HLEBINSKA NAIVA

Naslovnica: IVAN GENERALIĆ | RDEČA MASKA | 1975 4

Galerija likovnih samorastnikov Trebnje24. 10. 2019 – 9. 2. 2020

HLEBINSKA NAIVA

Naivna umetnost se je v naši neposredni okolici, na območju nek-danje Jugoslavije, začela pojavljati že v prvih tridesetih letih dvajsetega stoletja. Umetniki – šolani in umetniško neizobraženi posamezniki – so se združevali v skupine, izmenjavali likovne izkušnje in ustvarjali. Med njimi je bil tudi hrvaški slikar Krsto Hegedušić, ki je zasnoval hlebin-sko šolo, izobraževal okoliške samouke slikarje in omogočil, da sta leta 1931 na 3. razstavi skupine »Zemlja« v Zagrebu razstavljala tudi tedaj komaj šestnajstletni Ivan Generalić in dvajsetletni Franjo Mraz, danes najvidnejša predstavnika hrvaške naivne umetnosti in zbirke Galerije naivne umetnosti iz Hlebin.

V Sloveniji so se hrvaški naivni umetniki s posameznimi razsta-vami predstavljali že sredi petdesetih let dvajsetega stoletja. Prvo orga-nizirano skupinsko razstavo, »Svet naivnih – Hlebine in slovenski sa-morastniki«, pa je leta 1962 gostila Kostanjevica na Krki. Že čez tri leta je bila v trebanjski osnovni šoli organizirana razstava del slovenskega umetnika Viktorja Magyarja, ki predstavlja temeljni mejnik v razvoju Tabora likovnih samorastnikov Trebnje.

Na tokratni razstavi gostimo premišljeno izbrana dela hrvaške oziroma podravinske naivne umetnosti, ki jih hrani Galerija naivne umetnosti iz Hlebin. Razstava nudi vpogled v likovno ustvarjalnost ne-kaj najpomembnejših hrvaških mojstrov: Ivana in Josipa Generalića, Franja Mraza, Mirka Viriusa, Ivana in Stjepana Večenaja, Dragana Ga-žija, Ivana Lackovića, Draga Juraka in Franja Vujčeca ter mnogih dru-gih. Številni med njimi so se v Trebnjem že predstavljali na samostojnih ali skupinskih razstavah in salonih, mnogi pa so sodelovali tudi na tu-kajšnjem Taboru.

Hrvaški predstavniki naivne umetnosti predstavljajo skoraj četr-tino avtorjev sicer obsežne mednarodne zbirke naše galerije. Današnja razstava nam torej omogoča, da na poglobljen način proučimo poseb-nosti, izvirnost in ustvarjalnost podravinskih umetnikov, ki so s svojimi deli na svojstven način zaznamovali tudi galerijsko zbirko v Trebnjem.

Patricija Pavlič

UVOD

FRANJO MRAZ | PRI ITALIJANOVEM MOSTU | 1932 5

1

VELIKANI HLEBINSKE ŠOLE V TREBNJEM

Galerija naivne umetnosti Muzeja mesta Kop-rivnica je postavljena v osrčje oziroma v sam izvor hrvaške naivne umetnosti. Zgrajena je bila v času največjega vzpona in razcveta naivne umetnosti, med letoma 1964 in 1968 po načrtih Miroslava Bego-vića, in usklajuje tradicionalno s sodobnim ter narav-no z umetnim v uspešnem spoju ruralnih in urbanih gradbenih ter arhitekturnih elementov. V Galeriji na-ivne umetnosti prihaja v zadnjih letih do bistvenih premikov pri zasnovi razstavnih, pedagoških in festi-valskih dejavnosti, povezanih z naivno umetnostjo.

Naivna umetnost postaja kot pomemben del kulturne identitete in dediščine Hrvaške, še zlasti Pod-ravine, nespregledljiva pri predstavljanju hrvaške kul-ture in umetnosti. To navsezadnje potrjuje ponovno zanimanje za to vrsto umetnosti, ki se v zadnjih letih uspešno predstavlja tudi v tujini: v Marseillu (2013), v Katovicah (2014), v Pécsu (2016), v Lendavi (2017) ter leta 2018 v Zadru, in sicer z izborom del iz zbirke naivne umetnosti Muzeja mesta Koprivnica, ki je leta 2016 pri-dobila status kulturne dediščine Republike Hrvaške. Sedaj že dodobra utečena praksa se nadaljuje tudi v letu 2019, skozi sodelovanje z Galerijo likovnih samo-rastnikov v Trebnjem, eno redkih galerij v okolici, ki skrbno neguje ustvarjalnost avtorjev naivne umetno-sti. V svoji bogati zakladnici hrani ta slovenska galerija predvsem dela slovenskih in tujih ustvarjalcev. V njej ustrezno mesto zavzemajo tudi hrvaški naivni ume-

VELIKANI HLEBINSKE ŠKOLE U TREBNJU

Galerija naivne umjetnosti Muzeja grada Ko-privnice smještena je u srcu, odnosno u samom izvo-rištu hrvatske naive. Izgrađena je u vrijeme najvećeg uzleta i prosperiteta naivne umjetnosti (od 1964. do 1968. godine), a prema projektu Miroslava Begovića. U uspješnom spoju ruralnih, urbanih, graditeljskih i arhitektonskih elemenata pomiruje tradicionalno i suvremeno, prirodno i artificijelno. U Galeriji naiv-ne umjetnosti posljednjih se godina događaju bitni pomaci u koncipiranju izložbenih, pedagoških i fe-stivalskih aktivnosti povezanih s naivom.

Naivna umjetnost kao važan dio kulturnog identiteta i baštine Hrvatske, a posebno Podravine, postaje nezaobilazna prilikom predstavljanja hrvat-ske kulture i umjetnosti. To potvrđuje ponovni rast zanimanja za ovu vrstu umjetnosti koja se unazad nekoliko godina uspješno predstavlja u inozem-stvu: u Marseiileu (2013.), Katowicama (2014.), Peču-hu (2016.), Lendavi (2017.) te 2018. godine u Zadru, i to izborom radova iz Zbirke naivne umjetnosti Muzeja grada Koprivnice koja je 2016. godine stekla status kulturnog dobra Republike Hrvatske. Sad već uho-dana praksa nastavlja se i u 2019. godini, u suradnji s Galerijom likovnih samorastnikov u Trebnju, jed-nom od rijetkih galerija u okolici koja baštini stva-ralaštvo naivnih autora. U svom bogatom fundusu slovenska galerija posjeduje radove prvenstveno slo-venskih i inozemnih autora. Hrvatski naivni umjet-

2

tniki, pri čemer so zastopani večinoma avtorji mlajše generacije. Prav zato Muzej mesta Koprivnica predsta-vlja izbor velikanov hlebinske šole iz lastne zbirke, in sicer tistih »najstarejših« umetnikov, predstavnikov od prve do tretje generacije hlebinske šole, z le majhnim odmikom k outsiderjem.

Na začetku tretjega desetletja dvajsetega stole-tja, torej pred natanko devetdesetimi leti, je v Zagre-bu nastala skupina Zemlja, združenje akademskih umetnikov, ki so si v času velikih kriznih pretresov prizadevali za to, da bi lahko vsak družbeni sloj, torej tudi tisti »najnižji«, a najštevilčnejši, ki so ga sestavljali kmetje, aktivno vplival na spremembo svojega druž-benega položaja.

Krsto Hegedušić, soustanovitelj in tajnik skupi-ne Zemlja, je kratko obdobje svojega otroštva preživel v Hlebinah in tja se je v vseh obdobjih svojega življenja tudi neprestano vračal. Narava, vas in zemlja so mu da-jali mir in odmik od mestnega vrveža. Kot pogost obi-skovalec svetovnih razstav je Krsto v Parizu odkrival slikarstvo na steklo, ki ga je spominjalo na poznobaroč-ne »glaže«, s katerimi se je srečeval v Podravini. »Glaže« so prav tako slike na steklo, večinoma verskega značaja, in delo anonimnih avtorjev, s čimer ostajajo v sferi ljud-ske umetnosti, umetnosti skupnosti. Krsto Hegedušić bo v sodelovanju z lokalnimi talenti največ pripomogel k temu, da bo prav slikarstvo na steklu postalo prepo-znaven sestavni del hlebinske šole, s katero bo pridobilo individualen značaj in umetniško vrednost.

Skozi srečanja s Krstom Hegedušićem so pripa-dniki prve generacije hlebinske šole (Ivan Generalić, Franjo Mraz, Mirko Virius) razvijali svoje naravne ta-lente in spoznavali likovne tehnike – od risbe in akva-rela do olja na platnu in steklu. Prav slednje bo postala najbolj prepoznavna značilnost hlebinske šole. V skla-du z izhodišči skupine Zemlja jih je Krsto spodbujal,

nici također imaju pripadajuće mjesto unutar zbirke, no uglavnom su zastupljeni autori mlađe generaci-je. Upravo zbog tog razloga Muzej grada Koprivnice predstavlja izbor velikana Hlebinske škole iz vlasti-tog fundusa, odnosno onih „najstarijih“, od prve do treće generacije Hlebinske škole, s tek malim odma-kom prema autsajderima.

Na početku trećeg desetljeća 20. stoljeća, prije točno 90 godina, u Zagrebu je formirana grupa Ze-mlja, udruženje akademskih umjetnika koji su u vri-jeme velikih previranja nastojali da svaki društveni sloj pa tako i onaj „najniži“, no najbrojniji (čine ga seljaci) aktivno utječe na promjenu svog socijalnog statusa.

Krsto Hegedušić, suosnivač i tajnik grupe Ze-mlja, kratak dio djetinjstva proveo je u Hlebinama te im se stalno vraćao u svim razdobljima svog života. Priroda, selo, zemlja pružali su mu mir i odmak od gradske vreve. Kao česti posjetitelj svjetskih izložbi, Krsto u Parizu otkriva slikarstvo na staklu koje ga podsjeća na kasnobarokne glaže koje susreće u Po-dravini. Glaže su također slike na staklu, uglavnom religioznog karaktera i anonimnih autora, čime osta-ju u sferi narodne umjetnosti, odnosno umjetnosti zajednice. U suradnji s lokalnim talentima, Krsto Hegedušić će upravo slikarstvo na staklu učiniti pre-poznatljivom sastavnicom Hlebinske škole, u kojoj će ono zadobiti individualni karakter i umjetničku vrijednost.

Kroz susrete s Krstom Hegedušićem pripadnici 1. generacije Hlebinske škole (Ivan Generalić, Franjo Mraz, Mirko Virius) razvijali su urođeni talent i upo-znavali likovne tehnike – od crteža i akvarela, sve do ulja na platnu i staklu. Potonje će pritom postati prepoznatljiva karakteristika Hlebinske škole. Pre-ma zemljaškim postulatima potiče ih da slikaju ono

3

MIRKO VIRIUS | KOSCI | 1937 7

4

IVAN GENERALIĆ | SVATJE | 1954 1

5

naj upodabljajo tisto, kar jih obkroža, torej vsakda-njost podravinske vasi z začetka dvajsetega stoletja, ki je pogosto brezobzirna, surova in razvojno zaostala, kajti temelji na težkem fizičnem delu, ki komajda omo-goča preživetje. Izrazito ploski pristop, jasno linijsko razmejevanje oblik in lokalni kolorit je v svojih delih iz zgodnejšega obdobja osvojil Franjo Mraz (Pri Italijano-vem mostu) pri zapisovanju rutinizirane vsakdanjosti z občasno kritično distanco, ki se bo še izraziteje od-ražala v slikarstvu Mirka Viriusa. Izjemno veristične stvaritve, ki jasno in bridko, brez estetizacije govorijo o takratnem času in družbi (Lončar na vasi), so nedvom-no tesno povezane tudi s (samo)zavestjo, ki jo prinaša življenjska zrelost – potem ko začenja ustvarjati Virius.

Zgodnja dela Ivana Generalića (Svatje) razkriva-jo tehnične negotovosti, ki bodo v kasnejših delih iz-ginile (Ples v goricah), a sledilo bo oblikovanje lastne-ga sloga v bolj prepoznavnem tonskem slikarstvu, pa tudi v tako imenovanih koralnih gozdovih (Krave v gozdu), ki predstavljajo scenografijo fantastičnih pri-zorov, pogosto izvirajočih iz ljudskih legend. Domišlji-ja, koloristični in tematski preobrat ter eksperiment so posledice delovanja novega »mentorja« Dimitrija Baši-čevića. Njegova vloga je zanimiva, saj istočasno deluje na dveh ravneh – kot prvi kustos zagrebške Galerije primitivne umetnosti (današnjega Hrvaškega muzeja naivne umetnosti) naivne umetnike podpira pri figu-rativnem oblikovanju ob približevanju fantastičnim motivom, medtem ko njegov umetniški alter ego Man-gelos zagovarja skoraj popolno abstrakcijo in negacijo slike.

Vpliv teh prizadevanj kritiki prepoznavajo v enostavnih, monokromatskih ozadjih del Martina Mehkeka, pripadnika druge generacije hlebinske šole. Iz temnega brezna se dvigajo ekspresivni por-treti svetlega kolorita s specifično motiviko Romov,

što ih okružuje, poput npr. svakodnevice podravskog sela s početka 20. stoljeća koja je često brutalna, si-rova i razvojno zaostala te temeljena na teškom fi-zičkom radu koji omogućuje preživljavanje. Naglaše-no plošni pristup, jasno linijsko omeđivanje formi i lokalni kolorit u radovima iz ranije faze usvojit će Franjo Mraz (Pri Talijanovom mostu) u bilježenju rutinizirane svakodnevice s povremenim kritičkim odmakom koji će se izrazitije očitovati u slikarstvu Mirka Viriusa. Iznimno veristička ostvarenja koja jasno i britko te bez estetizacije govore o tadašnjem vremenu i društvu (Lončar u selu) zasigurno su po-vezana i sa (samo)pouzdanjem koje donosi životna zrelost – kada Virius počinje stvarati.

Rani radovi Ivana Generalića (Svatovi) otkrit će tehničke nesigurnosti koje će u kasnijim djelima nestati (Ples v goricaj), a uslijedit će formiranje vla-stitog stila u prepoznatljivom tonskom slikarstvu, već u tzv. koraljnim šumama (Krave u šumi) koje su scenografija fantastičnih prizora, često ukorije-njenih u narodnim legendama. Maštovitost, kolo-ristički i tematski zaokret i eksperiment posljedica je novog „mentora“ Dimitrija Bašičevića. Njegova je uloga zanimljiva, budući da istovremeno djeluje na dva kolosijeka – kao prvi kustos zagrebačke Galerije primitivne umjetnosti (današnjeg Hrvatskog muze-ja naivne umjetnosti) – naivne umjetnike podupire u figurativnom oblikovanju, uz odmak prema fanta-stičnim motivima, dok njegov umjetnički alter-ego Mangelos zagovara gotovo potpuno apstrahiranje i negaciju slike.

Utjecaj ovih nastojanja kritičari prepoznaju u jednostavnim, monokromatskim pozadinama djela Martina Mehkeka, pripadnika 2. generacije Hlebin-ske škole. Iz ponora crnila uzdižu se ekspresivni por-treti jarkog kolorita sa specifičnim motivima Roma,

6

njegovih sovaščanov (Cigansko veselje), ki jih ozna-čujejo pretirani poudarki in pogosta proporcionalna izkrivljanja z namenom intenzivnejšega doživljanja. Premiki v proporcih in svetlem koloritu so do Meh-keka prišli prek Ivana Večenaja iz bližnje Gole, ki na začetku beleži prvinsko življenje vasi z gradnjo kom-pozicij po načelu dodajanja in kopičenja elementov. Sredi stoletja oblikuje individualiziran slog, ki temelji na izjemni ekspresivnosti in na specifičnih koloristič-nih rešitvah. V svojih portretih izkrivlja proporce, po-udarja nekatere značilnosti vse do meja burleske, pri čemer prikazano še poudarja s temnimi ozadji (Golša-vost), toda najbolj prepoznaven je po religioznih mo-tivih, postavljenih v podravski ravninski pejsaž, kar bo nadaljeval tudi njegov sorodnik Stjepan Večenaj (Prvo srečanje Adama in Eve).

Religioznost predstavlja pomemben segment ustvarjanja tudi pri Miju Kovačiću, danes edinem še živem velikanu hrvaške naivne umetnosti. Njegove podobe se zdijo, kot bi prihajale iz davno pozabljene-ga sveta – sveta, v katerem miti, legende in vera ena-kopravno obstajajo drug ob drugem ter v marsičem določajo življenje njegovih sokrajanov, ki so prikazani prav takšni, kakršni so – izmučeni od vsakodnevnega garanja, kar malce otopelega in utrujenega pogleda, pa tudi gobavi, revni in bolni. Odraščal je v Gornji Šumi v bližini reke Drave in svoj prepoznavni pečat zapusti ravno v izjemno pozornem in podrobnem upodablja-nju bujne vegetacije vodnih površin in v svojevrstnih deformacijah človeških likov. Figure so skrajno stilizi-rane, izdelane so kot karikature, pogosto stopnjevane do groteske in absurda (Portret).

Izkrivljeni proporci, pretirano poudarjene di-menzije obraznih elementov in mešanje prepoznavnih spolnih značilnosti sestavljajo ekspresivno fiziogno-mijo Josipa Generalića, ki se približuje burlesknemu

njegovih suseljana (Cigansko veselje) koje karakteri-ziraju pretjerana naglašavanja, kao i česta proporci-onalna izobličavanja u svrhu intenzivnijeg doživlja-ja. Posredstvom Ivana Večenaja iz obližnje Gole do Mehkeka su stigli pomaci u proporcijama i jarkom koloritu, a u početku bilježi iskonski život sela, gra-deći kompozicije prema načelu adicije i slaganja ele-menata. Sredinom stoljeća formira individualizirani stil, temeljen na iznimnoj ekspresivnosti i specifič-nim kolorističkim rješenjima. U portretima naruša-va proporcije i naglašava određene karakteristike (do granica burleske), dok prikaze ističe tamnim po-zadinama (Gušavost). Najpoznatiji je po religioznim motivima smještenim u podravski kraj ravničarskog pejzaža, što će nastaviti i njegov rođak Stjepan Veče-naj (Prvi susret Adama i Eve).

Religioznost je važan segment stvaralaštva i Mije Kovačića, danas jedinog živućeg velikana hr-vatske naive. Njegova djela djeluju poput davno za-boravljenog svijeta – svijeta u kojem mitovi, legen-de i religija ravnopravno supostoje te u mnogome određuju život njegovih sumještana koji su prika-zani baš onakvima kakvi jesu – izmoreni od sva-kodnevnog posla, pomalo zatupljenog i umornog pogleda, ali i gubavi, ubogi i bolesni. Odrastajući u Gornjoj Šumi u blizini rijeke Drave svoj prepoznat-ljiv potpis pronalazi upravo u iznimno pomnom i detaljnom bilježenju bujne vegetacije vodenih po-vršina i svojevrsnim deformacijama u ljudskim li-kovima. Figure su krajnje stilizirane, karikaturalno izvedene, u prikazu često dovedene do groteske i apsurda (Portret).

Distorzirane proporcije, prenaglašene dimen-zije facijalnih elemenata i miješanje prepoznatljivih rodnih karakteristika tvore ekspresivnu fizionomi-ju Josipa Generalića, blisku burlesknom i ludičkom

7

MARTIN MEHKEK | CIGANSKO VESELJE | 1969 15

8

in igrivemu izrazu (Nora Jaga). Ustaljene negativne karakteristike bo sprevrnil v zabavne, smešne in opa-zovalcu bližnje ter s tem dokazal, da tudi tisto, kar se zdi na prvi pogled zastrašujuče, lahko s spremembo perspektive postane vznemirljivo in umetniško izvir-no. Enako pot si je izbral Franjo Vujčec s prepletanjem človeških in živalskih značilnosti v službi največje bur-leske in ekspresivnosti (Mati moli rožni venec).

Po drugi strani in istočasno z večino že omenje-nih avtorjev Dragan Gaži ustvarja enako ekspresivne portrete, ki temeljijo na realističnem prikazovanju z le redkim kolorističnim ekspresionističnim poudarkom (Na koncu poti). Po zaslugi podrobnega upodabljanja ne samo fiziognomije prikazanih figur, temveč tudi s proni-cljivim prikazovanjem psiholoških značilnosti je Gaži v hrvaški naivni umetnosti znan kot mojster portretira-nja. Te realistične tendence v drugi generaciji nadaljuje Franjo Filipović z zvestim prikazovanjem vsakodnevne-ga življenja z neznatnim odmikom proti simplificiranju (Babica peče kruh) in poenostavljanju elementov. Sim-plifikacija zaznamuje tudi zadnje obdobje ustvarjanja Ivana Generalića – z redukcijo motivov, z monokromijo ozadja, z monumentalnimi formati in s posplošenimi pomeni (Rdeča maska) nezavedno zaokrožuje ustvarjal-no in življenjsko pot z odpiranjem eksistencialnih vpra-šanj o identiteti in o smislu življenja.

Univerzalno v lokalnem prek idiličnih in har-moničnih pejsažev upodablja Ivan Lacković Croata (Zima). Figure tukaj šele postajajo element ritmizacije, medtem ko celotno kompozicijo »nosijo« pejsaži. Na-rava je (pra)načelo vsega. Veliko navdušenje nad po-polnostjo narave zlahka zaznamo v delih Milana Ge-neralića, ki na začetku nadaljuje z že znanimi načini upodabljanja vsakdanjih dejavnosti (Vrnitev s polja).

Mara Puškarić-Petras vnaša s Perico v zimi novo, žensko perspektivo, sledi ji Nada Švegović Budaj (Ju-

izričaju (Luda Jaga). Ustaljeno negativne karakte-ristike preokrenut će u zabavne, smiješne i proma-traču bliske, dokazujući kako i na prvi pogled nešto zastrašujuće promjenom perspektive može postati intrigantno i umjetnički inovativno. Istim putem kročio je i Franjo Vujčec, preplitanjem ljudskim i ani-malističkih karakteristika u službi maksimalne bur-leske i ekspresije (Majka moli krunicu).

S druge strane, istovremeno s većinom spome-nutih autora, Dragan Gaži stvara jednako ekspresiv-ne portrete utemeljene na realističkom bilježenju, uz tek poneki koloristički ekspresionistički akcent (Na kraju puta). Zahvaljujući detaljnom bilježenju ne samo fizionomije prikazanih figura, već i pronic-ljivim bilježenjem psiholoških karakteristika, Gaži je prepoznat kao majstor portretiranja hrvatske naive. Njegove realističke tendencije u 2. generaciji naslje-đuje Franjo Filipović, vjernim bilježenjem svakodne-vice s malim odmakom prema simplificiranju (Baka peče kruha) i pojednostavljivanju elemenata. Simpli-fikacija obilježava i posljednju fazu stvaralaštva Iva-na Generalića – redukcijom motiva, monokromijom pozadine, monumentalnim formatima i poopćenim značenjima (Crvena maska) nesvjesno zaokružuje stvaralački i životni put, i to otvaranjem egzistenci-jalističkih pitanja o identitetu i smislu života.

Kroz idilične i harmonične pejzaže, univerzal-no u lokalnom bilježi Ivan Lacković Croata (Zima). Figure ovdje postaju tek element ritmizacije, dok cijelu kompoziciju „nose“ pejzaži. Priroda je (pra)po-čelo svega. Fascinaciju savršenstvom prirode lako je očitati u djelima Milana Generalića koji u počecima nastavlja poznatim stazama bilježenja svakodnev-nih poslova (Povratak s polja).

Mara Puškarić-Petras prikazom Pralja u zimi donosi novu žensku perspektivu koju nastavlja Nada

9

DRAGAN GAŽI | NA KONCU POTI | 1966 22

10

lijino premoženje) z nadaljevanjem »večenajevske«, koloristično bogate in proporcionalno premaknjene tradicije. Ana Matina (Izza žice), ki ustvarja izključno s prsti in po lastnem prirojenem instinktu, predstavlja ob Dragu Juraku mejno področje naivne in outsider-ske umetnosti – umetnosti, ki temelji na izvornem do-življanju sveta in na nezavednem, skoraj samodejnem ustvarjanju, včasih kot posledici soočanja z notranjimi nemiri, preizpraševanji, bojaznimi in strahovi – kar jasno prepoznavamo v fantazmopolisih Draga Juraka (Zlato mesto).

Kiparski opusi naivne umetnosti se pojavljajo od sredine dvajsetega stoletja dalje in so najpogosteje upo-dobljeni v lesu kot najdostopnejšem materialu za obde-lavo. V tematskem pogledu kiparji sledijo slikarjem in si prizadevajo, da bi zapustili podobo o sebi, o svojem življenju, o vsem, kar jih obkroža. Zato seveda ni prese-netljivo, da v mnogih delih prepoznavamo (avto)portre-te z jasno tipizacijo in prepoznavnimi črtami obrazov. Figure so izrazno jasne, realistične, tu in tam ostrih in prodornih rezov (Mijo Kuzman, Mato Generalić), včasih zaobljenih in zglajenih oblik (Dragica Belković) s samo bežno nakazanim dekoriranjem (Bara Mustafa), med-tem ko sta za druge značilni popolna odsotnost nara-cije in brezpogojna osredotočenost na človeški lik, po-udarjajoč s stilizacijo in abstrakcijo drugačen pristop k materialu (Krešimir Trumbetaš). S svojo rastjo iz zemlje in nad zemljo les še enkrat potrjuje medsebojno pogo-jenost in prepletenost vsega, kar obstaja. Steklo in les. Slika in skulptura. Prav v teh podobnih raznolikostih in raznolikih podobnostih leži bogastvo naivne umetno-sti in življenja, s katerim je neločljivo povezana.

Helena Kušenić

Švegović Budaj (Julino blago), nastavljajući „veče-najevsku“ koloristički bogatu i proporcionalno po-maknutu tradiciju. Ana Matina (Iza žice) stvarajući isključivo prstima, prema vlastitom iskonskom in-stinktu, uz Dragu Juraka, predstavlja rubno područje naivne i autsajderske umjetnosti. Umjetnosti uteme-ljene na izvornom doživljaju svijeta, nesvjesnom, go-tovo automatskom stvaranju ponekad kao posljedica suočavanja s unutrašnjim nemirima, propitivanjima, strepnjama i strahovima – što se jasno može očitati u fantazmopolisima Drage Juraka (Zlatni grad).

Kiparski opusi naivne umjetnosti javljaju se od sredine 20. stoljeća i najčešće su zabilježeni u drvu kao najdostupnijem materijalu za obradu. Slijedeći slikare, kipari će tematikom nastojati ostaviti sliku o sebi, o svom životu, o svemu što ga okružuje. Stoga ne čudi da u mnogim djelima kroz jasnu tipizaciju i prepoznatljive crte lica prepoznajemo (auto)por-trete. Figure su izražajne, jasne, realistične, ponekad oštrih i britkih rezova (Mijo Kuzman; Mato Genera-lić), ponekad zaobljenih uglačanih formi (Dragica Belković), neke s tek ponekom naznakom dekorira-nja (Bara Mustafa), a neke odlikuje potpuni izosta-nak naracije i bezuvjetna usredotočenost na ljudski lik, dok u stilizacijama i apstrahiranjima ističu dru-gačiji pristup materijalu (Krešimir Trumbetaš). Izra-stajući iz zemlje i od zemlje drvo još jednom potvr-đuje međusobnu uvjetovanost i prepletenost svega što postoji. Staklo i drvo. Slika i skulptura. Upravo u tim sličnim raznolikostima i raznolikim sličnostima leži bogatstvo naive i života s kojime je neraskidivo povezana.

Helena Kušenić

11

Literatura:

Crnković, Vladimir: Umjetnost Hle-binske škole, Hrvatski muzej naivne umetnosti, Zagreb, 2006.

Kušenić, Helena: Fantastični imagi-narij – izložba crteža Drage Juraka iz Zbirke Stjepana Pohižeka, Muzej grada Koprivnice, Koprivnica, 2015.

Kušenić, Helena: Putevima Hlebinske škole, Muzej grada Koprivnice, Kop-rivnica, 2018.

Sumpor, Svjetlana: Ivan Generalić 1946–1961, Hrvatski muzej naivne umjetnosti, Zagreb, 2010.

Sumpor, Svjetlana: Ivan Generalić 1930–1945, Hrvatski muzej naivne umjetnosti, Zagreb, 2014.

MATO GENERALIĆ | BOGEC | 1969 31

12

MIJO KOVAČIĆ | ŽETEV | 1954

9

13

IVAN VEČENAJ | UMIRANJE | 1960

12

14

14

JOSIP GENERALIĆNORA JAGA

1975

15

FRANJO FILIPOVIĆ | MLATENJE ŽITA | 1964

17

16

FRANJO VUJČEC | MRTVA NARAVA | 1969

20

17

23

IVAN LACKOVIĆZIMA1968

18

MILAN GENERALIĆ | VRNITEV S POLJA | 1969

24

19

MARA PUŠKARIĆ PETRAS | PERICE V ZIMI | 1975

25

20

26

STJEPAN VEČENAJ

PRVO SREČANJE ADAMA IN EVE

1968

21

DRAGO JURAK | ZLATO MESTO | 1987

27

22

28

ANA MATINAIZZA ŽICE

2. POL. 20. ST.

23

NADA ŠVEGOVIĆ BUDAJ | JULIJINO PREMOŽENJE | 1969

29

24

30

BARA MUSTAFAMLADENKA

1970

32

MIJO KUZMANDVA BRATA

1975

25

33

DRAGICA BELKOVIĆČLOVEK

1975

34

KREŠIMIR TRUMBETAŠNA VIZITI

1972

26

IVAN GENERALIĆ

1. Svatje/Svatovi, 1954, akvarel/papir akvarel/papir, 50 cm x 59 cm, lastnik/vl. Muzej grada Koprivnice

2. Ples v goricah/Ples v goricaj, 1968, olje/steklo ulje/staklo, 45 cm x 56 cm, lastnik/vl. Muzej grada Koprivnice

3. Krave v gozdu/Krave u šumi, 1973, olje/steklo ulje/staklo, 45 cm x 50 cm, lastnik/vl. Muzej grada Koprivnice

4. Rdeča maska/Crvena maska, 1975, olje/steklo ulje/staklo, 96 cm x 87 cm, lastnik/vl. Muzej grada Koprivnice

FRANJO MRAZ

5. Pri Italijanovem mostu/Pri Talijanovom mostu, 1932, akvarel/papir akvarel/papir, 44 cm x 60 cm, lastnik/vl. Muzej grada Koprivnice

6. Verestuvanje/Verestuvanje, 1940, olje/platno ulje/platno, 59 cm x 71 cm, lastnik/vl. Muzej grada Koprivnice

MIRKO VIRIUS

7. Kosci/Kosci, 1937, tempera/papir tempera/papir, 49 cm x 70 cm, lastnik/vl. Muzej grada Koprivnice

8. Lončar v vasi/Lončar u selu, 1939, olje/platno ulje/platno, 47 cm x 59 cm, lastnik/vl. Muzej grada Koprivnice

MIJO KOVAČIĆ

9. Žetev/Žetva, 1954, olje/steklo ulje/staklo, 51 cm x 64,5 cm, lastnik/vl. Muzej grada Koprivnice

10. Portret/Portret, 2012, olje/steklo ulje/staklo, 60 cm x 55 cm, lastnik/vl. autor

IVAN VEČENAJ

11. Golšavost/Gušavost, 1959, olje/steklo ulje/staklo, 39 cm x 31 cm, lastnik/vl. Muzej grada Koprivnice

12. Umiranje/Vmiranje, 1960, olje/steklo ulje/staklo, 44 cm x 52 cm, lastnik/vl. Muzej grada Koprivnice

JOSIP GENERALIĆ

13. Ribič/Ribič, 1969, olje/lesonit ulje/lesonit, 18 cm x 80 cm, lastnik/vl. Muzej grada Koprivnice

14. Nora Jaga/Luda Jaga, 1975, olje/steklo ulje/staklo, 90 cm x 76 cm, lastnik/vl. Muzej grada Koprivnice

MARTIN MEHKEK

15. Cigansko veselje/Cigansko veselje, 1969, olje/steklo ulje/staklo, 49,5 cm x 56 cm, lastnik/vl. Muzej grada Koprivnice

16. Rezanje zelja/Rezanje zelja, 1969, olje/steklo ulje/staklo, 65 cm x 50 cm, lastnik/vl. Muzej grada Koprivnice

FRANJO FILIPOVIĆ

17. Mlatenje žita/Mlaci, 1964, olje/steklo ulje/staklo, 40,5 cm x 59 cm, lastnik/vl. Muzej grada Koprivnice

18. Babica peče kruh/Baka peče kruha, 1982, olje/steklo ulje/staklo, 30 cm x 40 cm, lastnik/vl. Muzej grada Koprivnice

FRANJO VUJČEC

19. Mama moli rožni venec/Majka moli krunicu, 1962, olje/steklo ulje/staklo, 36,4 cm x 35 cm, lastnik/vl. Muzej grada Koprivnice

20. Mrtva narava/Mrtva priroda, 1969, olje/steklo ulje/staklo, 42 cm x 47 cm, lastnik/vl. Muzej grada Koprivnice

DELA NA RAZSTAVI

27

DRAGAN GAŽI

21. Pod štantom /Pod štantom, 1954, olje/steklo ulje/staklo, 40 cm x 60 cm, lastnik/vl. Muzej grada Koprivnice

22. Na koncu poti/Na kraju puta, 1966, olje/steklo ulje/staklo, 28 cm x 35,5 cm, lastnik/vl. Muzej grada Koprivnice

IVAN LACKOVIĆ

23. Zima/Zima, 1968, olje/steklo ulje/staklo, 46 cm x 40 cm, lastnik/vl. Muzej grada Koprivnice

MILAN GENERALIĆ

24. Vrnitev s polja/Povratak s polja, 1969, tempera/steklo tempera/staklo, 40 cm x 50 cm, lastnik/vl. Muzej grada Koprivnice

MARA PUŠKARIĆ PETRAS

25. Perice v zimi/Pralje u zimi, 1975, olje/lesonit ulje/lesonit, 63 cm x 77,5 cm, lastnik/vl. Muzej grada Koprivnice

STJEPAN VEČENAJ

26. Prvo srečanje Adama in Eve/Prvi susret Adama i Eve, 1968, olje/steklo ulje/staklo, 48 cm x 43,5 cm, lastnik/vl. Muzej grada Koprivnice

DRAGO JURAK

27. Zlato mesto/Zlatni grad, 1987, tuš/papir, 46 cm x 66 cm, lastnik/vl. Muzej grada Koprivnice

ANA MATINA

28. Izza žice/Iza žice, 2. pol. 20. st., olje/steklo ulje/staklo, 50 cm x 31 cm, lastnik/vl. Muzej grada Koprivnice

NADA ŠVEGOVIĆ BUDAJ

29. Julijino premoženje/Julino blago, 1969, olje/steklo ulje/staklo, 44 cm x 54,5 cm, lastnik/vl. Muzej grada Koprivnice

BARA MUSTAFA

30. Mladenka/Mladenka, 1970, les/rezbarija drvo/rezbareno, 60,5 cm x 17 cm x 12,8 cm, lastnik/vl. Muzej grada Koprivnice

MATO GENERALIĆ

31. Bogec/Bogec, 1969, les/rezbarija drvo/rezbareno, 59,4 cm x 34,5 cm x 17 cm, lastnik/vl. Muzej grada Koprivnice

MIJO KUZMAN

32. Dva brata/Dva brata, 1975, les/rezbarija drvo/rezbareno, 81 cm x 27 cm x 35 cm, lastnik/vl. Muzej grada Koprivnice

DRAGICA BELKOVIĆ

33. Človek/Čovek, 1975, les/rezbarija drvo/rezbareno, 92 cm x 35,5 cm x 43 cm, lastnik/vl. Muzej grada Koprivnice

KREŠIMIR TRUMBETAŠ

34. Na viziti/Na viziti, 1972, les/rezbarija drvo/rezbareno, 81 cm x 21,5 cm x 12 cm, lastnik/vl. Muzej grada Koprivnice

28

D R A G I C A B E L KOV I Ć(15. 6. 1931, Hlebine – 21. 9. 2009, Hlebine)

Dragica Belković se je začela ukvarjati z rezbarjenjem leta 1967, ko so ji diagnosticirali neke vrste tuberkulozo oči in je v kiparstvu našla tolažbo, upanje in pozabo, kasneje pa tudi nagrado, priznanje in plačilo. Njeni liki so enostavni in življenjski, sestavljajo jih okrogle oblike, utemeljeni so znotraj kroga, v katerem se vse začenja in končuje. Tako se v svojem ustvarjanju giblje od poenostavljenih oblik prek skulptur z vse bolj zapletenimi podrobnostmi spet k tistim prvotnim – enostavnim, pristnim in dobro znanim.

F R A NJ O F I L I P OV I Ć(2. 10. 1939, Gola – 1. 6. 2015, Gola)

Franjo Filipović je odraščal v kmečki družini in že od mladih nog je pomagal staršem tako v gospodinjstvu kot na polju. Slikati in razstavljati je začel leta 1946 in priznan je bil kot eden prvih predstavnikov druge generacije hlebinske šole. Slikati je začel pod vplivom svojih sorodnikov Martina Mehkeka in Ivana Večenaja. Zato ne preseneča dejstvo, da tudi v njegovih slikah srečujemo vsakdanjost arhaične vasi, zaznamovano z izrazito dramatičnostjo in ekspresionizmom v koloritu ter s poudarjenimi stilizacijami, s katerimi izkrivlja in karikira človeške proporce ter jih stopnjuje vse do burleske. Za njegov avtentičen slog so značilni ploščata obdelava elementov, ki so pogosto shematizirani, svetel kolorit in blagi, komajda opazni obrisi.

D R A G A N G A Ž I(5. 7. 1930, Hlebine – 23. 6. 1983, Hlebine)

Dragan Gaži je predstavnik druge generacije hlebinske šole, ki se oblikuje v štiridesetih in v petdesetih letih prejšnjega stoletja, a dozorel je po zaslugi nasvetov Ivana Generalića in pod vplivom njegovih del. Risati in slikati začne leta 1946, leto dni kasneje pa občasno sodeluje tudi s svojim sosedom Ivanom Generalićem in spozna Krsta

BIOGRAFIJE

Hegedušića. Na začetku svojega ustvarjanja je slikal tipično vsakdanjost svoje vasi v realistično-verističnem tonu, v čistih ploskvah barve, jasnih obrisih in brez pretiranega poudarjanja podrobnosti. Sredi petdesetih let prejšnjega stoletja začne slikati portrete svojih sovaščanov, po katerih je v okviru hlebinske šole postal prepoznaven kot mojster (psihološkega) portretiranja. Portrete najpogosteje predstavlja v polprofilu, oblikuje pa jih v jasnih in natančnih risbah, s katerimi podrobno predstavi fiziognomijo lika, obogateno z zanimivimi kolorističnimi poudarki. Od začetka sedemdesetih let izmenjuje teme in postopke iz vseh dotedanjih obdobij ustvarjanja.

I VA N G E N E R A L I Ć (21. 12. 1914, Hlebine – 27. 11. 1992, Koprivnica)

Ivan Generalić se je rodil kot najstarejši med tremi brati v revni kmečki družini v Hlebinah. Kot je sam povedal, je svoje prve risbe napravil z ogljem na plotove hiš, s palico na zemljo ali na papir – s pomočjo barvila, ki ga je pridobil iz razmočenih pisanih vrvic, namenjenih okraševanju božičnega drevesca. Že ob koncu tridesetih let prejšnjega stoletja se je Ivan Generalić vse izraziteje oblikoval kot samostojna osebnost, pri čemer je uspešno iskal in obvladoval svojo lastno poetiko ter slikarski izraz. Vse bolj se je usmerjal v upodabljanje pejsažev, precejšnjo pozornost je namenjal tonskemu slikarstvu in voluminoznosti, vse to pa spremlja izrazito lirična atmosfera. Na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja je v njegovem opusu prevladovalo slikanje tihožitij s poudarjenim prvim planom, medtem ko je v sredini stoletja v svoja dela začel postopno uvajati fantastiko, mistiko in simboliko. Od sedemdesetih let dalje je motive z začetkov svojega ustvarjanja začel postavljati v nov kontekst, s tem ko je ustvarjal dela enostavnih kompozicij, monumentalnih dimenzij in precej skopega kolorita. Delno je bil že zasičen s slikarstvom, poleg tega so ga mučile tudi zdravstvene težave in ob koncu desetletja se je preselil v Primošten, od leta 1977 dalje pa je živel med Primoštenom in Podravino.

29

J O S I P G E N E R A L I Ć

(19. 2. 1936, Hlebine – 22. 12. 2004, Koprivnica)

V svojih začetkih Josip Generalić sledi paradigmi hlebinske šole s tipično aditivno metodo pri gradnji slike, s poudarjenim verizmom, s ploščato obdelavo, z odsotnostjo modelacije, z jasnostjo ter s »čistostjo« palete, z osredotočanjem na podrobnosti ter z njihovo skrbno izdelavo (kar bo v vseh kasnejših obdobjih ostala njegova prepoznavna posebnost) ob minimalni uporabi perspektive, ki jo gradi z različno velikostjo oblik, razporejenih v plane. Drugo, tako imenovano cvetlično obdobje prinaša nežnejšo, lirsko paleto, prečiščeno in poenostavljeno obliko ter cvetlični dekor, ki ga naniza po načelu repeticije. Prečiščevanje se bo nadaljevalo tudi v sedemdesetih letih, ko nastajajo njegovi ekspresivni portreti, ki se odlikujejo po izjemni sugestivnosti, podobam njegovih sovaščanov pa se pridružujejo zanj značilne osebe iz sveta zabave. Meje bo povsem premaknil s črnim obdobjem ustvarjanja, v katerem se bosta med seboj spopadala ruralno in urbano ter bodo prikazane vse mračne plati civilizacije, tehnološkega napredka in moralnega razkroja človeštva. To mračno obdobje se bo povsem razmahnilo z materino smrtjo leta 1975, ko ga bo čustveni razkol privedel do kroničnega dvoma o pozitivnosti in humanosti človeških bitij.

M AT O G E N E R A L I Ć

(7. 10. 1920, Hlebine – 22. 11. 1985, Zagreb)

Mato Generalić je naivni kipar, brat Ivana Generalića in kmet. Sprva je delal figure iz gline, potem pa je na bratovo prigovarjanje leta 1950 začel rezbariti skulpture iz lesa. Ob koncu petdesetih let uspešno obvladuje material in izpopolni tehnično spretnost, toda zrelost svojega izraza doseže šele v šestdesetih letih. Večino tem je črpal iz vsakdanjega vaškega življenja in ustvaril je galerijo kmečkih likov ter fragmentarno podobo vaškega vsakdana.

M I L A N G E N E R A L I Ć

(18. 3. 1950, Hlebine – 23. 5. 2015, Hlebine)

Da bi se dokazal v umetniškem svetu, je svoja prva dela podpisoval s psevdonimom Milček Barberov, ko pa ga je kritika priznala in prepoznala, je razkril svojo pravo identiteto. Po nasvetu bratranca Josipa je dokončal študij slikarstva na zagrebški šoli za uporabno umetnost in oblikovanje, kar pa ni prav nič zmanjševalo njegove »naivnosti« in izvirnosti v izrazu, nasprotno, znal ju je le še jasneje oblikovati in izraziti. Njegova zgodnja olja na steklu zaznamujejo variacije obstoječih tem, ki kasneje prevzemajo značilnosti individualiziranega sloga, ki je prežet s finimi, premišljenimi potezami čopiča, z opisovanjem najmanjših podrobnosti naravne vegetacije s pridihom občudovanja, vendar brez izletov v melanholično sentimentalnost. Kasneje dela tudi navdihujoče miniature v slikarskem in kiparskem mediju, pri čemer se zgleduje po svojem očetu Matu Generaliću.

D R A G O J U R A K

(17. 11. 1911, Pušća, Hrvatsko Zagorje – 1. 1. 1994, Zagreb)

Drago Jurak je delal kot mizar v delavnicah Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu. Prve likovne lekcije je dobil od Krsta Hegedušića, razstavljal je od leta 1964 dalje. Za njegovo ustvarjalnost je značilno skorajda obsesivno-kompulzivno ponavljanje istih motivov. Ponavadi Jurak izbira forme v obliki stolpov, dvorcev ali katedral, osamljenih sredi morja in izdelanih z jasnimi, čistimi potezami s tušem. Svoje zgradbe gradi s pomočjo aditivne metode, z nizanjem enakih ali podobnih oblik ter z uporabo drugačnih meril. Gre za avtorja, ki se odlikuje po izjemni domišljiji in po posebnih sposobnostih opazovanja, prepoznavanja ter upodabljanja najbolj drobnih elementov arhitekture, v kateri občasno prepoznavamo vplive kake kulture ali države, vendar z odločitvijo, da risb dosledno ne označuje z določenim nazivom, s čimer sam avtor pušča dovolj prostora opazovalcu, da si jih razlaga na svoj način.

30

M I J O KOVA Č I Ć

(5. 8. 1935, Gornja Šuma)

Mijo Kovačić je iz kmečke družine. A z veliko prizadevanja in dela velik talent vselej priplava na površje. Mojster je sam povedal, da je že od nekdaj z velikim veseljem risal in slikal, kar je očitno prepoznal tudi njegov učitelj Mirko Lauš, ki ga je nagovarjal, naj nadaljuje umetniško izobraževanje. Kot sam pojasnjuje, sega neformalni začetek njegove umetniške poti v dvanajsto ali trinajsto leto njegovega življenja, ko začenja slikati, večinoma s svinčnikom in z ogljem. Za prve slike sta značilni začetniška negotovost in tehnična nespretnost z izrazito ploskimi prikazi enostavnih oblik v lokalnem koloritu. Sredina dvajsetega stoletja prinaša dozorevanje sloga in tehnično izurjenost, ki oblikuje glavne temelje njegovega sloga in prihodnjega delovanja. Vsak prizor je pri tem avtorju prežet z avro mističnosti, simbolike, skrivnosti, ne glede na to, ali gre za žanrske prizore ali za pejsaže, kar poleg kompozicijskih načel in izkrivljanja logičnosti v proporcih najbolj poudarja z bogatim in intenzivnim koloritom, s čimer postaja prepoznaven kot izrazit mojster razpoloženja. Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja dalje so zimski pejsaži v popolnem nasprotju z doslej opisanim: do konca jedrnati, reducirani na najbolj bistveno, naracija povsem izostane. V zadnjih letih se opazno poveča število tihožitij in pejsažev. Kljub svojevrstnemu umirjanju kolorita je dramatičnost še naprej prisotna. Umetnik živi in dela v kraju Gornja Šuma.

M I J O K U Z M A N

(29. 9. 1910, Otočka – 23. 4. 1997, Hlebine)

S kiparstvom se začne resneje ukvarjati šele po svoji upokojitvi – kot sam pojasnjuje – in to počne zaradi preveč prostega časa, pa tudi da bi ustvaril svoj lastni slog.1 Kipariti prične leta 1969, pri čemer ga verjetno spodbuja tudi pozitivno vzdušje v zvezi z naivno umetnostjo in odprtje Galerije naivne umetnosti v Hlebinah, s čimer ta umetnost dobi neprekinjeno možnost razstavljanja. Njegove figure so jasne, realistične, izrazito vertikalno usmerjene, rezi so ostri in neusmiljeni. Figure stilizira

v enostavne forme, brez odvečnih podrobnosti, s čimer nezavedno kaže svojo pripadnost tezi članov skupine »Zemlja« o realističnem pripovedovanju s pomočjo kiparske forme. Kasneje forme vse bolj poenostavlja, še posebej potem, ko ga v osemdesetih letih bolezen priklene na posteljo.

I VA N L A C KOV I Ć C R OATA

(1. 1. 1932, Batinske – 29. 8. 2004, Zagreb)

Prve risbe pod vplivom bližnje hlebinske šole nastajajo že leta 1939, podobe, ki so ustvarjene s stensko barvo, pomešano z mlekom in ki krasijo zidove kmečkih hiš, pa segajo v leto 1944.2 Prisiljen je bil zapustiti šolo in se zaposliti v gozdarstvu, pri tem pa je nehote vstopil v svet, ki bo zaznamoval njegovo vsakodnevno, še posebej pa slikarsko življenje. Sredi petdesetih let prejšnjega stoletja odide iz rojstnega kraja Batinske v Kloštar Podravski, od tam pa ga življenjska pot pripelje v Zagreb, kjer se zaposli kot poštar. V teh zgodnjih letih njegovega ustvarjanja najpogosteje nastajajo risbe, akvareli in slike v temperi, kar ga pripelje do tega, da se preizkuša tudi v slikanju na steklu, ustvarja pa pod vplivom tematike in stilistike hlebinske šole. Ogrodje njegovega ustvarjanja predstavljajo pejsaži, ki prikazujejo svojevrstne mitološke kraje, delokalizirane, brez prostorske in časovne opredelitve, nastale na podlagi idealiziranih spominov (in domišljije) na Podravino svojega izgubljenega otroštva.

A NA M AT I NA

(1909, Hlebine – 1989, Hlebine)

Ana Matina se je ukvarjala z gospodinjstvom in delala v kmetijstvu, redke trenutke svojega prostega časa pa je namenjala umetniškemu izražanju skozi poezijo in slikanje. Njena motivika se zato najpogosteje osredotoča na ženske like v različnih življenjskih situacijah in na religiozne elemente, v katerih najde uteho in smisel življenja. Njen način izražanja preseneča s svojo enostavnostjo in z elementarno izraznostjo z nekaterimi fantastičnimi

1 Cereser, Adriano, Mijo Kuzman, monografija, L'Artegrafica – Casale sul Sile Tv, Italia, 2017, str. 532 Depierris, Jean-Louis, Ivan Lacković Croata, Hrvatski muzej naivne umjetnosti, Zagreb, 1997, str. 5

31

elementi. Ana Matina se ne bo povsem odrekla tradiciji, vendar se bo zagotovo odrekla redu in formalnosti v korist spontanosti, kar bo tudi potrdila z nanašanjem barve izključno s prsti, s čimer bo ustvarila »organski« pristop k sliki in k umetnosti. Stekel za svoje slike ne naroča, temveč jih raje poišče po podstrešjih in ustvarja sicer malce nerodne, vendar izjemno zanimive, prostodušne kompozicije svetlega kolorita, ki ne glede na tematiko večinoma navdušujejo z veseljem in vedrino.

M A RT I N M E H K E K

(7. 8. 1936, Novačka – 2. 7. 2014, Gola)

Martin Mehkek je na začetku risal pejsaže svojega rojstnega kraja, kasneje pa je začel upodabljati tudi ljudi pri delu. V zgodnjih letih svojega ustvarjanja (od sredine petdesetih let prejšnjega stoletja dalje) se je osnov slikarske tehnike »učil« pri Ivanu Večenaju, ki je takrat vse bolj jasno oblikoval lastno poetiko in je Mehkek od njega »podedoval« nekatere posebnosti likovnega oblikovanja, na primer živahen kolorit in stiliziran prikaz. Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja nastajajo njegova reprezentativna dela, po zaslugi katerih avtor postaja prepoznaven v okvirih hlebinske šole in teži k njenemu nadgrajevanju. Portreti postanejo najizrazitejša značilnost njegovega umetniškega opusa. Govora je o posplošenih, ploščatih, stiliziranih oblikah, o arhetipih, jasnih konturah, izrazito poudarjenem koloritu in prvobitni izraznosti, v katerih lahko prepoznavamo ekspresionistične in simbolistične tendence. Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja dalje obrisi postajajo vse mehkejši, kolorit bolj umirjen, pisan in svetlejši, vse izžareva bukoličnost, idilo in spokojnost v pretežno zimskih motivih.

F R A NJ O M R A Z (4. 4. 1910, Hlebine – 26. 10. 1981, Brežice)

Franjo Mraz se je rodil v siromašni kmečki družini in ukvarjal se je s poljedelstvom. Že zgodaj je začel risati in delati akvarele, bolj sistematično pa je začel slikati od

leta 1930 dalje pod mentorstvom Krsta Hegedušića, ki mu je svetoval, naj slika tisto, kar dejansko vidi okoli sebe, torej resnično vsakodnevno življenje na vasi, občasno prežeto s kritičnim, socialnim angažmajem. Med drugo svetovno vojno je bil večkrat zaprt, na poti v taborišče se mu je posrečilo pobegniti in leta 1942 se je pridružil partizanom, kjer je prevzel visoke politične funkcije in se je zato njegova umetniška dejavnost omejila na minimum. V skladu s temi okoliščinami se je spremenila tudi njegova poetika, ki je postala bolj realistična – slika namreč faktografsko natančno resnico (ranjence, begunce, vojake …), pomembnejšo kot dokument časa. Risbe postajajo jasne, koncizne, brez senčenja. Sredi petdesetih let prejšnjega stoletja postane profesionalni slikar in se vrne k prvotnim izhodiščem – k ploskemu kolorizmu realističnega vaškega okolja, ki je prežeto z lirskim nabojem.

B A R A M U S TA FA

(17. 2. 1935, Hlebine)

Bara Mustafa se s kiparstvom ukvarja vse od leta 1969 dalje, toda prvič je razstavljala že v naslednjem letu, na mednarodni razstavi NAIVA '70. Prva skulptura nastane iz svojevrstne kljubovalnosti do sebe in v strahu pred posmehom okolice ter pred neuspehom. Njen soprog se je namreč v času razcveta naivne umetnosti v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja odločil, da se bo tudi sam preizkusil v kiparstvu, vendar mu ni uspelo in se je razočaran umaknil. Da bi »rešila« svoj in družinski ugled, Bara Mustafa kipari namesto njega. Glede na dejstvo, da sta družinsko povezana z družinami Generalić, vzpodbudo, vsaj formalno, najde v ustvarjalnosti Mata Generalića, v resnici pa njena spodbuda izvira iz nje same. Že na začetkih ustvarjanja jo upoštevajo vplivni kritiki naivne umetnosti, a kljub temu ostaja skromna in ponižna ženska. Obe lastnosti bo prenesla v svoj kiparski značaj in kot temeljni postulat postavila simplifikacijo in redukcijo na bistveno, brez pretiranega ukvarjanja s podrobnostmi. Živi in dela v Hlebinah.

32

M A R A P U Š K A R I Ć P E T R A S

(6. 4. 1903, Novigrad Podravski – 4. 3. 1998, Novigrad Podravski)

Mara Puškarić je dokončala štiri razrede osnovne šole in kot najstarejša med šestimi otroki je opravljala vsa kmečka dela. Poročila se je z Matom Puškarićem, ki pa je zgodaj umrl. S slikanjem se je začela ukvarjati čisto naključno, okrog leta 1955, ko je pomagala svoji vnukinji Jasenki pri domači nalogi. V njenem slikarstvu je opazno podedovanje repetitivnosti (značilne za folklorno umetnost) skozi ponavljanje zanjo pomembnih tem in motivov, najpogosteje prizorov iz »ženskega« sveta (prizori iz življenja peric, tkalk, mater ...), vsakdana in narave. Motivi iz domačega kraja so prežeti s poetično interpretacijo ženske, ki si nostalgično prizadeva, da bi ponovno priklicala svet otroštva in mladosti, pri tem pa se izogiba cenenemu sentimentalizmu. Prizore eksteriera pogosto zaključuje z vertikalami dreves in razcvetelega grmovja, z intuitivno usklajenim koloritom; upodablja minuciozno in z največjo pozornostjo, namenjeno najmanjši podrobnosti.

NA DA Š V E G OV I Ć B U DA J

(11. 1. 1951, Gola – 2. 5. 2011, Koprivnica)

Nada Švegović Budaj prične svoj umetniški slog razvijati že kot dekle v letih 1967 in 1968, na začetku s posnemanjem značilnosti hlebinske šole v ploskih oblikah, izrazitih barvah in narativnih formah. Njeno nagnjenost k odklanjanju znanih in dobro uhojenih poti, ki se bo kasneje v popolnosti potrdila, je možno prepoznati tudi v njenih zgodnjih delih, in sicer skozi sopostavljanje svetlih, živih barv (vpliv Ivana Večenaja) in skozi zavestno popačenje proporcev ter (pretirano) poudarjanje nekaterih delov telesa, kar vodi k ekspresivni groteski, ki jo lahko povezujemo z njenim »mentorjem« Martinom Mehkekom. Pravo kreativnost in samoniklost svojega sloga je razvila v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je postala prepoznavna po svojih značilnih prikazih z množico figur v drugačnem, otožnem in temačnem koloritu, ki se odlikuje po nenavadnih luminoznih rešitvah.

K R E Š I M I R T RU M B E TA Š

(11. 3. 1936, Koprivnica)

Krešimir Trumbetaš je po poklicu profesor geografije in glasbeni pedagog ter akademski glasbenik. Z oblikovanjem lesa, risanjem in grafiko se ukvarja od leta 1967 dalje, razstavlja pa od leta 1971. Živi v Zagrebu. Pri Krešimiru Trumbetašu je vse strnjeno v znake in pojme ter na tak način prikazuje Človeka, Žensko, Otroka. Izogiba se individualiziranju in svoje figure stopnjuje do posplošenih, brezčasnih, univerzalnih simbolov, tematizira eksistencialna stanja: žalost, radost, osamljenost, pa tudi veselje in humor. Za Trumbetaševe skulpture so značilne poenostavljene strukture in minimalizem, izrazite stilizacije in odsotnost naracije. Avtor je popolnoma osredotočen na človeški lik. Človeško telo prikazuje v osnovnih gabaritih, pri čemer ne sledi stvarnim proporcem, temveč ustvarja svoj lasten sistem vrednotenja in meril. Njegova specifičnost je v igrivem pristopu k ustvarjanju, pri čemer si tudi ob resnih situacijah prizadeva, da bi ohranil otroško veselje skozi igro in neobremenjen pristop k materiji – s čimer neizbežno razveseljuje slehernega opazovalca. Živi in dela v Zagrebu.

I VA N V E Č E NA J

(18. 5. 1920, Gola – 13. 2. 2013, Koprivnica)

Že iz njegovih prvih del, ki so nastajala v tridesetih letih prejšnjega stoletja, je razvidno zanimanje za svet okoli sebe, za vas in za skupnost, kar bo potrdil tudi s kasnejšim pisanjem, zapisovanjem legend, mitov in govorice svojega rojstnega kraja Gola ter s svojim bogatim pesniškim opusom. Od šestdesetih let dalje oblikuje svoj individualizirani slog, ki temelji na izjemni ekspresivnosti in specifičnih kolorističnih rešitvah – poudarek je na imaginaciji fantastičnega skozi prizmo realnega. Podlaga za njegove vizionarske poglede so ljudske pripovedke, ki jih vpija že od otroštva in jih v svojem zrelem življenjskem obdobju prenaša v izviren likovni izraz, utemeljen na vizionarski svobodi. Z odmerkom ironije in humorja, sumničavosti in čudenja

33

evidentira, zapisuje, ohranja v svojem spominu, premišljuje in na koncu skicira vse tisto, kar ga vznemirja, pa tudi tisto, o čemer ima mešane občutke. Čeprav po podrobnostih in po nekaterih simbolih prepoznamo, da se prizori iz Kristusovega življenja v resnici godijo v Podravini, gre dejansko za brezčasne in vseprisotne prizore, ki se odvijajo znotraj in zunaj slehernega časa in prostora – so torej univerzalni in vselej uporabni ter prepričljivo intenzivni.

S TJ E PA N V E Č E NA J (24. 12. 1928, Gola – 2000, Gola)

Stjepan Večenaj je dokončal štiri razrede osnovne šole, slikati pa je začel leta 1954 po nasvetih brata Ivana. V Goli je leta 1957 pripravil svojo prvo razstavo. Za njegovo slikarsko ustvarjanje sta značilni prečiščena in pretežno topla paleta barv ter harmonična usklajenost predvsem simetričnih kompozicijskih rešitev.

M I R KO V I R I U S (28. 10. 1889, Đelekovec – 1943, Zemun)

Mirko Virius je bil pravi »zemljaški« kronist časa med obema svetovnima vojnama. Prikazuje gorje, bedo in mukotrpno garanje kmetov v neizprosni borbi za preživetje v tistih nadvse surovih časih. Risbe, oblikovane s svinčnikom, dobivajo končen poudarek v čvrstih in izrazitih potezah s tušem in tako tvorijo enostavne in čiste površine, ki s preostalimi belinami ozadja sestavljajo zaokroženo kompozicijo. Portretne rešitve (Avtoportret) odlikuje močna psihološka karakterizacija izjemne ekspresivnosti in empatije do izmučenih likov izčrpanih in izmozganih kmetov. Njegova risba nima lirskih elementov arkadijske vasi, temveč je prav tako surova, kot je surov kmečki vsakdan, in predstavlja prepričljiv dokument časa, ki v spopadu z motivi mesta dobiva dramatično in dinamično razsežnost ter pri opazovalcu ustvarja občutek tesnobe in nemira. Zaradi političnega delovanja med drugo svetovno vojno so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče, kjer je tudi umrl.

F R A NJ O V UJ Č E C

(1939, Gola – 1. 6. 2015, Gola)

Življenje je preživel v rojstnem kraju Gola, slikati je začel leta 1961 pod vplivom sorodnikov Martina Mehkeka in Ivana Večenaja. Zato ne preseneča, da v njegovih slikah srečujemo vsakodnevno življenje arhaične vasi, prikazano z izrazito dramatičnostjo in z ekspresionizmom v koloritu ter s poudarjenimi stilizacijami, s katerimi ruši človeške proporce in jih stopnjuje do burleske. Ekspresivnost dodatno poudarja z nanašanjem širokih pasov zelenkastih ali rumenkastih barvnih tonov ter z razpršeno osvetljavo, ki poudarja intenzivnost. Na začetku sedemdesetih let dramatičnost in grotesknost oslabita, okrepijo pa se lirske poteze, ki jih je mogoče prepoznati v romantičnih, idiličnih prizorih svetlega kolorita ter blagih tonskih prehajanj. V tem obdobju se vse manj ukvarja s kmetijstvom in se popolnoma posveti slikarstvu. Med drugim si ga bomo zapomnili po izjemnih tihožitjih, ki jih v zadnjem planu povezuje s pejsaži in jih včasih privede do pravih paradoksov, denimo ob spajanju poletnih plodov z zimsko krajino.

HLEBINSKA NAIVAGalerija likovnih samorastnikov Trebnje

24. 10. 2019 – 9. 2. 2020

IzdajateljCenter za izobraževanje in kulturo Trebnje – Galerija likovnih samorastnikov Trebnje

ZanjPatricija Pavlič

Uvodno besediloPatricija Pavlič

Avtorica ostalih besedil Helena Kušenić

Jezikovni pregled uvodnega besedilaKristina Gregorčič

Prevod iz slovenskega v hrvaški jezik in jezikovni pregledZavod YugoTranslate

FotografijeMuzej mesta Koprivnice (Stjepan Dolenec in arhiv)

Oblikovanje in prelomMeta Gabrijel

TiskAlfagraf Tiskarna d.o.o.

Naklada300 izvodov

Cena 5€

Organizacija razstaveMuzej mesta Koprivnice

CIK Trebnje - Galerija likovnih samorastnikov Trebnje

Koordinacija razstave in postavitevHelena Kušenić

Andrejka Vabič Nose

Priprava eksponatovSaša HrenićSanja Vrgoč

Galerija likovnih samorastnikov Trebnje

Goliev trg 1, 8210 Trebnje, SlovenijaT: 00386 (0)7 34 82 106, 00386 (0)31 371 404

E: galerija@ciktrebnje.si, www.galerijatrebnje.si

Center za izobraževanje in kulturo Trebnje

Kidričeva ulica 2, 8210 Trebnje, SlovenijaT: 00386 (0)7 34 82 100, F: 00386 (0)7 34 82 102

E: info@ciktrebnje.si, www.ciktrebnje.si

Copyright: Center za izobraževanje in kulturo Trebnje, Trebnje 2019.

Vse pravice pridržane.Tiskano v Sloveniji.

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

7.031.4(497.4)(083.824)

HLEBINSKA naiva : Galerija likovnih samorastnikov Trebnje, 24. 10. 2019 - 9. 2. 2020 / [uvodno besedilo Patricija Pavlič ; avtorica ostalih besedil Helena Kušenić ; prevod iz slovenskega v hrvaški jezik Zavod YugoTranslate ; fotografije Muzej mesta Koprivnice (Stjepan Dolenec

in arhiv)]. - Trebnje : Center za izobraževanje in kuturo, Galerija likovnih samorastnikov, 2019

ISBN 978-961-6841-16-0COBISS.SI-ID 302191104

RAZSTAVO SO OMOGOČILI:

CIK TREBNJE – GALERIJA LIKOVNIH SAMORASTNIKOV TREBNJE,

KOPRIVNIČKO-KRIŽEVAŠKA ŽUPANIJA,

MESTO KOPRIVNICA,

MUZEJ MESTA KOPRIVNICE,

OBČINA MIRNA,

OBČINA MOKRONOG - TREBELNO,

OBČINA ŠENTRUPERT,

OBČINA TREBNJE.

GALERIJA LIKOVNIH SAMORASTNIKOV TREBNJE