Moja mami in oči sta se imela zelo rada. Dedek pa se ni strinjal s tem, da bi se oči poročil s tako revnim dekletom, kot je bila moja mami, zato ju je spodil od doma.Kot prvorojenko sta me sprejela z veliko ljubeznijo. Enako tudi sestrico Julijo Amando. Oči je umrl, ko sem bila stara komaj dve leti, sestrica pa dva meseca. Mami je bila prisiljena, da se je preselila v Argentino, da bi nam tam omogočila boljše življenje.

Rodila sem se v Santiagu v Čile leta 1891.

Nastanili smo se v Junin de Los Andes, mestecu pod Andi, v bližini zavoda hčera Marije Pomočnice. Mama me je dala v zavod k sestram in tu sem našla veselje in srečo srca.

Veselje, ki sem ga našla v don Boskovi šoli, prihaja iz srca, ki ve, da je ljubljeno od Boga. Od tu prihaja moč, da vse delaš z

veseljem in zavzetostjo.

Zelo me je privlačilo preprosto, iskreno življenje v zavodu. Vse mi je bilo tako lepo, kajti vse sem delala z veseljem: tako učenje kot čiščenje, igranje in pomoč sošolkam. Vse smo se veliko smejale.Tudi mami se je smejala, a njen nasmeh je bil drugačen …

Ko smo prihajale v Junin de Los Andes, mama ni vedela, kam naj gre … Naletela je na bogatega veleposestnika Manuela Mora, ki ji je ponudil lepo stanovanje … toda mama ni bila srečna, jaz pa tudi nisem več želela tja … ta mož je bil nasilen in nemoralen, mislil je samo na svoj ranč in na ženske.

V zavodu sem odkrila, da je skrivnost miru v ljubezni, ki je Bog in ta Bog je v mojem srcu! Mama mi ni nikoli govorila o tem. Smisel svojega življenja sem odkrila pri sestrah.

Odločila sem se za ljubezen, ki je Bog!

Leta 1901 sem prejela prvo obhajilo. Bila sem zelo srečna. Prosila sem Jezusa za svojo mami, da bi živela pošteno, srečno … Obljubila sem Mu, da bom velikodušno delala dobro, da se ne bom nikoli pritoževala, On pa naj pomaga moji mami, da bo spet zaživela v prijateljstvu z Bogom.

Veliko sem se pogovarjala s spovednikom. Razodela sem mu svoje najgloblje misli, dvome, trpljenje, trud. Veliko mi je pomagal.

Trudila sem se, da bi bila velikodušna, dobra, pozorna.

Zelo sem se trudila! Šolsko leto se je zaključilo in morala sem v Quilquihuè.To je bilo grozno poletje! Manuel me je dvakrat skušal zlorabiti. Ker sem se mu uprla, je pretepel mami. Nisem mogla več živeti tam! V maminih očeh sem videla žalost. Znova me je odpeljala v zavod…

V zavodu sem se še bolj trudila kot prejšnje leto. Vedno znova sem imela v mislih Jezusovo besedo: “Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.” Kaj ko bi dala življenje za mami? O tem sem govorila s spovednikom. Rekel mi je, naj zelo premislim, kajti podariti svoje življenje je največje delo ljubezni in Gospod vzame zares. Bila sem trdno prepričana v svoji odločitvi.

13. aprila 1902 sem Bogu ponudila svoje življenje, samo da bi rešil mojo mami. To leto so bile velike poplave. Tudi zavod je zalila voda. Vse smo pomagale, da smo rešili na varno mlajše deklice in nekaj stvari iz šole.

Bilo je zelo mrzlo in dolgo časa smo bile v vodi! Potem sem zbolela.

Vedela sem, da je Gospod sprejel moj dar.Mami je najela sobico v bližini zavoda, da bi skrbela zame. Manuel naju je nekega dne našel in obe pretepel. Rešili so naju sosedje. Čutila sem, da se moje življenje izteka.

Mami pa še nisem povedala za svojo skrivnost …

Poklicala sem jo in ji zaupala: “Mami, ne bom ozdravela. Sama sem prosila Jezusa, naj vzame moje življenje, samo da bi bila ti spet srečna in se vrnila k Bogu. Mami, vedno sem te imela rada!”

Mami me je nežno objela in jokala: “Lavra! Moja mala Lavra! Da, obljubim ti! Prisežem pri Bogu in pri tebi!”

Srce mi je zajel velik mir in neizmerno veselje. Sedaj lahko zadovoljna umrem. Hvala, Jezus!

Lavro je Bog sprejel v nebesa, njena mami pa se je spreobrnila, kot je obljubila.

Bilo je 22. januarja 1904.

Leta 1988 je papež Janez Pavel II. Lavro proglasil za

blaženo

Lavri je uspelo postati sveta. V čem obstaja svetost?

Blažena Lavra,Prosi za nas!

Svetost je veselje!Svetost je veselje!