junij 2012 – prenesi pdf

• Intervju z IrIno Lončar • možnostI Izobraževanja po dIpLomI za sLovenske veterInarje• Študentske razIskovaLne naLoge • kLInIčnI prImer: tujek v goLŠI prI nImfI

(nymphIcus hoLLandIcus) • ŠtudentskI svet uL • brucovanje • predstavItev pasme: kavaLIr kIng charLes ŠpanjeL • strokovna praksa v avstraLIjI • veterInarska zgodovIna

• strokovna praksa v francIjI • 60. Ivsa sImpozIj v beogradu • cro-sLo-austro vIkend • Ivsa - strokovna ekskurzIja v frankfurt • eksotIčnI kotIček

številka 30, junij 2012

revija študentov veterinarske fakultete univerze v Ljubljani

Uvoznik za SlovenijoZoo market Preis d.o.o.Eipprova ulica 31000 Ljubljana

zoomarketpreis.si

Vaše prehransko priporočilo ohranja sterilizirane in kastrirane mačke zdrave.

NOVO

IN O VACIJA

VEČ KOT 30% MAČK JE PRETEŽKIH(1). Preprečevanje debelosti se mora začeti ob sterilizaciji oz. kastraciji.

Royal Canin je v ta namen postavil nov mejnik pri uravnavanju sitosti steriliziranih in kastriranih mačk. Hrane iz linije Veterinary Care Nutrition so na voljo za vsa starostna obdobja.

Neutered

© R

OYAL

CAN

IN S

AS 2

011.

All

Rig

hts

Res

erve

d- C

redi

t : F

.Duh

ayer

(1)Lund and al: Prevalence and risk factors for obesity in adult cats from private US veterinary practices. Intern J Appl Res Vet Med 2005; 3: 88 - 96 (2)Royal Caninova interna raziskava 2011. Royal Caninovo priporočilo je okrog 208 Kcal za 4 kg težko mačko .

SATIETY BALANCENEUTERED

300

250

200

150

100

50

0

224,1

283,4

DIETA 1

MAČKE HRANJENE AD LIBIDUM ZAUŽIJEJO PRIMERNO DNEVNO KOLIČINO KALORIJ(2)

(Pov

preč

na d

nevn

a ko

nzum

acija

v Kc

al/k

g)

Dieta 1 (za kastrirane/sterilizirane mačke) na voljo pri veterinarjih

Neutered Satiety Balance

uvodnIkvsebIna

RUCTUS, junij 2012 | 3

Naj sprva povem, da so od februarja 2012 na domači strani IVSA Slovenija (http://www.ivsa-slo.org) pod rubriko E-Ructus dostopne tudi pretekle številke naše revije. Tako imate sedaj možnost, da »prelistate« tudi skozi starejše članke, saj papirnata različica revije zaradi nizke naklade kaj hitro poide.

V tokratnem intervjuju boste dobili nekaj osnovnih informacij o manj znani obliki veterine - akupunkturi za živali. Slednje ponekod uporabljajo že na plazilcih, medtem ko se pri nas tovrstno zdravljenje počasi uveljavlja pri psih in mačkah. Temu nato sledi članek o nadaljnjih možnostih izobraževanja, ki jih imamo slovenski diplomanti veterine. Svoje izkušnje so zapisali tudi štirje slovenski diplomati mednarodnih specializacij in dve specializantki. Z anekdotama je poskrbljeno tudi za vpogled v pretekle dogodke v veterini; s člankom aktualne predsednice Študentskega sveta Univerze v Ljubljani pa boste izvedeli več o samem namenu in delovanju omenjenega organa v sedanjem času.

Angleških pasem psov preprosto ne zmanjka in zato so v tokratni številki opisane bolezni, ki so predisponirane pri kavalir King Charles španjelih. Novi klinični primer prihaja iz veterine ptic, saj je prikazan primer tujka v golši. Eksotični kotiček pa vas bo podučil, kaj mora veterinar vedeti o krokodilih, saj nikoli ne veste, kaj se bo pojavilo v vaši ambulanti. Nato predstavljamo še študentske raziskovalne naloge, ki so se v letu 2011 potegovale za Prešernovo nagrado. Izkupiček za leto 2011 je bil prav poseben, saj je Veterinarska fakulteta po 8 letih z eno izmed nalog ponovno prejela univerzitetno Prešernovo nagrado.

Vsekakor pa v Ructusu ne gre brez člankov o praksah in dogodkih, ki so se jih študentje udeležili v tujini. V ta namen so bili napisani članki o izletu veterinarjev v Frankfurt, klinični praksi v Avstraliji, simpoziju IVSA v Srbiji, CRO-SLO-AUSTRO v Zagrebu in Erasmus praksi v Alfortu.

Tako kot pride konec vsakega letnika, pa nas sčasoma doleti tudi zaključek zadnjega letnika. V namen krsta brucov in slovesa zadnjega 5. letnika starega univerzitetnega programa smo tako imeli tradicionalno brucovanje Veterinarske fakultete.

S tem zaključujem uvodno besedilo in vam zaželim uspešno izpitno obdobje ter čim prijetnejše poletje!

Tamara Dolenšekglavna urednica

Revija študentov Veterinarske fakultete Univerze v LjubljaniGerbičeva 60, 1115 Ljubljanae-mail: [email protected]

gLavna urednIca: Tamara Dolenšek obLIkovaLka: Maja ČončtIsk: Littera Picta d.o.o.nakLada: 500

ructus onLIne! odsurfajte na http://www.ivsa-slo.org!

3 Uvodnik4

Intervju: Irina Lončar

6

Kakšne so možnosti izobraževanja po diplomi za slovenske veterinarje?

11 Študentske raziskovalne naloge

14 Klinični primer: Tujek v golši pri nimfi(Nymphicus hollandicus)

16 ŠSULKaj pa študent ve?

18 Brucovanje

20 Predstavitev pasme: Kavalir King Charles španjel … mali - VELIKI šarmer

24 Strokovna praksaAvstralija

33 Veterinarska zgodovina34 Strokovna praksa

Francija40 60. IVSA simpozij

v Beogradu

44 Cro-Slo-Austro vikend46 IVSA

Strokovna ekskurzija v Frankfurt

50 Eksotični kotiček

Uvodnik piše: Tamara Dolenšek

Maja Čončoblikovalka

Če vas karkoli muči in bi radi, da koga od odgovornih na fakulteti kaj vprašamo v vašem imenu; če bi radi kaj sporočili svetu ali pa v naši reviji oglaševali – brž pošljite svoje predloge, ponudbe, članke ali vprašanja na [email protected] že nestrpno čaka na vaš prispevek!!

‘’Zahvaljujemo se Anji Žnidaršič za dovoljenje objave fotografije na naslovnici.’’

Uvoznik za SlovenijoZoo market Preis d.o.o.Eipprova ulica 31000 Ljubljana

zoomarketpreis.si

Vaše prehransko priporočilo ohranja sterilizirane in kastrirane mačke zdrave.

NOVO

IN O VACIJA

VEČ KOT 30% MAČK JE PRETEŽKIH(1). Preprečevanje debelosti se mora začeti ob sterilizaciji oz. kastraciji.

Royal Canin je v ta namen postavil nov mejnik pri uravnavanju sitosti steriliziranih in kastriranih mačk. Hrane iz linije Veterinary Care Nutrition so na voljo za vsa starostna obdobja.

Neutered

© R

OYAL

CAN

IN S

AS 2

011.

All

Rig

hts

Res

erve

d- C

redi

t : F

.Duh

ayer

(1)Lund and al: Prevalence and risk factors for obesity in adult cats from private US veterinary practices. Intern J Appl Res Vet Med 2005; 3: 88 - 96 (2)Royal Caninova interna raziskava 2011. Royal Caninovo priporočilo je okrog 208 Kcal za 4 kg težko mačko .

SATIETY BALANCENEUTERED

300

250

200

150

100

50

0

224,1

283,4

DIETA 1

MAČKE HRANJENE AD LIBIDUM ZAUŽIJEJO PRIMERNO DNEVNO KOLIČINO KALORIJ(2)

(Pov

preč

na d

nevn

a ko

nzum

acija

v Kc

al/k

g)

Dieta 1 (za kastrirane/sterilizirane mačke) na voljo pri veterinarjih

Neutered Satiety Balance

4 | RUCTUS, junij 2012

Vsekakor lahko rečemo, da ste oseba sveta, saj ste živeli v kar nekaj državah. Kako je to vplivalo na Vas?Resnično sem hvaležna, da lahko nekaj državam rečem moj dom. Vseeno pa ne morem reči, katera država me je definirala: delček vsake države je pustil pečat v mojem mišljenju in občutenju. Večina držav, v katerih sem živela, je bila zelo multikulturna in to me je naučilo, da sem odprtega mišljenja in spoštljiva do idej in vizij, ki so morda popolnoma drugačne od lastnih. Naučila sem se, da je mnogo načinov pristopa k življenju in da je zato potrebno ceni-

ti individualnost ter se hkrati zavedati, da smo vsi prebivalci sveta. Z menjavanjem mest sem postala bolj prilagodljiva, a hkrati odločena, da ne sprejmem dogme, s katero se ne strinjam. Prav tako pa je iz mene naredilo samostojnejšo osebo s strastjo do življenja. Ko si enkrat poku-kal v različne kotičke sveta, se zaveš, da si sam krojač svoje usode in da imaš neomejene možnosti.

Kdaj ste se odločili, da je delo z živalmi Vaša idealna služba?Vedno me je zanimala znanost, prav tako pa sem že od malega skrbela za dobrobit živali. Veterinarje sem spoštovala zaradi njihovega posvečanja tolikšne energije, časa in predanosti živalim; zdelo se mi je, da so čudovita skupina ljudi in želela sem biti del te ekipe. Prav tako pa me k veterinarskemu poklicu niso vlekle le živali, temveč sem resnično uživala tudi v delu z ljudmi, ki imajo radi svoje živali. Če ne maraš ljudi, ne boš užival v delu veterinarja. To je del ključnih informacij, katerih pa mladi veterinar-ji običajno niso deležni dovolj zgodaj.

Zakaj ste se odločili, da iz tradicionalne pre-idete na vzhodno medicino?Zanimivo, vendar svojega dela nikoli nisem ra-zumela kot prehod iz ene medicine na drugo, kajti vsakič ko delam z živaljo, v to vključim vse veterinarsko znanje, ki ga premorem, tako konvencionalno kot vzhodno. Rekla bi, da svoje konvencionalno znanje dopolnjujem z vzhodno

medicino. Mislim, da se ne bi smeli omejevati s tem, od kje neka medicina izvira ter kdo jo je izumil - če deluje, potem je to zame vse zgolj medicina. V primeru akupunkture gre za medi-cino, ki deluje pri določenih obolenjih in to br-ez stranskih učinkov. Prav odsotnost stranskih učinkov je razlog, zakaj sem se sploh začela za-nimati za akupunkturo.Sicer je veliko razlogov, zakaj me je akupunktu-ra impresionirala, vendar pa je en glavnih razl-ogov ta, da je akupunktura zelo dobra pri zdrav-ljenju kroničnih bolečin. Kronična bolečina je pogosta tegoba in običajna zdravila na žalost mnogokrat povzročajo stranske učinke, ki lahko pri določenih pacientih celo skrajšajo njihovo življenjsko dobo. Zato sem bila navdušena, ko sem odkrila medicino, ki lahko pomaga pri odpravljanju bolečine in hkrati nima seznama možnih stranskih učinkov.

Ali uporabljate akupunkturo kot dodaten vir zdravljenja ali kot samostojno zdravljenje?Akupunkturo se lahko uporablja kot samostojno zdravljenje ali v kombinaciji z drugimi zdravi-li. To je odvisno od tipa bolezni in samega pa-cienta. Nikoli se ne držim istega načrta z vsemi pacienti; pravzaprav se načrt zdravljenja odvija na podlagi tega, kako dobro se žival počuti po posamezni terapiji. Akupunktura mnogokrat nadomesti druga zdravila; tudi v primeru, da le zmanjša količino drugih zdravil, pa to pomeni pozitivno spremembo za pacientovo kvaliteto in dolžino življenja.

Irina Lončar se je rodila leta 1980 v Zagrebu, na Hrvaškem. V najstniških letih se je z družino preselila v Kalifornijo, kjer je končala srednjo šolo. Svojo prvo fakulteto je zaključila na univerzi Columbia v New Yorku, smer Nevrobiologija in vedenje (Neuroscience and Behaviour). Študij veterine je nato nadaljevala v Londonu, na Royal Veterinary College, kjer je pridobila naziv doktor veterinarske medicine. Po zaključku študija in delu v veterinarski kliniki blizu Londona je svoje izobraževanje nadaljevala s pridobitvijo certifikata za veterinarsko akupunkturo in tako postala članica Britanske zveze veterinarskih akupunkturistov (Association of British Veterinary Acupuncturists). Po vrnitvi v rodne kraje je svoje izobraževanje nadaljevala pod mentorstvom priznane hrvaške akupunkturistke za živali, dr. Alme Marukić Čalić. Sedaj živi v Sloveniji in tu izvaja akupunkturo za živali.

InTERVjU z Irino LončaR - akUpUnkTURIsTko za živali

Pogovarjala se je Tamara Dolenšek

Intervju

Svojega dela nikoli nisem razumela kot prehod iz ene medicine na drugo, kajti vsakič ko delam z živaljo, v to vključim vse veterinarsko

znanje, ki ga premorem, tako konvencionalno kot vzhodno.


Zaradi hitrega tempa življenja in dela ima-mo le redko čas, da pacienta pregledamo v širšem kontekstu. Kolikor sem brala o Vašem delu, si vzamete kar nekaj časa izključno za pogovor z lastniki …Prav to, da si vzamemo čas s pacientom, je še en razlog, zakaj me je akupunktura prepričala: zdravnik/veterinar mora zdraviti pacienta in ne zgolj simptomov. V telesu je vse povezano, včasih preko kompleksnih kaskad. Zdravljenje pacientovih simptomov, brez da bi odstranili vzrok obolenja, je nelogično. Da bi dobro ra-zumeli, zakaj se je določeno obolenje pojavilo, je pomembno, da pogledamo preko fiziologije same bolezni ter poskušamo razumeti, zakaj pacient trpi za njo, kje so šibke točke, kako po možnosti popolnoma odpraviti bolezen in kako preprečiti pojav drugih bolezni v prihodnosti. V ta namen moramo odvzeti dobro anamnezo, ki vključuje tudi način življenja živali in njen karakter. Večina lastnikov rada govori o svojih ljubljenčkih in skozi pogovor se tudi sprostijo, kar je dobro tako za njih kot za njihove živali.

Kako se živali odzovejo na akupunkturo?Večina živali le trzne s kožo, ko vstavim iglico - kot da bi se poizkušale otresti muhe. Izkušnja se jim ne zdi boleča in ko so vse iglice vstavljene, večina zaspi. Akupunktura sprošča pomirjujoče učinkovine, ki resnično pripomorejo k dobremu počutju živali. Nikoli se mi še ni zgodilo, da bi katera žival proti meni pokazala znake odpora kljub več zaporednim terapijam. Celo nasprotno,

k meni pritečejo, da bi me veselo pozdravile. Ta odsotnost strahu ali živčnosti me je prepričala, da me ne povezujejo z nečim slabim. Najtežje je delati z mladimi psi in mačkami, vendar ne ker bi imeli odpor do iglic, temveč ker jih dolgočasi relativno mirovanje za 20 minut. Običajno pri tem pomagajo slastne dobrote.

Katera obolenja najpogosteje srečate?Pogosto imam opravka s pacienti, ki trpijo za kroničnimi bolečinami, okorelostjo in general-iziranimi težavami s premikanjem. Starejši psi zelo pogosto trpijo zaradi različnih artritičnih stanj, ki močno ovirajo njihov vsakdan in se slabšajo s starostjo. Te vrste bolečin se zelo do-bro odzovejo na akupunkturo. Poleg fizične relaksacije mišice, v katero vdanemo iglico, pa se smatra, da akupunktura preslepi možgane in jih prepriča, da je telo prejelo svežo poškodbo, kar privede do tipičnega obrambno/zdravilnega učinka, ki vključuje tudi lajšanje bolečine.

Prav tako uporabljate moksibustijo in elek-troakupunkturo. Nam lahko poveste nekaj več o teh dveh postopkih?Toplota je metoda zdravljenja, katero se pogosto uporablja v humani fizioterapiji. Moksibustija je terapija, pri kateri se pripravi in zažge posebno rastlino in s tem ustvari zelo prijetno, a hkrati natančno usmerjeno in intenzivno toploto. Upo-rablja se jo nad določenimi deli telesa - seveda nad akupunkturnimi iglicami - kar omogoči globlje prodiranje toplote vzdolž kovine. Pri določenih

stanjih toplota pripomore k relaksaciji in boljšemu gibanju mišic in sklepov. Mnogi pacienti imajo težave s hladnimi/togimi področji telesa, na katera lahko vplivamo s pomočjo toplote in posledično pripomoremo k boljšemu gibanju.Elektroakupunktura služi za spodbujanje tako živcev kot mišic in to močneje kot običajna aku-punktura. Pri visokih frekvencah je povečano lajšanje bolečine, pri nizkih frekvencah pa so mišice in živci deležni določenega ‘’treninga’’. Slednje se pogosto uporablja pri paraplegičnih ali paretičnih živalih. Se Vam zdijo Slovenci odprtega duha ali bolj konservativni?Sprva me je skrbelo, da se bodo Slovenci manj ver-jetno odprli takšnim novim načinom zdravljenja, saj je veterinarska akupunktura tako redka v teh delih. A kljub temu sem bila prijetno presenečena nad toplim sprejemom tako s strani veterinar-jev kot lastnikov. Lastniki so fantastični, vnašajo trud v razumevanje procesa akupunkture, delajo skupaj z mano in živaljo, da bi dosegli čim boljši učinek, vztrajajo in zelo dobro sledijo nasvetom ter so zelo veseli, ko vidijo pozitivne spremembe pri svojih ljubljenčkih. Na splošno mi je v veliko zadovoljstvo opravljati takšno delo v Sloveniji.

V telesu je vse povezano, včasih preko kompleksnih kaskad. Zdravljenje pacientovih simptomov, brez da bi odstranili vzrok

obolenja, je nelogično.

Akupunktura sprošča pomirjujoče učinkovine, ki resnično

pripomorejo k dobremu počutju živali. Nikoli se mi še ni zgodilo,

da bi katera žival proti meni pokazala znake odpora kljub več

zaporednim terapijam.


Izobraževanje

kakšne so možnosTI IzobRažEVanja po DIpLomI

za slovenske veterinarje?

Piše: Tamara Dolenšek

KoMPeteNCe PRVegA dNe Po dIPLoMINa dodiplomski študij veterine neposredno vpliva Direktiva Evropskega parlamenta in sveta 2005/36/ES o priznavanju poklicnih kvalifikacij. Omenjena direktiva v svoji vsebini (člen 38) in prilogi V (točka 5.4.1) navaja, kat-era osnovna znanja naj bi dodiplomski študent

veterine pridobil tekom svojega študija. Di-rektiva namreč določa, da mora biti teoretično in praktično podajanje znanja takšno, da omogoča diplomantom veterinarske medicine opravljati vse naloge in dolžnosti veterinarja. Poklic veterinarja namreč spada med regu-lirane poklice, ki jih urejajo področne direk-

tive, kar pomeni, da moramo za priznavanje naše izobrazbe - tudi izven meja Slovenije - opraviti ustrezno usposabljanje.

Za evalvacijo veterinarskih izobraževalnih us-tanov je odgovorna Evropska komisija veteri-narskega izobraževanja - ECOVE (European Committee on Veterinary Education), ki je skupni organ EAEVE (European Association of Establishments for Veterinary Education) in FVE (Federation of Veterinarians of Europe). Omenjena komisija je Veterinarsko fakulteto v Ljubljani ponovno obiskala med 9. in 10. marcem 2011 ter jo pozitivno ocenila kot us-tanovo, ki v celoti izpolnjuje direktive EU.

Kljub upoštevanju direktiv EU in pozitivni evalvaciji ECOVE pa se moramo zavedati, da z dodiplomskim študijem pridobimo le os-novno znanje, ki nam omogoča začetek dela na področju veterine. Velik delež absorbirane snovi kaj hitro zbledi, če svojega teoretičnega in praktičnega znanja ne obnavljamo ter im-plementiramo. Pojavlja pa se tudi vprašanje naše praktične usposobljenosti, saj je na tako velikem številu študentov in ob ome-jenem številu primerov, prostora in financ težko doseči zadostno spretnost in sposob-nost samoodločanja. Tekom praktičnega de-la izobraževanja lahko namreč vidimo zelo različne primere ali pa jih pravzaprav nikoli ne

Morda se zdi, da je tema tega prispevka še neznansko oddaljena in da o njej nima smisla izgubljati besed. A naj vas ne preseneti, ko se bodo vaša leta na fakulteti obrnila tako hitro, da boste retrogradno računali, kako vaša podelitev indeksov vseeno ni bila predvčerajšnjim. Pred vami bo po dobrih šestih letih (in morda še kakšnim dodatnim letom) zaslužena diploma in z njo naziv doktor veterinarske medicine. V Sloveniji je potrebno po diplomi nato opraviti še državni (strokovni) izpit na Veterinarski upravi Republike Slovenije, ki je, poleg članstva v Veterinarski zbornici, osnova za pridobitev licence za opravljanje veterinarskih dejavnosti.

takrat pa se bo marsikdo vprašal, kako bi nadaljeval svoje izobraževanje in pridobivanje izkušenj, saj vsi vemo, da za našo stroko še kako velja permanentno izobraževanje. Na voljo imamo različna formalna in neformalna usposabljanja in predavanja, ki bodo nadgrajevala naše znanje in ga ohranjala v stiku z novostmi. tako so nekaterim od vas že morda znani razni webinarji, VIN (Veterinary Information Network), eSAVS (european School for Advanced Veterinary Studies) … Možnosti nadaljnjega izobraževanja je vsekakor obilo, vendar pa bo v tokratnem članku poudarek le na treh oblikah formalnega podiplomskega usposabljanja.


srečamo. Slednje je nekoliko odvisno tudi od naše ‘’sreče’’ in samoiniciative ter našega dela izven rednih študijskih obveznosti (nabiranje izkušenj v tujini, raziskovalno delo, opravljan-je prostovoljnih praks …).

Po pridobitvi diplome se med drugim lahko odločimo za: podiplomsko usposabljanje v okviru doktorskega študija na Univerzi v Ljubljani, nedavno sprejete študijske pro-grame za izpopolnjevanje na nacionalni ravni ali mednarodno specializacijo v okviru Eu-ropean Board of Veterinary Specialisation (EBVS) in AVMA American Board of Veteri-nary Specialties (ABVS).

doKtoRSKI ŠtudIj NA uNIVeRZI V LjuBLjANI

Veterinarska fakulteta v Ljubljani je ak-tivno udeležena pri izvedbi dveh interdisci-plinarnih doktorskih študijskih programov, koordiniranih na ravni Univerze v Ljubljani - Biomedicina in Varstvo okolja. Programa Biomedicina in Varstvo okolja trajata tri leta, obsegata 180 kreditnih točk in po bolonjski shemi predstavljata programa 3. stopnje. Os-rednji poudarek je na raziskovalnem delu, interdisciplinarnosti študija in sodelovanju mednarodno uveljavljenih domačih in tujih strokovnjakov.

Univerza, po predhodni pridobitvi soglasja Vlade RS, 1. marca objavi skupno besedilo razpisa za vpis v doktorske študijske pro-grame za prihodnje študijsko leto in ga ob-javi na svoji spletni strani. Prijave za vpis v interdisciplinarne doktorske programe, ki so koordinirani na ravni UL, kandidati odd-ajo na naslov rektorata UL. Izbor kandida-tov poteka v skladu z merili, opredeljenimi v posameznem študijskem programu. Vpis v doktorske študijske programe se opravi na podlagi popolno izpolnjenega vpisnega lista do roka, določenega z razpisom, najpozneje pa do 30. septembra.

Najkasneje ob vpisu na programa Biomedicina ali Varstvo okolja je potrebno priložiti soglasje mentorja, ki ima tri reference iz področja teme doktorske disertacije kandidata. Pri programu Varstvo okolja je prav tako potrebno pridobiti somentorja. Rok za prijavo v program Biome-dicina je letos do 1. julija, za program Varstvo okolja pa do 24. avgusta. Koordinatorka za dok-torski program Biomedicina na Veterinarski

fakulteti je prof. dr. Azra Pogačnik, koordinator za Varstvo okolja pa prof. dr. Martin Dobeic.

Doktorski program Biomedicina omogoča pridobitev znanstvenega naslova doktor/doktorica znanosti na desetih znanstvenih področjih (biokemija in molekularna biolog-ija, farmacija, genetika, klinična biokemi-ja in laboratorijska biomedicina, medicina - klinična usmeritev, medicina - temeljna us-meritev, mikrobiologija, socialna medicina, toksikologija, veterinarska medicina), od ka-terih pa diplomanti Veterinarske fakultete na-jpogosteje vpišejo področje veterinarska me-dicina. Za slednjega je za prihodnje študijsko leto razpisanih 10 vpisnih mest. V primeru, da je število prijavljenih na posamezno področje večje, kot je število vpisnih mest, se kandi-date izbira po merilih za izbiro, ki vključujejo povprečno oceno na dosedanjem univerzitet-nem študiju, raziskovalne članke, nagrade za raziskovalno delo … Za vpis v doktorski program Biomedicina ni začetnega pogoja, da bi kandidat moral imeti povprečno oceno najmanj 8,0 na dosedanjem univerzitetnem študiju.

Doktorski program Varstvo okolja prav tako omogoča pridobitev znanstvenega naslova doktor/doktorica znanosti, vendar gre v tem primeru za enotno znanstveno področje. Za prihodnje študijsko leto je v celoti razpisanih 25 vpisnih mest. V primeru prevelikega števila prijav se kandidate izbira po podobnih meri-lih kot za doktorski program Biomedicina. Razlika je v tem, da je za vpis v program Var-stvo okolja začetni pogoj, da ima kandidat povprečno oceno najmanj 8,0 na dosedanjem univerzitetnem študiju.

Doktorski študij je seveda plačljiv in za en letnik doktorskega programa Biomedicina je potrebno odšteti 4.300 EUR, za letnik Varstva okolja pa 3.500 EUR. Pretekli dve študijski leti je bilo možno pridobiti sredstva iz inovativne sheme za sofinanciranje doktorskega študija, kar pa je zaradi trenutne situacije v državi še vprašljivo za prihodnje študijsko leto. Stroški doktorskega študija se prav tako lahko krije-jo iz naslova mladega raziskovalca, kjer pa je prav tako tendenca upadanja števila mest.

ŠtudIjSKI PRogRAMI ZA IZPoPoL-NjeVANje NA NACIoNALNI RAVNIPredvidoma v juniju 2012 bo izšel razpis za pr-ijavo na študijske programe za izpopolnjevan-je na nacionalni ravni. Kandidati, ki ustrezajo osnovnim zahtevam, se bodo na posamezne programe lahko prijavili med 15. avgustom in 15. septembrom 2012 ter se ob uspešnem izboru nato vpisali na Veterinarski fakulteti v Ljubljani.

Trenutno je zasnovanih pet programov:- zdravstveno varstvo in sistemi

reje perutnine

nosilka prof. dr. Olga Zorman Rojs,- bujatrika nosilec doc. dr. Ožbalt Podpečan,- bolezni in zdravstveno

varstvo ptic, malih sesalcev in plazilcev

nosilec doc. dr. Joško Račnik,- veterinarska medicina

malih živali nosilka prof. dr. Nataša Tozon,- veterinarsko javno zdravstvo

in varna hrana nosilec doc. dr. Andrej Kirbiš.

Razpis za navedena področja bo, glede na zanimanje, objavljen na eno oz. dve leti. V namen popularizacije programov bodo v bližnji prihodnosti izdani tudi predstavitve-ni zborniki v slovenskem in angleškem jez-iku.

V študijske programe za izpopolnjevanje na nacionalni ravni se lahko vpišejo slušatelji, ki imajo končan študij veterinarske medi-cine, najmanj 3 leta delovnih izkušenj na izbranem področju in veljavno licenco. V primeru, da so slušatelji študij zaključili v tu-jini, morajo priložiti potrdilo o priznavanju tujega izobraževanja v skladu s 121. členom Statuta UL. Izbor slušateljev bo temeljil na delovnih izkušnjah, priporočilu veterinarske delovne organizacije in znanstveno-stroko-vnih dosežkih.

Pogoj za dokončanje programa so opravljene vse študijske obveznosti in opravljen zaključni izpit, katerega se opravlja pred 3 oz. 5 člansko komisijo. Slušatelj mora k zaključnemu izpitu pristopiti najkasneje 2 leti po opravljenih ob-veznostih oz. najkasneje 4 leta po vpisu v iz-brani študijski program (razen za program veterinarska medicina malih živali, kjer lahko pristopi do najkasneje 5 let po vpisu v študijski program). Po uspešno opravljenem zaključnem izpitu slušatelj pridobi potrdilo o opravljenem programu strokovnega iz-popolnjevanja iz izbranega področja, ki ga podpišeta dekan fakultete in rektor UL ter je javna listina.

Na podlagi omenjene javne listine lahko kandidat pri Veterinarski zbornici pridobi status veterinarskega specialista nacionalne stopnje za posamezno področje. Veterinar-ska zbornica status veterinarskega special-ista potrjuje za dobo 5 let, za ponovno regis-tracijo svoje specializacije pa mora kandidat izpolniti zahteve Veterinarske zbornice, ki so določene s Pravili Slovenskega kolegija veterinarske specializacije. Veterinarska zbornica je odgovorna za vodenje ažurnega registra članov Slovenskega kolegija vet-erinarske specializacije, ki ga sestavljajo de facto specialisti, veterinarski specialisti na-cionalne stopnje za posamezna področja in častni člani.


Izobraževanje

european Board of Veterinary Specialisa-tion (eBVS) in AVMA American Board of Veterinary Specialties (ABVS)

EBVS in ABVS sta krovni združenji, ki na evrop-skem in ameriškem prostoru ločeno verificirata posamezne veterinarske specializacije. EBVS tre-nutno priznava 23 veterinarskih specialističnih organizacij (college-ov), ABVS pa 21. V času us-tanavljanja posameznega college-a je potrebno določiti ustanovne (founding) specialiste, nato pa je v prvih petih letih po ustanovitvi še možno pridobiti status de facto specialista. Posamezni college-i so namreč različno stari in različno dolgo priznani s strani krovnih združenj. Veteri-narji, ki pridobijo status specialista - diplomat-a, večinoma delujejo kot referenčni veterinarji.

Pod EBVS je za pridobitev naziva diplomat potrebno opraviti nekajletno prakso pod men-torstvom delujočega diplomata, evidentirati za-dostno število kliničnih primerov iz področja specializacije (case log), objaviti določeno število

strokovnih del ter se udeleževati mednarod-nih kongresov in simpozijev. Zahteve se lahko opravi v obliki standard/regular residency train-ing programme (RRTP) na priznani inštituciji ali z alternative residency training programme (ARTP). Pred pričetkom standardnega ali alter-nativnega programa naj bi kandidat opravil vsaj eno leto trajajoč internship ali ekvivalentno delo na kvalitetni kliniki. Tako internship kot nato res-idency morata biti potrjena s strani posamezne Education Committee. Po uspešno opravljenem usposabljanju lahko kandidat pristopi k zaht-evnemu dvodnevnemu oz. tridnevnemu izpitu. V primeru neuspešnega izida ga kandidat lahko ponovno opravlja po pravilih posameznega college-a (število opravljanj variira med 2 do 4, opraviti pa ga je potrebno v določenem časovnem obdobju po zaključku usposabljanja), sicer mora ponovno opraviti vse predizpitne ob-veznosti.

Pristop k mednarodni specializaciji pri EBVS je mogoč na podlagi prijave na razpise, ki so v tis-tem trenutku na voljo znotraj posameznih colleg-ov in so objavljeni na njihovih spletnih straneh. Razpisi običajno zahtevajo življenjepis in vsaj

dve priporočilni pismi oseb z želenega področja specializacije. Ob uspešnem prehodu v ožji krog kandidatov se kandidata običajno povabi na os-ebni pogovor na samo kliniko, kjer naj bi oprav-ljal residency. Za bodočega mentorja je pomem-bno predhodno znanje in usposabljanje, sposob-nost dela v skupini, interes za delo s študenti in lastniki ter pripravljenost odrekanja prostemu času za prihodnjih nekaj let.

Za pristop k specializaciji na enem od priznanih ABVS college-ov obstajata dva načina. Prva možnost je opravljanje fellowship-a, ki je plačano ali neplačano delo na fakulteti oz. kliniki, kjer se kandidat izpopolnjuje na ozkem kliničnem področju ali opravlja specifično raziskavo. Pod določenimi pogoji lahko nato kandidat pris-topi k izpitu za diplomata. Druga možnost pa je opravljanje enoletnega internship-a ali ekviva-lentnega dela. Po opravljenem letu kandidati prejmejo potrdilo o uspešno opravljenem iz-popolnjevanju, ki je pogoj za vstop v residency, ki običajno traja 2 ali 3 leta. Poleg velikega števila ur na področju specializacije mora kandidat oprav-iti še druge zadolžitve (predavanja, raziskave, delo s študenti, sodelovanje na razpravah o najnovejših raziskavah, udeležbe na kongresih …). Po končanem usposabljanju kandidat pre-jme potrdilo o uspešno opravljeni specializa-ciji, vendar pa še ne pridobi naziva diplomat. Za pridobitev slednjega mora opraviti še zahteven končni izpit.

Iskanje prostih mest za internship in residency v okviru ABVS je možno preko VIRMP (Vet-erinary Internship & Residency Matching Pro-gram). Pred odločitvijo o posameznih mestih se kandidati dobro pozanimajo in se nato običajno odpravijo tudi na osebni pogovor na klinike z aktivnimi specialisti ter tako opravijo intervju z morebitnimi mentorji. Nato kandidat odda svojo vlogo (pismo o nameri, življenjepis in tri priporočila) in se preko VIRMP-ja prijavi na iz-brana mesta ter jih rangira. Prav tako je kandidat rangiran s strani izbranih klinik. V primeru, da se rangiranje ujame z obeh strani, je kandidat s tem pridobil mesto na želeni specializaciji.

Tabela: Slovenski veterinarji z nazivom diplomat mednarodne specializacije*

de facto član častni član član po izpitu

ECVpH prof. dr. Janez Marinšek**

ECpVs prof. dr. Olga Zorman Rojs

ECbHm doc. dr. Borut Zemljič,doc. dr. Ožbalt Podpečan

EVDC prof. dr. Zlatko Pavlica

ECVD Ana Rostaher

ECVo Tadej Zemljič

aCVIm-LaIm doc. dr. Modest Vengušt

aCVECC Marko Pipan

* podatki, ki jih je avtorica članka pridobila do konca redakcije ** ni več v bazi ECVPH

Legenda: ECVPH - European College of Veterinary Public HealthECPVS - European College of Poultry Veterinary ScienceECBHM - European College of Bovine Health ManagementEVDC - European Veterinary Dental CollegeECVD - European College of Veterinary DermatologyECVO - European College of Veterinary OphthalmologistsACVIM-LAIM - American College of Veterinary Internal Medicine - Large Animal Internal MedicineACVECC - American College of Veterinary Emergency and Critical Care


kje ste opravljali mednarodno specializacijo in zakaj ste se odločili za tovrstno izpopolnjevanje?

ana RosTaHER, dr. vet. med., diplomat ECVD (European College of Veterinary Dermatology)Residency iz veteri-narske dermatolog-ije sem opravljala na Veterinarski fakulteti v Münch-nu (Univerza Lud-wiga-Maximiliana) pri profesor Ralfu S. Müllerju in delo-ma pod okriljem njegove žene Sonye Bettenay. Za resi-

dency sem se odločila predvsem zato, ker želim delati na čim višjem strokovnem nivoju. Do-datno me je motivirala možnost opravljanja znanstvenega dela in delo s študenti ter želja, da sodelujem pri izboljševanju nivoja veterinarske dermatologije v Sloveniji. Tekom usposabljan-ja sem vodila dnevnik primerov, tako imenovani case log. Tekom treh let sem morala zbrati najmanj 750 novih primerov in 1000 kontrol. Poleg tega je bilo potrebno opraviti določeno število nacionalnih in internacionalnih predavanj ter pred izpitom objaviti najmanj dve pub-likaciji v »peer-reviewed journal«. Potrebno pa je bilo opraviti tudi najmanj eno raziskovalno delo (klinično ali na področju »basic science«), ki mora biti objavljeno bodisi kot predavanje, poster ali članek.

TaDEj zEmLjIč, dr. vet. med., diplomat ECVo (European College of Veterinary ophthalmologists)

Specializacijo sem opravljal v obliki alter-nativnega programa (ARTP) na veterinar-skih fakultetah v Zürichu (Švica) in Ohiu (ZDA) ter na zasebni veterinarski kliniki v Nemčiji. Za specializacijo sem se odločil, ker sem želel pridobiti znanje in veščine iz veterinarske oftalmologije. O specializa-ciji iz področja oftalmologije sem pričel razmišljati kmalu po diplomi, vendar sem se zadeve konkretno lotil bistveno kasneje. Za regularni program se nisem odločil, saj bi moral zapustiti Slovenijo za obdobje vsaj treh let. Zato sem svoj program opravil v več blokih, vmes pa sem vsaj par mesecev na leto lahko preživel doma. Slaba plat al-ternativnega programa je financiranje, saj sem si moral sredstva praktično v celoti zagotoviti sam. Inštitucije, ki razpisujejo specializacije, kolikor je meni znano, za-gotavljajo finančna sredstva samo za red-no razpisane programe (RRTP), kar je v primerjavi s ‘’samoplačništvom’’ vsekakor bistveno lažje za specializanta. Če odmis-lim te logistične probleme, je bila special-izacija zame zelo zanimiva in pozitivna izkušnja.

Doc. dr. moDEsT VEngUšT, dr. vet. med., diplomat aCVIm-LaIm (american College of Veterinary Internal medicine - Large animal Internal medicine)Za specializacijo sem se odločil, ker sem v tem videl možnost, da se primerno izobrazim. Veljal sem za eksotičen primerek, ker nihče ni vedel za Sloven-ijo in našo Veterinarsko fakulteto. Mislim, da sem v postopku iskanja poslal nekaj manj kot 100 prošenj (dobil pa mogoče pet odgovorov - negativnih) in pa neštetokrat ustno prigovarjal. Na vsakem strokovnem ali znanstvenem srečanju v tujini sem iskal možnosti. Kandidiral sem za mednarodne štipendije, ki so mi počasi odpirala vrata v anglo-saksonske ustanove v Angliji, ZDA in Kanadi. Končno sem bil uspešen s kandidaturo za doktorski program v Kanadi na Univerzi v Guelphu. Ko so me v Kanadi bolje spoznali, so mi dovolili vstop v program specializacije pod okriljem ACVIM. Najprej sem moral izpolniti pogoje v smislu veterinarske kompetentnosti. Vzporedno sem opravljal doktorat in special-izacijo, kar mi je zakompliciralo življenje. Oboje sem kot tujec pošteno preplačal, vendar bi se vedno odločil za takšno pot.


VIRI1. Pravilnik o licenci za opravljanje veterinarskih dejavnosti. Uradni list RS, št. 115/2006.2. Direktiva Evropskega parlamenta in sveta 2005/36/ES o priznavanju poklicnih kvalifikacij.3. http://www.nrpslo.org/regulirani_poklici/seznami_reguliranih_poklicev/seznam_5.aspx, z dne 30. 4. 2012.4. http://www.eaeve.org/evaluation/establishments-status.html, z dne 30. 4. 2012.5. http://www.uni-lj.si/studij_na_univerzi/podiplomski_studij.aspx, z dne 29. 4. 2012.6. Doktorski študij na Univerzi v Ljubljani, zbrana pravila in postopki. 2. dopolnjena izdaja. Ljubljana, 2012. 7. Interdisciplinarni doktorski študijski program Biomedicina. Univerza v Ljubljani, 2012.8. Interdisciplinarni doktorski študijski program Varstvo okolja. Univerza v Ljubljani, 2012.9. http://www.uni-lj.si/studij_na_univerzi/cenik_storitev.aspx, z dne 26. 5. 2012.10. http://www.ebvs.org/, z dne 2. 5. 201211. http://www.ebvs.org/colleges?task=view, z dne 27. 5. 2012.12. http://www.ecbhm.org/Resid.aspx, z dne 2. 5. 2012.13. http://www.evdc.info/current-dip-info.php, z dne 2. 5. 2012.14. http://www.avma.org/education/abvs/default.asp, z dne 2. 5. 2012.15. http://www.avma.org/education/abvs/specialty_orgs/default.asp, z dne 27. 5. 2012.16. http://www.virmp.org/, z dne 27. 5. 2012.

ANA RejeC, dr. vet. med., specializantka 3. letnika Veterinars-ke stomatologije in oralne kirur-gije po programu eVdC (european Veterinary dental College) Možnosti za nad-aljevanje podiplom-skega doktorskega študija in evrop-ske specializacije

s področja veterinarske stomatologije so bile v idejni zasnovi Bolnice za živali Postojna. Vsa-komur je ob prihodu ponujena možnost izbrati več. Pot, ki sem jo izbrala, prav gotovo ni lah-ka, saj je alternativna oblika specializacije, ki jo opravljam v Bolnici za živali Postojna v kom-binaciji z obiski diplomatov v tujini, drugačna v primerjavi z redno specializacijo. Alternativni residency omogoča veliko širino, saj sem poleg področja, ki ga specializiram, lahko vključena v druge oblike kliničnih aktivnosti, ki mi širijo znanje. Vesela sem, da lahko ponudimo kom-pleksno terapijo pacientom z ustnimi boleznimi - tu mislim na tumorje ustne votline - ko poleg kirurškega zdravljenja potrebujejo tudi druge oblike zdravljenj, predvsem z radioterapijo. Prav ta kompleksnost privablja k nam druge speciali-zante – rezidente našega college-a EVDC, ki svoj del usposabljanja, pod mentorstvom diploma-tov EVDC, lahko opravijo tudi pri nas. Če bo vse po sreči, me čez tri leta čaka specialistični izpit. Vseživljenjsko učenje pa se bo še vedno nadaljevalo.

Izobraževanje

MARKo PIPAN, dr. vet. med., diplomat ACVeCC (American College of Veterinary emergency and Critical Care)Podiplomsko klinično specializacijo sem opravil v Filadelfiji, ZDA, na Veterinarski fakulteti Uni-verze v Pensilvaniji. To je eden najboljših krajev za urgentno in intenzivno medicino malih živali na svetu, saj poteka specializacija pod stalnim nadzorom desetih diplomatov tega področja veteri-narske medicine. Za specializacijo sem se odločil zaradi želje po kliničnem znanju in zavedanja, da sodobna veterinarska medicina ponuja več, kot se lahko naučim pri nas. Poleg tega klinične specializacije v takšni obliki v Sloveniji ni. Internship sem opravil v Utrechtu na Nizozemskem, sl-edili sta dve izmenjavi v Ameriki. V tujini me je najbolj impresioniral zelo odprt način poučevanja in poglobljen pristop h kliničnim problemom. Za zainteresirane naj omenim, da je razgovor za mesto specializanta v tujini zelo pomemben in je pri meni trajal cel dan. Tudi priporočila uveljav-ljenih tujih strokovnjakov pri izboru zagotovo pomagajo. Program specializacije seveda ni lahek in zahteva veliko odrekanja; dnevi so dolgi, od tebe se pričakuje veliko, dela se podnevi in ponoči, svoje odločitve moraš znati vedno argumentirati, stres je stalni sopotnik. Ampak če vas veseli delo s pacienti in imate radi izziv, je to prava pot. In na koncu se izplača, saj ti znanja, ki ga pridobiš, ne more nihče vzeti! Opravljen specialistični izpit je na koncu pika na ‘’i’’. Samo za občutek zahtevnosti izpita ‒ poznavanje člankov iz sedmih veterinarskih in dveh humanih strokovnih revij, objavljenih v zadnjih treh letih, je le del znanja potrebnega za uspeh.

doc. dr. ANA NeMeC, dr. vet. med., specializantka 3. letnika Veterinar-ske stomatologije in oralne kirur-gije po programu AVdC (American Veterinary dental College)Že v času študija sem se odločila za akademsko kariero, zato je bilo podiplomsko usposabljanje zame prava pot. Odločala sem se med dok-torskim usposabljanjem in intern-ship-om in v mojem primeru se je odločitev, da najprej opravim doktor-sko usposabljanje, izkazala za izjem-no dobro, saj so mi klinično delo, opravljeno med doktorskim usposa-bljanjem, upoštevali kot ekvivalent internship-u, raziskovalne izkušnje in objave pa so mi prinesle bistveno prednost pred ostalimi kandidati/-kami za klinično specializacijo. Ideja

o specializaciji se je razvijala v času doktorskega študija - s poglobljenim raziskovanjem so se namreč odpirala nova klinična vprašanja. Prav tako pa sem si želela intenzivnega kliničnega treninga, za katerega je specializacija (sploh klasični residency) z vsemi zaht-evami, po mojem mnenju, idealna. Še zlasti v velikih referenčnih centrih, kjer je število primerov veliko, prav tako pa je velik tudi spekter bolezni. Od vsega začetka sem si tudi želela na univerzo (na eno izmed dveh specifičnih), ker sem si želela ostati vpeta v raziskovanje, kar se tudi izpolnjuje na Veterinarski fakulteti Univerze v Kaliforniji - Davis, ZDA, kjer zaključujem svojo specializacijo.


“Ločevanje apoptotičnih merjaščevih semenčic z uporabo magnetnih mikro-

kroglic z vezanim aneksinom V”Avtorici: Tamara Dolenšek, Tanja knific

Mentorica: doc. dr. petra zrimšek, univ. dipl. kem., prof. kem. Somentor: doc. dr. janko mrkun, dr. vet. med.

Študentske razIskovaLne naLoge

Raziskovalna naloga obravnava programirano celično smrt - apoptozo, ki prispeva k neus-pehom v postopkih asistirane reprodukcije kot tudi k padcu kakovosti zamrznjenega se-mena.Ena od značilnosti apoptoze, ki jo lahko upo-rabljamo v procesu odstranitve apoptotičnih celic iz semena, je eksternalizacija fosfatidilse-rina (PS). Na področju humane reprodukcije so za odstranitev apoptotičnih semenčic iz se-mena že uspešno uporabili metodo ločevanja celic z uporabo polimernih magnetnih mikrokroglic (MACS), konjugiranih z anek-sinom V, ki se veže na PS. Omenjeno metodo za ločevanje merjaščevih semenčic smo prvič uporabili v predstavljeni raziskavi, poleg te pa še metodo z uporabo magnetnih mikrokro-glic, ki prepoznajo antigen v plazemski mem-brani apoptotičnih in mrtvih semenčic.Z metodo MACS smo pri ločbi 12 vzorcev merjaščevega semena po tridnevnem hran-jenju pri 16 - 17 °C pridobili dve frakciji se-mena in sicer nevezano (neapoptotične/žive semenčice) in vezano (apoptotične/mrtve semenčice). Z metodo pretočne citometrije smo natančno, objektivno in v kratkem času analizirali integriteto plazemske membrane semenčic. Uporabili smo barvanje semenčic z aneksinom V, konjugiranim z Alexa Fluor 488 (A), in propidijevim jodidom (PI), ki nam je omogočilo ločbo semenčic v štiri subpopu-lacije: žive (A-/PI-), zgodnje apoptotične; žive (A+/PI-), pozno apoptotične in zgod-nje nekrotične; mrtve (A+/PI+), pozno nekrotične; mrtve (A-/PI+). Vezane frakcije, ki smo jih pridobili z obema omenjenima postopkoma MACS, se med seboj niso ra-zlikovale v nobenem testiranem parametru za ugotavljanje značilnosti semena; enako

tudi ne nevezane frakcije. Sub-populacije zgod-nje apoptotičnih in pozno nekrotičnih (mrtvih) semenčic smo zasledili v vseh vzorcih, vendar pa so bile omen-jene subpopulacije semenčic v večji meri zastopane v vezanih frakcijah kot nevezanih frak-

cijah in izhodnih vzorcih. Najmanjši delež živih semenčic smo zasledili v vezanih frak-cijah; le-ta se je statistično značilno razlikoval od deleža živih semenčic v izhodnih vzorcih. Gibljivost in progresivna gibljivost, ki smo ju določili z računalniško podprto analizo se-mena (CASA), sta se v nevezanih frakcijah statistično značilno znižali glede na izhodni vzorec, enako tudi preživitvena sposobnost semenčic, določena po barvanju z barvilom Hoechst. Omenjenih parametrov v vezanih frakcijah ni bilo mogoče ovrednotiti, ker je bilo število semenčic v teh frakcijah prema-jhno, da bi z metodo CASA pridobili rele-vantne rezultate. Metoda MACS je povzročila morfološke napake na semenčicah, ki smo jih ugotavljali z barvanjem semenčic z bar-vilom Giemsa. V frakcijah po ločbi semenčic se je pojavila neobičajna anomalija na glavi, delež morfološko normalnih semenčic se je statistično značilno zmanjšal, delež semenčic z odlepljenim akrosomom pa povečal glede na izhodni vzorec. Z uvedbo komercialnega testa Halomax® smo fragmentacijo DNK ugo-tavljali v obliki velikega ‘’halo efekta’’, ki se širi okrog glave semenčice, pri čemer nismo opa-zili statistično značilnih razlik med skupina-mi vzorcev, ugotovili pa smo pozitivno korel-acijo med stopnjo fragmentacije DNK in po-javom perzistirajoče kapljice na semenčicah v izhodnih vzorcih.Metoda MACS za ločevanje apoptotičnih in mrtvih celic je povzročila znižano gibljivost in preživitveno sposobnost semenčic kot tudi povečala delež morfoloških napak na semenčicah. Naši rezultati kažejo na to, da metoda MACS ni primerna za ločevanje merjaščevih semenčic pri pogojih, ki smo jih uporabili v raziskavi, kljub temu da so me-todo že uspešno uporabili pri ločbi humanih apoptotičnih semenčic.Raziskovalna naloga odpira možnosti nad-aljnjih raziskav, za katere so interes izra-zili tudi sodelavci z Medicinske fakultete. Z omenjeno tematiko se bomo skupaj z njimi vključili v raziskave na področju oploditve z biomedicinsko pomočjo.Priprava članka iz omenjene raziskave je v teku, rezultati raziskave pa so sprejeti za kratko ustno predstavitev ob postru na sve-tovnem kongresu ICAR (International Con-gress on Animal Reproduction) v Vancouvru v Kanadi, ki bo potekal konec julija 2012.

tamara dolenšek in tanja Knific, študentki 4. letnika veterinarske medicine v študijskem letu 2010/2011, sta izvedli raziskovalno nalogo z naslovom ‘’Ločevanje apoptotičnih merjaščevih semenčic z uporabo magnetnih mikrokroglic z vezanim aneksinom V’’. Mentorica naloge je bila doc. dr. Petra Zrimšek, univ. dipl. kem., prof. kem., in somentor naloge doc. dr. janko Mrkun, dr. vet. med. Naloga je bila izvedena na Kliniki za reprodukcijo in konje Veterinarske fakultete, analize z metodo pretočne citometrije pa na Fakulteti za farmacijo. Naloga je bila nagrajena z univerzitetno Prešernovo nagrado za leto 2011, ki sta jo študentki prejeli na slovesni podelitvi na univerzi v Ljubljani, 30. novembra 2011.

Merjaščeva semenčica z anomalijo na glavi.

Shema metode ločevanja celic na podlagi magnetizma. (vir: Br J Dermatol © 2005 Blackwell Publishing)


“Epidemiološka raziskava lišmanioze pri psih v sloveniji”Avtorica: katja ahačičMentorica: doc. dr. Tina kotnik, dr. vet. med.

Lišmanioza je bolezen, ki je posledica okužbe z različnimi vrstami protozojskega parazita rodu Leishmania. Rod vključuje približno 30 vrst, od katerih je 20 patogenih za ljudi in 10 za pse. Od vseh je najbolj razširjena in raziskana okužba psov z vrsto L. infantum, ki povzroča visceralno, (najtežjo) obliko bolezni in je nalezljiva tudi za ljudi, psi pa so glavni rezervoar bolezni. Bolezen je bila tradicionalno omejena na države medit-eranskega bazena, vendar se je zaradi podneb-nih sprememb v zadnjem obdobju razširila proti severu in je dokazana v Italiji in na Hrvaškem. Do sedaj podatkov o pojavnosti lišmanioze pri psih v Sloveniji nismo imeli. Namen raziskave je bil raziskati stanje lišmanioze v Sloveniji za pretek-lo obdobje petih let (od leta 2005 do leta 2010). Raziskovalna naloga je dala podatke, s pomočjo katerih smo lahko ocenili epidemiološko sit-uacijo lišmanioze pri psih v državi, posredno pa na podlagi podatkov ocenili, kakšno nevarnost bolezen predstavlja za ljudi.

V raziskavo, ki je potekala od začetka maja 2010 do konca oktobra istega leta, je bilo vključenih vseh 105 veterinarskih klinik oz. ambulant, ki se v Sloveniji ukvarjajo izključno ali vsaj delno tudi z malo prakso (zdravljenjem psov in mačk). Po pošti smo poslali vprašalnike, ki so bili zasnovani tako, da je na en vprašalnik odgovarjala ena veterinarska ambulanta. Zbi-rali smo izključno podatke o psih. Vprašalnik je obsegal devet sklopov vprašanj (splošni podatki o veterinarski praksi, pomembnost lišmanioze za prakso, ugotovljeni klinični znaki, diagnos-tika, zdravljenje, kontrolni pregledi, prognoza,

profilaksa, zdravje ljudi). Vprašanja smo zaradi primerljivosti rezultatov povzeli in prevedli v slovenski jezik na osnovi vprašalnika, ki je bil predhodno že uporabljen v več epidemioloških raziskavah v Evropi. Avtor vprašalnika je razisk-ovalna skupina, ki deluje pod vodstvom prof. Patricka Bourdeauja z Veterinarske fakultete v Nantesu (Francija), enega vodilnih strokovnja-kov na področju veterinarske parazitologije in člana skupine LeishVet, ki skrbi za edukacijo veterinarjev in vzpostavitev enotnega pristopa k obravnavi lišmanioze pri živalih.

Prejeli smo 49 izpolnjenih vprašalnikov. Izmed tistih, ki so na anketo odgovorili, jih večina (85,7 %) v zadnjih petih letih pri psih ni di-agnosticirala lišmanioze. Večina slovenskih veterinarjev je menila, da se tendenca novih primerov kot tudi tendenca kontrolnih pre-gledov psov, obolelih za lišmaniozo, v obdobju petih let v Sloveniji ni poviševala, temveč je os-tajala nespremenjena oziroma je celo upadala. Vsi psi z lišmaniozo, ki so jih slovenski vet-erinarji diagnosticirali v preiskovanem obdo-bju, so bili z že izraženimi kliničnimi znaki pripeljani iz držav z endemično obliko bolezni, večinoma iz Španije in Francije ter občasno iz Portugalske, Italije, Hrvaške in Afrike. Rezul-tati naše raziskave so pokazali, da Slovenije ni mogoče prištevati med države z endemično ob-liko bolezni v obdobju do leta 2010.

Podrobneje bodo rezultati raziskave predstav-ljeni s skorajšnjo objavo v Slovenskem veteri-narskem zborniku.

Katja Ahačič, absolventka študija veterinarske medicine v študijskem letu 2010/11, je izdelala raziskovalno nalogo z naslovom »epidemiološka raziskava lišmanioze pri psih v Sloveniji«. Naloga je bila izdelana v študijskem letu 2010/2011 na Kliniki za kirurgijo in male živali pod mentorstvom doc. dr. tine Kotnik in bila nagrajena s fakultetno Prešernovo nagrado za leto 2011.

Zajedavec v krvi. Lahko vidimo nekaj mikrometrov velike zajedavce prosto v krvi ter intracelularno (v nevtrofilnem granulocitu). Avtor: Daniele Coz

Pes, obolel za lišmaniozo. Lahko vidimo, da je žival kahektična, vidimo tudi kožne spremembe v obliki lusk (eksfoliativni dermati-tis) po koži glave in plečke. Avtorica: Tina Kotnik


“preučevanje vpliva dialize na kakovost kozlovega semena po zamrzovanju

v razredčevalcu, ki vsebuje jajčni rumenjak”Avtorici: Tina pihlar, nina pogačnik

Mentor: doc. dr. primož klinc, dr. vet. med.

Jajčni rumenjak, ki je sestavni del številnih razredčevalcev, predstavlja velik problem pri zamrzovanju kozlovega semena. V semen-ski plazmi se namreč nahaja encim fosfolipaza A2, ki v prisotnosti jajčnega rumenjaka tvori toksične produkte, ti pa poškodujejo semenčice. Do sedaj se je ta encim iz semenske plazme odstranjeval le s pomočjo centrifugiranja, za katerega pa je znano, da poškoduje semenčice. Prav zaradi tega smo v nalogi preučevali alterna-tivno možnost odstranjevanja encima s povsem novo in v ta namen do sedaj še nepreizkušeno metodo dialize.

Združeni ejakulat treh kozlov, sanske pasme, smo razdelili v tri skupine: kontrolno (K), centri-fugirano (C) in dializirano (D) skupino. Skupino C smo centrifugirali 20 minut pri 22 oC na 1.085 x g. Za dializo smo uporabili pripravljena dializ-na črevesja s prostornino 5 mL in velikostjo por 300 kDa. Skupino D smo dializirali šest ur v 1500 mL pufra, ki smo ga medtem trikrat zamenjali. Vse tri skupine smo redčili z razredčevalcem z jajčnim rumenjakom in glicerolom ter jih v slamicah zamrznili s tekočim dušikom. Po odm-rzovanju smo seme ocenili z mikroskopskimi in biokemijskimi analizami. Glede na izmerjeno fosfolipazno aktivnost nam je z dializiranjem iz semenske plazme uspelo odstraniti 28 % fos-folipaze A2, s centrifugiranjem pa 78,66 % (P < 0,05). Pri določanju koncentracije semenčic se je ta pri skupini C znižala v primerjavi s skupino K in D, vendar razlika med njimi ni bila statistično značilna (P > 0,05). Po ocenjevanju gibljivosti, morfologije in vitalnosti semenčic smo ugotovi-

li, da so bili rezultati najslabši v kontrolni skupi-ni. V tej je prišlo že po štirih urah do koagulacije razredčevalca in propada semenčic. Rezultati dializirane skupine so bili boljši v primerjavi s kontrolno skupino. Kakovost semena po odm-rzovanju je bila najboljša v skupini po centrifu-giranju. Razlike v rezultatih so bile najverjetneje posledica različne aktivnosti fosfolipaze A2 v posamezni skupini.

Študentki sta v nalogi ugotovili, da je z dializo mogoče odstraniti določen odstotek fosfolipaze A2 in s tem zmanjšati njen negativni vpliv na semenčice. V prihodnosti bodo potrebne nad-aljnje raziskave, ki bi povečale odstotek odstran-jenega encima, s čimer bi se dializa lahko uvel-javila kot najustreznejša tehnika za prečiščevanje semenske plazme pred konzerviranjem kozlove-ga semena.

Absolventki študija veterinarske medicine, tina Pihlar in Nina Pogačnik, sta v študijskem letu 2010/2011 izdelali raziskovalno nalogo z naslovom »Preučevanje vpliva dialize na kakovost kozlovega semena po zamrzovanju v razredčevalcu, ki vsebuje jajčni rumenjak«. Naloga je bila izdelana na Kliniki za reprodukcijo in konje pod mentorstvom doc. dr. Primoža Klinca in bila nagrajena s fakultetno Prešernovo nagrado za leto 2011. K uspešni izdelavi naloge je s svojim znanjem in aktivnim sodelovanjem veliko pripomogla tudi asistentka dr. Blanka Premrov Bajuk ter sodelavci s Klinike za reprodukcijo in konje in Inštituta za fiziologijo, farmakologijo in toksikologijo.

Pripravljeno dializno črevo Float-A-Lizer® G2

Razlike v koagulaciji razredčevalca z jajčnim rumenjakom v vseh treh skupinah po šestih urah inkubacije. V kontrolnem (K) vzorcu je prišlo do izrazite koa-gulacije razredčevalca. V dializiranem (D) vzorcu je vidna delna koagulacija, medtem ko v razredčevalcu centrifugi-ranega (C) vzorca koagu-lacija ni opazna.

Semenčice, obarvane s supravitalnima barviloma CFDA in PI. Žive semenčice so obarvane zeleno, mrtve rdeče, semenčice v odmiranju pa zeleno-rdeče.


TUjEk v golši pRI nImfI(Nymphicus hollandicus)

Avtorji: doc. dr. jožko Račnik, dr. vet. med., asist. dr. marko zadravec, dr. vet. med, asist. Cvetka marhold, dr. vet. med.Ambulanta za ptice, male sesalce in plazilce, Inštitut za zdravstveno varstvo perutnine, Veterinarska fakulteta

kLInIčnI prImer

V ambulanti za ptice, male sesalce in plazilce, Inštituta za zdravstveno varstvo perutnine, Veterinarske fakultete smo klinično pregledali papigo vrste nimfa (Nymphicus hollandicus) staro 5 let. Lastnik nam je v anamnezi povedal, da je papiga dva tedna manj živahna, manj je in hujša.

Pri kliničnem pregledu smo ugotovili dobro zdravstveno stanje živali. Papiga je imela teles-no maso 98 g. Na otip je bila golša razširjena in napolnjena z vsebino, ki je bila mehko elastične konsistence. Koža nad razširitvijo je bila nap-eta (Slika 1). Pomislili smo na naslednje dif-erencialne diagnoze: tujek v golši, kronična staza golše, kronično vnetje golše, absces na področju golše in tumor na področju golše.

Na podlagi diagnostičnih podatkov smo se odločili za eksplorativno ingluviotomijo v splošni anesteziji. Papigo smo pred anestezijo stabilizirali s tekočinsko terapijo (0,9 % NaCl v dozi 10 ml/kg s/c). Aplicirali smo ji antibiotik marbofloksacin v dozi 10 mg/kg i/m in raniti-din v dozi 4 mg/kg i/m.

Nimfo smo pred anestezijo premedicirali z butorfanolom v dozi 0,5 mg/kg i/m in mel-

oksikamom v dozi 0,3 mg/kg i/m. Pol ure po premedikaciji smo jo inducirali v anestezijo z izofluranom v 5 % mešanici s 100 % kisikom. Pretok plinov je bil 1 l/min. Papigo smo in-tubirali z intravenozno kanilo (Slika 2) in jo nadzorovano predihovali z ventilatorjem (SAV03, Vetronic Services Ltd, Velika Britan-ija) ves potek anestezije. Delovanje srca smo nadzorovali z dopplerjevim ultrazvočnim detektorjem (MODEL 811-B, PARKS Medi-cal Electronics, ZDA), ki smo ga namestili na kožo nad nadlahtnično arterijo na peruti. Anestezirano papigo smo položili na hrbet. Na področju operacijskega polja smo populili perje. Očistili smo ga z milom in razkužili s klorheksidermom ter z alkoholom. Polje smo omejili in zaščitili s sterilnimi samolepilnimi traki in kompresami. S skalpelom smo nare-dili rez skozi kožo in steno golše. Rez smo poljubno podaljšali s škarjami. V golši smo

opazili tujek (klobčič niti), ki smo ga izvlekli s pinceto (Slika 3). Po odstranitvi tujka smo golšo pregledali in sprali s sterilno fiziološko raztopino. Steno golše smo sešili v eni etaži s tankim, enonitnim resorbtivnim šivalnim ma-terialom (Caprosyn® 5/0) (Slika 4). Kožo smo sešili s tekočim šivom. Uporabili smo večnitni resorbtivni šivalni material (Serafit®4/0). Po končanem kirurškem posegu smo prenehali dovajati mešanico anestezijskih plinov. Pa-pigo smo nadzorovano predihovali do začetka spontanega dihanja. Po popolni prebuditvi smo jo namestili v ogrevano okolje s tem-peraturo 32 °C (inkubator) do popolnega okrevanja.

Papigo smo po posegu hospitalizirali za nekaj dni. Nadaljevali smo z antibiotično (marbofloksacin 10 mg/kg/dan) in antimikotično terapijo (itrakonazol 5 mg/

Slika 1: Na otip je bila golša razširjena in napolnjena z vsebino, ki je bila mehko elastične konsistence. Koža nad razširitvijo je bila napeta.

Slika 2: Papigo smo intubi-rali z intravenozno kanilo.


kg/dan). Bolečino smo blažili z aplikacijo meloksikama v dozi 0,3 mg/kg/dan. Prazn-jenje golše smo pospešili z aplikacijo metok-lopramida (0,25 mg/kg/dan) in ranitidina (4 mg/kg/dan). Nekaj ur po posegu smo jo pričeli hraniti po sondi s tekočo, prilagojeno hrano za papige (Recovery formula, Harri-son’s). Semensko hrano je pričela zauživati drugi dan po posegu. Pazili smo na količino zaužite semenske hrane. Ponudili smo ji manjše obroke, večkrat na dan.

Ptico smo odpustili iz hospitalne nege po treh dneh. Hrano je uživala v normalnih obro-kih. Lastniku smo svetovali, naj ugotovi vir zaužitih nitk, da v prihodnje prepreči pono-vitev nastanka tujka v golši. Kot zanimivost, tujek v golši je bil formiran iz tankih vlaken brezovih vej, ki jih je lastnik namestil v kletko nimfi za popestritev bivalnega prostora.

ZAKLjuČKIPapige zelo pogosto zaužijejo različne vrste predmetov (niti, tkanino, majhne igrače …), ki se ustavijo v golši, kjer povzročajo lokalno draženje in motijo prehod hrane. Pojavijo se lahko naslednji klinični znaki: regurgitaci-ja, otresanje z glavo, hujšanje in počasnejše praznjenje golše. Ptica lahko manjše tujke izloči z regurgitacijo ali skozi črevo, večje pa mora odstraniti veterinar. Tujek iz golše lahko odstranimo z endoskopom ali s kirurškim posegom (ingluviotomija). Z ingluviotomijo odstranjujemo velike tujke, ki jih z endosko-pom ne moremo odstraniti preko kljunske votline, pa tudi tujke, ki se nahajajo v žleznem želodcu. Zapleti po posegu so redki. Med najpogostejšimi so okužbe. Tudi uživanje prevelike količine hrane takoj po posegu (pa-pige so po odstranitvi tujka iz golše zelo lačne) lahko povzroči raztegovanje golše, popuščanje

šivov in razpiranje rane. Ptice po posegu hran-imo previdno z odmerjeno količino hrane.

ZAHVALAZa pomoč pri opisanem operativnem posegu in hospitalni oskrbi se zahvaljujemo veterinarski tehnici Ireni Bahč in študentki veterinarske medicine Maji Čonč.

uPoRABLjeNA LIteRAtuRA1. Harcourt Brown N in Chitty J (2005) BSAVA Manual of

Psittacine Birds, BSAVA. British Small Animal Veteri-nary Association.

2. O’Malley (2005) Clinical Anatomy and Physiology of Exotic Species. Structure and function of mammals, birds, reptiles and amphibians. Elsevier, Saunders.

3. Ritchie, Harrison in Harrison (1994) Avian Medicine: Principles and Application. Wingers Publishing, Inc., Lake Worth, Florida.

Slika 4: Steno golše smo sešili v eni etaži s tankim, enonitnim resorbtivnim šivalnim materialom (Caprosyn® 5/0)

Slika 3: V golši smo opazili tujek (klobčič niti), ki smo ga izvlekli s pinceto.


kaj pa šTUDEnT VE?

Piše: Tanja knific, predsednica študentskega sveta Univerze v Ljubljani

ŠsuL

Precej napačna je tudi predstava javnosti o povprečnem študentu: gre za brezskrben osebek, ki poceni jé in poceni živi na račun davkoplačevalcev, opravlja študentsko delo, da lahko redno popiva in žura, priložnostno opravi kakšen izpit, da lahko naslednje leto spet brezskrbno uživa svoje študentsko življenje. Realnost pa je »neko-liko« drugačna. Veliko študentov dela preko študentskega servisa, da si lahko sploh privošči življenje v Ljubljani, če imajo srečo, v študentskem domu, drugače pa si morajo nekateri zaradi finančnih omejitev poiskati kakšno vzdržno luknjo, ki ji najemodajalec za približno 200 € na mesec pravi soba za študenta. Študentov v slabem socialnem položaju ni malo. Ostali delamo zato, da pri svojih letih nismo odvisni samo od svojih staršev. Štipendije - neodvisno od vira financiranja - lahko preimenu-jemo kar v žepnine, saj njihova višina že dolgo ne omogoča pokritja osnovnih stroškov za nastanitev in hrano. Zaradi slabe implementacije bolonjskega sistema je vsaj na nekaterih fakultetah, definitivno tudi na naši, študent veliko bolj obremenjen s sprotnimi študijskimi zadevami, kot so bili študentje po starem univerzitetnem programu. Med študijem seveda tudi študiramo; včasih za našo prihodnost nepotrebne stvari, včasih se učimo stvari, ki bi jim Francozi rekli passé, včasih se učimo iz literature starejše od nas (pa saj ne gre drugače, če nove pač ni), včasih upamo, da z vsem svojim znanjem naletimo na dober dan profesorja, večinoma pa se učimo, ker si znanja želimo. Ves ta čas se zavedamo, da bomo poleg vseh svojih first day competence, rabili tudi zelo veliko sreče, da bomo dobili službo. Trenutna situacija v naši državi je za vse študente in za vse tiste, ki bi to še radi postali, z vidika kakovosti in dostopnosti študija ter z vidika trga dela, vse prej kot rožnata. Da gre res za najlepše obdobje v našem življenju, pa vseeno imamo razloge: gre za zadnje obdobje, ko smo zdravstveno zavarovani preko staršev, imamo pravico do štipendij, subvencionirane prehrane in bivanja ter lahko delamo preko študentske napotnice.

Študenti nismo samo brezskrbneži, ki jih briga le uživanje tega lepega obdobja, ampak želimo pridobiti znanja in izkušnje, da se bomo za-poslili v službi, v kateri bomo lahko razvili svoj potencial, s prihodkom pa ustvarili svoj dom in družino. Poleg tega želimo biti študenti tudi družbeno koristni in odgovorni. Kaj pa študent ve o družbeni koristi in odgovornosti? V prvem letniku sigurno ne prav veliko. Na žalost pa se tudi študenti višjih letnikov ne zavedajo, da ima njihovo mnenje težo. Kot brucka o tem nisem razmišljala veliko, čeprav sem kmalu opazila, da je veliko stvari, ki bi lahko bile boljše. V drugem letniku sem dobila občutek, da moje mnenje oz. mnenje enega samega študenta sploh ni pomembno. Ta občutek je bil samo to - občutek, ki ni imel nobene pod-lage. Ker sem si želela sprememb in ker sem želela ovreči svoj občutek, sem se v tretjem letniku odločila, da bom predstavnica letnika in tako postala članica Študentskega sveta Veterinarske fakultete ter članica se-nata VF. To leto sem ugotovila, da mnenje vsakega študenta šteje in sicer toliko, kot sam verjame, povedano drugače: pomembnost mnenja je sorazmerna z delom, ki ga vložimo v uresničitev. Ker sem prepričana, da je za kakovost fakultete oz. univerze najpomembnejše, da v procesu upravljanja sodelujemo tudi študenti in seveda zato, ker me samo up-ravljanje zanima, sem v uresničitev tega mnenja pripravljena vložiti ve-liko dela.

Vsak študent in vsak pedagoški delavec bi se moral zavedati, da študenti nismo samo uporabniki storitev, ampak smo partnerji pri upravljanju. Ko bo to zavedanje prevladovalo, bomo prepoznali vsak svoje odgov-ornosti za kakovost, kar bo omogočilo optimalen razvoj naše fakultete in univerze v celoti. Študentski svet Univerze v Ljubljani (ŠS UL) je en od štirih organov upravljanja univerze in s svojim delovanjem za-stopa mnenja in interese vseh študentov. ŠS UL ima s Statutom UL določene osnovne naloge, sama pa vidim napredek predvsem v do-

Zagotovo se vas večina strinja z obrabljeno frazo, da so študentska leta najlepše obdobje v našem življenju. tudi sama se strinjam s tem, mislim pa, da so za to v zadnjem času krivi precej napačni razlogi.


datni aktivnosti članov s podajanjem pobud ostalim organom UL in Študentskim svetom članic. Letos smo za reševanje vsake problematike posebej ustanovili različne delovne skupine, ki so se izkazale za odlično obliko delovnega telesa, kjer so zbrani aktivni člani ŠS UL in imajo na voljo dovolj časa za diskusijo, ki ga na seji vedno zmanjka. Delovne skupine, ki že opravljajo svoje naloge:

• delovna skupina za študijski red je obravnavala predlog sprememb Statuta UL in opombe ŠS UL izročila vodstvu univerze. Sedaj si pri-zadevamo, da bomo sodelovali pri pripravi končnih predlogov, ki bodo namenjeni za obravnavo in sprejetje na seji senata UL.

• delovna skupina za habilitacije je pripravila enoten obrazec za študentska mnenja, ki je s sklepom ŠS UL edina oblika podajanja mnenj za pedagoške delavce v habilitacijskem postopku. Oblikova-li smo tudi Priporočila Študentskim svetom pri presoji pedagoške usposobljenosti pedagoških delavcev. Vse to z namenom, da bodo študentska mnenja na vseh članicah napisana kakovostno in s tem pridobila večjo težo, saj je študentsko mnenje edino, ki pri habil-itaciji pedagoškega delavca ocenjuje pedagoško usposobljenost. Naslednja naloga te delovne skupine bo obravnava problematike študentskih anket.

• delovna skupina za prilogo k diplomi je pripravila Predlog za vpis podatkov pod točko drugi študentovi dosežki v prilogo k diplomi, kjer bodo na posameznikovo željo zabeleženi njegovi vrhunski dosežki iz stroke članice, na katero je vpisan.

• delovna skupina za kakovost študijskega procesa prepoznava el-emente, ki vplivajo na kakovost, in jih skuša konkretizirati. Če je danes kakovost visoka, nič ne zagotavlja, da bo tudi jutri. Kakovost ni samoumevna, ampak jo je potrebno vsakodnevno postavljati pod vprašaj. Bistvena je jasna vizija, kaj pričakujemo od študija. To vizijo moramo imeti študenti in moramo biti pobudniki sprememb. Ka-kor opažam, smo študenti premalo aktivni, pogosto sicer kritični, a nemalokrat v kritikah nekonstruktivni. Če želimo doseči visoko ka-kovost študijskega procesa, mora biti del le tega aktivno sodelovanje študentov in profesorjev. Študentski sveti so tisti, ki morajo takšno delovanje voditi, ga usklajevati in morajo kljub razlikam med ŠS članic nastopiti složno na nivoju univerze.

• delovna skupina za promocijo ima nalogo, da čim več študentov in tudi čim več pedagoških delavcev seznani z delovanjem in nalogami ŠS UL ter ŠS članic. Člani ŠS UL se zavedamo svoje odgovornosti in le z informiranjem vseh sodelujočih v pedagoškem procesu lahko študenti povečamo svoj vpliv.

• delovna skupina za obravnavo ukrepov vlade rs se ukvarja z varčevalnimi ukrepi, ki lahko resno ogrozijo kakovost in dostopnost visokega šolstva v Sloveniji.

Realizirane bodo še delovna skupina za delovanje študentskih svetov, ki bo z analizo poročil ŠS članic pripravila dokument, ki bo omogočil optimizacijo, boljšo organizacijo in učinkovitost dela, delovna skupina za prenovo aktov in komisija za podeljevanje diplom za najboljše pre-davatelje in priznanja za najprijaznejšega delavca v referatu. Lotili pa se bomo tudi široke problematike zaposlovanja mladih.

Kaj pa družbena odgovornost? Študenti verjamemo, da sta znanost in izobraževanje ključnega pomena za prihodnost naše države. Visoko šolstvo kot domovanje znanosti je integralni in vitalni del družbe; je temelj za razvoj in obči družbeni, tehnološki in gospodarski napredek. Dolgoročna gospodarska rast je možna le ob napredku znanosti. Na drugi strani je družbeni napredek z vidika človekovih pravic, moral-nosti in zagotavljanja javnih dobrin neposredna posledica razvoja humanističnih in družboslovnih ved. Zato si ŠS UL sam in v okviru Nacionalne koordinacije Študentskih svetov univerz RS prizadeva, da bi bil tudi v javnosti prepoznan kot legitimen predstavnik študentov.

Prihodnost vidim v večji udeleženosti študentov pri ustvarjanju študijskega procesa in pri upravljanju fakultet ter večji samoinicia-tivnosti, tako bodo posameznikov potencial in kompetence optimalno izkoriščene. Visoko šolstvo bi si moralo prizadevati za celostno obravna-vo študenta kot osebe, ne le za faktografsko znanje in izkušnje, temveč tudi za oblikovanje človeka, ki se zaveda odgovornosti do družbe in svojih državljanskih dolžnosti. Žalostno je, da gre preveč stvari mimo prevelikega števila študentov, saj želijo le diplomirati, kaj se dogaja s fakulteto in univerzo ter kako bodo študirale prihodnje generacije pa jih sploh ne zanima. Mislim, da je študij precej več kot samo diploma. Pridobimo lahko toliko znanja in izkušenj, kot si jih sami želimo, in smo del najboljše univerze, ki jo moramo vzeti za svojo, in skrbeti, da bo v prihodnosti le še boljša. Zavzemati bi se morali tudi za socialno varnost študentov, ki bi imeli možnost nekaj zaslužili z opravljanjem prakse iz stroke članice, ne pa z opravljanjem študentskih del, ki so bolj ali manj izkoriščanje nižje obdavčene delovne sile in študentom jem-ljejo dragocen čas, ko bi lahko pridobivali izkušnje na področju zani-manja.

Naj povzamem: Tudi tvoje mnenje šteje! Uveljavite ga z resnim reševanjem anket za pedagoške delavce, anket o študijskem procesu in vseh ostalih vprašalnikov, ki jih pripravlja univerza. S problemi, mnenji in pobudami se obrnite na predstavnika letnika ali drugega člana Študentskega sveta VF. Vsem, ki vas soupravljanje bolj zanima, priporočam, da se aktivno vključite v delovanje Študentskega sveta VF ali kandidirate za predstavnika študentov v drugih organih Veterinar-ske fakultete ali Univerze v Ljubljani.

V zavetišču za zapuščene živali Ljubljana ponovno začenjamo z akcijo rejništva in začasne oskrbe mačjih mladičev, h kateri želimo povabiti vse, ki lahko pomagajo številnim zapuščenim mačjim mladičem.

Žal v zavetišče spet sprejemamo številne negodne mačje mladiče ali kar cele mačje družine, ki so jih neodgovorni lastniki zavrgli. Veliko mačjih mladičev sploh nikoli ni občutilo toplote doma, saj so že njihove mačje mame prepuščene ulici.Mladiči do starosti osmih tednov namreč ne morejo preživeti brez skrbstva mačje mame, zato osiroteli mladiči potrebujejo pomoč človeka, ki vsaj delno nadomesti mačjo mamo. Zaradi neodpornosti so zelo dovzetni za številne bolezni, ki so lahko prisotne v zavetišču, zato je pomembno, da se jim v najkrajšem možnem času najde nadomesten dom.

IŠČeMo SKRBNIKeZA MAČje MLAdIČe

Dodatne informacije01 25 60 279 ali

[email protected]

BREZ

PLA

ČNA

OBJ

AVA


bRUCoVanjEVeterinarske fakultete 2012

Piše: anže miklavič

Na dan dogodka so nam gostinci najprej pos-tregli s slastno večerjo. Tej je sledil uradni pro-gram. Simpatična voditelja Arijana in Andrej sta skozi celoten večer skrbela za prijetno vzdušje. Za bruce smo pripravili različne igre, katere so morali uspešno opraviti. Najprej smo uprizorili prigon brucev s pomočjo kavbojev Hane, Sare in Anžeta, ki so jih zaprli v namišljeno ogrado, jih simbolno pocepili, označili in identificirali. Temu so sledile igre v skupinah, ki so med se-boj tekmovale za najboljši rezultat. Tekmovalci so se tako med seboj pomerili v sestavljanju infuzijskega seta in čim hitrejšem izpraznjen-ju le-tega. Tradicionalno je bil le-ta napolnjen z dobro alkoholno infuzijo – »brucomorom«. Prav zabavno jih je bilo opazovati, kako so iznajdljivi in hitri. V drugi igri so ugibali pan-tomimo, v tretji pa oponašali rukanje. Igre so bile zelo zanimive in smeha res ni manjkalo. Po

uspešno opravljenih igrah je ob ponavljanju za Žigo sledila zaprisega brucev, s katero so bili bruci uradno sprejeti med študente Veterinar-ske fakultete.Po krajšem premoru je prišla na vrsto podel-itev vetkotov v izvedbi Tamare in Blaža. Vetko je študentsko priznanje pedagoškim delavcem za uspešno delo na določenem področju. Peti letniki so z glasovanjem določili zmagov-alce v enajstih kategorijah. Tako je vetkota za najboljša predavanja prejel doc. dr. Gorazd Vengušt, za najboljše vaje asist. dr. Mitja Gombač in za najboljše terenske vaje asist. dr. Štefan Pintarič. Kot naj tehnik je bil iz-bran Čedo Bursač. Vetko za najboljši kole-ktiv je odšel na Savinjsko veterinarsko postajo Žalec, kjer je bil izbran tudi najboljši zunanji sodelavec Igor Bergant. Kar dva vetkota sta šla v roke doc. dr. Andreju Kirbišu in sic-

er za najboljšega tutorja in najboljši izpit. Prestižnega vetkota za najboljši odnos do študentov pa je prejel prof. dr. Robert Frangež. Letos smo imeli še posebno rubriko izbora in sicer miss in mister VF. Naziv miss VF 2012 je dobila prof. dr. Olga Zorman-Rojs, naziv mistra pa doc. dr. Joško Račnik. Vsem nagra-jencem še enkrat iskrene čestitke!Tanja je za tem predala žig z napisom »bruc« predstavniku 4. letnika, da bodo ti lahko nad-aljevali žigosanje novih generacij. Prav tako pa je v navadi je, da se na brucovanju liciti-ra odojek, ki gre v roke najvišjemu ponud-niku in za licitacijo sta poskrbela Pavlina in Anže. Letos ga je za pošteno ceno kupil asist. dr. Mitja Gombač. Poleg tega pa je potekal srečelov, kjer se je s pomočjo sponzorjev na-bralo kar 250 srečk, po katerih je bilo kar ve-liko povpraševanje, tako da so hitro pošle.

Brucovanje je dogodek, ki ga študenti zadnjega letnika Veterinarske fakultete pripravijo z namenom, da bi medse sprejeli novopečene prve letnike oziroma »bruce«. Letošnje brucovanje se je odvijalo 8. maja v gostišču na Livadi ob Ljubljanici. Priprave za tako velik dogodek pa so se pričele že dobre tri mesece poprej. V prvi vrsti je bilo potrebno poiskati dobrosrčne sponzorje, ki se jih je na koncu nabralo kar precej, izbrati dobro glasbeno skupino, natisniti majice za bruce in študente 5. letnika, prodati karte med študente in profesorje oziroma druge uslužbence na fakulteti …

brucovanje


Na koncu uradnega dela je sledila pogos-titev z odlično torto, ki jo je donirala Srednja agroživilska šola v Ljubljani. S tem se je zaključil uradni del brucovanja. Prešerna druščina je nadaljevala svoje druženje z glasbeno skupino Duo limit do zgodnjih jutranjih ur.Še enkrat bi se v imenu letošnjega 5. letni-ka Veterinarske fakultete rad zahvalil vsem sponzorjem, ki so nam na kakršen koli način pomagali pri pripravi brucovanja, fakulteti za izposojo kombija, vsem študentom, ki so ak-tivno sodelovali pri pripravi brucovanja, ter nadebudnemu fotografu Denisu Tratnjeku za fotografiranje veselega dogodka. Nenazadnje se zahvaljujem vsem obiskovalcem, ki so pris-pevali k dobri volji in vzdušju na samem do-godku. Mislim, da je brucovanje zelo lep do-godek, in prav je, da se ta tradicija nadaljuje tudi pri naslednjih generacijah.


predstavItev pasme

Le malokdo ve, da je ta sicer zelo stara pasma malih španjelov, ki so desetletja delali družbo kronanim glavam, skorajda izginila zaradi takratne mode - čim manjših kratkogobčnih psov. Ponovno je bila obujena na pobudo Američana Roswella eldridgea, ki je za takratne čase ponudil veliko vsoto tistemu, ki bi vzredil španjela po podobi starih aristokratskih psičkov, ki so bolj kot ne ostali le še na slikah. Njegova pobuda je bila več kot uspešna, vzreditelji so se zagnano lotili obujanja pasme in leta 1928 je bil ustanovljen matični pasemski klub za te male očarljivce, ki zlezejo v srce prav vsakomur, ki jih sreča.

Čeprav so najbolj priljubljeni blenheim - kostanjevo beli - in tricolor - beli s črnimi lisami in rjastimi oznakami (znana tudi kot Princ Charles barva), sta tu še dve manj poznani barvni različici, black&tan - vranje črna z rjastimi oznakami (znana kot King Charles barva) in ruby - ko-stanjevo rdeča.

Vsem pa je skupen njihov miren in prijeten temperament, so odlični družni psi, tipično španjelske postave, a prikupno kratkega kvadrataste-ga gobčka, ki je pasemska značilnost in jih razlikuje od sorodne pasme King Charles Spaniel.

Na žalost pa je to tudi pasma s kar precej genetsko pogojenimi bolezn-imi. Vzreditelji si zadnja desetletja močno prizadevajo izboljšati vzrejo in zdravstveno stanje pasme, kar jim tudi v veliki meri uspeva, a pot je dolga …

SINdRoM LoVLjeNjA MuH – Flycatcher’s Syndrome Obstajata dve teoriji, zakaj naj bi prihajalo do tega sindroma. Po prvi gre za obliko epileptičnih napadov, po drugi pa za obsesivno kom-pulzivno motnjo. Prizadeti psi ponavadi strmijo v prazno in šavsajo po zraku, kot bi lovili muhe, nekateri pa obsesivno lovijo svoj rep, se praskajo po uhljih ali grizejo šape. Epizode so dolge od nekaj minut do več ur in so lahko zelo izčrpavajoče za psa. Postavitev diagnoze je težavna, zdravljenje je kompleksno.

SYRINgoMYeLIA (SM) – Neck Scratcher’s diseaseGre za tvorbo ene ali več votlin napolnjenih s cerebrospinalno tekočino v hrbtenjači, kar povzroča progresivno ataksijo, parezo, skoliozo in močno bolečino v področju hrbtenice. Pojavlja se tudi v obliki Chiari I malformacije, pri čemer gre za nepopoln razvoj okcipitalne kosti in povečan pritisk na relativno prevelike možgane. Možgani tako pritiskajo na foramen magnum, kar povzroča izjemno bolečino, zastajanje likvorja in občasno tudi hidrocefalus. Pri priza-detih psih je opazna ataksija, tetraplegija, bolečina v vratu in ob bazi lobanje, nenormalno pogosto, intenzivno praskanje za uhlji in po vratu. Za diagnostiko se uporabljajo CT, MRI in RTG. Kortikoster-oidi lahko delno ublažijo znake, a edina zanesljiva rešitev je operacija. Brez terapije je prognoza v večini primerov infaustna.

BRAHICeFALIČNI oBStRuKtIVNI SINdRoM (BoS)Pri kavalirjih se pojavlja več komponent tega sindroma. Zlasti pog-osti sta stenoza nosnic in podaljšano mehko nebo. Pojavljajo se tudi kolaps larinksa in sapnika ter everzija laringealnih ventriklov in larin-gealna paraliza. Vse te anatomske nepravilnosti vodijo v obstrukcijo dihalnih poti, oteženo dihanje in hipoksijo. Taki psi pogosto smrčijo, glasno sopejo, pohrkavajo, kažejo znake davljenja ali regurgitacije. So manj živahni, se neradi gibljejo, hitro se utrudijo in pregrejejo. Če last-nik ni pazljiv in preveč obremeni žival, lahko pride do sinkope in tudi nenadne smrti.

kavalir king Charles španjel … maLI - VELIkI šaRmER

piše: pavlina Debeljak


MIKRooFtALMIjAGre za dedno pogojeno zmanjšanje velikosti enega ali obeh očesnih zrkel in okvare le teh. Psi slabše vidijo ali so slepi na prizadeto oko. Zdravljenje je simptomatsko in kirurško. Takih psov se ne sme upora-bljati za vzrejo!

PRogReSIVNA RetINALNA AtRoFIjA (PRA)Pri kavalirjih je avtosomalno recesivno pogojena bolezen. Lastnik na-jprej opazi dilatirano in neodzivno zenico, nočno slepoto ali nenadno popolno slepoto. Diagnoza se postavi s pomočjo oftalmoskopa in ele-ktroretinograma. Terapije ni.

RetINALNA dISPLAZIjAGenetsko pogojena multifokalna retinalna distrofija (MRD), pri ka-teri pride do ločitve plasti mrežnice, delnega ali popolnega odstopa mrežnice od baze zrkla. Nepravilnosti na mrežnici se izražajo kot slepe pege in v teh področjih pes ne vidi. Za diagnozo je potreben specialistični oftalmološki pregled, zdravljenje je kirurško z laserjem. Recidive so možne in psi s hudo obliko retinalne displazije lahko os-lepijo.

KAtARAKtAPri tej pasmi je pogosta prirojena katarakta; le-ta je opazna že takoj, ko mladič odpre oči. Ponavadi je bilateralna in simetrična, lahko tu-di asimetrična, večkrat v povezavi z mikrooftalmijo. V starosti od 6. meseca naprej je pogosta tudi progresivna juvenilna katarakta. Ob pre-gledu oči opazimo diskolorizacijo na področju zenice. Področje je sivo-belo do rumenkasto, motno in se lahko sčasoma povečuje. Psi slabše vidijo, pogosto se zaletavajo v stvari, težko hodijo po stopnicah, imajo težave z orientacijo. Za potrditev diagnoze je potreben specialistični oftalmološki pregled, terapija je kirurška. Nezdravljeno stanje lahko vodi v popolno slepoto.

KoRNeALNA dIStRoFIjATa bolezen je genetsko pogojena. Najpogosteje se pojavi med 2. in 4. letom starosti. Pod roženico so opazni sivo-beli opačni depoziti. Gre za epitelijsko/stromalno obliko distrofije. Stanje je neboleče in zdravljenje ni potrebno, vid je le delno prizadet, psi pa večinoma normalno funk-cionirajo. Svetuje se prehrana s čim manj maščobe.

dIStIHIAZATrepalnice izraščajo iz notranjega konjunktivalnega dela vek in povzročajo močno draženje očesnega zrkla. Opazno je povečano solzenje, vnetje veznic, poškodbe in čiri po roženici. V zelo skrajnih oblikah lahko pride do preboja roženice in trajnih poškodb očesa. Zdravljenje je kirurško z depilacijo ali ekscizijo nepravilno izraščenih trepalnic.

eNtRoPIjPrizadeta je spodnja, zgornja, ali obe veki, na enem ali obeh očesih. Ve-ka je stalno ali le občasno uvihana navznoter proti samemu očesnemu zrklu, kar povzroča draženje in poškodbe očesnih veznic in roženice. Oko se intenzivno solzi, pogostejša so vnetja in čiri. Zdravljenje je kirurško.

PRogReSIVNA gLuHoStPri tem naj bi šlo za degeneracijo slušnega živca, le-ta je postopna, a napredujoča. Prvi znaki poslabšanega sluha pa se pojavijo v starosti 3 - 5 let. Psi postopoma popolnoma oglušijo, pravi vzroki za nastanek te degeneracije pa za enkrat še niso znani.

NeVRoMuSKuLARNo oBoLeNje ŽVeKALNIH MIŠIC – Masticatory Muscle Myositis Je delno imunsko pogojena bolezen. Označujemo jo tudi z izrazom eozinofilni ali atrofični miozitis. Žvekalne mišice se hitro vnamejo,

pojavi se trizem, žival ne more odpreti gobca, ne more piti ali jesti. Obolenje se izrazi pri živalih starih od 12 tednov naprej in do pol leta starosti močno napreduje. Lahko se pojavi tudi pri odrasli živali, na-jpogosteje pri 3. letu starosti. Sčasoma se pojavita fibroza in atrofija žvekalnih mišic, žival lahko le delno odpira gobec. Obstaja krvni test za iskanje 2M protiteles, ki naj bi bila poglavitni krivec za to bolezensko stanje. Zdravljenje je zgolj simptomatsko.

PeRIodIČNA HIPeRtoNIČNoSt MIŠIC – episodic Falling SyndromeJe unikatna genetsko pogojena motnja pri kavalirjih, poznana tudi kot paroksizmalna, z gibanjem inducirana distonija ali diskinezija. Bolezen je recesivno dedovana, okvarjen pa je BCAN gen. Pri prizadetih posameznikih se nenadoma pojavi hipermetrija zadnjih nog, okorno zibajoče gibanje, zajčje poskakovanje, usločen hrbet in hiperfleksija. Psi imajo bolečine in cvilijo. Sprva se nekoordinirano gibljejo, nato padejo na bok in so v popolnem krču. Značilno je, da so v tem stanju popolnega krča sprednje noge iztegnjene preko glave, vrat pa je močno pokrčen navzdol proti prsnemu košu. Psi so med napadom mental-no neprizadeti, po koncu napada pa izčrpani, a si kmalu opomorejo. Možno je DNA testiranje za nosilce mutiranega gena. Zdravljenje je še vedno le poizkusno in ni uveljavljene enotne doktrine.

eoZINoFILNI StoMAtItISGre za avtoimuno pogojeno bolezen z značilnim ulcerativnim vnetjem ustne sluznice, dlesni, jezika in trdega neba. Sprva lastnik opazi oteženo jemanje hrane in povečano slinjenje. Žival se noče več igrati z igračami. Diagnostično najzanesljivejši je patohistološki pregled bioptov. Zdrav-ljenje sestavljajo: osnovna higienska faza ustne votline, eventuelno


izdrtje močno prizadetih zob ter podporna terapija z antibiotiki, proti vnetnimi nesteroidnimi zdravili (NSAID) in kortikosteroidi.

tRoMBoCItoPeNIjATrombocitopenija je avtosomalno recesivno podedovana pasemska lastnost, ki naj bi bila prisotna pri kar eni tretjini psov in navadno ne povzroča nobe-nih zdravstvenih težav. Gre za relativno zelo nizko število trombocitov, ki so hkrati tudi nenormalne velikosti ‒ makrotrombocitemija. Je pa dobro, da lastniki in veterinar to vedo in upoštevajo ob tolmačenju krvne slike.

HIPotIRoIdIZeM Genetsko pogojeno avtoimuno obolenje, znano tudi kot limfocitni tireoiditis. Gre za postopno uničenje ščitničnega tkiva s T limfociti. Prvi simptomi se pojavijo, ko je delovanje ščitnice zmanjšano za 75 %. Psi ob nespremenjenem obroku pridobivajo na telesni teži, pogoste so kožne infekcije, simetrična alopecija, spremembe v obnašanju, letarg-ija, obolenja sklepov in tetiv. Diagnoza se postavi s pomočjo merjenja ravni T3 in T4 hormonov ter TSH. Zdravljenje sloni na nadomeščanju tiroidnih hormonov in simptomatski ter podporni terapiji.

dIABeteS MeLLItuSJe izrazito genetsko pogojena bolezen pri kavalirjih. Zmanjšana je

produkcija inzulina v β-celicah Langerhansovih otočkov v trebušni slinavki. Značilen je postopen propad teh celic. V polni meri se bolezen razvije v starosti 6 - 8 let, znani pa so tudi primeri, ko se je diabetes mellitus pojavil že pri šestih mesecih. Pri psih je opazno povečano pitje in uriniranje, izgubljajo na telesni masi in imajo sladkoben ter kasneje tudi ketozen zadah. So letargični, ob razvoju ketoacidoze pa bruhajo in imajo drisko. Lahko se pojavi tudi katarakta na očeh. Zdravljenje z inzulinom ni vedno učinkovito.

PANKReAtItISKavalirji so nagnjeni h kroničnemu vnetju trebušne slinavke, pri čemer slabita tako endokrina kot eksokrina funkcija te žleze, lahko pa pride tudi do njene avtodigestije. Simptomi so bolečine v abdomnu, bru-hanje, izguba apetita, diareja, nestrjena kri v iztrebkih. Zdravljenje je simptomatsko, stanje je pogosto infaustno.

oKVARA MItRALNe ZAKLoPKe (MVd)Poligensko pogojena dedna napaka, ki je glavni vzrok smrti kavalir-jev starih med 5 in 10 let. Mitralna zaklopka počasi degenerira in se ne zapira več popolnoma, kar povzroči povratni tok krvi iz ventrikla v atrij. Poslabša se črpalna moč srca, srce se počasi dilatira, pojavi se zastoj v pljučni in telesni cirkulaciji, pogosta sta pljučni edem in as-cites. Pri psih opazimo hitro utrujanje, polidipsijo in poliurijo, cianozo sluznic, lahko se pojavijo sinkope in nenadna smrt. Najzanesljivejša diagnostika je Dopplerjeva elektrokardiografija. Potek bolezni je lahko počasen ali hiter, zdravljenje zavisi od stopnje prizadetosti srčne mišice in sekundarnih stanj.

dISPLAZIjA KoLKoVKavalirji so ena redkih malih pasem psov, pri katerih se pojavlja dis-plazija kolkov. Le-ta je delno dedno pogojena. Prizadeti psi poskaku-jejo kot zajci.

IZPAH PogAČICePrizadetih naj bi bilo okoli 20 % kavalirjev. Do izpaha pogačice iz njene anatomske lege pride zaradi preplitkega žleba med stegnenico in golen-ico ter zaradi šibkih ligamentov in mišic. Pes med hojo nenadno zašepa. Po nekaj korakih se lahko stanje samo od sebe popravi in pes ponovno neovirano hodi. Resnost obolenja variira, od zgolj občasnih izpahov, ki se spontano popravijo, do trajnega izpaha, ki zahteva kirurško zdrav-ljenje. To je priporočeno opraviti že zelo zgodaj, vsled nagnjenosti psa k artritičnim spremembam.

predstavItev pasme

Zahvaljujemo se profesor dr. Zlatku Pavlici za strokovni pregled članka, Žanu Karničarju za ilustracijo in Pavlini Debeljak za dovoljenje objave fotografij.

Literatura:1. Atkins C et al. JVIM 2009; 23:1142-1150. 2. Raziskava kakovosti življenja, 2007. 3. Raziskava KPI, 2009.

FORTEKOR FLAVOUR vsebuje benazepril. Dodatne informacije o izdelku Fortekor Flavour dobite pri vašem veterinarju ali na naslovu: Novartis Veterina d.o.o., Verovškova 57, 1000 Ljubljana, oz. po telefonu: 01 580 2099.

Fortekor® je zaščitena blagovna znamka Novartis AG, Basel, Švica.

©2001 Novartis Animal Health inc., Basel, Švica.

Inhibitorji angiotenzinske konvertaze (ACE) so osnova zdravljenja kronične kongestivne srčne odpovedi (CHF)1.

Pravilna odločitev podaljša preživetje in izboljša kakovost življenja. 89 odstotkov lastnikov pravi, da je zdravilo Fortekor pozitivno vplivalo na kakovost

življenja njihovih pasjih ljubljenčkov2, veterinarji pa so ga glede na zadovoljstvo uporabnikov leta 2009 uvrstili na vodilno mesto3.

Fortekor je inhibitor ACE z dokazano učinkovitostjo, ki predstavlja zdravilo prve izbire za zdravljenje CHF ter domačim živalim in njihovim lastnikom

omogoča enako kakovost življenja kot so jo imeli prej.

Z zdravilom Fortekor bodo naši pasji ljubljenci uživali bolj polno življenje.

Vi poznate pravo rešitev

08-1

1-SL

O/C

EE13

2/N

AH


Land DoWn UnDERPiše: anja žnidaršič

praksa

Dogodivščina se je začela že pred odhodom, saj sem si morala zagotoviti vizo, letalsko karto in seveda najpomembnejše – organiza-cijo prakse v lastni režiji. Med brskanjem po spletu sem naletela na spletno stran organ-izacije Voluntariat (http://www.zavod-volun-tariat.si/), kjer ponujajo različne programe prostovoljnega dela. Kot nalašč sem zasledila ponudbo za pomoč v zasebnem zavetišču za divje živali v Kurandi, v Avstraliji, ter spletno stran Australia Zoo Wildlife Hospital (http://www.wildlifewarriors.org.au/wildlife_hospi-tal/), kjer poleg ogledov bolnice ponujajo tudi prakso študentom veterine, tako domačim kot tujim. Nekaj tednov je trajalo, da sem ure-dila vso potrebno papirologijo (izpolniti je bilo potrebno številne obrazce, spisati CV in »cover letter«), na podlagi katere so mi prakso tudi odobrili, ter se nato dogovorili za primer-en termin opravljanja prakse. Nato je bilo seveda potrebno uspešno zaključiti 4. letnik in konec julija 2011 se je moja dogodivščina zares začela.

Po napornem, skoraj 24 ur trajajočem letu, sem končno prispela v Avstralijo. Prva desti-nacija Brisbane in obisk prijateljice. Potrebno se je bilo navaditi na 8-urno časovno razliko ali bolje poznan termin »jet lag«. Po dobrem tednu obujanja spominov sem ponovno sedla na letalo za Cairns in končne desti-nacije Kuranda. Slabe tri tedne sem stano-vala in pomagala pri Betty Timmins, ki vodi zavetišče za divje živali 24 ur na dan, 7 dni na teden. Njeno delo je predvsem nuditi prvo pomoč ter negovati živali potrebne pomoči. Ker ima zavetišče urejeno na svojem vrtu, ima lahko živali pod stalnim nadzorom. Zato je bilo delavnik tudi lažje prilagajati potrebam pacientov, saj so bili le-ti poškodovani in/ali osiroteli. Pozitivno sem bila presenečena, kako so ljudje odprti, prijazni ter skrbni do živali. Kadar je kdo našel poškodovano ali os-irotelo divjo žival, jo je pripeljal k nam, mi pa smo poskrbeli za prvo pomoč in jo prepeljali k veterinarju, nato pa nazaj k nam v oskrbo (po navodilih veterinarja), vse dokler ni bila sposobna sama preživeti v naravi ter jo nato vrnili v naravni habitat. Nekaj živali je starih in slepih, ki v naravi ne bi preživele, in so zato v redni oskrbi pri Betty ‒ to so trije wallaby-ji, kenguru in oposum. V času mojega obiska smo skrbeli za šest osirotelih wallaby-jev, ki

Ker se moj študij počasi približuje koncu in želim pred zaključkom izkusiti in pridobiti čim več praktičnega znanja na različnih področjih, sem se odločila, da združim prijetno s koristnim in se odpravim na prakso tja daleč stran v »land down under«.


praksa

so mame izgubili v prometni nesreči. Štirikrat dnevno smo jih po steklenički hranili z na-domestnim mlekom, po hranjenju smo jim »zmasirali« zadke, da so urinirali in blatili, kar bi jim v naravi počela mami. Popoldne pa so dobivali tudi svežo travo, sadje in vodo. Po-leg vrečarjev smo skrbeli tudi za ptice, največ je bilo laughing kookaburra, z značilnim oglašanjem, ki spominja na posmehovanje. Prehranjujejo se z mesom, tiste najšibkejše smo morali dobesedno pitati s koščki mesa. To je bilo eno izmed zanimivejših del, saj nisem še nikoli izkusila, da bi mi ptič jedel iz roke. Poleg divjih živali pa ima gospa še dva konja in nagajivega ponija, štiri pse in dve mački, ribe ter devet papig, od katerih mi je najbolj ostal v spominu že oslepeli kakadu z rednim jutranjim ritualom – med čiščenjem kletk smo njega izpustili, da se je sprehajal okoli po terasi in veselo žvižgal. Ko je bil res dobre volje, je tudi kaj povedal – Hello!

Izkušnje pristopa in rokovanja z divjimi živalmi, ki sem se jih naučila od Betty, so zame izrednega pomena. Dogodivščine je bilo hitro konec in izkoristila sem še enote-denski izlet v Cairns in seveda snorklanje po Velikem koralnem grebenu. Težko je z bese-dami opisati občutke in doživetja lepote pod morsko gladino, lahko pa rečem le, da je bilo spektakularno.

Ker se je bližal datum prakse, sem morala ponovno leteti v Brisbane od tam pa z vlakom v Beerwah, kjer se nahaja slavni Australia Zoo ‒ »home of the crocodile hunter«, sedaj že pokojnega Steve-a Irwin-a. V času prakse sem stanovala v Landsbrough pri Leisi, ki je glav-na koordinatorka prostovoljcev v bolnišnici. Izkušnje, ki sem si jih pridobila pri Betty, so mi definitivno prišle prav tudi v Australia Zoo Wildlife Hospital.

Australia Zoo Wildlife Hospital je bila us-tanovljena marca 2004 v spomin na Lyn Ir-win (Stevovo mamo), ki je bila pionirka za zaščito in nego divjih živali v Queenslandu. Gre za veterinarsko ustanovo s sobo za in-tenzivno nego in sobo za osirotele mladiče, laboratorijem ter ločenimi prostori za samce in samice v času okrevanja. Med drugim nud-ijo 24-urno dežurstvo. Ker sem v času prakse zaključila 4. letnik, so mi lahko v bolnišnici ponudili samo dva tedna prakse. V istem ter-minu je štiritedensko prakso opravljala tudi študentka veterine iz Nemčije. Prvi dan sem se seznanila s prostori, osebjem in mojimi obveznostmi ter glavnimi pacienti ‒ koalami. Dobila sem urnik in bila nato vsak dan do-deljena drugemu veterinarju, s katerim sem delala cel dan. Sodelovala sem pri urgentnih primerih, pri pregledih živali, ki so že bile v bolnici na zdravljenju. Imela pa sem tudi čas za pisanje seminarske naloge (»assess-ment task«). Napisati sem morala dve semi-narski nalogi, za vsak teden eno. Dobila sem


praksa

nekaj tem na izbiro, med katerimi sem izbrala anatomske razlike med sugar glider in squir-rel glider (Anatomical/physical characteristic for identifying the difference between a sugar glider and squirrel glider) ter Psittacine beak and feather disease (PBFD). Dodeljena sta mi bila tudi dva klinična primera (o koali in vrani) z anamnezo, klinično sliko ter krvnimi izvidi oz. RTG slikami. Na podlagi vseh do-bljenih podatkov pa sem morala spisati, kako bi se lotila zdravljenja.

Dobila pa sem tudi list z nalogami, ki sem jih morala do konca prakse opraviti: delo v lab-oratoriju (barvanje po Gramu, Diff-quick), odvzem krvi različnim živalskim vrstam (ses-alcem, plazilcem, ptičem), i.m./i.v./s.c. ap-likacija zdravil različnim živalskim vrstam, evtanazija živali, obdukcija. Po opravljeni nalogi sem dobila podpis veterinarja, s kat-erim sem tisti dan sodelovala. Če sem imela dovolj časa, sem lahko pomagala tudi veteri-narskim tehnikom pri aplikaciji zdravil, hran-jenju živali in čiščenju kletk. Najbolj všeč mi je bilo delo v laboratoriju, saj sem lahko ob-novila že osvojeno znanje ter skupaj z veteri-narjem pod mikroskopom gledala krvne raz-maze koal, želv in drugih živali, ki jih pri nas ne srečaš. Sodelovala sem pri pripravi živali na rentgensko slikanje in iskala poškodbe na rentgenskih slikah.

Največ pacientov je koal, ki utrpijo poškodbe zaradi napadov psov, požarov ali pa jih zbijejo avtomobili, zelo pogosto pa trpijo za konjukti-vitisom in/ali cistitisom. Veliko je tudi ostalih vrečarjev kot so wallaby, sugar/squirrel glider, oposum, bandicoot. Veliko je tudi papagajev (lorikeet), drugih vrst ptičev in netopirjev, ki se ulovijo v mreže, žice, jih napadejo mačke ali pa jih ljudje najdejo, ker ne morejo odle-teti zaradi poškodovanih kril. Osebje boln-ice pomaga tudi želvam, ki se ne morejo več potopiti, kar je dostikrat posledica zaužitja smeti. Različni kuščarji in kače pa največkrat utrpijo poškodbe, ki so posledica ugrizov drugih živali ali pa jih povozijo avtomobili. Če so živali v kritičnem stanju, ostanejo na zdravljenju v bolnici, kadar pa so poškodbe blažje in potrebujejo le nekaj tednov počitka, živali predajo prostovoljcem, ki se ukvarjajo z nego divjih živali in jih takoj po okrevanju vrnejo v naravo.

Dva tedna prakse sta minila, kot bi mignil. Zadovoljna sem, da sem imela priložnost doživeti delo avstralskih veterinarjev za divje živali, spoznati organiziranost tovrstnih us-tanov in bila del ekipe veterinarjev, tehnikov in administratorjev (http://www.wildlifewar-riors.org.au/wildlife_hospital/vet-students.html).

Svojo dogodivščino pa sem zaključila s 14-dnevnim izletom iz Melbourna v Alice Springs. Spoznala sem številne mlade popot-nike, doživela avstralsko naravo (»Australian outback«) in imela priložnost videti avstral-ske živali proste v divjini.

praksa


Prizadevamo si za dobrobit človeka. Zato ljudempo vsem svetu zagotavljamo inovativna zdravila, cepiva in veterinarske izdelke.

Znamo prisluhniti bolnikom, zdravnikom in ostalim partnerjem. Njihove potrebe nas vodijo pri iskanju in zagotavljanju rešitev, ki na področje varovanja zdravja prinašajo napredek.

Več o našem delu na www.msd.si.

Ne le za zdravje. Skrbimo za

Avtorske pravice ©2009 Merck Sharp & Dohme Corp., a subsidiary of Merck & Co., Inc. Whitehouse Station, NJ, USA. Vse pravice pridržane.

C

M

Y

CM

MY

CY

CMY

K

MSD_Humancare_A4_SLO.pdf 1 22.9.2010 16:01:28


nEkaj UTRInkoV iz univerzitetne habilitacijske komIsIjE

poLITIčna EkonomIja

na veteriniKo sem še sam študiral veterino, se je lepega dne v študijskem načrtu tudi na veterini pojavila politična ekonomija. Poprej smo poslušali samo agrarno ekonomiko in kmetijsko politiko. Politično ekonomijo nam je skupaj z agronomi predaval ugledni profesor s Pravne fakultete na Ljubljanski univerzi, poznejši akademik dr. Aleksander Bajt. Po zaključku predavanj je profesor Bajt za eno leto odšel v Ameriko.

Kako zdaj polagati izpit? Na Ekonomski fakulteti niso hoteli kaj dos-ti slišati o tem - kmetijci pa politična ekonomija? V tistem času se je z nekega mandata pri Združenih narodih vrnil profesor dr. Stane Krašovec z Ekonomske fakultete, pozneje tudi član SAZU. Ker ni imel več svojih študentov, naju je dva študenta veterine vzel na izpit.

Po krajšem uvodnem razgovoru, v katerem nama je profesor pihal na dušo, kako se moramo slovenski intelektualci potegovati tudi za širšo uveljavitev v svetu, posebno takile postavni fantje, kot nama je dal vzpodbudni kompliment profesor, nama je zastavil čisto konk-retno ekonomsko vprašanje: »Kaj napravi kapitalist, ko opazi, da mu je profitna mera pri nekem poslu začela upadati?«

S kolegom sva začela brskati po možganih, kje v literaturi, ki sva jo up-orabljala pri pripravi na izpit, je kaj pisalo o tem. Pred očmi so se na-ma bliskali osnovni ekonomski pojmi in definicije: kaj je denar, kaj je profit, kaj je ekstra profit, kaj je renta in podobni aksiomi. Na konkret-no vprašanje, ki nama ga je zastavil profesor, pa nisva znala odgovori-ti. Odgovoriti nama je moral profesor sam: »Ja, potegne kapital iz tega posla in ga investira nekam drugam.« Kako preprosto, za božjo voljo, ampak študenta veterine, ki sva vse svoje zmogljivosti vlagala v razvoj medicin-skega načina razmišljanja, funkcionalne ekonomije po tistem kratkem semestru predavanj politične ekonom-ije enostavno nisva dojela. Čeprav sva bila postavna fanta, ravno postavna ekon-omista nisva bila. Vseeno sva za svojo postavnost in za znanje osnovnih pojmov politične ekonomije dobila od razumevajočega profesor-ja oceno prav dobro.

1. V univerzitetna habilitacijska merila je med drugim prišlo tudi določilo, da je za pridobitev naziva redni profesor potrebno bi-ti mentor najmanj šestim doktorandom. V razpravi se je oglasil klasični filolog s Filozofske fakultete in povedal: »Pri nas imamo približno po enega doktoranda na vsakih deset let. Ko bom zadostil temu kriteriju, bom star že okoli 100 let. Takrat pa me redna pro-fesura ne bo več zanimala.«

2. Zastopnik Filozofske fakultete, ki je imel zelo veliko različnih oddelkov in odsekov, je moral pred komisijo zagovarjati izvolitev profesorja na nekem oddelku, ki ga ni najbolje poznal. Zaradi tega tudi ni našel pravih vsebinskih argumentov, zakaj kandidat izpol-njuje vse pogoje za izvolitev v zaprošeni naziv.

Najbolj vneti člani habilitacijske komisije z drugih fakultet niso čisto zaupali recenzentom in so vztrajno silili v zastopnika fakultete, naj vendarle pojasni to in ono v zvezi z izvolitvijo. Zastopnik se je branil, da je, kar je vedel o kandidatu, že povedal. Če pa bodo vseeno zahtevali dodatne argumente, jih bo izkopal, ker je arheolog.

3. Nek drug zastopnik Filozofske fakultete v univerzitetni habilitaci-jski komisiji je ob obravnavanju neke kandidatke povedal: »To je pa moja žena, zato ni pošteno, da bi prisostvoval tej razpravi in grem za ta čas ven.« In je tudi začasno zapustil sejo.

Ko je po daljšem času za tem prišla na dnevni red habilitacija nekega profesorja, ki je bil trenutni minister za visoko šolstvo, se je eden

od članov habilitacijske komisije (njegovega im-ena zaradi diskretnosti ne gre izdati) spomnil: »Saj to je pa moj minis-ter in zato ni pošteno, da bi prisostvoval razpravi o kandidatovem izpol-njevanju pogojev in zato grem za ta čas ven.« Dis-kutant se je nato že pri vratih zaskrbljeno obrnil in še dodal: »Sicer je pa to minister vseh nas in zato bi bilo pošteno, da gremo za ta čas vsi ven.«

piše: Valentin skubic, redni profesor v.p.

Vzgoja se prične že s prvim hranjenjem.

veterInarska zgodovIna


Če ste se kdaj učili zgodovino veterinarstva (mislim, da si je marsikateri »bolonjec« le-to izbral kot izbirni predmet v nižjih letnikih), se boste spomnili, da je prvo pravo veterinarsko šolo na svetu ustanovil Claude Bourgelat leta 1761 v Lyonu. V spomin na ta dogodek smo lani tudi praznovali 250. obletnico obstoja veterinarskega izobraževanja in s tem pok-lica. Taisti stric Claude pa je nekaj let pozne-je, leta 1766, kot drugo na svetu ustanovil veterinarsko šolo v Alfortu, blizu Pariza, ki se danes postavlja z naslovom najstarejše tovrstne šole, ki še stoji na originalni lokaciji. Kraj Maisons-Alfort se je do današnjih dni sicer že popolnoma zlil z mestom Pariz, saj skozenj vozi tudi pariški metro, ki te pripelje v center mesta v pičle pol ure. Območje šole (kampus) je vse naokoli obdano z visokim zi-dom in vanj lahko vstopiš le s pomočjo mag-netne kartice (oziroma počakaš, da gre ven/noter kdo drug ). V notranjosti šolskega območja deluje tudi jahalna šola, sicer od same šole organizacijsko povsem ločena, z 2 manežama in okoli 50 klubskimi konji in poniji, kjer lahko za ne prevelik denar jahajo tudi študenti. Velika večina študentov živi v študentskem domu, ki je prav tako del kam-pusa, v samostojnih garsonjerah ali pa po dva na apartma, pri čemer ima vsak svojo sobo, delijo pa si kuhinjo in kopalnico. Sliši se sic-er super, vendar za ta luksuz plačujejo tudi solidno ceno: 400 - 500 evrov na mesec. Jaz sem imela srečo, da sem dva meseca pol le-galno stanovala sama v garsonjeri francoske študentke, ki je bila tisti čas na praksi, in sem ji plačevala »samo« 300 evrov mesečno; pre-ostanek pa sem preživela praktično zastonj v deljenem stanovanju s švicarskim parom (tu-di Erasmus študenta). Uporabljala sta namreč bolj ali manj le eno sobo od dveh in sta me prijazno povabila za cimro za tisti čas.Večina stavb na območju kampusa je sic-er precej dotrajanih (dajejo ti vtis, da so jih zgradili še v času gospoda Bourgelata) in dosti jih tudi ne uporabljajo več – od-pada jim omet, šipe so razbite, v notran-josti je polno zavržene krame ... tudi nekoč gotovo mogočna stavba klinike za konje ni v najboljšem stanju in bi bila potrebna ko-renite prenove, a vodstvo šole nima denarja (hmm, tole zadnje je pa nekam znano, kajne ... ? ) Notranjosti vseh zgradb sicer nisem uspela spoznati, glede na to, da sem bila tam specifično na praksi na dveh klinikah, ven-dar je bil precej grozljiv že obisk bivših stavb

klinike za mesojede, ki nam ga je omogočil eden od asistentov med neko večerno poslovilno zabavo na kampusu. Delali so - milo rečeno - v nemogočih razmerah, med operacijami jim je praktično odpadal omet na paciente. In potem, končno, so oktobra 2009 odprli novo veliko trinadstropno kliniko, kjer poleg cele palete veterinarskih storitev za pse in mačke nudijo tudi preglede, hos-pitalizacijo in kirurške posege za eksotične živali, oziroma kot jih oni na kratko imen-ujejo – NAC (Nouveaux Animaux de Com-pagnie). Na kliniki je zaposlenih 40 veteri-narjev pedagogov, poleg cele čete tehnikov in internistov. Internisti so novopečeni dr. vet. med., ki so se prijavili na razpis in bili izbrani po posebnem izpitu. Eno leto, kolikor traja njihov staž, krožijo po različnih enotah klinike in so v vlogi deklice za vse oziroma so odgovorni za manjše preglede, cepljenja, ur-gence in enostavne kirurške posege; ob tem pa se seveda srečajo z ogromnim številom primerov in se imajo priložnost še naprej učiti od »sivih eminenc«. Imajo celo nadstrop-je hospitala s 50 navadnimi kletkami in 13 kletkami za intenzivno nego, 13 operacijskih dvoran, 2 digitalna rentgena, 4 abdominalne in 2 kardiološka ultrazvoka, 15 ambulant, 5 večjih prostorov za »predpreglede«, posebne sobe za endoskopijo, elektroretinografijo itd. Na območju šole deluje tudi (sicer privatni) center s CT in MRI diagnostičnimi aparati ter možnostjo radiacijske terapije. V poseb-

ERasmUs pRaksa ali kako preživetikot študent veterine V paRIzU

Piše: živa černe

Hja, kje naj sploh začnem ... zakaj Francija in zakaj univerzitetna klinika v Parizu? Na enem izmed simpozijev/kongresov IVSA, mislim, da ravno na tistem januarja 2011 v Sloveniji, je udeleženka iz vrst IVSA Alfort na občnem zboru predstavila njihovo šolo, kako se v njihovi lokalni IVSA trudijo z animacijo erasmus študentov in kako imajo od leta 2009 popolnoma novo kliniko za male živali. ta predstavitev mi je ostala v spominu in potem ko mi v Angliji ni uspelo najti prakse po svojih željah (večinska mala praksa, vendar tudi nekaj »konjske«), sem se obrnila na francosko kolegico in ta mi je hitro posredovala kontakt odgovorne osebe, ki mi je odobrila 3 mesece prakse na École Nationale Vétérinaire d’Alfort; in sicer 9 tednov na kliniki za male živali in 3 tedne na kliniki za konje. dodaten motiv za odhod v Francijo mi je bil tudi izpiliti svoje znanje francoščine, saj je od konca srednje šole praktično nisem uporabljala in nisem hotela ostati nesvetovljanski človek, ki govori le en tuj jezik. torej, preden bi mignil, je prišel 28. januar in moje letalo je odletelo iz Ljubljane (ujela sem še direkten let easyjeta, ki je mesec dni po mojem odhodu obupal nad to očitno ne dovolj profitno linijo) do letališča Charles de gaulle v Parizu.

praksa


Spomenik Claudea Bourgelata

Operacija staze foliklov pri vodni želvi

Ena od sob za študentske predpreglede na kliniki za male živali

Kirurška stabilizacija zlomljenega krila pri flamingu

Operacija katarakte - slika na ekranu v operacijski dvorani

Akcija ležeči osel


nih stavbah so tudi center za fizioterapijo z bazenom za plavanje; center, ki se ukvarja s kinologijo in službenimi psi, ter poseben center za reprodukcijo mesojedov, ki vsi na nek način tudi spadajo pod matično kliniko. Po številu pacientov se uvrščajo v sam vrh univerzitetnih klinik v Evropi, eden izmed glavnih vzrokov za to pa je relativna cenovna dostopnost – cene veterinarskih storitev na šoli niso bistveno višje kot pri nas, kljub as-tronomskim cenam drugih stroškov življenja v Parizu, in baje ima velika večina mestnih privatnih klinik cene veliko bolj zasoljene. Politika njihovega faksa je glede tega ja-sna: študentom želijo omogočiti čim več primerov, stranke pa tudi vedo, da bodo z njihovimi živalmi (seveda pod strokovnim nadzorom) delali študenti in da se bodo zara-di pedagoškega procesa lahko kar pošteno načakali v čakalnici; bo pa njihova denarnica na koncu manj trpela in živali bodo vseeno deležne vrhunske storitve pod nadzorom strokovnjakov na posameznem področju. Spekter primerov sega tako od cepljenj (s ka-terimi se spoprimejo študenti v 3. letniku) do specialističnih pregledov (npr. endokri-nologije) in zahtevnih operacij (lotijo se celo odstranjevanja možganskih tumorjev).V času prakse sem vsak teden zamenja-la enoto na kliniki in bila kot član ene od skupinic študentov 5. letnika, ki so si izbrali male živali za svoj izbirni semester. Ti krožijo po kliniki 16 tednov po vseh enotah in nato še 6 tednov bolj usmerjenih v interno medicino ali kirurgijo (po želji). Seveda so prej preživeli na kliniki za male živali že 13 tednov v 4. let-niku, ki jih morajo opraviti vsi študenti. Do-datno si lahko izberejo študenti te usmeritve (mala praksa) še 6 tednov prakse na eksotih, v enoti za vzrejo in fizioterapijo psov ozi-roma v enoti za divje živali. Druge opcije za usmeritev v 5. letniku so še medicina konj, proizvodne živali, raziskovalno delo, javno zdravje … Seveda pa se večina študentov odloči za eno od prvih treh možnosti ali pa za mešano prakso na malih in proizvodnih živalih, ki jim tako vzame celo leto, ne le polovice kot ostalim. V kolikor želijo, lahko ta izbirni semester petega letnika opravljajo tudi na kateri drugi veterinarski fakulteti v Franciji (Lyon/Toulouse/Nantes); nekatere izmed njih so namreč znane kot »boljše« za področje konj in proizvodnih živali oziroma imajo vsaj precej več primerov, saj ležijo na deželi. Nato imajo v petem letniku en semes-ter namenjen še pisanju diplomske naloge, ki pa jo morajo v primeru mešane prakse napisati enkrat vmes. V okviru študija imajo v vsakem letniku tudi več tednov (v četrtem na primer kar 7) obvezne strokovne prakse pri izbranih veterinarjih v Franciji ali v tujini. Že po 4. letniku dobijo neke vrste diplomo, s katero lahko delajo praktično kot veterinarji, le brez naziva doktor in pod nadzorom kvali-ficiranega veterinarja – tako študente številne klinike »porabijo« za nočna dežurstva, ki

so razmeroma dobro plačana in na katerih morajo sami sprejemati odločitve (na telefon sicer lahko kadarkoli dobijo veterinarja za nasvet) ter se ob tem seveda veliko naučijo. Praktično vsak študent, ki sem ga spoznala, je nekajkrat na teden opravljal takšno nočno dežurstvo, res pa je, da so bili pogosto precej izčrpani, saj dela na univerzitetni kliniki zato zanje ni bilo nič manj.Ko francoski študenti diplomirajo - v kolikor nimajo npr. ambicij po delu na prestižnih pariških klinikah za male živali - jim ni nikakršen problem dobiti zaposlitve v veteri-narski praksi. Za delo v sektorjih na obrobju naše stroke, v katerih dela vedno več slov-enskih veterinarjev (podoben ali še hujši problem imajo npr. tudi Španci), se odločijo le redki in to samo v primeru, ko ugotovijo, da jim taka poklicna pot bolj ustreza kot pa praksa; ne pa zato, ker ne bi dobili drugega dela. Sploh za področje velikih živali vlada v Franciji veliko pomanjkanje veterinar-jev, tako da se za vsakega Evropejca, ki zna vsaj nekaj francosko (brez tega žal ne prideš daleč), ponujajo priložnosti za delo, sploh na podeželju in to vsaj Španci in Italijani množično izkoriščajo. Sama sem začela s tednom prakse na eksotičnih živalih, ki je bila zame popolno-ma nekaj novega – tako sem opazovala op-eracijo želve s stazo foliklov, odstranjevanje nadledvične žleze pri belem dihurju, fluor-oskopijo sivega žakoja z delno stazo preb-avil in sumom PDD (bolezen razširjenega žleznega želodca), kastrirala kunca, opa-zovala naravnanje krila po odprtem zlomu z eksterno fiksacijo pri flamingu, skupaj z ostalimi študenti in veterinarji obupovala nad brezupnim zdravljenjem hudega podo-dermatitisa treh tačk z osteomielitisom in abscesom na obeh zadnjih pri kuncu ... Prvi teden sem se seveda še zelo lovila z jezikom, pa tudi področje dela mi je bilo čisto nezna-no, vendar so bili vsi zaposleni v enoti NAC izredno prijazni in potrpežljivi, tako da sem se ogromno naučila.Nato sem nadaljevala z ambulantno prakso. Delo v pritličju, kjer potekajo ambulant-ni pregledi, tako splošni kot specialistični, poteka praviloma tako, da v enem od petih večjih prostorov s čakalnico, računalniki za študente (prek katerih imajo dostop do cele kartotečne baze klinike) in cca. 6 mizami za pregled, ločenimi s pregradami, študenti opravljajo odvzem anamneze in svoj klinični pregled, t.i. predpregled. Nato se »postavijo v vrsto« in čakajo, da je prost eden izmed asistentov oziroma profesorjev njihove-ga dnevnega programa kroženja (medtem seveda v ambulanti spremljajo primere dru-gih študentov svoje skupine) in mu/ji pred-stavijo svoj primer, nato pa jih le-ta bolj ali manj »muči« z vprašanji o diferencialnih diagnozah, potrebnih dodatnih preiskavah ipd. Nato se skupaj z lastnikom dogovorijo o nadaljnih postopkih, študent vzame žival

in jo pelje na rtg/ultrazvok, vzame kri ozi-roma urin (ki ga po pravilu vedno jemljejo internisti s cistocentezo na »ta slabšem« ul-trazvoku), naredi osnovne preiskave urina in krvi sam oziroma uredi vse potrebno za pošiljanje vzorca v laboratorij. Nato se po dobljenih rezultatih še enkrat dobijo skupaj študent, lastnik in odgovorni veterinar ped-agog ter se pogovorijo o možnostih zdrav-ljenja. Študent nato po potrebi napiše recept, ki ga veterinar le podpiše. Na koncu mora študent za svojega pacienta vpisati vse od anamneze in kliničnega pregleda do terapije tudi v računalniški kartotečni sistem, kar po-tem isti dan ali v naslednjih dneh odgovorni pregleda (oziroma naj bi pregledal, pri tem so bolj ali manj dosledni) in potrdi. Splošna medicina, ortopedski pregledi in dermatologija imajo na primer preglede vsak dan, medtem ko razne bolj specialistične storitve kot so urologija, nevrologija, etolog-ija, nutricionistika ipd. pridejo na vrsto enk-rat do dvakrat na teden. Situacija sicer lahko postane precej kaotična ob velikem številu naročenih in študentov, vendar se ob tem naučiš ogromno samostojnosti, komunikac-ije s stranko in začneš misliti z lastno glavo. Res je, da se lastniki precej načakajo, vendar se je pritožil le redkokateri, saj vedo, da so prišli v izobraževalno ustanovo.V ambulantah sem preživela nekje 3 tedne in pol in to je bil moj najljubši del prakse. V začetku si sicer še nisem upala sama spre-jemati pacientov in sem se pridružila kake-mu francoskemu študentu, saj sem se bala, da ne bom razumela strank. Francozi namreč počasi sploh ne znajo govoriti, moje znanje jezika ob prihodu pa je bilo tudi bolj revno. Vendar sem se čez nekaj tednov opogumila in na koncu sama sprejemala stranke celo pri profesorju za endokrinologijo, pred ka-terim imajo vsi nekaj strahospoštovanja, saj kljub prijaznosti zahteva ogromno znanja od študentov. Največ težav mi je predstav-ljalo vpisovanje v računalnik, saj je pisati francosko veliko težje kot govoriti, pa tudi njihova tipkovnica je milo rečeno obupna, tako da mi je to vzelo 3x več časa kot ostalim študentom. Pa tudi to je sčasoma nekako šlo.En teden in pol sem prebila na oddelku »im-agerie«, torej rentgenu in ultrazvoku. Sama slikati živali na rentgenu sicer nisem smela, čeprav svoje študente tehnike rentgenskega slikanja v praksi tam učijo ves čas od 3. letni-ka dalje. Za tako kratko obdobje mi namreč niso uredili osebnega dozimetra, ki ga mora tam obvezno nositi vsakdo, ki je prisoten v sobi za rentgen med slikanjem, in to tudi, če le stoji za pregrado. Ali gre za pretiravanje ali ne, lahko presodi vsak posameznik zase, me-ni se je že zdelo. Tako sem tisti sicer sončni teden presedela v temni sobi brez oken in s kopico računalnikov ob interpretaciji rent-genskih slik in ob ultrazvočnih pregledih. Od vseh enot nam edino na ultrazvoku niso pus-tili vaditi na pacientih, ker so se bali za svoj

praksa


Žur v rožnatem

Hja, tudi kaj tako »okrašenega« pride na kliniko ...

Fizioterapija s plavanjem

Recidiv sarkoida ob prepuciju pri konju

Odmerki so pripravljeni in akcija sterilizacij in kastracij mačk se lahko začne

Erasmus žur


dragi ultrazvok, tako da smo se tehnike učili na šolskih beaglih oziroma psih študentov na »slabšem« ultrazvoku, »prave« ultrazvočne preglede pa smo opazovali in si v vmesnem času tudi ogledovali filmčke značilnih pa-tologij. Ultrazvok srca sicer izvaja poseben kardiološki oddelek, kjer sem preživela žal le en (mentalno izjemno naporen) dan v vseh 3 mesecih. Nekateri tam zaposleni specialisti baje veljajo za ene najbolj priznanih kardiol-ogov v Evropi.V kirurškem bloku sem preživela 3 tedne z različnim programom. Prvi je bil teden »splošne« kirurgije, kjer si študenti »kiru-rgi« zjutraj razdelijo predvidene operacije. Običajno prideš na vrsto za 1 - 2 na dan, enkrat pa sem imela tudi tri. Nato je tvoja naloga priprava operacijskega polja pred op-eracijo, pomoč pri transportu pacienta v op-eracijsko dvorano in seveda asistiranje pri operaciji. Na koncu so nam praktično vedno pustili tudi zašiti kožo in podkožje, če ni šlo za preveč delikatno mesto z veliko tenzije. Ponavadi smo se »grebli« za enostavnejše op-eracije, razne piometre in odstranitve tumor-jev mlečne žleze, saj smo potem lahko več sami delali, pri zahtevnih ortopedskih op-eracijah npr. kolenskih vezi ali hernije diska pa je imel kirurg običajno več asistentov in si lahko le »sterilno svetil« zraven. Ko nisi imel svoje operacije, si šel seveda lahko gledat kat-erokoli drugo, običajno jih je vsaj dopoldne potekalo okoli 5 naenkrat. Nato je sledil teden anestezije, ki je bil eden izmed mojih najljubših - sam sestaviš anestez-ijski protokol za svojega pacienta (spet dobiš večinoma 1 - 2 na dan), ga seveda popraviš skupaj z asistentom, nato pa opravljaš kom-pletno delo anestezista od premedikacije do zbujanja, le ob indukciji in transportu pa-cienta v blok je zraven po pravilu vedno s teboj asistent. Tega seveda lahko tudi vedno pokličeš, če se kaj zaplete, nato pa upaš, da ni ravno zaposlen s čim drugim in da bo tvoja žival preživela. Malo šale, ampak definitivno gre za stresno opravilo - to je pač anestezija! Tretji teden v bloku pa sem bila na oddelku za sterilizacije in kastracije psov in mačk z ogromnim številom »kandidatov«, kjer je bil odgovoren za celotno dogajanje internist, študenti pa smo delali vse sami. Pustili so mi tudi sterilizacijo psice in breje mačke oprav-iti praktično samostojno oziroma ob pomoči mlajšega študenta, ki sem ga usmerjala jaz – kar nisem mogla verjeti! Na tem oddelku smo se sicer izmenjevali v anestezijski in kirurški vlogi.Na urgentni oddelek, intenzivno nego in vse oddelke hospitala Erasmus študenti praviloma nismo smeli, saj so imeli baje v preteklosti težave z ljudmi, ki niso razume-li dovolj francosko in so imeli zato zara-di njih težave. Za hospital (posebej imajo kirurškega in internističnega) so mi sicer vsi rekli, da ničesar ne zamujam, saj moraš biti tam praktično ves čas, večinoma je preza-

seden in dneve preživljaš ob mehaničnih ap-likacijah zdravil, ne da bi uspel zadovoljivo spremljati potek zdravljenja živali. Za ur-gence pa mi je bilo precej žal in sem si želela spoznati njihov način dela tudi tam, zato sem kar polovico nedelj prišla tja prostovoljno pomagat in nihče ni imel nič proti, celo ta-koj so mi prepustili primere za predpregled, tudi šivati večjo rano so mi dali; na rentgenu so mi pogledali skozi prste in sem vseeno smela pomagati pri slikanju. Bilo je zelo za-nimivo, si pa predstavljam, da mora biti cel teden urgenc (kot ga imajo na programu red-ni študenti) izredno naporen; sicer se nekje na 8 - 12 ur menjajo, vendar je redko mirno; večinoma ne vedo, kje se jih drži glava.3 tedne pa sem, kot že rečeno, preživela na kliniki za konje. Ta me ni tako navdušila kot tista za male živali, osebje je bilo sicer večinoma tudi prijazno, vendar nismo smeli dosti delati sami, bili smo bolj opazovalci. Tam sem bila namreč na nivoju študentov 4. letnika, ki imajo v svojem programu 3 tedne kroženja na tej kliniki, in sicer en teden bolj na kirurških pacientih, drugi teden bolj na internističnih in tretji teden opravl-jajo nočno dežurstvo (to pomeni, da imajo ogromno prostega časa, ki sem ga v mojem primeru izkoristila za voluntiranje v ambu-lantah na kliniki za male živali, saj so mi kot Erasmus študentki to dovolili). Na kliniki za konje smo imeli nalogo opraviti sto in en klinični pregled na dan, aplicirati zdravila, odvzem krvi je bil že redkejše opravilo. Pa čistiti smo tudi morali, npr. kirurško dvo-rano. Operacije smo bolj gledali in hodili iskat razne pripomočke, asistiranje je bilo v domeni 5. letnikov (ki so si izbrali cel iz-birni semester »na konjih«) in internistov, le-ti so tudi odvzemali anamnezo ob pri-hodu strank itd. Pacientov tudi ni bilo veliko – v mestnem okolju seveda že tako ni dosti konj, bolj vredne živali pa so - po pripove-dovanju študentov - lastniki raje vozili v nek prestižen zasebni center. Obiskov na terenu ta fakultetna klinika tudi nima; tisti študenti, ki si izberejo konje, gredo sicer v okviru svojih kroženj tudi na dislocirano enoto fakultetne klinike v Normandijo (CIRALE), kjer se uk-varjajo izključno z referiranimi ortopedski-mi primeri in še na nekaj drugih lokacij, ostali pa dobijo približno tako izkušnjo, kot sem jo jaz – torej, prav dosti se ne dogaja. Videla sem sicer eno operacijo kolike, eno skrotalne hernije z delno torzijo testisa pri žrebcu, nekaj odstranitev sarkoidov, dva zelo zanimiva primera smolike (ena starejša ko-bila žal ni preživela komplikacij te kužne bolezni), nekaj diagnostike kroničnega hujšanja, oftalmoloških pregledov, precej endoskopije dihal in prebavil, primer tujka v požiralniku; kar 2 osla, ki sta obležala ... ne bom rekla, da sem se dolgočasila, vendar sem pričakovala več, sploh po tem, ko je de-lo na kliniki za male živali več kot preseglo moja pričakovanja.

Kaj pa »ta zabavni« del Erasmus študentskega življenja? Kot Erasmus »prak-tikantu« na fakultetni kliniki ti tudi na tem področju ni hudega – ves čas imaš družbo drugih Erasmus študentov, ki so v podobni situaciji kot ti, res pa je, da so večinoma bili tam kar celo leto na »pravi« študijski izmen-javi in so tako morali hoditi na predavanja, se učiti za izpite (ki jih imajo tu po majhnih delih, na koncu vsakega sklopa predavanj, kar pomeni praktično na 14 dni) ... vse kar meni in še nekaj drugim srečnežem, ki so bili tam tako kot jaz le na praksi, ni bilo treba. Tako smo skupaj odkrivali Pariz in predvsem njegovo nočno življenje, posebej med vikendi, ko smo bili prosti. Na ravno vse turistične znamenitosti in v vse muzeje se mi sicer res ni dalo laziti, priznam, sploh glede na to, da sem preživela cel teden v Parizu na strokovni ekskurziji že v srednji šoli, tako da sem bila v teh treh mesecih bolj slab turist. Vseeno nekaj mojih najljubših točk za okus: grič Montmartre z baziliko Sacré-Cœur in svojimi majhnimi strmimi uličicami, kjer se skriva marsikatera nena-vadna restavracija in bar; Ménagerie v parku Jardin des Plantes (zelo star in ma-jhen, a unikaten živalski vrt), nočni razgled iz Arc de Triomphe, majhna ulica samih bretonskih »palačinkarn« Rue de Montpar-nasse, jezerce Lac Daumesnil v parku Bois de Vincennes (že kar kičasto slikovit kraj, idealen za tek ali piknik) ... če vas kdaj pot zanese v Pariz, »prečekirajte«. »Erasmusi« smo se poleg svojih zabav in izhodov med vikendi pridno udeleževali tudi tedenskih četrtkovih žurov v kleti študentskedga doma v t.i. Grisby klubu. Francozi so pokazali svojo divjo plat pred-vsem na »žuru leta«, to je tako imenova-ni rožnati žur, ko se vsi oblečejo v roza od glave do peta (morali bi videti predvsem predstavnike močnejšega spola) in se jim popolnoma »odpuli«, veliko jih je plesalo na koncu brez vsake krpice na sebi. Morda velja omeniti, da je rožnata barva zaščitna barva šole, vsi so oblečeni v roza tako tudi na vsakoletnem športno-žurerskem srečanju študentov vseh štirih francoskih veterinar-skih fakultet, ki se je letos odvijalo v Lyonu ravno med vikendom mojega odhoda nazaj domov.Pa da strnem misli – čeprav sem te tri mesece seveda precej pogrešala ljudi in živali, ki jih imam rada in so ostali doma, mi je žal samo, da se v Pariz nisem odpravila za pol leta!! Erasmus praktično mednarodno izkušnjo pa toplo priporočam prav vsakemu študentu VF – če nam že naš faks oziroma posamezni profesorji veselo mečejo polena pod noge, kar se tiče opravljanja študijske izmenjave v tujini, pa nam je možnost prakse več kot dostopna in polagam vam na srce – opogu-mite se in pojdite, kamorkoli že vas vleče srce in strokovno zanimanje, ne bo vam žal!

praksa


Lac Daumesnil

Eden mojih pacientov pri anesteziji - nekajmesečni čivava z multiplim zlomom metakarpalnih koščic

Operacija kolike (praznjenje debelega črevesa) Masiven tumor na nogi labradorca tik pred odstranitvijo

Perinealna hernija, stanje pred operacijo


60. IVsa sImpozIj v beogradu – knoWLEDgE before technology

pišejo: Denis Tratnjek, jernej Hren, Tina samojlenko in špela špajzar

od 15. do 23. decembra 2011 se je v Beogradu odvijal že 60. IVSA simpozij. udeležilo se ga je 70 študentov z vsega sveta, od tega smo bili štirje iz Slovenije. Na simpoziju smo spoznali veliko zanimivih ljudi, se strokovno izobraževali in domov prinesli veliko novih izkušenj.

Na več kot 500 km dolgo pot smo se odpravili z vlakom z ljubljanske železniške postaje. Po jutranji ljubljanski konici smo komaj ujeli naš vlak in si izborili lasten kupe. Takoj smo ga opremili po svojemu okusu in pot se je lahko začela. Pot je bila zelo zabavna, tako da je 10 ur minilo, kot bi trenil. Na beograjski železniški postaji nas je pričakal srbski gos-titelj, ki nas je po nalivu biblijskih razsežnosti peš pospremil do našega hostla, kamor smo posledično prišli premočeni do kosti in z mokro prtljago. Nastanili smo se v sobe in se spoznali z drugimi delegati. Poseben vtis so na nas naredili organizatorji simpozija, saj so bili do nas ‒ svojih »jugoslovanskih bratov«, kot so nas klicali, še posebej prijazni.

Naslednji dan smo se že navsezgodaj zjutraj odpravili na ogled beograjske veterinarske fakultete. Najprej so nas pozdravili v tradi-cionalno nošo oblečeni študentje in nas pog-ostili z rakijo in slanim kruhom. Sledila je slovesna otvoritev simpozija z nagovorom v balkanski angleščini, nastop veterinarskega pevskega zbora, nato pa ogled fakultete.

Prostori beograjske veterinarske fakultete so zelo veliki, a borno opremljeni. Posebej sta se nam v spomin vtisnili anatomska secirnica z

mizami izdelanimi iz pretopljenih nemških letal iz 2. svetovne vojne in patološka pre-davalnica, ki je močno spominjala na tiste iz Harry Potterja. Kljub temu da je fakulteta na videz hladna, je za študente in njihovo druženje dobro poskrbljeno – imajo svo-jo menzo, bar in v avli postavljeno mizo za namizni tenis. Kot zanimivost naj povemo, da tamkajšnji študentski dom stane le 10 € na mesec. Na fakulteti se nahaja tudi anatomski in patološki muzej, v katerem je ogromna zbirka raznoraznih patoloških preparatov in okostij. Zelo zanimiva se nam je zdela tu-di njihova klinika. Pri zagotavljanju asepse tam zamižijo na eno oko. Povedali so nam, da tam opravijo veliko kastracij in sterilizacij potepuških psov, ki pa jih po posegu ne dajo v zavetišča tako kot pri nas, ampak jih vrnejo nazaj na ulice, tako da jih na ulicah na žalost kar mrgoli. Pri posegih na potepuških živalih sodelujejo študentje.

Po ogledu smo imeli predavanja o srbskih av-tohtonih pasmah psov, o diferencialnih diag-nozah nevroloških težav pri prežvekovalcih in o patologiji potepuških psov. Sledila je prva IVSA generalna skupščina. Zvečer smo se najprej družili v hostlu, potem pa smo se odpravili v klub.

Ivsa


Ivsa

Tretji dan smo se že navsezgodaj z avtobu-som odpravili v Center za reprodukcijo in umetno osemenjevanje Velika Plana. Tam so nas pogostili, nato pa nam razkazali cent-er. Imajo 350 plemenskih bikov in 100 ple-menskih merjascev. Videli smo, kako zgleda odvzem in shranjevanje bikovega semena, pokazali so nam tudi kako ugotavljajo kako-vost semena.

Pot smo nadaljevali do Svilajnaca, kjer smo preživeli cel vikend. Prespali smo v dijaškem domu veterinarske in kmetijske srednje šole. Tam smo imeli najprej predavanja o srbskih avtohtonih živalih, nato pa drugo IVSA gen-eralno skupščino. Ta je potekala v dvorani, ki je spominjala na jugoslovanske čase. Vsepov-sod so bile namreč izobešene srbske zastave, stene pa so bile oblečene v rdeč žamet. Že ob prihodu so nas spremljale kamere, s svojim obiskom pa nas je počastil tudi srbski minis-ter. Zvečer smo šli v tipični srbski klub, kjer smo ob hruškovcu in rakiji žurali do zgodn-jih jutranjih ur.

Naslednji dan smo šli v muzej voščenih lutk v Jagodini, kjer so upodobljeni najbolj znani srbski športniki, književniki in ostale emi-nentne osebe Srbije, kot so Josip Broz Tito, Slo-bodan Milošević, Nikola Tesla, Karađorđević in drugi. Lutke imajo originalne kostume in orožje. Sledil je ogled farme goveda, kjer pa poleg goveda redijo tudi šarplaninske pse, im-ajo pa tudi osle in precej konjev. Nadaljevali smo z ogledom jagodinskega živalskega vrta, nad katerim smo bili predvsem delegati bolj razvitih držav zelo ogorčeni, saj milo rečeno za živali ni najbolje poskrbljeno. Sicer pa je v živalskem vrtu preko 100 vrst živali. Tam smo imeli kosilo, potem pa smo se odpravili nazaj proti Beogradu. V Beogradu smo im-eli tiho avkcijo, katere izkupiček je namenjen veterinarskim fakultetam držav v razvoju.

Sledil je dan, ki smo ga zaradi voznikovega nepoznavanja poti večino preživeli na avto-busu. Najprej smo šli na ogromno farmo krav molznic črnobele pasme. To je ena največjih farm molznic v Evropi in je zelo moderno opremljena. Imajo rotacijsko molzišče, v ka-terem kravam igra klasična glasba, kar pozi-tivno vpliva na mlečnost. Pokazali so nam svojo tehnologijo reje in nas seznanili s prob-lematiko farm takšnih razsežnosti.

Naslednja postaja je bil samostan Hopovo. Pot do tja je bila še posebej zanimiva. Vozili smo se namreč v majhnem starem avtobusu, ki je močno spominjal na tistega iz filma Ko to tamo pjeva. Voznik je med potjo ves čas kadil in preklinjal, saj smo se na poti večkrat izgubili. Vozili smo se po podeželju, kjer se je po vojni ustavil čas, tako da so bile še vsepov-sod vidne posledice vojne. Po naporni in dol-gi vožnji smo (bolj po pomoti) le prispeli do cilja, kjer nas je pozdravil menih in nam raz-

kazal čudovit samostan. Za konec smo šli še v Novi Sad, kjer smo se na trdnjavi okrepčali in uživali v veličastnem razgledu. Zvečer smo se končno le vrnili v Beograd, se oblekli v rdeče in se okrasili z božičnimi okraski ter odšli na zabavo v novoletnem slogu.

Zjutraj nas je ena izmed srbskih gostiteljic popeljala skozi Beograd in nam razkazala nekatere znamenitosti. Lahko smo si izbrali muzej, ki si ga želimo ogledati. Mi smo si iz-brali muzej Nikola Tesle, kar se je izkazalo za odlično odločitev. Zbirka vsebuje več kot 160.000 originalnih dokumentov, 2000 knjig in revij, 1200 zgodovinskih in tehničnih pred-metov, 1500 fotografij in mnogo originalnih izumov, maket in modelov. Delovanje nekat-erih modelov in izumov smo lahko preverili tudi sami, kar nas je še posebej navdušilo.

Zvečer smo imeli tradicionalni kulturni večer, kjer je vsaka država predstavila svojo fakulteto in kulturo. Našo državo smo predstavili s pršutom, potico, bohinjskim in tolminskim sirom, vsi pa so bili najbolj navdušeni nad prekmursko gibanico. Od pijače so lahko poskusili Laško pivo, štajersko belo vino in borovničke. Zelo zanimivo je bilo spoznati druge kulture in poskusiti raznorazne jedi in pijačo.

Naslednji dan smo pričeli z delavnicami. Mi smo si izbrali anatomijo in dobrobit živali. Na prvi delavnici smo secirali psa in oko žirafe, zraven pa ponovili anatomijo (profesorica je bila več kot navdušena nad našim znanjem

). Na delavnici o dobrobiti živali pa smo v skupinah razpravljali o zakonodaji, potrebah živali in podobnem. Po delavnicah je sledil

odmor. Odločili smo se, da se odpravimo na znamenite srbske čevape v lepinji. Zvečer smo imeli živo dražbo z raznoraznimi pred-meti, nastopi in podobnim, s čimer se je zo-pet zbiral denar za dobrodelne namene.

Tudi naslednji dan smo pričeli z delavni-cami. Udeležili smo se delavnice na temo rentgena, kjer nam je prijazna profesorica osvežila nekatere stvari, izvedeli pa smo tudi veliko novega. Sledila je tretja IVSA general-na skupščina in pa IVSA delavnice. Popoldne smo si ogledali belo palačo, slavno rezidenco Josipa Broza Tita. Tina in Špela sta se po tem odpravili na dolgo pričakovani šoping in se vrnili s polnimi vrečkami.

Zvečer smo imeli formalno zaključno večerjo. Lepo urejeni smo uživali ob dobri hrani in pijači ter nastopu folklorne skupine medicin-ske in veterinarske fakultete. Podelili so nam tudi certifikate o sodelovanju na simpoziju. Sledila je zabava pozno v noč in neizbežno žalostno slovo od novih prijateljev. 23. de-cembra pa smo se že navsezgodaj zjutraj odpravili proti božično obarvani Ljubljani.

Simpozij nam bo za vedno ostal v lepem spominu. Sklenili smo veliko novih poznan-stev s kolegi s celega sveta. Še danes se skupaj velikokrat nasmejimo prigodam iz Beograda in upamo, da se kmalu spet udeležimo kakšnega kongresa ali simpozija.


Ivsa

CRo-sLo-aUsTRo vikendzagREb 2012

piše: žiga petek

V petek smo okoli 15.30 s kombijem krenili proti Zagrebu. Spotoma smo v deželi cvička pobrali še Saro, Roka in cviček in bili ta-ko pripravljeni na vstop v južno sosedo. Po manjših zapletih z iskanjem zagrebške VF in ob pomoči Andrejevega GPS-a ter hrvaških kolegov smo le uspeli najti Heinzelovo 55. Tam so nas že vsi nestrpno čakali, saj smo za-mujali že skoraj pol drugo uro. Ko smo odprli vrata kombija, smo takoj slišali Hrvate: »Aaaj, pijani Slovenci su došli.« Verjetno so bili krivi alkoholni hlapi. Nato so nas povabili v njihovo krasno in ogromno študentsko sobo. Velika je za vsaj dve naši veliki klinični predavalnici, opremljena s tremi mizami za namizni tenis, petimi računalniki ter ogromno mizo. Miza je bila polna pijače in jedače. Druščina pa zelo dobro razpoložena. Dobili smo tudi darilne vrečke in rehidracijska sredstva. Po spozna-vanju in večerji so nas pospremili do naših študentskih sob. Tam smo morali izpolniti prijavne liste, kar po napornem popoldnevu ni bilo lahko . Sledil je »raztur« do jutra v enem od zagrebških nočnih klubov.

Sobota, ob 9. uri že zajtrk, mi pa bi še spali. Nekako smo le uspeli, razen dveh izjem (ni potrebno preveč ugibati kdo), ki sta zajtrk-

ovala v lastni režiji. Sledila je nostalgična jutranja kava v prijetnem in zakajenem baru, kar se pri nas ne dogaja več . Nato smo si ogledali Tehniški muzej Zagreb. Videli smo od parnih strojev, podmornice, do čebeljega panja. Posebna točka je bil laboratorij Nikole Tesle. Po kosilu smo si pogledali Zagreb: Trg bana Jelačića, Krvavi most, mestna vrata, sa-bor, vlado, botanični vrt in trenutno največjo turistično atrakcijo - Muzej razpadlih zvez, ki je lani dobil mednarodno priznanje za na-jbolj inovativen muzej. Ljudje s celega sveta

vanj pošiljajo predmete, ki jih spominjajo na prejšnje/pretekle/razpadle zveze. Zraven vsakega predmeta je tudi pripis pošiljatelja, ki obrazloži njegov pomen. Smeha ni manjkalo, saj je večina pripisov zelo duhovitih. Razves-elil nas je ključ, ki je tudi na glavni reklami muzeja, saj prihaja iz Ljubljane . Po večerji je bil na sporedu spet žur. Hrvati so nam v en-em od pubov pripravili karaoke. Naše punce so si zaželele slovensko skladbo in edina slov-enska je bila od Sester – Samo ljubezen. Hr-vatom seveda ni bilo nič jasno, nam pa je pri-nesla obilo smeha. Uf, naporna noč .

Nedelja, še težje vstajanje kot dan prej, dvojici spet ni uspelo, zajtrk, nato pa na tramvaj in v Muzej sodobne umetnosti. Muzej je bil zelo zanimiv, vendar le kdo bi razumel te sodobne umetnike - veliko stvari je bilo zelo in preveč »posebnih« za naš »mozag«. Poznala se je tudi utrujenost in pomanjkanje spanca. Po ogledu smo še malo posedeli, podebatirali in odšli na kosilo. Po kosilu pa je bil čas za odhod. Hr-vatom smo v zahvalo podarili tradicionalne borovničke in majico z našimi podpisi.

Hrvaška IVSA se je lepo potrudila in nam pripravila nepozaben vikend v Zagrebu. Res so zelo prijetna druščina, tudi Avstrijci. Up-am, da jih tudi mi ne razočaramo v nasled-njem semestru, saj sledi CSA vikend pri nas. Udeležite se, ne bo vam žal!

Letošnji poletni semester je bila za organizacijo CSA vikenda na vrsti IVSA Croatia. Zasedba je bila sledeča: 9 Avstrijcev, 8 Slovencev in malo več Hrvatov . IVSA Slovenija je na misijo odposlala Špelo P, Saro, tino, Špelo Š, Roka, Klemna, Andreja in mene. Vikend je potekal od 13. do 15. aprila v hrvaškem glavnem mestu.


»Das ist fRankfURT« alisTRokoVna EkskURzIja v frankfurt

Piše: jernej kmetec

Ivsa

V začetku decembra smo odprli prijave za vse zainteresirane in bili prijetno presenečeni, ko smo vsa prosta mesta zapolnili že prvi dan, kar nam je vlilo dodatno motivacijo ter nam dalo vedeti, da smo se odločili pravilno, ko smo se podali v izvedbo takšnega projekta. Ker je osnovni namen in bistvo IVSA dodatno izobraževanje, smo na ekskurzijo povabili tudi prof. dr. Gregorja Fazarinca in prof. dr. Rob-erta Frangeža, ki sta naše vabilo sprejela in udeležbo potrdila. Program same ekskurzije smo obogatili še z ogledom enega največjih naravoslovnih muzejev v Nemčiji - Sencken-berg museum - ter živalskega vrta.Odprava iz Mestnega loga 47 je 13. januarja v večernih urah krenila na približno 12-urno pot v Frankfurt. Dolgo pot so si nekateri krajšali s spancem, drugi pa smo si urice ra-je krajšali ob poslušanju domačih melodij in

zimzelenih viž, ki so prihajale izpod spretnih prstov našega dežurnega harmonikaša, ki si je tekom ekskurzije prislužil tudi psevdonim Ivan Klobasa. Kako je do tega prišlo, pa naj os-tane ovito v tančico skrivnosti. Okoli osme ure zjutraj smo prispeli v predmestje Frankfurta, kjer smo imeli krajši postanek za zajtrk in jutranje pretegovanje glutealnih mišic. Po zajtrku nas je čakala še okoli pol ure trajajoča vožnja skozi cent-er mesta do muzeja. To nam je dalo tudi možnost nekakšnega hitrega ogleda mesta. Frankfurt je mesto, ki slovi po svoji gospo-darski uspešnosti in razvitosti ter velja za en-ega od ekonomskih stebrov Nemčije. Temu je primerna tudi arhitektura, ki jo predstav-ljajo številni nebotičniki, v katerih so sedeži svetovno znanih podjetij, bank in zavarov-alnic.

V muzej smo prispeli kot prvi obiskovalci tistega dne. Srečno pot na cilj smo obeležili s skupinsko sliko pred vhodom v muzej. V manjših skupinah smo se nato odpravili v sos-ednjo zgradbo, kjer so bili razstavljeni živalski eksponati. Sedaj se je pričel tisti strokovni del ekskurzije in pobudo sta prevzela profesorja, ki sta vneto razlagala o različnih načinih plas-tinacije, posameznih anatomskih strukturah, organskih sistemih in mehanizmih delovanja v telesu ter se celo zapletla v besedni dvoboj o pomembnosti in funkcijah posameznih struk-tur telesa. Sprehodili smo se skozi tri etaže eksponatov, med katerimi so največ zanimanja vzbudili plastinati morskega psa, žirafe, slona, gorile, človeka in grizlija. Ves čas našega obiska so nas budno spremljale oči kustosov razstave, ki so nas opozarjali z besedami »no photos«,

tako kot večina dobrih zamisli in idej se je tudi ta porodila ob najbolj nepričakovanem času. Po celodnevnem napenjanju možganskih krivin na predavanjih in vajah, ko koncentracija začne že počasi pojenjati in ko se začnejo oglašati tisti znani čudni zvoki, s katerimi te telo začne opominjati, da bi morda bil že čas, da tudi nekaj pozornosti posvetiš svojemu želodcu, sva tako s kolegico iz vodstva IVSA sedela pri zadnji uri vaj iz anatomije laboratorijskih in eksotičnih živali. tekom vaj je predavateljica mimogrede omenila, da se je v Frankfurtu odprla zanimiva razstava živalskih plastinatov dr. guntherja von Hagensa in kot vsakemu znanja željnemu študentu, kateremu nobena izrečena beseda predavatelja ne uide, sva se v istem trenutku oba z evo (vodja publikacij IVSA) spogledala in vedela, da misliva isto: napočil je čas, da IVSA Slovenija organizira izlet v Frankfurt. K sodelovanju smo povabili tudi naše in vaše kolege s ŠoVF-ja, brez katerih realizacija projekta ne bi bila mogoča.


kar pa naših spretnih in iznajdljivih fotogra-fov pod krinko ni odvrnilo (za Ructus prilag-amo le legalno fotografiranega pujska ). Po temeljitem pregledu plastinatov in obnovitvi znanja anatomije smo se napotili v trgovino s spominki. Seveda nismo pozabili tudi na vas, drage bralke in bralci, in smo tudi vam pri-nesli spominek, ki si ga lahko ogledate v naši študentski sobi.Sledil je še ogled stalne razstave nara-voslovnega muzeja, ki je opravičil svoj sloves enega najboljših muzejev v Evropi. Le- ta za-jema izjemno zbirko fosilov živali in rastlin iz različnih prazgodovinskih in zgodnejših obdobij iz celega sveta. Seveda so najbolj navduševala razstavljena okostja dinozav-rov in ostalih prazgodovinskih velikanov, ki so vladali takratnemu svetu in nam tako pričarala podobe iz filma Jurassic park. Tako

je kljub predvidenim štirim uram namen-jenim za ogled muzeja primanjkovalo časa za ogled celotnega muzeja. V zgodnjih popoldanskih urah smo se nato odpravili v naš hostel, ki je bil lociran ob reki Main in nam nudil veličasten pogled na mestno jedro in gotsko katedralo svetega Bar-tolomeja. Po nastanitvi je sledil čas za zasluženi počitek, ki smo ga nekateri raje izkoristili za raziskovanje bližnje okolice. Po večerji so stekle priprave na večerni izhod ter srečanje z nekaterimi kolegi, ki so se odločili nadaljevati svojo poklicno pot v Frankfurtu. Noč je minila v znamenju mnogih dogodivščin, doživetij in podvigov posameznikov, o katerih pa raje povem kaj več ob kakšni kavi ali gostem soku s smetano. Naslednje jutro, po glasni budnici žive bud-ilke Katje, je sledil zajtrk in »check out«. Zad-

nje dopoldne našega bivanja v Frankfurtu je bilo namenjeno ogledu živalskega vrta, ki se je presenetljivo nahajal le 15 minut hoda od našega hostla. Po prihodu v živalski vrt se je skupina hitro razpršila na manjše skupinice in vsaka je šla svojo pot. Ob drugi uri popoldan smo se pod vplivom novih vtisov in spoznanj odpravili nazaj domov proti Sloveniji. Vožnja nazaj je minila precej mirno in v znamenju klasik jugoslovanskega filma. Na podlagi odziva udeležencev mislim, da je bila ekskurzija uspešna ter poučna in da sta uživala tako profesorja kot študentje. Za tiste, ki niste bili dovolj hitri pri prijavi ali niste im-eli časa, obveščam: brez panike, saj imamo pri IVSA že mnoge nove ideje in predloge za ek-skurzije in potrudili se bomo, da bo takih do-godkov v prihodnosti še več.

Ivsa


Avtorja: Eva Tasič in jernej kmetec

teRMoReguLACIjAZa aligatorje, kajmane in krokodile je značilno, da so poikilotermni - telesno temperaturo uravnavajo s pomočjo temperature okolja. Njihov metabolizem in življenjske funkcije delujejo pri optimalni telesni temperaturi, ki je med 25 in 35 oC. Pri uporabi splošne anestezije moramo ohraniti temperaturo okoli 29,5 oC. Padec pod optimalno telesno temperaturo privede do zmanjšane metabolične aktivnosti in farmakokinetičnih procesov v organizmu.

teHNIKe oBVLAdoVANjA IN RoKoVANjAVsi krokodili so sposobni prizadejati hude poškodbe z ugrizi ali mahajočim repom. Zaradi tega je priporočljivo, da se jim pred splošnim pregledom vbrizga anestetik. Krokodili so veliko agresivnejši, kot so aligatorji ali kajmani. Pri teh-niki obvladovanja ključno vlogo igra tudi sama dolžina živali.

Manjše krokodile (do 0,8 m) obvladamo tako, da z eno roko čvrsto primemo za bazo vratu pred sprednjimi okončinami, z drugo roko pa primemo bazo repa za zadnjimi okončinami. Za krokodile dolge med 1 in 2 metroma potrebujemo posebne mreže ali pasti. Krokodile, večje od 2 metrov, fiksiramo s pomočjo mreže ali stiskalne kletke.

Ko anestetik prične delovati, je potrebno s palico večkrat pre-veriti odzivne reflekse. Po opravljenem testu živali prekrijemo oči z brisačo in ji zvežemo gobec, pri čemer moramo biti še posebej pazljivi, da ne zapremo obeh nosnic. Posebej pazljivi moramo biti, da pretirano ne vlečemo in raztezamo okončin, saj lahko pride do zloma in izpaha okončine.

Če je potrebno pacienta intubirati, si pomagamo z leseno klado, da razpremo gobec in vanj vstavimo kovinski tubus. Nato tubus zlepimo z zgornjo čeljustjo in tako preprečimo, da bi se zobje poškodovali.

dIetAVečina predstavnikov svoj plen v celoti požre. V ujetništvu jih je potrebno hraniti s kvalitetnim in uravnoteženih mesom ali peleti-rano hrano. Če ne zaužijejo celotnega plena, vključno z notranjimi organi, to lahko privede do pomanjkanja vitamina A, kar vodi v izgubo zob in različne motnje metabolizma. Prav tako lahko nepravilno razmerje med kalcijem in fosforjem (2:1) skupaj s poman-jkanjem ultravijolične svetlobe privede do bolezni in motenj v razvoju kosti. Zanimivo je, da so vsi krokodili nagnjeni k debelosti, zaradi česar jih moramo hraniti le v sušnih mesecih, v hladnih mesecih pa popolnoma prekiniti s prehrano.

MeStA dIAgNoStIČNegA VZoRČeNjAMesto za dajanje zdravil intramuskularno se nahaja na bazi repa takoj za zadnjimi okončinami. Problemi nastopijo pri nekoliko debelejših osebkih, kjer mišično plast prekriva maščevje, zaradi česar je čas, potreben za absorpcijo zdravil, nekoliko daljši. Da

je distribucija zdravila popolna, moramo iglo, s katero vbrizgavamo zdravilo, zapičiti med luskami. Zdravila, katera je potrebno dajati intravenozno, apliciramo v sinus venosus cranialis. To mesto lahko uporabljamo tudi za jemanje krvi ali vstavljanje kanile.

FIZIoLoŠKI PRegLedPri fiziološkem pregledu si lahko pomagamo s stetoskopom, oksimetrom, elektrokardiografijo

(EKG), Dopplerjevim merilcem pretoka krvi in ultrazvokom. Globino anestezije ocenimo na podlagi refleksov, ki jih merimo na okončinah, bitju srca in roženičnega refleksa. EKG odvode

se namesti 2,5 cm globoko v kožo. Pulzni oksimeter se lahko uporablja kot pomoč pri merjenju srčnega utripa, vendar preiskave kažejo, da ni sposoben pravilno izmeriti pljučne saturacije pri

plazilcih.

LIteRAtuRAFleming G. J. Crocodiles and allies - What a practitioner should know. Proceedings of the NAVC Congress, Orlando Florida 2007:

1531-3.

KAJ BI VETERINAR MORAL VEDETI OKROKODILIH

KOSOV I R, z a v o d z a o s k r b o i n p o m o č ž i v a l i m t e r o s v e š č a n j e

C e s t a n a B r d o 8 5 , 1 0 0 0 L j u b l j a n a

t : ( + 3 8 6 ) 4 0 3 9 5 9 9 5 e : i n f o @ k o s o v i r . s i i : w w w . k o s o v i r . s i

t r r : S I 5 6 0 5 1 0 0 8 0 1 3 4 7 3 9 7 1 mš : 6 1 4 5 2 5 6 0 0 0 d š : 6 9 1 9 0 1 8 6

Zavod KOSOVIR je bil ustanovljen v začetku leta 2012. Ukvarja se z delom na področju izobraževanja in osveščanja, projektnega dela, oskrbe in zaščite živali ter drugimi, s tem povezanimi dejavnostmi, ki se v celoti izvajajo kot neprofitne.

Namen zavoda KOSOVIR je izboljšanje stanja na področju oskrbe in zaščite živali. Osredotočili smo se predvsem na problematiko netradicionalnih, t. i. eksotičnih vrst živali, katerih število se v zadnjih letih povečuje. Posledica vse večje popularnosti, celo modnosti nekaterih vrst in velike ponudbe, je pogosto nepremišljen, impulziven in neodgovoren nakup nove živali ter posledično tudi porast števila odvečnih, nezaželenih in zavrženih živali.

V Sloveniji je registriranih enajst zavetišč za hišne živali, ki pa se po večini ukvarjajo le z brezdomnimi psi in mačkami. Primeri pojavljanja živali drugih vrst so sporadični, vendar njihovo število narašča. Večina obstoječih zavetišč nima ne znanja, ne primernih prostorov za oskrbo teh vrst živali. Zato se kaže potreba po ustanovitvi zavetišča, ki se bo ukvarjalo s temi vrstami, to pa je tudi eden glavnih ciljev zavoda. Odprtje zavetišča načrtujemo v letu 2013, do takrat (in seveda tudi po tem) pa bomo pri nameščanju najdenih živali sodelovali z obstoječimi pristojnimi zavetišči.

Povezali se bomo s strokovnjaki z različnih področij in zainteresiranim javnostim ponudili tudi strokovno svetovanje za izboljšanje stanja na področju oskrbe in zaščite živali. V sodelovanju z drugimi inštitucijami bo zavod deloval tudi na področju raziskav s področja naravoslovja, predvsem biologije in veterinarske medicine, s čimer bomo tudi sami skušali doprinesti k vedenju in poznavanju tovrstnih živali.Hkrati pa bomo z izdajanjem informativnega

gradiva, ustanovitvijo spletnega portala in organizacijo različnih izobraževalnih predavanj skušali čim bolje in-formirati tudi vse lastnike in bodoče lastnike tovrstnih živali ter na ta način skušali preprečiti impulzivne nakupe, posledično neprimerno oskrbo ali celo zapustitev živali.

V letih 2012 in 2013 načrtujemo:· odprtje zavetišča za male sesalce, ptice in eksotične vrste živali;· odprtje spletne in fizične trgovine za male živali, kar bo glavni vir financiranja zavetišča;· ustanovitev izobraževalnega spletnega portala namenjenega lastnikom živali;· oskrbo živali, ki potrebujejo pomoč.

KOSOVIRJEVA TRŽNICAspletna trgovina s hrano in opremo za male živali

www.kosovir.comodpiramo 5. 7. 2012

10 % otvoritveni popust do konca julija za vsa naročila

oglas kosovir.indd 1 6/21/12 12:18:10 PM

10% POPUST

Naj bo Hill’s

tudi vaše prvo

priporočilo!

Ljubljana

Domžale

Kamnik

Zagorje ob Savi

Maribor

Slovenska Bistrica

Ptuj

Murska Sobota

Celje

Slovenske Konjice

Velenje

Kranj

Koper

Nova Goric

Novo mesto

a

Postojna

2x

2x

2x

2x

3x

4x

Izbira veterinarjev št. 1

2x

junij 2012 – prenesi pdf

Documents