neÏa maurer skorja dlani in skorja kruhalice prislanjam h grudi, ki grenko di‰i — naj skoz moja...

BESeDASKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA

1

NeÏa Maurer

Skorja dlaniin

skorja kruha

BESeDA

E L E K T R O N S K A K N J I G A

O M N I B U S


2

BESeDA

NeÏa MaurerSKORJA DLANIIN SKORJA KRUHATiskana izdaja: ZaloÏba Ozorja,Maribor 1969

To izdajo pripravilFranko [email protected]

ISBN 91-7301-479-6

[email protected]

www.omnibus.se/beseda


3

Vsebina

KAKOR RÎ IN P·ENICA 5Postaje 6Kmeãka uspavanka 7Mamino pismo 9Doma 10Kakor rÏ in p‰enica 13Kozolec 14Skorja dlani in skorja kruha 15Pred vrati 18

TEHTNICA POÎELENJA 19Ne vem, kdo sem 20Slika 22Kot usoda 23Stegni roko 24Îenska 25Vso noã 26Imam le noge beÏeãega volka 27Dajte nam sivih juter 29Porcelanasta deklica 30BeÏim 33

BILA SEM LISICA 35Danes ljubi moj je umrl 36Na moj rova‰ 37KriÏemsvet 38Pro‰nja 39Îivim 41Bila sem lisica 42


4

Bele roÏe 44Jokajoãe pojo petelini 45Pustite me 47Nesmisel 49Za ta hip 51

BARVE DNEVA 53Modro in ãrno 54Sivo in rjavo 55Rumeno 56V kinu 57Hotelske postelje 58Moje hrepenenje 59Za vajo 60Belo 61Ne vpra‰uj 62Sedem blagrov 64Roke 65Rdeãe in sinje 67Mimo vseh teÏav 68

ÎELEZNI ZMAJI 69Veselica 70Zvesti dolgãas 72Zlati nasmeh 73Za Ljubljanico 76RoÏe 77Ljuba Ani 79Stare punãke 81Podoba Julije 82Na‰e potovanje 83


5

Kakor rÏ in p‰enica

Pri‰la sem z deÏele,z zelenih travnikov, mehkih poti,

vajena dela in raskavih, toplih dlani.


6

Postaje

Dolgo, neskonãno dolgose vozim Ïemimo lepih, prijaznih postaj —vendar niti za hip ne pomislim:»Obstani! Zdaj!«

Moja postaja je daleã nekje —lepa, majhna in moja —spomin na njo je Ïe bled;telegrafski drogovi, ki mimo beÏe,bri‰ejo nanjo sled.

Nekoã bom nekje izstopila,na neki tuji postaji;od takrat bom mimo vsak vlak zamudila.Ne bom tam na‰la odgovoraniti na eden »Zakaj?« —le to: Naprej ne bom mogla veãin veã ne bom mogla nazaj.


7

Kmeãka uspavanka

Ajatutaja, fantek, zaspi,vsi smo Ïe trudni.Danes smo ovce ostrigli —med volno je shranjeno sonce,v rute in jope vpletenonas bo ogrevalo zimske dni.Ajatutaja, fantek, zaspi.Megla nad hi‰o kodeljo vali,a veter, kmetiã skrben, hitiin prevaÏa nasteljo z brega na breg.

Preden zapade sneg,moramo spraviti repo in zelje —ajdo je slana pobrala,otavo narasla voda zmendrala.Streha nam pu‰ãa.Sekira podira kolje na hribu —peã nima srca:ãe v njej ne gori,je mrzla kot kamen.Zima hiti.


8

Ajatutaja, fantek, zaspi,vsi smo Ïe trudni.Krava in vol preÏvekujeta v spanju,zapah je Ïe legel na hi‰ne dveri.Ogenj je ugasnil.Ura mrmraje kazalce vrti,od dolgih veãerov utrujena luãle s teÏavo gori.Îivljenje je trdo.Fantek, zaspi.


9

Mamino pismo

Tvoja pisma so dobra in preprostakot domaãa hi‰a.Vsako potezo poznamin vem Ïe vnaprej,kaj prvi stavek povein kak‰ne Ïelje prina‰a poslednji.Vãasih pisma niti ne berem —za luã na stojalo ga denem,tam sveti, dokler ne zaspim.Zjutraj gre z mano na delo —med avtomobili in sivimi stenami,v parole zvoãnikov me‰a svoj glas:»Ljuba hãi! Grozdje zori,pridi ga brat!«Nasmehnem se rahloin dalje prebirampopisane akte, zapisnike sej,ko da so grozdi,di‰eãi grozdi.


10

Doma

Rada se vraãam pod streho,kjer sem preÏivela mladost —v ljudeh je dobra vera,da je v domaãem kraju sreãa Ïe v zraku,da jo slednji list nosi na trepetajoãem krilu,da teãe z mleãne ceste o mrakuin da se zjutraj vesi na travo kot rosa.Morda je to res.Nihãe ne more drugemu tega razkriti;tudi noã — sama polna omame spanja —ne more dati pokoja ãloveku,ãe v njem je nemir.

Pri‰la sem k samotni hi‰i,prvi, ki sem jo spoznala na svetu —tako pride otrok k mami in pravi:»Utrgaj mi krajec lune!«In mati ga poloÏi otroku v naroãje.Rojstna hi‰a je kakor mati:Ogenj, ki sem ga zakurila v peãi — Ïe leta

hladni —-ves ãas nekaj brblja, da vem, da sva dva


11

in da se niãesar ni treba mi bati.Ko sem pometala veÏo —lanska gnezda os so leÏala po tleh —se je veter ves ãas z mano igral,mi vesil suhe liste na lasein vrtinãil spomin na minule ãase.Pa sva se stepla pred hi‰oin skoro bi padla.

Zdaj mi visoko ÏviÏga krog oken,ker ve, da ÏviÏganja noãem.»PoredneÏ, ej, preglasim te!«Kolovrat pognala sem — v prazno,brez volne in brez prediva.Vrti se kot stara plesalka,ki vriska in drzno bije s petami ob tla —drugim v zabavo;njej je Ïe davno potekel veselja ãas.

Sosedov petelin mi vsako uro zapoje,da ãas tudi tukaj teãe —daleã je do soseda,ljudje se komaj doseÏejo s klici —in petelinov glas odmeva po moji dolini,po mehki rjavo zeleni zibelki


12

ter se zapleta v temne zavese gozdov,izpranih od dolgih nalivov.

Dan se igra skrivalnice z mrakom.Mah za hi‰o di‰i po moji mladosti.Ko pride noã, jo bom naprosila,da mi daruje vogal ãrne rute.Skopala bom mah za domaão hi‰oin ga zavila v ãrni vogal.

S seboj ga odnesem — jutri,ko bo sosedov petelin zapel, da je ãas.Jutri, ko bo steza med samotno hi‰oin cesto v dolini napetakot vrv Ïrebeta,ki noãe pred oje.Jutri.

To je ‰e daleã.


13

Kakor rÏ in p‰enica

Lice prislanjam h grudi,ki grenko di‰i —naj skoz moja pljuãa zemlja zadiha!Z dlanjo ãutim seme, ki Ïene kali —naj misel, ki niha med temo in soncem,vzkali, zacveti!Da bi priklanjala soncu sekakor rÏ in p‰enica,da bi ãutila se ljubo njegovokot v Ïitu plavica.Da bi me veter kot vonj ãe‰minana krila vzelin na okna bojeãa, prviã odprtamoj smeh kot bele cvete naspel.


14

Kozolec

Odprt sem vsem vetrovomin niãesar ni,kar bi Ïelel imeti zase.Vsako zimo paberkujejo ptiãipo mojem naroãju ostanke lanskega obilja.Spomladi ãutim,kako umira rdeãa deteljain potem pride moj ãas:P‰enica leÏe v moje naroãje.Vse noãi rastejo moje moãi ob njenem drhtenjuin boÏanju njenih dolgih res;dokler je ne odpeljejo.Jeseni naloÏijo vame mehko, di‰eão otavo —otoÏne spomine na minulo poletjein poslastico Ïivini v zimskih dneh.Potem me omete snegin veter poãiva v mojih praznih latah.Temu edinemu bi rekel:»Prijatelj moj.«


15

Skorja dlani in skorja kruha

Poslavljam se.Nikamor ne odhajam —stvari same odhajajo od menein tudi ljudje odhajajo.— — —Stojim na vijugasti stezi svoje mladosti,pa se ljuba steza pod mojimi nogami ‰irikot v pravljici — in nazadnje je ni veã.Cesta pelje od hi‰e do hi‰e.— — —Gledam pa‰nike svoje mladosti,mirne krave in nagajivo drobnjad —zapojem jim, da se bodo raje pasli,pa jih ni nikjer veã.Menda stojijo v vrstah v velikih hlevihin nobenega otroka ni nikjer,da bi jim zapel.— — —Njivice in motike in cvetoãi krompir,upognjeni hrbti in hrapava skorja dlaniob hrapavi skorji kruha!


16

·e so njivice, a ne kot pozdrav soncu,deÏju, vetru in ljudem.Kot narodni park nemoãi leÏijomajhne na visokih griãih.Stopinje volov so poãasne —ostareli ljudje orjejo globoko in potrpeÏljivo,ko da si orjejo grob.— — —In tam so gozdovi — moja prva pesem,prvi beg od ljudi, prvi obraãun s seboj.Ïelja iskalcev hodi med drevjem,pa kape z zvezdami in pu‰ke.Poslavljam se. Saj ne odhajam jaz.Oni odhajajo. Kar tako spotoma ali stojeã

na straÏidvignejo mah z gozdnih tal in zlezejo podenjin ni jih veã.— — —Mama, ljuba mama!Hodi po kuhinji in me vedno manj ãuje.Vedno manj me vidi.Lepega jesenskega dne si bo oprtala ko‰in bo od‰la po suho praprot za kozo.Ne bo se vrnila.Po najvi‰ji, najbolj zlati praprotibo splezala v nebo, v katerega veruje.


17

Ïivali bodo jokale,tudi roÏe in ljudje.— — —Menda joãem. In nekaj blebeãem: Rada vas

imam!Vseeno je, ãe prosim in se upiram.Niãesar ni mogoãe spremeniti —saj ne odhajam jaz.


18

Pred vrati

Pred mnogimi leti je v kotu sobeluã zagorela.(To bi lahko bila moja zavest.)Zaobjela je sobo do vrat.·la sem poãasi za Ïarkom ãez pod.(To bi lahko bil na‰ svet.)Na‰la sem mizo in kruh na njej,ob stolu sem si koleno razbila.

Zdaj to ni veã vaÏno — pred vrati sem.Odpreti jih moram in iti.Zunaj je noã.Ïarek moje svetilke ne seÏe tja.Nikogar, niãesar ni zunaj.(To bi lahko bila veãnost.)Kaj bom tam?Niã.Niti tega ne bom videla veã,kako postaja odsvit moje svetilke rdeãna zaprtih vratih,medli in ugasne.

V sobi bo vse tako kakor prej.


19

Tehtnica poÏelenja

Zapoj mi drzno pesem o radosti!Saj je vseeno, kam te vodi cesta!

Sinoãi breza mesec je objelain vse do jutra mu ostala zvesta.


20

Ne vem, kdo sem

Ne vem, kdo sem, ne kak‰na sem.Vsak, ki me sreãa,me ustvari po svoje, zase —ko da je bog.Gledam to svojo novo podoboin ljubim ãloveka,ãe me je ustvaril dobro in lepo,in ga sovraÏim,ãe ustvari spako.

Ljudje so slabi bogovi —njihova moã ne seÏe do jutri:ãlovek odide, pozabiin mene ni veã.Stopim se kakor vo‰ãena figura na soncuin ni ne sreãe, ne Ïalosti, ne Ïelja.

Zgodi se, da pride ‰e kdoin ustvari nekaj podobnega,kot je nekdaj bilo,


21

ko sem verjela,da kle‰ejo du‰e iz marmorja —tedaj zajoãem nenadno, brez vzroka.


22

Slika

Tvoja krhka postavana ãrni obali.S konci prstov se dotika‰ deklice.âutim,kako polje tvoja topla,rdeãa kri.Nisem deklica,ki jo ljubkujejo tvoji prsti;nisem vi‰njev zrak,ki objema tvoje telo.Obala sem,ãrna obala, na kateri stoji‰.Sreãna sem,da ãutim na sebipodplate tvojih sandal.


23

Kot usoda

Njegove oãi so kot usoda,z niãimer jih ne morem odvrniti:ne z grobostjo, ne z dobroto,ne s po‰tenostjo, ne s prevaro,‰e s prijateljstvom ne.Za njimi grem kot ovca za ovnom,ne vpra‰am, koliko nas gre,kam gremo,zakaj gremo —moram iti, da skoãim za njimi ãez steno,ali da se iz mene rodijo druge take oãi.


24

Stegni roko

Stegni roko in privzdignimoje prsi do svojih ust —Ïeljna sem tvojih poljubov.

Stopi tesno kraj mene,da bom zaãutila tvoje teloob svojem telesu —samota je teÏka kot glad.

Ovila bom roke krog tebein vrednost Ïivljenja bo zrastlaod niã na neskonãno,kot zraste vrednost pe‰ãene struge,kadar jo voda napolni.


25

Îenska

PoloÏi mi roko na trebuh,da ãuti‰, kako trepeãeod Ïelje po tebi.Da si bruno, ki leÏe name,bi ozelenel,tolik‰na je moja sla.Moje prsi so tehtnicaza lepoto tvojega ljubkovanja;moj popek je ãa‰aza strast tvojega telesa;moja stegna so bregoviza reko tvojega poÏelenja.Napolni moje nosnice s svojim dihom,ukroti moja usta s svojimi usti,moje roke s svojimi rokami,izmuãi noge, da bodo v sladki utrujenosti

drhtelekot bilka pod zrnom rose.


26

Vso noã

Moje telose zvija,krãi,stezain trga.Vso noã.Vso dolgo noã brez prestanka,brez spanja,brez Ïelje po spanju.

Moje telo je plamen,ki hoãe doseãivejo nad sabo.


27

Imam le noge beÏeãega volka

Hodim po ulici in gledam ljudi.Njihova stopala in gleÏnje gledam.

Nekoã je Ïivel ãlovek,ki sem mu poljubljala noge.Zgodilo se je,da mi je stopil na roko,pa nisem ãutila boleãine.Kadar sem z oãmi zajela njegove,je bil svet moj.Ni bilo stvari,ki je ne bi imela.Potem sem ga ubila.Nekega toplega veãera,ko je sonce za‰lo krvavo.Kot tolikokratsem mu poloÏila glavo k nogamin njegovo stopalo mi je stisnilo vrat.Tisti hip sem postala Ïival.Divje sem se zvila,planila kvi‰ku


28

in ga pogledala od zgoraj navzdol:Tedaj je umrl.

Zdaj imam le noge beÏeãega volkain pljuãa, ki hoãejo dihati.


29

Dajte nam sivih juter

Tudi najlep‰e noãise v na‰em mestu konãajo v sivem,meglenem jutru,ki leÏe na du‰o teÏko, moreãe,kot sneg na jesenske roÏe.RoÏe se sklonijo prav do tal,do rjave prsti:Nazadnje se vse na zemlji konãa tako,da ãlovek leÏe na njo ali vanjo:oboje je pozabljenje —prvo varljivo, drugo popolno.âemu potem zvezde in jasno neboin sonce in roÏe?Dajte nam sivih juter,dajte, nebe‰ki natakarji!da se napije jih du‰a, pijana lepote,da trezna postane, trezna in hladna,kot od jesenskih nalivov izprana cesta.


30

Porcelanasta deklica

Komaj za dlan na ‰irokosi od‰krnil vratain vstopil visok in tenakkot Ïarek.Soba je zasijala.Voda na sliki je zaÏarelain popek v vazi se je razcvetel.Za zaveso sta se zaãela igratiskrivalnice zarja in mrak,Knjige so za‰epetalebesede ljubezni.NeÏna porcelanasta deklicana moji knjiÏni polici je vstalain ti stopila naproti:»âakala sem te.«Nasmehnil si sein od sija tvojih oãiso deklici lasje sinje zablesteli.Potem sta sedla k odprtemu oknu,se drÏala za rokein molãala.


31

Rdeãe in zlato listje starega jesenaje ‰epetalo namesto vaju.

Negibno sem obÏdelav najtemnej‰em kotu sobe,da vaju ne zmotim.

·estnajst let mi je bilo,ko mi je mama kupilaporcelanasto deklico.Od takrat je preteklo mnogo ãasa.

Moje oãi niso veã tiste,kot so bile,moje srce tudi nein ne moje roke.Le deklica je ostala,kot je bila —in zdaj sta se na‰la.— — —Nenadoma sem jaz ona,ki sedi kraj tebe.âutim tvojo rokona svojem pasuin zavem se,da sem mlada in brezskrbna.


32

Roke stegnem kvi‰kuin na prste mi sedejo zvezde.Vzamem dvein ju poloÏim v tvoje oãisebi v sreão in veselje.

Jutri,ko ne bom veã ona,ki sedi kraj tebe,bom od daleã —ne da bi vedel zame —uÏivala sijaj modrih zvezdv tvojih oãeh.— — —Tik mimo mene je priletel golobin se mi s perutjo dotaknil ustnic.Kdo se spomni neãesa,kar se ni zgodilo?Spomnim se,kako si me poljubilz dotikom drhteãe golobje perutnice.


33

BeÏim

BeÏim v megleno mesto —re‰itev je v pu‰ãobi,re‰itev je v hladni, sivi megli,re‰itev je v starih, dolgoãasnih cestah,kjer stoji kamen kraj kamna trd in izlizan.âe stopim nanj — stopim na trdo.ãe padem nanj — padem na trdoin si potolãem samo dlani in kolena.Tam nikoli ne padem v mehko, zeleno travo,v kateri ãlovek zajoãe od Ïelje.Roke iztezam,da se prerinem v gneãi ljudi —nikoli, da bi lovila topli, di‰eãi veterin si pritiskala k licu vroãe, prazne dlani.âe tam v tisti hladni, domaãi meglikoga pozdravim z nasmehom,pomeni to vljuden, prijazen »Pozdravljen« —nikoli pa trpek, medleã »Kako te Ïelim!«In tam nikdar ne drhtim kakor cvet,ko ga poboÏa metulj z robom krila,ãe mi kdo roko poloÏi v dlan.


34

Tam v hladnem, meglenem mestulahko mirno spomin odÏebramin mislim na jutri‰nji dan.


35

Bila sem lisica

Lovi me z vetrom,lovi me s temo,

lovi me z mislijo —ne ulovi‰ me!Ne najde‰,

kdo mi daje svetlobo.Kaj morem,

ãe ne verjame‰,da Ïarim iz sebe.


36

Danes ljubi moj je umrl

Danes ljubi moj je umrl —bog daj mir njegovi du‰i,naj pokoja mu ne ru‰imoja Ïalost.

Kdor je sam, je kot pregnan —dnevi in noãi hitite,pozabljenje mi rosite,dokler sem.

Pride ãas — morda pomlad boãas, ko rekli bomo »Sreãno!«tiho, zadnjiã in za veãnovsemu, vsem.

Kar ljubili smo v Ïivljenju,takrat vse bo izgubljeno —je bilo sploh kdaj dobljeno,res ne vem.


37

Na moj rova‰

Vzela si bom tudi tisto,kar je z Ïeljo snubil drugi —mnogo se ponuja nam,malo nam je dano.

Z nohti bom zagrebla v koÏovem, ni moja, niã ni moje;vselej se paã nekdo joãe.Naj na moj rova‰ gre sreãa.

âas utripa kakor plaãan,upanje je rdeãa krpa.Vsakdo pade sam, ko pade —iz grobov ne raste roÏa.


38

KriÏemsvet

KriÏemsvet poti drÏijo,kriÏemsvet ljudje hitijo,da bi na‰li, ãesar ni:hrepenenje vedno mlado,ki prek vseh prevar Ïivi.

Ljubim danes bolj kot vãeraj,ljubim zdaj te in za zmeraj —pa le i‰ãem, ãesar ni:hrepenenje vedno mlado,ki prek vseh prevar Ïivi.

Sreãa in nesreãa mine,v ãasu utopi‰ spomine,da ima‰ le, ãesar ni:hrepenenje vedno mlado,ki prek vseh prevar Ïivi.


39

Pro‰nja

Od zelenega dnevav temnomodro noãcveti moj tulipan.Je kot pozdrav od koder pridemin kakor plamen.

Naj ne bo kaljenja v meni,naj bom kakor tulipan —saj kdor ljubi, je neskonãnosvetel, tih in vdan.

PoboÏam ga,kadar grem mimo njega.Tulipan pa gleda v sonce.Kot pozdrav je, kadar odhajamin kakor upanje.

Naj ne bo nemira v meni,naj bom kakor tulipan —dan osonãen, dan izmuãenje Ïivljenju darovan.


40

V hitenju za hip zgre‰imtulipan in dom.Begam.Tulipan pa cvetiin se naslanja na veter.

Naj ne bo bojazni v meni,naj bom kakor tulipan —vse se menja, niã ne mine.Ljubim zdaj za smrtni dan.


41

Îivim

Na moji desni leÏi otrok,ki hoãe moje roke, prsi in topel glas.Na moji levi leÏi‰ ti,ki hoãe‰ moja usta, boke in pas.Îivim.Ko pride starost,jo bom sprejela lahka in mirna,kot sprejme drevo v na‰em vrtuhladno jesen.


42

Bila sem lisica

Prej sem bila lisica.Lovila sem mi‰i, ptiãe in kure —kar sem dohitela, je bilo moje.imela sem mnogo lukenj —v vseh sem bila doma.Rjava, pretegnjena in povaljanasem vsak hip lovilain vsak hip beÏala.Strah pred vsem,najbolj pred ljudmi in psi,je uril moje noge.Na pomlad sem se polep‰ala —za nekoga, ki bo nekaj dnispremljal moj beg in lov.Vsaka pomlad je bila prvain zadnja.Le tisti, ki so me gonili,imajo spomin.Vsaka pomlad je bilakot toplo, drgetajoãe meso v goltu.Bila sem lisica.


43

Kako se je prevesilo, ne vem.Zdaj sem ena izmed onih,ki se jih lisica boji —tako pravijo vsi, ki me poznajo.Toda ob veãerih zapahnem okna in vrata,se zvijem v klobãiã na posteljiin drgetam.Vem, da bi morala beÏati,dokler bi me nesle nogein nekje daleã skopati brlog za noã.

Danes me je ugriznil moj otrokz ostrimi, koniãastimi zobmi.Zadrhtela sem od slasti: pomlad!BeÏati skupaj z nekom,beÏati vse meseãne noãiin potem v nekem varnem brloguvonjati lastno kri,ki se ogla‰a z zahtevnim glasom mladiãa!

Toda zdaj pomnim in vem,da varnega brloga ni.Nemoãna sem in se bojim.


44

Bele roÏe

Vidim bele roÏe, kako cvetijo.Natrgam jih zate.Nekoã bomo umrli.Potem me ne bo‰ veã poljubljalin ne bo‰ veã rekel:»Kako si neumna —oblake zamenja‰ z roÏami!«Ne bo‰ veã od‰el, da bi se vrnilin neka hi‰a bo izgubila ime »dom«Lej, muãim se od Ïelje po tebiin od misli, da nekega veãerane bom niãesar veã Ïelela.

Natrgala sem ti bele roÏe —saj ne vem, morda so oblaki.


45

Jokajoãe pojo petelini

Ostala sva sama.Najin dan je minil,najini prijatelji so se raz‰li.Stojiva in gledava,kako odhajajo tudi otroci in zvezde.Jutra pa ni.Le spomin jepome‰an z dremeÏem in sanjami.

Prsti zaãutijo hodniãno rjuhoin Ïe je tu rojstni dom.Potem pride pravljica:Nekoã je Ïivela mama,ki nas je ljubila bolj od vsega.Zdaj je ni veã.Tudi mame umrejo — ãeprav ne zares:Ta postane veter, druga cvetlica,kar ima paã njen otrok najraj‰i.

Prsti se dotaknejo okvira na steni —slike otrok.


46

Otroci ne sodijo v sanje, ne v spomine.Odprli so na‰a srca kot ‰koljke,pobrali, kar so na‰li v njihter odnesli sreão in breme Ïivljenja dalje.Morda je zato ta noã brez jutra laÏja.

Nekje jokajoãe pojo petelini.


47

Pustite me

Pustite me iti samo ãez polje —ne kliãite me in ne spra‰ujte.Lahko da je polje veliko in brez vode.Trgala bom bilke in pila iz njih.Lahko da pride nevihta:legla bom na zemljo in bom eno z njo.Lahko se priplazi kaãa —ah, saj je toliko hudega,da me nihãe ne re‰i, ãetudi me nese na ramah.Vsak pojde sam —tako je reãeno in zapisano.Dobrih Ïelja je toliko kot muk —le da so muke skale, Ïelje pa veter.Ljubim njega in spet njega —z Ïalostjo in hrepenenjem,drhteãih rok in drhteãe du‰e.TeÏko je potiho oditi od ljubega —a kaj naj mu reãem?Da je v polju cvet, ki ga moram ‰e danes utrgati.Da je v polju ranjena podlasica.Smejal bi se mi.


48

In ãe bi rekla, da je sonce nad poljem Ïalostno,bi se smejal ‰e bolj in me ne bi pustil.Jaz pa moram iti sama ãez polje.Utele‰eni smo v vsem in v vseh okrog nas.Iz dneva v dan se zbiramo,da sestavimo svojo podobo.Zato me pustite iti samo ãez polje,ne kliãite me in ne spra‰ujte.


49

Nesmisel

Drhtim kot voda za jezom,bilke pred nevihto,Ïivad pred klavnico.Aj, smrt,bedasta in nesmiselna —jezik iztrgan ustom,roka odtrgana telesu,noga brez stopala —mirovanje.Kaj bo‰ storila z mojim drhtenjem?Kam bo‰ dala mojo sreão, shranjeno v zavojih

moÏgan?Kako bo‰ pobila v zadnjem hipu zaplojeno Ïeljo?Kdo bi grizel kamenje?Kdo bi se bodel z neÏivim?Kdo bi razumel nesmisel?Umijem si roke in obraz in oãi,zavijem se v rdeão oblekoin te prekolnem.Ne sluti‰,kak‰na je razlika med mano


50

in rdeãim, drhteãim bukovim listom,ki pada z veje.Zate je ni.


51

Za ta hip

Svet je ustvarjen za ta hip,za ta moj hip —z vsemi pogubljenimi v ãrni Ïalosti,s ãmo du‰o,z vsemi, ki so se rodili v znamenju soncain nosijo sij v oãehin okrog glave.Vse za ta hip,za ta moj hip,ko grem po cesti —pol v senci, pol na soncu,usta v smehu, oãi v joku,z eno roko maham v slovo,drugo dajem v pozdrav —in nihãe ne gre z menoj.Saj ne more,ker vsi nekam gredo,jaz pa ne grem nikamor,samo hodim,hodim po ulici,


52

hodim po tem mojem svetu,za ta hip,za ta moj hip.


53

Barve dneva

Nekaj hoãemo, a ne vemo kaj.Nekam Ïelimo, a ne vemo kam.

Bojimo se, a ne vemo zakaj.

Zapustili smo stari svet.V nas je nemir iskalcevin strah pred neznanim.


54

Modro in ãrno

Po modrem morju, po belih valihãrna Ïalost prihaja.Na bregu srce, samotno srce —nebo vse temnej‰e postaja.

Kaj bo‰ z ubogim, samotnim srcem,ãrna Ïalost, storila?»âe je ubogo, ãe je samotno,vanj se bom naselila.«

Pridi, mornar, mladi mornar,sedi tesno kraj mene!Reci morju, svojemu morju,naj ãrno Ïalost preÏene.


55

Sivo in rjavo

Jesen raztovarja ob hribih sive oblakein prvi list se je poslovil od veje.LeÏim v rjavi obleki na rjavi zemljiin mislim rjave misli.Ti sedi‰ v sivem suknjiãu na sivem debluin gleda‰ v sivo obzorje.Topoli se klanjajoin Ïebrajo pridu‰eno:Usmili se nas!Sonce — veliki, svetli pajek —plete zlate mreÏe od gore do gore.Usmili se nas!Nazadnje se usmiliin splete zlato nitkood tebe do mene.Skrivaj si otrem oãiin obesim nanjo drobno solzonamesto rose.


56

Rumeno

Sonce zahaja rumeno.Rumeno je barva narcis,zlata in sokrvice.Dajte mi noÏ,da zabodem sonce!Naj mu izteãe zadnja kaplja krvi,naj umre.Naj umremo z njim ãlove‰ke smrti,ne pa izhiramo kot izrojena Ïivalv mrzlem, temnem podzemskem brloguz rumenim Ïaromatomske bombe v oãeh.


57

V kinu

Dve uri tujih skrbiin tujih sreã.Dve uri tujih lepotin tujih laÏi.Dve uri tujih sanjin tujih razoãaranj,ki se vendarle sreãno konãajo,saj jih je s koncem filmakonec za vedno.

V Ïivljenju pa se niã ne konãa —za vsakim danes sledi jutriin tam nekje,kjer je kraj na‰ega Ïivljenja,bodo muke na‰ih otrok Ïivele dalje.


58

Hotelske postelje

Rada imam ravne, hladne hotelske posteljebrez zmeãkanih spominov in toplih upov.Rada imam ‰umenje neznane reke pod oknom,brez Ïelje, da bi jo ‰e kdaj sli‰ala.Rada imam tuje stopinje v sosednji sobi,ne da bi Ïelela spoznati ljudi.Rada imam hladno hotelsko luã,ki sta ji tuja moj vãeraj in jutri.Rada imam tujo udobnost,ki je brezbriÏna do mojih navadin bri‰e moje vsakdanje skrbi.Rada imam Ïivljenje trenutka.


59

Moje hrepenenje

Moje hrepenenje teka po ulicahkot pes, ki je izgubil gospodarja.K vsakemu gre in mu ovoha noge,ãeprav Ïe od daleã vidi,da ta ni pravi.Poãaka na brco ali na psovko —potem steãe dalje.Teka ves dan in teka vse dneve:v levem oãesu vera, v desnem oãesu strah —a sredi med obema pamet, ki ve,da i‰ãe zaman.A okrog pameti pasja lobanja,do smrti zvesta pasja lobanja.

Taki psi se hranijo po cestah, za vogaliin i‰ãejo,dokler jih kdo ne ubije.

âe jih priklene‰, dobijo steklino.


60

Za vajo

Bijejo me vsi, ki me sreãajo:iz brezbriÏnosti,iz objestnosti,iz zavisti,iz besa,iz nemoãiin za vajo,da bodo znali tolãi druge,da se bodo pretolkli naprej,v prvo vrsto, na vrh,da jih ne bo mogel nihãe veã tolãi.


61

Belo

Utrujena sem.Bolna.Moje misli so lilije pred smrtjo.Prsi mi polni blaÏena vera v Niã,ki me bo vzel vase.Nikjer ne bo veã jutra,ki bi vpilo po delu,in ne veãera,ki bi nemel po ljubezni.Ne Ïelje po sreãi.Ne bojazni.Niãesar ne bo.

Rjuhe so belekot moji prsti,kot zimski veãer.


62

Ne vpra‰uj

Zakaj me vpra‰uje‰, ãesa Ïelim?Nimam veã svojih Ïelja.Îivim —drugi Ïelitein kar imam, lahko pri meni dobite.No, no, nikar ne reci, da je to mnogoin da bi vsega ne smela dati.Po‰teno, kakor se reãe med brati,povem,da mi je ãisto vseeno,kdo kaj odnese,kdo kaj pograbi —in kaj pri meni pusti za zameno,daruje, odvrÏe, pozabi.S spominki, odkupi ne vem kaj storiti —prestavljam jih kot nepotrebne priveske

opreme,kadar se selim.Mimo priznam:vse sem razbila, kar se je dalo razbiti.Ne nala‰ã.


63

Niãesar veã ne delam nala‰ã —ne dobro, ne slabo:vse po nesreãi ali iz nuje,kakor pozimi obleãem pla‰ã,ker mi je mraz.Zato ne vpra‰uj, ãesa Ïelim —minil je ãas, ko sem Ïelela.Îivim —vi Ïelitein kar imam, lahko od mene dobite.Vsi — tudi ti.


64

Sedem blagrov

Blagor gluhim,ki ne sli‰ijo zavijanja avtomobilov, avionov

in siren.Blagor slepim,ki ne vidijo brezupa v oãeh soljudi.Blagor nasilnim,ki po svoji volji krojijo Ïivljenje.Blagor prevzetnim,ker mislijo, da je jutri odvisen od njih.Blagor neumnim,ki ne slutijo eksplozij v pu‰ãavah in oceanih.Blagor pijanim,ki verjamejo, da svet ple‰e v njihovo veselje.Blagor mrtvim,ki jim nobena noã ne mine brez spanja.


65

Roke

Na koncu ostane ãlovek samin praznih rok:ni ãloveka, da bi ga objel,ni denarja, da bi ga pre‰tel.·e solz ni,da bi za tolaÏbo jih imel.Tako ãemiv vlaÏni poltemiin narahlo boÏa prste svojih rok,hladne, vlaÏne prste, ki drhtijokot otroci, ãe se teme bojijo.Brez misli, brez obãutkovjih dolgo, dolgo boÏa —in naenkrat se mu zdi,da jih ne boÏa sam.Sreãen srh ga spreletiin Ïe desnica krepko v levo seÏein Ïe ãuje dober in vsakdanji glas:»No, kako, kako?«»E, malce se je zataknilo —pa saj se veãkrat.


66

Bo Ïe ‰lo, no, bo Ïe ‰lo!«In ãlovek si oddahneob prividu iz minulih dni.Na posteljo omahnein zaspi.


67

Rdeãe in sinje

Moj rdeãi nagelj v sinji vazi —veãerna zarja — ‰e cveti.Po gazi mimo borov pojdem —nikamor se mi ne mudi.Pa pokramljamo, dobri znanci,pod nami v snegu vas ãemi.Morda ‰e tiha noã prisede,ko se od dneva poslovi.


68

Mimo vseh teÏav

Mimo vseh teÏavje Ïivljenje vãasih pasje lepo.Kaj bi ne bilo!Saj ‰e pes je kdaj veselin ãe znal bi, bi zapelsi gredoã po cesti.A tako radostno,kar ga mika — ponesnaÏiin oblaja, kar mu Ïive ãute draÏi.Nam to ni lepo —pa ga prepodimo.Pes pa je vseeno sreãen in veselin ãe mogel bi — kot mi — na zadnjih tacah

stati,bi — kot mi, ãe sreãe smo pijani —prvo hrapavo drevo objel.

Res je vãasih ãlovek prav po pasje sreãen.


69

Îelezni zmaji

Tako se bo Ïivljenje izteklokot vino iz soda.

Prazni kozarci, prazne steklenice,prazne roke prijateljev.

Zaprt hram.


70

Veselica

DeÏju nastavljam obraz in roke in vse telo —naj spere z mene prah,posu‰ene kaplje vinain nevidne sledi poljubov.

Veselica je minila.Pohojena trava, polomljene veje,razbite svetilke,pohabljeni stoli in ko‰ãki neÏne tkanine —sledovi vina in urina,sledovi pretepov in ljubljenja.

Kako so blestele luãiin oãi —drhtele so strune na godalihin roke v rokahin plavala sem z drugimi vrednekje visoko nad zemljo,vi‰e kot luna,ki je bila nad vrhovi najvi‰jih dreves;a zbudila sem se pod drevesi


71

v sivem jutru,neprespana, utrujena, grda,z ogabnim okusom po slabem vinu,slinastih poljubihin nepremi‰ljenih obljubah.

Zdaj pada deÏin izpira sledove veselice,umiva travo, drevje in steze.Pada Ïe ves dan.

Nastavljam mu obraz, roke in vse telo,naj opere z mene prah,posu‰ene kaplje vinain nevidne sledi poljubov.Dejanj ne more oprati.


72

Zvesti dolgãas

Z ljubeznijo ni niã veã:ãe je bila — je minila;ãe je gorela — je ugasnila;ãe je sanjala — se je zbudilain videla, da je cesta blatna,da je nebo megleno,da je soba vlaÏna,da je gospodar pijan.Tako je ljubezen sezula bele ãevlje,snela venec z glave,obrnila narobe roÏnati pla‰ã —na drugi strani je siv —in se odpravila z gospodarjemv bliÏnjo gostilnokot zvesti dolgãas.


73

Zlati nasmeh(Podobe iz zdravili‰ãa)

V svilenih copatkahin urejenih frizurahse sprehajajo po belih stezah.Z negovanimi rokamisi segajo k obrazuin gladijo guberahlo,boÏajoãein vztrajnokot pomladni deÏ nagrbanãeno zmrzal.

âakajo,da bo na licih spet pognalo cvetje.

— — —TeÏak peãatni prstan na uveli roki,zlat odsev sred zateklih vek,na vsako besedo ozek,zlati posmehin celo zlate niti namesto srebrnihv njegovih redkih, bledorjavih laseh.Le ovratnik je bel in po‰krobljen


74

kakor mrli‰ki prt.Îe po nekaj dnehse ga je prijelo ime »Zlata smrt«.

— — —Vse na njej se je zibalo:od umetelno poãesane frizure,prek velikih, zlatih uhanov,prsi,bokov,do teÏkega lila krila.Krmarila je med mizamikot prepleskana bojna ladjater slednjiã sedlak mo‰ki trojici.Krilo si je potegnila nad kolena,priÏgala cigaretoin priprla oãi:Tako lovec opazuje divjad.

— — —Dolg, pretrgan in bledkot dim ob jasnih dnevihse je skrotoviãil za mizo.Predse je poloÏil zledenelo kepo snegain na stol kraj sebe‰op rdeãega vresja.Utrujeno, z muko si je oddihal.


75

Pridrobnela jebleda, udrtih oãi,se sunkovito ustavila ob miziin si Ïeljno pritisnilakepo snega na upadlo lice.Ko je sneg odmaknila,je ostala na licu rdeãa sledkakor od poljuba.Njegove oãi so se razcvetelev dva velika encijana.Zagnano je segel po vresjuin ji ga ponudil.


76

Za Ljubljanico

Ob cesti so Ïelezni zmajipostavljeni, da dva in dvase neprestano gledata.Le eden je obrnjen stran,zaznamovan,v spomin ãloveku, ki ni ljubilnikogar in niãesar veã.Drveãkraj njih avtomobili se podijo,minute, kaplje vode in ljudje hitijo.Samo kostanji, ti stojijoin vsako spomlad zacvetijo,da v cvetju zmaji so:po dva in dvase neprestano gledata.Le eden je obrnjen stran,zaznamovan.


77

RoÏe

V temni sobi leÏipijana vse dni.Nihãe,tudi sama Ïe davno ne ve,zakaj pije.Kot ãrno vinonoã ãez njo se razlije,kot ãa‰a belega vinaji zjutraj okno zasije.»Saj je vseeno —zdaj je tako vse preã.·e malo in tudi nas ne bo veã!«Kadar jo kdo obi‰ãe,ga po‰lje po vino: »Oprosti,obhajam lastno sedmino.«

Pa ji je nekdo prinesel roÏ —kar tako, ker je zunaj pomlad.Njene oãi so kot plamenãloveku roke oÏgale.Pod zaveso solz


78

so modre ustne jecljale: »RoÏe!Zakaj si prinesel roÏe?RoÏe so kakor otroci.Nekdaj sem Ïelela otrok . . .Kaj bi!Vina! Vina natoãi!«


79

Ljuba Ani

Ani, kje so moje rokavice?Tu so, dragi.Ani, kje je svinãnik?Tu je, dragi.Ani, kje sta palica in torba?Tu sta, dragi.

Vsako stvar posebej mu prina‰az drsajoãimi korakiin z drhteão rokoskrbno z rame bri‰e mu nevidni prahob Ïelji vsaki.Neprestano starãevsko brbljavo, sreãno— Tu je, dragi — govori.Niã ne misli,ko z naporom kljuã vrti.Tudi on ne misli niã,le kot vãerajin kot laniin pred pol stoletja


80

toplo, tiho zatrdina uho pod belimi lasmi:Kmalu se bom vrnil, ljuba Ani.


81

Stare punãke

Vsaka na svojem oknu slonijo,okrog uvelih obrazov so si zavezale mrak,v ko‰ãenih rokah stiskajo temoin zrejo izza pove‰enih vek na cesto,kjer pod luãjo na vogalunek fant drÏi dekle za roko,ji gleda v oãiin molãi.V temnih ogrinjalkah mraku trepetajo,na sivih obrazih Ïelje igrajo,s ko‰ãenimi prsti stiskajo temo,da pade kaplja za kapljo na tlak.Ko se dekle in fant poslovita,oddrsajo vsaka k svoji postelji,vsaka v svoj mrak:»Ja, ja, pa lezimo.«


82

Podoba Julije

Vstajala je s prvim svitom,umila nebo in zvezdeter ãakala zarjo pri studencu.Vraãala se je s prvo rumeneão vejo,sklicevanjem lastovk v u‰esihin jesensko pridnostjo ãebel.Za njo je skrivala svoje poti,ki jih ni prehodila,toÏeãega vetra polne noãi,ki jih ni prespala,in morda imena ljudi,ki jih je kdaj ljubila.Neko jesen je od‰lain se ni vrnila.Brez slovesakot lastovke, listje in ãas.

Ceste so umazane,prav tako zvezde in listi.Jutra so brez sijaja.


83

Na‰e potovanje

Na neznani postaji obstali smo —ne vem ne kje, ne zakaj.Ob progi rumeni dren cvetiin Ïal mi je, da ne bomo ‰litukaj nazaj.A na‰e potovanje je kroÏnoin nihãe po Ïeljah ne preseda —le s svinãnikom vãasih se vraãamin delam znamenjana nekaterih straneh voznega reda.


84

Pesni‰ki svet NeÏe Maurerjeve morda ni na zunajosupljiv in ble‰ãeã, zato pa lahko da bralcu, ki se

vanj zares poglobi, druge vrednote, ki so postale v so-dobni liriki hudo redke. Njegove odlike so: resniãnodoÏiveta osebna izpoved, ozraãje intimnosti ter liriãnaneposrednost. Avtoriãine pesmi se zdijo kakor listi izdnevnika, v katerem se kot na dlani zvrstijo pred namivesele in Ïalostne zgodbe nekega Ïivljenja, od spominovna izgubljeno otro‰tvo na kmetih prek osrednje teme oiskanju, odkrivanju in izgubljanju soãloveka do splo‰-nej‰ih priãevanj o tem na‰em neprijaznem in zmede-nem svetu ter misli na poslednje reãi. Resda je v verzihNeÏe Maurerjeve veã mraka kot svetlobe, vendar seavtorica ne prepusti malodu‰ju, temveã se re‰uje iz nje-ga v nekak‰no trpko vztrajanje. Njeni stihi so namenjenivsem tistim ljubiteljem poezije, na katere so na‰i ultra-moderni pesniki Ïe popolnoma pozabili, hkrati pa nje-ne najbolj‰e stvaritve na samostojen naãin dopolnjuje-jo podobo in obraz slovenske Ïenske lirike.

neÏa maurer skorja dlani in skorja kruhalice prislanjam h grudi, ki grenko di‰i — naj skoz moja...

Documents