Informatika

INFORMATIKA

Informatika je znanost o sistematični obdelavi podatkov, še posebno o samodejni obdelavi s pomočjo računalnikov. Gledano zgodovinsko se je informatika razvila iz matematike, medtem ko imajo računalniki svoj začetek v elektroniki. Računalniki so pri tem samo naprave, ki omogočajo teoretične zamisli informatike preveriti v praksi.

Kaj je informatika?

Je veda, ki se ukvarja z informacijami in  povezuje različne veje znanosti

Matematiko

Računalništvo

Telekomunikacije

Elektroniko

Elektrotehniko

Kibernetiko

…

Področja, uporabe računalnika:

Industrija (nadzorovanje, vodenje, krmiljenje procesov)

INŠTITUTI in raziskovalne ustanove

BANKE (LB, bankomat…)

ŠOLE, BOLNICE, POLICIJA, VOJSKA

POŠTA, TRGOVINE

Kaj je informacija?

• Informacija je urejen sklop podatkov, ki govori o odnosu ali pojavu in pove vedno nekaj novega.

• Informacija = predznanje + podatek

PREPROSTI ZAČETKI

• Začetki »preprostega računanja« so 3000 pr.n.š

• ABAK (abakus) kitajsko računalo na kroglice

• 1614 izum logaritmov: napier (Y = loga x   a→ v = x

1

Informatika

• 1623 preprost mehanizem za »+« in »­»

• 1642 računalniški stroj Blaisa Pascala (Pascaline)

• 1672 računalniški stroj Gottfried Leibnitz (+, ­, ., )

• 1834 analitski računski stroj Charles Babbage

• 1890 Hollerithov računski stroj

• 1910 IBM (International, Business Machines)

• 1936 Konrad Zusse Z1 mehanski, Z2 in Z3 relejev

RAČUNALNIŠKI SREDNJI VEK

Rele (MEHANSKI PREKINJEVALNI ELEMENT 0 IN 1)

1936 Konrad Zusse (Z1 in Z2 3.600 relejev)

1942 Bell Telephone Company (rele)

1943 bellov največji računalnik (9.000 relejev)

1944 Mark1 (10.000 relejev, velikosti :17m x 17m x 2,5m)

1948 Mark2 (nad 13.000 relejev) ELEKTRONKA (električni prekinjevalni sistem)

1946 ENIAC 18.000 elektronk, teža: 80 tom, cena: 10.000.000 $, (1.000 x hitrejši od mehanskih)

Ostali računalniki: (EDSAC, SSEC, ILLIAC, MANIAC,…)

TRANZISTOR: (polprevodniški element)

2

Informatika

1959 Texas Instruments: (dvojni tranzistor)

(manjša velikost, občutljivost, cena,…)

1965 INTEGRIRANO VEZJE:

­ (NA Si ploščici združeno veliko število diskretnih elementov: upor ®, tuljava (L) kondenzator (c), dioda (D)tranzistor (T)…

  RELE       TRANZISTOR

Računalniški novi vek: računalniški novi vek sta zaznamovala: mikroprocesor: (Si ploščica velikosti 5 mm * 5 mm, imenovana ČIP, ki ima

                     od 10.000 do 100.000 diskretnih elementov: upore ­ R, tuljave ­ L),                     kondenzatorje ­ C, diode ­ D, tranzistorje ­ T ... ; leto izdelave 1971)

mikroračunalnik: (mikroprocesor + pomnilnik + vhodno izhodne enote –                 kar imenujemo Input / Output unit)

1974 računalnik Altair (procesor INTEL 8080 ­ 8 bitni) 1980 (ZX Spectrum slika 13, Commodore, Apple ...) 1981 (prvi osebni računalnik – PC, ki ga je izdelal IBM) 1987 (nova generacija osebnih računalnikov IBM: PS/2, kar pomeni Personal System

                 druge generacije)

RAČUNALNIKI DANES

Glede na zelo široko področje uporabe računalnikov je skupni imenovalec zahtevračunalnikov v večini primerov uporabe:

veliko število logičnih vrat (nekaj 100.000) veliko pomnilnika (več 10 Gbytov) velika hitrost delovanja (256 bitni procesor) majhna velikost (škatla za čevlje)

3

Informatika

nizka cena (nekaj 100 $) osnova polprevodniške ploščice je GaAs (Galijev Arzenid; t = 10­12 s) in

superprevodniki

Vrste računalnikovV najbolj grobi delitvi obstajata danes predvsem dve skupini računalnikov:

večnamenski računalniki, ki predstavljajo zelo široko paleto različnih računalnikov specializirani računalniki, ki se uporabljajo za razliko od prve skupine za točno določen 

namen (npr. avtomobil).

Sicer pa je delitev iz dveh osnovnih skupin najlepše razvidna iz spodnje sheme 

RAČUNALNIK je naprava za avtomatsko obdelavo podatkov

je naprava ali sistem, ki izvaja zaporedje enolično določenih operacij

(algoritem – program)

DOMAČA NALOGA

Napiši en algoritem (a.k.a. recept)

Algoritem je »spisek navodil« za izdelavo nekega postopka

Program je zaporedje navodil v procesorju

ALGORITEM:

4

Informatika

1. Navedi definicijo algoritma in 3 ne računalniške ter 3 računalniške algoritme!

Algoritem je navodilo kako rešimo določen problem. Ne računalniški algoritmi: algoritem kuhanja jajc, algoritem pečenja jajc, algoritem paniranja mesa..

2. Kako lahko predstavimo algoritem?

Algoritem lahko predstavimo z diagramom poteka ali pa z naravnim oziroma psevdokodu.

3. Opiši lastnosti algoritma!

­ sestavljen je iz končnega zaporedja stavkov, ki nas privedejo do rešitve nekega problema

­izražen v obliki programa

­vsak korak je predstavljen z enim ali več ukazi oz. stavki programskega jezika

AKTIVNOSTI INFORMACIJSKEGA SISTEMA

ZBIRANJE podatkov

OBDELAVA podatkov

SHRANJEVANJE podatkov in informacij

DOSTAVLJANJE podatkov in informacij

Zbiranje: knjige, revije, podatkovne zbirke

Obdelava: ročno, strojno, avtomatsko

Shranjevanje: kasete, trakovi, diskete, CD,…

Dostava: telefon, faks, PTT, e­mail,…

GENERACIJE RAČUNALNIKOV

I. generacija (releji, elektronke) do leta 1953

II. generacija (polprevodniki elementi) 1963

III. generacija (integrirana vezja, čipi) do 1970

IV. generacija (integrirana vezja visoke gostote – mikroprocesorji)

V. generacija (logika, banke, znanja in podatkov, človeški govor)

5

Informatika

VI. Generacija BIO računalnik.

INFORMACIJSKI SISTEM

Je urejen, organiziran sistem, katerega glavna naloga je, da organe upravljajo in poslovodne organe oskrbuje z vsemi pomembnimi informacijami.

Kaj je razredni informacijski sistem?

AKTIVNOSTI INFORMACIJSKEGA SISTEMA

ZBIRANJE podatkov

OBDELAVA podatkov

SHRANJEVANJE podatkov in informacij

DOSTAVLJANJE podatkov in informacij

VARNOST, ZAŠČITA podatkov

zbiranje   : knjige, revije, podatkovne zbirke

obdelava   : ročno, strojno, avtomatsko

shranjevanje   : kasete, trakovi, diskete, CD...

dostava   : telefon, faks, PTT, e­mail

VRSTE RAČUNALNIKOV

delitev glede na število terminalov

delitev glede na zmogljivost (procesor)

delitev glede na možnost prenašanja

6

Informatika

Delitev glede na terminale

TERMINAL = MONITOR + TIPKOVNICA

Veliki računalniki: (računalniki z nad 100 terminalov)

Mini računalniki: ( računalniki nad 3 terminale)

Mikro računalniki: (računalnik do 3 terminale, primer: navadno 1 PC/AT računalnik)

ADMINISTRATOR = oseba, ki skrbi za računalnike

Pregled razvoja PROCESORJEV firme INTEL

Današnji osebni računalniki so 32 ali 64­ bitni

DELITEV RAČUNALNIKOV GLEDE NA MOŽNOSTI PRENAŠANJA

Neprenosni računalniki: (velike, mini in mikro)

Prenosni računalniki: (računalniki potrebujejo omrežno napajanje)

Priročni računalniki: (imajo vgrajen akomulator in LCD display)

Žepni računalniki: (predhodnik je kolkulator, imajo programski jezik in širši grafični displey)

Dlančniki: (predhodnik je žepni računalnik, so brez tipkovnice, imajo OS)

Operacijski sistem je glavni program za upravljanje računalnika (Windows, Linux, Unix, MAC)...

PROGRAMSKA OPREMA

(Software)

1. Delitev programske opreme:

7

Informatika

• tržni ali komercialni programi

• preizkusni (shareware) programi

• javni (freeware) programi

• demo programi

UPORABNIŠKA PROGRAMSKA OPREMA

• računalniške igre

• programi za delo z grafiko

• programi za delo z zvokom

• storitveni programi

• programi v omrežju INTERNET

• sistemski programi

PROGRAMI ZA DELO Z GRAFIKO: (CAD)

CAD = Computer Aided Desigh

• AUTO CAD

• OrCAD, P­CAD

• Corell Draw

• PaintBrush, Slikar

Z RAČUNALNIKOM ŽELIMO POSLUŠATI GLASBO

Kaj mora vsebovati računalnik?

­ Zvočna kartica (sound Blaster)

­ Zvočniki

­ Programi za delo z zvokom

­ Pogon CD­ROM

8

Informatika

STORITVENI PROGRAMI: (MS Office)

­ Programi za urejanje besedil (Ms Word…)

­ Programi za elektronske preglednice (MS Excel…)

­ Programi za prikazovanje (MS Power Point)

­ Programi za podatkovne baze (MS access)

­ Programi za izdelavo brošur, letakov (Ms Publisher)

­ Izdelavo spletnih obrazcev (Info Path)

­ Priročni HELP programi (funkcijska tipka F1)

PROGRAMI V OMREŽJU INTERNET:

­ Programi za izdelovanje spletnih strani

(Dream viewer, Front Page, Flash…)

­ Programi za iskanje informacij)

(Internet Explorer, Netscape Navigator…)

­ Programi za računalniško komuniciranje 

(TelNET, FTP, Skype, Messanger…)

­ Programi za elektronsko pošto

(MS Outlook, Eudora, Pegasus Mail…)

Večuporabniški (več uporabnikov hkrati)

Večopravilni (več programov hkrati)

SISTEMSKI PROGRAMI

­ Programi za izpopolnitev operacijskega sistema

­ Programi za izboljšanje strojne opreme

­ Programska orodja

ZGRADBA IN DELOVANJE RAČUNALNIKA

9

Informatika

Informacije in njihova predstavitev:

ANALOGNE ali zvezne (primeri): magnetna igla, vetrokaz na sredini, termometer (alkoholni, živosrebrni, ura s kazalci)

DIGITALNE ali disketne /primeri): števec KM v avtu, semafor, digitalna ura, števec električne energije..

Display:

Št. A B C D E F G H

0 1 1 1 1 1 1 0 1

1 0 1 1 0 0 0 0 1

2 1 0 1 1 0 1 1 1

3 1 1 1 1 0 0 1 1

4 0 1 1 0 1 0 1 1

5 1 1 0 1 1 0 1 1

6 1 1 0 1 1 1 1 1

7 0 1 1 1 0 0 0 1

8 1 1 1 1 1 1 1 1

9 1 1 1 1 1 0 1 1

Oglejmo   si   primer   analognega   in   digitalnega   signala,   ki   nosi   informacijo   o   določeni   veličini,   na naslednjih slikah:

10

Informatika

Slika 1: Analogni signal

Slika 2: Digitalni signal

Vidimo, da lahko določena veličina pri analognem ali zveznem signalu zavzame poljubno vrednost v določenem intervalu, tudi neskončno, medtem ko pri digitalnem ali diskretnem signalu zavzame točno določeno vrednost.

MODEL RAČUNALNIKA (AMERIŠKI ZNANSTVENIK – John Numann)

11

VHODNE ENOTE

računalnika

Centralo procesna enota

Računalnika CPE

IZHODNE ENOTE

računalnika

Pomnilniki:

notranji, zunanji

Informatika

NOTRANJI POMNILNIK   

RAM (Random Access Memory) ROM (Read Only Memory)

Notranji pomnilnik služi za izvajanje programov in se nahaja tako na osnovni plošči, kot tudi na dodatnih pomnilniških karticah. Notranji pomnilnik razdelimo na delovni pomnilnik (RAM) in  trajni pomnilnik (ROM).

V RAM (Random Access Memory) pomnilniku se začasno shranjujejo programi, informacije, ki jih vtipkamo (npr. preko tipkovnice) in rezultati programov. V delovni pomnilnik lahko podatke shranimo in jih po potrebi preberemo ali prekrijemo z novimi. 

Ob izključitvi osebnega računalnika se podatki iz pomnilnika izbrišejo.

V  ROM (Read Only Memory)  ali   trajnem pomnilniku so trajno zapisane pomembne informacije  in navodila, ki jih potrebuje osebni računalnik za svoje nemoteno delovanje. Podatkov v ROM pomnilnik ne moremo vpisovati. Ob izključitvi osebnega računalnika se informacije v pomnilniku ohranijo.

12

Informatika

 

Na splošno velja, da je osebni računalnik, ki  ima več pomnilnika (RAM) zmogljivejši,  saj omogoča nemoteno uporabo programov, ki zahtevajo za svoje delovanje več pomnilnika (spomina). 

ZUNANJI POMNILNIK   

trdi disk disketa  magnetni trak CD ROM Kasete, trakovi

Je   namenjen   za   dolgotrajno   shranjevanje   podatkov   na   magnetne   medije.   Najpogostejše   oblike zunanjega pomnilnika so: trdi disk, disketa, magnetni trak, CD ROM.

TRDI DISK (Hard disk)

Predstavlja enega od zunanjih pomnilniških medijev. Ob nakupu osebnega računalnika, ki ima vgrajen trdi disk, sta pomembna dva podatka. In sicer kapaciteta (koliko podatkov je možno shraniti na trdi disk) ter dostopni čas v mili sekundah, ki pove, koliko časa je potrebno, da pisno čitalna glava najde in prebere podatek na disku.

Tako kot poznamo trde diske različnih kapacitet,  dostopnih časov,  ločimo tudi različne tipe diskov (SCSI, ...). Trdi diski imajo oznako  C, D, E. .... .

13

Informatika

Pomanjkljivost trdih diskov je v tem, da niso izmenljivi (vse več se uporabljajo prenosni diski ZIP, JAZ 2  (2GB), SparQ (1GB). 

Prednost pred ostalimi zapisovalnimi mediji je možnost zapisovanja večje količine podatkov. 

VHODNE ENOTE:

tipkovnica miška, track ball, joystick volan, svetlobno pero scaner (optični čitalec) mikrofon…

14

Informatika

IZHODNE ENOTE

monitor, tiskalnik, risalnik datascop (slikovni prikazovalnik) zvočniki

VHODNO/IZHODNE ENOTE

modem, disketnik, USB ključek digitalni fotoaparat, kamera

Von Neumannov model

Leta 1945 Von Neumann shrani v računalnikov pomnilnik tako podatke kot program, tako da po zagonu računalnik vse izračune opravi brez dodatnih posegov od zunaj. To načelo je pri uporabi računalnika obveljalo vse do danes in zato prav Von Neumannov model računalnika štejemo za prvega pravega prednika današnjih računalnikov. Povsem nova je bila ideja o računalniku s shranjenim programom, ki je bistveno drugačen od takrat že delujočega prvega elektronskega računalnika ENIAC.

Tipičen von Neumannov model sestavljajo trije deli:

• CENTRALNO PROCESNA ENOTA (CPE),• POMNILNIK,• VHODNO/IZHODNI SISTEM.

SHEMA:

15

Informatika

V von Neumannovem računalniku se večina dogajanja odvija v CPE ali pod njeno kontrolo. Glavna naloga CPE je, da iz pomnilnika jemlje ukaze in jih izvršuje. Običajno jo delimo na 3 dele:

• KRMILNA ENOTA ­ vodi delovanje računalnika, skrbi za prevzem ukazov in operandov ter za aktiviranje ustreznih operacij,

• ARITMETIČNO LOGIČNA ENOTA ­ izvršilna enota, ki izvaja aritmetično logične operacije,• REGISTRI ­ ena ali več med seboj povezanih pomnilniških celic. V eno celico lahko shranimo 

en bit. Služijo za shranjevanje.

SHEMA:

Centralno procesna enota

Pomnilnik

Pomnilnik je sestavljen iz pomnilniških besed, od katerih ima vsaka svoj enoumno določen naslov. V skupnem pomnilniku so shranjeni ukazi in operandi. Glavni pomnilnik je pasiven, naredi samo tisto, kar od njega zahteva CPE in V/I naprava. Kot sem že omenil je pomnilnik pasiven, sestavljajo ga več različnih vrst pomnilnikov, ki so gledano iz CPE kot en sam glavni pomnilnik. Povezava med glavnim 

16

Informatika

pomnilnikom in CPE mora biti hitra, da lahko CPE sprejema ukaze tako hitro, kakor jih izvršuje, zato da ne čaka. To pot med glavnim pomnilnikom in CPE omejuje hitrost, zato temu rečemo Von Neumannovo ozko grlo.

PRIMER:

                                                                                              Različne oblike RAM pomnilnikov

Vhodno/Izhodni sistem

V CPE in v glavnem pomnilniku je informacija shranjena v obliki, ki je zunanjemu svetu nedostopna. Vsak računalnik ima zato del, ki ga imenujemo vhodno/izhodni sistem in je namenjen prenosu informacije v in iz zunanjega sveta. Vhodno/izhodni sistem je sestavljeni iz:

• vhodno/izhodnih vmesnikov,• vhodno/izhodnih naprav.

17

 Vhodne enote           Izhodne enot

Informatika

Enote za merjenje informacij

• Osnovna enota za merjenje informacije je BIT (BInary digiT). 

• Bit je tista informacija, s katero dobimo odgovor na vprašanje, na katero sta mogoča dva enako verjetna odgovora (DA = 1  /  NE = 0). 

Primer: met kovanca (številka, grb)

• Byte =  8 Bitov

• Beseda = 16 Bitov

• Blok =  32 Bitov

1 bit ­ 2 možna izida

2 bita ­ 4 možni izidi

3 biti ­ 8 možnih izidov

Kako lahko količino informacij tudi računsko ovrednotimo?

2I = n   

n: število enakovrednih izidov

I: količina informacije (število potrebnih bitov)

Za merjenje količine informacije uporabimo enačbo: 

I = log2n 

18

Informatika

S=2n

št. bitov

12345

št. kombinacij

2 1°4 81632

25 = 2n ?n = log2S

                  n = 4,64

10 številk (0 1 2 3 4 5 6 7 8 9)

26 velikih črk angleške abecede

(A B C D E F G H I J K M N O P R S T U V Z X Y W)

26 malih črk angleške abecede

(a b c d e f g h i j k m n o p r s t u v z x y w)

25 posebnih znakov

(! " # % & / ( ) = ? * + ­ . ,  ...)

KOMUNICIRANJE

Za komuniciranje sta potrebni 2 osebi ; oddajnik ter prejemnik

Oddajnik je tisti, ki informacijo pripravi in odda

Prejemnik je tisti, ki mu je informacija namenjena in jo tudi sprejme

Komuniciranje je potem takem tudi prenos informacij iz misli oddajnika v misli prejemnika   

Oddajnik mora tudi informacijo kodirati v pravilno obliko in jo poslati po informacijskem kanalu

              Oddani kanali se lahko med potjo tudi izgubijo => motnje

19

Informatika

Vrste komunikacij:

• Enosmerno                              (gledanje TV, poslušanje radia, predavanja, sms…)

Dvosmerno                              (predavanja, pogovor po telefonu, pogovor v živo…)

• Večsmerno                              ( Skype, konferenca, forum, soočanje…)

Enosmerno komuniciranje – od oddajnika k prejemniku 

Dvosmerno komuniciranje ­ od oddajnika k prejemniku in nazaj, prejemnik vrne oddajniku povratno informacijo, s katero lahko sprašuje za dodatna pojasnila, ali p prejeto informacijo dopolnjuje ali popravlja

Poznamo žične in brezžične naprave

1. Katere so najpogostejše oblike komunikacijskih mrež? Krog ­ komuniciranje poteka v obliki verige, vendar je veriga krožno povezana Veriga ­ komuniciranje poteka od enega člana do drugega, zaporedno po celi verigi Kolo ali zvezda ­ komunikacije potekajo med posameznim članom skupine in centrom, ne pa 

tudi med člani na obodu kolesa

20

Informatika

Ipsilon  ­ potek komuniciranja ponazarja oblika te črke: center je komunikacijsko nekaterim bližji kot drugim

Vsi z vsemi ­ komunikacije potekajo med vsemi člani skupine v vseh smereh

LAN (Local Area Network)

WAN (Wide Area Network)

TiskalnikiTiskalnik  se uporablja  skoraj  pri  vsakem računalniku saj  kdor   ima računalnik  bo slej  ko prej  potreboval   tudi tiskalnik da bo natisnil in napisal kakšen dokument ali sliko. Tiskalnikov je več vrst ki pa se med seboj razlikujejo po hitrosti tiskanja po ceni barve ter po kvaliteti ter načinu tiskanja. Najbolj znan tiskalnik je barvni tiskalnik ki ga vsi poznamo za tiskanje uporablja kartuše iz katerih brizga barvo. Še eden izmed bolje poznanih tiskalnikov je laserski tiskalnik ki uporablja tonerje s katerimi tiska dokument. Tiskalniki se uporabljajo za različne namene za osebno rabo za rabo v zdravstvu ali pa pisarnah. Tiskalniki pa so postali tudi skenerji ki vam lahko skenirajo dokument ter vam ga nato natisnejo.

Vrste tiskalnikovKo govorimo o besedi tiskalnik, govorimo o vseh vrstah. Poznamo jih kar nekaj na primer barvni tiskalnik, laserski tiskalnik, barvni laserski tiskalnik, iglični,termo­sublimacijski…Razlike med njimi so že v samem delovanju, zgradbi in še marsičem.Barvni tiskalnik za tisk uporablja kartuše. Sam tisk pa poteka tako da na papir brizga barvo iz kartuš. Z različnim deležem osnovni treh barv (modra, rumena, rdeča) ter črno barvo tako dobimo končno sliko. Navadno ko govorimo o besedi barvni tiskalnik mislimo na brizgalne tiskalnike.Laserski tiskalnik pa za razliko oz brizgalnega uporablja toner. Sam tisk na medij pa poteka na principu statične elektrike. Tiskalnik spremeni naboj papirja. Kjer je negativen naboj se prah iz tonerja obdrži, medtem ko se na pozitivnih nabojih odbije. zatem se na list prah dobesedno zapeče na papir, to je tudi razlog zakaj iz laserskih tiskalnikov dobimo tople liste.To je na kratko razlika med brizgalnik ter laserskim tiskalnikom, kasneje pa morda povemo še kaj več o ostalih tiskalnikih.

Vrste tiskalnikov:­ tiskalnik z valjem­ tiskalnik z letvicami­ tiskalnik z verigo­ tiskalnik z okroglo glavo­ tiskalnik na  vosek

Najbolj razširjene so:    ­   črnilni  tiskalnik                           

21

Informatika

    ­   laserski tiskalnik    ­   matrični tiskalnik

Tiskalniki

Črnobeli Barvni

Matrion Laserski

• termalni (rumena, modra, rdeča)• marjetični opis• bubble jet delovanje• inkjet prednosti

slabosti proizvajalci (3)

LASERSKI TISKALNIKGlavni del laserskega tiskalnika je valj (boben), ki ga lahko statično   naelektrimo, s svetlobo pa se ga da razelektriti.  Tiskanje s pravim laserskim tiskalnikom je zelo hitro, predvsem s črno belim, saj mora papir le čez en valj. Pri barvnem tiskanju pa gre vsak list čez valj štirikrat, vsakič se nanese druga barva (črna, rumena, modra, vijolična), zato je tiskanje počasnejše.  Pri vsakem valju se na papir nanese ena od štirih barv, ki jih uporablja tiskalnik.

600 dpi              dpi= dot per inch300 dpi  E                 število pikic/ 2,54 cm = 11

1200 do 6000 dpi

HP 4L              World wide (wait)

http://www.arnes.si

hyper text transfer protocol

22

Informatika

Storitve interneta: iskanje podatkov prenos datotek e­pošta e­učenje spletna trgovina e­bančništvo

TCO/IPTransmision Internet ProtokolControlProtocol        192.2.147.10

32b = IPv4      28    28   28    28

                            8 bitov 888                      Št. Računalnikov = 232

18b = IPv6

MATRIČNI TISKALNIKMatrične tiskalnike se uporablja predvsem pri tisku v velikih količinah, kjer velika kakovost tiska ni potrebna, je pa pomembna moč udarca (tiskanje v več izvodih). Takšnih tiskalnikov ne uporabljamo za domače zadeve. Uporabljajo jih podjetja, saj morajo vsak mesec natisniti veliko količino položnic, ki so več plastne (pomembna moč udarca). Iglični tiskalniki delujejo na principu iglic, ki jih določena tehnologija (miniaturne tuljavice ali magnet) izstreli. Kakovost tiska je odvisna od števila iglic v pisalni glavi.

23

Algoritmi

Algoritem je postopek za rešitev nekega problema. Ko pišemo algoritem, po katerem bomo izdelali program za računalnik, mora imeti naslednje lastnosti: 

• sestavljen iz zaporedja korakov • ustavljiv (pri različnih kombinacijah vhodnih podatkov) • nedvoumen • splošen (rešuje čim več podobnih problemov). 

Algoritme lahko predstavimo v naslednjih oblikah: 

• v psevdo naravnem jeziku (mešanica naravnega in formalnega jezika, npr. enačb) • z diagramom poteka • s programom 

Diagram poteka je sestavljen iz blokov in povezav med njimi. Največ uporabljani simboli so: 

1. začetni ali končni blok 2. prireditveni blok 3. odločitveni blok 4. vhodni ali izhodni blok 5. povezava

Izpisi V izpisu lahko določimo,koliko mest naj izpis zasede.Primer izpisa celega števila na 5 mest: 

Writeln(x:5);

Če je število daljše od 5 mest, se izpiše na nujno potrebno število mest.Pri izpisu realnega števila lahko določimo število vseh mest (eno mesto zasede decimalna pika) in število decimalnih mest.Primer izpisa realnega števila na 5 mest, dve mesti od petih bosta za decimalno piko. 

Writeln(x:5:2);

Če bo število daljše od 5 mest, bo izpisano na nujno potrebnem številu mest. 

Spremenljivke Spremenljivko si lahko predstavljamo kot škatlo, v katero spravljamo različne vrednosti. Različni podatki zahtevajo različne škatle. Vsako spremenljivko moramo deklarirati (določiti ime in rezervirati prostor v pomnilniku). Od tipa spremenljivke je odvisno, koliko prostora (kako veliko škatlo) bomo potrebovali. 

Tip Velikost v zlogih Interval Natančnost

Shortint 1 ­128..127 cela števila

Integer 2 ­32768..32767 cela števila

Longint 4 ­2147483648..2147483647 cela števila

Byte 1 0..255 cela števila

Word 2 0..65535 cela števila

Boolean 1 True or False celi števili 0,1

Real 6 2.9e­39..1.7e38 (cca 1E­38 to 1E+38) 11­12

Single 4 1.5e­45..3.4e38 7­8

Double 8 5.0e­324..1.7e308 15­16

Char 1 1 znak znaki

String 256 ali manj 255 znakov besedila

KonstanteKonstanta je sinonim za neko vrednost. Je nespremenljiva. 

Prireditveni stavek Računalnik izračuna vrednost izraza na desni in jo vpiše v spremenljivko na levi. a:=b+c;

Stavek IF 

Stavek IF pripada odločitvenim konstruktom programskega jezika Pascal. 

Zgradba stavka: 

IF pogoj THEN stavek; pogoj je izraz ali primerjava, ki jo računalnik ovrednoti s TRUE ali FALSE. Če je vrednost pogoja TRUE, se stavek izvrši.Primer:  3 < 4 TRUE I < 6 TRUE, če je v I vrednost < 6, sicer FALSE. NOT(7 < 9) FALSE Pogoj je lahko sestavljen: IF (odgovor = 'D') OR (odgovor= 'd') THEN stavek;Pogoj je lahko spremenljivka tipa boolean: bu := (odgovor = 'D') OR (odgovor = 'd');IF bu = TRUE THEN stavek;Če želimo, da se ob izpolnjenem pogoju izvrši več stavkov, dodamo besedi BEGIN in END. IF I > J THEN BEGIN Zacasna := I; I := J; J := Zacasna; END;Brez BEGIN in END se izvrši le prvi stavek: IF I > J THEN Zacasna := I; I := J; J := Zacasna;je enako: IF I > J THEN Zacasna := I;I := J;J := Zacasna;

Stavek IF ima lahko tudi obliko: IF pogoj THEN Stavek1 ELSE Stavek2;Če je pogoj TRUE, se izvrši Stavek1, če je FALSE pa Stavek2

Stavek WHILE

Stavek WHILE pripada skupini pascalskih stavkov, ki omogočajo izvajanje ponavljanj, podobno kot stavka for in repeat­until. 

Zgradba stavka: 

WHILE pogoj DO stavek;Če naj se znotraj zanke izvede več stavkov, dobi stavek WHILE obliko: WHILE pogoj DO BEGIN Stavek1; Stavek2; . . . Stavekn; END; Stavek WHILE se izvaja, dokler je pogoj izpolnjen. Če pogoj prvič ni izpolnjen, se ne izvrši niti enkrat. Pogoj je lahko sestavljen: WHILE (Vrednost1 < 5) AND (Vrednost2 > 0) DO Stavek1;

Stavek REPEAT­UNTIL

Stavek  REPEAT­UNTIL pripada skupini pascalskih stavkov, ki omogočajo izvajanje ponavljanj, podobno kot stavka while in for. 

Zgradba stavka: 

REPEAT

stavek1;

stavek2; .

.

.

stavekn

UNTIL Pogoj;

Zanka se preneha izvajati, ko postane Pogoj TRUE. Če ima Pogoj že pred začetkom izvajanja zanke vrednost TRUE, se zanka vseeno enkrat izvrši. 

Stavek FOR 

Stavek FOR pripada skupini pascalskih stavkov, ki omogočajo izvajanje ponavljanj, podobno kot stavka while in repeat­until. Ponavadi ga uporabimo v primeru, ko nam je število ponovitev vnaprej poznano. 

Zgradba stavka: 

For KS:=zacetna_vred To koncna_vred do Stavek1;

KS predstavlja kontrolno spremenljivko zanke, ki med izvajanjem zavzame vse vrednosti med zac_vred in kon_vred. Pri vsaki ponovitvi se vrednost kontrolne spremenljivke samodejno poveča za 1. KS je zato lahko le števnega tipa (izmed osnovnih pascalskih podatkovnih tipov torej Integer, Char ali Boolean).Če poenostavimo: stavek Stavek1 v zanki se izvrši za vsako vrednost kontrolne spremenljivke med zac_vred in kon_vred.Če naj se znotraj zanke izvede več stavkov, dobi stavek FOR obliko:  For KS:=zac_vred To kon_vred do begin Stavek1; Stavek2; end.

Če je končna vrednost manjša od začetne, se zanka ne izvrši. Če sta enaki, se izvrši enkrat. 

Stavek FOR lahko privzame tudi naslednjo obliko:  For KS:=koncna_vred DownTo zacetna_vred do Stavek1;

Razlika je le tem, da se med izvajanjem te oblike zanke vrednost kontrolne spremenljivke pri vsaki ponovitvi avtomatično zmanjša za 1.

Primerjava med zankami 

Ponavljanje nam omogočajo trije stavki: 

• stavek FOR uporabimo, če je število ponovitev zanke znano• stavek WHILE  uporabimo, če naj se zanka izvaja, dokler je izpolnjen določen 

pogoj. Pogoj preverjamo na začetku zanke, zato je možno, da se zanka nikoli ne izvrši.

• stavek REPEAT UNTIL uporabimo, če naj se zanka izvaja, dokler ne bo izpolnjen določen pogoj. Pogoj preverjamo na koncu zanke, zato se zanka izvrši vsaj enkrat.

Stavek CASE 

Stavek CASE pripada odločitvenim konstruktom programskega jezika Pascal. Njegova prednost pred stavkom IF je v tem, da omogoča razvejitev programa v več kot le dve veji. 

Zgradba stavka: 

Case vrednost Of konst_vred_1 : Stavek1; konst_vred_2 : Stavek2; . . End;vrednost predstavlja kontrolno spremenljivko stavka. Lahko je le števnega tipa (izmed osnovnih pascalskih podatkovnih tipov torej Integer, Char ali Boolean). Kot vrednost lahko nastopa spremenjivka, rezultat logičnega ali rezultat aritmetičnega izraza.konst_vred_x predstavlja konstantno vrednost, seznam konstantnih vrednosti, ločenih z vejico ali interval števnih vrednosti: Case A Of 1 : Stavek1; 2,3,5 : Stavek2; 7..9 : Stavek3 End;Delovanje danega primera si razložimo na naslednji način : V primeru, da je A enako 1, izvedi stavek Stavek1. Če je A enako 2 ali 3 ali 5, izvedi stavek Stavek2, in v primeru, da je A element intervala [7,9], izvedi programski stavek Stavek3.

Pri izvajanju stavka CASE iz predhodnega primera se pri vrednosti A=33 ne izvede noben stavek. Če bi želeli izvesti stavek StavekN v primeru, ko vrednost A ne doseže nobenega izmed naštetih kriterijev, bi morali uporabiti razširjeno obliko stavka : 

Case vrednost Of konst_vred_1 : Stavek1; konst_vred_2 : Stavek2; . . else StavekN End;

1. Knjižnica Crt in zanke v pascalu

V knjižnici Crt so vgrajeni podprogrami, spremenljivke in konstante za delo z zaslonom, tipkovnico in zvokom. Uporabo knjižnice napovemo na začetku programa: 

Uses Crt; 

Opis pogosto uporabljanih ukazov 

ClrScr;   Izbriše vsebino aktivnega okna in postavi kazalec v levi zgornji vogal okna. 

GotoXY(X,Y : Byte)   Postavi kazalec na X­ , Y­ lego trenutnega okna (levi zgornji vogal okna predstavlja lego (1,1)). 

WhereX : Byte;   Vrne X­koordinato trenutnega položaja kazalca v oknu. 

WhereY : Byte;   Vrne Y­koordinato trenutnega položaja kazalca v oknu. 

Delay(MS : Word);   Prekine izvajanje programa za MS­milisekund. 

Sound(Hz : Word);   Sproži zvok s frekvenco Hz. 

NoSound;   Ustavi predvajanje zvoka. 

KeyPressed: Boolean;  Preverja ali je bila tipka na tikovnici pritisnjena; vsakokrat, ko je tipka pritisnjena, vrne vrednost True, sicer vrne vrednost False. 

ReadKey: Char;   Prebere znak s tipkovnice. 

TextColor(Color : Byte);   Nastavi barvo znakov. 

TextBackground(Color:Byte);  Nastavi barvo ozadja. 

2. Procedure in funkcije

Da bi si olajšali delo pri pisanju obširnih programov, delimo problem na manjše podprobleme, dokler ne pridemo do osnovnih podproblemov, ki jih je sorazmerno 

enostavno rešiti s programom.Za osnovne podprobleme napišemo ustrezne podprograme. Glavni program sestavimo iz klicev ustrezih podprogramov. V pascalu se podprogrami delijo na procedure in funkcije.Funkcije uporabljamo takrat, ko nam podprogram vrne 

katerokoli vrednost enostavnega tipa (npr. celo število, realno število, znak, ...). Če nameravamo s podprogramom izvesti zaporedje korakov ali vrniti sestavljeno vrednost, 

napišemo proceduro. 

Oblika deklaracije (podanosti) funkcijeFunction Ime_funkcije(parametri) : Tip_funcije;

    

Oblika deklaracije procedureProcedure Ime_procedure(parametri);

Parametre posredujemo podprogramom: 

• po vrednosti (pred parametrom ni besedice var), morebitne spremembe vrednosti parametra ostanejo znotraj podprograma,

• po naslovu (pred parametrom je besedica var), vse spremembe vrednosti parametra se poznajo tudi v programu (podprogramu), ki je poklical ta podprogram.

Procedure in funkcije imajo lahko tudi lokalne spremenljivke. Znotraj procedur in funkcij lahko napišemo tudi vgnezdene procedure in funkcije.

3. Nizi v pascalu (stringi)

Nizi   vsebujejo   poljubno   kombinacijo   alfanumeričnih   in   numeričnih   znakov.   Za deklariranje nizov uporabljamo tip String. Obstajata 2 načina deklaracije spremenljivk za nize:    

Var S1 : String[n];

 n ima vrednost iz intervala [1..255];   v S1 lahko vpišemo največ n znakov

ali

 Var S2 : String;

v S2 lahko vpišemo največ 255 znakovNe glede na način deklaracije, ima vsaka spremenljivka na začetku še en zlog, v katerem je zapisano trenutno število znakov v nizu (dolžina niza). Primer: 

Var S : String[6]; Begin   S:='DISK'; 

{Ukaz za prirejanje vrednosti vpiše v spremenljivko vrednost in dolžino niza.} Write(S); {Izpiše 'DISK'.} { Glede na trenutno dolžino, izpiše vsebino niza.} End. 

Do posameznih znakov v nizu lahko pridemo tudi s pomočjo pozicije znaka v nizu. Primeri: 

Write(S[1]); {Izpiše prvo črko niza, to je D.} Write(Ord(S[0])); {Izpiše dolžino niza, to je 4.} S[1]:='P'; {Prvo črko niza nastavimo na P, dolžina ostane nespremenjena.} Write(S); {Ker je dolžina niza nespremenjena, izpiše PISK.} S[0]:=Chr(2); {Dolžino niza nastavimo na 2.} Write(S); { Ker je dolžina niza 2,izpiše PI.} S:='P'; { Nizu priredimo vrednost P, dolžina se nastavi na 1.} Write(S); { Ker je dolžina niza 1, izpiše P.}

Če pri delu z nizi uporabljmo ime spremenljivke, se ukaz nanaša na celotni niz. Če je potrebno,   ukaz   samodejno   popravi   0­ti   zlog   niza.   (Npr.:   Ukaz  ReadLn(S)   prebere vsebino in nastavi dolžino niza.). Če pri delu z nizi uporabljamo lege posameznih znakov, se dolžina niza ne popravi samodejno.  Kadar želimo vpisati v niz več  znakov, kot je dožina spremenljivke, pascal odvečne znake odreže. 

Primer: S:='DISKETA'; {Po izvedbi tega ukaza bo vsebina spremenljivke S le 'DISKET', dolžina niza pa bo 6.} 

Opis vgrajenih podprogramov za delo z nizi 

Length(S : String) : Integer; Vrne trenutno dolžino niza; enak učinek dosežemo, če uporabljamo Ord (S[0]);. 

Copy(S:String;Index:Byte;Count:Integer):String; Iz niza S vrne podniz, ki se začne na poziciji Index in ima Count znakov. 

Pos(SubStr : String; S : String) : Byte;  Poišče, kje se v nizu S prvič pojavi podniz SubStr. Če S ne vsebuje podniza Substr, vrne funkcija 0, sicer pa vrne mesto 

prvega zapisa SubStr v nizu S. 

Delete(Var S:String; Index:Byte; Count:Integer); 

Iz niza S izbriše na poziciji Index Count znakov in samodejno popravi dolžino niza S. 

Insert(Source:String;Var S:String;Index:Integer); V niz S vrine na pozicijo Index podniz Source in samodejno popravi dolžino niza S. 

Concat(S1, S2, ... Sn : String) : String; Združi zaporedje nizov v en niz. Za združevanje nizov lahko uporabljamo tudi operator +. 

4. Enodimenzijske in večdimenzijske tabele

Spremenljivke, ki so deklarirane kot tabele, so sestavljene iz elementov. Do posameznega elementa tabele pridemo s pomočjo lege (indeksa) elementa. Zgornja meja za velikost tabele je 64 K.   

Enodimenzijsko tabelo deklariramo kotVar T1 : Array [Index1 .. Indexn] Of Tip_elementa;

Index1 predstavlja lego prvega elementa tabele, Indexn pa lego njenega zadnjega elementa. Za indekse lahko uporabljamo cela števila in znake. Tip_elementa predstavlja podatkovni tip elementa tabele. Tipi elementov tabele so poljubni.   

Dvodimenzijsko tabelo deklariramo kotVar T2 : Array [Index11 .. Index1n, Index21 .. Index2n] Of Tip_elementa;

Index11 predstavlja spodnjo mejo za prvo dimenzijo tabele, Index1n pa zgornjo mejo, Index21 predstavlja spodnjo mejo za drugo dimenzijo tabele in Index2n zgornjo mejo. 

Do elementov tabele pridemo s pomočjo lege (indeksa) elementa tabele. Pri enodimenzijskih tabelah določa lego elementa en indeks, pri dvodimenzijskih tabelah določata lego elementa dva indeksa, itn. Pri n dimenzijskih tabelah določa lego n indeksov. Pri delu s tabelami uporabljamo največkrat zanko For. Za n dimenzijske tabele uporabljamo n vgnezdenih zank For. Pri tem uporabimo indeks zanke tudi kot indeks elementa tabele. Primer: 

{Del programa za izračun vsote lihih vrednosti tabele stotih celih števil.} Type Tabela100 = Array [1..100] Of Integer; {Deklaracija podatkovnega tipa za tabelo 100 celih števil.} Var T : Tabela100; {Deklaracija potrebnih spremenljivk.}     Index : Byte;     Vsota : Integer; Begin 

....... Vsota:=0; {Inicializacija vsote.} For Index:=1 to 100 Do {Index uporabimo kot indeks zanke.}   If Odd(T[Index]) Then {Index uporabimo kot indeks elementa tabele.}     Inc(Vsota, T[Index]); .... End. 

5. Naštevni in intervalni tipi podatkov

Pri deklaraciji podatkovnega tipa lahko naštejemo tudi nabor vrednosti za ta podatkovni tip. Temu pravimo naštevni podatkovni tip. Zgornja meja je 255 različnih vrednosti.   

Deklaracija naštevnega tipaType Nastevni_tip = (Vrednost1, Vrednost2, ..., Vrednostn);

Primer Type Barva = (Bela, Rumena, Rdeca, Zelena, Modra); 

Če se, pri deklaraciji podatkovnega tipa sklicujemo na del (interval) vrednosti nekega, že znanega podatkovnega tipa, potem govorimo o intervalnem podatkovnem tipu.   

Deklaracija intervalnega tipaType Intervalni_tip = Spodnja_vrednost .. Zgornja_vrednost;

Primeri: Type Ocena = 1..5; {Sklicujemo se na vgrajeni tip Integer.}      Moja_barva = Bela .. Rdeca;      {Sklicujemo se na prej definirani tip Barva.} 

Vgrajeni podprogrami za delo z naštevnim in intervalnim podatkovnim tipom 

Inc(Var X:Nastevni_tip); Spremenljivki X poveča vrednost za 1 (priredi ji vrednost njenega naslednika). 

Dec(Var X:Nastevni_tip); Spremenljivki X zmanjša vrednost za 1 (priredi ji vrednost njenega predhodnika). 

Succ(X:Nastevni_tip):Nastevni_tip;  Vrne vrednost naslednika vrednosti spremenljivke X. 

Pred(X:Nastevni_tip):Nastevni_tip;  Vrne vrednost predhodnika vrednosti spremenljivke X. 

Ord(X:Nastevni_tip):LongInt; Vrne zaporedno številko vrednosti spremenljivke X. ( Vrednosti so številčene od 0 naprej! ) 

Ime_tipa(N:Byte):Nastevni_tip;  Podprogram vrne vrednost naštevnega tipa na legi N. 

Primeri: Type Barva = (Bela, Rumena, Rdeca, Zelena, Modra); Var B : Barva; Begin   B:=Zelena; {B dobi vrednost Zelena.}   Write(Ord(B)); {Izpiše 3.}   Inc(B); {B dobi vrednost Modra.}   B:=Barva(1); {B dobi vrednost Rumena.}   B:=Pred(B); {B dobi vrednost Bela.}   B:=Pred(B); {Napaka, ker Bela nima definiranega predhodnika!}   For B:= Bela to Zelena Do {Spremenljivke naštevnega tipa lahko uporabljamo tudi kot indekse zank.} 

    Write(Ord(B)); {Izpiše 0 1 2 3.} End. 

Posebnosti dela s spremenljivkami naštevnega tipa: 

• Za izpisovanje vrednosti ne moremo uporabljati ukaza WriteLn. Tako je npr. ukaz WriteLn(B); napačen.

Največkrat si pomagamo tako, da za izpisovanje vrednosti spremenljivk naštevnega tipa napišemo pomožni podprogram. Primer: 

Procedure Izpisi_barvo( X : Barva); Begin   Case X Of     Bela   : WriteLn('Bela');     Rumena : WriteLn('Rumena');     Rdeca  : WriteLn('Rdeca');     Zelena : WriteLn('Zelena');     Modra  : WriteLn('Modra');   End; End; 

• Za branje vrednosti ne moremo uporabljati ukaza ReadLn. Ukaz je napačen: ReadLn(B);

Pomagamo si s pomožnim podprogramom, v katerem preberemo zaporedno številko želene vrednosti in jo prestavimo v ustrezno vrednost naštevnega tipa. Primer: 

Procedure Preberi_barvo( Var X : Barva); Var N : Byte; Begin   ReadLn(N); {Pri branju številke je smiselno vključiti nadzor za preverjanje meja vnesene vrednosti.}   X:= Barva(N); End; 

• Spremenljivke naštevnega tipa največkrat uporabljamo za indekse zank in tabel.

6. Urejanje podatkov

Vsi algoritmi za urejanje (sortiranje) podatkov slonijo na eni od treh osnovnih tehnik: Izbiranju, vstavljanju, premenami

Urejanje z izbiranjem Pri urejanju z izbiranjem na vsakem koraku izberemo v neurejenem delu tabele najmanjiši element in ga zamenjamo z i­tim elementom. Če ima tabela n elementov, je treba ta postopek ponoviti n­1­krat. Zato se indeks i spreminja od 1 do n­1. 

Type Tabela = Array [1..100] Of Integer; Procedure Sort_izbiranje(Var X : Tabela); Var I,J,K,Pom : Integer; Begin   For I:= 1 to 99 Do{ Postopek ponovimo 99­krat. }   Begin    K:=I; Pom:=X[I];{ Zapomnimo si vrednost in indeks mesta na katero bomo postavili najmanjši element neurejenega dela tabele.}     For J:=I+1 to 100 Do { Pregledamo neurejeni del tabele;}       If X[J]<Pom Then     { če najdemo element, ki je manjši od trenutnega na I­tem mestu, si zapomnimo vrednost in indeks manjšega.}       Begin         Pom:=X[J];         K:=J;       End;     X[K]:=X[I]; {Zamenjamo I­ti element z najmanjšim iz neurejenega dela tabele.}     X[I]:=Pom;   End; End; 

Urejanje z vstavljanjem 

Pri urejanju z vstavljanjem vstavimo na vsakem koraku i­ti element na pravo pozicijo v urejenem delu tabele. Če ima tabela n elementov, je treba ta postopek treba ponoviti n­1­krat. Zato se indeks i spreminja od 2 do n

Procedure Sort_vstavljanje(Var X : Tabela); Var I,J,Pom : Integer; Begin   For I:=2 to 100 Do  {I­ti element bomo vstavili na pravo mesto v urejenem delu tabele. }   Begin     Pom:=X[I]; J:=I­1;{ Zapomnimo si vrednost elementa, ki ga vstavljamo in nastavimo pogoj za konec vstavljanja (stražarja). }     X[0]:=Pom;     While Pom<X[J] Do { Dokler ne najdemo vrednosti, manjše od elementa, ki ga pogrezamo, prestavljamo vrednosti v urejenem delu tabele. }     Begin       X[J+1]:=X[J];       Dec(J);     End;     X[J+1]:=Pom; { Element vstavimo na pravo mesto v urejenem delu tabele. }   End; End; 

Urejanje s premenami Pri urejanju s premenami na vsakem koraku premaknemo en element na pravo mesto, ostale pa pogreznemo eno ali več mest bliže končnemu. Postopek ponovimo n­1­krat. 

Procedure Sort_premene(Var X : Tabela); Var I,J,Pom:Integer; Begin   For I:=2 to 100 Do { Pogrezanje ponovimo n­1­krat. }     For J:=100 downto I Do { Elemente od zadnjega do i­tega pogrezamo proti končnemu mestu. }       If X[J­1]>X[J] Then 

      Begin         Pom:=X[J­1]; { Premene opravljamo sproti. }         X[J­1]:=X[J];         X[J]:=Pom;       End; End;

7. Zapisi v pascalu

Če želimo uporabljati spremenljivke, sestavljene iz več delov, pri čemer so posamezni deli spremenljivke različnih podatkovnih tipov, uporabljamo zapise (record). 

  Deklaracija zapisa

Type Zapis = Record         Podatek1 : Tip1;         Podatek2 : Tip2;          ....         Podatekn : Tipn;       End;  Var X : Zapis;

Do posameznih komponent sestavljene spremenljivke X pridemo tako, da s piko ločimo ime spremenljivke od komponente. Npr. X.Podatek1 := Vrednost1; 

Dovoljena je tudi vgnezdena uporaba zapisov. Primer: Osebo opišemo z naslednjimi podatki: imenom (niz 10 znakov), priimkom (niz 20 znakov) in datumom rojstva (dan, mesec, leto). 

Type TNiz10 = String10;      TNiz20 = String20;      TDatum  = Record         Dan   : 1..31;         Mesec : 1..12;         Leto  : 1900..2000;      End;      TOseba = Record         Ime     : TNiz10;         Priimek : TNiz20;         Rojen   : TDatum;      End; Var X : TOseba; Begin 

....  X.Ime:='Jani'; X.Priimek:='Lakota';   X.Rojen.Dan:=15; X.Rojen.Mesec:=5; X.Rojen.Leto:=1980; ... End. 

Če je struktura komponent v zapisu lahko odvisna od vrednosti drugih komponent v zapisu, uporabimo deklaracijo record ­ case. 

  Deklaracija zapisa z odvisnimi komponentami

Type Zapis = Record          Podatek1 : Tip1;          Podatek2 : Tip2;          Case Podatek3 : Tip3 Of            Vrednost1 : (Pod41:Tip41; Pod42:Tip42; ...);            Vrednost2 : (Pod51:Tip51; Pod52:Tip52; ...);       End;  Var X : Zapis;

Primer: Študenta opišemo z imenom in priimkom. Če študent redno študira (komponenta Redni_študij = TRUE), imamo še podatka o letniku in višini štipendije. Če pa študent študira ob delu (komponenta Redni_študij = FALSE), imamo še podatek o imenu podjetja, iz katerega prihaja. 

Type TNiz10 = String[10];      TNiz20 = String[20];      TStudent = Record        Ime     : TNiz10;        Priimek : TNiz20;        Case Redni_studij : Boolean Of          TRUE : ( Letnik : Byte; Stipendija : Real);          FALSE: ( Podjetje : TNiz20);      End; 

Var X,Y : TStudent; {Čeprav sta spremenljivki X in Y istega tipa, bosta vsebovali različne komponente!} 

Begin   X.Ime := 'Matej'; X.Priimek:='Lenitis'; X.Redni_Studij:=FALSE;   X.Podjetje:='KRTAČA'; 

Y.Ime := 'Miha'; Y.Priimek:='Pridnež;'; Y.Redni_Studij:=TRUE;  Y.Letnik:=4; Y.Stipendija:=13500; End. 

8. Datoteke

Pascal omogoča uporabo treh tipov datotek. 

• Tipizirane datoteke uporabljamo, ko je datoteka urejena po zapisih in je znan sestav zapisa datoteke.

• Tekstovne datoteke uporabljamo, ko so podatki urejeni po vrsticah. Tekstovne datoteke so navadne ASCII datoteke. Njihovo vsebino si lahko ogledamo tudi iz operacijskega sistema z ukazom type.

• Netipizirane datoteke uporabljamo, ko za delovanje programa ni pomemben sestav datoteke (ali je sestavljena iz zapisov ali iz vrstic). Netipizirane datoteke največkrat uporabljamo takrat, ko je treba napisati program za kopiranje datoteke, primerjavo datotek, krčenje (zgoščevanje) datoteke, arhiviranje datotek,...

Pri delu z datotekami upoštevamo standardno zaporedje postopkov: 1. Datotečni spremenljivki priredimo zunanjo datoteko. 2. Datoteko odpremo. 3. Beremo ali zapisujemo podatke; pri tem praviloma uporabljamo zanko wihle. 4. Datoteko zapremo.  

Deklaracija tipizirane datotekeType TDatoteka = File Of Tip_zapisa;

Primeri: Type Datoteka_celih_stevil = File Of Integer;      Zapis = Record        Besedilo : String;        Koda : Word;      End;      Datoteka_zapisov = File Of Zapis;   

Vgrajeni podprogrami za delo s tipiziranimi datotekami 

Assign(Var F:TDatoteka; Ime:String); Datotečni spremenljivki F priredi ime zunanje datoteke Ime. 

Reset(Var F : TDatoteka); Odpre datoteko in postavi datotečni kazalec na začetek datoteke. Če datoteka ni, pride do napake. 

Rewrite(Var F : TDatoteka);  Ustvari novo (prazno) datoteko in postavi datotečni 

kazalec na začetek datoteke. Če datoteka obstaja, izbriše obstoječo vsebino. 

Read(Var F:TDatoteka;X:Zapis);  Zapis iz datoteke prebere v spremenljivko X in premakne datotečni kazalec na naslednji zapis. 

Write(Var F:TDatoteka;X:Zapis); Zapis X zapiše v datoteko in premakne datotečni kazalec za en zapis naprej. 

Seek(Var F:TDatoteka; N:Longint); Datotečni kazalec postavi na N­ti zapis datoteke. (Prvi zapis datoteke ima zaporedno številko 0!) 

FilePos(Var F : TDatoteka):Longint; Vrne zaporedno številko zapisa, na katerega kaže datotečni kazalec F. 

FileSize(Var F : TDatoteka):Longint;  Vrne število zapisov v datoteki. 

Eof(Var F : TDatoteka) : Boolean; Če je datotečni kazalec na koncu datoteke, vrne vrednost TRUE, sicer vrednost FALSE. 

Close(Var F : TDatoteka);  Zapre datoteko, na katero kaže datotečni kazalec F. 

Primer : Napišite program, s katerim ustvarite datoteko celih števil STEVILA in vanjo vpišete prvih 10 večkratnikov števila 4. Potem izpišite vsebino datoteke na zaslon. Poskusite na zaslon izpisati vsebino datoteke tudi z DOS­ovim ukazom type. Pokazali se bodo nenavadni znaki. 

Type TDatoteka = File Of Integer; Var F : TDatoteka;     I,Stevilo : Integer; 

Begin   {Datotečni spremenljivki F priredimo zunanjo datoteko STEVILA in odpremo datoteko.}   Assign(F,'STEVILA');   Rewrite(F);   For I:= 1 to 10 Do {Desetkrat ponovimo:}   Begin     Stevilo:=I*4; {izračunamo i­ti večkratnik števila 4,}     Write(F,Stevilo); {večkratnik zapišemo v datoteko.}   End;   Seek(F,0); {Postavimo se na začetek datoteke.}   While Not(Eof(F)) Do {Ponavljamo, dokler ne pridemo do konca datoteke:}   Begin     Read(F,Stevilo); {preberemo število,}     WriteLn(Stevilo);{prebrano število izpišemo na zaslon.}   End; 

  Close(F); {Zapremo datoteko.} End. 

Deklaracija tekstovne datotekeType Tekstovna_Datoteka = Text;

Tekstovne datoteke nimajo neposrednega dostopa do vrstic, zato ne moremo uporabljati ukazov, kot so Seek, FilePos, ... 

Vgrajeni podprogrami za delo s tekstovnimi datotekami 

Assign(Var F:Text; Ime:String); Datotečni spremenljivki F priredi ime zunanje datoteke Ime. 

Reset(Var F : Text); Odpre datoteko samo za branje in postavi datotečni kazalec na začetek datoteke. Če datoteka ni, pride do napake. 

Rewrite(Var F : Text); Odpre novo (prazno) datoteko samo za zapisovnje, datotečni kazalec pa postavi na začetek datoteke. Če datoteka je, izbriše obstoječo vsebino. 

Append(Var F : Text); Odpre datoteko samo za zapisovanje, datotečni kazalec pa postavi na konec datoteke. Če datoteka ni, pride do napake. 

Read(Var F:Text;X:Tip1; Y:Tip2;...); Iz datoteke F prebere eno ali več vrednosti v spremenljivke X, Y, ... in jih oblikuje, glede na tip spremenljivk. 

ReadLn(Var F:Text;X:Tip1;Y:Tip2;..); 

Iz datoteke F prebere eno ali več vrednosti v spremenljivke X, Y, ... in jih oblikuje, glede na tip spremenljivk. Po končanem branju premakne datotečni kazalec F na začetek naslednje vrstice. 

Write(Var F:Text;X:Tip1; Y:Tip2;..); 

Zapiše eno ali več vrednosti v datoteko, na katero kaže datotečni kazalec F. Obenem premika datotečni kazalec naprej, in sicer za ustrezno število mest. 

WriteLn(Var F:Text;X:Tip1; Y:Tip2;..); 

Zapiše eno ali več vrednosti v datoteko, na katero kaže datotečni kazalec F. Po končanem zapisovanju premakne datotečni kazalec na začetek naslednje vrstice datoteke. 

EoLn(Var F : Text) : Boolean; Če je datotečni kazalec na koncu vrstice, vrne vrednost TRUE, sicer vrne vrednost FALSE. 

Eof(Var F : Text) : Boolean; Če se datotečni kazalec nahaja na koncu datoteke, vrne vrednost TRUE, sicer vrne vrednost FALSE. 

Close(Var F : Tdatoteka); Zapre datoteko, na katero kaže datotečni kazalec F. 

Deklaracija netipizirane datotekeType Netipizirana_Datoteka = File;

Z netipiziranimi datotekami delamo najvarneje tako, da jih obravnavamo kot zaporedje zlogov. To dosežemo tako, da damo drugemu parametru vrednost 1 (npr. Reset(F,1)).   

Vgrajeni podprogrami za delo z netipiziranimi datotekami 

Assign(Var F:File; Ime:String); Datotečni spremenljivki F priredi ime zunanje datoteke Ime. 

Reset(Var F : File; RecSize : Word); 

Odpre datoteko, datotečni kazalec pa postavi na začetek datoteke. Če datoteka ni, pride do napake. Z vrednostjo RecSize določimo velikost zapisa v zlogih. 

Rewrite(Var F : File; RecSize:Word); 

Odpre novo (prazno) datoteko, datotečni kazalec pa postavi na začetek datoteke. Če datoteka je, izbriše obstoječo vsebino. RecSize pomeni velikost zapisa v zlogih. 

BlockRead(Var F:File; Var X:Tip1; Count:Word; Var Result:Word); 

Iz datoteke F prebere Count * RecSize zlogov v spremenljivko X. Število v celoti uspešno prebranih zapisov se zapiše v spremenljivko Result. Če je Count * RecSize > SizeOf(X), se v pomnilnik vpišejo vrednosti tudi v spremenljivke, ki sledijo spremenljivki X. 

BlockWrite(Var F:File; Var X:Tip1; Count:Word; Var Result:Word); 

V datoteko F zapiše iz spremenljivke X Count *RecSize zlogov. Število v celoti uspešno zapisanih zapisov se zapiše v spremenljivko Result.  

Če je SizeOf(X) = RecSize in Count>1, bo v datoteko zapisana še vsebina spremenljivk, ki v pomnilniku sledijo spremenljivki X. 

Eof(Var F : File) : Boolean; Če je datotečni kazalec na koncu datoteke, vrne vrednost TRUE, sicer vrne vrednost FALSE. 

Close(Var F : File);  Zapre datoteko, na katero kaže datotečni kazalec F. 

Iz ukazne vrstice lahko damo programom parametre. Pri obravnavi parametrov si pomagamo z vgrajenimi podprogrami: 

• ParamCount ­ vrne število podanih parametrov• ParamStr (n) ­ vrne vsebino n­tega parametra

9. Rekurzije

Ponavljajoče se postopke lahko realiziramo z iteracijo ali rekurzijo. Bistvo iterativnega načina so zanke. Bistvo rekurzije pa je v tem, da izvajamo postopek na vedno manjšem naboru podatkov. Ker pri rekurziji podprogram kliče samega sebe, se vedno začne s pogojem (if), ki ustavi rekurzijo. 

Primerjava iterativnega in rekurzivnega podprograma za izpis celih števil iz intervala [Sp..Zg]. 

{ Iterativni postopek Nastavi Indeks na 5. Dokler je Indeks<=15, ponavljaj:   izpiši Indeks,   povečaj Indeks za 1. } Procedure Iteracija(Sp,Zg : Byte); Var Index : Byte; Begin   For Index:=Sp to Zg Do     WriteLn(Index); End; 

{   Rekurzivni postopek   Če je Indeks<=15,     izpiši Indeks,     izpiši ostala števila od Indeks+1 do 15. } Procedure Rekurzija(Sp,Zg : Byte); Begin   If Sp<=Zg Then {Če spodnja meja še ni prišla do zgornje, izpiši število in izpiši še ostala števila iz intervala [sp+1..zg].} 

  Begin     WriteLn(Sp);     Rekurzija(Sp+1,Zg); {Ponavljanje dosežemo tako, da podprogram pokliče samega sebe, le da so parametri nekoliko spremenjeni.}   End; End; Begin   Iteracija(5,15);   Rekurzija(5,15); End.

10. Množice

Pascal omogoča deklariranje spremenljivk, ki so množice. Pri deklariranju tovrstnih spremenljivk smo omejeni z velikostjo domene množice, ki ima lahko največ 256 

različnih znakov. Za domeno množice največkrat uporabljamo podatkovni tip Byte, Char ali uporabniško definirane naštevne tipe. 

Deklaracija množice Type Mnozica = Set Of Tip _elementa_mnozice;

  

Primeri Type    Male_crke = 'a'..'z';         Mnozica_malih_crk = Set Of Male_crke;         Barve = (Bela, Rumena, Rdeca, Zelena, Modra);         Mnozica_barv = Set Of Barve; Var C : Male_crke;     B : Barve; 

• Spremenljivki, ki je množica, priredimo vrednost tako, da elemente podamo v oglatih oklepajih. Primeri:

C:=['m','p'];{Množici C priredimo elementa 'm' in 'p'.} C:=[];{Množica C naj bo prazna.} B:=[Bela];{Množici B priredimo element Bela.} B:=[Modra,Zelena];{Množici B priredimo elementa Modra in Zelena.}   

Operatorji za delo z množicami 

+ Unija množic

­ Razlika množic

* Presek množic. in Element množice. 

= Ugotavljanje enakosti množic. <> Ugotavljanje neenakosti množic. <= Ugotavljanje podmnožice. 

• Elemente množice izpisujemo ponavadi tako, da nastavimo zanko, katere indeks se spreminja od začetne do končne vrednosti domene množice. Če je vrednost indeksa v množici, to vrednost izpišemo. Primer:

For Index:='a' to 'z' Do   If Index In C Then     WriteLn(Index);

11. Kazalci

Do vsebine pomnilniškega mesta lahko pridemo s pomočjo imena spremenljivke, ki je na tem mestu, ali s pomočjo kazalčne spremenljivke, ki kaže na neko pomnilniško mesto.   

Deklaracija kazalčnega tipaType Kazalec = ^Podatkovni_tip;

  

Velikost spremenljivke je odvisna od podatkovnega tipa, uporabljenega pri deklaraciji spremenljivke Npr. spremenljivke tipa Char in Byte zavzamejo v pomnilniku 1 zlog, spremenljivke tipa Word in Integer zavzamejo v pomnilniku 2 zloga, .... Vsaka kazalčna spremenljivka zavzame natanko 4 zloge, ne glede na velikost strukture, na katero kaže. V dveh zlogih je segment pomnilniškega mesta, v dveh zlogih pa odmik od začetka segmenta (ofset lokacije), na katerega kaže kazalčna spremenljivka. 

Operatorji za pridobivanje pomnilniškega naslova 

@ Vrne naslov spremenljivke S. Addr(S) Vrne naslov spremenljivke S.

Seg(S) Vrne naslov spremenljivke S. Ofs(S) Vrne naslov spremenljivke S.. 

Ptr(Seg(S),Ofs(S)) Vrne naslov spremenljivke S. 

Dostop do vsebine, na katero kaže kazalčna spremenljivka 

Kazalcna_spremenljivka^

Primeri: Var Ch1, Ch2 : Char;     PCh : ^Char;     PInteger : ^Integer;     PBoolean : ^Boolean; Begin   Ch1:='A'; Ch2:=Chr(1);   PCh:=Addr(Ch1); {PCh kaže na spremenljivko Ch1.}   PBoolean:=Addr(Ch2); {PBoolean kaže na spremenljivko Ch2.}   WriteLn(PCh^,PBoolean^); {Izpis : A (ker je v Ch1 'A') in TRUE (ker je v Ch2 1).}   Inc(PCh^); {Poveča vsebino, na katero kaže PCh, in s tem vrednost spremenljivke Ch1.}   PInteger:=Ptr(Seg(Ch1),Ofs(Ch1)); {PInteger kaže na Ch1.}   WriteLn(Ch1, PInteger^); {Izpis: B (ker smo s PCh povečali  vrednost spremenljivke Ch1) 322 (ker PInteger kaže na dvozložni tip Integer, se pri izračunu vrednosti upoštevata lokaciji spremenljivk Ch1 /spodnji zlog/ in Ch2 /zgornji zlog/).}   Dec(PBoolean^); {Zmanjša vsebino na katero kaže PBoolean, spremenljivko Ch2 torej postavi na 0.}   WriteLn(PInteger^); {Izpis: 66 (ker smo Ch2 /zgornji zlog/ zmanjšali na 0, se vrednost celega števila izračuna le na osnovi vrednosti spodnjega zloga /Ch1/).} End. 

Operatorji za delo s kazalci 

Inc(Var Kazalec)Vsebino odmika od začetka segmenta kazalčne spremenljivke poveča za velikost sestave (strukture), na katero kaže kazalčna spremenljivka. 

Dec(Var Kazalec)Vsebino odmika od začetka segmenta kazalčne spremenljivke zmanjša za velikost sestave, na katero kaže kazalčna spremenljivka. 

=Če kazalčni spremenljivki kažeta na isto pomnilniško mesto, vrne vrednost TRUE, sicer vrne vrednost FALSE. 

<> Not= 

Primeri: Var Ch1, Ch2 : Char;     PCh : ^Char;     PInteger : ^Integer;     PBoolean : ^Boolean; Begin   Ch1:=Chr(0); Ch2:='A'; 

PCh:=Addr(Ch1); {PCh kaže na spremenljivko Ch1.}   PBoolean:=Addr(Ch2); {PBoolean kaže na spremenljivko Ch2.}   Dec(PBoolean); {Zmanjša ofset, na katerega kaže PBoolean za 1; PBoolean zdaj kaže na Ch1.}   Inc(PCh); {Poveča ofset, na katerega kaže PCh za 1, PCh zdaj kaže na Ch2.}   Inc(PCh^); {Poveča vsebino, na katero kaže PCh, torej poveča vrednost spremenljivke Ch2 za 1.}   WriteLn(PCh^,PBoolean^); {Izpis : B (ker je v Ch2 'B') in FALSE (ker je v Ch1 0).} End. 

Na kopici lahko realiziramo dinamične podatkovne strukture, kot so seznami in drevesa. 

Ukazi za delo s kopico (Heapom) 

New(Var Kazalec)

• Kazalčni spremenljivki priredi trenutno vrednost HeapPtr­ja. 

• Na kopici rezervira prostor za velikost sestave, na katero kaže kazalčna spremenljivka. 

• HeapPtr poveča za velikost sestave, na katero kaže kazalčna spremenljivka. 

Dispose(Var Kazalec)Sprosti prostor na kopici, na katerega kaže kazalčna spremenljivka Kazalec. 

12. Prekinitve v pascalu

Vse DOS in BIOS funkcije so dostopne s pomočjo ustreznih programskih prekinitev. Običajni način dostopa do funkcij operacijskega sistema DOS je klic prekinitve 21H Osnovni mehanizem za dostop do BIOS in DOS funkcij je: 

• registre napolnimo z ustreznimi vrednostmi• generirmo programska prekinitev• če obstaja, preverimo dobljen rezultat.

  Klic prekinitve iz Turbo pascala

Intr(InterruptNumber : Byte, Regs : Registers);

ali 

MsDos(Regs : Registers);

Procedura MsDos kliče vedno prekinitev 21H (klic DOS funkcij). Podatkovni tip Registers je opisan v knjižnici (unit) DOS. 

Primer: podprogram, ki preveri ali je instalirana miška.

 Številka prekinitve = 33H Številka funkcije = 00H Vrnjene vrednosti v registrih: AX = status (FFFFH ali 0000H) BX = število gumbov miške

Function Miska_instalirana : Boolean; Begin   {V AX register vpišemo številko funkcije.}   Regs.AX:=$0000;   {Pokličemo prekinitev števika 33H (delo z miško).}   Intr($33,Regs);   {Miška je instalirana, če je register AX=$FFFF. }   Miska_instalirana:= Regs.AX = $FFFF; End; 

HTMLHYPER TEXT MARKUP LANGUAGE

<html></html><head><title></title></head><body></body>

Značke imajo v večini primerov možnost dodajanja atributov (dodatnih lastnosti značk)Npr.:  <body bgcolor="black">

bgcolor ­ barva ozadjatext ­ osnovna barva pisave (veja samo za body)<width> ­ širina<height> ­ višina<b> </b> ­ krepko<i> </i> ­ poševno<u> </u> ­ podčrtano ­ nadpisano (potenčni eksponent) ­ podpisano (vnos indeksov)<br> ­ nova vrstica<center> </center> ­ sredinska poravnava<left> </left> ­ leva poravnava<right> </right> ­ desna poravnava<font> : <…color="#..."> ­ barva

  <…size="n">  n=1­8 ­ velikost              <face="…"> ­ družina pisave (arial, times new roman) </font>< p> </p> :   align="left"                                      ­ oblikovanje odstavka▪                                "right"                                "center"                                "justify" – obojestransko<img src="url"> ­ vstavljanje slikalt – alternativno besedilo (besedilo, ki se pojavi ob sliki)   

POVEZAVA (LINK)­barve povezav v znački <body>link ­ neobiskana povezavaalink – aktivna povezavavlink – obiskana povezava

<a href="url"> besedilo ali <img src="url"> </a> ­ povezava

<ul type="disc,circle,square">: <li> prvi navedek </li>         ­ neurejeni seznami                                                   <li> drugi navadek </li>                                                  <li> tretji navadek </li></ul><ul type="a">a.b.c.d.</ul><ul type="a" start="5">e.f.g.