe delovnega sredstva približno tri četrtine vrednosti takega sredstva.

Metoda padajoče osnove • Pri tej metodi jemljemo kot amortizacijsko osnovo

vsakokratno neodpisano vrednost delovnega sredstva in ne njegovo nabavno vrednost.

• Neodpisana vrednost je nabavna vrednost, zmanjšana za vso že obračunano amortizacijo delovnega sredstva.

• Praksa je izoblikovala načelo, da pri tej metodi jemljemo praviloma dvakrat tako visoko amortizacijsko stopnjo, kot bi jo jemali, če bi uporabili metodo enakih letnih zneskov. Ta metoda odpiše približno dve tretjini vrednosti delovnega sredstva v prvi polovici njegove življenjske dobe.

Linearna metoda s spremenljivimi stopnjami

• Vnaprej se odločimo, kakšen del vrednosti delovnega sredstva hočemo amortizirati v prvi polovici življenjske dobe in kakšen v drugi polovici.

• Temu primerno moramo postaviti drugačno letno amortizacijsko stopnjo za prvo polovico in drugačno za drugo polovico življenjske dobe delovnega sredstva.

Funkcionalna metoda amortiziranja

• Vzpostavimo neposredno odvisnost med obsegom dejanskega izkoriščanja delovnih sredstev med poslovnim letom in višino letne amortizacije delovnega sredstva.

• Izhajajo iz podmene, da je življenjska doba delovnih sredstev odvisna le od njihove fizične vzdržljivosti oziroma od intenzivnosti izkoriščanja.

• Amortizacija, ki odpade na enoto proizvoda ali storitve ni odvisna od stopnje izkoriščanja delovnega sredstva. Obseg proizvodnje na tem delovnem sredstvu ne vpliva v tem primeru na višino amortizacije, ki jo mora nositi in s prodajno ceno pokrivati posamezen proizvod ali storitev.

• Letni znesek amortizacije, ki ga dobimo obračunanega po tej metodi, se spreminja v odvisnosti od doseženega obsega proizvodnje ali prometa v podjetju.

• Letni znesek amortizacije izračunamo tako, da najprej ugotovimo, koliko znaša amortizacija, ki jo je potrebno obračunati vsakemu proizvodu (storitvi), ki ga izdelujemo z določenim delovnim sredstvom v življenjski dobi.

• Uporabna je povsod tam, kjer je življenjska doba

delovnega sredstva odvisna predvsem od obsega izkoriščanja tega delovnega sredstva (npr. pri transportnih sredstvih, delovnih in pogonskih strojih).

Funkcionalna (proizvodna) metoda amortiziranja

Kombinirane metode amortiziranja • Kombiniramo dve ali več drugih metod amortiziranja. • Npr. pri linearno proizvodni metodi gre za to, da sta spojeni

linearna metoda iz skupine časovnih metod amortiziranja in proizvodna metoda iz skupine funkcionalnih metod amortiziranja. Pri linearno proizvodni metodi izračunamo letni znesek amortizacije delovnega sredstva najprej po linearni metodi. Tako izračunani letni znesek amortizacije pa potem popravimo s količnikom, ki je določen z razmerjem med dejansko in normalno stopnjo izkoriščanja delovnega sredstva:

Pospešena amortizacija • Od metod pospešenega amortiziranja pa je potrebno ločevati

pojem pospešene amortizacije. • Nanaša se na to, da podjetje hitreje amortizira delovna

sredstva, kot bi bilo glede na njihovo ocenjeno življenjsko dobo to potrebno.

• Pri pospešeni amortizaciji bodo torej delovna sredstva v podjetju prej amortizirana, kot pa bo končana njihova ekonomska življenjska doba.

• S pospešeno amortizacijo svojih delovnih sredstev podjetje skriva del svojega doseženega čistega ekonomskega rezultata poslovanja, ker izkazuje obračunano amortizacijo višjo, kot ustreza stvarnim gospodarskim zakonitostim.

• Podjetja nimajo motiva za pospešeno amortiziranje samo v tem, da bi skrila del dobička in se s tem morebiti izognila celo plačila dela davka na dobiček, ampak predvsem v tem, da bi se čim bolje zavarovala pred negotovostjo v zvezi z oceno ekonomske življenjske dobe delovnih sredstev.

Dejanska praksa amortiziranja

• upoštevati določila veljavnega Zakona o gospodarskih družbah in uporabljenih računovodskih standardov.

• države urejajo, kaj se z davčnega vidika lahko amortizira in koliko največ; vse drugo je več ali manj prepuščeno politiki, ki jo vodi vsako podjetje.

Tekoče in investicijsko vzdrževanje

• Tekoče vzdrževanje delovnih sredstev se nanaša na sprotno nego teh sredstev, zamenjavanje manjših delov in manjša popravila. Njihov namen je s pravočasnimi posegi preprečevati, da pride do večjih okvar delovnih sredstev (bremenijo v dejansko nastajajoči višini sproti stroške poslovanja).

• Investicijsko vzdrževanje se nanaša na večja popravila delovnih sredstev (običajno ne vsako leto). Stroške investicijskega vzdrževanja delovnih sredstev planiramo vnaprej, osnova za to pa je največkrat določen izkustveni odstotek od nabavne vrednosti delovnih sredstev. Letni znesek podjetje razbije na mesečne kalkulativne zneske stroškov investicijskega vzdrževanja, ki se potem mesečno vračunavajo med stroške poslovanja podjetja.

Stroški dela

Stroški dela

Dejavniki, ki jih je potrebno upoštevati pri ugotavljanju stroškov dela, so predvsem v:

• sestavljenosti dela, • količini opravljenega dela, • kakovosti rezultatov dela, • doseženi gospodarnosti pri delu in • vrednosti enote opravljenega dela.

Sistem plačevanja delovne sile

• po času ali učinku

• po normi, akordu ali enoti proizvoda

• po delnih ekonomskih učinkih ali

• po skupnem ekonomskem učinku.

Sistem plačevanja po učinku

• Sistem plačevanja delavcev po učinku pozna celo vrsto različic. Razdeliti jih je moč vsaj v dve temeljni skupini:

1) različice, ki vežejo višino delavčevega plačila (zaslužka) na dosežene količinske učinke dela;

2) različice, ki višino delavčevega zaslužka povezujejo z ekonomskim učinkom njegovega dela.

• Količinski učinki pomenijo fizično, naturalno izmerjene

učinke dela v smislu števila izdelanih poslovnih učinkov. • Ekonomski učinki so pa tisti, ki se jih izrazi vrednostno na

različne načine.

• Plačevanje po količinskih učinkih: po normi, po akordu in po enoti proizvoda.

Norma • Norma je vnaprej predpisan količinski učinek

dela v enoti časa pri določenih tehničnih in organizacijskih pogojih dela v podjetju.

• Na dosego tega vnaprej predpisanega količinskega učinka oziroma na izpolnitev norme se veže izplačilo normalnega zaslužka delavcu.

• Ločimo posamične (individualne) norme in skupinske (grupne) norme in izkustvene, statistične in tehnične ter količinske in časovne.

Akord

• Akord je različica plačevanja delavcev po količinskem učinku dela, ki ni vezana na čas.

• Beseda akord (accord) izhaja iz francoščine, kjer pomeni v nedoločniku soglašati ali strinjati se.

• Gre za dogovor o temu, kakšen mora biti učinek dela in kakšno bo plačilo za ta učinek.

• Ta način plačevanja delavcev je primeren tam, kjer ni posebej pomembno neprekinjeno (kontinuirano) delo in kjer ni smotrno nadzirati učinka dela v enoti časa.

Slabosti plačevanja po količinskih učinkih • Ne spodbujajo delavca, da bi skrbel in povečeval

kakovost proizvodov. Delavec je zainteresiran le, da doseže vsaj najnižjo kakovostno raven proizvoda.

• Zanimanje delavca napeljujejo le na doseganje čim večje količinske proizvodnje,

• S tem ko spodbujajo delavce k čim večji količinski proizvodnji pa zanemarjajo gospodarnost (ekonomičnost) delovnega procesa, na katero praviloma delavec v veliki meri lahko vpliva.

• Ni vzpostavljene neposredne povezave med višino delavčevega zaslužka in doseženo ravnijo ekonomičnosti delovnega procesa (kljub doseganju visoke storilnosti dela lahko pride do visokih stroškov delovnih sredstev, porabljenih predmetov dela in tujih storitev ter s tem do slabega ekonomskega uspeha poslovanja).

• Ne zagotavljajo popolne povezave med interesi delavca in interesi podjetja.

Sistem plačevanja po ekonomskih učinkih

• Učinke dela lahko izražamo tudi ekonomsko, kar pomeni izražati učinke v vrednostni obliki.

• Učinki dela bi morali biti merjeni predvsem po temu, koliko dobička podjetju ustvarjajo. Ker to ni vedno na ravni posameznega delavca in skupine delavcev enostavno ugotavljati, se marsikje podjetja zadovoljujejo pri razvijanju svojih različic plačevanja delavcev z ne tako celovitim izrazom ekonomskega učinka, ampak z delnimi izrazi.

• Dve temeljni skupini: 1) plačilo dela se veže na nek delni izraz ekonomskega

učinka, 2) povezuje delavčev zaslužek z ustvarjenim čistim

ekonomskim rezultatom poslovanja podjetja.

Kombinirani sistemi plačevanja

• največkrat pa sistemi plačevanja po ekonomskih učinkih niso samostojni načini plačevanja delavcev, ampak dopolnilni k nekim drugim temeljnim načinom plačevanja dela.

• značilnost je, da z njimi pogosto poskuša podjetje popravljati oziroma odpravljati določene slabosti osnovnega sistema plačevanja.

• npr. vrsta podjetij uporablja plačevanje svojih delavcev po količinskih učinkih; da pa bi jih zainteresiralo še dodatno za doseganje višje kakovosti proizvodov ali storitev ter gospodarnosti pri delu, vpelje podjetje še dodatno plačevanje doseganja teh delnih ekonomskih učinkov (za nadpovprečno kakovost proizvodov bo delavec dobil posebne dodatke k zaslužku, izračunanem na osnovi doseženih količinskih učinkov t.i. premije).

• npr. podobna različica, pri kateri delavec dobiva dodatke (premije) za doseganje višje gospodarnosti (t.j. nižjih stroškov proizvodnje ).

Motiviranje za izboljšave

• Delavec ni posebej motiviran, da prispeva k izboljševanju metod proizvodnje, organizacije dela v podjetju in sploh za dajanje raznih predlogov za racionalizacijo dela in inovacije v poslovnem procesu.

• Da bi ga podjetje zainteresiralo tudi za dajanje teh prispevkov k uspešnejšemu poslovanju, uvaja različice podeljevanja nagrad za tovrstne prispevke delavca.

Stroški z vidika spreminjanja obsega poslovanja

Stalni stroški

• Stroške, ki nastajajo v podjetju v določenem enakem obdobju v stalni višini ne glede na to, kakšen je obseg proizvodnje (poslovanja), imenujemo stalne (fiksne) stroške. Ne odzivajo se na spreminjanje obsega poslovanja. Imenujemo jih tudi stroški proizvodne pripravljenosti ali kapacitetni ali časovni stroški.

• Gre za zakonitost upadanja (degresije) stalnih stroškov z naraščanjem obsega poslovanja.

• Podskupina stroškov, ki jih imenujemo omejeno (relativno) stalni (fiksni) stroški.

Spremenljivi stroški

• Velik del stroškov se na nek način po višini spreminja s spreminjanjem obsega poslovanja. Takšne stroške imenujemo spremenljive ali variabilne stroške.

• Med naravnimi vrstami stroškov hitro najdemo tipične spremenljive stroške (npr. plače delavcev, ki so odvisne od količinskih učinkov njihovega dela, so tudi tipični spremenljivi stroški).

• Ločujemo sorazmerne (proporcionalne), napredujoče (progresivne) in nazadujoče (degresivne) spremenljive stroške.

Napredujoči spremenljivi stroški

= tisti spremenljivi stroški, ki hitreje naraščajo, kot narašča obseg proizvodnje (poslovanja).

• Največkrat se ti stroški pojavljajo, ko se podjetje s svojim obsegom proizvodnje (poslovanja) približuje zgornji meji svojih proizvodnih zmogljivosti (poslovanje na robu zmogljivosti praviloma pomeni nadurno delo, nenormalno obremenjevanje delovnih sredstev, nenormalno velike nabave delovnih predmetov ipd., kar vse praviloma povečuje stroške posamezne enote angažirane in potrošene poslovne prvine).

• Učinek napredujočih spremenljivih stroškov na stroškovno (lastno) ceno proizvoda je lahko znaten, saj blizu zgornje meje proizvodnih zmogljivosti degresija stalnih stroškov nima več posebej velikega vpliva na gibanje stroškovne cene proizvoda.

Nazadujoči spremenljivi stroški

• Za te spremenljive stroške je značilno, da sicer naraščajo, vendar ne naraščajo enako hitro kot narašča obseg poslovanja, ampak počasneje. Zato ti stroški, če jih porazdelimo na proizvedene enote poslovnih učinkov, upadajo (npr. stroški porabljene energije, ki se sorazmerno znižujejo, če proizvajamo ali prevažamo enake proizvode v sorazmerno večjih napravah; zmogljivejša prevozna sredstva so lahko gospodarnejša; zaradi potrebnih večjih količin predmetov dela dobimo večje količinske popuste pri dobaviteljih).

• Učinek nazadujočih spremenljivih stroškov na stroškovno ceno poslovnega učinka je lahko pri določenih obsegih poslovanja znatnejši, pri drugih obsegih pa v celoti kompenziran z nasprotnimi učinki napredujočih spremenljivih stroškov.

Odzivnost stroškov

• Pojem odzivnosti (elastičnosti, reagibilnosti) stroškov:

različne vrste stroškov se v podjetju različno odzivajo na spremembe v obsegu poslovanja.

• Stopnjo odzivnosti stroškov opredelimo kot razmerje med sorazmerno (relativno) spremembo stroškov in sorazmerno spremembo obsega proizvodnje ali poslovanja.

Stopnja odzivnosti

Celotni stroški

Povprečni celotni stroški

Prag rentabilnosti

Prelomne točke