MAGISTRSKA NALOGA

Roman Gril

Celje, 2010

MEDNARODNA FAKULTETA

ZA DRUŢBENE IN POSLOVNE ŠTUDIJE

Magistrski študijski program 2. stopnje Management znanja

Magistrska naloga

MANAGEMENT UČNIH PROCESOV V AVTOŠOLI

Roman Gril

Celje, 2010 Mentor: doc. dr. Kristijan Musek Lešnik

Iskreno se zahvaljujem vsem učiteljem voţnje, učiteljem predpisov in vodjem avtošol za

njihova mnenja izraţena v anketi, s katerimi sem prišel do pomembnih spoznanj in zaključkov

v magistrski nalogi.

Za strokovna mnenja, konstruktivno sodelovanje in razumevanje se zahvaljujem tudi svojim

sodelavcem Robertu, Branku, Antonu, Ivanu in Sonji ter sošolcu Borisu Potočniku.

Prof. Anji Dizdarević se zahvaljujem za prevod povzetka.

Posebej se zahvaljujem svoji druţini: hčerama Lari in Ţivi, ki sta mi med študijem z

razumevanjem stali ob strani, ter ţeni Bredi za podporo, razumevanje in lektoriranje

magistrske naloge.

Zahvaljujem se mentorju, doc. dr. Kristijanu Musek Lešniku, ki me je usmerjal pri pripravi in

izdelavi magistrske naloge.

IZJAVA O AVTORSTVU

Spodaj podpisani študent Mednarodne fakultete za druţbene in poslovne študije Roman Gril,

z vpisno številko 201070801028, sem avtor magistrske naloge z naslovom Management učnih

procesov v avtošoli.

S to izjavo zagotavljam:

- da sem avtor magistrske naloge,

- da je magistrska naloga izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela,

- da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oziroma avtoric, ki sem jih uporabljal v

svojem delu, ustrezno navedena oziroma citirana v skladu z vsemi fakultetnimi

navodili ter navedena v seznamu literature,

- da je predloţeno delo izvirno in še ni bilo predloţeno za pridobitev drugih strokovnih

in znanstvenih naslovov,

- da je elektronska oblika te magistrske naloge identična s tiskano obliko magistrske

naloge in soglašam z objavo magistrske naloge na svetovnem spletu,

- da sem za še ne objavljena gradiva, tabele, slike in ostali material, ki sem ga uporabil

v magistrski nalogi, pridobil soglasje avtorja,

- da sem poskrbel za tehnično, oblikovno, jezikovno in slovnično pravilnost magistrske

naloge v skladu z vsemi fakultetnimi pravilniki in navodili v postopku diplomiranja na

2. stopnji.

V Celju, dne 8. 4. 2010. Podpis avtorja: ___________________

IV

MANAGEMENT UČNIH PROCESOV V AVTOŠOLI

Management učnih procesov v avtošoli je področje, ki se v Sloveniji šele razvija, lastniki pa

se z njim ne ukvarjajo dovolj. Avtošola v učnih procesih, ţe oblikovano osebo usposobi v

voznika začetnika, ki se pogosto ne zaveda posledic neupoštevanja predpisov in nepravilne

voţnje saj z njimi ni bil dovolj nazorno seznanjen. Ali bodoči vozniki upoštevajo predpise in

navodila avtošole tudi po opravljenem vozniškem izpitu? Ali je avtošola kandidata pravilno

usmerjala? Na ta vprašanja sem v nalogi poskušal odgovoriti in hkrati razvil posebne metode

vplivanja na bodoče voznike. Z anketo, opravljeno med učitelji voţnje, učitelji predpisov in

vodji avtošol, sem ugotavljal ali bi predlagane metode vplivale na izboljšanje varnosti v

prometu med mladimi vozniki. Raziskava je pokazala, da so primerne in potrebne. S

sprejetjem v zakonodajo bi lahko vpete v učne procese avtošol, ključno vplivale na izboljšanje

prometne varnosti mladih voznikov.

Ključne besede: management, avtošola, učni proces, metode vplivanja, usmerjevalni

razgovor.

MANAGING THE LEARNING PROCESS IN A DRIVING SCHOOL

Managing the learning process in a driving school is an area that is slowly developing in

Slovenia and the owners are not engaged in it enough. With the help of these learning

processes the driving school manages to transform a person by training into the novice driver,

who is often not aware of the consequences regarding non-compliance with regulations and

improper driving due to not being sufficiently informed. Do future drivers respect the rules

and instructions even after passing the driving test? Does the driving school guide the

candidate correctly? The thesis tries to answer these two questions by developing specific

methods of influencing future drivers. The survey, conducted with driving instructors,

teachers of road traffic regulations and driving school operators, examines the influence of the

proposed methods on the improvement of road safety among young drivers. The research has

shown that these methods are not only appropriate but also necessary. If they were

incorporated into the legislation and learning process conducted at driving schools, they could

greatly influence the improvement of road safety of young drivers.

Keywords: management, driving school, learning process, methods of influence.

V

VSEBINA

1 UVOD .............................................................................................................................. …...1

1.1 Predhodne raziskave ......................................................................................................... 5

1.2 Definiranje problema ........................................................................................................ 6

1.3 Namen in postavljanje cilja .............................................................................................. 8

1.4 Metode obdelave ............................................................................................................ 10

1.5 Struktura dela ................................................................................................................. 12

2 TEORETIČNA IZHODIŠČA .......................................................................................... ….13

2.1 Splošna učna načela in učne metode .............................................................................. 14

2.2 Splošne pravne podlage .................................................................................................. 17

2.3 Pogoji za izvajanje učnih procesov v avtošoli ............................................................... 18

2.3.1 Zakonska opredelitev delovanja avto šol ................................................................ 18

2.3.2 Zakonska določila za izvajanje učnih procesov ...................................................... 19

2.3.3 Materialni pogoji za delovanje ................................................................................ 19

2.3.4 Kadrovski pogoji. .................................................................................................... 21

2.3.5 Teoretični program usposabljanja v učnih procesih ................................................ 21

2.4 Učni procesi prometne varnosti ...................................................................................... 23

2.4.1 Učni procesi v vrtcih ............................................................................................... 23

2.4.2 Učni procesi v osnovni šoli ..................................................................................... 24

2.4.3 Učni procesi v avtošoli ............................................................................................ 25

2.5 Management učnih procesov avtošole ........................................................................... 26

2.6 Management teoretičnega dela učnih procesov ............................................................. 26

2.6.1 Psihološki vidik prometne vzgoje v učnih procesih ................................................ 26

2.6.2 Etika udeleţencev cestnega prometa v učnih procesih ........................................... 28

2.6.3 Didaktika v učnih procesih ...................................................................................... 29

2.7 Pravila poučevanja v učnih procesih .............................................................................. 31

2.7.1 Načelo postopnosti .................................................................................................. 31

2.7.2 Načelo sistematičnosti ............................................................................................. 32

2.7.3 Načelo dostopnosti .................................................................................................. 32

2.7.4 Načelo nazornosti .................................................................................................... 32

2.7.5 Načelo zavestne aktivnosti ...................................................................................... 33

2.7.6 Načelo trajnosti znanja ............................................................................................ 33

2.7.7 Načelo povezovanja teorije s prakso ....................................................................... 34

VI

2.7.8 Načelo individualizacije in diferenciacije ............................................................... 34

2.8 Management učnih metod v učnih procesih ................................................................... 35

2.8.1. Razlaga in javno nastopanje ................................................................................... 36

2.8.2 Demonstracija v učnih procesih .............................................................................. 37

2.8.3 Razgovor ................................................................................................................. 38

2.8.4 Vaja ......................................................................................................................... 40

2.9 Management praktičnega dela v učnih procesih ............................................................ 40

2.9.1 Zakonski pogoji za praktično usposabljanje ........................................................... 41

2.9.2 Zakonska določila praktičnega dela usposabljanja ................................................. 41

2.9.3 Stopnje praktičnega pouka ...................................................................................... 42

2.9.4 GDE matrika poučevanja ........................................................................................ 44

2.10 Statistika prometnih nesreč .......................................................................................... 45

3 PREDLOG RAZVIJANJA METOD VPLIVANJA NA BODOČE VOZNIKE ............. ….47

3.1. Kaj so metode vplivanja? .............................................................................................. 47

3.2 Tečaj cestno prometnih predpisov .................................................................................. 48

3.3 Usmerjevalni razgovor učitelj predpisov – kandidati .................................................... 48

3.4 Usmerjevalni razgovor učitelj voţnje – kandidat ........................................................... 49

3.5 Usmerjevalni razgovor učitelj predpisov – kandidat – starši ......................................... 50

3.6 Usmerjevalni razgovor učitelj predpisov – kandidat – policist ...................................... 51

3.7 Prikaz posledic prometnih nesreč v tečaju CPP ............................................................. 52

3.8 Soočenje s hudo poškodovanimi in invalidnimi osebami v prometnih nesrečah ........... 53

4 RAZISKAVA IN ANALIZA METOD VPLIVANJA NA BODOČE VOZNIKE .......... ….54

4.1 Raziskava z anketo ......................................................................................................... 55

4.2 Vzorec ............................................................................................................................ 56

4.3 Rezultati raziskave ......................................................................................................... 61

4.4 Ugotovitve raziskave ...................................................................................................... 81

4.3.1 Ocena primernosti metod ........................................................................................ 82

4.3.2 Mnenja o programih ................................................................................................ 82

4.3.3 Analiza zastavljenih hipotez .................................................................................... 82

5 SKLEP .............................................................................................................................. ….85

6 LITERATURA ................................................................................................................. ….87

7 PRILOGE ......................................................................................................................... ….90

VIII

SLIKE

Slika 1: Model povezanosti med dejavniki v učnem procesu .................................................. 30

Slika 2: Model učnih metod v učnem procesu ......................................................................... 35

Slika 3: Stopnje praktičnega usposabljanja .............................................................................. 43

Slika 4: GDE matrika ............................................................................................................... 44

Slika 5: Model metod vplivanja na bodoče voznike ................................................................ 47

Slika 6: Model usmerjevalnega razgovora, učitelj predpisov – kandidati .............................. 49

Slika 7: Model usmerjevalnega razgovora na relaciji učitelj voţnje – kandidat ..................... 50

Slika 8: Model usmerjevalnega razgovora v trikotniku učitelj – kandidat – starš ................... 51

Slika 9: Model usmerjevalnega razgovora v trikotniku učitelj – kandidat – policist .............. 52

Slika 10: Model seznanjanja s posledicami prometnih nesreč z video prikazom .................... 53

TABELE

Tabela 1: Starost v letih ........................................................................................................... 56 Tabela 2: Spol ........................................................................................................................... 57

Tabela 3: Vozniški staţ ............................................................................................................ 58 Tabela 4: Staţ poučevanja v avtošoli ....................................................................................... 59

Tabela 5: Funkcija v avtošoli ................................................................................................... 60 Tabela 6: Ali kandidati upoštevajo predpise? .......................................................................... 61

Tabela 7: Ali so kandidati seznanjeni s posledicami prometnih nesreč? ................................ 62 Tabela 8: Ali se kandidati zavedajo posledic prometnih nesreč? ............................................. 63 Tabela 9: Ali bi bilo potrebno nameniti več pozornosti? ......................................................... 65 Tabela 10: Usmerjevalni razgovor učitelj voţnje – kandidat ................................................... 66

Tabela 11: Usmerjevalni razgovor učitelj voţnje – kandidat – starš ...................................... 67 Tabela 12: Usmerjevalni razgovor učitelj predpisov – kandidat – policist .............................. 68 Tabela 13: Prikaz posledic hudih prometnih nesreč ................................................................. 70 Tabela 14: Soočenje s poškodovanimi in invalidnimi osebami .............................................. 71

Tabela 15: Ali so omenjeni programi potrebni? ....................................................................... 72 Tabela 16: Ali so se avtošole pripravljene angaţirati? ............................................................ 74 Tabela 17: Ali bi morala programe predpisati drţava? ............................................................ 75

Tabela 18: Ali bi s predlaganimi metodami izboljšali prometno varnost? .............................. 76

GRAFI

Graf 1: Starost v letih ............................................................................................................... 56

Graf 2: Spol .............................................................................................................................. 57

Graf 3: Kako dolgo ţe imate vozniško dovoljenje? ................................................................. 58

Graf 4: Kako dolgo ţe poučujete v avtošoli? ........................................................................... 59

Graf 5: Funkcija v avtošoli ....................................................................................................... 60

IX

Graf 6: Ali kandidati upoštevajo prometne predpise pri samostojni voţnji? ........................... 62

Graf 7: Ali so kandidati v tečaju dovolj seznanjeni z nevarnostmi? ........................................ 63

Graf 8: Ali se kandidati kot bodoči vozniki zavedajo posledic)? ............................................ 64

Graf 9: Ali menite, da bi bilo potrebno problematiki nameniti več pozornosti? ..................... 65

Graf 10: Ali bi lahko vplivali z razgovorom med učiteljem voţnje in kandidatom? ............... 66

Graf 11: Ali bi lahko vplivali z razgovorom med učiteljem, kandidatom in staršem? ............ 68

Graf 12: Ali bi lahko vplivali z razgovorom med učiteljem, kandidatom in policistom? ........ 69

Graf 13: Ali bi prikazi posledic hudih prometnih nesreč vplivali na izboljšan odnos? ........... 70

Graf 14: Ali bi vplivalo soočenje in razgovor s hudo poškodovanimi? ................................... 72

Graf 15: Ali bi bilo potrebno v učni proces avtošole uvesti dodatne programe? ..................... 73

Graf 16: Ali so se avtošole pripravljene prostovoljno angaţirati? ........................................... 74

Graf 17: Ali bi morala predlagane metode predpisati drţava? ................................................. 76

Graf 18: Ali bi z metodami izboljšali prometno varnost pri mladih? ...................................... 77

Graf 19: Ali so programi potrebni, v odvisnosti od funkcije in spola ...................................... 78

Graf 20: Ali bi z metodami izboljšali varnost, v odvisnosti od funkcije in starosti ................. 79

Graf 21: Ali se zavedajo posledic, v odvisnosti od funkcije in starosti ................................... 80

Graf 22: Primerjava ocene potrebe metode od 1 do 5 v primerjavi s standardno deviacijo ... 81

Uvod

1

1 UVOD

Management učnih procesov v avtošoli je področje, ki močno vpliva na uresničitev

povezovanja teorije s prakso, če ţelimo doseči temeljne izobraţevalne in vzgojne smotre. Ţe

sam proces pridobivanja znanj je tesno povezan s praktičnim delom. Prometna pravila

spoznavajo bodoči vozniki v druţini, vrtcu, šoli, avtošoli in drugih prometnih okoljih.

Prometno okolje je hkrati tudi socialno okolje, kar pomeni, da v situacijah na cestah ni dovolj,

da upoštevamo samo voznikovo osebnost. Hkrati moramo upoštevati tudi socialni prostor

voznikovega ţivljenja. Pomembni so tudi odnosi z drugimi ljudmi, vrstniki, oziroma z

voznikovo druţbeno vlogo kot voznika.

Moore o vplivih na vrstnike trdi (Moore, 1997, str. 59):

Na mlade ljudi ima velik pomen tudi skupina kateri posameznik pripada. Torej

njegovi vrstniki. Rezultati nekaterih raziskav so pokazali, da vpliv vrstnikov

oblikuje norme, po katerih se ravna voznik. Posameznik se mora prilagoditi

obnašanju, ki ga sprejema njegova skupina. Če mu to ne uspe, bo lahko

deleţen posmeha, norčevanja in celo izključitve.

Glede na visoko udeleţbo mladih voznikov v prometnih nesrečah me zanima ali bi lahko s

posebej razvitimi metodami v učnih procesih, kar se da učinkovito vplivali na bodoče

voznike, da bi upoštevali cestno prometne predpise pri lastni voţnji tudi po opravljenem

vozniškem izpitu. Zakonodaja namreč ne predpisuje podobnih metod, mladi vozniki pa po

opravljenem vozniškem izpitu pričnejo razvijati svoj način voţnje, ki pogosto ni primeren in

skladen z načeli varne voţnje. Interes za reševanje tovrstne problematike se je pojavil

predvsem zato, ker bi lahko v učnih procesih, ob primerno razvitih metodah, veliko

pripomogli k izboljšanju varnosti v cestnem prometu. Kandidati v učnih procesih avtošole

namreč niso dovolj seznanjeni s posledicami nepravilne voţnje, neupoštevanja predpisov in

napačnega ravnanja v prometu. Prav tako avtošole posvetijo kandidatom premalo časa za

seznanjanje z omenjeno problematiko, kandidati pa se posledic kasneje ne zavedajo dovolj.

Podatke za reševanje omenjene problematike bom pridobival iz lastnih, več kot dvajset letnih

izkušenj delovanja na področju varnosti cestnega prometa, literature s področja varnosti v

Uvod

2

cestnem prometu, psihologije, didaktike, pedagogike, sociologije, ankete, internetnih virov in

zakonodajo s tega področja.

Problematiko nameravam proučevati v teoretičnem in empiričnem delu, s pomočjo različnih

metod in ankete. Razvil bom modele usmerjevalnih razgovorov in metode vplivanja na

bodoče voznike. Podatke pridobljene s pomočjo ankete bom obdelal v statističnem programu

SPSS, nekatere izsledke pa tudi grafično prikazal. Cilj naloge je razvoj omenjenih metod, s

katerimi lahko doseţemo, da mladi vozniki pridobljeno znanje in izkušnje, dejansko prenesejo

tudi v prakso, pri tem pa se polno zavedajo posledic napačnega ravnanja v prometu.

Pri uresničevanju prometno-vzgojnih smotrov se srečujemo s situacijami, ki so naravnost

reprezentativne za didaktično spoznanje o nujnosti zveze med teorijo in prakso. Kandidat za

voznika motornih vozil, se namreč samo z opazovanjem in razmišljanjem nikoli ne bo naučil

voziti in upravljati z motornim vozilom. Pri tem je zelo pomembno, da se slušatelj kot voznik,

ne sme vključiti v promet, dokler ne opravi vozniškega izpita v celoti.

Za doseganje dobrih rezultatov v učnih procesih avtošole, se mora management zavzemati za

kakovosten in strokoven pristop. Temeljiti mora na kvalitetnih učnih programih, metodah

usposabljanja, upoštevanju moralnih načel in vplivanju na bodoče voznike. Kljub upoštevanju

vseh omenjenih dejavnikov, pa bi moral management avtošole in drugih institucij, ki se

ukvarjajo s prometno varnostjo mladih voznikov poleg ţe predpisanih programov, v čim večji

meri vplivati na bodoče voznike s posebnimi metodami, ki jih bom razvil v magistrski nalogi.

Trenutna zakonodaja, pravilniki in strokovna literatura namreč ne obravnava nobenih

posebnih metod vplivanja na bodočega voznika. Potreba po tovrstni metodologiji nastaja

predvsem iz dejstva, da so mladi v učnih procesih prometne varnosti zelo slabo seznanjeni in

soočeni s posledicami neupoštevanja predpisov in nepravilne voţnje. Ker jih v učnih procesih

usposabljanja v avtošoli in drugih institucijah kot so vrtci, šole in zavodi, nihče ni nazorno

seznanil s hudimi posledicami, se jih tudi polno ne zavedajo.

S primernimi metodami vplivanja, bi lahko v učnih procesih dosegli, da bi bodoči vozniki

usvojeno znanje in spretnosti zavestno in s polno mero odgovornosti v prometu uporabili in

upoštevali.

Uvod

3

Natančno vodene metode vplivanja ter seznanjanje s posledicami napačne voţnje, katerih

vzroki so nepoznavanje prometnih predpisov, objestnost, nezadostna psihofizična

pripravljenost in nenazadnje tudi fiziološka motorična neusklajenost, zelo pozitivno vplivajo

na bodočega udeleţenca v prometnih procesih. Prikazi hudih prometnih nesreč bodo morda

zelo šokantni, na bodoče voznike pa bodo naredili močan vtis, ki bo vplival na njihovo

ravnanje v prometu, saj bodo nazorno seznanjeni z morebitnimi posledicami. Določene

prizore iz prikazanih vsebin bodo lahko povezali z dejanskimi situacijami na cesti, s čimer

bodo pridobili na predvidevanju. Voznik, ki ni nikoli doţivel negativne izkušnje ali bil na

posledice določenega ravnanja vsaj opozorjen, se jih ne zaveda. Menim da bi lahko bodoče

voznike s primernimi metodami vplivanja odvrnili od napačnega ravnanja in neupoštevanja

predpisov v prometu.

S premišljenim managementom učnih procesov, predvsem pa z dobro razvitimi metodami

vplivanja, je mogoče učinkovito vplivati na kandidatovo kasnejše vedenje in ravnanje v

prometu.

V magistrski nalogi bom poskušal razviti metode vplivanja na bodoče voznike v učnih

procesih avtošole predvsem iz naslednjih razlogov:

1. Kandidati za voznike motornih vozil so neizkušene osebe, v večini primerov stare

komaj 18 let. Mladi od 18 do 24 let pa po statistiki policije iz leta 2009 povzročijo 18

odstotkov prometnih nesreč (Smolej, 2009, str. 3).

2. Kandidati za voznike se smejo takoj po opravljenem vozniškem izpitu samostojno in

brez spremstva izkušenega voznika, voziti po vseh javnih površinah, enakovredno

med vsemi drugimi motornimi vozili.

3. Mladi vozniki motornih vozil so praviloma komaj polnoletne, osebnostno nezrele

osebe, z veliko mero samozavesti, izpostavljene hudim prometnim nevarnostim,

predvsem zaradi njihove neizkušenosti in mladostne naivnosti, tudi objestnosti, ter

izpostavljene kritikam svojih prav tako nezrelih vrstnikov.

Uvod

4

4. Mladi vozniki se praviloma ne zavedajo hudih posledic, ki jih lahko povzroči

neupoštevanje predpisov, pomanjkljivo obvladovanje vozila, saj večina ni imela

osebnih izkušenj s prometno nesrečo, avtošola ali druga ustanova pa jih z omenjenimi

posledicami nikoli ni nazorno soočila.

5. Mladi oblikujejo vzorce vedenja, imidţa, govora, kar Nastranova (1995, str. 38)

poimenuje skupinski stili, pri čemer ni pomemben izvor stila, temveč učinek na

vrstnike (Nastran, 1996, str. 217–219). Podobni vzorci se pričnejo razvijati pri mladih

voznikih po opravljenem vozniškem izpitu, saj pričnejo razvijati svoj »model« voţnje,

ki je v tesni povezavi z okoljem v katerem ţivijo in se gibljejo, ne da bi nadaljevali in

utrjevali znanje in izkušnje pridobljene v avtošoli.

Nastranova, ko razmišlja o mladostnem obdobju trdi (Nastran , 2000, str. 17):

Mladost je obdobje, ki se je v 20. stoletju ločilo od ostalih ţivljenjskih obdobij

in igra pomembno vlogo v ţivljenju posameznika. Glede na preteklost imajo

danes posamezniki najbolj zanimive in raznolike vloge. Dodamo lahko, da v

nobenem obdobju poprej ni bilo toliko samozavesti pri mladih generacijah in

toliko pripravljenosti do druţbenih sprememb.

Pri pripravi in prenovi programov in uvajanju metod vplivanja, bi bilo potrebno poleg

statističnih podatkov ogroţenosti mladih v prometu, potrebno upoštevati tudi spoznanja

strokovnjakov o ravnanju mladih v prometu, rezultate raziskav, ki so bili pridobljeni s

pomočjo prometne psihologije in v zvezi s tem sprejeti zakonodajo ter represivne ukrepe

policije.

Oblikovanje ustreznih ter hkrati varnih stališč je dolgoročen proces, ki temelji na ustrezni

prometni vzgoji, ki poteka od začetkov šolanja do opravljanja vozniškega izpita in praviloma

traja vse ţivljenje. Na spreminjanje stališč je moč vplivati s posebnimi akcijami za ţe

izoblikovane voznike, na bodoče mlade voznike pa tudi z metodami, ki jih bom razvil v

magistrski nalogi. Z akcijami lahko vplivamo na spreminjanje stališč, zlasti o posameznih

problemih ali ukrepih kot je varnostni pas, čelada, predpisana hitrost. Za celovit pozitiven

odnos do varnosti v cestnem prometu pa so potrebne načrtne aktivnosti v daljšem obdobju

odraščanja in oblikovanja osebnosti.

Uvod

5

1.1 Predhodne raziskave

Za zagotavljanje kvalitetnih rešitev, ki jih naj doprinese določen projekt ali analiza, so

vsekakor potrebne natančne predhodne raziskave. V le teh se problem definira, postavijo se

določeni cilji. Dobro si je zadati s katerimi metodami lahko uspešno rešujemo zastavljene

teţave in kakšna bo kompozicija dela. Primerno zastavljen plan dela naj uspešno pripelje

projekt do ţelenih rezultatov.

Glede na opravljene razgovore s kandidati različnih avtošol v mariborski regiji (Gril, 1990–

2007), je ugotovljeno, da se v učnih procesih premalo ali sploh ne posredujejo teme moralne

vzgoje, etike v prometu in psihologije, kar se smatra za veliko pomanjkljivost, prav tako

management ne pozna modelov metod vplivanja na bodoče voznike, saj niso predpisani. Iz

prakse je razvidno, da avtošole izvajajo izključno predpisane programe, dodatne angaţiranosti

za izboljšanje prometne varnosti pa razen v izjemnih primerih, zaradi nelojalne konkurence in

s tem povezanega slabega finančnega stanja avtošol, ni. Tudi predpisani programi avtošol se

ne izvajajo v celoti in zelo kratkem času, ki ne dovoljuje, da bi slušatelji snov pravilno in v

celoti absorbirali in imeli o vsebinah tudi čas razmišljati. Znanje, ki ga je potrebno podati

slušateljem, velikokrat posreduje predavatelj, učitelj predpisov, ki ni dovolj usposobljen, na

nekaterih stopnjah celo nima vozniškega izpita (vrtci, osnovna šola), kar sicer ni pogoj, je pa

velika prednost, ki programe obogati s praktičnimi primeri lastnih izkušenj, ki imajo v

omenjenih procesih velik pomen.

Učitelji predpisov bi morale biti osebe, ki lahko s svojim zgledom pripomorejo k izboljšanju

prometne ravni, ki etično in s svojo moralno odgovornostjo stojijo za tem kar v procesih

usposabljanja podajajo neizkušenim in prometno nezrelim slušateljem. Predavatelj je prvo

okno v svet prometnih procesov in situacij, ki so za bodoče udeleţence-voznike v prometu

velikokrat vse prej kot prijazne.

Management avtošol v avtošolah ne poskrbi, da bi na kandidate v procesu usposabljanja v

avtošoli strokovni kader vplival na kandidate s posebnimi metodami in v tej meri, da bi bili

kandidati na nazoren način soočeni s hudimi posledicami neupoštevanja prometnih predpisov

in pravil. Prav tako v avtošolah ne potekajo aktivnosti, s katerim bi na bodoče voznike

vplivali v tej meri, da bi pridobljeno znanje predpisov v avtošoli nadgrajevali in v celoti

upoštevali tudi pri samostojni voţnji. Pogosto namreč kandidati po opravljenem vozniškem

Uvod

6

izpitu pričnejo razvijati svoj model voţnje, ki pa ne vsebuje elementov pridobljenih v

avtošoli. Upoštevanje predpisov pri samostojni voţnji pogosto postane aktivnost izogibanja

policijskim kontrolam, namesto nevarnostim na cesti. Vozniki praviloma upoštevajo predpise

zaradi bojazni pred kaznovanjem in ne zaradi nevarnosti prometne nesreče, ki jim grozi zaradi

neupoštevanja predpisov.

Management zasebnih avtošol je pogosto preveč ekonomsko naravnan in usmerjen k

ustvarjanju dobička, kar izpodriva vlaganje v opremo, kvaliteto, uspešnost poučevanja,

didaktične pripomočke in razvoj avtošole. Opaziti je, da se je v preteklosti veliko bolje

obnesel model »društvenih« oz. druţbenih avtošol, kjer je po Zakonu o društvih, morala

avtošola preseţek prihodkov nad odhodki, nujno vlagati nazaj v društveno dejavnost. Na tak

način se je zagotavljal maksimalen razvoj učnih procesov v avtošolah, management avtošol pa

ni imel izključnega in osebnega interesa po dobičku.

1.2 Definiranje problema

Učni procesi v avtošolah so predpisani z zakonom o varnosti cestnega prometa, vendar mladi

vozniki pridobljenega znanja v avtošoli pogosto ne prenesejo v prakso. Kandidati

obravnavanih tem ne upoštevajo dovolj resno, pogosto so mnenja, da se posledice napačnega

ravnanja v prometu ne tičejo njih ampak nekoga drugega. Statistični podatki pa kaţejo, da so

mlajši vozniki motornih vozil nadpovprečno udeleţeni v prometnih nesrečah, saj povzročijo

18 % vseh nesreč (Smolej, 2009, str. 3).

Kako doseči, da bi v sicer relativno kratkem času, ki je avtošoli dan na razpolago dosegli

maksimalne učinke vplivanja na kandidate, pa je vprašanje na katerega bom poskušal

odgovoriti v magistrski nalogi. Izboljšanje prometne varnosti in zagotavljanje upoštevanja

prometnih pravil bodočih voznikov pri samostojni voţnji v prometu, v učnih procesih s

stališča varnosti v cestnem prometu je postopek, ki načelom vsebuje tri procese:

- opredelitev ciljev do izboljšanja,

- poznavanje trenutno obstoječega stanja v učnih procesih,

- definiranje strategij in postopkov, kako cilje doseči.

Uvod

7

Zagotavljanje in izboljšanje kvalitete managementa učnih procesov s stališča varnosti v

cestnem prometu in zagotovitev, da se bodo bodoči vozniki zavedali posledic ter upoštevali

predpise tudi pri samostojni voţnji, je proces, ki od managementa avtošole zahteva:

- Doseganje visokega strokovnega nivoja vzgoje v učnih procesih.

- Strokovno usposobljenost učiteljev predpisov in učiteljev voţnje, ter visoka

moralna odgovornost strokovnih oseb.

- Kvalitetne in sodobne učne pripomočke, ki so namenjeni poučevanju in

dinamičnemu prikazu prometnih situacij v učnih procesih.

- Strokovne učne programe s primernimi učnimi metodami, pravili poučevanja,

oblikovane po didaktičnih načelih1.

- Dosledno izvajanje števila ur predavanj v učnih procesih, ki je predpisano v

Zakonu o varnosti cestnega prometa.

- Uvedbo predlaganih metod vplivanja na bodoče voznike.

- Dosledno in redno kontrolo nad izvajanjem programov.

Glede na obstoječe stanje v učnih procesih s stališča varnosti v cestnem prometu se ugotavlja,

da se učne vsebine povezane s prometno varnostjo izvajajo v vrtcih, osnovnih šolah, srednjih

šolah in avtošolah, vendar pogosto nezadostno, z neusposobljenimi kadri ter zastarelimi

učnimi pripomočki. Avtor ugotavlja, da se v učnih procesih premalo ali sploh ne posredujejo

teme prometne etike2 in psihologije (Gril, 2007). Učne vsebine se slušateljem v različnih

fazah ţivljenjskega obdobja morajo prilagajati. Prav to predstavlja v avtošolah teţavo, saj se v

posamezni skupini pojavijo slušatelji različnih starostnih skupin, inteligenc, izobrazb in

drugih kriterijev. Pristop k podajanju tovrstnega znanja je tako precej teţaven.

Pri realizaciji učnih procesov prometne vzgoje se učitelj predpisov, zaradi zelo različnih

izkušenj, ki si jih slušatelj o prometu nabere pred tem, srečuje z velikimi individualnimi

razlikami. Absorbiranje vsebin iz cestno prometne problematike za nekatere slušatelje

predstavlja veliko obremenitev in nerazumevanje. Drugi le to dojemajo z lahkoto, kar lahko

privede do ne zanimanja za snov. Način podajanja vsebin, ki bi bolj dojemljivo skupino

pritegnil k sodelovanju, je lahko popolnoma nerazumljiv za manj sposobne slušatelje.

1 Didaktika – veda, ki govori kako uspešno poučevati.

2 Etika – nenapisana pravila v obliki uveljavljanja moralno–druţbenih vrednot.

Uvod

8

Slovenska zakonodaja ne predpisuje nikakršnih metod, s katerimi bi v učnih procesih avtošole

vplivali na zavedanje mladih voznikov v prometu, zato predpostavljam, da bi lahko s

predlaganimi metodami izredno učinkovito vplivali na bodoče voznike motornih vozil.

V zvezi z ugotovljenimi dejstvi navajam naslednje hipoteze:

- Učni proces v avtošoli je predpisan z zakonom o varnosti cestnega prometa, vendar

mladi vozniki pridobljenega znanja v avtošoli ne prenesejo v prakso v celoti.

- Mladi vozniki se po zaključenem usposabljanju v avtošoli ne zavedajo posledic

neupoštevanja prometnih predpisov in napačne voţnje, saj z njimi v učnih procesih

avtošole niso bili dovolj nazorno seznanjeni.

- Relativno kratek čas učnega procesa v avtošoli bi lahko bolje izkoristili za vplivanje

na kandidate za voznike motornih vozil.

- Na bodoče voznike bi lahko vplivali s predlaganimi metodami in usmerjevalnimi

razgovori, katere bom razvil v magistrski nalogi.

Pri obravnavanju problema vidim tudi nekaj omejitev, predvsem v teţavnosti uvedbe

predlaganih metod v zakonsko predpisane programe pri pristojnih institucijah. Glede na

kadrovsko zasedbo nadzornih organov pristojnega ministrstva obstaja velika verjetnost, da

avtošole predlaganih metod ne bodo izvajale korektno in v predpisanem obsegu.

1.3 Namen in postavljanje cilja

Prometna vzgoja je kontinuiran proces, ki se začne v druţini, nadaljuje v predšolskih vzgojno-

varstvenih ustanovah in osnovni šoli, avto šoli in potem traja celo ţivljenje. Pozneje preteţno

v obliki prometnega samo izobraţevanja in samo vzgoje. Lahko rečemo, da v smislu vse

ţivljenjskega prometnega izobraţevanja. Cilj dela je videti v načelu povezanosti teorije s

prakso, ki se mora nujno uresničevati.

Uvod

9

Posebej se daje poudarek na poučevanju kandidatov za voznike in seznanjanju s posledicami

neupoštevanja predpisov in nepravilne voţnje, ki so zaradi različnih vzrokov, predvsem pa

nezrelosti mladostnikov, zelo tvegana skupina voznikov cestnega prometa.

Namen magistrske naloge je s teoretično empiričnim pristopom ugotoviti način za izboljšanje

učinkovitosti učnih procesov v avtošoli, ugotoviti s katerimi metodami in postopki bi lahko

avtošola uspešno vplivala na zavedanje bodočih voznikov, o splošnih nevarnosti cestnega

prometa in posledicah neupoštevanja cestno prometnih predpisov.

Najpomembnejši cilj mojega raziskovanja je razvijanje metod vplivanja na bodoče voznike, s

pomočjo katerih, bi mladi vozniki pridobljeno znanje in izkušnje, dejansko prenesli v prakso

in se pri tem polno zavedali posledic napačnega ravnanja v prometu.

V skladu z definiranjem problema in osnovnimi hipotezami se postavljajo naslednji osnovni

cilji:

- Zvišati strokovni nivo učnih procesov avtošol s stališča managementa varnosti v

cestnem prometu, s sprejetjem zakonodaje.

- Povečati strokovno usposobljenost kadrov, ki sodelujejo v učnih procesih prometne

vzgoje.

- Izboljšati kvaliteto in posodobiti učne pripomočke v učnih procesih.

- Zagotoviti strokovne učne programe, oblikovane po didaktičnih načelih, pravilih

poučevanja, z učinkovitimi učnimi metodami.

- V obvezne učne vsebine uvesti metode vplivanja na bodoče voznike, ki naj vsebujejo

usmerjevalne razgovore, prikaze posledic hudih prometnih nesreč in soočenja s hudo

poškodovanimi in invalidnimi osebami.

- Zagotoviti temeljito in redno kontrolo nad izvajanjem programov v vseh omenjenih

institucijah s strani managementa in inšpekcijskih sluţb pristojnih ministrstev.

Uvod

10

Z raziskavo bi rad prispeval, da bi predlagane metode vplivanja uvedli v predpisane programe

usposabljanja v avtošoli. S tem bi bodoče voznike polno ozavestili o pomembnosti vpliva

obnašanja in ravnanja posameznika v prometu, v smislu povečanja varnosti v prometu na

slovenskih cestah in posledicah nepravilnega ravnanja.

Kljub hitremu tempu sodobnega časa bi metode prispevale, da bi vozniki med voţnjo

razmišljali le o voţnji in prometu ter se pri tem polno zavedali posledic neupoštevanja cestno

prometnih predpisov. Prav tako bi z magistrsko nalogo ţelel prispevati k obravnavi učnih

procesov z aspekta prometne stroke pri reševanju aktualnih problemov na področju varnosti v

cestnem prometu.

1.4 Metode obdelave

Karakteristike predmeta raziskav, postavljene hipoteze in cilji raziskav, ter zagotavljanje

njihove izpolnitve, kot najsprejemljivejše nalagajo naslednje metode: Intervju metoda pri

zbiranju podatkov, opisna statistika in kompilacija za prikaz obstoječih pogojev in dejanskega

stanja, opazovanje z neposredno udeleţbo, študije primerov, statistična metoda, metoda

modeliranja, metoda trenutnih opaţanj, grafična metoda, komparativna metoda, metoda

sinteze, anketa, metoda analize.

Magistrska naloga bo vsebovala teoretični in empirični del. Pri raziskovanju bom za zbiranje

mnenj in podatkov uporabil metodo ankete. V anketi bom podal pet splošnih vprašanj kot so

spol, starost, dolţina vozniškega staţa, dolţina staţa poučevanja, vrsta funkcije v avtošoli.

Postavil bom 14 strokovno – raziskovalnih vprašanj in predlog anketiranca kot zadnje

vprašanje. Pridobljene podatke bom obdelal s statističnim programom SPSS in Excel.

Z anketiranjem učiteljev voţnje, učiteljev predpisov in vodij avtošole v celjski, mariborski in

velenjski regiji, ki so prisotni v učnih procesih avto šole, bom poskušal ugotoviti ali bi

predlagane metode vplivanja na bodoče voznike in usmerjevalni razgovori prinesli

pričakovane rezultate. Z anketo bom ugotavljal, kaj o ţe dejavnih učnih procesih menijo

anketiranci. Ali se jim ti procesi zdijo primerni, potrebni, ali v avtošoli ţe uporabljajo

podobne metode? Kaj menijo o prikazu hudih prometnih nesreč na video posnetkih v času

usposabljanja in o usmerjevalnih razgovorih v procesu avtošole. S tem bom poskušal pridobil

Uvod

11

miselni vzorec učiteljev voţnje, učiteljev predpisov in vodij avtošol vključenih v proces

usposabljanja v avtošolah in njihov odziv na predlagane metode vplivanja v učnih procesih. V

anketi jih bom poskušal spodbuditi, k njihovim predlogom vplivanja na bodoče voznike.

Problematiko, ki se pojavlja na področju učnih procesov, ki so povezani z varnostjo v cestnem

prometu, bom obdelal še z nekaterimi drugimi metodami, kot so:

- intervju metoda pri zbiranju podatkov,

- metoda deskripcije in kompilacije za prikaz obstoječih pogojev in dejanskega stanja,

- statistična metoda in metoda modeliranja,

- metoda trenutnih opaţanj in grafična metoda,

- komparativna metoda in metoda sinteze,

- anketa in metoda analize.

V začetku naloge bom predstavil zakonske podlage, ki tovrstno dejavnost urejajo. Poskušal

bom ugotoviti v kolikšni meri so učni procesi sploh prilagojeni obstoječi zakonodaji, ter kaj

se v praksi izvaja in kaj ne. Ugotoviti bom poskušal pozitivne in negativne učinke zakonskih

in ostalih podzakonskih predpisov in pravilnikov, ter kakšne bi lahko bile izboljšave in

predlogi za spremembo zakonske osnove.

Uvod

12

1.5 Struktura dela

Naloga je kompozicijsko razdeljena v pet osnovnih sklopov.

- V uvodu sem opravil predhodne raziskave, definiral osnovni problem, postavil cilje,

predpostavke, hipoteze in metode obdelave. Ugotavljal sem dejansko stanje na terenu

v vrtcih, osnovnih šolah in avtošolah.

- V drugem delu, teoretična izhodišča, sem raziskal zakonske podlage in predpise, ki

urejajo področje učnih procesov v vrtcih, osnovnih šolah in avto šolah in

organiziranost managementa avtošole.

- Vodilo tretjega sklopa je predlog razvijanja metod vplivanja na bodoče voznike iz

aspekta managementa avtošol, kjer sem obravnaval teoretični in praktični del

usposabljanja.

- Raziskava in analiza metod vplivanja na bodoče voznike, analiza ankete opravljene

med učitelji voţnje, učitelji predpisov in vodji avtošol, ki so vključeni v učni proces

avtošole, je razvita v četrtem delu naloge.

- Sklep je zadnje poglavje naloge, v katerem odgovarjam na zastavljene predpostavke,

cilje in hipoteze, ponujam rešitve. Zaključki raziskanih problemov in pomanjkljivosti

se lahko uporabijo za posodabljanje literature za voznike, pri sprejemanju novih

podzakonskih in zakonskih predpisov iz področja učnih procesov avtošol, vzgoje in

izobraţevanja v cestnem prometu.

Teoretična izhodišča

13

2 TEORETIČNA IZHODIŠČA

V poglavju teoretična izhodišča, se ugotavljajo pravne podlage in splošna učna načela, ki v

tem trenutku urejajo in oblikujejo učne procese s stališča varnosti v cestnem prometu. Kakšni

so materialni, kadrovski in drugi pogoji za delovanje avtošol, je pomembno spoznanje, ki

privede do razmišljanja in ugotavljanja kdo, kako, s čim se bodo poučevali mladi ljudje za

varno in samostojno udeleţbo v cestnem prometu.

Ugotovljeni so znaki nezadostne strokovne usposobljenosti kadrov, ki so aktivni na področju

prometne vzgoje v učnih procesih s stališča prometne varnosti. Ugotovljen je tudi sindrom

hitrih tečajev cestno prometnih predpisov, katerih vzrok je prevelika ekonomsko komercialno

naravnanost politike avto šol, v boju z nelojalno konkurenco, ki v prizadevanju za dobičkom

daje zelo majhen deleţ svojih prizadevanj strokovnemu ravnanju in kakovosti poučevanja

(Gril, 1990 – 2007). Z metodo obdelave, se pridobijo podatki pridobljeni iz opravljenega

razgovora z vzgojiteljico vrtca Otona Ţupančiča Črešnjevec, razgovorov z vodji avto šol

(Zšam Celje, Avtošola Ika, Relax Slov. Bistrica, SIC Slov. Konjice), učitelji voţnje različnih

celjskih in mariborskih avto šol, učitelji prometnih predpisov na osnovnih šolah (Slov.

Bistrica, Oplotnica, Črešnjevec, Makole, Laporje, Sp. Polskava, Šmartno na Pohorju).

Poiskane so bile zakonske podlage s primerjanjem in uresničevanjem v praksi. Anketa ki je

bila opravljena med vodji avtošol, učitelji predpisov in učitelji voţnje, je prinesla podatke, ki

so obdelani statistično in grafično. Opravljena je tudi analiza, izdelava določenih modelov, ki

na grafičen način prikazujejo določene podrobnosti delov učnih procesov in mnenj

anketiranih. Iz prakse je razvidno, da se v teoretičnih učnih procesih ne posredujejo teme

psihologije, kodeks etike. Učitelji predpisov se ne ravnajo po načelih didaktike. Prav tako je

pomanjkljivo obvladovanje pravil poučevanja v učnih procesih in izvajanje učnih metod.

Iz razgovorov z vodji avtošol v okviru celjskega izpitnega centra (Gril, 2009) je ugotovljeno,

da nobena od 15 avtošol v procesih usposabljanja ne izvaja usmerjevalnih razgovorov, prikaza

posledic hudih prometnih nesreč in soočenja s poškodovanimi in invalidnimi osebami. Izjema

je ena avtošola, ki je prikaz posledic prometnih nesreč izvajala na treh tečajih cestno

prometnih predpisov. Praktični del prometne vzgoje je sicer predpisan zakonsko, vendar se ne

izvaja v celoti ampak pogosto le fiktivno ali v skrajšani obliki.

Teoretična izhodišča

14

2.1 Splošna učna načela in učne metode

Hribar v svojih navedbah trdi: »V splošnem velja naj pouk spodbuja učenje. Pri tem se je

treba zavedati, da je učenje individualni proces, ki poteka pri vsakem učencu drugače«

(Hribar, b.l.).

Konstruktivistična doktrina učenja, izhaja iz naslednjih ugotovitev:

- Učenje je aktivno dejanje, pri katerem si učenec na osnovi senzornih zaznav

ustvari mentalno sliko. Učenje ni pasivno sprejemanje znanja ampak učenčevo

aktivno iskanje smisla in usklajenosti.

- Osnovna dejavnost pri iskanju smisla ali konstrukciji znanja je mentalna. Otrokom

pomaga neposredna fizična izkušnja (hands – on experience) vendar je to le

spodbuda za mentalno dejavnost.

- Učenje vključuje jezik. Raziskovalci so ugotovili, da se ljudje med učenjem

pogosto pogovarjajo sami s seboj. Učenje je tudi druţabna aktivnost: učenje je

odvisno od povezav z drugimi ljudmi – učitelji, sošolci in sorodniki, mnogokrat

pa tudi s slučajnimi sopotniki.

- Učenje je vselej kontekstualno: ne učimo se posameznih dejstev ampak jih vedno

povezujemo s tem, kar nam je ţe znano, torej na splošno s svojo ţivljenjsko

izkušnjo ali druţbeno ali kulturno izkušnjo.

- Za učenje vselej potrebujemo ţe nekaj znanja: ne moremo se naučiti novih stvari,

če nimamo ţe nekaj struktur, na katere lahko to naveţemo. Več ko vemo, laţje se

učimo. Vsako poučevanje mora zato izhajati iz obstoječega znanja, ki ga ima

učenec od prej.

- Učenje terja čas: učenje ni hipno. Če se naj kaj naučimo, moramo preveriti svoje

dotedanje predstave, novo znanje vgraditi v svoj kognitivni sistem in poskrbeti za

uskladitev – tudi za morebitne temeljne spremembe v celotnem sistemu.

- Za učenje je bistvenega pomena motivacija, tudi zavest o moţni uporabi novega

znanja.

Teoretična izhodišča

15

Pouk se skuša ravnati po konstruktivističnih načelih. Pouk je sicer oblikovan po splošno

sprejetih učnih načelih, in poteka po uveljavljenih učnih oblikah in metodah, ki jih obravnava

splošna didaktika. Uveljavljanje splošnih načel in uporaba splošnih metod pa je pri šolskih

predmetih prilagojeno delovnim metodam in vsebini stroke.

Dejavnosti, ki jih vsebuje raziskovalna metoda, podpirajo učna načela, ki jih povzemamo po

splošnih učbenikih didaktike (Hribar, b.l.; povz. po Poljak, Šilih in Gogala, 1983):

- načelo stvarno logične pravilnosti poučevanja,

- načelo aktivnosti učencev,

- načelo razvojne bliţine,

- načelo ţivljenjske bliţine,

- načelo doţivljanja,

- načelo vedrosti,

- načelo individualnega in kolektivnega dela,

- načelo trajne prisvojitve gradiva.

Prav tako je pri pouku potrebno upoštevati osnovne učne metode. Spet jih povzemamo po

standardnih učbenikih didaktike (Hribar, b.l.; povz. po Poljak, Šilih in Gogala, 1983):

- kazanje ali demonstriranje,

- prikazovanje,

- razlaganje,

- razvijanje,

- ponavljanje,

- urjenje,

- uporabljanje.

Pri pouku je metodo kazanja ali demonstriranja razumeti kot izvajanje šolskih eksperimentov,

metodo prikazovanja kot ustvarjanje grafičnih, likovnih ali drugih prikazov ali njihovo

uporabo pri pouku, metodo razlaganja ali razvijanja kot dve osnovni metodi pri obravnavi

snovi, ponavljanje, urjenje in uporabljanje pa dejavnosti, namenjene utrjevanju snovi.

Teoretična izhodišča

16

Seveda naštetih metod ne moremo obravnavati kot ločene dejavnosti, saj pri pouku učitelj:

- razlaga ali razvija učno snov ob kazanju in izvajanju poskusov,

- razlaga ali razvija različne prikaze,

- ponavlja ali uri ob poskusih učencev,

- ponavlja ob kazanju poskusov,

- uri učence ob reševanju nalog,

- učence motivira za uporabo različnih zakonov pri reševanju problemov.

V tem smislu je treba videti pouk kot splet dejavnosti učitelja in učencev, usmerjenih v

pridobitev trajnega znanja, povezanega z vsakdanjo izkušnjo. Izmed učnih metod je učna

metoda razvijanja v povezavi z eksperimentom najbliţja konstruktivističnim teţnjam v

poučevanju. Najbolj naravno jih uveljavimo z naslednjo strategijo:

- Izberemo zanimiv pojav (eksperiment, prikaz na televiziji) in s postavljanjem

vprašanj usmerimo učence v opazovanje.

- Iščemo razlago. Pozorno poslušajmo odgovore, zlasti bodimo pozorni na

nenavadne, opozorimo na razlike med odgovori. S tem ustvarimo za delo in

miselne procese ugodno vzdušje.

- Sproţimo dejavnosti, ki naj pomagajo odgovoriti na vprašanja in dvome. To je

lahko skupinsko delo ali demonstracijski eksperiment, pri katerem sodelujejo tudi

učenci.

- Analiziramo dobljene rezultate. Kaj nam kaţejo?

- Poiščemo zakonitosti oziroma ustvarimo model dogajanja. Ali je v skladu s

pričakovanji?

- Poglejmo kakšne so napovedi modela za pojave iz istega območja. Preskusimo jih!

- Uporabimo dognanja pri reševanju problemov!

- Poglejmo kakšna je praktična vrednost novih spoznanj.

- Poglejmo kako so nova spoznanja usklajena s tem, kar ţe poznamo.

- Vprašajmo se, kaj smo se novega naučili?

Treba je poudariti, da je po ekstremnih konstruktivističnih načelih vloga učitelja zgolj

usmerjevalna. V marsičem tako stališče zanika vlogo učitelja kot prenašalca znanja in s tem

tudi vlogo šole kot ustanove, ki ji je naloţena skrb, da prenaša na mlade generacije spoznanja,

Teoretična izhodišča

17

potrebna za pridobivanje novega znanja in s tem za nadaljnji napredek. Treba je priznati, da

je učitelj tisti, ki ima znanje, in ki ve tudi kako ustvariti okolje, v katerem si lahko učenci

znanje, ki ga nanje prenaša, usvojijo in vgradijo v svoj kognitivni sistem (Hribar, b.l.).

2.2 Splošne pravne podlage

Večina predpisov, ki urejajo cestno prometno varnost v učnih procesih se nahaja v Zakonu o

varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, 56/08), ter v nekaterih podzakonskih predpisih.

Predpisi, ki urejajo učne procese s stališča varnosti v cestnem prometu ali se iz njih črpajo

vsebine, so podani v naslednjih pravnih normah:

- Zakon o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, 56/08),

- Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah (Uradni list RS

110/06, 49/08 in 64/08),

- Pravilnik o avtošolah (Uradni list RS, 114/05),

- Pravilnik o označevanju vozil, na katerih se usposabljajo kandidati za voznike (Uradni

list RS, 4/00 in 56/03),

- Pravilnik o napravah in opremi vozil v cestnem prometu (Uradni list RS, 17/00 in

45/04),

- Pravilnik o dimenzijah, masah in opremi vozil (Uradni list RS, 45/04),

- Pravilnik o znakih, ki jih dajejo policisti udeleţencem v cestnem prometu (Uradni list

RS, 96/05),

- Pravilnik o vozilih s prednostjo in vozilih za spremstvo (Uradni list RS, 40/06 in

115/07),

- Šolski programi osnovnih šol,

- Kurikulum za otroke v vrtcih.

V tovrstno zakonodajo so vključene različne institucije kot so:

- ministrstvo za notranje zadeve in izpitni centri za voznike motornih vozil,

- svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu in avto moto zveza Slovenije,

- zveza zdruţenj šoferjev in avtomehanikov in avto moto društva,

- vzgojno izobraţevalne organizacije – vrtci, osnovne šole in avto šole.

Teoretična izhodišča

18

2.3 Pogoji za izvajanje učnih procesov v avtošoli

Za kvalitetno izvajanje učnih procesov je prvi pogoj, da to delo opravljajo ljudje z visokimi

moralno – etičnimi normami, saj je le to zagotovilo, da se bo proces izvajal pravilno in v

skladu s postavljenimi pravili. Ker ţal ni tako, mora zakonodajalec v zakonih, pravilnikih in

drugih aktih natančno določiti in predpisati pogoje pod katerimi se mora izvajati prometna

vzgoja v učnih procesih s stališča varnosti v cestnem prometu in sankcije, ki sledijo ob

neupoštevanju predpisanega.

2.3.1 Zakonska opredelitev delovanja avto šol

Področje ustanavljanja avto šol, kontrola nad njihovim delovanjem ter področje voznikov

učiteljev voţnje in učiteljev predpisov, je v celoti v pristojnosti Ministrstva za notranje

zadeve.

Dejavnost avto šole smejo opravljati pravne osebe, ki imajo zagotovljen ustrezen šolski in

poslovni prostor, učne pripomočke in ustrezno opremljena vozila za poučevanje kandidatov

za voznike, neprometno površino v izmeri najmanj 1000 m2 za izvajanje vaj tehnike voţnje

(poligon) in ustrezen kader – najmanj dva učitelja voţnje in vodjo avto šole.

Kandidati za voznike motornih vozil morajo biti pri teoretičnem delu programa, ki traja 40 ur

prisotni najmanj 36 učnih ur ali 80 %, preostali del pa se lahko pripravljajo sami.

Kandidati za voznike motornih vozil AM, A1, A2, A, B1, B, BE, C1, C1E, C, CE D1, D1E,

D, DE ter kandidati za voznike motornih vozil G in F kategorije, ki so se pripravili za

vozniški izpit v avtošoli, se lahko priglasijo k izpitu pri katerikoli upravni enoti na območju

Republike Slovenije.

Kandidat za voznika motornih vozil opravlja vozniški izpit pred komisijo v izpitnem centru,

ki si ga izbere sam. Med opravljanjem vozniškega izpita si kandidat sme izbrati tudi drugi

izpitni center (Pravilnik o avtošolah, 2005, čl. 4–5).

Teoretična izhodišča

19

2.3.2 Zakonska določila za izvajanje učnih procesov

Pogoji za izvajanje učnih procesov so navedeni v Zakonu o varnosti cestnega prometa

1–UPB5 (Uradni list RS št. 56/08) in v Pravilniku o avtošolah (Uradni list RS 114/05).

Materialni in kadrovski pogoji so prav tako predpisani v Pravilniku o avtošolah.

Avto šole in tudi druge organizacije, ki se ukvarjajo z usposabljanjem mladih v prometu se

ravnajo tudi po načelih didaktike, psihologije, kodeksa etike v prometu, ter različnih učnih

metodah. Vsi posamezniki in institucije si morajo prizadevati, da bo prometna vzgoja v učnih

procesih v smislu varnosti v cestnem prometu potekala kar se da kakovostno. Imeti morajo

cilj, da se na slovenskih cestah število mrtvih in poškodovanih, ter gmotnih škod na vozilih in

objektih zmanjša na nič oz. vsaj realni minimum in se pribliţa številu v najbolj varnih drţavah

evropske unije, kot sta Anglija, Švedska in drţave Beneluxa.

Zakon o varnosti cestnega prometa (v nadaljnjem besedilu ZVCP) je oblikovan kot sodoben

predpis, usklajen z mednarodnimi konvencijami, sporazumi in številnimi EU direktivami.

Sistemi zahodnih drţav niso prevzeti neposredno, temveč so bili temeljito proučeni, poiskane

so bile tiste moţnosti, ki so za slovenske socialne, ekonomske, varnostne in pravne razmere

najbolj ustrezne.

2.3.3 Materialni pogoji za delovanje

Za nemoteno in kvalitetno delovanje avtošole in izvajanje učnih procesov v smislu varnosti v

prometu, mora avtošola izpolnjevati določene materialne pogoje, ki so opisani v pravilniku o

avtošolah in se nanašajo tudi na razpolaganje z različnimi motornimi vozili.

Teoretična izhodišča

20

Avtošola mora imeti:

- poslovni prostor, ki omogoča sprejem strank, nemoteno delo vodenja avtošole ter

administrativno delo;

- učilnico, za izvajanje usposabljanja kandidatov iz teorije voţnje, z ločenimi

sanitarnimi prostori v istem objektu;

- učne pripomočke za izvajanje teoretičnega in praktičnega usposabljanja kandidatov;

- neprometno površino, ki omogoča izvajanje praktičnega usposabljanja spretnosti

voţnje motornega vozila,

- ustrezno opremljena motorna vozila tistih kategorij, za katere izvaja program

usposabljanja.

(Pravilnik o avtošolah, 2005, čl. 2)

Učilnica mora biti ločena od poslovnega prostora in funkcionalno opremljena tako, da

omogoča nemoteno učenje odraslih.

Učilnica mora imeti:

- najmanj 20 m2 površine,

- na kandidata na razpolago najmanj 1,5 m2 delovne površine,

- na učitelja na razpolago najmanj 3 m2 delovne površine.

Učilnica mora biti opremljena z naslednjimi učnimi pripomočki:

- optični medij, ki omogoča prikaz načel in pravil cestnega prometa ter delovanja in

opreme motornih vozil;

- šolsko tablo ali tablo z listi;

- učno mapo (zbirko slik, skic in shem s področja upravljanja vozila in voţnje v

prometu), ki se mora nahajati v šolskih vozilih;

- strokovno literaturo s področja cestnega prometa.

(Pravilnik o avtošolah, 2005, čl. 4)

Teoretična izhodišča

21

2.3.4 Kadrovski pogoji

V avtošolah lahko pripravljajo kandidate za voznike motornih vozil samo učitelji voţnje,

oziroma učitelji predpisov o varnosti cestnega prometa. Kadrovski pogoji so določeni v

Pravilniku o avtošolah (Uradni list RS, 114/05).

Predpise o varnosti cestnega prometa, osnove delovanja naprav in opreme na motornem

vozilu, psihologijo v cestnem prometu in prometno etiko lahko v avto šoli poučujejo učitelji

predpisov in učitelji voţnje, ki imajo najmanj višjo strokovno izobrazbo in veljavno

dovoljenje za učitelja predpisov o varnosti cestnega prometa, oziroma veljavno dovoljenje za

učitelja voţnje.

Voţnjo v cestnem prometu lahko v avto šoli poučujejo učitelji voţnje, ki imajo veljavno

dovoljenje za učitelja voţnje tiste kategorije, za katero poučujejo kandidata za voznika

motornih vozil.

Avtošola mora imeti:

- najmanj tri učitelje voţnje, zaposlene v rednem delovnem razmerju za določen ali

nedoločen čas s polnim delovnim časom in

- strokovnega vodjo avtošole, ki ima dovoljenje za strokovnega vodjo avtošole in

veljavno dovoljenje za učitelja voţnje, zaposlenega v delovnem razmerju za določen

ali nedoločen čas s polnim delovnim časom (Pravilnik o avtošolah, 2005, čl. 3).

2.3.5 Teoretični program usposabljanja v učnih procesih

Avto šole pripravljajo kandidate za voznike motornih vozil po predpisanem programu

usposabljanja, ki vsebuje teoretični in praktični del.

Teoretična izhodišča

22

Teoretični del obsega:

- Pravila cestnega prometa, prometne znake in njihov pomen, znake, ki jih dajejo

policisti in druge s tem zakonom pooblaščene osebe ter nevarnosti, ki nastanejo zaradi

dejanj v prometu, ki nasprotujejo prometnim predpisom (napačna ocena hitrosti,

prehitevanje v nasprotju s prometnimi predpisi, neupoštevanje prednosti itd.).

- Izvedbo operacij z motornim vozilom, katerih namen je uspešna in varna voţnja, v

skladu s prometnimi pravili, okoliščinami na cesti in v prometu ter s prometno etiko.

- Osnove delovanja naprav na motornem vozilu, ki so pomembne za varen cestni

promet (naprave za ustavljanje, krmilne naprave, naprave, s katerimi se dajejo

svetlobni znaki ali osvetljuje cesta in vozilo, pnevmatike in ostala predpisana oprema

vozila).

- Vpliv nezadostnega znanja in spretnosti za voţnjo vozila, alkohola, mamil in

psihoaktivnih zdravil, na katerih je označeno, da se ne smejo uporabljati pred voţnjo

in med njo, utrujenosti, bolezni in drugih neugodnih duševnih in telesnih stanj,

naravnih faktorjev (snega, megle in drugih vremenskih razmer), ter stanja vozila in

ceste na varnost prometa.

- Teme, ki prispevajo k razvijanju humanih odnosov, odnosov vzajemnega spoštovanja

in razumevanja med vsemi udeleţenci v prometu po načelih zaupanja in solidarnosti

ter k ravnanju ob prometni nesreči (dolţnosti ob nesreči, postopki, s katerimi se

preprečuje smrt zaradi poškodb, in način prevoza poškodovanih).

Kandidat za voznika mora biti pri organiziranem vzgojno izobraţevalnem teoretičnem delu

programa, ki traja 40 ur usposabljanja v avtošoli, prisoten najmanj 36 učnih ur. Po končanem

teoretičnem oziroma praktičnem delu programa usposabljanja v avtošoli, mora kandidat za

voznika motornih vozil opraviti pred komisijo avtošole preizkus znanja tistega dela programa

usposabljanja, za katerega se je pripravljal v avtošoli.

Teoretična izhodišča

23

2.4 Učni procesi prometne varnosti

Prometna varnost je vpeta v učne procese vrtcev, osnovnih šol in avtošol. Učni procesi se na

različnih stopnjah izvajajo prilagojeno starosti, predznanju in sposobnostim skupin

slušateljev. Procesi niso usmerjeni na posameznika ampak skupino, kar predstavlja oviro, saj

učnih tem vsak posameznik ne dojema enako dobro.

2.4.1 Učni procesi v vrtcih

Po kurikulumu se v vrtcih postavljajo cilji prometne vzgoje kot so:

- otrok se seznanja z varnim načinom ţivljenja,

- otrok se seznanja z varnim vedenjem in se nauči ţiveti in ravnati varno v prometu,

- pridobivanje veščin povezanih z varnostjo, ukrepanje ob nevarnostih, nezgodah in

nesrečah,

- prometna varnost – pravilno prečkanje ceste, prepoznavanje nevarnih situacij v

prometu,

- upoštevanje prometnih predpisov,

- izogibanje prometnim nezgodam.

Pri prometni vzgoji v vrtcih, kjer se vzgojiteljice s svojimi varovanci pogovarjajo o osnovnih

prometnih predpisih, na to temo izdelujejo razne modele, rišejo risbe na papir in na dvorišču,

pločniku ter si določene prometne situacije tudi ogledajo na cesti.

Izobraţevalno – vzgojne teme kot so: ulica pred vrtcem, pot od vrtca do doma, pešci po

pločniku, kako hodimo po zasneţeni ulici, cesta ni igrišče, voţnja z avtobusom, nevarnosti v

prometu, najbliţje večje kriţišče z ţivahnim prometom, pešci v kriţišču, prehod čez

ţeleznico, kje smem čez cesto, vrste vozil.

Pri prometni vzgoji je za predšolskega otroka bistven zgled odraslega. Starši dajejo zgled

doma, v vrtcu pa vzgojiteljice. Vzgojiteljica mora zato poskrbeti, da so otroci v njeni

prisotnosti priča primernemu obnašanju na cesti. Skupina otrok z vzgojiteljico naj tako cesto

prečka le na zaznamovanem prehodu za pešce in ob zeleni luči, če je prehod urejen s

Teoretična izhodišča

24

svetlobnim prometnim znakom. Opozarja naj tudi odrasle, da bodo otroku dajali pravilen in

primeren zgled v prometu. Otroke seznanja z nevarnostmi, ki pretijo otroku na cesti, če ne

upoštevajo pravil. Skupaj s starši in otroci organizirajo srečanje s policistom, kjer policist

prikazuje razne otrokom prilagojene video filme, jim pokaţe s kakšnimi znaki ureja promet in

jih opozarja na primerno obnašanje na cesti. Sama vizualna pojava policista na otroke vpliva

bolj kot bi jim isto stvar pripovedovala vzgojiteljica ali starši. Skupaj s policistom se naj

sprehodijo po bliţnji okolici vrtca, kjer jim pokaţe vse nevarnosti v bliţini (Kurikulum za

otroke v vrtcih v prilagojenem programu za predšolske otroke, 2006).

2.4.2 Učni procesi v osnovni šoli

Prometna vzgoja mora postati sestavni del vzgoje pri vseh predmetih, pa tudi sestavni del

priprav na ekskurzije, izlete, športne dneve in učne pohode. Za varen prihod in odhod učencev

so odgovorni vsi učitelji v šoli.

Zato naj bodo učenci seznanjeni:

- S pomenom varnostne opreme – dobro vidna obleka in obutev, svetlobne nalepke,

rokavni odsevni trakovi, odsevniki »mačja očesa« na šolskih torbicah, rumene rutice

in kape za prvošolce in male šolarje.

- S pravilno opremo koles kolesarskimi čeladami in kolesarskimi izpiti.

- S kulturnim vedenjem in etiko v prometu (hoja po pločnikih oz. kjer ni pločnikov po

levi strani ceste v smeri hoje, prečkanje na prehodih in izven prehodov).

- S prometno varnostnim načrtom.

- Z ostalo prometno vzgojo in preventivno problematiko.

Na razredni stopnji, zlasti v prvih in drugih razredih, naj učitelji vsakodnevno opozarjajo

učence na pravilno in varno pot v šolo oz. vračanje domov. V prvem razredu naj jih obvezno

spremljajo starši oz. zakoniti zastopniki. Učenci teh razredov naj z razredničarko obhodijo

poti učencev v šolo, v ostalih razredih pa se pogovorijo o poti v šolo ob skicah, najvarnejše

poti pa si ogledajo. Na predmetni stopnji naj enkrat mesečno ali po potrebi razredna ura

vsebuje tudi prometno – vzgojno problematiko.

Teoretična izhodišča

25

Na roditeljskih sestankih je potrebno s prometno varnostnim načrtom seznaniti starše in jih

opozoriti na njihovo vlogo pri vzgoji otrok v prometu. Prometno problematiko morajo

vsebovati prvi roditeljski sestanki v šolskem letu v vseh razredih.

S prometno – varnostnim načrtom morajo biti seznanjeni vsi učenci v šoli. O njem naj

razpravljajo učenci v razredih in šolski skupnosti, pri razrednih urah in pri ostalih oblikah

dela. Za učence niţjih razredov je priporočljiv ogled varnih šolskih poti in dovoljenih

prehodov. Pri izvajanju prometno – varnostnega načrta sodelujejo vsi učitelji razrednega in

predmetnega pouka ter oddelkov podaljšanega bivanja, starši in zunanji dejavniki, ki skrbijo

za prometno varnost in vzgojo udeleţencev v cestnem prometu (Plemenitaš, 1985).

2.4.3 Učni procesi v avtošoli

Avtošola lahko v svoji pristojnosti izvaja in organizira sledeče učne procese:

- Organiziranje in izvajanje tečajev cestno prometnih predpisov na sedeţu avto šole ali

njene poslovne enote ter izvajanje praktičnega usposabljanja na motornih vozilih.

- Izvedba tečajev za kolo z motorjem in izvedba praktične poligonske voţnje in

praktične voţnje v prometu.

- Realizacija predavanj za mentorje prometne vzgoje v osnovnih šolah.

- Sodelovanje s svetom za preventivo in vzgojo v cestnem prometu predvsem pri

pripravi in izvedbi tekmovanja Kaj veš o prometu, ki vsebuje teoretični in praktični

del tekmovanja, ter drugih akcijah in aktivnostih v pristojnosti sveta.

- Organizacija različnih predavanj za občane o spremenjeni zakonodaji, novimi predpisi

in novostmi v cestnem prometu.

Avto šole pripravljajo kandidate za voznike motornih vozil po predpisanem programu

usposabljanja, ki vsebuje teoretični in praktični del.

Teoretična izhodišča

26

2.5 Management učnih procesov avtošole

Prometna varnost v učnih procesih je osnova, ki naj vodi management ustanove in

posameznika k večji in boljši varnosti na slovenskih cestah ter k zmanjševanju mrtvih in

poškodovanih v cestnem prometu. Prav zaradi tega se mora tako teoretični kot praktični del

učnih procesov v avtošoli usmeriti v celovito in strokovno podajanje znanja in predpisov,

povezanih s praktičnimi primeri na osnovi didaktičnih načel, katera naj management avtošole

upošteva pri pedagogiki3 in andragogiki

4, ki sta vpeti v njegovo delo.

2.6 Management teoretičnega dela učnih procesov

Vzgoja in usposabljanje kandidatov za voznike motornih vozil v avtošolah ter vzgoja učencev

v osnovnih in srednjih šolah je pogosto prepuščena slabo usposobljenim osebam. V učnih

procesih se ne posreduje tem moralne vzgoje in odgovornosti, etike in psihologije v prometu

ali pa se podajajo v nezadostnem obsegu. Tudi vsebine, ki so predpisane z zakonom, se

izvajajo v nezadostnem obsegu in v prekratkem času, ki ne dopušča, da bi kandidati snov

usvojili in imeli o njej čas tudi razmišljati. Če ţelimo izboljšati kakovost in učinkovitost učnih

procesov v avtošolah in ostalih institucijah, mora management od izvajalcev zahtevati

upoštevanje načel didaktike, seznanjanje s kodeksom etike in psihologije v cestnem prometu,

ter izvajanje učnih metod teoretičnega in praktičnega pouka.

2.6.1 Psihološki vidik prometne vzgoje v učnih procesih

Ker je varnost udeleţencev v prometu v več kot 80 % odvisna od človeškega faktorja, je

zaradi uresničevanja prometno vzgojnih nalog, potrebno poznati vsaj osnove ugotovitve

prometno razvojne psihologije. Optimalno razvite osebnostne sestavine udeleţencev v

prometu so preteţno rezultat učenja nasploh ter specifičnega učenja za udeleţbo v prometu,

hkrati pa so rezultati psiholoških proučevanj kot tudi temeljni kamni prometnega vzgajanja.

3 Pedagogika – veda, ki se ukvarja z vzgojo mladih.

4 Andragogika – veda, ki se ukvarja z vzgojo iz izobraţevanjem odraslih.

Teoretična izhodišča

27

Obseg in globino učne snovi ter oblike in metode prometnega vzgajanja naj management

uskladi z razvojnimi posebnostmi otrok in mladostnikov v posameznih ţivljenjskih obdobjih.

Prometni strokovnjaki, psihologi, pedagogi in učitelji praktiki se sprašujejo, ali obstajajo v

strukturi mladostnikove osebnosti take značilnosti, ki v določeni situaciji lahko povzročijo

prometno nesrečo.

Razumljivo je, da so bil najštevilnejše psihološke raziskave otrok in mladostnikov v prometu

opravljene v deţelah z najbolj razvitim prometom z motivacijo, da bi se ob spoznanju vzrokov

kar najbolj zniţalo število prometnih nesreč.

Psihologija proučuje človeka kot del sistema, ki ga sestavljajo ljudje, vozila ter prometne

površine s signalizacijo in z drugimi udeleţenci v prometu. Vsekakor pa je temeljni smoter

razvojne prometne psihologije v tem, da otroke in mladostnike privadimo na prometne

situacije, ki od njih zahtevajo določeno razvitost motoričnih, spoznavnih, emocionalnih,

značajnostih in drugih osebnostnih lastnosti. Po drugi strani rezultati razvojne psihologije

morajo vplivati na tehnologijo prometa.

Zapletenost prometnega dogajanja zahteva od voznika razvito zmoţnost, da percipira vozila,

njihovo hitrost in smer gibanja, ljudi kot voznike, potnike in pešce, prostor, v katerem poteka

promet, prometne znake, zvočne signale ipd. Izdiferencirati mora tiste zaznavne celote, ki so

za varno udeleţbo v prometu bistvene. Te celote mora osmisliti s spoznanjem njihovih relacij

do drugih zaznavnih struktur, predvidevati obnašanje drugih udeleţencev v prometu in

spoznavno spremljati nenehne spremembe prometnega davka, ki v vsakem trenutku zahteva

novo presojo. Otrok in mladostnik ni indeferenten opazovalec, temveč zelo subjektiven in

aktiven udeleţenec v prometu. Mnoge čutne vtise miselno povezuje s svojo omejeno izkušnjo,

na vtise iz okolice se odziva predvsem emocionalno.

Čustva močno vplivajo na naravo njegovih percepcij, pa tudi na njegove motorične reakcije in

obnašanje v prometu nasploh, ki je lahko zaradi tega povsem neustrezno. Specifičnost

otroškega in mladostniškega čustvovanja močno vpliva tudi na posebnosti njegove

motivacije. Celoten kompleks otroških reakcij v prometu se pojavlja kot prometni stres, ki ga

povzroča prometno alarmno stanje, hrup, onesnaţenost zraka, gostota prometa in podobne

okoliščine sodobnega ţivljenja.

Teoretična izhodišča

28

Na podlagi teh spoznanj bom poskušal razviti modele vplivanja na bodoče voznike z

usmerjevalnimi razgovori, prikazovanjem hudih prometnih nesreč in soočenji s

poškodovanimi in invalidnimi osebami v tečajih cestno prometnih predpisov, ki naj bi jih

management avtošole uvedel v učne procese, zakonodajalec pa uzakonil.

2.6.2 Etika udeleţencev cestnega prometa v učnih procesih

Najrazličnejše in nenehno spreminjajoče se okolje, v katerem ţivijo in delajo ljudje, porajajo

med njimi vedno znova nove odnose, ki jih še tako natančni in dobro oblikovani pravni

predpisi ne morejo urejati dovolj uspešno. Tako je danes, še teţe pa bo jutri, saj postaja

ţivljenje vse bolj razgibano, razvejano in zapleteno. Ker vemo, da na otroka-mladostnika,

bodočega voznika motornega vozila, najbolj vpliva druţina, je potrebno narediti korak k

osveščanju staršev in druţine nasploh. Dodatno delo z otrokom v drugih institucijah kot so

vrtci, šole in avto šole naj bo le korak k izboljšanju tovrstne problematike.

V zakonskih predpisih te vrste nastajajo vrzeli, ki jih lahko izpolnjujejo le posamezniki sami z

zavestnim medsebojnim uveljavljanjem moralno – druţbenih vrednot. Bolj kot kjerkoli so

takšna nenapisana zakonodajna določila o humanih in kulturnih odnosih med ljudmi potrebna

v sodobni cestni motorizaciji med vozniki motornih vozil, kolesarji, pešci in drugimi

udeleţenci cestnega prometa.

Medsebojno spoštovanje med ljudmi, dejanska pomoč sočloveka in podobno ne sme biti zgolj

zunanji videz človekove vljudnosti. Prepogosto je to edino učinkovito preventivno sredstvo

pred grozljivim številom mrtvih in poškodovanih, invalidnosti ter gmotnih škod v hrupnem

vrvenju sodobnega prometa. Raziskave o prometnih nesrečah se ujemajo v vzrokih nesreč, ki

so skoraj izključno v človeku samem. Zato je nujno, da vsak udeleţenec cestnega prometa,

zlasti še voznik motornega vozila zavestno in z vso odgovornostjo usvaja in uveljavlja v

kakršnih koli prometnih okoliščinah zahteve kodeksa etike v dobro soljudem in sebi.

Teoretična izhodišča

29

2.6.3 Didaktika v učnih procesih

V teoretičnem delu učnega procesa mora učitelj predpisov delovati, kot strokovnjak, ki je

postavljen pred nalogo, da uvede druge v določena dela in naloge in jih zanje usposobi. Za

uspešno poučevanje mora predvsem strokovno obvladati določeno področje ali delo, imeti

mora potrebno teoretično in praktično znanje, obogateno z izkušnjami. Brez take strokovne

kvalifikacije ne more uspešno poučevati.

Seveda pa samo strokovno znanje ne zadošča za uspešno poučevanje. Potrebujemo še nekaj

več. Vedeti moramo, kako poučevati, obvladati ustrezne učne metode, znati načrtovati učni

proces in voditi udeleţence pri izobraţevanju, da si postopno pridobijo potrebno znanje,

razvijejo spretnosti, lastnosti in navade, potrebne za določeno delo. O tem kako uspešno

poučevati, nam govori didaktika, ki proučuje splošne zakonitosti izobraţevanja, učne metode

in oblike, uporabo učnih sredstev in pripomočkov in druga vprašanja, povezana s

poučevanjem.

Vsako izobraţevanje in usposabljanje je povezano z vzgojo celotne osebnosti. Poleg didaktike

nam pri tem lahko pomagajo spoznanja pedagogike in andragogike. Prva se ukvarja z vzgojo

mladih, druga z vzgojo in izobraţevanjem odraslih. Znanje iz didaktike nam pomaga, da

uspešneje opravljamo svoje izobraţevalne naloge, plemeniti naše izkušnje, jih obrusi in jim

daje večjo tehtnost in zanesljivost, hkrati pa nas obvaruje napačnih metod in prijemov, ki bi

jih nekritično prevzeli od drugih. Didaktika torej ni le šolski predmet, snov, ki se jo je treba

naučiti za izpit. Didaktiko in njene napotke je potrebno uporabljati pri poučevanju, usvojiti

kot način dela.

Poučevanje, izobraţevanje in usposabljanje je največkrat kolektivno delo, z deljenimi

vlogami. V vlogi učitelja predpisov se srečujemo z različnimi udeleţenci izobraţevanja, ki so

bolj ali manj sposobni, bolj ali manj razgledani ter zavzeti in nezavzeti. Srečujemo se s takimi

ali drugačnimi programi. Vsak ima svoje zahteve ter največkrat visoko zastavljene cilje.

Programi se spreminjajo in dopolnjujejo. Vsak program je treba vsaj delno prilagoditi

določeni skupini in udeleţencem.

Vsak učitelj predpisov je ponavadi član oţje ali širše skupine izvajalcev določenega

programa, učiteljskega zbora, skupine učiteljev voţnje ali drugega kroga. Izobraţevanje in

Teoretična izhodišča

30

usposabljanje je namreč največkrat kolektivno delo, z deljenimi vlogami. Vsak učitelj

prepisov odgovarja za uresničevanje svojega dela programa, hkrati pa je soodgovoren tudi za

celotno usposabljanje in izobraţevanje, za končno usposobljenost kandidatov. Didaktika

pravi, da se pouk odvija v trikotniku, ki ga sestavljajo učitelji, učenci in učna vsebina. Učni

proces povezuje te dejavnike v enoten, aktiven in zapleten proces, ki ga vodi in usmerja

učitelj predpisov. (Avto moto zveza Slovenije, 1986)

Slika 1: Model povezanosti med dejavniki v učnem procesu

Pri poučevanju ponavadi opravljamo več nalog hkrati. Pri teoretičnem poučevanju mora biti

teţišče pouka na spoznavanju novih pojmov, dejstev, zakonitosti, pravil in postopkov ter na

podajanju in osvajanju novega teoretičnega znanja. Danes si prizadevamo, da bi kandidati

osvojili znanje tako, da bi ga znali koristno in ustvarjalno uporabljati pri delu in ţivljenju. K

tem zahtevnejšim ciljem je usmerjeno tudi celotno usposabljanje voznikov motornih vozil.

V učnih procesih s stališča varnosti v cestnem prometu hkrati z usposabljanjem in

izobraţevanjem tudi vzgajamo. Pri udeleţencih moramo razvijati pravilen odnos do

določenega dela in vloge, sredstev in soudeleţencev v cestnem prometu. Krepiti moramo

nekatere osebnostne lastnosti, ki jih tako delo zahteva. Predvsem moramo razvijati čut za

odgovornost, preudarnost, zbranost pri voţnji ter čut za varno delo.

UČNI PROCES V AVTOŠOLI

UČITELJ

UČNA VSEBINA

UČENEC KANDIDAT

Teoretična izhodišča

31

Omenjeni učni procesi, ki potekajo kvalitetno in dobro pripravljeno se ne omejujejo le na

teoretično in praktično znanje ampak oblikujejo človeka – kandidata za voznika motornega

vozila. Veliko je pri tem seveda odvisno od udeleţencev v učnih procesih in njihove

pripravljenosti za učenje in vsestransko usposabljanje za nove naloge in navade. Odločilno

vlogo pa ima ponavadi celotna organiziranost, kakovost in usmerjenost učnega procesa, v

katerem vodimo udeleţence po načrtno izbrani in v praksi preverjeni poti do ciljev našega

programa.

2.7 Pravila poučevanja v učnih procesih

V več stoletjih se je na področju didaktike izoblikovalo nekaj temeljnih pravil za poučevanje.

Ta pravila imenujemo didaktična načela. V njih so strnjene izkušnje neštetih učiteljskih

rodov, pa tudi spoznanja znanosti, ki se ukvarjajo z vzgojo in izobraţevanjem. Management

avtošole si mora prizadevati, da se v učnih procesih avtošole ta pravila tudi dejansko

upoštevajo.

2.7.1 Načelo postopnosti

Prvo načelo zahteva, da vodimo udeleţence po primerno zloţni poti do ciljev. Učno snov naj

obvladujejo postopno najprej laţje, nato čedalje teţje naloge in teme.

Učne naloge in vaje moramo razporediti v tako zaporedje, da udeleţenci lahko sledijo.

Načelo postopnosti pravi, da moramo voditi udeleţence:

- od laţjega k teţjemu,

- od preprostega k zapletenemu,

- od ţe znanega k neznanemu,

- od bliţnjega k daljnemu,

- od konkretnega k abstraktnemu.

Če se ravnamo po pravilih, ki so v skladu z zakonitostmi učenja in prilagodimo potek učnega

procesa zmoţnostim in prejšnjemu znanju udeleţencev, lahko pri večini doseţemo predvidene

Teoretična izhodišča

32

izobrazbene in razvojne cilje. V nasprotnem primeru pa udeleţenci omagujejo pod teţo

prevelikih zahtev, mnogi odstopijo, vsi pa se v njem počutijo nelagodno in nezanesljivo, brez

pravega zaupanja vase in v tiste, ki jih učijo (Avto moto zveza Slovenije, 1986).

2.7.2 Načelo sistematičnosti

Načelo postopnosti vsekakor dopolnjuje načelo sistematičnosti, ki zahteva, da poteka učni

proces po vnaprej premišljenem načrtu, ne pa na podlagi površne improvizacije. Vsak učni

načrt, program priročnik in učbenik temelji na pretehtani sistematiki, ki upošteva tako logično

zaporedje snovi kot načelo postopnosti. Sistematičnost pa pričakujemo tudi pri teoretičnem in

praktičnem poučevanju, v okviru celotnega predmeta in v posamezni učni enoti (Avto moto

zveza Slovenije, 1986).

2.7.3 Načelo dostopnosti

Didaktika poudarja tako pri delu z mladino kot z odraslimi tudi načelo dostopnosti. Učiteljeva

razlaga naj bo pribliţana, razumljiva, torej dostopna slušateljem. Učitelj predpisov mora

upoštevati raven posameznega kandidata in mu razloţiti vsako novo vajo tako, da bo sledil

njegovi razlagi. Da bi bili dostopni udeleţencem, moramo spoznati njihovo izobrazbeno raven

in prejšnje znanje na določenem področju, prilagoditi se moramo ravni skupine in

posameznika, če gre za individualno praktično poučevanje. Pri razlagi se moramo v skupinah

z razmeroma nizko izobrazbeno ravnijo izogibati zapletenemu strokovnemu izrazju in tujkam,

vsak nov strokovni pojem pa dobro razloţiti (Avto moto zveza Slovenije, 1986).

2.7.4 Načelo nazornosti

Za boljšo dostopnost udeleţencem nam didaktika svetuje nazornost. Razlago moramo vedno

podpreti z modelom, skico, maketo ali praktičnim prikazom določenega postopka. Verbalno

razlago lahko preslišimo. Drugače je, če hkrati vidimo na sliki, modelu ali napravi. Pravimo,

da nam nazornost pomaga, da pridemo do jasnih predstav in pojmov, po drugi strani pa nam

Teoretična izhodišča

33

taka razlaga ostaja dalj časa v spominu. Določen miselni vzorec5 ali model se kandidatu vtisne

v spomin, iz njega pa lahko razbere kup podatkov, ki bi si jih v obliki pisanega besedila ali

verbalno podanega podatka teţko zapomnil. V smislu nazornosti velja upoštevati še dejstvo,

da je pouk, ki se naslanja le na besedno razlago utrudljiv in dolgočasen. Brez sodobne

izobraţevalne tehnologije, ki nam pomaga uresničiti didaktično zahtevo po nazornosti, je

pouk zastarel in malo uspešen. V zadnjem času se v učnih procesih uporablja tudi

računalniška tehnologija, ki omogoča, da se določeni dinamični procesi iz prometa tako tudi

prikaţejo. Sodobna didaktika poudarja, naj učenci in udeleţenci učnih procesov ne bodo

pasivni poslušalci, temveč dejavni sodelavci (Avto moto zveza