GOSPODARSKO POGODBENO PRAVO V PRAVNEM SISTEMUZapiski po knjigi

O monizmu in dualizmu pogodbenega in gospodarskega pogodbenega prava

Danes so prevladujoča stališča, da narava pravnih razmerij med trgovci oziroma gospodarskimi subjekti zahteva posebno pravno ureditev sicer istovrstnih pravnih razmerij. Opozarja se torej na razlike med obligacijskim in gospodarskim pogodbenim pravom, seveda pa samostojnosti gospodarskega pogodbenega prava ni mogoče absolutizirati.

V teoriji se z monizmom označujejo pravni redi, ki enotno urejajo obligacijska razmerja, torej ne glede na to, kdo so subjekti teh razmerij, z dualizmom pa pravni redi, ki imajo za obligacijska razmerja gospodarskih subjektov posebna pravila. Kot kriterij za razlikovanje med monizmom ali dualizmom obligacijskega in gospodarskega pogodbenega prava pogosto neutemeljeno služi enoten ali poseben zakon. Enoten ali poseben zakon je le nomotehnična rešitev. Zato je bolj kot ureditev v istem ali dveh zakonih smiselno upoštevati, ali in v kolikšni meri so uveljavljene vsebinske razlike med splošnim pogodbenim in gospodarskim pogodbenim pravom.

Posebna pravila za g. p. so torej v OZ nomotehnično uveljavljena na tri načine:1. z izrecnimi drugačnimi pravili za gospodarske pogodbe – mišljeni so primeri, ko OZ

izrecno določi, da je v primeru g.p. vsebina obveznosti drugačna.2. z vključitvijo posebnih pravnih virov – poleg postavljenih pravil določajo vsebino

potrebnega ravnanja tudi pravila, katerih vsebina se oblikuje v poslovni praksi. Poslovni običaji in medsebojna praksa so sestavina posameznih konkretnih pravil.

3. z drugačno uporabo in razlago pravnih standardov v gospodarskih pogodbah – pravni standardi se uporabijo in razlagajo drugače tudi takrat, ko določajo ravnanje gosp. subjekta, čeprav nasprotna stranka ni gosp. subjekt in niso izpolnjeni pogoji 13. člena OZ. Gosp. subjekti so profesionalne osebe in morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti vedno ravnati s posebno ozirom večjo skrbnostjo. Torej tudi takrat, ko ne gre za g.p.(ko nasprotna stranka ni gosp. subjekt) ali sploh ne gre za pogodbeno razmerje, so gosp. subjekti zavezani k drugačnemu ravnanju kot negospodarski subjekti.

12. člen OZ – v ob. razmerjih gosp. subjektov se za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama.

13. člen OZ - določbe tega zakonika, ki se nanašajo na pogodbe, se uporabljajo za vse vrste pogodb, razen, če ni za g.p. izrecno drugače določeno. G. p. so pogodbe, ki jih sklepajo med seboj gosp. subjekti. Za gosp. subjekte v smislu tega zakonika se štejejo gosp. družbe in druge pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost, ter samostojni podjetniki posamezniki. Za gosp. subjekte v smislu tega zakonika se štejejo tudi druge pravne osebe, kadar se v skladu s predpisom občasno ali ob svoji pretežni dejavnosti ukvarjajo tudi s pridobitno dejavnostjo, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s tako pridobitno dejavnostjo.

Gospodarska pogodba, gospodarski subjekt

Pogodba ima naravo g.p.. če sta obe pogodbeni stranki gosp. subjekta. Opredelitev gosp. subjekta je za potrebe obligacijskega prava drugačna. S pojmom gosp. subjekt(trgovec) se želi zajeti tiste osebe, ki opravljajo posle iz t.i. podjetniške(gospodarske) dejavnosti trajno, s pridobitnim namenom in samostojno.

OZ določa merila za g.s. alternativno. To pomeni, da je vsaka oseba, ki izpolni katero od meril OZ, g.s. in je njeno ravnanje podrejeno posebnim pravilom obligacijskega prava za g.s.. Gosp. subjekti so:

- g.s. po statusu oz. osebe, ki poslujejo v pravnoorganizacijski obliki, ki je namenjena opravljanju pridobitne dejavnosti

1

- osebe, ki poslujejo v pravnoorganizacijski obliki, ki ni namenjena opravljanju pridobitne dejavnosti, a ob svoji dejavnosti izvajajo tudi dejavnost s pridobitnim namenom, če je konkretna pogodba v zvezi s pridobitno dejavnostjo.

Tudi če konkretna pogodba ni v zvezi s pridobitno dejavnostjo, oseba ohrani položaj g.s.

Značilnosti gospodarskih pogodb

Med značilnostmi g.p. so predstavljene tiste dejanske okoliščine, ki vplivajo na drugačno pravno ureditev g.p. v primerjavi za negospodarskimi:

1. množičnost pri sklepanju poslov – določene vrste pravnih poslov sklepajo množično, kar pomeni, da je njihovo število v relativno kratkih časovnih obdobjih veliko, zato se nanje pripravijo tako, da oblikujejo splošne pogoje poslovanja ali tipske pogodbe

2. specializacija – se nanaša predvsem na izvajanje dejavnosti. Posamezni g.s. določene funkcije zaupajo specializiranim g.s.. O d teh se zato pričakuje večja skrbnost in strokovnost.

3. koncentracija kapitala – označuje, da je izvajanje določenih dejavnosti pod nadzorom vedno manjšega števila udeležencev. Povezovanje kapitala lahko pomeni na eni strani korist(nižja cena zaradi nižjih stroškov) na drugi strani pa negativno posledico, saj tržna pravila posegajo tudi na področja, ki so bila predmet oblig. pravil. Zaradi tega se v pog. pravu veča število kogentnih pravil.

4. povezanost g. poslov z bančnimi posli – izraža se vse večja potreba po finančni varnosti. Ta je v največji meri zagotovljena , če so v posel vključeni instrumenti za zavarovanje pog. obveznosti, pri katerih so izdajatelji banke ali druge fin. org.. Razlog je v posebnih, strožjih pravilih za poslovanje bank.

5. svetovna povezanost g.s. - vedno večja svetovna povezanost pri sklepanju poslov med g.s. bistveno vpliva na težnje po poenotenju g.p.p..

6. arbitraže in posebna sodišča – v zvezi z reševanjem sporov med g.s. je država to svojo funkcijo prepustila nedržavnemu organu – arbitraži, seveda le pod pogojem, da stranke soglašajo o arbitražnem reševanju sporov. Arbitražni postopek je hitrejši, senati so strokovnejši, postopek je manj formalen, izbira prava pred arbitražo je fleksibilnejša.

7. večja zaščita upnika – od g.s. se lahko pričakuje več znanja in premišljenosti pri prevzemanju pog. obveznosti. Tradicionalni instituti za zavarovanje in utrditev pog. obveznosti so akcesorne narave, kar dolžniku zagotavlja večje varstvo. G.p.p. pa je razvilo abstraktna zavarovanja, ki ne dovoljujejo ugovorov iz temeljnega posla, kar zagotavlja večje varstvo za upnika.

8. hitrost pri sklepanju in izpolnjevanju g. poslov – hitrost v izpolnitveni fazi pomeni predvsem to, da želijo g.s. čim prej doreči in rešiti posamezna dejstva v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti, četudi na račun varstva katere od strank. To se kaže predvsem pri rokih, ki so pri g. poslih krajši kot v splošnem pog. pravu.

Poenotenje gospodarskega pogodbenega prava

Za poenotenje si prizadevajo:- države( z ratifikacijo mednarodnih konvencij in povzemanjem vsebine konvencij v

notranji pravni red)- g. subjekti sami(z enotnimi avtonomnimi pravili)- mednarodne organizacije(s pripravo konvencij in avtonomnih pravil)

Zaradi uspehov pri poenotenju se uveljavlja ideja o nastajanju posebnega nadnacionalnega prava za pravna razmerja trgovcev, t.i. sodobna lex mercatoria.

Tri mednarodne org., ki so najbolj zaslužne za sprejem in uveljavitev mednarodnih pravil in težnje EU o enotnem pog. pravu so:

1. Mednarodna trgovinska zbornica(ICC) – ima sedež v Parizu, ustanovljena je bila leta 1919 in je mednarodna nevladna organizacija. Njen namen je podpora pri

2

mednarodnem poslovanju in investiranju ter premagovanje ovir pri pretoku blaga, storitev in kapitala. Njeni člani so gosp. združenja in gosp. družbe z vsega sveta. Pod njenim okriljem deluje 16 strokovnih komisij, ki se ukvarjajo s področji, pomembnimi za mednarodno poslovanje. Pod okriljem ICC deluje tudi stalna arbitraža.

2. Inštitut UNIDROIT – mednarodni inštitut za unifikacijo mednarodnega zasebnega prava je bil ustanovljen leta 1926 pod okriljem tedanje Lige narodov. Po razpustitvi te organizacije je bil z medn. Pogodbo ustanovljen leta 1940. Je neodvisna medvladna organizacija s sedežem v Rimu. Med 59 članicami je tudi Slovenija. Naloga inštituta je poenotenje medn. Zasebnega prava, katerega del je tudi g.p.p.. Inštitut pripravlja osnutke medn. konvencij, ki so potem sprejete na diplomatskih konferencah ali pa v okviru medn. organizacij, na primer OZN.

3. UNCITRAL – Komisija Združenih narodov za medn. trgovinsko pravo je specializirana organizacija ZN, ustanovljena leta 1966, sedež njenega sekretariata je na Dunaju. Naloga UNCITRAL je pospešiti razvoj, usklajevanje in poenotenje prava medn. trgovine.

Gospodarsko pogodbeno pravo v pravnem sistemu

Pravna teorija razporeja pravna pravila, ki urejajo sorodna oziroma med seboj povezana družbena razmerja, v določene skupine in preučuje njihove značilnosti. Na takih izhodiščih je v večini pravnih redov priznan obstoj posebne pravne veje(podpanoge) – g.p.p..

G.p.p. je del gosp. prava. Gosp. pravo je širši pojem kot trgovinsko pravo.

Trgovinsko pravo je del prava, ki ureja pravni položaj trgovcev in njihove posle.

Za slovensko pravno sistematiko bi lahko rekli, da pravni položaj trgovcev(g.s.) preučuje gosp. statusno ali korporacijsko pravo, njihove posle pa g.p.p..

Gospodarsko pravo poleg gosp. statusnega in g.p.p. obsega tudi pravila javnopravne narave, ki posegajo v poslovanje g.s..

VIRI GOSPODARSKEGA POGODBENEGA PRAVA

Posebnosti pravnih virov gospodarskega pogodbenega prava

Formalni viri prava so obvezne in vnaprej določene oblike, v katerih nastajajo pravne norme, ki so splošne in abstraktne ali pa kot takšne vsaj učinkujejo. Poglavitni formalni vir prava je zakon – OZ.

Na področju pog. prava, posebej pa na področju g.p.p., se želi pri normiranju zagotoviti dva cilja:

- omogočiti promet blaga in storitev- v zvezi s prometom varovati določene temeljne vrednote

Zakonodajalec omogoči promet blaga in storitev, če uzakoni take rešitve, kot jih zahteva poslovna praksa. Če pravila sledijo poslovni praksi, so za udeležence predvidljiva, kar zagotavlja pravno varnost. Pri povzemanju pravil poslovne prakse v zakonska pravna pravila se nujno porajajo vprašanja, povezana z mejami pravne tehnike. Kajti poslovna praksa oblikuje rešitve za konkretne okoliščine, te pa so od primera do primera različne. Zakonodajalec vseh že znanih primerov in primerov, ki jih poslovna praksa šele pričakuje ne more povzeti v pravila zakona. S sklicevanjem na abstraktnejše pravilo oziroma na nedoločni pojem – standard – pa zajame te in še številne druge primere. Takšni standardi so: običajna provizija, običajen pregled, ravnati kot dober gospodarstvenik, razumni rok……

3

Pravimo, da je zaradi sklicevanja na številne standarde za g.p.p. značilno dinamično normiranje. Dinamično normiranje omogoča, da se na podlagi zakonskega sklicevanja na standard za konkretni primer določi takšno ravnanje, ki ga poslovna praksa pričakuje.

Pretežna večina pravil pog. prava je seveda dispozitivne narave, kar pomeni, da lahko udeleženci medsebojne pravice in obveznosti določijo drugače, kot jih je določil zakonodajalec. Kajti namen zakonodajalca je s pravnimi pravili urediti tista vprašanja, ki jih udeleženci sami ne uredijo popolno.

Vsa zakonska pravila pog. prava niso dispozitivne narave, njihov manjši del je kogentne narave in zato ne omogoča drugačne ureditve vprašanja. Kogentna pravila varujejo določene temeljne vrednote pog. prava ali pa interese pog. stranke, kar je drugi cilj pravil pog. prava.

Standardi gospodarskega pogodbenega prava

Teorija uvršča standarde med nedoločne pravne pojme. Toda pojmi so nedoločni na abstraktni regulativni ravni, v konkretnem življenjskem primeru pa je vsebina pravnega standarda povsem določljiva.

Teorija uvršča pravne standarde(standarde, ki so z blanketnimi normami povzeti v zakonska pravila) med formalne vire prava. Poglavitna razlika med zakonskimi pravnimi pravili in tistimi pravnimi pravili, ki se sklicujejo na standarde, je da pri prvih določi vsebino pravila zakonodajalec(organizirano nastajanje prava), pri slednjih pa govorimo o spontanem nastajanju prava.

Pravne standarde pog. prava je mogoče razdeliti v dve skupini. V prvi so standardi kogentnih pravnih pravil(standardi, ki omejujejo avtonomijo pri sklepanju pogodb – morala, vestnost, poštenje…). V drugi pa so standardi, ki določajo ravnanje pri izpolnjevanju pog. obveznosti, če ga niso določile stranke same ali zakonodajalec(običajen način).

Dobri poslovni običaji

Splošno pog. pravo omejuje pogodbeno avtonomijo z izrecnimi kogentnimi pravili, ob njih pa še z dvema standardoma – moralo ter vestnostjo in poštenjem.

Morala ne določa vsebine potrebnega ravnanja, ampak skrajne meje dovoljenega ravnanja. Generalna prepoved ravnanja, ki nasprotuje morali, pa je namenjena tistim primerom, ki jih zakonodajalec ni določneje zajel. Prepoved ravnanja, ki nasprotuje morali, varuje temeljne družbene vrednote.

Standard vestnosti in poštenja enako omejuje svobodo udeležencev pri sklepanju obligacijskih razmerij, toda ne zaradi varstva temeljnih družbenih vrednot, ampak zaradi varstva interesov nasprotne stranke.

Dobri poslovni običaji so standard, ki velja le za udeležence v poslovnem prometu(prometu g.s.), sicer pa enako kot morala ter vestnost in poštenje omejuje ravnanje udeležencev v oblig. razmerjih. Razlog za poseben(omejevalni) standard za obligacijska razmerja gospodarskih subjektov, je predvsem ta, da gosp. poslovanje vrednostnih standardov, kot sta morala ter vestnost in poštenje, ne spreminja samo v niansah, ampak da v posameznih primerih ocenjuje ustreznost ravnanja popolnoma nasprotno kot splošna vrednostna standarda. Z dobrimi poslovnimi običaji niso mišljena ravnanja, ki bi si zaradi svojega posebno častnega značaja zaslužila oznako dobri poslovni običaji.

Skrbnost dobrega strokovnjaka

4

Kadar udeleženci izpolnjujejo obveznosti iz svoje poklicen dejavnosti, morajo ravnati z večjo stopnjo skrbnosti – skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Gosp. dejavnost je poklicna dejavnost. Najpomembnejša merila za presojo skrbnosti dobrega strokovnjaka so pravila stroke in običaji.

Pravila stroke niso povprečno znanje, ampak je to znanje udeležencev ožjega poslovnega kroga. Merila so še vedno abstraktna, le da se potrebno ravnanje ne presoja po povprečni osebi, ampak po povprečni osebi določenega poslovnega kroga.

Poslovni običaji

Ne glede na to, da se posamezna pravna pravila izrecno sklicujejo na običaje in poslovne običaje, pa so poslovni običaji vključeni v obligacijske in trgovinske zakonike še z generalno klavzula o uporabi poslovnih običajev. Generalna klavzula je namenjena gosp. subjektom.

Poslovni običaj je določeno ravnanje, ki se pričakuje med osebami določenih lastnosti, med g.s.. Njegovi opredelilni elementi so:

- določenost ravnanja – pomeni, da morajo biti določene okoliščine, v katerih je treba ravnati na določen način(hipoteza pravne norme) in način ravnanja(dispozicija p.n.).

- pričakovanost - ravnanje predstavlja poslovni običaj samo kadar je pričakovano. Določeno ravnanje je najpogosteje pričakovano zato, ker je ustaljeno.

- kvalificiranost subjektov, na katere se nanaša – poslovni običaj je določeno ravnanje, ki je pričakovano med osebami določeni lastnosti. Te osebe so g.s. oziroma osebe, ki delujejo kot g.s.. Oseba z določenimi lastnostmi ni zgolj g.s.. To je g.s. določene stroke.

Poslovni običaji služijo za presojo potrebnih ravnanj v oblig. razmerjih gosp. subjektov. Imajo regulativno funkcijo, saj določajo potrebna ravnanja, to je pravice in obveznosti pog. strank. Regulativna funkcija jim je priznana za tiste primere, ki v zakonu niso izrecno urejeni, oziroma v primerih, ki so zaradi posamezne spremenjene okoliščine ali dodane nove okoliščine drugačne narave in bi podrejanje takih primerov pod izrecna pravna pravila pomenilo enačenje neenakih primerov.

Poslovni običaji so argument pri razlagi pravnih in pog. pravil. Argumenta za argumentacijo s poslovnimi običaji sta dva. Prvi je, da so oblig. razmerja normirana taka, kakršna so dejansko v poslovni praksi. Drugi razlog je ta, da imajo poslovni običaji celo regulativno funkcijo. Če določajo vsebino pravnih pravil, potem so tudi možen argument za razlago pravnih pravil.

Praksa vzpostavljena med strankama

O praksi, vzpostavljeni med strankama, je mogoče govoriti, če sta stranki v določenem časovnem obdobju stalno poslovno sodelovali. Poleg stalnega poslovnega sodelovanja je treba upoštevati, da gre za ponavljanje istovrstnih poslov z istovrstno vsebino pog. razmerja v prejšnjih primerih. Praksa, vzpostavljena med strankama, po naravi služi le za določitev vsebine pog. pravil in za razlago pog. pravil.

Avtonomna pravila

Na področju g.p.p. so se oblikovala številna pravila, za katera se uporablja skupen izraz avtonomna pravila(avtonomno pravo, formularno pravo, mehko pravo).

5

Bistvena razlika med avtonomnimi in zakonskimi pravnimi pravili je , da slednja sprejme zakonodajalec, avtonomna pravila pa oblikuje poslovna praksa spontano ali organizirano. Poglavitni prednosti vseh avtonomnih pravil sta:

- konkretizacija zakonskih pravil- prispevanje k globalnemu poenotenju g.p.p.

Nesporno je, da avtonomna pravila obvezujejo, kadar so vključena v konkretne pogodbene določbe – dogovorjena uporaba avtonomnih pravil. Na posamezna avtonomna pravila se sklicujejo zakonska pravila in jih tako povzdigujejo na raven zakonskih pravnih pravil – uporaba na podlagi izrecne določbe zakona. Avtonomna pravila lahko služijo tudi za določitev vsebine pravnih standardov.

Najbolj tipične oblike avtonomnih pravil so:- uzance- splošni pogoji poslovanja- trgovinske klavzule- vzorčne pogodbe- kodeksi ravnanja- neratificirane konvencije

Uzance

Uzance so kodificirani poslovni običaji. Uzance so podrobna pravila določenega ožjega poslovnega kroga, ki jih ne sprejme zakonodajalec. Najpogosteje jih sprejemajo združenja gosp. subjektov ali posamezni g.s.. Uzance so podrobna pravila zato, ker določneje urejajo vprašanja, ki so sicer v pravnih pravilih urejena na visokem abstraktnem nivoju.

V slovenskem pog. pravu so pogoji za uporabo uzanc določeni v 12. členu OZ – z generalno klavzula o uporabi poslovnih običajev, uzanc in prakse. Generalna klavzula jim daje pomembno vlogo. Tako kot poslovni običaji določajo vsebino pravnih pravil ter služijo za razlago pravnih in pogodbenih pravil. Pri uporabi uzanc kot pravnih pravil je treba upoštevati, ali jih je dejansko sprejel reprezentativen organ.

Po 12. členu OZ imajo uzance normativno naravo. Veljajo ne glede na voljo strank, nikoli pa proti volji pog. strank. Stranke lahko uporabo uzanc izključijo izrecno ali pa tako, da vprašanja, ki jih urejajo uzance, same uredijo drugače. Pravila uzanc so dispozitivne narave.

Če se stranki dogovorita o uporabi uzanc, velja naslednje:- pravila uzanc ne morejo nadomestiti kogentnih pravil OZ- pravila uzanc nadomestijo tista pravila OZ, ki urejajo istovrstna vprašanja- pravila uzanc se uporabijo tudi za tista vprašanja, ki v OZ niso urejena

Generalna klavzula 12. člena OZ je namenjena primerom, ko se stranki za uporabo uzanc ne dogovorita. Če se stranki za uporabo določenih uzanc ne dogovorita, potem se pravila uzanc uporabijo le za vprašanja, ki v OZ niso urejena.

Pravila uzanc opravljajo dve funkciji:- regulativno – saj določajo vsebino pravic in obveznosti pog. strank- razlagalno – ko služijo za razlago zakonskih in pog. pravil

Uzancam in poslovnim običajem je skupno to, da njihove vsebine ne določi zakonodajalec, ampak poslovna praksa. Oba instituta imata regulativno in razlagalno funkcijo. Toda njuni opredelilni elementi so različni. Bistvena razlika je v tem, da uzance sprejme določena oseba, jih seveda zapiše in jih sprejme kot uzance. Nezapisanost sicer ni opredelilni element poslovnih običajev. Veljajo, če so ali če niso zapisani. Zapis poslovnega običaja pa še en pomeni njegovega resničnega obstoja. Pravila uzanc so po naravi zapisana.

6

Splošni pogoji pogodbe

Po splošnem zakonskem pravilu velja, da je pogodba sklenjena, ko je doseženo soglasje volj. Tisti udeleženci, ki sklepajo istovrstne posle množično, vnaprej sestavijo vsebino pogodbe ali pa njene redne sestavine. Pogosto so pripravljeni pogodbo skleniti le, če nasprotna stranka pristane na vnaprej določene sestavine. Poslovna praksa pričakuje, da sklenitev pogodbe, ki jo redno ali običajno spremljajo splošni pogoji, pomeni tudi pristanek na uporabo teh vnaprej pripravljenih pravil.

Zakonska pravila o splošnih pogojih pogodbe zato posegajo v splošna pravila o sklenitvi pogodbe in izkazanem soglasju volj. Določajo pogoje, pod katerimi pravila, ki jih pripravi le ena stranka, določajo vsebino pogodbenega razmerja, in to ne glede na to, ali je nasprotna stranka izrecno privolila v vsebino teh pravil.*

Splošni pogoji pogodbe omogočajo, da tudi zahtevne pravne posle sklepajo prava neuke osebe, ta pravila so tudi strokovno in nomotehnično izdelana, kar olajšuje reševanje morebitnih sporov, v primerjavi z zakonskimi pravili pa so konkretnejša.

Splošni pogoji pogodbe so pravila, ki jih ena stranka pripravi vnaprej za nedoločeno število istovrstnih pravnih razmerij in jih ob sklenitvi konkretne pogodbe postavi drugi stranki kot pogoj za sklenitev te pogodbe.

Vsebina splošnih pogojev ne nastane s sodelovanjem obeh strank, ampak jo pripravi samo ena stranka. Za splošne pogoje je bistveno, da na njihovo vsebino vpliva le ena stranka. Če se je mogoče o vsebini pogodbe pogajati, potem pogodba ni sklenjena na podlagi splošnih pogojev, ampak po splošnih pravilih o sklenitvi pogodbe.

Pojem adhezijske pogodbe označuje poseben način sklepanja pogodb, sklepanje s pristopom, pri katerem so prav tako vključeni splošni pogoji pogodbe. Mišljeni so primeri, ko splošni pogoji pogodbe celovito urejajo pogodbena razmerja določene vrste, tako, da se stranki o nobeni sestavini ne dogovarjata. V tem primeru splošni pogoji pogodbe obenem pomenijo ponudbo.

Formularna pogodba je pogodba, ki jo v celoti ali v večjem delu pripravi samo ena stranka. Formularna se imenuje zato, ker gre za vnaprej pripravljen obrazec ali formular. S podpisom formularne pogodbe druga stranka izrazi voljo, da sprejema pripravljene splošne pogoje pogodbe in tiste pogodbene določbe, ki nimajo narave splošnih pogojev pogodbe, a so na isti listini kot splošni pogoji pogodbe.

Splošni pogoji pogodbe so vnaprej pripravljena pravila za pog. razmerja določene vrste. Nimajo lastne obveznostne moči. Veljavni so le:

- če je sklenjeno konkretno pog. razmerje- če so vključeni v to pog. razmerje

Ali obstaja volja za vključitev splošnih pogojev pogodbe v konkretno pog. razmerje, se presoja po konkretnih zakonskih pravilih, ki omogočajo, da se privolitev v uporabo splošnih pogojev tudi domneva.

Če so splošni pogoji pogodbe vključeni v konkretno pog. razmerje, učinkujejo kot pog. pravila(lex contractus). Splošni pogoji so lahko izrecno vključeni v pog. razmerje tako, da se pogodba nanje le sklicuje. Če se pogodba izrecno sklicuje na določene splošne pogoje in pog. stranka izrazi voljo za sklenitev takšne pogodbe, pomeni, da je privolila tudi v vključitev tistih splošnih pogojev, ki jih pogodba navaja – izrecna privolitev. Možni so primeri, da se pogodbena določba sklicuje na splošne pogoje pogodbe, a ti splošni pogoji niso dejansko izročeni stranki. Tudi v tem primeru veljajo, ker je bila stranka nanje opozorjena in bi se z njihovo vsebino lahko seznanila. Le v posebnih okoliščinah splošni pogoji kljub izrecnemu opozorilu nanje ne veljajo, na primer, če se pogodba sklicuje na splošne pogoje z izredno drobnimi črkami, ali če je opozorilo o splošnih pogojih navedeno skrito, na hrbtni strani ali ob strani. V takšnih primerih standard vestnosti in poštenja zahteva, da splošni pogoji ne veljajo.

7

Posebna pravila določajo, da morajo biti ob sklepanju določenih pogodb splošni pogoji pogodbe vedno vročeni stranki, in sicer ob sklepanju zavarovalne pogodbe in v pravnih razmerjih s potrošniki.

Zato zakonska pravna pravila določajo, da so ne glede na izrecno izkazano soglasje splošni pogoji vključeni v pog. razmerje(ki nastane po splošnih pravilih), če so izpolnjeni pogoji za zakonsko domnevo za privolitev druge stranke – domnevana privolitev.

Po OZ sta za domnevano privolitev določena pogoja.- vednost povprečne osebe, da splošni pogoji pog. obstajajo- objava splošnih pogojev pogodbe

V splošnih pogojih pog. so prepovedane:- določbe, ki so sicer prepovedane v vsaki pogodbi- določbe, ki so nepravične ali pretirano stroge – določba je taka, če:

o stranki jemlje pravico ugovorovo če se z njo stranka odpoveduje svojim pravicamo če se z njo skrajšujejo roki za uveljavljanje pravic in ugovorov

Kadar pride do neskladja med splošnimi pogoji pog. in posebnimi dogovori, veljajo posebni dogovori. Posebni dogovori so tiste pog. sestavine, ki nimajo narave splošnih pogojev pog. in njihova vsebina nastane ob sodelovanju obeh strank.

Kadar je pravilo splošnih pogojev nejasno, za njegovo razlago ne velja kot sicer(da se ni treba držati dobesednega pomena izraza, ampak je treba iskati skupen namen pogodbenikov), ampak se nejasno določilo razlaga v korist tiste stranke, ki ni pripravila splošnih pogojev.

120 člen OZ – Splošni pogoji, ki jih določi en pogodbenik, bodisi, da so vsebovani v formularni pogodbi bodisi, da se pogodba nanje sklicuje, dopolnjujejo posebne dogovore med pogodbenikoma v isti pogodbi in praviloma zavezujejo tako kot ti. Splošni pogoji pogodbe morajo biti objavljeni na običajen način. Splošni pogoji zavezujejo pogodbeno stranko, če so ji bili ob sklenitvi sporazuma znani ali bi ji morali biti znani. Če se splošni pogoji in posebni dogovori ne ujemajo, veljajo ti slednji.

121. člen OZ – Nična so določila splošnih pogojev, ki nasprotujejo samemu namenu sklenjene pogodbe ali dobrim poslovnim običajem, in to celo, če je splošne pogoje, ki jih vsebujejo, odobril pristojni organ. Sodišče lahko zavrne uporabo posameznih določil splošnih pogojev, ki drugi stranki jemljejo pravico ugovorov, ali tistih določil, na podlagi katerih izgubi pravice iz pogodbe ali roke ali so sicer nepravična ali pretirano stroga zanjo.

82. člen OZ – Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava.

83. člen OZ – Če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke.

Trgovinske klavzule

Trgovinske ali gospodarskoprometne klavzule so zgoščena gesla, katerih vsebina se nanaša na pravice in obveznosti pog. strank v zvezi z določenimi vprašanji pri posameznih pog. tipih.

Poimenovanje in vsebina klavzul sta nastala v poslovni praksi, zato so najpomembnejši argument za razlago vsebine trgovinskih klavzul poslovni običaji. Ker pa poslovni običaji v geografsko oddaljenih krajih niso vedno enaki, se lahko v različnih krajih pod enakim geslom pričakuje različna vsebina. Zato gospodarski subjekti in njihova strokovna združenja zapisujejo vsebino nekaterih klavzul. Del klavzul je pojasnjen v Splošnih

8

uzancah za blagovni promet. V svetovnem merilu pa je najbolj razširjena uporaba klavzul Mednarodne trgovinske zbornice pod skupnim imenom INCOTERMS.

Hierarhija pravil gospodarskega pogodbenega prava

Kolizija med pravili zakona, pravili poslovnih običajev, uzanc in prakse, vzpostavljene med strankama, je le navidezna. Upoštevati je treba, da v večini primerov gre za nasprotovanje med pravili, ki urejajo istovrstna vprašanja. V razmerju do pravil zakona urejajo pravila poslovnih običajev, uzanc in prakse posebna vprašanja. Gre za razmerje med splošnimi in posebnimi pravili, ki se rešuje po načelu, da posebno pravilo nadomesti splošno pravilo. Pri razmerju med pravili OZ in pravili poslovnih običajev, uzanc in prakse pa ne gre za hierarhično razmerje, saj so vsa pravila zakonska pravna pravila.

Pri uporabi pravila poslovnega običaja, ki nasprotuje(na videz) pravilu zakona, je treba argumentirati, da so okoliščine primera take, da govorimo o konkretnem dejanskem stanu, ki ni pokrit z abstraktnim dejanskim stanom izrecnega zakonskega pravila, temveč s tistim abstraktnim dejanskim stanom, ki vključuje poslovni običaj. Enako velja ob uporabi uzanc. Brez argumentacije, da gre za razmerje med posebnim in splošnim, bi prihajalo do napačnega sklepa, da lahko pravila poslovnih običajev, uzanc in prakse derogirajo izrecna pravna pravila.

Za razmerje med splošnimi pravnimi pravili(zakonskimi pravnimi pravili) in pogodbenimi pravili(lex contractus) pa velja, da pogodbena pravila lahko nadomestijo vsa zakonska dispozitivna pravila, ne morejo pa nadomestiti kogentnih pravil.

Lex mercatoria

Nekateri menijo, da so države s sprejetjem civilnih in trgovinskih zakonikov nacionalno omejile pred tem univerzalna pravila trgovcev – t.i. srednjeveško lex mercatoria.

Na mednarodni ravni so metode razreševanja konfliktov med ureditvami posameznih pravnih redov različne. Pravni redi posameznih držav s svojimi pravnimi pravili določajo, kateri pravni red se bo uporabil v primeru kolizije s predpisi drugih držav(t.i. kolizijsko pravo, ki določa navezne okoliščine za določitev pristojnega pravnega reda). Poleg tega poteka na posameznih pravnih področjih poenotenje materialnega(substančnega) prava s sprejemanjem konvencij.

Poenotenje g.p.p. je specifično, saj poteka tudi pod okriljem samih subjektov in njihovih strokovnih združenj. Poleg organiziranih virov imajo za poenotenje poseben pomen spontani viri in avtonomna pravila. Njihov obseg in uporaba sta tolikšna, da del teorije zagovarja obstoj sodobne lex mercatoria.

Sodobno lex mercatoria sestavljajo mednarodna zakonodaja in pravila, ki jih ustvarjajo udeleženci mednarodne trgovine sami. Lex mercatoria teži k preseganju nacionalnih pravnih redov. Njen nastanek in razvoj je pogojen z voljo strank, da se ne uporabi pravni red določene države. Lex mercatoria ni mednarodno pravo; to so pravila, ki so neodvisna(vsebinsko neodvisna) od nacionalnih pravnih redov. Za lex mercatoria so bolj kot organizirani viri značilni spontani viri(predvsem poslovni običaji). V primerjavi z nacionalnimi pravnimi redi pri lex mercatoria spontani viri niso le dopolnilni pravni vir, ampak so odločujoči za presojo vsakega pravnega razmerja.

Udeleženci mednarodne trgovine želijo pravno razmerje povzdigniti nad določen pravni red – želijo ga internacionalizirati. Utemeljena je razlaga, da sta pravičnost in lex mercatoria sinonima.

ZASTOPANJE GOSPODARSKIH SUBJEKTOV

9

Splošno o zastopanju

Zastopanje je dajanje in sprejemanje izjav volje v imenu zastopanega, torej takšno ravnanje, ki ustvarja pravice in obveznosti na strani zastopanega. Zastopnik je oseba, ki ima upravičenje, da oblikuje voljo za oziroma namesto zastopanega, in ni zgolj prenašalec njegovih izjav. Zastopnik sprejema in daje izjave volje tretjim osebam, toda tako, da ne zavezuje sebe, ampak zastopanega. Da lahko oseba zavezuje drugega, mora za zastopanje obstajati veljaven pravni temelj.

Razlikujemo delitev na zakonite zastopnike in pogodbene zastopnike ali pooblaščence. Ta delitev upošteva različna pravna temelja za pridobitev upravičenja za zastopanje. Zakoniti zastopniki so tisti, ki pridobijo upravičenje za zastopanje neodvisno od volje zastopanega, podlaga za pridobitev upravičenja za zastopanje je pravni predpis. Pravni predpis oziroma zakon določa, da ob nastopu določenega pravnega dejstva oseba pridobi upravičenje zastopati drugo osebo(brez potrebne izjave volje zastopanega), torej postane zakoniti zastopnik. Pogodbeni zastopniki ali pooblaščenci pa pridobijo upravičenje za zastopanje na podlagi izjave volje zastopanega.

Osebe v zvezi z zastopanjem so zastopnik in zastopanec ali pooblastitelj ter tretja oseba.

Razmerja v zvezi z zastopanjem so:- notranje razmerje – razmerje med zastopnikom in zastopancem- zunanje razmerje – razmerje med zastopancem in tretjo osebo

Neposredno in posredno zastopanje

Neposredno ali direktno zastopanje(zastopanje v ožjem pomenu) je tisto, pri katerem izjava volje zastopnika učinkuje neposredno na sfero zastopanca. Pravice in obveznosti nastanejo med zastopancem in tretjo osebo. Tretja oseba in zastopnik pa nista v pravnem razmerju. Pri neposrednem zastopanju deluje zastopnik v tujem imenu(zastopnik s svojimi izjavami volje sprejema pravice in obveznosti za zastopanega) in za tuj račun(ekonomske koristi in breme nosi le zastopani), torej v imenu in za račun zastopanega. Zastopnik pridobiva koristi in bremena za zastopanega.

Posredno ali indirektno zastopanje(zastopanje v širšem pomenu) je tisto, pri katerem oseba, ki je sicer zastopnik, v razmerju s tretjo osebo zavezuje sebe. S svojimi izjavami volje ustvarja pravice in obveznosti, ki učinkujejo med njo in tretjo osebo. T.i. zunanje razmerje se v primeru posrednega zastopanja vzpostavi med zastopnikom in tretjo osebo. Toda posredni zastopnik stopa v pravna razmerja s tretjimi zaradi koristi, interesov oziroma po nalogu svojega zastopanca.. Posredni zastopnik deluje v svojem imenu(sam prevzema pravice in obveznosti) in za tuj račun(ekonomske pravice in breme nosi zastopani).

Primera neposrednega zastopanja sta pooblastilo in agencijska pogodba, primer posrednega pa komisijska pogodba.

Korporacijski zastopniki gospodarskih subjektov

Večina g.s. so pravne osebe. Pravna oseba je v primerjavi s fizično osebo umetna tvorba in ne more na enak način kot fizična oseba izjavljati volje v pravnem prometu. Od zastopnika kot organa pravne osebe je potrebno razlikovati fizične osebe, ki v pravni osebi opravljajo funkcijo člana zastopniškega organa pravne osebe. Fizična oseba – član organa pravne osebe pridobi upravičenje za zastopanje pravne osebe z imenovanjem na funkcijo(položaj) člana zastopniškega organa pravne osebe. Neposredna zakonska posledica(ex lege) pravnega dejstva, da pristojni organ pravne osebe določeno fizično osebo imenuje na funkcijo člana zastopniškega organa te pravne osebe, je, da ta fizična oseba pridobi upravičenje v imenu pravne osebe izražati njeno voljo.

10

Del teorije med korporacijskimi zastopniki razlikuje zakonite zastopnike(pravni temelj upravičenja za zastopanje je zakon) in statutarne zastopnike(pravni temelj je statut ali drug akt pravne osebe).

Korporacijski zastopnik je del(opredelilni element) pravne osebe oziroma zastopanca. Ko voljo izjavi korporacijski zastopnik, jo izjavi pravna oseba. Za korporacijske zastopnike gospodarskih družb je določeno, da opravljajo vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, in celo, da kakršnekoli omejitve(določene v statutu ali drugače) nimajo pravnega učinka proti tretjim osebam.

Omejitve za zastopanje na podlagi pravil o skupnem zastopanju učinkujejo do tretjih le, če so vpisane v sodni register. Drugačne omejitve korporacijskih zastopnikov v razmerju do tretjih oseb nimajo učinka, veljajo pa v notranjem razmerju med korporacijskim zastopnikom in družbo. Korporacijski zastopniki gospodarskih družb so:

1. uprava v delniški družbi2. eden ali več poslovodij v d.o.o.3. eden ali več komplementarjev v komanditni družbi4. vsak družbenik v d.n.o.5. eden ali več komplementarjev v komanditni delniški družbi

Pogodbenemu zastopniku ali pooblaščencu podeli pooblastilo za zastopanje korporacijski zastopnik.

Pooblaščenci gospodarskih subjektov

Pogodbeni zastopnik ali pooblaščenec pridobi upravičenje za zastopanje na podlagi izjave volje zastopanca. Tista izjava volje, s katero zastopanec podeli upravičenje za zastopanje pooblaščencu, se imenuje pooblastitev. Pooblastitev je enostranski p.p.. Pooblastilo pa je upravičenje za zastopanje, ki ga je pooblastitelj podelil pooblaščencu. Tudi pooblastilo je enostranska izjava volje. Razlika med pooblastitvijo in pooblastilom je, da je pooblastitev namenjena pooblaščencu in konkretizira t.i. notranje razmerje, pooblastilo pa je namenjeno tretjim osebam, torej vsem tistim, s katerimi bo pooblaščenec stopal v pravna razmerja v imenu in za račun svojega pooblastitelja. Pooblastilo konkretizira t.i. zunanje razmerje.

Za pooblastilo načelno ni zahtevana posebna oblika. Pooblastilo se lahko izjavi tretji osebi ali tretjim osebam ustno ali pa pisno. Le če je za pravni posel predpisana oblika in se posel sklepa prek pooblaščenca, mora biti tudi pooblastilo dano v obliki, ki je predpisana za pravni posel.

Poleg splošnih predpostavk za veljavnost p.p. sta torej v primeru zastopanja določeni še posebni predpostavki:

- obstoj pooblastila in sklenitev posla v mejah pooblastila- vedenje druge stranke, da oseba sklepa posel kot pooblaščenec, torej v imenu

svojega pooblastitelja

Če pooblastilo ni bilo dano ali pa ga je pooblaščenec prekoračil(falsus procurator), posel ni veljavno sklenjen. Načelno velja, da kakršnakoli prekoračitev povzroči neveljavnost p.p..

Tretja oseba mora biti seznanjena s tem, da pooblaščenec ne sklepa posla v svojem imenu, ampak za svojega pooblastitelja. O tem dejstvu jo mora obvestiti pooblaščenec. Tudi kadar tretja oseba ni posebej obveščena, da nekdo nastopa kot pooblaščenec, se šteje, da je to vedela ali bi morala vedeti, če takšno sklepanje omogočajo okoliščine posla. Če tretja oseba ne ve in tudi ne more vedeti, da nekdo posel sklepa v tujem imenu, se šteje, da ga tretja oseba sklepa v svojem imenu.

11

Po splošnih pravilih oblig. prava je pooblastitveno razmerje načeloma zaupne narave, zato pooblaščenec danega pooblastila ne more prenesti na novega pooblaščenca, razen če to dovoljuje zakon ali pogodba. Dano pooblastilo se lahko prekliče ali pa omeji njegov obseg.

70. člen OZ – Pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko. Pod enakimi pogoji imajo tudi druga zastopnikova pravna dejanja neposreden pravni učinek za zastopanega. Zastopnik mora obvestiti drugo stranko, da nastopa v imenu zastopanega; vendar ima pogodba pravni učinek za zastopanega in za drugo stranko tudi tedaj, kadar tega ne stori, če je druga stranka vedela ali bi bila po okoliščinah lahko sklepala, da on nastopa kot zastopnik.

71. člen OZ – Zastopnik ne more prenesti svojih pooblastil na drugega, razen, če mu to dovoljuje zakon ali pogodba. Izjemoma sme to storiti, če mu okoliščine onemogočajo opraviti posel osebno, interesi zastopanega pa terjajo, da se pravni posel nemudoma opravi.

72. člen OZ – Če zastopnik prekorači pooblastila, je zastopani v zavezi samo, kolikor odobri prekoračitev. Če zastopani ne odobri pogodbe v roku, ki je običajno potreben, da se pogodba take vrste prouči in oceni, se šteje, da je odobritev zavrnil. Odobritev iz prejšnjega odstavka ima učinek za nazaj, če stranki ne določita drugače. Če druga stranka ni vedela in ni bila dolžna vedeti za prekoračitev pooblastil, lahko takoj, ko zanjo zve, izjavi, da se ne čuti vezano s pogodbo, ne da bi čakala, da se zastopani izreče o njej. Če zastopani noče odobriti pogodbe, sta zastopnik in zastopani solidarno odgovorna za škodo, ki jo je imela druga stranka, če ni vedela in ni bila dolžna vedeti za prekoračitev pooblastil.

73. člen OZ – Pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri. Stranka, s katero je pogodba sklenjena, lahko zahteva od neupravičeno zastopanega, da se v primernem roku izreče, ali odobrava pogodbo ali ne. Če neupravičeno zastopani niti v danem roku ne odobri pogodbe, se šteje, da pogodba sploh ni bila sklenjena. V tem primeru lahko stranka, s katero je bila pogodba sklenjena, zahteva povrnitev škode od tistega, ki jo je kot pooblaščenec brez pooblastila sklenil, če ob sklenitvi pogodbe ni vedela in ni bila dolžna vedeti, da ta ni imel pooblastila.

74. člen OZ – Pooblastilo je upravičenost za zastopanje, ki jo da pooblastitelj s pravnim poslom pooblaščencu. Obstoj in obseg pooblastila nista odvisna od pravnega razmerja, ki je bilo zanj podlaga. Pooblaščenec je lahko tudi pravna oseba.

75. člen OZ – Oblika, ki je z zakonom predpisana za neko pogodbo ali kakšen drug pravni posel, velja tudi za pooblastilo za sklenitev te pogodbe oziroma za ta posel.

76. člen OZ – Pooblaščencu so dovoljeni samo tisti pravni posli, za katere je pooblaščen. Pooblaščencu, ki ima splošno pooblastilo, so dovoljeni samo pravni posli, ki spadajo v redno poslovanje. Pooblaščenec ne sme brez redne pooblastitve za vsak posamezen primer prevzeti menične obveznosti, skleniti pogodbe o poroštvu ali poravnavi, o odtujitvi ali obremenitvi nepremičnin, se spustiti v spor ali skleniti arbitražni sporazum in se tudi ne brez povračila odpovedati kakšni pravici.

77. člen OZ – Pooblastitelj lahko po svoji volji zoži ali prekliče pooblastilo, celo če se je s pogodbo tej pravici odpovedal. Vsako pooblastilo lahko pooblastitelj prekliče in zoži z izjavo brez posebne oblike. Če je s preklicem ali zožitvijo pooblastila kršena pogodba o naročilu, podjemna pogodba ali kakšna druga pogodba, ima pooblaščenec pravico do povrnitve tako nastale škode.

78. člen OZ – Preklic pooblastila ter njegova zožitev nimata učinka nasproti tretjemu, ki je sklenil pogodbo s pooblaščencem ali opravila kakšen drug pravni posel, ni pa vedel in ni bil dolžan vedeti, da je pooblastilo preklicano oziroma zoženo. V tem primeru ima pooblastitelj od pooblaščenca pravico zahtevati povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala, razen če pooblaščenec ni vedel in ni bil dolžan vedeti za preklic oziroma za zožitev pooblastila. To velja tudi v drugih primerih prenehanja pooblastila.

79. člen OZ – Pooblastilo preneha s prenehanjem pravne osebe kot pooblaščenca, če zakon ne določa drugače. Pooblastilo preneha s smrtjo pooblaščenca. Pooblastilo preneha s prenehanjem pravne osebe oziroma s smrtjo tistega, ki ga je dal, razen če se začeti posel ne more prekiniti brez škode za pravne naslednike ali če pooblastilo velja tudi za primer smrti tistega, ki ga je dal, bodisi po njegovi volji bodisi glede na naravo posla.

12

Razlogi za posebna pravila o pooblaščencih gospodarskih subjektov

Za g.s. je značilno, da sklepajo posle prek pooblaščencev. Vsi, ki nameravajo prek pooblaščenca skleniti posel s tem g.s., bi po splošnih pravilih morali preveriti ali so te osebe res pooblaščenci in kakšna so njihova pooblastila. Pravna pravila sledijo poslovni praksi, in sicer tako, da so oblikovala posebne tipe pooblaščencev za g.s.: prokurista, splošnega pooblaščenca, pooblaščenca po zaposlitvi, trgovskega potnika.

Težnje v primerjalnem in mednarodnem pravu

Ureditev pog. zastopnikov v slovenskem pravu je primerljiva s kontinentalnimi pravnimi redi. Uveljavlja teorijo ločevanja, po kateri je notranje razmerje med pooblastiteljem in pooblaščencem ločeno od zunanjega razmerja, ki se vzpostavi med pooblaščencem in tretjo osebo. Če so izpolnjen predpostavke za veljavno zastopanje, sta stranki pogodbenega razmerja pooblastitelj in tretja oseba. Pooblaščenec ni v p. razmerju s tretjo osebo. Opisana razmerja so značilna za t.i. neposredno ali direktno zastopanje.

Kontinentalni pravni redi poznajo tudi posredno zastopanje, na primer pri komisijski pogodbi. Tudi pri komisijski pogodbi so razmerja ločena. Tretja oseba ima zahtevke le do komisionarja, ne pa do naročnika.

Anglo-ameriški pravni redi upoštevajo ekonomsko povezanost strank in uveljavljajo teorijo identitete. Pooblaščenec enako ustvarja pravice in obveznosti za pooblastitelja, razlikujejo pa tri načine ravnanja pooblaščenca oziroma agenta:

- agent obvesti tretjo osebo, da nastopa za določenega pooblastitelja in ga imenuje- agent obvesti tretjo osebo, da nastopa za določenega pooblastitelja in ga ne

imenuje- agent dejansko posluje za tretjo osebo, vendar o tem tretje osebe ne obvesti

Načela evropskega pog. prava razlikujejo neposredno in posredno zastopanje. Pravila o neposrednem zastopanju veljajo takrat, ko agent nastopa v imenu pooblastitelja, ne glede na to, ali je identiteta pooblastitelja takoj razkrita. Če agent po sklenitvi pogodbe s tretjo osebo tej na zahtevo ne razkrije imena svojega principala, je sam zavezan proti tretji stranki, sicer je v zavezi principal. Pri posrednem zastopanju deluje agent v svojem imenu in je tudi v zavezi do tretje oseb. Toda če agent ne izpolni svojih obveznosti se pod posebnimi pogoji vzpostavi razmerje med principalom in tretjo osebo.

Predstavljena avtonomna pravila urejajo le pooblaščence g.s. in zato postavljajo ustreznejše rešitve za poslovno prakso tudi glede podelitve, prekoračitve in prenosa pooblastil. Pravila izrecno določajo, da se lahko pooblastilo podeli izrecno ali molče. Kot temeljno velja enako, da so pooblaščencu dovoljeni samo tisti posli, za katere je pooblaščen. Toda, če pooblaščenec – agent prekorači pooblastila, prekoračitev kljub temu zavezuje pooblastitelja – principala, če je glede na okoliščine tretja oseba upravičeno verjela, da je agent imel pooblastilo.

Mednarodna pravila določajo, da je pooblastilo v dvomu prenosljivo, kar je drugače kot določa OZ.

Prokurist

Gosp. družbe in podjetniki posamezniki lahko podelijo posebno obliko pooblastila – prokuro. Prokura je oblika splošnega pooblastila. Obsega prokuristovih pooblastil ne določi pooblastitelj, ampak ga določa zakon.

Prokurist je oseba, ki jo družba imenuje po posebnem postopku, ki je določen v aktu o ustanovitvi družbe. Ustanovitveni akt določa postopek podelitve in organ, ki ima

13

upravičenje za podelitev prokure. Podelitev prokure določeni osebi mora biti vpisana v sodni register vendar vpis nima konstitutivnega učinka. To pomeni, da je posel, ki ga sklene oseba, ki ji je pristojni organ podelil prokuro, a podelitev še ni vpisana, veljavno sklenjen. Prav tako je posel, ki ga sklene oseba, ki je vpisana v sodni register kot prokurist, čeprav je bila podelitev prokure že preklicana, tudi veljavno sklenjen. Prokurist je pravnem prometu pri podpisovanju družbe dolžan uporabljati takšen podpis, kot je shranjen pri sodišču, in obenem dodati pristavek, da gre za prokuro(prokurist, ali p.p. – per procura).

Prokurist je lahko kdorkoli, lahko je v delovnem ali kakršnem koli pogodbenem razmerju z družbo. Prokurist je upravičen za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin(te posle lahko sklepa samo z izrecnim pooblastilom).

Prokurista, pooblaščenca po zaposlitvi in trgovskega potnika imajo g.s.. Pooblaščencu, ki ima splošno pooblastilo so dovoljeni samo p.p., ki spadajo v redno poslovanje pooblastitelja. Splošni pooblaščenec g.s. ima upravičenje za sklepanje tistih poslov, ki jih g.s. enake dejavnosti in enake gospodarske moči sklepajo v okviru svojega rednega poslovanja.

Za vsakega splošnega pooblaščenca pa velja, da so določeni posli(posli, ki so po svoji naravi tvegani) izvzeti iz upravičenj na podlagi splošnega pooblastila. To so:

- prevzem menične obveznosti- sklenitev pogodbe o poroštvu- sklenitev pogodbe o poravnavi- sklenitev pogodbe o odtujitvi ali obremenitvi nepremičnin- spustiti se v spor ali skleniti arbitražni sporazum- odpoved kakšni pravici brez povračila

Za vsak posamezen posel opisane pravne narave mora oseba pridobiti posebno pooblastilo.

Pooblaščenec po zaposlitvi

Pooblaščenec po zaposlitvi je, kdor opravlja določeno delo na podlagi pogodbe. Pri tem niso mišljene samo osebe, ki so v delovnem razmerju. Bistveno je, da med g.s. in to osebo obstaja pogodbeno razmerje, na podlagi katerega je oseba dolžna izvrševati takšna dejanska opravila, s katerimi je sklepanje poslov povezano po naravi stvari ali pa je običajno.

Pri presoji obsega pooblastil se upošteva, katera upravičenja so običajna pri izvrševanju določenih opravil. Če je običajno ali pričakovano, da ima pri izvrševanju določenih del oseba upravičenje za sklepanje poslov določene vrste, se šteje, da ima ista upravičenja tudi konkretni izvajalec. Kriteriji za določitev obsega pooblastila so vedno le objektivni, med njimi pa najbolj primerni običaji oziroma poslovni običaji, ker povzemajo ravnanje, ki je v določenih okoliščinah pričakovano.

Za ohranitev vrste pravic se zahtevajo določena ravnanja. Če ta ravnanja izvede pooblaščenec po zaposlitvi, se šteje, da jih je izvedla pooblaščena oseba v imenu in za račun pooblastitelja, seveda pod pogojem, da je običajno, da jih izvaja ta oseba.

Trgovski potnik

Trgovski potnik je oseba, ki opravlja določena dela zunaj sedeža gosp. družbe. Ta dela so pridobivanje strank za prodajo blaga za določeno gosp. družbo.

Osebi, ki je trgovski potnik je lahko dano pooblastilo. Potem ima upravičenja določena v pooblastilu. V dvomu trgovski potnik nima pravice sklepati pogodb, ampak samo zbirati

14

naročila. Z besedo »naročila« so zajete raznovrstne izjave nasprotne stranke, ki lahko pomenijo ponudbo, vabilo dajanju ponudb ali kakšno drugo namero za sklenitev pogodbe. Upravičenje za zbiranje naročil pa ne omogoča, da trgovski potnik oblikuje izjave volje za pooblastitelja, ampak samo, da od tretje osebe sprejema izjave volje. Ko tretja oseba izjavi voljo trgovskemu potniku, se šteje, da jo je izjavila njegovemu pooblastitelju. Trgovski potnik brez izrecnega pooblastila ni pooblaščen za sklepanje pogodb na kredit in za sprejemanje kupnine. Če kljub temu sklene pogodbo na kredit, se posel podredi pravilom člena OZ o prekoračitvi pooblastila. Če mu kupec izroči kupnino, se ne šteje, da jo je izročil svojemu prodajalcu, ampak velja, da kupec še ni izpolnil svoje obveznosti po prodajni pogodbi. Trgovski potnik je pooblaščen za sprejemanje izjav glede napak blaga in drugih izjav v zvezi z izpolnitvijo pogodbe.

Ponudba in sprejem ponudbe s strani nepooblaščene osebe, z izjavo na poslovnem papirju

Po uzancah morajo biti za veljavnost izjave izpolnjeni naslednji pogoji:1. izjava ima opredelilne znake ponudbe(enako velja za sprejem)2. izjava mora biti dana na ponudnikovem poslovnem papirju, ki ga uporablja v

svojem poslovanju, z njegovim natiskanim ali odtisnjenim imenom3. izjava mora biti opremljena s ponudnikovim pečatom(žigom) in podpisana na

običajen način4. ponudba se mora nanašati na posel, s katerim se ponudnik redno ukvarja, in ne

sme presegati obsega ponudnikovega normalnega poslovanja5. nasprotna stranka ne ve, da je izjavo podpisala nepooblaščena oseba

SKLENITEV POGODBE

Soglasje volj – predpostavka za veljavno sklenitev pogodbe

Avtonomija volje v fazi sklepanja pomeni, da se vsaka stranka svobodno odloči, ali bo sklenila pogodbo in kakšna naj bo njena vsebina. Ker je pogodba dvostransko razmerje, morata obe stranki želeti isto, da to razmerje sploh nastane. Soglasje volj je predpostavka za veljavno sklenitev pogodbe. Pogodba je torej sklenjena, ko stranki dosežeta soglasje volj, kar pomeni, da morata soglašati o vseh bistvenih sestavinah, o nebistvenih sestavinah pa med njima ne sme biti nesoglasja.

15. člen OZ – Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah.

Za ugotavljanje soglasja volj je obligacijsko pravo razvilo dva pravna instituta: ponudbo in sprejem ponudbe. Pogodba je sklenjena, če je ponudba dana in če naslovnik ponudbo sprejme.

21. člen OZ – Pogodba je sklenjena takrat, ko ponudnik prejme od druge stranke(naslovnika) izjavo, da ponudbo sprejema. Šteje se, da je pogodba sklenjena v kraju, v katerem je imel ponudnik svoj sedež oziroma prebivališče v trenutku, ko je dal ponudbo.

Teorija opredeljuje naslednje splošne predpostavke za veljavno sklenitev pogodbe:- stranki morata biti poslovno sposobni- imeti morata pravo voljo- posel mora biti mogoč in dopusten

Posebna oblika za izkazano voljo je predpostavka le v nekaterih primerih. Prav tako so za posamezno pogodbo lahko določene druge posebne predpostavke.

Namen instituta ponudbe in njenega sprejema je predvsem ugotoviti soglasje volj. Soglasje volj je po naravi stvari nujni pogoj za nastanek pogodbe, ponudba in njen istovetni sprejem pa sta le merilo za ugotavljanje soglasja. Če soglasje med strankama nesporno obstaja je treba omogočiti nastanek pogodbe. Novejša avtonomna pravila

15

gospodarskega in pogodbenega prava so posegla v tradicionalna pravila in izrecno dopuščajo ugotavljanje soglasja volj tudi mimo obstoja ponudbe in njenega sprejema. Določajo, da je pogodba sklenjena takrat, ko je ponudba sprejeta, ali na podlagi drugačnega ravnanja strank, ki kaže, da je med njima soglasje doseženo. Če med strankama ni dosežen sporazum o bistvenih sestavinah oziroma ni izkazana enaka volja obeh strank, pogodba ne nastane. V teoriji je sporno ali gre v tem primeru za neobstoječ posel ali pa za absolutno neveljaven oziroma ničen posel.

Napaka volje je razlog za relativno neveljavnost ali izpodbojnost. Poglavitna razlika med nesoglasjem volj in napakami volje je v tem, da v primeru nesoglasja stranki ne izrazita enake volje, v primeru napak volje pa stranki sicer izrazita enako voljo, toda ta volja je na videz enaka.

45. člen OZ – Če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri drugi stranki utemeljen strah, tako, da je ta zaradi tega sklenila pogodbo, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe. Strah se šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega.

46. člen OZ – Zmota je bistvena, če se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na to osebo, ali na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila. Stranka, ki je v zmoti, lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen, če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Če je pogodba zaradi zmote razveljavljena, ima druga poštena stranka pravico zahtevati povrnitev škode, ki ji je zaradi tega nastala, ne glede na to, da stranka, ki je bila v zmoti, za svojo zmoto ni kriva. Stranka, ki je v zmoti, se ne more nanjo sklicevati, če je druga stranka pripravljena izpolniti pogodbo tako, kot da zmote ni bilo.

47. člen OZ - Pri neodplačni pogodbi se šteje za bistveno zmoto tudi zmota v nagibu, ki je bil odločilen za prevzem obveznosti.

48. člen OZ - Zmota osebe, po kateri je stranka izjavila svojo voljo, se šteje enako kot zmota v izjavljanju lastne volje.

49. člen OZ - Če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe tudi takrat, kadar zmota ni bistvena. Stranka, ki je v prevari sklenila pogodbo, ima pravico zahtevati povrnitev nastale škode. Prevara, ki jo je storil kdo tretji, vpliva na samo pogodbo, če je druga pogodbena stranka ob sklenitvi pogodbe zanjo vedela ali bi bila morala vedeti. Neodplačna pogodba se lahko razveljavi tudi, če je prevaro storil kdo tretji, ne glede na to, ali je druga pogodbena stranka ob sklenitvi pogodbe zanjo vedela ali bi bila morala vedeti.

Poseben primer nesoglasja je nesporazum. Izjeme od pravila, da je izkazano soglasje volj pogoj za veljavno sklenitev pogodbe, so določene s pravili:

- o obvezni sklenitvi in obvezni vsebini pogodbe- o uporabi splošnih pogojev pogodbe

16. člen OZ - Kadar sta stranki prepričani, da se strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali predmetu obveznosti, se šteje, da pogodba ni bila sklenjena.

Volja in izjava volje

Volji obeh strank morata biti soglasni. Volja se lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem. Izjavljena volja ni vedno resnična volja, kajti stranka lahko svoji izjavi pripiše drugačen pomen kot nasprotna stranka. Zato se postavlja vprašanje, ali je treba upoštevati resnično voljo stranke ali izjavljeno voljo. Glede izjavljene volje pa je treba določiti, po katerih merilih se določi vsebina izjave.

18. člen OZ - Volja za sklenitev pogodbe se lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji. Izjava volje mora biti svobodna in resna.

16

Načelo o avtonomiji volje sicer govori v prid stališču, da je pomembna resnična volja. To bi pomenilo, da pogodba ni sklenjena, če nasprotna stranka pripiše izjavi volje drugačen pomen kot stranka, ki je to izjavo dala.

V primeru nasprotovanja med resnično in izjavljeno voljo je načelno treba dati prednost izjavljeni volji. Vsebina izjave se ne določa po tem(oziroma samo po tem), kako jo razume nasprotna stranka. Izjava volje ima takšno vsebino, kot jo je nasprotna stranka smela razumeti. Odločilni so objektivni kriteriji.

Bistvene sestavine pogodbe

V zvezi z ugotavljanjem soglasja volj je med pogodbenimi sestavinami treba razlikovati bistvene(essentialia negotii) in nebistvene sestavine(naturalia negotii). Stranki morata:

1. izrecno soglašati o pogodbenem tipu2. izrecno soglašati o bistvenih sestavinah tega pogodbenega tipa3. o nebistvenih sestavinah soglasja ni treba izkazati, med strankama pa glede

nebistvenih sestavin ne sme biti izkazano nesoglasje

Če stranki ne soglašata o pogodbenem tipu, tudi ni mogoče določiti relevantnih bistvenih sestavin. Soglasje o vseh bistvenih sestavinah določenega pogodbenega tipa se ne domneva, ampak mora biti izkazano. Izjema so pravila o obvezni vsebini pogodbe, ko predpisana vsebina tudi glede bistvenih sestavin nadomesti pogodbene določbe. Pravna pravila lahko nadomestijo voljo pogodbenih strank le glede nebistvenih sestavin.

451. člen OZ - Če kraj izročitve ni določen v pogodbi, je treba stvar izročiti v kraju, v katerem je imel prodajalec ob sklenitvi pogodbe sedež oziroma prebivališče. Če pa je bilo pogodbenikoma ob sklenitvi pogodbe znano, kje je stvar oziroma kje naj bo izdelana, je treba stvar izročiti v tem kraju.

Pravilo, da mora biti volja pogodbenih strank o bistvenih sestavinah izkazana, je določeno zaradi varstva strank. Preprečuje, da ne bi bile stranke prehitro zavezane. Tudi predlog za sklenitev pogodbe, ki ne vsebuje bistvenih sestavin, ni ponudba in predlagatelja ne zavezuje.

22. člen OZ - Ponudba je določeni osebi dan predlog za sklenitev pogodbe, ki vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe, tako da bi se z njegovim sprejemom pogodba lahko sklenila. Če sta pogodbeni stranki po doseženem soglasju o bistvenih sestavinah pogodbe pustili kakšne stranske točke za kasneje, se šteje pogodba za sklenjeno, stranske točke pa uredi, če sama pogodbenika ne dosežeta soglasja o njih, sodišče, ki pri tem upošteva prejšnja pogajanja, prakso vzpostavljeno med strankama in običaje. Predlog naslovljen nedoločenemu številu oseb, ki vsebuje vse bistvene sestavine, se šteje kot vabilo k dajanju ponudb, če iz okoliščin ne izhaja drugače.

Za posamezne pogodbene tipe pravna pravila izrecno določajo, katere so njihove bistvene sestavine, na primer za gosp. prodajno pogodbo je to predmet, za negospodarsko pogodbo pa predmet in cena.

438. člen OZ - Stvar, za katero gre pri pogodbi, mora biti v prometu in je nična pogodba o prodaji stvari, ki je izven prometa. Prodaja se lahko nanaša tudi na bodočo stvar.

439. člen OZ - Prodajna pogodba je nična, če je bila stvar, za katero gre pri pogodbi, ob njeni sklenitvi že uničena. Če je bila stvar ob sklenitvi pogodbe le delno uničena, lahko kupec odstopi od pogodbe ali pa ostane pri njej ob sorazmernem znižanju kupnine. Vendar ostane pogodba v veljavi in ima kupec le pravico do znižanja kupnine, če delno uničenje stvari ne moti, da pogodba doseže svoj namen, ali če je za določeno stvar tak običaj v pravnem prometu.

440. člen OZ - Prodaja tuje stvari veže pogodbenika; vendar lahko kupec, ki ni vedel in ni bil dolžan vedeti, da je stvar tuja, odstopi od pogodbe, če zaradi tega ne more doseči njenega namena, in zahteva odškodnino.

17

441. člen OZ - Sporna pravica je lahko predmet prodajne pogodbe. Vendar je nična pogodba, s katero bi odvetnik ali kakšen drug prevzemnik naročila kupil sporno pravico, katere uveljavitev mu je bila zaupana.

442. člen - Če kupnina v pogodbi ni določena in tudi ni v njej dovolj podatkov, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti, se šteje, da pogodba ni nastala. Če v gospodarski prodajni pogodbi kupnina ni določena in tudi ni v njej dovolj podatkov, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti, mora kupec plačati kupnino, ki jo je prodajalec običajno zaračunaval ob sklenitvi pogodbe; če te ni, pa primerno kupnino. Za primerno kupnino se šteje dnevna cena ob sklenitvi pogodbe; če te ni mogoče ugotoviti, pa cena, ki jo ugotovi sodišče glede na okoliščine primera.

443. člen OZ - Če je dogovorjena večja kupnina od cene, ki jo je za posamezno vrsto stvari predpisal pristojni organ, dolguje kupec le predpisano ceno; če pa je dogovorjeno kupnino že plačal, ima pravico zahtevati vrnitev razlike.444. člen OZ - Če je dogovorjena dnevna cena, dolguje kupec kupnino, ugotovljeno z uradno evidenco na trgu prodajalčevega kraja takrat, ko bi morala biti izpolnitev opravljena. Če takšne evidence ni, se dnevna cena določi na podlagi elementov, ki se na trgu običajno uporabljajo za določitev cene.

445. člen OZ - Če nekdo tretji, kateremu je bila zaupana določitev kupnine, noče ali ne more določiti kupnine, pogodbenika pa se pozneje ne sporazumeta o njej, vendar pogodbe ne razvežeta, se šteje, da je dogovorjena primerna kupnina.

446. člen OZ - Za pogodbeno določilo, s katerim se določitev kupnine pušča na voljo enemu pogodbeniku, se šteje, kot da sploh ni bilo dogovorjeno.

Glede soglasja o nebistvenih sestavinah velja:- če nobena od strank ne izjavi svoje volje o nebistvenih sestavinah, se domneva,

da je o nebistvenih sestavinah izkazano soglasje, določijo se po pravnih pravilih- če stranka izjavi svojo voljo o katerikoli od nebistvenih sestavin, mora biti o teh

sestavinah izjavljena tudi enaka volja nasprotne stranke.

Če katera od strank izrazi voljo, da so v pogodbo vključene posebne sestavine(accidentalia negotii) mora biti doseženo tudi soglasje o teh sestavinah. Posebne sestavine so tiste, ki niso nujne v zvezi z izpolnitvenim ravnanjem določenega pogodbenega tipa, a jih stranke lahko vključijo v pogodbene obveznosti(pogodbena kazen, ara, dokumentarni akreditiv…).

Faze pri sklepanju pogodb

Glede pravnih posledic je dejanja v zvezi s sklenitvijo pogodbe mogoče razdeliti v tri faze:- popolnoma neobvezujoča faza - pogajanja – pogajanja ne zavezujejo k sklenitvi pogodbe, vendar je stranka, ki se

nepošteno pogaja, odškodninsko odgovorna.- ponudba in sprejem ponudbe – ponudba ponudnika veže. Če jo naslovnik sprejme

je pogodba sklenjena.

Ponudba in sprejem ponudbe

Predlog za sklenitev pogodbe učinkuje kot ponudba(oferta) samo, če so izpolnjeni opredelilni elementi ponudbe:

- predlog mora izražati voljo predlagatelja, da je v primeru sprejetja zavezan- vsebovati mora bistvene sestavine in- naslovnik mora biti določen

27. člen OZ - Ponudba za sklenitev pogodbe, za katero zahteva zakon posebno obliko, veže ponudnika samo, če je dana v taki obliki. To velja tudi za sprejem ponudbe.

Predlog za sklenitev pogodbe je ponudba samo, če izraža voljo predlagatelja, da je v primeru sprejetja zavezan, oziroma mora izražati predlagateljevo voljo, da želi zgolj na

18

podlagi tega predloga skleniti pogodbo(animus contrahendi). Ponudnik naslovniku ne predlaga medsebojnega usklajevanja pogodbene vsebine, ampak poda svoj dokončni predlog.

Predlog se šteje za ponudbo samo, če vsebuje bistvene sestavine določenega pogodbenega tipa oziroma izpolnitvena ravnanja. Ni treba, da so bistvene sestavine izrecno določene, zadošča njihova določljivost. Pogodbene sestavine, ki niso določene v ponudbi se določijo na podlagi zakonskih pravil.

Le predlog, v katerem je naslovnik določen je ponudba. V teoriji se kot individualna ponudba označuje tista, ki je naslovljena na določeno osebo ali osebe. Pri splošni ponudbi ali ponudbi javnosti pa so naslovniki neznani oziroma je naslovljena na nedoločeno število oseb(22. člen OZ).

Pravni učinek ponudbe

Ponudba je enostranski pravni posel, saj že izjava volje ene stranke – ponudnika povzroči nastanek pravnega razmerja. Bistveno za nastalo pravno razmerje je, da ponudba ponudnika zavezuje k sklenitvi pogodbe. S tem, ko je dal ponudbo, je ponudnik izrazil svojo končno voljo o vsebini konkretnega posla. Naslovniku je prepuščeno, da ponudbo sprejme ali zavrne. Če naslovnik ponudbo sprejme, je pogodba sklenjena.

Ponudnika ponudba veže od takrat, ko jo naslovnik sprejme. Pod posebnimi pogoji lahko ponudnik ponudbo umakne, ne more pa preprečiti učinkov ponudbe – da ponudba veže. Če ponudnik v predlogu za sklenitev pogodbe navede, da ga ta predlog ne veže, potem to ni ponudba(z besedami:«neobvezno, ohne obligo, količine so omejene…«). Druge pogodbene iniciative, vabilo k dajanju ponudb ali vabilo k pogajanjem, ne omogočajo sprejema.

Če so določeni omejitveni pogoji za umik in preklic je ponudba trdna. Izjema od pravila, da dana ponudba ponudnika veže, je umik ponudbe. Tudi kontinentalni pravni redi, ki normirajo trdno ponudbo, omogočajo umik ponudbe. Umik velja samo, če ga je naslovnik prejel pred ponudbo ali sočasno z njo. Umik ponudbe po tem, ko se je naslovnik že seznanil z izjavo o ponudbi ali ponudbo celo sprejel, je brez učinka. Razlika med umikom ponudbe in preklicem ponudbe je v tem, da pri umiku učinki dejansko ne nastopijo, pri preklicu ponudbe pa so učinki nastopili, a ne veljajo več.

Veljavnost ponudbe

Ponudnik v ponudbi lahko določi rok, do katerega mora biti ponudba sprejeta, oziroma rok, do katerega ponudba veže ali velja. Pravna pravila pa določajo rok veljavnosti za tiste primere, ko ponudnik roka ni določil ali ga je določil, a utegne biti sporno, kdaj začne teči rok. Ponudbe glede na določitev veljavnosti:

- veljavnost je določena datumsko- veljavnost je določena rokovno- veljavnost ni določena

Če naslovnik izjavi, da ponudbo zavrača, ponudba preneha veljati, četudi rok za njeno veljavnost še ni potekel. Če ponudnik določi rok datumsko, ponudba veže do izteka roka. Če ponudnik določi rok v dnevih, tednih, mesecih in ne določi, od kdaj začne teči, je štetje roka odvisno od tega, ali je ponudba dana po pošti ali z neposrednimi sredstvi sporočanja. Če je ponudba oddana po pošti, rok teče od dneve, označenega v pismu, če v pismu ni datuma, pa od datuma, ki je na ovojnici. V primeru telegrama rok teče od datuma, ko je bil oddan na pošto. Rok za sprejem, ki ga je ponudnik določil po telefonu, s teleksom ali z drugimi neposrednimi sredstvi sporočanja, pa teče od trenutka, ko naslovnik prejme ponudbo.

19

Če ponudnik ne določi roka za sprejem, je treba upoštevati, ali je ponudba dana odsotni osebi ali ustno. Ponudba dana odsotni osebi, veže toliko časa, kolikor je normalno potrebno, da prispe do te osebe, da jo ta preuči ter o njej odloči in da odgovor o sprejemu prispe do ponudnika. Za prispetje ponudbe in odgovora se upošteva čas, ki je običajno potreben.

Ponudba dana ustno, v kateri ni določen rok za sprejem, se šteje za zavrnjeno, če ni sprejeta takoj, razen, če iz okoliščin izhaja, da ima naslovnik nekaj časa za premislek. Ponudba dana fizično navzoči osebi, se šteje za ponudbo, dano ustno. Ponudba dana po pošti, se šteje za ponudbo, dano odsotni osebi. Ponudba, dana po telefonu – ko je na nasprotni strani oseba, in ne avtomatski odzivnik – se bo štela za ponudbo, dano ustno. Ponudba, da na po telefaksu, pa se bo štela za ponudbo dano odsotni osebi.

25. člen OZ - Ponudnika veže ponudba, razen če je izključil svojo obveznost, da ostane pri ponudbi, ali če ta izključitev izhaja iz okoliščin posla. Ponudbo lahko ponudnik umakne samo, če je naslovnik prejel umik, preden je prejel ponudbo, ali sočasno z njo.

26. člen OZ - Ponudba, v kateri je določen rok, do katerega mora biti sprejeta, veže ponudnika do izteka tega roka. Rok za sprejem, ki ga je določil ponudnik v telegramu ali pismu, začne teči od dneva, ki je označen v pismu, če v pismu ni datuma, od datuma, ki je na pisemski ovojnici oziroma od datuma, ko je bil telegram oddan na pošto. Rok za sprejem, ki ga je določil ponudnik po telefonu, s teleksom ali z drugimi neposrednimi sredstvi sporočanja, začne teči od trenutka, ko naslovnik prejme ponudbo. Ponudba, dana odsotni osebi, v kateri ni določen rok za sprejem, veže ponudnika toliko časa, kolikor je običajno potrebno, da ponudba prispe do te osebe, da jo ta prouči ter o njej odloči in da odgovor o sprejemu prispe do ponudnika. Ponudba dana ustno, v kateri ni določen rok za sprejem, se šteje za zavrnjeno, če ni sprejeta takoj, razen če iz okoliščin izhaja, da ima naslovnik nekaj časa za premislek. Če rok, določen za sprejem, še ni potekel, ponudba preneha veljati, ko k ponudniku prispe izjava o njeni zavrnitvi.

Sprejem ponudbe in njegovi učinki

Sprejem ponudbe je prav tako kot ponudba enostranska izjava volje, le, da ne ustvarja učinkov samo za naslovnika, to je osebo, ki izjavi sprejem. Sprejem ponudbe pomeni, da je pogodba sklenjena. Pogodba je sklenjena, če so kumulativno izpolnjeni pogoji:

- sprejem mora biti pravočasen – sprejem je pravočasen, če naslovnikova izjava o sprejemu ponudbe prispe k ponudniku do poteka veljavnosti ponudbe. Izjemi od tega pravila sta:

sprejem ponudbe, ki je prenehala veljati zapoznela vročitev izjave o sprejemu

- sprejem mora biti istoveten s ponudbo – sprejem je istoveten s ponudbo, če se vsebina izjave o sprejemu ponudbe sklada s ponudbo, saj sicer ne moremo govoriti o soglasni volji obeh pogodbenih strank. Izjava, ki izraža sprejem, obenem pa predlaga, da se ponudba spremeni ali dopolni, ni istovetna s ponudbo. Pomeni, da je naslovnik ponudbo zavrnil in sam dal drugo ponudbo prejšnjemu ponudniku(nasprotna ponudba).

- izražati mora voljo naslovnika, da je s sprejemom zavezan

Za manjša neskladja je predvidena izjema od zahteve po popolni identičnosti med ponudbo in sprejemom. Pod določenimi pogoji dopolnitve ali spremembe v sprejemu ponudbe ne pomenijo zavrnitve prvotne ponudbe, ampak sprejem. Sprejem ponudbe z dopolnitvami ali spremembami pomeni sprejem, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja:

- dopolnitve ali spremembe ne smejo bistveno spreminjati ponudbe- ponudnik ne sme ugovarjati sprejemu z dopolnitvami ali spremembami

29. člen OZ - Če odgovor na ponudbo izraža sprejem, hkrati pa predlaga, naj se v nečem spremeni ali dopolni, se šteje, da je naslovnik ponudbo zavrnil in sam dal drugo ponudbo svojemu prejšnjemu ponudniku. Odgovor na ponudbo, ki izraža sprejem, toda vsebuje dopolnitve ali spremembe, ki bistveno ne spreminjajo ponudbe, pomeni sprejem, razen če ponudnik takoj ugovarja. Če ne ravna tako, se pogodba sklene v skladu z vsebino ponudbe s spremembami, ki so navedene v izjavi o

20

sprejemu. Če se dopolnitve ali spremembe nanašajo na ceno, plačilo, kakovost ali količino blaga, kraj in čas dobave, obseg odgovornosti ene stranke v primerjavi z drugo ali na reševanje sporov, se šteje, da bistveno spreminjajo ponudbo.

Načini sprejema ponudbe

Ponudba se lahko izjavi:- izrecno- s konkludentnim ravnanjem – ponudba se lahko sprejme z določenim ravnanjem,

brez izrecne izjave, če takšen način sprejema dopušča ponudba sama, praksa, vzpostavljena med strankama ali običaji

- molče – po splošnem pogodbenem pravu molk naslovnika ne pomeni, da sprejme ponudbo. Pri g.p.p. pa je takrat, ko naslovnik sicer molči, a določena okoliščina utemeljuje sklepanje, da njegov molk izraža sprejem, pogodba kljub naslovnikovemu molku sklenjena. OZ določa dva primera, ko se kljub naslovnikovemu molku šteje, da ponudbo sprejema. To sta:

stalna poslovna zveza glede določenega blaga izvajanje naročil in določenih dejavnosti

28. člen OZ - Ponudba je sprejeta, ko ponudnik prejme izjavo naslovnika, da sprejema ponudbo. Ponudba je sprejeta tudi, če naslovnik pošlje stvar ali plača ceno ali če stori kaj drugega, kar na podlagi ponudbe, prakse, vzpostavljene med strankama ali običaja lahko šteje za izjavo o sprejemu. Sprejem učinkuje v trenutku, ko je bilo dejanje storjeno, če je bilo storjeno v rokih, ko ponudba še veže. Sprejem ponudbe se lahko umakne, če ponudnik prejme izjavo o umiku pred izjavo o sprejemu ali sočasno z njo.

30. člen OZ - Če naslovnik molči, to ne pomeni, da sprejema ponudbo. Brez učinka je določilo v ponudbi, da bosta molk naslovnika ali kakšna druga njegova opustitev (na primer, če ne zavrne ponudbe v določenem roku ali če poslane stvari, za katero mu je dana ponudba, ne vrne v določenem času) veljala za sprejem ponudbe. Vendar se v primeru, ko je naslovnik glede določenega blaga v stalni poslovni zvezi s ponudnikom, šteje da je sprejel ponudbo, ki se nanaša na takšno blago, če je ni takoj ali v danem roku zavrnil. Prav tako mora tisti, ki se je ponudil drugemu, da bo po njegovih naročilih opravljal določene posle, ter tisti, v čigar dejavnost spada izvrševanje takšnih naročil, izvršiti dobljeno naročilo, če ga ni takoj zavrnil. Če naslovnik v primeru iz prejšnjega odstavka ponudbe oziroma naročila ni zavrnil, se šteje, da je bila pogodba sklenjena v trenutku, ko je ponudbo oziroma naročilo dobil.

Pogajanja

O pogajanjih govorimo, ko stranka izkazuje drugi stranki namen, da bo sklenila konkretno pogodbo.

Za presojo, ali je stranka s svojim ravnanjem izkazala namen, da namerava skleniti pogodbo, je treba upoštevati predvsem objektivna, namreč kako praksa vrednoti ravnanje. Če to ravnanje pri nasprotni stranki upravičeno vzbudi prepričanje o namenu skleniti pogodbo, je stranka vstopila v fazo pogajanj. V fazi pogajanj je lahko samo ena stranka, lahko pa obe.

Določitev pravic in obveznosti med pogajanji izraža kompromis med načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij in načelom vestnosti in poštenja. Prosto urejanje oblig. razmerij med drugim pomeni, da udeleženci svobodno odločajo, s kom bodo sklenili pogodbo in kakšna bo njena vsebina. Zato pogajanja ne zavezujejo k sklenitvi pogodbe in jih lahko vsaka stranka prekine, kadarkoli hoče. Z vstopom v pogajanja pa je stranka zavezana k določeni stopnji spoštovanja interesov nasprotne stranke. Zavezana je k poštenim pogajanjem, k temu, da ne sme neupravičeno odstopiti od pogajanj. Če neupravičeno odstopi od pogajanj oziroma se nepošteno pogaja, je odškodninsko odgovorna. Odgovornost za pogajanja se v teoriji povezuje s pojmom culpa in contrahendo. Vsebina pojmov ni ista. Culpa in contrahendo(diligentia in contrahendo, predpogodbena odgovornost) je širši pojem. Culpa in contrahendo vključuje naslednje obveznosti:

- obveznost poštenih pogajanj

21

- obveznost podajanja resničnih izjav pred sklenitvijo pogodbe- obveznost seznanitve nasprotne stranke o posameznih pomembnih dejstvih- obveznost varovanja podatkov, pridobljenih med pogajanji

20. člen OZ - Pogajanja pred sklenitvijo pogodbe ne zavezujejo in jih lahko vsaka stranka prekine, kadarkoli hoče. Vendar odgovarja stranka, ki se je pogajala, ne da bi imela namen skleniti pogodbo, za škodo, ki jo je povzročila drugi stranki. Za škodo odgovarja tudi stranka, ki se je pogajala z namenom skleniti pogodbo, pa je ta namen brez utemeljenega razloga opustila in tako drugi stranki povzročila škodo. Če se stranki drugače ne sporazumeta, trpi vsaka stranka svoje stroške s pripravami za sklenitev pogodbe, skupne stroške pa trpita v enakih delih.

3. člen OZ - Udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.

5. člen OZ - Pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij morajo udeleženci spoštovati načelo vestnosti in poštenja. Udeleženci v obligacijskih razmerjih morajo v prometu ravnati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji.

Nepoštena pogajanja – pogajanja brez namena skleniti pogodbo

Če stranka od pogajanj odstopi zaradi razloga, ki je po objektivnih merilih neupravičen, ji je mogoče očitati, da v resnici niti ni imela nameniti skleniti pogodbo, oziroma vsaj ne bi smela izkazovati tega namena. Zato velja, da ravna nepošteno, če je pri nasprotni stranki upravičeno vzbudila prepričanje, da ima namen skleniti pogodbo, a v resnici tega namena ni imela. Če je stranka ob vstopu v pogajanja namen sicer imela, a ga je pozneje opustila, je treba presoditi, ali je opustitev utemeljena ali ne. Če je namen skleniti pogodbo opustila zaradi neutemeljenih razlogov, se je pogajala nepošteno.

Primeri pogajanj brez namena skleniti pogodbo(nepoštena pogajanja):- če stranka ve, da ne bo zmogla finančnih sredstev- če stranka ve, da ni sposobna tehnično ali v zahtevanem roku izvršiti posla- če se pogaja zato, da drugemu prepreči sklenitev posla- če stranka ugotovi, da so njene ocene o lastnih potrebah po blagu ali storitvah

napačne- če stranka ugotovi, da so njene kalkulacije cene napačne

Primeri upravičenega odstopa od pogajanj:- stranka izve za slabo premoženjsko stanje nasprotne stranke- stranka izve, da lahko najde izvajalca po ugodnejši ceni- stranka zaradi dodatnih zahtev nasprotne stranke ugotovi, da njeno blago ne

ustreza- stranka izve, da nasprotna stranka ni pripravljena zagotoviti zavarovanj za

izpolnitev pogodbenih obveznosti- nasprotna stranka pove, da v primeru doseženega soglasja ni pripravljena potrditi

pisnega zapisa o sklenitvi pogodbe

Odškodninska odgovornost za nepošteno pogajanje

Stranka, ki se je nepošteno pogajala, mora drugi stranki povrniti škodo. V fazi pogajanj je stranka načelno upravičena do stroškov v zvezi s pogajanji, ne pa tudi do stroškov, ki merijo na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, saj pogodba še ni sklenjena. Pogajanja ne obvezujejo k sklenitvi pogodbe.

Predlogi javnosti za sklenitev pogodbe - vabilo k dajanju ponudb

22

Eden od opredelilnih elementov za ponudbo je določenost ponudnika oziroma ponudnikov. Slovensko pravo, tako kot večina pravnih redov normira individualno ponudbo. Ponudbe javnosti(splošne ponudbe) pa načelno ne šteje za ponudbo.

Če predlog izraža predlagateljevo voljo za sklenitev pogodbe in vsebuje vse bistvene sestavine, toda ni namenjen določeni osebi, ampak nedoločenemu številu oseb, se načelno šteje kot vabilo k dajanju ponudb. Vabilo k dajanju ponudb nima enakih učinkov kot ponudba. To predvsem pomeni, da predlagatelja ne zavezuje k sklenitvi pogodbe v tem smislu, da bi zgolj na podlagi sprejema katerega od neznanih naslovnikov prišlo do sklenitve pogodbe. Oseba, ki poda vabilo k dajanju ponudb, pa odškodninsko odgovarja:

- če brez utemeljenega razloga ne sklene pogodbe oziroma ne sprejme ponudbe- če sklene pogodbo, vendar ne pod pogoji, objavljenimi v vabilu k dajanju ponudb

Predlogi javnosti za sklenitev pogodbe – razstavljanje blaga

Razstavljeno blago z označitvijo cene se ne šteje kot vabilo k dajanju ponudb(kar velja za predlog naslovljen nedoločenemu številu oseb), ampak kot ponudba.

23. člen oz - Razstavljanje blaga z označitvijo cene se šteje za ponudbo, če ne izhaja iz okoliščin primera ali iz običajev kaj drugega.

Predlogi javnosti za sklenitev pogodbe – katalogi in oglasi

Katalogi, ceniki tarife, oglasi in druga obvestila se enako kot vsi predlogi, naslovljeni nedoločenemu številu oseb, štejejo samo za vabila k dajanju ponudb. Pošiljatelj ni zavezan k sklenitvi pogodbe.

24. člen OZ – Poslani katalogi, ceniki, tarife in druga obvestila ter oglasi v tisku, z letaki, po radiu, televiziji ali kako drugače niso ponudbe za sklenitev pogodbe, temveč samo vabila k ponudbi pod objavljenimi pogoji. Vendar pošiljatelj takšnih vabil odgovarja za škodo, ki je nastala ponudniku, če brez utemeljenega razloga ne sprejme njegove ponudbe.

Predlogi javnosti za sklenitev pogodbe – javni razpis, licitacija

V javnem razpisu, ki je objavljen v javnih glasilih, razpisovalec objavi poglavitne pogoje o bodočem poslu in pogojih za izbiro pogodbene stranke. Ti pogoji so pogosto podrobneje opredeljeni v razpisni dokumentaciji, ki je na poziv dostopna zainteresiranim osebam. Javni razpis ima naravo vabila k dajanju ponudb. Javni razpis predvsem ne izraža volje razpisovalca, da želi zgolj na podlagi te izjave skleniti pogodbo(ne izraža animus contrahendi), torej ne izpolnjuje vseh opredelilnih elementov za ponudbo. Namen javnega razpisa pa ni predstaviti dokončno voljo razpisovalca, ampak pridobiti konkurenčne ponudbe, o sprejemu katerih se bo razpisovalec šele izrekel.

Vabilo k licitaciji zavezuje vabilca, da sklene pogodbo s tistim, ki ponudi najnižjo ceno. Toda ta obveznost še ne ustvari učinkov ponudbe. Kadar pa pogodbena iniciativa nima znakov ponudbe in izpolnjuje le opredelilne elemente za vabilo k dajanju ponudb, je predlagatelj prav tako obvezan k sklenitvi pogodbe. Sankcija za kršitev te obveznosti je odškodninska. S tem ko zakon določa obveznost sklenitve pogodbe, vabilu k licitaciji o ceni del še ne pripisuje učinkov ponudbe, ampak le takšne učinke, kot jih ima vabilo k dajanju ponudb. Če torej oseba objavi vabilo k licitaciji in prekrši svojo obveznost sklenitve pogodbe s tistim, ki ponudi najnižjo ceno, odgovarja le odškodninsko.

623. člen OZ - Vabilo k licitaciji za izvršitev določenih del po določenih pogojih in ob določenih jamstvih, naslovljeno na določeno ali nedoločeno število oseb, zavezuje vabilca, da sklene pogodbo o teh delih s tistim, ki ponudi najnižjo ceno, razen če je to obveznost v vabilu k licitaciji izključil. Če je izključena obveznost sklenitve pogodbe, se šteje vabilo k licitaciji za vabilo zainteresiranim, naj oni napravijo ponudbe za pogodbo po objavljenih pogojih.

23

Določeno je, da z javnim razpisom dana obljuba nagrade tistemu, ki opravi določeno dejanje, doseže kakšen uspeh ali se znajde v določenem položaju, ali obljuba dana pod kakšnim drugim pogojem, veže tistega, ki jo je dal, da jo mora izpolniti.

207. člen OZ - Z javnim razpisom dana obljuba nagrade tistemu, ki opravi določeno dejanje, doseže kakšen uspeh ali se znajde v določenem položaju, ali obljuba, dana pod kakšnim drugim pogojem, veže tistega, ki jo je dal, da jo mora izpolniti. Kdor obljubi nagrado ali vabi h kakšnemu nagradnemu tekmovanju, mora določiti rok za tekmovanje; če tega ne stori, ima vsak, ki se želi udeležiti tekmovanja, pravico zahtevati od sodišča, naj določi ustrezen rok.

208. člen OZ - Obljuba se lahko prekliče tako, kot je bila dana, pa tudi z osebnim sporočilom; vendar ima tisti, ki je opravil dejanje, ni pa vedel in ni bil dolžan vedeti, da je obljuba nagrade preklicana, pravico zahtevati obljubljeno nagrado, tisti, ki je imel do preklica izdatke, potrebne za dejanje iz javnega razpisa, pa pravico do njihovega povračila, razen če tisti, ki je obljubil nagrado, dokaže, da so bili izdatki zaman. Obljube nagrade ni mogoče preklicati, če je bil v razpisu določen rok za dejanje oziroma za obvestilo o doseženem uspehu ali o uresničitvi določene zamisli.

209. člen OZ - Pravico do nagrade ima tisti, ki prvi opravi dejanje, za katero je bila nagrada obljubljena. Če je več oseb hkrati opravilo dejanje, gre vsaki enak del nagrade, razen če pravičnost ne zahteva drugačne delitve.

210. člen OZ - O podelitvi nagrade pri razpisu odloča organizator razpisa, ali pa ena ali več oseb, ki jih on določi. Če pa so v razpisnih pogojih ali v kakšnih splošnih predpisih, ki veljajo za določen razpis, postavljena pravila, po katerih naj bo podeljena nagrada, ima vsak udeleženec razpisa pravico zahtevati razveljavitev odločitve o podelitvi nagrade, če nagrada ni bila podeljena v skladu s temi pravili. Lastnino ali kakšno drugo pravico na delu, ki je bilo nagrajeno na razpisu, pridobi organizator razpisa samo, če je bilo tako določeno v objavi razpisa.

211. člen OZ - Obveznost tistega, ki je nagrado obljubil, preneha, če mu v roku, ki je določen v razpisu, nihče ne sporoči, da je opravil dejanje, dosegel uspeh ali sploh izpolnil v javnem razpisu postavljene pogoje; če ni določil nobenega roka, pa po enem letu od objave razpisa.

Predpogodba

Predpogodba(pactum de contrahendo, preliminarna pogodba) je pogodba, s katero se stranki obvežeta, da bosta sklenili glavno pogodbo. Predmet predpogodbe je sklenitev glavne pogodbe. Predpogodbo skleneta stranki takrat, ko želita vzpostaviti obveznostno razmerje, a še ne želita prevzemati obveznosti iz glavne pogodbe. Najpogostejši razlog je, da še niso znane vse okoliščine, povezane z izpolnjevanjem obveznosti iz glavne pogodbe.

Po OZ je predpogodba veljavno sklenjena le, če vsebuje vse bistvene sestavine glaven pogodbe, to je tistega pogodbenega tipa, ki velja za glavno pogodbo. OZ izhaja iz predpostavke, da bi sicer bila pogodbena obveznost nedoločena in zato prisilna izvršitev nemogoča.

OZ izrecno ne pojasnjuje, ali je predpogodba sklenjena tudi, če sta stranki katero pogodbeno sestavino(pod pogojem, da ni bistvena) pustili nedorečeno, da jo bosta uskladili ob sklenitvi glavne pogodbe. Oz izrecno omogoča, da je pogodba veljavno sklenjena tudi, če sta stranki ob sklenitvi pustili posamezne(nebistvene) sestavine nedorečene z namenom, da jih bosta uskladili pozneje, velja analogija tudi za predpogodbo. Stranki pa morata o bistvenih sestavinah glavne pogodbe doseči soglasje že ob sklenitvi predpogodbe.

Če predpisi določajo obliko za glavno pogodbo, mora biti tudi predpogodba sklenjena v predpisani obliki.

22. člen OZ - Ponudba je določeni osebi dan predlog za sklenitev pogodbe, ki vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe, tako da bi se z njegovim sprejemom pogodba lahko sklenila. Če sta pogodbeni stranki po doseženem soglasju o bistvenih sestavinah pogodbe pustili kakšne stranske točke za kasneje, se šteje pogodba za sklenjeno, stranske točke pa uredi, če sama pogodbenika ne dosežeta soglasja o njih, sodišče, ki pri tem upošteva prejšnja pogajanja, prakso vzpostavljeno med

24

strankama in običaje. Predlog naslovljen nedoločenemu številu oseb, ki vsebuje vse bistvene sestavine, se šteje kot vabilo k dajanju ponudb, če iz okoliščin ne izhaja drugače.

33. člen OZ - Predpogodba je takšna pogodba, s katero se prevzema obveznost, da bo pozneje sklenjena druga, glavna pogodba. Predpisi o obliki glavne pogodbe veljajo tudi za predpogodbo, če je predpisana oblika pogoj za veljavnost pogodbe. Predpogodba veže, če vsebuje bistvene sestavine glavne pogodbe. Na zahtevo zainteresirane stranke naloži sodišče drugi stranki, ki noče skleniti glavne pogodbe, naj to stori v roku, katerega ji določi. Sklenitev glavne pogodbe se lahko zahteva v šestih mesecih od izteka roka določenega za njeno sklenitev, če ta rok ni določen, pa od dneva, ko bi po naravi posla in okoliščinah pogodba morala biti sklenjena. Predpogodba ne veže, če so se okoliščine od njene sklenitve toliko spremenile, da niti ne bi bila sklenjena, če bi bile okoliščine takrat takšne.

Pravni učinki predpogodbe

Veljavno sklenjena predpogodba zavezuje k sklenitvi glavne pogodbe. Ko je sklenjena glavna pogodba, je izpolnjena obveznost iz predpogodbe. Predpogodba zaradi izpolnitve preneha veljati.

Rok za sklenitev glavne pogodbe

Stranki lahko določita rok, v katerem se lahko zahteva sklenitev glavne pogodbe. Če ga določita, se mora sklenitev zahtevati v šestih mesecih od izteka tega roka. Če ga stranki ne določita, velja šestmesečni rok., ki začne teči od dneva, ko bi po naravi posla in okoliščinah pogodba morala biti sklenjena(glej 33. člen OZ, na primer, če stranki skleneta predpogodbo, ker obstajajo pravne ovire za sklenitev glavne pogodbe, začne šestmesečni rok teči takrat, ko pravne ovire prenehajo.).

112. člen OZ - Če nastanejo po sklenitvi pogodbe okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke, ali če se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe, v obeh primerih pa v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti jo v veljavi takšno, kakršna je, lahko stranka, ki ji je izpolnitev obveznosti otežena, oziroma stranka, ki zaradi spremenjenih okoliščin ne more uresničiti namena pogodbe, zahteva razvezo pogodbe. Razveze pogodbe ni mogoče zahtevati, če bi bila morala stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati ali če bi se jim bila lahko izognila oziroma, če bi njihove posledice lahko odklonila. Stranka, ki zahteva razvezo pogodbe, se ne more sklicevati na spremenjene okoliščine, ki so nastale po izteku roka, določenega za izpolnitev njene obveznosti. Pogodba se ne razveže, če druga stranka ponudi ali privoli, da se ustrezni pogodbeni pogoji pravično spremenijo. Če sodišče razveže pogodbo zaradi spremenjenih okoliščin, naloži na zahtevo druge stranke stranki, ki je razvezo zahtevala, da povrne drugi stranki pravičen del škode, ki ji je zaradi razveze pogodbe nastala.

113. člen OZ - Stranka, ki je zaradi spremenjenih okoliščin upravičena zahtevati razvezo pogodbe, mora o tem, da jo namerava zahtevati, obvestiti drugo stranko, brž ko zve, da so nastale takšne okoliščine. Če tega ni storila, odgovarja za škodo, ki jo je druga stranka imela zato, ker je o zahtevi ni pravočasno obvestila.

114. člen OZ - Pri odločanju o zahtevi za razvezo oziroma za spremembo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin upošteva sodišče zlasti namen pogodbe, tveganja, ki so za pogodbene stranke v poslovnem prometu običajna pri izpolnjevanju pogodb iste vrste in uravnoteženost interesov obeh pogodbenih strank.115. člen OZ - Stranki se lahko s pogodbo vnaprej odpovesta sklicevanju na določene spremenjene okoliščine, razen če to nasprotuje načelu vestnosti in poštenja.

Instituti poslovne prakse o doseženi stopnji soglasja – sporazum o pogajanjih

Stranke sklenejo sporazum o pogajanjih v fazi pogajanj. V njem se običajno dogovorijo o načinu usklajevanja pogodbenih določb, opredelijo vprašanja, o katerih se bodo usklajevale(če ga sklenejo ob začetku pogajanj), ali ugotovijo, da so o posameznih pogodbenih sestavinah že dosegle določeno soglasje(če ga sklenejo med pogajanji).

25

Takšen sporazum nima narave pogodbe in strank ne obvezuje k sklenitvi pogodbe. Kršitev sporazuma o pogajanjih je lahko podlaga za nepoštena pogajanja in odškodninsko odgovornost po pravilih za nepoštena pogajanja.

Instituti poslovne prakse o doseženi stopnji soglasja – punktacija

Punktacija je sestavek oziroma zapis o glavnih točkah pogodbe. Čeprav še ni končni zapis o pogodbenih sestavinah, pogodbene stranke obvezuje glede vprašanj, ki so v punktaciji opredeljene. Punktacije torej ni mogoče podrediti pravilom o predpogodbi, ampak pravilom 2. odstavka 22. člena OZ, ki govori o sklenitvi pogodbe, kljub temu, da (popolno) soglasje med strankama še ni doseženo. Sodobnejša poslovna praksa imenuje soglasje strank o bistvenih sestavinah in dogovor o tem, da bosta stranske sestavine dorekli pozneje, heads of agreement.

Instituti poslovne prakse o doseženi stopnji soglasja – pismo o nameri

Pismo o nameri(letter of intent) je pisna izjava ene ali obeh strank, podana med pogajanji ali ob koncu pogajanj. Čeprav je namen pisma o nameri, da bi stranki z njim opredelili in pojasnili, v kateri fazi sklepanja pogodb sta(ali je doseženo soglasje le o določenih sestavinah) in kakšne so zato njune medsebojne pravice in obveznosti, so pogosti spori ali sta se stranki o tem res dogovorili, v kakšne pravice in obveznosti sta privolili ter podobno. Čeprav sta obe stranki podpisali pismo, ostajata v fazi pogajanj, saj pismu o nameri manjka kateri od elementov ponudbe.

Instituti poslovne prakse o doseženi stopnji soglasja – okvirna pogodba

V posameznih primerih stranki želita, da bi med njima nastalo pogodbeno razmerje, čeprav še nista določili vseh pogodbenih sestavin. V takih primerih skleneta okvirno pogodbo(framework contract), v kateri opredelita sestavine, o katerih sta dosegli soglasje, in hkrati opredelita, o katerih se bosta uskladili pozneje.

Okvirni sporazum ali okvirna pogodba naj bi bila razmerje, ki je pravno obvezujoče, čeprav ne izpolnjuje splošnih predpostavk za veljavno sklenitev pogodbe – ni izkazano soglasje volj oziroma o določenih sestavinah še ni izkazano soglasje volj.

Instituti poslovne prakse o doseženi stopnji soglasja – pisna potrditev ustno sklenjene pogodbe

Pisna potrditev(letter of confirmation) je enostranski zapis(vseh ali posameznih) pogodbenih elementov o ustno sklenjeni pogodbi in tudi zapis, ko ni jasno, ali je soglasje strank že doseženo in pogodba sklenjena, obe stranki pa sta že pokazali resen namen skleniti pogodbo z določenimi sestavinami. Zapis lahko vsebuje tudi sestavine, o katerih se stranki nista pogajali, vendar se nanašajo na konkretno razmerje. V vsakem primeru morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

1. obe stranki morata biti g.s.(kajti poslovni običaji veljajo le za oblig. razmerja g. subjektov)

2. stranki morata biti pred prejemom zapisa najmanj v fazi pogajanj, učinki pisne potrditve pa toliko bolj veljajo, če sta že dosegli soglasje

3. pisni zapis ima učinke pod pogojem, da prejemnik nemudoma ne ugovarja vsebini zapisa

4. pošiljatelj ne sme ravnati v nasprotju z obveznostjo vestnega in poštenega ravnanja, kar pomeni, da je omejen pri spreminjanju in dodajanju v pisni potrditvi, glede na izraženo voljo v dotedanjih stikih. Dodajanje ali spreminjanje je sicer dovoljeno, toda če se pisni potrditvi doda sestavina, o kateri se stranki nista pogajali in ki hkrati ni redna sestavina poslov določene vrste, je takšno ravnanje v

26

nasprotju z vestnostjo ter poštenjem in niso podani pogoji za uporabo tega instituta.

Če stranka pod opisanimi pogoji da pisno potrditev in nasprotna stranka molči, se šteje, da je pogodba sklenjena pod pogoji iz pisne potrditve.

Sklenitev pogodbe, ko obe stranki uporabita splošne pogoje pogodbe

Če ena stranka poda drugi ponudbo, del katere so splošni pogoji poslovanja, in naslovnik izjavi o sprejemu priloži svoje splošne pogoje, je treba upoštevati pravila o istovetnosti sprejema s ponudbo. Načelno se zahteva popolna istovetnost med ponudbo in njenim sprejemom. Izjema od popolne istovetnosti je določena za primere, ko odgovor na ponudbo izraža sprejem, toda vsebuje spremembe in dopolnitve, ki ponudbe bistveno ne spreminjajo. Če v takšnih okoliščinah ponudnik sprejemu z nebistvenimi spremembami in dopolnitvami ne ugovarja takoj, se šteje, da je podan sprejem, čeprav ni podana njegova popolna istovetnost. Toda v primeru, ko stranka sprejemu priloži svoje splošne pogoje, ponavadi niso izpolnjeni pogoji za sprejem, saj naslovnikovi splošni pogoji bistveno spreminjajo ponudbo. To pa pomeni, da priložitev splošnih pogojev poslovanja izjavi o sprejemu ponudbe pomeni spremembo ali dopolnitev ponudbe in zato zavrnitev ponudbe ter predložitev nove ponudbe. Če se prvi ponudnik na novo ponudbo ne odzove, če je ne sprejme, pogodba sploh ni sklenjena. Drugačen je primer, ko sta na podlagi opisane situacije pogodbeni stranki začeli izpolnjevati svoje pogodbene obveznosti, kajti ponudba se lahko sprejme tudi s konkludentnim ravnanjem. V tem primeru je pogodba sklenjena, in sicer po pogojih zadnje ponudbe.

Kraj in čas sklenitve pogodbe

Šteje se, da je kraj sklenitve pogodbe tisti kraj, v katerem je imel ponudnik svoj sedež oziroma prebivališče v trenutku, ko je dal ponudbo. Pravna pravila o kraju sklenitve so dispozitivne narave, stranki lahko sami drugače določita kraj sklenitve pogodbe. Pogodba je sklenjena takrat, ko ponudnik prejme izjavo naslovnika, da ponudbo sprejema. Glede časa sklenitve pogodbe velja prejemna ali recepcijska teorija. Ta teorija ne zahteva, da se ponudnik seznani z vsebino izjave o sprejemu. Zadošča, da ima možnost seznaniti se z vsebino izjave. Zato pravna pravila uporabljajo besedo prejme, ne pa sprejme.

21. člen OZ - Pogodba je sklenjena takrat, ko ponudnik prejme od druge stranke (naslovnika) izjavo, da ponudbo sprejema. Šteje se, da je pogodba sklenjena v kraju, v katerem je imel ponudnik svoj sedež oziroma prebivališče v trenutku, ko je dal ponudbo.

KRŠITEV POGODBE, SANKCIJE IN VPLIV SPREMENJENIH OKOLIŠČIN NA POGODBENO RAZMERJE

Kršitev pogodbe in sankcije

V slovenskem oblig. pravu je pri kršitvi pogodbene obveznosti treba ugotoviti njeno pravno naravo oziroma vrsto kršitve. Poudarek je na tem, da so pogoji za uveljavljanje sankcij odvisni od narave kršitve. Narava kršitve pa vsaj načelno ne pogojuje vrste možne sankcije.

Po OZ je v primeru kršitve pogodbenih obveznosti bistvena njena uvrstitev v neizpolnitev ali pa v nepravilno izpolnitev.

Za neizpolnitev gre nesporno takrat, kadar dolžnik ne stori ničesar v smeri izpolnitve svoje pogodbene obveznosti. Pravila o neizpolnitvi veljajo tudi za tista ravnanja, ko pogodbena stranka pogodbeno obveznost izpolnjuje, ampak je ta izpolnitev brez pomena

27

za nasprotno stranko. Pravna pravila slednjega primera izrecno ne urejajo, pravna teorija in sodna praksa pa takšno ravnanje označujeta kot aliud in ga podrejajo pod primer neizpolnitve. Institut aliud ščiti interese pogodbi zveste stranke, saj ji omogoča, da uveljavlja sankcije po pravilih o neizpolnitvi, ki so zanjo ugodnejša kot pravila za nepravilno izpolnitev(predvsem izpolnitev s stvarnimi napakami).

103. člen OZ - Če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, lahko druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti ali pa pod pogoji iz naslednjih členov odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine.

104. člen OZ - Če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, dolžnik pa je v tem roku ne izpolni, je pogodba razvezana po samem zakonu. Vendar lahko upnik ohrani pogodbo v veljavi, če po preteku roka nemudoma obvesti dolžnika, da zahteva njeno izpolnitev. Če je upnik zahteval izpolnitev pogodbe, pa je ni v primernem roku dobil, lahko odstopi od pogodbe. Ta pravila veljajo tako v primeru, ko sta se pogodbeni stranki dogovorili, da se bo pogodba štela za razvezano, če ne bo izpolnjena v določenem roku, kot tudi takrat, kadar je izpolnitev pogodbe v določenem roku po naravi posla njena bistvena sestavina.

105. člen OZ - Če izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe, obdrži dolžnik pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnik pa, da zahteva njeno izpolnitev. Če hoče upnik odstopiti od pogodbe, mora pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev. Če dolžnik ne izpolni obveznosti v dodatnem roku, nastanejo enake posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavina pogodbe.

106. člen OZ - Upnik lahko odstopi od pogodbe, ne da bi pustil dolžniku dodatni rok za izpolnitev, če iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnil.

107. člen OZ - Če je pred iztekom roka za izpolnitev obveznosti očitno, da ena stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe, lahko druga stranka odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode.

108. člen OZ - Kadar v pogodbi z zaporednimi obveznostmi ena stranka ne izpolni ene obveznosti, lahko druga stranka v primernem roku odstopi od pogodbe glede vseh bodočih obveznosti, če je iz danih okoliščin očitno, da tudi te ne bodo izpolnjene. Od pogodbe lahko odstopi ne le glede bodočih obveznosti, temveč tudi glede že izpolnjenih obveznosti, če njihova izpolnitev brez manjkajočih izpolnitev zanjo nima pomena. Dolžnik lahko ohrani pogodbo v veljavi, če da ustrezno zavarovanje.

109. člen OZ - Upnik, ki zaradi neizpolnitve dolžnikove obveznosti odstopi od pogodbe, mora to nemudoma sporočiti dolžniku.

110. člen OZ - Od pogodbe ni mogoče odstopiti zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti.

111. člen OZ - Če je pogodba razvezana, sta obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode. Če je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Če imata obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega, veljajo za vzajemno vračanje pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb. Vsaka stranka dolguje drugi povračilo za koristi, ki jih je medtem imela od tistega, kar je dolžna vrniti oziroma povrniti. Stranka, ki vrača denar, mora plačati obresti od dneva, ko je prejela izplačilo.

Odškodninsko sankcijo je mogoče uveljavljati tudi zaradi neizpolnitve obveznosti, ki ni glavna.

240. člen OZ - Dolžnik je prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.

Za nepravilno izpolnitev gre, kadar stranka pogodbeno obveznost izpolni, vendar ima ta izpolnitev napake oziroma pomanjkljivosti, skratka izpolnitev ni takšna, kot je bilo dogovorjeno ali kot izhaja iz zakonskih pravil.

Oblike nepravilne izpolnitve so:- izpolnitev z zamudo- izpolnitev s stvarnimi napakami

28

- izpolnitev s pravnimi napakami- delna izpolnitev(izpolnjen je del obveznosti, del izpolnitve ima napake, količinske

napake).

473. člen OZ - Če je prodajalec po vrsti določenih stvari dal kupcu po gospodarski pogodbi večjo količino, kot je bila dogovorjena, kupec pa ne izjavi v primernem roku, da presežek odklanja, se šteje, da je sprejel tudi ta presežek in ga mora plačati po enaki ceni. Če kupec noče sprejeti presežka, mu mora prodajalec povrniti škodo.

O izpolnitvi z zamudo govorimo, kadar je izpolnitev opravljena, toda po roku. Izpolnitev z zamudo omogoča uveljavljanje odškodninske sankcije po splošnih pogojih za poslovno odškodninsko obveznost.

Izpolnitev s stvarnimi napakami pomeni, da ima izpolnitev napake v kvaliteti oziroma dejanskih lastnostih.

459. člen OZ - Napaka je stvarna: 1. če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo ali za promet; 2. če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero jo kupec kupuje, ki pa je bila prodajalcu znana ali bi mu bila morala biti znana; 3. če stvar nima lastnosti in odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma predpisane; 4. če je prodajalec izročil stvar, ki se ne ujema z vzorcem ali modelom, razen če je bil vzorec ali model pokazan le zaradi obvestila.

Po izpolnitvi z napakami so mogoči smiselno enaki zahtevki kot v primeru neizpolnitve(mogoči so zahtevek na izpolnitev, znižanje plačila, odstop od pogodbe oziroma uveljavitev prenehanje pogodbe, odškodnina), le da so zanje določeni drugačni strožji pogoji. Predvsem mora upnik napako grajati oziroma notificirati v zelo kratkem času.

461. člen OZ – Kupec je dolžan prejeto stvar na običajen način pregledati ali jo dati v pregled, brž ko je to po normalnem teku stvari mogoče, in o očitnih napakah obvestiti prodajalca v osmih dneh, pri gospodarskih pogodbah pa nemudoma, sicer izgubi pravico, ki mu gre iz tega naslova. Če je bil pregled opravljen v navzočnosti obeh strank, mora kupec takoj sporočiti prodajalcu svoje pripombe zaradi očitnih napak, sicer izgubi pravico, ki mu gre iz tega naslova. Če je kupec odpravil stvar naprej, ne da bi jo preložil, prodajalcu pa je bila ob sklenitvi pogodbe znana ali bi mu morala biti znana možnost takšne nadaljnje odprave, je pregled mogoče odložiti, dokler stvar ne prispe v novi namembni kraj; kupec mora v tem primeru prodajalca obvestiti o napakah, brž ko je po normalnem teku stvari lahko zvedel zanje od svojih odjemalcev.

462. člen OZ - Če se potem, ko je kupec prevzel stvar, pokaže, da ima stvar kakšno napako, ki je z običajnim pregledom pri prevzemu ni bilo mogoče opaziti (skrita napaka), mora kupec obvestiti o njej prodajalca v osmih dneh, šteto od dneva, ko je napako opazil, pri gospodarskih pogodbah pa nemudoma; sicer izgubi to pravico. Prodajalec ne odgovarja za napake, ki se pokažejo potem, ko mine šest mesecev, odkar je bila stvar izročena, razen če je bil v pogodbi določen daljši rok.

Povrnitev škode zaradi zaupanja(circa rem) se uveljavlja po splošnih pravilih o poslovni odškodninski obveznosti, vključno z razbremenilnimi razlogi za poslovno odškodninsko obveznost. Pogoj za uveljavljanje te oblike škode je izpolnitev pogojev za uveljavljanje jamčevalnih sankcij(grajanje v roku). Upnik lahko uveljavlja tudi refleksno ali nadaljnjo škodo(extra rem), in sicer po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, pogoj zanjo ni izpolnitev pogojev za uveljavljanje jamčevalnih sankcij.

468. člen OZ - Kupec, ki je o napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca, lahko: 1. zahteva od prodajalca, da napako odpravi ali da mu izroči drugo stvar brez napake (izpolnitev pogodbe); 2. zahteva znižanje kupnine; 3. odstopi od pogodbe. V vsakem izmed teh primerov ima kupec pravico zahtevati povrnitev škode. Poleg tega in neodvisno od tega odgovarja prodajalec kupcu tudi za škodo, ki je temu zaradi napake stvari nastala na drugih njegovih dobrinah, in sicer po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.

29

458. člen OZ - Prodajalec odgovarja za stvarne napake, ki jih je stvar imela takrat, ko je nevarnost prešla na kupca, ne glede na to, ali mu je bilo to znano ali ne. Prodajalec odgovarja tudi za tiste stvarne napake, ki se pokažejo potem, ko je nevarnost prešla na kupca, če so posledica vzroka, ki je obstajal že pred tem. Neznatna stvarna napaka se ne upošteva.

Izpolnitev s pravnimi napakami pomeni, da predmet izpolnitev nima dogovorjenih pravnih lastnosti. Tudi po izpolnitvi s pravnimi napakami so mogoči enaki zahtevki(zahtevek na izpolnitev, odstop od pogodbe, odškodnina). Glede zahtevkov je namesto zastaralnega roka določen enoletni prekluzivni rok.

481. člen OZ - Če je prodajalec kakšnega stroja, motorja, kakšnega aparata ali drugih podobnih stvari, ki sodijo v tako imenovano tehnično blago, izročil kupcu garancijski list, s katerim proizvajalec jamči za brezhibno delovanje stvari v določenem času, šteto od njene izročitve kupcu, stvar pa ne deluje brezhibno, lahko kupec zahteva tako od prodajalca kot tudi od proizvajalca, da jo v primernem roku popravi ali, če tega ne stori, da mu namesto nje izroči stvar, ki brezhibno deluje. Ta pravila ne posegajo v pravila o odgovornosti prodajalca za napake stvari.

482. člen OZ - Če stvar ne deluje pravilno, lahko kupec v garancijskem roku zahteva od prodajalca oziroma od proizvajalca, da jo popravi ali zamenja, ne glede na to, kdaj se je pokazala napaka v delovanju. Pravico ima tudi do povračila škode, ki mu je nastala zaradi tega, ker stvari ni mogel uporabljati, in sicer od trenutka, ko je zahteval popravilo ali zamenjavo, do njune izvršitve.

483. člen OZ - Pri manjšem popravilu se garancijski rok podaljša za toliko, kolikor časa kupec ni mogel uporabljati stvari. Če pa je bila stvar zaradi nepravilnega delovanja zamenjana ali bistveno popravljena, začne garancijski rok teči znova od zamenjave oziroma od vrnitve popravljene stvari. Če je bil zamenjan ali bistveno popravljen le kakšen del stvari, začne garancijski rok znova teči samo za ta del.

484. člen OZ - Če prodajalec v primernem roku ne popravi ali ne zamenja stvari, lahko kupec odstopi od pogodbe ali zniža kupnino in zahteva odškodnino.

485. člen OZ - Prodajalec oziroma proizvajalec je dolžan na svoje stroške spraviti stvar do kraja, v katerem naj bo popravljena oziroma zamenjana, ter jo popravljeno oziroma zamenjano vrniti kupcu. Ta čas trpi prodajalec oziroma proizvajalec nevarnost uničenja ali poškodovanja stvari.

486. člen OZ - Če je pri izdelavi posameznih delov stvari ali pri posameznih dejanjih sodelovalo več samostojnih proizvajalcev, preneha njihova iz teh delov ali iz teh dejanj izvirajoča odgovornost nasproti končnemu proizvajalcu za nepravilno delovanje stvari tedaj, ko preneha odgovornost končnega proizvajalca nasproti kupcu stvari.

487. člen OZ - Pravice kupca nasproti proizvajalcu iz garancijskega lista ugasnejo po enem letu, šteto od dneva, ko je zahteval od njega popravilo ali zamenjavo stvari.

Delna izpolnitev pomeni, da je dolžnik izpolnil le del svojih pogodbenih obveznosti. Delan izpolnitev(izpolnitev dela) in neizpolnjen del(ali del z napakami) nista celota.

285. člen(1) Upnik ni dolžan sprejeti delne izpolnitve, razen če narava obveznosti ne nalaga kaj drugega.    (2) Vendar je upnik dolžan sprejeti delno izpolnitev denarne obveznosti, razen če ima poseben interes, da jo odkloni.

472. člen(1) Če ima napake le del izročene stvari ali če je bil izročen le del stvari oziroma manjša količina, kot je bila dogovorjena, sme kupec odstopiti od pogodbe po prejšnjih členih le glede tistega dela, ki ima napake, ali le glede tistega dela ali količine, ki manjka.    (2) Kupec sme odstopiti od cele pogodbe le, če dogovorjena količina ali dogovorjena stvar sestavlja celoto ali če ima kupec sicer opravičen interes, da sprejme dogovorjeno stvar ali količino le v celoti.

Kadar OZ določenih vprašanj ne ureja, uzance pa jih urejajo, je za gosp. pogodbe mogoče uporabiti pravila uzanc.

12. člen OZ - V obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov se za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama.

30

Mednarodna pravila

Bistvena razlika pri ureditvi sankcioniranja kršitev pogodbenih obveznosti med OZ in mednarodnimi pravili je, da slednja izhajajo iz enotnega pojma kršitve. Pod pojmom neizpolnitev obravnavajo vsako kršitev pogodbene obveznosti, tudi nepravilno izpolnitev in zamudo pri izpolnitvi. V mednarodnih pravilih sta neizpolnitev pogodbe in kršitev pogodbe sinonima. Toda mednarodna pravila za vsako kršitev pogodbene obveznosti ne omogočajo vseh oziroma istih sankcij. Zato je pri uveljavljanju sankcij pomembno predvsem, ali je kršitev pogodbe bistvena kršitev.

Kršitev je bistvena takrat, kadar neizpolnitev pogodbene obveznosti(ali kršitev) nasprotno stranko prikrajša za tisto, kar je upravičeno pričakovala od pogodbe, razen če stranka, ki je kršila pogodbo, tega ni predvidela, niti ni mogla predvideti.

Mednarodna pravila omogočajo zahtevke predvsem glede na težo kršitve oziroma posledice kršitve z vidika interesov pogodbi zveste stranke(ali je kršitev bistvena ali ne).

Izključitev odgovornosti

Zoper stranko, ki se je s sklenitvijo pogodbe obvezala, da bo izpolnila pogodbeno obveznost ali obveznosti, vendar pa ne izpolni, se lahko uveljavljajo sankcije. Sankcije za primer kršitve pogodbe določajo že zakonska pravna pravila, stranke pa lahko ob sklenitvi pogodbe sankcioniranje oziroma nesankcioniranje uredijo drugače, če zakonska pravna pravila to dopuščajo.

Pravila OZ o jamčevalnih sankcijah so dispozitivne narave. Omejitev ali izključitev odgovornosti za stvarne napake pa ne velja, če je prodajalec pri izključitvi odgovornosti za stvarne napake ravnal nepošteno.

466. člen OZ - Pogodbenika lahko omejita ali popolnoma izključita prodajalčevo odgovornost za stvarne napake stvari. Pogodbeno določilo o omejitvi ali izključitvi odgovornosti za napake stvari je nično, če je bila napaka prodajalcu znana, pa o njej ni obvestil kupca, kot tudi tedaj, ko mu je prodajalec to določilo vsilil, ker je izkoristil svoj prevladujoč položaj. Kupec, ki se je odpovedal pravici odstopiti od pogodbe zaradi napake stvari, obdrži zaradi teh napak druge pravice.

Stranke pogosto omejijo ali izključijo jamčevanje za stvarne napake z uporabo posebnih trgovinskih klavzul, na primer takšno, kakršno, ogledano, sprejeto.

SUBP 144 – Izraz v pogodbi takšno, kakršno, tale-qualle, telle-quelle pomeni, da se mora blago izročiti iz določenega skladišča, z določenega prostora ali do določene letine, ne da bi se izbral ali ločil boljši del blaga. V takem primeru prodajalec ni odgovoren za kakovost blaga, razen, če gre za preslepitev.

SUBP 145 – Izraz v pogodbi ogledano, sprejeto pomeni, da je kupec pred sklenitvijo pogodbe pregledal blago in da je odobril njegovo kakovost. V takem primeru prodajalec ne odgovarja za kakovost blaga, razen če gre za preslepitev.

Pri pogodbenih posegih v odškodninsko sankcijo je avtonomija strank bolj omejena. Stranke lahko le omejeno posežejo v zakonska pravila o odškodninski odgovornosti za kršitev pogodbe – omejitve so določene v breme ali v korist oškodovanca.

241. člen OZ - S pogodbo se lahko razširi odgovornost dolžnika tudi na primer, za katerega sicer ne odgovarja. Vendar se izpolnitev takšnega pogodbenega določila ne more zahtevati, če bi bilo to v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

242. člen OZ - Odgovornosti dolžnika za naklep ali hudo malomarnost ni mogoče s pogodbo vnaprej izključiti. Vendar lahko sodišče na zahtevo zainteresirane stranke razveljavi tudi pogodbeno določilo o izključitvi odgovornosti za lahko malomarnost, če takšen sporazum izhaja iz monopolnega položaja dolžnika ali sploh iz neenakopravnega razmerja med pogodbenikoma. Veljavno je pogodbeno določilo, ki določa najvišji znesek odškodnine, če tako določeni znesek ni v očitnem

31

nesorazmerju s škodo ali če za posamezen primer zakon ne določa kaj drugega. V primeru omejitve višine odškodnine ima upnik pravico do popolne odškodnine, če je dolžnik povzročil nemožnost izpolnitve namenoma ali iz hude malomarnosti.

Pomembna je klavzula o višji sili, ki jo je pripravila Mednarodna trgovinska zbornica iz Pariza – ICC Force Majeure Clause 2003. Poglavitni razlog za pogosto uporabo te klavzule v poslovni praksi je, da konkretizira ekskulpacijske razloge in obveznosti strank. Bistvo klavzule o višji sili, je opredeliti in konkretizirati primere, ko je stranka oproščena sankcij(ne zgolj odškodninske odgovornosti) za kršitev pogodbenih obveznosti. Višja sila je po OZ zunanji vzrok, ki je nepričakovan in nepreprečljiv.

153. člen OZ - Imetnik je prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Imetnik stvari je prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Imetnik je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Če je k nastanku škode prispeval kdo tretji, odgovarja ta zanjo oškodovancu solidarno z imetnikom stvari. Oseba, s katero si je imetnik pomagal pri rabi stvari, se ne šteje za tretjega.

Vpliv spremenjenih okoliščin na pogodbeno razmerje

Načelno velja pravilo, da kljub spremenjenim razmeram na trgu sklenjena pogodba zavezuje obe stranki. Enako kot v splošnem pogodbenem pravu pa tudi za gospodarsko pogodbeno pravo velja, da je ob nastopu določenih okoliščin nesmiselno vztrajati pri izpolnitvi pogodbenih obveznosti. Tudi za razmerja med gospodarskimi subjekti veljata instituta nemožnosti izpolnitve in oteženosti izpolnitve(clausula rebus sic stantibus).

Nemožnost izpolnitve

Pravna pravila razlikujejo nemožnost izpolnitve v fazi sklepanja pogodbe in nemožnost izpolnitve, ki nastopi po tem, ko je pogodba veljavno sklenjena. Če nemožnost izpolnitve obstaja že ob sklenitvi pogodbe(pravna ali dejanska nemožnost) je takšna pogodba nična. Nemožnost izpolnitve po tem, ko je pogodba veljavno sklenjena, se imenuje tudi naknadna nemožnost izpolnitve.

35. člen OZ - Pogodba je nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv.

329. člen OZ - Obveznost preneha, če postane njena izpolnitev nemogoča zaradi okoliščin, za katere dolžnik ne odgovarja. Dolžnik mora dokazati okoliščine, ki izključujejo njegovo odgovornost.

330. člen OZ - Če so predmet obveznosti stvari, določene po vrsti, ne preneha obveznost niti takrat, ko so vse takšne stvari, kar jih ima dolžnik, uničene zaradi okoliščin, za katere on ne odgovarja. Vendar pa preneha obveznost v primeru, ko so predmet obveznosti po vrsti določene stvari, ki jih je treba vzeti iz neke množice takih stvari, če je uničena cela ta množica.

331. člen OZ - Dolžnik določene stvari, ki je prost svoje obveznosti zaradi nemožnosti izpolnitve, mora odstopiti upniku pravico, ki bi jo imel nasproti tretjemu zaradi nastale nemožnosti.

116. člen OZ - Če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva niti druga stranka, ugasne tudi obveznost druge stranke; če pa je ta že izpolnila del svoje obveznosti, lahko zahteva vrnitev po pravilih o vračanju tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno. Če je delna nemožnost izpolnitve posledica dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva niti druga stranka, lahko druga stranka odstopi od pogodbe, če delna izpolnitev ne ustreza njenim potrebam; sicer ostane pogodba v veljavi, druga stranka pa ima pravico zahtevati sorazmerno zmanjšanje svoje obveznosti.

32

117. člen OZ - Če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja druga stranka, njena obveznost ugasne, sama pa obdrži svojo terjatev do druge stranke; zmanjša jo le za toliko, za kolikor je imela koristi od tega, ker je bila prosta lastne obveznosti. Poleg tega mora odstopiti drugi stranki vse pravice, ki bi jih imela nasproti tretjim v zvezi s predmetom svoje obveznosti, katere izpolnitev je postala nemogoča. Če pa je postala izpolnitev obveznosti stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja ta stranka, lahko druga stranka po svoji izbiri zahteva odškodnino zaradi neizpolnitve ali pa odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode.

Če nobena od strank ni odgovorna za nastop naknadne nemožnosti izpolnitve, pogodbeno razmerje preneha(z nastopom nemožnosti izpolnitve pride do razveze pogodbe). Če je katera od pogodbenih strank odgovorna za nastop naknadne nemožnosti izpolnitve, pogodbeno razmerje ne preneha.

Oteženost izpolnitve(clausula rebus sic stantibus, hardship)

Sklenjena pogodba zavezuje k izpolnitvi. Velja načelo pacta sund servanda. Pravni redi in avtonomna pravila pa urejajo poseben pravni institut, ki je izjema od načela o obveznosti izpolnitve pogodbenih obveznosti. Pravni institut ima različna imena, v teoriji je to clausula rebus sic stantibus, po OZ razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, mednarodna pravila pa govorijo o oteženosti izpolnitve(hardship) ali spremenjenih okoliščinah.

Bistvene razlike med posameznimi ureditvami niso v pogojih za uporabo instituta, ampak v upravičenjih strank.

Opredelitev oteženosti izpolnitve – upoštevajo se okoliščine:- ki bistveno porušijo pogodbeno ravnotežje in- ki so bile ob sklenitvi pogodbe nepričakovane in niso pod nadzorom strank

112. člen OZ - Če nastanejo po sklenitvi pogodbe okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke, ali če se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe, v obeh primerih pa v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti jo v veljavi takšno, kakršna je, lahko stranka, ki ji je izpolnitev obveznosti otežena, oziroma stranka, ki zaradi spremenjenih okoliščin ne more uresničiti namena pogodbe, zahteva razvezo pogodbe. Razveze pogodbe ni mogoče zahtevati, če bi bila morala stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati ali če bi se jim bila lahko izognila oziroma, če bi njihove posledice lahko odklonila. Stranka, ki zahteva razvezo pogodbe, se ne more sklicevati na spremenjene okoliščine, ki so nastale po izteku roka, določenega za izpolnitev njene obveznosti. Pogodba se ne razveže, če druga stranka ponudi ali privoli, da se ustrezni pogodbeni pogoji pravično spremenijo. Če sodišče razveže pogodbo zaradi spremenjenih okoliščin, naloži na zahtevo druge stranke stranki, ki je razvezo zahtevala, da povrne drugi stranki pravičen del škode, ki ji je zaradi razveze pogodbe nastala.

113. člen OZ - Stranka, ki je zaradi spremenjenih okoliščin upravičena zahtevati razvezo pogodbe, mora o tem, da jo namerava zahtevati, obvestiti drugo stranko, brž ko zve, da so nastale takšne okoliščine. Če tega ni storila, odgovarja za škodo, ki jo je druga stranka imela zato, ker je o zahtevi ni pravočasno obvestila.

114. člen OZ - Pri odločanju o zahtevi za razvezo oziroma za spremembo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin upošteva sodišče zlasti namen pogodbe, tveganja, ki so za pogodbene stranke v poslovnem prometu običajna pri izpolnjevanju pogodb iste vrste in uravnoteženost interesov obeh pogodbenih strank.

115. člen OZ - Stranki se lahko s pogodbo vnaprej odpovesta sklicevanju na določene spremenjene okoliščine, razen če to nasprotuje načelu vestnosti in poštenja.

Po OZ ima stranka, katere izpolnitev je otežena, le pravico zahtevati razvezo pogodbe. Kadar pride do razdora pogodbe na podlagi odstopa od pogodbe zaradi neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve, lahko pogodbi zvesta stranka uveljavlja tudi odškodnino. Po OZ stranka, katere izpolnitev je otežena, nima pravice zahtevati spremembe in prilagoditve pogodbenega razmerja.

33

PLAČILA IN INSTITUTI ZA ZAVAROVANJE POGODBENIH OBVEZNOSTI

Vloga institutov za utrditev in zavarovanje pogodbenih obveznosti

Pravni red za sklenjeno pogodbo zagotavlja pravno varstvo. To pravno varstvo oziroma zaščita pogodbenih strank se kaže s tem, da so kršitve pogodbenih obveznosti sankcionirane. Najpomembnejši sankciji za kršitev pogodbenih obveznosti sta razveza(razdor) pogodbe in odškodnina. Do obeh sankcij je že na podlagi zakonskih pravil upravičena vsaka stranka, ki je pogodbi zvesta. To pomeni, da za uveljavljanje sankcij ni potreben dogovor strank, stranki pa seveda uveljavljata sankcije pod zakonsko določenimi pogoji. Del institutov, namen katerih je utrditev in zavarovanje pogodbenih obveznosti, izrecno urejajo zakonska pravna pravila(pogodbena kazen, ara, poroštvo…). Ti instituti za konkretno pogodbeno razmerje veljajo le, če jih stranki vključita v pogodbo. Poleg klasičnih institutov je poslovna praksa razvila nove, ki jih večino potrebno urejajo avtonomna pravila(bančna garancija). Poleg institutov za zavarovanje in utrditev obveznosti je sodobna poslovna praksa oblikovala tudi pogodbene tipe, pri katerih je zavarovanje izpolnitve pogodbene obveznosti vključeno v samo kavzo pogodbe(pogodba o finančnem leasingu).

Obligacijskopravna in stvarnopravna zavarovanja

Obligacijskopravna(tudi osebna, personalna) zavarovanja ustvarjajo učinke med strankami, ne pa tudi proti tretjim. Ustvarjajo relativne zaveze – obligacije. Upravičenec iz zavarovanja ima pravico, druga stranka je obremenjena z obveznostjo. Upravičenec nima pravic do kogarkoli, marveč samo do stranke obligacijskega razmerja, ne pa do tretjih.

Stvarnopravna zavarovanja oblikujejo stvarnopravne pravice, ki po svoji naravi učinkujejo proti vsem(erga omnes) oziroma absolutno. Upnik s stvarno pravico ima prednost pri poplačilu na stvari, ki je predmet pravice, pred vsemi drugimi dolžnikovimi upniki.

Akcesorna in neakcesorna(abstraktna) zavarovanja

Akcesorna narava zavarovanja pomeni, da zavarovanje deli usodo temeljnega posla obveznosti iz temeljnega posla, ki je s tem sredstvom zavarovana. Če je temeljni posel neveljaven je neveljaven tudi dogovor o zavarovanju. Če dolžnik ni odgovoren za neizpolnitev ali kršitev obveznosti iz temeljnega posla, potem lahko ugovarja realizaciji zavarovanja. Akcesornost je določena v korist dolžnika.

Neakcesorna ali abstraktna narava zavarovanja pa pomeni, da sredstvo zavarovanja ni odvisno od temeljnega posla. Abstraktno zavarovanje je veljavno, četudi je temeljni posel(v zvezi s katerim je bilo zavarovanje dano) neveljaven. Abstraktno zavarovanje se realizira pod lastnimi pogoji, zato ob realizaciji abstraktnega zavarovanja niso mogoči ugovori iz temeljnega posla. Abstraktno zavarovanje omogoča zlorabe s strani upravičenca zavarovanja, zato bremeni dolžnika.

Plačilni instrumenti

Če se stranki ne dogovorita o roku plačila, če zakon ne določa drugače ali če iz narave posla ne izhaja kaj drugega, velja pravilo o sočasni izpolnitvi pogodbenih obveznosti – takrat, ko jo izpolni ali jo je pripravljena izpolniti ena stranka, ora svojo obveznost izpolniti tudi druga stranka.

101. člen OZ - V dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla. Če pa na sodišču ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga stranka ne

34

izpolni svoje, ji sodišče naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka

V večini primerov sočasna izpolnitev pomeni, da kljub vsemu svojo pogodbeno obveznost naprej izpolni ena stranka, takoj nato pa druga stranka. Navadno je prva tista stranka, ki je obvezana k tipičnemu izpolnitvenemu ravnanju. Stranka, ki je zavezana k izpolnitvi denarne obveznosti oziroma plačilu pa jo mora v primeru sočasne izpolnitve izpolniti nemudoma po tem.

Prenumerandni in postnumerandni posel sta izjemi od pravila o sočasni izpolnitvi. Prenumerandni posel je tisti, pri katerem obveznost plačila zapade pred obveznostjo izpolnitve tipičnega izpolnitvenega ravnanja. Oblika prenumerandnega posla je avans(plačilo vnaprej ali predplačilo). Avans je dogovor strank, da mora stranka svojo obveznost plačila delno ali v celotiizpolniti vnaprej oziroma določen čas pred rokom za izpolnitev obveznosti nasprotne stranke. Postnumerandni posel pa je tisti, pri katerem obveznost plačila zapade določen čas po izpolnitvi tipičnega izpolnitvenega ravnanja.

Načini plačila, sankcije ob neplačilu

Če se stranki ne dogovorita o načinu plačila, je treba upoštevati, da je denarna obveznost prinosnina. To pa omogoča dolžniku, da uporabi katerikoli način plačila, ki upniku omogoča razpolaganje z določeno denarno vsoto. Najpogostejša Načina, ki omogočata takšno razpolaganje, sta gotovinsko plačilo in plačilo prek banke ali druge organizacije. Plačilna sredstva so tudi ček, menica, dokumentarni akreditiv, dokumentarni inkaso. Zanje se stranke posebej dogovorijo, enako kot za sodobno plačilo s posebno plačilno kartico.

V primeru neplačila lahko nasprotna stranka(alternativno):- zahteva izpolnitev obveznosti in zamudne obresti- odstopi od pogodbe in uveljavlja odškodnino zaradi prenehanja pogodbe zaradi

neizpolnitve

V primeru neplačila ima nasprotna stranka tudi ugovor neizpolnjene pogodbe(exceptio non adimpledi contractus). Ugovor daje stranki pravico, da tudi sama ne izpolni svoje obveznosti, čeprav je obveznost dospela, vse dokler ni plačilna obveznost izpolnjena.

295. člen OZ - Denarne obveznosti se izpolnjujejo v kraju, v katerem ima upnik sedež oziroma prebivališče. Če se plačilo opravlja z nalogom, se denarne obveznosti izpolnjujejo v sedežu organizacije, pri kateri so upnikova denarna sredstva. Če je upnik spremenil kraj, v katerem je imel sedež oziroma prebivališče takrat, ko je obveznost nastala, in so se zaradi tega povečali stroški izpolnitve, gre to povečanje v njegovo breme.

300. člen OZ - Upnik pride v zamudo, če brez utemeljenega razloga noče sprejeti izpolnitve ali jo s svojim ravnanjem prepreči. Upnik pride v zamudo tudi, kadar je pripravljen sprejeti izpolnitev dolžnikove sočasne obveznosti, ne nudi pa izpolnitve svoje zapadle obveznosti. Upnik ne pride v zamudo, če dokaže, da ob času, ko mu je bila ponujena izpolnitev, ali ob času, ki je bil določen za izpolnitev, dolžnik ni mogel izpolniti svoje obveznosti.

Dokumentarni akreditiv

Dokumentarni akreditiv je obveznost banke, sprejeta po nalogu naročitelja, da bo upravičencu izplačala določen denarni znesek, če oziroma potem, ko ji bo upravičenec predložil dokumente, ki so določeni v izjavi banke o odprtju dokumentarnega akreditiva.

35

Banka izpolni svojo obveznost iz dokumentarnega akreditiva(izplača določeno denarno vsoto upravičencu) takrat, ko so izpolnjeni pogoji določeni v akreditivu, in ne takrat, ko so izpolnjene obveznosti iz temeljnega posla.

Dokumentarni akreditiv načelno bremeni naročnika akreditiva(dolžnika denarne obveznosti) in varuje interese upravičenca iz akreditiva. Interese upravičenca varuje zaradi dveh razlogov:

- po odprtju dokumentarnega akreditiva je nasproti upravičencu oziroma upniku iz temeljnega posla za izplačilo denarnega zneska zavezana banke; banke so zaradi posebnega načina poslovanja najzanesljivejši dolžniki

- abstraktna narava dokumentarnega akreditiva

Posebna pravila urejajo akreditivni kup ali akreditivno prodajo, to je temeljni posel, pri katerem je dogovorjeno plačilo z dokumentarnim akreditivom. Dokumentarni akreditiv kot bančni posel je urejen v 1072. do 1082. členu ZOR.

527. člen OZ - Če je plačilo dogovorjeno s pomočjo dokumentarnega akreditiva, je kupec dolžan v primernem roku in na svoje stroške poskrbeti, da prvovrstna banka odpre dokumentarni akreditiv, ki mora biti v skladu s prodajno pogodbo. Dokumentarni akreditiv mora biti veljaven še toliko časa po izpolnitvi prodajalčeve obveznosti, da lahko ta zbere in predloži dokumente banki. Če banka ne odpre dokumentarnega akreditiva v skladu s prejšnjim odstavkom ali ne plača akreditivnega zneska, čeprav je prodajalec pravočasno predložil ustrezne dokumente, se v razmerju med kupcem in prodajalcem uporabljajo določbe o dolžnikovi zamudi. Prodajalec, ki ne uporabi dokumentarnega akreditiva, ki ga je banka odprla v skladu s prodajno pogodbo, ne izgubi pravice zahtevati kupnino, je pa dolžan povrniti kupcu škodo. Stranki lahko določita, da je odprtje dokumentarnega akreditiva pogoj za veljavnost prodajne pogodbe. Če pride do podaljšanja dokumentarnega akreditiva s sporazumom med strankama, nosita stroške vsaka do polovice; če pride do podaljšanja iz razlogov na strani ene od strank, nosi stroške podaljšanja le-ta. Določbe tega člena ne posegajo v pravila o dokumentarnem akreditivu kot bančnem poslu in obratno.

Dokumentarni akreditiv je urejen z Enotnimi pravili in običaji za dokumentarne kreditive Mednarodne trgovinske zbornice, Publikacija št. 500 iz leta 1993.

Pri akreditivnem poslovanju vedno sodelujejo tri osebe – naročitelj akreditiva, akreditivna banka in upravičenec akreditiva.

Naročitelj akreditiva je oseba, po nalogu katere banka odpre dokumentarni akreditiv. Nalog banki še ne pomeni, da bo akreditiv odprt. Pravno razmerje med naročiteljem in akreditivno banko ima naravo mandatne pogodbe. Naročitelj akreditiva je oseba, ki mora po temeljnem poslu izpolniti obveznost plačila.

Upravičenec akreditiva(tudi uporabnik) je oseba, v korist katere banka odpre dokumentarni akreditiv. Potem ko upravičenec v roku predloži dokumente, kot so opredeljeni v akreditivni izjavi, mu mora banka izplačati akreditivni znesek.

Akreditivna banka je banka, ki odpre dokumentarni akreditiv. Akreditiv je bančni posel, kar pomeni, da je njegov izdajatelj lahko le banka oziroma posebna finančna organizacija. Banka je v zavezi takrat, ko upravičencu pisno sporoči, da mu je odprla akreditiv, in hkrati sporoči pogoje za realizacijo akreditiva. Akreditiv je torej odprt na podlagi enostranske izjave banke.

Sporočilna ali avizirna banka – včasih je akreditivna banka krajevno oddaljena od upravičenca, zato v izvedbo posla vključi sporočilno ali avizirno banko. Avizirna banka je spolnitveni pomočnik akreditivne banke in tudi dela po njenih navodilih. Avizirna banka nasproti upravičencu ni zavezana za plačilo akreditivnega zneska.

Potrdilna ali konfirmna banka je banka, ki potrdi ali konfirmira obveznost akreditivne banke, da bo izplačala akreditivni znesek, in s tem postane solidarno zavezana za izplačilo zneska.

Faze pri poslovanju z dokumentarnima akreditivom:

36

1. sklenitev temeljnega posla, ki vključuje dogovor o plačilu z dokumentarnim akreditivom

2. nalog kupca ali drugega dolžnika plačila banki, da odpre dokumentarni akreditiv3. odprtje akreditiva – pisna izjava akreditivne banke upravičencu, da je odprt

dokumentarni akreditiv, in pogoji za izplačilo akreditivnega zneska4. izplačilo akreditivnega zneska upravičencu, potem ko je banka pregledala v roku

predložene dokumente in ugotovila njihovo ustreznost5. likvidacija akreditiva

Posluje se z dokumenti ne z blagom. Banka izplača upravičencu akreditivni znesek le, če v roku izpolni pogoje iz akreditiva. Ti pogoji so vedno dokumentarne narave. Toda banka dejanskega stanja nikoli ne preverja v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti nikoli ne preverja, zato dejansko stanje ni podlaga za izplačilo. Banka preverja le, ali je zahtevani dokument predložen, in na njegovi podlagi izplača znesek. Pogoj za izplačilo je le dokument.

Potem, ko je akreditiv odprt, je banka zavezana izplačati akreditivni znesek, četudi temeljni posel ni veljavno sklenjen ali je izpolnjen z napakami. Banka izplača akreditivni znesek, če so izpolnjeni pogoji iz dokumentarnega akreditiva. Ugovori iz temeljnega posla ne vplivajo oziroma ne preprečujejo izplačila na podlagi dokumentarnega akreditiva.

Ugovori iz določenega notranjega akreditivnega razmerja so mogoči le med strankama tega razmerja, na preostala razmerja v zvezi z akreditivom pa nimajo vpliva. Tudi če je izjava akreditivne banke o odprtju akreditiva neveljavna, to ne vpliva na veljavnost obveznosti konfirmne banke.

Upravičenost mora predložiti prav tak dokument, kot je bil ob odprtju določen kot pogoj za izplačilo. Ustreznost dokumenta preverja banka. Banka za pravilnost dokumenta ne odgovarja, objektivno, pri pregledu pa mora ravnati s potrebno skrbnostjo.

Vrste dokumentarnih akreditivov:- preklicni in nepreklicni- prenosljivi in neprenosljivi- potrjeni in nepotrjeni- plačilni, akceptni in negocirni

Pri plačilnem akreditivu po predložitvi zahtevanih dokumentov banka izplača upravičencu določen denarni znesek.

Pri akceptnem akreditivu banka po predložitvi dokumentov sprejme(akceptira) menično obveznost.

Negocirni(negociacijski) akreditiv je prav tako povezan s trasirano menico. V menici je kupec označen kot akceptant, akreditivna banka pa ob predložitvi dokumentov s strani akreditivnega upravičenca menico negocira oziroma odkupi, kar pomeni, da upravičencu akreditiva izplača menično vsoto.

Akreditivna prodaja označuje prodajno pogodbo ali drug posel, pri katerem je dogovorjeno plačilo s pomočjo dokumentarnega akreditiva.

527. člen OZ - Če je plačilo dogovorjeno s pomočjo dokumentarnega akreditiva, je kupec dolžan v primernem roku in na svoje stroške poskrbeti, da prvovrstna banka odpre dokumentarni akreditiv, ki mora biti v skladu s prodajno pogodbo. Dokumentarni akreditiv mora biti veljaven še toliko časa po izpolnitvi prodajalčeve obveznosti, da lahko ta zbere in predloži dokumente banki. Če banka ne odpre dokumentarnega akreditiva v skladu s prejšnjim odstavkom ali ne plača akreditivnega zneska, čeprav je prodajalec pravočasno predložil ustrezne dokumente, se v razmerju med kupcem in prodajalcem uporabljajo določbe o dolžnikovi zamudi. Prodajalec, ki ne uporabi dokumentarnega akreditiva, ki ga je banka odprla v skladu s prodajno pogodbo, ne izgubi pravice zahtevati kupnino, je pa dolžan povrniti kupcu škodo. Stranki lahko določita, da je odprtje dokumentarnega akreditiva pogoj za veljavnost prodajne pogodbe. Če pride do podaljšanja dokumentarnega akreditiva s sporazumom med strankama, nosita stroške vsaka do polovice; če pride do podaljšanja iz razlogov

37

na strani ene od strank, nosi stroške podaljšanja le-ta. Določbe tega člena ne posegajo v pravila o dokumentarnem akreditivu kot bančnem poslu in obratno.

Temeljni obveznosti kupca iz prodajne pogodbe sta, da prevzame stvar oziroma blago in plača kupnino. Kadar je dogovorjeno plačilo z dokumentarnim akreditivom, je kupčeva obveznost plačila nadomeščena z obveznostjo, da zagotovi, da banka odpre dokumentarni akreditiv.

Če dokumentarni akreditiv ni odprt v roku ali odprti akreditiv ni skladen s pogodbo, se uporabljajo določbe o dolžnikovi zamudi. Če je rok za odprtje bistvena sestavina pogodbe, je s potekom roka pogodba razvezana, razen če po preteku roka prodajalec nemudoma obvesti kupca, da zahteva izpolnitev. Če pa ni bistvena sestavina, ima kupec pravico, da zagotovi akreditiv tudi po poteku roka, vse dokler prodajna pogodba ni razdrta. Razdrta je le, če kupec tudi v roku, ki ga je dodatno določil prodajalec, ne zagotovi akreditiva. Stranke se lahko dogovorijo tudi, da je odprtje dokumentarnega akreditiva pogoj za veljavnost pogodbe.

Če banka ne plača akreditivnega zneska, čeprav je prodajalec pravočasno predložil ustrezne dokumente, se v razmerju med kupcem in prodajalcem uporabljajo določbe o dolžnikovi zamudi. To tudi pomeni, da kupec z zagotovitvijo dokumentarnega akreditiva ni absolutno prost plačila kupnine.

Če za izplačilo prek dokumentarnega akreditiva ni odgovoren kupec, ampak prodajalec, ta kljub temu ne izgubi pravice zahtevati kupnine, je pa dolžan kupcu povrniti škodo.

Ena od načel akreditivnega poslovanja kot bančnega posla je ločenost akreditiva od temeljnega posla, kar pomeni, da je akreditiv neodvisen od prodajne pogodbe ali drugega posla, ki je bil razlog, da je bil akreditiv odprt. Pravila o akreditivni prodaji v to načelo ne posegajo. Uveljavljajo pa načelo, da temeljni posel ni neodvisen od dokumentarnega akreditiva oziroma njegove realizacije. Kupec z zagotovitvijo dokumentarnega akreditiva ni prost plačila kupnine. Zagotovitev dokumentarnega akreditiva ni dana namesto plačila, ampak zaradi plačila.

Dokumentarni inkaso

Dokumentarni inkaso je prav tako način plačila, vendar prodajalca manj varuje kot dokumentarni akreditiv. Dokumentarni inkaso prodajalcu zagotavlja, da bo prejel plačilo, če bo kupec sprejel blago oziroma odkupil dokumente. Ne zagotavlja pa mu plačila, če kupec ne bi sprejel blaga, četudi sam izpolni obveznost iz prodajne pogodbe oziroma temeljnega posla. Pri dokumentarnem inkasu je vloga banke v posredovanju dokumentov, banka pa ni samostojno zavezana k izplačilu. Banka dokumentov ne pregleda, ampak le preveri, ali so predloženi vsi dokumenti, ki jih določa nalog za inkaso. V temeljnem poslu se stranki za dokumentarni inkaso navadno dogovorita s klavzulo D/P(dokumenti proti plačilu).

Pogodbena kazen

Z dogovorom o pogodbeni kazni se stranka zaveže, da bo v primeru kršite svoje pogodbene obveznosti nasprotni stranki plačala določen denarni znesek ali ji preskrbela kakšno drugo premoženjsko korist.

247. člen OZ - Upnik in dolžnik se lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (pogodbena kazen). Če iz pogodbe ne izhaja kaj drugega, se šteje, da je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo. Pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti.

38

248. člen OZ - Pogodbeni stranki lahko poljubno določita višino kazni, bodisi v skupnem znesku, v odstotku, za vsak dan zamude ali kako drugače. Kazen mora biti dogovorjena v obliki, ki je predpisana za pogodbo, iz katere je nastala obveznost, na katere izpolnitev se nanaša.

249. člen OZ - Sporazum o pogodbeni kazni ima pravno usodo obveznosti, na katere zavarovanje se nanaša.

250. člen OZ - Upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do neizpolnitve ali zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja.

251. člen OZ - Če je kazen dogovorjena za primer neizpolnitve obveznosti, lahko upnik zahteva bodisi izpolnitev obveznosti bodisi pogodbeno kazen. Pravico zahtevati izpolnitev obveznosti izgubi, če je zahteval plačilo pogodbene kazni. Če je kazen dogovorjena za primer neizpolnitve, dolžnik nima pravice plačati pogodbeno kazen in odstopiti od pogodbe, razen če je bil to namen pogodbenikov, ko sta se zanjo dogovorila. Kadar je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo, ima upnik pravico zahtevati tako izpolnitev obveznosti kot pogodbeno kazen. Upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni.

252. člen OZ - Sodišče zmanjša na dolžnikovo zahtevo pogodbeno kazen, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka.

253. člen OZ - Upnik ima pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo če mu ni nastala nobena škoda. Če je škoda, ki je upniku nastala, večja od pogodbene kazni, ima pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine.

254. člen OZ - Če je za neizpolnitev obveznosti ali za primer zamude z izpolnitvijo v zakonu določena višina odškodnine pod imenom penalov, pogodbene kazni, odškodnine ali pod kakšnim drugim imenom, pogodbeni stranki pa sta se poleg tega v pogodbi dogovorili za pogodbeno kazen, upnik nima pravice zahtevati obenem pogodbeno kazen in z zakonom določeno odškodnino, razen če je to po samem zakonu dovoljeno.

Pogodbeno kazen je mogoče uveljavljati le, če sta se stranki zanjo dogovorili. Bistvena razlika med odškodnino in pogodbeno kaznijo je v tem, da se odškodnina lahko uveljavlja le, če nastane škoda. Nastalo škodo mora dokazati upnik. Pogodbeno kazen pa je mogoče uveljavljati ne glede na nastalo škodo.

Pogodbena kazen ima funkcijo utrditve pogodbenih obveznosti zaradi dveh razlogov:- ker grozi dolžniku in ga s tem vzpodbuja k pravilni izpolnitvi- ker v primeru kršitve pogodbenih obveznosti olajša položaj upnika

Značilnosti pogodbene kazni:- akcesornost – dogovor o pogodbeni kazni deli usodo temeljnega posla. - Pogodbena stranka, ki krši pogodbeno obveznost, ni zavezana k plačilu pogodbene

kazni, če za kršitev ne odgovarja- Pogodbena kazen ima naravo stranske terjatve- Obličnost – deli usodo temeljnega posla

Pogodbene kršitve, za katere je mogoč dogovor o pogodbeni kazni

Pogodbeno kazen je mogoče dogovoriti le za nedenarne obveznosti. Glede denarnih obveznosti pa ni mogoč dogovor o pogodbeni kazni za primer zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti, mogoč pa je dogovor o pogodbeni kazni za primer neizpolnitve denarne obveznosti.

Če se stranki dogovorita za pog. kazen, a ne določita, katero pogodbeno kršitev naj sankcionira, velja zakonska domneva, da je pog. kazen dogovorjena za primer zamude. Poleg splošnih predpostavk za pog. kazen je določen še poseben pogoj – upnik obdrži pravico do uveljavljanja pog. kazni pod pogojem, da je po sprejemu izpolnitve nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni.

39

Če je dogovorjena pog. kazen za primer neizpolnitve, ima upnik pravico izbire med dvema možnostima:

- uveljavlja razvezo pogodbe zaradi neizpolnitve in izplačilo pog. kazni- vztraja pri izpolnitvi pogodbe in uveljavlja sankcije zaradi zamude

Višina pogodbene kazni ne sme biti pretirano visoko, sicer jo sme sodišče na dolžnikovo zahtevo znižati.

Uveljavljanje pogodbene kazni načelno ne dopušča kumulacije z odškodninskim zahtevkom. To pomeni, da upnik ne more uveljavljati pogodbene kazni in odškodnine. Toda, če je nastala škoda večja od pogodbene kazni, ima upnik pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine.

Ara, odstopnina, varščina

Ara(likof, zadav) je določen znesek denarja alli določena količina nadomestnih stvari, ki ga ena stranka izroči drugi v znamenje, da je pogodba sklenjena. Ara je klasični institut za utrditev pogodbenih obveznosti, ob tem pa ima še poseben pomen v zvezi s sklenitvijo pogodbe in njeno izpolnitvijo. V zvezi s sklenitvijo pogodbe zato, ker je ara realni kontrakt. Kadar je med strankama dogovorjena ara, je pogodba sklenjena šele takrat, ko je ara dana. Ara se izroči ob sklenitvi pogodbe, predstavlja pa delno izpolnitev pogodbenih obveznosti, zato povezuje sklenitveno (stipulacijsko) in izpolnitveno (solucijsko) fazo pogodbe. Ara je institut za utrditev pogodbenih obveznosti, ker v primeru neizpolnitve pogodbene obveznosti obremeni dolžnika, s tem pa nanj pritiska, da ne pride do neizpolnitve.

Stranki se lahko dogovorita, da je pogodba sklenjena šele takrat, kadar se izroči ara, obenem pa določita, da sme vsaka stranka odstopiti od pogodbe s tem, da aro prepusti nasprotni stranki oziroma vrne dvojno aro. Takšen dogovor se ne podredi pravilom o ari, ampak pravilom o ari kot odstopnini.

Pri ari ima ob neizpolnitvi pogodbenih obveznosti pravico izbire pogodbi zvesta stranka. Ta lahko vztraja pri izpolnitvi pogodbe, ali ob razvezi pogodbe obdrži aro, ali ob razvezi pogodbe uveljavlja odškodnino. Tudi pretirano visoko aro sme sodišče na zahtevo zainteresirane stranke zmanjšati.

64. člen OZ - Če je ob sklenitvi pogodbe ena stranka dala drugi stranki nek znesek denarja ali neko količino drugih nadomestnih stvari v znamenje, da je pogodba sklenjena (ara), se šteje, da je pogodba sklenjena, ko je ara dana, razen če ni dogovorjeno kaj drugega. Pri izpolnitvi pogodbe se mora ara vrniti ali všteti v izpolnitev obveznosti. Če ni dogovorjeno kaj drugega, ne more stranka, ki je dala aro, odstopiti od pogodbe s tem, da pusti aro drugi stranki; prav tako ne more tega storiti druga stranka s tem, da vrne dvojno aro.

65. člen OZ - Če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je dala aro, sme druga stranka po lastni izbiri bodisi zahtevati izpolnitev pogodbe, če je to še mogoče, in povrnitev škode, aro pa všteti v odškodnino ali vrniti, bodisi se zadovoljiti s prejeto aro. Če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je prejela aro, sme druga stranka po lastni izbiri zahtevati bodisi izpolnitev pogodbe, če je to še mogoče, bodisi povrnitev škode in vrnitev are, bodisi vrnitev dvojne are. Kadar druga stranka zahteva izpolnitev pogodbe, ima vselej tudi pravico do povrnitve škode, ki jo ima zaradi zamude. Sodišče sme na zahtevo zainteresirane stranke zmanjšati pretirano veliko aro.

66. člen OZ - Pri delni izpolnitvi obveznosti upnik ne sme obdržati are, temveč lahko zahteva bodisi izpolnitev ostanka obveznosti in povrnitev škode zaradi zamude, bodisi povrnitev škode zaradi nepopolne izpolnitve, vendar se v obeh primerih ara všteje v odškodnino. Če upnik odstopi od pogodbe in vrne tisto, kar je prejel kot delno izpolnitev, lahko izbira med ostalimi zahtevki, ki pripadajo eni stranki, če je pogodba ostala neizpolnjena zaradi razlogov na strani druge stranke.

68. člen OZ - Če je bila ob ari dogovorjena pravica odstopiti od pogodbe, se šteje ara za odstopnino in lahko vsaka stranka odstopi od pogodbe. Če v tem primeru odstopi stranka, ki je aro dala, jo izgubi, če odstopi stranka, ki je aro sprejela, pa mora vrniti dvojni znesek.

40

Dogovor o ari je akcesoren glede na temeljni posel. Če temeljni posel ni veljavno sklenjen, a je bila kljub temu dana ara, jo mora stranka vrniti. Akcesornost se kaže tudi v tem, da je v primeru neizpolnitve pogodbene obveznosti stranka do are upravičena le, če nasprotna stranka odgovarja za neizpolnitev pogodbe.

67. člen OZ - Pogodbeni stranki se lahko dogovorita, da ima bodisi ena bodisi vsaka od njiju pravico odstopiti od pogodbe, če da odstopnino (skesnino). Če stranka, ki ima pravico odstopiti od pogodbe (upravičena stranka), izjavi drugi stranki, da bo dala odstopnino, ne more več zahtevati izpolnitve pogodbe. Stranka, ki ima pravico odstopiti od pogodbe, mora dati odstopnino hkrati z izjavo o odstopu. Če pogodbeni stranki nista določili, do kdaj lahko upravičena stranka uresniči pravico odstopiti od pogodbe, lahko ta to stori vse dotlej, dokler ne poteče čas, določen za izpolnitev njene obveznosti. Pravica odstopiti od pogodbe preneha tudi, če upravičena stranka začne izpolnjevati svoje obveznosti iz pogodbe ali sprejemati izpolnitev od druge stranke.

Odstopnina

Odstopnina(skesnina) ne utrjuje pogodbenih obveznosti, ampak jih rahlja. Na podlagi dogovora o odstopnini ima ena stranka ali vsaka od njiju pravico odstopiti od pogodbe. Izjava o odstopu učinkuje le, če je hkrati z izjavo dana tudi odstopnina, to je določen znesek denarja ali druga premoženjska korist.

Poroštvo

Poroštvo(fideuissio) je osebno ali personalno sredstvo za zavarovanje dolžnikovih obveznosti. Porok je oseba, ki se zaveže določeni osebi(tujemu upniku), da ji bo izpolnila obveznost, če ji obveznosti ne bo izpolnil njen dolžnik. Zaradi te obveznosti je upnikova terjatev nasproti dolžniku zavarovana. Upniku je še naprej zavezan obveznost izpolniti dolžnik, vendar pa je poleg dolžnika v zavezi tudi porok. Poroštvo utrjuje dolžnikovo obveznost do upnika. Poroštveno pogodbo skleneta porok in upnik. Glavni dolžnik ni stranka poroštvene pogodbe.

1012. člen OZ - S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil.

1013. člen OZ - Poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno.

1014. člen OZ - S poroštveno pogodbo se more zavezati samo, kdor ima popolno poslovno sposobnost.

1015. člen OZ - Kdor se kot porok zaveže za obveznost kakšne poslovno nesposobne osebe, odgovarja upniku enako kot porok poslovno sposobne osebe.

1016. člen OZ - Poroštvo se lahko da za vsako veljavno obveznost, ne glede na njeno vsebino. Poroštvo je mogoče prevzeti tudi za pogojno obveznost ter za določeno bodočo obveznost. Poroštvo za bodočo obveznost se sme preklicati, preden obveznost nastane, če ni določen rok, v katerem naj bi nastala. Poroštvo se lahko da tudi za obveznost nekega drugega poroka (porokov porok).

1017. člen OZ - Porokova obveznost ne more biti večja od obveznosti glavnega dolžnika; če je dogovorjeno, da je večja, pa se zmanjša na mero dolžnikove obveznosti. Porok odgovarja za izpolnitev cele obveznosti, za katero je prevzel poroštvo, če njegova odgovornost ni omejena na kakšen njen del ali kako drugače vezana na lažje pogoje. Porok mora povrniti potrebne stroške, ki jih je imel upnik, da bi izterjal dolg od glavnega dolžnika. Porok odgovarja tudi za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi, če ni dogovorjeno kaj drugega. Odgovarja le za tiste pogodbene obresti, ki zapadejo po sklenitvi poroštvene pogodbe.

1018. člen OZ - Na poroka, ki je poravnal upnikovo terjatev, preide ta terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev.

1019. člen OZ - Od poroka se sme zahtevati izpolnitev obveznosti šele potem, ko je glavni dolžnik ne izpolni v roku, ki je določen v pisni zahtevi (subsidiarno poroštvo). Vendar lahko upnik zahteva

41

od poroka izpolnitev obveznosti, čeprav je ni prej zahteval od glavnega dolžnika, če je očitno, da iz sredstev glavnega dolžnika ni mogoče doseči njene izpolnitve ali če je glavni dolžnik prišel v stečaj. Če se je porok zavezal kot porok in plačnik, odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (solidarno poroštvo). Porok odgovarja kot porok in plačnik za obveznost, nastalo iz gospodarske pogodbe, če ni dogovorjeno kaj drugega.1020. člen OZ - Več porokov za neki dolg odgovarja solidarno, ne glede na to, ali so se zavezali kot poroki skupaj ali pa se je vsak od njih zavezal upniku posebej, razen če je s pogodbo njihova odgovornost drugače urejena.

1021. člen OZ - Če je dolžnik izgubil pravico do roka, določenega za izpolnitev njegove obveznosti, upnik vendarle ne more zahtevati od poroka izpolnitve pred iztekom tega roka, razen če ni drugače dogovorjeno.

1022. člen OZ - V stečaju glavnega dolžnika je upnik dolžan priglasiti svojo terjatev in o tem obvestiti poroka, sicer odgovarja poroku za škodo, ki bi jo ta imel zaradi tega. Zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ali v postopku prisilne poravnave ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti, zato odgovarja porok upniku za ves znesek svoje obveznosti.

1023. člen OZ - Porok odgovarja za ves znesek obveznosti, za katerega je prevzel poroštvo, tudi če bi se od dolžnikovega dediča moglo zahtevati plačilo samo tistega njenega dela, ki ustreza vrednosti podedovanega premoženja.

1024. člen OZ - Porok lahko uveljavlja zoper upnikov zahtevek vse ugovore glavnega dolžnika, vštevši ugovor pobotanja, ne pa tudi osebne dolžnikove ugovore. Dolžnikova odpoved ugovorom ter dolžnikova pripoznava upnikove terjatve nimata učinka nasproti poroku. Porok lahko uveljavlja proti upniku tudi svoje osebne ugovore, na primer ničnost poroštvene pogodbe, zastaranje upnikove terjatve nasproti njemu, ugovor pobotanja vzajemnih terjatev.

1025. člen OZ - Če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje obveznosti, mora upnik o tem obvestiti poroka, ker sicer odgovarja za škodo, ki nastane zaradi tega poroku.

1026. člen OZ - Porok je prost odgovornosti, če upnik na njegovo zahtevo po zapadlosti terjatve ne terja v enem mesecu od te zahteve izpolnitve od glavnega dolžnika. Kadar rok za izpolnitev ni določen, je porok prost odgovornosti, če upnik na njegovo zahtevo po izteku enega leta od sklenitve poroštvene pogodbe v enem mesecu od te zahteve ne da potrebne izjave za določitev dneva izpolnitve.

1027. člen OZ - Če upnik opusti zastavo ali kakšno drugo pravico, s katero je bila zavarovana izpolnitev njegove terjatve, ali če jo izgubi zaradi svoje malomarnosti in tako onemogoči prehod te pravice na poroka, je porok prost svoje obveznosti nasproti upniku za toliko, kolikor bi mogel dobiti z izvrševanjem te pravice. Pravilo iz prejšnjega odstavka velja tako v primeru, ko je pravica nastala pred sklenitvijo poroštvene pogodbe, kot tudi v primeru, ko je nastala potem.

1028. člen OZ - Porok, ki je plačal upniku njegovo terjatev, lahko zahteva od dolžnika, naj mu povrne vse, kar je zanj plačal, ter obresti od dneva plačila. Pravico ima do povračila stroškov, nastalih v sporu z upnikom od takrat, ko je o sporu obvestil dolžnika, kot tudi do povračila morebitne škode.

1029. člen OZ - Porok enega izmed več solidarnih dolžnikov lahko zahteva od kateregakoli med njimi, naj mu povrne, kar je plačal upniku, ter stroške.

1030. člen OZ - Še preden poplača upnika, ima porok, ki se je zavezal z vednostjo ali odobritvijo dolžnika, pravico zahtevati od njega potrebno zavarovanje za svoje morebitne zahtevke v naslednjih primerih: če dolžnik ob zapadlosti ni izpolnil svoje obveznosti, če je upnik sodno zahteval plačilo od poroka in če se je dolžnikovo premoženjsko stanje po sklenitvi poroštvene pogodbe znatno poslabšalo.

1031. člen OZ - Dolžnik sme uporabiti zoper poroka, ki je brez njegove vednosti plačal upnikovo terjatev, vsa pravna sredstva, s katerimi bi bil ob tem plačilu lahko zavrnil upnikov zahtevek. Porok, ki je plačal upnikovo terjatev, ni pa o tem obvestil dolžnika, in je ta, ker ni vedel za plačilo, znova plačal isto terjatev, ne more zahtevati povračila od dolžnika, pač pa ima pravico zahtevati od upnika, naj mu vrne tisto, kar mu je plačal.

42

1032. člen OZ - Porok, ki je brez dolžnikove vednosti plačal upnikovo terjatev, ki je bila pozneje na dolžnikovo zahtevo razveljavljena ali je ugasnila s pobotom, sme zahtevati vrnitev plačanega samo od upnika.

1033. člen OZ - Če je več porokov, pa eden med njimi plača zapadlo terjatev, ima pravico zahtevati od drugih porokov, naj mu vsak povrne del, ki odpade nanj.

1034. člen OZ - Z zastaranjem obveznosti glavnega dolžnika zastara tudi obveznost poroka. Če je rok za zastaranje obveznosti glavnega dolžnika daljši od dveh let, zastara obveznost poroka po dveh letih od zapadlosti obveznosti glavnega dolžnika, razen če porok odgovarja solidarno z dolžnikom. Pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku učinkuje nasproti poroku le, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega dejanja pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, opravljenega, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev zoper glavnega dolžnika. Zadržanje zastaranja obveznosti glavnega dolžnika nima učinka nasproti poroku.

Značilnosti poroštva:- akcesornost – poroštvena pogodba je veljavna, če je veljavna tudi temeljna

obveznost. Če temeljne obveznosti ni, tudi poroštvo ne more obstajati. Pravila:o s prenehanjem temeljne obveznosti preneha oziroma ugasne tudi poroštvoo z zastaranjem obveznosti glavnega dolžnika zastara tudi obveznost porokao porokova obveznost ne more biti večja od obveznosti glavnega dolžnika,

lahko pa je manjšao s prenosom glavne terjatve preide na prevzemnika(novega upnika) tudi

pravica iz poroštvene pogodbeo upnik svoje pravice iz poroštvene pogodbe ne more prenesti, če obenem ne

prenese tudi glavne terjatveo porok se zaveže izpolniti tuj dolg, zato lahko porok zoper upnikov zahtevek

uveljavlja vse ugovore glavnega dolžnika- enostransko obligacijsko razmerje – samo porok je zavezan opraviti izpolnitev- neodplačnost- nepreklicnost – soglasje volj obeh pogodbenih strank- obličnost

Pri subsidiarnem poroštvu mora upnik najprej terjati glavnega dolžnika, in šele če ta obveznosti ne izpolni, sme terjati poroka. Če terja poroka, ima ta ugovor vrstnega reda(beneficium ordinis) – da terja najprej glavnega dolžnika.

Pri solidarnem poroštvu lahko upnik ob dospelosti terja izpolnitev od glavnega dolžnika ali od poroka. Sinonim za solidarno poroštvo je, da porok odgovarja kot porok in plačnik.

Poroštvo ni subsidiarne narave:- če se stranki poroštvene pogodbe dogovorita, da je poroštvo solidarno- če je poroštvo dano za obveznost iz gospodarske pogodbe

Poroštvo se lahko da za vsako veljavno obveznost, ne glede na njeno vsebino.

Poroštvo za pogojno obveznost – če je glavna obveznost pogojna, je tudi poroštvo pogojno.

Poroštvo pod pogojem(pogojno) – je poroštvo, ko se porok v poroštveni pogodbi zaveže, da jamči za izpolnitev glavnega dolžnika, toda le, če bo ob dospelosti dolžnikove obveznosti izpolnjen določen pogoj.

Poroštvo za bodočo obveznost – upnik za sklenitev temeljnega posla z dolžnikom postavi pogoj, da ta vnaprej zagotovi poroštvo.

Poroštvo za poroštvo(podporoštvo, fideiussor succedaneus) – podporok ne jamči za glavnega dolžnika, ampak za poroka.

43

Poroštvo za izpolnitev obveznosti glavnega dolžnika do poroka – porok zavaruje svoje bodočo obveznost.Poroštvena pogodba ne ureja razmerja med porokom in glavnim dolžnikom. Razmerje iz poroštvene pogodbe(razmerje med porokom in upnikom) je neodvisno oziroma abstraktno glede na razmerje med porokom in glavnim dolžnikom. Namen poroštva ni razbremeniti glavnega dolžnika, ampak povečati oziroma zagotoviti varstvo upniku. Zato pridobi porok, ki je poravnal upnikovo terjatev, to terjatev do dolžnika. Posledica porokove izpolnitve obveznosti glavnega dolžnika je zakonita subrogacija oziroma cesija. Na tej podlagi lahko porok uveljavlja regresno pravico, toda le takrat, ko je zoper upnikov zahtevek za izpolnitev obveznosti glavnega dolžnika uveljavljal vse tiste ugovore iz temeljnega posla, ki jih je smel oziroma mogel uveljavljati glavni dolžnik sam.

Poleg ugovorov, ki jih ima dolžnik sam(ugovori iz temeljnega posla in ugovor pobotanja), zakon poroku priznava tudi nekatere osebne ugovore, ki jih glavni dolžnik nima. V primeru, ko glavni dolžnik ob dospelosti ne izpolni svoje obveznosti, pa mora upnik to notificirati poroku. Če upnik poroka ne obvesti, odgovarja le odškodninsko.

Del credere zavarovanje

Pri institutu del credere zavarovanje oziroma del credere odgovornost gre za pogodbeni prevzem posebnih obveznosti – obveznosti, ki sicer niso tipične oziroma so atipične za določena pravna razmerja.

Bistvenih razlik med del credere odgovornostjo agenta ali komisionarja in poroštvom ni. Razlika je, da je pri poroštvu porokova zaveza primarno ista kot zaveza glavnega dolžnika. Pri del credere pa je pa je obveznost agenta ali komisionarja lahko enaka kot obveznost dolžnika ali pa nadomestne narave.

Patronatska izjava

Patronatska izjava je najpogosteje častna zaveza ali obljuba izdajatelja, da bo sam izpolnil obveznost dolžnika, če je ne bo izpolnil dolžnik. Na poroštvo spominja zato, ker gre za izpolnjevanje tuje obveznosti. Patronatske izjave ni mogoče izsiliti s pravnimi sredstvi.

Bančna garancija

Bančna garancija je obveznost garanta(izdajatelja garancije), da bo izplačal določen denarni znesek, če bodo izpolnjeni določeni pogoji. V bančni garanciji je kot pogoj za izplačilo denarnega zneska najpogosteje določena predložitev dokumentov. Poleg pogojev za izplačilo bančna garancija določa tudi rok, do katerega morajo biti dokumenti predloženi, in rok veljavnosti garancije. Bančna garancija se izda v pisni obliki.

Prednosti bančne garancije so: posebne lastnosti izdajatelja in neakcesorna narava bančne garancije.

Vrste bančnih garancij:- neodvisne(neakcesorna, b.g. na prvi poziv, b.g. brez ugovora, stand by akreditiv) –

obveznost garancije je veljavna, četudi temeljni posel, zaradi katerega je bila garancija izdana, ni veljaven. Garant mora izpolniti obveznost ne glede na to, ali so obveznosti iz temeljnega posla izpolnjene. Plačilna obveznost garanta nastopi, če so predloženi navedeni dokumenti(pisne izjave), in to ne glede na to, kakšno je dejansko stanje. Pri neodvisni b.g. so kot pogoj za izplačilo dovoljeni samo takšni dokumenti, ki ne izhajajo iz garantove sfere. Namen neodvisne bančne garancije je doseči, da upravičenec(upnik iz temeljnega posla) ne nosi bremena zaradi zavlačevanja izplačila.

- Odvisne – obveznost garanta je odvisna od obveznosti iz temeljnega posla.

44

- Pogodbena – kot pogoj za izplačilo garancije je določena predložitev sodne ali arbitražne odločbe ali soglasje naročitelja garancije

- Supergarancija – izdajatelj supergarancije se zaveže, da bo izpolnil obveznost iz garancije.

- Protigarancija – upravičenec iz protigarancije je oseba, ki je izdajatelj bančne garancije. Namen protigarancije je varstvo banke garanta.

Bančne garancije glede na naravo obveznosti iz temeljnega posla:- za resnost ponudbe- za vračilo avansa- za dokončanje pogodbenih obveznosti v roku- za kakovostno izvedbo posla oziroma za odpravo napak- za zagotovitev plačila

Menica

Menica je individualni vrednostni papir, ki vsebuje obveznost izdajatelja menice in morebitnih drugih meničnih zavezancev, da bo meničnemu upniku izplačan določen denarni znesek po pravilih meničnega prava. V primerjavi z drugimi terjatvami je prednost menične terjatve, da sta njen prenos in uveljavitev enostavnejša ozirom učinkovitejša. V sodobnem prometu menica služi kot sredstvo zavarovanja, kreditno sredstvo in plačilno sredstvo.

Menica je vrednostni papir – menična obveznost ne more nastati brez pisnega izkaza.

Menica je obligacijski vrednostni papir – vsebuje terjatev, ki se vedno glasi le na denarni znesek.

Menica je vrednostni papir po odredbi – iz menice lahko upravlja le oseba, ki jo določi remitent(prvi menični upnik).

Menica je abstraktne narave – iz nje ni razviden temeljni posel.

Menica je individualni vrednostni papir – izda se v zvezi z določenim poslom, njena vsebina je individualno določena.

Načela meničnega prava:- načelo pisnosti- načelo inkorporacije – ni menične obveznosti brez listine oziroma terjatev se ne

more uveljavljati brez listine- načelo fiksna menične obveznosti- načelo menične strogosti- načelo solidarnosti in neposrednosti – vsi menični zavezanci odgovarjajo solidarno- načelo samostojnosti- načelo abstraktnosti

Bistvene menične sestavine:- označba menice- nepogojni poziv, naj se plača določena vsota denarja- ime trasanta(izdajatelja)- ime trasata(dolžnika)- ime remitenta(upnika)- navedba dospelosti

o koledarska menicao dospelost na vpogledo dospelost na določen čas po vpogleduo dospelost na določen čas po dnevu izdaje

- kraj, kjer je treba plačati menično obveznost

45

- dan in kraj izdaje menice

Druge menične sestavine:- navedba intervenienta – namen intervencije je, da se prepreči regres menice. Do

regresa pride ob odklonitvi akcepta ali odklonitvi plačila menice. Če je na menici naveden intervenient, pomeni, da se v sili pozove k akceptu oziroma plačilu njega, ne pa regresne menične zavezance. Če je v menici že navedena oseba, ki naj bi v sili intervenirala oziroma plačala namesto meničnega dolžnika se to imenuje pozvana intervencije. Možna pa je tudi prostovoljna intervencija.

- Domicilna klavzula ali navedba domiciliata – domiciliat ni menični zavezanec, je le določena tretja oseba, ki naj bi izpolnila menično obveznost akceptanta. Akceptant je navadno banka, ki sme menično obveznost akceptanta izpolniti le, če jo ta pooblasti.

- Valutna klavzula – označuje razmerje med trasantom in remitentom, pojasnjuje naravo temeljnega posla, zaradi katerega je bila menica izdana

- Kritna klavzula – označuje razmerje med trasantom in trasatom. S kritno klavzulo trasant trasata obvešča, kdo mu bo (trasatu) povrnil izplačano vsoto.

- Obvestilna klavzula – z njo trasant trasata obvešča, naj ne akceptira(ali ne plača) menice vse dotlej, dokler mu trasant tega ne naroči.

- Prezentacijska klavzula – z njo trasant prepove prezentacijo(predložitev) menice v akcept, prepove predložitev do določenega roka ali pa določi rok, v katerem mora biti menica predložena.

- Klavzula brez regresa – če trasant vpiše klavzulo brez regresa, pomeni, da ne odgovarja za akcept menice, torej ni mogoč regres zaradi neakceptiranja.

- Klavzuli o neprenosljivosti in brez protesta

Trasirana in lastna menica – bistvena razlika med obema vrstama menice je, da pri trasirani menici izdajatelj menice(trasant) pozove drugo osebo(trasata, da izpolni menično obveznost upniku(remitentu), pri lastni menici pa se izdajatelj sam zaveže, da bo izpolnil menično obveznost.

Akcept menice ni pogoj za veljavnost menice. Imetnik menice najprej pozove trasata k akceptu(kadarkoli do dospelosti), ob dospelosti pa akceptanta k plačilu menice. Če trasat menice ne akceptira, je mogoč regres zaradi neakceptiranja, to je unovčitev pred dospelostjo od preostalih meničnih zavezancev. Če ob dospelosti akceptant menice ne plača, pa imetnik uveljavlja regres zaradi neplačila – plačilo od preostalih meničnih zavezancev.

Menica se lahko prenaša z indosamentom(prenosna funkcija indosamenta). Indosant je oseba, ki prenaša menično terjatev, oseba, na katero se nanaša, je indosatar. Prvi indosant je remitent.

Menični upnik je tisti, ki se izkaže z nepretrgano verigo indosamentov in ima v rokah menico(legitimacijska funkcija indosamenta).

Po indosamentu postane dotedanji menični upnik menični zavezanec ter odgovarja za akcept in plačilo menice(garancijska funkcija indosamenta), razen če to svojo obveznost izrecno izključi.

Prepoved prenosa z indosamentom je v interesu trasanta takrat, kadar želi, da ostane menični upnik remitent, torej oseba, ki je stranka temeljnega posla, zaradi katerega je bila menica izdana, saj menično razmerje med remitentom in trasantom v zvezi s temeljnim poslom, zaradi katerega je bila menica izdana, ni abstraktne narave.

Aval ali menično poroštvo – avalist ali menični porok je eden od regresnih meničnih zavezancev.

417. člen OZ – Upnik lahko s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, izvzemši tiste terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega. Če sta se dolžnik in upnik

46

dogovorila, da upnik ne bo smel prenesti terjatve na drugega, prenos nima pravnega učinka. Če je bila ob prenosu predložena listina, ki izkazuje obstoj terjatve, iz katere pa ne izhaja prepoved prenosa, prenos učinkuje, če prevzemnik za prepoved prenosa ni vedel in ni bil dolžan vedeti. Če sta se dolžnik in upnik iz gospodarske pogodbe dogovorila, da upnik ne bo smel prenesti denarne terjatve na drugega, prenos kljub temu učinkuje. V tem primeru je dolžnik prost svoje obveznosti tudi, če jo izpolni odstopniku terjatve.

418. člen OZ - S terjatvijo preidejo na prevzemnika stranske pravice, kot so pravica do prednostnega poplačila, hipoteka, zastava, pravica iz pogodbe s porokom, pravica do obresti, do pogodbene kazni ipd. Vendar sme odstopnik izročiti zastavljeno stvar prevzemniku le, če zastavitelj v to privoli; sicer ostane stvar pri odstopniku, da jo hrani za prevzemnika. Domneva se, da so zapadle, pa ne plačane obresti odstopljene z glavno terjatvijo.

419. člen OZ - Za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar ga mora odstopnik obvestiti o odstopu. Izpolnitev odstopniku pred obvestilom o odstopu je veljavna in je z njo dolžnik prost obveznosti, vendar samo, če ni vedel za odstop; sicer obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemniku.

420. člen OZ - Če je upnik odstopil isto terjatev raznim osebam, pripada terjatev tistemu prevzemniku, o katerem je odstopnik najprej obvestil dolžnika ali ki se je pri dolžniku prvi oglasil.

421. člen OZ - Prevzemnik ima nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik. Dolžnik lahko uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop.

422. člen OZ - Odstopnik mora izročiti prevzemniku zadolžnico, če jo ima, ter druge dokaze o odstopljeni terjatvi in stranskih pravicah. Če je odstopnik prenesel na prevzemnika le del terjatve, mu mora izročiti overjen prepis zadolžnice, s katero se dokazuje obstoj odstopljene terjatve. Odstopnik mora izdati prevzemniku na njegovo zahtevo overjeno potrdilo o odstopu.

423. člen OZ - Kadar je terjatev odstopljena z odplačno pogodbo, odgovarja odstopnik za obstoj terjatve takrat, ko jo je odstopil.

424. člen OZ - Odstopnik odgovarja za izterljivost odstopljene terjatve, če je bilo to dogovorjeno, vendar le do višine tistega, kar je prejel od prevzemnika, ter za izterljivost obresti in stroškov v zvezi z odstopom in stroškov v postopku zoper dolžnika. Za večjo odgovornost poštenega odstopnika se ni mogoče dogovoriti.

425. člen OZ - Če dolžnik odstopi upniku svojo terjatev ali njen del namesto izpolnitve svoje obveznosti, ugasne takrat, ko je sklenjena pogodba o odstopu, njegova obveznost do zneska odstopljene terjatve. Če pa dolžnik odstopi svojemu upniku svojo terjatev samo v izterjavo, ugasne ali se zmanjša njegova obveznost šele tedaj, ko upnik izterja odstopljeno terjatev. V prvem in drugem primeru mora prevzemnik izročiti odstopniku vse, kar je izterjal več, kot znaša njegova terjatev do njega. Pri odstopu v izterjavo lahko dolžnik odstopljene terjatve izpolni svojo obveznost tudi odstopniku, celo če je bil obveščen o odstopu.

426. člen OZ - Če je bila terjatev odstopljena v zavarovanje prevzemnikove terjatve proti odstopniku, je prevzemnik dolžan kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar skrbeti za izterjavo odstopljene terjatve in po izterjatvi, potem ko obdrži zase, kolikor je potrebno za poplačilo njegove lastne terjatve proti odstopniku, temu izročiti presežek.

Plačilo menice(predložitev menice v plačilo, prezentacija menice)

Menični upnik mora ob dospelosti menice, k plačilu najprej pozvati trasata, saj je po naravi menice on prvi pozvan k plačilu. Menični upnik mora pozvati trasata k plačilu, saj je menični dolg iskovina.

Potem ko akceptant oziroma glavni menični zavezanec menico izplača, preneha tudi obveznost preostalih(regresnih) meničnih zavezancev.

47

Regres menice – namen regresa je doseči izplačilo menice od preostalih regresnih meničnih zavezancev. Regresni menični zavezanci postanejo zavezani ob dospelosti, če menica ni plačana, lahko pa že pred dospelostjo, če trasat menice noče akceptirati(pod pogojem, da je menica protestirana).

Regres zaradi neakceptiranja – če trasat akcept menice odkloni, lahko menični upnik uveljavlja regres(plačilo menice, četudi menica še ni dospela). Edini pogoj je, da menico protestira.

Regres zaradi neplačila – če je trasat menico akceptiral, a ob dospelosti odklanja plačilo, se izplačilo(regres) prav tako uveljavlja od regresnih meničnih zavezancev, tudi tukaj je pogoj za menično obveznost regresnih zavezancev protest menice.

Protest menice – namen protesta je, da se z javno listino potrdi, da je trasat odklonil akcept menice(protest zaradi neakceptiranja) ali da je odklonil plačilo menice(protest zaradi neplačila). Opravljeni protest potrjuje, da je upravičenec pri uveljavljanju terjatve ravnal skrbno. Protest zaradi neakceptiranja se lahko opravi do dospelosti, protest zaradi neplačila pa v enem od obeh delavnikov, ki sledita dnevu plačila. Če protest ni opravljen ali ni opravljen v roku, upnik izgubi pravico do meničnega regresa(ni regresa brez protesta). Takšna menica je prejudicirana(prejudic – izguba pravic). Menični upnik lahko menično terjatev uveljavlja le od glavnega meničnega dolžnika.

Menice ni treba protestirati le, če je na njej klavzula o neprotestiranju(brez protesta ali brez stroškov).

Notifikacija o protestu – po opravljenem protestu mora menični upnik v 4 delovnih dneh o tem obvetiti svojega indosanta in trasanta, vsak indosant pa v 2 delovnih dneh po prejemu obvestila notificirati svojemu indosantu. Namen notifikacije regresnih meničnih zavezancev o opravljenem protestu je, da so seznanjeni s postopkom unovčitve, saj so tudi sami menični zavezanci in morajo biti pripravljeni na morebitni poziv za plačilo.

Obseg menične obveznosti – menica se vedno glasi na določen denarni znesek.

Eskontiranje menice(odkup menice) pomeni izplačilo menične terjatve pred dospelostjo.

Menični ugovori

Teorija možne ugovore razvršča po različnih merilih, med drugim:- na ugovore, ki izhajajo iz same menice, in ugovore, ki se ne nanašajo na zapis v

menici- glede na samostojnost meničnih pravic

Objektivni ali materialnopravni ugovori izhajajo iz vsebine same menice. Ugovori, ki se ne nanašajo na zapis v menici, ne izhajajo iz same menice, temeljijo na osebnem razmerju med določenim meničnim upnikom in meničnim zavezancem ter nasprotujejo abstraktni naravi menične terjatve.

Ugovori glede na samostojnost meničnih pravic oziroma glede na to, kdo jih lahko uveljavlja:

- ugovori, ki jih lahko uveljavlja vsak menični zavezanec zoper vsakega meničnega upnika

- ugovori, ki jih posamezni menični zavezanec uveljavlja zoper vsakega meničnega upnika

- ugovori, ki jih vsak menični zavezanec uveljavlja zoper posameznega meničnega upnika

- ugovori, ki jih posamezni menični zavezanec uveljavlja zoper posameznega meničnega upnika

48

Zahtevki zaradi neupravičene obogatitve – mogoče jih je uveljavljati pod pogoji za te zahtevke, ki pa so za imetnika menice oziroma upravičenca veliko strožji kot sicer menični pogoji.

Bianko menica

Bianko menica ne vsebuje vseh bistvenih meničnih sestavin, zato ni menica oziroma ni podrejena meničnim pravilom. Dolžnik izda bianko menico, in ne menice zato, ker še ni fiksno določena njegova obveznost. Toda dejansko ni utemeljenih razlogov za izdajo bianko menice. Bianko menica je za dolžnika tveganje, saj obstaja možnost, da upnik ne bo izpolnil meničnega obrazca tako, kot ga je dolžnik pooblastil.

Finančni leasing

Z vidika dajalca leasinga je pogodba o finančnem leasingu ustrezno sredstvo zavarovanja. Gre za pravno razmerje posebne pravne narave, kar pomeni, da finančnega leasinga ni mogoče podrediti niti pravilom prodajne in niti pravilom zakupne pogodbe.

Opredelilni elementi finančnega leasinga:- leasingodajalec na podlagi specifikacije in navodil leasingojemalca sklene pogodbo

o dobavi opreme s tretjo osebo- z leasingojemalcem pa sklene pogdbo o leasingu, s katero le ta pridobi proti

obročnemu plačevanju nadomestila pravico uporabljati opremo

Za finančni leasing je značilno:- leasingojemalec izbere dobavitelja in določi predmet pogodbe- leasingodajalec kupi opremo zato, da bi leasingojemalcu omogočil njeno uporabo v

skladu s pogodbo o leasingu- obroki nadomestila za leasing so določeni tako, da se upošteva del ali celotna

amortizacija vrednosti opreme ali bistvenega dela vrednosti opreme

ZAKONSKO UREJENE IN ZAKONSKO NEUREJENE POGODBE

Uporaba pravil za zakonsko neurejene pogodbe

Ne novo ime ne atipična ureditev pravic in obveznosti še ne omogočata sklepa, da gre za pravno razmerje, ki ga zakon ne ureja. Za novo pravno razmerje gre, če so podane okoliščine, ki posegajo v pravno naravo oziroma jo spreminjajo.

Nominatna pogodba je sinonim za zakonsko urejeno pogodbo, inominatna pogodba pa sinonim za zakonsko neurejeno pogodbo.

O zloženih pogodbah govorimo, kadar pravno razmerje združuje dva ali več zakonsko urejenih pogodbenih tipov.

Mešane pogodbe so pogodbena razmerja, ki sicer ohranjajo pogodbeno naravo dveh ali več zakonsko urejenih pogodb, vendar ne v celoti.

Pogodbeno razmerje je uvrščeno v sui generis pogodbo takrat, kadar ne ohranja narave nobene od zakonsko urejenih pogodb.

PRODAJNA POGODBA

Prodajna pogodba po OZ in Dunajski konvenciji

49

Prva kodifikacija mednarodne prodajne pogodbe je bila dosežena leta 1964 s sprejemom tako imenovanih Haaških zakonov, vendar ni bila uspešna.

Uspešna pa je bila Konvencija združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga, za katero se uporablja naziv Dunajska konvencija ali kratica CISG. Konvencijo je vrsto let pripravljal UNCITRAL, sprejeta pa je bila leta 1980. Slovenija je po osamosvojitvi podala nasledstveno izjavo in za podpisnico velja od 7. januarja 1994. Zastaranje v zvezi z mednarodno prodajo ureja Konvencija o zastaranju na področju mednarodne prodaje.

Izhodišča za pripravo in razlago Dunajske konvencije

Poglavitni cilj DK je bil doseči mednarodno ureditev. Že ob pripravi so se sestavljalci konvencije zavedali tudi bojazni, da se kljub mednarodni ureditvi pravila konvencije utegnejo uporabljati in razlagati v duhu nacionalnih pravnih redov. To oviro skuša DK sama premagati na dva načina:

- v splošnih določba je poudarjeno, da se bosta pri razlagi konvencije upoštevali njena mednarodna narava in potreba, in potreba, da se pospeši enotnost njene uporabe in spoštovanje vestnosti v mednarodni trgovini

- v določbah konvencije so se sestavljalci izogibali uporabi besed, ki so sinonimi za takšne pravne institute, ki imajo v posameznih nacionalnih pravnih redih različen pomen.

Danes se ob ugotavljanju, da so njene rešitve skladne s potrebami poslovne prakse obenem poudarja, da je treba zagotavljati njeno mednarodno naravo in enotnost v uporabi. Enotnost v uporabi naj bi zagotovila tudi dva projekta, ki se izvajata pod okriljem UNCITRAL. To sta informacijski sistem CLOUT in posebna zbirka sodnih odločitev na podlagi DK – Digeste.

CLOUT je sistem, s katerim UNCITRAL oziroma njegov sekretariat prek nacionalnih korespondentov zbira in nato objavlja izvlečke iz sodnih ter arbitražnih odločitev, ki temeljijo na katerihkoli pravilih UNCITRAL.

Uporaba OZ, Dunajske konvencije in merodajnega prava

Pogodbena razmerja brez mednarodnega elementa – domača prodajna pogodba je podrejena pravilom OZ.

Pogodbena razmerja z mednarodnim elementom – pri pogodbah z mednarodnim elementom merodajno pravo ni vedno pravo sodišča, ampak mora sodišče na podlagi svojih kolizijskopravnih pravil merodajno pravo šele določiti.Uporaba DK na podlagi njenih lastnih pravil – če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa DK, se torej prodajna pogodba podredi pravilom DK. Konvencija se uporabi, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji:

- mednarodno razmerje- prodajna pogodba- gospodarska narava razmerja- državi obeh pogodbenih strank morata ratificirati konvencijo

Uporaba ali izključitev uporabe DK po volji strank(opting in/out) – stranki se lahko dogovorita tudi, da izključita uporabo konvencije, tako da vprašanja uredita drugače ali pa določita pristojno pravo.

Uporaba DK na podlagi pravil o poslovnih običajih(ex aequo et bono) – kadar ni mogoča uporaba DK na podlagi njenih lastnih pravil in tudi ne na podlagi soglasja strank, so lahko podlaga za uporabo konvencije pravila o poslovnih običajih ali dogovor o uporabi lex mercatoria.

50

Vprašanja urejena z DK, in uporaba merodajnega prava za druga vprašanja

DK ureja:- sklenitev prodajne pogodbe ter- pravice in obveznosti prodajalca in kupca, ki izvirajo iz take pogodbe

Ker DK nima splošnega dela, so njeni sestavljalci želeli preprečiti, da bi se vsa vprašanja, ki v DK niso popolno urejena, urejala po nacionalnih pravilih, saj bi mednarodna ureditev tako kmalu izgubila mednarodni značaj. Zato je določeno, da se vprašanja glede snovi, v katera konvencija posega, a jih ne ureja popolno, urejajo po splošnih načelih, na katerih temelji ta konvencija, oziroma, oziroma če takih načel ni, po pravu, ki ga je treba uporabiti na podlagi pravil mednarodnega zasebnega prava.

Vprašanja, ki so zajeta v DK in v njej tudi popolno urejena se rešujejo zgolj po pravilih konvencije.

Vprašanja, ki so zajeta v DK, a niso popolno urejena, se v teoriji o mednarodni prodajni pogodbi imenujejo praznine.

Na načelni ravni je mogoče oceniti, da so med vprašanja, ki so zajeta z DK, a v njej niso popolno urejena, uvrščena vsa tista, s katerimi pravila konvencije kakorkoli posegajo v institute, pojme, pravice in obveznosti splošnega dela, vendar jih ne uredijo popolno.

Vprašanja, ki so zajeta z DK, a v njej niso popolno urejena, se rešujejo po načelih, na katerih temelji ta konvencija, le če takšnih načel ni, pa po merodajnem pravu, ki se določi po kolizijskopravnih pravilih sodišča.

Teorija predlaga, da se pri urejanju vprašanj, ki so s konvencijo zajeta, a niso popolno urejena, ureditev primarno določi na podlagi analogije s primeri, ki so v DK popolno urejeni.

Če vprašanj ni mogoče rešiti s pomočjo analogije, je njegovo rešitev mogoče argumentirati s katerim od načel.

Vprašanja, ki niso zajeta v DK(in tudi tista, ki v njej niso popolno urejena in jih ni mogoče rešiti na podlagi načel DK), se rešujejo zgolj po pravnem redu, na katerega odkazujejo kolizijskopravna pravila sodišča.

Opredelitev in bistvene sestavine prodajne pogodbe

S prodajno pogodbo se prodajalec zavezuje kupcu, da mu bo izročil stvar tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino. Prodajna pogodba je nujno odplačne narave, zanjo načelno ni predpisana oblika.

V vseh pravnih redih je bistvena sestavina prodajne pogodbe stvar, cena(kupnina) pa ni vedno določena kot bistvena sestavina.

Po OZ je bistvena sestavina gospodarske prodajne pogodbe samo stvar. V gospodarski pogodbi se predmet oziroma stvar najpogosteje označuje kot blago. Blago je ožji pojem kot stvar in predmet. Blago ponavadi označuje premičnine, ki so namenjene plasiranju na trg. Pojem blago tudi ne pokriva vrednostnih papirjev.

Predmet mora biti ob sklenitvi določen ali določljiv. Individualno določena stvar je species, vrstno določena stvar je genus. Vrstne stvari so določene ali določljive, če so določene ali določljive njihova vrsta, količina in kakovost.

Po OZ cena oziroma kupnina ni bistvena sestavina gospodarske prodajne pogodbe. Če stranki v prodajni pogodbi cene ne določita, višino kupnine določajo naslednja pravila:

51

- če stranki kupnine ne določita ali pa ni določljiva na podlagi izjav in ravnanj ob sklenitvi pogodbe, mora kupec plačati kupnino, ki jo je prodajalec običajno zaračunaval ob sklenitvi pogodbe

- če tega kriterija ni mogoče uporabiti, je kupec dolžan plačati primerno kupnino(po stanju na dan sklenitve pogodbe)

Izpolnitev prodajne pogodbe

Poglavitna dolžnost prodajalca po prodajni pogodbi je izročitev dogovorjenega blaga, na način, v kraju in ob času, ki so prav tako določeni s pogodbo oziroma kot izhaja iz zakonskih pravil.

V zvezi z gospodarsko prodajno pogodbo se ne poudarja toliko obveznost izročitve, ampak obveznost dobave. Z izročitvijo je mišljena stvarnopravna izročitev, to je izročitev v posest. Stvarnopravna izročitev omogoča pridobitev lastninske pravice. Dobava pa označuje obligacijskopravni pomen, to je obveznost prodajalca, da stori vse, kar je po pogodbi zavezan storiti, da lahko kupec prevzame stvar – blago v posest. Dobava je tisti del izročitve, ki ga opravi prodajalec sam.

Torej je obveznost prodajalca, da opravi vsa tista dejanja, ki jih mora prodajalec opraviti po pogodbi in naravi posla, da bi kupec lahko prevzel blago. Dobava blaga lahko pomeni, da mora prodajalec:

- storiti vse, da lahko kupec prevzame blago na določenem mestu- obvestiti kupca, da je blago pripravljeno na prevzem- naložiti blago na prevozno sredstvo- izročiti blago kupcu ali osebi, ki jo določi kupec- izročiti dokumente kupcu ali osebi, ki jo določi kupec

Kraj izročitve

Kraj izročitve je tisti kraj, v katerem mora prodajalec omogočiti kupcu prevzem blaga. Kraj izročitve oziroma dobave ni bistvena sestavina prodajne pogodbe. Če se torej stranki o kraju izročitve ne dogovorita, je kraj izročitve kraj, v katerem je imel prodajalec ob sklenitvi pogodbe sedež. Če pa je bilo pogodbenikom ob sklenitvi pogodbe znano, kje je blago oziroma kje bo izdelano, je kraj izročitve tisti kraj.Kadar pa ne določita kraja izročitve, a se dogovorita, da je blago treba prepeljati, morajo zakonska pravila tudi za ta primer določiti, do katere geografske točke oziroma do kdaj trajajo obveznosti prodajalca in od katere točke naprej obveznosti kupca. Poslovna praksa za ta kraj uporablja izraz odpremni kraj, teorija tovrstno prodajo označuje distančna prodaja. Kadar stranki ne določita kraja izročitve, dogovorita pa se,da je treba blago prepeljati, prodajalec izpolni svoje obveznosti glede dobave, ko v odpremnem kraju izroči blago špediterju(tistemu, ki organizira prevoz) ali prevozniku.

Ker je v poslovni praksi ob sklenitvi pogodbe najpogosteje izraženo, da je treba blago prepeljati, je kot temeljno pravilo določeno, da je po takem dogovoru obveznost prodajalca, da izroči(fizično) blago prevozniku. Kraj, v katerem izroči oziroma naj izroči blago prvemu prevozniku, je kraj izpolnitve obveznosti. Takrat tudi nevarnost naključnega uničenja blaga preide s prodajalca na kupca.

Če pa ni dogovorjeno, da je treba blago prepeljati, in je predmet obveznosti individualno določena stvar ali stvar, določena po vrsti, ki jo je treba izločiti iz kupa ali izdelati, mora prodajalec dati blago kupcu na razpolago v kraju, v katerem je blago ob sklenitvi pogodbe, ali v kraju, v katerem naj bi bilo blago izdelano. Če pravila ni mogoče uporabiti, mora prodajalec dati kupcu blago na razpolago v kraju, v katerem je imel ob sklenitvi pogodbe svoj sedež.

Če je dogovorjeno, da je treba blago prepeljati, se po DK obveznost prodajalca nanaša na obveznost izročitve prevozniku, sicer pa na obveznost dati na razpolago kupcu.

52

Čas izročitve

Čas izročitve ni bistvena sestavina prodajne pogodbe. Če stranki določita rok za izpolnitev, mora prodajalec svojo obveznost izpolniti v roku. Ta je lahko določen datumsko ali pa določita časovno obdobje, v katerem mora prodajalec izpolniti svojo obveznost.

Obveznosti kupca

Obveznosti kupca sta, da prevzame blago in da plača ceno oziroma kupnino. Obveznost prevzeti blago pomeni, da mora kupec opraviti vsa ravnanja, ki so potrebna z njegove strani, da lahko prodajalec blago dobavi, in fizično prevzeti stvar.

Po prodajni pogodbi je kupec dolžan plačati ceno(kupnino), preostale stroške pa glede na dogovor strank. Načelno velja, da stroške do dobave in stroške povezane z dobavo, nosi prodajalec, stroške s prevzemom pa kupec. Stranki se lahko vedno dogovorita, kdaj mora kupec plačati ceno. Če se ne dogovorita o času plačila, velja zakonsko pravilo o sočasnosti izpolnitve.

Kadar ni dogovorjeno vnaprejšnje plačilo(plačilo pred dobavo) ali pa je plačilo določeno tako, da ni vezano na dejansko dobavo(dokumentarni akreditiv), mora imeti kupec možnost pregledati blago.

Pogodbeni dogovor o plačilu proti izročitvi ustrezne listine prav tako, da je dogovorjeno plačilo brez predhodne možnosti pregleda blaga oziroma da kupec nima pravice zavrniti plačila kupnine zato, ker ni imel možnosti, da bi blago pregledal.

Pravilo o sočasnosti izpolnitve torej pomeni, da mora kupec plačati takoj, ko mu prodajalec dobavi blago. Izjema od pravila o sočasnosti izpolnitve je določena za primer dogovora, da je treba blago prepeljati. Po dogovoru, da se blago prepelje, prodajalec izpolni svojo obveznost, ko v odpremnem kraju izroči blago prevozniku. Zakon mu daje pravico, da v primeru dogovora, da se blago prepelje, izbere eno od možnosti:

- prodajalec sme zadržati odpremo blaga do plačila kupnine ali - prodajalec sme pridržati pravico do razpolaganja z blagom med prevozom in

pogojevati izročitev blaga kupcu s plačilom kupnine

V našem okolju velja običaj, da je dolžnost prodajalca, da z dobavo ali po dobavi izstavi kupcu fakturo(račun). Po tem običaju tudi velja, da je kupec dolžan prodajalcu plačati v osmih dneh po prejemu fakture.

Prehod nevarnosti

Načelno velja, da nosi tveganje oziroma nevarnost uničenja stvari njihov lastnik. Sprejeto pa je tudi stališče, da je takrat, ko je določena stvar predmet obligacijskega razmerja, neprimerno oziroma neustrezno, da bi lastninska pravica odločala, kdo nosi nevarnost poslabšanja ali uničenja stvari(periculum obligationis). Oblikovan je poseben pravni institut – prehod nevarnosti naključnega uničenja ali poškodovanja stvari, ki določa, do kdaj nosi breme prodajalec in od kdaj kupec.

Prehod nevarnosti pomeni, da po prehodu nevarnosti vse posledice poslabšanja ali uničenja blaga nosi kupec, izjema je le poslabšanje ali uničenje, ki je posledica ravnanj prodajalca.

436. člen OZ - Do izročitve stvari kupcu trpi nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari prodajalec, z izročitvijo stvari pa preide nevarnost na kupca. Nevarnost ne preide na kupca, če je ta zaradi kakšne napake, ki jo ima izročena stvar, odstopil od pogodbe ali zahteval zamenjavo stvari.

53

437. člen OZ - Če stvar zaradi kupčeve zamude ni bila izročena, preide nevarnost na kupca takrat, ko pride v zamudo. Kadar so predmet pogodbe stvari, določene po vrsti, preide nevarnost na kupca v zamudi, če je prodajalec izločil stvari, ki so bile očitno namenjene za izročitev, in o tem poslal kupcu obvestilo. Kadar pa so po vrsti določene stvari takšne narave, da prodajalec ne more izločiti njihovega dela, zadošča, če je prodajalec storil vse, kar je bilo potrebno, da bi jih kupec lahko prevzel, in mu o tem odposlal obvestilo.

Prehod nevarnosti pomeni, da po prehodu nevarnosti vse posledice poslabšanja ali uničenja blaga nosi kupec, izjema je le poslabšanje ali uničenje, ki je posledica ravnanj prodajalca.

Trenutek prehoda

OZ določa različne točke prehoda nevarnosti:- temeljno pravilo je, da nevarnost preide s prodajalca na kupca ob izročitvi blaga- če pa izročitev blaga oziroma prevzem blaga ni opravljen v roku, če je torej kupec

s prevzemom v zamudi, preide nevarnost s prodajalca na kupca takrat, ko kupec pride v zamudo

- kadar so predmet izpolnitve vrstne stvari, je za prehod nevarnosti poleg kupčeve zamude določen še dodatni pogoj. Kupčevo blago mora biti individualizirano oziroma izločeno iz kupa

- če so predmet izpolnitve vrstne stvari, ki jih ni mogoče izločiti iz kupa, in je kupec s prevzemom v zamudi, je pogoj za prehod nevarnosti, da prodajalec opravi preostala dejanja, ki so potrebna za prevzem, in da to notificira kupcu

Ker je v gospodarski prodajni pogodbi pogosto določeno, da je treba blago prepeljati, postavlja DK temeljno pravilo o prehodu nevarnosti glede na to določbo, nato pa določa prehod glede na preostale okoliščine.:

- če je iz pogodbe razviden dogovor, da se bo blago prepeljalo, nevarnost preide takrat, ko je blago fizično izročeno prvemu prevozniku

- DK posebej določa prehod nevarnosti za blago, prodano med prevozom. V primeru prodaje blaga, ko je to pri prevozniku zaradi prevoza, preide nevarnost s prodajalca na kupca ob sklenitvi prodajne pogodbe

- Če ne gre niti za dogovor, da je treba blago prepeljati, niti za prodajo blaga med prevozom, ampak je določen kraj izročitve in mora kupec prevzeti v tem kraju blago od prodajalca, nevarnost preide takrat, ko kupec prevzame blago

Klavzule Incoterms

Klavzule Incoterms so tako kot vse trgovinske(gospodarskoprometne) klavzule zgoščena gesla z določeno vsebino.

Klavzule določajo pravice in obveznosti prodajalca ter kupca pri izpolnjevanju prodajne pogodbe. Določajo kraj dobave, obveznosti v zvezi z dobavo, prehod nevarnosti in določajo, katera stranka nosi stroške, predvsem v zvezi s prevozom in druge stroške.

Pogodbene obveznosti, na katere se nanašajo klavzule

Klavzule ne urejajo pravic in obveznosti iz prevozne pogodbe, ampak določene pravice in obveznosti strank iz prodajne pogodbe. Načeloma pa velja, da klavzule Incoterms določajo:

- kraj in način dobave blaga – obveznost prodajalca je, da stori vse potrebno, da lahko kupec prevzame blago

- trenutek prehoda nevarnosti – po prevoznih klavzulah preide riziko s prodajalca na kupca, ko prodajalec izpolni svoje obveznosti v zvezi z dobavo. Obveznosti v zvezi z dobavo pa so seveda od klavzule do klavzule različne

- kdo nosi stroške v zvezi z dobavo blaga

54

Za dogovor strank o izbiri prevozne klavzule v zvezi s ceno blaga se uporablja izraz pariteta. To je dogovor strank o razmejitvi stroškov glede na ceno.

Posamezne skupine klavzul

Skupina E – v skupini E je samo ena klavzula – EXW. Klavzula določa minimalne obveznosti prodajalca, saj obveznosti bremenijo kupca.

Skupina F – v skupini F so tri klavzule – FCA, FAS, FOB. Bistvena razlika med EXW in skupino F je, da mora prodajalec blago dobaviti določenemu prevozniku. Prodajalčeva obveznost glede dobave ni izpolnjena zgolj s tem, da pripravi blago za prevzem(kot po EXW), ampak se obveznost poveča, blago mora izročiti določenemu prevozniku.

Skupina C – v njej so štiri klavzule – CFR, CIF, CPT, CIP. Klavzule skupine C se imenujejo tudi klavzule o odpremi. To pomeni, da dolžnost prodajalca ni le to, da izroči blago prevozniku, ampak mora prodajalec sam tudi organizirati prevoz(odpremiti blago), to je skleniti prevozno in druge s tem povezane pogodbe. Značilnost klavzul C je, da sta točka, ko nevarnost preide s prodajalca na kupca, in točka, ko stroški preidejo, ločeni(po klavzulah E in F se obe točki načelno pokrivata).

Skupina D – v skupini je pet klavzul – DAF, DES, DEQ, DDU, DDP. Klavzule skupine D se imenujejo tudi klavzule o prispetju. Prodajalec nosi stroške(prevoza in druge stroške) in nevarnost za poškodovanje in uničenje blaga do označene geografske točke oziroma do namembnega kraja. Prodajalec izpolni svojo obveznost dobave, ko v namembnem kraju kupcu omogoči prevzem blaga.

Kršitve prodajne pogodbe in sankcije

Kršitve je treba razporediti pod pravna pravila o posameznih kršitvah. To so:- neizpolnitev- izpolnitev z zamudo- izpolnitev s stvarnimi napakami- izpolnitev s pravnimi napakami- delna izpolnitev

Glede neizpolnittve in delne izpolnitve veljajo splošna pravila.

Če želi kupec uveljavljati sankcije zoper prodajalca zaradi njegove nepravilne izpolnitve, mora najprej napake ugotoviti, kar pomeni pregledati blago. Če kupec blaga ne pregleda pravočasno in tudi pozneje ne ugotovi nobenih pomanjkljivosti v izpolnitvi, ga zaradi neopravljenega pregleda ne zadenejo nobene sankcije. Pravočasen in ustrezen pregled je pomemben takrat, kadar je določen rok za grajanje napak in uveljavljanje sankcij. Zakonska pravila o času in načinu pregleda so dispozitivne narave.

Po OZ mora kupec v gospodarski prodajni pogodbi prejeto blago pregledati, brž ko je po normalnem teku stvari mogoče in takoj(v 8 dneh za negospodarsko pogodbo) po pregledu obvestiti prodajalca o očitnih napakah. Pravilo dejansko določa 2 roka:

- prvi rok je rok za pregled – brž, ko je to po normalnem teku stvari mogoče- drugi rok pa je rok za notifikacijo napak prodajalca – takoj po pregledu oziroma v 8

dneh

461. člen OZ - Kupec je dolžan prejeto stvar na običajen način pregledati ali jo dati v pregled, brž ko je to po normalnem teku stvari mogoče, in o očitnih napakah obvestiti prodajalca v osmih dneh, pri gospodarskih pogodbah pa nemudoma, sicer izgubi pravico, ki mu gre iz tega naslova. Če je bil pregled opravljen v navzočnosti obeh strank, mora kupec takoj sporočiti prodajalcu svoje pripombe zaradi očitnih napak, sicer izgubi pravico, ki mu gre iz tega naslova. Če je kupec odpravil stvar naprej, ne da bi jo preložil, prodajalcu pa je bila ob sklenitvi pogodbe znana ali bi mu morala biti

55

znana možnost takšne nadaljnje odprave, je pregled mogoče odložiti, dokler stvar ne prispe v novi namembni kraj; kupec mora v tem primeru prodajalca obvestiti o napakah, brž ko je po normalnem teku stvari lahko zvedel zanje od svojih odjemalcev.

V gospodarski prodajni pogodbi mora kupec nemudoma po pregledu obvestiti prodajalca o očitnih napakah. Beseda nemudoma in dejstvo, da je za negospodarske pogodbe določen 8-dnevni rok, poudarjata, da je ta rok kratek(2, 3 dni). Kratek rok varuje prodajalca, da lahko po kupčevem obvestilu tudi sam preveri napako in morebitnim ugotovitvam o napaki ugovarja. Rok nemudoma po pregledu ne velja, če je bil pregled opravljen v navzočnosti obeh strank.

Kupec mora pregled opraviti s primerno skrbnostjo oziroma na običajen način. Stroški s pregledom so stroški prevzema in bremenijo kupca. Kupec pa lahko od prodajalca zahteva povrnitev stroškov pregleda, če so ugotovljene pomanjkljivosti v dobavi, za katere odgovarja prodajalec.

Stvarne napake so napake, ki se nanašajo na kvaliteto(kakovost) dobavljenega blaga.

459. člen OZ - Napaka je stvarna: 1. če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo ali za promet;2. če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero jo kupec kupuje, ki pa je bila prodajalcu znana ali bi mu bila morala biti znana; 3. če stvar nima lastnosti in odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma predpisane; 4. če je prodajalec izročil stvar, ki se ne ujema z vzorcem ali modelom, razen če je bil vzorec ali model pokazan le zaradi obvestila.

Očitne napake so tisti, ki jih je kupec z običajnim pregledom lahko ugotovil ob prevzemu. O očitnih napakah mora kupec obvestiti prodajalca nemudoma po pregledu(v negosp. pogodbah v 8 dneh). Skrite napake so tiste, ki jih kupec z običajnim pregledom ni mogel ugotoviti, a so te napake oziroma vzroki zanje obstajali že ob prevzemu. Te napake je potrebno notificirati prodajalcu takj(pri negosp. pogodbah v 8 dneh).

462. člen OZ - Če se potem, ko je kupec prevzel stvar, pokaže, da ima stvar kakšno napako, ki je z običajnim pregledom pri prevzemu ni bilo mogoče opaziti (skrita napaka), mora kupec obvestiti o njej prodajalca v osmih dneh, šteto od dneva, ko je napako opazil, pri gospodarskih pogodbah pa nemudoma; sicer izgubi to pravico. Prodajalec ne odgovarja za napake, ki se pokažejo potem, ko mine šest mesecev, odkar je bila stvar izročena, razen če je bil v pogodbi določen daljši rok.

468. člen OZ - Kupec, ki je o napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca, lahko: 1. zahteva od prodajalca, da napako odpravi ali da mu izroči drugo stvar brez napake (izpolnitev pogodbe); 2. zahteva znižanje kupnine; 3. odstopi od pogodbe. V vsakem izmed teh primerov ima kupec pravico zahtevati povrnitev škode. Poleg tega in neodvisno od tega odgovarja prodajalec kupcu tudi za škodo, ki je temu zaradi napake stvari nastala na drugih njegovih dobrinah, in sicer po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.

469. člen OZ - Če kupec ne dobi zahtevane izpolnitve pogodbe v primernem roku, obdrži pravico odstopiti od pogodbe ali znižati kupnino.

470. člen OZ - Kupec lahko odstopi od pogodbe le, če je poprej pustil prodajalcu primeren dodaten rok za izpolnitev pogodbe. (2) Kupec sme odstopiti od pogodbe tudi, ne da bi pustil dodatni rok, če mu je prodajalec po obvestilu o napakah sporočil, da ne bo izpolnil pogodbe, ali če iz okoliščin danega primera očitno izhaja, da je prodajalec niti v dodatnem roku ne bo mogel izpolniti.

471. člen OZ - Če prodajalec v dodatnem roku ne izpolni pogodbe, je ta razvezana po samem zakonu, vendar jo kupec lahko obdrži v veljavi, če nemudoma izjavi prodajalcu, da pogodba ostaja v veljavi.

472. člen OZ - Če ima napake le del izročene stvari ali če je bil izročen le del stvari oziroma manjša količina, kot je bila dogovorjena, sme kupec odstopiti od pogodbe po prejšnjih členih le glede tistega dela, ki ima napake, ali le glede tistega dela ali količine, ki manjka. Kupec sme odstopiti od cele pogodbe le, če dogovorjena količina ali dogovorjena stvar sestavlja celoto ali če ima kupec sicer opravičen interes, da sprejme dogovorjeno stvar ali količino le v celoti.

56

473. člen OZ - Če je prodajalec po vrsti določenih stvari dal kupcu po gospodarski pogodbi večjo količino, kot je bila dogovorjena, kupec pa ne izjavi v primernem roku, da presežek odklanja, se šteje, da je sprejel tudi ta presežek in ga mora plačati po enaki ceni. Če kupec noče sprejeti presežka, mu mora prodajalec povrniti škodo.

474. člen OZ - Če je z eno pogodbo in za eno kupnino prodanih več stvari ali skupina stvari, napake pa imajo samo nekatere od njih, sme kupec odstopiti od pogodbe le glede teh stvari, ne pa tudi glede drugih. Če pa sestavljajo stvari celoto, tako, da bi bilo škodljivo, če bi se ločile, sme kupec odstopiti od cele pogodbe; če pa od nje vendarle odstopi le glede stvari z napako, sme prodajalec s svoje strani odstopiti od pogodbe tudi glede drugih stvari.

475. člen OZ - Kupec izgubi pravico odstopiti od pogodbe zaradi napake stvari, če stvari ne more vrniti ali je ne more vrniti v stanju, v kakršnem jo je prejel. Kupec pa vendarle lahko odstopi od pogodbe zaradi kakšne napake, če je bila stvar popolnoma ali delno uničena ali pa poškodovana zaradi napake, ki opravičuje odstop od pogodbe, ali zaradi kakšnega dogodka, ki ne izvira niti od njega niti od koga drugega, za katerega bi on odgovarjal. To velja tudi, če je bila stvar popolnoma ali delno uničena ali poškodovana zaradi obveznosti kupca, da pregleda stvar, ali če je kupec, še preden je bila napaka odkrita, porabil ali zamenjal del stvari med njeno običajno rabo, kot tudi, če je poškodba ali zamenjava nepomembna.

476. člen OZ - Kupec, ki je zato, ker ni mogel vrniti stvari ali je ni mogel vrniti v stanju, v kakršnem jo je prejel, izgubil pravico odstopiti od pogodbe, obdrži druge pravice, ki mu jih daje zakon zaradi takšne napake.

477. člen OZ - Če je pogodba razvezana zaradi napak stvari, so učinki enaki, kot če je dvostranska pogodba razvezana zaradi neizpolnitve. Kupec dolguje prodajalcu povračilo za korist od stvari tudi tedaj, ko nima možnosti, da bi vrnil celo stvar ali njen del, pogodba pa je bila vendarle razvezana.

478. člen OZ - Kupnina se zniža v razmerju med vrednostjo stvari brez napake in vrednostjo stvari z napako ob sklenitvi pogodbe.

479. člen OZ - Kupec, ki je dosegel znižanje kupnine zaradi kakšne napake, sme odstopiti od pogodbe ali zahtevati ponovno znižanje kupnine, če se pozneje odkrije še kakšna druga napaka.

480. člen OZ - Pravice kupca, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, ugasnejo po enem letu, šteto od dneva, ko mu je odposlal obvestilo, razen če jih zaradi prodajalčeve prevare ni mogel uporabiti. Kupec, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, pa lahko po preteku tega roka, če še ni plačal kupnine, kot ugovor zoper prodajalčev zahtevek, naj mu plača kupnino, uveljavlja svoj zahtevek, naj mu zniža kupnino ali povrne škodo.

465. člen OZ - Kupec ne izgubi pravice sklicevati se na kakšno napako niti tedaj, ko ni izpolnil svoje obveznosti, da bi bil stvar nemudoma pregledal, ali obveznost, da bi bil v določenem roku obvestil prodajalca o napaki, in niti tedaj, ko se je napaka pokazala šele po šestih mesecih od izročitve stvari, če je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana.

Količinske napake

Delna izpolnitev pomeni, da je le del pogodbenih obveznosti izpolnjen tako, kot je dogovorjeno, del pogodbenih obveznosti pa ni izpolnjen ali je izpolnjen z napakami. O količinski napaki govorimo takrat. Kadar so pogodbeni predmet vrstne stvari, prodajalec pa ne dobavi pogodbeno določene količine, ampak manjšo ali večjo količino.

Dobava manjše količine vsaj načelno ne izpolnjuje opredelilnih elementov za stvarno napako. Uzance določajo, da zaradi opustitve grajanja kupec ni prekludiran pri uveljavljanju zahtevkov zaradi dobave manjše količine.

Dobava večje količine je za primer gospodarske prodajne pogodbe v OZ izrecno urejena. Če prodajalec dobavi večjo količino, kot je bilo dogovorjeno, in kupec v primernem roku ne izjavi, da presežek odklanja, se šteje, da je sprejel večjo količino in mora tudi presežek plačati po enaki ceni. Če kupec v roku izjavi, da presežek odklanja, presežka ne plača.

57

Kršitve prodajalca in sankcije kupca po DK

Prodajalec krši pogodbo, če ne dobavi takšnega blaga, kot je s pogodbo dogovorjeno, na način ob času in kraju, kot je določeno s pogodbo, ali če ne izpolni katerekoli druge pogodbene obveznosti.

Kupec mora prodajalca pravočasno obvestiti o napakah, zato je nujno, da blago pregleda. Glede pregleda in notifikacije DK enako kot OZ določa dva roka:

- rok za pregled in- rok za notifikacijo.

Kupec mora obvestiti prodajalca v razumnem roku od trenutka, ko je pomanjkljivosti odkril ali bi jih moral odkriti(rok za notifikacijo). Poleg subjektivnega roka za obvestilo je določen še objektivni rok dveh let(rok teče od dejanske izročitve blaga kupcu).

Kršitev je bistvena, če je s tem drugi stranki povzročena taka škoda, da je ta dejansko ostala brez tistega, kar je upravičeno pričakovala od pogodbe, razen če je stran, ki je storila kršitev, predvidela take posledice ali bi jih v enakih okoliščinah predvidela razumna oseba enakih lastnosti. Opredelitev bistvene kršitve združuje objektivne in subjektivne elemente. Kršitev je bistvena, če je izpolnjen kriterij glede nastale škode in pričakovanosti te škode.

V primeru delne izpolnitve in primeru, ko le del blaga ni istoveten, se sankcije uveljavljajo le glede dela. Odstop od celotne pogodbe je mogoč le, če je delna neizpolnitev ali delna neistovetnost bistvena kršitev.

Bistvena kršitev omogoča:- zahtevek na izpolnitev- odstop od pogodbe- odškodninski zahtevek

Nebistvena kršitev omogoča:- zahtevek za popravilo- odškodninski zahtevek

Za prodajalčeve kršitve pogodbenih obveznosti so predvideni izpolnitveni zahtevek, odstop od pogodbe in odškodninski zahtevek. V zvezi s prodajalčevimi kršitvami DK omogoča tudi ugovor zadržanja izpolnitve, smiselno enako kot določa OZ.

Konvencija daje kupcu pravico, da v primeru prodajalčeve nedobave blaga vztraja pri izpolnitvi. Hkrati določa pogoje za uveljavljanje dveh oblik izpolnitvenega zahtevka – za nadomestno izpolnitev in popravilo stvari s strani prodajalca. V primeru dobave neistovetnega blaga lahko kupec zahteva nadomestno izpolnitev, če dobava neistovetnega blaga pomeni bistveno kršitev. Popravilo stvari se lahko zahteva v primeru bistvene in nebistvene kršitve, toda ne takrat, ko bi bilo prodajalčevo popravilo glede na vse okoliščine neprimerno.

Pri uveljavljanju izpolnitvenega zahtevka morata biti izpolnjena tudi splošna pogoja – kupec mora kršitev pravočasno grajati in zahtevek uveljavljati ob notifikaciji napak ali v primernem roku po tem.

Odstop od pogodbe se lahko uveljavlja le v primeru bistvene kršitve, prav tako mora kupec kršitev pravočasno grajati in zahtevek uveljavljati ob notifikaciji napak ali v primernem roku po tem. Poleg teh pogojev je odstop mogoč, če ima kupec možnost vrnitve neistovetnega blaga.

Posebna pravila za odstop so določena za primer nedobave oziroma takrat, ko je prodajalec v zamudi z izpolnitvijo obveznosti. Če je rok za izpolnitev določen kot bistvena okoliščina in v zvezi s tem neizpolnitev v roku pomeni bistveno kršitev, lahko kupec uveljavlja odstop pod splošnimi pogoji. Poda izjavo o odstopu in pogodba je razdrta.

58

Posebno pravilo pa je določeno za primer nedobave, ko zamuda še ne pomeni bistvene kršitve. V teh primerih lahko kupec poda izjavo o odstopu, toda obenem mora določiti dodatni rok. Če prodajalec obveznosti ne izpolni v dodatnem roku je pogodba razdrta. Izjava učinkuje, ko je prodajalec prejme.

V primeru prodajalčeve kršitve obveznosti lahko kupec ob opisanih sankcijah uveljavlja tudi odškodnino, za vsako kršitev pa lahko uveljavlja zgolj odškodnino. Tudi v zvezi z odškodnino velja, da je v primeru prodajalčevih kršitev pogoj za uveljavljanje sankcije pravočasno grajanje kupčevih napak. Glede tega pogoja je določena izjema. Kupec lahko zahteva odškodnino, razen za izgubljeni dobiček, ne glede na obveznost pravočasnega grajanja, če ima primerno(razumno) opravičilo, zakaj ni poslal zahtevanega obvestila.

Kupec prav tako ohrani pravico do znižanja kupnine, četudi neistovetnosti ni pravočasno grajal, če ima primerno(razumno) opravičilo, zakaj ni poslal zahtevanega obvestila. Kupnino lahko zniža za razliko med vrednostjo s pogodbo skladnega blaga(vrednostjo v času dobave) in vrednostjo dejansko dobavljenega neistovetnega blaga. Znižanje kupnine lahko uveljavlja ne glede na to, ali je bila kupnina že plačana ali ne.

Kršitve kupca in sankcije prodajalca po OZ

Poglavitni obveznosti kupca sta plačilo kupnine in prevzem blaga. Če kupec krši svoje obveznosti, lahko po OZ prodajalec vztraja na izpolnitvi ali pa odstopi od pogodbe po splošnih pravilih za neizpolnitev obveznosti. Kupec za kršitev tudi odškodninsko odgovarja.

Kršitve kupca in sankcije prodajalca po DK

Če kupec dobavljenega blaga ne prevzame, lahko prodajalec zahteva prevzem izpolnitve ali pa odstopi od pogodbe. V običajnih okoliščinah neprevzem ob roku ne omogoča, da prodajalec razdre pogodbo zgolj z izjavo o odstopu. Kupcu mora postaviti tudi dodatni rok.

Če kupec ne plača kupnine, lahko prodajalec zahteva plačilo kupnine ali odstopi od pogodbe. Načeloma velja enako kot za zamudo pri prevzemu, da zamuda pri plačilu kupnine prodajalcu ne omogoča, da razdre pogodbo zgolj na podlagi izjave o odstopu. Kupcu mora postaviti tudi dodatni rok.

POSREDNIŠKA POGODBA

Splošno o pogodbenih tipih v distribuciji blaga in storitev

Z zakonskimi pravili so izrecno urejeni trije pogodbeni tipi, katerih namen je na trgu ponujati oziroma iskati blago in storitve za naročitelja – posredniška p., komisijska p. in p. o trgovskem zastopanju(agencijska p.). Te pogodbe imenujemo s skupnim imenom pogodbe o distribuciji(razdeljevanju) blaga in storitev. Poleg teh zakonsko urejenih pogodb pa je poslovna praksa v zvezi z distribuiranjem blaga in storitev razvila nove, na primer distribucijsko pogodbo in franšizing.

Splošno o posredniški pogodbi

837. člen OZ - S posredniško pogodbo se posrednik zavezuje, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena.

838. člen OZ - Kadar je dogovorjeno, da bo imel posrednik pravico do določenega plačila, tudi če bi ostalo njegovo prizadevanje brezuspešno, se taka pogodba presoja po določbah, ki veljajo za podjemno pogodbo.

59

839. člen OZ - Naročilo za posredovanje ne vsebuje za posrednika pravice, da bi smel sprejeti za naročitelja izpolnitev obveznosti iz pogodbe, sklenjene z njegovim posredovanjem. Posrednik mora imeti za to posebno pisno pooblastilo.

840. člen OZ - Naročitelj lahko prekliče naročilo za posredovanje, kadarkoli hoče, če se temu ni odpovedal in če preklic ni v nasprotju s poštenjem.

841. člen OZ - Naročitelj se ni dolžan spustiti v pogajanja za sklenitev pogodbe z osebo, ki jo je našel posrednik, in tudi ne skleniti z njo pogodbo pod pogoji, ki jih je sporočil posredniku, vendar odgovarja za škodo, če je ravnal nepošteno.

842. člen OZ - Posrednik mora kot dober gospodarstvenik iskati priložnost za sklenitev določene pogodbe in opozoriti nanjo naročitelja. Posrednik mora posredovati pri pogajanjih in si prizadevati, da pride do sklenitve pogodbe, če se je k temu posebej zavezal. Ni pa odgovoren, če se njegova prizadevanja kljub potrebni skrbnosti izjalovijo.

843. člen OZ - Posrednik mora obvestiti naročitelja o vseh za nameravani posel pomembnih okoliščinah, ki so mu bodisi znane ali bi mu morale biti znane.

844. člen OZ - Posrednik je odgovoren za škodo, ki nastane eni ali drugi stranki, med katerima je posredoval, če nastane škoda zaradi tega, ker je posredoval za poslovno nesposobno osebo, za katere nesposobnost je vedel ali bi bil moral vedeti, ali za osebo, za katero je vedel ali bi bil moral vedeti, da ne bo mogla izpolniti obveznosti iz pogodbe, ter sploh za vsako škodo, nastalo po njegovi krivdi. Posrednik je odgovoren za škodo, ki jo je imel naročitelj zaradi tega, ker je brez njegovega dovoljenja obvestil koga tretjega o vsebini naročila, o pogajanjih ali o pogojih sklenjene pogodbe.

845. člen OZ - Posrednik v gospodarstvu mora vpisati v posebno knjigo (posredniški dnevnik) bistvene podatke o pogodbi, ki je bila sklenjena z njegovim posredovanjem, ter izdati na zahtevo strank izpisek iz te knjige z njegovim podpisom (posredniški list).

846. člen OZ - Posrednik ima pravico do plačila, tudi če ni bilo dogovorjeno. Če višina plačila ni določena niti s tarifo ali kakšnim drugim pravnim aktom niti s pogodbo, pa tudi ne z običajem, jo določi sodišče tako, da ustreza posrednikovemu trudu in opravljeni storitvi. Dogovorjeno posredniško plačilo lahko sodišče na naročiteljevo zahtevo zniža, če spozna, da je pretirano visoko v primerjavi s posrednikovim trudom in njegovo storitvijo. Znižanja dogovorjenega plačila ni mogoče zahtevati, če je bilo posredniku izplačano po sklenitvi pogodbe, za katero je posredoval.

847. člen OZ - Posrednik pridobi pravico do plačila tedaj, ko je sklenjena pogodba, za katero je posredoval, če ni dogovorjeno kaj drugega. Če pa je pogodba sklenjena pod odložnim pogojem, pridobi posrednik pravico do plačila šele, ko se pogoj uresniči. Če je pogodba sklenjena pod razveznim pogojem, uresničenje tega pogoja ne vpliva na posrednikovo pravico do plačila. Če je pogodba neveljavna, ima posrednik pravico do plačila, če mu vzrok neveljavnosti ni bil znan.

848. člen OZ - Posrednik nima pravice do povračila stroškov, ki jih je imel pri izpolnjevanju naročila, razen če je bilo to dogovorjeno. Če pa mu je v pogodbi priznana pravica do povračila stroškov, ima pravico do tega povračila tudi v primeru, ko pogodba ni bila sklenjena.

849. člen OZ - Če ni drugače dogovorjeno, sme posrednik, ki je dobil naročilo za posredovanje od obeh strank, zahtevati od vsake stranke samo polovico posredniškega plačila in samo polovico stroškov, če je bilo dogovorjeno, da se mu povrnejo. Posrednik mora kot dober gospodarstvenik skrbeti za interese obeh strank, med katerima posreduje.

850. člen OZ - Posrednik, ki dela v nasprotju s pogodbo ali v nasprotju z interesi svojega naročitelja za drugo stranko, izgubi pravico do posredniškega plačila in do povračila stroškov.

Stranki posredniške pogodbe sta naročitelj(komitent) in posrednik. Predmet posredniške pogodbe so le dejanska opravila – raziskava trga, zbiranje informacij o poslu in strankah, iskanje pogodbenih strank, preverjanje bonitete strank, sodelovanje pri pogajanjih. S sklenitvijo posredniške pogodbe posrednik ne pridobi upravičenja, da bi svojega naročitelja kakorkoli obvezal nasproti tretjim osebam. Posrednik tudi sam s tretjo osebo ne vstopa v pogodbeno razmerje. Posrednik ni upravičen dajati ali sprejemati pravno navezujočih izjav volje za svojega naročitelja.

60

Posredniška pogodba se vedno sklene z odplačnim namenom, za veljavnost pa ni potrebno, da je ob sklenitvi določena tudi višina plačila. Če ni določeno drugače in sta stranki gospodarska subjekta ali je vsaj posrednik g.s., se odplačni namen domneva.

Za veljavnost posredniške pogodbe oblika ni predpisana, sklene se lahko tudi ustno. Izjema glede oblike je določena za pooblastilo za sprejem izpolnitve obveznosti iz pogodbe, za katero je posredoval posrednik.

Posredniška pogodba je pogodba prizadevanja. S sklenitvijo pogodbe se posrednik ne zaveže, da bo za naročitelja našel tretjo osebo, ampak se zaveže, da si bo prizadeval najti tretjo osebo, s katero se bo naročitelj sam pogajal za sklenitev pogodbe. Če posrednik tretje osebe ne najde, ne odgovarja za neizpolnitev pogodbe, pod pogojem, da si je s potrebno skrbnostjo prizadeval, da osebo najde.

Tipična pogodba prizadevanja je mandatna pogodba – pogodba o naročilu.. Teorija pa ni enotna o tem, ali je posredniška pogodba podvrsta mandatne pogodbe, in opozarja, da ima posredniška pogodba tudi elemente podjemne pogodbe(pogodbe o delu), predvsem zato, ker nosi posrednik tveganje glede plačila.

904. člen OZ - S posredniško pogodbo o potovanju se posrednik zavezuje, da bo v imenu in na račun potnika sklenil bodisi pogodbo o organiziranju potovanja bodisi pogodbo o eni ali več posebnih storitvah, ki omogočajo neko potovanje ali bivanje, potnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal.

905. člen OZ - Če prevzame posrednik s posredniško pogodbo o potovanju obveznost, da bo sklenil pogodbo o organiziranju potovanja, mora ob sklenitvi izdati potrdilo o potovanju, to pa mora poleg podatkov, ki se nanašajo na samo potovanje, ter označitve in naslova organizatorja potovanja vsebovati tudi označitev in naslov posrednika ter podatek, da nastopa kot posrednik. Če v potrdilu o potovanju ni navedena lastnost posrednika, se šteje posrednik pri organiziranju potovanja za organizatorja. Če se posredniška pogodba o potovanju nanaša na sklenitev pogodbe o kakšni posebni storitvi, mora posrednik izdati potrdilo, ki se nanaša na to storitev, in v njem navesti znesek, ki je bil zanjo plačan.

906. člen OZ - Posrednik je dolžan ravnati po navodilih, ki mu jih je potnik pravočasno dal, če so ta v skladu s pogodbo, z običajnim poslovanjem posrednika in z interesi drugih potnikov. Če potnik ne da potrebnih navodil, mora posrednik ravnati tako, kot je v danih razmerah najugodnejše za potnika.

907. člen OZ - Posrednik je dolžan vestno izbrati tretje osebe, ki naj opravijo s pogodbo predvidene storitve, in odgovarja potniku za njihovo izbiro.

908. člen OZ - Določbe tega zakonika, ki se nanašajo na pogodbo o organiziranju potovanja, se smiselno uporabljajo za posredniško pogodbo o potovanju, če ni v tem poglavju drugače določeno.

Pravice in obveznosti posrednika

Poglavitna obveznost posrednika je, da išče pogodbeno stranko za naročitelja in da naročitelja poveže s potencialnimi pogodbenimi partnerji. Posrednik mora pri tem ravnati s potrebno skrbnostjo. Od posrednika se pričakuje, da pozna razmere na trgu in udeležence določenega trga. Pri naročitelju se mora pozanimati o njegovih interesih in potrebah ter naročitelja opozoriti na pogoje za varno sklenitev posla. Posrednik ne odgovarja za izpolnitev tretje osebe.

Oseba, ki sklepa posredniške posle v okviru gospodarske dejavnosti, mora voditi posebno knjigo – posredniški oziroma mešetarski dnevnik. V ta dnevnik mora vpisovati bistvene podatke o pogodbah, ki so bile sklenjen z njenim posredovanjem.

Za kršitev obveznosti posrednik odškodninsko odgovarja. Posrednik odškodninsko odgovarja, če si ni s potrebno skrbnostjo prizadeval, da bi za naročitelja našel priložnost za sklenitev posla, in za kršitev katerekoli druge obveznosti, na primer:

61

- če je posredoval za osebo, za katero je vedel ali bi moral vedeti, da ne bo mogla izpolniti obveznosti

- če ne ravna v interesu naročitelja, ampak tretje osebe- če na zahtevo stranke ne izda posredniškega lista- če naročitelja ne obvesti o posebnih razmerah na trgu, pa zanje ve ali bi moral

vedeti…

Pravice in obveznosti naročitelja

Naročitelj ni dolžan skleniti pogodbe s stranko, ki mu jo je našel posrednik, niti se ni dolžan s to stranko spustiti v pogajanja. Naročitelj posredniku odškodninsko odgovarja, če ob zavrnitvi tretje osebe ravna nepošteno. Nepošteno ravna, če za svojo zavrnitev nima utemeljenega oziroma opravičljivega razloga. Opravičljiv razlog ga razbremeni odškodninske odgovornosti.

Oseba, ki je naročitelj iz posredniške pogodbe, odgovarja po pravilih za nepoštena pogajanja tretji osebi, če se je s tretjo osebo začela pogajati, a nato pogajanja brez utemeljenega razloga opustila.

Posrednik je upravičen kadarkoli preklicati naročilo za posredovanje ali to naročilo spremeniti, kar obenem pomeni, da lahko kadarkoli odstopi od pogodbe.

Posredniška pogodba se vedno sklene z odplačnim namenom. Plačilo posredniku se imenuje tudi provizija.

Posrednik sicer ni zavezan k določenemu rezultatu, toda do provizije je upravičen le, če njegova prizadevanja obrodijo določen rezultat. Pravico do provizije pridobi, ko naročitelj sklene pogodbo s tretjo osebo, katero je poiskal posrednik.

KOMISIJSKA POGODBA

Ekonomski razlogi za sklepanje komisijskih pogodb

Naročitelj oziroma komitent sklene komisijsko pogodbo takrat, kadar potrebuje pomoč pri svojem nastopanju na trgu – pri naročanju blaga in storitev ali pri prodaji blaga in storitev. Posebnost komisijske pogodbe v primerjavi z drugimi pogodbami v distribuciji blaga in storitev je, da nasproti tretjim osebam komisionar ravna enako, kot da bi blago kupoval ali prodajal zaradi svojih potreb. Komisionar sklepa pogodbe v svojem imenu, a za tuj račun – za račun komitenta.

Opredelitev in pravna narava komisijske pogodbe

Predmet komisijske pogodbe je izvedba tujih poslov. S sklenitvijo komisijske pogodbe se komisionar ne zaveže zgolj, da bo s tretjo osebo sklenil pogodbo, ampak se zaveže, da bo storil vse potrebno, da bo pogodba tudi realizirana. Najpogosteje je predmet komisijske pogodbe nakup ali prodaja blaga za komitenta ali pa nakup in prodaja vrednostnih papirjev. Stranki komisijske pogodbe sta komitent(naročitelj, principal) in komisionar.

Komisjska pogodba se vedno sklepa z odplačnim namenom. Posel, ki ima znake komisijske pogodbe, a se sklepa kot neodplačen, ni podrejen zakonskim pravilom o komisijski pogodbi.

Za sklenitev komisijske pogodbe ni predpisana posebna oblika. Veljavno se sklene v kakršnikoli obliki, tudi ustno.

Teorija je dokaj enotna, ko pojasnjuje, da je komisijska pogodba pogodba prizadevanja. S sklenitvijo komisijske pogodbe se komisionar zaveže, da si bo z ustrezno skrbnostjo

62

prizadeval, da bo izpolnil komitentovo naročilo, oziroma da si bo prizadeval za izvedbo komitentovega posla.

Nesporno je, da komisionar objektivno ne odgovarja za neizpolnitev komitentovega naročila, h kateremu se je zavezal ob sklenitvi pogodbe. Komisijske pogodbe ne prekrši in odškodninsko ne odgovarja, če dokaže, da je ravnal s potrebno skrbnostjo. Tipična pogodba prizadevanja je mandat ali pogodba o naročilu.

Zastopanje je dajanje in sprejemanje izjav volje v imenu zastopanega, torej takšno ravnanje, ki ustvarja pravice in obveznosti na strani zastopanega. S sklenitvijo komisijske pogodbe komitent komisionarju ne da upravičenja za zastopanje. Ker nasproti tretjemu zavezuje sebe, dejansko pa koristi in obveznosti pridobiva za komitenta, govorimo o posrednem(indirektnem) zastopanju. S posrednim zastopanjem se poudarja zastopanje v ekonomskem smislu, ni pa mišljeno pravno zastopanje.

788. člen OZ - S komisijsko pogodbo se komisionar zavezuje, da bo za plačilo (provizijo) v svojem imenu na račun komitenta opravil enega ali več poslov, ki mu jih je zaupal komitent. Komisionar ima pravico do plačila, tudi če ni bilo dogovorjeno.

789. člen OZ - Za komisijsko pogodbo veljajo smiselno pravila o pogodbi o naročilu, če ni s komisijskimi pravili drugače določeno.

790. člen OZ - Če je komisionar sklenil neki posel pod neugodnejšimi pogoji, kot so bili določeni v naročilu, pa tega ne bi bil smel storiti, mora komitentu povrniti razliko in povzročeno škodo. V primeru iz prejšnjega odstavka komitent lahko odkloni sprejem sklenjenega posla pod pogojem, da o tem takoj obvesti komisionarja. Komitent pa izgubi to pravico, če komisionar pokaže pripravljenost, da mu takoj plača razliko in povrne povzročeno škodo. Če je bil posel sklenjen pod ugodnejšimi pogoji, kot pa so bili določeni v naročilu, gre vsa tako dosežena korist komitentu.

791. člen OZ - Komisionar odgovarja komitentu za škodo, če je prodal blago nekomu, za kogar je vedel ali bi bil moral vedeti, da je prezadolžen.

792. člen OZ - Komisionar, ki mu je bilo zaupano, da proda ali kupi neko blago, ki kotira na borzi ali na trgu, lahko v primeru, če mu je komitent to dovolil, obdrži blago zase kot kupec oziroma ga dobavi kot prodajalec po ceni, ki velja ob izvršitvi zaupanega posla. V tem primeru nastanejo med komisionarjem in komitentom razmerja iz prodajne pogodbe. Če se borzna oziroma tržna cena in cena, ki jo je določil komitent, ne ujemata, ima komisionar prodajalec pravico do manjše izmed teh dveh cen, komisionar kupec pa mora plačati večjo.

793. člen OZ - Komisionar mora hraniti zaupano blago kot dober gospodarstvenik. Odgovoren je tudi za naključno uničenje ali poškodbo blaga, če ga ni zavaroval, čeprav bi ga bil po naročilu moral.

794. člen OZ - Komisionar mora tedaj, ko od prevoznika prevzame blago, ki mu ga je poslal komitent, ugotoviti njegovo stanje in komitentu nemudoma sporočiti dan prispetja blaga ter vidne poškodbe ali primanjkljaj; sicer odgovarja za morebitno škodo, ki zaradi te opustitve nastane za komitenta. Ukreniti mora vse, kar je potrebno za ohranitev komitentovih pravic nasproti odgovorni osebi.

795. člen OZ - Komisionar mora obvestiti komitenta o vseh spremembah na blagu, zaradi katerih bi blago lahko izgubilo svojo vrednost; če nima časa čakati na njegova navodila ali če ta zavlačuje z navodili, grozi pa nevarnost znatnejše poškodbe, mora blago na najprimernejši način prodati.

796. člen OZ - Komisionar mora sporočiti komitentu, s kom je opravil posel, ki mu ga je ta zaupal. To pravilo ne velja pri prodaji premičnih stvari po komisijskih prodajalnah, razen če ni drugače dogovorjeno.

797. člen OZ - Komisionar mora dati račun o opravljenem poslu brez nepotrebnega odlašanja. Komitentu mora izročiti vse, kar je prejel iz posla, ki ga je zanj opravil. Komisionar more prenesti na komitenta terjatve in druge pravice, ki si jih je pridobil nasproti tretjemu, s katerim je opravil posel v svojem imenu in na njegov račun.

798. člen OZ - Komisionar je odgovoren za izpolnitev obveznosti svojega sopogodbenika le, če je posebej jamčil, da jih bo ta izpolnil (del credere). Komisionar, ki je jamčil za izpolnitev obveznosti svojega sopogodbenika, ima pravico tudi do posebnega plačila (del credere provizija).

63

799. člen OZ - Komitent je dolžan plačati komisionarju provizijo, ko je posel, ki ga je opravil komisionar, izvršen, kot tudi če njegovo izvršitev prepreči kakšen vzrok, za katerega odgovarja komitent. Če se posel izvršuje postopoma, lahko komisionar zahteva sorazmeren del plačila po vsaki delni izpolnitvi. Če ne pride do izvršitve sklenjenega posla iz vzroka, za katerega ne odgovarja niti komisionar niti komitent, ima komisionar pravico do ustreznega plačila za svoj trud. Komisionar, ki v svojem ravnanju ni bil zvest komitentu, nima pravice do plačila.

800. člen OZ - Če znesek plačila ni določen v pogodbi ali tarifi, gre komisionarju plačilo, ki ustreza opravljenemu poslu in doseženemu uspehu. Če bi bilo v danem primeru plačilo v primerjavi z opravljenim poslom in doseženim uspehom nesorazmerno veliko, ga lahko sodišče na komitentovo zahtevo zniža na pravičen znesek.

801. člen OZ - Komitent mora povrniti komisionarju stroške, ki so bili potrebni za izvršitev naročila, skupaj z obrestmi od dneva, ko so bili plačani. Komitent je dolžan komisionarju posebej plačati za uporabo njegovih skladišč in transportnih sredstev, če to ni zajeto že s plačilom za izvršitev posla.

802. člen OZ - Če v komisijski pogodbi ni določeno kaj drugega, komitent ni dolžan dati komisionarju kot predujem sredstev, ki jih potrebuje za opravljanje zaupanega mu posla.

803. člen OZ - Komisionar ima zastavno pravico na stvareh, ki so predmet komisijske pogodbe, dokler so te stvari pri njem ali pri nekom, ki jih ima v posesti zanj, ali dokler ima v rokah listino, ki mu omogoča, da lahko razpolaga z njimi. Iz vrednosti teh stvari se lahko komisionar poplača pred drugimi komitentovimi upniki za svoje terjatve iz vseh komisijskih poslov s komitentom, kot tudi iz danih mu posojil in predujmov, ne glede na to, ali so nastale v zvezi s temi ali v zvezi s kakšnimi drugimi stvarmi. Komisionar ima prednostno pravico do poplačila iz tistih terjatev, ki jih je pridobil za komitenta, ko je izpolnjeval njegovo naročilo.

804. člen OZ - Komitent more zahtevati izpolnitev terjatev iz posla, ki ga je komisionar sklenil na njegov račun s tretjim, šele tedaj, ko mu jih komisionar odstopi. Vendar se štejejo glede razmerja med komitentom in komisionarjem ter njegovimi upniki te terjatve od svojega nastanka za komitentove terjatve.

805. člen OZ - Komisionarjevi upniki ne morejo za izterjavo svojih terjatev niti v njegovem stečaju z izvršilnimi ukrepi segati na pravice in stvari, ki si jih je komisionar pri izpolnjevanju naročila pridobil v svojem imenu, toda za komitenta, razen če gre za take terjatve, ki so nastale v zvezi s pridobitvijo teh pravic in stvari.

806. člen OZ - V komisionarjevem stečaju lahko komitent zahteva, da se iz stečajne mase izločijo stvari, ki jih je izročil komisionarju, da bi jih ta zanj prodal, ter stvari, ki jih je komisionar zanj nabavil. V enakem primeru lahko komitent zahteva od tretjega, ki mu je komisionar izročil stvari, da mu jih plača oziroma da mu plača še ne plačani del.

Razmerje med komitentom in komisionarjem – to razmerje je urejeno s komisijsko pogodbo, ki določa predvsem pravice in obveznosti komisionarja v zvezi z izvedbo komitentovega posla. Če komitent in komisionar kršita medsebojne obveznosti, odškodninsko odgovarjata drug drugemu, sicer pa to ne vpliva na pravni položaj tretjih oseb.

Razmerje med komisionarjem in tretjo osebo – s komisijsko pogodbo se komisionar zaveže, da bo izvedel posel za komitenta. Nasproti tretjim zavezuje sebe.

Razmerje med komitentom in tretjo osebo – čeprav je komitent ekonomski gospodar posla, saj komisionar prodaja njegovo blago ali pa kupuje blago za njegove potrebe in po njegovih navodilih, je to za tretjo osebo skrito oziroma ne vpliva na položaj tretje osebe.

Pravice in obveznosti komisionarja

Komisionar se zaveže, da bo izvedel posel za komitenta. Ekonomsko tveganje posla nosi komitent, zato sme določiti pogoje, pod katerimi naj komisionar izvede posel.

Komitent je upravičen dajati navodila, toda obenem upravičeno pričakuje, da ga bo ta opozoril na pomanjkljiva navodila ali da mu bo sicer predstavil razmere na trgu tako, da bo lahko komisionar svoja navodila spremenil ali dopolnil.

64

Kadar komitentovo naročilo glede posameznih sestavin ni konkretizirano in komitent ob izpolnjevanju posla naročila ne dopolni, je nesporna komisionarjeva obveznost, da mora pri izvrševanju naročila ravnati v interesu komitenta.

Zato, da se pojasnijo komisionarjeve obveznosti glede striktnega ali manj striktnega izpolnjevanja navodil komitenta, teorija deli navodila na:

- imperativna – so tista, ki ne dovoljujejo odstopanja komisionarja. Imperativno navodilo mora komisionar dosledno upoštevati. Če ga krši, mora komitentu povrniti razliko in povzročeno škodo. Komitent ni dolžan prevzeti takšnega posla.

- Instruktivna – načelno zavezujejo komisionarja,vendar mu dopuščajo sklenitev posla pod drugačnimi pogoji, če na to kažejo posebne okoliščine. Posledice kršitve instruktivnih navodil so enake, kot če so prekršena imperativna navodila.

- Fakultativna – dejansko pomenijo le neobvezujoč okvir za delovanje komisionarja. Ker je komisionar strokovnjak na določenem trgu in za določeno blago ter zato, ker mora skrbeti za interese komitenta, mu je pri takšnih navodilih prepuščeno, da sam, da sam določi pogoje posla.

Sklepanje poslov za svoj račun oziroma vstopna pravica komisionarja

Oseba, ki je sklenila s komitentom komisijsko pogodbo, sme vstopiti v pravno razmerje s komitentom kot kupec ali prodajalec – vstopna pravica komisionarja. Po zakonskih pravilih sme komisionar pri izpolnjevanju komisijske pogodbe nastopati kot kupec ali prodajalec blaga le, če sta kumulativno izpolnjena pogoja:

- da gre za blago, ki ima dnevno ceno- če mu komitent dovoli takšen posel

Pogoj o dnevni(borzni, tržni) ceni varuje komitenta, da kupnina ne bi bila določena nerealno.

O sklenitvi posla mora komisionar obvestiti komitenta oziroma ga povprašati, ali dovoljuje takšen posel. Če komitent dovoli, je pravno razmerje med komitentom in komisionarjem podrejeno pravilom o prodajni pogodbi.

Obveznosti z blagom

Blago lahko hrani komisionar sam ali pa ga preda v skladiščenje drugi osebi. Če ga hrani sam, odgovarja za hrambo po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti. V primeru poškodbe blaga med hrambo se lahko razbremeni odškodninske odgovornosti, če dokaže, da je ravnal s potrebno skrbnostjo.

Konsignacija

Konsignacija se najpogosteje pojavlja v zvezi s komisijo, pa tudi v zvezi z agencijo. Kadar shranjevanje komitentovega blaga ni zgolj spremljajoča obveznost komisonarja, ampak ima poseben gospodarski pomen(na primer skladiščenje pri komisionarju zaradi hitrejše dobave kupcem), se za ta posel uporablja izraz konsignacija. V primeru konsignacije je komisionar upravičen do dodatnega plačila, obenem pa je tudi njegova obveznost glede blaga strožja, za blago odgovarja kot skladiščnik, kar pomeni objektivno.

Predaja posla komitentu

Komisionar izvaja tuj posel, posel komitenta. Dolžnost komisionarja je, da vse koristi iz posla s tretjo osebo prenese na komitenta.

65

Komisionar mora komitentu ne samo prenesti koristi, ampak mu dati račun o opravljenem poslu. Predstaviti mu mora, kakšne stroške je imel pri izvedbi posla, zakaj so določeni stroški nastali, katere okoliščine so narekovale morebiten odmik od naročila, komitentu mora tudi sporočiti, s kom je opravil posel.

Odškodninska odgovornost komisionarja

Komisionar krši komisijsko pogodbo in odškodninsko odgovarja komitentu, če temu nastane škoda zato, ker komisionar posla ni opravil s potrebno skrbnostjo. Četudi ni izvedel komitentovega posla ali je izvedel le del posla, odškodninsko ne odgovarja, če se je za to prizadeval oziroma ravnal s potrebno skrbnostjo. Komisionar odgovarja komitentu za škodo, če je prodal blago nekomu za kogar je vedel ali bi moral vedeti, da je prezadolžen.

Del credere odgovornost komisionarja

Pojasnjeno je, da mora komisonar izbrati tretjega – svojega sopogodbenika s potrebno skrbnostjo. Potrebna skrbnost ga reši odškodninske odgovornosti nasproti komitentu, če tretji ne bi izpolnil pogodbe. Sicer pa komisionar ne odgovarja komitentu za izpolnitev tretje osebe.

Ob sklenitvi komisijske pogodbe pa se lahko komitent in komisionar dogovorita za strožjo odgovornost komisionarja, in sicer da komisionar jamči za izpolnitev obveznosti svojega sopogodbenika. Tovrstna strožja odgovornost komisionarja se imenuje tudi odgovornost del credere ali odgovornost star del credere.

Del credere odgovornost še ne pomeni, da komisionar odgovarja za uspeh v zvezi s komisijsko pogodbo. S tem se ne zaveže, da bo izpolnil komitentovo naročilo. Po klavzuli del credere samo jamči, da bo, če bo sklenil posel s tretjo osebo, tretja oseba izpolnila svojo obveznost.

Pravice in obveznosti komitenta

Komisionar izvršuje posel po naročilu komitenta, zato je dolžnost komitenta, da ta posel prevzame. Komitent mora prevzeti koristi iz posla, prevzeti obveznosti oziroma sploh sprejeti posel, kar obenem pomeni, da nosi tudi breme morebitnega ekonomskega neuspeha. Neizpolnitev obveznosti tretjega bremeni komitenta, ne komisionarja. Slednji odškodninsko odgovarja le, če ni bil dovolj skrben. Komitent je upravičen, da posla ne sprejme, le če je komisionar neutemeljeno sklenil posel v nasprotju z naročilom. Odklonitev posla mora takoj sporočiti komisionarju.

Plačilo provizije in povrnitev stroškov

Komisijska pogodba je pogodba prizadevanja, toda komisionarjevo plačilo(provizija) je vezano na uspeh. Komitent mora plačati komisionarju, četudi posel ni izvršen, v dveh primerih:

- če so razlogi za neizvršitev na strani komitenta- če za neizvršitev ne odgovarjata ne komitent in ne komisionar

Poleg provizije mora komitent komisionarju povrniti tudi potrebne stroške. Stroške mu mora povrniti samo, če je bil posel izvršen oziroma pod enakimi pogoji, kot veljajo za plačilo provizije.

66

Varstvo komitenta v primeru komisionarjevega stečaja ali izvršbe na njegovo premoženje

V primeru stečaja komisionarja lahko komitent zahteva izpolnitev obveznosti od tretjega sam neposredno, četudi komisionar terjatve še ni cediral ali četudi še niso izpolnjeni splošni zakonski pogoji, da vstopi v pogodbeno razmerje namesto komisionarja.

Kadar pride do stečaja komisionarja in ima komisionar v posesti blago na podlagi prodajne ali nakupne komisije, ima komitent v zvezi s tem blagom izločitveno pravico. Nasproti tretjim osebam – komisionarjevim upnikom – velja, kot da je to blago oziroma kot da so te terjatve že blago in terjatve komitenta. Izjema je določena le za t.i. koneksne terjatve – terjatve, ki so nastale v zvezi s pridobivanjem blaga in terjatev za komitenta. Na te terjatve komisionarjevi upniki lahko posežejo.

AGENCIJSKA POGODBA ALI POGODBA O TRGOVINSKEM ZASTOPANJU

Splošno o agencijski pogodbi

807. člen OZ – S pogodbo o trgovskem zastopanju se zastopnik zaveže, da bo ves čas skrbel za to, da bodo tretje osebe sklepale pogodbe z njegovim naročiteljem, in da bo v tem smislu posredoval med njimi in naročiteljem, kot tudi, da bo po dobljenem pooblastilu v imenu in na račun naročitelja sklepal z njimi pogodbe, ta pa se zavezuje, da mu bo za vsako pogodbo dal določeno plačilo (provizijo). Zastopnik po prvem odstavku tega člena je fizična ali pravna oseba, ki samostojno in s pridobitnim namenom opravlja zastopanje kot registrirano dejavnost. Kot naročitelj lahko sklene pogodbo o trgovskem zastopanju tudi sam trgovski zastopnik. Naročitelj ima lahko na istem območju za isto vrsto poslov več zastopnikov, če s pogodbo ni drugače določeno. Zastopnik ne sme brez naročiteljeve privolitve prevzeti obveznosti, da bo na istem območju in za isto vrsto poslov ali za isti krog strank delal za drugega naročitelja.

808. člen OZ - Vsaka stranka lahko zahteva, da se o vsebini pogodbe z vsemi kasnejšimi spremembami sestavi listina, ki jo druga stranka podpiše. Tej pravici se stranki ne moreta odpovedati. Ne glede na prvi odstavek tega člena pa se stranki lahko dogovorita, da je pisna oblika pogoj za veljavnost pogodbe in njenih sprememb.

809. člen OZ - Zastopnik sme sklepati pogodbe v imenu in na račun svojega naročitelja, če je dobil za to od njega posebno ali splošno pooblastilo.

810. člen OZ - Zastopnik ne sme zahtevati in ne sprejeti izpolnitve terjatev svojega naročitelja, če ni za to posebej pooblaščen.

811. člen OZ - Če je bila pogodba sklenjena s posredovanjem zastopnika, tedaj mu naročiteljev sopogodbenik lahko daje veljavne izjave, ki se nanašajo na napake predmeta pogodbe, ter druge izjave v zvezi z njo, da obvaruje ali izvršuje pravice iz pogodbe.

812. člen OZ - Zastopnik je za obvarovanje pravic svojega naročitelja upravičen dajati potrebne izjave njegovemu sopogodbeniku.813. člen OZ - Da zavaruje naročiteljeve interese, lahko zahteva zastopnik ukrepe, potrebne za njihovo zavarovanje.

814. člen OZ - Zastopnik mora ravnati pri izvrševanju pogodbe pošteno in v dobri veri, skrbeti mora za naročiteljeve interese in pri vseh poslih, ki se jih loteva, ravnati kot dober gospodarstvenik. Pri izvrševanju pogodbe si mora zastopnik zlasti prizadevati za ustrezno posredovanje oziroma sklepanje poslov, pri čemer mora upoštevati navodila, ki mu jih je dal naročitelj. Dogovor med strankama, ki bi nasprotoval prvemu ali drugemu odstavku tega člena, je ničen.

815. člen OZ - Zastopnik mora dajati naročitelju vsa potrebna obvestila o položaju na trgu, zlasti tista, ki so pomembna za vsak posamezen posel. Zastopnik je dolžan naročitelju redno poročati o svojem delu, zlasti pa o tretjih osebah, ki so se pripravljene pogajati z naročiteljem ali z njim skleniti pogodbo, in o pogodbah, ki jih je sklenil v imenu naročitelja. Dogovor med strankama, ki bi nasprotoval prvemu ali drugemu odstavku tega člena, je ničen.

816. člen OZ - Zastopnik je dolžan sodelovati po naročiteljevih navodilih pri sklepanju poslov, in kasneje do njihovega popolnega dokončanja.

67

817. člen OZ - Zastopnik je dolžan varovati poslovne skrivnosti svojega naročitelja, za katere je zvedel v zvezi s poslom, ki mu je bil zaupan. Zastopnik odgovarja, če take skrivnosti zlorabi ali jih odkrije drugemu, tudi potem, ko pogodba o trgovskem zastopanju preneha.

818. člen OZ - Ko pogodba o trgovskem zastopanju preneha, mora zastopnik vrniti naročitelju vse stvari, ki mu jih je ta izročil v rabo med trajanjem pogodbe.

819. člen OZ - Zastopnik je naročitelju le tedaj odgovoren za izpolnitev obveznosti iz pogodbe, pri kateri je posredoval ali jo po pooblastilu sam sklenil v njegovem imenu, če je za to posebej pisno jamčil. Jamstvo za izpolnitev po prvem odstavku tega člena je mogoče le za določene posle ali za posle z določeno osebo. Zastopnik, ki je naročitelju jamčil za izpolnitev obveznosti iz pogodbe, pri kateri je posredoval, ima pravico tudi do posebnega plačila (del credere provizija).

820. člen OZ - Naročitelj mora v svojem razmerju z zastopnikom ravnati pošteno in v dobri veri. Zastopnika mora obvestiti tudi v primeru, če posla s tretjo osebo ne bo izpolnil ali če ga ni izpolnila tretja oseba. Naročitelj mora na svoje stroške zastopniku dati na razpolago potrebno dokumentacijo, vzorce, načrte, cenike, reklamno gradivo, splošne pogoje poslovanja, itd. Stroške prevajanja in tiskanja reklamnega gradiva v slovenskem jeziku nosi zastopnik. Naročitelj mora dati zastopniku vse potrebne informacije za izvrševanje pogodbe o trgovskem zastopanju.

821. člen OZ - Naročitelj lahko po svojem preudarku sprejme ali zavrne sklenitev pogodbe, ki jo je pripravil zastopnik, vendar mora v vsakem primeru o svoji odločitvi nemudoma obvestiti zastopnika. Prav tako ga mora obvestiti o izpolnitvi ali neizpolnitvi poslov, sklenjenih s tretjo osebo. Naročitelj je dolžan zastopnika nemudoma obvestiti, da mora obseg poslov, sklenjenih z njegovim posredovanjem, zmanjšati na manjšo mero, kot je mogel zastopnik utemeljeno pričakovati, da ta pravočasno v ustrezni meri zmanjša svojo podjetnost, ker sicer odgovarja zastopniku za škodo, ki mu nastane.

822. člen OZ - Dogovor med strankama, ki je v nasprotju s prejšnjima členoma je ničen.

823. člen OZ - Naročitelj mora plačati zastopniku provizijo za pogodbe, sklenjene z njegovim posredovanjem, kot tudi za tiste pogodbe, ki jih je zastopnik sam sklenil, če je bil za to pooblaščen. Zastopnik ima pravico do plačila tudi za tiste pogodbe, katere je naročitelj sklenil neposredno s strankami, ki jih je našel zastopnik. Zastopnik, ki v skladu s pogodbo deluje le na določenem območju ali z določenimi strankami, ima pravico do provizije tudi za tiste pogodbe, ki so sklenjene za naročnika s strankami tega območja oziroma z določenimi strankami brez zastopnikovega posredovanja. Za pogodbo, ki je sklenjena po prenehanju razmerja med zastopnikom in naročiteljem ima zastopnik pravico do provizije le, če je pogodba posledica zastopnikovega prizadevanja v času trajanja razmerja z naročiteljem in je bila sklenjena v razumnem času po prenehanju tega razmerja, ali če je ponudba tretje osebe za sklenitev pogodbe prišla k zastopniku ali naročitelju pred prenehanjem njunega razmerja in gre za katero od pogodb po prvem, drugem ali tretjem odstavku tega člena. Drugi in tretji odstavek tega člena se ne uporabljata, če je pridobil pravico do provizije prejšnji zastopnik v skladu s četrtim odstavkom tega člena, razen če bi bilo zaradi okoliščin pravično, da se provizija deli med oba zastopnika.

824. člen OZ - Če znesek plačila ni določen v pogodbi ali tarifi, ima zastopnik pravico do plačila, ki je običajno v kraju, kjer je zastopnik opravljal dejavnost za naročitelja in glede na tovrstne zastopniške posle. Če je zastopnik opravljal dejavnost za naročitelja v več krajih, je upravičen do provizije, ki je običajna v kraju, kjer ima svoj sedež. Če takega običaja ni bilo mogoče ugotoviti, je zastopnik upravičen do provizije v višini, ki upošteva vse okoliščine posla, zlasti pa število in vrednost poslov med naročiteljem in tretjo osebo ter obseg in zahtevnost zastopnikovega prizadevanja. Če bi bilo v danem primeru plačilo v primerjavi s storitvijo nesorazmerno veliko, ga sodišče na naročiteljevo zahtevo lahko zniža na pravičen znesek.

825. člen OZ - Zastopnik pridobi pravico do provizije, če in v obsegu, v katerem je naročitelj opravil ali bi moral opraviti posel s tretjo osebo ali če je tretja oseba opravila svoj del obveznosti iz posla z naročiteljem. Zastopnik nima pravice do provizije, kadar je očitno, da pogodba ne bo izpolnjena in vzrok za neizpolnitev ni na strani naročitelja. Če je v takem primeru provizija že plačana, jo mora zastopnik vrniti. Zastopnik pridobi pravico do provizije najkasneje takrat, ko je tretja oseba opravila svoje obveznosti iz posla ali bi jih morala opraviti, če bi naročitelj opravil svoj del. Če se pogodba med naročiteljem in tretjo osebo izvršuje dalj časa, ima zastopnik pravico do primernega predujma provizije. Pravic iz tega člena s pogodbo ni mogoče spremeniti v škodo zastopnika.

826. člen OZ - Naročitelj mora vsaj vsake tri mesece izdelati in izročiti zastopniku obračun provizije, do katere je upravičen zastopnik, ločeno za vsak mesec posebej. Ta obračun mora vsebovati vse

68

bistvene sestavine, na podlagi katerih je izdelan. Naročitelj je dolžan provizijo za ves ta čas plačati do konca naslednjega meseca po zadnjem obračunskem mesecu. S pogodbo je lahko določeno, da je obračunsko obdobje krajše kot tri mesece. Če zastopnik to zahteva, je naročitelj dolžan izročiti zastopniku izvleček iz poslovnih knjig o vseh poslih, ki opravičujejo zastopnika do provizije in ga obvestiti o vseh okoliščinah, ki nanjo vplivajo. Če naročitelj odkloni zastopnikovo zahtevo ali če zastopnik dvomi o točnosti izvlečka ali obvestil, lahko zastopnik zahteva, da pooblaščeni revizor pregleda naročiteljeve poslovne knjige in listine glede tistih podatkov, ki so pomembni za provizijo in mu jih sporoči. Zastopnikove pravice po tem členu s pogodbo ni mogoče omejiti ali izključiti.

827. člen OZ - Zastopnik, ki je z naročiteljevim pooblastilom izterjal kakšno njegovo terjatev, ima pravico do posebnega plačila od izterjane vsote.

828. člen OZ - Zastopnik nima pravice do povračila stroškov, ki izvirajo iz rednega opravljanja posredniških poslov, razen če je drugače dogovorjeno ali običajno. Vendar pa ima pravico do povračila posebnih stroškov, ki jih je imel v korist naročitelja ali jih je plačal po njegovem naročilu.

829. člen OZ - Za zavarovanje svojih zapadlih terjatev, nastalih v zvezi s pogodbo, ima zastopnik zastavno pravico na vsotah, ki jih je izterjal za naročitelja po njegovem pooblastilu, kot tudi na vseh naročiteljevih stvareh, ki jih je v zvezi s pogodbo prejel od njega ali od koga drugega, dokler so te pri njem ali pri nekom, ki jih ima v posesti za zastopnika ali dokler ima v rokah listino, ki mu omogoča razpolaganje z njimi.

830. člen OZ - Pogodba je sklenjena za nedoločen čas, če se stranki ne dogovorita drugače. Če je pogodba sklenjena za nedoločen čas, jo sme vsaka stran odpovedati z odpovednim rokom po tem členu. Odpovedni rok je odvisen od trajanja pogodbe in znaša po en mesec za vsako začeto leto trajanja pogodbe. Če traja pogodba več kot pet let, je odpovedni rok šest mesecev. Stranki s pogodbo ne moreta določiti krajših odpovednih rokov. Če se stranki dogovorita za daljše odpovedne roke, mora veljati ta rok enako za naročitelja in zastopnika. Če s pogodbo ni drugače določeno, se odpovedni rok začne s prvim dnem naslednjega koledarskega meseca in se konča z zadnjim dnem ustreznega koledarskega meseca.

831. člen OZ - Če je bila pogodba o trgovskem zastopanju sklenjena za določen čas, neha veljati s samim iztekom tega časa. Če obe stranki s pogodbo iz prvega odstavka izpolnjujeta tudi po izteku časa, za katerega je bila sklenjena, gre za pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas. Pri določitvi odpovednega roka se upošteva čas, ki je potekel od sklenitve pogodbe, kot velja za prenehanje pogodbe, sklenjene za nedoločen čas.

832. člen OZ - Vsaka stranka lahko iz resnih vzrokov, ki jih mora navesti, zlasti neizpolnitve obveznosti druge stranke ali zaradi izjemnih okoliščin, odstopi od pogodbe brez odpovednega roka ali pred določenim časom. Te pravice s pogodbo ni mogoče izključiti ali omejiti. Če izjava o tem ne navaja resnih vzrokov, se šteje za odpoved z rednim odpovednim rokom. Vsaka stranka ima pravico do odškodnine, če za odpoved brez odpovednega roka ali pred potekom časa ni bilo resnega vzroka. Neutemeljena odpoved daje drugi stranki pravico, da odstopi od pogodbe brez odpovednega roka.

833. člen OZ - Po prenehanju pogodbe ima zastopnik pravico do ustrezne odpravnine, če in kolikor je pridobil naročitelju nove stranke ali je občutno povečal posle z dosedanjimi strankami in ima naročitelj tudi po prenehanju pogodbe znatne koristi s temi strankami, ali če bi plačilo odpravnine terjale posebne okoliščine, zlasti zaradi izgubljene provizije pri poslih s temi strankami. Pri določanju odpravnine je treba ustrezno upoštevati tudi provizijo, ki jo je zastopnik dobil za pogodbe, sklenjene po prenehanju razmerja z naročiteljem in morebitno prepoved konkurenčnega delovanja po prenehanju razmerja z naročiteljem. Znesek odpravnine po prvem in drugem odstavku tega člena ne more preseči poprečnega letnega zneska provizije v zadnjih petih letih oziroma v ustrezno krajšem času od sklenitve pogodbe. Kadar preneha pogodba, sklenjena za določen čas, pred potekom tega časa ali kadar preneha pogodba, sklenjena za nedoločen čas, pred potekom petih let od sklenitve, ima zastopnik pravico do ustrezne odpravnine v višini razlike med stroški, ki jih je imel v zvezi z uvajanjem proizvoda na tržišče in vsemi drugimi stroški, ki jih je imel zastopnik v zvezi z izvajanjem pogodbe, ter prihodki, ki jih je pridobil zastopnik na podlagi izvajanja pogodbe in prihodki, ki bi jih zastopnik verjetno pridobil do poteka časa trajanja pogodbe, sklenjene za določen čas, oziroma do poteka petih od sklenitve pogodbe, sklenjene za nedoločen čas. Zastopnik ima pravico do odpravnine po prejšnjem odstavku tudi, če po prvem odstavku tega člena ni upravičen do odpravnine kakor tudi, če bi bila ustrezna odpravnina po prvem odstavku tega člena nižja od ustrezne odpravnine po prejšnjem odstavku. Plačilo odpravnine ne izključuje zastopnikove pravice do odškodnine.

834. člen OZ - Naročitelj ni dolžan plačati odpravnine:

69

1. če je zastopnik sam odpovedal pogodbo; vendar lahko zastopnik tudi v takšnem primeru zahteva odpravnino, če so vzrok za odpoved pogodbe okoliščine na strani naročitelja ali če je zastopnik odpovedal pogodbo zaradi svoje starosti ali bolezni, ki bi preprečevala nadaljevanje pogodbenega razmerja;2. če je naročitelj odpovedal pogodbo zaradi zastopnikovega krivdnega ravnanja;3. če v skladu z dogovorom med naročiteljem in zastopnikom vstopi v pogodbo namesto zastopnika kdo drugi; tak dogovor ni dopusten pred prenehanjem pogodbenega razmerja.

835. člen OZ - Pravica do odpravnine nastane tudi v primeru, če je pogodba prenehala zaradi smrti zastopnika. Zastopnik izgubi pravico do odpravnine, če naročitelju v enem letu po prenehanju pogodbenega razmerja ne sporoči, da jo bo zahteval. Stranki ne moreta v naprej odpraviti ali zmanjšati pravic v zvezi z odpravnino v škodo zastopnika. Glede izvlečka iz poslovnih knjig in obvestila o pomembnih okoliščinah, ki vplivajo na določitev odpravnine, ima zastopnik smiselno enake pravice kot pri obračunavanju provizije.

836. člen OZ - S pogodbo se lahko določi, da zastopnik po prenehanju pogodbe ne sme opravljati dejavnosti, ki bi bila konkurenčna naročiteljevi. Taka določba je veljavna le, če je pisna in če se nanaša na isto območje, na iste osebe in na isto blago, kot je to določeno v pogodbi. Kadar je pogodba prenehala zaradi razlogov na strani naročitelja, zavezuje taka določba zastopnika samo, če mu naročitelj ob prenehanju pogodbe plača ustrezno odpravnino in če mu v obdobju, v katerem traja konkurenčna prepoved plačuje ustrezno mesečno nadomestilo v višini, ki je enaka povprečnemu mesečnemu znesku provizij za zadnjih pet let trajanja pogodbe oziroma za čas trajanja pogodbe, če je ta veljala manj kot pet let. Taka določba zavezuje zastopnika največ dve leti po prenehanju pogodbe. Če je zastopnik odpovedal pogodbo zaradi naročiteljevega krivdnega ravnanja in je bila v pogodbi dogovorjena konkurenčna prepoved po prenehanju pogodbe, lahko zastopnik s pisno izjavo najkasneje v enem mesecu po odpovedi naročitelju sporoči, da konkurenčne prepovedi ne bo upošteval. Določb tega člena s pogodbo ni mogoče spremeniti v škodo zastopnika.

Zaupnost razmerja pomeni, da agenta usmerjajo zgolj interesi principala. Trajnost razmerja predvsem pomeni, da se agencijska pogodba sklepa v zvezi z ne3določenim številom principalovih poslov.

Predmet agencijske pogodbe je takšno posredovanje med principalom in tretjimi osebami, ki meri na sklenitev pogodbe. Obveznosti agenta niso izpolnjene takrat, ko na trgu poišče ustrezno tretjo osebo in jo poveže s principalom, ampak je njegova dolžnost, da na strani principala sodeluje v pogajanjih in si prizadeva, da bi prišlo do sklenitve pogodbe.

Agencijska pogodba je vedno odplačna. Agencijska pogodba ima korenine v mandatni pogodbi.

Stranki pogodbe sta agent(trgovinski/trgovski zastopnik) in principal(naročitelj, komitent). Agent je oseba, ki je v razmerju do principala samostojna. Poleg samostojnosti pa mora biti na strani agenta po OZ izpolnjen še pogoj, da gre za gospodarski subjekt.

Agent pridobi upravičenje za sklepanje poslov v imenu principala, če ga principal posebej pooblasti. Agent sme opraviti le tista pravna dejanja v imenu principala, ki so določena v posebnem pooblastilu ali v zakonu. Principalova podelitev upravičenja za sprejem izpolnitve oziroma upravičenja za izterjavo principalovih terjatev mora biti vedno izrecno izkazana v pooblastilu.

Agent ima na podlagi zakona upravičenja:- da prodaja tretjim osebam določene izjave za principala(pooblastilo za aktivno

notifikacijo)- da sprejema od tretjih v imenu principala določene izjave(pooblastilo za pasivno

notifikacijo)

Kot vsaka stranka tudi agent odškodninsko odgovarja za kršitev pogodbenih obveznosti. Svojo temeljno pogodbeno obveznost prekrši, če si ne prizadeva z zadostno skrbnostjo, da bi jo izpolnil. Agencijska pogodba je pogodba prizadevanja in ne uspeha. Agent ne odgovarja principalu, če tretja oseba, ne izpolni principalu svoje obveznosti, če dokaže, da

70

je bil pri posredovanju dovolj skrben. Zakonska pravila pa dovoljujejo, da agent odgovarja strožje – del credere odgovornost agenta.

Principal ni dolžan skleniti pogodbe z osebo, ki mu jo je agent posredoval. Principal odškodninsko odgovarja agentu, če ne pride do sklenitve pogodbe s tretjim in principal pri tem ravna nepošteno.

Agentovo plačilo se imenuje provizija. Provizija pokriva nagrado in povračilo stroškov(vključuje redne oziroma običajne stroške agenta za opravljanje poslov posredovanja).

Posli, za katere mora principal izplačati provizijo – agent je upravičen do provizije za tiste posle, pri katerih je razviden agentov prispevek, da je prišlo do posla med principalom in tretjimi osebami.

Agentu je mogoče pripisati prispevek za sklenitev posla:- ko agent posreduje med principalom in tretjo osebo oziroma ko agent v

principalovem imenu sklene pogodbo s tretjo osebo- ko agent najde tretjo osebo, pogodbo z njo pa sklene principal sam brez

agentovega sodelovanja- v primeru teritorialno ali personalno omejenega področja delovanja agenta- za posle, ki jih principal sklene s tretjimi po prenehanju agencijske pogodbe, a so

rezultat agentovega delovanja

Agent ne pridobi pravice do provizije, ko je posel s tretjo osebo sklenjen, ampak šele takrat, ko je izvršen.

Agent sme od principala zahtevati izvlečke iz poslovnih knjig, zato, da se seznani s poslovnimi dogodki, ki so lahko podlaga za zahtevek za revizijo.

DISTRIBUCIJSKA POGODBA

Opredelitev distribucijske pogodbe

Z distribucijsko pogodbo se dajalec distribucije zaveže distributerju, da mu bo prodajal določeno blago zaradi distributerjeve nadaljnje prodaje tega blaga, distributer pa se poleg tega, da bo blago plačal, zaveže dajalcu distribucije, da bo trajno pospeševal prodajo tega blaga na določenem trgu.

Bistvene značilnosti distribucijske pogodbe so:- namen distribucijske pogodbe je nakup zaradi nadaljnje prodaje blaga, zato

prevzame distributer(preprodajalec) tudi obveznost, da bo promoviral blago in organiziral prodajo na določenem območju

- dajalec distribucije(dobavitelj, prodajalec blaga) zagotavlja distributerju privilegiran položaj na določenem območju.

- Med dajalcem distribucije in distributerjem se vzpostavi trajnejše pogodbeno razmerje oziroma razmerje za določen daljši čas

- Med strankama distribucijske pogodbe se vzpostavi zaupno razmerje ali vsaj razmerje lojalnosti

Distribucijska pogodba je mešana pogodba – mešajo se elementi agencijske in prodajne pogodbe.

Konkurenčno pravo in distribucijska pogodba

Konkurenčno pravo omejuje stranki distribucijske pogodbe, predvsem dajalca distribucije, pri določanju omejitev distributerju s tretjimi osebami.

71

Konkurenčno pravo EU uvršča distribucijske pogodbe med vertikalne sporazume, hkrati pa uveljavlja stališče, da so tudi omejitvene klavzule(omejitve v poslovanju s tretjimi osebami) v distribucijskih pogodbah dovoljene, če pripomorejo h gospodarskemu uspehu in so omejitve obenem sorazmerne s cilji.

Oblikovan je nov sistem dovoljenih oziroma prepovedanih pogodbenih klavzul. Po tem sistemu so določene omejitve izrecno prepovedane(črne klavzule), za določene omejitve pa velja, da se njihov morebitni protikonkurenčni učinek presoja glede na konkretne okoliščine.

ŠPEDICIJSKA POGODBA

Opredelitev in pravna narava špedicijske pogodbe

851. člen OZ - S špedicijsko pogodbo se špediter zavezuje, da bo za prevoz določene stvari sklenil v svojem imenu na računa naročitelja prevozno pogodbo in druge za to potrebne pogodbe ter opravil druge običajne posle in dejanja, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo. Če je v pogodbi tako dogovorjeno, lahko špediter sklene prevozno pogodbo in opravi druga pravna dejanja v imenu in na račun naročitelja.

852. člen OZ - Naročitelj lahko po svoji volji odstopi od pogodbe, vendar mora v tem primeru povrniti špediterju vse stroške, ki jih je dotlej imel, in mu izplačati sorazmeren del plačila za dotedanje delo.

853. člen OZ - Za tista razmerja med naročiteljem in špediterjem, ki niso urejena v tem poglavju, se smiselno uporabljajo pravila o komisijski pogodbi oziroma pogodbi o trgovskem zastopanju.

854. člen OZ - Špediter mora opozoriti naročitelja na pomanjkljivosti v njegovem naročilu, zlasti na tiste, zaradi katerih je izpostavljen večjim stroškom ali škodi.855. člen OZ - Če stvar ni pakirana ali sicer ni pripravljena za prevoz tako, kot bi morala biti, je špediter dolžan opozoriti naročitelja na te pomanjkljivosti; če pa bi imel zaradi čakanja na to, da jih naročitelj odpravi, škodo, jih mora odpraviti sam na njegov račun.

856. člen OZ - Špediter je ob vsaki priložnosti dolžan ravnati tako, kot to nalagajo naročiteljevi interesi, in kot dober gospodarstvenik. Nemudoma mora obvestiti naročitelja o poškodbi stvari in o vsakem zanj pomembnem dogodku ter ukreniti vse, kar je potrebno za obvarovanje njegovih pravic proti odgovorni osebi.

857. člen OZ - Špediter je dolžan držati se navodil o smeri poti, o sredstvih in načinu prevoza ter drugih navodil, ki jih je dobil od naročitelja. Če ne more ravnati po navodilih iz naročila, mora špediter prositi za nova navodila, če za to ni časa ali če to ni mogoče, pa ravnati tako, kot nalagajo naročiteljevi interesi. Špediter mora o vsakem odmiku od naročila takoj obvestiti naročitelja. Če naročitelj ni določil ne smeri poti, ne sredstva in tudi ne načina prevoza, jih določi sam špediter tako, kot to nalagajo v danem primeru naročiteljevi interesi. Če se je špediter odmaknil od dobljenih navodil, je odgovoren tudi za škodo, nastalo zaradi višje sile, razen če dokaže, da bi se škoda pripetila, čeprav bi se bil držal danih navodil.

858. člen OZ - Špediter je odgovoren za izbiro prevoznika in za izbiro drugih, s katerimi je v izpolnjevanju naročila sklenil pogodbo (uskladiščenje blaga ipd.) ne pa tudi za njihovo delo, razen če je tako odgovornost prevzel s pogodbo. Špediter, ki, namesto da bi sam izpolnil naročilo, to zaupa drugemu špediterju, je odgovoren za njegovo delo. Če je špediter po naročilu izrecno ali molče pooblaščen zaupati izpolnitev naročila drugemu špediterju ali če je to očitno v naročiteljevem interesu, je odgovoren samo za izbiro drugega špediterja, razen če je prevzel tudi odgovornost za njegovo delo. Odgovornost iz prejšnjih odstavkov tega člena ni mogoče s pogodbo izključiti ali omejiti.

859. člen OZ - Naročilo za odpravo stvari čez mejo vsebuje za špediterja obveznost, da opravi vsa potrebna carinska dejanja in plača za naročitelja carinske dajatve, če ni v pogodbi drugače določeno.

860. člen OZ - Špediter lahko tudi sam popolnoma ali deloma opravi prevoz stvari, ki so mu bile zaupane v odpravo, če ni bilo dogovorjeno kaj drugega. Če je špediter sam opravil prevoz ali del

72

prevoza, ima pravice in obveznosti prevoznika in mu gre v tem primeru poleg plačila iz odprave in povračila stroškov v zvezi z odpravo tudi ustrezno plačilo za prevoz. To velja tudi glede drugih poslov, zajetih z naročilom, običaji ali splošnimi pogoji.

861. člen OZ - Špediter je dolžan zavarovati pošiljko samo, če je bilo to dogovorjeno. Če v pogodbi ni določeno, katere nevarnosti naj zajame zavarovanje, je špediter dolžan zavarovati stvari pred običajnimi nevarnostmi.

862. člen OZ - Po končanem poslu mora dati špediter naročitelju račun. Na naročiteljevo zahtevo mora dati špediter račun tudi medtem, ko izvršuje naročilo.

863. člen OZ - Naročitelj mora plačati špediterju po pogodbi; če plačilo ni bilo dogovorjeno, po tarifi ali kakšnem drugem pravnem aktu; če teh ni, pa določi plačilo sodišče.

864. člen OZ - Špediter lahko zahteva plačilo, ko izpolni svoje obveznosti iz špedicijske pogodbe.

865. člen OZ - Naročitelj mora povrniti špediterju potrebne stroške, ki jih je ta imel z izpolnitvijo naročila o odpravi stvari. Špediter lahko zahteva povračilo stroškov takoj. Naročitelj mora dati špediterju na njegovo zahtevo kot predujem vsoto, potrebno za stroške, ki jih terja izpolnitev naročila o odpravi stvari.

866. člen OZ - Če je dogovorjeno, da bo špediter zaračunal svoje terjatve prejemniku stvari, obdrži pravico zahtevati plačilo od naročitelja, če mu ga sprejemnik ne bi hotel izplačati.

867. člen OZ - Naročitelj mora obvestiti špediterja o takih lastnostih stvari, ki utegnejo ogrožati varnost ljudi ali dobrin ali jim prizadejati škodo. Če so v pošiljki dragocenosti, vrednostni papirji ali druge drage stvari, mora naročitelj o tem obvestiti špediterja in mu sporočiti njihovo vrednost tedaj, ko mu jih izroči v odpravo.

868. člen OZ - Kadar je v špedicijski pogodbi določena skupna vsota za izvršitev naročila o špediciji stvari, sta v njej vsebovana tako plačilo iz špedicije kot tudi plačilo za prevoz in povračilo vseh drugih stroškov, če ni dogovorjeno kaj drugega. Špediter je v tem primeru odgovoren tudi za delo prevoznika in drugih oseb, ki jih je po pooblastilu iz pogodbe pritegnil k delu.

869. člen OZ - Špediter lahko pri izpolnjevanju dobljenih naročil organizira zbirno špedicijo, razen če je po pogodbi to izključeno. Če doseže špediter z zbirno špedicijo razliko pri voznini v korist naročitelja, ima pravico do posebnega dodatnega plačila. Pri zbirni špediciji je špediter odgovoren za izgubo ali poškodbo stvari med prevozom, do katere ne bi bilo prišlo, če ne bi bilo zbirne špedicije.

870. člen OZ - Za zavarovanje svojih terjatev, nastalih v zvezi s špedicijsko pogodbo, ima špediter zastavno pravico na stvareh, ki so mu bile izročene za špedicijo in v zvezi z njo, vse dokler jih ima v posesti ali dokler ima v rokah listino, ki mu omogoča razpolaganje z njimi. Če je pri špediciji udeležen še drug špediter, je ta dolžan skrbeti za poravnavo terjatev ter za uveljavitev zastavne pravice prejšnjih špediterjev. Če drugi špediter plača špediterjeve terjatve nasproti naročitelju, preidejo te terjatve po samem zakonu nanj, enako pa tudi špediterjeva zastavna pravica. To velja tudi, če drugi špediter plača prevoznikove terjatve.

S špedicijsko pogodbo se špediter zaveže naročitelju, da bo za prevoz določene stvari(blaga) sklenil prevozno in druge za to potrebne pogodbe ter izvedel potrebna opravila.

Pri špedicijski pogodbi je bistveno to, da so vsi posli in dejanja, ki se jih špediter zaveže opraviti, povezani z izvedbo prevoza. Špedicijska pogodba je odplačna pogodba.

Merilo za določitev potrebnega ravnanja špediterja so naročiteljevi interesi – velja, da mora špediter obveščati naročitelja o izvajanju obveznosti in mu po končanem poslu podati obračun.

Če naročitelj ni dal navodil, mora špediter izpolniti pogodbeno obveznost tako, kot to nalagajo naročiteljevi interesi. Pri tem mora ravnati z vso skrbnostjo.

Če pa je špediter sprejel naročiteljeva navodila o smeri poti, prevoznih sredstvih, načinu prevoza ter drugih navodilih, se jih je dolžan držati, toda ob pogoju, da je naročitelja

73

opozoril na morebitne pomanjkljivosti. Če tudi po opozorilu naročitelj vztraja pri danih navodilih, jih špediter mora izpolniti. Kadar pa ne gre za pomanjkljiva navodila, jih mora izpolniti.

Špediter je strokovnjak za posle in storitve v zvezi s pakiranjem. Opozoriti mora na tiste pomanjkljivosti pri pakiranju, ki so povezane s tveganji prevoza(nakladanjem, prekladanjem, skladiščenjem v zvezi s prevozom, samim prevozom) in predpisi o pakiranju v zvezi s prevozom.

Odgovornost špediterja za delo tretjih oseb:

Pri odgovornosti špediterja je treba razlikovati:- odgovornost špediterja, ko sam opravlja prevoz ali druge posle – če špediter sam

opravi posel, ki mu je bil zaupan samo v organizacijo, odgovarja za izvedbo tega posla po pravnih pravilih, ki veljajo za izvedbo tega posla, ne pa po pravilih o špedicijski pogodbi

- odgovornost za prepustitev nešpedicijskih poslov tretjim – špediter odgovarja za izbiro le takrat, kadar se s špedicijsko pogodbo ni zavezal, da bo nešpedicijski posel oziroma posle opravil sam

- odgovornost za prepustitev špedicijskih poslov

Špedicija s fiksnim plačilom je posebna oblika špedicijske pogodbe, s katero se špediter zaveže, da bo vse posle in dejanja iz špedicijske pogodbe izvedel za določeno vsoto. V praksi se takšen dogovor imenuje tudi pavšalna, forfetna, lumpsum špedicija.V primeru špedicije s fiksnim plačilom špediter ne odgovarja za izbiro, ampak odgovarja za delo prevoznika in drugih oseb, ki jih je pritegnil k odpravi stvari.

SKLADIŠČNA POGODBA

Opredelitev in bistvene sestavine skladiščne pogodbe

747. člen OZ - S skladiščno pogodbo se skladiščnik zavezuje, da sprejme in shrani določeno blago in ukrene, kar bo potrebno ali dogovorjeno za njegovo ohranitev v določenem stanju, ter da ga na zahtevo položnika ali drugega upravičenca izroči, položnik pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo. Položnik mora ob predaji blaga dati vsa potrebna obvestila o njem in navesti njegovo vrednost.

748. člen OZ - Skladiščnik odgovarja za škodo na blagu, razen če dokaže, da je škoda nastala zaradi okoliščin, ki se jim ni bilo mogoče izogniti ali jih odvrniti, ali da je nastala po krivdi položnika, zaradi hib ali naravnih lastnosti blaga ali zaradi slabe embalaže. Skladiščnik je dolžan položnika opozoriti na hibe ali naravne lastnosti blaga oziroma na slabo embalažo, zaradi katerih utegne priti do škode na blagu, brž ko to opazi ali bi moral opaziti. Če začnejo nastajati na blagu nepreprečljive spremembe, zaradi katerih grozi nevarnost, da se bo blago pokvarilo ali uničilo, mora skladiščnik v primeru, ko tega na njegovo zahtevo ne bi mogel pravočasno storiti položnik, blago nemudoma na najprimernejši način prodati. Skladiščnik je dolžan storiti, kar je potrebno, da obvaruje položnikove pravice nasproti prevozniku, ki mu je izročil blago za položnika v poškodovanem ali pomanjkljivem stanju.

749. člen OZ - Skladiščnik je le tedaj dolžan zavarovati blago, ki ga je prejel v hrambo, če je tako dogovorjeno. Če v pogodbi ni določeno, katere nevarnosti mora zajeti zavarovanje, je skladiščnik dolžan zavarovati blago pred običajnimi nevarnostmi.

750. člen OZ - Odškodnina, ki jo mora skladiščnik plačati zaradi uničenja, zmanjšanja ali poškodbe blaga v času od njegovega prevzema do izročitve, ne more presegati dejanske vrednosti blaga, razen če je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti.

751. člen OZ - Skladiščnik ne sme pomešati sprejetih nadomestnih stvari s stvarmi iste vrste in iste kakovosti, razen če je položnik v to privolil ali če je očitno, da gre za stvari, ki se lahko mešajo brez nevarnosti, da bo za položnika nastala škoda. Če so stvari pomešane, sme skladiščnik na zahtevo

74

upravičenca brez sodelovanja drugih upravičencev izročiti iz mešanice nadomestnih stvari tisti del, ki mu pripada.

752. člen OZ - Skladiščnik je dolžan dovoliti upravičencu, da pregleda blago in vzame njegove vzorce.

753. člen OZ - Skladiščnik ima poleg pravice do plačila za hrambo tudi pravico do povračila stroškov, ki so bili potrebni za ohranitev blaga. Za svoje terjatve iz skladiščne pogodbe in za druge terjatve, nastale v zvezi s hrambo blaga, ima na njem zastavno pravico.

754. člen OZ - Položnik lahko dvigne blago tudi pred dogovorjenim rokom. Če položnik ne dvigne blaga po izteku dogovorjenega roka ali, če v pogodbi ni bil določen rok za hrambo, po izteku enega leta, sme skladiščnik na njegov račun prodati blago na javni dražbi; vendar pa mu mora poprej sporočiti tak svoj namen in mu pustiti dodaten rok najmanj osmih dni, da dvigne blago.

755. člen OZ - Prevzemnik blaga mora blago pregledati v trenutku, ko ga prevzame. Če opazi pri prevzemu blaga kakšne napake, mora prevzemnik na to takoj opozoriti skladiščnika; sicer se šteje, da je bilo blago v redu prevzeto. O napakah, ki jih ni bilo mogoče ugotoviti ob prevzemu, mora prevzemnik na zanesljiv način obvestiti skladiščnika v sedmih dneh od dneva, ko je blago prevzel; sicer se šteje, da je bilo blago v redu prevzeto.

756. člen OZ - Za skladiščne pogodbe se smiselno uporabljajo pravila o hrambi, če ni to s pravili o uskladiščenju drugače urejeno.

757. člen OZ - Skladiščnik, ki opravlja dejavnost skladiščenja kot registrirano dejavnost, je položniku na njegovo zahtevo dolžan izdati skladiščnico za blago, sprejeto v skladišče.

758. člen OZ - Skladiščnica je sestavljena iz pobotnice (priznanice) in zastavnice. V pobotnici in zastavnici morajo biti naslednji podatki: firma oziroma ime položnika, njegov sedež oziroma prebivališče, firma in sedež skladiščnika, datum in številka skladiščnice, kraj, kjer je skladišče, vrsta, stanje in količina blaga, navedba o tem, do katerega zneska je blago zavarovano, ter drugi podatki, ki so potrebni za razločevanje blaga in za določitev njegove vrednosti. Pobotnica in zastavnica se morata sklicevati druga na drugo.

759. člen OZ - Položnik lahko zahteva, da skladiščnik razdeli blago na določene dele in mu za vsak del izda posebno skladiščnico. Če je že dobil skladiščnico za vso količino blaga, lahko zahteva, da skladiščnik razdeli blago na določene dele in mu namesto skladiščnice, ki jo je že dobil, izda posebne skladiščnice za vsak posamezen del. Položnik lahko zahteva, da mu skladiščnik izda skladiščnico samo za del nadomestnega blaga, ki ga je shranil pri njem.

760. člen OZ - Imetnik skladiščnice ima pravico zahtevati izročitev blaga, ki je navedeno v njej. Z blagom, ki je navedeno v skladiščnici, lahko razpolaga tako, da prenese skladiščnico.

761. člen OZ - Pobotnica in zastavnica se lahko prenašata z indosamentom, skupaj ali vsaka zase. Ob vsakem prenosu je treba nanju zapisati datum. Na zahtevo prejemnika pobotnice ali zastavnice se prenos nanj prepiše v register skladišča, kamor se vpiše tudi njegov sedež oziroma prebivališče.

762. člen OZ - Prenos pobotnice brez zastavnice daje prejemniku pravico zahtevati izročitev blaga samo, če imetniku zastavnice izplača ali če položi zanj pri skladiščniku znesek, ki bi mu moral biti izplačan na dan zapadlosti terjatve. Če se da z doseženo kupnino plačati znesek, do katerega ima pravico imetnik zastavnice, lahko imetnik pobotnice brez zastavnice zahteva, da se blago proda, presežek pa izroči njemu. Če gre za nadomestne stvari, lahko imetnik pobotnice brez zastavnice zahteva, da mu skladiščnik izroči del blaga pod pogojem, da položi skladiščniku za imetnika zastavnice ustrezen znesek v denarju.

763. člen OZ - Prenos zastavnice brez pobotnice daje prejemniku zastavno pravico na blagu. Ob prvem prenosu morajo biti na zastavnici zapisani firma oziroma ime ter sedež oziroma prebivališče upnika, znesek njegove terjatve, vštevši tudi obresti in dan zapadlosti. Prvi prejemnik zastavnice mora nemudoma sporočiti skladiščniku, da je bila zastavnica prenešena nanj, skladišče pa mora ta prenos prepisati v svoj register in na sami zastavnici zaznamovati prepis. Če ni bilo storjeno, kar določa prejšnji odstavek, se zastavnica ne more naprej prenašati z indosamentom. Zastavnica, na kateri ni navedena terjatev zastavnega upnika, veže v korist zastavnega upnika celotno vrednost stvari, ki je navedena na njej.

764. člen OZ - Imetnik zastavnice brez pobotnice, ki mu ni ob roku plačana z zastavnico zavarovana terjatev, mora vložiti protest po zakonu o menici, ker sicer izgubi pravico zahtevati plačilo od

75

prenosnikov. Imetnik zastavnice, ki je vložil protest, lahko zahteva po preteku osmih dni od zapadlosti terjatve prodajo zastavljenega blaga; enako pravico ima tudi prenosnik, ki je imetniku zastavnice plačal z zastavnico zavarovano terjatev. Iz zneska, dobljenega s prodajo, se izloči vsota, ki je potrebna za kritje stroškov s prodajo, za terjatev skladiščnika iz skladiščne pogodbe in za druge njegove terjatve, nastale v zvezi s hranjenim blagom; potem se iz njega plača zavarovana terjatev imetnika zastavnice, ostanek pa gre imetniku pobotnice.

765. člen OZ - Imetnik zastavnice lahko zahteva plačilo od prenosnika šele, če ni mogel doseči popolnega poplačila s prodajo zastavljenega blaga. To mora zahtevati v roku, ki je v zakonu o menici določen za zahtevek proti indosantom, ta pa začne teči od dneva, ko je bilo blago prodano. Imetnik zastavnice izgubi pravico zahtevati plačilo od prenosnikov, če ne zahteva prodaje blaga najdalje v enem mesecu od protesta.

S skladiščno pogodbo se ena stranka(skladiščnik) zaveže, da bo proti plačilu sprejela v skladiščenje blago druge stranke(položnika).

Skladiščenje ni le varovanje blaga, poudarek je na strokovnem varovanju oziroma strokovni oskrbi blaga.

Bistveni sestavini skladiščne pogodbe sta blago in odplačni namen. Ob sklenitvi pogodbe mora biti blago, ki naj se skladišči, določeno ali določljivo. Zakonska pravila nalagajo položniku, da ob predaji blaga skladiščnika obvesti o posebnih lastnostih blaga in da navede njegovo vrednost.Temeljna obveznost skladiščnika je varovanje in oskrba blaga:

- opozarjanje položnika o blagu- obveznosti ob prevzemu blaga od prevoznika- obveznosti prodaje blaga- obveznost dopustiti pregled blaga in jemanje vzorcev- obveznosti v zvezi s skladiščnico(listina)

Odškodninska odgovornost skladiščnika

Skladiščnik se razbremeni odgovornosti samo, če dokaže obstoj enega od razbremenilnih razlogov in dokaže, da je škoda povzročena zaradi tega razloga. Za razbremenitev mora dokazati:

- da je škoda nastala zaradi okoliščin, ki se jim ni bilo mogoče izogniti ali jih odvrniti- da je škoda nastala po krivdi položnika, zaradi hib ali lastnosti blaga ali slabe

embalaže.

Pravice in obveznosti položnika

Pravice in obveznosti položnika:- obveznost dvigniti blago- obveznosti ob dvigu oziroma prevzemu blaga iz skladišča

o pregled blagao grajanje očitnih napak o grajanje skritih napak v 7 dnevih

- obveznost plačila

Skladiščnica

Skladiščnica je vrednostni papir, ki imetniku papirja omogoča, da razpolaga z blagom

Skladiščnica je sestavljena iz dveh delov:- pobotnice(priznanica, recepis)- zastavnice(varanta)

76

Z izdajo skladiščnice kot vrednostnega papirja, se skladiščnik zaveže, da bo blago, opisano v skladiščnici, izročil zakonitemu imetniku skladiščnice.

POGODBA O KONTROLI BLAGA IN STORITEV

Opredelitev in pravna narava

871. člen OZ - S pogodbo o kontroli blaga se ena pogodbena stranka (vršilec kontrole) zavezuje, da bo strokovno in nepristransko opravila dogovorjeno kontrolo blaga in izdala o tem potrdilo (certifikat), druga stranka (naročnik kontrole) pa se zavezuje, da bo za opravljeno kontrolo dala dogovorjeno plačilo. Kontrola blaga se lahko sestoji iz ugotovitve identitete, kakovosti, količine in drugih lastnosti blaga.

872. člen OZ - Vršilec kontrole je dolžan opraviti kontrolo v tolikšnem obsegu in na tak način, kot je določeno v pogodbi, če v pogodbi ni nič določeno, pa v obsegu in na način, kot to ustreza naravi stvari.

873. člen OZ - Nična so določila pogodbe, ki bi vršilcu kontrole nalagala take dolžnosti, da bi lahko vplivale na nepristranost pri opravljanju kontrole ali na pravilnost listine o opravljeni kontroli (certifikata). Kontrola se šteje za opravljeno šele z izdajo certifikata.

874. člen OZ - Blago, ki ga je naročnik kontrole izročil vršilcu, da bi opravil dogovorjeno kontrolo, mora ta shraniti in ga zavarovati pred zamenjavo. Vršilec kontrole mora hraniti izročene mu vzorce najmanj šest mesecev, če ni drugače dogovorjeno.

875. člen OZ - Vršilec kontrole mora pravočasno obveščati naročnika o vseh pomembnih okoliščinah med kontrolo in hrambo blaga, zlasti pa o potrebnih in koristnih stroških, ki jih je zanj plačal.

876. člen OZ - Za opravljeno kontrolo in hrambo blaga ima vršilec kontrole pravico do dogovorjenega oziroma običajnega plačila. Vršilec kontrole ima tudi pravico do povračila vseh potrebnih in koristnih stroškov, ki jih je plačal za naročnika.

877. člen OZ - Za zavarovanje dogovorjenega ali običajnega plačila in povračila potrebnih in koristnih stroškov ima vršilec kontrole zastavno pravico na blagu, ki mu je bilo izročeno v kontrolo.

878. člen OZ - Vršilec kontrole lahko zaupa dogovorjeno kontrolo blaga drugemu, razen če mu je naročnik to izrecno prepovedal. Vršilec kontrole je naročniku odgovoren za delo drugega vršilca.

879. člen OZ - Po izrecnem naročnikovem naročilu je vršilec kontrole upravičen opravljati poleg dogovorjene kontrole blaga v imenu in na račun naročnika tudi posamezna pravna dejanja. Vršilec kontrole ima za posamezna pravna dejanja, ki jih opravi v imenu in na račun naročnika, pravico do posebnega, običajnega ali dogovorjenega plačila.

880. člen OZ - Vršilec kontrole lahko garantira, da se lastnosti kontroliranega blaga v dogovorjenem roku ne bodo spremenile. Za prevzeto garancijo glede lastnosti blaga ima vršilec kontrole pravico do posebnega, dogovorjenega ali običajnega plačila.

881. člen OZ - Če se kontrola nanaša na storitve ali stvari, ki niso namenjene prometu, imata vršilec in naročnik kontrole enake pravice in obveznosti kot pri kontroli blaga.

882. člen OZ - Naročnik kontrole lahko odstopi od pogodbe, vse dokler naročena kontrola ni opravljena, vendar je v tem primeru dolžan plačati vršilcu kontrole sorazmeren del plačila in potrebne ter koristne stroške, ki jih je imel, ter mu povrniti škodo.

Stranki pogodbe o kontroli sta naročnik kontrole in vršilec kontrole(kontrolna organizacija).

Predmet pogodbe je nepristranska in strokovna kontrola določenega stanja blaga oziroma storitve.

77

Obveznost kontrolne organizacije ni pregled sam, ampak izdaja certifikata, to je pisnega potrdila o ugotovitvah pregleda.

GRADBENA POGODBA IN Z GRADNJO POVEZANE POGODBE

Opredelitev in pravna narava gradbene pogodbe

Po OZ je gradbena pogodba podjemna pogodba(pogodba o delu), s katero se izvajalec zavezuje, da bo po določenem načrtu v dogovorjenem roku zgradil določeno zgradbo na določenem zemljišču ali da bo na take zemljišču oziroma na že obstoječem objektu izvedel kakšna druga gradbena dela, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal določeno ceno. Gradbena pogodba je pogodba uspeha oziroma rezultata.

649. člen OZ - Gradbena pogodba je podjemna pogodba, s katero se izvajalec zavezuje, da bo po določenem načrtu v dogovorjenem roku zgradil določeno gradbo na določenem zemljišču ali da bo na takem zemljišču oziroma na že obstoječem objektu izvedel kakšna druga gradbena dela, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal določeno ceno. Gradbena pogodba mora biti sklenjena v pisni obliki.

650. člen OZ - Z “gradbo” so mišljene v tem poglavju stavbe, jezovi, mostovi, predori, vodovodi, kanalizacije, ceste, železniške proge, vodnjaki in drugi gradbeni objekti, katerih izdelava terja večja in zahtevnejša dela.

651. člen OZ - Izvajalec je dolžan omogočiti naročniku stalen nadzor nad deli in kontrolo nad količino in kakovostjo uporabljenega materiala.

652. člen OZ - Za vsak odmik od gradbenega načrta oziroma od pogodbenih del mora imeti izvajalec pisno soglasje naročnika. Za dela, ki jih je opravil brez takega soglasja, ne more zahtevati povečanja dogovorjene cene.

653. člen OZ - Izvajalec lahko izvede nepredvidena dela tudi brez poprejšnjega soglasja naročnika, če si ga zaradi njihove nujnosti ni mogel preskrbeti. Nepredvidena dela so tista, ki jih je bilo treba nujno opraviti, da bi bila zagotovljena stabilnost objekta ali da ne bi nastala škoda, povzročila pa jih je nepričakovana težja narava zemljišča, nepričakovana voda ali kakšen drug izreden in nepričakovan dogodek. Izvajalec mora o teh pojavih in storjenih ukrepih nemudoma obvestiti naročnika. Izvajalec ima pravico do pravičnega plačila za nepredvidena dela, ki jih je bilo treba opraviti. Naročnik lahko odstopi od pogodbe, če bi morala biti zaradi teh del dogovorjena cena precej višja; o tem pa mora nemudoma obvestiti izvajalca. V primeru odstopa od pogodbe, mora naročnik plačati izvajalcu ustrezen del cene za že opravljena dela, pa tudi pravično povračilo za nujne stroške.

654. člen OZ - Cena del je lahko določena od merske enote dogovorjenih del (cena na enoto) ali v skupnem znesku za celotni objekt (skupaj dogovorjena cena).

655. člen OZ - Če ni glede spremembe cene v pogodbi določeno kaj drugega, lahko izvajalec, ki je v pogodbenem roku izpolnil svojo obveznost, zahteva zvišanje cene za dela, če so se v času od sklenitve pogodbe do njene izpolnitve zvišale cene za elemente, na podlagi katerih je bila določena, tako da bi morala biti ta cena višja več kot za dva odstotka. Če izvajalec zaradi vzrokov, za katere odgovarja, ni izvedel del v pogodbenem roku, lahko zahteva zvišanje cene za dela, če so se v času od sklenitve pogodbe do dneva, ko bi morala biti dela po pogodbi končana, zvišale cene za elemente, na podlagi katerih je bila določena, tako da bi morala biti po novih cenah za te elemente višja več kot za pet odstotkov. V primerih iz prejšnjih dveh odstavkov lahko izvajalec zahteva le razliko v ceni del, ki presega dva oziroma pet odstotkov. Izvajalec se ne more sklicevati na zvišanje cen za elemente, na podlagi katerih je bila določena cena za dela, če so se cene zvišale potem, ko je prišel v zamudo.

656. člen OZ - Če je bilo dogovorjeno, da se cena za dela ne bo spremenila, ko bi se po sklenitvi pogodbe zvišale cene za elemente, na podlagi katerih je bila določena, lahko izvajalec kljub takemu pogodbenemu določilu zahteva spremembo, če so se cene za elemente toliko zvišale, da bi morala biti cena za dela več kot za deset odstotkov višja. Vendar lahko v tem primeru izvajalec zahteva samo razliko v ceni, ki presega deset odstotkov, razen če so se cene za elemente zvišale potem, ko je prišel v zamudo.

78

657. člen OZ - Če bi se v primerih iz prejšnjih členov dogovorjena cena precej zvišala, lahko naročnik odstopi od pogodbe. V primeru odstopa od pogodbe mora naročnik plačati izvajalcu ustrezen del dogovorjene cene za do tedaj opravljena dela, pa tudi pravično povračilo za nujne stroške.

658. člen OZ - Če so se v času od sklenitve pogodbe do izpolnitve izvajalčeve obveznosti cene za elemente, na podlagi katerih je bila določena cena za dela, znižale več kot za dva odstotka, dela pa so bila opravljena v dogovorjenem roku, ima naročnik pravico zahtevati ustrezno znižanje dogovorjene cene za dela nad ta odstotek. Če je bilo dogovorjeno, da se cena za dela ne bo spremenila, dela pa so bila opravljena v dogovorjenem roku, ima naročnik pravico do znižanja dogovorjene cene v primeru, ko so se cene za elemente, na podlagi katerih je bila določena, toliko znižale, da bi bila cena več kot za deset odstotkov nižja, in to za razliko nad deset odstotkov. Če je izvajalec del v zamudi, ima naročnik pravico do sorazmernega znižanja cene za dela za vsako znižanje cene za elemente, na podlagi katerih je bila ta cena določena.

659. člen OZ - Če vsebuje gradbena pogodba določilo “ključ v roke” ali kakšno drugo podobno določilo, se izvajalec samostojno zavezuje, da bo izvedel skupaj vsa dela, ki so potrebna za zgraditev in uporabo nekega celotnega objekta. V tem primeru vsebuje dogovorjena cena tudi vrednost vseh nepredvidenih in presežnih del, izključuje pa vpliv manjkajočih del nanjo. Če je pri pogodbi “ključ v roke” udeleženih kot pogodbena stranka več izvajalcev, je njihova odgovornost nasproti naročniku solidarna.

660. člen OZ - Če ni v tem poglavju drugače določeno, se uporabljajo glede odgovornosti za napake gradbe ustrezne določbe iz poglavja tega zakonika o podjemni pogodbi.

661. člen OZ - Pravice naročnika nasproti izvajalcu zaradi napake gradbe preidejo tudi na vse poznejše pridobitelje gradbe ali njenega dela, vendar tako, da poznejšim pridobiteljem ne teče nov rok za obvestilo in tožbo, temveč se jim rok prednikov všteva.

662. člen OZ - Izvajalec odgovarja za morebitne napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost, če se take napake pokažejo v desetih letih od izročitve in prevzema del. Izvajalec odgovarja tudi za morebitne pomanjkljivosti zemljišča, na katerem je zgrajena gradba, ki se pokažejo v desetih letih od izročitve in prevzema del, razen če je specializirana organizacija dala strokovno mnenje, da je zemljišče primerno za gradnjo, in se med gradnjo niso pojavile okoliščine, ki bi bile vzbujale dvom o utemeljenosti strokovnega mnenja. To velja tudi za projektanta, če izvira napaka gradbe iz kakšne napake v načrtu. Po določbah prejšnjih odstavkov ta dva nista odgovorna le naročniku, pač pa tudi vsakemu drugemu pridobitelju gradbe. Te njune odgovornosti ni mogoče s pogodbo niti izključiti niti omejiti.

663. člen OZ - Naročnik ali drug pridobitelj je dolžan obvestiti o napakah izvajalca in projektanta v šestih mesecih od dneva, ko je napako ugotovil, sicer izgubi pravico sklicevati se nanjo. Pravica naročnika ali drugega pridobitelja nasproti izvajalcu oziroma projektantu iz njune odgovornosti za napake preneha v enem letu od dneva, o je o napaki obvestil projektanta oziroma izvajalca. Izvajalec oziroma projektant se ne more sklicevati na določbe prejšnjih odstavkov, če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu bila znana oziroma mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku oziroma drugemu pridobitelju, ali če je s svojim ravnanjem zavedel naročnika oziroma drugega pridobitelja, da pravic ni pravočasno uveljavil.

664. člen OZ - Izvajalec ni prost odgovornosti, če je nastala napaka zato, ker je pri izvajanju posameznih del ravnal po zahtevah naročnika. Vendar je v primeru, če je pred izvršitvijo posameznega dela po zahtevi naročnika tega opozoril na nevarnost nastanka napak, njegova odgovornost zmanjšana, v okoliščinah danega primera pa lahko tudi izključena.

665. člen OZ - Če sta v razmerju do naročnika za napako odgovorna izvajalec in projektant, je njuna odgovornost solidarna. Projektant, ki je izdelal načrt gradbe in mu je bil zaupan nadzor nad izvršitvijo del, odgovarja tudi za napake v izvršenih delih, ki so nastale zaradi vzrokov za katere odgovarja izvajalec, če bi jih bilo lahko opaziti ob običajnem in primernem nadziranju del, vendar ima pravico zahtevati od izvajalca ustrezno povračilo. Izvajalec, ki je povrnil škodo, nastalo zaradi napake v izvršenih delih, ima pravico zahtevati od projektanta povračilo v tolikšni meri, kolikor izvirajo napake v izvršenih delih iz napak v načrtu. Če je za napako odgovoren nekdo, ki mu je izvajalec zaupal del posla, ga mora izvajalec, če namerava zahtevati od njega povračilo, obvestiti o napaki v dveh mesecih od dneva, ko je naročnik obvestil njega.

Zakonskim pravilom o gradbeni pogodbi so podrejena dela, ki:- so neposredno povezana z objektom in se rezultat teh del fizično spoji z objektom- pomenijo bistven oziroma večji prispevek k dokončanju oziroma obnovi objekta

79

- so po svoji naravi zahtevnejša- in so izpolnjene splošne predpostavke za gradbeno pogodbo.

Bistvene sestavine gradbene pogodbe

Naročnik in izvajalec morata ob sklenitvi pogodbe soglašati o:- gradbi oziroma gradbenih delih, ki so opredeljena v projektu in se izvajajo na

določenem zemljišču- ceni- roku za dokončanje del

Pogodba o izdelavi projekta(projektantska pogodba)

Pri poslu, ki je podrejen gradbeni pogodbi, se izvajalec zaveže, da bo izvedel gradbena dela oziroma gradbo po načrtu, ki mu ga zagotovi naročnik. Naročnik lahko izdela načrt sam ali pa zaupa izdelavo načrta tretji osebi. Posel, s katerim se naroči izdelava načrta, ni podrejen pravilom o gradbeni pogodbi, saj pri izdelavi načrta oziroma projektne dokumentacije ne gre za gradbo ali gradbena dela.

Predpostavke za projektantovo odgovornost za napake projektne dokumentacije so:- projektna dokumentacija ima napako, ki izvira iz sfere projektanta- naročnik mora napako pravočasno notificirati

Pogodba o nadzoru nad gradnjo

Teorija uvršča pogodbo o nadzoru nad gradnjo med obligacije prizadevanja in zato pod pravila o mandatni pogodbi. Za osebo, ki opravlja nadzor, se je uveljavil izraz nadzorni inženir.

Roki za uveljavljanje sankcij zoper nadzornega inženirja so:- če gre za napako v solidnosti gradbe, velja desetletni jamčevalni rok, ki teče od

izročitve in prevzema del- za druge napake veljajo roki po podjemni pogodbi(najdlje dve leti od izročitve in

prevzema)

Določitev cene in pogoji za spremembo cene

Stranki morata ob določitvi cene določiti tudi obseg del, ki ga pokriva ta cena.

Presežna dela so količine izvedenih del, ki presegajo pogodbene količine del. Manjkajoča dela so negativni odmiki izvedenih del glede na pogodbene količine. Nepredvidena dela so tista, ki jih stranki ob sklenitvi pogodbe nista predvideli, a jih je treba izvesti za dokončanje gradbe. Nujna nepredvidena dela so tista, ki jih stranki ob sklenitvi pogodbe nista predvideli, vendar samo dela, ki jih izvajalec ob sklenitvi pogodbe ni mogel predvideti. Dolžnost izvajalca je, da izvede tudi nujna nepredvidena dela. Izvedbe nujnih nepredvidenih del povzročijo izredni in nepričakovani dogodki, povezani z gradnjo. O pojavu izrednih okoliščin mora izvajalec nemudoma obvestiti naročnika. Stroške za izvedbo nujnih nepredvidenih del nosi naročnik.

Klavzule po obsegu del za dogovorjeno ceno

Cena po enoti mere(enotna cena, cena od merske enote) – ob sklenitvi pogodbe so predvidene vrste del in njihove količine, te pa so razvidne iz popisa del.

80

Skupaj dogovorjena cena(cena v skupnem znesku za celotni objekt) – po tej klavzuli manjkajoča in presežna dela ne vplivajo na ceno. V primeru nujnih nepredvidenih del in vseh drugih del, ki jih izvajalec ni mogel predvideti, se cena poviša.

Cena na ključ(funkcionalni ključ v roke) – klavzula izključuje vpliv manjkajočih, presežnih, nepredvidenih in tudi nujnih nepredvidenih del.

Dodatna dela

Pogodbena dela niso samo tista, ki so ob sklenitvi pogodbe konkretno specificirana, ampak tudi dela, ki jih stranki ob sklenitvi nista predvideli, a so potrebna za dokončanje gradbe. Dodatna dela(poznejša dela) so dela, ki niso potrebna za dokončanje gradbe.

Obveznosti in pravice izvajalca

Pri obveznostih izvajalca sta izraženi dve značilnosti gradbene pogodbe:- obligacija rezultata(uspeha)- samostojnost izvajalca

Izvajalec ogovarja za delo podizvajalcev, kakor da bi delo opravil sam.

Odgovornost za napake gradbe

Za napako gradbe gre zmeraj takrat, kadar zgrajeni objekt ne ustreza projektu ali pravilom stroke. Vzrok za napako gradbe je lahko:

- napaka v projektu- posebna narava zemljišča- napaka v materialu- način izvedbe

Kadar so napake takšne, da onemogočajo opravljanje funkcije objekta kot prostora za bivanje oziroma opravljanje dejavnosti, gre za napake v solidnosti gradbe.

Najpomembnejše obveznosti naročnika se nanašajo na:- uvedbo v posel- prevzem gradnje- plačilo

KONČNO KONEC!!!!!!!!!!!!!!!!

81