27,95 €

ROMAN 2010Richard Yates KROŽNA CESTA

Paolo Giordano SAMOTNOST PRAŠTEVILJohn le Carré NAJBOLJ ISKANI MOŠKI

Jonathan Littell SOJENICERawi Hage DE NIROVA IGRA

Nicola Lecca HOTEL BORG

Mladi italijanski pisatelj Nicola Lecca (1976) v romanu Hotel Borg (2006) pos­nema sestavo Pergolesijeve skrivnostne partiture. Piše v zgoščenem in jasnem slogu, za svoje prejšnje romane in kratke zgodbe pa je bil že večkrat nagrajen; na­zadnje je bil v ožjem izboru za ugledno italijansko literarno nagrado Strega.

V ledeni islandski pokrajini, kjer bo kon­cert predsmrtne Pergolesijeve skladbe Stabat mater, se znajde pisana množica ljudi. Koncert v reykjaviški katedrali bo poslednji za znamenitega dirigenta Ale­xan dra Norberga. Povabljeni so samo na­ključno izbrani ljudje iz telefonskega ime­nika, čeprav za dogodek vlada veliko zanimanje; nekateri bi naredili vse, da bi bili tam. Zgodba, ki se vrti okoli magične moči glasbe, se osredotoča na pet ljudi, ki jim bo koncert spremenil življenje: Nor­berg se poslavlja kot dirigent, prav tako bosta svojo kariero končala pevka Rebec­ca in deček Marcel, ki bo kmalu mutiral in izgubil svoj enkratni otroški glas. Na se­veru se znajde tudi Oscar, glasbeni nav­dušenec, odločen obiskati koncert brez vabila, in mladi cinik Hákon, ki si ga zara­di telesne lepote želi ves islandski ženski svet.

Nicola Lecca

HotelBORG

Nic

ola

Lecc

aH

otel

BORG

Prevedla Irena Trenc - Frelih

11

(…)Oscar nepremično stoji: videti je kot častni stražar kakšne operetne monarhije. Oblečen je v rdečo suknjo, gumbi v dveh vrstah so pozlačeni in snežno bele rokavice rahlo po-pravijo okroglo čepico. Tudi hlače so rdeče: Oscar jih je zjutraj, pred odhodom na delo, temeljito zlikal. Med potjo, v avtobusu, je ves čas stal iz strahu, da jih ne bi zmečkal: toda avtobus, s katerim se vozi – številka 36 –, je star in tako majav, da moraš biti nadarjen ekvilibrist, če hočeš ob-stati. Medtem ko nepremično stoji, Oscar opazuje bolj iz-kušene kolege, ki strežejo čaj pri številnih mizah, in si mi-sli, da bo nekega dne tudi njemu dovoljeno nositi ovalni pladenj, poln kruhkov, in tistega še večjega, na katerem je videti tortice, okrašene s smetano in tropskim sadjem.

Odgovorna za najemanje ljudi je bila jasna glede tega. Rekla mu je: »Prvi meseci bodo težki in zelo dolgočasni. Ves čas boš moral nepremično stati pri vhodu v Promenade in z naklonom pozdravljati prihajajoče in odhajajoče goste.

12

Šele po tem, ko se boš dobro seznanil s salonom in oliko drugih natakarjev, boš lahko začel streči čaj, kolačke s po-marančno marmelado in vse drugo.« Oscar je žensko mol-če poslušal in si, ne da bi se zares zmenil za opozorilo, do-povedal, da je plača za pozdravljanje bogatašev dober posel in da ga dolgčas prav gotovo ne bo oplašil.

Zato pa ga je vznemirjala podoba ubitega otroka, ne-marno prilepljena na drogove svetilk v četrti Peckham, kjer je stanoval: »UMORJEN«, je pisalo z rdečimi črkami in nato malo niže: »Če lahko pomagate najti krivca, telefoni-rajte policiji.«

Vsako jutro, ko je odhajal na delo, ga je fotografija zdaj že mrtvega, a čudno smehljajočega se otroka gledala in ga navdajala z žalostnimi mislimi. Oscar se je vedno trudil, da se ne bi menil zanjo, a to je bilo nemogoče, kajti fotografiji mrtvega otroka se nisi mogel izogniti. Bila je povsod: v izložbah trgovin, na avtobusih in celo v knjižnici te zelo ne-varne, a nedrage četrti, v kateri je nekaj družin, obreme-njenih z dolgovi, oddajalo mladim študentom nekaj man-sardnih sobic za manj kot 50 funtov na teden.

Toda Peckham je bil turoben kraj: v njegovih trgovinah so prodajali čudne korenine, umetne nohte in ukradene mobilnike, in piščanci – ki so po jutranji dostavi ostali pre-

13

dolgo zunaj hladilnika – so ležali na pločnikih pred proda-jalnami v absurdnih kupih pod napisom: »Piščanci po izbi-ri za 3 £«.

Prav gotovo je bila ironična igra usode, da je Oscar v Londonu doživljal v istem dnevu dve tako različni in kon-trastni stvarnosti: jutranje prebujanje v ljudski četrti Peckham in skoraj takoj zatem prihod v pozlačeno veliča-stje hotela Dorchester, ki je imel celo korintske stebre in tlake iz starinskega vzhodnjaškega mozaika. Tolikšno na-sprotje ga je zabavalo: zvečer, ko dejansko ni več prenesel pridušenih luči in urejenih gostov Promenade, je bil srečen, da se lahko vrne v Peckham, med trušč Karibov in prodor-ne vonjave začimb, ki so ga ovili, kakor hitro je stopil z av-tobusa, se mešali med seboj in se zlili v njegovi glavi.

14

(…)Oscar se je rodil v Göteborgu, prav tam, kjer se južna Šved-ska srečuje z Norveško. V nasprotju z vsem, kar govorijo o nordijskih deželah, je Göteborg srečno mesto, in zjutraj otroci približujejo ustnice tramvajskim oknom, da nastane oblaček pare. Zunaj je mrzlo: tramvaj je bel in moder. Os-carju je tramvaj všeč: počasen je in starinsko ropota med vožnjo.

Oscarjev oče je cvetličar. Resnici na ljubo je najpo-membnejši cvetličar v mestu in ima trgovino na Kungsga-tanu, kar pomeni dobesedno »kraljevi drevored«.

Zelo je visok, nosi velika očala s črnim, malce zastarelim okvirjem in je tako ponosen na svojo trgovino, da je zvečer, ko se vrne domov, nemalokrat žalosten, ker ima ob sebi pri mizi namesto svojih cvetlic svojo družino in pred seboj go-sto zeljno juho.

V začetku sedemdesetih let – ko Oscar še ni bil rojen – je bila v njegovi trgovini kratek čas igralka Greta Garbo,

15

in od takrat je jemal cvetličarski poklic zelo resno ter mu začel posvečati nenormalno, skoraj obsedeno pozornost. Bil je november in strank ni bilo, ker še nihče ni naročal božičnih okraskov. In v nekem trenutku Oscarjev oče neha prebirati dnevnik in dvigne pogled proti vratom: pred njimi se ustavlja dolg avtomobil. Nekaj trenutkov po-zneje šofer, ki je naglo zapustil svoje mesto, odpre zadnja vrata.

Iz avtomobila ljubko sestopi ženska: Greta Garbo je.Oscarjev oče vidi igralko, ki stopi v njegovo trgovino in

se z rahlim nasmeškom, ki ga skoraj ni, počasi napoti k pultu. Gre za le nekaj trenutkov, vendar ti kljub svoji krat-kosti veličastno učinkujejo na tega človeka. Greta Garbo je še vedno lepa: ima visoko čelo in oči, polne skrivnosti. In ravno v trenutku, ko si Oscarjev oče kleše v spomin njen giottovski pogled, ga igralka nagovori. Vpraša: »Rada bi poslala cvetje v Stockholm. Dvanajst belih vrtnic.« Nato doda: »Je to možno?«

»Seveda je možno … Tu imamo Interfloro,« ponosno odgovori on in nemudoma vzame v roke formular za med-narodno dostavo. Na njen narek ga začne izpolnjevati, a je tako razburjen, da se zmoti pri pisanju naslovnikovega imena in tudi naslova. Garbo opazi, kolikšno razburjenje je povzročila, in je zadovoljna. Oscarjevega očeta medtem

16

obide zamisel: rad bi si prisvojil trenutek in prosi igralko, ali jo sme fotografirati.

Ona privoli, ne da bi sploh opazila. Od takrat je njena podoba razstavljena na vidnem mestu v trgovini in vsi, ki prvič stopijo v lokal, si ne morejo kaj, da je ne bi opazili in radovedno vprašali: »Mar je bila Garbo vaša stranka?« Ta-krat Oscarjevega očeta spreleti po hrbtu nekakšno vzne-mirjenje, zadiha malce globlje kot sicer in odgovori: »Da, gospa Garbo je bila dolgo časa moja stranka.« Pri tem se za-veda, da malce laže, vendar to vseeno počne, ker v tem na-vsezadnje ni nič slabega in predvsem zato, ker je Greta Garbo, čeprav samo enkrat, stopila v njegovo trgovino in na ročila, naj pošljejo dvanajst belih vrtnic v Stockholm, na dom danskega veleposlanika.

Oscarjev oče je do zdaj povedal zgodbo najmanj tisoč-krat: pa vendar se ne utrudi. Z užitkom bi jo pripovedoval še in še. V njegovem življenju je bilo malo vznemirjenj in to je gotovo najpomembnejše med vsemi.

17

(…)V Londonu se je spočetka zdelo vse lahko. Oscar se je nastanil v hostlu na Ovalu in delil sobo s tremi zelo nere-dnimi francoskimi fanti, ki so se pogosto odpovedovali spanju. Prav oni so mu – naveličani njegovih pritoževanj – predlagali, naj si kupi Loot, barvni časopis, poln oglasov in sporočil, ki so, že takrat enako kot danes, ponujali nemogo-če: starinske avtomobile, gugalnike, vrtnarsko orodje, mor-ske želve in – če si hotel – tudi večerno družbo. Oscarju je bila všeč misel, da bi si poiskal dom med vrsticami takšne-ga časopisa, zamenjal je kiosk z ozko mizico v neki kavarni in se lotil branja številnih oglasov. Imel je velike upe, a je nazadnje ostal razočaran: vsi so zahtevali preveč denarja. Zlasti v četrtih Kensington in Knightsbridge, kjer je eno-sobno stanovanje stalo toliko kot velika vila na Götebor-škem arhipelagu.

Nadaljeval je z iskanjem in kmalu mu je padla v oči četrt Peckham; nestrpno je prebral nekaj oglasov, ki so ponujali

18

nastanitve po ugodnih cenah, in si, ko ga je eden posebno pritegnil, poiskal javni telefon ter se pozanimal: oglasila se je neka ženska.

Podnajemniška soba je bila še na voljo in ženska ga je povabila za opoldne: »Pelji se z avtobusom 36 in izstopi pred postajo Queens Road: tam te bom čakala.« Oscar je odšel na zmenek in srečal žensko, neko gospo s Trinidada, ki je hitro hodila in varčno govorila. »Pohiteti morava,« mu je skoraj takoj povedala; ni ji bilo treba razlagati, da je četrt Peckham precej živahna in da se je na takšnem kraju skoraj nemogoče dolgočasiti.

Oscar se je ogledal okoli sebe: videl je stojnice, na kate-rih so prodajali tapioko, čudne prodajalne, založene z vse-mi mogočimi vrstami zelenjave in velikanskimi kupi nagni-tih banan, pa tudi pekarno, kjer so prodajali celo zdravila. Videl je trgovino, ki je imela v izložbi razstavljeno vrsto sa-lonskih mizic v obliki leoparda. Tik zraven nje je stal nje-gov novi dom: Oscar je vstopil in si takoj sezul čevlje.

Spalnica je bila v najvišjem nadstropju in, kot je obljub-ljal oglas, če si dobro pogledal skozi okno, si – zelo daleč – lahko videl kupolo katedrale sv. Pavla. V njej je bilo malo preprostega pohištva in stene so bile prelepljene z absurd-nimi tapetami s sinjimi in zelenimi pavi.

Dogovorila sta se za 48 funtov na teden, kar je bilo zares

19

malo. »Ampak moral boš skrbeti za mačka, kadar bom – ob četrtkih – šla k sestri v Cambridge,« mu je rekla, ne da bi mu dovolila ugovor.

Oscarju se je London nemudoma zazdel zmeden in umazan: privilegiran, a vendar nikogaršnji kraj, kjer se do-gajajo pomembni dogodki, a takoj zapadejo v pozabo. Mor-da ga ravno zato ni vznemiril, ko se je z avtobusom prvič peljal čez mesto.

Pozneje je zapisal v dnevnik:

London je kar preveliko mesto: grdo, a lepo za bivanje. Je kot ribnik s plitkim dnom: zgoraj so lokvanji, spodaj pa debe-le in mehke krastače.

20

(…)V Göteborgu je Oscarjevo življenje teklo počasi in ga obli-valo počasi, iz dneva v dan in na enak način. Takšen je Göteborg: počasno mesto, v katerem luči cestnih svetilk ponoči osvetljujejo zgolj lepe stvari. Oscar ga je imel zelo rad predvsem poleti, ko je po navadi za nekaj dni odšel na obisk k prijatelju. Njegova hiša, obrnjena proti arhipelagu, je bila vsa iz lesa in bela, le streha lešnikove barve je kazala sledove zadnjega snega: okrogle madeže, kot po izginulih mehurčkih. Tudi stene so zaradi bližine obale, ki je bila ši-roka in mehka, trpele od vlage. Sonce je vedno zahajalo zelo pozno in Oscar je, da bi bolje izkoristil podaljšano svetlo-bo, ležal nepremično na plaži in poslušal ritem kratkih va-lov, ki jih je gnalo morje in so mu oblivali gole gležnje.

Obhajale so ga najrazličnejše misli in v spokoju tistih ve-čerov dobivale podolgovate in nitkaste, skoraj neprepo-znavne oblike. To je bila vedrina dolgočasja: Oscar jo je užival zmerno, dokler se ni pred nočjo spustil mraz in so se

21

na že temnem nebu pokazale prve zvezde. V teh trenutkih je mislil, da ne bo nikoli odšel iz Göteborga in da si bo ne-kega dne kupil hišo ob morju, da jo bo lahko prebarval z notami Straussovega Capriccia in Pergolesijeve Stabat Ma-ter, svojih najljubših skladb, tako oddaljenih po času, a tako blizkih njegovemu romantičnemu srcu.

A usode se ne da uganiti in jeseni je Oscarju pripravila presenečenje: konec septembra je že mrzlo in ljudje hodijo hitro, oviti v oblak svoje sape. Oscar gre čez Drottningatan, ko se nenadoma zave, da cestni termometer kaže pet sto-pinj pod ničlo. Takrat se zgodi. Morda iz sugestije ali zaradi kakega drugega podzavestnega mehanizma razuma začuti, da so mu roke otrpnile od mraza. Zato vstopi v trgovino z rabljenimi oblačili in pobrska po jerbasu, polnem rokavic in kap. Iz spolstene volne oblačil se v hipu dvigne postani vonj po starem. To je grozen vonj: Oscar čuti, kako mu leze v nosnice, ga počasi prasklja po mehkem delu grla, in za-gabi se mu. Potem se v trenutku zave, da je Göteborg pri-merno mesto za tiste, ki imajo mnogo spominov in po-trebujejo veder kraj, kjer lahko uživajo v njih. In zave se tudi, da ima malo spominov in da bi bilo naduto od njega, če bi ob vseh možnostih, ki bi mu jih lahko nudil svet dru-god, še naprej živel v Göteborgu. Skratka, ostati za vedno v Göteborgu bi pomenilo živeti v vazi, lahko tudi lepi, a ozki

22

in previsoki, da bi videl njeno ustje. Koliko življenja ne bi spoznal v tako zavarovanem kraju in koliko bolečine bi si po drugi plati prihranil: kajti v Göteborgu je lestvica bole-čine, in tudi sreče, neizogibno omejena z njegovo majhno-stjo, in vsi živijo na meji med rahlo obliko nerazpoloženja in nedoločno vedrostjo.

Na to je mislil Oscar, ko se je tistega dne vračal domov. Njegova oče in mati sta medtem pripravljala večerjo in raz-pravljala o računu za plin. Vstopil je in v trenutku, ko se je približal pogrnjeni mizi, ga je obšlo, da bi pobegnil. Takoj je pomislil na London: mesto, kjer bi strasti dosegle vrhu-nec in bi bile bolečine globoke in temne.

Že res, da je bil Berlin dosti bliže skandinavski miselno-sti: toda Oscar se je spomnil Hitlerja in takoj zatem mu je prišel na misel obraz Winstona Churchilla ter ga prepričal, da lahko Angležem bolj zaupa.

Ko se je ponoči slačil in obenem strogo ogledoval odsev svoje podobe v ogledalu, je doumel, da bi rad kmalu odšel, a da ga je malce strah: strah, da bo izgubil skoraj popolno ravnotežje svoje normalnosti.

Nemudoma mu je oči prešinil žarek bolečine. Oscar je videl, kako se mu širijo zenice in mu pogled postaja bolj vznemirjen. Nepremično je obstal: še enkrat se je hotel po-gledati. »Vsaj sebe se nočem bati,« je pomislil. In si navle-

23

kel pižamo, katere rokavi z zdaj že ponošenimi robovi so že pred časom postali prekratki za njegove dolge, odrasle roke.

Legel je v posteljo in iz starega turističnega vodnika po Veliki Britaniji izvlekel zemljevid londonske podzemne že-leznice. Razne linije so se elegantno križale in celotna želez-niška mreža je delovala harmonično in linearno: prej ču-dovit izdelek art décoja kot načrt železnic. Oscar se je nemudoma vprašal, ali je resnično mogoče, da vlaki tako natančno prečkajo mesto. Ni še vedel, da je londonska pod-zemna polna miši in črnih mlak, prav tako si ni predsta-vljal, da so linije v resnici krive in da je njihov na videz po-polni diagram zgolj prevara: ena izmed številnih londonskih prevar.

24

(…)Po zaslugi poletnih delovnih izkušenj v göteborškem hostlu in gradu Gunnebo – kjer so družine iz nostalgije po pre-teklosti organizirale kostumirana slavja ob krstih in poro-kah – je z lahkoto našel delo v Londonu. Iz Göteborga je poslal svoj življenjepis številnim hotelom vključno s slav-nim Dorchestrom na Park Lanu, ki je edini pokazal zani-manje in ga povabil na razgovor. Oscar je s počasnim in prepričljivim govorjenjem prepričal uslužbenko, odgovor-no za zaposlovanje, da je pripravljen začeti z delom v luk-suznem hotelu. Natančno je odgovoril na vsa vprašanja, in ko ga je ženska vprašala: »Zakaj si izbral ravno Dorche-ster?« ji je odgovoril, ne da bi ji priznal, da se je obrnil na številne druge velike hotele, med drugimi Savoy, Ritz in Claridge's: »Ker je Dorchester najboljši izmed vseh in ne bi hotel delati nikjer drugje.« Nakar se je ženska zelo zado-voljno nasmehnila in mu, ne da bi slutila, da se ji prilizuje, ponudila pogodbo o delu, zahtevala, da jo dvakrat prebere

27,95 €

ROMAN 2010Richard Yates KROŽNA CESTA

Paolo Giordano SAMOTNOST PRAŠTEVILJohn le Carré NAJBOLJ ISKANI MOŠKI

Jonathan Littell SOJENICERawi Hage DE NIROVA IGRA

Nicola Lecca HOTEL BORG

Mladi italijanski pisatelj Nicola Lecca (1976) v romanu Hotel Borg (2006) pos­nema sestavo Pergolesijeve skrivnostne partiture. Piše v zgoščenem in jasnem slogu, za svoje prejšnje romane in kratke zgodbe pa je bil že večkrat nagrajen; na­zadnje je bil v ožjem izboru za ugledno italijansko literarno nagrado Strega.

V ledeni islandski pokrajini, kjer bo kon­cert predsmrtne Pergolesijeve skladbe Stabat mater, se znajde pisana množica ljudi. Koncert v reykjaviški katedrali bo poslednji za znamenitega dirigenta Ale­xan dra Norberga. Povabljeni so samo na­ključno izbrani ljudje iz telefonskega ime­nika, čeprav za dogodek vlada veliko zanimanje; nekateri bi naredili vse, da bi bili tam. Zgodba, ki se vrti okoli magične moči glasbe, se osredotoča na pet ljudi, ki jim bo koncert spremenil življenje: Nor­berg se poslavlja kot dirigent, prav tako bosta svojo kariero končala pevka Rebec­ca in deček Marcel, ki bo kmalu mutiral in izgubil svoj enkratni otroški glas. Na se­veru se znajde tudi Oscar, glasbeni nav­dušenec, odločen obiskati koncert brez vabila, in mladi cinik Hákon, ki si ga zara­di telesne lepote želi ves islandski ženski svet.

Nicola Lecca

HotelBORG

Nic

ola

Lecc

aH

otel

BORG

Prevedla Irena Trenc - Frelih