2

© za slovensko izdajo Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2011. Vse pravice pridržane.

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-312.9

BLAŽIČ, Mateja, 1977- Otok vračev : drugi del trilogije Varuhi skrivnosti / Marget Belani. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2011. - (Zbirka Srednji svet)

ISBN 978-961-01-1567-0

255748096

5

El-Nath je gazil po visokem snegu. Samo še nekaj ostrih

zavojev je bil oddaljen od najvišjega vrha strme gorske veri ge,

kjer so gnezdile razvaline starodavnega samostana. Ubi ral

je hitre neprevidne stopinje, ki so se ugrezale v sveže zapadli

pršič. Ledeni piš jasnega jutra se mu je zažiral do kosti. Ne-

varno je lovil ravnotežje v ozki gazi, stisnjeni med previsno

steno in robom prepada, ki je vabil v gotovo smrt.

»Posvariti jih moram … pred nevarnostjo. Posvariti jih

moram, preden bo prepozno …« je mrmral med premrlimi

ustnicami.

7

1

Felias je priprl oči v bleščeči dnevni svetlobi. Dolina okoli njega je bila obsijana s sončnimi žarki, ki so se odbijali od površine kristalnega jezera ter razblinjali ju tranje meglice.

Pokrajina, ki je objemala otok vračev, se mu je zdela nezemeljsko lepa.

Takšni vtisi so preplavljali mladega prebežnika, ko se je s Tanitom, svojim novim prijateljem, pomikal vzdo lž obrežja, da bi poiskala najprimernejšo planjavo za učenje.

Tretji dan, odkar so bili na varnem in je Kara v oskrbi zdravilcev počasi okrevala, si je končno lahko oddahnil in se spočil. Iz hvaležnosti, da jim je bilo prizaneseno, se je odločil izpopolniti veščine, ki so jih na begu pred Liasom-Nasom rešile najhujšega. Pa tudi zato, ker tu-kaj ni imel početi kaj drugega. Zadovoljen je bil, da so mu za učitelja določili prav Tanita, vajenca za vrača svetlo kostanjevih las. Spodaj na jezeru, ob vznožju

8

slapov, tesno bučečih med odsekanimi stenami vrhov, sta se dečka naposled ustavila.

»No, si pripravljen, ščuka?« ga je vprašal Tanit, med-tem ko sta se oba hkrati ozrla navzgor.

»Takole je s tem. Celotno nebo je zemljevid, ki te lah-ko vodi do osupljivih odkritij. Če ga znaš prebrati, se-veda,« mu je pojasnjeval. »Drugače … se lahko obrišeš pod nosom.«

Felias se je prestopil in pozorno prisluhnil, medtem ko je njegov mentor nadaljeval.

»No, pojavi na severni polovici nebesnega svoda go-vorijo o usodi ljudstev, mest in narodov. Na južni stra ni pa so – ravno nasprotno – odtisnjene silnice posame z - nikovega življenja.« Zavzdihnil je in se popras kal za ušesom. »Hm, no … torej … Kaj še? Aha, kjer se stika-ta pola, so najpomembnejše točke, ki pokažejo, kdaj se snidemo s tistimi, ki bodo usodno vplivali na nas. Veš, nobena stvar v našem življenju se ne zgodi, ne da bi jo prej zarisalo nebo,« mu je razlagal Tanit ter pri tem z iztegnjeno roko kazal nad sabo.

Felias je prikimaval ter si skušal čim več zapomniti. »To je še huje kot na srečanjih z znanjem … Saj ne da bi bil prav pogosto tam ...,« se je navihano nasmehnil.

»No, tukaj se izmikanje ne obnese,« je Tanit skomig-

9

nil z rameni. »Če se znajdeš v nevarnosti, te neznanje lahko drago stane.« Premolknil je. »Toda ne skrbi.« Na-da lje val je s posmehljivo učenjaškim glasom, kot bi stal pred občinstvom. »Skrajne stiske vedno spod budijo naše speče moči. Samodejno se spomniš naučenega. Tako kot takrat, ko ste stopili skozi zaščitni zid našega ozemlja. Ko je šlo za Karino življenje, ste se čudežno re-šili zaradi globoke srčne želje in nuje, čeprav še nisi imel potrebnega znanja,« je Tanit dvignil obrv. »Le kako bi ti sicer lahko uspelo?! Brez vsakega predznanja bran ja ptičjega leta … ali česarkoli drugega.«

»Še vedno ne vem, kako sem to naredil. Želja ustvar-jati dobro je najčistejša energija vesolja, mi je včeraj pojasnila babica,« je zrecitiral eno od glavnih zapovedi vračev. »Dejala je, da nam je prav to utrlo prehod skozi portal v naselbino.«

»Ne skrbi, ščuka, vedno bolje ti bo šlo,« se je čez čas oglasil Tanit. »Vsak začetek je težak, a sčasoma posta-ne laže. Tudi jaz sem se namučil.«

»Misliš, da bo tudi meni navsezadnje uspelo?«»Ah, seveda. Vsekakor. Sploh ni druge možnosti. Še

vsi smo se naučili. Sploh ne obremenjuj prednikov s tem. Samo ničesar ne smeš početi na silo, to je vse,« je rekel in zamahnil z roko. »No, in če nadaljujeva najino

10

malo predavanje …« se je pretegnil, »se nebesni obod še dalje deli na posamezna področja – tu je polje roj-stva, dom in družina, korenine, naše poslanstvo, srčna hrepenenja, začetki, mir in vojne, preobrazbe in smrt. In potem je vse odvisno še od ptic, ki preletavajo dolo-čen splet odtisa usode. Prav njihovi leti lahko namreč odklenejo ob rojstvu zapečatene zanke, da se v danem trenutku začnejo uresničevati. In to je v grobem vse!«

Felias je zaskrbljeno vdihnil. »Ampak sliši se zelo zapleteno! Ne vem, ali bom kdaj obvladal vse to! Ko te opazujem pri razbiranju sporočil, je vse videti tako preprosto. Kot bi to počel že vse življenje. Razvozlavaš simbole in jih prevajaš v zemeljske dogodke. Jaz pa se že na začetku zmedem in pomešam vse skupaj. Nikoli ne bom tako spreten kot ti in ostali vrači,« je zamrmral Felias s stisnjenimi ustnicami.

»Še enkrat – ne obremenjuj se po nepotrebnem. Tudi meni je bilo, ko sem bil na tvojem mestu, vse skupaj prenaporno in odveč. Zdelo se mi je brezupno … Vsa ta pravila in zaporedja, zajeta v obsežnih knjigah s ko-vanimi zapahi, ki so shranjene zgoraj v severnem pete-rokotnem stolpu … Zakaj le in kaj mi je tega treba, sem si mislil?! Dneve in noči sem preživel v prouče van ju obledelih zapisov vračarskih kronik ter jih primerjal s

11

tistim, kar se nam je že dogodilo, da bi dobil potrditev, da je moje branje pravilno …« je pojasnil kodrolasec, ki je zdaj spustil pogled in se zazrl v Feliasa.

»Pa je kdaj bilo?« je ta vprašal v pričakovanju.»Ne vedno,« se je zasmejal njegov učitelj. »Vsaj sprva

ne. Nekoč sem eni izmed kuharic napovedal nenaden zasuk usode, ki bo za vedno spremenil njeno življenje ...«

»In kaj se je zgodilo?« se je Felias z zanimanjem obrnil k Tanitu, ko sta se vračala prek hrapave kristalne površine jezera.

»No, nekako sem vendarle zadel … Toda nič tako tragičnega ni bilo. Razbila je lončeni kotel z obaro!« se je zahehetal.

Približevala sta se štirim peterokotnim stolpom in na stavljala obraz popoldanskemu soncu. Na drugi stra ni jezera se je Tanit ustavil, kot bi iskal primerno mesto za naslednjo lekcijo.

»Pravzaprav se mi ne ljubi več. Prevroče je. Ampak še nekaj ti moram pojasniti, potem pa si lahko pri voščiva vrček cimetovega piva. Glej … let sokola ali orla se po v - sem razlikuje od preleta mrhovinarjev, kanje ali jerebi - ce … Največji blagoslov, obljuba obilja in milosti, je let bele golobice, ki lahko naznanja poroko, rojstvo, nov začetek in izpolnitev posameznikovih najglobljih hrepenenj.«

12

Feliasove misli so nemirno preskakovale. Znova se je zazrl visoko v nebo, ki je odstiralo sedanje, pretekle in prihodnje dogodke.

Tanit je sledil njegovemu pogledu. Z dlanjo si je za-slonil čelo pred sončnimi žarki in se nagajivo nas me h -nil. Obrnil se je k Feliasu. »Bele čaplje …« mu je po-menljivo pomežiknil. »Švignile so ti čez točko sre čan ja dveh usod.« Namuznil se je namrgodenemu prijatelju, ki je dal vedeti, da se mu niti sanja ne, kaj pomenijo njegove besede.

Tanit je zbadljivo pojasnil: »Niso tako močan znak kot golobica, toda vedno prinašajo srečanja, nove zgod-be … in obetajo ljubezen.«

Felias ne bi mogel biti bolj začuden, kot je bil v ti-stem trenutku. »Ljubezen? Le kaj ima ljubezen opravi-ti z mojim obrazom usode?« je debelo pogledal.

»Videti je, kot da ti je zapisana, ščuka,« ga je podra žil.Feliasu je postalo nelagodno. Zamahnil je z roko in

odvrnil: »Ne vleci me! To ni smešno. Prav kmalu se bom naučil prebiranja ptičjega leta in potem me ne boš mogel več kar tako naplahtati.«

Toda vrač je vztrajal: »Boš videl. Zgodilo se je, ko se je odprlo tvoje nebo, torej ko si se ti ozrl navzgor. Usoda se nikoli ne moti.«

13

Felias ni vedel, kaj naj odvrne na to. Na srečo Ta-nit ni vztrajal, ampak mu je pomignil, naj se odpravita naprej. S tem se je učenje končalo in krenila sta nazaj proti otoku, ki se je ponosno dvigal nad kristalnim je-zerom.

»In nikoli ne pozabi,« je znova spregovoril vajenec za vrača. »Vedno moraš imeti dovoljenje, tako od člove-ka, v katerega usodo zreš, kot privoljenje oraklja, enako kot sem ga sam danes zjutraj terjal od tebe. Sicer …« je premolknil in globoko vdihnil, »sicer so posledice lah-ko srhljive.«

15

2

Sključena postava je omahnila na dolge kamnite stopnice

pod ruševinami nekdaj razkošne palače, imenovane V pesti

vrhov, na najvišji točki prelaza.

»Varuh … Govoriti moram z varuhom,« je komaj slišno

zamrmral, ko so ga močne roke dvignile s tal in ga potegnile

navzgor.

»El-Nath,« je prihitel k njemu starejši možak, čigar obraz

so vidno izklesale številne bitke in rezko gorsko podneb je.

Približal se je fantu in mu položil krepko dlan na glavo.

»Kakšne novice prinašaš?«

Deček je dvignil begajoče oči k njemu in sunkovito lovil

sapo.

»Varuh … Varuh severa,« je trudoma iztisnil z ustnic.

»Prišli so.«

Tišino je razparal švist puščice. Varuhove roke je zalila

topla brizgajoča kri. Ost je tičala v dečkovem vratu in ga

poslala na pot brez povratka.

»Začelo se je,« je zamrmral moški in se spačeno ozrl v

nebo. »Sever bo padel. Tako je bilo zapisano.«

16

Kara je odprla oči in zatrepetala z vekami, da bi se privadila na sunke svetlobe, ki so prodirali sko-zi gosto mrežo privzdignjenih trepalnic. Šele ko se je navadila nanje, je dvignila glavo, da bi se razgledala okoli sebe.

Njeno otrplo telo je ležalo v nizki postelji, obdani z lesenimi stranicami, v katere so bila izrezljana zna-menja. Njene misli so se v trenutku zbistrile, ko je med njimi opazila znano podobo. Prav takšen – štirje pre-pleteni krogi – je bil njen izgubljeni amulet, očetov dar, žrtvovan ob meji, med begom. »Jaz, moja družina in moja pot,« je s prstom sledila liniji lokov, vrezanih v les. »Preteklost, sedanjost in prihodnost, ujete v zanki edine resnice – večnosti,« je tiho zamrmrala, opazujoč zaščito, ki jo je obvarovala pred najhujšim.

Rahlo se je premaknila in zaznala blago dišavo. Ovi-jala jo je meglica z aromo zelišč, ki jo je prijetno božala v pljučih, ko je vdihnila.

Roko je previdno izvlekla izpod vezenega postelj-nega pregrinjala. Opazila je, da se oblaček zdravilnih hlapov pomika za njo, če se na ležišču premakne z zgornjim delom telesa. Kot bi bil pripojen nanjo. Zdelo se ji je smešno in nenavadno. Šele tedaj se je v prostoru nekaj premaknilo.

17

Zdrznila se je, se vzravnala in sedla ob širši vzglav ni stranici. Pod oknom se je postava sklanjala nad ovalno posodo, v katero so se od zunaj stekali sončni žarki, se mešali z vodo in cvetovi v njej ter polnili sobo z rožnato svetlobo. Iz sklede so se izvijali pu hasti oblački, podobni njenemu. Svetlolasa ženska se je naposled obrnila k njej in se ji z vedrim obrazom neslišno približala.

»Kje sem? Kaj se je zgodilo?« sta iz Kare planili vprašanji.

Zdelo se je, kot da bi tudi ženska lebdela v pros to - ru, tako mehko se je premikala, za hip postala v kora-ku, nato pa je počepnila ob robu postelje in spregovo-rila s toplim glasom. »Ne boj se, Kara. Na varnem si. Pravkar si se pre budila iz dolgega zdravilnega spanca. Tvoje telo je zbiralo moči in na nitki viselo med sveto-vi. Toda zdaj si si opomogla in si zunaj nevarnosti. Na otoku vračev sva. Jaz sem Selina, vračinja pomočnica.«

»Oh.« Kara je pokimala in si potegnila noge k pr-sim. Takoj za tem jo je prestrelil delček spomina, ki je sprožil plaz nove negotovosti.

»Kje je?« je bliskovito skočila pokonci in se začela ne-mirno ozirati po sobi, od težkih hrastovih vrat nazaj do okna. »Ni ga. Bil je samo privid, kajne?« je zamrmrala s solzami v očeh.

18

»Koga iščeš?« jo je poskušala pomiriti Selina.»Svojega očeta,« je izdavila Kara, ki je komaj zadrže-

vala jok. »Domišljala sem si, da je tu.«»Ah, njega si pa gotovo nisi izmislila,« je Selina za-

mahnila z roko. »Varuh Araman je vse od vašega pri-hoda bedel ob tvoji postelji. Šele danes ga je pre magala utrujenost in prepričala sem ga, da je sprejel droben spalni urok, da bi si za nekaj ur odpočil.«

Kara jo je krčevito prijela za roko, saj ni mogla ve r-jeti Selininim besedam.

»Torej je res?! Živ je. Je mogoče, da je živ? Hočete re či, da sva oba živa? Samo … nekje drugje sva kot prej?!«

»Seveda sta živa,« se je zasmejala. »Naš svet je mor-da res malce drugačen od tistega, ki ga poznaš, toda nič manj resničen ni od njega,« se je zasmejala mlada ženska.

Karine solze so zastale sredi lic, preplavilo jo je olaj-šanje. Torej je res! Našla ga je! In živ je! Od raz burjenja in nepopisne sreče se je privila k vračinji, ki jo je tesno objela.

»Glej, čez nekaj ur bo napočil čas, ko naj bi se prebu-dil, toda če želiš, lahko stopim v južni stolp in po sku-šam predčasno prekiniti urok.«

»Bi to res lahko napravili?« je vprašala Kara z ža-

19

re čimi očmi in se pognala iz postelje proti vratom. »Tako dolgo ga že nisem videla. In tako močno ga po-grešam.«

Nenadoma je obstala, se prijela za sence, se zazibala in začela loviti ravnotežje.

»Vrti se mi,« je zamomljala.»Nič čudnega. Nisi še dovolj pri močeh, da bi bila

pokonci. Najbolje bo, da ležeš nazaj.« Podprla jo je in ji pomagala do postelje. »Boš dobro, medtem ko grem zbudit očeta?« jo je pogledala.

»Aha,« je zamrmrala deklica. »In Selina …« jo je usta vila. »Hitro naj pride!«

Vračinja je pokimala, se ji nasmehnila in se po ma k ni la k vratom, Karino srce pa je podivjalo od priča ko van ja.

Ni minilo dolgo, ko so se zaslišali bližajoči se ko-raki. Visok, širokopleč moški je okleval na pragu, kot da bi se želel prepričati, ali je res budna. Ostre poteze so mu omehčali sledovi sanj in hvaležnosti.

Kara se je dvignila in razširila roke, da sta si padla v objem. V njegovem naročju si je naposled oddahni-la, se prepustila njegovi toplini in se ponovno počutila kot majhno dekletce, kakršno je bila, ko sta se zadnjič videla. Zdaj ji je njeno ime nedvomno spet pri padalo,

20

saj je njen oče še živ, in noben odlok mestnih starešin je ne bo več oropal njenih pravic. Čutila je, da bo odslej on skrbel zanjo in jo zaščitil, prav tako kot včasih.

»Deklica moja …« ji je šepetal v lase ter jo tako moč-no prižel na prsi, kot da je ne bo nikoli več izpustil. »Zbudila si se. Se dobro počutiš?«

»Ahm … Malce se mi vrti v glavi in tako zelo sem utrujena,« je povedala, »kot da ne bi imela nobene moči v sebi …«

»Močna zakletev je bila priklicana nadte in sedme-rica vračev je morala uporabiti vse sile, da jo je zlomila. Liasov pečat naj bi trajal vse življenje ali povzročil pre-zgodnjo smrt, zato bo tvoje okrevanje dolgotrajno. Toda naj te ne skrbi, zdaj si v dobrih rokah. Skupnost vračev premore neizmerno zakladnico starodavnih na-činov zdravljenja telesa in duha ter zmore odpraviti posledice vsega slabega,« jo je potolažil oče.

Njen obraz se je zmračil ob misli na Liasov urok. Šele čez čas se je pomirila in počasi sprostila zadrže-vani dih.

»Kako dolgo sem že tukaj?« »Približno tri dni. Ko ste prispeli, je bilo tvoje stanje

precej resno. Samo tanka nitka moje zaščite te je še ohran jala pri življenju skozi sledi amuleta večnosti.

21

In če ne bi bilo tistega fanta, Feliasa, bi se lahko vse skupaj pogubno končalo …«

»Saj res, Felias!« ga je z glasnim vzklikom prekinila Kara. »Kje je? Je tudi on tu? Ga lahko vidim? Kaj se je zgodilo z njim?«

»Počasi, deklič, saj se nikamor ne mudi,« ji je položil roko na ramo. »Seveda je tudi Felias tukaj, na otoku vračev. Večkrat na dan pride pogledat, ali si že budna. Sil no ga skrbi zate. Hkrati pa se že uči in spoznava de-diščino svojih predhodnikov, ki mu je bila tako dolgo odvzeta in zatajevana,« je povedal ter sedel na nizki leseni stol, ki ga je primaknil k njenemu ležišču.

»Katero dediščino?« je s privzdignjeno obrvjo vpra-šala Kara.

»Felias naj bi postal vrač, tako je bila že davno za-pisana njegova usoda. In zdaj, ko je našel babico in skupnost vračev, se njegov uk lahko zares začne.« »Našel je babico! Potem je tudi ona … živa?! Oba sta bila ves čas … tukaj …«

Dejstva v njeni glavi so se počasi začenjala povezo-vati, čeprav je od napora postajala vedno bolj izčrpana in si je zato s prsti masirala čelo. Toda še zaradi nečesa, kar je pravkar izvedela, je široko razprla oči ter zašepe-tala: »Felias bo postal vrač?«

22

»Da. Že zdavnaj je bilo tako določeno. Njegova rod-bina je bila vedno tesno vpeta v gibanje vračev. Potom-ci vra čev so, prvih sedmih, ne le vrači pomočniki, kar je najvišji naziv, ki ga lahko prejme vsak vračarski va-je nec po ustreznem urjenju. In zdaj, ko se je premakni-la os sedanje sedmerice, bo prihodnji izbrani potomec moški. Prav zato je tako pomembno, da se Felias čim prej pri uči čarnega znanja, kajti nekoč bi bil tudi on lahko izbran na to najvišje mesto,« ji je pojasnil oče.

Kara je pokimala, čeprav so njene misli še zmeraj neurejeno begale. »Felias mi je med begom sicer pove-dal, da prihaja iz ugledne in vplivne družine vračev …, rodbine, ki naj bi imela v preteklosti visok položaj v mestu …« je glasno razmišljala. »Toda kljub temu mi ves čas, ko sva bežala skupaj, ni padlo na pamet kaj takega … Mislim, da si tudi sam ni nikoli predstavljal, da bi bil lahko izbran za tako veliko usodo. Predvsem ker je bil v mestu Tisti, ki nima imena.« Na tihem je šele zdaj dou mela, kaj ju je zbližalo in povezalo. Kaj jo je prignalo k temu, da mu je zaupala od prvega tre-nutka, ko sta se spoznala. To je bila najverjetneje dedi-ščina vračev.

»Izčrpana si, počitek potrebuješ. Selina ti bo pri-nesla kosilo v posteljo, potem pa boš lahko še malo

23

zaspala. Tudi sam bom odspal svoj spalni urok, potem pa se vrnem. Feliasu bom sporočil, da te lahko pozneje obišče, prav?«

Še enkrat jo je tesno objel, poljubil in pobožal po glavi, in ko so se njegovi koraki že oddaljevali od le-žišča, ji je pomahal.

»Oče ...« je z zadnjimi močmi odprla oči. »Kaj bo z mamo, zdaj ko sem razbesnela Liasa-Nasa? Kaj če se bo znesel nad njo?«

Varuh je stopil nazaj k hčerini postelji. »Ne skrbi, deklič. Tvoja mama zna poskrbeti zase. Poleg tega jo še vedno ščiti njena knjiga usode.«

»Toda gotovo jo mora skrbeti zame … Ji lahko kako sporočiva, da sem pri tebi, da sem te našla in da me Lias ni pokončal?« se je povlekla pokonci ob vzglavju.

»Prepričan sem, da ve, da si dobro … Poleg tega niso samo Kipi modrih tisti, ki prihajajo skozi sanje,« ji je pomežiknil, ne da bi pojasnil še kaj več. »Spočij si,« je zašepetal na vratih. Preden so se ji znova zaprle oči, je Kara zbrala poslednje moči in mu pokimala v po zdrav. Oblaček dišavne meglice je še vedno lebdel nad njo.

25

3

Visokorasli Ajalon se je v mraku prihuljeno smukal ob robu jase. V daljavi pred njim so se prižigale prve nočne luči bližnje postojanke.

»Pri vseh kosmatih prednikih,« je zaklel sam pri sebi. »Prispel sem ravno na mesto, ki bi se mu mo ral za vsako ceno izogniti!« S pogledom je sledil temnim poslopjem ter stisnil roke v pesti. »Stolp ne ustraš nih, Stolp preudarnih in … Stolp pozabljenih ali … Tara-na s ova mrtvašnica prebeglih duš, ki tam gnijejo pri živem telesu.« Globoko je zavzdihnil ter se sklonjeno pomikal skozi visoko travo proti mejnemu zidcu. »Ne smejo me ujeti,« se je skoraj neslišno bodril. »Vem, da mi bo uspelo! Mora mi. To je zanjo. Za naju. Za nas. Za prihodnost.«

Plazil se je v sencah ob mejnem kamnu navzdol v dolino, kjer so se hiše porazgubile v pokrajini. »Če bi mi vsaj uspelo priti do tja, neopaženo prečkati mejo mimo stražnih točk in …« Naglo je sklonil glavo ter se

26

vrgel na tla. Skupina jezdecev z baklami v rokah se je z druge strani naglo bližala njegovemu skrivališču.

»Gotovo je spet samo lažni preplah,« je prvi od njih zaklical možem za sabo.

»Tako kot vedno,« je odmeval globok glas za njim. »Kdo od njih, odpadnikov, si sploh upa vrniti na naše ozemlje. Preden bi se utegnil podelati v hlače, bi ga po-slali k prednikom,« je sledil gromki posmeh.

»Toda menda je tista otročad zdaj odprla prehod,« je znova spregovoril sprednji.

»Ah, ko bom na lastne oči videl prvega prebežnika, bom verjel, da so tako neumni, da lezejo čez mejo, nič prej. Zdaj pa pojdimo nazaj. Slamnjača me kliče še bolj kot bezgovo vino.«

Odmev konjskih kopit je naposled le izzvenel in Aja lon je spustil zadrževani dih.

»Tokrat je šlo za las,« je šepnil v prazno. Ozrl se je okoli sebe. Obdajala ga je temna noč brez zvezd.

»Dovolj daleč sem od naselbine. Moram poskusiti prečkati mejo. To je moja priložnost. Zdaj ali nikoli. In naj mi predniki pomagajo.«

Vstal je, se zravnal in se pognal do zidca. Z rokami se je povlekel navzgor. Spravil je čezenj najprej eno, nato pa še drugo nogo. In ko se je že hotel spustiti

27

na tla na drugi strani, je v njegovo pozornost zarezal zvok. Rezgetanje. Hrzanje konja. Mišice so se mu na-pele in otrpnile. Skrčil jih je, da bi se potegnil nazaj, v tem pa ga je osvetlila bakla ter ga razkrila.

»Dobrodošel doma,« se je zarežal stražar na konju. »Nikoli ne odjezdimo vsi. Eden se vedno potuhne in počaka, ali se kje skriva kakšna smrdljiva reva, kakršna si ti.«

Ajalon se je sključil in stiskal k zidu, nato pa se je zasukal, da bi se z zadnjimi močmi pognal nazaj čez prepreko.

»Niti pomisli ne na to, zguba. V desni roki imam kopje, ki leti hitreje, kot bi ti poslednjič vdihnil.«

Minile so minute zamrznjene napetosti, dokler se ni Ajalon obrnil in visoko dvignil roke v znak predaje.

»Tako je prav, dečko. Danes si ne želim mazati obla-čil s krvjo nekega bedastega vrača. Hodil boš pred mano do mesta. Greva! Poveljnik Taranas bo odločil, kaj bo s tabo.«

Varuh Araman je skočil pokonci. Ledeno mrzli pot mu je oblival obraz, ko se je skrčil v polsedeči položaj in glasno kriknil: »Kara!«

28

Ozrl se je okoli sebe, po ozki čumnati, ki mu je slu žila kot začasno prenočišče, kadar se mu ni ljubilo vzpe - n jati v svoje sobane v južnem stolpu. Zapazil je drob ne iskrice, ki so švigale okoli njegovega telesa, se utrinjale in izzvenevale v prazno. »Spalni urok se še ni končal,« je zamrmral sam pri sebi. »Nekaj se je zgodilo. Nekaj ga je prekinilo. Ne bi se še smel … zbuditi.«

Pomel si je obraz, stopil do vrča na bližnji mizi, zajel nekaj vode v dlani in si opljusknil ostanke sna z oči.

»K svoji deklici moram. Upam, da je z njo vse dobro … Selina je tam. Gotovo je na varnem. Nekaj drugega se je moralo zgoditi.«

Popoldne se je že prevešalo v večer, je opazil, ko so njegovi odločni koraki odmevali po notranjem križ- nem hodniku. Hitel je proti zahodnemu od štirih belih stolpov na kotnih točkah otoka, ki so jih objemali no-tranji in zunanji stolpičasti prehodi. Prvi so povezovali skupne prostore in prebivališča vračev, slednji pa zu-nanja dvorišča in oskrbovalni del naselbine.

»Felias!« je zaklical, ko je prek travnate zaplate z vodnjakom na sredi uzrl dečka z drugim mladim vra-čem. Z resnim izrazom je pohitel k njemu. »Zbudila se je,« je oznanil, še preden se je ustavil pred njima.

29

»Kaj res?! Hvala prednikom! Kako je z njo? Je oz-drav ljena?« je hlastnil deček.

»Pred nekaj urami se je prebudila. Malce je bila še šibka, toda okrevala bo. Lahko greš z mano in jo obiš-češ. Spraševala je že po tebi,« je dejal Araman.

»Oh, to je pa vesela novica! Vedno se bori do konca. In seveda grem zraven. Komaj čakam, da jo vidim!« se je široko nasmehnil.

»Pridi. Nimava časa za obiranje,« ga je nestrpno spodbudil varuh.

»Kara je budna!« je Felias čez ramo še enkrat vzne-mirjeno ponovil Tanitu, kot da ta ne bi že sam sli šal nju nega pogovora. »Morda bi moral povedati Beregi-nu, da jo lahko obišče tudi on? Ga boš poiskal?«

»Če bom našel tega brgleza! Saj veš, da se ves čas potika naokrog in je izmuzljiv kot jegulja.«

Felias je pokimal in se še enkrat ustavil. »In najina lekcija …«

»Pojdi. Bo že počakala,« je odvrnil Tanit. »Ni treba priganjati prednikov. Kače me grizejo v želodcu. Po večerji bo več kot dovolj časa za vse drugo.«