BESeDA

1 

MARTIN KRPAN

Fran Levstik

Martin Krpanz Vrha

BESeDAE L E K T R O N S K A K N J I G A

O M N I B U S

BESeDA

2 

MARTIN KRPANBESeDA

Fran LesvstikMARTIN KRPAN Z VRHA

To izdajo pripravilFranko Luinfranko@omnibus.se

ISBN 91-7301-010-3

beseda@omnibus.sewww.omnibus.se/beseda

BESeDA

3 

MARTIN KRPAN

Moãilar mi je ãasi kaj razkladal od nekdanjih ãasov, kakoso ljudje Ïiveli in kako so imeli to in to reã med sabo.

Enkrat v nedeljo popoldne mi je v lipovi senci na klopi pra-vil naslednjo povest:

V Notranjem stoji vas, Vrh po imenu. V tej vasici je Ïivelv starih ãasih Krpan, moãan in silen ãlovek. Bil je neki tolik,da ga ni kmalu takega. Dela mu ni bilo mar; ampak nosil jeod morja na svoji kobilici angle‰ko sol, kar je bilo pa Ïe tisti-krat ostro prepovedano. Pazili so ga mejaãi, da bi ga kje ne-hotoma zalezli; po‰tenega boja Ï njim so se bali ravno takokakor pozneje ·tempiharja. Krpan se je pa vedno umikal ingledal, da mu niso mogli do Ïivega.

Bilo je pozimi in sneg je leÏal krog in krog. DrÏala je samoozka gaz, ljudem dovoljna, od vasi do vasi, ker takrat ‰e nibilo tako cest kakor dandanes. V na‰ih ãasih je to vse dru-gaãe, seveda; saj imamo, hvalo Bogu, cesto do vsakega zelni-ka. Nesel je Krpan po ozki gazi na svoji kobilici nekoliko sto-tov soli; kar mu naproti priÏvenketa lep voz; na vozu je pa se-del cesar Janez, ki se je ravno peljal v Trst. Krpan je bil kmeãkiãlovek, zato ga tudi ni poznal; pa saj ni bilo ãasa dolgo oziratise; ‰e odkriti se ni utegnil, temveã prime brÏ kobilico in tovorÏ njo pa jo prenese v stran, da bi je voz ne podrl. Menite, daje Krpana to kaj mudilo kali? Bilo mu je, kakor komu druge-mu stol prestaviti.

BESeDA

4 

MARTIN KRPAN

Cesar, to videv‰i, veli koãijaÏu, da naj konje ustavi. Ko se tozgodi, vpra‰a silnega moÏa: „Kdo pa si ti?”

Ta mu dá odgovor: „Krpan mi pravijo; doma sem pa zVrha od Svete Trojice, dve uri hoda od tukaj.”

„I kaj pa nosi‰ v tovoru?” cesar dalje vpra‰a.Krpan se naglo izmisli in reãe: „I kaj? Kresilno gobo pa ne-

kaj brusov sem naloÏil, gospod!”Na to se cesar zaãudi in pravi: „Ako so brusi, pokaj so pa

v vreãah?”Krpan se ne umi‰lja dolgo, ampak urno odgovori kakor

vsak ãlovek, ki ve, kaj pravi: „Bojim se, da bi od mraza ne raz-pokali; zato sem jih v slamo zavil in v vreão potisnil.”

Cesar, ki mu je bil menda silni moÏak v‰eã, dalje pravi:„Anti ve‰, kako se taki reãi streÏe. Kaj pa, da si konjiãa takolahko prestavil? Res nima dosti mesa; pa ima vsaj kosti.”

Krpan se malo zareÏi in pravi: „Vem, da imajo va‰i konjiveã mesa; pa vendar ne dam svoje kobilice za vse ‰tiri, ki sotukaj napreÏeni. Kar se pa tiãe prestavljanja, gospod, upam sinesti dve taki kobili dve uri hoda in tudi ‰e dalj, ãe je treba.”

Cesar si misli: To velja, da bi se zapomnilo, — in veli po-gnati.

Minilo je potem leto in nekateri dan. Krpan je pa zmeromtovoril po hribih in dolinah. Kar se pripeti, da pride na Du-naj stra‰en velikan, Brdavs po imenu. Ta je vabil kakor nek-danji Pegam vse junake na‰ega cesarstva v boj. Ali cesar patudi ni imel tako bojeãih ljudi, da bi dejal: nihãe si ni upalnadenj; toda kdor se je skusil Ï njim, gotovo je bil zmagan.Velikan pa ni bil moÏ usmiljenega srca; ampak vsakega jeumoril, kogar je obvladal. — To je cesarju zaãelo iti po glavi:„Lejte-si no! Kaj bo, kaj bo, ãe se Brdavs ne ukroti? Usmrtil mi

BESeDA

5 

MARTIN KRPAN

je Ïe vso najveãjo gospodo! Presneta reã vendar, da mu nihãene more biti kos!” Tako je cesar toÏeval, koãijaÏ ga je pa sli‰al.Pristopi tedaj z veliko poniÏnostjo, kakor gre pred tolikimgospodom, in pravi: „Cesarost, ali veã ne morete pametova-ti, kaj se je godilo predlansko zimo blizu Trsta?”

Cesar vpra‰a nekoliko nevoljen: „Kaj neki?”KoãijaÏ odgovori: „Tisti Krpan, ki je tovoril s kresilno gobo

in brusi, ne veste, kako je kobilico v sneg prestavil, kakor binesel skledo na mizo? âe ne bo Krpan Brdavsa premogel,drugi tudi ne, tako vam povem.”

„Saj res,” pravi cesar, „precej se mora ponj poslati.”Poslali so veliko, lepo koãijo po Krpana. Ta je bil ravno ta-

ãas natovoril nekoliko soli pred svojo koão: mejaãi so bili pavse ãisto ovédeli, da se zopet napravlja po kupãiji. Pridejotedaj nadenj ter se ga lotijo; bilo jih je petnajst. Ali on se jihni ustra‰il; pisano je pogledal in prijel prvega in druge Ï njimomlatil, da so vsi podplate pokazali. Ravno se je to vr‰ilo, karse v ãetver pripelja nova, lepa koãija. Iz nje stopi cesarski sel,ki je vse videl, kar se je godilo, in naglo reãe: „Zdaj pa Ïe vem,da sem prav pogodil. Ti si Krpan z Vrha od Svete Trojice, kaj-ne?”

„Krpan sem,” pravi ta; „z Vrha tudi, od Svete Trojice tudi.Ali kaj pa bi radi? âe mislite zavoljo soli kaj, svetujem, da mi-rujete; petnajst jih je bilo, pa se jih nisem bal, hvalo Bogu;samo enega se tudi ne bom.”

Sel pa, ki gotovo ni vedel, zakaj se meni od soli, reãe na to:„Le urno zapri kobilo v konják, pa se hitro praÏnje obleci,pojdeva na Dunaj do cesarja.”

Krpan ga neverno pogleda in odgovori: „Kdor ãe iti na Du-naj, mora pustiti trebuh zunaj, to sem sli‰al od starih ljudi; jaz

BESeDA

6 

MARTIN KRPAN

ga pa menim s sabo nositi, koder bom tovoril in dokler bomtovoril.”

SluÏabnik mu pravi: „Nikar ti ne misli, da ‰ale uganjam.”„Saj bi tudi ne bilo zdravo,” reãe Krpan.Na to zopet govori sel: „Kar sem ti povedal, vse je res. Ali

veã ne ve‰, kako si bil umaknil predlansko zimo kobilico ko-ãiji s pota? Oni gospod na vozu je bil cesar, pa nihãe drug,ve‰.”

Krpan se zaãudi in pravi: „Cesar? — Menda vendar ne?”„Cesar, cesar! Le poslu‰aj. Pri‰el je zdaj na Dunaj hud ve-

likan, ki mu pravimo Brdavs. Tak je, da ga nihãe ne ustrahuje.Dosti voj‰ãakov in gospode je Ïe pobil; pa smo rekli: ,âe gaÏiv krst ne zmore, Krpan ga bo.’ Lej, ti si zadnje upanje cesar-jevo in dunajskega mesta.”

Krpana je to s pridom ute‰ilo ter jako dobro se mu je zdelodo vsega, kar je sli‰al, in reãe tedaj: „âe ni drugega kakor tistiprekleti Brdavs, poslu‰ajte, kaj vam pravim! Petnajst Brdav-sov za malo juÏino, to je meni toliko, kolikor vam kamen po-riniti ãez luÏo, ki jo preskoãi dete sedem let staro; samo va-rite, da me ne boste vodili za nos!” To reãe in brÏ dene sol skobile, kobilo pa v konják, gre v koão ter se praÏnje obleãe,da bi ga pred cesarjem ne bilo sram. Ko se preobuje, ven pri-teãe in sede v koãijo ter naglo zdrãita proti Dunaju.

Ko prideta na Dunaj, bilo je vse mesto ãrno pregrnjeno;ljudje so pa klavrno lazili kakor mravlje, kadar se jim zapalimravlji‰ãe.

Krpan vpra‰a: „Kaj pa vam je, da vse Ïaluje?”„O, Brdavs, Brdavs!” Vpije malo in veliko, moÏje in Ïene.

„Ravno danes je umoril cesarjevega sina, ki ga je globoko vsrce pekla sramota, da bi ne imela krona junaka pod sabo,

BESeDA

7 

MARTIN KRPAN

kateri bi se ne bal velikana. ·el se je Ï njim skusit; ali kaj po-maga! Kakor drugim, tako njemu. Do zdaj se ‰e nihãe ni vr-nil iz boja.”

Krpan veli urno pognati in tako prideta na cesarski dvor,ki pravijo, da je neki silo velik in jako lep. Tam stoji straÏavedno pri vratih noã in dan, v letu in zimi, naj bo ‰e takomraz; in brÏ je zavpila o Krpanovem prihodu, kakor imajonavado, kadar se pripelja kdo cesarske rodovine. Bilo je nam-reã naroãeno Ïe ‰tirinajst dni dan za dnevom, da naj se niko-mur in nikoli ne oglasi, samo taãas, kadar se bo pripeljal takin tak ãlovek. Tako so se veselili Krpana na Dunaj. Kaj bi sega pa ne? Presneto jim je bila huda za nohti! Ko cesar sli‰ivpitje, precej ve, kdo je, in teãe mu naproti, pa ga pelja v gor-nje hrame. âudno lepo je tam, ‰e lep‰e kakor v cerkvi. Krpanje kar zijal, ker se mu je vse tako grobo zdelo. Cesar ga vpra‰a:„Krpan z Vrha! Ali me ‰e pozna‰?”

„Kaj bi vas ne,” odgovori on; „saj ni veã ko dve leti, kar svase videla. No vi ste ‰e zmerom lepo zdravi, kakor se na va‰emlicu vidi.”

Cesar pravi: „Kaj pomaga ljubo zdravje, ko pa drugo vsenarobe gre! Saj si Ïe sli‰al od velikana? Kaj de‰ ti, kaj bo iztega, ãe se kako kaj ne preonegavi? Sina mi je ubil, lej!”

Krpan odgovori: „Koga bo drugega? Glavo mu bomo vze-li, pa je!”

Cesar Ïalosten zavrne: „Menim da, ko bi jo le mogli! Oh,ali ni ga, mislim, pod soncem junaka, da bi vzel Brdavsu gla-vo!”

„Zakaj ne? Sli‰al sem,” pravi Krpan, „da vsi ljudje vse vedo;na vsem svetu se pa vse dobi; pa bi se ne dobil tudi junak nadBrdavsa? Kakor sem uboren ãlovek, ali tako peklensko ga

BESeDA

8 

MARTIN KRPAN

bom premikastil, da se mu nikdar veã ne bodo vrnile hudob-ne Ïelje, po Dunaju razsajati; ãe Bog dá, da je res!”

Kdo bi bil cesarju bolj ustregel kakor te besede! Le nekaj gaje ‰e skrbelo; zato pa tudi reãe: „Da si moãan, tega si me pre-veril; ali pomisli ti: on je oroÏja vajen iz mladih dni; ti pak siprena‰al zdaj le bruse in kresilno gobo po Kranjskem; sulicein meãa menda ‰e nisi videl nikoli drugje kakor na kriÏevempotu v cerkvi. Kako se ga bo‰ pa lotil?”

„Niã se ne bojte,” pravi Krpan; „kako ga bom in s ãim gabom, to je moja skrb. Ne bojim se ne meãa ne sulice ne dru-gega velikanovega oroÏja, ki vsemu ‰e imena ne vem, ãe gaima kaj veliko na sebi.”

Vse to je bilo cesarju pogodu, in brÏ veli prinesti poliã vinapa kruha in sira, rekoã: „Na, Krpan, pij pa jej! Potlej pojdevaoroÏje izbirat.”

Krpanu se je to vele malo zdelo; poliã vina takemu junaku;pa je vendar molãal, kar je preveliko ãudo. Kaj pa je hotel? Sajmenda je Ïe sli‰al, da gospoda so vsi malojedni zato, ker jedo,kadar hoãe in kolikor hoãe kateri, zgolj dobrih jedi. Ali kmeã-ki ãlovek, kakor je bil Krpan, ima drugo za bregom. On tedajpouÏije, ko bi kvi‰ku pogledal ter naglo vstane. Cesar je vsevidel in, ker je bil pameten moÏ, tudi precej spoznal, da take-mu truplu se morajo veãji deleÏi meriti; zato so mu pa dajaliod tega ãasa dan na dan, dokler je bil na Dunaju: dve kraãi,dve ãetrti janjca, tri kopune, in ker sredice ni jedel, skorje ‰ti-rih belih pogaã, z maslom in jajci omé‰anih; vino je imel pana pravici, kolikor ga je mogel.

Ko prideta v oroÏnico, to je v tisto shrambo, kjer imajooroÏje, namreã: sablje, meãe, jeklene oklepe za na prsi, ãeladein kakor se imenuje to in ono; Krpan izbira in izbira, pa kar

BESeDA

9 

MARTIN KRPAN

prime, vse v rokah zdrobi, ker je bil silen ãlovek. Cesarja sko-raj obide zona, ko to vidi; vendar se stori srãnega in vpra‰a:„No, bo‰ kaj kmalu izbral?”

„V ãem si bom pa izbiral?” odgovori Krpan. „To je samaigraãa; to ni za velikana, ki se mu pravi Brdavs, pa tudi ne zamene, ki mi pravite Krpan. Kje imate kaj boljega?”

Cesar se ãudi in pravi: „âe to ne bo zate, sam ne vem, kakobi? Veãjega in boljega nimamo.”

Na to reãe oni: „Veste kaj? PokaÏite mi, kje je katera kovaã-nica!”

Pelja ga hitro sam cesar v kovaãnico, ki je bila tudi na dvo-ru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovaãnico, da je kla-divo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali ãe je kaj dru-gega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos Ïe-leza in najteÏje kladivo, ki ga je kovaã vselej z obema rokamavihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. „Ojtat seÏgani!” pravijo vsi, ko to vidijo; ‰e cesarju se je imenit-no zdelo, da ima takega hrusta pri hi‰i. Krpan kuje in kuje,goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reã, ki ni bila nobe-nemu oroÏju podobna; imela je najveã enakosti z mesarico.Ko to izgotovi, gre na cesarski vrt in poseka mlado, ko‰atolipo iznad kamnite mize, kamor so hodili gospoda poleti hla-dit se. Cesar, ki mu je bil zmerom za petami, brÏ priteãe inzavpije: „Krpan! I kaj pa to dela‰? Da te bes opali! Ne ve‰, dacesarica raje dá vse konje od hi‰e kakor to lipo od mize? Pasi jo posekal! Kaj bo pa zdaj?”

Krpan z Vrha pa, ne da bi se bal, odgovori: „Kar je, to je.Zakaj pa mi niste druge pokazali, ãe se vam te tako smili? Kajbo pa? Drevo je drevo! Jaz pa moram imeti les nala‰ã za svojorabo, kakr‰nega v boju potrebujem.”

BESeDA

10 

MARTIN KRPAN

Cesar molãi, ker vidi, da ne pomaga zvoniti, ko je toãa Ïepobila; pa vendar ga je skrbelo, kako bi se izgovoril pred ce-sarico. Krpan tedaj naredi najprvo topori‰ãe mesarici, potempa obseka pol seÏnja dolg ter na enem koncu jako debel kij,pa gre pred cesarja: „OroÏje imam, ali konja nimam. Saj men-da se ne bova pe‰ lasala?”

Cesar, zastran lipe ‰e zmerom nekoliko nev‰eãen, pravi:„Pojdi, pa vzemi konja, katerega hoãe‰. Saj vem, da le ‰iro-kousti‰. Kdaj bom jaz papeÏ v Rimu? Takrat, kadar bo‰ tizmogel velikana. âe misli‰, primi ga, pa mu odstriÏi glavo,ako si za kaj, da bo imela moja drÏava mir pred njim, ti paveliko ãast in slavo za njim!”

Krpan je bil malo srdit, pa vendar jezo pogoltne in reãe:„Kar se tiãe Brdavsa, to ni igraãa, kakor bi kdo z grma zapo-dil vrabca, ki se boji vsakega ocepka in kamna. Koliko juna-kov pa imate, da bi si upali nádenj? Zapomnite si, cesarost,kar sem obljubil, storil bom, ãeprav od jeze popokajo vsi ob-rekovalci, ki me mrazijo pri vas. Da bi le vsi ljudje vselej drÏalise svojih besedi tako, kakor se mislim jaz, ako me Bog neudari; pa bi nihãe ne vedel, kaj se pravi laÏ na zemlji! Todasvet je hudoben ter ne pomisli, da je Bog velik, ãlovek maj-hen. Zdaj pa le pojdite, greva, da konja izbereva. Noãem ta-kega, da bi pod mojo teÏo pred velikanom poãenil na vse ‰tirinoge, vam v sramoto, meni v sitnost. Dunajãanje bi se sme-jali, vi pa rekli: ’Poglejte ga, ‰e konja mi je izpridil!’”

Cesar je kar obstekel, poslu‰ajoã modrost Martinovih ust,in potem gre Ï njim. Ko prideta v konják, povpra‰a: „Po ãembode‰ pa konja poznal, je li dober ali ne?”

Krpan odgovori: „Po tem, da se mi ne bo dal za rep ãezprag potegniti.”

BESeDA

11 

MARTIN KRPAN

Cesar pravi: „Le skusi! Ali daravno si, prekanjeni tat, sto-ril mi dovolj sitnosti pred cesarico, svarim te, vari se, da tekateri ne ubije; konji so iskri.”

Martin Krpan pak izleãe prvega in zadnjega in vse drugeãez prag; ‰e celo tistega, ki ga je sam cesar jahal samo dvakratv letu, namreã: o veliki noãi pa o svetem Telesu; to se je men-da cesarju posebno pod nos pokadilo. Potem reãe Krpan:„Tukaj ga nimate za moje sedlo! Pojdiva k drugim.”

Cesar odgovori ãméren: „âe niso ti zate, mora‰ se pe‰ bo-jevati. Ti nisi pravdanski ãlovek! Vem, da ga nimam v cesar-stvu takega, da bi ga ti, zagovédneÏ, ne izlekel!”

„Ta je pa Ïe prazna!” pravi Krpan. „Jaz imam doma kobi-lico, katere ne izleãe nobeden va‰ih junakov, stavim svojoglavo, ãe ni drugaãe; da ne poreko Dunajãanje z Brdavsomvred, da laÏem.”

„Pa ni tista,” vpra‰a cesar, „ki si Ï njo plesal po snegu?”„Tista, tista!” zavrne on.Cesar pa se razhudi, rekoã: „Zdaj pa Ïe vidim, da si bebec

ali pa mene dela‰ bebca! Vari se me, Krpane! Moja roka jedolga.”

Krpan pa mu v smehu odgovori: „âe je s tem dalja, pa ven-dar ne seÏe velikanu ‰e celo do pasa ne, nikar Ïe do brade, dabi ga malo oskubla in zlasala. Ampak pustimo ‰ale takim lju-dem v napotje, ki nimajo drugega dela, kakor da Ï njimi dra-Ïijo svojega bliÏnjega; meniva se raje od Brdavsa, ki ‰e zdajnosi glavo. Po‰ljite mi hitro po kobilo; ali pa naj grem samponjo. Toda potlej ne vem? — Ko bi mene veã ne bilo nazaj?— Bogu je vse mogoãe!”

Cesar, ko to sli‰i, urno po‰lje na Vrh po Krpanovo kobili-co. Ko jo pripeljejo na Dunaj, Krpan reãe: „Zdaj pa le vkup

BESeDA

12 

MARTIN KRPAN

dunajski junaki, kjer vsa je ‰e kaj! Moje kobilice, kakor je vi-deti slaba, vendar nihãe ne potegne do praga, nikar Ïe cezprag!”

Sku‰ali so jahaãi in konjarji in vsi tisti, ki so uãeni, kakovelja v strah prijeti konja, bodisi hud ali pa krotak, pa kobi-lice ni nihãe premaknil z mesta; vsakega je vrgla na gnojnogomilo. „Bes te lopi!” reãe eden in drug. „Majhno kljuse, ve-lika moã!”

Pri‰el je ãas voja z velikanom; bilo je ravno svetega Eraz-ma dan. Krpan vzame kij in mesarico, zasede kobilico, pa jez-di iz mesta na travnik, kjer se je Brdavs bojeval. Martina jebilo ãudno gledati: njegova kobilica je bila majhna, noge jeimel velike, tako da so se skoraj po tleh za njim vlekle; na gla-vi je nosil star klobuk ‰irokih krajev, na sebi pa debelo suknjoiz domaãe volne; vendar se nobenega ni bal; celo sam cesarga je rad poslu‰al, kadar je kak‰no prav Ïaltavo razdrl.

Ko ugleda Brdavs jezdeca, svojega sovraÏnika, zaãne s hro-hotom smejati se in reãe: „ Ali je to tisti Krpan, ki so ga pokli-cali nadme tako daleã, tam z Vrha od Svete Trojice? Mar biraje bil ostal doma za peãjo, da bi ne cvelil svoje stare mate-re, ako jo ‰e ima‰, da bi ne Ïalil svoje Ïene, ako ti jo je Bog dal.Pojdi mi izpred oãi, da te videl ne bom, pa le naglo, dokler mije srce ‰e usmiljeno. âe me zgrabi jeza, leÏal bo‰ na zemljikrvav, kakor je sam cesarjev sin in sto drugih!”

Krpan mu odgovori: „âe nisi z Bogom ‰e spravljen, urnoskleni, kar ima‰; moja misel ni, dolgo ãakati, mudi se mi do-mov za peã; tvoje besede so mi obudile v srcu Ïivo Ïeljo dosvoje koãe in do svoje peãi; ali poprej vendar ne pojdem, datebi vzamem glavo. Pa ne zameri! To mi je naroãil moj go-spod, cesar; jaz nisem vedel ne zate ne za tvoje velikanstvo in

BESeDA

13 

MARTIN KRPAN

za vse krvave poboje. Prijezdi bliÏe, da si podava roke; nikolisi jih nisva poprej; nikoli si jih ne bova pozneje; ali pravijo, daBog nima rad, ãe pride kdo z jezo v srcu pred sodni stol.”

Velikan se nekoliko zaãudi, ko to sli‰i. Naglo prijezdi termu poda svojo debelo roko. Krpan mu jo pa tako stisne, daprecej kri izza nohtov udari.

Brdavs malo zareÏi, pa vendar niã ne pravi, ampak misli si:ta je hud in moãan; pa kaj bo — kmet je kmet; saj ne zna bo-jevati se, kakor gre junakom.

Urno zasukneta vsak svojega konja in zdirjata si od daleãnaproti. Brdavs visoko vzdigne meã, da bi Ïe o prvem odse-kal sovraÏniku glavo; ali ta mu urno podstavi svoj kij, da semeã globoko zadere v mehko lipovino; in preden ga velikanmore izdreti, odjaha Krpan z male kobilice, potegne Brdav-sa na tla, pa ga poloÏi, kakor bi otroka v zibel deval, ter mustopi za vrat in reãe: „No, zdaj pa le hitro izmoli en oãena‰ekali dva in pa svojih grehov se malo pokesaj; izpovedal se nebo‰ veã, nimam ãasa dolgo odla‰ati, mudi se mi domov zapeã; znaj, da komaj ãakam, da bi zopet sli‰al zvon, ki poje naVrhu pri Sveti Trojici.”

To izreãe, pa vzame poãasi mesarico ter mu odseka glavoin se vrne proti mestu.

Dunajãanje, ki so do zdaj le od daleã gledali, pridero k nje-mu, tudi sam cesar mu pride naproti, pa ga objame priãoljudstva, ki je vpilo na vse grlo: „Krpan je nas otel! HvalaKrpanu, dokler bo Dunaj stal!”

Krpanu se je to kaj dobro zdelo, da je dosegel toliko ãast indrÏal se je na svoji kobilici, kakor bi ‰el v gostje vabit. Saj seje tudi lahko; ‰e tu med nami, ãe kdo kakega slepca ali belo-

BESeDA

14 

MARTIN KRPAN

u‰ko ubije, ‰e ne ve, na kateri grm bi jo obesil, da bi jo vide-lo veã ljudi.

Ko pridejo v cesarsko poslopje vsi knezi, vojskovodje invsa prva gospoda s Krpanom, spregovori najprvo sam cesarin pravi: „Zdaj si pa le izberi! Dam ti, kar Ïeli‰, ker si zmogeltolikega sovraÏnika in otel deÏelo in mesto velike nadloge innesreãe. Nimam take stvari v cesarstvu, da bi dejal: ne damti je, ãe jo hoãe‰; celo Jerico, mojo edino hãer, ima‰ na ponud-bo, ako nisi ‰e oÏenjen.”

„OÏenjen sem bil, pa nisem veã,” odgovori Krpan; „rajni-ca je umrla, druge pa nisem iskal. Sam ne vem, kako bi ven-dar, da bi ne bilo meni napak, Bogu in dobrim ljudem pav‰eã. Va‰ega dekleta sem Ïe videl. âe je tudi ‰e tako pamet-na, kakor je lepa, potlej naj se le skrije moja babnica pred njov vseh reãeh. Dobrote, res, da je navajena, tistega ne bomdejal, ker je od bogate hi‰e doma; pa saj na Vrhu pri SvetiTrojici spet nismo zgolj beraãi; pri nas tudi skozi vse leto visikaj prekajenega na raÏnju. Samo to ne vem, kako bo. — Neslasva bila z Marjeto v oprtnih ko‰éh enkrat grozdje v Trst. Na-zaj grede mi je bila pa ona zbolela na potu. Tako se mi je sitnozdelo, da vam na morem povedati! Raje bi bil imel, da bi semi bili utrgali v cerkvi naramnici obe kmalu, takrat ko bi rav-no bil sveãe priÏigal. Ni bilo drugaãe: naloÏil sem jo v oprtniko‰, ko‰ pa na pleãi ter sem koraãil mastito Ï njo! Izhajal biÏe bil; saj Mretaãka je bila tako majhna kakor deklina trinaj-stih let — pa jih je nadloga vendar imela Ïe trideset, ko sva sejemala — teÏka tedaj ni bila; ali kamor sem pri‰el, povsod some vpra‰ali, kak‰no kramo prodajam. To je presneto slabakrama, babo po svetu prena‰ati! In ko bi se zdaj na cesti na-ma spet kaj takega nakretilo, va‰i hãerki in pa meni? Od tu-

BESeDA

15 

MARTIN KRPAN

kaj do Vrha se pot vleãe kakor kurja ãreva. Ko‰a reveÏ ni-mam, kobilica ima pa samo eno sedlo! Pa bi tudi ne bilo ãu-do, ki bi zbolela; saj vemo vsi, da take mehkote niso vajene odpetih zjutraj do osmih zveãer cika coka, cika coka s konjem.âe se to prav do dobrega vse premisli, menda bo najbolje, davam ostane cesariãna, meni pa vdovstvo, ãeravno pravzapravdosti ne maram zanje; ali kar Bog dá, tega se ãlovek ne smebraniti.”

Cesarica pa ‰e zdaj ni bila pozabila ko‰ate lipe nad kamni-to mizo na vrtu; zato je tudi ni bilo zraven, poslu‰ala pa je zavrati, kakor imajo Ïenske navado, ki bi rade vse izvedele. Kosli‰i, da cesar ponuja Krpanu svojo hãer v zakon, pride tudiona in pravi: „Ne bo‰ je imel, ne! Lipo si mi izpridil; hãere tipa ne dam! Ljubeznivi moj moÏ, menda da ti je kri v glavizavrela — ne morem ti dobrega reãi — da govori‰ take bese-de, ki sam dobro ve‰, da so prazne ena in druga. Pa tudi vasnaj bo sram, vas, gospodje! Grdo je tako, da se mora kmet zavas bojevati! ·e dandanes bi lipa lahko stala, pa tudi velikanveã ne imel glave, ko bi vi kaj veljali. Pa saj vem: kar so seobabili moÏje, je vsaka baba neumna, katera se omoÏi! Res je,Krpan, otel si cesarstvo in tudi Dunaj si otel; zato bo‰ pa do-bil vina sod, ki drÏi petdeset malih veder, potem sto in petpogaã, dvajset janjcev in pa osemin‰tirideset kraã ti bomodali. Dobro me poslu‰aj! To mora‰ pa vse domu na Kranjskospraviti, ako hoãe‰. Prodati pa ne sme‰ cepêra, ne tukaj ne napotu. Kadar bo‰ na Vrhu pri Sveti Trojici, potlej pa stori, ka-kor se ti zdi. In ker zdaj nimamo tukaj nobenega Brdavsa veã,menda ne bo napak, ãe osedla‰ imenitno svojo kozico, ki pra-vi‰, da je kobilica, pa gre‰ lepo poãasi proti Vrhu. Pozdravi mitamkaj vse Vrhov‰ãake, posebno pa mater Ïupanjo!”

BESeDA

16 

MARTIN KRPAN

Cesarica je to izgovorila, pa je ‰la precej spet v svoje hra-me. Vseh gospodov je bilo jako sram. Kaj bi jih pa tudi nebilo? Prebito jih je obrenkala; prav kakor takim gre! Krpan seje pa drÏal, da je bil skoraj hudemu vremenu podoben. Kakorbi se za Mokrcem bliskalo, tako je streljal z oãmi izpod srdi-tega ãela; obrvi so mu pa sr‰ele ko dve metli. Da te treni, kakoje bilo vsem okoli njega ãudno pri srcu! ·e cesar je plaho odstrani gledal, cesar! Pa vendar, ker sta bila vedno velika prij-atelja, zato se poãasi predrzne in reãe mu: „Krpane, le ti mol-ãi; midva bova Ïe naredila, da bo prav!”

Krpan ga pa niã ne poslu‰a, temveã zadene si na desno ra-mo kij, na levo pa mesarico, stopi k durim in reãe: „Veste kaj?Bog vas obvari! Pa nikar kaj ne zamerite!”

Na te besede prime za kljuko, pa kakor da bi hotel iti.Cesar poteãe za njim: „âaki no! Daj si dopovedati! Bog nas

vari; saj menda nisi voda!”Krpan odgovori: „Koga? Menite, da nisem ‰e zadosti sli‰al,

ka-li? Meni bi gotovo segla brada Ïe noter do pasa ali pe ‰edalj, ko bi se ne oãedil vsak teden dvakrat; pa bo kdo pome-tal z mano? Kdo je pome poslal koãijo in ‰tiri konje? Vi alijaz? Dunaja ni bilo meni treba, mene pa Dunaju! Zdaj se patakisto dela z mano? In pa ‰e zavoljo mesa in vina moramoãitke poÏirati? Îe nekatere matere sem jel kruh, ãrnega inbelega; nekaterega oãeta vino sem pil: ali nikjer, tudi pri vasnisem in ne bom dobil take postreÏbe, kakr‰na je v Razdrtempri Klinãarju. Ni grjega na tem svetu kakor to, ãe se kaj da,potlej pa oãita! Kdor noãe dati, pa naj ima sam! Pa tudi, kdobi mislil, da lipove pravde ‰e zdaj ni kraja ne konca? Ali je bilotisto drevesce va‰ bog ali kaj? Tak les raste za vsakim grmom,Krpana pa ni za vsakim voglom, ‰e na vsakem cesarskem

BESeDA

17 

MARTIN KRPAN

dvoru ne, hvalo Bogu! Darove pa spet take dajate, da ãlovekne more do njih; to je ravno, kakor bi maãki mi‰ na rep pri-vezal, da se potlej vrti sama okrog sebe, doseãi je pa vendarne more. Petdeset malih veder vina, pet in sto pogaã, dvajsetjanjcev in pa osemin‰tirideset kraã; tako blago res ni siromak;ali kaj pomaga! Prodati ne smem; z Dunaja na Vrh pa tudi nekaÏe prena‰ati! Pa jaz bom drugo naredil, kakor se nikomurne zdi! Deske si bom znesel na dvori‰ãe in, ako jih bo prema-lo, potlej bo pa drevje zapelo. Vse bom posekal, kar mi bopri‰lo pod sekiro, bodisi lipa ali pa lipec, hudolesovina ali do-broletovina, nad kamnito ali nad leseno mizo; pa bom posta-vil sredi dvori‰ãa kolibo in tako dolgo bom leÏal, dokler bosod moker, pa dokler bom imel kaj prigrizniti. Ampak to vampravim: samo ‰e enkrat naj pride Brdavs na Dunaj, potlej pazopet po‰ljite pome koãijo in sluÏabnika, ali pa ‰e celo svojohãer, ki ne maram zanjo malo in dosti ne; pa bomo videli, kajboste pripeljali z Vrha od Svete Trojice! Ako bo Krpan, mesain kosti gotovo ne bo imel; ampak iz ovsene slame si ga bo-ste morali natlaãiti; pa se ga ne bodo ‰e vrabci dolgo bali, ni-kar Ïe velikani! Mislil sem iti brez besedice govorjenja. Kerste me pa sami ustavili, ne bodite hudi, ãe sem vam katerogrenko povedal; saj menda veste, kako je dejal rajnik Jernej-ko na Golem: ,Ali ga bom s pogaão pital, kadar se s kom kre-gam! Kar ga bolj ujezi, to mu zabelim.’ Zdaj pa le zdravi osta-nite!”

Cesar pravi na to: „Martin, potrpi no! Vsaj ne bodi takoneuãakaven. Ti ne pojde‰ od na‰e hi‰e, verjemi da ne! Saj semjaz gospodar, ve‰!”

Krpan odgovori: „Vsak ãlovek je tak, kakr‰nega je Bog dal;vsak ima nekaj nad sabo: kdor ni grbast, morda pa je trobast!

BESeDA

18 

MARTIN KRPAN

Moje obna‰anje ni za vsa, Ïe vidim, da ne. Tega se tedaj nemenimo, da bi jaz tukaj ostal. Saj tudi kobilica, ki se ji pravikozica, ni vajena zmerom ob suhi krmi. Doma se je pasla pogozdu, na potu pa ob cestah!”

Na to pristopi minister Gregor, ki je imel kljuãe od cesar-ske kase, ker taki imajo za vsako reã posebej sluÏabnika. Mi-nister se oglasi: „Cesarost, veste kaj? Va‰ norec Stehàn jeumrl; vãeraj smo imeli osmi dan za njim, Bog mu daj nebe‰koluã! Stehan in Krpan, to si je nekam jako podobno. Kaj me-nite? Morda bi le-ta prevzel njegovo sluÏbo? Niã se ne ve.Zvitorepec je; debel je; sme‰en tudi, jeziãen ravno tako; vsekr‰ãanstvo ga nima takega!”

Krpan odgovori: „Magister Gregor, veste kaj? Enkrat sembil va‰ bebec, dvakrat pa ne bom. Smejalo bi se malo in ve-liko meni in moji zarobljeni pameti, ko bi to naredil. — Zdajpa dobro, da mi je pri‰lo na misel! Kmalu bi bil pozabil, karimam Ïe dolgo na jeziku. Cesarost, nekdaj ste me bili sreãalis kobilico v snegu, kajne?”

Cesar: „Bilo je tako, bilo!”Krpan: „Kaj pa sem nesel na tovoru?”Cesar: „Bruse pa kresilno gobo.”Krpan: „To je bilo taãas, ko ste se vi peljali v Jeruzalem.”Cesar: „Bosa je ta! V Trst sem ‰el; za Jeruzalem toliko vem,

kakor za svojo zadnjo uro.”Krpan: „Jaz pa za bruse in kresilno gobo ravno toliko. Ta-

krat, veste, vam nisem bil resnice povedal, kar mi je ‰e zdajÏal. Angle‰ko sol sem prena‰al. Saj se nisem bal pravzapravne vas ne va‰ega koãijaÏa. Pa taka je le: kadar se ãlovek zasuk-ne s pravega pota, naj bo ‰e tako moãan, pa se vendar boji, ãeveja ob vejo udari.”

BESeDA

19 

MARTIN KRPAN

Na to pravi minister Gregor: „Ne ve‰, da je prepovedano?To je nevaren ãlovek; drÏavi dela ‰kodo. Primite ga, zaprimoga!”

Krpan odgovori: „Kdo me bo? Morda vi dolgopetec, ki stesuhi kakor raÏenj; ki je vas in va‰ega magistrovanja z vamikomaj za polno pest? Z eno samo roko vas porinem ãez sve-tega ·tefana streho, ki stoji sredi mesta! Nikar praznih besedne razdirajte!”

Cesar pravi: „Le ti meni povedi, ãe bi morda ‰e kaj rad. Mi-dva ne bova v sovra‰tvu ostala, ne, ãe Bog da, da ne. Minis-ter Gregor, ti ga pa le pusti! Îe jaz vem, kako je!”

Krpan odgovori: „Poslu‰ajte me tedaj! Moje otepanje zBrdavsom vem, da je imena vredno. Kaj se zna? Morda bodopostavaãi ‰e celo skladali pripovedovavke in pesmi, da se bogovorilo, ko ne bo ne vas ne mene kosti ne prsti, ãe ne bo ma-gister Gregor dal drugaãe v bukve zapisati. Pa naj stori, kakorãe; meni se ne bo s tem ne prikupil ne odkupil. Ampak ven-dar je vsak delavec vreden svojega plaãila, to sem v cerkvisli‰al. âe je va‰a draga volja, dajte mi tedaj pismo, ki bo ve-ljavno pred vsako duhovsko in deÏelsko gosposko; pa tudisvoj peãat morate udariti, da bom brez skrbi nosil angle‰kosol po svetu. âe mi to daste, naj bom ves malopridneÏ, koli-kor me je pod klobukom, ako vam bom kdaj kaj opotikal, do-kler bom tovoril!”

Cesar je bil precej pri volji; minister Gregor pa nikakor nipritegnil. Ali cesar ga ni poslu‰al, ampak ‰ele dejal je: „Gre-gor, vzemi pero, pa zapi‰i, kakor je Martin rekel!”

Minister Gregor se je kislo drÏal, branil se pa le ni, kar somu veleli; zakaj cesarja se vendar vsak boji. Kadar je bilo pis-mo narejeno in zapeãateno, pravi cesar Krpanu: „Martin, ali

BESeDA

20 

MARTIN KRPAN

proda‰ meni pogaãe in vino, pa kar je ‰e drugih reãi? NajlaÏebo tako, lej! S cesarico bom Ïe jaz govoril, da bo prav. Mo‰njocekinov ti dam; ti bo‰ pa blago pustil. Kdo bo to prena‰al zDunaja do Svete Trojice?”

Krpan odgovori: „Poldrugo mo‰njo pa ‰e kak‰no kronopovrhu, vem, da je lepo vredno, ko bi prodajal brat bratu. Panaj bo, no, pri vas ne bom na tisto gledal. Samo da jaz ne bomimel pri cesarici zavoljo tega nikakr‰nih ohodkov; ne lazimrad okoli gosposke! Pa saj imam priãe, da ste vi prevzeli vsesitnosti, ki bodo pri‰le prviã ali drugiã iz tega, dobro me po-slu‰ajte!”

Cesar mu dé: „Niã se ne boj; to bom Ïe poravnal sam breztebe. Ná mo‰njo; tu je pa ‰e pismo. Saj nocoj tako ‰e ne poj-de‰ iz grada, ãe le misli‰ iti; priklonil se je Ïe dan ter noã sebliÏa.”

Ali Krpan odgovori: „Lepa hvala vam bodi najpopred zapisemce, da ga bom v zobe vrgel vsakemu, kdor me bo ustav-ljal na cesti; pa tudi zavoljo mo‰njiãka se ne bom krãil. Kaj seve, kaj zadene ãloveka v neznanju? Morda mi utegne ‰e nahvalo priti. Vselej pravijo: bolje drÏi ga, kakor lovi ga! Pri vaspa ne bom ostajal ãez noã, ako se vam ne zamerim skozi to.Îe hudo me ima, da bi spet enkrat bil na Vrhu pri Sveti Tro-jici. Samo ‰e nekaj bi vas rad prosil, ko bi mi dali ãloveka, dabi me spremil do ceste. Mesto je veliko; hi‰ je, kolikor jih ‰enisem videl, kar sol prena‰am, akoravno sem Ïe na Reki bil,tudi v Kopru, na Vrhniki in v Ljubljani; ali tolikih ulic ni nik-jer. S koãijaÏem sva se hitro vozila in toliko vem, kod sempri‰el, kakor bi bil imel oãi zavezane; pa sem vendar gledal nalevo in tudi na desno; ali to ni dano vsakemu ãloveku, da bivselej vedel, kje je.”

BESeDA

21 

MARTIN KRPAN

Cesar mu je obljubil svojega sluÏabnika, potlej mu je rokopodal, pa tudi Gregorju velel, da naj mu roko poda. Ministerse ni branil; ali vendar je bil zavoljo pisma ves zelen od jeze.

Krpan zadene kij in mesarico, in to so bile njegove zadnjebesede pred cesarjem: „Ko bi se spet oglasil kak Brdavs alikdo drug, saj veste, kje se pravi na Vrhu pri Sveti Trojici. Po-zdravil bom pa Ïe Vrhov‰ãake in mater Ïupanjo. Zdravi osta-nite!”

„Sreãno hodi!” pravi cesar, minister Gregor pa niã.

BESeDA

22 

MARTIN KRPAN

ISBN 91-7301-010-3

www.omnibus.se/beseda