migimigi planinski dnevnik 10 idej za planinski izlet

MIGIMIGI PLANINSKI DNEVNIK

10 idej za planinski izlet

Zelo zahtevne planinske poti

Kazalo:

Mangart ............................................................................ 3

Planjava ............................................................................ 5

Ojstrica ............................................................................. 7

Krn.................................................................................... 9

Vrtača ............................................................................. 11

Škrlatica .......................................................................... 13

Nad Šitom glava ............................................................... 15

Prisojnik .......................................................................... 17

Stenar ............................................................................. 19

Kurji vrh .......................................................................... 21

PROSTOR ZA ŽIG IZ OSVOJENEGA IZLETA ......................... 23

3

Mangart, 2678 m, po Italijanski potiVzpon po Italijanski poti na Mangart je na pogled relativno enostaven in kratek. Zato se v lepih vikendih sem odpravi veliko gornikov, vendar pa nekateri med njimi žal niso dorasli njeni zahtevnosti. Italijanska pot je na določenih mestih zavarovana pot, največje pasti pa so skrite v zgodnji sezoni, ko severno stran z melišči pokrivajo snežišča. Prav je, da vzpona ne jemlješ lahkomiselno.

Zahtevnost: Zahtevna označena pot, ki je mestoma zavarovana, ponekod pa tudi izpostavljena. Previdno v zgornjem, krušljivem delu in pri prečenju pobočij na severni strani Mangarta.

Oprema: Običajna oprema za visokogorje, čelada in samovarovalni komplet, plezalni pas. V zgodnji sezoni tudi cepin in dereze zaradi snežišč.

Višina izhodišča: 2050 m.

Višinska razlika: 640 m.

Izhodišče: Mangartsko sedlo, 2050 m. Dostopno po ozki asfaltni cesti, ki se odcepi malo pod mejnim prelazom Predel na slovenski strani. Do sem pridemo s severa čez mejni prehod Rateče, mimo Trbiža in Rabeljskega jezera. Z juga se do odcepa na Mangartsko sedlo pripeljemo iz Bovca. Cesta nas po 12 km pripelje na sedlo. Zapeljemo do konca ceste. Možen je tudi vzpon po markirani poti, ki traja slabe tri ure.

Koča: Koča na Mangartskem sedlu, 1906 m, telefon +386 41 954 761.

Časi: Mangartsko sedlo–Mangart: 1,5 do 2 h. Sestop: 1,5 h. Skupaj: 3 do 4 h.

Sezona: Kopna sezona. V zgodnjem poletnem času so možna snežišča.

Vodnika: Tine Mihelič: Julijske Alpe, Planinska založba, 2009. Andrej Mašera, 55 zavarovanih plezalnih poti, Sidarta, 2011.

Zemljevidi: Alpe Giulie Occidentali Tarvisiano, Tabbaco 019, 1 : 25.000. Julijske Alpe, zahodni del, PZS, 1 : 50.000. Julijske Alpe, vzhodni in zahodni del, TNP, Sidarta, 1 : 50.000.

4

Vzpon:

t Od parkirišča sledimo široki poti proti Mangartu, prečimo travnata in skalnata pobočja pod Malim Rateškim Mangartom, 2263 m. Z manjšega sedelca čez rob zagledamo Mangartski jezeri, na desni strani pa strmo steno, čez katero poteka zavarovana pot Via Italiana (Italijanska pot).

t Sledimo markirani poti (desno odcep za Slovensko pot) desno od roba stene čez krajše skalne skoke, kjer so nam v pomoč jeklenici in klini. Ko pridemo na severno stran, začnemo s prečenjem gruščnatega pobočja in po mestoma ozki stezici dosežemo vzhodni greben (levo je pot po vzhodnem grebenu).

t Od tu sledimo širokemu vzhodnemu grebenu in po grušču (pozor, nevarnost proženja kamenja!) dosežemo vrh.

Sestop: Sestopimo po poti vzpona.

Bor Šumrada

5

Planjava, 2392 m, čez Presedljaj in po Dežmanovi potiPot iz Kamniške Bele je običajna gozdna steza, dokler čez Presedljaj, ozko sedlo med Lučko Kopo in Vežico, ne presedla na savinjsko stran, kjer skozi rušje zakoračiš po zeleni, valoviti in prostrani pokrajini zahodnega roba Dleskovškove planote.

S Presedljaja je lep razgled v smeri Kalškega Grebena in Grintovca, proti dolini Kamniške Bele, na Rzenik, Konja in Lučko Kopo ter Veliko planino. Ko se travnata planjava na Pragu prevesi v zeleno kotlino Korošice, zagledaš “stadion”, na katerem se vsako leto bije ogorčen prijateljski nogometni dvoboj med štajerskimi in gorenjskimi alpinisti.

Zahtevnost: Zahtevna označena pot. V zgodnjih pomladanskih mesecih potrebujemo cepin in dereze zaradi možnosti zdrsa v Wisiakovi grapi.

Oprema: Običajna oprema za visokogorje, čelada.


Izhodišče: Okoli 50 m za mostom čez Kamniško Belo v smeri Kamniške Bistrice je na desni strani ceste v gozdu majhno parkirišče, 571 m.

Koča: Kamniška koča na Kamniškem sedlu, 1864 m, mobilni telefon +386 51 611 367.

Časi: Izhodišče–Presedljaj: 2,5 h. Presedljaj–planina Korošica: 1,5 h. Planina Korošica–Planjava: 2 h. Sestop A: 5 h. Sestop B: 3,5 do 4 h. Skupaj: 10 do 11 h.

Sezona: Kopni letni časi.

Vodniki: Andrej Stritar: 111 izletov, Sidarta, 2013. Vladimir Habjan, Jože Drab, Andraž Poljanec, Andrej Stritar: Kamniško-Savinjske Alpe, PZS, 2004. Peter Ficko: Kamniške in Savinjske Alpe, PZS, 1977.

Zemljevidi: Grintovci, PZS, 1 : 25.000. Kamniško-Savinjske Alpe, PZS, 1 : 50.000. Kamniško-Savinjske Alpe, Sidarta, 1 : 25.000.

6

Vzpon:

t S parkirišča gremo v smeri rdeče puščice po široki poti, ki se kmalu zoži. Šumenje Bele slišimo vedno bližje. Po gozdni cesti gremo ob reki navzgor, ko ponikne, nadaljujemo ob suhi strugi. Kmalu smo na razpotju (levo slap Orglice – Orličje, naravnost Presedljaj). Zavijemo levo proti slapu.

t Skoraj hkrati, ko skozi vejevje zagledamo slap, se desno odcepi steza. Zavijemo desno, nadaljujemo zložno navkreber skozi gozd, kjer občasno naletimo na obledelo markacijo. Prečimo grapo, čez nekaj časa pridemo do dveh zaporednih grap. Prva je ozka in peščena, druga širša in kamnita. Steza nas višje v okljukah pripelje na ozek in strm greben (klopca). Zavijemo levo (žična vrv), se nato dvignemo skozi redek gozd, prečimo studenec in skozi ruševje stopimo na Presedljaj.

t Pri smernih tablah zavijemo levo, hodimo skoraj vodoravno, malo gor in malo dol po travnatih pobočjih vzhodne strani Vežice in Vršičev do lesene ograje, skozi katero se zmuznemo po ozkem zavitem hodniku. Pri pogorišču nekdanjega Kocbekovega doma, 1808 m, poiščemo na vzhodni strani koče na skali napis Planjava in po Dežmanovi poti sledimo markacijam proti jugozahodu čez travnik v rušje.

t Prečimo gladke plošče z jeklenicami in klini. Ko za neko jeklenico zmanjka markacij, nam pa idej, kam naprej, pred seboj zagledamo razčlenjeno ploščo z vsadki kamnine oker barve. Zlezemo čez njo in za robom na desni zagledamo jeklenico. Kmalu dosežemo Srebrno sedlo. Mimo njega gremo navzgor do droga (table za Korošico in Kamniško sedlo), pri katerem nadaljujemo desno navzgor po eni od uhojenih stezic. Po vršnem pobočju v zavojih dosežemo vrh Planjave. Na zahodni, dva metra višji vrh, vodi neoznačena stezica, dosežemo ga v približno 15 minutah.

Sestop: Na voljo sta dve možnosti. A: Sestopimo po poti vzpona. B: Hitrejši sestop je po markirani poti čez Kamniško sedlo v Kamniško Bistrico, a do avtomobila je manj kot kilometer hoje.

Mire Steinbuch

7

Ojstrica, 2350 m, od Kocbekovega domaPot čez južno pobočje na Ojstrico sodi med najlažje pristope na to markantno goro. Čeprav je primerna tudi za manj izkušene gornike, je potrebna previdnost v zgornjem delu, kjer je treba tudi plezati ob varovalih in prečiti nekaj izpostavljenih mest.

Ves trud je poplačan ob čudovitem razgledu na vrhu Ojstrice, ki seže na skoraj vse vrhove Kamniško-Savinjskih Alp ter ostalo bližnjo in daljno okolico.

Zahtevnost: Zahtevna označena pot.

Oprema: Običajna oprema za visokogorje in čelada.

Višinska razlika: Približno 850 m.

Izhodišče: Parkirišče pod planino Podvežak na Dleskovški planoti, 1500 m. Sem se pripeljemo po makad-amski cesti iz doline Podvolovljek (oznaka na cesti), kamor pridemo iz Kamnika ali iz Luč.

Koča: Kocbekov dom na Korošici, 1808 m, mobilni telefon +386 41 479 487.

Časi: Planina Podvežak–Sedelce: 2 h. Sedelce–Ojstrica: 1,5 h. Sestop: 3 h. Skupaj: 6,5 h.

Sezona: Od junija do konca oktobra.

Vodnika: Vladimir Habjan, Jože Drab, Andraž Poljanec, Andrej Stritar: Kamniško-Savinjske Alpe, PZS, 2004. Andrej Stritar: Grintovci, južni pristopi, Sidarta, 2004.

Zemljevidi: Grintovci, PZS, 1 : 25.000. Kamniško-Savinjske Alpe, PZS, 1 : 50.000. Zgornja Savinjska dolina, Geodetski zavod Slovenije, 1 : 50.000.

8

Vzpon:

t S parkirišča gremo proti planini Podvežak, 1564 m, in v nekaj minutah dosežemo pastirsko kočo. Od tam sledimo poti za Kocbekov dom na Korošici mimo številnih razpotij, vendar z orientacijo ni težav, saj so odcepi lepo in zanesljivo označeni. Pot se vije skozi ruševje in travnata pobočja, višje pa stopi-mo v izrazit kraški svet Dleskovškove planote s številnimi brezni in jamami.

t Počasi se dvigujemo (desno pot iz Robanovega kota). Kmalu dosežemo sedlo Sedelce, 1900 m, od koder je lep pogled na travnato uravnavo pod južnim pobočjem Ojstrice (desno pot čez vzhodni greben Ojstrice). Spustimo se do Kocbekovega doma na Korošici, 1808 m. Od doma sledimo poti proti Ojstrici, ki sprva vodi med ruševjem, višje po travnatem pobočju, preči nekaj grap, nato pa se z višino travnata pobočja umikajo grušču in skalnemu svetu (vmes sta dve razpotji z odcepom na Škarje).

t Tik pod zahodnim grebenom svet postane še bolj strm in preden dosežemo najvišjo točko ture, nam v zaključnem delu vzpona pomagajo zanesljiva varovala.


Bor Šumrada

9

Krn, 2244 m, po poti Silva KorenaPrva svetovna vojna, ki je divjala po grebenih Krna in njegovih sosedov, je zapustila številne poti, od katerih so kasneje mnoge markirali. Zaradi velikih relativnih višin pa so pristopi na prvaka primorskih gora zelo dolgi in naporni. Leta 1974 so zgradili zavarovano pot po zahodnem ostenju in jo poimenovali Zahodna drežniška smer, a se težavam zgornjega dela stene umakne po izraziti polici na jugozahodni greben.

Zato so dodatno nadelali še pot Silva Korena, ki od začetka police pelje po markantnem stebru naravnost do Gomiščkovega zavetišča pod vrhom Krna. Potres leta 1998 je zavarovano pot precej poškodoval, vendar so jo v dveh letih popravili, prav tako pa tudi malo spremenili njen potek.

Zahtevnost: Zelo zahtevna označena pot. Zanimiva, dolga in naporna plezalna pot srednje težavnosti, ena najdaljših v naših gorah. Predstavlja idealen pristop na prvaka primorskih gora, je prava »direttissi-ma«. Na strmih travah je posebno v mokrem lahko zelo nevarno za zdrs, v zgornjem delu je precejšnja nevarnost padca kamenja. Tura terja izkušenega gornika z odlično telesno pripravljenostjo.

Oprema: Osnovna oprema za visokogorje, samovarovalni komplet, plezalni pas, čelada.


Izhodišče: Drežnica, 540 m. Iz Kobarida gremo po asfaltirani cesti čez Napoleonov most čez Sočo, za njim pa takoj levo navzgor v Drežnico. Dobro označeni začetek poti je pri kapelici v bližini večjega parkirišča.

Koča in zavetišče: Gomiščkovo zavetišče na Krnu, 2186 m, telefon +386 4 280 30 30, odprto v poletni sezoni. Bivak na Črniku, 1160 m, stalno odprt.

Časi: Drežnica–Bivak na Črniku: 1 h 45 min. Bivak na Črniku–Krn: 3 h 15 min. Sestop: 3 h. Skupaj: 8 h.

Sezona: Od začetka julija do polovice oktobra.

10

Vodniki: Andraž Poljanec: Julijske Alpe, južni del, PZS, 2016. Tine Mihelič: Julijske Alpe, PZS, 2009. Andrej Mašera: 55 zavarovanih plezalnih poti, Sidarta, 2011. Andrej Stritar: Gore nad Sočo, Sidarta, 2006.

Zemljevidi: Krn, Kobarid, Tolmin, PZS, 1 : 25.000. Krnsko pogorje in Kobarid, PZS, 1 : 25.000. Julijske Alpe, PZS, 1 : 50.000. Julijske Alpe, Sidarta, 1 : 50.000.

Vzpon: t Levo od kapelice je tabla z napisom “Na Krn 4 h”. Mimo osnovne šole se napotimo po stezi, ki se položno dviga med grmovjem v nizek gozd. Mimo pašnika pridemo do table, ki označuje mejo TNP; z leve se nam priključi cesta, ki ji sledimo kratek čas. Za mostom čez potok Ročica se znajdemo na razpotju: desno gre lahka pot na Krn, po kateri bomo sestopili, levo pa se usmeri naša pot. t Zelo urejena stezica nas pelje zmerno strmo navzgor skozi gozd sprva rahlo v levo, nato pa desno do Bivaka na Črniku, 1160 m. Od bivaka gremo ostro levo in kmalu pridemo iz gozda na odprta pobočja pod Krnovim zahodnim ostenjem. t Že od daleč uzremo markacije v steni, levo od velike zagruščene grape. Tu je vstop. Vstopna stena je skoraj navpična, vendar odlično zavarovana z jeklenico, skobami in klini. Nad njo se strmina nekoliko unese, jeklenice nas usmerijo rahlo v levo po poličastem svetu, nato pa desno po strmejšem skalnatem pobočju. t Sledi vzpon v okljukih po strmih in izpostavljenih travah, kjer ni varoval (nevarno mesto, posebno v mokrem!), do razpotja, kjer gre desno Zahodna drežniška smer iz stene, pot Silva Korena pa naravnost navzgor. Plezamo po delno travnatem, delno skalnatem grebenu, ki postaja čedalje bolj strm, skalnat in izpostavljen. Končno se spremeni v skoraj navpičen steber, kjer nas čakajo ključni odseki poti. Mimo škatle z vpisno knjigo smo kmalu pod osem metrov visoko lestvijo, ki ji takoj sledi še ena, nižja. Nad njo nas slikovita in zelo izpostavljena prečnica popelje desno in nato levo nazaj na rob stebra. t Ko vidimo Gomiščkovo zavetišče že zelo blizu, nam čez skalne skoke pomagajo še zadnje skobe; izstopimo naravnost na razgledno ploščad pred kočo. Do vrha Krna je še slabe četrt ure vzpona po zelo neprijetnem zagruščenem skrotju.

Sestop: V številnih serpentinah sestopimo po južnih pobočjih Krna do razpotja nad Kožljakom, 1587 m, tu desno navzdol v gozd in mimo lovske koče na Sedalih do stika s potjo vzpona ter po njej nazaj v Drežnico.

Andrej Mašera

Foto: Matej Ogorevc

11

Vrtača, 2180 m, skozi Suho ruševje po grapi Ipsilon Vrtača je pozimi privlačen cilj. Za razliko od Begunjščice nima veliko grap in prostranih pobočij, ampak nekaj ozkih grap in strme grebene. Kljub vsemu se nanjo lahko povzpneš iz krnice Suho ruševje po vzhodni grapi oziroma grapi Ipsilon. Turo lahko kombiniraš s turnim smukom v isto krnico.

Zahtevnost: Zahtevna turnosmučarska tura. Paziti moramo na morebitna poledenela pobočja, je pa tudi kondicijsko zahtevnejša in primerna za izkušene gornike. Vzpon po grapi Ipsilon je plezalna smer (II, 40–45°, 200 m).

Oprema: Popolna turnosmučarska in zimska oprema (čelada, cepin, dereze in plazovna oprema: žolna, sonda, lopata).

Višinska razlika: Približno 1200 m.

Izhodišče: Mejni prelaz Ljubelj, 1058 m. Do sem se pripeljemo po avtocesti Ljubljana–Jesenice, jo zapus-timo na izvozu za Tržič in se mimo mesta ter skozi Podljubelj dvignemo do izhodišča. Parkirišča so urejena ob spodnji postaji žičnice na Zelenico, tik ob predoru.

Koča: Dom na Zelenici, 1536 m, telefon +386 4 531 52 48, mobilni telefon +386 41 716 987.

Časi: Ljubelj–Dom na Zelenici: 1 h. Dom na Zelenici–krnica Suho ruševje: 1,5 h. Krnica Suho ruševje–Vr-tača: 1 h. Sestop in spust: 1,5 h. Skupaj: 5 h.

Sezona: Od decembra do konca marca.

Vodnika: Igor Jenčič: Slovenija z okolico: Turnosmučarski vodnik, Sidarta, 2002. Vladimir Habjan: Zimski vzponi v slovenskih gorah, Sidarta, 2003.

Zemljevida: Stol in Begunjščica, 1 : 25.000. Karavanke, 1 : 50.000.

12

Vzpon:

t Od parkirišča pri spodnji postaji žičnice na Zelenico se ob robu smučišča vzpenjamo navzgor v smeri žičnice. Smučišče se malo pred srednjo postajo žičnice razširi, mi nadaljujemo po desnem kraku, kamor nas usmeri tabla z napisom “Pešpot”.

t Stopimo na gozdno cesto, ki nas v prečenju strmih gozdnih pobočij pripelje v kotanjo pod Šentanskim plazom v Begunjščici, 2060 m. Cesti sledimo po desni strani, prečkamo desni krak smučišča in se v kratkem strmem pobočju vzpnemo do zgornje postaje žičnice, od koder je do Doma na Zelenici, 1536 m, le nekaj korakov.

t Od doma prečimo smučišče in zavijemo v gozd, kjer sledimo oznakam za Vrtačo. Kmalu se nam na zmerno strmem pobočju odpre prehod v začetek doline Suho rušje, kjer zapustimo markirano pot.

t Vzpenjamo se po desni strani doline pod grebenom Na Možeh–Palec. S smučmi se povzpnemo vse do sedelca Žleb, 1916 m, med Zelenjakom, 2024 m, in Palcem, 2026 m. Od tod dobro vidimo grapo našega vzpona.

t Nekje na sredini se grapa razcepi v dva kraka (od tod ime Y), mi sledimo lažjemu levemu kraku. Do vrha grape nas čakata dva krajša skoka, katerih strmina je odvisna od količine snega. Izstop iz grape je na škrbino levo od vrha s cepinom. Nanj se kratko povzpnemo po vršnem grebenu.

Sestop: Sestopimo in smučamo po smeri pristopa.

Bor Šumrada

Foto: Janez Stražišar

13

Škrlatica, 2740 m, iz VratŠkrlatica je največ obiska deležna iz Vrat. Pot je dolga in naporna, skrajšaš si jo lahko s prenočevanjem v Bivaku IV. Pot je tudi tehnično zahtevna, saj moraš med vzponom prečiti kar nekaj izpostavljenih in zahtevnih mest, kjer so ti v pomoč varovala.

Z vrha lahko uživaš v čudovitem razgledu na Julijske Alpe. Višji je samo Triglav, ki ga lahko opaziš na drugi strani doline Vrata.

Zahtevnost: Zelo zahtevna označena pot. Tura je dolga, naporna in zahteva ustrezno fizično, zaradi strmega terena ter plezalskih mest pa tudi dobro psihično pripravo.

Oprema: Običajna oprema za visokogorje ter čelada in samovarovalni komplet, v zgodnjem poletju cepin in dereze zaradi morebitnih snežišč.


Višinska razlika: približno 1725 m.

Izhodišče: Aljažev dom v Vratih, 1015 m. Do sem se pripeljemo po makadamski cesti iz Mojstrane (10 km).

Koča in bivak: Aljažev dom v Vratih, 1015 m, telefon +386 4 589 51 00, mobilni telefon +386 31 384 011. Bivak IV na Rušju, 1980 m.

Časi: Aljažev dom–Bivak IV: 2,5 h. Bivak IV–Škrlatica: 3 h. Sestop: 4 h. Skupaj: 9,5 h.

Sezona: Kopna sezona.

Vodniki: Roman Tratar: Julijske Alpe, osrednji del, PZS, 2019. Tine Mihelič: Julijske Alpe, PZS, 2009. Tine Mihelič: Julijske Alpe, severni pristopi, Sidarta, 1998.

Zemljevidi: Triglav, 1 : 25.000. Triglavski narodni park, 1 : 50.000. Julijske Alpe, vzhodni del, 1 : 50.000.

14

Vzpon:

t Od parkirišča se mimo Aljaževega doma v Vratih odpravimo v smeri markirane poti, ki prečka travnik zraven koče. Najprej se lagodno vzpenjamo po kolovozu v bukovem gozdu, višje pa po gruščnati poti skozi vse redkejši gozd. Kmalu pridemo na plano, kjer sledimo poti v smeri bližnjega Stenarja, 2501 m. Hodimo med rušjem in travo, više (levo Stenarska vratca, nemarkirana pot) pa stopimo na gruščnata in travnata pobočja prostranih podov. Kmalu pridemo v bližino bivaka, ki je od poti oddaljen le dobro minuto, sami pa sledimo markirani poti za Škrlatico.

t V slabe pol ure pridemo od bivaka na travnat greben, ki je začetek jugovzhodnega grebena Dolkove špice, 2541 m. Poti sledimo okoli grebena pod njeno vzhodno steno. Više se povzpnemo v gruščnato kotanjo Zadnji Dolek pod stenami Škrlatice in Dolkove špice.

t Kmalu zavijemo desno (levo Rdeča škrbina in Dolkova špica). Od stene Škrlatice nas loči še vzpon po strmem melišču, nato pa stopimo na bolj strm in kompakten svet. Prehod čez slikovite trebušaste stene poteka nekoliko v desno. Tu so nam v strmih prehodih v pomoč varovala, ponekod pa si moramo po-magati sami.

t Po prečenju in strmem vzpenjanju dosežemo južni greben Škrlatice, kjer se nam odpre pogled na glo-boko kotanjo V Kotlu pod Rokavi. Do vrha nas čaka še gruščnat južni greben, ki ga v lažjem plezanju in vzpenjanju premagujemo vse do razglednega vrha s križem.


Bor Šumrada

15

Nad Šitom glava, 2087 mVrh bi lahko opisali kot ramo višje Male Mojstrovke, saj si z dobrimi desetimi metri relativne višinske razlike komaj zasluži ta naziv. Vendar je s svojo strmo vzhodno in severno steno na eni strani ter enostavno dostopnostjo čez južna pobočja na drugi strani, pomembnejša, kot bi ji prisodili.

Zahtevnost: Lahka snežna tura.

Oprema: Običajna oprema za visokogorje, dereze, cepin in plazovni trojček (žolna, lopata in sonda).


Izhodišče: Prelaz Vršič, 1611 m. Do prela¬za se iz osrednje Slovenije pripeljemo po gorenjski avtocesti, ki jo zapusti¬mo na izvozu Hrušica in zavijemo levo v Zgornjesavsko dolino do Kranjske Gore ter naprej čez serpentine na Vršič. S primorske strani se iz Nove Gorice peljemo ob Soči mimo Tolmina, Kobarida in Bovca do Trente in navzgor na prelaz. Če je cesta zaprta, je tura občutno daljša.

Koče: Mihov dom na Vršiču, 1085 m, telefon +386 51 669 470, v zimskem času odprt ob sobotah, nedeljah in praznikih. Koča na Gozdu, 1226 m, telefon +386 41 682 704, v zimskem času odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih. Erjavčeva koča na Vršiču, 1525 m, telefon +386 51 399 226, stalno odprta. Tičarjev dom na Vršiču, 1620 m, telefon +386 51 634 571, v zimskem času zaprt. Poštarski dom na Vršiču, 1688 m, telefon +386 41 610 029, v zimskem času zaprt. Tonkina koča na Vršiču, 1380 m (nima statusa planinske postojanke), telefon +386 41 396 645, v zimskem času odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih.

Časi: Vršič–Nad Šitom glava: 1,5 h. Sestop: 1 h. Skupaj: 3 h.

Sezona: Primerno v ugodnih in varnih snežnih razmerah. Običajno od decembra do aprila.

Vodniki: Vladimir Habjan: Zimski vzponi v slovenskih gorah, Sidarta, 2003. Tine Mihelič: Julijske Alpe, PZS, 2009. Jože Drab: Julijske Alpe: Skupini Mangarta in Jalovca, PZS, 2015.

Zemljevidi: Jalovec in Mangart, PZS, 1 : 25.000. Triglav, Sidarta, 1 : 25.000. Triglavski narodni park, PZS, 1 : 50.000. Julijske Alpe, 1 : 50.000, Sidarta.

16

Vzpon:

t Z najvišje točke prelaza se v območju markirane poti odpravimo proti Mali Mojstrovki, 2332 m.

t Pred Grebencem se obrnemo desno in pod stenami prečimo do sedla med Malo Mojstrovko in Nad Šitom glavo.

t Do bližnjega vrha na desni je le še nekaj minut po širokem slemenu..

Sestop: Sestopimo po poti vzpona. V spodnjem delu lahko do ceste sestopimo po snežišču, kjer je v kopnem obsežno melišče.

Gorazd Gorišek

17

Prisojnik, 2547 m, po grebenski potiGrebenska pot na Prisojnik slovi kot eden najlepših visokogorskih “sprehodov”. No, ni ravno za vsakogar in tudi z rokami v žepih ne bo šlo po grebenu, a ta pristop bo zagotovo navdušil vsakega gornika, vajenega gibanja po zavarovanih poteh zmerne težavnosti.

Med vzponom stopiš tudi pred ogromno Prednje okno (naravna znamenitost) in skozenj lahko ob dobri vidljivosti opazuješ serpentine ceste na Vršič. Kdor je dovolj izurjen, brez vrtoglavice in vajen lažjega plezanja, lahko turo obogati z vzponom na Vrh Sten, 2311 m, in čez obok Prednjega okna preči do stika z označeno potjo.

Zahtevnost: Zahtevna označena pot.

Oprema: Običajna oprema za visokogorje, priporočljiva je čelada.


Izhodišče: Prelaz Vršič, 1611 m – iz Kranjske Gore 13 km ali 31 km iz Bovca.

Koče: Erjavčeva koča na Vršiču, 1525 m, telefon +386 51 399 226. Tičarjev dom na Vršiču, 1620 m, telefon +386 51 634 571. Poštarski dom na Vršiču, 1688 m, telefon +386 41 610 029.

Časi: Vršič–Gladki rob: 1 h. Gladki rob–Prednje okno: 1,5 h. Prednje okno–Prisojnik: 1,5 h. Sestop: 3 h. Skupaj: 7,5 h.

Sezona: Kopni letni časi.

Vodniki: Roman Tratar: Julijske Alpe, osrednji del, PZS, 2019. Tine Mihelič: Julijske Alpe, PZS, 2009. Tine Mihelič: Julijske Alpe, Severni pristopi, Sidarta, 2004.

Zemljevidi: Triglav, 1 : 25.000. Jalovec in Mangart, 1 : 25.000. Trenta, 1 : 25.000. Kranjska Gora, 1 : 30.000.

18

Vzpon:

t Z Vršiča se mimo Tičarjevega doma vzpnemo po ozki cesti proti Poštarskemu domu. Na desnem ovinku zavijemo s ceste na označeno pot in čez Sovno glavo, 1750 m, oziroma pod njo pridemo do sedla med njo in Prisojnikom.

t Na sedlu (levo Kopiščarjeva pot) zavijemo desno in se čez obsežna melišča zložno vzpenjamo proti Gladkemu robu. Ko dosežemo poraščen svet, se pot strmo dvigne na greben, onstran njega kmalu dosežemo razpotje, kjer zavijemo levo.

t Začetni del grebena je strm in poraščen z ruševjem. Višje pot zavije z grebena desno na južno poboč-je, kjer moramo pošteno gristi kolena. Iznenada zagledamo odprtino v steni, Prednje okno, spoštovan-ja vrednih dimenzij, skozi katero običajno zapiha mrzel severnik. Nad oknom pot postane zahtevnejša. Varovala, ki nas pripeljejo na greben, nam pomagajo čez najstrmejša mesta, naprej proti vrhu so precej bolj skopo odmerjena.

t Nekatere roglje obidemo po južni strani, večinoma pa hodimo prav po grebenu. Pod vrhom se z desne priključi pot čez južno pobočje.

Sestop: Sestopimo po poti vzpona ali čez južno pobočje. Tu nas čaka sestop po krušljivi grapi, iz katere nato najprej sestopimo, potem pa prečimo travnato pobočje do razpotja (levo Kranjska planina), kjer zavijemo desno do Gladkega roba in naprej do sedla med Sovno glavo in Prisojnikom, kjer zavijemo levo na Vršič.

Gorazd Gorišek

Foto: Jurij Senegačnik

19

Križ, 2410 m, in Stenar, 2501 mStenar je s svojo vzhodno steno vsekakor najbolj markantna gora poleg Triglava in njegove severne stene v dolini Vrata. Pri vstopu v Vrata 1500-metrska stena Stenarja pade v oči predvsem zaradi višine in strmine. Ob mogočnem Stenarju pa je veliko manj izrazit Križ nad Kriškimi podi, ki so pravi geološki fenomen.

V kraljestvu obeh gora je posebno doživetje opazovanje velikega števila kozorogov, ki se pasejo na gorskih pobočjih.

Zahtevnost: Nezahtevna označena pot.

Oprema: Običajna pohodniška oprema.

Nadmorska višina: Križ, 2410 m. Stenar, 2501 m.



Izhodišče: Makadamsko parkirišče v dolini Vrata. Do sem se pripeljemo iz Mojstrane (WGS84: 46,410973, 13,844726).

Koča in bivak: Aljažev dom v Vratih, odprt od začetka maja do konca oktobra, telefon: +386 4 589 51 00 ali +386 4 589 10 30. Bivak IV na Rušju, odprt celo leto, vzdrževanje PD Jesenice, telefon: +386 4 589 66 070.

Časi: Aljažev dom–bivak IV: 2,5 h. Bivak IV–Križ: 1,5 h. Križ–Stenar: 1,5 h. Sestop: 3 h. Skupaj: 8,5 h.

Sezona: Kopna sezona.

Vodnik: Tine Mihelič: Julijske Alpe, PZS, 2009.

Zemljevidi: Triglav, 1 : 25.000. Julijske Alpe, vzhodni del, 1 : 50.000. Julijske Alpe, vzhodni in zahodni del, 1 : 50.000. Triglavski narodni park, 1 : 50.000.

20

Vzpon:

t Začnemo pri Aljaževem domu, kjer gremo pri smernih tablah desno (zahodno) proti gozdnemu robu. Sprva pot poteka skozi bukov gozd do grape oziroma vpadnice vsakoletnih snežnih plazov, kjer so drevesa in grmičevje vidno nagnjeni in uničeni. Po prečkanju grape se pot v gozdu v okljukih vzpenja navzgor do stene, kjer zavijemo levo in se po strmem pobočju, še vedno v okljukih, vzpenjamo skozi gosto ruševje. Visoko nad nami stoji ogromna severovzhodna stena Stenarja.

t Nad območjem ruševja teren postane razčlenjen, pot se dviguje po skalnem kraškem svetu med travnatimi zaplatami gorskega cvetja. Ko se dvignemo na travnato ramo, se usmerimo v levo na melišče, po njem pridemo do razpotja, kjer se levo odcepi pot k Bivaku IV. Od razpotja lahko nadaljujemo naravnost navzgor po melišču do škrbine (Stenarska vratca, 2995 m) med Stenarjem in Križem (ta del poti ni markiran).

t Če se odločimo za pot mimo bivaka, se moramo na razcepu usmeriti desno in povzpeti čez skalna površja ter zaplate ruševja, dokler ne dosežemo platoja Na Rušju. Tam je križišče (talne označbe) za Škrlatico, 2740 m, mi pa krenemo levo do bivaka. Od bivaka naprej se skozi ruševje usmerimo proti levi. Sledi bolj strm del poti med ruševjem. Ko pridemo na skalnati del podov, obvezno sledimo talnim označbam, saj se le tako lahko izognemo kraškim kontam in breznom. V zgornjem delu podov pot zavije proti desni na sedlo z razpotjem poti (desno Kriška stena in dolina Krnica). Mi pri smerni tabli zavijemo levo in nadaljujemo proti grebenu. Kmalu pridemo do križišča za Križ in Pogačnikov dom, 2050 m. Zavijemo levo proti Križu ter po grebenu kratko do vrha. Tik pod vrhom je del poti zavarovan z jeklenico, vendar prehod ni zahteven.

t Z vrha Križa po grebenu sestopimo naprej v smeri Stenarja. Na prehodu z grebena v škrbino je nameščena jeklenica. Tam zavijemo desno in se po krušljivem pobočju spustimo do skalne oznake (puščica v levo za Stenar). Sestopamo po krušljivem svetu, dokler ne pridemo na melišče in prečimo proti levi z razgledom na nižje ležeče Kriške pode, Kriška jezera in Pogačnikov dom. Sestopimo do razpotja na melišču tik pod Stenarskimi vratci, kjer je levo navzgor označena smer za Stenar. Vzpon na Stenar od tu naprej poteka po melišču proti desni, potem pa preko naravnih prehodov na zgornji gruščnati svet, kjer se usmerimo levo proti jugovzhodnemu grebenu. Vršni del poti pote ka pod grebenom po južni strani.

Sestop: Sestopimo v smeri vzpona do razpotja na melišču, nato levo navzdol do Dovških vratc, 2180 m. Tam je križišče poti za Pogačnikov dom, Bovški Gamsovec, 2392 m, in dolino Vrata skozi Sovatno. Izberemo slednjo in po dolini Sovatne sestopimo proti dolini, kar je precej naporno za kolena, saj imamo za sabo že veliko hoje, premagati pa je treba tudi precejšnjo višinsko razliko. Med potjo sledimo markacijam, ki nas pripeljejo v bukov gozd in po njem do izhodiščne točke pri Aljaževem domu.

Andrej Trošt

21

Kurji vrh, 1762 mDivji svet v senci Martuljških gora je gozdnat in prepreden s številnimi kolovozi, ki se večinoma slepo končajo. Višje kot gremo, strmejša so pobočja in vedno bolj skalnata. Svet pod Špikom je najbolj obiskan zaradi Martuljkovih slapov in brunarice Pri Ingotu. Veliko manj pohodnikov pa se odpravi do bivakov Za Akom ali Pod Srcem, ki sta namenjena alpinistom. Najbolj skriti in nedotaknjeni predeli so nad tema dvema bivakoma, kjer najdemo le stezice in brezpotja.

Če imaš rad samoto in želiš odkrivati odmaknjene predele naših Alp, potem je obisk Kurjega vrha, s katerega so čudoviti pogledi na ostenje Špika in Frdamanih polic, primerna tura zate. Na vrh se lahko povzpneš tudi s kranjskogorske strani, v opisu pa je predstavljen pristop iz Martuljka.

Zahtevnost: Zahtevna neoznačena pot. Tura je orientacijsko zahtevna, saj poteka po nemarkiranem terenu. Ponekod hodimo po melišču ali ozkih stezicah, kjer moramo biti še posebej previdni.

Oprema: Običajna planinska oprema.


Izhodišče: Gozd Martuljek, 760 m. Parkirišče pri starem penzionu Špik blizu mosta čez Savo.

Koče: Planinskih koč na tem območju ni.

Časi: Gozd Martuljek–Kurji vrh: 3 h. Sestop: 2 h. Skupaj: 5 h.

Sezona: Primerno v kopnih mesecih.

Vodnika: Roman Tratar: Julijske Alpe, osrednji del, PZS, 2019. Tine Mihelič, Julijske Alpe, PZS, 2009.

Zemljevid: Kranjska Gora, 1 : 30.000, Julijske Alpe, vzhodni del, 1 : 50.000.

22

Vzpon:

t S parkirišča se odpravimo proti kolesarski poti Martuljek–Kranjska Gora, jo prečkamo in pridemo na gozdno cesto.

t Pri prvem odcepu zavijemo desno in po nekaj minutah pridemo na travnato jaso, kjer poleti pri leseni kolibi potekajo oglarski dnevi. Od tam se gozdna cesta dvigne v strm breg. Kmalu se svet zravna in naletimo na razpotje.

t Leva pot pelje naprej proti Ingotu, mi pa zavijemo desno skozi gozd do gozdne ceste, ki so jo precej razširili in utrdili. Prečkamo cesto in še vedno nadaljujemo strmo navzgor po razriti vlaki. Potem se pot nekoliko zoži, večkrat se nanjo priključijo stranske poti. Med hojo lahko sledimo možicem ob poti.

t Ko prečkamo strugo suhega potoka, pot zavije desno navzgor, mi pa zavijemo levo na stezico. Na drevesu je tudi smerokaz za Kurji vrh, ki ga ne smemo spregledati.

t Pot nas vodi navzgor, dokler ne pridemo do roba gozdne poseke, kjer se držimo leve in se strmo zagrizemo v breg.

t Nato prečkamo potok, ki po deževju »bruha« iz strmega pobočja. Višje v območju ruševja se svet pre-vesi na odprto melišče in nekoliko proti desni zagledamo sedlo, toda do njega imamo še pol ure.

t Pot nas vodi čez melišča in trav na sedlo, kjer pogledamo na kranjskogorsko stran. Od sedla desno se samo še skozi ruševje prebijemo na travnati Kurji vrh z vpisno knjigo.


Andrej Trošt

23

PROSTOR ZA ŽIG IZ OSVOJENEGA IZLETADatum: Moj vtis:

1. Mangart

2. Planjava

3. Ojstrica

4. Krn

5. Vrtača

6. Škrlatica

7. Nad Šitom glava

8. Prisojnik

9. Stenar

10. Kurji vrh

migimigi planinski dnevnik 10 idej za planinski izlet

Documents