UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Kardeljeva ploščad 5 1000 Ljubljana

Aleš Umek

Mentor: doc. dr. Damijan Guštin

partizanska taktika v italijanski ofenzivi v ljubljanski pokrajini in

nemški ofenzivi v sloveniji jeseni 1943

DIPLOMSKO DELO

Ljubljana, 2005

KAZALO 1. UVOD.............................................................................................................................1 2. METODOLOŠKO HIPOTETIČNI OKVIR ..................................................................4

2.1. OPREDELITEV CILJEV PREUČEVANJA / ANALIZE.........................................4 2.2. HIPOTEZA.................................................................................................................4 2.3. KLJUČNE UPORABLJENE METODE....................................................................5 2.4. TEMELJNI POJMI ....................................................................................................5

3. TAKTIKA KOT VEJA VEŠČINE VOJSKOVANJA .................................................11 3.1. Opredelitev pojma veščina vojskovanja ...............................................................................11 3.2. Pojem in definicija taktike ....................................................................................................12 3.3. Predmet, vsebina in naloge taktike .......................................................................................13 3.4. Metode taktike ......................................................................................................................14 3.5. Partizanska taktika ................................................................................................................15 3.5.1. Razvoj partizanske taktike................................................................................................15 3.5.2. Vsebina partizanske taktike in njena odvisnost od strategije ...........................................16 3.5.3. Osnovne lastnosti partizanskega bojevanja ......................................................................18

4. ITALIJANSKA OFENZIVA V LJUBLJANSKI POKRAJINI ...................................23 4.1. Načrti italijanskega okupatorja .............................................................................................23 4.2. Načrti glavnega poveljstva partizanskih enot .......................................................................28 4.3. Prva in druga faza italijanske ofenzive .................................................................................30 4.4. Tretja »A« faza ofenzive.......................................................................................................35 4.5. Tretja »B« faza ofenzive (Kočevski rog)..............................................................................39 4.6. Četrta in peta faza italijanske ofenzive .................................................................................43 4.7. Šesta faza velike italijanske ofenzive ...................................................................................48 4.8. Sedma faza velike italijanske ofenzive .................................................................................50 4.9. Osma faza velike italijanske ofenzive...................................................................................53 4.10. Deveta in deseta faza velike italijanske ofenzive .............................................................54 4.11. Enajsta faza velike italijanske ofenzive............................................................................56

5. NEMŠKA OFENZIVA V SLOVENIJI JESENI 1943 ................................................58 5.1. Načrt ofenzive.......................................................................................................................58 5.2. Ofenzivne operacije v osrednji Primorski.............................................................................60 5.3. Okupatorjeva ofenziva v Brkinih in Istri ..............................................................................62 5.4. Ofenzivne operacije 7. korpusa NOV in POJ .......................................................................64 5.5. Obrambni boji pri Brodu na Kolpi........................................................................................69 5.6. Sovražnikova ofenziva na Dolenjskem in Notranjskem »Wolkenbruch« ............................72 5.6.1. Prva faza sovražnikove ofenzive na Dolenjskem »Wolkenbruch I« ................................74 5.6.2. Druga faza sovražnikove ofenzive na Dolenjskem »Wolkenbruch II« ............................77 5.6.3. Tretja faza sovražnikove ofenzive na Dolenjskem in Notranjskem »Wolkenbruch III« .81 5.6.4. Četrta faza sovražnikove ofenzive na Dolenjskem in Notranjskem »Wolkenbruch IV« .84

6. VERIFIKACIJA HIPOTEZ .................................................................................................86 VIRI:.........................................................................................................................................89

1

1. UVOD I. V maju in juniju 1942 je bilo v Ljubljanski pokrajini veliko osvobojeno ozemlje, ki je služilo kot baza narodnoosvobodilnih partizanskih enot, kjer so se lahko odpočile, preskrbovale in kjer so lahko negovale ranjence ter organizirale delavnice in druge potrebne ustanove. Osvobojeno ozemlje je bilo pomembno tudi kot vir za povečanje partizanskih enot. Množičen dotok novih borcev, ki so se že prej pripravljali za vstop v partizane v okviru Narodne zaščite in organizacij Osvobodilne fronte, je omogočil nastajanje novih partizanskih odredov in še ene grupe odredov. Konec junija je imela 3. grupa odredov Dolomitski, Krimski in Kočevski, nova 5. grupa odredov pa Zapadnodolenjski, Krški in Belokranjski partizanski odred. Iz borcev Proletarske čete so 12. junija oblikovali Proletarski udarni bataljon» Toneta Tomšiča«, ki je postal jedro 1. slovenske proletarske udarne brigade» Toneta Tomšiča«, ustanovljene 16. julija 1942 v Ambrusu. Odredi, ki so v partizanski ofenzivi osvobodili več kot dve tretjini Ljubljanske pokrajine, so se na obrobju osvobojenega ozemlja »prilepili« okupatorjevim postojankam, razporejenim ob glavnih prometnih zvezah, ter jih prisiljevali k obrambi in izčrpavanju. Okupator se je bil zato prisiljen zateči k skrajnim sredstvom, in začela se je velika italijanska ofenziva. V Ljubljanski pokrajini je bilo pred začetkom velike italijanske ofenzive okrog 82.000 dobro oboroženih sovražnikovih vojakov in oficirjev, kar je predstavljalo 30% vseh italijanskih okupacijskih sil v Jugoslaviji. Na vsake štiri slovenske prebivalce v Ljubljanski pokrajini je bil po en sovražnikov vojak oziroma na vsakega partizanskega borca 18 sovražnikovih vojakov. Načrt ofenzive, usklajen s XXIII. armadnim korpusom v Slovenskem primorju, s V. korpusom na Hrvaškem in z nemškimi četami na severu, je predvideval postopno in natančno »česanje« vse Ljubljanske pokrajine, ob hkratni dejavnosti na drugih območjih. Italijanske sile so po topovski pripravi pričele 16. julija ob 9. uri svojo operacijo. Najprej so obkolile hribovje južno od Ljubljane, nato pa »prečesale« Notranjsko v smeri Kočevskega Roga. Partizanske sile so se v začetku srdito upirale, vendar so se morale nato, pred ogromno premočjo sovražnika, umikati, iščoč izhod z ozemlja, ki ga je zajela ofenziva, ali pa so se, razdeljene na manjše enote, skrivale po težko prehodnih terenih. Italijanske čete so med ofenzivo požgale mnoga naselja, pobile slehernega, ki so ga zalotile zunaj naselij, izganjale ljudi v koncentracijska taborišča in uničevale njihovo premoženje. V »B« etapi tretje faze ofenzive od 14. do 23. avgusta so italijanske čete obkolile Kočevski Rog z obročem, ki je bil dolg 40 km in ga je sestavljalo okrog 40.000 vojakov. V obroču se je znašlo tudi vodstvo osvobodilnega gibanja in partizanskih enot. Partizanske enote so se povečini spretno

2

izmuznile, vodstvo pa se je umaknilo v dobro zamaskiran bivak, ki je bil narejen, v eni izmed kraških vrtač, ki pa je sovražnik na srečo ni odkril. Med italijansko ofenzivo je bila 4. septembra 1942 pri vasi Trebelno, severno od Novega mesta, ustanovljena 2. slovenska narodnoosvobodilna udarna brigada (SNOUB) »Matije Gubca«, kar je predstavljalo preobrat v nadaljnjem poteku bojev. To je bila pomembna prelomnica v strategiji in taktiki narodnoosvobodilne vojne na Slovenskem. Medtem, ko so glavne italijanske sile »česale« severni del Ljubljanske pokrajine, so partizanske čete na območjih, kjer ni bilo ofenzive, prešle v nove akcije, sovražnikova ofenziva pa se je vse bolj spreminjala v hlastanje za partizanskimi enotami. Protirevolucionarne sile pa so veliko italijansko ofenzivo izkoristile za nastop oboroženih sil bele garde. Nastala sta dva bataljona »Legije smrti« in vaške straže, ki so se jim pod vplivom nekaterih duhovnikov, pridruževali ponekod tudi kmetje, ker so se zaradi okupatorjevega nasilja zbali za svoje življenje in premoženje. Kljub vsem tem dejstvom, velika italijanska ofenziva v Ljubljanski pokrajini ni dosegla pričakovanih rezultatov. Okupator je ugotavljal, da je sicer nekatere partizanske enote razpršil ali razbil, vendar ni dosegel pomiritve in ni uničil partizanskih čet. Te pa so se pred njo umikale na območja, ki so bila trenutno mirnejša, in tam zadajale okupatorju nove udarce. II. Po kapitulaciji Italije je bivšo italijansko zasedeno cono in Primorsko, ki je bila del Italije že od prej zajel širok val vstaje. Nemško poveljstvo je bilo presenečeno nad to vstajo, saj je imelo to območje zanje strateški pomen. Nemške enote so zaradi premajhne moči lahko v začetku nadzorovale le Ljubljano in železniške proge, ki so vodile proti Italiji. Vse drugo ozemlje je bilo svobodno in na njem je oblast prevzela OF slovenskega naroda. Tako so že v septembru 1943 okupatorjeve sile poskušale prodreti v notranjost osvobojenega ozemlja z namero, da bi NOV potisnile od ključnih prometnih zvez. Partizanske sile, 14. divizija na črti Brkini-Rakek-Logatec, 18. divizija na odseku Logatec-Ljubljana-Gabrovka pri Litiji, 15. divizija pa dalje, do Gorjancev, so z aktivno obrambo uspešno branile svobodno partizansko ozemlje. Po gričevju, razprostirajočem se okrog Gorice, je v Slovenskem primorju nastala t.i. »goriška fronta«, ki je bila dolga 25 km in je v glavnem potekala po utrjenih položajih iz 1. svetovne vojne. Ta fronta je trajala natančno štirinajst dni, vse do 25. septembra 1943, ko se je začela velika nemška ofenziva. Hitler, ki ga je vznemirila obsežnost ljudske vstaje v tem delu bivšega italijanskega ozemlja, je 19. septembra izdal povelje, naj nemške čete čas, ko zadržujejo britanske in ameriške sile v južni Italiji, izkoristijo tudi za to, da bi hitro in popolnoma zadušile to vstajo. V tej ofenzivi so sodelovale sovražnikove sile z močjo okrog treh okrepljenih divizij s 50.000

3

vojaki, ki jim je poveljeval štab 2. SS tankovskega korpusa. Prvega dela ofenzive, ki je potekala v osrednji Primorski, se je udeležilo 25.000 vojakov z več kot 100 tanki, 30 oklepnimi avtomobili in 120 jurišnimi protitankovskimi topovi, ki so od 25. do 30. septembra 1943 »prečesali« Banjško planoto, Trnovski gozd, Vipavsko dolino in Kras do Sežane in Postojne. Mlade in neizkušene partizanske enote se niso mogle resneje upirati taki sili, zato so se večidel umaknile na težko prehodno ozemlje ali pa so se razkropile na manjše enote, ki so se ponovno zbrale po končani ofenzivi. Nemška ofenziva se je nadaljevala v Brkinih, v slovenski in hrvaški Istri od 2. do 11. oktobra ter zajela tudi Gorski Kotar in Hrvaško primorje. V tem času so enote 7. korpusa vodile ofenzivne operacije proti reki Savi in pri tem uničile dvanajst sovražnikovih postojank. Hkrati pa je Triglavska, kasnejša 31. divizija, na Gorenjskem pritisnila na postojanke ob stari jugoslovansko-italijanski meji. Nasprotnik se je moral na tem ozemlju umakniti iz sedmih postojank. Tako je zaradi oslabitve nemškega okupatorja ter spričo okrepitve in višje organiziranosti NOV, lahko nastalo v goratem svetu zahodne Gorenjske in severne Primorske osvobojeno ozemlje s središčem v Cerknem. Sovražnikova ofenziva se je na Dolenjskem, v Beli krajini in na Notranjskem pričela 17. oktobra 1943 z ostrimi boji pri Brodu na Kolpi. Nato je več kot 45 sovražnikovih bataljonov okrog 45.000 do 48.000 mož sistematično, v štirih fazah, »česalo« odsek za odsekom vse ozemlje do črte Ljubljana- Rakek ter obkoljevalo devet območij ali kompleksov, kakršni so Gorjanci ali Kočevski Rog. Tudi to pot se je vodstvo osvobodilnega gibanja zateklo v podzemeljski bunker, pri Kraljevem kamnu na Rogu, ki ga tudi tokrat niso odkrili. Partizanske enote so se večidel uspešno prebijale iz obročev, čeprav so imele nekatere med njimi hude spopade in velike izgube. Sovražnik je novembra 1943 nadaljeval ofenzivo še v zahodnem delu Gorenjske, na Cerkljanskem, v severnem Posočju, Brdih in v Beneški Sloveniji. Čeprav je uničil »kobariško republiko«, svobodno ozemlje v okolici Kobarida, in nekaterim tamkajšnjim enotam prizadejal izgube, ni uničil osvobodilnih sil v Slovenskem primorju. Le-te so se kmalu po sovražnikovem umiku preuredile v 9. korpus NOVJ, ki je imel sedem brigad in pet partizanskih odredov. Partizanska vojska je v tej edini zares obsežni nemški ofenzivi, ki jo je spremljalo neusmiljeno nasilje nad prebivalstvom, sicer izgubila 20% svojih mož, večidel iz vrst novincev, vendar je bila ta ljudska vojska kljub temu sposobna, da že med sovražnikovo ofenzivo preide v svojo protiofenzivo. Začela je napadati novonastale postojanke. V Beli krajini ter večjem delu Dolenjske in Notranjske jih je moral sovražnik izprazniti. Še nadalje pa se je zadržal v Novem mestu in Kočevju. NOV in POS so vzdržali tudi to veliko in hudo preizkušnjo svoje moči. Odločilni dejavnik je bil tudi tokrat slovensko ljudstvo ter njegove velike moralnopolitične vrednote.

4

2. METODOLOŠKO HIPOTETIČNI OKVIR 2.1. OPREDELITEV CILJEV PREUČEVANJA / ANALIZE V diplomskem delu bom predstavil potek velike italijanske ofenzive v Ljubljanski pokrajini in velike nemške ofenzive v jeseni leta 1943. Kot glavni cilj raziskovanja bom poskušal na podlagi poteka bojev, borb in operacij v obeh ofenzivah primerjati partizansko taktiko, kot jo bom definiral v diplomskem delu. V diplomskem delu se bom opredelil na specifično bojevanje na slovenskih tleh. Najprej sem se odločil predstaviti taktiko, kot vejo veščine vojskovanja in v okviru nje partizansko taktiko. Nato bom predstavil taktično zasnovo italijanske ofenzive v Ljubljanski pokrajini in nemške ofenzive v jeseni leta 1943. Kot glavni cilj raziskovanja bom poskušal, na podlagi poteka bojev, borb in operacij v obeh ofenzivah, primerjati partizansko taktiko, ki jo bom definiral v diplomskem delu. Pridobljeni in uporabljeni so bili razpoložljivi domači in tudi tuji viri, kot so strokovne knjige, enciklopedije, leksikoni, zborniki arhivskega gradiva, članki, magistrska in diplomska dela. 2.2. HIPOTEZA V okviru diplomskega dela postavljam tri hipoteze, in sicer: HIPOTEZA 1 Partizanska taktika, ki je v začetnem obdobju italijanske ofenzive v Ljubljanski pokrajini temeljila na udarih in hitrem umiku ter izogibanju neposrednemu stiku z nasprotnikom, se je med ofenzivo spremenila in dobila elemente manevrske taktike. HIPOTEZA 2 Preformiranje partizanske vojske iz odredov v udarne brigade jeseni 1942 je omogočilo, poleg udarov in hitrih umikov, tudi izvajanje manevrskega in frontalnega bojevanja, ter pregon sovražnika. HIPOTEZA 3 Partizanska taktika je v nemški ofenzivi v jeseni leta 1943 že imela vse elemente manevrske taktike.

5

2.3. KLJUČNE UPORABLJENE METODE Za proučevanje problematike sem se odločil uporabiti naslednje metode: Deskriptivno metodo bom uporabil za prikaz in opis vojaških operacij v italijanski ofenzivi v Ljubljanski pokrajini in nemški ofenzivi v jeseni leta 1943. Komparativno metodo bom uporabil za primerjanje partizanske taktike in osvetlitev različnih pristopov v bojevanju, s katerimi so reševali probleme, ki so se pojavljali v opredeljenem časovnem okviru. Z analizo in interpretacijo primarnih in sekundarnih virov ter s historiografsko metodo kritike bom analiziral ustrezno dokumentacijo in ostale dostopne vire, da bom tako lahko izluščil partizansko taktiko v obeh ofenzivah. Z metodo abstrakcije bom izločil za nalogo irelevantne vsebine. 2.4. TEMELJNI POJMI Strategija je sistem znanstvenih spoznanj, teorija in praksa o pripravljanju na vojno in uporabo sile ter o izvajanju vojne in uporabi sile zaradi uresničitve določenih vojaških, političnih ali ekonomskih ciljev. Predmet strategije so predvsem temeljne zakonitosti vojne, zlasti pa njene bistvene sestavine - oboroženega boja - pa tudi zakonitosti v zvezi z drugimi oblikami izražanja vojaške sile. Strategija je vodilna veja v okviru veščine vojskovanja, ki v skladu s splošnimi načeli vojne in vojaške doktrine usmerja operatiko in taktiko (Vojna enciklopedija: 1975, 171). Operatika je teorija in praksa pripravljanja in izvajanja operacij na kopnem, morju in v zraku. Operatika išče najprimernejše kombinacije bojev (v okviru operacije), s čimer uresničuje cilje, ki jih postavi strategija (Vojna enciklopedija: 1973, 407; Lubi: 2003, 5). Taktika je zbir in sinteza načinov, postopkov in sredstev, s katerimi se na najlažji in najboljši način lahko dosežejo postavljeni cilji. V teoriji veščine vojskovanja je taktika veja veščine vojskovanja, ki se ukvarja s proučevanjem pojava, zakonitosti in načel oboroženega boja in njihove uporabe v borbah in bojih. Taktika je teorija in praksa pripravljanja in izvajanja bojev in borb na kopnem, morju in v zračnem prostoru (Taktika organizacija i namena kopnene vojske JNA i Teritorialne odbrane: 1981, 13-14).

6

Oboroženi boj je, kot glavna vsebina in oblika izražanja vojne, del celotnega vojnega procesa. V tem smislu je oboroženi boj eden od elementov (podsistemov) vojne kot celovitega sistema. Po drugi strani pa je tudi oboroženi boj zelo kompleksen in zapleten družbeni pojav, ki obsega veliko število različnih sestavin, ki so med seboj tesno povezane in pogojene.Vse skupaj tvorijo celoto oziroma sistem oboroženega boja. V organizacijskem smislu tvorijo sistem oboroženega boja štirje temeljni elementi: oborožene sile, materialno-tehnična podlaga, infrastruktura in vodenje (Strategija oboroženega boja: 1985, 178-318; Lubi: 2003, 203-204) Bojevanje obsega vse tiste neposredne bojne aktivnosti, katerih namen je, z uporabo sredstev oboroženega nasilja, fizično uničevati nasprotnikovo živo silo, bojna in druga materialno-tehnična sredstva, infrastrukturo in vseh druge vire in zmogljivosti. Bojevanje je skupno ime za vse načine bojevanja (napad in obrambo), bojne taktične postopke (npr. premikanje, počivanje, boj pri srečanju, preganjanje, boj v obkolitvi, preboj iz obkolitve, umik) in aktivna delovanja (npr. protinapad, izpad, naskok, zasedo, diverzijo in demonstrativno delovanje), katerih cilj je uničiti sovražnikovo živo silo in tehniko, zasesti ozemlje ali drugi objekt, zavrniti napad ipd. (Strategija oboroženega boja: 1985, 219-249; Lubi: 2003, 227). Borba ima v vojaški terminologiji več pomenov. V širšem smislu je borba vsak oboroženi spopad nasprotujočih si strani na kopnem, morju in v zraku, ne glede na velikost udeleženih sil, uporabljene oblike in postavljeni cilj. V ožjem smislu pa izraz borba označuje bojevanje nižjih taktičnih enot, skupin, posameznikov ali posameznih bojnih sredstev (tankov, letal, ladij ipd.). Pojem borba v ožjem smislu je predmet proučevanja taktike (Strategija oboroženega boja: 1985, 286-288; Lubi: 2003, 229). Boj je oblika bojevanja, ki jo izvaja operativno-taktična sestava ali združena taktična enota, navadno zaradi uresničitve cilja taktično-operativnega pomena. Boj je sestavljen iz vrste borb, ki so usklajene z vidika cilja, prostora in časa. Boj se lahko izvaja samostojno ali v okviru operacije, kar opredeljuje njegove glavne značilnosti. Pri boju gre običajno za skupek borb taktičnih enot, ki jih povezuje enotno poveljstvo in enotni cilj operacije. To pomeni, da je boj eno izmed najpomembnejših sredstev za uresničitev cilja operacije. Boj se izvaja na kopnem, morju in v zraku, v območju fronte, na začasno okupiranem (zasedenem) ozemlju in v lastnem zaledju, ter v vseh oblikah oboroženega boja. Značilnosti boja proučuje posebna veja veščine vojskovanja – operatika (Strategija oboroženega boja: 1985, 283-286; Lubi: 2003, 230). Operacija je najvišja in najbolj zapletena oblika bojevanja, ki na temelju enotne zamisli in načrta, na enotnem prostoru in v določenem časovnem obdobju združuje in usmerja borbe, boje in druge taktične postopke zaradi uresničitve strateškega ali operativnega cilja bojevanja. Rezultati operacije praviloma bolj ali manj vplivajo na (splošni ali delni) izid določenega obdobja vojne, včasih pa celo celotne vojne. Teorija in praksa operacije je običajno predmet

7

proučevanja bodisi strategije bodisi operatike, pogosto pa tudi obeh disciplin hkrati (Strategija oboroženega boja: 1985, 264-266; Lubi: 2003, 230-232). Operacije običajno izvajajo večje združene vojaške formacije (armade, skupine armad, fronte ipd.), v določenih razmerah (npr. v partizanskih in osvobodilnih vojnah, številčno šibkih vojskah ipd.) pa tudi manjše sile: skupine brigad ali divizij, ki s svojim delovanjem dosežejo cilje operativnega pomena. Operacije se običajno delijo: a) Glede na prostor, kjer potekajo, in sile, ki jih težiščno izvajajo, na:

• kopenske, • pomorske, • zračne (letalske), • zračno-pomorske, • (zračno/pomorsko) desantne, • protidesantne in diverzantske.

b) Glede na način izvajanja na: • napadne (ofenzivne), • obrambne (defenzivne) in • kombinirane (ofenzivno-defenzivne).

c) Glede na pomen in načrtovane rezultate na:

• strateške operacije in • operacije operativnega pomena.

d) Glede na zvrstno-rodovsko pripadnost angažiranih sil na:

• operacije zvrsti (operacije kopenske vojske, vojnega letalstva, vojne mornarice) in • operacije več zvrsti oboroženih sil.

e) Glede na mesto v okviru vojskovališča in bojevališča na:

• operacije v območju fronte, • operacije v sovražnikovem zaledju, • operacije v lastnem zaledju in • kombinirane operacije.

Napad je način bojevanja taktičnih in združenih taktičnih enot, pri katerem vojaške enote na temelju enotne zamisli in s kombinacijo ognja, premika in udara sočasno in odločno delujejo po vseh sestavinah nasprotnikove bojne razporeditve. Z napadom se skuša doseči izid spopada z neposredno akcijo, zato je napad osnovni in odločilni način bojevanja.

8

Z napadom se prevzame in zadrži bojna iniciativa, zmanjšata se možnost delovanja in svoboda manevra sovražnikovih sil, slabita se njihova bojna morala in bojna sposobnost ipd. Za vsak napad je torej bistveno to, da je iniciativa na strani napadalca, zaradi česar lahko napadalec določa čas, smer in način bojevanja (Strategija oboroženega boja: 1985, 234-249; Lubi: 2003, 232-233). Odvisno od naloge, zemljišča in značaja sovražnikove obrambe, je mogoče uporabljati različne oblike napada:

• oklenitveni (srh. obuhvatni) napad, • bočni napad, • obhodni (srh. obilazni) napad, • frontalni napad, • kombinirani napad in • napad iz zaledja.

Glede na konkretne bojne razmere je mogoče izvesti:

• napad iz neposrednega bojnega stika, • napad iz premika in • kombinirani napad.

Glede na stanje in razporeditev sovražnikovih sil je mogoče razlikovati:

• napad na pravočasno organizirano obrambo in • napad na hitro organizirano obrambo.

Glede na položaj sovražnikovih sil je mogoče razlikovati:

• napad v območju fronte in • napad v sovražnikovem zaledju.

Obramba je način bojevanja taktičnih in združenih taktičnih enot, pri katerem vojaške enote na temelju enotne zamisli in ob opori na prednosti zemljišča, njegovo inženirsko ureditev, oviranje, učinkovitost sistema ognja in smotrni manever s pretežno obrambnim delovanjem sočasno in odločno delujejo po vseh sestavinah nasprotnikove bojne razporeditve, da bi zlomile, zadržale ali upočasnile napad nasprotnikovih sil (Strategija oboroženega boja: 1985, 249-263; Lubi: 2003, 233-234). Obramba se lahko izvaja z različno stopnjo vztrajnosti − od prožnega zadrževanja po globini (t. i. zadrževalna obramba) do odločnega držanja položaja, rajona in objekta (t. i. odločilna obramba). Z vidika položaja sovražnikovih sil je mogoče organizirati obrambo:

9

• v območju fronte, • na začasno zasedenem ozemlju, • v sovražnikovem zaledju in • v lastnem zaledju.

Glede na konkretne bojne razmere je mogoče razlikovati:

• obrambo z bojnim stikom in • obrambo brez bojnega stika.

Glede na čas, ki je na voljo za organiziranje obrambe, je mogoče razlikovati:

• pravočasno organizirano obrambo in • na hitro organizirano obrambo.

Glede na stopnjo fortifikacijske utrjenosti, pa je mogoče razlikovati:

• obrambo s poljsko fortifikacijo in • obrambo s stalno fortifikacijo.

Ofenziva je napad, ki ima strateške razsežnosti. Ofenziva je eden od načinov strateškega bojevanja, s katerim se v določenem obdobju vojne pomembno vpliva na razvoj položaja na vojskovališču ali bojevališču. Ofenzivo izvajajo celotne oborožene sile ali strateške in strateško-operativne grupacije različne moči in sestave, kar je odvisno predvsem od vrste in oblike vojne, moči in sestave oboroženih sil, velikosti državnega ozemlja (akvatorija) idr. sile, ki izvajajo ofenzivo, delujejo pretežno ofenzivno-napadno, kar pomeni, da so v okviru ofenzive možni tudi obrambni postopki večjih ali manjših razsežnosti, pa tudi raznovrstna druga bojna delovanja - protinapadi, protiudari, diverzije, demonstracije ipd. Strateška ofenziva je po svoji vsebini pravzaprav zmeraj kombinacija napadnega in obrambnega delovanja operativnih in taktičnih sestav s prevlado napadnega delovanja, pri čemer ima skupni rezultat bojevanja strateški pomen. Ofenziva najpogosteje obsega dve ali več napadnih operacij, ki potekajo vzporedno, zaporedno ali kombinirano, v določenih primerih pa lahko obsega samo eno operacijo strateškega pomena. Nosilec ofenzive je običajno tista stran, ki ima ugodnejšo operativno-strateško razporeditev in razmerje sil v svojo korist, čeprav so možne tudi izjeme. Prehod v ofenzivo je najpogosteje pogojen s prevzemom strateške iniciative, način izvedbe ofenzive pa je odvisen od vrste in značaja vojne, angažiranih sil, postavljenih ciljev idr. (Strategija oboroženega boja: 1985, 220-225; Lubi: 2003, 234-235).

10

Defenziva je obramba, ki ima strateške razsežnosti. Defenziva vključuje delovanje celotnih oboroženih sil ali strateških in strateško-operativnih grupacij oboroženih sil na posameznih bojevališčih ali na celotnem vojskovališču. Defenzivo običajno izvaja tista stran v spopadu, ki je z vidika žive sile, bojne tehnike ali kateregakoli dejavnika, ki je pomemben za vojskovanje, šibkejša in zato želi v čim večji meri izkoristiti čas, prostor in fortifikacijsko urejenost zemljišča, dokler ne doseže določeno ravnotežje sil ali dokler nasprotnik ne preneha z ofenzivo. Defenziva se uresničuje prek več obrambnih operacij operativnega pomena, včasih pa tudi z eno strateško (obrambno) operacijo. Pri izvajanju defenzive je temeljno obrambno bojevanje, čeprav je lahko na posameznih smereh, rajonih in conah prisotno tudi napadno bojevanje. Defenziva se izvaja v vseh oblikah oboroženega boja, še posebej pa v kombinirani obliki (Strategija oboroženega boja: 1985, 225-233; Lubi: 2003, 235).

11

3. TAKTIKA KOT VEJA VEŠČINE VOJSKOVANJA 3.1. Opredelitev pojma veščina vojskovanja Veščina vojskovanja je teorija in praksa pripravljanja in izvajanja oboroženega boja in je ena najpomembnejših disciplin v sistemu vojaške znanosti. Predmet proučevanja veščine vojskovanja je torej teorija in praksa oboroženega boja, operacije, boja in borbe. Veščina vojskovanja je področje človekove dejavnosti, ki se ukvarja z:

• oblikovanjem in razvojem oboroženih sil, • pripravo oboroženih sil na izvajanje oboroženega boja in • organizirano uporabo oboroženih sil med izvajanjem oboroženega boja.

Veščina vojskovanja po svojih temeljnih obeležjih sodi v skupino družbenih znanosti. Njeno raziskovalno področje je namreč družbeno življenje, in sicer tisti njegov del, ki je najbolj zapleten (tj. vojna) in v katerem prihaja do spopadanja med eksistenčnimi interesi narodov, držav, družb ipd. Zaradi kompleksnosti oboroženega boja je področje, s katerim se ukvarja veščina vojskovanja, izredno široko. Zajema namreč celoten spekter subjektivnega delovanja ljudi, od vrhovnega državnega vodstva države (ali gibanja), ki že v miru razvija oborožene sile in jim postavlja naloge, do vsakega posameznega borca, ki uporablja ustrezno orožje in opremo oziroma tehnično sredstvo. Veščina vojskovanja se je z razvojem od veščine – kot so bile nekoč tudi druge znanosti, preobrazila v znanstveno disciplino z lastnim predmetom in metodami proučevanja, terminologijo, zakoni in načeli. Vendar pa je veščina vojskovanja zaradi tradicionalizma zadržala naziv »veščina«, kar številni uporabljajo kot dokaz, da veščina vojskovanja ni znanost. Takšno stališče je enako nesprejemljivo kot stališče, da je s tem, ko je veščina vojskovanja postala znanost, prenehala biti veščina. Veščino vojskovanja je treba obravnavati predvsem kot znanost, vendar pa hkrati tudi kot veščino (Taktika organizacija i namena kopnene vojske JNA i Teritorialne odbrane: 1981, 13-14; Lubi, 2003, 3-4; Strategija oboroženega boja: 1985, 37-63).

12

3.2. Pojem in definicija taktike Pojem taktika izvira iz grške besede taktikum in ima kot veja veščine vojskovanja dolg zgodovinski razvoj. Začetki pojmovnega utrjevanja taktike se pojavljajo že v prvih zgodovinskih spisih in dokumentih, v katerih se piše o vojnah in načinu kako so vodene. Taktika je v začetku pomenila veščino in sposobnost postrojavanja za boj. Skozi zgodovino vojn se je taktika razvijala, ne samo kot praksa in veščina, ampak tudi kot znanstvena disciplina in relativno samostojna veja veščine vojskovanja. Ta razvoj je bil zelo zapleten in dinamičen. Pogojevali so ga materialni in družbeni dejavniki, ter procesi, v katerih je človek odigral odločujočo vlogo. Takšna vloga človeka v razvoju taktike izhaja iz dejstva, da je človek vedno nosilec bojnih delovanj in poleg tega, se je skozi zgodovino menjaval njegov družbeno-ekonomski položaj, kot se je razvijala in izboljševala bojna tehnika in oborožitev. V najsplošnejšem pojmovanju je taktika skupek in sinteza načinov, postopkov in sredstev, s katerimi se na najlažji in najboljši način lahko dosežejo postavljeni cilji. V teoriji veščine vojskovanja je taktika veja veščine vojskovanja, katera se ukvarja s preučevanjem pojava, zakonitosti in načel oboroženega boja in njihove uporabe v borbah in bojih. Taktika je teorija in praksa pripravljanja, in izvajanja bojev in borb na kopnem, morju in v zračnem prostoru. Kot teorija (znanstvena disciplina) taktika išče zakonitosti in karakteristike bojnih delovanj v najrazličnejših pogojih, razgrajuje in definira osnovna načela bojev in borb, utrjuje oblike, način priprave, organizacijo in sodelovanje v izvajanju bojnih delovanj od posameznika in skupin, do združenih taktičnih enot in ljudstva. Ukvarja se s problemi organizacije, formacije, materialnega in bojnega zagotavljanja delovanja. Teorija taktike vsebuje izkušnje bojne prakse in odpira pot praksi bojev in borb, ki naj bi se izvajale v pogojih s klasičnimi bojnimi sredstvi ali pa z uporabo jedrskih in drugih sredstev za množično uničevanje. Taktika poleg lastnih sil proučuje tudi pogoje, možnosti, organizacijo, formacijo in taktiko potencialnega nasprotnika, ter spremlja, kaj se na področju taktike dogaja v tujih oboroženih silah. To ustvarja možnost za komparativno analizo naše taktike in taktike v tujih oboroženih silah, kar je pomemben pogoj za utrjevanje znanstvenih vrednosti in prednosti ene ali druge teorije vojne veščine. To pa pomeni, da je taktika sinteza teoretičnih znanj in raznovrstnih praktičnih ukrepov in postopkov posameznikov, skupin, taktičnih in združenih taktičnih enot, starešin, poveljnikov in štabov, kot tudi subjektov v družbi, ki sodelujejo v bojevanju. Pri tem se vedno teži k tem, da se nameri nasprotnika zoperstavi lastna volja in čim težji taktični pogoji, tako da bi utrpel čim večje izgube, kar bi ga privedlo v podrejeni položaj in v poraz (Taktika organizacija i namena kopnene vojske JNA i Teritorialne odbrane: 1981, 13-14).

13

3.3. Predmet, vsebina in naloge taktike Predmet taktike sta bojevanje in boj. Taktika neposredno spremlja vse spremembe in procese, ki vplivajo na taktiko, jih teoretično obdeluje, upošteva in preverja v praksi. Taktika spremlja in proučuje bojevanje in boj v kombinirani, frontalni in partizanski obliki oboroženega boja, v pogojih frontalnega delovanja, na začasno zasedenem ozemlju in v lastnem zaledju. V bojevanju in boju poleg vojaških enot sodeluje tudi prebivalstvo, ki se lahko angažira v oboroženih in neoboroženih oblikah boja in odpora. Predmet in vsebina taktike opredeljujeta njene konkretne naloge. Kot veja veščine vojskovanja, taktika odreja cilje, naloge, vrstni red in način njihovega izvrševanja. Pričenja s pogoji na bojišču, doktrinarnimi stališči in načeli strategije oboroženega bojevanja, ki se materializirajo na nivoju taktike. Pri tem se mora upoštevati, da se v sodobnem bojevanju poleg oboroženih sil pojavljajo tudi ostale strukture in potenciali družbe (Taktika organizacija i namena kopnene vojske JNA i Teritorialne odbrane: 1981, 17-18). Poleg proučevanja in sprejemanja splošnih doktrinarnih osnov in načel, ima taktika veliko število konkretnih nalog, vezanih neposredno na bojevanje in boj, od katerih navajam samo nekatere:

• proučuje in sprejema splošne zakonitosti vojne in teoretična stališča vojne doktrine, načela in metode strategije oboroženega bojevanja na nivo taktike, tj. v vodenju borb in bojev;

• proučuje razvoj in uporabo sodobnega orožja, vojne tehnike, opreme in njihov vpliv na izvajanje bojnega delovanja posameznika, enot in skupin, taktičnih in združenih taktičnih enot, ter ostalih subjektov in struktur družbe, ki sodelujejo v borbah in bojih;

• proučuje razvoj in bojne postopke agresorja, posebno njegovih taktičnih enot in analizira njihov vpliv na bojno delovanje v borbah in bojih;

• proučuje organizacijo, formacijo, poveljevanje, sodelovanje, bojno, materialno in ostalo zagotovljenost taktičnih in združenih taktičnih enot;

• proučuje vse oblike sobojevanja in sodelovanja taktičnih in združenih taktičnih manevrskih in prostorskih enot, organov oblasti in ostalih subjektov bojevanja in odpora, ki sodelujejo v organizaciji in izvajanju borb in bojev;

• proučuje vse probleme, povezane z izboljševanjem oblik, pouka, dela štabov in starešin, organov oblasti in drugih struktur družbe, ki se angažirajo v oboroženih in neoboroženih oblikah bojevanja in odpora;

• izboljšuje bojno sposobnost, mobilnost in moralno stanje enot in ljudstva, ter jih usposablja za bojevanje, itd. (Taktika organizacija i namena kopnene vojske JNA i Teritorialne odbrane: 1981, 17-18).

14

3.4. Metode taktike Pojem metoda izvira iz grške besede metodos, ki pomeni pot, iskanje, v osnovi, pomeni način, postopek, po katerem se utrjuje znanstvena resnica o predmetu in vsebini določene znanosti. Poleg tega, metoda taktike obsega sredstva in tehniko, s pomočjo katerih prihaja do znanstvenih spoznanj in praktičnih rešitev. Glede na to, da vojaška znanost spada v okvir družbenih znanosti, tudi vojaška znanost uporablja splošne metode družbenih znanosti, in tiste specifične metode, ki odgovarjajo nalogi raziskovanja pojavov v vojni in oboroženem boju. Te metode taktika uporablja in jih prilagaja borbam in bojem, kot predmetu svojega preučevanja. Družbena in interdisciplinarna narava taktike določa njene metode. Družbena narava taktike kot znanstvene discipline zahteva, da v raziskovanju in sprejemanju spoznanja uporablja dialektično metodo oz. metodo znanstvenega spoznanja. Ta metoda se univerzalno uporablja v raziskovanju celotne človeške dejavnosti, še posebno znanstvenega raziskovanja, spoznanja in sprejemanja prakse. Kljub temu, da je dialektična metoda temeljna in univerzalna, sama ne more osvetliti vseh pojavov v vojni in oboroženem boju, zato veščina vojskovanja v celoti in taktika še posebno, uporablja tudi druge metode. Interdisciplinarna narava taktike zahteva, da se uporabljajo tudi druge metode, pred vsem tiste ki se uporabljajo v eksaktnih znanostih, a se lahko uporabijo tudi za raziskovanje borb in bojev. V raziskovanju, teoretičnem oblikovanju in praktičnih odgovorih na vojne pojave, ki so predmet taktike, se najpogosteje uporabljata dve skupini metod: a) empirične in b) teoretične. Empirične metode vsebujejo zbiranje, opisovanje, definiranje in klasificiranje dejstev. Osnovne metode, ki spadajo v to skupino, so: opazovanje, spraševanje (intervju, anketiranje, testiranje); eksperimenti, analiza vsebin idr. Za taktiko imajo poseben pomen modelni eksperimenti. Modelni eksperimenti so v taktiki zelo pomembni, ker so v mirnodobnih pogojih edini mogoč način za raziskovanje določenih pojavov in procesov, ki so karakteristični v bojevanju. Ta oblika eksperimenta se izvaja v okviru manevra, poveljniško-štabnih vojaških vaj, štabnih vojaških vaj, reševanju taktičnih nalog in drugih vrstah vaj, v katerih poleg vojaških enot sodelujejo tudi ostale strukture družbe. Teoretične metode tolmačijo dejstva in izdelujejo znanstvene teorije, zakone, sisteme in utrjujejo načela. V to skupino spadajo posebne znanstvene metode: analiza, sinteza, indukcija in dedukcija,

15

abstrakcija in generalizacija, potem splošne znanstvene metode: modeliranje, statična in aksiomatska metoda. V raziskovanju bojevanja in iskanju praktičnih rešitev za odgovarjajoče probleme se uspešno uporabljajo metode operacijskih raziskovanj. Iz tega izvira zaključek, da taktika v raziskovanju pojava in problema bojevanja uporablja veliko splošnih, posebnih in posameznih metod, ki se v vsakem konkretnem primeru prilagajajo predmetu raziskovanja. Na ta način te metode postajajo metode taktike. Brez uporabe znanstvenih metod, oziroma znanstvene metodologije in raziskovanja pojavov v oboroženem boju, je nemogoče priti do strokovnih zakonov in načel, na osnovi katerih bi se lahko razvijalo teoretično in praktično delo v okviru znanosti, ki se ukvarja z oboroženim bojem (Taktika organizacija i namena kopnene vojske JNA i Teritorialne odbrane: 1981, 18-22). 3.5. Partizanska taktika 3.5.1. Razvoj partizanske taktike Partizanska taktika je najpomembnejši element partizanskega bojevanja, saj ga prav ta taktika tudi naredi partizanskega, čeprav to ni edina lastnost, po kateri se razlikuje od drugih vrst bojevanja. Partizanska taktika z ostalimi taktikami predstavlja posebno kategorijo znotraj taktike, katere okvir in vsebina sta se skozi zgodovino stalno spreminjala v skladu z razvojem bojne tehnike in organizacijo oboroženih sil. Od začetka XIX. stoletja, ko se je pojavilo partizansko bojevanje moderne oblike, pa do danes, je partizanska taktika v neprekinjenem in stalnem razvoju. Vendar je kljub temu v vsem tem času zadržala nekatera svoja osnovna obeležja, kot so: samostojnost taktičnega delovanja, elastičnost, ofenzivnost, odločnost in odsotnost šablon. Temeljite spremembe so se izvršile tudi v organizaciji partizanskih enot, v njihovi oborožitvi in opremi. V nadaljevanju bom navedel nekaj splošnih ugotovitev o razvoju partizanske taktike, in ga primerjal z razvojem taktike, ki se izvaja v okviru frontalnega bojevanju. Partizanska taktika se je razvijala na svoj poseben način, neodvisno od razvoja taktike v okviru frontalne oblike bojevanja. Nova bojna tehnika je vplivala deloma enako, deloma pa različno, na obe obliki taktike. Razvoj taktičnega bojnega postroja od zbitih formacij k vse bolj razpršenim, ki je nastal v glavnem kot posledica izboljševanja artilerije in avtomatskega orožja, se je odvijal na enak način, tako v frontalnem kot v partizanskem bojevanju. Medtem ko je potreba po taktičnem součinkovanju rodov in kasneje zvrsti, imela vse pomembnejši vpliv na izgled bojnega postroja enot v sklopu frontalne oblike bojevanja, pa ta dejstva niso pomembno vplivala na bojne postroje partizanskih enot v akcijah, ker se v partizanski vojski, zaradi same narave partizanskega bojevanja, niso mogli razviti v večji meri tehnični rodovi in

16

zvrsti oboroženih sil. Taktika enot, ustvarjenih za potrebe frontalnega bojevanja v oboroženih silah razvitih kapitalističnih držav v XIX. in XX. stoletju, postaja v vse večji meri uniformna. Taktična pravila evropskih držav so bila bolj ali manj prevodi francoskih ali pruskih taktičnih pravil, tako da so se posebne lastnosti v posameznih nacionalnih taktičnih doktrinah ločile le v detajlih, na primer v vprašanjih kot so: odnos do uporabe zemljišča in utrjevanja, do načina kombiniranja ognja in premika v času napada in podobnih taktičnih podrobnostih. V partizanski taktiki v tem obdobju ne pride do nekega večjega mednarodnega poenotenja, pa tudi do enake ocene možnosti, ki jih ponuja partizanska oblika bojevanja. Še danes, ko je povsem prevladalo prepričanje, da bo imela partizanska taktika večji pomen v prihodnosti kot ga je imela v prejšnjih vojnah, ni razvitih in širše poznanih teoretičnih študij, posvečenih izključno partizanski taktiki (Kleut: 1960, 116-117; Kleut: 1983, 73-76). 3.5.2. Vsebina partizanske taktike in njena odvisnost od strategije Partizanska vojna, kot tudi druge vojne, imajo svojo strategijo in taktiko. Razdelitev partizanskega bojevanja na kategorije se ne izvaja po čisto enakih kriterijih kot pri frontalnem bojevanju, ker je ta oblika bojevanja v svojem bistvu drugačna od frontalne. Vsaka partizanska vojna ima svoje lastne strateške probleme, ki jih je potrebno reševati že od začetka vojne. Med take probleme spadajo: izbor osnovnih oblik odpora in oboroženega boja; organizacija partizanskih enot in plan njihovega nadaljnega organizacijskega razvoja; sistem vodenja; izbor geografskih področij, na katerih bo težišče oboroženih akcij in na katerih bodo ustvarjena širša svobodna ozemlja kot partizanske baze. Partizanska vojna je obrambna vojna, vendar partizanske strategije ne bi mogli označiti kot obrambne strategije. V njej v resnici sicer so elementi, na podlagi katerih bi se lahko ocenila kot obrambna. To je, po eni strani, strategija izogibanja porazu, do katerega bi lahko prišlo, če bi se takoj zavzela odločujoča bitka, oziroma odprti in usodni spopad vseh sil. Po drugi strani na taktičnem nivoju bojevanja obstaja načelo takšne stalne partizanske aktivnosti in iniciative, da celotno bojevanje ustvarja sliko neprekinjene, čeprav prostorsko in časovno ne nujno stalne, partizanske protiofenzive. Partizansko gibanje ima v rokah ne samo taktično, ampak tudi strateško iniciativo, kar mu omogoča, da je lahko aktivno tudi v strateškem okviru. Odločitev, da se na celem okupiranem ozemlju ali na njegovem večjem delu preide na intenzivno partizansko aktivnost, predstavlja odločitev strateškega značaja. S tem se doseže strateški cilj. Razpršitev osnovnih okupatorskih sil in njihovo razcepljanje na dele, da bi se nato lahko s taktiko hitrih manevrov in nenadnih napadov na najšibkejših delih okupatorju prizadejale čim večje izgube. Ravno tako je strateška odločitev, da se na ugodnem sektorju ustvari večje osvobojeno ozemlje, kot temelj

17

za nadaljnja delovanja, ki se izvajajo kot taktične akcije in operativno ofenzivne akcije. Okupator ima takoj po vstopu v državo na razpolago velike, močne in dobro opremljene sile, s katerimi bi najraje takoj izvršil, oziroma dokončal, pokoritev vsakega odpora, da bi svoje sile osvobodil za nadaljnje vojne potrebe. Če mu to ne uspe, je v napadeni državi prisiljen, da poleg sil, ki jih ima za izvršitev okupacije države, sil, ki so namenjene vzdrževanju pokornosti in omogočajo njeno vsestransko eksploatacijo, ima tudi sile, ki jih potrebuje za dokončanje pokoritve. Sile, ki vršijo okupacijo in dušijo odpor, imajo velike prednosti v oborožitvi in organizaciji, pred prebivalstvom okupiranega ozemlja, ki se organizira v odpor. Te prednosti bi se zelo izrazile v množičnem spopadu proti koncentriranem nasprotniku. Zato partizansko gibanje ne sme omogočiti okupatorju takšnega cilja. Partizanska strategija torej ni motivirana s težnjo po osvojitvi prostora in časa v takem smislu, kot je to značilno pri frontalnem bojevanju. Pri frontalnem bojevanju se strateška protiofenziva navezuje na predhodno ofenzivo nasprotnika in izvaja na podoben način kot ofenziva. Pri partizanskem bojevanju pa se namesto takšne strateške protiofenzive izvaja veliko napadov taktičnega značaja, ki niso usklajeni glede mesta, časa in cilja, vendar so usmerjeni na prosto izbrane občutljive točke okupatorskega razporeda, na katerih se lahko ustvari premoč, ki zaradi tega daje rezultate, ki so enaki tistim v uspešni strateški protiofenzivi. Takšno ofenzivno partizansko strategijo številčno in tehnično manjvrednim silam omogočata dve okoliščini.

• Prva okoliščina je, da okupatorske enote niso fizično v stanju kontrolirati celotnega območja, ampak samo manjši del zavzetega ozemlja.

• Druga okoliščina pa je, da so okupatorske sile vezane na določene vojašnice, objekte in komunikacije, ki jih lahko ali pa tudi ne smejo zapuščati.

Na strateškem in operativnem nivoju se partizani izogibajo odločni in odločilni bitki, vendar izvajajo veliko število odločnih taktičnih spopadov, v katerih so v stanju zagotoviti svojo premoč (številčno, dejansko ali obe). Partizansko bojevanje se najpogosteje izvaja v obliki napadalnih bojev in manjših spopadov. Partizanska taktika se izogiba daljšemu obrambnemu bojevanju, še posebej pa daljši obrambni bitki. Partizansko bojevanje ima drugačno obliko kot frontalno. V napadalnem boju partizanska taktična enota običajno nima kril zavarovanih s sosednjimi enotami, omejene cone delovanja, niti nima varnega zaledja. Poveljevanje ima vse oblike operativnega poveljevanja, ker enota najpogosteje dobiva samo direktivo za izvedbo akcije, poveljnik enote pa sam izbira objekt napada, čas pričetka akcije, smer udara, manever in ostalo. Ta neodvisnost se zelo zmanjša v pogojih operativnega sodelovanja partizanske enote z enotami na fronti ali z drugimi večjimi partizanskimi enotami. Partizanska taktična doktrina ima svoj poseben odnos do zemljišča. Kljub temu, da so vedno gospodarji večjega dela zemljišča in da ga odlično poznajo, niso čvrsto vezani na noben njegov poseben del. Partizani se vedno trudijo, da, tako v napadu kot v obrambi, sami izbirajo

18

bojno polje. Bojno polje je toliko boljše, če je manj uporabno za uporabo tehnike in oborožitve, s katero razpolaga okupatorska vojska, in bolj uporabno za uporabo partizanske oborožitve. Ravno takšen je tudi odnos do atmosferskih pojavov, zato se za bojevanje zelo pogosto izkorišča noč, slaba vidljivost, vremenske nevšečnosti itd. Bistveno je, da se niti zemljišče niti časovno obdobje v dnevu ne uporabljata po ustaljenem šablonskem načinu, ker bi to oslabilo možnosti presenečenja, katerega partizani v svojem bojevanju uspešno uporabljajo. Partizani v bojevanju zelo pogosto uporabljajo svojo manevrsko sposobnost, njihovi boji pa se odlikujejo s hitrostjo in raznovrstnimi kombinacijami premika in ognja. Ogenj uporabljajo varčno, v obliki kratkih vendar močnih ognjenih udarov iz bližine, katerim običajno sledi prehod na juriš zaradi izkoriščanja uspešnega udara. Partizanski taktični manever ima vedno, pred in med bojevanjem, za cilj, da enoto postavi nasproti sovražniku, tako da ne udarja v čelo njegovega bojnega postroja, ampak v boke in hrbet, v mehka in občutljiva mesta. Z udarom v takšna mesta se sovražnik zbega, razstroji in razbije, tako da se njegov neelastičen mehanizem ne uspe urediti za racionalno in uspešno reagiranje. Partizanska taktika nima veliko trdnih pravil in norm. Bistvo je, da se pri partizanskem bojevanju ne držimo nikakršnih šablon, pa tudi partizanskih ne. Partizanska taktika je torej elastična. Že to samo dejstvo torej omogoča iniciativo za uporabo osnovnih pravil in vsakršno inovativnost poveljnikov in borcev (Kleut: 1960, 118-121; Kleut: 1983, 51-73). 3.5.3. Osnovne lastnosti partizanskega bojevanja Partizansko bojevanja se razlikuje od bojnih delovanj v drugih zvrsteh bojevanja. Mnoga splošna načela bojevanja, ki se na določen način uporabljajo v vsakem bojevanju, se uporabljajo tudi v partizanskem, vendar se ta v tem primeru prilagajajo pogojem in potrebam tega bojevanja. Najvažnejša od teh načel so: Načelo prevzemanja in zadržanja iniciative ima najširšo možno uporabo. Kljub strateški premoči sovražnika v času invazije, on ni v stanju, da to premoč pretvori v resnično zmago, dokler pri napadenem obstaja volja za odporom. Ker je okupator zaradi invazije na državo v položaju, da gospodari s komunikacijami, mesti, in osnovnimi ekonomskimi dobrinami (tovarnami, delavnicami, rudniki, skladišči, transportnimi sredstvi), svojo dejavnost v okupirani državi usmerja v prvi vrsti na varovanje tistega, do česar se je dokopal z okupacijo, ter na izkoriščanje bogastva države in delovne sile prebivalstva. Okupatorjeve sile so v veliki meri vezane na določene rajone in objekte, ki jih morajo varovati in jih ne smejo zapuščati. S tem so omejene v svobodi delovanja. Samo manjši del sil iz večjih garnizonov se lahko uporablja za protipartizanska bojna delovanja. Zato bi okupatorju najbolj odgovarjalo, da se prebivalstvo sprijazni z okupacijo in da mu v ničemer ne nasprotuje. Okupator pa je prebivalstvu kdaj pa kdaj voljan nuditi tudi pravne garancije in materialne koristi, da ga na tak

19

način pomiri z okupacijo. Nevtralnost prebivalstva je bila še mogoča v dobi, ko so se ga oboroženi spopadi mnogo manj dotikali kot se ga danes. V današnjem času se prebivalstvo vse pogosteje ne sprijazni s takšnim stanjem, ampak se dvigne v odpor, ki predstavlja edino častno in sigurno sredstvo za osvoboditev. Nasproti vezanemu položaju okupatorskih sil imajo partizanske enote skoraj absolutno svobodo premeščanja in grupiranja, ker v ničemer niso vezane na določen del ozemlja, razen v izjemnih redkih primerih. Partizanske enote imajo stalno možnost, da nasprotnika prisilijo v boj tam, kjer one želijo in v času, ki ga same izberejo. Ko prevzamejo iniciativo, imajo partizani možnost, da jo stalno zadržijo. Ne samo zaradi prednosti, ki jim jo nudi njihova nevezanost na določeno ozemlje, ampak tudi zaradi prednosti pri vpogledu v svoj položaj proti nasprotniku, zaradi večjih možnosti za obveščevalno službo in zaradi boljšega poznavanja zemljišča, na katerem se odvija bojevanje. Partizansko gibanje ne sme izpustiti iniciative iz rok vse do osvoboditve države, ker bi to zanj bil brezpogojen propad. Dogaja se, da za določen omejen čas in na določenem omejenem ozemlju okupatorjeve sile sicer prevzamejo iniciativo v času svojih lokalnih ofenziv, ali v splošnih in drugih protipartizanskih ofenzivah. Na celotnem okupiranem področju pa okupatorju redno primanjkujejo sile. Poglejte kar pokrajino nekega okupiranega ozemlja, na katerem obstaja ljudsko odporniško gibanje, z vnešenim razporedom okupatorjevih sil, vidimo, da te sile predstavljajo relativno male lise, ki pokrivajo mesta, vozlišča komunikacij in nekatere točke vzdolž komunikacij. Na zasedenem ozemlju okupator skoraj nikjer ni sam, ampak je pomešan s prebivalstvom. Sam je lahko samo v svojih postojankah in vojašnicah, vendar tudi to ni pravilo, ker ima lahko tudi v svojih vrstah (kar ni redkost) simpatizerje in aktivne sodelavce odporniškega gibanja. Okupator je stalno v tesnem obroču, ko je na mestu ali v premiku, ker so povsod okoli njega njegovi sovražniki oboroženi, če že ne z drugim, vsaj s sovraštvom. Vse kar okupator običajno ve, je samo to, da so povsod okoli partizanske sile, in vse kar lahko naredi je, da se zavaruje pred napadi ali z delom enote izvede napad v smeri, iz katere predpostavlja, da ima neka partizanska enota svoje sile, oziroma od kjer so bili napadeni njegovi izvidniki, da tam zakuri najbližjo vas in da se s svojimi mrtvimi in ranjenimi do noči vrne v utrjeno postojanko. Glede na način partizanskega bojevanja se okupatorska enota, ki se nahaja izven utrjenih objektov, nahaja v izredno nepredvidljivi situaciji, ko se poda v vasi, hribovita območja in gozdove, da bi našla partizane, jih napadla in uničila. Soočajoč se z zasedami in minskimi polji, se okupatorska enota prebija v predel, ki ji je povsem nepoznan. Orientirati se mora s pomočjo topografske karte, velikokrat naleti na porušene mostove, na neprehodne ceste, zato se mora ločevati od svojega motoriziranega dela. Prenočevanje enote na terenu predstavlja veliko tveganje in zahteva krožno utrjevanje bivaka. Enota v takem bivaku bo preko noči

20

motena s strani partizanskih enot in bo utrpela izgube, brez možnosti, da na njih uspešno odgovori, ker so partizani zelo gibljivi in odlično izkoriščajo dobro poznano ozemlje. V takšnih okoliščinah partizani postanejo v očeh okupatorskih vojakov in poročilih njihovih poveljujočih desetkrat številčnejši, kot v resnici so. Posledično se zato hitro najde dovolj razlogov, da se zapusti nevarno območje ali pa se zahteva okrepitev. Velika manevrska sposobnost partizanskih enot je produkt omenjene nevezanosti na določen ožji prostor in objekte, odličnega poznavanja zemljišča in neobremenjenosti enot s težko oborožitvijo in opremljenostjo z njenimi deli. Takšne enote so sposobne, da se na vsakem zemljišču, ali ob vsakem času, pod vsemi vremenskimi pogoji, hitro oddaljijo od mesta, kjer pridejo v premočan ogenj sovražne bojne tehnike. Partizanska delovanja so hitra in odločna. To so bliskoviti udari, hitro in energično izkoriščanje uspeha in po potrebi hiter umik s kraja akcije, da se sovražniku ne omogoči možnosti, da preide v bitko, v kateri bi on nastopil urejeno in boj vodil po svojem načrtu. To dejstvo omogoča visoko moralo partizanskih enot. Odločnost in bojna disciplina ne prihajata do izraza samo v močnih napadih, ampak tudi v smelem pričakovanju številnega sovražnika v zasedah, na položajih iz katerih je umik v primeru neuspeha zelo tvegan in tudi v drugih bojnih delovanjih. Lahko se predpostavi, da za partizanske enote ne obstaja brezizhodna situacija, v kateri bi se poveljujoči odločil, da se preda. Iniciativa, gibljivost in obveščenost omogočajo partizanom doseganje presenečenja. Presenečena enota je deloma paralizirana dokler traja presenečenje, vendar je presenečenje lahko ključno za to, da se zmaga ali izgubi bitko. Manever se v partizanskem bojevanju uporablja na poseben način. Partizansko bojevanje se odlikuje z različnimi oblikami manevra. Premičnost omogoča izvedbo dinamičnih oblik manevriranja s silami. Smelo zajedanje v notranjost sovražnikovega razporeda, da bi se tako ustvaril čim uspešnejši udar na njegova občutljiva mesta, je eno od osnovnih obeležij partizanskega načina delovanja. Pri izboru bojnega postroja in planiranja manevra v okviru partizanskega bojevanja, so se vedno spoštovala samo pravila, da se s sovražnikom ne sme spopasti s čelom v čelo, in da se z manevrom doseže presenečenje. Iz najtežje situacije za partizansko enoto, ko se najde ujeta v obroču, se najuspešneje izvleče s hitrim manevrom, po notranjih smereh, zaradi preboja na enem ali več mestih. V napadu se glede na situacijo izvaja sestavljen manever z elementi vrinjenja, ali pa povsem enostaven zbit in čvrst prodor na izbranem sektorju. Tudi zaseda se zaključuje z določenim manevrom. Sposobnost poveljnika, da vedno na nov in ustvarjalen način izvede manever, kot tudi sposobnost enote, da ga hitro in energično izvede, so lastnosti, brez katerih partizanska taktika ne bi bila ustvarjalna in močnejša od okupatorske. Načelo neprekinjene bojne aktivnosti predstavlja konkretizacijo načela iniciative. Enota, ki je

21

stalno aktivna, sili okupatorja k neprekinjenem varovanju v vseh smereh, prikriva se na določenih območjih in točkah, ter mu tako onemogoča, da oddvaja svoje pomembnejše sile za aktivna delovanja. Iniciativa, aktivnost, premičnost in obveščenost o sovražniku omogočajo partizanom možnost doseganja presenečenja. Za dosega presenečenja je potrebno napasti tam, kjer sovražnik ne pričakuje napada, do mesta bojnega stika se je potrebno približati neopaženo (pogosto ponoči in v slabem vremenu) delovati hitro, izvesti smeli in nešablonski manever. V obrambi se presenečenje doseže z močnim delovanjem iz bližine in z nepričakovanim manevrom iz prikrito zasedenega položaja, na katerem sovražnik ne pričakuje partizanske enote. Partizani imajo stalen oziroma neomejen stik s sovražnikom. Okupatorja morajo imeti stalno pod nadzorom, ter mu ne smejo dovoliti, da bi se neopaženo in brez žrtev premikal po svobodnem ozemlju, ravno tako se ne sme počutiti varno znotraj taborišč in vojašnic. Vendar bojni stik ne sme biti takšen, da bi za daljši čas partizane čvrsto zadrževal na dolgih linijah. Do čvrstega zadrževanja prihaja samo takrat in za toliko časa, kot je to nujno potrebno, da se izvede močan nenaden ognjeni udar. Partizanska enota mora biti sposobna, da se »odlepi« od sovražnika, čim poveljstvo oceni, da je to nujno. Ko se je potrebno hitro ločiti od sovražnika zaradi ustvarjanja ali varovanja svobode manevra, lahko pride tudi do zapuščanja zemljišča. S stalnim stikom in dobro organizirano obveščevalno službo se odpravljajo ali znatno zmanjšajo nevarnosti presenečenj, tj. ustvarja se načelo varnosti. Načelu varnosti ni potrebno podrejati prav vsake odločitve, saj je ob obstoju ugodnih izgledov za uspeh treba izvesti tudi tiste akcije, ki so zelo rizične, vendar je potrebno paziti, da ne bi s tem prešli v avanturizem. Z ustvarjanjem iniciative in premičnosti je potrebno na želenih točkah ustvariti takšno taktično premoč, ki garantira uspeh napada na izbrano točko sovražnikovega razporeda. Taktična premoč običajno vsebuje številčno in ognjeno premoč, ter ustvarja presenečenja. Popoln uspeh v manjši akciji ima veliko večji moralni efekt, kot pa delni uspeh v veliki akciji. S številnimi taktičnimi uspehi se ustvarja pomembno vojno načelo postopnega uničevanja sovražnika. Ekonomiji sil je potrebno posvečati največ pozornosti. Skoraj vsa sila partizanske vojske je v ljudeh, tj. v živi sili. Partizani običajno ne posedujejo kakšne težje bojne tehnike, ampak se borijo pretežno z orožjem, ki je vredno samo toliko, kolikor je vreden borec, ki z njim rokuje. Zato se mora ta dragocenost, človek – partizan, skrbno varovati in zelo ekonomično uporabljati silo partizanskih borcev. Izgube partizanske enote se po vsaki bitki ne morejo odpisovati v odstotkih, ker so one »poimenske« in vedno zelo boleče za celo enoto. Partizanski borec je vreden veliko več kot eden okupatorski vojak, zato enake izgube na obeh straneh predstavljajo za partizane neugoden rezultat bitke. »Praksa narodnoosvobodilne borbe je pokazala, da je še mogoče izvajati uspešne napade na okupatorske enote z razmerjem izgub 1 : 10 v korist partizanov.« (Kleut: 1960, 128). Ekonomija sil ne sme biti v nasprotju z

22

izvajanjem aktivnosti, saj se doseže samo z dobro premišljenim vodenjem in dobrim izkoriščanjem vseh prednosti partizanskega bojevanja. Za partizansko taktiko je zelo pomembno dejstvo, da partizani izvajajo pravično narodnoosvobodilno vojno, in da imajo zato visoko splošno in bojno moralo. Partizansko taktiko lahko uspešno uporabljajo predvsem partizani, vendar je njihov uspeh odvisen predvsem od njihove bojne morale, ki pa je pri partizanih zasnovana na politično-ideološki osnovi. Partizanski taktiki, kot tudi celotnemu partizanskemu delovanju, daje osnovni pečat dejstvo, da je vedno v boju in izven njega, tesno povezana z ljudstvom. Oprti na vsestransko podporo prebivalstva, so partizani dolžni, da pred vsako akcijo razmišljajo tudi o odzivu in posledicah, ki bi jih imela izvedba na prebivalstvo (Kleut: 1960, 122-128; Kleut: 1983, 76-79).

23

4. ITALIJANSKA OFENZIVA V LJUBLJANSKI POKRAJINI 4.1. Načrti italijanskega okupatorja Osvobojeno ozemlje v Ljubljanski pokrajini je omogočilo velik razmah osvobodilnega gibanja in okrepilo partizanske enote. Okupatorjeve postojanke so bile tako rekoč obkoljene, zato je sposobnost njihovih posadk, da bi vdirale v notranjost osvobojenega ozemlja, iz dneva v dan plahnela. Okupatorske oblasti so priznavale, da je njihov položaj vsak dan bolj kritičen (NOV na Slovenskem 1941-1945; 1976, 304-308). Okupatorske oblasti so ocenjevale, da se načrt poveljstva partizanskih čet o uničevanju vsega, kar bi utegnilo služiti okupatorju, uspešno izvaja že od aprila in da so partizani začeli mobilizirati vse, za orožje sposobne, Slovence. Partizanske enote pa so se nenehno krepile. Poveljstvo italijanskega XI. armadnega korpusa je proti koncu maja 1942 sodilo, da z enotami, ki jih ima na voljo, ni mogoče zajeziti nenehnega širjenja partizanskih sil, čeprav so enote noč in dan v akcijah. Upalo je, da se bo položaj zboljšal z dotokom novih enot, ko bodo posadke začele z akcijami večjega obsega zunaj območij postojank (Zbornik VI/3, dok. št. 136; NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 304-308). Poveljstvo XI. armadnega korpusa je menilo, da tudi te enote ne bodo zadoščale, za širokopotezno očiščevalno akcijo, ki bi uporniško gibanje v Ljubljanski pokrajini dokončno zatrla. Zato je od višjega poveljstva italijanskih oboroženih sil »Slovenija-Dalmacija« nenehno zahtevalo, naj okrepi korpus s silami, ki bodo zadoščale, da se z veliko operacijo dosežejo v Ljubljanski pokrajini večji uspehi. Poročila komandanta XI. armadnega korpusa generala Maria Robottija, ki je predpostavljenega komandanta generala Maria Roatto sproti obveščal o vojaškem položaju v pokrajini, so prikazovala, kako je bil položaj okupacijskih sil nevzdržen. Partizani so napadali italijansko vojsko celo v neposredni bližini Ljubljane, s svojimi naraščajočimi enotami pa so v Ljubljanski pokrajini zasedli ključne taktične položaje. Višje poveljstvo okupatorjevih oboroženih sil »Slovenija-Dalmacija« ni zmoglo XI. armadnemu korpusu pravočasno poslati zadostnih čet, kajti vse operativne rezerve so bile zaposlene v napadih proti žariščem narodnoosvobodilnega gibanja v Črni gori, Hercegovini in drugih pokrajinah Jugoslavije, zasedenih z italijanskim okupatorjem. Šele proti koncu junija so začeli hitro pošiljati svoje operativne rezerve iz jugovzhodnih pokrajin Jugoslavije, ki jih je general Roatta navedel v šestem poglavju povelja višjega poveljstva italijanskih oboroženih sil »Slovenija-Dalmacija« z dne 8. junija 1942, tudi v Slovenijo in jih pripravljati za veliko ofenzivo proti partizanski vojski v Ljubljanski pokrajini (VI/3, dok. št. 144; NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 304-308, Ferenc: 1967, 391).

24

Poveljstvo XI. armadnega korpusa in okupacijsko oblast sta trla predvsem dva problema, ki sta ju hotela rešiti zlasti z vojaškimi sredstvi.

• Prvi problem je predstavljala Ljubljana, ki je s svojim odporom, vodilnimi kadri in novimi partizani neprestano krepila osvobodilno gibanje na deželi. Razen tega so bili v mestu, kakor je menil okupator, sedež vodstva Osvobodilne fronte in Komunistične partije Slovenije ter številni njuni organi, glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, centralna komisija VOS, organi za zvezo in tehnika. Šlo je za to, kako streti organizacijo osvobodilnega gibanja v mestu, ne da bi pri tem pozaprli in odstranili preveliko število nedolžnih ljudi, kar bi povzročilo odpor tudi pri tistem delu prebivalstva, ki je bilo omahljivo ali je celo kazalo znamenja pripravljenosti za sodelovanje z oblastmi.

• Drugi problem pa je bila vstaja v pokrajini. Vprašanje je bilo, kako poživiti akcije

posadk zunaj njihovih območij, kajti v vsakem kraju, ki so ga, čeprav le za kratek čas, zapustile okupatorjeve čete, je takoj izbruhnila vstaja. Osvobodilna fronta pa je prevzela oblast, ter začela krajevne človeške in gmotne sile uporabljati za krepitev partizanske vojske (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 304-308).

Priprave na ofenzivo, ki so jo nameravali izvajati z velikansko premočjo v orožju in živi sili ter z množičnimi zastraševalnimi akcijami proti civilnemu prebivalstvu, so pričale, v kako brezizhodnem položaju se je v Sloveniji znašel italijanski okupator. Boječ se, da celo vojaško nasilje ne bo popolnoma zlomilo slovenskega naroda, se je pripravljal izvesti »popolno in globoko italijanizacijo te pokrajine, ki naj postane vzhodna obrambna črta polotoka, da se v bodoče partizani kakršnekoli stranke ne bodo mogli več gibati« (Zbornik VI/3, dok. št. 155). V ta namen so med drugim načrtovali tudi izgon vsega slovenskega prebivalstva Ljubljanske pokrajine ali pa vsaj izgon iz posameznih območij pokrajine. V smernicah za ofenzivo, ki jih je XI. armadnemu korpusu, dal komandant višjega poveljstva oboroženih sil »Slovenija-Dalmacija« general Roatta 8. junija 1942, je določil okvir širokopotezne akcije proti narodnoosvobodilnemu gibanju in partizanski vojski. Ukrepi splošne narave naj privedejo do uničenja osrednje vodilne organizacije uporniškega protiitalijanskega gibanja, prav tako pa tudi do uničenja njegovih obrobnih žarišč. Za izvedbo te najvažnejše naloge so potrebne preiskave, interniranje, odstranjevanje voditeljev in njihovih pomočnikov, množične preventivne internacije podtalnih elementov, med njimi profesorjev, študentov itd., ki množijo vrste uporniške organizacije, ter zaščitno interniranje oseb, ki se še niso odzvale uporniškim pozivom za sodelovanje. Ohromiti je treba vse zveze med vozlišči uporniške organizacije ter med uporniki in prebivalstvom. V obliki streljanja talcev je treba izvajati maščevalne ukrepe zaradi napadov na vojake in policijske agente, na italijanske in nemške civiliste ter na tiste Slovence, ki so zvesti okupatorju. Enaki ukrepi naj veljajo v primeru napadov na železniške proge ali oviranja cestnega prometa in prekinjanja

25

telefonskih zvez. Poveljstvo XI. armadnega korpusa je tako dobilo proste roke za izvajanje najhujšega nasilja proti civilnemu prebivalstvu (Zbornik VI/3, dok. št. 144; NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 304-308; Ferenc: 1987, 387-414). Roattove smernice so nadalje zahtevale, naj okupatorske oblasti pospešujejo razdor med raznimi političnimi smermi v sovražnem taboru, se pravi, med Slovenci. Nahujskati je treba ene proti drugim. Roatta je upal, da bo to privedlo do ustanovitve oboroženih enot, ki bodo zaradi nasprotovanja komunistom začele sodelovati z okupatorjem. Ko bodo te ukrepe izpopolnili še z ukrepi politične in gospodarske narave, utegnejo pritegniti dobro misleče ljudi, pa tudi tisti del prebivalstva, ki je sicer okupatorju nenaklonjen, a želi živeti v miru (Zbornik VI/3, dok. št. 144; NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 304-308; Ferenc: 1987, 387-414). Sprejeli so posebne ukrepe, ki so imeli za cilj uničiti gmotno preskrbo partizanov. Ker slovensko prebivalstvo preživlja partizane, je treba njegove zaloge omejiti na najnujnejše ali pa jih z odgonom živine, odvzemom živil in s preselitvijo prebivalstva popolnoma odpraviti. Posebnega pomena je preskrba z obutvijo, zato je treba z rekvizicijo obutvenega blaga povzročiti pomanjkanje obutve tako pri partizanih kakor pri prebivalstvu. Prav tako je treba onemogočiti oskrbovanje partizanskih čet s sanitetnimi potrebščinami (Zbornik VI/3, dok. št. 144; NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 304-308; Ferenc: 1987, 387-414). Med operacijami naj bi prebivalstvu onemogočiti vsako gibanje. Ukiniti je treba krajevni potniški železniški in avtobusni promet, ter prepovedati potovanja ali prehajanje iz enih središč v druga. Po potrebi se lahko prepovedo predstave, zaprejo kavarne in gostilne ter onemogoči gibanje v naseljenih krajih (Zbornik VI/3, dok. št. 144; NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 304-308; Ferenc: 1987, 387-414). Smernice so nadalje določale ukrepe za zavarovanje železniških prog. Za vsako ceno je treba zagotoviti promet na progi Postojna-Ljubljana-Zalog. V ta namen naj v celoti posekajo gozd ob njej, razen tega pa bi bilo tudi umestno, da bi vse prebivalstvo, živeče v nekaj kilometrov širokem pasu na obeh straneh proge, izgnali. Druge železniške proge je treba zaščititi, kadar po njih poteka važen promet. Nekatere odseke prog bi lahko opustili ali pa na njih zavarovali le važnejše objekte (Zbornik VI/3, dok. št. 144; NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 304-308; Ferenc: 1987, 387-414). Glede zapore meja Ljubljanske pokrajine so smernice višjega poveljstva oboroženih sil »Slovenija-Dalmacija« določale, da bodo staro jugoslovansko-italijansko mejo zaprle enote teritorialne obrambe v Vidmu in Trstu oziroma novo oblikovanega XXIII. armadnega korpusa. Mejo med nemškim in italijanskim zasedbenim ozemljem v Sloveniji pa je treba dobro zapreti z žičnimi ovirami, gozdnimi posekami in drugimi sredstvi. V ta namen se je treba z nemškimi silami dogovoriti o sodelovanju pri tej zapori. Pozneje bodo s primernimi utrjevalnimi deli zaprli tudi mejo z Neodvisno državo Hrvaško in priključeno reško pokrajino.

26

V začetku bo zapora vzdolž Kolpe omejena le na mostove in na rečne prehode, ko pa bo nastopila zima, bodo ob reki, ki bo zaradi zamrznitve postala prehodna, izvršili zaporna dela. Na črti med Savo in Kolpo, ki jo bo najlažje nadzorovati, bodo sredi posekanega gozdnega pasu zgradili žične ovire, te pa bodo stražile stalne postojanke in premične skupine (Zbornik VI/3, dok. št. 144; NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 304-308; Ferenc: 1987, 387-414). Smernice posvečajo posebno pozornost taktičnim vprašanjem ofenzive.

• Partizani vodijo nekakšno večjo gverilo in nikjer ne nastopajo v velikih, bolj ranljivih formacijah. V Ljubljanski pokrajini so se ustanovila italijanska politična upravna telesa, ki jih je že iz prestižnih razlogov treba zaščititi. Oboje preprečuje, da bi operacije vodili na način, kakršen velja v redni vojni. Zato je treba vojaške postojanke v nekaterih pomembnih krajih okrepiti in jih usposobiti, da bodo lahko delale uspešne akcije v svojih okoliših. Te pa je treba povezati z velikimi operacijami premičnih enot, tako kot v kolonialni vojni, sistem garnizij s sistemom mobilnih čet. (Zbornik VI/3, dok. št. 144).

• Garnizije si morajo zagotoviti trdno posest najvažnejših obljudenih središč (glede na število prebivalstva, zaloge, napeljave, komunikacijska vozlišča itd.) ter zgraditi:

o Zanesljiva stalna oporišča za akcije mobilnih čet in o Središča, iz katerih je mogoče nadzorovati in obvladovati najbližje okoliško

ozemlje. • Število in moč garnizij je glede na smernice potrebno določiti tako, da se upošteva ne

le naloge, temveč tudi dvojno nujnost: o Kar pomeni, da razpolagajo s čim večjim številom premičnih sil in o da je obramba garnizij zavarovana.

• S tega slednjega vidika je potrebno, da so posamezne garnizije postavljene v obrambno stanje po predpisih okrožnice »3 C«. Nikakor naj se ne postavljamo na stališče obrambe in pasivnosti. S tem hočemo nasprotno držati garnizije z minimalnimi silami, v korist sil, ki se naj uporabljajo v ofenzivnih operacijah (Zbornik VI/3, dok. št. 144).

• Iz navedenega dokumenta sledijo smernice o ofenzivnih operacijah, in sicer pravijo, da so »ofenzivne operacije edino učinkovito sredstvo v boju za določeni smoter in edini našemu ugledu ustrezen način ravnanja«, uporabljeni sta dve vrsti dejavnosti:

o poglavitna je, proti močnejšim uporniškim skupinam delati množične akcije z velikimi enotami,

o pomožna dejavnost pa, proti slabotnejšim partizanskim enotam delati akcije s šibkejšimi kolonami.

• Velike enote ali taktične skupine bodo imele za cilj zajetje in uničenje pretežnega dela upornikov, zato bodo delovale na majhnem območju. Obe vrsti dejavnosti pa morata biti med seboj povezani in pod strogo enotnim poveljstvom. Sodelovali bodo topništvo, vse vrste pehotnega orožja, tudi minometi in pehotni topovi, ter letalstvo. V ofenzivi bo treba delovati napadalno in ne dovoliti, da bi se mogel nasprotnik odpočiti.

27

Zagotoviti bo treba, da bo pobuda nenehno na italijanski strani. Krepiti bo treba moralo čet ter ukrepati z največjo močjo in odločnostjo. Neizprosno bo treba sovražnika in vse, ki ga podpirajo, iz1očevati iz boja (Zbornik VI/3, dok. št. 144).

Hkrati je general Roatta obljubil komandantu XI. armadnega korpusa Robottiju, kateremu je zaupal izvedbo te velike ofenzive, da mu bo k dvema divizijama, »Granatieri di Sardegna« in »Isonzo«, ki ju je že imel na voljo, dodelil še diviziji »Cacciatori delle Alpi« in »Macerata«, šest pehotnih in fašističnih bataljonov, 2. legijo črnih srajc1, dva motorizirana oddelka, inženirske in delavske enote, štiri letalske eskadrilje in še druge enote ter strokovne oficirje (Zbornik VI/3, dok. št. 144). Te smernice so bile temeljni dokument, po katerem so Italijani načrtovali ofenzivo. Načrt zanjo, ali kakor jo je imenoval italijanski okupator, »operativni ciklus«, je bil dokončan že konec junija 1942. Obsegal je enajst operacijskih sklopov, od katerih se je tretji delil na sklop »A« in »B«. Zaradi tega je velika italijanska ofenziva imela pravzaprav dvanajst etap. Prvi udarec so namenili krimskemu in mokrškemu pogorju, ker so bile tamkajšnje partizanske enote najbližje Ljubljani (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 304-308; Ferenc: 1987, 387-414). Konec junija in v začetku julija so v Ljubljansko pokrajino že prihajale obljubljene vojaške enote in tehnika. Komandantu XI. armadnega korpusa so bile na voljo:

Preglednica 4.1.: Enote, ki jih je imel na voljo komandantu XI. armadnega korpusa v

začetku julija 1942.

divizija "Cacciatori delle Alpi" 15.721 moždivizija "Isonzo" 13.588 moždivizija "Macerata" 8.722 moždivizija "Granatieri di Sardegna" 20.000 možXI. bojna skupina graničarjev 8.558 možfašistična legija približno 900 mož. 900 možštirje bataljoni "M" po približno 700 mož. 2.800 možskupaj vojakov, podčastnikov in častnikov 70.289 mož

Vir: (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 307; Ferenc: 1987, 413; Mikuž: 1961, 92)2. 1 V zborniku NOV, VI/3 dok. 144 na strani 424 je napaka, ko piše 2 legiji, kajti v izvirniku je: 2. legija. To napako je povzela tudi knjiga NOV na Slovenskem 1941-1945 na strani 307 (Ferenc: 1987, 391). 2 Tone Ferenc v svoji knjigi Ljudska oblast na Slovenskem 1941-1945 na strani 413 navaja, da je Metod Mikuž v knjigi Pregled zgodovine NOB na strani 92, in v knjigi NOV na Slovenskem 1941-1945, na strani 307 precenili število vojakov sardinskih grenadirjev (20 000) in namesto ene fašistične legija računali dve, kar pomeni dodatnih 900 mož manj. Dne 19. julija 1942, je bilo v 2. italijanski armadi skupno 258 828 častnikov, podčastnikov in vojakov (od njih 16 331 na dopustu) V XI. armadnem korpusu je bilo tisti čas skupno 61 919 častnikov, podčastnikov in vojakov ali 23,9% pripadnikov 2. armade. 57 790 jih je bilo navzočih 4129 na dopustu. Dne 7. junija 1942, ko še ni bilo divizije alpskih lovcev, divizije »Macerata«, šestih bataljonov

28

»Korpusu so dodali še enote policije, karabinjerjev, inženircev, topništva in letalstva ter še razne posebne enote in posameznike. Na mejnih zaporah in v neposrednem bojevanju je sodelovalo še nekaj oddelkov XXIII. in V. armadnega korpusa ter nekaj nemških čet« (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 307). Komandant XI. armadnega korpusa je imel za boj proti partizanskim odredom in pripadnikom slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja v Ljubljanski pokrajini okoli 70.000 mož močno vojsko in nasproti partizanom izredno premoč: 27 vojakov proti enemu partizanu. Premoč okupatorjeve vojske se je kazala tudi v neprimerno boljši oborožitvi. Ljubljanska pokrajina je imela tedaj 336.279 prebivalcev in je merila 4.550,6 km2. Na vsake štiri Slovence je bil povprečno en italijanski vojak, oziroma na vsakega partizanskega borca 18 sovražnikovih vojakov. Več kot 30 % italijanskih okupacijskih sil v Jugoslaviji je bilo takrat v Sloveniji3 (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 304-308; Ferenc: 1987, 387-414). Italijanska ofenziva, ki je trajala od 16. julija do 4. novembra 1942, je glede na ogromno premoč sovražnikove vojske, trajanje operacij in na velikost sistematično preiskanega ozemlja bila ena izmed največjih v Jugoslaviji med drugo svetovno vojno. Še preden pa je general Robotti pognal svojo vojsko v veliko ofenzivo proti slovenskim partizanom, je hotel obračunati še z osvobodilno organizacijo v Ljubljani. Načrt za akcijo je pripravil general Taddeo Orlando, komandant divizije »Granatieri di Sardegna«. Čiščenje mesta naj bi se izvedlo tako, da bi priprli in preverili vse za orožje sposobne moške od 16. do 40. leta starosti. Ko bi ugotovili istovetnost aretirancev, bi osumljene izločili in odgnali v Gonars, v zaporih pa naj bi ostale le osebe, ki bi jih lahko prijavili sodnim oblastem. Očiščevalna akcija je osvobodilnemu gibanju v Ljubljani povzročila zares veliko škodo, saj so zaprli in odpeljali v taborišča okrog 6.000 Ljubljančanov, med njimi tudi mnogo aktivnih sodelavcev Osvobodilne fronte. Vendar je mnogim aktivistom uspelo, da so se skrili in ostali v Ljubljani. Dolžnosti v vodstvenih organih osvobodilnega gibanja so začele prevzemati ženske (Zbornik VI/3, dok. št. 164; NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 308).

4.2. Načrti glavnega poveljstva partizanskih enot Ocena vodstva osvobodilnega gibanja o vojaškem in političnem položaju na Slovenskem pred črnosrajčnikov itd., je imel XI. armadni korpus 43 956 častnikov, podčastnikov in vojakov. Tisti čas je bilo v Ljubljanski pokrajini tudi 1635 karabinjerjev, 702 obmejna miličnika in nekaj čez tisoč financarjev. Tako lahko število vseh pripadnikov italijanskih oboroženih sil računamo na okoli 65 000 mož (Ferenc: 1987, 413). 3 Po uradnih podatkih višjega poveljstva oboroženih sil "Slovenija-Dalmacija" je 19. julija 1942 le-to imelo na voljo 11.262 častnikov (968 na dopustu) ter 247.203 podčastnikov in vojakov (15.363 na dopustu) ali skupno 258.828 mož. V Ljubljanski pokrajini je bilo tedaj od tega 31,5 % ali 95 bataljonov in njim enakih enot, in sicer 54 pehotnih, 22 topniških, 6 inženirskih in 13 fašističnih.

29

začetkom ofenzive je bila zelo optimistična, in razmere v Ljubljanski pokrajini so jo upravičevale. Ker je 2. grupa odredov tedaj prodirala čez Gorenjsko na Štajersko, se je zdelo, da je tudi položaj v teh dveh slovenskih pokrajinah zelo dober. Z Gorenjskega so prihajala razveseljiva vendar napačna poročila o osvoboditvi pomembnih območij, kot sta Poljanska in Selška dolina, ter o zasedbi važnih mest in krajev, kot so Radovljica, Tržič, Kamnik itd. Po teh vesteh je kazalo, da na Gorenjskem že nastaja novo osvobojeno ozemlje. Tem vzpodbudnim ocenam se je pridruževalo še mnenje, da ima glavno poveljstvo na voljo okrog 10.000 partizanov4 (Zbornik VI/3, dok. št. 56 in 58). Pravo stanje je bilo nekoliko drugačno. »V Ljubljanski pokrajini je bil položaj resda več kot dober, toda na Gorenjskem ni mogla 2. grupa odredov doseči predvidenih uspehov, kajti spričo sovražnikove ofenzive se je zapletla v hude boje« (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 309). Zaradi pomanjkanja orožja in povsem spremenjene taktike partizanskih enot, ki jo je narekovala obramba osvobojenega ozemlja, se je upočasnil tudi dotok novih borcev v partizanske enote v Ljubljanski pokrajini. Tedaj so partizanske enote tam štele okoli 3.900 borcev, od tega okoli 700 2. grupa odredov. Razen dveh bataljonov, ki sta si šele morala izboriti trdnejše polosvobojeno območje na svojih operativnih območjih, so vsi preostali bataljoni branili osvobojeno ozemlje. To stanje se je kljub reorganizaciji 3. grupe odredov 25. junija ohranilo vse do začetka italijanske ofenzive sredi julija 1942 (Guštin: 1986, 390). »Glede na to, da je bilo vodstvo osvobodilnega gibanja dobro obveščeno o razvoju osvobodilne vojne v drugih predelih Jugoslavije, je predvidevalo možnost večjih ofenzivnih operacij italijanskega okupatorja v Ljubljanski pokrajini. Ko je Edvard Kardelj v začetku julija 1942 skrivoma odhajal iz Ljubljane na osvobojeno ozemlje, je že imel nekaj podatkov o pripravah za tako veliko sovražnikovo ofenzivo. Obveščevalna služba osvobodilnega gibanja je že zvedela, da so v Ljubljansko pokrajino prišle nove sovražnikove divizije iz jugovzhodnih pokrajin Jugoslavije in da se znajo, ker so sodelovale v operacijah v Črni gori in Bosni, boriti proti partizanom mnogo bolje kot divizije iz dotedanje sestave XI. armadnega korpusa. Čeprav je obveščevalna služba namesto dveh divizij, »Cacciatori delle Alpi« in »Macerata«, ki sta res prispeli v Ljubljansko pokrajino, naštela kar tri, pa je glavno poveljstvo menilo, da so podatki o vojaški moči italijanskega okupatorja in njegovih namerah zelo pretirani. Italijanska vojska je namreč malo poprej izvedla dve večji, že opisani ofenzivni akciji v Ljubljanski pokrajini, zato je glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet menilo, da ne more pred avgustom pričeti še tretje« (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 309). Kljub nestvarni presoji vojaškega položaja in pomanjkljivim podatkom obveščevalne službe, je glavno poveljstvo vendarle imelo zasnovo načrta za obrambo v primeru sovražnikove ofenzive, vendar pa je bil ta načrt bolj načelne narave.

• Načrt je predvideval, da partizani predvsem ne bodo brezpogojno branili osvobojenega 4 Pismi Edvarda Kardelja Ivu Ribarju-Loli z dne 12. in 14. julija 1942.

30

ozemlja, saj bi ga ne bilo mogoče braniti. Zato je važno, da vojska ne bo odvisna od vasi ter od materialne posesti in opreme, ki si jo je pridobila z osvobojenim ozemljem.

• V ta namen je glavno poveljstvo organiziralo pri vsaki grupi odredov delavnice in bolnišnice, ki bi mogle oskrbovati partizanske čete v vseh okoliščinah. Enote pa naj bi se osvobodile nepotrebnega bremena in dosegle čim večjo premičnost (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 309).

»Glede na presojo, da do kakšne velike ofenzive okupatorja ne more priti tako kmalu, je vodstvo osvobodilnega gibanja nadaljevalo z izvajanjem ukrepov, ki naj bi utrdili odpornost prebivalstva na osvobojenem ozemlju in partizanskih enot, ter le-tem omogočili večjo operativnost in premičnost. Ko pa bo sovražnik začel z ofenzivo, bodo enote in poveljstva ukrepala v skladu z nastalim položajem. Med pomembnimi posegi za povečanje operativne sposobnosti partizanskih enot je tudi ustanovitev brigade »Toneta Tomšiča«. Toda velika italijanska ofenziva se je začela nekoliko prej, kot so pričakovali« (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 309). 4.3. Prva in druga faza italijanske ofenzive Komandant XI. armadnega korpusa je začel poganjati svoj vojaški stroj 16. junija zjutraj, ko so prišle vse predvidene okrepitve po že prej pripravljenem operativnem načrtu za ofenzivo. Dne 6. julija se je v Ljubljani sestal še s komandantom V. armadnega korpusa, ki je bil razporejen ob severnem delu jadranske obale, in komandantom XXIII. armadnega korpusa s sedežem v Trstu, da bi dejavnost obeh sosedov uskladil z načrtom ofenzive. Od XXIII. armadnega korpusa so zahtevali, naj med 1., 2. in 3. fazo ofenzive, ki so zajemale srednje planinske gozdnate masive Krima, Mokreca, Mačkovca, Velike gore in Kočevskega Roga, pošlje svoje čete na črto Rovte-Hotedršica-Planina-Rakek-Cerknica-Stari trg, da bi preprečil prehod partizanskih čet čez staro jugoslovansko-italijansko mejo. Hkrati naj ta korpus vzpostavi na desnem krilu zvezo z enotami graničarjev, s svojimi manevrskimi skupinami pa sodeluje v operacijah južno od Cerknice. Peti armadni korpus naj bi s svojo manevrsko skupino pomagal v operacijah na hribovitem ozemlju ob Kolpi (Zbornik VI/3, dok. št. 165). Na sestanku z nemškim policijskim generalom Erwinom Rösenerjem so se 12. julija 1942 v Ljubljani dogovorili še o sodelovanju nemških enot ob nemško-italijanski razmejitveni črti, za kar naj bi nemška stran zaposlila šest svojih bataljonov (Zbornik VI/3, dok. št. 169).

31

Slika 4.1.: Taktična karta prve faze velike italijanske ofenzive.

LJUBLJANA

S

div. G

ranatieri

div. Cacciatori

manevrska skupina

skupina. GaF sk”

upina bat. “M

del d

iv. Macerata

položaj ital. enot po I. fazi premik ital. enot v I. fazi izhodišče italijanskih enot umik partizanskih enot izhodišče partizanskih enot

1. DEL VELIKE ITALJANSKE OFENZIVE

položaj ital. enot po II. fazi premik ital. enot v II. fazi

zapora ital. enot po III.A fazi premik ital. enot v III.A fazi

iz hodišče ital. enot v III.B fazi ipremik ital. enot v III.B fazi izhodišče ital. enot v IV. fazi

izhodišče ital. enot v V. Fazi premik ital. enot v V. fazi

ČABAR

JANČE

SV. KRIŽ

TOMIŠELJ

ŠKOFLJICA

ŠKRILJE

PADEŽKRVAVA PEČ

V. LAŠČE

LUŽARJI

BLOŠKA POLICAŽIROVNICA SODRAŽICA

LOŽ

Č

Kočevski Rog

mala gora

Vir: izdelano po: (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 310; Mikuž: 1950, 65-69). Šestnajstega julija 1942 ob 9. uri zjutraj je po temeljiti topniški in letalski pripravi začelo italijansko vojaštvo prvo fazo svoje ofenzive, ki se je zaključila 19. julija, saj je general Robotti že za naslednji dan predvidel začetek druge faze. Divizija »Granatieri di Sardegna«, okrepljena z dvema oddelkoma tankov-metalcev ognja in delom 5. topniškega polka 75 mm iz divizije »Superga«, je krenila z izhodiščne črte Borovnica-Preserje-Tomišelj, manevrska skupina okrepljenega 85. bataljona »M« z izhodnega položaja Ljubljana.-Škofljica-Šmarje pri Ljubljani, divizija »Cacciatori delle Alpi«, okrepljena z oddelkom tankov-metalcev ognja in 6. topniškim polkom 75 mm, je začela napredovati od črte Grosuplje-Zdenska vas, skupina fašističnih bataljonov »M«, sestavljena iz 8. in dela 16. bataljona, pa z izhodne črte Lužarji-Velike Bloke. Te velike okupatorske sile so v širokem, a ne popolnoma zaprtem, obroču obkolile Mokrec in Krim, kjer so bili štirje bataljoni Krimskega odreda in en bataljon 2. grupe odredov, ki se je tja vrnil s pohoda na Gorenjsko (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 310-313; Guštin: 1986, 350-351; Ferenc: 1987, 414-426).

32

Slika 4.2.: Taktična karta po prvi fazi velike italijanske ofenzive.

LJUBLJANA

S

div. G

ranatieri

div. Cacciatori

manevrska skupina

skupina. GaF sk”

upina bat. “M

del d

iv. Macerata

2. bat. Krimskega odreda

Krimski odred in bat. 2. grupe

4. bat. Krim. odreda se

umakne v Polhograjske Dolomite

glavnina Krim

skega odreda

položaj ital. enot po I. fazi premik ital. enot v I. fazi izhodišče italijanskih enot umik partizanskih enot izhodišče partizanskih enot

1. DEL VELIKE ITALJANSKE OFENZIVE

položaj ital. enot po II. fazi premik ital. enot v II. fazi

zapora ital. enot po III.A fazi premik ital. enot v III.A fazi

iz hodišče ital. enot v III.B fazi ipremik ital. enot v III.B fazi izhodišče ital. enot v IV. fazi

izhodišče ital. enot v V. Fazi premik ital. enot v V. fazi

ČABAR

JANČE

SV. KRIŽ

TOMIŠELJ

ŠKOFLJICA

ŠKRILJE

PADEŽKRVAVA PEČ

V. LAŠČE

LUŽARJI

BLOŠKA POLICAŽIROVNICA SODRAŽICA

LOŽ

Č

Kočevski Rog

mala gora

Vir: izdelano po: (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 310; Mikuž: 1950, 65-69). Hkrati z osnovno akcijo, med katero naj bi natančno preiskali zemljišče, uničili vse baze za preskrbo partizanskih enot, prisilili partizane na boj in jih potem obkolili na Mokrecu, Malinjeku in v soteski Iške, je del divizije »Macerata« prodiral iz Ribnice proti Sodražici, že omenjena premična skupina divizije »Isonzo« iz Novega mesta proti Dolenjskim Toplicam in Kočevskemu Rogu, enote graničarjev proti Vinjemu vrhu, Topolu in Cerknici, fašistična bojna skupina generala Renza Montagne pa iz Ljubljane čez Dobrovo proti Polhovemu Gradcu. Skoraj vse sovražnikove posadke so delale manjša čiščenja okoli svojih postojank (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 310-313; Ferenc: 1987, 414-426). Glede na smernice o taktiki partizanskih enot, da branijo osvobojeno ozemlje, so se bataljoni Krimskega odreda sprva močno upirali, zlasti pri Gorenjem Igu in pri Sodražici, kjer se je njegov 2. bataljon junaško boril še 24. julija. Tudi drugod so bili hude boje. Istega dne, ko je

33

pri Marinči vasi prišlo do že omenjenega spopada enot Krškega odreda s 105. legijo črnih srajc, se je 3. bataljon Zapadnodolenjskega odreda tolkel s kolono divizije »Isonzo«, ki je prodirala čez Dolenjske Toplice na Kočevski Rog, zatem pa se je z njo borila še 1. udarna brigada »Toneta Tomšiča«, ki so jo prav tiste dni ustanavljali (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 310-313; Ferenc: 1987, 414-426). Ko so italijanske enote začele 20. julija drugo fazo ofenzive, ki je imela cilj uničiti partizanske čete na Mokrecu, Krimu in v soteski Iške, so bile vse osnovne partizanske enote že zunaj obroča in so se celo pripravljale, da bi prodirajoče italijanske čete napadle v hrbet. Trije bataljoni Krimskega odreda in bataljon 2. grupe so se premaknili na Travno goro, četrti bataljon odreda pa čez Padež in Ljubljanski vrh, kjer sovražnikov obroč ni bil sklenjen, v Polhograjske Dolomite. Seveda pa partizanske enote protiudarca zoper takšno sovražnikovo premoč niso mogle izvesti (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 310-313; Guštin: 1986, 354-355; Ferenc: 1987, 414-426). »Čeprav italijanske čete niso stisnile v svoj obroč nobene partizanske enote, so se spričo njihove premoči v moštvu in oborožitvi, že pojavljala med mladimi borci Krimskega odreda znamenja malodušja. Sovražnik je zajel nekaj partizanskih skupin, ki so se tu in tam ločile od svojih matičnih enot« (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 311). Hkrati z glavno operacijo, ki so jo italijanske enote izvajale na Mokrecu, so izvajale tudi pomožne operacije v dolini Krke in drugod, kjer so napravile številne manjše sunke. Že v prvih fazah ofenzive so okupatorjeve enote pokazale svoj pravi cilj, ki je bil zlom odpora ljudstva s strahovitim nasiljem. Požgale so številne domove, ponekod cele vasi in odgnale prebivalstvo v internacijo. Vse moške, na katere so med pohodom naleteli zunaj naseljenih krajev, so šteli za partizane in jih postrelili, včasih tudi vse za orožje sposobne vaščane. Večina sovražnikovih enot je izpolnjevala okrožnico »3 C«5 poveljstva 2. armade z vso vestnostjo. Za njimi so ostajala pogorišča, smrt in trpljenje (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 310-313; Guštin: 1986, 355-356; Ferenc: 1987, 414-426). Poročilo poveljstva XI. armadnega korpusa z dne 30. julija 1942 navaja, da so podrejene enote v prvi in drugi fazi ofenzive, od 16. do 24. julija, ubile v boju 150 upornikov, ustrelile 239 zajetih partizanov, vdalo pa naj bi se jim 250 upornikov. Med zaplenjenim orožjem našteva 81 pušk, 9 lahkih strojnic in 9 minometov 81 mm (ki jih partizani tedaj še sploh niso imeli), uničile pa da so naslednje objekte »operativne preskrbe«: 3 skladišča živeža, 20 taborov z obrambnimi napravami, 24 barak, 2 bolnišnici, pekarnico in 134 raznih poslopij. Pobrale so 138 glav živine. Okrepljeni XI. armadni korpus je po omenjenem poročilu imel 35 padlih in 92 ranjenih6 (Zbornik VI/3, dok. št. 186). 5 »Okrožnica 3 C« je izšla v dobi pripravljanja tretje sovražne ofenzive 1. marca 1942. Listino je šteti med dokumente, s katerimi je poveljstvo 2. armade pripravljajo svoje starešine, kako naj postopajo proti narodnoosvobodilnem gibanju in prebivalstvu na zasedenem ozemlju (Zbornik VI/2, dok. Št. 145). 6 Navedeni podatki glede požganih domov in gospodarskih poslopij ne kažejo dejanskega stanja (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 312).

34

Slika 4.3.: Taktična karta po drugi fazi velike italijanske ofenzive.

LJUBLJANA

S

div. G

ranatieri

div. Cacciatori

manevrska skupina

skupina. GaF sk”

upina bat. “M

del d

iv. Macerata

2. bat. Krimskega odreda

Krimski odred in bat. 2. grupe

4. bat. Krim. odreda se

umakne v Polhograjske Dolomite

glavnina Krim

skega odreda

položaj ital. enot po I. fazi premik ital. enot v I. fazi izhodišče italijanskih enot umik partizanskih enot izhodišče partizanskih enot

1. DEL VELIKE ITALJANSKE OFENZIVE

položaj ital. enot po II. fazi premik ital. enot v II. fazi

zapora ital. enot po III.A fazi premik ital. enot v III.A fazi

iz hodišče ital. enot v III.B fazi ipremik ital. enot v III.B fazi izhodišče ital. enot v IV. fazi

izhodišče ital. enot v V. Fazi premik ital. enot v V. fazi

ČABAR

JANČE

SV. KRIŽ

TOMIŠELJ

ŠKOFLJICA

ŠKRILJE

PADEŽKRVAVA PEČ

V. LAŠČE

LUŽARJI

BLOŠKA POLICAŽIROVNICA SODRAŽICA

LOŽ

Č

Kočevski Rog

mala gora

Vir: izdelano po: (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 310; Mikuž: 1950, 65-69). »Zavedajoč se dejstva, da na robovih osvobojenega ozemlja razporejeni partizanski odredi, v primeru obsežne sovražnikove akcije niso ustrezna oblika organizacije partizanske vojske, in da niso primerni za izvedbo napadov na širšem območju, je glavno poveljstvo že 30. junija 1942 izdalo ukaz o oblikovanju 1. proletarske udarne brigade »Toneta Tomšiča«. Sestavljalo naj bi jo izbrano moštvo iz čet obeh grup odredov in 1. proletarski udarni bataljon Toneta Tomšiča« (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 312). Brigada se je oblikovala postopno. Dne 10. julija je bil njen štab preurejen in iz vseh enot so se že zbirali prostovoljci. Slovesna razglasitev 1. proletarske udarne brigade je bila 16. julija v Ambrusu. Ko pa je po boju s sovražnikovimi enotami 18. julija na Topli rebri prispel 1. proletarski udarni bataljon na Smuko, se je mogla 20. julija na Novem bregu končno urediti. Imela je dva bataljona ter okrog 300 borcev in bork (Zbornik VI/3, dok. št. 55, 61, in 111;

35

Franci Strle, Proletarske enote na Slovenskem, Borec 1972, št. 8/9, str. 433-440)7. Vodstvo osvobodilnega gibanja je glede začetka velike sovražnikove ofenzive v ljubljanski pokrajini doživelo presenečenje, ker jo je pričakovalo vsaj mesec dni pozneje, po drugi strani pa je bilo glede vprašanja, kako ravnati v primeru ofenzive in kakšna naj bo taktika partizanskih enot, pripravljeno. Vzrok presenečenja je bila nerazvita obveščevalna služba; ta je sicer znala zbirati podrobne podatke o sovražniku, ni pa imela usposobljenega kadra, ki bi jih razčlenil, izpeljal pravilne sklepe in jih posredoval glavnemu poveljstvu. To delo so večinoma opravljali člani vodilnih ustanov osvobodilnega gibanja, ti pa so pogosto bili pod vplivom »ljudskega glasu«, ki se rajši ravna po željah kot pa po stvarnih dejstvih. Tudi zelo optimistično razpoloženje, kakršno je vladalo v teh organih, je oviralo stvarno presojanje položaja (Zbornik VI/3, dok. št. 58). Glede obrambne taktike je bilo jasno dvoje osnovnih načel:

• prvič, ne dovoliti sovražniku, da bi se mu posrečilo stisniti partizanske čete na ozko območje ter jih prisiliti k frontalnemu, neenakemu boju, in

• drugič, da morajo biti partizanske enote razporejene in gibljive po vsej pokrajini. Že od 17. julija je glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet imenovalo za posamezne važnejše odseke operativne štabe. Za kočevski odsek je zadolžilo dr. Aleša Beblerja, ki se je prav tiste dni vrnil s sestanka s komandantom 5. operativne cone Hrvaške. Menilo je, da je treba italijanske enote, ki prihajajo v Kočevje, razbijati že na poti, partizanske enote, ki branijo dohode k Beli krajini in Kočevskemu Rogu, pa okrepiti (Zbornik VI/3, dok. št. 67; Lado Ambrožič, Partizanska protiofenziva, str. 7-20). Štab 5. grupe odredov je 18. julija ukazal, naj vse enote rušijo prometne zveze, postavljajo zasede in sovražnika napadajo tudi v zaledju. Okupator ne sme imeti niti minute miru (Zbornik VI/3, dok. št. 73).

4.4. Tretja »A« faza ofenzive »V časovno najdaljši tretji »A« fazi italijanskega »operativnega ciklusa« od 24. julija do 13. avgusta, je okupator želel uresničiti zamisel, da z divizijama »Granatieri di Sardegna« in »Cacciatori delle Alpi« potisne partizane od črte Zapotok-Sodražica-Bloška Polica proti jugovzhodu, na zaporne položaje, ki jih je divizija »Macerata« oblikovala na grebenih Male gore do Kočevja in na črti Draga-Kočevska Reka-Kočevje, bojna skupina generala Umberta Fabbrija iz 5. armadnega korpusa pa na črti Babna polica-Babno polje-Čabar-Črni potok. Graničarske enote so imele nalogo pregledati Cerkniško in del Loške doline zahodno od ceste Grahovo-Stari trg-Babno polje. Korpusne enote naj bi naredile ofenzivne sunke tudi drugod, 7 Glavno poveljstvo je 10. julija 1942 ukazalo vsem enotam, naj oblikujejo manjše jurišne oddelke, da bi med sovražnikovo ofenzivo lažje operirale .

36

divizija »Isonzo« proti Črnomlju in Virnci, skupina fašističnih bataljonov pa pri Ljubljani, na območju Škofljica-Pijava gorica, med cestama Ljubljana-Vrhnika in Dobrova-Horjul ter nemško-italijansko razmejitveno črto« (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 313). Slika 4.4.: Taktična karta potek tretje »A« faze velike italijanske ofenzive.

LJUBLJANA

S

div. G

ranatieri

div. Cacciatori

manevrska skupina

skupina. GaF sk”

upina bat. “M

del d

iv. Macerata

d ativ t. e Mac a

skup. Fabbri

div. Caccatori

2. bat. Krimskega odreda

Krimski odred in bat. 2. grupe

4. bat. Krim. odreda se

umakne v Polhograjske Dolomite

glavnina Krim

skega odreda

položaj ital. enot po I. fazi premik ital. enot v I. fazi izhodišče italijanskih enot umik partizanskih enot izhodišče partizanskih enot

1. DEL VELIKE ITALJANSKE OFENZIVE

položaj ital. enot po II. fazi premik ital. enot v II. fazi

zapora ital. enot po III.A fazi premik ital. enot v III.A fazi

iz hodišče ital. enot v III.B fazi ipremik ital. enot v III.B fazi izhodišče ital. enot v IV. fazi

izhodišče ital. enot v V. Fazi premik ital. enot v V. fazi

ČABAR

JANČE

SV. KRIŽ

TOMIŠELJ

ŠKOFLJICA

ŠKRILJE

PADEŽKRVAVA PEČ

V. LAŠČE

LUŽARJI

BLOŠKA POLICAŽIROVNICA SODRAŽICA

LOŽ

Č

Kočevski Rog

mala gora

Vir: izdelano po: (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 310; Mikuž: 1950, 65-69). Italijanske enote so počasi in natančno, korak za korakom pregledovale zelo težak hribovit teren. Njihov udarec je bil naperjen proti 2. in 3. bataljonu Kočevskega in četam Krimskega odreda, ki so se bile umaknile na to območje med drugo fazo ofenzive. »Precej čet Krimskega odreda se je skozi sovražnikove položaje že 28. julija prebilo na prejšnje območje, en del pa je skupaj z borci Kočevskega odreda po ukazu štaba 3. grupe odredov odšel pod vodstvom komandanta bataljona Slavka Kovača-Smelega na Primorsko. Tam pa je bil 30. julija razbit« (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 313). Obe četi 2. bataljona Kočevskega odreda sta se začeli osipati, kljub temu da nista doživeli

37

hudih spopadov. Nekaj borcev se je pod vtisom sovražnikove premoči začelo celo vdajati sovražniku. Tretji bataljon tega odreda se je umaknil proti bivši jugoslovansko-italijanski meji in se je kljub pojavom malodušja, zakopavanja orožja ter vračanja posameznih borcev in skupin na domove, zbral po ofenzivi v taboru pod Volčjim hribom, zahodno od Prezida. Štab odreda pa je s skupino borcev prebil najhujšo ofenzivo v skalnatem svetu nad Črnim potokom, vzhodno od Čabra (Zbornik VI/3, dok. št. 91 in 97). Slika 4.5.: Taktična karta po tretji »A« fazi velike italijanske ofenzive.

LJUBLJANA

S

div. G

ranatieri

div. Cacciatori

manevrska skupina

skupina. GaF sk”

upina bat. “M

del d

iv. Macerata

d ativ t. e Mac a

skup. Fabbri

div. Caccatori

2. bat. Krimskega odreda

Krimski odred in bat. 2. grupe

4. bat. Krim. odreda se

umakne v Polhograjske Dolomite

glavnina Krim

skega odreda

3. bat. Kočevskega odreda 2. bat. Kočevskega

odreda

položaj ital. enot po I. fazi premik ital. enot v I. fazi izhodišče italijanskih enot umik partizanskih enot izhodišče partizanskih enot

1. DEL VELIKE ITALJANSKE OFENZIVE

položaj ital. enot po II. fazi premik ital. enot v II. fazi

zapora ital. enot po III.A fazi premik ital. enot v III.A fazi

iz hodišče ital. enot v III.B fazi ipremik ital. enot v III.B fazi izhodišče ital. enot v IV. fazi

izhodišče ital. enot v V. Fazi premik ital. enot v V. fazi

ČABAR

JANČE

SV. KRIŽ

TOMIŠELJ

ŠKOFLJICA

ŠKRILJE

PADEŽKRVAVA PEČ

V. LAŠČE

LUŽARJI

BLOŠKA POLICAŽIROVNICA SODRAŽICA

LOŽ

Č

Kočevski Rog

mala gora

Vir: izdelano po: (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 310; Mikuž: 1950, 65-69). Partizanske enote so se v manjših skupina taktično uspešno prebijale na ozemlje, ki ga sovražnikove enote niso preiskovale, če pa so že morale ostati znotraj obkoljenega območja, so se uspešno skrivale in se sovražniku izognile. Tako tudi v tej fazi ni bila obkoljena in razbita nobena partizanska enota. Največje izgube moštva so nastale zaradi malodušja v posameznih enotah.

38

Glavno poveljstvo je 26. julija 1942 odredilo, naj se odredni in bataljonski štabi, ki so se na osvobojenem ozemlju razrasli in izgubili značaj pravih partizanskih poveljstev, številčno zmanjšajo in otresejo vse nepotrebne opreme, da bi postali bolj gibčni in premični (Zbornik VI/3, dok. št. 83). Glede operativno-taktičnih nalog je glavno poveljstvo izdalo 25. julija 1942 smernice, kako premagovati okupatorjevo ofenzivo (Zbornik VI/3, dok. št. 82). Kontraofenzivo naj se izvaja takole:

• Za vsako ceno je treba preprečiti koncentracijo večjih okupatorskih sil na enem sektorju, tako da okupator ne bi mogel nemoteno »likvidirati sektor po sektorju«. Zato je treba:

o Preiti v ofenzivo na vseh področjih in aktivirati vse čete. Napadati je treba okupatorjeve garnizije, kolone, ki se premikajo po cestah vršeč koncentracijo za napadalne akcije in to ne glede na smer, v kateri se premikajo. Uničevati proge in ceste s podiranjem dreves, prekopavanjem, grajenjem barikad – skratka, uničiti okupatorju možnost gibanja.

o Napadenemu sosednemu sektorju je treba takoj priskočiti na pomoč s tem, da preprečimo sovražniku odpošiljanje čet iz lastnega sektorja, ter ga zapletemo v boj na svojem področju, da mu preprečimo prehod preko lastnega področja na napadeni sektor. Brezpogojno pa je treba stalno iskati možnost, da se napade okupatorja v hrbet in se ga zasleduje.

o Čete napadenega področja morajo na tem področju ostati in na njem manevrirati.

• Preprečiti je potrebno stisnjenje partizanskih enot znotraj okupatorskega obroča s koncentracijo partizanskih sil na enem mestu, s čemer bi nudili okupatorju dober cilj za njegovo artilerijo, letalstvo in pehoto, zato je potrebno:

o Težiti za tem, da ostane vsaka četa na njenem lastnem področju in na njem spretno manevrira.

o Če se tekom manevriranja dogodi, da se več čet snide na istem mestu, je treba te čete takoj razposlati v razne smeri znotraj napadenega področja.

• Zadržati je potrebno prodiranje in preprečiti prevoz okupatorjevih čet in materiala na bojno področje, otežiti njegovo manevriranje ter izkoristiti njegovo trenutno nezaščitenost med pohodom (dokler se ne utrdi). Za dosego tega je potrebno:

o Napadati okupatorjeve kolone, začasna bivališča, štabe, komore, kurirje, itd. o Napadati okupatorja na izhodiščih, dokler še ni formiran, napadati garnizije, v

katerih je sovražnik pustil manjše zaščite, zaradi odhoda večjih oddelkov na bojni sektor.

• Okupatorju je potrebno preprečiti ustvarjanje novih utrjenih postojank in s tem možnost nadaljnjega prodiranja iz teh postojank. Napasti ga je potrebno takoj, ko zasede kako mesto in dokler še ni utrjen, saj se vsaka zamuda v tem pogledu, po izkušnjah, drago plačuje.

39

Kmalu pa se je pokazalo, da so bile te naloge prevelike in nestvarne, saj so predvidevale napade na okupatorjeve postojanke in kolone, rušenje prometnih zvez in preprečevanje gibanja okupatorjevih enot, vsega tega pa glede na sovražnikovo moč ni bilo mogoče uresničiti (Zbornik VI/3, dok. št. 82). Glede taktike partizanskih enot je Josip Broz-Tito 3. avgusta 1942, v pismu glavnemu štabu slovenskih partizanskih enot, opozoril, da so izkušnje osvobodilnega boja pokazale, da je zlasti napačno imeti toge fronte in dovoljevati obkoljevanje partizanskih enot. Po njegovem mnenju je najboljše sredstvo proti širokim sovražnikovim ofenzivam:

• Razporeditev sil, ki sovražniku onemogoča, da osredotočiti svoje moči na eni smeri. • Partizanske enote se morajo hitro premikati z območja na območje, napadati

sovražnikove najslabotnejše točke, kjer jih najmanj pričakuje, včasih pa kakšna območja za določen čas tudi zapustiti.

• Čeprav so množice v razmahu vstaje naklonjene želji, da bi ščitile svoje domove, je jasno, da osvobojenega ozemlja ni mogoče ohraniti pred sovražnikovo premočjo.

• Takoj je treba oblikovati močne udarne bataljone, ki se bodo gibali na širokem območju, hkrati pa obdržati manjše partizanske odrede, ki bodo branili domove in sovražniku oteževali poskuse, da bi svoje sile osredotočil v določeni smeri.

• V primeru velikega pritiska naj se glavnina enot pomakne k varnejšemu zaledju, v tem trenutku proti Kolpi, naslanjajoč se na partizansko svobodno ozemlje v Liki in Gorskem kotarju.

Vrhovni štab je usmerjal pritisk svojih enot proti Dalmaciji, da bi se okupatorjev pritisk v Sloveniji vsaj do neke mere oslabil, kot je v pismu, ki je sicer prišlo z zamudo še poudaril Tito (Zbornik II/8, dok. št. 68; Dokumenti ljudske revolucije, knj. 3, dok. št. 12). Partizanska vojska se je taktično uspešno izmikala in izginjala pred italijanskimi kolonami, kar je na sestanku s podrejenimi poveljniki, 2. avgusta 1942 v Kočevju, poudaril komandant XI. armadnega korpusa. Svoje oficirje je pozval, naj bodo strogi in neusmiljeni, saj so njihovi uspehi zaenkrat še majhni. General Robotti je podrejenim sporočil odločitev, da bodo vse za orožje sposobne moške v Ljubljanski pokrajini odpeljali na Rab in nekatera območja popolnoma izpraznili, hkrati pa je poudaril, da ukrep o interniranju ne razveljavlja ukaza, da je treba vse ljudi, ki so krivi ali osumljeni komunistične dejavnosti, postreliti (Zbornik VI/3, dok. št. 190). 4.5. Tretja »B« faza ofenzive (Kočevski Rog) Okupator je dan po zaključku operacij tretje »A« faze, nadaljeval svoje delo in prešel v najtežji, drugi del »B« tretje faze ofenzive. Začel se je 14. in trajal do 23. avgusta. Njegove enote naj bi tesno obkolile gozdnati Kočevski Rog, potem pa z osredotočenim prodiranjem očistile obkoljeno ozemlje in uničile partizanske enote v obroču. V obroču je bilo celotno

40

vodstvo osvobodilnega gibanja, tj. centralni komite KPS, izvršni odbor OF in glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, pa tudi številne preskrbovalne, zvezne, sanitetne, tehnične in propagandne ustanove in organi ter zaščitna četa glavnega poveljstva. Na Rogu so bili še štab 5. grupe odredov, 1. bataljon Kočevskega odreda in bataljon Belokranjskega odreda, v bližini pa tudi del 1. udarne brigade »Toneta Tomšiča« in Zapadnodolenjskega odreda (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 313-318; Ferenc: 1987, 426-461). Slika 4.6.: Taktična karta potek tretje »B« faze velike italijanske ofenzive.

LJUBLJANA

S

div.

Granatieri

div. Cacciatori

manevrska skupina

skupina. GaF sk”

upina bat. “M

del d

iv. Macerata

d ativ t. e Mac a

skup. Fabbri

div. Caccatori

div.

Cac

c iat

ori

del div. Isonzo

div. Macetata

bat.div. Isonzo

.div. Granatieri

2. bat. Krimskega odreda

Krimski odred in bat. 2. grupe

4. bat. Krim. odreda se

umakne v Polhograjske Dolomite

glavnina Krim

skega odreda

3. bat. Kočevskega odreda 2. bat. Kočevskega

odreda

položaj ital. enot po I. fazi premik ital. enot v I. fazi izhodišče italijanskih enot umik partizanskih enot izhodišče partizanskih enot

1. DEL VELIKE ITALJANSKE OFENZIVE

položaj ital. enot po II. fazi premik ital. enot v II. fazi

zapora ital. enot po III.A fazi premik ital. enot v III.A fazi

iz hodišče ital. enot v III.B fazi ipremik ital. enot v III.B fazi izhodišče ital. enot v IV. fazi

izhodišče ital. enot v V. Fazi premik ital. enot v V. fazi

ČABAR

JANČE

SV. KRIŽ

TOMIŠELJ

ŠKOFLJICA

ŠKRILJE

PADEŽKRVAVA PEČ

V. LAŠČE

LUŽARJI

BLOŠKA POLICAŽIROVNICA SODRAŽICA

LOŽ

Č

Kočevski Rog

mala gora

Vir: izdelano po: (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 310; Mikuž: 1950, 65-69). Za obkolitev Kočevskega Roga je XI. armadni korpus zaposlil razen obeh divizij »Granatieri di Sardegna« in »Cacciatori delle Alpi« še manevrski skupini divizij »Isonzo« in »Macerata« ter skupino fašističnih bataljonov »M«. Vse sovražnikove čete so štele več kot 40.000 mož. Nepričakovano so se pojavile okoli Kočevskega Roga in začele 14. avgusta v več kolonah prodirati proti določeni elipsasti črti obroča. Dne 17. avgusta so že strnjeno zasedle obkolitveno črto, ki je bila dolga kakih 40 km in je zajemala okrog 120 km2. Na vsak

41

dolžinski meter obroča je prišel po en vojak, na vsak km2 pa več kot 300 vojakov. To so bile velikanske sile, saj je bila gostota zasedbe obkolitvene črte prav takšna kot na najvažnejših odsekih velikih bojišč v drugi svetovni vojni, kjer je divizija branila fronto v širini 10 km (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 313-318; Guštin: 1986, 361; Ferenc: 1987, 426-461). Do hudih bojev je prišlo že 14. avgusta pri Smuki, jugozahodno od Dvora, kjer je prodirajoče kolone fašističnih bataljonov skušal ustaviti Zapadnodolenjski odred, nato pa še južneje, pri Rdečem kamnu in Podstenicah. »V noči na 15. avgust so bile še ugodne možnosti, da bi se osrednji organi osvobodilnega gibanja izmaknili s Kočevskega Roga, toda spričo pomanjkljivih podatkov o resničnem stanju in optimističnega razpoloženja so oklevali. Vodstvo je zvečer odšlo v zamaskirano skrivališče pri Kraljevem kamnu na zahodnem pobočju Kočevskega Roga, in sklenilo, da se v noči na 16. avgust prebije proti severu« (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 317). Skrivališče je bilo zgrajeno v eni izmed kraških vrtač, neposredno ob gozdni stezi. Partizani so že pred pričetkom ofenzive s smrekovimi debli dvignili dno vrtače, ga prekrili z zemljo in listjem ter čezenj zasadili tudi drevesa. Vhod v skrivališče so pokrili s kupom metrskih polen, ki jih je bilo po Kočevskem Rogu povsod polno (Perovšek: 2002, 57-58). Pravilnost odločitve, da se zgradi umetno zatočišče, ne pa zanj izkoristi naravne jame, ki jih v Kočevskem Rogu ne manjka, se je pokazala kasneje. Italijani so namreč vse naravne jame, ki so bile zarisane v specialkah in kamor so jih pripeljali vodiči, pregledali in zasuli z bombami ter metalci ognja (Perovšek: 2002, 58). V noči na 16. avgust je dolga kolona osrednjih organov krenila proti Faberjevemu križu, severozahodno od Podstenic. Pri tem je naletela na položaje skupine fašističnih bataljonov, ki so podnevi prodrli s severa. Kolono so zasuli s hudim ognjem iz pušk, strojnic in minometov. Predhodnica in začetek kolone sta se razbila, drugi pa so si poiskali položaje za obrambo in začeli zbirati razpršence, ki so izgubili zvezo z glavnino (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 313-318; Ferenc: 1987, 426-461). »Zvečer tega dne so se razdelili v tri manjše kolone, da bi se lažje prebijali, in sicer proti Veliki ali Travni gori na Notranjsko. Skupina, v kateri so bili centralni komite KPS, izvršni odbor OF in glavno poveljstvo, se je iz obroča skušala izmuzniti proti zahodu, v smeri Cink-Trnovec, toda tam je znova naletela na sovražnikovo zaporo. Morali so se vrniti v prejšnje skrivališče. V njem so ob skrajnem pomanjkanju najnujnejših potrebščin, hrane in vode, ostali teden dni, do 23. avgusta. Sovražnikovi oddelki, ki so 17. avgusta začeli podrobno preiskovati obkoljeni Kočevski Rog, so večkrat prišli v neposredno bližino skrivališča, vendar ga niso odkrili« (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 317). Prvi bataljon Kočevskega odreda in oddelki 3. bataljona udarne brigade »Toneta Tomšiča« so

42

se že ob začetku ofenzive na Kočevski Rog prebili z ogroženega ozemlja, prvi proti jugovzhodu, drugi pa proti severozahodu. Tudi drugi dve koloni osrednjih organov in ustanov ter bataljon Belokranjskega odreda so se v celoti ali po skupinah izognili ofenzivi, čeprav so se marsikje morali brez hrane in vode skrivati v težko dostopnih krajih (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 313-318; Guštin: 1986, 361-365; Ferenc: 1987, 426-461). Slika 4.7.: Taktična karta po tretji »B« fazi velike italijanske ofenzive.

LJUBLJANA

S

div. G

ranatieri

div. Cacciatori

manevrska skupina

skupina. GaF sk”

upina bat. “M

del d

iv. Macerata

d ativ t. e Mac a

skup. Fabbri

div. Caccatoridi

v. C

acc i

ator

i

del div. Isonzo

div. Macetata

bat.div. Isonzo

.div. Granatieri

2. bat. Krimskega odreda

Krimski odred in bat. 2. grupe

4. bat. Krim. odreda se

umakne v Polhograjske Dolomite

glavnina Krim

skega odreda

3. bat. Kočevskega odreda 2. bat. Kočevskega

odreda

1. bat. Kočevskega odr.bat. Belokranjskega odr.

položaj ital. enot po I. fazi premik ital. enot v I. fazi izhodišče italijanskih enot umik partizanskih enot izhodišče partizanskih enot

1. DEL VELIKE ITALJANSKE OFENZIVE

položaj ital. enot po II. fazi premik ital. enot v II. fazi

zapora ital. enot po III.A fazi premik ital. enot v III.A fazi

iz hodišče ital. enot v III.B fazi ipremik ital. enot v III.B fazi izhodišče ital. enot v IV. fazi

izhodišče ital. enot v V. Fazi premik ital. enot v V. fazi

ČABAR

JANČE

SV. KRIŽ

TOMIŠELJ

ŠKOFLJICA

ŠKRILJE

PADEŽKRVAVA PEČ

V. LAŠČE

LUŽARJI

BLOŠKA POLICAŽIROVNICA SODRAŽICA

LOŽ

Č

Kočevski Rog

mala gora

Vir: izdelano po: (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 310; Mikuž: 1950, 65-69). Okupatorjeve enote so odkrile gozdne barake štabov, delavnic in nekaj skladišč blaga. Uspele so presenetiti posamezne patrulje in nekaj manjših skupin, niso pa odkrile ranjencev in bolniškega osebja. Okupatorju se je vdalo nekaj pripadnikov delavske čete, v kateri so bili večinoma tisti, ki so jih 28. junija pri Verdu rešili iz transporta, in ki niso želeli sprejeti orožja in stopiti v partizanske čete. (Zbornik VI/3, dok. št. 202-206, 208-210, 212,214 in 215). Ob napadu na Kočevski Rog je zunaj obroča ostal namestnik komandanta glavnega poveljstva

43

dr. Aleš Bebler s skupino vojaških voditeljev. Dne 19. avgusta je oddelkom 1. udarne brigade »Toneta Tomšiča« in Zapadnodolenjskega odreda, ki so bili v Suhi krajini, ukazal, naj z bojnimi patruljami napadajo sovražnikove enote v hrbet, da bi razbremenili obkoljene partizane in jim olajšali preboj. Tomšičeva brigada je poslala 16 skupin po 15 do 20 mož. Ta dejavnost je bila iz taktičnega vidika zelo dragocena pomoč mnogim skupinam in posameznikom, ki so iskali izhod skozi obroč (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 313-318; Guštin: 1986, 365-366; Ferenc: 1987, 426-461). Poleg ukrepov za zbiranje razkropljenih partizanov in zboljšanje moralnopolitičnega stanja enot je skupina namestnika komandanta glavnega poveljstva, ki je v vlogi nekakšnega rezervnega glavnega poveljstva začasno prevzela vodstvo, 23. avgusta ukazala 1. bataljonu 1. udarne brigade »Toneta Tomšiča«, naj se s hitrim pohodom premakne v bližino Ljubljane in napade sovražnikove postojanke v neposredni bližini mesta. Ta akcija je imela za cilj preprečiti vtis, da so partizanske čete uničene, in podpreti napore ljubljanskega aktiva OF, ki si je prizadeval, da bi v Ljubljani odpravil nekatere pojave malodušja med pristaši osvobodilnega gibanja (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 313-318; Guštin: 1986, 367-368; Ferenc: 1987, 426-461). 4.6. Četrta in peta faza italijanske ofenzive Četrta faza okupatorjeve ofenzive je potekala na območju Suhe krajine, in je predvideval, da bodo sile dveh njegovih divizij, »Cacciatori delle Alpi« in »Granatieri di Sardegna«, z izhodne črte od Poljan v dolini Črmošnjice do Kočevja vzporedno preiskovale ozemlje proti severozahodu in partizanske čete potiskale na zaporno črto fašističnih bataljonov »M« in 105. legije črnih srajc ob cesti Rašica-Zdenska vas-Krška vas-Žužemberk. V peti fazi ofenzive pa naj bi nadaljevale prodiranje proti nemško-italijanski razmejitveni črti, kjer bi zaporo držale nemške čete (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 318-321; Ferenc: 1987, 461-468). Pri oblikovanju zapore na zahodni strani so sodelovale tudi divizija »Macerata« in bojna skupina, sestavljena iz bataljona divizije »Isonzo«, bataljona divizije »Cacciatori« in bele garde. Ta skupina naj bi z območja Novega mesta čistila ozemlje v bočni smeri proti Žužemberku in Dvoru, v peti fazi pa postavila bočno zaporno črto Radulja-Laknica in Mirna peč-Sv. Križ (Gabrovka). Naknadno je štab XI. armadnega korpusa še ukazal, naj se 1. bataljon 105. legije črnih srajc in bojna skupina divizije »Macerata« premakneta v bližino Ljubljane in v peti fazi ofenzive sodelujeta v čiščenju ozemlja od zahoda, z ljubljanske strani (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 318-321; Ferenc: 1987, 461-468). Okupatorjevo taktiko natančnega preiskovanja območja za območjem so partizani že razkrinkali, tako je naslednje območje okupatorske akcije bilo mogoče zlahka ugotoviti in ga izprazniti. Italijanski diviziji, ki sta začeli pohod skozi Suho krajino 24. avgusta in sta postopno preiskovali ozemlje in 29. avgusta dosegli predvideno črto Rašica-Krška vas-

44

Žužemberk ter tudi druge enote, ki so v tem času delale številne sunke proti domnevnim partizanskim osredotočenjem, so zadele v prazno, kajti glavnina partizanskih čet se je iz Suhe krajine že prej umaknila na območja, ki jih sovražnikova operacija ni zajela. Še pred začetkom te faze ofenzive je poveljstvo XI. armadnega korpusa dobilo ukaz višjega poveljstva oboroženih sil »Slovenija-Dalmacija« z dne 18. avgusta 1942, da morajo med 30. avgustom in 3. septembrom divizija »Granatieri di Sardegna«, trije fašistični bataljoni in divizion topniškega polka divizije »Superga« oditi iz Slovenije, da bi pod poveljstvom V. armadnega korpusa sodelovali v ofenzivni operaciji proti hrvaškemu svobodnemu ozemlju, ki je imelo svoje središče v Drežnici in Jasenku v Liki. Ta ofenzivna operacija je zajela ozemlje med železniško progo Fužine-Ogulin-Vrhovine, cesto Vrhovine-Otočac-Vratnik-Senj in jadransko obalo (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 318-321; Ferenc: 1987, 461-468). »Poleti so namreč spričo pritiska že omenjene operativne skupine brigad vrhovnega štaba proti Dalmaciji in zaposlenosti glavnine italijanskih operativnih enot, sprva v Hercegovini, potem pa v Sloveniji, hrvaške partizanske čete osvobodile velik del Like in Gorskega kotarja. Če ni hotel dovoliti nadaljnjega razvoja in krepitve partizanske vojske na Hrvaškem, je moral italijanski okupator potegniti del svojih sil iz Slovenije proti novemu, že zelo nevarnemu žarišču vstaje. To je seveda Slovenijo razbremenilo in povzročilo upadanje silovitosti ofenzive na njenem ozemlju« (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 318). »Ko je poveljstvo XI. armadnega korpusa 31. avgusta izdalo ukaz za peto fazo ofenzive v smeri nemško-italijanske razmejitvene črte, je intenzivnost operacij postopoma že začela slabeti. Divizija »Granatieri di Sardegna«8 je še čistila ozemlje do črte Stranska vas pri Grosupljem-Višnja gora-Stična, potem pa so jo začeli z vlaki odvažati. Odšle so tudi druge, za odhod predvidene enote. Preostale čete, ki so nadaljevale ofenzivo, so ponekod pravočasno dosegle razmejitveno črto in se srečale z nemškimi bataljoni, ki so tam držali zaporo, ponekod pa so zakasnile. Toda uspeha niso dosegle« (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 318-319). Skupina osrednjih vodstvenih organov partizanskih čet, v katerih so bili centralni komite KPS, izvršni odbor OF in glavno poveljstvo, je 23. avgusta odšla iz skrivališča pod Kraljevim kamnom proti vasici Kunče in 24. avgusta prestopila cesto Dvor-Kočevje. Toda vrniti se je morala najprej na Luško gorico, potem pa na Toplo reber. Poslala je dve patrulji, eno proti Ljubljani, da bi odnesla navodila za pripravo novega sedeža za osrednje organe pri Podlipoglavu, drugo pa v Suho krajino. Ko je kolona šla 25. avgusta proti Krki, da bi se pri Dvoru prebila proti severu, so jo napadli oddelki divizije »Cacciatori delle Alpi«, katere štab je zvedel, da se na Topli rebri zbirajo partizanske čete. Vas so požgali (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 318-321; Ferenc: 1987, 461-468).

8 Divizija »Granatieri di Sardegna« je po navedbah dnevnega povelja XI. armadnega korpusa z dne 3. septembra 1942, imela v 17 mesecih zasedbe Slovenije in boja proti partizanskim četam 136 padlih in 368 ranjenih (Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945: 1976, 319).

45

Slika 4.8.: Taktična karta po četrti fazi velike italijanske ofenzive.

LJUBLJANA

S

div. G

ranatieri

div. Cacciatori

manevrska skupina

skupina. GaF sk”

upina bat. “M

del d

iv. Macerata

d ativ t. e Mac a

skup. Fabbri

div. Caccatori

div.

Cac

c iat

ori

del div. Isonzo

div. Macetata

bat.div. Isonzo

.div. Granatieri

.div.

Cac

ciato

ri

.div.

Granatieri

del div. Mac.

skup. Cerutti

105. legija in Bataljoni ''M''

skup. Perni

2. bat. Krimskega odreda

Krimski odred in bat. 2. grupe

4. bat. Krim. odreda se

umakne v Polhograjske Dolomite

glavnina Krim

skega odreda

3. bat. Kočevskega odreda 2. bat. Kočevskega

odreda

1. bat. Kočevskega odr.bat. Belokranjskega odr.

položaj ital. enot po I. fazi premik ital. enot v I. fazi izhodišče italijanskih enot umik partizanskih enot izhodišče partizanskih enot

1. DEL VELIKE ITALJANSKE OFENZIVE

položaj ital. enot po II. fazi premik ital. enot v II. fazi

zapora ital. enot po III.A fazi premik ital. enot v III.A fazi

iz hodišče ital. enot v III.B fazi ipremik ital. enot v III.B fazi izhodišče ital. enot v IV. fazi

izhodišče ital. enot v V. Fazi premik ital. enot v V. fazi

ČABAR

JANČE

SV. KRIŽ

TOMIŠELJ

ŠKOFLJICA

ŠKRILJE

PADEŽKRVAVA PEČ

V. LAŠČE

LUŽARJI

BLOŠKA POLICAŽIROVNICA SODRAŽICA

LOŽ

Č

Kočevski Rog

mala gora

Vir: izdelano po: (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 310; Mikuž: 1950, 65-69). Kolona osrednjih organov partizanskih enot se je razbila na dva dela. Del kolone z Edvardom Kardeljem, Francem Leskoškom, Josipom Vidmarjem in Jako Avšičem se je za italijanskimi četami premikal čez Suho krajino v novo bazo pri Podlipoglavu, druga skupina z Borisom Kidričem, Ivanom Mačkom in drugimi pa se je čez Lužo vrnila na Rdeči kamen in nato na Kunče. Do 21. septembra je ostala v Kočevskem Rogu. Kmalu se je povezala s partizanskimi enotami in štabi v vzhodni Dolenjski (Zbornik VI/4, priloga št. 1, str. 553).

46

Slika 4.9.: Taktična karta po peti fazi velike italijanske ofenzive.

LJUBLJANA

S

div.

Granatieri

div. Cacciatori

manevrska skupina

skupina. GaF sk”

upina bat. “M

del d

iv. Macerata

d ativ t. e Mac a

skup. Fabbri

div. Caccatori

div.

Cac

c iat

ori

del div. Isonzo

div. Macetata

bat.div. Isonzo

.div. Granatieri.d

iv. C

accia

tori

.div.

Granati

eri

del div. Mac.

skup. Cerutti

105. legija in Bataljoni ''M''

skup. PerniNemška zapora

MVAC

2. bat. Krimskega odreda

Krimski odred in bat. 2. grupe

4. bat. Krim. odreda se

umakne v Polhograjske Dolomite

glavnina Krim

skega odreda

3. bat. Kočevskega odreda 2. bat. Kočevskega

odreda

1. bat. Kočevskega odr.bat. Belokranjskega odr.

položaj ital. enot po I. fazi premik ital. enot v I. fazi izhodišče italijanskih enot umik partizanskih enot izhodišče partizanskih enot

1. DEL VELIKE ITALJANSKE OFENZIVE

položaj ital. enot po II. fazi premik ital. enot v II. fazi

zapora ital. enot po III.A fazi premik ital. enot v III.A fazi

iz hodišče ital. enot v III.B fazi ipremik ital. enot v III.B fazi izhodišče ital. enot v IV. fazi

izhodišče ital. enot v V. Fazi premik ital. enot v V. fazi

ČABAR

JANČE

SV. KRIŽ

TOMIŠELJ

ŠKOFLJICA

ŠKRILJE

PADEŽKRVAVA PEČ

V. LAŠČE

LUŽARJI

BLOŠKA POLICAŽIROVNICA SODRAŽICA

LOŽ

Č

Kočevski Rog

mala gora

Vir: izdelano po: (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 310; Mikuž: 1950, 65-69). V roški fazi velike italijanske ofenzive so bili najvišji vodstveni organi slovenskega osvobodilnega gibanja zares v neposredni nevarnosti, saj je bilo odvisno le od sreče in naključja, ali se bodo ohranili ali ne. To je bila huda izkušnja, katere ponovitev so morali v prihodnje na vsak način preprečiti (Perovšek: 2002, 43-76; NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 318-321). Skupina dr. Aleša Beblerja, ki je prevzela vlogo glavnega poveljstva tudi zato, da bi pozornost italijanskih sil odvrnila z Roga in jih zavedla glede stvarnega bivališča osrednjih organov, je med tem razvila široko dejavnost. Na podlagi že 28. julija sprejetih sklepov o preureditvi partizanskih enot v Ljubljanski pokrajini, je 26. avgusta 1942 izdala ukaz o združitvi 3. in 5. grupe odredov v 3. grupo. Krimski, Kočevski, Belokranjski, Krški in Zapadnodolenjski odred naj namesto bataljonov oblikujejo čete, vse drugo moštvo pa se bo združilo v manevrske brigade. Te enote so bile neposredno podrejene glavnemu poveljstvu, kar je bil pogoj

47

izvajanje taktičnih manevrov (Zbornik VI/3, dok. št. 127). Osrednji organi so bili zdaj razdeljeni v tri skupine. Kardeljeva skupina se je prebijala proti Ljubljani, da bi iz novega središča pri Podlipoglavu zajezila posledice italijanske ofenzive v slovenskem glavnem mestu. Kidričeva skupina na Rogu je po vzpostavitvi stikov s partizanskimi četami v vzhodni Dolenjski in Kočevski organizirala njihovo dejavnost proti nastajajočim belogardističnim oboroženim oddelkom, Beblerjeva skupina pa je na ozemlju severno od Krke pripravljala oblikovanje manevrskih brigad (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 318-321; Ferenc: 1987, 461-468). Prvi bataljon 1. udarne brigade »Toneta Tomšiča« je medtem, po svojem premiku proti Ljubljani, v noči na 30. avgust napadel belogardistični postojanki na Rudniku in v Bizoviku pri Ljubljani, v sodelovanju s sprejemnim taborom pri Podlipoglavu in dveh čet 2. grupe odredov, ki sta se vrnili z Gorenjske, pa karabinjersko postajo in papirnico v Vevčah ter železniško postajo v Zalogu pri Ljubljani. Napad na papirnico so ponovili v noči na 31. avgust (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 318-321; Ferenc: 1987, 461-468). Partizanske enote in štabi so med ofenzivo pokazali veliko zavzetost in sposobnost lastnega presojanja, tako na taktičnem, kot operativnem nivoju.

• Na Notranjskem so se čete po odhodu okupatorjevih velikih enot na Kočevski Rog in Suho krajino same znova urejale.

• Dolomitski odred je napadal belogardistične patrulje v okolici sovražnikovih postojank na Št. Joštu in v Zaplani.

• Krimski odred, ki je 18. julija oblikoval nov, 4. bataljon, pa je avgusta zbiral svoje čete, ki so se po skupinah prebile skozi sovražnikove vrste.

• Kočevski odred je po ofenzivi zbral veliko svojega moštva na Otrobovcu, zahodno od Prezida, kjer so v skladu z že prej sprejetimi smernicami, sestavili 27. avgusta »Loški odred«, ki naj bi čimprej krenil v Slovensko primorje (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 318-321; Ferenc: 1987, 461-468).

V skladu s spremenjeno manevrsko taktiko je skupina glavnega poveljstva, pod vodstvom dr. Aleša Beblerja, na Dolenjskem zbirala partizanske enote za manevrske brigade. Prve dni septembra je blizu Trebelnega pri Mokronogu zbrala okrog 8109 partizanskih borcev Zapadnodolenjskega in Krškega odreda iz bližnjih območij in tistih čet, ki so se izognile italijanski ofenzivi v Suhi krajini in zahodni Dolenjski. Dne 4. septembra so na tem, dotlej največjem partizanskem zboru v Sloveniji, slovesno ustanovili 2. slovensko narodnoosvobodilno udarno brigado »Matije Gubca«, ki je imela tri bataljone in približno 640 mož. Brigada se je že naslednjega dne spopadla z belogardistično »Legijo smrti« na Blečjem

9 Podatek povzet po NOV vojna na Slovenskem 1941-1945: 1976, str. 320.

48

vrhu.10 Na Zakoškem hribu, jugovzhodno od Ajdovca, so 11. septembra 1942, ustanovili še njen 4. bataljon (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 318-321; Ferenc: 1987, 461-468). Prvi del italijanske ofenzive, ki je svoj višek dosegla konec avgusta 1942, ni izpolnil pričakovanja okupatorjevih poveljstev, da bodo njihove velike vojaške enote uničile partizanske čete. Te so se namreč v skladu s partizansko taktiko spretno izmikale, ko so uvidele, da nanje pritiska tolikšna premoč, ali pa so se v manjših skupinah prebijale skozi sovražnikove obroče oziroma skrivale v goščavah, vrtačah in skalovju, ki jih sovražnik ni mogel pregledati. Uspehi ofenzive so bili dokaj pičli. Partizanski štabi so kmalu spoznali, kakšna je sovražnikova taktika, in so se zato premikali na območja, ki so jih sovražnikove enote že prečesale. Tam so se enote znova uredile in začele z akcijami. Zelo koristne so bile akcije partizanskih enot, ki so bile zunaj območja ofenzive, pa čeprav so to bile le akcije močnejših patrulj v zaledje in hrbet napadajočih sovražnikovih enot. S takšnimi akcijami in z akcijami na železniške prometne zveze so tistim četam, ki so ostale znotraj obroča, omogočile lažji manever in izmikanje sovražnikovim udarcem, okupatorja pa prisiljevale, da je z velikim delom svojih enot še naprej branil prometne zveze in zanj pomembne točke (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 318-321; Guštin: 1986, 347-369; Ferenc: 1987, 461-468). 4.7. Šesta faza velike italijanske ofenzive Drugi del velike italijanske ofenzive se je nadaljeval po tednu dni odmora. Po odhodu divizije »Granatieri di Sardegna« in drugih enot so okupatorjeve čete nadaljevale šesto fazo ofenzive, ki je trajala od 12. do 22. septembra. Divizija »Cacciatori delle Alpi«, okrepljena s premičnim oddelkom divizije »Isonzo« in bele garde iz Novega mesta, je od zahoda proti vzhodu čistila območje med nemško-italijansko razmejitveno črto na severu, črto Moravče-Velika Loka na zahodu ter reko Krko na jugu in vzhodu. Hkrati, do 17. septembra, je bojna skupina generala Tonizzia, sestavljena iz oddelkov divizije »Macerata«, graničarjev, 85. fašističnega bataljona, nekaj oklepnih avtomobilov in belogardističnih oddelkov 1. bataljona »Legije smrti«, obkolila zahodno od Ljubljane območje Dobrova-Horjul-Dolenja vas-Gabrje-Dobrova. Dne 13. septembra je divizija »Isonzo« izvedla z dvema bataljonoma še sunek na Kočevski Rog, proti Kunčam in Podstenicam, ker je prejela podatke, da so tam partizanski oddelki z višjimi poveljniki. Skupino Tonizzi so 17. septembra hitro premestili na območje Logatec-Rovte, da bi v zvezi s čiščenjem XXIII. armadnega korpusa v Slovenskem primorju zaprla bivšo jugoslovansko-italijansko mejo, 19. septembra pa so jo premestili na območje Cerknice, da bi čistila Mokrec (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 330-332; Ferenc: 1987, 464-469).

10 Zbrale so se naslednje enote: 2. bataljon Zapadnodolenjskega ter 2. in 3. bat. Krškega odreda, četa sprejemnega tabora pri Podlipoglavu, 2 četi iz 2. grupe odredov, Efenkova četa, delavska četa in 1. bataljon udarne brigade »Toneta Tomšiča«. (Glej: Lado Ambrožič-Novljan, Gubčeva brigada, str. 19-32.)

49

Okupatorjevo poveljstvo je torej začelo vzporedno z izvajanjem načrta za sistematično čiščenje Ljubljanske pokrajine izdatneje uporabljati metodo nenadnih sunkov na območja, na katerih so zaznali večje partizanske skupine. Tako se je ofenziva čedalje bolj spreminjala v hlastanje po partizanskih enotah, zdaj na tem, zdaj na drugem območju. Partizanske enote so odgovorile s taktiko hitrega umika z ogroženega ozemlja. Brigada »Matije Gubca« se je premaknila čez železniško progo Ljubljana-Novo mesto in se 11. septembra utaborila pri Velikem Lipovcu, 1. bataljon brigade »Toneta Tomšiča« pa je čez Krko šel pod Gorjance, v okolico Gabrja (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 330-332; Ferenc: 1987, 464-469). Največji problem partizanskim enotam so na taktičnem področju predstavljali bataljoni »Legije smrti« in belogardistične vaške straže, ki so še vedno naraščale, zlasti v Suhi krajini. V začetku septembra je bilo tam že 45 vaških straž z okoli 40011 možmi. Oboroženi z ročnimi bombami, ki jim jih je dal okupator, so pod vodstvom nekaterih duhovnikov stražili okoli svojih vasi ter prijavljali in napadali posamične partizane. Ko se je bataljon »Legije smrti« okrepil s prisilno mobiliziranimi novinci s terena in celo iz novomeških zaporov, je sredi septembra 1942 začel širiti obroč postojank okoli Gorjancev. Bataljon so razdelili na 2. in 3. bataljon po 250 mož. Drugi bataljon je 17. septembra krenil proti severovzhodu, čez Ratež in Dolenje Mokro polje pod Gorjance in zasedel Gracarjev turn pod vasjo Tolsti vrh. Še istega dne so nanj naleteli Gorjanski bataljon Belokranjskega odreda, hrvaški Žumberaško-pokupski odred in 4. kordunaška brigada, ki so se pred sovražnikovo ofenzivo, pretečo obkoliti Gorjance, umikali proti Beli krajini (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 330-332; Ferenc: 1987, 464-469). »V začetku oktobra je imel ta belogardistični bataljon svoji postojanki tudi v Dolenji Brezovici, južno od Št. Jerneja, in v Kostanjevici. Ko je v prvi polovici novembra oddelek petdesetih mož zasedel pod Gorjanci še samostan Pleterje, ki je ves čas vojne podpiral partizane, in ko je četa belogardistov zasedla še Stari grad v bližini Sv. Križa (zdaj Podbočje) pri Kostanjevici, so četniško-belogardistične postojanke v tesni povezavi z nemškimi in ustaškimi posadkami sklenile svoj obroč tudi ob Savi in na severnih pobočjih Gorjancev« (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 331-332). Obenem je 3. bataljon »Legije smrti« začel obkoljevati tudi zahodni in južni del Gorjancev ter se povezovati z okupatorjevimi postojankami v Beli krajini in ustaškimi v Žumberku. Po odhodu 2. bataljona se je okrog 80 belogardistov premaknilo na Dolž, kjer jih je v noči na 21. september napadel oddelek Gorjanskega bataljona, ki pa njihove obrambe v šolskem poslopju in cerkvenem zvoniku ni mogel zlomiti. Dva dni zatem je moštvo tega bataljona, ki je do 22. septembra sodelovalo v šesti fazi italijanske ofenzive, ustanovilo še postojanko v Hrušici, 3 km severneje (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 330-332; Ferenc: 1987, 464-469).

11 Podatek povzet po NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, str. 330.

50

Slika 4.10.: Taktična karta po šesti fazi velike italijanske ofenzive.

SZAGREB

LJUBLJANA

DOBRA

KOR

ANA

MRE

ŽNIC

A

KOLP

A

KOLPA

KRKAdiv

. Cac

ciator

i z

okrep

itvam

i

br. Matija Gubca

premik ital. enot v VI. fazi izhodišče ital. enot pred VI. fazoumik partizanskih enot izhodišče partizanskih enot

2. DEL VELIKE ITALJANSKE OFENZIVE

izhodišče ital. enot pred VII. fazo premik ital. enot v VII. fazi

iz hodišče ital. enot v IX.in X. fazi ipremik ital. enot v IX. in X. fazi

izhodišče ital. enot v XI. fazi

izhodišče ital. enot pred VIII. fazo premik ital. enot v VIII. fazi

zapore po X. fazi

zapore po XI. fazi

AJDOVEC

KRA IŠ Č

DRAGANI IČ

Kočevski Rog

G o r j a

n c iV. Slatnik

Vir: izdelano po: (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 331; Mikuž: 1950, 75-79). 4.8. Sedma faza velike italijanske ofenzive Italijanske ofenzivne operacije v Ljubljanski pokrajini so začele dobivati nove značilnosti. Namesto vnaprej načrtovanih temeljitih čiščenj na določenih območjih je italijansko poveljstvo bilo prisiljeno upoštevati trenutni položaj in operacije usmerjati v tiste predele, kjer so zaznali večje zbiranje partizanskih enot. K temu jih je silila tudi zmanjšana moč okupatorjevih sil (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 341-343; Ferenc: 1987, 469-475).

51

Tako so se v sedmi fazi ofenzive, ki je trajala od 23. do 26. septembra, znova lotili Suhe krajine med črto Zagradec-Radohova vas in Novim mestom ter Kočevskega Roga pod geslom »Iskati partizane, iti jih izslediti vedno in povsod ter jih zadeti. Zadeti vedno.« (Ferenc: 1987, 470). Ozemlje med cestama Radohova vas-Trebnje-Novo mesto in Zagradec-Žužemberk-Soteska naj bi preiskali oddelki 105. legije črnih srajc in 52. polk iz divizije »Cacciatori delle Alpi«, prvi od severozahoda, drugi od jugovzhoda, Kočevski Rog pa 51. polk iste divizije in bataljon iz divizije »Macerata« z izhodnih položajev Stari Log-Kleč ter v smereh Topla reber-Koprivnik in Trnovec-Rajhenav-Koprivnik. Obema kolonama naj bi naproti prodirala bojna skupina divizije »Isonzo« z območja Planine nad Semičem, in sicer v smeri Žaga Rog-Podstenice-Topla reber. Vse postojanke v pokrajini naj bi hkrati delale lokalne sunke (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 341-343; Ferenc: 1987, 469-475). V tej fazi so delovale precej manjše sile od tistih, ki so jih uporabili v prejšnjem prečesavanju Roga in Suhe krajine. Partizanske enote pa so bile zdaj neprimerno bolje organizirane in pripravljene za taktično delovanje. Prva udarna brigada »Toneta Tomšiča« je po akciji proti vaškim stražam v Suhi krajini krenila iz tabora na Rampohi, jugovzhodno od Podstenic, proti jugu na Ovčjak nad Mavrlenom. Ko je 24. septembra preuredila svoje bataljone, je naslednjega dne na Planini nad Semičem skupaj z bataljonom, ki je bil namenjen za udarno brigado »Ivana Cankarja«, napadla bojno skupino divizije »Isonzo« in jo prisilila k umiku. Ta je imela 4 padle in 13 ranjenih12. Poveljstvo XI. armadnega korpusa je zdaj moralo hitro poslati 52. polk divizije »Cacciatori delle Alpi« v Srednjo vas, zahodno od Semiča, in preurediti tudi razporeditev čet, da bi partizanski enoti zapletlo v odločilnejši boj. S temi premiki enot se je seveda ofenziva sovražnikovega poveljstva popolnoma skazila, partizanski brigadi pa sta s svojim odločnim bojem na taktičnem področju že začeli jemati pobudo iz rok nasprotnika in dejavno vplivati na potek dogodkov (Zbornik VI/4, dok. št. 164; Lado Ambrožič-Novljan, Cankarjeva brigada, str. 18-19). Po boju s sovražnikovimi enotami in ko je postalo očitno, da se zgrinjajo sovražnikove okrepitve, se je brigada »Toneta Tomšiča« zbrala na Sredgori, vzhodno od Koprivnika, ter v dveh kolonah krenila v širokem loku okoli Kočevja, čez Krempo in Goteniški Snežnik v Jelenov žleb na prostrani Veliki gori, medtem ko so bataljoni, namenjeni za brigado »Ivana Cankarja«, ostali do 29. septembra na Lapinjah, kjer so se oblikovali v brigado. S Tomšičevo brigado je šel tudi del glavnega poveljstva pod vodstvom Ivana Mačka, ki se je pred tem sestal še s štabom 4. kordunaške brigade, vračajoče se na Hrvaško. Odšel je proti Ljubljani, da

12 Podatek povzet po NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, str. 341.

52

bi se pri Podlipoglavu sestal s Kardeljevo skupino13 (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 341-343; Guštin: 1986, 369; Ferenc: 1987, 469-475). Slika 4.11.: Taktična karta po sedmi fazi velike italijanske ofenzive.

SZAGREB

LJUBLJANA

DOBRA

KOR

ANA

MRE

ŽNIC

A

KOLP

A

KOLPA

KRKA

div. C

accia

tori z

okrep

itvam

i

51.p. div.Cacciatori

5 .p. div.

Cacciatori2

bat div.Macerata

.

1 . b

at. 1

05

.g le

ije

To

mšičeva br.

Tomšičeva br.

br. Matija Gubca

premik ital. enot v VI. fazi izhodišče ital. enot pred VI. fazoumik partizanskih enot izhodišče partizanskih enot

2. DEL VELIKE ITALJANSKE OFENZIVE

izhodišče ital. enot pred VII. fazo premik ital. enot v VII. fazi

iz hodišče ital. enot v IX.in X. fazi ipremik ital. enot v IX. in X. fazi

izhodišče ital. enot v XI. fazi

izhodišče ital. enot pred VIII. fazo premik ital. enot v VIII. fazi

zapore po X. fazi

zapore po XI. fazi

AJDOVEC

KRA IŠ Č

DRAGANI IČ

Kočevski Rog

G o r j a

n c iV. Slatnik

Vir: izdelano po: (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 331; Mikuž: 1950, 75-79).

13 Štab 4. kordunaške brigade je ponesel s seboj pismo glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet hrvaškemu glavnemu štabu z zahvalo za pomoč, ki jo je brigada dala partizanskim četam v Sloveniji. V pismu je poveljstvo orisalo položaj v Sloveniji in izrazilo željo, da bi ta brigada pomagala tudi v prihodnje, zlasti pri izvedbi načrta, da po uničenju bele garde v Gorjancih vderejo močne partizanske enote na nemško zasedbeno ozemlje ob Savi in napadejo železniško progo Ljubljana-Zagreb.

53

4.9. Osma faza velike italijanske ofenzive Navzočnost močnih partizanskih enot v Beli krajini je opredelila tudi načrt osme faze okupatorjeve ofenzive, ki je trajala od 29. septembra do 2. oktobra 1942. Italijansko poveljstvo je namreč po porazu pri Kvasici in boju na Planini sodilo, da je na območju Tanča gora-Stari trg-Vinica v Beli krajini okrog 1200 partizanov (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 341-343; Ferenc: 1987, 469-475). Zlasti jih je vznemirjala navzočnost hrvaške 4. kordunaške brigade v Sloveniji. Vestnik obveščevalnega oddelka štaba XI. armadnega korpusa za obdobje od 28. septembra do 4. oktobra 1942 ugotavlja, da so odpor sovjetskih čet pri Stalingradu in popuščanje operacij na sovjetsko-nemškem bojišču, vdor hrvaških partizanov in napovedana partizanska ofenzivnost v Sloveniji, ohrabrili pristaše Osvobodilne fronte, vendar se večina prebivalstva čuti negotova in še omahuje. Vestnik pravi, da je gibanje proti uporniški fronti, ki da je osvojilo že široke plasti prebivalstva, v zadnjem obdobju zastalo v svojem razvoju, zlasti v Ljubljani ter v južnih in vzhodnih predelih Ljubljanske pokrajine (Zbornik VI/4, dok. št. 165). Čiščenje Bele krajine so izvedle enote divizije »Cacciatori delle Alpi« s severa proti jugu v osnovnih smereh Srednja vas-Planina-Dobliče-Tanča gora-Učakovci ob Kolpi in Rožni dol-Kot-Črnomelj- Tribuče-Zilje ob Kolpi (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 341-343; Ferenc: 1987, 469-475). Partizanske enote so se taktično umaknile pred okupatorjevo ofenzivo. Tomšičeva brigada in 4. kordunaška partizanska brigada sta že prej odšli iz Bele krajine, Cankarjeva brigada pa se je 29. septembra umaknila pod Goteniški Snežnik in se takoj po ofenzivi vrnila. Tako je sovražnikova ofenziva zadela v prazno (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 341-343; Ferenc: 1987, 469-475). Drugega oktobra popoldne, ko so sovražnikove enote že končale operacije, predvidene v tej fazi, je hrvaški 2. primorsko-goranski odred pri Lešnici, 2 km južno od Broda na Kolpi, iz zasede uničil okupatorjevo kolono v moči 180 mož, ki je šla iz Petrine v Delnice. Imela je 62 mrtvih, med njimi 3 oficirje, in 40 ranjenih. To je bil že drugi zelo hud udarec okupatorjevim enotam na tem območju. Istega dne je 1. bataljon udarne brigade »Toneta Tomšiča« na Veliki gori odbil napad bojne skupine divizije »Macerata« iz Ribnice, potem pa sta to bojno skupino iz zasede pri Veliki Beli steni, severozahodno od Grčaric, hudo napadla še 2. in 3. bataljon 14 (Zbornik VI/4, dok. št. 165 in priloga 1). »Kot osnovno nalogo si je vodstvo postavilo nalogo preprečevati širjenje državljanske vojne, ki so jo reakcionarne politične skupine skušale s pomočjo četniško belogardističnih oboroženih oddelkov netiti v korist okupatorja. Dne 30. septembra so ti oddelki imeli 2823

14 Padel je en oficir in 6 vojakov, 7 je bilo ranjenih, 3 pa so ujeli. Zaplenili so puškomitraljez in 17 pušk.

54

mož, od teh 2219 oboroženih« (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 343). Slika 4.12.: Taktična karta po osmi fazi velike italijanske ofenzive.

SZAGREB

LJUBLJANA

DOBRAKO

RAN

A

MRE

ŽNIC

A

KOLP

A

KOLPA

KRKA

div. C

accia

tori z

okrep

itvam

i

51.p. div.Cacciatori

5 .p. div.

Cacciatori2

bat div.Macerata

.

1 . b

at. 1

05

.g le

ije

51.p. div.Cacciatori

bat div.Macerata

.

bat. div. Macerata

To

mšičeva br.

Tomšičeva br.

br. Matija Gubca

premik ital. enot v VI. fazi izhodišče ital. enot pred VI. fazoumik partizanskih enot izhodišče partizanskih enot

2. DEL VELIKE ITALJANSKE OFENZIVE

izhodišče ital. enot pred VII. fazo premik ital. enot v VII. fazi

iz hodišče ital. enot v IX.in X. fazi ipremik ital. enot v IX. in X. fazi

izhodišče ital. enot v XI. fazi

izhodišče ital. enot pred VIII. fazo premik ital. enot v VIII. fazi

zapore po X. fazi

zapore po XI. fazi

AJDOVEC

KRA IŠ Č

DRAGANI IČ

Kočevski Rog

G o r j a

n c iV. Slatnik

Vir: izdelano po: (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 331; Mikuž: 1950, 75-79). 4.10. Deveta in deseta faza velike italijanske ofenzive Po Robottijevem programu za ofenzivo z dne 26. junija 1942 bi se morala ofenziva končati z osmo fazo v Beli krajini ob reki Kolpi. Ker so ostali še neprečiščeni Gorjanci, je moral Robotti ofenzivo nadaljevati (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 343-347; Ferenc: 1987,

55

475-485). Slika 4.13.: Taktična karta po deseti fazi velike italijanske ofenzive.

SZAGREB

LJUBLJANA

DOBRA

KOR

ANA

MRE

ŽNIC

A

KOLP

A

KOLPA

KRKA

div. C

accia

tori z

okrep

itvam

i

51.p. div.Cacciatori

5 .p. div.

Cacciatori2

bat div.Macerata

.

1 . b

at. 1

05

.g le

ije

51.p. div.Cacciatori

bat div.Macerata

.

bat. div. Macerata

div.

L

omrba dia

51.pp div. Cacci

atori

52.pp div.Cacciatori

Konj. pAolk lessandria

1. E

ugin

iodi

Sav

oia

dvabat. Isonzo

bat. div. Mac.

To

mšičeva br.

Tomšičeva br.

br. Matija Gubca

2. in 4. hr. br.

premik ital. enot v VI. fazi izhodišče ital. enot pred VI. fazoumik partizanskih enot izhodišče partizanskih enot

2. DEL VELIKE ITALJANSKE OFENZIVE

izhodišče ital. enot pred VII. fazo premik ital. enot v VII. fazi

iz hodišče ital. enot v IX.in X. fazi ipremik ital. enot v IX. in X. fazi

izhodišče ital. enot v XI. fazi

izhodišče ital. enot pred VIII. fazo premik ital. enot v VIII. fazi

zapore po X. fazi

zapore po XI. fazi

AJDOVEC

KRA IŠ Č

DRAGANI IČ

Kočevski Rog

G o r j a

n c iV. Slatnik

Vir: izdelano po: (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 331; Mikuž: 1950, 75-79). Premični oddelki okupatorjevega XI. armadnega korpusa, v glavnem divizija »Cacciatori delle Alpi«, so se v obdobju od 2. do 10. oktobra, ki so ga okupatorjeva poveljstva in kronisti imeli za deveto fazo ofenzive, premeščali na izhodiščne položaje za naslednjo, deseto fazo. Ta je trajala od 10. do 23. oktobra, ter je v sodelovanju z enotami sosednjega V. armadnega korpusa, divizijo »Lombardia« in 1. divizijo »Eugenio di Savoia«, zajela ozemlje na obeh

56

bregovih Kolpe, od njenega zgornjega toka do črte Semič-Metlika-Vivodina-Okrug na severu, na vzhodu pa do reke Korane. Med svojim pohodom, ki je bil usmerjen od juga proti severu, so vse tri navedene divizije 15. oktobra sklenile obroč okoli območja Bojanci-Vinica-Bosiljevo-Grabrk-Gojak, severno od Ogulina. Ko so nadaljevale pohod proti severu, sta hrvaška 2. narodnoosvobodilna udarna lička brigada in bataljon 4. kordunaške brigade, v skupni moči okoli 1450 mož, 17. oktobra pri Poloju napadla in skoraj popolnoma razbila okupatorjev okrepljeni konjeniški polk »Alessandria« iz 1. divizije »Eugenio di Savoia«, ki je imel 1840 vojakov in oficirjev, 4 topove in 7 do 8 tankov. Padlo je 159 vojakov in oficirjev, polk pa se je v zmedi razpršil (Zbornik V/8, dok. št. 142, 145 in 146).

4.11. Enajsta faza velike italijanske ofenzive Poslednja, enajsta faza okupatorjevih operacij, je zajela Gorjance in Žumberak. V njej so razen italijanskih sodelovale tudi nemške in ustaške enote, ter belogardistična »Legija smrti«. Dne 28. oktobra so sovražnikove enote sklenile obroč na črti Novo mesto-Jugorje-Metlika-Okrug-Tihočaj-Mrzlo Polje (Žumberačko)-Pristava-Zameško-Novo mesto in po temeljiti topniški pripravi začele naslednjega dne preiskovati vse območje. V tej fazi je okupator uporabil tako močne sile, skupaj 36 bataljonov ob izdatni podpori težkega orožja, da jo lahko primerjamo z obkolitvijo Kočevskega Roga15 (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 343-347; Ferenc: 1987, 485-491). V obroču so bili hrvaški 1. proletarski bataljon, hrvaški bataljon »Josipa Kraša« iz sestave 2. operativne cone in četa iz Vzhodnodolenjskega (prej Belokranjskega) odreda, ki so imeli tudi 37 ranjencev. Z odločnim jurišem so se 31. oktobra pri vasi Glušinja, severno od Kalja, taktično prebili skozi obroč, nato pa čez Tihočaj, Bukovac Svetojanski in Črnilovac pri Jastrebarskem prišli 1. novembra v Donjo Kupčino, na drugi strani železniške proge Zagreb-Karlovac, ob vznožju Vukomeričkih goric 16 (Zbornik V/9, dok. št. 4, 21 in 114; VI/6, dok. št. 182; Zbornik V/9, dok. št. 11; Lado Ambrožič-Novljan, Cankarjeva brigada, str. 42-44). Tudi v zadnji enajsti fazi so bili rezultati sovražnikove ofenzive pičli. Z akcijo na Gorjance in Žumberak se je končala tri mesece in osemnajst dni trajajoča velika italijanska ofenziva, v kateri so okupatorjeve enote prečesavale Ljubljansko pokrajino predel za predelom in prizadejale slovenskemu ljudstvu velikansko gorje. Uradni italijanski podatki, ki pa ne obsegajo žrtev med prebivalstvom, medtem ko postreljene civiliste pogosto štejejo med partizane, navajajo, da je v bojih padlo 1807 partizanov, da so jih ujeli in postrelili 847, z orožjem pa naj bi se jih.vdalo 1627.17

15 Ceni se, da je v njej sodelovalo okrog 40.000 sovražnikovih vojakov. 16 Četa Vzhodnodolenjskega odreda se je vrnila v Slovenijo šele decembra. Dne 4. novembra so v Donji Kupčini iz omenjenih hrvaških enot oblikovali 13. narodnoosvobodilno udarno brigado Hrvatske. 17 Dnevno povelje komandanta XI. armadnega korpusa z dne 5. novembra 1942.

57

Ofenziva tudi po nasprotnikovi presoji ni izpolnila zastavljenih ciljev. Okupator je ugotavljal, da je sicer nekatere enote razpršil ali razbil, vendar ni dosegel pomiritve in ni uničil partizanskih enot. Te pa so se pred njo taktično umikale na območja, ki so bila trenutno mirnejša, in tam zadajale okupatorju nove udarce. Slika 4.14.: Taktična karta po enajsti poslednji fazi velike italijanske ofenzive.

SZAGREB

LJUBLJANA

DOBRA

KOR

ANA

MRE

ŽNIC

A

KOLP

A

KOLPA

KRKA

div. C

accia

tori z

okre

pitva

mi

51.p. div.Cacciatori

5 .p. div.

Cacciatori2

bat div.Macerata

.

1 . b

at. 1

05

.g le

ije

51.p. div.Cacciatori

bat div.Macerata

.

bat. div. Macerata

div.

L

omrba dia

51.pp div. Cacci

atori

52.pp div.Cacciatori

Konj. pAolk lessandria

1. E

ugin

iodi

Sav

oia

dvabat. Isonzo

bat. div. Mac.

bat. div. Granatieri

div

a

. c

Ca

ci tori

div. Lombardia

del d

iv. Isonzo, 1

05. legija, MVAC

usta

ši11

. ber

s.po

lk

Nemci

To

mšičeva br.

Tomšičeva br.

br. Matija Gubca

2. in 4. hr. br.

1. bat. Tomšičeve br.

premik ital. enot v VI. fazi izhodišče ital. enot pred VI. fazoumik partizanskih enot izhodišče partizanskih enot

2. DEL VELIKE ITALJANSKE OFENZIVE

izhodišče ital. enot pred VII. fazo premik ital. enot v VII. fazi

iz hodišče ital. enot v IX.in X. fazi ipremik ital. enot v IX. in X. fazi

izhodišče ital. enot v XI. fazi

izhodišče ital. enot pred VIII. fazo premik ital. enot v VIII. fazi

zapore po X. fazi

zapore po XI. fazi

AJDOVEC

KRA IŠ Č

DRAGANI IČ

Kočevski RogG o r

j a n c i

V. Slatnik

Vir: izdelano po: (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 331; Mikuž: 1950, 75-79).

58

5. NEMŠKA OFENZIVA V SLOVENIJI JESENI 1943 5.1. Načrt ofenzive Vodilne nemške ustanove so se zavedale, da bodo morale z večjimi in močnejšimi silami odriniti narodnoosvobodilno vojsko od prometnih zvez in večjih mest, zlasti od pokrajinskih središč ter od istrske in kvarnerske obale, saj je nemški okupator želel biti gospodar položaja vsaj na strateško najpomembnejših točkah na območju med Ljubljano, Karlovcem, Reko, Puljem, Trstom, Vidmom in Trbižem. Ta predel je namreč nemško vrhovno poveljstvo že sredi septembra 1943 imelo za »glavno nevarno območje«, češ »da je Tito tja prenesel težišče svojega vojskovanja«. Zato je že od 17. septembra razvijalo zamisel o čiščenju tega ozemlja (Ferenc: 1967, 375). Ko je Hitler čez dva dni ponovno dobil vznemirljiva poročila o neugodnem položaju svoje vojske na tem ozemlju, je sklenil, naj ofenzivo čimprej izvede štab 2. SS tankovskega korpusa. V svojem povelju z dne 19. septembra je zapisal, da je treba čas, ko nemške sile v južni Italiji zadržujejo britansko in ameriško vojsko, izkoristiti za uničenje močnega upora v omenjenem zaledju nemške vojske ter istrsko in kvarnersko obalo popolnoma zasesti (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 578-580). Za ta namen mora skupina armad »B« zbrati tako močne sile v Istri pod poveljstvom SS tankovskega korpusa, da bodo upore zadušile hitro in popolnoma. Za to nalogo je treba, razen okrepljene 71. divizije, uporabiti 24. oklepno divizijo in dele 44. divizije, pozneje pa tudi SS brigado »Reichsführer SS«, medtem ko bo 162. »Turkestanska« divizija prispela v Istro po 22. septembru. Z osredotočenimi napadi je potrebno upornikom onemogočiti umik v severozahodni del Hrvaške. Vse enote morajo proti upornikom nastopati brez usmiljenja. (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 578-579; Ferenc: 1967, 377). Po prejetju Hitlerjevega povelja za ofenzivo je poveljnik nemške skupine armad »B«, generalfeldmaršal Erwin Rommel, 19. septembra takoj začel pripravljati načrt zanjo in zbirati potrebne sile. Ko so 22. septembra partizani izvedli splošen in močan napad na Gorico, je Gobbels zapisal v svoj dnevnik: »Slovenci so sedaj v velikem odporu in so se skoraj vsi pridružili partizanom. Trenutno nimamo dovolj policijskih sil, da bi obvladali nevarno gibanje.« (Ferenc: 1967, 378). Tedaj je Hitler ponovno ukazal Rommlu, da mora »slovensko komunistično uporniško gibanje v Istri uničiti z brezobzirno trdoto. Tiste, ki bi se upirali, je treba – ne glede na to, ali so Slovenci ali Italijani - takoj postreliti. Osnova in moč sil morata biti tolikšna, da bo dosežen velik uspeh in da bo večji del uporabljenih sil kmalu na voljo za druge naloge. Slovensko prebivalstvo ne sme potem pomeniti nobene nevarnosti več.« (Ferenc: 1967, 378).

59

»Načrt štaba skupine armad »B« je predvideval, da bo 2. SS tankovski korpus izvedel ofenzivo v štirih delih, ki bodo trajali po štiri do sedem dni, in sicer prvi v Slovenskem primorju, drugi severno od Reke, tretji v Istri in četrti južno in jugovzhodno od Ljubljane« (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 579). Slika 5.1.: Nemška zasedba slovenskega ozemlja po kapitulaciji Italije in formiranje

operacijske cone Jadransko primorje.

Vir: (Klanjšček: 1989, 194). Načrt za izvedbo prvih treh delov je odobril Hitler, ni pa soglašal s predvidenim potekom četrtega dela ofenzive. »Načrt je namreč predvideval, da naj bi ta del ofenzive izvedli tako, da bi iz Ljubljane, se pravi od severozahoda, pritisnili proti jugu in jugovzhodu. Hitler pa je ukazal, naj načrt spremenijo tako, da bodo enote nadaljevale ofenzivo od jugovzhoda in juga proti Ljubljani, kajti bal se je, da se bodo partizani spričo šibkih sil, ki jih je imel na voljo vrhovni poveljnik za Jugovzhod, in ki so bile osamljene v nekaterih postojankah, npr. Ogulin itd., prebili na Hrvaško. Ukazal je tudi, naj močna skupina sil prodira v četrtem delu od Sušaka na severovzhod, proti Brodu na Kolpi, druge močne sile 162. »Turkestanska« divizija pa od Karlovca proti obmejni črti Metlika-Kolpa, da bi partizanom onemogočile preboj na Hrvaško« (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 579). Štab 2. SS tankovskega korpusa za ofenzivo ni imel na voljo vseh enot, ki jih je v svojem povelju z dne 19. septembra določil Hitler. SS jurišno brigado »Reichsführer SS« so namreč pravkar prepeljali s Korzike na območje Teramo in je v Slovenijo prišla šele po ofenzivi, ko so iz nje izoblikovali divizijo z istim imenom. Tudi nekatere manjše enote, ki jih je štab 2. SS tankovskega korpusa nameraval uporabiti v operacijah, niso sodelovale, ker so morale zaradi

60

dejavnosti narodnoosvobodilne vojske ostati na svojih dotedanjih območjih (npr. SS bataljon kraških lovcev) (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 578-580; Klanjšček: 1989, 193-210). Za prva dela ofenzivnih operacij so, poleg okrepljene 71. pehotne divizije, vzeli iz sosednjih divizij na italijanskem ozemlju, kjer takrat še ni bilo osvobodilnega gibanja, po en okrepljen polk, tako iz 44. grenadirske divizije »Hoch-und Deutschmeister« divizijski štab in okrepljeni 132. grenadirski polk iz Mantove, iz 24. oklepne divizije okrepljeni 21. tankovsko-grenadirski polk iz Livorna, iz 1. SS tankovsko-grenadirske divizije »Leibstandarte Adolf Hitler« pa okrepljeni 1. SS tankovsko-grenadirski polk iz Milana. Vse enote je štab 2. SS tankovskega korpusa spočetka podredil dvema divizijskima štaboma 71. in 44., v četrtem delu, ko je imel na voljo tudi skoraj vso 162. »Turkestansko« divizijo, pa trem divizijskim štabom 71., 44. in 162. (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 578-580; Ferenc: 1967, 375-382; Klanjšček: 1989, 193-210). Število, v ofenzivnih operacijah neposredno uporabljenih nemških enot in vojakov, se je spreminjalo od dela do dela ofenzive glede na velikost ozemlja, domnevano moč narodnoosvobodilne vojske, razpoložljive lastne sile itd. Nemških vojakov, ki so sodelovali v tej ofenzivi, je bilo najmanj 50.000. Divizije, iz katerih so bile te enote, so bile med najboljšimi, številčno in tehnično ter kadrovsko tako izpopolnjene, da bi jih lahko vsak čas poslali na fronto v prvo bojno črto (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 578-580; Ferenc: 1967, 375-382; Klanjšček: 1989, 193-210). 5.2. Ofenzivne operacije v osrednji Primorski Prvi del svojih ofenzivnih operacij je štab 2. SS tankovskega korpusa usmeril proti osrednjemu delu Primorske, z namenom, da bi zadušil vse ljudsko vstajo, ter uničil partizansko vojsko vzhodno in jugovzhodno od Gorice, se pravi, v neposrednem zaledju Tržaškega zaliva. Zemljišče tega območja je zelo raznoliko, saj obsega gole kraške terene, ki so za partizansko bojevanje manj primerni, ter bolj poraščeno Vipavsko dolino in gozdne predele Trnovske in Banjške planote, ki lahko dajejo dobro kritje. Za izvedbo svojega cilja je sovražnik nameraval skleniti prvi obroč okoli Vipavske doline in Trnovskega gozda, kjer je pričakoval večje število partizanskih enot in tudi večji odpor. Ker pa je bila pred Gorico še partizanska fronta, naj bi jo enote zlomile s hkratnim pritiskom na čelo fronte in udarcem v njen hrbet (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 580-583; Ferenc: 1967, 375-394; Klanjšček: 1989, 193-210). Za ta del ofenzivnih operacij je štab 2. SS tankovskega korpusa, ki se je namestil v Vidmu, razdelil svoje sile v dve večji skupini. Prva skupina, na čelu s štabom 44. grenadirske divizije v Gorici, ki so jo sestavljali 132. grenadirski, 21. tankovsko-grenadirski in 1. SS tankovsko-grenadirski polk, skupaj 15 bataljonov oziroma divizionov, naj bi kot manevrska udarna sila prodrla od zahoda in jugozahoda v Vipavsko dolino, na Trnovsko in Banjško planoto ter

61

sklenila zahodni del obroča. Druga skupina, pod poveljstvom štaba 71. pehotne divizije, katere bojno jedro je bil 901. šolski tankovsko-grenadirski polk, in ki je imela skupaj 10 bataljonov oziroma divizionov, pa je imela nalogo, da po zavzetju črte Idrija-Col-Ajdovščina-Štanjel oblikuje vzhodni del obroča, onemogoči partizanom umik proti severovzhodu in vzhodu ter hkrati prepreči premike enot narodnoosvobodilne vojske iz drugih predelov proti zahodu (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 580-583; Ferenc: 1967, 375-394; Klanjšček: 1989, 193-210). slika 5.2.: Ofenziva nemškega okupatorja v Slovenskem primorju od 25. do 30.

septembra 1943.

Vir: (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 581; Ferenc: 1967, 385). V ofenzivni operaciji, ki se je začela 25. septembra zjutraj, je sodelovalo okrog 25.000 vojakov z več kot 100 tanki, 30 oklepnimi avtomobili in okrog 120 jurišnimi in protitankovskimi topovi, letala pa so bombardirala trge in vasi. Sovražnikove kolone so

62

prodirale koncentrično v notranjost svobodnega ozemlja. Že konec prvega dne so dosegle črto ožjega obroča Štanjel-Ajdovščina-Črni vrh-Idrija-Trnovo-Vogrsko-Štanjel in ga naslednjega dne povsem sklenile. Večina partizanskih enot s severnega dela »goriške fronte« in iz Vipavske doline, tudi vodstvo osvobodilnega gibanja, se je umaknilo v Trnovski gozd. Enote z južnega dela »goriške fronte« so se premaknile na Kras, za hrbet sovražnikovih kolon, Gradnikova brigada pa se je umaknila na Nanos. Sovražnik ni uspel taktično obkoliti in uničiti nobene enote. Zaradi porušenih mostov in razrušenih cestnih odsekov, so se njegove motorizirane enote premikale počasi (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 580-583; Ferenc: 1967, 375-395; Klanjšček: 1989, 193-210). Tretji dan ofenzive so še bolj zožili obroč na Trnovski planoti, vendar tudi to pot, zaradi megle, dežja in razgibanega zemljišča, nemške enote niso dosegle svojega cilja. Ujele ali uničile so le manjše skupine partizanov, ker so se partizanske enote izmikale njihovim udarcem. Politični del partizanskega vodstva se je umaknil na Vojsko, operativni del pa v Cerkno (Zbornik VI/7, dok. št. 148 in 149; NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 580-583; Ferenc: 1967, 375-395; Klanjšček: 1989, 193-210). V nadaljevanju ofenzive so nemške sile obkolile Nanos in Hrušico. Na Nanosu se je 30. septembra nemški 132. grenadirski polk spopadel s 3. slovensko narodnoosvobodilno udarno brigado »Ivana Gradnika« in ji zadal izgube, kar je bil edini okupatorjev uspeh v tej fazi ofenzive. Nemška vojska je v šestih dneh operacije zasedla večje kraje v Slovenskem primorju, toda ni uničila nobene partizanske enote. Čeprav so bile partizanske enote še neizkušene v boju, so se taktično uspešno izmikale premočnemu sovražniku. Izkoriščale so razgibanost in pogozdenost zemljišča, da so ohranile živo silo. V tem so bile zelo koristne izkušnje starih partizanov. Del borcev, zlasti dekleta, starejši letniki in fizično slabotnejši, se je vrnil domov, močnejše jedro borcev pa je ostalo in nadaljevalo boj (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 580-583; Ferenc: 1967, 375-395; Klanjšček: 1989, 193-210). 5.3. Okupatorjeva ofenziva v Brkinih in Istri Osnovni namen ofenzive je bil udariti po narodnoosvobodilnem gibanju, ki je tudi tu doseglo stopnjo vse ljudske vstaje, zlasti pa razbiti partizansko vojsko ali jo vsaj odriniti od prometnih poti, od obale, rudnikov in večjih krajev. Odločilni razlog je bilo verjetno tudi vprašanje, kaj utegne biti v bližnji prihodnosti, če se bodo partizanske enote utrdile, ter občutno uničevale prometne zveze in njihove naprave, tako da jih ne bi bilo mogoče več usposobiti. Takšne ofenzivne operacije v Istri bi namreč Nemcem otežile zavarovanje obale, ter imele sila neugodne posledice tudi za obrambo prometnih zvez med Italijo in srednjo Evropo, zlasti še, če bi se britanske in ameriške čete izkrcale na istrski obali (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 583-585; Ferenc: 1967 , 395-406; Klanjšček: 1989, 193-210). Štab 2. SS tankovskega korpusa, ki se je iz Vidma premestil na Opčine pri Trstu, je za drugi

63

del ofenzive uporabil v glavnem iste enote in enako sestavo sil kot v njenem prvem delu. Okrepljena 1. SS tankovsko-grenadirski polk in 21. tankovsko-grenadirski polk, pod poveljstvom štaba 44. grenadirske divizije, ki je bil v Lipici, sta imela nalogo prodirati s črte Trst-Kozina v zahodni in osrednji del Istre, ter najprej ustvariti ožji obroč Bazovica-Novigrad-reka Mirna-Buzet-Kozina-Bazovica. Pri Trstu jima je 211. grenadirski polk varoval hrbet, pomorske sile pa so na zahodu postavile zaporo na morju (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 583-585; Ferenc: 1967, 395-406). Slika 5.3.: Ofenzivna operacija nemškega okupatorja (44. grenadirske divizije) v Brkinih

in severnem delu Istre od 2. do 11. oktobra 1943.

Vir: (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 583; Ferenc: 1967, 399 in 443). Drugi, širši obroč, je objel vso Istro. Na vzhodu sta okrepljeni 901. šolski tankovsko-grenadirski polk in 132. grenadirski polk, pod poveljstvom štaba 71. divizije, ki je bil v Sežani, imela nalogo oblikovati zaporo na severu, in sicer tako, da sta s črte Kozina-Ilirska Bistrica prodirala v Brkine ter proti Reki in Klani, medtem ko je 194. grenadirski polk z Reke zasedel črto obroča na jugovzhodu (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 583-585; Ferenc: 1967, 395-406). Od slovenskih partizanskih enot je bila v ožjem obroču le kakšna manjša enota, medtem ko so vse večje enote bile v širšem obroču, in sicer Istrska brigada pri Podgorju v Istri, Tržaška brigada pri Prešnici, južno od Kozine, Šercerjeva pri Barki, Brkinska pa pri vasi Javorje v Brkinih. Brigade so spadale pod štab 14. divizije, ki pa je imel z njimi le rahle zveze. Razen Šercerjeve brigade, ki je bila najbolj dejavna, so vse enote sestavljali le novinci in niso imele niti najmanjših vojaških izkušenj (Zbornik VI/7, dok. št. 186; NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 583-585; Ferenc: 1967 , 395-406).

64

Sovražnik je ofenzivo v Brkinih in Istri začel 2. oktobra in je še isti dan zadel ob slovenske partizanske enote. Na Tržaško brigado pri Prešnici je naletel že ponoči, nekaj ur pred začetkom ofenzive. Brkinska brigada pa se je, ko je podnevi prišlo do spopada, umikala proti Mašunu. Njen 1. in 4. bataljon sta se razbila pri prehodu čez železniško progo pri Studeni gori. Ostanek brigade je v glavnem odšel na Mašun, druga dva bataljona pa sta ostala v Brkinih. Na bataljon Šercerjeve brigade je sovražnik naletel pri vasi Barka in železniški postaji Ležeče. Brigada pa je ostala v Brkinih in je skupaj z bataljonom Tržaške brigade imela večji boj le še 6. oktobra na Tatrah. Istrska brigada se je prvi dan ofenzive prebila nad Podgorjem in na Slavniku, drugi dan pa je večina borcev odšla na svoje domove. Preostali borci so ostali v Istri in čez nekaj dni oblikovali Istrski partizanski odred (Zbornik VI/7, dok. št. 219, 289 in 186; NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 583-585; Ferenc: 1967 ,395-406). V drugem delu ofenzive v Istri je sovražnik čistil jugovzhodni del Istre. V tretjem delu, ki se je končal 11. oktobra zjutraj pri Pulju, pa še jugozahodni del Istre. Najhujši udarec so doživele hrvaške istrske enote v notranjosti Istre. Operativni štab za Istro jih je že prizadete usmeril proti vzhodu, da bi se prebile v Gorski Kotar, toda sovražnik jih je v žejanskem gozdu dokončno razbil. Okupator je v osmih dneh skoraj popolnoma razbil partizansko vojsko v Istri in uničil več kot dva tisoč partizanskih borcev. Odpor in izmikanje partizanskih enot nista bila načrtna, kajti operativnemu štabu za Istro ni uspelo, da bi več kot deset tisoč prostovoljcev in mobilizirancev v tako kratkem času razvrstil in uredil v organizirane vojaške enote. Kolikor pa so jih uspeli oblikovati, na primer 1. in 2. istrsko brigado, so bile s kadrom vred mlade in neizkušene. Tudi zemljišče v Istri ni primerno za manevriranje večjih enot. Medtem ko so se brigade v Slovenskem primorju po prvem delu ofenzive razmeroma hitro zbrale, se je morala narodnoosvobodilna vojska v Istri spričo takega udarca graditi spet od začetka. Ofenziva je zelo prizadela tudi moralo prebivalstva, saj je sovražnik požgal mnogo vasi in pobil mnogo ljudi (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 583-585; Ferenc: 1967, 395-406). 5.4. Ofenzivne operacije 7. korpusa NOV in POJ Med ofenzivo 2. SS tankovski korpusa v Slovenskem primorju in Istri, so enote partizanske vojske na Dolenjskem in Notranjskem varovale svobodno ozemlje ter ob njegovih robovih napadale sovražnikovo živo silo, postojanke in prometne zveze. Ti sprva med seboj nepovezani napadi 14., 15. in 18. divizije, pa so bili le uvod v večjo ofenzivo, ki jo je pripravil in vodil štab ravno ustanovljenega 7. korpusa NOV in PO Jugoslavije. Takoj po svoji ustanovitvi je namreč štab dobil nalogo, naj svoje enote usmeri v ofenzivne operacije, natančnejšo zamisel ofenzive pa so določili na sestanku s predstavniki glavnega Štaba NOV in PO Slovenije (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 585-590; Ferenc: 1967, 414-437). Devetega oktobra je štab 7. korpusa izdal štabom divizij odredbo, v kateri je določil njihove naloge v ofenzivi. Petnajsti diviziji je ukazal, naj svoje ofenzivne operacije usmeri proti

65

severovzhodu, na črto Brežice-Litija. Njeno desno krilo mora v štirih dneh napasti in uničiti najprej sovražnikovi postojanki v Kostanjevici in Bučki, nato pa graničarske postojanke ob nekdanji nemško-italijanski razmejitveni črti. Uniči naj tudi mostova in brod na Krki pri Cerkljah, Malem Mraševem in Dobravici, ter most na Savi pri Brežicah (Zbornik VI/7, dok. št. 231; NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 585-590; Ferenc: 1967, 414-437). Zaradi ravninskega zemljišča, na katerem se bodo operacije razvijale, jih je treba na desnem krilu nasloniti na smer Bučke, južno od Krke pa na Gorjance. Osrednji del divizijske razporeditve naj se usmeri proti Zidanemu mostu, naj poskuša sovražnika vreči v Savo in ta pomembni železniški vozel uničiti. Bataljoni, ki so že med razmejitveno črto in Savo, pa naj porušijo most pri Radečah. Levo krilo divizije naj čisti ozemlje proti Litiji, desno pa vzdržuje tesno zvezo s hrvaškimi enotami. V sodelovanju z njimi naj operira 15. SNOB, ki je že na hrvaški strani (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 585-590; Ferenc: 1967, 414-437). Osemnajsti diviziji je štab korpusa odredil, naj svoje ofenzivne operacije usmeri na sever, na območje vzhodno od Ljubljane, proti nemškim graničarskim postojankam med Ljubljano in Litijo, 14. diviziji pa, naj svoje akcije razvije na severu, in sicer zahodno od Ljubljane, proti železnici Ljubljana-Trst ter jugozahodno proti železnici Postojna-Ilirska Bistrica. Porušiti mora železniška mostova pri Preserju in Verdu, ter v sedmih dneh pripraviti načrt za uničenje železniškega viadukta pri Borovnici (Zbornik VI/7, dok. št. 231). Osnovni namen te široko zasnovane ofenzive 7. korpusa je bil uničiti sovražnikove graničarske in orožniške postojanke na severnem robu svobodnega ozemlja, prodreti v dolino Save in na vsej črti uničiti pomembne prometne zveze, zlasti železniško progo Postojna-Ljubljana-Zidani most-Brežice. Glavni štab NOV in PO Slovenije je načrtoval to nalogo že sredi septembra 1943, vendar jo je lahko začel uresničevati šele, ko se je partizanska vojska na Dolenjskem in Notranjskem kolikor toliko trdneje organizirala in vojaško usposobila, in ko so si skoraj vse enote že pridobile vsaj nekaj bojnih izkušenj (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 585-590; Ferenc: 1967, 414-437). Za ofenzivne napade na postojanke je štab 7. korpusa uporabil predvsem 15. in 18. divizijo, medtem ko je bila dejavnost 14. divizije, ki je že bila ob železniški progi Borovnica-Postojna, usmerjena na rušenje prometnih zvez in nekaterih njihovih pomembnejših objektov. V omenjenih odredbah je 14. diviziji določil obsežne naloge na območju od Borovnice do Trsta. Zanje so se odločili na sestanku s predstavniki glavnega štaba, še preden so zvedeli za usodo enot 14. divizije v Brkinih in Istri (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 585-590; Ferenc: 1967, 414-437).

66

Slika 5.4.: Ofenzivne operacije 7. korpusa NOV in POJ oktobra 1943.

Vir: (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 586; Ferenc: 1967, 421). Delovanje 15. divizije je imelo še najbolj značaj prave ofenzive. Načrt divizijskega štaba je določal, naj glavnina prodira proti Savi, držeč se poti Sv. Križ-Dole-Kal-Radeče, Mokronog-Št. Janž-Hrušica, Mokronog- Tržišče-Boštanj in Škocjan-Bučka-Sevnica, druge sile pa naj

67

oblegajo sovražnikovo postojanko v Kostanjevici. Ko bo glavnina prodrla do Save, naj se levokrilna Cankarjeva brigada obrne proti Litiji, poveže z 18. divizijo in začne z njo sodelovati, druge čete pa naj udarijo proti Krškemu, ogrozijo sovražnikov hrbet in tako pomagajo Gubčevi brigadi pri napadu na Kostanjevico (Zbornik VI/8, dok. št. 130; NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 585-590; Ferenc: 1967, 414-437). Po uvodnih spopadih in napadih, med kakršne lahko štejemo na primer napad Cankarjeve brigade na Dole pri Litiji v noči na 10. oktober, se je splošni napad 15. divizije začel 11. oktobra popoldne. Na levem krilu je prodirala Cankarjeva brigada, držeč se ceste Sv. Križ-Dole, 12. brigada je prodirala po dolini Mirne, 14. brigada »Železničarska« pa od Škocjana proti Bučki. Na skrajnem desnem krilu je bila Gubčeva brigada, ki je prodirala od Št. Jerneja proti Kostanjevici, 15. brigada pa se je na Hrvaškem pripravljala za napad na Ozalj. Prodiranje divizije je bilo tako uspešno, da se je sovražnik umikal na celi črti. V nekaj urah so padle nemške graničarske in orožniške postojanke pri Sv. Juriju pod Kumom, na Kalu pri Dolah in na Bučki. Gubčeva brigada je zavzela tudi že pol Kostanjevice, vendar jo je močna sovražnikova posadka zavrnila (Zbornik VI/7, dok. št. 256; NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 585-590; Ferenc: 1967, 414-437). Po razmeroma mirnem dnevu, v katerem je štab divizije razčlenil začetek in potek prvega dne ofenzive, je 15. divizija 12. oktobra pozno popoldne znova krenila v splošni napad. Čete so ponovno dosegle nekaj uspehov, vendar ti niso mogli biti več taki, kakršne bi bile lahko dosegle prejšnjo noč. Sovražnik je bil namreč že bolje pripravljen in močnejši. Nekaj več uspeha je imela le 12. brigada, ki je zavzela manjšo postojanko Veliki vrh in večjo v Boštanju, ter začela obstreljevati Sevnico na levem bregu Save. Ker je bil položaj na tem delu bojišča najbolj kritičen, saj so enote 15. divizije že dosegle Savo in se približale pomembni obsavski železniški progi, je štab nemške skupine armad »B« ukazal, naj v Sevnici ustavijo vlak, ki je peljal bataljon 162. »Turkestanske« divizije iz Vidma v Krško, da bo 12. brigado odrinil od železniške proge, kar se je tudi zgodilo (Zbornik VI/7, dok. št. 278; NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 585-590; Ferenc: 1967, 414-437). Prodor do Save je bil dotlej vrhunec uspehov 15. divizije. S prihodom novih nemških sil in s hkratnim zmanjšanjem partizanske vojske na tem odseku bojišča, pa se je v poteku ofenzive kmalu začel preobrat. Zaradi nevarnosti, ki je spričo približevanja močnih nemških sil od Sušaka proti Kolpi, na jugu slovenskega svobodnega ozemlja, vedno bolj naraščala, je namreč glavni štab NOV in POS vzel 14. brigado iz sestave 15. divizije in jo z novimi nalogami poslal proti Kočevskemu Rogu. Tako so diviziji ostale le tri brigade. Praznino, ki je nastala zaradi odhoda; 14. brigade, pa je divizija popolnila tako, da je 12. brigado pomaknila proti vzhodu, hkrati pa Gubčevi brigadi naročila, naj en bataljon pošlje zahodneje, proti Bučki. Čeprav je štab 15. divizije poudarjal, da ta ukrep ne pomeni ustavitve operacij, pa se je ofenzivni zagon brigad na levem krilu nenadoma ustavil (Zbornik VI/8, dok. št. 94; NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 585-590; Ferenc: 1967, 414-437).

68

Po povelju divizijskega štaba, so enote 15. divizije krenile v napad tudi 13. oktobra. Cankarjeva brigada je z zavzetjem postojank Preska in Polšnik dosegla pomemben uspeh. Ko se je sovražnik umikal pred njo, je moral izprazniti še dve manjši postojanki, Vrh in Gradišče. Tudi pred 12. brigado je izpraznil nekaj manjših postojank, in sicer Leskovec, Hinjice in Novi grad. Toda že ponoči je sovražnik krenil v protinapad in 12. brigadi iztrgal iz rok Boštanj. Uspelo mu je tudi obdržati Kostanjevico. V drugem poskusu, da bi jo zavzela, in sicer v noči na 13. oktober, je Gubčeva udarna brigada sicer kombinirala svoj napad z obkoljevalnim manevrom, z napadoma na postojanki Brod in Koprivnik, vendar sovražnikove obrambe ni mogla streti. Uspel ni niti tretji, spet čelni napad v naslednji noči. Tako so bili kljub zavzetju manjše postojanke Vinji vrh, uničenju nekaterih mostov na Krki itd., uspehi Gubčeve brigade pičli (Zbornik VI/7, dok. št. 260; NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 585-590; Ferenc: 1967, 414-437). Ofenzivnost drugih dveh divizij 7. korpusa je bila manj obsežna, saj se je omejila le na nekaj akcij. V 18. diviziji je bataljon Levstikove brigade že 10. oktobra napadel in zavzel sovražnikovo postojanko Teličar, vzhodno od Podlipoglava, brigada pa v noči na 12. oktober še postojanko Pečar nad Sostrim. Na območje južno od Litije bi morala priti in se ofenzive udeležiti tudi 9. brigada. Ta je v noči na 8. oktober napadla in zavzela železniško postajo Preserje, ter uničila bližnje mostove in progo. Toda na poti od Iga proti Stični je 12. oktobra dobila povelje, naj krene na jug, proti Brodu na Kolpi. Pozneje pa je na območje južno od Litije prišla 10. brigada (Zbornik VI/7, dok. št. 241 in 254; NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 585-590; Ferenc: 1967, 414-437). Štab 14. divizije je v okviru ofenzive 7. korpusa pripravil napad na pomemben prometni objekt, na Štampetov most pri Verdu. Neposredni napad na most je v noči na 14. oktober izvedel 2. bataljon Tomšičeve udarne brigade, druge enote 14. divizije pa so napad varovale. V nekaj urah je topništvu in borcem uspelo pregnati sovražnikovo posadko z mostu in iz okolice, ter most razstreliti. Zaradi tega, ker je bil neprevozen celih štirinajst dni, in zaradi zavezniškega bombardiranja Brennerske železniške proge, je že v nekaj dneh zastalo okrog 160 nemških vlakov. Takoj po tej akciji pa sta se morali obe brigadi, zaradi sovražnikovega prodora v Gorski Kotar, premestiti na južni odsek svobodnega ozemlja (Zbornik VI/7, dok. št. 263; NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 585-590; Ferenc: 1967, 414-437). Ofenziva 7. korpusa, dotlej največja operacija narodnoosvobodilne vojske Slovenije, je bila kljub vsemu uspešna, saj so njegove enote uničile okrog dvanajst sovražnikovih postojank, povečale osvobojeno ozemlje skoraj do Save, zaplenile mnogo orožja in dosegle tudi velik moralni učinek. Vendar pa niso izkoristile vseh možnosti, kakršne so imele v začetku, ko so bile sovražnikove sile še šibke. Uspeh bi bil lahko še večji, če bi se enote bolje pripravile, če se ne bi zapletale v manjše spopade in ustavljale pred sovražnikovimi postojankami, če se ne bi držale samo cest, in če bi v večji meri ustvarjale in uporabljale rezerve. Za ofenzivo 7. korpusa pa je bilo ugodno, da sta skoraj hkrati začeli svojo ofenzivo tudi Triglavska divizija na Gorenjskem in Šlandrova brigada na Štajerskem. Usklajenost ofenzivne dejavnosti

69

narodnoosvobodilne vojske na t.i. nemškem zasedbenem ozemlju z ofenzivo 7. korpusa pa je sovražnika, ki je tedaj imel na tem območju razmeroma šibke sile, spravila v hudo stisko (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 585-590; Ferenc: 1967, 414-437). Uspeh 7. korpusa bi bil lahko še večji, če bi se njegova ofenziva začela vsaj teden dni prej, ko je bil sovražnik še močno zaposlen v notranjosti Istre in pred Reko. Tako pa se je začela istega dne, ko je sovražnik končal ofenzivo v Istri, prodrl že daleč v Gorski kotar in začel na jugu ogrožati osvobojeno ozemlje. Težišče obrambe osvobojenega ozemlja se je tedaj preneslo na območje Broda na Kolpi, kjer je 7. korpus moral sredi oktobra uporabiti že približno polovico svojih sil (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 585-590; Ferenc: 1967, 414-437). 5.5. Obrambni boji pri Brodu na Kolpi Ofenziva 2. SS tankovskega korpusa proti Gorskemu kotarju in Hrvaškemu primorju se je začela 7. oktobra zjutraj, ko so tja začeli, pod poveljstvom štaba 71. pehotne divizije, v Opatiji prodirati 901. šolski tankovski grenadirski polk, 194. in 132. grenadirski polk ter 44. izvidniški oddelek. V petih dneh so napadalci zlomili odpor enot 13. primorsko-goranske divizije in ob obali prodrli do Novega, v notranjosti pa do Ogulina. Njihov pritisk je bil zelo močan, zlasti v severnem delu Gorskega kotarja in proti Ogulinu, verjetno zato, da bi razbremenile 14. SS policijski polk, ki sta ga napadali dve hrvaški diviziji. S tem namenom je sovražnik nato z delom svojih sil napravil nekaj dnevno ofenzivo južno od Vrbovskega in Ogulina, medtem ko je drugi del njegovih sil, tj. 194. in 132. grenadirski polk, 96. topniški polk ter 44. izvidniški oddelek, začel pritiskati s črte Črni Lug-Delnice na sever, proti Brodu na Kolpi (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 591; Ferenc: 1967, 440). V septembru in začetku oktobra 1943 ni bilo ob Kolpi, razen oddelkov zaledne vojske, kakih večjih enot partizanske vojske Slovenije, saj tam niso bile potrebne. Maloštevilni zaledni oddelki in civilne ustanove osvobodilnega gibanja so se na tem območju vznemirile šele 8. oktobra zvečer, ko so zvedele, da je sovražnik prebil položaje 13. primorsko-goranske divizije na Kamenjaku, severovzhodno od Reke (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 591; Ferenc: 1967, 445). Poveljstvo kočevskega vojnega področja je iz Kočevja takoj poslalo h Kolpi svojo četo in odredila evakuacijo vseh ustanov iz mesta. Namestnik komandanta glavnega štaba NOV in PO Slovenije, generalmajor Jaka Avšič, je že v noči na 9. oktober ukazal štabu 18. divizije, naj iz svoje rezerve pošlje h Kolpi 2. bataljon 10. brigade, kar se je tudi zgodilo, štabu 7. korpusa pa je ukazal, naj ukrene vse potrebno za obrambo svobodnega ozemlja pri Brodu na Kolpi. Hkrati so med Kočevjem in Kolpo začeli rušiti prometne naprave, ter delati cestne in druge ovire (Zbornik VI/7, dok. št. 257 in 258; NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 591; Ferenc: 1967, 446).

70

Štab 7. korpusa je 13. oktobra nato obvestil štabe vseh treh divizij, da sovražnik zbira močne sile za ofenzivo, ki bo najverjetneje prišla iz smeri Karlovac, Ogulin in Delnice. Zato naj bi štab 15. divizije zavaroval smer proti Karlovcu, in sicer tako, da na to smer pošlje še najmanj dva bataljona, ki naj se povežeta s 15. slovensko »Belokranjsko« brigado in hrvaškimi enotami. Te sile naj razmesti na levem bregu Kolpe, če pa bo potrebno, naj tja pošlje celo brigado. Štab 14. divizije naj bi na območje Gomanjce poslal celo brigado, da nadzira cesto Gomanjce-Prezid, če pa bi bilo potrebno, naj pošlje tja še močnejše sile. Tudi iz 18. divizije naj bi eno brigado poslali proti Delnicam, da zavaruje smer proti Ogulinu. Toda zaradi odhoda enot na južni del operativnega območja naj bi 7. korpus ne prekinil ofenzive na severu (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 591; Ferenc: 1967, 447). Še isti dan so štabi divizij začeli pošiljati enote proti jugu. Iz 15. divizije so poslali dva bataljona 12. brigade, da zapreta smer Karlovac-Metlika, štab 18. divizije je k Brodu na Kolpi poslal za 2. bataljonom 10. brigade še 9. brigado, medtem ko je štab 14. divizije po napadu na Štampetov most poslal Tomšičevo brigado na Mašun, da zapre smer iz Ilirske Bistrice, Šercerjevo pa na območje Prezid-Čabar. Zaradi nevarnosti na južnem odseku svobodnega ozemlja, je iz 15. divizije odšla s posebno nalogo na Kočevski Rog 14. »Železničarska« brigada, ki je imela nalogo zavarovati zaledne ustanove in vodstvene organe (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 592; Ferenc: 1967, 447-448). Glede na smernice glavnega štaba in štaba 7. korpusa, so sredi oktobra osrednje slovensko svobodno ozemlje zavarovale vse tri divizije, in sicer na jugovzhodu 15., na jugu 18., na jugozahodu pa 14. divizija. S severnega odseka svobodnega ozemlja je korpus premestil na južni odsek približno polovico sil, kar štiri cele brigade in tri bataljone, medtem ko je ena brigada bila tam že poprej. Z enotami so odšli namestniki komandantov divizij, da bi vsak na svojem območju organizirali in vodili obrambo (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 592; Ferenc: 1967, 447). Namestnik komandanta 18. divizije, odgovoren za obrambo tega območja, je takoj obvestil nadrejene štabe. Štab 7. korpusa je nato odredil, naj se za vodenje enot pri Brodu na Kolpi ustanovi operativni štab, ki bo podrejen štabu korpusa ter štaboma 14. in 18. divizije. Operativnemu štabu je podredil 9. in Šercerjevo brigado, četo komande mesta Kočevje in havbico kalibra 149 mm z zaščitnim vodom. Podredil pa mu je tudi 14. »Železničarsko« brigado, ki je bila v Srednji vasi pri Semiču, in ji 18. oktobra ukazal oditi proti Brodu na Kolpi, kamor pa je prišla šele 21. oktobra. Bataljon 10. brigade, ki je dotlej držal položaje ob Kolpi in se nekaj dni obstreljeval s sovražnikom onkraj Kolpe, je dobil nalogo, naj se vrne v svojo brigado (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 592; Ferenc: 1967, 448-449). Operativni štab je enotam takoj določil položaje in naloge. Šercerjevi brigadi, ki je ravnokar prispela na položaje ob cesti Crni Lug-Gerovo, je ukazal, naj takoj krene proti Delnicam, blokira mesto in onemogoči, da bi sovražnikova posadka dobila pomoč. Deveti brigadi je

71

ukazal, naj z dvema bataljonoma ostane na svojih položajih, bataljon iz rezerve in bataljon, ki je bil pri Starem trgu, pa pošlje na cesto Delnice-Brod na Kolpi, da onemogočata stik med sovražnikovima posadkama v Delnicah in Brodu na Kolpi. Manjše enote so dobile podobne naloge, kot so jih imele dotlej (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 592; Ferenc: 1967, 449). Komaj so enote začele izpolnjevati to povelje, je v noči na 18. oktober okrog sto sovražnih vojakov prekoračilo Kolpo, se utrdilo v vaseh Petrina in Pirce, ter začelo popravljati most. Dopoldne so sovražniku prispele nove sile in utrdile mostišče, tako da je lahko Rommel zvečer poročal Hitlerju: »Izvidniški oddelek 44. grenadirske divizije prodrl v prostor okoli Broda (7 km severovzhodno od Delnic) in ustvaril mostišče na severnem bregu Kolpe« (Zbornik VI/7, dok. št. 280) (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 592; Ferenc: 1967, 449). V noči na 19. oktober je nemška vojska popravila most čez Kolpo in naslednje jutro prišla z motornimi vozili na drugo stran. Ko je nemška vojska začela prodirati proti Vasi in Fari, so se vneli hudi boji, v katerih se je moral bataljon 9. brigade umakniti na nove položaje. Sovražnikovo prodiranje je nekoliko oviral le bočni napad sosednjega bataljona te brigade. Naslednji dan je sovražnik napadal položaje Tišenpolj-Krkovo najprej s topništvom, potem pa s pehoto. Tretji bataljon 9. brigade je vzdržal do opoldneva, toda ko je pred zasuti cestni predor prispelo šest sovražnikovih tankov, se je moral nekoliko umakniti. Sovražnik je začel čistiti predor in ga je do večera očistil. Pritiskal je tudi na položaje Kuželj-Stružnica, vendar je bataljon, ki je branil to smer, zavrnil vse njegove napade (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 592-593; Ferenc: 1967, 449-450). Načrt operativnega štaba za obrambo svobodnega ozemlja pri Brodu na Kolpi, je predvideval tudi uporabo Šercerjeve brigade in dveh bataljonov 9. brigade, ki sta bila na hrvaškem ozemlju, ob cesti Delnice-Brod na Kolpi. Toda na določene položaje je ob pravem času prispel le en bataljon 9. brigade. Ker tja niso prišle še druge enote, se je bataljon že nameraval vrniti čez Kolpo, toda ukazali so mu, naj še ostane pri Delnicah. Šercerjeva brigada je 16. oktobra prišla na območje Čabar-Gerovo in rušila prometne poti, 18. oktobra pa se je z dvema bataljonoma premaknila proti Biljevini, vzhodno od ceste Gerovo-Crni Lug, da bi jo rušila, druga dva pa sta šla proti Kužlju, v Gašparce. En bataljon brigadne glavnine, ki je bila na cesti Gerovo-Cmi Lug, je ostal v Gerovem, drugi pa je ta dan prišel do Crnega Luga, kjer ga je napadel oddelek 194. grenadirskega polka, ki je iz Mrzle Vodice krenil na ogledniški pohod. Štab brigade mu je poslal na pomoč bataljon iz Gerovega in drugi dan je pri Crnem Lugu prišlo do hudega boja, po katerem sta se morala bataljona umakniti na položaje nad tem občinskim središčem (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 592; Ferenc: 1967, 438-450). Ko je štab brigade dobil povelje za odhod brigade k Delnicam, sta bataljona iz Gašparcev krenila proti Mariji Trošt, kjer sta pustila le močno zasedo, da sovražnika napada na cesti Delnice-Brod na Kolpi, sama pa sta odšla na Praprot, zahodno od Kužlja, da bi prenočila. Zato je bil pri Delnicah za hrbtom sovražnikovega mostišča pri Brodu na Kolpi le en bataljon

72

9. brigade, ki pa spričo zbiranja čedalje močnejših oddelkov nemške 44. grenadirske divizije ob Kolpi, seveda ni mogel storiti ničesar. Boji pri Brodu na Kolpi so bili uvod v nemško ofenzivo na Dolenjskem in Notranjskem. Nemška vojska si je prizadevala, da bi še pred njenim začetkom napravila most na Kolpi in mostišče na njenem levem bregu, kar bi ji omogočilo, da bi njeni motorizirani in drugi oddelki hitreje prodirali proti Kočevju in dalje v notranjost svobodnega ozemlja. Partizanska vojska si je uredila dobre položaje na strmih pobočjih hribovja, ki se razteza ob levem bregu Kolpe. Naslanjala se je nanje, sovražnika zadrževala nekaj dni in mu oteževala uresničitev njegovih načrtov. Ker je na desnem bregu Kolpe sovražnik nenehno krepil svoje sile, ji sicer ni uspelo, da bi mu onemogočila prehod čez reko ter mu preprečila zavzeti mostišče. Toda s svojo obrambo je zadrževala njegovo prodiranje v notranjost svobodnega ozemlja, hkrati pa omogočila, da so se ustanove osvobodilnega gibanja pravočasno umaknile v odročnejše kraje, ter izvedla druge obrambne ukrepe. Zlasti je bilo pomembno, da so enote v notranjosti osvobojenega ozemlja mogle porušiti čimveč cest in mostov, pa tudi poskrbeti za varnost bolnišnic ter skladišč orožja in streliva (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 592; Ferenc: 1967, 438-450). 5.6. Sovražnikova ofenziva na Dolenjskem in Notranjskem

»Wolkenbruch« »Štaba skupine armad »B« in 2. SS tankovskega korpusa sta se zavedala, da sta Dolenjska in Notranjska glavno slovensko partizansko območje, in da je partizanstvo na tem območju nastalo že leta 1941, ter je že trdno organizirano. Predvidevala sta štiri poglavitna težišča narodno osvobodilnih sil oziroma štiri »obrambne cone«: Trebelno, Kočevje, Lož in Želimlje-Golo. Cenila sta, da šteje narodnoosvobodilna vojska okrog 20.000 mož, od katerih jih ima okrog 6000 do 7000 bojne izkušnje. Odpor sta pričakovala zlasti na območju severovzhodno od Kočevja, se pravi na Kočevskem Rogu. Ker sta v svoje operacijsko območje vključevala tudi del hrvaškega ozemlja, sta domnevala, da je težišče tamkajšnjih partizanskih sil zahodno od Jastrebarskega, Ozlja in Karlovca« (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 594). »Na podlagi takšne presoje, je štab 2. SS tankovskega korpusa 11. oktobra 1943 na Opčinah pri Trstu izdal povelje za ofenzivo na Dolenjskem in Notranjskem, oziroma na območju Samobor-Ljubljana-Planina-Ilirska Bistrica-Ogulin. Imenoval jo je »Wolkenbruch« (Oblak se je utrgal). Trajala naj bi 16 dni in potekala v severozahodni smeri. Zanjo pa ni imel več na voljo vseh tistih enot, ki so sodelovale v ofenzivnih operacijah v osrednji Primorski in v Istri, saj je moral 21. tankovsko-grenadirski polk takoj po končani ofenzivi v Istri odriniti za svojo divizijo na vzhodno fronto, 1. bataljon njenega 1. polka pa v Nemčijo. Tudi nekatere enote 71. pehotne divizije so zaradi dejavnosti partizanske vojske ter varovanja prometnih poti in obale, morale ostati drugje« (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 592).

73

Štab 2. SS tankovskega korpusa, ki se je 12. oktobra premestil v Ljubljano, je imel za ta del ofenzive na voljo:

• tri divizijske štabe: 162., 44. in 71. in • dvanajst polkov: 1. SS tankovsko-grenadirski, 901. šolski tankovsko-grenadirski, 132.,

134., 194., 303. in 314. grenadirski polk, polk planinskih lovcev »Admont«, 236. in 96. topniški ter 14. in 19. policijski polk.

Nekateri polki so bili okrepljeni, topniška polka pa so po divizionih dodelili grenadirskim. Bilo je tudi nekaj posameznih bataljonov ali oddelkov in čet, ki so jih poveljstva divizij povečini priključila polkom. Če upoštevamo še tri bataljone Slovenskega domobranstva in v prvem delu ofenzive tudi dva bataljona ustašev, je bilo vsega skupaj več kot 45 bataljonov oziroma od 45.000 do 48.000 mož, ki so imeli na voljo več kot 110 tankov, deset samohodnih in več kot 140 protitankovskih topov (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 592; Ferenc: 1967, 456-457). Nasproti tem sovražnikovim silam je bil 7. korpus s tremi divizijami oziroma 11 brigadami in tremi topniškimi divizioni, kar pomeni, da je nasproti sovražnikovemu polku stala partizanska brigada. Nasprotnika sta si bila po številu enot sicer skoraj enaka, toda sovražnikovi polki so bili številčno neprimerno močnejši, saj so partizanske brigade štele tisti čas vsaka okrog tisoč mož, ves 7. korpus pa okrog 12.000 mož. Sovražnik je potemtakem imel trikratno ali štirikratno premoč v živi sili, še večja pa je bila njegova premoč v tehniki, zlasti v tankih in topovih, saj so enote 7. korpusa pred sovražnikovo ofenzivo poskrile ali celo uničile težko orožje, ker bi jih oviralo pri premikih. »Neprimerljiva je bila tudi razlika v vojaški izurjenosti. Večino moštva narodnoosvobodilnih brigad so sestavljali mobiliziranci ali prostovoljci, ki so stopili v partizane šele mesec in pol poprej, in ki jih do začetka ofenzive še ni bilo moč vojaško dobro izuriti, medtem ko je vsak nemški vojak imel vsaj polletno vojaško vzgojo in so bile nemške enote pripravljene za odhod v prvo bojno črto na sovjetsko-nemško fronto ali na fronto v Italiji.« (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 594-595). Prednost partizanske vojske pa je bil velik moralni, politični dejavnik, kajti visoka zavest pretežnega dela partizanov, da se bojujejo kot sestavni del protifašistične koalicije, ter njihovo veliko medsebojno tovarištvo in močna naslonjenost na terenske organizacije Osvobodilne fronte, so bili prav gotovo dejavnik, ki je pripomogel, da so vzdržali tudi v najhujših dneh te sovražnikove ofenzive (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 595; Ferenc: 1967, 456-465). Osnovni načrt štaba 2. SS tankovskega korpusa za ofenzivne operacije na Dolenjskem in Notranjskem je predvideval najprej obkolitev razsežnega območja Samobor-Ljubljana-Planina-Ilirska Bistrica-Ogulin v celoti, nato pa naj bi enote čistile obkoljeno ozemlje od jugovzhoda proti severozahodu, vendar ne v enem samem velikem obroču (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 595-596; Ferenc: 1967, 456-465). Ofenzivno območje je razdelil na štiri velike dele, v vsakem od teh pa je bilo kakšno večje

74

gozdnato pogorje, v katerega bi se lahko umaknila partizanska vojska: • v prvem delu Gorjanci in Žumberak, • v drugem Kočevski Rog, • v tretjem Velika in Travna gora ter Snežnik, • v četrtem pa Mokrec, Krim in Rakitniška planota.

Te štiri dele naj bi drugega za drugim očistili tako, da tri uporabljene divizije, tj. 162., 44. in 71. divizija, kot premične bojne skupine ne bi ustvarjale skupnega obroča okrog vsakega od navedenih štirih delov, temveč naj bi vse tri hkrati na enem samem delu, vendar vsaka zase, ustvarile svoj obroč in ga nato štiri dni čistile, pri tem pa za obkolitev uporabljale tudi motorizirane oddelke (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 596; Ferenc: 1967, 456-465). 5.6.1. Prva faza sovražnikove ofenzive na Dolenjskem »Wolkenbruch I« Štab 2. SS tankovskega korpusa je sklenil, da bodo v prvi fazi ofenzive na Dolenjskem »Wolkenbruch I« enote okrepljene 162. »Turkestanske« divizije od 21. do 25. oktobra očistile območje Kostanjevica-Brežice-Samobor-Jastrebarsko-Karlovac-Ogulin-Griblje-Črnomelj-Semič-Novo mesto-Kostanjevica, predele na desnem bregu spodnjega toka Krke, Gorjance, Žumberak in severovzhodni del Bele krajine, medtem ko naj bi enote 44. grenadirske divizije čistile preostali del Bele krajine in južni del Kočevske (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 596; Ferenc: 1967, 466). V ofenzivni operaciji 162. divizije, katere štab je bil v gradu Rajhenburg (zdaj Brestanica), je 21. oktobra zgodaj zjutraj okrepljeni 1. SS tankovsko-grenadirski polk začel prodirati iz Kostanjevice proti Novemu mestu. Pred Kostanjevico je prebil položaje Gubčeve brigade in 1. topniškega diviziona 15. divizije. Del brigade, ki je bil na desnem bregu Krke, se je po boju pri Prekopi, v katerem je imel hude izgube, umaknil na Gorjance, drugi del, ki je bil na levem bregu Krke, pa se je brez boja umaknil proti Šmarjeti. Tako je sovražnik lahko čez Št. Jernej nemoteno prodiral proti Novemu mestu, kamor je prispel okrog pol enajstih dopoldne. Partizani, med njimi osebje odseka štaba 15. divizije, so se v poslednjem trenutku umaknili iz mesta. Prvi SS tankovsko-grenadirski polk je prodiral naprej čez Jugorje v Belo krajino, manjši oddelek pa proti Metliki. Glavnina se je napotila proti Semiču, tam prenočila in drugi dan prodirala naprej do Črnomlja in Metlike. Povsod je sovražnik puščal za seboj manjše posadke in pobite žrtve (Zbornik VI/8 dok. št. 130 in 125; NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 596; Ferenc: 1967, 466-469). Hkrati so z jugozahodne in južne strani prodirale proti Beli krajini enote 44. grenadirske divizije, med katerimi je bila glavna udarna moč 901. šolski tankovsko-grenadirski polk. Njegova predhodnica je pri Gribljah šla čez Kolpo in že prvi dan prispela v Črnomelj (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 596; Ferenc: 1967, 469-470).

75

Ko sta omenjena polka drugi dan ofenzive sklenila v Črnomlju obroč, so s severa in vzhoda že prodirali na Gorjance in Žumberak okrepljeni 303. grenadirski polk, polk planinskih lovcev »Admont«, 162. divizijski bataljon in manjši oddelki, medtem ko je 314. grenadirski polk moral še naprej varovati zaporno črto Kostanjevica-Št. Janž na Dolenjskem. V obroču 162. divizije so bili bataljoni Gubčeve brigade, ki so se 22. in 23. oktobra bojevali pri Sv. Miklavžu na Gorjancih in imeli precej izgub, ter 15. brigada »Belo kranjska« in hrvaška 13. proletarska brigada, ki pa nista imeli hujših bojev in sta okrog dvesto ranjencev prenesli z Žumberka na Kordun. Sovražnik je do 25. oktobra zoževal obroč, vendar pa ni imel uspehov. Nato so njegove enote odšle na izhodiščne položaje za naslednjo fazo ofenzive, razen polka planinskih lovcev »Admont«, ki je še dva ali tri dni brez uspeha preiskoval Gorjance (Zbornik VI/8 dok. št. 23; NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 596; Ferenc: 1967, 470-472). Hkrati je 44. grenadirska divizija imela nalogo očistiti ostali del Bele krajine in južni del Kočevske, ter doseči izhodiščne položaje za napad na Kočevski Rog. Obenem z 901. šolskim tankovsko-grenadirskim polkom, ki je sestavljal severovzhodni del obroča, sta 21. oktobra pri Zilju, Vinici in Starem trgu prekoračila Kolpo tudi okrepljena 14. SS policijski in 132. grenadirski polk, medtem ko je že omenjeni 44. izvidniški oddelek že nekaj dni držal mostišče na levem bregu Kolpe, pri Brodu na Kolpi. Ko so te enote razširile mostišče na levem bregu reke, so začele naglo prodirati proti severu (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 596-597; Ferenc: 1967, 468-470). Pri Brodu na Kolpi so se sovražniku že več dni upirali 9. in 14. brigada ter bataljon Tomšičeve brigade, ki so ga poslali na pomoč. Napadalci so 23. oktobra prebili njihove položaje in naslednji dan zvečer, z motoriziranim oddelkom, prodrli v Kočevje, iz katerega pa so se partizanska bolnišnica in druge ustanove pravočasno umaknile. V jugovzhodnem delu Bele krajine so se s sovražnikom spopadali in se mu nato izmikali dva bataljona 12. brigade, bataljon 15. brigade in bataljon Karlovačkega odreda, ki niso imeli zveze s svojimi enotami (Zbornik VI/8 dok. št. 37; NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 597; Ferenc: 1967, 475-476). Ko je 25. oktobra končal prvo fazo ofenzive na Dolenjskem ter imel v svojih rokah Novo mesto, Črnomelj, Metliko in Kočevje, je 2. SS tankovski korpus dosegel črto Kostanjevica-Novo mesto-Črnomelj-Knežja lipa-Mozelj-Kočevje. Vendar ni mogel uničiti nobene partizanske enote, ker so se mu povsod izmuznile. Nekatere pa so imele precej izgub. Gubčeva brigada je na primer imela 47 padlih, 16 ranjenih in 393 pogrešanih, 9. brigada pa samo v enem boju pri Ajblju 23 padlih. Precej žrtev je bilo tudi med civilnim prebivalstvom (Zbornik VI/8 dok. št. 37; NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 597; Ferenc: 1967, 476-477).

76

Slika 5.5.: Začetek ofenzive nemškega okupatorja na Dolenjskem in Notranjskem oktobra 1943.

Vir: (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 595; Ferenc: 1967, 463, 469, 493). »Zelo pomembno dejstvo je bilo, da je Gubčeva udarna brigada ostala na svojem operativnem območju, saj se je po končani sovražnikovi ofenzivi znašla v njegovem zaledju in je lahko takoj razvila svojo dejavnost v hrbet sovražniku« (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 597). Partizanski štabi so morali delovati v pogojih, ko je partizansko vojsko sovražnik presenetil, zlasti na Krškem polju, ter s svojimi hitrimi premiki presekal normalne zveze med njenimi enotami in nadrejenimi štabi. Le-ti zato niso mogli dosti vplivati na dejavnost posameznih

77

enot. Razmere na bojiščih so se naglo spreminjale, povelja in navodila pa so v enote prihajala z velikimi zamudami ali pa sploh niso prišla. Štabi brigad in bataljonov so v glavnem samostojno vodili enote in jih sovražnikovim udarcem izmikali z namenom, da bi ohranili vsaj moštvo, nato pa so takoj začeli tudi sami iskati zvezo s sosednjimi enotami in nadrejenimi štabi. Štab 15. divizije, ki je za sovražnikov vdor zvedel šele tedaj, ko je sovražnik že prodiral iz Novega mesta proti Beli krajini, si še zvečer ni bil na jasnem, ali gre le za manjši vdor ali za pravo ofenzivo (Zbornik VI/8 dok. št. 27 in 36; NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 597). Kaže, da so štabi partizanskih enot pričakovali sovražnikovo ofenzivo le od južne strani, zlasti od Broda na Kolpi, ne pa tudi iz drugih smeri. Prav zaradi tega, morda pa tudi spričo tega, da je prvi dan ofenzive bilo opaziti globlje sovražnikove vdore le na njegovem operativnem območju, je štab 15. divizije dajal napačne in neizvedljive smernice, kakršna je bila na primer za napad na Novo mesto, ter je pri njih vztrajal še dva dni. Vendar pa je glavni štab že ob sovražnikovem vdoru v Semič ugotovil, da gre za napad na osvobojeno ozemlje, in je 22. oktobra zjutraj izdal štabom divizij temu primerna navodila za njegovo obrambo (Zbornik VI/8 dok. št. 27 in 36; NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 597). 5.6.2. Druga faza sovražnikove ofenzive na Dolenjskem »Wolkenbruch II« V drugi fazi ofenzive na Dolenjskem »Wolkenbruch II« je 2. SS tankovski korpus nameraval od 26. do 30. oktobra očistiti ozemlje do črte Čatež-Mirna na Dolenskem-Trebnje-Žužemberk-Kočevje-Osilnica, tj. Kočevski Rog, območje zahodno in severozahodno od Novega mesta ter predel okrog Čabra. Za izvedbo te naloge je pripravil tri obroče, od katerih je bil največji in najpomembnejši okrog Kočevskega Roga (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 597; Ferenc: 1967, 479). Pri ustvarjanju obroča je 25. oktobra del okrepljenega 1. SS tankovsko-grenadirskega polka s prodorom iz Novega mesta zaprl dolino Krke med Novim mestom in Žužemberkom, ter na njenem desnem bregu ustvaril tri mostišča, 44. izvidniški oddelek pa je krenil iz Kočevja, da bi sočasno zaprl cesto Kočevje-Stari Log. Od vzhoda in juga, s črte Semič-Črnomelj-Knežja lipa-Kočevje, pa so na Kočevski Rog začeli prodirati 303. grenadirski, 901. šolski tankovsko-grenadirski, 14. SS policijski in 132. grenadirski polk, ki jim je poveljeval štab 44. grenadirske divizije v Kočevju (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 597-598; Ferenc: 1967, 479-480). Kočevski Rog je bil zaradi svoje osrednje lege, svojih prostranih gozdov, kraške razjedenosti zemljišča in tudi zaradi neobljudenosti, ustrezno bivališče vodstva osvobodilnega gibanja Baza 20, 21 itd. ter partizanskih bolnišnic in delavnic. Sanitetni oddelek glavnega štaba NOV in PO Slovenije in uprava slovenske centralne vojno partizanske bolnišnice sta že po sovražnikovem vdoru na Brod na Kolpi začela ukinjati sprejemališča ranjencev v Dolenjskih

78

Toplicah, Kočevju in Ribnici, ter ranjence in bolnike voziti na Kočevski Rog in na Veliko goro (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 598; Ferenc: 1967, 480). »Po sovražnikovem vdoru v Novo mesto in Črnomelj pa so izpraznili tudi nekatere manjše bolnišnice v dolini, na primer Novi tabor, Črmošnjice in Štale. Ko so sovražnikove enote začele prodirati na Rog, je bilo v njem devet bolnišnic z več kot štiristo ranjenci in bolniki. Gibljive ranjence pa so v dolini združili v bataljon, ki naj bi se prebil na Gorjance, vendar je sovražnikovo ofenzivo preživel v gozdu pri Črmošnjicah. Uprava SCVPB18 je vsem bolnišnicam v Rogu izdala natančnejša navodila, kako naj ohranijo najstrožjo konspiracijo.« (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 598). »Izvršni odbor in vrhovni plenum OF, ki sta se že po nemškem bombardiranju Novega mesta 14. septembra preselila iz gradu Soteska v Bazo 20 na Rogu, sta že od 18. oktobra, ko je sovražnik pri Brodu na Kolpi zavzel mostišče, pospešeno zaključevala delo za uresničitev ukrepov, ki sta jih bila sprejela za razvoj ljudske oblasti na svobodnem ozemlju. Po sovražnikovem vdoru v Novo mesto pa je Boris Kidrič seznanil oba organa z vojaškim položajem in z nekaterimi nujnimi ukrepi. Povedal je, da so dolino med Sotesko in Semičem sklenili izprazniti, operativni del glavnega štaba skrčiti, njegove oddelke in odseke pa skupaj s komisijami IOOF porazdeliti med divizije in brigade. Centralni komite KPS, izvršni odbor in vrhovni plenum OF pa se bodo premestili v bunkerje na Kraljevem kamnu. Res so že drugi dan popoldne odšli na Bazo 14 oziroma k tehniki »Urški«, odtod pa 24. oktobra zvečer v omenjena podzemeljska skrivališča« (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 598; Ferenc: 1967, 490-491). Za varnost bolnišnic, ustanov, skladišč in delavnic, ki so bile na Kočevskem Rogu, je vodstvo osvobodilnega gibanja poskrbelo z ukrepi stroge tajnosti. Poskrbelo pa je tudi, da so bile vse vojaško zavarovane. V ta namen je štab 7. korpusa razmestil ob cestah okrog Roga tri ali štiri partizanske bataljone, za zaščito z južne strani pa je od Broda na Kolpi pritegnil 14. »Železničarsko« brigado. Te enote so dan ali dva prekopavale ter rušile ceste in mostove, čeprav seveda s tem niso mogle zaustaviti ali vsaj močneje ovirati sovražnika, ki je 26. oktobra zjutraj začel prodirati na Kočevski Rog (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 598; Ferenc: 1967, 492-494). Bolj ko so se 901. šolski tankovsko-grenadirski, 14. SS policijski in 132. grenadirski polk, ki so prodirali na levem krilu, pomikali proti severozahodu, toliko bolj se je 303. grenadirski polk 162. divizije pomikal v desno in zasedal položaje, ki jih je pod njim, v dolini reke Krke, držal del okrepljenega 1. SS tankovsko-grenadirskega polka. Ko je bil ta po dveh dneh povsem prost, se je ves vključil v operacije, ki so potekale zahodno in severozahodno od Novega mesta. Po nekajkratnih spopadih z enotami 14. brigade so oddelki 44. grenadirske

18 SCVPB; Slovenska centralna vojnopartizanska bolnica, je bila pod vodstvom dr. Pavla Lunačka – Igorja ustanovljena konec poletja ali v začetku jeseni 1942. Le-ta je po italijanski ofenzivi v Kočevskem Rogu začela na novo graditi bolniške postojanke (Ferenc: 1967, 483-484).

79

divizije drugi in tretji dan ofenzive požgali opuščeni bolnišnici v Novem taboru in Štalah, ter vasi Komarna vas, Brezje in Gričice, nato pa so začeli preiskovati notranjost Roga (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 598). »Za vse, ki so bili na Rogu, sta bila najbolj kritična dneva 28. in 29. oktober. Iz nekaterih bolnišnic so tedaj prenesli negibljive ranjence v bunkerje in v druga skrivališča med skalovjem, da ne bi padli v roke sovražniku. Ta pa je v bližini Podstenic vendarle našel bolnišnico »Pugled«19 in jo požgal, odkril nato tudi njen bližnji bunker z 21 ranjenci. Izsledil in požgal je tudi izpraznjeno bolnišnico »Spodnje Lašče«, opuščeno bolnišnico »Jelenžleb« in nekaj skladišč, ni pa odkril niti Baze 20 niti podzemeljskega skrivališča na Kraljevem kamnu, v katerem je bilo vodstvo osvobodilnega gibanja« (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 598-599). Vzporedno z akcijo 44. grenadirske divizije v Kočevskem Rogu je potekala ofenzivna operacija 162. pehotne divizije zahodno in severozahodno od Novega mesta, to se pravi območje Zameško-Novo mesto-Žužemberk-Trebnje-Čatež-Litija-Št. Janž-Boštanj-Zameško. Najprej je del okrepljenega 1. SS tankovskega grenadirskega polka 25. oktobra prodrl iz Novega mesta do Žužemberka, drugi dan pa čez Dobrnič do Trebnjega, kamor je še isti dan prodrl čez Mirno peč tudi drugi del polka, da bi zaprl severozahodni del obroča. Zaporo na severu je med Sevnico in Litijo sestavljal okrepljeni 19. SS policijski polk, ki mu je naloge dajalo poveljstvo 112. rez. topniškega polka. Hkrati sta okrepljeni 314. grenadirski polk in 162. divizijski bataljon prodirala s položajev Zameško-Sevnica na obsežno območje med rekama Krka in Mirna (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 599; Ferenc: 1967, 501). Na tem ofenzivnem območju sta bila med Šmartnim pri Litiji in Sv. Križem štab 15. divizije in Cankarjeva brigada brez enega bataljona, med Sv. Križem in Krmeljem 12. brigada brez dveh bataljonov, pri Jablani pa 2. topniški divizion 15. divizije in 4. bataljon Gubčeve brigade, skratka, tista polovica 15. divizije, s katero je njen štab po sovražnikovem vdoru v Novo mesto še ohranil redno zvezo, in ki se je dotlej vsak dan spopadala s sovražnikovimi oddelki, vdirajočimi na svobodno ozemlje, na primer dvakrat v Mokronog. Te enote so se skladno z navodili višjih štabov sicer umikale pred prodirajočim sovražnikom, hkrati pa so se mu tudi neprenehoma upirale. Takšni boji so bili na primer okrog Trebelnega, pri Globodolu in na Čatežu, kjer je Cankarjevo brigado presenetila sovražnikova tankovska kolona, ki je 28. oktobra prodrla iz Trebnjega (Zbornik VI/8 dok. št. 88 in 125; NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 599; Ferenc: 1967, 501-502). To fazo ofenzive je 162. divizija končala 29. oktobra zvečer, ko je okrepljeni 314. grenadirski polk dosegel črto Čatež- Trebnje-Dobrnič-Žužemberk, na kateri se je razporedil za novi del ofenzive. Tedaj so okrepljeni 1. SS tankovsko-grenadirski polk začeli odvažati iz Celja na vzhodno fronto (Zbornik VI/8 dok. št. 130; NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 599; 19 V bolnišnici Pugled je bilo 48 ranjencev in bolnikov, med njimi 17 nepokretnih, ter 14 oseb sanitetnega in stražnega osebja.

80

Ferenc: 1967, 509). Ko sta 162. in 44. divizija operirali severno od Novega mesta in na Kočevskem Rogu, je 71. divizija, katere štab je bil na Sušaku, preiskovala območje Klana-Kamenjak-Mrzla Vodica-Crni Lug-Gerovo-Osilnica, da bi dosegla izhodiščne položaje, s katerih bi začela večjo ofenzivno operacijo proti severozahodu, v smeri Snežnika, Javornikov in Loške doline. Izvedla naj bi jo predvsem 194. grenadirski polk s črte Klana-Kamenjak-Crni Lug in 171. izvidniški oddelek od Ilirske Bistrice, ki sta dotlej vsak zase že napravila nekaj ogledniških sunkov na to ofenzivno območje. Vendar je 71. divizija začela ofenzivo šele 26. oktobra, v okviru druge faze operacij 2. SS tankovskega korpusa na Dolenjskem in Notranjskem (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 599; Ferenc: 1967, 509). Na območju, ki naj bi ga obkolila in pregledala okrepljena 71. divizija, sta bili Šercerjeva in Tomšičeva brigada20 iz 14. divizije ter 2. partizanski odred in 1. brigada hrvatske 13. primorsko-goranske divizije. Slovenski brigadi so njuni nadrejeni štabi poslali v predel Mašun-Čabar-Delnice, da bi po sovražnikovem prodoru v osrednji del Gorskega kotarja zavarovali jugozahodni del svobodnega ozemlja na Dolenjskem in Notranjskem (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 599-600; Ferenc: 1967, 509-510). Do začetka nemške ofenzive na Dolenjskem in Notranjskem sta se brigadi že spopadali z nemškimi enotami, ki so iz Ilirske Bistrice, Klane in iz Crnega Luga delale izpade na svobodno ozemlje. Tomšičeva brigada, ki je v svojo sestavo vključila tudi moštvo ukinjene Brkinske brigade, se je trdno zasidrala na Mašunu ter s svojimi enotami zapirala poti od Ilirske Bistrice na Klano in rušila ceste. Šercerjeva je med nenehnim premikanjem rušila ceste med Prezidom in Delnicami, po 20. oktobru, ko je imela večji boj v Crnem Lugu, pa se je ob pogostih spopadih umikala pred sovražnikom ob cesti Crni Lug-Gerovo-Mali Lug-Tršće (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 600; Ferenc: 1967, 510-511). Štab 14. divizije, s katerim je Šercerjeva brigada imela dobre zveze, jo je 24. oktobra poslal proti Leskovi dolini, da bi udarila v hrbet sovražniku, ki je tam pritiskal na Tomšičevo brigado. Štab te brigade je zaradi močnega sovražnikovega pritiska dal razrušiti ceste in zažgati Mašunski grad, nato pa je čete povedel severneje, na Snežnik, že zunaj območja ofenzive. Šercerjeva brigada pa se je po porušenju cest na Milanovem vrhu premaknila čez cesto Čabar-Prezid na Petelinov vrh, na operacijsko območje 44. grenadirske divizije. To ji je uspelo kljub temu, da je izvidniški oddelek 44. grenadirske divizije zjutraj 26. oktobra prodrl od Osilnice do Pudoba in postavil zaporo na cesti Čabar-Prezid (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 600; Ferenc: 1967, 513-514). Ker so bile hrvaške enote tedaj že razdrobljene in se niso več mogle spopadati s prodirajočim sovražnikom, je ta do 29. oktobra zvečer brez odpora dosegel črto Osilnica-Čabar-Tršće. 20 Tomšičeva brigada je bila brez enega bataljona. (Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945: 1976, 599)

81

Nemške enote so to fazo ofenzive zaključile brez kakršnega večjega uspeha, trdno pa so zasedle izhodiščne položaje za naslednjo fazo (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 600; Ferenc: 1967, 515-516). 5.6.3. Tretja faza sovražnikove ofenzive na Dolenjskem in Notranjskem

»Wolkenbruch III« Tretja faza sovražnikove ofenzive na Dolenjskem in Notranjskem »Wolkenbruch III« je zajela obsežen preostali del Dolenjske in Notranjske, z izjemo Krima, Mokreca, Bloške in Rakitniške planote. Tudi v tej fazi so pod vodstvom štaba 2. SS tankovskega korpusa vse tri sovražnikove divizije hkrati obkolile in preiskale svoja območja, in sicer 162. »Turkestanska« divizija predel severno in južno od ceste Trebnje-Grosuplje, 44. grenadirska divizija Malo in Veliko ter Travno goro v območju Smuka-Kočevje-Osilnica-Prezid-Grahovo-Sodražica-Rašica-Zdenska vas-Smuka, 71. divizija pa Snežnik in Javornike v območju Osilnica-Gerovo-Klana-Rupa-Postojna-Cerknica-Prezid-Osilnica. Te operacije so potekale od 31. oktobra do 6. novembra (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 600; Ferenc: 1967, 516). »Turkestanska« 162. divizija je svoj 314. in 303. grenadirski polk ter 162. divizijski bataljon razporedila najprej na črti Moravče-Trebnje-Žužemberk-Smuka. Njene enote so zatem, 30. oktobra, začele prodirati proti zahodu, ob obeh straneh ceste Trebnje-Grosuplje na območje, na katerem so bili Cankarjeva in 10. brigada, štaba 15. in 18. divizije in štab 7. korpusa. Bili so v bližini nekdanje nemško-italijanske razmejitvene črte med Stično in Čatežem, ter so se ob sovražnikovem pritisku začeli pomikati na jug, tako da so se 31. oktobra bojevali pri železniški postaji Stična, drugi dan zjutraj pa v Randolu in Pri križu, severovzhodno in vzhodno od Račne (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 600; Ferenc: 1967, 517-518). Štab 15. divizije je Cankarjevi brigadi ukazal, naj se pomakne proti železniški postaji Stična in zasede položaje v bližini, kjer je 31. oktobra skupaj z Ljubljansko brigado pričakovala sovražnika. Ker je Cankarjeva brigada v teh bojih utrpela že precej ranjenih in je bila zaradi tega nesposobna za kakšen večji boj, so sklenili, da se bosta brigadi premestili v Suho krajino in tam ustanovili zasilno bolnišnico, kajti tedaj še ni bilo mogoče pošiljati ranjencev v Kočevski Rog. Brigadi sta res odšli na Jauhe pri Korinju in ranjence spravili v gozdu. Toda 2. novembra je sovražnik prodrl v bližino brigad in ranjencev. Sklenili so, da se bosta brigadi vrnili na Ilovo goro, ki jo je sovražnik že prečesal, da bi njegovo pozornost odvrnili od Jauh oziroma ranjencev. Brigadi sta se res vrnili in se v noči na 3. november razmestili po zaselkih Ilove gore, kjer pa ju je sovražnik opazil. Ker je 162. divizija prispela do črte Troščine-Grosuplje-Zdenska vas-Čatež do 2. novembra, je imela na voljo še čas za ponovno čiščenje območja Ilove gore, ki sta ga izvedla 162. divizijski bataljon in 303. grenadirski polk. Potem, ko so zaprli območje Ilove gore na severu, so tri čete 4. novembra prodirale od juga, vendar jih je pri Malem Gabrju zavrnil 2. bataljon 10. brigade (Zbornik VI/8 dok. št. 95, 96, 97 in 129; NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 600-601; Ferenc: 1967, 518-528).

82

Sovražnik, ki je sprva menil, da je na Ilovi gori le okrog 200 partizanov, je moral poslati v boj še dve četi. Obroč je stisnil tudi iz drugih smeri in obe brigadi v hudih bojih pregnal z Ilove gore. Imeli sta hude žrtve, zlasti 2. bataljon 10. brigade, velike izgube pa je moral priznati tudi sovražnik. Tedaj so bili med moštvom obeh brigad tudi številni kulturni delavci, ki so jih po navodilih vodstva osvobodilnega gibanja že v začetku ofenzive porazdelili po enotah. Kasneje je prav zaradi navzočnosti kulturnih delavcev v brigadah postal boj na Ilovi gori legendaren. (Zbornik VI/8 dok. št. 95, 96, 97 in 129; NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 600-601; Ferenc: 1967, 518-528). Medtem ko je 162. »Turkestanska« divizija predčasno končala svoje operacije, je 44. divizija, katere štab je bil v Kočevju, zaradi hribovitega, težko prehodnega in zasneženega terena Male, Velike in Travne gore, ter spričo močnega odpora narodnoosvobodilne vojske, napredovala mnogo počasneje, kot so predvidevali. Enaintridesetega oktobra so 14. SS policijski, 901. šolski tankovsko-grenadirski in 132. grenadirski polk začeli prodirati z juga in jugovzhoda na območje, ki sta ga z druge strani s svojim hitrim prodorom zaprla 44. izvidniški oddelek od Osilnice prek Čabra do Pudoba, del 901. šolskega tankovsko-grenadirskega polka pa od Ribnice čez Sodražico in Hrib do Travnika (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 601; Ferenc: 1967, 529). Na tem območju so bili štab 14. divizije, Šercerjeva in 9. brigada, ki sta tja prišli po hudih bojih pri Prezidu in Brodu na Kolpi, ter še nekaj manjših oddelkov in ustanov. Prva dva dni so se pred sovražnikovim pritiskom med spopadi umikali z Velike gore na Travno goro, kjer pa so se 2. novembra znašli v zelo ozkem obroču, s premerom komaj sedem kilometrov. Ker je štab 14. divizije menil, da preboj vseh enot v isti smeri ne bi uspel, je sklenil, naj se vsaka brigada prebija v svojo smer (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 601-602; Ferenc: 1967, 529). Ponoči sta Šercerjeva brigada in štab 14. divizije krenila proti jugu ter se ustavila na Petelinovem vrhu. Naslednjo noč pa sta šla dalje proti Prezidu, kjer je pri Požarišču prišlo do boja. Ko pa je njuna kolona pri Babnem polju šla čez cesto Stari trg-Prezid in čez ravnino pri Zavodih, da bi se umaknila proti Otrobovcu, so jo okupatorjevi oklepniki napadli in precej razpršili (Zbornik VI/8 dok. št. 9, 18 in 51 ; Milan Guček, Šercerjeva brigada, str. 403-417). Deveta brigada je še en dan ostala in se bojevala pri Jelenovem žlebu. Naslednjo noč se je en njen del prebil na Veliki vrh, vzhodno od Podpreske, drugi del pa se je še en dan ali dva spopadal v obroču s sovražnikom. Nemške operacije, ki so se, kakor že rečeno, odvijale mnogo počasneje, kot so predvidevali, pa so se končale šele 7. novembra (Zbornik VI/8 dok. št. 85; NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 602; Ferenc: 1967, 529-535).

83

Slika 5.6.: Nadaljevanje ofenzive nemškega okupatorja v bivši Ljubljanski pokrajini oktobra 1943.

Vir: (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 603; Ferenc: 1967, 502, 521, 531, 541, 547). Dan pozneje kot 44. divizija je na Snežniku in Javornikih končala čiščenje 71. divizija s štabom na Sušaku. Prostorsko sicer usklajeno z operacijama drugih dveh divizij, pa je čiščenje začela šele čez tri dni. Temu je bil verjetno vzrok pomanjkanje ustreznih enot, saj je polk planinskih lovcev »Admont«, ki so ga podredili štabu 71. divizije, prispel z Gorjancev v Mrzlo Vodico šele 1. novembra, tj. dan pred začetkom operacije (NOV na Slovenskem 1941-

84

1945: 1976, 602; Ferenc: 1967, 538-539). Vzhodni del obroča je že teden dni prej sklenil 44. izvidniški oddelek s svojim prodorom od Osilnice čez Prezid in Pudob do Starega trga v Loški dolini. Položaje na severozahodu pa so zapirale enote 134. grenadirskega polka divizije »Hoch-und Deutschmeister« in bataljon planinskih lovcev »Heine«. Na tako obkoljeno območje so s črte Gerovo-Mrzla Vodica-Klana prodirali na sever 194. grenadirski polk, 1. bataljon 211. grenadirskega polka in polk planinskih lovcev »Admont«, od Ilirske Bistrice proti vzhodu pa 171. izvidniški oddelek, ki je že teden dni prej prodrl do Leskove doline in s tem prepolovil razsežno območje, zajeto v tej fazi ofenzive (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 602; Ferenc: 1967, 538-539). Znotraj obroča je bila Tomšičeva brigada brez enega bataljona. Po sovražnikovem prodoru, do Leskove doline z ene in do Babne police z druge strani, je bila pravzaprav obkoljena že teden dni. Ko ji 31. oktobra ni uspel preboj pri Kozjem vrhu, je kljub slabim zvezam z divizijskim štabom uspešno manevrirala v obroču, zlasti med Leskovo dolino in Milanovim vrhom. Ko je sovražnik v prvih dneh te ofenzivne operacije že zelo stisnil obroč, z juga dosegel črto Klana-Smrekova draga-Kozji vrh in brigadi onemogočil vsakršno manevriranje v južni polovici obkoljenega območja, se je začela po bataljonih prebijati. Na poti proti Javornikom pa je 5. novembra zjutraj le enemu delu uspelo priti čez cesto Mašun-Leskova dolina. V Javornikih so se zato razdelili v manjše skupine, ki so v glavnem uspešno prebile ofenzivo. Nemška 71. divizija je 8. novembra pri Postojni končala ofenzivo brez večjega uspeha, kot je sovražnik priznal sam (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 602; Ferenc: 1967, 538-542). 5.6.4. Četrta faza sovražnikove ofenzive na Dolenjskem in Notranjskem

»Wolkenbruch IV« Medtem ko je štab 2. SS tankovskega korpusa poslal 71. divizijo, naj očisti kvarnerske otoke, sta 44. in 162. divizija morali na Dolenjskem in Notranjskem še izvesti četrto fazo ofenzivnih operacij »Wolkenbruch IV«. V sklepnem manevru obeh divizij, ki naj bi jo vodil štab 44. divizije, nameščen najprej v Ribnici na Dolenjskem, nato pa na Vrhniki, naj bi 14. SS policijski in 132. grenadirski polk ter 44. izvidniški oddelek prodirali s črte Žlebič-Sodražica-Nova vas-Martinjak proti severu, 303. grenadirski polk pa od ceste Škofljica-Žlebič proti zahodu, ter partizansko vojsko potisnili z Bloške in Rakitniške planote, Mokreca in Krima ob robu Ljubljanske kotline, pred zaporne položaje enot, ki jih je vodilo poveljstvo 112. rez. topniškega polka, in ki so jih še posebej okrepili z 901. šolskim tankovsko-grenadirskim polkom, delom 314. grenadirskega polka in drugimi enotami, ter jo tam uničili. Ker pa je bila to poslednja možnost za dosego kakšnega večjega uspeha, so na črti Cerknica-Begunje-Dobec-Padež-Preserje napravili še eno posebno zaporo, pričakujoč, da se partizani na noben način ne bodo mogli prebiti iz obroča (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 602-603; Ferenc: 1967, 543-544) .

85

Na območju, ki ga je zajela operacija, sta bili Levstikova in del 10. »Ljubljanske« brigade, ki se je tja zatekel po bojih na Ilovi gori, medtem ko je 13. »Loška« brigada že prej odšla na Primorsko. Obe sta se po 8. novembru, ko je sovražnik začel stiskati obroč, najprej poskusili prebiti na Travno goro in nato na Malo goro, potem pa znova na Travno goro, kar jima je uspelo šele po treh dneh nenehnih bojev na Mačkovcu, Mokrecu, Krimu, pri Rakitni, na Pikovniku in drugod, po napornih pohodih brez hrane in počitka. Imeli sta precej padlih, ranjenih in pogrešanih, sovražnik pa je na Mokrecu odkril zasilno partizansko bolnišnico in v njej pobil okrog 30 ranjencev (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 603-604; Ferenc: 1967, 544-549). Toda sovražnik je moral že med ofenzivo premeščati svoje čete na druga območja, npr. del 44. izvidniškega oddelka v Kočevje, kajti partizanska vojska je v vzhodni Dolenjski že prešla v ofenzivo, zlasti na Novo mesto. Postojanke je moral okrepiti, glavnini pa se je mudilo, da izvrši načrte za ofenzivo na Gorenjskem in Primorskem (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 604; Ferenc: 1967, 543-553). Operacije v Ljubljanski pokrajini je štab 2. SS tankovskega korpusa končal 11. novembra zvečer, ko je premična bojna skupina prispela v Ljubljansko kotlino, vendar je tu in tam še naslednji dan prišlo do kakšnega spopada z zaostalimi partizanskimi enotami (NOV na Slovenskem 1941-1945: 1976, 604; Ferenc: 1967, 543-553).

86

6. VERIFIKACIJA HIPOTEZ HIPOTEZA 1 Partizanska taktika, ki je v začetnem obdobju italijanske ofenzive v Ljubljanski pokrajini temeljila na udarih in hitrem umiku ter izogibanju neposrednemu stiku z nasprotnikom, se je med ofenzivo spremenila in dobila elemente manevrske taktike. Prvo hipotezo, ki sem jo postavil v diplomskem delu, lahko v celoti potrdim. Partizanske enote so se v začetnem obdobju italijanske ofenzive spretno izmikale nasprotniku, ko so ugotovile, da nanje pritiska njegova premoč, ali pa so se v manjših skupinah prebijale skozi sovražnikove obroče oziroma skrivale v goščavah, vrtačah in skalovju, katerih nasprotnik ni mogel pregledati. Partizanski štabi so kmalu spoznali, kakšna je nasprotnikova taktika, in so se zato premikali na območja, ki so jih nasprotnikove čete že prečesale. Tam so se enote znova uredile in začele z akcijami. Zelo koristne so bile akcije partizanskih enot, ki so bile zunaj območja ofenzive, pa čeprav so to bile le akcije močnejših patrulj v zaledje in hrbet napadajočih sovražnikovih enot. S takšnimi akcijami in z akcijami na železniške prometne zveze so tistim četam, ki so ostale znotraj obroča, omogočile lažji manever in izmikanje sovražnikovim udarcem, okupatorja pa prisiljevale, da je z velikim delom svojih enot še naprej branil prometne zveze in zanj pomembne točke. Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet je 14. septembra 1942 opozorilo enote, naj čimprej začno z ofenzivnimi akcijami. Čete, ki bodo še naprej nedejavne, bodo izpostavljene temu, da bodo razbite. Sovražnika naj napadajo zlasti iz zased, ki znova postajajo najvažnejše taktično orožje partizanov, in z neposrednimi napadi na okupatorjeve položaje. Akcije morajo biti v prvi vrsti uspešne, četudi bi na začetku bile manjšega obsega. Po obrambi partizanskih enot na Notranjskem, ki je v začetku poskušala zadržati italijansko ofenzivo, je taktiko izmikanja na Kočevskem in v drugih predelih začela nadomeščati gibljiva napadalna taktika partizanskih brigad in odredov. Stalne tabore in odvisnost od določenega ožjega ozemlja so odpravili, kraj tabora je bil iz taktičnih razlogov skrit in tajen, saj so le tako lahko izvajali taktične manevre, ki so omogočili ohranitev žive sile v ofenzivi. HIPOTEZA 2 Preformiranje partizanske vojske iz odredov v udarne brigade jeseni 1942 je omogočilo, poleg udarov in hitrih umikov, tudi izvajanje manevrskega in frontalnega bojevanja, ter

87

pregon sovražnika. Drugo hipotezo lahko potrdim le delno, saj je bil najvažnejši ukrep vodstvenih organov partizanske vojske vsekakor ustanavljanje partizanskih brigad. Šestnajstega septembra je z odredbo glavno poveljstvo ustanovilo 3. slovensko narodnoosvobodilno udarno brigado »Ivana Cankarja«, v katero so vključili 1. bataljon Gubčeve brigade ter 1. bataljon Kočevskega in bataljon iz Belokranjskega odreda. Na Notranjskem pa je glavno poveljstvo ustanovilo tudi 4. slovensko narodnoosvobodilno udarno brigado »Ljuba Šercerja«, in to iz 2. bataljona in dveh čet 4. bataljona Krimskega odreda ter 2. bataljona Kočevskega odreda. Kasneje, do 28. oktobra, so iz enot Dolomitskega odreda ustanovili še 3. bataljon, ki se je v začetku novembra na Pokojišču nad Borovnico pri Ljubljani vključil v brigado, tako da se je njeno številčno stanje s tem dvignilo na 300 mož. K tej preureditvi partizanskih enot je potrebno šteti tudi oblikovanje 1. udarne brigade »Toneta Tomšiča« in 2. udarne brigade »Matije Gubca«, ki sta nastali že v juliju in v začetku septembra. Tako je postopno, sredi še vedno trajajoče sovražnikove ofenzive, potekalo preurejanje partizanskih enot v štiri osnovne partizanske brigade. Med boji so postajale trdne in udarne operativno-taktične enote, sprva podrejene neposredno glavnemu poveljstvu. Imele so trojen sestav, po tri bataljone, vsak od teh pa po tri čete. Ko je bila v novembru njihova preureditev končana, so skupno štele okoli 1400 borcev. Ustanovitev štirih partizanskih brigad je v primerjavi s preprostejšo obliko organizacije partizanskih enot pred ofenzivo, ko je bil večji del moči defenzivno razporejen na robovih osvobojenega ozemlja, pomenila korenit prehod k višjim oblikam vojaške organizacije partizanske vojske. Nova oblika je vsekakor bolj ustrezala novim razmeram. Če je obramba svobodnega ozemlja prej vezala nase partizanske odrede in drobila njihovo moč, je glavno poveljstvo imelo zdaj na voljo manevrske enote, ki jih je lahko usmerjalo na važne sovražnikove cilje, in ki so se mogle premikati z območja na območje. Odredi pa so ohranili teritorialni značaj. Postajali so mobilizacijska središča in šola, v kateri so se borci, preden so odšli v brigade, učili partizanskega bojevanja. Na Gorenjskem, Štajerskem in Primorskem so odredi še naprej ostali edina oblika organizacije partizanskih čet. Kljub vsemu naštetemu pa o frontalnem bojevanju in pregonu sovražnika v tem obdobju še ne moremo govoriti, tako da druge hipoteze ne morem potrditi v celoti. Udarne brigade so se, sicer kot manevrske enote, premikale za nasprotnikom na območja, ki so jih nasprotnikove čete že prečesale, pri tem pa niso izvajale frontalnega bojevanja in pregona sovražnika. HIPOTEZA 3 Partizanska taktika je v nemški ofenzivi v jeseni leta 1943 že imela vse elemente manevrske taktike.

88

V ofenzivi v jeseni leta 1943 je nemški sovražnik s tankovskimi, motoriziranimi in pehotnimi enotami v štirih zaporednih fazah ustvaril devet obročev, obkolil posamezne enote partizanske vojske, ter pretrgal zveze med njimi in nadrejenimi štabi. Vendar pa mu ni uspelo uničiti nobene partizanske enote. Te so se mu uspešno upirale, čeprav so včasih imele pri tem tudi velike izgube, zlasti mnogo pogrešanih. Toda nato so se, v skladu s partizansko taktiko, umaknile na težje dostopna območja in se spretno izmikale sovražnikovim udarcem. V tej ofenzivi je partizansko svobodno ozemlje sovražnik sicer preiskal, ni ga pa mogel povsem uničiti. Najprej je pustil posadke v večjih krajih, vendar jih je moral pod pritiskom partizanske vojske umakniti v večja mesta. Tako se je moral že po prvem tednu v novembru umakniti iz vse Bele krajine in iz večjega dela Dolenjske. Partizanske vojska je v tej ofenzivi sicer izgubila okrog 20 odstotkov moštva, predvsem iz vrst novincev, vendar pa je bila sposobna, da je še med njo prešla v lastno protiofenzivo, in to ne samo v drugih slovenskih pokrajinah, temveč tudi na Dolenjskem, ter že takrat, ko je bil sovražnik na tem območju še v ofenzivi. Za to je najlepši primer napad 15. divizije na Novo mesto, do katerega je prišlo že tedaj, ko so na Krimu in Mokrecu še potekali boji. V manj kot štirinajstih dneh po končani sovražnikovi ofenzivi pa so prešle v ofenzivo že vse enote 7. korpusa. Tretjo hipotezo lahko v celoti potrdim, saj je nova oblika partizanskih enot ustrezala novim razmeram. Če je obramba svobodnega ozemlja prej vezala nase partizanske odrede in drobila njihovo moč, je glavno poveljstvo imelo v nemški ofenzivi v jeseni leta 1943 na voljo manevrske enote, ki jih je lahko usmerjalo na važne sovražnikove cilje. Te enote so se lahko premikale z območja na območje ter s tem izvajale tudi pregon sovražnika. Partizanska vojska je imela v nemški ofenzivi v jeseni leta 1943 že vse elemente manevrske taktike, kar se je pokazalo predvsem v ofenzivnih operacijah 7. korpusa NOV in POJ.

89

VIRI: Dokumentarno gradivo: • Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni narodov Jugoslavije, VI.

del, Boji v Sloveniji 1941 – 1945, knjige 1 – 17 (1952 – 1986). Inštitut za zgodovino delavskega gibanja in Partizanska knjiga, Ljubljana.

Knjige: • Ambrožič, Lado – Novljan (1972): Gubčeva brigada. Knjižnica NOV in POS, Ljubljana. • Ambrožič, Lado – Novljan (1975): Cankarjeva brigada. Knjižnica NOV in POS,

Ljubljana. • Bučar, Bojko (2000): Navodila za pisanje – seminarske naloge in diplomskega dela.

FDV, Ljubljana. • Ferenc, Tone (1967): Kapitulacija Italije in narodnoosvobodilna borba v Sloveniji jeseni

1943, Knjižnica NOV in POS, Maribor. • Ferenc, Tone (1985): Ljudska oblast na slovenskem 1941 – 1945, druga knjiga – Narod

si bo sodbo pisal sam, Zložba borec in Partizanska knjiga, Ljubljana. • Ferenc, Tone (1987): Ljudska oblast na slovenskem 1941 – 1945, prva knjiga – Država v

državi, Zložba borec in Partizanska knjiga, Ljubljana. • Guček, Milan (1973): Šercerjeva brigada, Knjižnica NOV in POS, Ljubljana. • Humar, David (1996): Pehotna (gorska, motorizirana) četa – vod, taktični priročnik za

bojevanje. Ministrstvo za obrambo – Uprava za razvoj, Ljubljana. • Klanjšek, Zdravko (1982): Oris narodnoosvobodilne vojne na Slovenskem 1941-1945,

Mala knjižnica NOV in POS, Ljubljana. • Klanjšek, Zdravko (1989): Pregled narodnoosvobodilne vojne 1941-1945 na

Slovenskem, Knjižnica NOV in POS, Ljubljana. • Kleut, Petar (1960): Partizanska taktika i organizacija. Vojnoizdavački zavod JNA,

Beograd. • Kleut, Petar (1983): Partizanska taktika. Vojnoizdavački zavod, Beograd. • Laqueur, Walter (1984): Guerrilla - A Historical and Critical Study. Westview Press,

Boulder in London. • Lubi, Darko (2003): Teorija strategije - študijsko gradivo. FDV, Ljubljana. • Mikuž, Metod (1961): Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji.

Cankarjeva založba, Ljubljana. • Mikuž, Metod (1970): Zgodovina slovenskega osvobodilnega boja. Prešernova družba,

Ljubljana. • Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945 (1976) Partizanska knjiga,

90

Ljubljana. • Perovšek, Franc (2002): Velika Italijanska ofenziva 1942. Društvo piscev zgodovine

NOB, Ljubljana. • Strategija oboroženega boja (1985): Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo - Center za

strateške raziskave GŠ JLA, Beograd. • Strle, Franci (1981): Tomšičeva brigada uvodni del, druga dopolnjena izdaja.

Samozaložba, Ljubljana. • Strle, Franci (1986): Tomšičeva brigada. Založba Borec in Partizanska knjiga, Ljubljana. • Strle, Franci (1989): Tomšičeva brigada 1943. RK ZRVS in Naša Obramba, Ljubljana. • Švajncer, Janez (1992): Vojna in vojaška zgodovina Slovencev. Prešernova družba,

Ljubljana. • Taktika organizacija i namena kopene vojske JNA i Teritorijalna odbrana - Udžbenik za

vojne akademije i fakultete opštenarodne odbrane (1981): Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo, Beograd.

• Tanasakovič, Rajko (1961): Pitanja partizanskog ratovanja. Vojnoizdavački zavod JNA, Beograd.

Magistrska in diplomska dela:

• Guštin, Damijan (1986): Rast in razvoj Slovenske partizanske vojske v prvi polovici leta

1942 in krajevni ter socialni izvor njenih borcev. Magistrsko delo. Filozofska fakulteta univerze v Ljubljani – Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, Ljubljana.

• Potočnik, Viktor (2000): Domobranski boji s partizanskimi enotami – uporabljena taktika. Diplomsko delo. Fakulteta za družbene vede univerze v Ljubljani, Ljubljana.

Enciklopedije, leksikoni in priročniki:

• Crowther, Jonathan (ed.) (1995): Oxford Advanced Learner's Dictionary. Oxford

university press, Oxford. • Enciklopedija druge svetovne vojne 1939-1945 (1982): založba Borec, Ljubljana. • Leksikon narodnooslobodilačkog rata i revolucije u Jugoslavijin1941 – 1945, prva knjiga

A - LJ. IRO (1980): »Narodna knjiga Beograd«, IRO »Partizanska knjiga Ljubljana«, Beograd.

• Leksikon narodnooslobodilačkog rata i revolucije u Jugoslavijin1941 – 1945, druga knjiga M - Ž. IRO (1980): »Narodna knjiga Beograd«, IRO »Partizanska knjiga Ljubljana«, Beograd.

• Verbinc, France (1970): Slovar tujk, Cankarjeva založba, Ljubljana • Vojaški slovar, predelana in dopolnjena izdaja (2002): Ministrstvo za obrambo,

Ljubljana. • Vojna enciklopedija, drugo izdanje – knjiga 6 (1973): Beograd. • Vojna enciklopedija, drugo izdanje – knjiga 9 (1975): Beograd.

91

Članki:

• Guštin, Damijan (1991): Vloga in pomen oborožene sile v narodnoosvobodilnem boju v

Sloveniji 1941 – 1945. V: Zgodovinski časopis. Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana.

• Guštin, Damijan (1999): Načrt glavnega poveljstva Slovenskih partizanskih čet iz marca 1942. V: Vojnozgodovinski zbornik št. 2. Vojni muzej, Logatec.

• Guštin, Damijan (2001): Bistvene razlike med razvojem NOB na vojaškem področju v Sloveniji in drugih jugoslovanskih pokrajinah ter sosednjih narodih. V: Odpor 1941. Borec, Ljubljana.

• Klanjšek, Zdravko (1972): O Strategiji in taktiki NOV in PO Slovenije, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja št. 1-2, Ljubljana.

• Zbornik razprav s posvetovanja o posebnostih narodnoosvobodilnega gibanja in partizanskih bojev NOV in POS na Slovenskem (1989): Predsedstvo SR Slovenije, Ljubljana.

Pogovor z udeležencem NOB: • Junija 2004 sem opravil razgovor s Francem Perovškom, ki je julija 1942, ko se je začela

velika italijanska ofenziva v Ljubljanski pokrajini, opravljal dolžnost namestnika političnega komisarja III. grupe odredov na Notranjskem.

Franc Perovšek je na Notranjskem in v Kočevskem Rogu, ter v Polhograjskih Dolomitih, doživljal najtežjo preizkušnjo za slovenske partizane – »roško ofenzivo«. V tej preizkušnji je bil ves čas v neposrednem stiku z vodstvom NOB in imel možnost spoznati vojaške in politične voditelje OF slovenskega naroda v trenutku, ko so njihove odločitve pomenile preživetje NOB in slovenskega naroda. Gospodu Francu Perovšku se še posebej zahvaljujem za njegov prispevek, saj mi je v svojem pričevanju razjasnil veliko stvari, predvsem pa mi je zelo koristila njegova razlaga o taktiki partizanskih enot na Slovenskem, kot jo je videl on kot neposredni udeleženec NOB. Ta neposredni stik z borcem in častnikom partizanske vojske mi je dal dodaten pogled, ki si ga iz zgodovinskih knjig in dokumentov, ter strokovnih in zgodovinskih študij ni moč pridobiti.