filozofska fakulteta oddelek za sociologijo · 2017-10-26 · univerze v mariboru, smer zgodovina...

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za sociologijo

DIPLOMSKO DELO

Danijel Čerkezović

Maribor, 2011

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za sociologijo

Diplomsko delo

AMERIŠKE RAZISKAVE ODNOSA MED RELIGIOZNOSTJO

IN DELINKVENTNOSTJO

Graduation thesis

AMERICAN RESEARCH ON THE RELATIONSHIP

BETWEEN RELIGIOSITY AND DELINQUENCY

Mentor: Kandidat:

red. prof. dr. Sergej Flere Danijel Čerkezović

Maribor, 2011

Lektorica: Anita Maguša, uni. dipl. prof. slov. in ang. jezika

Prevajalka: Anita Maguša, uni. dipl. prof. slov. in ang. jezika

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju dr. Sergeju Fleretu za nasvete in usmerjanje ter

konstruktivno kritiko ob nastajanju diplomskega dela.

Prav tako se zahvaljujem svojim staršem, ki so mi omogočili študij, kot tudi vsem

najbliţjim in prijateljem, ki so me spodbujali v času študija.

IZJAVA

Podpisani Danijel Čerkezović, roj. 13. 01. 1984, študent Filozofske fakultete

Univerze v Mariboru, smer zgodovina in sociologija, izjavljam, da je diplomsko

delo z naslovom AMERIŠKE RAZISKAVE ODNOSA MED

RELIGIOZNOSTJO IN DELINKVENTNOSTJO pri mentorju red. prof. dr.

Sergeju Fleretu avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

Danijel Čerkezović

Maribor

17. 01. 2011

POVZETEK

V diplomskem delu je podan odnos med religioznostjo ter delinkventnostjo, in

sicer skozi prizmo ameriškega druţboslovja in znotraj ameriškega religioznega ter

geografskega konteksta. Predstavljene so teoretične implikacije navedenega

odnosa, ki pripisujejo religiji vrednost moţnega primarnega vira brzdanja

deviantnega oz. delinkventnega vedenja in jo označujejo kot pomemben faktor v

spodbujanju konformnosti v druţbi. Centralni fokus je posvečen empiričnim

raziskavam odnosa med religioznostjo in delinkventnostjo, ki jih po Pickeringu

(2005) delimo na dve historični obdobji. Zgodnje obdobje, to je obdobje do leta

1969, zaznamuje razdeljenost v ocenah učinka oz. vpliva religioznosti na

delinkventnost. Mejnik v raziskovanju predstavlja študija Hirschija in Starka

(1969), v kateri sta na podlagi rezultatov avtorja smelo zaključila, da ne obstaja

odnos oz. razmerje med religioznostjo in delinkventnostjo. Odzivi na slednjo

raziskavo, to so študije po letu 1969, v glavnem indicirajo na to, da pod

določenimi pogoji religioznost vendarle brzda delinkventnost. Pregledne študije,

ki temeljijo na analizi oz. pregledu ogromnega korpusa literature na tem področju

druţbenih znanosti, kaţejo na obstoj konsistentnosti v navajanju relevantnosti

religioznosti v povezavi z delinkventnostjo.

Ključne besede: religioznost, delinkventnost, empirične raziskave, Zdruţene

drţave Amerike.

ABSTRACT

The thesis indicates the relationship between the religiosity and delinquency,

namely through the prism of the American sociology and within the American

religious and geographical context. It represents the theoretical implications of

that relationship, which give the religion the value of the potential primary source

to curb the deviant or delinquent behaviour and present it as the important factor

in the promotion of the social conformity. The central part is based on the

empirical research of the relationship between the religiosity and delinquency,

which are according to Pickering (2005) divided into two historical periods. The

division of the impact or influence assessments marks the early period to 1969,

while the survey of Hirsch and Stark (1969) represents the turning point in the

research, in which they concluded that there is no relationship between the

religiosity and delinquency. Responses to this study, studies after 1969, indicate,

that religiosity under certain conditions curbs the delinquency. Review studies,

based on the analyses of the enormous amount of literature, show the consistency

in quoting the relevance of the relationship between the religiosity and

delinquency.

Key words: religiosity, delinquency, empirical studies, United States of America.

i

KAZALO VSEBINE

1 UVOD .................................................................................................................. 1

2 AMERIŠKE RELIGIJE IN NJIHOV NAUK GLEDE DEVIANTNOSTI

OZ. DELINKVENTNOSTI .................................................................................. 3

3 TEORETIČNE IMPLIKACIJE ODNOSA MED RELIGIOZNOSTJO IN

DEVIANTNOSTJO OZ. DELINKVENTNOSTJO ........................................... 9

3.1 TEORETIČNE PERSPEKTIVE AMERIŠKIH SOCIOLOGOV ................. 9

3.2 TEORETIČNE PERSPEKTIVE AMERIŠKIH KRIMINOLOGOV ......... 10

4 EMPIRIČNE RAZISKAVE ODNOSA MED RELIGIOZNOSTJO IN

DELINKVENTNOSTJO .................................................................................... 12

4.1 ZGODNJE EMPIRIČNE RAZISKAVE (PRED 1969) .............................. 12

4.1.1 Študije, ki so pokazale, da obstaja vpliv oz. učinek religioznosti na

delinkventnost ................................................................................................ 12

4.1.2 Študije, ki so pokazale, da ne obstaja vpliv oz. učinek religioznosti na

delinkventnost ................................................................................................ 15

4.1.3 Povzetek zgodnjih empiričnih raziskav ter metodološki problemi in

pomanjkljivosti le-teh .................................................................................... 24

4.2 MEJNIK V RAZISKOVANJU ODNOSA MED RELIGIOZNOSTJO IN

DELINKVENTNOSTJO ................................................................................... 26

4.3 ODZIVI NA RAZISKAVO HIRSCHIJA IN STARKA (RAZISKAVE PO

1969) …………………………………………………………………..33

4.3.1 Tip delinkventnega dejanja kot faktor vpliva na odnos med

religioznostjo in delinkventnostjo.................................................................. 34

4.3.2 Geografska regija ter spoštovanje do sodnega sistema za mladoletne

prestopnike kot faktor vpliva na odnos med religioznostjo in delinkventnostjo

....................................................................................................................... 38

4.3.3 Religiozno integrirano druţbeno okolje kot faktor vpliva na odnos med

religioznostjo in delinkventnostjo.................................................................. 41

ii

4.3.4 Druţbena dezorientacija oz. anomija kot faktor vpliva na odnos med

religioznostjo in deviantnostjo oz. delinkventnostjo ..................................... 48

4.3.5 Ponovno formuliranje religiozno integriranega druţbenega okolja kot

faktorja vpliva na odnos med religioznostjo in delinkventnostjo .................. 57

4.3.6 Povzetek specifičnih odzivov na raziskavo Hirschija in Starka ........... 62

4.4 DRUGA POMEMBNA LITERATURA (»PREGLEDNE ŠTUDIJE«) ..... 63

4.4.1 »Sistematični pregled«.......................................................................... 64

4.4.2 Meta-analiza ......................................................................................... 68

4.4.3 Povzetek druge pomembne literature ................................................... 72

5 ZAKLJUČEK ................................................................................................... 74

6 LITERATURA ................................................................................................. 77

KAZALO TABEL

Tabela 1: Religijska samoopredelitev Američanov v letih 1976, 1990, 2000

in 2008…….. ....................................................................................................... 7

Tabela 2: Delinkventi in ne-delinkventi, klasificirani glede na stopnjo

religiozne motivacije. ........................................................................................ 14

Tabela 3: Odstotek tistih, ki so storili anti-asketsko oz. anti-socialno dejanje

v preteklih treh letih, preverjeno za spol in religiozno ideologijo. .................... 17

Tabela 4: Odstotek tistih, ki so prepričani v etično napačnost anti-asketskih

in anti-socialnih dejanj, preverjeno za spol in religiozno ideologijo. ................ 18

Tabela 5: Asociacije med anti-asketskimi oz. anti-socialnimi dejanji (v

predhodnih treh letih), religiozno ideologijo, cerkveno navzočnostjo ter osebno

pomembnostjo vere, preverjeno za spol. ........................................................... 19

Tabela 6: Primer postavk, ki so determinirale posameznikovo sprejemanje

krščanskih dogem in morale. ............................................................................. 22

Tabela 7: Stopnja (v odstotkih) religiozne prakse pred pričetkom programa

in ob zaključku programa. ................................................................................. 23

iii

Tabela 8: Odstotek ljudi, ki soglašajo z amoralnimi izjavami (cerkvena

navzočnost, rasa in spol). ................................................................................... 28

Tabela 9: Odstotek ljudi, ki izraţajo spoštovanje do zakonov in policije

(cerkvena navzočnost, rasa in spol). .................................................................. 29

Tabela 10: Odstotek tistih, ki verjamejo v nadnaravno (cerkvena navzočnost,

rasa in spol)… .................................................................................................... 30

Tabela 11: Odstotek ljudi, ki povzročijo eno ali več delinkventnih dejanj

(verovanje v nadnaravni sistem sankcioniranja, rasa in spol). .......................... 31

Tabela 12: Odstotek tistih, ki povzročijo eno ali več delinkventnih dejanj,

preverjeno za cerkveno navzočnost, raso in spol. ............................................. 32

Tabela 13: Interkorelacija med cerkveno navzočnostjo, sprejemanjem

moralnih vrednot, spoštovanjem tuzemskih avtoritet, verovanjem v nadnaravni

sistem sankcioniranja, splošno delinkventnostjo, uţivanjem alkohola in

uţivanjem marihuane. ........................................................................................ 36

Tabela 14: Stopnja strinjanja s trditvijo, da je uţivanje alkohola in marihuane

»greh«, preverjeno za cerkveno navzočnost, spol in socialni status. ................ 37

Tabela 15: Korelacija (gama) med cerkveno navzočnostjo in naborom

delinkventnih dejanj. ......................................................................................... 39

Tabela 16: Korelacija (gama) med cerkveno navzočnostjo in

posameznikovim spoštovanjem kot njegovo percepcijo prijateljevega

spoštovanja do sodnega sistema za mladoletne prestopnike, preverjeno za raso

in spol……… .................................................................................................... 40

Tabela 17: Korelacija (gama) med delinkventnostjo in posameznikovim

spoštovanjem kot njegovo percepcijo prijateljevega spoštovanja do sodnega

sistema za mladoletne prestopnike, preverjeno za raso in spol. ........................ 40

Tabela 18: Korelacija (gama) med delinkventnostjo (uradno in

»samoporočujočo«) in cerkveno navzočnostjo (Provo, Utah). ......................... 44

Tabela 19: Korelacija (gama) med delinkventnostjo, cerkveno navzočnostjo

in osebno pomembnostjo vere (Seattle, Washington). ...................................... 45

Tabela 20: Stopnje delinkventnosti (v odstotkih) v moralnih in sekularnih

skupnostih…. ..................................................................................................... 46

iv

Tabela 21: Korelacija (gama) med religioznostjo in delinkventnostjo v

moralnih in sekularnih skupnostih. .................................................................... 46

Tabela 22: Korelacija (gama) med religioznostjo in delinkventnostjo za

vzorec, zajet v Kaliforniji. ................................................................................. 47

Tabela 23: Korelacija ranga (Spearmanov rho) velikosti asociacije med

individualno religioznostjo in napovedano prihodnjo deviantnostjo oz.

delinkventnostjo ter stopnje različnih predpostavljenih pogojnih značilnosti

znotraj vsakega posameznega konteksta. .......................................................... 53

Tabela 24: Korelacija ranga (Spearmanov rho) med stopnjo normativne

negotovosti in velikostjo oz. obsegom brzdajočega učinka religiozne

participacije na verjetnost prihodnje deviantnosti oz. delinkventnosti znotraj

specifičnega konteksta. ...................................................................................... 54

Tabela 25: Regionalni religiozni vzorec in učinki religioznosti. .................. 58

Tabela 26: Korelacija (gama) med religioznostjo in delinkventnostjo,

preverjeno za geografsko regijo ZDA, spol, versko pripadnost in raso. ........... 60

Tabela 27: Korelacija (gama) med cerkveno navzočnostjo in odstotkom

tistih, ki niso pili alkohola v zadnjih tridesetih dneh, preverjeno za versko

pripadnost in geografsko regijo ZDA. ............................................................... 61

Tabela 28: Korelacija (gama) med cerkveno navzočnostjo in uţivanjem

marihuane, preverjeno za versko pripadnost in geografsko regijo ZDA. .......... 62

Tabela 29: Dimenzije religioznosti. .............................................................. 65

Tabela 30: Število faktorjev mer religioznosti. ............................................. 66

Tabela 31: Učinek spremenljivk religioznosti na delinkventnost. ................ 66

Tabela 32: Kriţna tabulacija dimenzij religioznosti in učinkov religioznosti

na delinkventnost. .............................................................................................. 67

Tabela 33: Kriţna tabulacija testa zanesljivosti meritev in učinkov

religioznosti na delinkventnost. ......................................................................... 67

Tabela 34: Regresija učinkov religioznosti na deviantnost oz. delinkventnost

in različnih karakteristik študij. ......................................................................... 71

v

SEZNAM KART

Karta 1: Pacifiški severozahod (ang. Pacific Northwest) (označen z vijolično

barvo)……… ..................................................................................................... 35

Karta 2: Cerkvena pripadnost (število članov na tisoč prebivalcev). ................ 43

Karta 3: Cenzusne regije ZDA. ......................................................................... 59

1

1 UVOD

Vprašanje odnosa med religioznostjo in delinkventnostjo predstavlja eno izmed

področij druţbenih znanosti, ki vsekakor pritegne zanimanje mnogih

druţboslovnih raziskovalcev, še posebej je to pogost predmet znanstvene

obravnave v Zdruţenih drţavah Amerike (dalje ZDA), kjer ga v veliki meri

določa ameriški religiozni kontekst. Proučevanja dominantnih ameriških religij v

pogledu deviantnosti oz. delinkventnosti predstavljajo moţna izhodišča

teoretičnim implikacijam odnosa med religioznostjo in delinkventnostjo, pri

čemer teoretične opredelitve izpostavijo lastnosti religije kot pomemben brzdajoči

faktor. Nasprotno pripisani teoretični vrednosti religiji zgodnje empirične

raziskave variirajo v ocenah vpliva oz. učinka religioznosti na delinkventnost, še

več, Hirschi in Stark objavita ugotovitve lastne študije, da »participacija v

religioznih aktivnostih in verovanje v supernaturalni oz. nadnaravni sistem

sankcioniranja nimata nikakršnega učinka na delinkventnost« (Hirschi in Stark,

1969, str. 211). Mnogi druţboslovni raziskovalci sprejmejo njune ugotovitve za

definitivne oz. neizpodbitni dokaz, da je religioznost nerelevantna za

delinkventnost oz., da je ta odnos laţen. Ob tem nekateri druţboslovni

raziskovalci razvijejo nove koncepte dokazujoč, da religioznost pod določenimi

pogoji brzda delinkventno vedenje, naslanjajoč se na funkcionalistično teoretsko

perspektivo o pozitivnih funkcijah religije. Alternativne interpretacije avtorjev

kaţejo na to, da je religioznost relevantna za delinkventnost. To dejstvo še posebej

potrdijo nedavne študije (Johnson idr., 2000; Baier in Wright, 2001), ki raziščejo

ogromen korpus literature, zadevajoč isti bivariantni odnos, pri čemer zbir

rezultatov indicira obstoj konsistentnega negativnega odnosa oz. razmerja med

religioznostjo in delinkventnostjo. Johnson in sodelavci (2000) še posebej

analizirajo metodologijo predhodnih študij in pridejo do ugotovitev, da so študije,

ki demonstrirajo višjo kvaliteto metodološkega aparata, doslednejše v navajanju,

da religioznost brzda delinkventnost.

2

V diplomskem delu bo podana religijska struktura ZDA, nauk dominantnih

ameriških religij v pogledu deviantnosti oz. delinkventnosti, teoretsko ozadje ter

sistematičen in kritičen pregled literature, ki je obravnavala odnos med

religioznostjo in delinkventnostjo, pri čemer bo pregled temeljil na historični

delitvi po Pickeringu (2005).

3

2 AMERIŠKE RELIGIJE IN NJIHOV NAUK GLEDE

DEVIANTNOSTI OZ. DELINKVENTNOSTI

Za dotično diplomsko delo je pomembno, da najprej podamo »religiozno sliko«

Zdruţenih drţav Amerike (dalje: ZDA) in v tem smislu bolje razumemo religiozni

kontekst ZDA, nato pa predstavimo učenje dominantnih ameriških religij v

pogledu deviantnosti in delinkventnosti ter tako razumemo temelje oz. podlage

ameriških druţboslovnih raziskovalcev pri obravnavanju odnosa med

religioznostjo in delinkventnostjo.

Kadar govorimo o religiji v ZDA, centralni fokus v smislu številčnosti oz.

dominantnosti vsekakor zaseda krščanska skupnost, ki se je do konca druge

svetovne vojne leta 1945 razvila iz relativno majhne verske skupnosti v

prevladujočo. Prvo skupno poročilo krščanskih Cerkva o cerkvenem članstvu,

objavljeno za časa druge svetovne vojne, je govorilo o 50 % deleţu v ameriški

populaciji, medtem ko je ţe v šestdesetih letih 20. stoletja krščanska skupnost

dosegala pribliţno 70 % deleţ prebivalstva ZDA (Melton, 2010, str. 1−8). Danes

predstavlja krščanska skupnost, po podatkih raziskave (»General Social Survey«,

2008)1, pribliţno 78 % prebivalstva ZDA (Tabela 1).

Kristjani v ZDA pripadajo različnim verskim ločinam oz. denominacijam2.

Najdominantnejšo vejo krščanstva predstavljajo protestanti, ki so ta status ohranili

vse od kolonizacije Severne Amerike oz. območja današnje ZDA v 17. stoletju

(Steklasa, 2004, str. 10−28). ZDA so tako ţe v 19. stoletju postale deţela z največ

protestanti na svetu (Smrke, 2000), medtem ko danes predstavljajo pribliţno 50 %

1 Raziskava je bila opravljena na reprezentativnem vzorcu ameriške populacije, starejše od 18 let.

2 Denominacija−pojem, ki izhaja iz ameriškega izkustva, toda postaja vse bolj aktualen in ustrezen

v moderni druţbi nazorskega pluralizma in tolerance/strpnosti. Gre za verske skupnosti, ki tipično

ne zajamejo večine prebivalcev neke deţele ali drţave (so manjšinske) in nimajo pretenzij do

univerzalnosti. Po velikosti so podobne sekti ali nekoliko večje od njih. Običajno ni pretenzij, da

gre za edino zveličavno in odrešilno skupnost in ne zagovarjajo, da bi naj drugi nauki in institucije

bili popolnoma zmotni. Denominacija nima ostro odklonilnega stališča do vladajoče druţbene

ureditve, ni pa del vladajočih ustanov (Flere, 2005a, str. 138, 139). Kot pojasni Smrke (2000), je v

ZDA v uporabi izraz denominacija kot oznaka za versko skupnost (ali cerkev), ki je znotraj neke

druţbe manjšinska in so v tem smislu vse cerkve v ZDA denominacije (2000, str. 240).

4

vseh kristjanov v ZDA (Tabela 1). Posamezne protestantske denominacije se

znotraj sebe delijo na številne manjše verske skupine, cerkve in sekte zaradi

razkola med liberalnimi in konservativnimi verniki (Albanese, 1992; povz. po

Jurca, 2009, str. 10), do katerega je prišlo ob koncu 19. stoletja, pri čemer se je boj

med slednjima skupinama resnično razvnel v 20-ih letih 20. stoletja. Medtem ko

so se liberalno usmerjeni protestanti v svojih svetovnih nazorih počasi pribliţevali

modernim pogledom (kritično branje Biblije, sprejemanje znanstvenih spoznanj −

izzivalnih za versko tradicijo, soglašanje z ločenostjo cerkve in drţave,

liberalnejši pogledi na etična vprašanja), je bil konservativni protestantizem

odklonilna reakcija na pojave moderne dobe. Tako je v letih 1909−1915 nastal niz

pamfletov z naslovi Fundamenti (Temelji)3, ki so predstavljali nazore

konservativnih protestantov in na osnovi katerih se je zanje uveljavil naziv

fundamentalisti. S fundamentalizmom in fundamentalisti tako označujemo tiste

protestantizme (protestante), ki sledijo programu Fundamentov in se kot taki

prepoznavajo, ter vse tiste verske organizacije in gibanja (krščanske ali

nekrščanske), ki v imenu tistega, kar naj bi bili po njihovem temelji oz.

fundamenti vere, nastopajo odklonilno oz. odklonilno agresivno do pojavov

modernosti, kot so kritično branje svetih besedil, etični relativizem, za versko

tradicijo izzivalna znanstvena spoznanja, ločenost cerkve in drţave, in se dejavno

zavzemajo za preobrazbo celotne druţbe v skladu s svojimi nazori (Smrke, 2000,

str. 241−242).

V 30-ih in 40-ih letih 20. stoletja se je med protestantskimi fundamentalisti

uveljavila delitev na bojevitejše, ki obdrţijo imenovanje fundamentalisti, in na

zmernejše, ki se imenujejo evangelisti (Smrke, 2000, str. 242).

Po Smithu (Smith, 1990; povz. po Smrke, 2000, str. 243) uvrščamo sledeče

protestantske cerkve/denominacije (če izberemo le nekatere) med liberalne:

severni baptisti, kvekerji, unitarci, episkopalci, prezbiterijanci; med zmerne:

3 Leta 1895 so imeli konservativni protestanti srečanje v Niagari, na katerem so se postavili v

obrambo t. i. 5 fundamentov oz. temeljev vere. Za fundamente so šteli: 1. nezmotljivost svetih

besedil oz. Biblije; 2. boţanskost Jezusa Kristusa in njegove čudeţe; 3. substitutivno teorijo o

smislu Jezusove smrti: Smisel Kristusove smrti je v tem, da je kazen za človeške grehe, z njo pa je

bila doseţena milost pri Bogu.; 4. deviško spočetje Jezusa − Marija je spočela brez moškega

semena oz. od Svetega Duha; 5. pojmovanje Jezusovega vstajenja kot telesnega vstajenja in ne le

vstajenja »v duhu« (Smrke, 2000, str. 241).

5

luteranci in metodisti; med fundamentalistične: juţni baptisti, binkoštniki,

adventisti.

Danes tvorijo v ZDA, po podatkih raziskave (»General Social Survey«, 2008),

najštevilčnejšo protestantsko denominacijo baptisti (30,6 %), sledijo jim metodisti

(11,0 %), luteranci (5,5 %), prezbiterijanci (4,5 %), episkopalci (3,5 %) in drugi.

Katoličani predstavljajo najštevilčnejšo krščansko skupnost v ZDA, pribliţno 23

% vseh Američanov je katolikov (Tabela 1). Do naglega povečanja takrat majhne

verske skupnosti je prišlo v drugi polovici 19. stoletja zaradi priseljevanja

evropskih katolikov (Irci, Nemci, Italijani in Poljaki), kar je izzvalo anti-katoliške

reakcije protestantske večine (poţiganje katoliških cerkva in samostanov, anti-

katoliški časopisi, ustanavljanje anti-katoliških organizacij). Posledica le-teh

reakcij je bila amerikanizacija4 katoliške cerkve. Danes se katoliki bistveno ne

razlikujejo od svojih protestantskih sodrţavljanov, medtem ko so se katoliške

cerkve v načinu delovanja pribliţale protestantskim cerkvam (Albanesse, 1992;

povz. po Steklasa, 2004, str. 19−20). Smith (1990; povz. po Smrke, 2000, str. 243)

uvršča katoličane med zmerne denominacije v ameriškem religijsko-kulturnem

vzorcu.

Med deset največjih krščanskih verskih skupnosti v ZDA se ob protestantskih in

katoliških cerkvah/denominacijah uvrščajo mormoni, ki po podatkih raziskave

(»U. S. Religious Landscape Survey«, 2009)5 danes štejejo 1,7 % prebivalstva

ZDA. Mormonizem se je iz majhne, preganjane in zasmehovane sekte razvil v

masivno globalno cerkev (Carroll, 2000; povz. po Steklasa, 2004, str. 27).

Zaznamujejo ga posebne prepovedi, ki zadevajo vsakdanje ţivljenje, in sicer je

mormonom prepovedano uţivanje tobaka, kave in alkohola (Mead, 1970, str. 81).

Po Smithu (Smith, 1990, povz. po Smrke, 2000, str. 243) jih uvrščamo med

fundamentalistične ameriške cerkve.

4 Katoliška cerkev v ZDA se je po Herbergu (1960, povz. po Haralambos in Holborn, 2001, str.

497) podredila ameriškemu načinu ţivljenja, osrednjim vrednotam in verovanju v ameriško

kulturo, splošno sta postala krščanstvo in judaizem v ZDA amerikanizirana. 5 Raziskava je bila opravljena na reprezentativnem vzorcu več kot 35.000 Američanov.

6

Ob krščanstvu v ZDA judaizem predstavlja najštevilčnejšo nekrščansko religijsko

skupino (Tabela 1). Judje so se pričeli v ZDA številnejše priseljevati konec 19. in

v začetku 20. stoletja, to je tudi čas delitve znotraj judaizma zaradi prepričanja

dela judov o obstoju potrebe po prilagajanju judaizma moderni dobi. Slednje je

temelj delitve med reformnim judaizmom, konservativnim judaizmom,

rekonstruističnim oz. obnovitvenim judaizmom in ortodoksnim judaizmom.

Znotraj prilagoditve moderni dobi se slednje usmeritve razlikujejo po strogosti

spoštovanja Tore6 in Talmuda

7. Tako reformni judaizem obvezuje vernike k

spoštovanju zgolj moralnih naukov Tore, obnovitveni judaizem uči, da tudi Tora

ni nezmotljiva ter da se človek moralnih naukov uči s poizkusi in napakami,

konservativni judaizem je stroţji v pogledu spoštovanja Tore in Talmuda, medtem

ko ortodoksni judaizem (odklonilna reakcija na reformno gibanje in izzive

modernih okolij) zahteva dosledno spoštovanje Tore in Talmuda in 613-ih verskih

dolţnosti − micvot (Smrke, 2000, str. 184−191).

Ob judaizmu so v ZDA prav tako zastopane ostale nekrščanske religije, vendar

zgolj manjšinsko (Tabela 1). Šele po spremembi izjemno restriktivne politike

priseljevanja v 60-ih letih 20. stoletja so v ZDA ponovno8 pričeli prihajati

imigranti z vseh koncev sveta, med drugim iz vzhodne in jugovzhodne Azije ter

Bliţnjega vzhoda ter tako povečali obseg pripadnikov muslimanske religije in

drugih vzhodnih religij (Carroll, 2000, povz. po Steklasa, 2004, str. 18).

6 Tora je najvaţnejši del judovske Biblije − krščanske Stare zaveze (imenovana tudi Pentatevh-

peteroknjiţje), ki jo sestavlja pet Mojzesovih knjig: Genesis = Stvarjenje, Exodus = Izhod,

Leviticus = Levitik, Numeri = Števila, Deuteronomium = Drugo izrekanje (ponovitev) postave

(Smrke, 2000, str. 171). Sama beseda Tora izhaja iz hebrejskega jezika in pomeni »učenje«, Judje

jo smatrajo za samo boţje razodetje oz. boţjo besedo. Vsebuje 613 zapovedi, ki niso le verski

predpisi, ampak tudi etične norme, ki uravnavajo druţbeno, gospodarsko in druţinsko ţivljenje

Judov (»The Torah«, 2009). 7 Talmud je zbirka razprav stotine rabinov, kako ţiveti po načelih Tore (Smrke, 2000, str. 180).

8 Prvi veliki val migracij v ZDA se je zgodil v drugi polovici 19. stoletja (katoliški Irci,

pravoslavni verniki iz juţne in vzhodne Evrope, muslimani iz Srednjega in Bliţnjega vzhoda,

migranti iz Azije), medtem ko je prišlo v 20-ih letih 20. stoletja do drastične zakonodajne omejitve

priseljevanja (Carroll, 2000; povz. po Steklasa, 2004, str. 18).

7

Tabela 1: Religijska samoopredelitev Američanov v letih 1976, 1990, 2000 in 2008.

Leto 1976 Leto 1990 Leto 2000 Leto 2008

N % N % N % N %

Protestanti 951 63,4 862 62,8 1521 54,0 1820 51,1

Katoliki 390 26,0 327 23,8 679 24,1 841 23,6

Judje 27 1,8 27 2,0 63 2,2 62 1,7

Ne pripada nobeni

religiji

114 7,6 109 7,9 398 14,1 582 16,4

Drugo 15 1,0 42 3,1 42 1,5 24 0,7

Hinduisti 17 0,6 32 0,9

Budisti 8 0,3 15 0,4

Pripadniki druge

Vzhodne religije 1 0,0 5 0,1

Muslimani 12 0,4 27 0,8

Pravoslavni kristjani

(ang. Orthodox

Christian)

12 0,4 16 0,4

Kristjani-splošno 39 1,4 109 3,1

Domorodci (ang. Native

American) 4 0,1 1 0,0

Ne pripada nobeni izmed

denominacij/cerkva 17 0,6 14 0,4

Ne ve 1 0,1 1 0,0 2 0,1

Brez odgovora 2 0,1 4 0,3 3 0,1 9 0,3

SKUPAJ 1499 100,0 1372 100,0 2817 100,0 3559 100,0

Vir: Prirejeno po General Social Survey (1976), (1990), (2000), (2008). Pridobljeno 20. 10. 2010,

http://www.thearda.com.

Kar zadeva učenje ameriških cerkva/denominacij v pogledu deviantnosti oz.

delinkventnosti, lahko izpostavimo, da religije zagotavljajo moralni red oz. učijo

svoje pripadnike določenih moralnih norm. Z drugimi besedami, pred svoje

pripadnike postavljajo določene moralne imperative, da bi jih tako vodile v

praksah in odločitvah, ki oblikujejo njihovo ţivljenje (Smith, 2003, str. 20−21).

V krščanstvu je izvor moralnega reda v Bibliji9, pri čemer centralnost v Stari

zavezi v tem smislu pripada Dekalogu ali Desetim boţjim zapovedim, t. j.

pravilom, po katerih je zapovedano ţiveti kristjanom in prepovedujejo največje

število temeljnih kriminalnih dejanj in moralnih prekrškov. Kar zadeva Novo

9 Sveto pismo ali Biblija je sveta knjiga krščanstva. Sestavljata jo Stara in Nova zaveza (Bible,

2010).

http://www.thearda.com/

8

zavezo, je seveda centralnost krščanske moralnosti nauk Jezusa Kristusa10

o

ljubezni, nenasilju, spoštovanju drugačnih in odpuščanju. Moralno vodilo oz.

vodilo za ţivljenje slehernega kristjana naj bi bili Jezusovi strnjeni zapovedi:

Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe in Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili,

storite tudi vi njim (Katekizem katoliške Cerkve, 1993, str. 529−626; Jakoblich, b.

l.).

Fundamentalistične krščanske cerkve/denominacije seveda v večji meri teţijo k

spoštovanju bibličnega nauka kot zmerne cerkve/denominacije, in sicer religiozna

doktrina dominira v ţivljenju njenih pripadnikov. Fundamentalisti priznavajo

vrhovno avtoriteto Biblije in jo sprejemajo kot sam mandat Boga. Prav tako so

veliko bolj pripravljeni verjeti v moralno absolutnost in slediti strogim moralnim

predpisom. Krščanski fundamentalisti izpovedujejo vero v interpretacijo Biblije in

sledijo striktnemu absolutizmu, vedenjskemu konformizmu in cerkveni strikturi

(Medoff in Skov, 1992, str. 146−147).

Tako kot v krščanstvu predstavlja tudi v judaizmu izvor moralnega reda Dekalog

ali Deset boţjih zapovedi, zapisan v Tori, pri čemer Dekalog zapoveduje vedenje,

ki je nasprotno deviantnemu oz. delinkventnemu vedenju. Predhodno smo ţe

obravnavali različne zgodovinske oblike judaizma in temelje, na katerih sloni

diferenciacija med različnimi oblikami, t. j. stopnja strogosti spoštovanja Tore in

Talmuda, pri čemer je ortodoksni judaizem najbolj dosleden pri spoštovanju

verskih besedil (Smrke, 2000, str. 188−190).

Do kakšne mere se pripadniki ameriških cerkva/denominacij istovetijo in delujejo

v skladu z religioznim moralnim redom v pogledu deviantnosti oz.

delinkventnosti, je predvsem empirično vprašanje. Najprej je potrebno predstaviti

teoretične implikacije odnosa med religioznostjo in delinkventnostjo.

10

Jezus Kristus (6−4 pr. n. š., Betlehem – 30 n. š., Jeruzalem) je centralna oseba krščanstva,

kristjani ga imajo za Boţjega sina. V krščanski doktrini se smatra, da je Kristus s smrtjo na kriţu

in vstajenjem od mrtvih odrešil človeštvo greha. O njegovem ţivljenju pripovedujejo štirje

Evangeliji Nove zaveze (Jesus Christ, 2010).

9

3 TEORETIČNE IMPLIKACIJE ODNOSA MED

RELIGIOZNOSTJO IN DEVIANTNOSTJO OZ.

DELINKVENTNOSTJO

S pomočjo ţe predstavljenega religioznega konteksta v ZDA bomo celoviteje

razumeli teoretične perspektive ameriških druţboslovnih raziskovalcev, ki

zadevajo odnos med religioznostjo in kriminalnostjo oz. »religiozne podlage«

poizkusov ameriških druţboslovcev povezati navedeni druţbeni realnosti.

3.1 TEORETIČNE PERSPEKTIVE AMERIŠKIH SOCIOLOGOV

Zaradi dominantnosti funkcionalizma med ameriškimi sociologi v prvi polovici

dvajsetega stoletja opredelitve mnogih ameriških sociologov tega časa posledično

izhajajo iz funkcionalističnega koncepta o pozitivnih funkcijah religije kot dela

druţbenega sistema, kar prispeva k vzdrţevanju oz. ohranjanju le-tega. Tako

postanejo povsem jasni temelji trditev oz. prepričanj ameriških sociologov, da igra

religija pomembno vlogo v utrjevanju konformnosti v druţbi.

Tako moramo na tem mestu izpostaviti ameriškega sociološkega klasika Parsonsa,

iz čigar tolmačenja religije je moč sklepati na prav takšno vlogo le-te. Parsons

(1951/1964; povz. po Flere, 2005a) trdi, da religija uravnoveša moralo in

motivacijo posameznika in ima tako odločilno vlogo v človekovi kontroli in

samokontroli. Dalje po Parsonsu (b. l.; povz. po Haralambos in Holborn, 2001)

religija oz. religiozna prepričanja kot del kulturnega sistema zagotavljajo splošne

smernice za posameznikovo vedenje, ki se odraţajo v raznovrstnih normah.

Torej religija ob tem, ko posamezniku zagotovi »kodeks« obnašanja oz. vedenja,

pomembno vpliva na osebnostni mehanizem le-tega, preprečuje odstopanje od

»kodeksa« in s tem zagotavlja delovanje v skladu s sprejemljivim oz. primernim

vedenjem v določeni ţivljenjski situaciji, torej utrjuje socialno konformnost.

10

Prepričanju, da igra religija pomembno vlogo v utrjevanju konformnosti v druţbi,

prav tako pritrjujeta Davis in Moor (1945; cit. po Pickering, 2005, str. 11−12):

»Preko čaščenja svetih stvari in bitij, ki jih le-te simbolizirajo, ter sprejemanja

nadnaravnih predpisov ..., se nad posameznikovim vedenjem izvaja močan

nadzor, vodeč ga ob smernicah ohranjanja institucionalne strukture in sprejemanja

ultimativnih ciljev in vrednot«.

Yinger povzema (Yinger, 1957; povz. po Medoff in Skov, 1992, str. 144), da je

religija zmoţna preprečiti nemoralno in nezakonito vedenje zaradi tega, ker s

pomočjo lastnega sistema verovanja legitimira socialne in individualne vrednote.

Promoviranje teh zagotovi v času določenih religioznih ritualov, s katerimi

povečuje posameznikovo obvezo prej omenjenim vrednotam. Da jih bodo

posamezniki upoštevali, je religija razvila sistem nagrajevanja in kaznovanja, s

katerim zagotavlja njihovo implementacijo v dejansko vedenje.

Yinger (ibidem) strne svojo trditev: »Religija poudarja konformnost do druţbenih

norm skozi rituale, udeleţbo, določene smernice in supernaturalne sankcije.«

3.2 TEORETIČNE PERSPEKTIVE AMERIŠKIH KRIMINOLOGOV

V kriminologiji, kot trdi Flere (2005a), ni bilo zgodnjega zanimanja za religijo in

njen vpliv na deviantno oz. delinkventno vedenje. Kljub temu lahko iz nekaterih

kriminoloških teorij izpeljemo sklep, da mora imeti religija pomemben brzdajoč

vpliv na to zadevno vedenje.

Tako teorija diferencialne asociacije (Sutherland, 1947; povz. po Tittle in Welch,

1983) sugerira, da je deviantnost oz. delinkventnost neposredno povezana z

izpostavljenostjo socialnim »definicijam« (nazorom, stališčem, vrstnikom in

primarnemu okolju), ki so do deviantnosti oz. delinkventnosti ugodne. Glede na

dejstvi, da je večina verstev sveta predana praksi in promoviranju moralnega

vedenja, večina socialnih norm pa vsebuje moralne komponente, sledi, da je

posameznik ob participaciji v religioznih aktivnostih izpostavljen uradnim in

neuradnim sporočilom, neugodnim do deviantnosti oz. delinkventnosti. Zatorej,

11

kot sugerira teorija, bolj kot je posameznik religiozen, manjša je moţnost

izpostavljenosti »definicijam«, ugodnim do deviantnosti oz. delinkventnosti,

posledično večja je moţnost konformnosti posameznika.

Iz teorije racionalne izbire (Becker, 1961; povz. po Flere, 2005a), kar zadeva

deviantno oz. delinkventno vedenje, bi izhajalo, da naj bi religiozni posamezniki

zagrešili manj teh dejanj. Namreč verniki, ki se gibljejo med drugimi verniki, so

izpostavljeni večjemu tveganju, ker poleg zemeljskih kazni tvegajo tudi tiste v

onostranstvu in ob tem neposredno obsodbo in stigmatizacijo drugih vernikov in

verskih avtoritet. Tako bi jih naj večje tveganje odvračalo od kriminalnih dejanj.

Omeniti je potrebno tudi teorijo druţbenega nadzorstva, formulirano po

ameriškem kriminologu Hirschiju (Hirschi, 1969, povzeto po Tittle in Welch,

1983). Po tej formulaciji vzdrţevanje druţbenih stikov s konvencionalnimi

posamezniki skozi konvencionalne institucije in deljenje skupnih verovanj

zagotavlja določeno mero konformnosti kot tudi prisilnosti. Ker je prav tako

večina religioznih prepričanj konvencionalnih in ker religiozni vsakdanjik

vključuje vezi s konvencionalnimi posamezniki, bo večina verskih dejavnosti

vzdrţevala norme širše skupnosti. Iz tega, v skladu s teorijo druţbenega

nadzorstva, sledi, da so posamezniki, ki se versko udejstvujejo, manj nagnjeni k

deviantnemu oz. delinkventnemu vedenju. Z drugimi besedami, kot pojasnijo

Marcos, Bahr in Johnson (1986) iz teorije socialnega nadzorstva, sledi, da

religiozne institucije, kot so druţina oz. izobraţevalne institucije, vcepijo norme

in vzdrţujejo individualno navezanost, predanost in vključenost v širšo druţbo ter

tako brzdajo deviantna oz. delinkventna dejanja.

12

4 EMPIRIČNE RAZISKAVE ODNOSA MED

RELIGIOZNOSTJO IN DELINKVENTNOSTJO

Predhodno navedene teoretične implikacije odnosa med religioznostjo in

delinkventnostjo predstavljajo moţen okvir empiričnih raziskav tega odnosa. V

naslednjem poglavju bomo empirične raziskave po Pickeringu (2005) delili v dve

historični obdobji, in sicer pred in po letu 1969, z raziskavo Hirschija in Starka

(1969) kot mejnikom med obema obdobjema.

4.1 ZGODNJE EMPIRIČNE RAZISKAVE (PRED 1969)11

4.1.1 Študije, ki so pokazale, da obstaja vpliv oz. učinek religioznosti na

delinkventnost

Travers in Davis (1961) sta, da bi podrobneje raziskala odnos med religioznostjo

in delinkventnostjo oz. da bi raziskala učinek religioznosti na delinkventnost,

izvedla dvodelno študijo, ki je zajela vzorec 233 belopoltih fantov

rimskokatoliške veroizpovedi, starih med 10 in 17 let, pri čemer je bil vzorec (120

delinkventov in 103 ne-delinkventi)12

zajet v urbanem okolju severovzhodne

regije ZDA (1961, str. 206).

Kot posebnost študije lahko izpostavimo, da sta avtorja kot indikator religioznosti

aplicirala versko motivacijo, pri čemer je vsaka postavka v vprašalniku

predstavljala scenarij pretečega delinkventnega dejanja (npr. fantov prijatelj je

nameraval krasti, pri čemer je bil fant pozvan, da se prijatelju pridruţi). Moţnost

večih odgovorov je predstavljala drugačno stopnjo motivacije za izvršitev dejanja.

11

Parafrazirano po (dalje: parafraz. po) Pickering, 2005. 12

Avtorja sta za delinkvente določila tako posameznike, ki so jih obravnavali organi pregona, kot

tiste, ki so bili označeni za vedenjsko problematične s strani staršev, šole in policije. V vzorec so

bili vključeni tako institucionalizirani kot ne-institucionalizirani delinkventi.

13

V ponujenih odgovorih se je odraţalo šest motivacijskih konceptov, ki so

vključevali religijo, civilno oblast, lojalnost do druţine, lojalnost do skupnosti,

lojalnost do poloţaja v skupini in praktične posledice delinkventnega dejanja.13

Tako je bilo vsakemu omogočeno, da poistoveti svoj proces razmišljanja z

motivacijo oz. »gonilno silo«, ki ga je vodila pri navedenem dejanju (npr. religija,

dobrobit skupnosti, strah pred civilnimi oblastmi itd.) (1961, str. 207−208).

Avtorja sta predpostavila razlike v odzivih delinkventov in ne-delinkventov na

vprašanja, ki so ocenjevala moč religiozne motivacije ob navedenih dejanjih, prav

tako sta predvidela smer odzivov, in sicer, da bodo odzivi ne-delinkventov v večji

meri kazali religiozno motivacijo kot odzivi delinkventov (1961, str. 209−211).

Da bi testirala predpostavljeno, sta aplicirala Hi-kvadrat statistiko ter izračunala

koeficient kontingence,14

pri čemer je bila predhodno izvedena analiza, znotraj

katere so bile raziskovane splošne razlike v religioznih odzivih med delinkventi in

ne-delinkventi. Respondenti so bili klasificirani kot visoko versko motivirani oz.

nizko versko motivirani v odvisnosti od števila odgovorov, ki so izraţali versko

motivacijo za določeno dejanje, oz. v odvisnosti od števila religioznih odzivov v

razmerju do izračunane srednje vrednosti števila versko motiviranih odgovorov za

ves vzorec (1961, str. 208).

Ob aplikaciji predhodno navedene analitične metode sta Travers in Davis prišla

do rezultatov, ki so pokazali, da obstaja signifikantna razlika med delinkventi in

ne-delinkventi v odnosu na religiozno motivacijo kot obstoju razmerja oz. odnosa

med religiozno motivacijo in delinkventnostjo. Rezultati, do katerih sta prišla

avtorja, so pokazali, da so fantje, ki izkazujejo visoko stopnjo religiozne

motivacije, poročali o manjšem številu delinkventnih dejanj, medtem ko so fantje,

ki izkazujejo nizko stopnjo religiozne motivacije, poročali o večjem številu

delinkventnih dejanj (Tabela 2) (1961, str. 210−211).

13

Podrobneje bom predstavil zgolj rezultate, ki so odsevali moč religiozne motivacije. 14

Podrobneje o omenjenih statističnih metodah beri: Bajt, A. in Štiblar, F. (2002): Statistika za

družboslovce. Ljubljana: GV Zaloţba, str. 101−102.

14

Tabela 2: Delinkventi in ne-delinkventi, klasificirani glede na stopnjo religiozne

motivacije.

Stopnja religiozne motivacije Delinkventi Ne-delinkventi SKUPAJ

Visoko religiozno motivirani 33 (48,93) 73 (57,07) 106

Nizko religiozno motivirani 70 (54,07) 47 (62,93) 117

SKUPAJ 103 120 223

X2 = 18,36

C = 0,28

Vir: Travers, J. F. in Davis, R. G. (1961): A Study of Religious Motivation and Delinquency. Journal of Educational

Sociology, 34, str. 210. Pridobljeno 4. 6. 2010, http://www.jstor.org.

Avtorja sta na podlagi rezultata študije zaključila: »Posledično je potrebno,

namesto da se religija odriva na stran, še posebej izpostavljati moč religije v

vedenjski dinamiki. ... Religijo je potrebno smatrati za vpliven faktor tako v

preprečevanju kot tudi v zdravljenju delinkvence ... Ali je moč rehabilitirati

delinkventa ob odsotnosti religiozne vzgoje in izkušnje? Zdi se dvomljivo.

Namreč, kot kaţe, zgolj religiozna izkušnja vodi v priznanje fundamentalne

razlike med tistim, kar je prav in kar narobe.« (1961, str. 211−213).

V drugem delu študije sta se avtorja osredotočila zgolj na fante, klasificirane kot

delinkvente, da bi tako dognala, kateri faktorji vplivajo na predhodno ugotovljene

razlike med obema skupinama oz. kateri dejavniki prispevajo k njihovemu odnosu

do religije, pri čemer je bila predhodno izračunana srednja vrednost religioznih

odzivov za ves vzorec, ki je tako ločevala fante na visoko versko motivirane in

nizko versko motivirane, prav tako je bila aplicirana Hi- kvadrat statistika, ob tem

so bili izračunani koeficienti kontingence (1961, str. 213).

Ob aplikaciji navedene analitične metode sta avtorja prišla do rezultatov, ki so

pokazali, da starost, pomanjkanje šolskih doseţkov, resnost delinkventnega

dejanja, šolska raven in poklicni status matere ne prispevajo k tendenci

delinkventna biti bolj ali manj religiozno motiviran oz. religiozen. Pri tem lahko

izpostavimo pomembno razliko, ki so jo rezultati pokazali med

institucionaliziranimi in ne-institucionaliziranimi delinkventni, in sicer se je v

http://www.jstor.org/

15

odgovorih institucionaliziranih delinkventov pogosteje odraţala verska motivacija

kot »gonilna sila« za določeno vedenje oz. dejanje (1961, str. 213−214).

Centralna ugotovitev študije je tako ob dejstvu, da sta Travers in Davis aplicirala

religiozno motivacijo kot indikator religioznosti, pokazala obstoj negativnega

razmerja oz. odnosa med religioznostjo in delinkventnostjo (1961, str. 210−220).

Podobno so nekatere druge zgodnje študije prišle do ugotovitev, da obstaja

negativen odnos med nekaterimi indikatorji religioznosti (najpogosteje cerkvena

navzočnost) in delinkventnostjo: Hartshorne in May (1928; povz. po Knudten in

Knudten, 1971, str. 134), Healy in Bronner (1936; povz. po Knudten in Knudten,

1971, str. 134), Wattenberg (1950; povz. po Knudten in Knudten, 1971, str. 135),

Glueck in Glueck (1950; povz. po Knudten in Knudten, 1971, str. 134), Cortes

(1965, povz. po Pickering, 2005, str. 18), Allen in Sandhu, (1967).

4.1.2 Študije, ki so pokazale, da ne obstaja vpliv oz. učinek religioznosti na

delinkventnost

Middleton in Putney (1962) sta v lastni študiji predpostavila, da so razlike v

vedenju med religioznimi in nereligioznimi posamezniki produkt oz. posledica

razlik v etičnih standardih in ne v spoštovanju oz. sledenju tem standardom.

Avtorja sta pojasnila, da obstajajo socialni oz. druţbeni etični standardi, ki

prepovedujejo vedenja, ki so splošno škodljiva za druţbeno skupino (npr. kraja,

vandalizem, fizični napad) ter v skladu s katerimi delujejo oz. jih spoštujejo tako

religiozne kot nereligiozne osebe in so del splošne socialne oz. druţbene

ideologije. Nasprotno obstajajo asketski standardi (npr. nepredajanje senzualnim

uţitkom, neigranje iger na srečo), ki primarno izhajajo iz asketske religiozne

tradicije in reflektirajo moralo, v skladu s katero delujejo zgolj religiozne osebe

(1962, str. 142−143).

Da bi testirala lastne predpostavke, sta avtorja v študiji zajela 554 študentov

socialnih znanosti iz ameriških zveznih drţav Florida in Kalifornija. Študentje so

odgovarjali na daljši vprašalnik. Aplicirani sta bili dve različni meri

16

delinkventnosti, in sicer kršitve asketskih standardov (nabor dejanj je vseboval

sedem komponent: udejstvovanje v športnih stavah, udejstvovanje v hazardnih

igrah, uţivanje tobačnih izdelkov, predzakonsko ljubkovanje, predzakonski spolni

odnosi, gledanje pornografskih vsebin, uţivanje alkohola) in kršitve splošnih

druţbenih standardov (nabor dejanj je vseboval sedem komponent: kraja po

trgovinah, kraja hotelske opreme, pretepanje, laganje profesorju/profesorici, kraja

osebnih predmetov, prepisovanje na izpitih, nepravično obtoţevanje).

Respondenti so morali pojasniti, ali se jim zdi, da so kršili lastne etične standarde,

v kolikor so kršili posameznega izmed navedenih sedem asketskih in splošno-

druţbenih standardov. Dalje so morali navesti, ali so storili katero izmed

delinkventnih dejanj v zadnjih treh letih (1962, str. 143−144).

Prav tako so bile aplicirane tri različne mere religioznosti. In sicer je prva mera

temeljila na ideološki distinkciji med »verniki«, tisti, ki verujejo v osebnega Boga,

in »skeptiki«, ateisti, agnostiki ali deisti. Druga mera religioznosti je bila

ritualistična (cerkvena navzočnost), tretja stopnja pa pomembnost religije v

posameznikovem ţivljenju (strinjanje oz. nestrinjanje s trditvijo: »Religija je ena

izmed najpomembnejših reči v mojem ţivljenju.«) (1962, str. 144).

Avtorja sta aplicirala Hi-kvadrat test kot znakovni test (ang. Sign test) za

določitev statistične signifikantnosti povezav, pri čemer je bila zavrnitvena raven

določena pri P = 0,05. Asociacije oz. povezave so bile izmerjene s pomočjo

Yulovega koeficienta asociacije (Q)15

(1962, str. 145−150).

Ob apliciranih statističnih metodah sta Middleton in Putney prišla do rezultatov,

ki so pokazali, da nereligiozni študentje oz. »skeptiki« poročajo o pogostejšem

kršenju asketskih standardov, medtem ko »verniki« oz. religiozni študentje

pogosteje poročajo o antisocialnih dejanjih (Tabela 3). Prav tako sta avtorja prišla

do rezultatov, ki so pokazali (Tabela 4), da »verniki« bolj kot »skeptiki« smatrajo

navedena anti-asketska dejanja za etično sporna oz. napačna, medtem ko

»verniki« bolj kot »skeptiki« smatrajo, da so anti-socialna dejanja etično napačna.

Dalje sta avtorja prišla do rezultatov, ki so pokazali, da tako »verniki« kot

15

Podrobneje o izračunu Yulovega koeficienta asociacije glej: http://lkrv.fri.uni-

lj.si/~ajurisic/vis09/folije/3x2vs23.pdf.

17

»skeptiki« enakomerno poročajo o kršenju lastnih etičnih principov v pogledu

anti-asketskih dejanj ter da so »verniki« bolj nagnjeni h kršenju etičnih principov

v pogledu anti-socialnih dejanj (1962, str. 148−149).

Tabela 3: Odstotek tistih, ki so storili anti-asketsko oz. anti-socialno dejanje v preteklih

treh letih, preverjeno za spol in religiozno ideologijo.

Fantje

Q**

Dekleta

Q** Skeptiki Verniki Skeptiki Verniki

Anti-asketska dejanja

Udejstvovanje v športnih

stavah

79,3 69,2 +,26* 19,1 30,2 −,29*

Udejstvovanje v

hazardnih igrah

80,5 73,3 +,20* 21,3 25,3 −,11*

Uţivanje tobačnih

izdelkov

79,3 79,1 +,01* 78,7 69,0 +,25*

Predzakonsko

ljubkovanje

87,4 82,4 +,19* 65,2 55,0 +,21*

Predzakonsko spolno

občevanje

74,7 54,7 +,42* 38,3 14,0 +,58*

Gledanje pornografskih

vsebin

94,3 92,4 +,15* 48,9 53,3 −,09*

Uţivanje alkohola 93,1 87,8 +,30* 93,6 75,0 +,66*

Anti-socialna dejanja

Kraja po trgovinah 36,8 44,4 −,16* 14,9 12,7 +,09*

Kraja hotelske opreme 57,5 57,6 −,00* 51,1 54,7 −,07*

Pretepanje 43,0 51,2 −,16* 36,2 33,9 +,05*

Laganje profesorju/

profesorici

58,6 65,7 −,15* 57,4 64,1 −,14*

Kraja osebnih

predmetov

28,7 35,3 −,15* 31,9 16,7 +,40*

Prepisovanje na izpitih 46,5 62,8 −,32* 36,2 50,2 −,28*

Nepravično obtoţevanje 47,7 47,1 +,01* 57,4 42,6 +,29*

Skupno število

subjektov

87 172 47 245

*Hi-kvadrat vrednost je signifikantna na ravni 0,05.

**Znak plus indicira, da se skeptiki pogosteje kot verniki udejstvujejo v dejanjih oz. jih

prakticirajo. Znak minus indicira, da se verniki pogosteje kot skeptiki udejstvujejo v dejanjih oz.

jih prakticirajo.

Anti-asketska dejanja + = 11; − = 3 P = 0,029

Anti-socialna dejanja + = 5; − = 9 Nesignifikantno

Vir: Middleton, R. in Putney, S. (1962): Religion, Normative Standards, and Behaviour. Sociometry, 25, str. 147.

Pridobljeno 4. 6. 2010, http://www.jstor.org.


18

Tabela 4: Odstotek tistih, ki so prepričani v etično napačnost anti-asketskih in anti-

socialnih dejanj, preverjeno za spol in religiozno ideologijo.

Fantje

Q**

Dekleta

Q** Skeptiki Verniki Skeptiki Verniki


Udejstvovanje v športnih

stavah

4,6 14,7 +,56* 19,1 27,4 +,23*

Udejstvovanje v

hazardnih igrah

4,6 20,0 +,68* 23,4 38,7 +,35*

Uţivanje tobačnih

izdelkov

1,.5 19,4 +,35* 6,4 24,6 +,65*

Predzakonsko

ljubkovanje

9,2 31,4 +,64* 47,8 74,9 +,53*

Predzakonsko spolno

občevanje

24,1 61,3 +,67* 66,0 95,0 +,81*

Gledanje pornografskih

vsebin

21,2 42,4 +,46* 46,7 61,7 +,30*

Uţivanje alkohola 5,7 20,6 +,62* 8,5 37,1 +,73*


Kraja po trgovinah 94,3 96,5 +,25** 95,7 100,0 +1,00*

Kraja hotelske opreme 66,7 72,2 +,13** 60,9 59,6 −,03*

Pretepanje 58,8 56,2 −,05** 74,5 75,7 +,03*

Laganje profesorju/

profesorici

72,9 77,5 +,12** 78,7 81,7 +,09*

Kraja osebnih

predmetov

95,4 98,2 +,46** 97,9 99,2 +,44*

Prepisovanje na izpitih 92,0 92,8 +,06** 97,9 94,6 −,45*

Nepravično obtoţevanje 88,4 95,9 +,51** 97,8 97,5 −,08*

Skupno število

subjektov

87 170 47 239


**Znak plus indicira, da verniki pogosteje kot skeptiki smatrajo dejanja za etično napačna. Znak

minus indicira, da skeptiki pogosteje kot verniki smatrajo dejanja za etično napačna.

Znakovni test:

Anti-asketska dejanja + = 14; − = 0 P < 0,001

Anti-socialna dejanja + = 10; = 4 Nesignifikantno




19

Tabela 5: Asociacije med anti-asketskimi oz. anti-socialnimi dejanji (v predhodnih treh

letih), religiozno ideologijo, cerkveno navzočnostjo ter osebno pomembnostjo vere,

preverjeno za spol.

Fantje Dekleta

Relig

iozn

a

ideo

log

ija

Cer

kv

ena

na

vzo

čno

st

Oseb

na

po

mem

bn

ost

ver

e

Relig

iozn

a

ideo

log

ija

Cer

kv

ena

na

vzo

čno

st

Oseb

na

po

mem

bn

ost

ver

e


Udejstvovanje v športnih stavah +,26 +,46* +,22 −,29 +,01 −,28

Udejstvovanje v hazardnih igrah +,20 +,62* +,42* −,11 +,23 +,11

Uţivanje tobačnih izdelkov +,01 +,07 +,14 +,25 +,28 +,33*

Predzakonsko ljubkovanje +,19 +,55* +,36* +,21 +,42* +,31*

Predzakonsko spolno občevanje +,42* +,62* +,38* +,58* +,65* +,41*

Gledanje pornografskih vsebin +,15 +,30 +,04 −,09 −,07 −,15

Uţivanje alkohola +,30 +,49* +,33 +,66 +,79* +,71*


Kraja po trgovinah −,16 +,17 +,03 +,09 +,44* +,35

Kraja hotelske opreme −,00 +,21 +,00 −,07 +,41* +,14

Pretepanje −,16 −,01 −,12 +,05 +,12 +,12

Laganje profesorju/profesorici −,15 −,02 −,20 −,14 +,08 +,18

Kraja osebnih predmetov −,15 +,08 −,08 +,40* ,00 +,19

Prepisovanje na izpitih −,32* −,14 −,27* −,28 +,07 −,16

Nepravično obtoţevanje +,01 +,16 −,03 +,29 +,01 +,26

Skupno število subjektov 259 254 254 292 291 291


**Koeficient asociacije je Yulov Q. Znak plus indicira, da so se manj religiozni pogosteje

udejstvovali v dejanjih oz. so jih pogosteje prakticirali, kot bolj religiozni. Znak minus indicira, da

so se bolj religiozni pogosteje udejstvovali v dejanjih oz. jih prakticirali pogosteje kot manj

religiozni.

Znakovni test: Anti-asketska dejanja Anti-socialna dejanja

Religiozna ideologija + = 11; − = 3 P = 0,029 + = 5; − = 9 Nesignifikantno

Cerkvena navzočnost + = 13; − = 1 P = 0,001 + = 9; − = 4 Nesignifikantno

Osebna pomembnost vere + = 12; − = 2 P = 0,006 + = 8; − = 6 Nesignifikantno



Prav tako sta Middleton in Putney ob primerjavi koeficientov asociacije,

pridobljenih ob aplikaciji vseh treh mer religioznosti, prišla do rezultatov, ki so

pokazali, da so manj religiozni študentje bolj nagnjeni k anti-asketskim dejanjem


20

kot bolj religiozni. Rezultati za vse tri primere koeficientov asociacij med merami

religioznosti in anti-socialnimi dejanji so bili statistično nesignifikantni (Tabela 5)

(1962, str. 149−151).

Middleton in Putney sta tako zaključila: »Torej ne najdemo dokaza, da religiozne

variable korelirajo z anti-socialnim vedenjem, tako ne pozitivno kot ne negativno.

Religija pozitivno korelira s prepričanjem, da so anti-asketska dejanja etično

napačna in to prepričanje korelira z vzdrţnostjo do anti-asketskih dejanj. Zdi se,

da »skeptiki«, ki verjamejo v etično napačnost anti-asketskih norm, v enaki meri

spoštujejo asketske norme kot »verniki«, ki so prepričani v etično napačnost anti-

asketskih norm. Večja tendenca »skeptikov«, da kršijo asketske norme, je

posledica zgolj njihove večje tendence, da zavračajo te norme.« (1961, str. 151).

Middleton in Putney sta zavrnila obstoj razmerja oz. odnosa med religioznostjo in

delinkventnostjo: »Ob upoštevanju dejstva, da imajo nekatera dejanja očitno

škodljiv vpliv na druţbo, obstaja majhna oz. ne obstaja razlika med religioznimi

in nereligioznimi v pogledu normativnih standardov ali vedenja.« (ibidem).

Podobno je Gannon (1967a) izvedel študijo, da bi preučil vpliv, ki ga ima religija

na vedenje mladostnikov oz., da bi razvil in ocenil pedagoški program katoliškega

zavoda za prevzgojo mladostnikov.

Avtor je tako v vzorec zajel 272 dečkov katoliške veroizpovedi, varovancev

katoliškega prevzgojnega zavoda v ameriški zvezni drţavi Illinois.16

Varovanci

zavoda, zajeti v vzorec, so izpolnili vprašalnik pred pričetkom tri mesece

trajajočega programa17

ter ob zaključku programa, medtem ko je bil istočasno

opravljen intervju z naključnim podvzorcem. Zaradi fluktuacije varovancev

zavoda je ob koncu programa ponovno izpolnilo vprašalnik zgolj 128 dečkov oz.

47 % prvotnega vzorca (1967a, str. 217−218).

16

Povprečna starost dečkov je bila 15,6 let, pri čemer je večina dečkov izhajala iz druţin niţjega

druţbenega razreda. Več kot polovica vseh dečkov je bila deleţna določene formalne katoliške

izobrazbe, medtem ko so bili večinoma vzgajani v veri znotraj druţine in ob obiskih verskih

obredov. 17

Program je vključeval tedensko versko poučevanje in mesečno individualno svetovanje

usluţbencev zavoda.

21

Raziskovalni namen pričujoče študije je bil določiti intenziteto religioznih

prepričanj in praks institucionaliziranih dečkov, njihov odnos do Boga, Cerkve ter

povezanega odnosa do tatvine, fizičnega napada, spolnosti in vrstniških pritiskov

ter oceniti ta prepričanja in odnose ob koncu religioznega programa (1967a, str.

216−224).

Avtor je ţelel zbrati podatke skozi daljše obdobje, pri čemer bi le-ti indicirali, ali

je bila posebna intervencija učinkovita v spodbujanju religioznega nadzora.

Gannon je apliciral preprosto frekvenčno metodo, prav tako je uporabil

Thurstonovo lestvico za merjenje stališč, da bi tako izmeril odnos dečkov do

Boga. Za analizo poznavanja osnovnih dogmatskih postavk krščanstva in

poznavanja moralnih principov krščanstva je apliciral poseben test, ki ga je

sestavljalo dvajset postavk, s katerimi so respondenti izraţali strinjanje oz.

nestrinjanje (Tabela 6) (1967a, str. 216−220).

Ob aplikaciji navedene analitične metodologije je Gannon prišel do rezultatov, ki

so pokazali rahlo povečanje stopnje religiozne zaveze oz. posameznikovega

pozitivnega odnosa do Boga ter rahlo izboljšanje rezultata, ki zadeva vprašanja

doktrinarne in etične ortodoksije, medtem ko ni bilo sprememb v religiozni praksi

institucionaliziranih dečkov − stopnja cerkvene navzočnosti in prejema cerkvenih

zakramentov (sveta spoved in obhajilo)18

je ostala na isti stopnji (Tabela 7)

(1967a, str. 218−219).

18

Zakrament je v rimskokatoliški Cerkvi oz. večini krščanskih Cerkva simbol in sredstvo zaveze

med Bogom in ljudmi. Zakramente redno delijo škofje in duhovniki, v izjemnih primerih pa tudi

verniki. Rimskokatoliška Cerkev pozna sedem zakramentov. Zakrament pokore oz. spovedi je

zakrament, s katerim po učenju Rimskokatoliške Cerkve Bog vernikom odpušča grehe, zakrament

svete evharistije oz. obhajila je zakrament, s katerim po učenju rimskokatoliške Cerkve v obliki

kruha in vina prejmemo samega Jezusa, se pravi z zauţitjem kruha in vina je Jezus prisoten v nas

samih (Richert, b. l.).

22

Tabela 6: Primer postavk, ki so determinirale posameznikovo sprejemanje krščanskih

dogem in morale.

Odstotek

strinjajočih se

pred pričetkom

programa1

Odstotek

strinjajočih se ob

koncu programa2

Postavke, ki zadevajo krščanske verske dogme

Nepotrebno je obiskovati verski obred vsak teden 18,8 15,6

Sprejemanje svetih zakramentov je zgolj za

poboţne posameznike

9,4 3,1

Bogu v resnici ni mar za ljudi 5,9 4,7

Jezus je bil zgolj človek 12,5 7,6

Pekel ne obstaja 11,1 7,8

Bog ţeli, da ga ljubimo in z njim vstanemo od

mrtvih

94,4 96,9

Jezus v resnici ni prisoten v svetih zakramentih 16,9 10,6

Jezus je umrl zame 81,6 90,3

Postavke, ki zadevajo krščansko versko moralo

Neposlušnost je greh 73,6 80,2

Manjša tatvina ni napaka 9,4 7,8

Greh je namenoma fizično poškodovati nekoga 70,2 78,9

Razveza zakonske zveze je napaka 68,9 67,2

Zunajzakonska spolnost ni greh 39,1 32,7

Pijančevanje je greh 62,3 67,7 1 N = 272

2 N = 128

Vir: Gannon, T. M. (1967a): Religious Attitude and Behaviour Changes of Institutional Delinquents. Sociological Analysis,

28, str. 220. Pridobljeno 4. 6. 2010, http://www.jstor.org.


23

Tabela 7: Stopnja (v odstotkih) religiozne prakse pred pričetkom programa in ob

zaključku programa.

Cerkvena navzočnost Prejem zakramenta

svetega obhajila

Prejem zakramenta

svete spovedi

Pred

pričetk

om

pro

gram

a

Ob

zaklju

čku

pro

gram

a

Pred

pričetk

om

pro

gram

a

Ob

zaklju

čku

pro

gram

a

Pred

pričetk

om

pro

gram

a

Ob

zaklju

čku

pro

gram

a

Redko 10,9 18,8 34,3 45,3 31,3 35,8

Nekajkrat

na leto

17,2 3,1 15,6 6,3 14,0 6,3

Vsakih

nekaj

mesecev

45,3 40,6 31,3 28,1 37,4 32,8

Vsak teden 26,6 32,8 15,7 12,5 11,0 18,8

Brez odziva 0,0 4,7 3,1 7,8 6,3 6,3

SKUPAJ 100 100 100 100 100 100

Vir: Gannon, T. M. (1967a): Religious Attitude and Behaviour Changes of Institutional Delinquents. Sociological Analysis,

28, str. 222. Pridobljeno 4. 6. 2010, http://www.jstor.org.

Gannon je prav tako prišel do rezultatov, ki so kazali, da je skoraj tretjina vseh

dečkov (31,3 %) bila mnenja, da so veliko bolj religiozni ob koncu programa,

medtem ko jih je skoraj polovica (45,3 %) menila, da jim Bog pomeni več, kot jim

je ob pričetku programa. Ob tem so intervjuji, ki jih je izvedel, pokazali, da bolj

kot so dečki religijo sprejemali moralistično, redkeje so prejemali cerkvene

zakramente ter se bolj pogosto počutili neobvezane do dogem in morale

krščanstva (1967a, str. 222).

Gannon je dobil rezultate, ki so pokazali pozitivne spremembe glede na postavke

vrstniških pritiskov, cerkvenega učenja o spolnosti, dejanj tatvine in fizičnega

nasilja. Rezultati, ki jih je avtor pridobil v inicialni analizi in zadevajo zgoraj

navedene postavke, so pokazali, da večina dečkov soglaša z odnosom

rimskokatoliške Cerkve do s spolnostjo povezanih vprašanj (npr. masturbacija,

pohota, prešuštvo), kljub temu je ob vprašanju, kako bi ravnali, če bi vedeli, da

prijatelj namerava prakticirati »nedovoljene« spolne prakse, 55,4 % le-teh

odgovorilo, da bi se mu pridruţili. Prav tako je Gannon na podlagi inicialne

analize prišel do rezultatov, ki so pokazali, da je več kot četrtina dečkov (27,4 %)


24

priznala, da so se vdajali pohoti, 65,8 % je poročalo, da redno masturbira. V

odnosu do tatvine je večina dečkov soglašala, da je dejanje napačno oz. sporno,

kljub temu bi se skoraj polovica vseh dečkov (47,9 %) pridruţila vrstnikom, če bi

se odločili za krajo (1967a, str. 220−222).

Zaključna analiza, ki jo je izvedel Gannon, je pokazala, da je ob koncu več dečkov

poročalo, da se ne bi pridruţili svojim vrstnikov v kraji, pretepu in »nedovoljenih«

spolnih praksah, kljub temu pa bi zgolj redki (15,2 %) poskušali preprečiti

prijateljem dejanja ali bi predlagali drugačno dejavnost (1967a, str. 223).

Avtor je rezultate, ki zadevajo moralno drţo dečkov kot njeno transformacijo v

vsakdanje ţivljenje, interpretiral kot »predalčkanje« (ang. compartmentalization)

med moralnimi vrednotami, ki so jih dečki izraţali, in vrednotami, po katerih so

ţiveli. »Dečki so zgolj izraţali ritualne dolţnosti religioznih praks, medtem ko

niso bili pripravljeni prenesti teh dolţnosti v dejansko vedenje.« (1967a, str. 224).

Ugotovitve, do katerih je prišel Gannon (1967a), tako zavračajo obstoj odnosa oz.

razmerja med religioznostjo in delinkventnostjo oz. zavračajo moţnost vplivanja

oz. učinkovanja religioznosti na delinkventnost, kar je identično ugotovitvam, do

katerih sta prišla Middleton in Putney (1962).

Podobno so nekatere druge zgodnje študije pokazale, da ne obstaja odnos oz.

razmerje med religioznostjo in delinkventnostjo: Middleton in Fay (1941; povz.

po Pickering, 2005, str. 13), Kvaraceus (1944; povz. po Pickering, 2005, str. 13),

Roberts (1954; povz. po Knudten in Knudten, 1971, str. 136), Gannon (1967b;

povz. po Pickering str. 15−16).

4.1.3 Povzetek zgodnjih empiričnih raziskav ter metodološki problemi in

pomanjkljivosti le-teh

Predhodno predstavljene zgodnje empirične raziskave so tako popolnoma

razdeljene v ocenah učinka oz. vpliva religioznosti na delinkventnost. Nekatere

raziskave tako pričajo v prid obstoju odnosa oz. razmerja med religioznostjo in

25

delinkventnostjo, druge ga zavračajo. Vzroke za zgoraj navedena dejstva bi lahko

predstavljali metodološki problemi oz. pomanjkljivosti zgodnjih raziskav.

Kot prvo metodološko pomanjkljivost zgodnjih raziskav lahko navedemo dejstvo,

da je bil vzorec raziskav pogosto zajet med institucionaliziranimi delinkventi

(primerjani z ne-delinkventi). Kot predpostavljajo Albrecht in sodelavci (1977),

obstaja tendenca, da ti posamezniki izraţajo večjo (verbalno) naklonjenost do

cerkve v upanju, da jim le-to dejstvo pripomore k njihovi prejšnji izpustitvi ali

kako drugače izboljša razmere, v katerih se nahajajo. Kot metodološko

pomanjkljivost, ki zadeva vzorec, bi lahko dodali, da so zgodnje študije

pogostoma zajele v vzorec zgolj fante oz. dečke rimskokatoliške veroizpovedi.

Zgodnje študije so, kot navajajo Johnson in sodelavci (2001), pogosto temeljile na

presečnih podatkih oz. večina študij ni bila izvedena longitudinalno, kar po

prepričanju Pickeringa (2005) raziskovalcem preprečuje pridobitev temeljitih

podatkov, da ima religioznost kakršen koli kavzalni učinek na vedenje

adolescentov. Tittle in Welch (1983) sta izpostavila, da raziskave niso temeljile na

teoretičnih perspektivah in niso raziskale pogojev, zaradi katerih vpliv oz. učinek

religioznosti na delinkventnost variira, prav tako pa niso raziskale mogočih

faktorjev vpliva na odnos med navedenima spremenljivkama.

Posebej bi lahko kot metodološko pomanjkljivost izpostavili aplikacijo

enodimenzionalne mere religioznosti, in sicer cerkvene navzočnosti. Namreč, kot

menijo Stark in sodelavci (1982), cerkvena navzočnost ne predstavlja nujno

zanesljivega indikatorja religioznosti. Le-ti pojasnijo, da so mnogi posamezniki

redni obiskovalci cerkvenih obredov navzlic temu, da niso posebej religiozni v

drugačnih aspektih religioznosti − ne verjamejo v teološki nauk cerkve in ne

opravljajo molitev. Istočasno so mnogi posamezniki sicer religiozno predani,

vendar niso redni obiskovalci cerkvenih obredov. Še več, posebej v primeru

najstnikov je ta metodološka pomanjkljivost lahko precej izraţena zaradi dejstva,

da imajo mlajše osebe manj moţnosti samostojnega odločanja o tem, ali bodo šli v

cerkev ali ne oz. jih lahko v to prisilijo starši.

26

Splošno lahko na podlagi novodobnih »preglednih študij«, ki so ocenjevale

kvaliteto raziskav ter so zadevale odnos med religioznostjo in deviantnostjo oz.

delinkventnostjo (Johnson et. al., 2000), sklepamo na ne-sofisticiran metodološki

aparat (npr. ne-aplikacija indikatorjev zanesljivosti meritev, ne-aplikacija

indikatorjev napak meritev).

Kot poseben in »nenavaden« metodološki problem zgodnjih empiričnih raziskav

sta Hirschi in Stark (1969) navedla obstoj povezave med ugotovitvami raziskav in

religioznostjo raziskovalca oz. avtorja študije, namreč kot sta dokazala, so bili

religiozni raziskovalci nagnjeni k navajanju lastnosti religije kot močnega faktorja

ohranjanja konformnosti v druţbi (1969, str. 203). Nasprotno so bili nekateri

druţboslovni raziskovalci, kot npr. Elliott (1952; povz. po Ellis, 1985) in Coogan

(1952, povz. po Ellis, 1985), prepričani v pristranskost nereligioznih oz.

»antireligioznih« avtorjev v pristopu do problema kriminalitete.

4.2 MEJNIK V RAZISKOVANJU ODNOSA MED RELIGIOZNOSTJO IN

DELINKVENTNOSTJO19

Hirschi in Stark (1969) sta podvomila v moč religioznosti v spodbujanju

moralnosti in posledično brzdanju delinkventnega vedenja oz. zagotavljanju

konformnosti do socialnih norm. »Resnično, ali je sistem sankcioniranja v

krščanstvu − kazen peklenskega ognja (ang. hellfire) za grešnike in nebeška slava

za pravične sposoben brzdati kazniva dejanja celo med prepričanimi verniki?«

(1969, str. 203).

Hirschi in Stark sta sklenila, da dokončno raziščeta vprašanje odnosa oz. razmerja

med religioznostjo in delinkventnostjo (1969, str. 202−213).

Glavni raziskovalni namen študije avtorjev je bil raziskati prepričanje oz.

funkcionalistično teoretično perspektivo, ki zadeva odnos med religioznostjo in

kriminalnostjo oz. delinkventnostjo, t. j., da religija spodbuja razvoj moralnih

vrednot, sprejemanje konvencionalnih oz. tuzemskih avtoritet ter verovanje v

19

Parafraz. po Pickering, 2005.

27

obstoj nadnaravnega sistema sankcioniranja, pri čemer naj bi ti »domnevni«

korelati religioznosti brzdali delinkventnost. Pri tem sta se posebej osredotočila na

ţe omenjeno vprašanje, t. j., ali je moč »sistem sankcioniranja v krščanstvu −

kazen peklenskega ognja za grešnike in nebeška slava za pravične« kvalificirati

kot efektiven druţbeni nadzor (1969, str. 202−213).

Da bi avtorja testirala zgoraj navedeno, sta v študiji zajela vzorec 4.077

srednješolcev javnih srednjih šol v Kaliforniji v letu 1964. Populacija, zajeta v

vzorcu, je bila razdeljena glede na raso, spol, razredno stopnjo in različne vzorce,

oblikovane iz posameznih podskupin. Podatke sta avtorja pridobila s pomočjo

daljšega vprašalnika, medtem ko so jima bile na voljo tudi šolske evidence za ves

vzorec in policijske evidence za vse fante, zajete v vzorcu (1969, str. 204).

Indeks delinkvence sta avtorja sestavila iz šestih postavk, medtem ko so meritve

delinkvence prav tako temeljile na pregledu policijskih evidenc (za fante). Vsaka

izmed šestih postavk je predstavljala kršitev zakona (veliko in majhno

razbojništvo, kraja avtomobila, vandalizem, fizični napad), medtem ko so bili

rezultati meritev pridobljeni s seštevkom delinkventnih dejanj, storjenih v

preteklem letu. Mera uradno zabeleţene delinkvence je predstavljala zbir

delinkventnih dejanj, zabeleţenih v policijskih kartotekah v preteklem obdobju

treh let. Glede na religioznost kot kompleksen pojav sta avtorja implicirala štiri

individualne mere religioznosti, in sicer: cerkvena navzočnost, sprejemanje

moralnih vrednot, odnos do oblasti (sprejemanje tuzemskih avtoritet) in vera v

nadnaravno (strah pred nadnaravnimi sankcijami) (1969, str. 204−205).

Analiza meritev, ki sta jo izvedla omenjena avtorja, je temeljila na frekvenčni

tehniki, medtem ko sta bila izvedena kriţna tabulacija vsake neodvisne

spremenljivke s cerkveno navzočnostjo in gama statistični test20

oz. izračunani

gama koeficienti za določitev statistične signifikantnosti rezultatov (1969, str.

206−211).

20

Podrobneje o gama statističnemu testu glej:

http://en.wikipedia.org/wiki/Gamma_test_(statistics).

28

Hirschi in Stark sta tako prišla do rezultatov, ki so pokazali (Tabela 8), da dijaki,

ki redno obiskujejo cerkvene obrede, niso signifikantno bolj nagnjeni k

sprejemanju moralnih vrednot, ter ob tem zaključila, da cerkvena navzočnost tako

ne vpliva na sprejemanje moralnih vrednot, za katere se smatra, da pomembno

brzdajo delinkventno vedenje. »Dijaki, ki obiskujejo cerkev, so v enaki meri kot

njihovi vrstniki, ki ne obiskujejo cerkve, prepričani, da si tisti, ki se niso sposobni

ubraniti pred izkoriščenjem, le-tega tudi zasluţijo. Prav tako so v enaki meri

prepričani, da uspeh zahteva in posledično opravičuje kršenje moralnih zakonov.«

(1969, str. 205−206).

Tabela 8: Odstotek ljudi, ki soglašajo z amoralnimi izjavami (cerkvena navzočnost, rasa

in spol).

»Zgube« si zaslužijo, da so izkoriščane

Cerkvena navzočnost

Enkrat

tedensko

Dvakrat do

trikrat

mesečno

Enkrat

mesečno,

ob

praznikih

Zelo redko Nikoli Gama*

Belopolti

fantje

25 (610) 29 (187) 30 (220) 27 (360) 32 (211) −,04

Temnopolti

fantje

43 (525) 41 (191) 43 (121) 53 (124) 40 (40) −,03

Belopolta

dekleta

16 (363) 17 (82) 23 (79) 19 (115) 19 (36) −,03

Temnopolta

dekleta

36 (541) 37 (147) 46 (46) 25 (60) 32 (19) ,01

Da bi uspeli, se moramo posluževati nedovoljenih sredstev

Belopolti

fantje

26 (610) 30 (187) 35 (220) 28 (360) 35 (211) −,08

Temnopolti

fantje

49 (525) 48 (191) 60 (121) 50 (124) 52 (40) −,04

Belopolta

dekleta

20 (363) 18 (82) 16 (79) 24 (115) 31 (36) −,09

Temnopolta

dekleta

31 (541) 38 (147) 28 (46) 57 (60) 58 (19) -,14**

*Znak minus kaţe, da z upadanjem cerkvene navzočnost upada soglašanje s trditvijo.

** Hi-kvadrat vrednost je signifikantna na ravni 0,01.

Vir: Hirschi, T. in Stark, R. (1969): Hellfire and Delinquency. Social Problems, 17, str. 206. Pridobljeno iz 5. 5. 2010,

http://www.jstor.org.


29

Dalje so rezultati študije, ki sta jo izvedla Hirschi in Stark, pokazali (Tabela 9), da

so dijaki, ki bolj pogosto obiskujejo cerkev, v rahlo manjši meri prepričani, da je

pravilno kršiti zakone, v kolikor vas pri tem ne ujamejo, ter da dijaki, ki pogosteje

obiskujejo cerkev, izkazujejo le rahlo večje spoštovanje do policije kot njihovi

vrstniki, ki ne obiskujejo cerkve, kar je avtorja napeljalo na zaključek, da ima

cerkvena navzočnost zgolj šibak učinek na razvoj vedenja, »domnevno« ugodnega

za spoštovanje druţbenih norm (1969, str. 207).

Tabela 9: Odstotek ljudi, ki izražajo spoštovanje do zakonov in policije (cerkvena

navzočnost, rasa in spol).

Kršenje zakonov ni napaka, v kolikor nas pri tem ne ujamejo


Enkrat

tedensko

Dvakrat do

trikrat

mesečno

Enkrat

mesečno,

ob

praznikih

Zelo redko Nikoli Gama*

Belopolti fantje 10 (542) 8 (179) 18 (211) 9 (343) 17 (207) −,13**

Temnopolti

fantje

21 (407) 20 (169) 28 (105) 32 (102) 28 (36) −,10

Belopolta

dekleta

6 (333) 6 (78) 7 (75) 5 (112) 3 (31) −,09

Temnopolta

dekleta

18 (477) 20 (133) 35 (43) 20 (54) 47 (19) −,22**

Gojim spoštovanje do lokalne policije

Belopolti fantje 65 (610) 63 (187) 62 (220) 60 (360) 49 (211) ,09**

Temnopolti

fantje

62 (525) 65 (191) 56 (121) 49 (124) 37 (40) ,09**

Belopolta

dekleta

73 (363) 76 (82) 62 (79) 69 (115) 56 (36) ,08

Temnopolta

dekleta

65 (541) 62 (147) 67 (46) 62 (60) 52 (19) ,05

*Znak minus kaţe, da z upadanjem cerkvene navzočnosti upada soglašanje s trditvijo. Pozitivne

vrednosti koeficientov korelacije prikazujejo, da z upadanjem cerkvene navzočnosti narašča

nesoglašanje s trditvijo.

** Hi-kvadrat vrednost je signifikantna na ravni 0,05.

Vir: Hirschi, T. in Stark, R. (1969): Hellfire and Delinquency. Social Problems, 17, str. 207. Pridobljeno 5. 5. 2010,



30

Prav tako sta Hirschi in Stark prišla do rezultatov, ki so pokazali (Tabela 10), da

so tisti dijaki, ki redno obiskujejo cerkvene obrede, veliko bolj prepričani v obstoj

nadnaravnega21

(1969, str. 208).

Tabela 10: Odstotek tistih, ki verjamejo v nadnaravno (cerkvena navzočnost, rasa in spol).


Enkrat

tedensko

Dvakrat

do

trikrat

mesečno

Enkrat

mesečno,

ob

praznikih

Zelo redko Nikoli Gama

Belopolti fantje 49 (505) 28 (162) 23 (194) 19 (334) 12 (187) -,40

Temnopolti

fantje

50 (357) 34 (149) 30 (98) 21 (94) 32 (31) -,30

Belopolta

dekleta

49 (327) 34 (79) 23 (74) 19 (108) 31 (32) -,34

Temnopolta

dekleta

42 (447) 40 (126) 36 (39) 42 (50) 53 (15) -,07



Hirschi in Stark sta na podlagi parcialne analize oz. potem, ko sta preučila tri

»domnevne« korelate religioznosti, ki naj bi pomembno vplivali na brzdanje

delinkventnosti, zaključila, da tisti, ki obiskujejo cerkvene obrede, niso bolj

nagnjeni k sprejemanju moralnih in etičnih principov, ki nasprotujejo zagrešitvi

delinkventnega dejanja, in tako izključila to pot vplivanja religioznosti na

delinkventnost. Dalje sta zaključila, da je zaradi rezultata, ki kaţe, da so dijaki, ki

obiskujejo cerkvene obrede, zgolj rahlo bolj nagnjeni k sprejemanju zakonov in

izraţanju spoštovanja do policije, ta pot vplivanja religioznosti na delinkventnost

parcialno odprta. Ob zadnjem rezultatu parcialne analize sta zaključila: »Če

religioznost resnično vpliva na delinkventnost, potem je edina pot vplivanja skozi

učinkovanje na verovanje v nadnaravni sistem sankcioniranja, kajti zgolj tukaj je

poudarjena razlika v odvisnosti od cerkvene navzočnosti.« (1969, str. 208−209).

21

Indeks verovanja v nadnaravno je bil sestavljen iz odzivov respondentov na dve trditvi:

»Ţivljenje po smrti resnično obstaja« in »Hudič resnično obstaja«.


31

Potem, ko sta avtorja testirala povezanost oz. korelacijo med cerkveno

navzočnostjo in omenjenimi tremi spremenljivkami, sta preučila povezanost le-teh

z delinkventnostjo (1969, str. 209−212).

Hirschi in Stark sta dalje prišla do rezultatov, ki so pokazali, da so dijaki, ki so

soglašali z amoralnimi stališči, veliko bolj nagnjeni k delinkventnim dejanjem kot

njihovi vrstniki, ki niso soglašali s temi stališči, tako za »samoporočujočo«

delinkventnost (ang. self-reported delinquency) kot uradno zabeleţeno

delinkventnost in znotraj obeh demografskih kategorij (spol, rasa). Prav tako so

rezultati pokazali, da so dijaki, ki niso izrazili spoštovanja do zakonov in policije,

veliko bolj nagnjeni k delinkventnim dejanjem kot njihovi vrstniki, ki so izrazili

to spoštovanje tako za »samoporočujočo« delinkventnost kot uradno zabeleţeno

delinkventnost in znotraj obeh demografskih kategorij (1969, str. 209−210).

Nasproten oz. obraten vzorec so rezultati pokazali (Tabela 11), ko sta avtorja

testirala korelacijo med verovanjem v nadnaravno in delinkventnostjo, saj sta

Hirschi in Stark prišla do rezultatov, ki so pokazali, da so verujoči v dobesedni

obstoj hudiča in ţivljenje po smrti enako nagnjeni k delinkventnim dejanjem kot

njihovi vrstniki, ki so zanikali vero v nadnaravni svet.

Tabela 11: Odstotek ljudi, ki povzročijo eno ali več delinkventnih dejanj (verovanje v

nadnaravni sistem sankcioniranja, rasa in spol).

Stopnja verovanja v nadnaravni sistem sankcioniranja

Nizka Srednja Visoka Gama

Belopolti fantjea

19 (320) 20 (641) 16 (425) −,03

Temnopolti fantjea

19 (91) 21 (363) 25 (300) ,09

Belopolta dekletaa

7 (127) 5 (257) 5 (234) ,11

Temnopolta dekletaa

11 (81) 8 (314) 8 (257) −,07

Belopolti fantjeb 8 (329) 9 (660) 8 (433) ,02

Temnopolti fantjeb

16 (99) 22 (379) 17 (312) −,07 a

Samoporočujoča delinkventnost b

Uradno zabeleţena delinkventnost




32

Hirschi in Stark sta na podlagi slednjega rezultata zaključila, da obstaja malo

razlogov, da bi verjeli v obstoj odnosa oz. razmerja med religioznostjo in

delinkventnostjo. »Prepričanja, na katera religiozna aktivnost učinkuje, niso

povezana z delinkventnostjo; prepričanja in vedenja, za katera se je tradicionalno

smatralo, da nanje učinkuje Cerkev, so v resnici močno povezana z

delinkventnostjo, vendar Cerkev nanje nima vpliva.« (1969, str. 210).

V prid zaključku Hirschija in Starka so govorili rezultati, do katerih sta prišla v

zaključni analizi, in sicer so le-ti pokazali (Tabela 12), da so dijaki, ki so redno ali

pogosteje obiskovali cerkvene obrede, v enaki meri nagnjeni k delinkventnim

dejanjem kot njihovi vrstniki, ki le-teh niso obiskovali oz. so jih obiskovali zelo

redko. Z drugimi besedami, Hirschi in Stark sta prišla do rezultatov, ki so

pokazali, da dijaki, ki obiskujejo cerkev, v enaki meri zagrešijo delinkventna

dejanja kot tisti, ki je ne obiskujejo (1969, str. 211).

Tabela 12: Odstotek tistih, ki povzročijo eno ali več delinkventnih dejanj, preverjeno za

cerkveno navzočnost, raso in spol.


Enkrat

tedensko

Dvakrat do

trikrat

mesečno

Enkrat

mesečno,

ob

praznikih

Zelo redko Nikoli Gama

Belopolti

fantjea

17 (545) 21 (186) 23 (210) 20 (346) 22 (206) ,02

Temnopolti

fantjea

22 (424) 24 (172) 21 (112) 25 (114) 40 (38) ,10

Belopolta

dekletaa

5 (337) 5 (79) 8 (79) 4 (112) 15 (34) ,01

Temnopolta

dekletaa

7 (488) 10 (137) 19 (43) 10 (59) 6 (18) ,11

Belopolti

fantjeb

7 (554) 6 (187) 13 (220) 9 (360) 11 (211) ,06

Temnopolti

fantjeb

19 (445) 22 (191) 18 (121) 24 (124) 25 (40) ,08

a Samoporočujoča delinkventnost

b Uradno zabeleţena delinkventnost




33

Hirschi in Stark sta na podlagi skupka rezultatov analize sklepala, da participacija

v verskih aktivnostih in vera v nadnaravni sistem sankcioniranja nimata

nikakršnega učinka na delinkventno dejavnost (1969, str. 211).

Dalje sta smelo zaključila: »Cerkev je irelevantna za delinkventna dejanja, saj ni

zmoţna vsiliti svojim članom ljubezni do bliţnjega in verovanje v moţnost uţitka

in bolečine v onstranskem svetu ter ne more sedaj in verjetno ne bo mogla nikoli

tekmovati z uţitki in bolečinami v vsakdanjem ţivljenju.« (1969; str. 212−213).

4.3 ODZIVI NA RAZISKAVO HIRSCHIJA IN STARKA (RAZISKAVE PO

1969)22

Kot navaja Pickering (2005), je raziskava Hirschija in Starka odmevala v vsej

druţbeni znanosti, pri čemer so mnogi smatrali, da je z njuno raziskavo dokončno

razrešeno vprašanje odnosa med religioznostjo in delinkventnostjo. Dalje trdi, da

je njuna raziskava dobila mnogo večji pomen kot druge raziskave, ki so

obravnavale isti bivariantni odnos, pri čemer so raziskave, ki so sledile, avtorja

konstantno navajale v meri dokazovanja stališča, da religioznost nima nikakršnega

vpliva na deviantno oz. delinkventno vedenje.

Zgoraj podane navedbe po Pickeringu (2005) so povzete zaradi prepričljivosti

avtorjeve analize kot kritičnosti in sistematičnosti pregleda literature, ki je nastala

v obdobju po letu 1969.

Dalje, kar zadeva odzive na raziskavo Hirschija in Starka (1969), so mnogi

druţbeni raziskovalci od objave študije t. i. hipotezo peklenskega ognja (ang.

hellfire hypothesis), t. j. predpostavko, da religija brzda delinkventno vedenje

skozi groţnjo nadnaravnih sankcij in obljubo nadnaravnih nagrad, izpostavili

ponovni analizi, pri tem odgovarjajoč neposredno na slednjo.

22


34

Z drugimi besedami, kot navajajo Johnson in sodelavci (2001), so mnogi

raziskovalci sprejeli ugotovitve Hirschija in Starka kot izziv v nadaljnjem razvoju

teoretičnih obrazloţitev učinkov religioznosti na delinkventnost.

4.3.1 Tip delinkventnega dejanja kot faktor vpliva na odnos med

religioznostjo in delinkventnostjo

Burkett in White (1974) sta podala alternativno interpretacijo ugotovitev, do

katerih sta prišla Hirschi in Stark, ter analizirala eno izmed implikacij njunih

ugotovitev. Burkett in White sta predpostavila, da so ugotovitve Hirschija in

Starka rezultat aplikacije mer resnejših oblik delinkventnih dejanj (npr.

razbojništvo, vandalizem in fizični napad). Kot sta pojasnila, to vrsto

delinkventnih dejanj ne obsoja zgolj Cerkev, marveč tudi širša druţba. Tako je

Cerkev zgolj ena izmed institucij, ki nasprotujejo kriminaliteti, usmerjeni zoper

osebo/osebe (ang. victim crime) in lastnino. Zatorej ni presenetljivo, da so tisti

dijaki, ki se udeleţujejo cerkvenih obredov in verujejo v nadnaravne sankcije, v

enaki meri nagnjeni h kaznivimi dejanjem kot njihovi vrstniki, ki ne obiskujejo

cerkvenih obredov in ne verujejo v nadnaravne sankcije (1974, str. 456).

Dalje sta avtorja izpostavila, da druţba oz. njene institucije ne obsojajo vseh

delinkventnih dejanj v enaki meri, medtem ko tudi znotraj same druţbe ne obstaja

popoln konsenz o »resnosti« posameznih delinkventnih dejanj. Še posebej to velja

za delinkventa dejanja, ki niso usmerjenja zoper osebo/osebe (ang. victimless

crime), npr. uţivanje alkohola in marihuane, ki so obsojana s strani Cerkve,

medtem ko se v druţbi kaţe »naraščajoča toleranca« do te vrste delinkventnih

dejanj.23

Burkett in White sta tako predpostavila, da bi lahko bila religija

pomembnejši brzdajoči mehanizem delinkventnih dejanj, ki so obsojana s strani

Cerkve in »javno opravičevana« s strani sekularnih avtoritet (1974, str. 456).

23

Interpretacija avtorjev je tako konsistentna z »anti-asketsko hipotezo«, ki sta jo podala

Middleton in Putney (1962), pri čemer moramo opozoriti na problematičnost centralnega fokusa

na uţivanje alkohola in marihuane kot anti-asketskega dejanja, namreč uţivanje alkohola in drog

ni dejanje, ki bi bilo splošno sprejeto oz. odobravano v druţbi. Tako ne moremo smatrati uporabe

substanc kot nujno ustrezno mero anti-asketskega dejanja.

35

Glavni raziskovalni namen študije, ki sta jo izvedla Burkett in White, je bil

testirati zgoraj navedeno predpostavko oz. poizkusiti replicirati ugotovitve, do

katerih sta prišla Hirschi in Stark, ter raziskati razmerja med njunimi

spremenljivkami kot dvema dodatnima spremenljivkama, in sicer z uţivanjem

alkohola in marihuane (kot primerov anti-asketskega vedenja) in manj »resnim«

delinkventnim dejanjem (1974, str. 456−460).

Da bi testirala predpostavljeno, sta avtorja v vzorec zajela 855 belopoltih dijakov

s severozahoda ZDA oz. iz pacifiškega severozahoda (ang. Pacific Northwest)

(Karta 1), pri čemer sta uporabila popolnoma enake mere moralnih vrednot,

spoštovanja tuzemskih avtoritet, verovanja v nadnaravne sankcije in delinkvence

(posebej razbojništvo, vandalizem in napad) kot Hirschi in Stark ter dodatno

izmerila stopnje uţivanja alkohola in marihuane (stopnje, določene s pomočjo

navedb respondentov o frekventnosti uţivanja alkohola in uporabe marihuane).

Ob tem sta aplicirala identično statistično metodo kot Hirschi in Stark, t. j. gama

statistični test signifikantnosti korelacij oz. povezav (1974, str. 457−460).

Karta 1: Pacifiški severozahod (ang. Pacific Northwest) (označen z vijolično barvo).

Vir: Pridobljeno 10. 6. 2010, http://www.motherearthnews.com/Organic-Gardening/Best-Pacific-Northwest-Garden-

Crops.aspx.

Ob aplicirani statistični metodi sta Burkett in White prišla do rezultatov, ki so

kazali (Tabela 13) relativno močno pozitivno povezanost med cerkveno

navzočnostjo oz. religiozno participacijo in sprejemanjem moralnih vrednot kot

tuzemskih avtoritet ter izjemno močno pozitivno povezanost med cerkveno

http://www.motherearthnews.com/Organic-Gardening/Best-Pacific-Northwest-Garden-Crops.aspx

http://www.motherearthnews.com/Organic-Gardening/Best-Pacific-Northwest-Garden-Crops.aspx

36

navzočnostjo in verovanjem v nadnaravne sankcije. Rezultati, do katerih sta prišla

Burkett in White, so bili konsistentni s prepričanjem, da cerkvena navzočnost oz.

religioznost spodbuja sprejemanje moralnih vrednot in konvencionalnih avtoritet

ter verovanje v nadnaravno (1974, str. 458−459).

Tabela 13: Interkorelacija med cerkveno navzočnostjo, sprejemanjem moralnih vrednot,

spoštovanjem tuzemskih avtoritet, verovanjem v nadnaravni sistem sankcioniranja,

splošno delinkventnostjo, uživanjem alkohola in uživanjem marihuane.

Cer

kv

ena

na

vzo

čno

st

Mo

raln

ost

Sp

rejem

an

je

tuzem

skih

av

toritet

Ver

ov

an

je v

na

dn

ara

vn

e

san

kcije

Delin

kv

entn

ost

Uživ

an

je a

lko

ho

la

Uživ

an

je

ma

rihu

an

e

Cerkvena navzočnost ,29

(,15)

,22

(,17)

,45

(,46)

−,15

(−,11)

−,36

(,32)

−,32

(−,30)

Moralnost ,41

(,38)

,21

(,19)

−,41

(−,35)

−,39

(,39)

−,21

(−,71)

Sprejemanje tuzemskih

avtoritet ,08

(,06)

−,35

(,33)

−,45

(,41)

−,51

(−,48)

Verovanje v

nadnaravne sankcije −,19

(−,15)

−,21

(,21)

−,12

(−,12)

Delinkventnost ,40

(,38)

,37

(,34)

Uţivanje alkohola

− ,59

(,56)

Uţivanje marihuane

−

Spola

,21 ,29 ,19 ,10 −,44 −,30 −,16

Socialni razredb

,00 ,10 ,04 ,01 ,04 ,02 ,11 a

Delne gama vrednosti so pridobljene iz tehtanega povprečja gama vrednosti, izračunanih s

pomočjo bivariantnih enačb znotraj kategorij za fante in dekleta. b Socialni razred ne učinkuje na osnovne odnose. Kar zadeva spol, se kaţe, da dekleta pogosteje

obiskujejo cerkev in so manj nagnjena k splošni delinkvenci (kot uţivanju alkohola in marihuane).

Vir: Burkett, S. R. in White, M. (1974): Hellfire and Delinquency: Another Look. Journal for the Scientific Study of

Religion, 13, str. 458. Pridobljeno 3. 6. 2010, http://www.jstor.org.

Dalje sta Burkett in White prišla do rezultatov, ki so pokazali (Tabela 13), da

obstaja močna negativna povezanost med sprejemanjem moralnih vrednot in

delinkvenco, močna negativna povezanost med spoštovanjem tuzemskih avtoritet


37

in delinkvenco ter zmerna oz. rahla povezanost med verovanjem v nadnaravne

sankcije (kar je močno pozitivno povezano z religiozno participacijo) in

delinkvenco24

(1974, str. 458−459).

Prav tako so rezultati, do katerih sta prišla Burkett in White, pokazali (Tabela 13)

močno negativno povezanost med cerkveno navzočnostjo in uţivanjem alkohola

ter uţivanjem marihuane ter močno negativno povezanost med sprejemanjem

tuzemskih avtoritet in uţivanjem alkohola ter marihuane, ob čemer sta avtorja

ugotavljala da je potrebna določena modifikacija ugotovitev, do katerih sta

predhodno prišla Hirschi in Stark. »Ti podatki tako kaţejo, da generalizacije, ki se

nanašajo na odnos oz. razmerje med religiozno participacijo in delinkvenco, niso

upravičene. Religiozna participacija je tesneje povezana z določenimi vrstami

delinkventnih dejanj kot z drugimi.« (1974, str. 459).

Tabela 14: Stopnja strinjanja s trditvijo, da je uživanje alkohola in marihuane »greh«,

preverjeno za cerkveno navzočnost, spol in socialni status.


Enkrat tedensko Enkrat do

dvakrat mesečno

Enkrat oz.

večkrat letno

Nikoli Gama

% N % N % N % N

Fantjea 29 (42) 41 (36) 16 (38) 16 (52) ,28

Dekletaa

32 (52) 18 (32) 20 (43) 17 (23) ,24

Fantje b

47 (58) 42 (50) 25 (72) 17 (86) ,42

Dekletab

49 (86) 27 (63) 20 (71) 8 (51) ,54

SKUPAJ 42 (238) 25 (181) 20 (224) 12 (212) a Respondenti, ki izhajajo iz druţin višjega socialnega razreda.

b Respondenti, ki izhajajo iz druţin niţjega socialnega razreda

Vir: Burkett, S. R. in White, M. (1974): Hellfire and Delinquency: Another Look. Journal for the Scientific Study of

Religion, 13, str. 459. Pridobljeno 3. 6. 2010, http://www.jstor.org.

Še več, slednja analiza, ki sta jo izvedla Burkett in White, je pokazala (Tabela 14),

da je religiozna participacija dokaj močno povezana s prepričanjem respondentov,

da je uţivanje alkohola in marihuane »greh« (1974, str. 459−460).

24

Navedene asociacije oz. povezave se nanašajo na splošno delinkvenco, ki je vključevala

razbojništvo, vandalizem, fizični napad in tatvino.


38

Burkett in White sta na podlagi rezultatov zaključila: »Rezultati raziskave

sugerirajo, da religiozna participacija, religiozno spodbujene moralne sodbe in

vera v supernaturalne sankcije učinkovito brzdajo uţivanje alkohola in marihuane

med adolescenti, medtem ko prav tako moţno brzdajo adolescente pri

povzročanju drugačne vrste delinkventnih dejanj, ki niso usmerjena zoper

osebo/osebe in niso obsojana s strani sekularnih oblikovalcev javnega mnenja.«

(1974, str. 460).

4.3.2 Geografska regija ter spoštovanje do sodnega sistema za mladoletne

prestopnike kot faktor vpliva na odnos med religioznostjo in

delinkventnostjo

Higgins in Albrecht (1977) sta v lastni študiji predpostavila, da je pomanjkanje

korelacije med religioznostjo in delinkventnostjo, o kateri poročata Hirschi in

Stark, rezultat geografskega prostora, na katerem je bil zajet vzorec. Namreč, kot

sta trdila, je bila raziskava slednjih opravljena na vzorcu dijakov iz severozahoda

Zdruţenih drţav Amerike oz. pacifiškega severozahoda, območja, ki je splošno

znano po niţji stopnji religioznosti prebivalstva.

Dalje sta Higgins in Albrecht predpostavila, da je spoštovanje do sodnega sistema

za mladoletne prestopnike tista vzročna struktura, ki vpliva na odnos oz. razmerje

med cerkveno navzočnostjo in delinkventnostjo oz., da je spoštovanje do sodnega

sistema za mladoletne prestopnike pozitivno povezano s cerkveno navzočnostjo in

istočasno negativno povezano z delinkventnostjo (1977, str. 955).

Da bi bilo moč testirati prvo predpostavko, sta Higgins in Albrecht (1977) zbrala

podatke za raziskavo na jugovzhodu ZDA, t. j. v Atlanti, glavnem mestu zvezne

drţave Georgia.

Avtorja sta v vzorec zajela 1.410 dijakov s šestih srednjih šol v Atlanti.

Implicirala sta mero cerkvene navzočnosti oz. obiska verskih obredov in verske

pripadnosti. Stopnjo delinkvence sta izmerila ob aplikaciji nabora dejanj (17), ki

so variirala od namernega izostajanja od pouka do prodaje narkotikov. Prav tako

39

sta na podlagi lestvice štirih postavk izmerila stopnjo spoštovanja respondentov

kot njihovo percepcijo spoštovanja prijateljev do sodnega sistema za mladoletne

prestopnike (1977, str. 953−956).

Aplicirala sta gama statistični test oz. izračunala sta gama koeficiente za določitev

statistične signifikantnosti rezultatov (1977, str. 954−956).

Ob tem, ko sta aplicirala navedeno metodologijo, sta Higgins in Albrecht prišla do

rezultatov, ki so kazali (Tabela 15), da obstaja skromno do močno negativno

razmerje med frekventnostjo cerkvenega obiska in vsako izmed delinkventnih

dejanj, zajetih v naboru (1977, str. 954).

Tabela 15: Korelacija (gama) med cerkveno navzočnostjo in naborom delinkventnih

dejanj.


1. Voţnja avtomobila brez vozniškega dovoljenja −,26

2. Neopravičeno izostajanje od pouka −,38

3. Nošenje noţa, rezila itd. −,23

4. Beţanje od doma −,21

5. Nepremišljena oz. prehitra voţnja z avtomobilom −,31

6. Kraja predmetov, vrednejših od $10.00 −,49

7. Izsiljevanje −,29

8. Pretepanje −,22

9. Kraja avtomobila −,31

10. Nakup alkoholnih pijač −,46

11. Uţivanje alkohola −,49

12. Prodaja narkotikov −,44

13. Uţivanje narkotikov −,51

14. Njuhanje lepila −,24

15. Uničevanje tuje lastnine, vrednejše od $10.00 −,31

16. Neobvladljivo vedenje v druţini −,25

17. Ponočevanje −,29

Vir: Higgins, P. C. in Albrecht, G. L. (1977): Hellfire and Delinquency Revisited. Social Forces, 55, str. 954. Pridobljeno

4. 6. 2010, http://www.ebscohost.com.

Higgins in Albrecht sta prav tako prišla do rezultatov, ki so pokazali (za belopolte

fante in dekleta ter nebelopolte fante) (Tabela 16), da obstaja zmerno pozitivno

razmerje med cerkveno navzočnostjo in posameznikovim spoštovanjem do

http://www.ebscohost.com/

40

sodnega sistema za mladoletne prestopnike, pri čemer so rezultati pokazali (za

belopolta dekleta in nebelopolte fante), da obstaja zmerno pozitivno razmerje med

posameznikovo percepcijo prijateljevega spoštovanja oz. odnosa do sodnega

sistema za mladoletne prestopnike in cerkveno navzočnostjo (1977, str. 955−956).

Tabela 16: Korelacija (gama) med cerkveno navzočnostjo in posameznikovim

spoštovanjem kot njegovo percepcijo prijateljevega spoštovanja do sodnega sistema za

mladoletne prestopnike, preverjeno za raso in spol.

Spoštovanje do sodnega

sistema za mladoletne

prestopnike

N Percepcija prijateljevega

spoštovanja do sodnega


prestopnike

N

Belopolti fantje ,19 (356) ,06 (357)

Nebelopolti fantje ,30 (288) ,33 (293)

Belopolta dekleta ,38 (350) ,22 (350)

Nebelopolta dekleta ,04 (338) ,06 (340)



Tabela 17: Korelacija (gama) med delinkventnostjo in posameznikovim spoštovanjem kot

njegovo percepcijo prijateljevega spoštovanja do sodnega sistema za mladoletne

prestopnike, preverjeno za raso in spol.

Spoštovanje do sodnega


prestopnike

N Percepcija prijateljevega

spoštovanja do sodnega


prestopnike

N

Belopolti fantje −,57 (362) −,53 (363)

Nebelopolti fantje −,36 (301) −,34 (297)

Belopolta dekleta −,39 (356) −,54 (356)

Nebelopolta dekleta −,11 (343) −,37 (345)





41

Kar zadeva asociacije med posameznikovim spoštovanjem do sodnega sistema za

mladoletne prestopnike oz. posameznikovo percepcijo prijateljevega spoštovanja

do sodnega sistema za mladoletne prestopnike in delinkventnostjo, sta Higgins in

Albrecht prišla do rezultatov, ki so pokazali (Tabela 17), da obstaja zmeren do

močan negativen odnos med temi spremenljivkami (1977, str. 955−956).

Higgins in Albrecht (1977) sta tako v lastni študiji prišla do rezultatov, ki so

potrdili, da obstaja negativen odnos med cerkveno navzočnostjo oz. religioznostjo

in delinkventnostjo, kot tudi, da obstaja moţen kavzalni vzorec, ki povezuje

religioznost in delinkventnost, t. j. spoštovanje do sodnega sistema za mladoletne

prestopnike.

Kar zadeva rezultate v skladu s predpostavko o vlogi geografske regije na odnos

oz. razmerje med cerkveno navzočnostjo oz. religioznostjo in delinkventnostjo,

sta Higgins in Albrecht zaključila, da je moč sklepati na večji pomen religije v

jugozahodnem delu Zdruţenih drţav kot v severozahodnem delu oz. v Kaliforniji;

torej glede na močnejšo religiozno orientacijo tistih, ki obiskujejo cerkev v

jugovzhodnem delu Zdruţenih drţav, kot tistih, ki obiskujejo cerkev v Kaliforniji.

Prav tako sta zaključila, da bi lahko rezultati študije kazali na močnejšo

zavezanost splošnim etičnim in moralnim vrednotam adolescentov, ki obiskujejo

cerkev v Atlanti, kot adolescentov, ki obiskujejo cerkev v Richmondu v

Kaliforniji (1977, str. 957).

4.3.3 Religiozno integrirano družbeno okolje kot faktor vpliva na odnos med

religioznostjo in delinkventnostjo

Ena izmed najbolj slovitih modifikacij stališč Hirschija in Starka je raziskava, ki

so jo opravili Stark (soavtor izvirne študije iz leta 1969), Kent in Doyle (1982).

Opirajoč se na predhodne raziskave (npr. Burkett in White, 1974; Higgins in

Albrecht, 1977) so trdili, da je ključ do spoznanja skrivnosti kontradiktornih

empiričnih ugotovitev na področju raziskovanja odnosa med religioznostjo in

delinkventnostjo »religiozna klima« v preučevani skupnosti (1982, str. 6).

42

Stark, Kent in Doyle so ob dejstvu preţetosti kulture in socialnih interakcij

posameznika z religioznimi vplivi sklepali, da je moč trditi, da religija zavezuje k

moralnemu redu. Dalje so avtorji pojasnili: »... , v druţbenih skupinah, kjer je

religiozni sistem sankcioniranja običaj in je izraţen v vsakdanjem ţivljenju, bo

naklonjenost odstopanju od norm pod bistvenim vplivom stopnje zavezanosti

posameznika religioznemu sistemu sankcioniranja. Vendar pa bodo tam, kjer

religiozni sistem sankcioniranja ni prodoren, učinki posameznikove religiozne

zavezanosti pridušeni in okrnjeni. V takšnem okolju religija ne bo našla svojega

vsakdanjega izraza, marveč bo strogo ločen del ţivljenja njenih pripadnikov. V

takšnem okolju se bodo religiozna vprašanja porajala zgolj za časa nedeljske

cerkvene šole oz. nedeljskega cerkvenega obreda in običajno ne bodo del

pogovorov v šoli ali ob katerem koli drugem času ali prostoru, kjer se mladi ljudje

medsebojno srečujejo. Nasprotno, kadar religija preţema kulturo druţbene

skupine, obstaja tendenca porajanja vprašanja »pravilnosti« (v religioznem

smislu) posameznih dejanj.« (1982, str. 7).

Druţbeno skupnost, v kateri religiozni sistem sankcioniranja zavezuje njene člane

k moralnemu redu, so Stark in sodelavci poimenovali »moralna skupnost«. Tako

so avtorji oblikovali hipotezo: »... religija zavira kršenje druţbenih norm do

stopnje, do katere je posameznik del moralne skupnosti. Kjer je obkroţujoča

druţbena skupnost preţeta z religioznimi prepričanji, variacije v posameznikovi

religioznosti učinkujejo na delinkventnost. Vendar, kjer je obkroţujoča druţbena

skupnost visoko sekularna, bodo učinki posameznikove religioznosti pridušeni in

tako ne bodo vplivali na delinkventnost.« (1982, str. 15).

Ob kontradiktornih ugotovitvah predhodnih raziskav odnosa med religioznostjo in

delinkventnostjo (npr. Hirschi in Stark, 1969; Higgins in Albrecht, 1977) so

avtorji sklepali na variacije v »religiozni klimi« preučevanih skupnosti in tako

uvodoma preučili »religiozno geografijo« ZDA oz. izračunali stopnje cerkvenega

članstva za vse regije (1982, str. 8−9).

Na podlagi izračuna so avtorji prišli do spoznanja, da se ob zahodni obali ZDA oz.

ob pacifiški obali razteza izrazit »necerkven pas«. Med zveznimi drţavami z

najmanjšo stopnjo cerkvenega članstva na tisoč prebivalcev so izstopale

43

Washington (331), Oregon (332), Kalifornija (364), Aljaska (376) in Havaji (380),

medtem ko je med zveznimi drţavami z najvišjo stopnjo cerkvenega članstva

prednjačil Utah (836), ki se nahaja v gorati regiji (1982, str. 8).

Karta 2: Cerkvena pripadnost (število članov na tisoč prebivalcev).

Vir: Stark, R., Kent, L. in Doyle, D. P. (1982): Religion and Delinquency: The Ecology of a 'Lost' Relationship. Journal of

Research in Crime and Delinquency, 19, str. 10. Pridobljeno 5. 5. 2010, http://jrc.sagepub.com.

Stark in sodelavci so dalje predpostavili, seveda ob prepričanju o pravilnosti

lastne hipoteze o vplivu »religiozne klime« na odnos med religioznostjo in

delinkventnostjo, da bodo študije, opravljene na zahodni obali, pokazale, da ne

obstaja pozitivna korelacija med religioznostjo in delinkventnostjo, medtem ko

bodo rezultati študije, opravljene drugod v ZDA, dokazale diametralno nasprotne

rezultate (ibidem).

Tako so Stark in sodelavci z namenom, da demonstrirajo, kako »religiozna klima«

na individualni ravni vpliva na odnos med religioznostjo in delinkventnostjo,

preučili podatke, zbrane v dveh druţbenih skupnostih, ki sta se močno razlikovali

v »religiozni klimi«, in sicer v mestu Provo v zvezni drţavi Utah, kot »moralni

skupnosti«, in v mestu Seattle v zvezni drţavi Washington, kot »sekularni

http://jrc.sagepub.com/

44

skupnosti«. Avtorji so pri tem aplicirali gama statistični test in izračunali gama

koeficiente za določitev statistične signifikantnosti rezultatov (1982, str. 9−12).

Stark in sodelavci so analizirali podatke, zbrane v mestu Provo (štelo je pribliţno

50.000 prebivalcev, večinoma mormonov, in je zasedalo prvo mesto v stopnji

cerkvenega članstva med ameriškimi mesti s kar 966 cerkvenih članov na 1.000

prebivalcev), pri čemer so bili v vzorec zajeti belopolti fantje, od katerih jih je bilo

74 % mormonov. Na podlagi tega vzorca so Stark in sodelavci prišli do

rezultatov, ki so pokazali (Tabela 18), da obstaja močna negativna korelacija med

cerkveno navzočnostjo (mera religioznosti) in uradno zabeleţeno delinkventnostjo

kot »samoporočujočo« delinkventnostjo25

(1982, str. 9−10).

Tabela 18: Korelacija (gama) med delinkventnostjo (uradno in »samoporočujočo«) in

cerkveno navzočnostjo (Provo, Utah).


Uradno zabeleţena delinkventnost −,46

Samoporočujoča delinkventnost −,45



Stark in sodelavci so na podlagi podatkov, zbranih v Seattlu (280 cerkvenih

članov na 1000 prebivalcev) z območja ameriške pacifiške obale oz.

»necerkvenega pasu« ter zajetega vzorca (fantje v obdobju najstništva) prišli do

rezultatov, ki so pokazali, da obstaja izjemno majhna korelacija med cerkveno

navzočnostjo in osebno pomembnostjo vere (aplicirani kot meri religioznosti) ter

indeksom delinkventnih dejanj, storjenih v nedavnem času, in indeksom

delinkventnih dejanj, storjenih za časa ţivljenja (Tabela 19) (1982, str. 11).

25

Stark in sodelavci ne navedejo postavk, ki tvorijo indeks delinkvence, kot tudi ne, kako so

operacionalizirani uradni podatki o delinkvenci fantov.


45

Tabela 19: Korelacija (gama) med delinkventnostjo, cerkveno navzočnostjo in osebno

pomembnostjo vere (Seattle, Washington).

Samoporočujoča

delinkventnost

Cerkvena navzočnost Osebna pomembnost vere

Indeks delinkventnih dejanj

storjenih v nedavnem času

−,08 −,14

Indeks delinkventnih dejanj

storjenih za časa ţivljenja

−,13 −,14

Vir: Stark, R., Kent, L. in Doyle, D. P. (1982):»Religion and Delinquency: The Ecology of a 'Lost' Relationship. Journal of


Da bi demonstrirali vpliv »religiozne klime« na variacije v učinkovanju

religioznosti na delinkventnost, so avtorji uporabili podatke, zbrane na nacionalni

ravni, za leto 1966 in izvzeli vzorec sedeminosemdesetih srednjih šol iz različnih

krajev v ZDA ter pri tem petindvajset dijakov (belopolti fantje) iz vsake

posamezne šole, pri čemer je vsak dijak moral izpolniti daljši vprašalnik (1982,

str. 12−14).

Ob aplikaciji indeksa religioznih vrednot (apliciran kot mera religioznosti),

sestavljenega iz štirih trditev, s katerim so respondenti izraţali strinjanje (npr.

»dobro je biti predan svoji veri; dobro je ţiveti v skladu s svojim religioznim

prepričanjem«), so Stark in sodelavci ocenili stopnjo, do katere je določena šola

predstavljala »moralno skupnost« oz. »sekularno skupnost« (1982, str. 13).26

Ko so avtorji klasificirali šolsko okolje kot »moralno skupnost« ali »sekularno

skupnost«, so preučili (analiza je temeljila na frekvenčni tehniki; ob tem sta bila

izvedena kriţna tabulacija spremenljivk in gama statistični test) vpliv »religiozne

klime« na tri različne mere delinkventnosti, in sicer frekventnost policijske

obravnave subjekta (ang. frequency of trouble with the police), frekventnost

delinkventnih dejanj (npr. tatvina, fizično nasilje do staršev) in skupek vseh

storjenih delinkventnih dejanj, pri čemer so prišli do rezultatov, ki so pokazali, da

26

Stark in sodelavci so prišli do zaključka, da šolsko okolje veliko bolj ponazarja druţbeno

skupnost v dijakovem vsakdanu kot drţava ali mesto, pri čemer so šolsko okolje klasificirali kot

»sekularno skupnost«, v kolikor je 60 odstotkov ali več zajetega vzorca vsake posamezne šole (25

dijakov) doseglo podpovprečno vrednosti indeksa moralnih vrednot in v kolikor je 20 odstotkov

ali manj zajetega vzorca doseglo vrhnje vrednosti indeksa.


46

obstaja višja stopnja delinkventnosti v »sekularnih skupnostih« kot v »moralnih

skupnostih« (Tabela 20) (1982, str. 13−14).

Tabela 20: Stopnje delinkventnosti (v odstotkih) v moralnih in sekularnih skupnostih.

Moralne skupnosti

(N = 1.518)

Sekularne skupnosti

(N = 281)

Frekventnost policijske obravnave subjekta 30 46

Frekventnost delinkventnih dejanj 24 31

Skupek vseh delinkventnih dejanj 24 33



Stark in sodelavci so prav tako prišli do rezultatov, ki so pokazali (Tabela 21), da

je korelacija med religioznostjo in delinkventnostjo za vse tri mere

delinkventnosti bistveno niţja v »sekularnih skupnostih« kot v »moralnih

skupnostih« (1982, str. 18).

Tabela 21: Korelacija (gama) med religioznostjo in delinkventnostjo v moralnih in

sekularnih skupnostih.

Moralne skupnosti

(N = 1.518)

Sekularne skupnosti

(N = 281)

Frekventnost policijske obravnave subjekta −,29 −,16

Frekventnost delinkventnih dejanj −,31 −,15

Skupek vseh delinkventnih dejanj −,30 −,19



Rezultati analize so tako potrdili predpostavke oz. hipoteze Starka in sodelavcev,

ki so ob tem poudarili: »Kadar obstaja znatno število religioznih oseb v socialni

mreţi, se potencial vpliva individualne religioznosti na delinkventnost v polnosti

realizira.« (1982, str. 17).



47

Dodatne potrditve lastnih hipotez so avtorji iskali v poizkusu repliciranja

ugotovitev Hirschija in Starka. Tako so Stark in sodelavci izvzeli podatke za tri

srednje šole s pacifiške obale oz. zvezne drţave Kalifornije, klasificirane kot

»sekularne skupnosti«, ter preučili (metodologija je bila identična predhodni

analizi) vpliv individualne religioznosti (mero religioznosti je tokrat tvoril odziv

respondentov na vprašanje: »Kako pomembna je religija v tvojem ţivljenju?«) na

delinkventnost (uporabljene so bile identične mere delinkventnosti kot v

predhodni analizi) (1982, str. 19−21).

Starku in sodelavcem je uspelo v polnosti replicirati ugotovitve Hirschija in

Starka, saj so prišli do rezultatov, ki so pokazali (Tabela 22), da osebna

pomembnost vere zgolj šibko korelira s tremi merami delinkvence (1982, str.

19−20).

Tabela 22: Korelacija (gama) med religioznostjo in delinkventnostjo za vzorec, zajet v

Kaliforniji.

Sekularne skupnosti (Kalifornija) (N = 42)

Osebna pomembnost vere

Frekventnost policijske obravnave subjekta −,03

Frekventnost delinkventnih dejanj −,09

Skupek vseh delinkventnih dejanj −,05

Richmond , Kalifornija (belopolti fantje) (Hirschi in Stark, 1969)

Indeks religioznega

prepričanja


Samoporočujoča delinkventnost −,03 ,02

Uradno zabeleţena delinkventnost -,02 ,06



Ob navedenih ugotovitvah študije so Stark in sodelavci zaključili, da leţi

skrivnost kontradiktornih ugotovitev predhodnih študij odnosa med religioznostjo

in delinkventnostjo resnično v variacijah v »moralni klimi« preučevanih

druţbenih skupnosti. Avtorji so ugotovili: »Zdi se, da religija v resnici omejuje

delinkventnost, vendar zgolj tam, kjer verska prepričanja posameznika dodatno


48

krepi socialno okolje. Tam, kjer je religija zasebna stvar, le-ta izgubi potencial

sankcioniranja normativnega sistema.« (1982, str. 21).

4.3.4 Družbena dezorientacija oz. anomija kot faktor vpliva na odnos med

religioznostjo in deviantnostjo oz. delinkventnostjo

Tittle in Welch (1983) sta v lastni študiji podobno kot predhodno navedeni avtorji

skušala razrešiti vprašanje odnosa oz. razmerja med religioznostjo in

deviantnostjo oz. delinkventnostjo (1983, str. 653−676).

Avtorja sta ob funkcionalistični predpostavki sklepala, da religioznost zavira

deviantnost oz. delinkventnost do največje mere tam, kjer je posameznik

izpostavljen zunanjim vodilom delovanja oz. vedenja. Dalje sta pojasnila:

»Osnovna dimenzija, ki reflektira to druţbeno vodilo, je normativni konsenz. V

druţbi, kjer prevladuje nesoglasje glede pravilnosti oz. nepravilnosti določenih

postopkov oz. določenega vedenja, bo posameznikom na voljo več vedenjskih

modelov, sami bodo prepuščeni negotovosti, ki lahko privede do kršitev. Pod

takšnimi pogoji pridejo do polnega izraza versko okrepljene moralne zaveze.«

(1983, str. 659).

Tako sta Tittle in Welch predpostavila, da bo obseg, do katerega religioznost

vpliva na konformnost, variiral v skladu s splošno normativno negotovostjo v

danem druţbenem kontekstu ali v skladu z normativno negotovostjo, ki zadeva

specifično kaznivo dejanje (ibidem).

Avtorja sta prav tako na podlagi Hirschijeve predpostavke mreţenja religioznega

posameznika v omejujoče socialno omreţje sklepala, da religiozna participacija in

identiteta maksimirata konformnost tam, kjer so relacijska omreţja najbolj

razširjena in najbolj integrirana, t. j. tam, kjer religiozno in sekularno sovpadata.

»Integrirana omreţja, spajajoč religiozne in splošno druţbene domene, omejujejo

posameznike skozi religiozne stike in pričakovanja kot tudi skozi splošna

druţbena pričakovanja. Če je posameznik religiozno involviran in je to znano

drugim, kot je to primer v integriranih druţbenih kontekstih, potem se religiozna

49

pričakovanja pravilnega vedenja prenesejo tudi na sekularno sfero in postanejo

splošna pričakovanja vedenja.« (1983, str. 660).

V skladu s sklepom sta avtorja predpostavila, da bo obseg, do katerega

religioznost vpliva na konformnost, variiral neposredno s količino socialne

integracije v danem druţbenem kontekstu (ibidem).

Tittle in Welch sta dalje sklepala, če zavirajoč učinek potencialnih neformalnih

sankcij maksimirata religiozna participacija in identiteta, potem bi religioznost

morala imeti največji vpliv na deviantnost oz. delinkventnost v druţbenem

kontekstu, kjer je večina posameznikov konformistov. Kot sta pojasnila avtorja,

so domnevni konformisti v očeh tistih, ki kršijo druţbena pravila, zmoţni, seveda

ob neodobravanju določenega vedenja, aplicirati neformalne sankcije, predvsem

tiste sankcije, ki zadevajo spoštovanje do posameznika, ki krši pravila. Ker status,

ki ga pripisuje religiozna skupina, temelji predvsem na spoštovanju drugih članov

skupine, bo religiozna oseba veliko bolj nagnjena h konformnosti, v kolikor bo

seveda zaznala druge člane skupine kot zmoţne odvzeti ji dodeljen status zaradi

določenega deviantnega oz. delinkventnega dejanja (ibidem).

Ob zgoraj navedenem sklepu sta avtorja predpostavila, da bo obseg, do katerega

religioznost vpliva na konformnost, variiral neposredno s količino zaznane

konformnosti (ang. perceived conformity), ki prevladuje v danem socialnem

kontekstu (ibidem).

Prav tako sta avtorja na podlagi postavk diferencialne teorije Francisa Sutherlanda

sklepala, da je učinek religioznosti na deviantnost oz. delinkventnost največji tam,

kjer so religiozno navdane definicije široko razpršene. V druţbenem kontekstu,

kjer sta intenziteta in obseg religiozne aktivnosti najvišja oz. največja, se bodo

posamezniki srečali z maksimalnim številom konformnih sporočil, konsistentnih s

tistimi na religioznem področju (ibidem).

Tako sta avtorja predpostavila, da bo obseg, do katerega religioznost vpliva na

konformnost, variiral neposredno z »zbirom« religioznosti (ang. aggregate

religiosity), ki se kaţe v danem kontekstu (ibidem).

50

Zadnji sklep avtorjev se je nanašal na postavke konfliktne teorije pri vprašanju

odnosa med religioznostjo in deviantnostjo oz. delinkventnostjo, in sicer sta Tittle

in Welch sklepala, da bo religioznost tesno povezana s konformnostjo v

druţbenem kontekstu, kjer bodo prevladovale največje ekonomske neenakosti

(1983, str. 660).

Ob navedenem sklepu sta avtorja predpostavila, da bo obseg, do katerega

religioznost vpliva na konformnost, variiral neposredno s statusno neenakostjo v

danem kontekstu (ibidem).

Da bi testirala navedene predpostavke, sta avtorja za vzorec pridobila podatke iz

raziskave prebivalstva (vsi prebivalci nad 15 let) ameriških zveznih drţav Iowa

(osrednja ZDA), New Jersey (vzhodna ZDA) in Oregon (pacifiška obala oz.

zahodna ZDA), pri čemer je vzorec tvorilo 1.993 respondentov, intervjuvanih v

letu 1972 (1983, str. 661).27

Tittle in Welch sta za indikator deviantnosti oz. delinkventnosti aplicirala devet

različnih dejanj, ki so variirala v moralnosti, resnosti in vrsti prekršenega

druţbenega pravila (manjša tatvina, velika tatvina, uţivanje mamil, udejstvovanje

v igrah na srečo, fizični napad, laganje zakonskemu partnerju ali punci/fantu, utaja

davka, nespoštovanje do nacionalnih simbolov, deviantnost oz. delinkventnost,

specifična za druţbeno vlogo subjekta). Ob tem sta avtorja aplicirala moţnost

samo-ocene storitve deviantnega oz. delinkventnega dejanja v bodočnosti, saj so

respondenti lahko podali oceno moţnosti storitve določenega deviantnega oz.

delinkventnega dejanja v prihodnosti (1983, str. 661−662).

Kot mero religioznosti sta Tittle in Welch aplicirala cerkveno navzočnost, pri

čemer so respondenti odgovarjali (sedem-stopenjska lestvica) na vprašanje:

»Kako pogosto obiskujete Cerkev?« (1983, str. 662).

Pred analizo sta avtorja z namenom, da bi testirala predpostavke pod določenimi

kontekstualnimi pogoji, naredila zbir individualnih odzivov respondentov, ki so

prebivali v krajih z različno številčno naseljenostjo (odprta deţela−ang. open

27

Kljub temu, da v vzorec niso zajeti zgolj mladostniki, je zaradi pomembnosti študije le-to

potrebno podrobneje predstaviti.

51

country, manj kot 10.000 prebivalcev, med 10.000 in 99.000 prebivalcev, 100.000

in več prebivalcev) in pripadajo različnim socio-demografskim kategorijam

(starost, verska pripadnost, zakonski stan, rasa, socio-ekonomski status, spol, kraj

bivanja) ter tako oblikovala 27 različnih druţbenih kontekstov (1983, str.

663−665).28

Prav tako sta predhodno izračunala stopnje normativne negotovosti za vsakega

izmed 27 druţbenih kontekstov, izmerila stopnjo socialne integracije

respondentov znotraj vsakega druţbenega konteksta, določila stopnjo zaznane

konformnosti znotraj posameznega konteksta kot zbir religioznosti za vsak

posamezen kontekst ter stopnjo statusne neenakosti za vsak kontekst. Izračunala

sta stopnje predpostavljenih pogojnih lastnosti za vsak posamezen druţbeni

kontekst (1983, str. 665−667).

Kot osnovni analitični pristop sta avtorja v študiji uporabila korelacijo ranga (ang.

rank-order correlation)29

, in sicer je bil tako vsak kontekst rangiran na temelju

predhodnih rezultatov v skladu z vsako izmed predpostavljenih pogojnih

značilnostih (normativna negotovost, socialna integracija, zaznana konformnost,

zbir religioznosti, statusna neenakost). Ob tem sta avtorja izmerila odnos med

individualno cerkveno navzočnostjo in načrtovano prihodnjo deviantnostjo oz.

delinkventnostjo znotraj vsakega konteksta in za vsako izmed devetih tipov

deviantnega oz. delinkventnega vedenja, pri čemer je bil uporabljen Somersov

asimetrični koeficient asociacij-D30

. Konteksti so bili tako rangirani v skladu z

velikostjo (D-jev) za vse vrste deviantnih oz. delinkventnih dejanj in rangi,

koreliranimi s predhodno omenjenimi rangi, t. j. rangi, ki so temeljili na rezultatih

28

To raziskovalno strategijo sta Tittle in Welch (1983) razloţila na primeru rasnega razlikovanja

(temnopolti ali belopolti), in sicer avtorja nista imela na voljo podatkov za skupino temnopoltih za

vsako geografsko prizorišče (vas, manjše mesto, večje mesto) znotraj treh preučevanih zveznih

drţav in prav tako nista bila zmoţna oceniti, kakšen pomen imajo temnopolti drug za drugega kot

referenčno skupino. Tako sta avtorja sklepala, da vsi temnopolti, zajeti v raziskavi, tvorijo

razumno predstavo lastnosti, značilnih za vse temnopolte v vsaki izmed druţbenih skupnosti. Dalje

sta avtorja predvidevala, da ta »pribliţek« druţbenega konteksta (ang. approximated social

context) predstavlja skupino ali kolektiv, ki sluţi kot izvor potencialnega vpliva na posameznike; t.

j. predstavlja niz primerov sprejemljivega vedenja za temnopolte osebe. Takšna logika je bila

aplicirana za vseh 27 socio-demografskih kategorij. 29

Več o tej statistični metodi glej: Bajt, A.in Štiblar, F. (2002). Statistika za družboslovce.

Ljubljana: GV Zaloţba, str. 104−106. 30

Več o izračunu Somersovega asimetričnega koeficienta asociacij glej: http://www2.fsp.uni-

lj.si/metodologija/2008/17Hi2-kontingenca.pdf.

52

v skladu s specifičnimi predpostavljenimi pogojnimi značilnostmi uporabljajoč

Spearmanovo statistiko korelacije ranga-rho (ang. Spearman`s rank-order

statistics) (1983, str. 667−671).31

Poleg tega sta Tittle in Welch izračunala splošen rho, ki je predstavljal korelacijo

ranga med rangi kontekstov v skladu s pogojno spremenljivko (npr. normativna

negotovost) in rangi kontekstov v skladu s povprečno asociacijo med

religioznostjo in prihodnjo samonapovedano deviantnostjo oz. delinkventnostjo

(za vseh devet tipov deviantnih oz. delinkventnih dejanj). Ta rho je bil

interpretiran kot mera, kako močno pogojna spremenljivka vpliva na moč

religioznosti v zaviranju deviantnosti oz. delinkventnosti na splošno (1983, str.

668−670).

Ob aplicirani metodologiji sta Tittle in Welch prišla do rezultatov, ki so pokazali

(Tabela 23), da brzdajoč učinek religije variira neposredno s stopnjo normativne

negotovosti, značilne za posamezen kontekst, kar je posebej prikazala korelacija

ranga za indikator splošne deviantnosti oz. delinkventnosti, medtem ko je stopnja

korelacije variirala v odvisnosti od tipa deviantnega oz. delinkventnega dejanja.

Tako so rezultati, do katerih sta prišla Tittle in Welch, pokazali, da stopnja

normativne negotovosti znotraj konteksta najmočneje učinkuje na moč

religioznosti v zaviranju uţivanja mamil in nespoštovanja do drţave/drţavnih

simbolov, medtem ko so rezultati pokazali zgolj majhen pogojni učinek

normativne negotovosti na moč religioznosti v brzdanju udejstvovanja v igrah na

srečo in veliki tatvini (1983, str. 669−670).

31

Vsak izmed 27-ih kontekstov poseduje rezultat v skladu s splošno normativno negotovostjo.

Vsak kontekst prav tako poseduje rezultat, ki predstavlja asociacijo med religioznostjo

posameznega respondenta in njihovo projekcijo moţnosti kraje predmeta v vrednosti 5$ (manjša

tatvina). Teh 27 kontekstov je nato rangiranih v skladu z obema nizoma rezultatov (rezultati

normativne negotovosti in rezultati asociacije med religioznostjo in manjšo tatvino), medtem ko

sta oba ranga korelirana, da bi tako dobili statistično mero (rho) tega, kako je normativno

nesoglasje povezano z močjo religioznosti v napovedovanju prihodnje tatvine.

53

Tabela 23: Korelacija ranga (Spearmanov rho) velikosti asociacije med individualno

religioznostjo in napovedano prihodnjo deviantnostjo oz. delinkventnostjo ter stopnje

različnih predpostavljenih pogojnih značilnosti znotraj vsakega posameznega

konteksta.

Indikatorji

deviantnosti oz.

delinkventnosti

Kontekstualne lastnosti

No

rma

tivn

a

neg

oto

vo

st

So

cialn

a

integ

racija

Za

zna

na

ko

nfo

rmn

ost

Sp

lošn

a

relig

iozn

ost

Sta

tusn

a

neen

ak

ost

Skupna deviantnost oz.

delinkventnost*

,71**

(N = 27)

−,76**

(N = 27)

−,59**

(N = 27)

−,68**

(N = 22)

,22

(N = 24)

Manjša tatvina ,35**

(N = 27)

−,46**

(N = 27)

−,24

(N = 27)

,17

(N = 22)

,11

(N = 24)

Velika tatvina ,18

(N = 27)

−,07

(N = 27)

−,33**

(N = 27)

−,45**

(N = 22)

−,09

(N = 24)

Uţivanje marihuane ,69**

(N = 27)

−,85**

(N = 27)

−,72**

(N = 27)

−,70

(N = 22)

,43**

(N = 24)

Udejstvovanje v igrah

na srečo

,22

(N = 27)

−,19

(N = 27)

,10

(N = 27)

−,81**

(N = 22)

,26

(N = 24)

Fizični napad ,45**

(N = 27)

−,31

(N = 27)

−,08

(N = 27)

,00

(N = 27)

−,01

(N = 24)

Laganje zakonskemu

partnerju oz.

punci/fantu

,51**

(N = 26)

−,53**

(N = 26)

−,48**

(N = 26)

−,36

(N = 21)

,15

(N = 24)

Utaja davka ,47**

(N = 25)

−,55**

(N = 25)

−,58**

(N = 25)

−,64**

(N = 20)

,54**

(N = 24)

Nespoštovanje

nacionalnih simbolov

,75**

(N = 24)

−,72**

(N = 24)

−,83**

(N = 24)

−,52**

(N = 19)

,25

(N = 24)

Deviantnost oz.

delinkventnost,

specifična za druţbeno

vlogo subjekta

,39**

(N = 27)

−,84**

(N = 27)

−,39**

(N = 27)

−,21

(N = 22)

,03

(N = 24)

Srednja vrednost

koeficientov za zadnjih

devet postavk

,45 −,50 −,42 −,39 ,19

* Povprečna asociacija (za devet deviantnih oz. delinkventnih dejanj) med individualno

religioznostjo in predvideno prihodnjo deviantnostjo oz. delinkventnostjo.

**p < 0,05

Vir: Tittle, C. R. in Welch, M. R. (1983): Religiosity and Deviance: Toward a Contingency Theory of Constraining Effects.

Social Forces, 61, str. 670. Pridobljeno 5. 5. 2010, http://web.ebscohost.com.

http://web.ebscohost.com/

54

Tabela 24: Korelacija ranga (Spearmanov rho) med stopnjo normativne negotovosti in

velikostjo oz. obsegom brzdajočega učinka religiozne participacije na verjetnost

prihodnje deviantnosti oz. delinkventnosti znotraj specifičnega konteksta.

Socio-demografski kontekst Rho p

Starost

<25 let ,83 <,01

26−45 let ,68 <,05

46−65 let ,32 Nesignifikantno

66 let in več ,22 Nesignifikantno

Naseljenost prebivališča

Odprta deţela (ang. Open country) −,11 Nesignifikantno

<10,000 prebivalcev ,82 <,05

10,000−99,999 prebivalcev ,77 <,05

100,000 ali več prebivalcev ,72 <,05

Poročni status

Poročen ,32 Nesignifikantno

Ločen ,51 Nesignifikantno

Vdovec/Vdova ,38 Nesignifikantno

Nikoli poročen ,85 <,01

Verska pripadnost

Katolik ,62 <,05

Ţid ,70 <,05

Protestant (pripadnik skupine konservativnih religijskih

denominacij) (ang. Evangelical Protestant)

,37 Nesignifikantno

Protestant (pripadnik skupine liberalnih religijskih denominacij)

(ang. Mainline Protestant)

,60 <,05

Protestant (ne pripada nobeni izmed protestantskih denominacij)

(ang. Non-denominational Protestant)

,60 <,05

Rasa

Temnopolt ,40 Nesignifikantno

Belopolt ,72 <,05

Socio-ekonomski status

Nizek ,70 <,05

Srednji ,65 <,05

Visok ,41 Nesignifikantno

Spol

Ţenski ,80 <,05

Moški ,77 <,05

Zvezna država

Iowa ,64 <,05

New Jersey ,97 <,01

Oregon ,82 <,05

Povprečni rho ,62 <,05

Vir: Tittle, C. R. in Welch, M. R. (1983): Religiosity and Deviance: Toward a Contingency Theory of Constraining Effects.

Social Forces, 61, str. 671. Pridobljeno 5. 5. 2010, http://web.ebscohost.com.

Tittle in Welch sta dalje prišla do rezultatov, ki so pokazali (Tabela 24), da obstaja

najmočnejši odnos med stopnjo normativne negotovosti in velikostjo oz. obsegom


55

brzdajočega učinka religiozne participacije na verjetnost prihodnje deviantnosti

oz. delinkventnosti za ţiveče v New Jerseyju in Oregonu, mlajše od 25 let, ţiveče

v kraju z manj kot 10.000 prebivalcev, nikoli poročene, pripadnike judovske

veroizpovedi in za tiste z najniţjim socio-ekonomskim statusom, medtem ko se je

najšibkejša korelacija ranga kazala pri starejših od 66 let, ţivečih na odprti deţeli,

poročenih, protestantih (pripadniki konservativnih denominacij), tistih z najvišjim

socio-ekonomskim statusom in ţivečih v Iowi (1983, str. 669−670).

Avtorja sta domnevala, da slednji rezultati reflektirajo moč referenčnih skupin oz.

skupnosti, ki jih predstavljajo posamezni konteksti. Tako sta pojasnila: »Tam, kjer

je referenčna skupina oz. skupnost najbolj razločna (tako kot v manjšem mestu ali

med mladimi), bo imelo normativno nesoglasje večji vpliv na brzdajočo moč

religioznosti, medtem ko tam, kjer skupnost oz. referenčna skupina ni razločna,

normativno nesoglasje ne bo imelo tolikšnega vpliva na moč religioznost.« (1983,

str. 669).

Nadalje sta Tittle in Welch prišla do rezultatov, ki so pokazali (Tabela 23) močno

negativno korelacijo ranga med stopnjo socialne integracije znotraj konteksta in

povezanostjo oz. asociacijo med individualno religioznostjo in prihodnjo

načrtovano deviantnostjo za indikator splošne deviantnosti, medtem ko je bila

korelacija ranga za zaznano konformnost in zbir religioznosti prav tako negativna.

Glede statusne neenakosti sta Tittle in Welch prišla do rezultatov, ki so pokazali

(Tabela 23) splošno pozitivne koeficiente korelacij ranga, vendar je bila korelacija

znatna zgolj za dve specifični vrsti deviantnosti, t. j. uţivanje mamil in utajo

davka (1983, str. 669−670).

Tittle in Welch sta dodatno pojasnila rezultate oz. potrjeno hipotezo: »V

moralnem vakuumu, ki ga spodbujajo hitro spreminjajoče se sekularne norme,

delujejo religiozne vrednote kot smernice za ravnanje oz. vedenje. Ta

interpretacija dobi dodatne potrditve ob ugotovitvah, da moralno nesoglasje kaţe

največjo sposobnost poudarjanja religioznega omejevanja tistih deviantnih dejanj,

do katerih so moralne sodbe druţbe trenutno ambivalentne − kajenje marihuane.«

(1983, str. 673).

56

Dalje sta avtorja interpretirala inverzen oz. obraten odnos med močjo religioznosti

v spodbujanju konformnosti in stopnjo socialne integracije znotraj posameznega

druţbenega konteksta, kar so potrdili rezultati raziskave: »Znotraj konteksta, kjer

sekularno okolje ne spodbuja navezanosti na skupnost ali goji le malo občutka za

splošne druţbene vezi, religiozno involvirane osebe intenzivirajo svojo

navezanost na religiozno skupnost, da bi tako kompenzirale oz. nadomestile

pomanjkanje priznanja in druţbene podpore s strani širše skupnosti. Poleg tega

lahko neizpolnjujoče druţbeno-emocionalno ozračje, ki prevladuje v sekularnem

kontekstu, ojača obstoječe druţbene vezi znotraj verske skupnosti in tako poveča

ceno morebitnega deviantnega vedenja, ki bi lahko prekinilo te vezi.« (1983, str.

673).

Avtorja sta komentirala rezultate, ki so kazali vpliv zaznane konformnosti na moč

religioznosti v brzdanju deviantnosti oz. delinkventnosti in so bili prav tako

nasprotni od pričakovanega. Predpostavila sta, da je v druţbenem kontekstu, kjer

obstaja nizka stopnja zaznane konformnosti do socialnih norm, brzdajoč učinek

religioznosti najvišji, saj skozi strogo spoštovanje religioznih predpisov poboţni

posamezniki potrdijo svoj status kot legitimni člani verskega telesa. Tako

vzdrţevanje ločnic med religioznimi in nereligioznimi ter moralna diferenciacija

postaneta najbolj izrazita tam, kjer je moč zaznati znatne variacije v moralnem

ravnanju vrstnikov. V takšnem druţbenem kontekstu redkost krepostnega vedenja

oz. ravnanja lahko poveča vrednost oz. pomen le-tega in motivira religiozno

aktivne posameznike, da postavijo jasne ločnice med seboj in ostalimi »grešniki«

s tem, ko izkazujejo konformnost do druţbenih norm (ibidem).

Za znaten negativen učinek zbira religioznosti na moč le-te v brzdanju

deviantnosti oz. delinkventnosti Tittle in Welch ne najdeta pojasnitve, vendar

zaradi konsistentnosti z drugimi rezultati raziskave tega rezultata ne zavrneta

(1983, str. 674−676).

Tittle in Welch sta zaključila: »Skupek vseh rezultatov raziskave sugerira, da ima

religioznost največji učinek na deviantnost v druţbenem okolju, ki je tako

sekularizirano kot dezorganizirano oz., kadar v specifičnem kontekstu

prevladujejo splošna normativna negotovost, nizka stopnja socialne integracije,

57

generalizirana percepcija nizke konformnosti in visok deleţ nereligioznih

posameznikov.« (1983, str. 674).

Dalje sta pojasnila, zakaj religija najmočneje učinkuje na konformnost

posameznikov prav v druţbenem okolju, ki je tako sekularizirano kot

dezorganizirano: »Generiranje konformnosti posameznikov ni imanentno zgolj

religioznosti, namreč nekatera socialna okolja inkorporirajo lastnosti, ki

spodbujajo konformno vedenje oz. ravnanje v splošno shemo druţbene

organizacije, zatorej lahko religioznost razločno učinkuje na konformnost zgolj

takrat, kadar širšemu druţbenemu okolju primanjkuje mehanizmov, ki navadno

brzdajo deviantnost.« (ibidem).

4.3.5 Ponovno formuliranje religiozno integriranega družbenega okolja kot

faktorja vpliva na odnos med religioznostjo in delinkventnostjo

Stark (1996) je v lastni študiji skušal ponovno najti empirične dokaze »hipotezi

moralne skupnosti«, t. j. domnevi, da religioznost vpliva oz. učinkuje na

delinkventnost v odvisnosti od stopnje verske integriranosti okolja (1996, str.

163−173).

Avtor je podal predpostavko: »Religiozni posamezniki bodo v primerjavi z

nereligioznimi manj nagnjeni k delinkventnim dejanjem, vendar zgolj v druţbenih

skupnostih, kjer je večina populacije religiozno dejavna.« (1996, str. 165).

Tokrat je avtor v študiji uporabil vzorec 11.955 dijakov, podatke pa je pridobil iz

nacionalne študije, opravljene v letu 1980 (1983, str. 168).

Kot mero religioznosti je Stark apliciral cerkveno navzočnost, medtem ko je

indikator delinkventnosti tvoril odziv respondentov na trditev: »Bil/a sem ţe v

resnem nasprotju z zakonom.« Ob tem je analiza meritev, ki jo je apliciral Stark,

temeljila na preprosti frekvenčni tehniki, pri čemer je avtor izvedel kriţno

tabulacijo med cerkveno navzočnostjo in delinkventnostjo ter uporabil gama

58

statistični test za izračun gama koeficientov za določitev statistične

signifikantnosti rezultatov (1983, str. 169−172).

Ob aplicirani analitični metodologiji je Stark prišel do rezultatov, ki so pokazali

(Tabela 25), da je stopnja cerkvenega članstva pribliţno 60 % na vzhodu,

srednjem zahodu in jugu ZDA, medtem ko se le-ta spusti v gorati regiji (ang.

Mountain region) na 48 % in na 36 % v t. i. necerkvenem pasu oz. pacifiški regiji

(ang. Pacific region). Istočasno so rezultati pokazali, da je odstotek tistih, ki so se

izjasnili za nereligiozne, pribliţno isti na vzhodu, srednjem zahodu in jugu

(pribliţno 6 %), medtem ko se je stopnja zvišala za gorato regijo (11,5 %) in

posebej pacifiško regijo (14,1 %) (1996, str. 169).

Tabela 25: Regionalni religiozni vzorec in učinki religioznosti.

Vzhodna

regija

Osrednje-

zahodna

regija

Južna

regija

Gorata

regija

(ang.

Mountain

region)

Pacifiška

regija

(ang.

Pacific

region)

Religiozni (Stark, 1987) 62 % 59 % 61 % 48 % 36 %

Nereligiozni (Kosmin,

1991)

6,2 % 6,9 % 5,5 % 11,5 % 14,1 %

Koeficienti povezanosti

(gama) med cerkveno

navzočnostjo in

delinkventnostjo

−,32**

−,36**

−,39**

−,23*

−,02

*p < 0,05 **p < 0,01

Vir: Stark, R (1996): Religion as Context: Hellfire and Delinquency One More Time. Sociology of Religion, 57, str. 169.


Stark je prišel do rezultatov, ki so pokazali (Tabela 25), da obstaja močna

negativna korelacija med cerkveno navzočnostjo in delinkventnostjo na vzhodu,

srednjem zahodu in jugu ZDA, zmerno negativna korelacija v gorati regiji,

medtem ko korelacija povsem izgine v pacifiški regiji (ibidem).

59

Karta 3: Cenzusne regije ZDA.

Vir: Pridobljeno 20. 10. 2010,

http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:United_States_Administrative_Divisions_unnumbered.png.

Dalje je Stark ob aplikaciji navedene analitične metodologije prišel do rezultatov,

ki so pokazali (Tabela 26), da obstaja negativna korelacija med religioznostjo in

delinkventnostjo v »nepacifiških« regijah ZDA, preverjeno za spol, raso in versko

pripadnost, medtem ko je korelacija, kontrolirana za spol, versko pripadnost in

raso, v pacifiški regiji pokazala šibko povezanost oz. neobstoj povezanosti med

religioznostjo in delinkventnostjo (1996, str. 169−170).

60

Tabela 26: Korelacija (gama) med religioznostjo in delinkventnostjo, preverjeno za

geografsko regijo ZDA, spol, versko pripadnost in raso.


Enkrat ali

večkrat na

teden

Enkrat ali

večkrat na

mesec

Enkrat ali

večkrat v

letu

Nikoli Gama

Nacionalna raven 2,3 % 3,4 % 4,8 % 6,4 % −,31**

Vzhodna regija 1,4 % 3,2 % 3,9 % 4,6 % −,32**

Osrednje-zahodna regija 3,2 % 2,7 % 6,9 % 1,0 % −,36**

Juţna regija 2,1 % 3,9 % 4,9 % 8,3 % −,39**

Gorata regija 2,3 % 5,2 % 5,9 % 4,1 % −,23**

Pacifiška regija 2,4 % 3,9 % 2,7 % 2,7 % −,02**

Fantje (NP) 4,4 % 5,5 % 9,4 % 10,8 % −,30**

Fantje (P) 5,4 % 5,1 % 5,6 % 5,0 % -,02**

Dekleta (NP) 0,7 % 1,5 % 1,5 % 2,1 % −,33**

Dekleta (P) 0,3 % 2,4 % 0,7 % 0,5 % -,02**

Protestanti (NP) 3,0 % 3,6 % 4,4 % 5,3 % −,17**

Protestanti (P) 3,5 % 2,2 % 3,9 % 3,0 % -,02**

Katoličani (NP) 1,2 % 3,2 % 7,4 % 5,9 % −,52**

Katoličani (P) 1,6 % 6,6 % 1,7 % 2,8 % -,12**

Belopolti (NP) 2,1 % 3,2 % 5,2 % 7,8 % −,39**

Belopolti (P) 1,7 % 2,2 % 2,1 % 2,1 % −,04**

Temnopolti (NP) 1,7 % 2,6 % 3,5 % 4,8 % −,29**

Temnopolti (P) (zgolj 171 subjektov, premalo za analizo)

(NP)-Nepacifiška regija (P)-Pacifiška regija

*p < 0,05 **p < 0,01

Vir: Stark, R. (1996): Religion as Context: Hellfire and Delinquency One More Time. Sociology of Religion, 57, str. 170.

Pridobljeno 3. 6. 2010, htpp://www.jstor.org.

Stark je na podlagi podatkov zajetega vzorca analiziral razmerje med cerkveno

navzočnostjo in odzivom respondentov na vprašanje: »Kolikokrat (če sploh) ste v

preteklih tridesetih dneh uţivali alkohol (pivo, vino, ţgane pijače)?« (1996, str.

170−171).

Ob aplicirani predhodno omenjeni metodologiji je Stark prišel do rezultatov, ki so

pokazali (Tabela 27), da obstaja močna negativna korelacija med cerkveno

navzočnostjo in uţivanjem alkohola, preverjeno za protestante, tako tiste ţiveče v

pacifiški regiji kot ţiveče v preostalih regijah ZDA, medtem ko so rezultati,

preverjeni za katolike, pokazali neobstoj korelacije (1996, str. 171).

61

Tabela 27: Korelacija (gama) med cerkveno navzočnostjo in odstotkom tistih, ki niso pili

alkohola v zadnjih tridesetih dneh, preverjeno za versko pripadnost in geografsko

regijo ZDA.


Enkrat ali

večkrat na

teden

Enkrat ali

večkrat na

mesec

Enkrat ali

večkrat v

letu

Nikoli Gama

Protestanti 37,6 % 19,7 % 21,5 % 20,8 % −,21**

Katoličani 15,5 % 12,4 % 14,8 % 16,9 % −,02**

Protestanti (NP) 36,8 % 19,5 % 20,9 % 20,8 % −,21**

Protestanti (P) 45,1 % 21,7 % 24,6 % 20,6 % −,26**

(NP)-Nepacifiška regija (P)-Pacifiška regija

*p < 0,05 **p < 0,01

Vir: Stark, R. (1996): Religion as Context: Hellfire and Delinquency One More Time. Sociology of Religion, 57, str. 171.


Stark se je ob rezultatih analize spraševal, kako to, da je učinek religioznosti na

uţivanje alkohola mladostnikov »imun« na religiozni kontekst zahodne obale

ZDA, in predpostavil, da odgovor leţi v odnosu staršev mladostnikov do alkohola.

Tako naj bi, kot je bil prepričan, večina protestantov gojila močan negativen

odnos do pitja alkohola. Dalje je avtor pojasnil: »Kar se zdi kot neposreden učinek

religije, je verjetno v znatni meri indirekten učinek, saj protestantsko ozadje

staršev oblikuje druţinske norme v povezavi s konzumiranjem alkohola.« (1996,

str. 171).

Stark je analiziral razmerje med cerkveno navzočnostjo in uţivanjem marihuane,

pri čemer je prišel do rezultatov, ki so (Tabela 28) ob aplicirani identični

metodologiji32

pokazali, da obstaja močna negativna korelacija med navedenima

spremenljivkama za protestante in katolike na nacionalni ravni ter za protestante

in katolike z zahodne obale ZDA oz. iz pacifiške regije (1996, str. 172).

32

Avtor v članku ne navede mere uţivanja marihuane.

62

Tabela 28: Korelacija (gama) med cerkveno navzočnostjo in uživanjem marihuane,

preverjeno za versko pripadnost in geografsko regijo ZDA.


Enkrat ali

večkrat na

teden

Enkrat ali

večkrat na

mesec

Enkrat ali

večkrat v

letu

Nikoli Gama

Protestanti 60,5 % 41,2 % 40,0 % 36,4 % −,28**

Katoličani 47,9 % 37,5 % 31,0 % 32,9 % −,22**

Protestanti (P) 50,2 % 35,7 % 37,7 % 30,5 % −,25**

Katoličani (P) 39,8 % 23,8 % 40,2 % 16,5 % −,23**

(P)-Pacifiška regija

*p < 0,05 **p < 0,01

Vir: Stark, R. (1996), Religion as Context: Hellfire and Delinquency One More Time. Sociology of Religion, 57, str. 172.


Ob rezultatih analize je Stark ugotavljal, da ni mogoče preprosto generalizirati

razlage o alkoholu »sovraţnih« domovih glede na korelacijo med cerkveno

navzočnostjo in uţivanjem marihuane ter zatrdil, da sam ne najde razlage, zakaj

religija učinkuje na uţivanje drog v socialnem kontekstu, kjer religija ne učinkuje

na druge vrste delinkventnega vedenja (1996, str. 172).

Dalje je Stark ob skupku rezultatov študije izpostavil, da je nedvomno moč

pričakovati obstoj »moralnih skupnosti« tudi na zahodni obali ZDA oz. v pacifiški

regiji in da je v tem smislu regija »surova« mera »religiozne klime«. Vendar, kot

je nadaljeval: » … surova, kot se zdi, kljub temu producira predpostavljene

variacije v učinkovanju religioznosti.« (1996, str. 172−173).

4.3.6 Povzetek specifičnih odzivov na raziskavo Hirschija in Starka

Predhoden pregled študij predstavlja dialog med druţboslovnimi raziskovalci o

»hipotezi peklenskega ognja«, ki sta jo podala Hirschi in Stark (1969). V iskanju

alternativne interpretacije ugotovitev slednjih avtorjev je bilo posledično testirano

in identificirano več pomembnih vplivnih faktorjev v skladu s funkcionalističnim

pogledom o pozitivnih funkcijah religije v druţbi. Razviti so bili novi koncepti,

kot so anti-asketska delinkventnost, moralna skupnost in normativna negotovost,

63

da bi tako pojasnili, da učinek religioznosti na delinkventnost variira v odvisnosti

od tipa delinkventnega dejanja oz. »religiozne klime« v danem druţbenem

kontekstu.

Izpostavimo lahko, da je vzporedno s to linijo raziskovanja nastala obseţna

literatura, ki je zadevala isti bivariantni odnos. Nekateri raziskovalci so opravili

temeljit pregled celotnega korpusa literature, katerih »pregledne študije« bomo

predstavili v naslednjem poglavju. Prikazan bo nabor preglednih študij, povzet po

Pickeringu (2005) glede na njegovo kvalifikacijo njihove pomembnosti.

4.4 DRUGA POMEMBNA LITERATURA (»PREGLEDNE ŠTUDIJE«)33

Tittle in Welch (1983) sta v študiji prvotno preučila vso razpoloţljivo literaturo

njunega časa, ki je zadevala odnos med religioznostjo in deviantnostjo oz.

delinkventnostjo, ter pri tem prišla do ugotovitev, da od skupnega števila 65-ih

študij le 10 študij ni poročalo o signifikantnem negativnem odnosu med

religioznostjo in deviantnim oz. delinkventnim vedenjem.

Avtorja sta zaključila, da so dokazi izredno konsistentni v rezultatih, ki kaţejo, da

je religioznost povezana z deviantnim oz. delinkventnim vedenjem. »Dejansko so

se le redke spremenljivke v druţbenih znanostih izkazale za boljše napovedovalke

kršenja pravil.« (1983, str. 654).

Medtem ko sta se Tittle in Welch (1983) v pregledu študij osredotočila zgolj na

preučevanje razmerja med empiričnimi potrditvami in zavrnitvami obstoja

korelacije med religioznostjo in deviantnostjo oz. delinkventnostjo, so se nekatere

nedavne študije (Johnson et. al., 2000; Baier in Wright, 2001) prav tako

osredotočile na aplicirano metodologijo ter izpopolnile lastno analitično

metodologijo.

33


64

4.4.1 »Sistematični pregled«

Johnson in sodelavci (2000) so skušali povzeti obstoječo literaturo, ki obravnava

odnos med religioznostjo in delinkventnostjo ter uporablja inovativno metodo,

imenovano »sistematični pregled« (ang. systematic review). Ta pregledna

strategija, kot so zatrdili avtorji, uporablja metodo, ki dopušča kvantitativen in

ponovljiv pregled specifične literature, kar minimizira moţnost pristranskosti oz.

omogoči manj subjektiven pregled. Johnson in sodelavci so si kot primarni cilj

študije zastavili raziskati aplicirane mere religioznosti v študijah in učinke

aplicirane metodologije na ugotovitve študij (2000, str. 35−45).

Avtorji so iz bazena študij odbrali 40 takih, ki so ustrezale zahtevanim kriterijem:

preučevale so učinek religioznosti na delinkventnost in so bile objavljene med

januarjem 1985 in decembrom 1997; vsebovale so vsaj eno izmed kvantitativnih

spremenljivk, pri čemer je bila kvantitativna spremenljivka definirana kot

spremenljivka, za katero so bili zbrani podatki znotraj skupine subjektov;

temeljile so na vzorcu, ki so ga sestavljali zgolj mladostniki, mlajši od dvajset let,

in je bil zajet na območju ZDA (2000, str. 36).

Johnson in sodelavci so aplicirali sledeče mere, ki so vključevale: kvaliteto študije

(določena na podlagi indeksa, sestavljenega iz 11 metodoloških postavk, npr.

odsotnost dvoumnosti v pogledu kavzalnega sklepanja, uporaba longitudinalnih

podatkov, opis oz. specifikacija zanesljivosti meritev, uporaba multivariantne

statistične metode ...); vlogo mer religioznosti (ali so le-te centralne ali periferne

glede na študijo); učinke mer religioznosti (ali je odnos med religioznostjo in

delinkventnostjo specificiran, ali obstaja pozitiven, negativen ali recipročen odnos

med religioznostjo in delinkventnostjo); dimenzije mer religioznosti (cerkvena

navzočnost, molitev, pripadnost ...); število faktorjev, ki merijo stopnjo

religioznosti in zanesljivost mer religioznosti (2000, str. 36−45).

Ob apliciranih merah »sistematičnega pregleda« so Johnson in sodelavci prišli do

rezultatov, ki so pokazali, da v večini študij ni obstajala dvoumnost v pogledu

kavzalnega sklepanja, da je bila v večini študij aplicirana multivariantna

statistična metoda in so bili v vseh študijah interpretirani statistični rezultati, kar je

65

vodilo do zaključkov v člankih. Poleg tega so študije kazale tudi nekatere pereče

slabosti, in sicer so bili v zgolj petih študijah uporabljeni longitudinalni podatki, v

dveh študijah je bil apliciran test pristranskosti metode, medtem ko v polovici

študij ni bilo opravljenega testa zanesljivosti apliciranih mer (2000, str. 41).

Johnson in sodelavci so prišli do rezultatov, ki so glede vloge mer religioznosti

pokazali, da je večina študij obravnavala religiozne spremenljivke kot centralni

fokus študije oz. kot centralne razlagalne spremenljivke (2000, str. 42).

Glede apliciranih dimenzij religioznosti so Johnson in sodelavci prišli do

rezultatov, ki so pokazali (Tabela 29), da sta cerkvena navzočnost in religiozna

izraznost najbolj pogosto uporabljani meri religioznosti, temu sledita molitev in

participacija v religioznih aktivnostih, medtem ko sta bili najmanj uporabljani

meri religioznosti branje Biblije in verska pripadnost (2000, str. 43).

Tabela 29: Dimenzije religioznosti.

Da Ne

Frekventnost Odstotek Frekventnost Odstotek

Cerkvena navzočnost 26 65,00 14 35,00

Verska izraznost 34 85,00 6 15,00

Verska pripadnost 9 22,00 31 77,50

Molitev 14 35,00 17 65,00

Študija religioznih tekstov 9 22,50 31 77,50

Verske aktivnosti 11 27,50 29 72,50

Vir: Johnson, B. R., De Li, S., Larson D. B. in McCullough, M. (2000): A Aystematic Review of the Religiosity and

Delinquency Literature: A Research Note. Journal of Contemporary Criminal Justice, str. 43. Pridobljeno 3. 6. 2010,

http://ccj.sagepub.com.

Kar zadeva število apliciranih faktorjev religioznosti, so Johnson in sodelavci

prišli do rezultatov, ki so pokazali (Tabela 30), da sta bila v manj kot v polovici

študij aplicirana več kot dva faktorja mer religioznosti, posledično pa je bil v rahlo

več kot polovici študij apliciran zgolj en faktor mer religioznosti (2000, str.

43−44).

http://ccj.sagepub.com/

66

Tabela 30: Število faktorjev mer religioznosti.

Število faktorjev Frekventnost Odstotek

1 8 20,0

2 13 32,5

3 4 10,0

4+ 15 37,5

SKUPAJ 40 100,0

Vir: Johnson, B. R., De Li, S., Larson, D. B. in McCullough, M. (2000): A Aystematic Review of the Religiosity and

Delinquency Literature: A Research Note. Journal of Contemporary Criminal Justice, 16, str. 43. Pridobljeno 3. 6. 2010,


Kar zadeva učinke mer religioznosti, so Johnson in sodelavci prišli do rezultatov,

ki so pokazali (Tabela 31), da je bil v 30-ih od 40-ih študij ugotovljen statistično

signifikanten negativen učinek religioznosti na delinkventnost, medtem ko je bil

le v petih študijah ugotovljen neobstoj učinka. Zgolj v eni študiji je bil ugotovljen

pozitiven učinek religioznosti na delinkventnost (2000, str. 42−43).

Tabela 31: Učinek spremenljivk religioznosti na delinkventnost.

Frekventnost Odstotek

Učinek oz. vpliv ni specificiran 1 2,5

Učinek oz. vpliv ne obstaja 5 12,5

Obstaja negativen oz. inverzen učinek oz. vpliv 30 75,0

Obstaja pozitiven učinek oz. vpliv 1 2,5

Obstaja recipročen učinek oz. vpliv 3 7,5

SKUPAJ 40 100,0

Vir: Johnson, B. R., De Li, S., Larson, D. B. in McCullough, M. (2000). A Aystematic Review of the Religiosity and



Johnson in sodelavci so ob aplikaciji analize kriţne tabulacije preučili interakcijo

med dimenzijami religioznosti in učinkom spremenljivk religioznosti na

delinkventnost. Raziskali so vpliv aplicirane metodologije na ugotovitve študij,

pri čemer so prišli do rezultatov, ki so pokazali (Tabela 32), da je bilo pri vseh

študijah, ki so vključevale večdimenzionalno mero religioznosti, ugotovljen



67

negativen učinek religioznosti na delinkventnost. V študijah, ki so merile manj kot

štiri dimenzije religioznosti ali so vključevale zgolj enodimenzionalno mero

religioznosti, je bil ugotovljen deljen učinek oz. je bil ta nedoločen (2000, str.

44−45).

Tabela 32: Križna tabulacija dimenzij religioznosti in učinkov religioznosti na

delinkventnost.

Učinek religioznih spremenljivk na delinkventnost

Dim

enzije

relig

iozn

osti

Ni

specificira

n

Učin

ek n

e

ob

staja

Neg

ativ

en

učin

ek

Po

zitiven

učin

ek

Rec

ipro

čen

učin

ek

SK

UP

AJ

1 1 2 9 1 1 13

2 0 1 8 0 1 11

3 0 2 4 0 1 7

4 0 0 1 0 0 1

5 0 0 5 0 0 5

6 0 0 3 0 0 3

SKUPAJ 1 5 30 1 3 40




Tabela 33: Križna tabulacija testa zanesljivosti meritev in učinkov religioznosti na

delinkventnost.

Učinek religioznih spremenljivk na delinkventnost

Test

zan

esljivo

sti

mer

relig

iozn

osti

Ni

specificira

n

Učin

ek n

e

ob

staja

Neg

ativ

en

učin

ek

Po

zitiven

učin

ek

Rec

ipro

čen

učin

ek

SK

UP

AJ

Ne 1 5 17 1 3 27

Da 0 0 13 0 0 13

SKUPAJ 1 5 30 1 3 40






68

Avtorji so ţeleli priti do ugotovitev, ali študije, v katerih je apliciran test

zanesljivosti meritev, generirajo rezultate, ki se sistematično razlikujejo od

rezultatov študij, v katerih ni bilo apliciranega testa zanesljivosti. Rezultati so

pokazali (Tabela 33), da je v 13-ih študijah, v katerih je bil apliciran test

zanesljivosti meritev, bil ugotovljen negativen učinek religioznosti na

delinkventnost. Nasprotno je preostalih 27 študij, v katerih ni bilo apliciranega

testa zanesljivosti, dalo rezultate, ki so pokazali, da ima religioznost negativen

učinek na delinkventnost, da religioznost ne učinkuje na delinkventnost, da je

učinek religioznosti na delinkventnost recipročen ali da religioznost pozitivno

učinkuje na delinkventnost (2000, str. 44, 45).

Johnson in sodelavci so na podlagi rezultatov »sistematičnega pregleda«

zaključili, da so mnoge študije še vedno »okuţene« s številnimi metodološkimi

problemi, saj lahko raziskovalna metodologija pomembno vpliva na rezultate

študij, metodološke pomanjkljivosti nekaterih študij pa lahko privedejo do

različnih ugotovitev. Avtorji so ugotavljali: »Rezultati pričujočega pregleda

sugerirajo, da so in-konsistentne ugotovitve, ki zadevajo učinek oz. vpliv

religioznosti na delinkventnost, vsaj delno posledica različnih raziskovalnih

strategij, apliciranih v socioloških in kriminoloških raziskavah.« (2000, str. 46).

Dalje so Johnson in sodelavci zaključili: »Kljub navedenim metodološkim

razlikam so rezultati pregleda pokazali, da je večina študij generirala ugotovitve,

da obstaja negativno razmerje med religioznostjo in delinkventnostjo, posebej

študije, v katerih se je kazal višji nivo kvalitete metodološkega aparata.« (ibidem).

4.4.2 Meta-analiza

Baier in Wright (2001) sta izvedla meta-analizo študij, ki so raziskovale učinke

religioznosti na kriminaliteto oz. delinkvenco, pri čemer sta sistematično odbirala

in sintetizirala ugotovitve le-teh.

69

Baier in Wright sta se v študiji osredotočila na dve vprašanji: »Katera je smer

učinkovanja religioznosti na kriminaliteto ter kakšna je magnituda učinkovanja;

čemu predhodne študije variirajo v oceni tega učinka?« (2001, str. 4−16).

Izhajajoč iz ugotovitev Starka in sodelavcev sta Baier in Wright predpostavila, da

bodo študije, opravljene ob pacifiški obali oz. t. i. »necerkvenem pasu«, pokazale

niţje stopnje brzdajočega učinka religioznosti kot tiste, opravljene drugod v ZDA,

oz. da bodo študije, ki analizirajo podatke predominantno religioznih vzorcev,

pokazale višje stopnje učinkovanja religioznosti. Dalje sta avtorja na podlagi

študije Burketta in Whita predpostavila, da bodo študije, ki so raziskovale vpliv

religioznosti na kriminaliteto, ki ni usmerjena zoper osebo oz. osebe, poročale o

višji stopnji brzdajočega učinka religioznosti kot študije, ki so preučevale vpliv

religioznosti na kriminaliteto, usmerjeno zoper osebo oz. osebe in privatno

lastnino. Poslednja predpostavka avtorjev je izhajala iz ugotovitev meta-analize,

ki sta jo opravila Wells in Rank, in sicer sta predpostavila, da na variacije v oceni

učinkovanja religioznosti na deviantnost oz. delinkventnost vplivajo metodološke

razlike študij (2001, str. 6−7).

Baier in Wright sta tako odbrala 60 študij, ki so vključevale mero asociacije med

religioznostjo in deviantnostjo oz. delinkventnostjo ter so bile objavljene med leti

1962 in 1998 (2001, str. 8−11).

Kot odvisno spremenljivko sta Baier in Wright določila učinek oz. vpliv

religioznosti na deviantnost oz. delinkventnost, medtem ko so neodvisno

spremenljivko predstavljale različne karakteristike študije (leto zbira podatkov, tip

vzorca/verjetnosti ali neverjetnosti, velikost vzorca, regija, v kateri je bil vzorec

zajet, deleţ belopoltih v vzorcu, deleţ moških/fantov v vzorcu, izobrazbena

selektivnosti (ali je bil vzorec zajet v srednji šoli ali na fakulteti), religiozna

selektivnost (ali je bil vzorec vnaprej odbran med religioznimi oz. pripadniki

cerkve), tip kriminalnega dejanja (ali je kriminalno dejanje usmerjeno zoper osebo

ali nasprotno) (2001, str. 7−12).

Da bi avtorja ocenila magnitudo učinka religioznosti na deviantnost oz.

delinkventnost ter določila smer učinkovanja kot predhodno naveden cilj meta-

70

analize, sta analizirala frekvenčne distribucije velikosti učinkov religioznosti na

deviantnost oz. delinkventnost za vse študije, zajete v vzorcu. Predhodno sta, da bi

bilo moč statistično poenotiti izračunane asociacije med religioznostjo in

deviantnostjo oz. delinkventnostjo za vseh 60 študij, izračunala Pearsonsov

koeficient korelacije-r34

za tiste študije, ki izvorno niso uporabljale te statistike

(2001, str. 12−14).

Ob analizi frekvenčnih distribucij študij sta Baier in Wright prišla do rezultatov,

ki so pokazali, da nobena izmed študij ni poročala o pozitivnem učinku

religioznosti na deviantnost oz. delinkventnost, pribliţno dve tretjini vseh študij je

poročalo o negativnem učinku v razponu med r = − 0,05 do r = − 0,20, medtem ko

je povprečna poročana vrednost učinka religioznosti na deviantnost oz.

delinkventnost znašala r = − 0,12 (SD = 0,09) (2001, str. 14).

Baier in Wright sta ob tem, da bi raziskala, čemu študije variirajo v oceni učinka

religioznosti na deviantnost oz. delinkventnost, testirala predhodno navedene

hipoteze oz. predpostavke s pomočjo regresije35

. In sicer sta analizirala vpliv

različnih karakteristik študij oz. neodvisnih spremenljivk (teoretskih in

metodoloških) na učinek religioznosti v brzdanju deviantnosti oz. delinkventnosti,

pri čemer sta vpliv ocenila s pomočjo bivariantnih oz. multivariantnih enačb

vpliva (2001, str. 14−16).

Ob izračunu bivariantnih in multivariantnih enačb sta Baier in Wright prišla do

rezultatov, ki so pokazali (Tabela 34), da so študije z visoko religiozno

selektivnostjo vzorca prišle do rezultatov, ki so kazali negativnejši (bolj brzdajoč)

učinek religioznosti na deviantnost oz. delinkventnost kot študije, katerih vzorec

je bil zajet v »pacifiški regiji« ZDA. Dalje so rezultati pokazali, da bodo študije,

ki raziskujejo vpliv religioznosti na deviantnost oz. delinkventnost, usmerjeno

zoper osebo/osebe, pokazale negativen (brzdajoč) učinek (2001, str. 14−15).

34

Podrobneje o tej statistični metodi glej: Bajt, A. in Štiblar, F. (2002). Statistika za družboslovce.

Ljubljana: GV Zaloţba. str. 110− 111. 35

Več o regresiji glej: Bajt, A. in Štiblar, F. (2002). Statistika za družboslovce. Ljubljana: GV

Zaloţba, str. 113−128.

71

Kar zadeva vpliv metodoloških spremenljivk, sta Baier in Wright ob izračunu

bivariantnih in multivariantnih enačb prišla do rezultatov, ki so pokazali (Tabela

34), da tip vzorca, deleţ fantov/moških v vzorcu, vzorec, zajet med srednješolci,

in vzorec, zajet med študenti, nimajo signifikantnega vpliva na učinek

religioznosti na deviantnost oz. delinkventnost. Rezultati so pokazali, da so z

oddaljevanjem leta zbiranja podatkov študije prišle do rezultatov, da religija

močneje brzda deviantnost oz. delinkventnost (za bivariantno analizo). S tem, ko

se je povečal deleţ belopoltih v vzorcu, so študije prišle do rezultatov, ki so kazali

manjši brzdajoči učinek religioznosti (za multivariantno analizo). Ko se je

povečala obseţnost vzorca, zajetega v študijah, so le-te prišle do rezultatov, ki so

kazali manjši brzdajoči učinek religioznosti na deviantnost oz. delinkventnost

(2001, str. 15).

Tabela 34: Regresija učinkov religioznosti na deviantnost oz. delinkventnost in različnih

karakteristik študij.

Karakteristike študij Bivariantna analiza Multivariantna analiza

Teoretske spremenljivke

Religiozno selektiven vzorec −,30** (−,10; ,038) −,45** (−,16; ,048)

Vzorec, zajet v pacifiški regiji -,14** -(,04; ,031) -,12** -(,03; ,033)

Kriminalnost, usmerjena zoper

osebo/osebe

−,15** (−,03; ,021) −,24** (−,04; ,021)

Metodološke spremenljivke

Leto zbira podatkov −,24** -(,00; ,001) −,01** -(,00; ,001)

Naključnostni vzorec -,06** -(,02; ,029) −,22** (−,06; ,048)

Velikost vzorca -,24** -(,02; ,008) -,35** -(,03; ,010)

Deleţ moških/fantov v vzorcu -,20** -(,15; ,091) -,13** -(,11; ,092)

Deleţ belopoltih v vzorcu -,12** -(,05; ,064) -,25** -(,13; ,060)

Vzorec, zajet med srednješolci -,15** -(,03; ,023) −,30** (−,06; ,051)

Vzorec, zajet med študenti −,13** (−,03; ,027) −,39** (−,09; ,057)

R2

-,37** -(.09, .067)

F -test -2,46** -(.09, .057)

Celice v tabeli predstavljajo standardizirane (beta) koeficiente (nestandardizirani koeficienti in

standardne deviacije v oklepajih).

*p < 0,05 **p < 0,01

Vir: Baier, C. J. in Wright, B. R. E. (2001): If You Love Me, Keep My Commandments: A Meta-Analysis of the Effect of

Religion on Crime. Journal of Research in Crime and Delinquency, 38, str. 15. Pridobljeno 4. 6. 2010,

http://jrc.sagepub.com.


72

Baier in Wright sta tako na podlagi rezultatov meta-analize ugotovila, da obstaja

statistično signifikanten zmerno negativen učinek oz. vpliv religioznosti na

delinkventnost; dalje sta ugotovila, da bodo študije, katerih vzorec je zajet med

predominantno religioznimi, kazale signifikantno močnejše ocene brzdajočega

učinka religioznosti, študije, ki preučujejo delinkventnost, ki ni usmerjena zoper

osebo/osebe, bodo poročale o signifikantno močnejšem brzdajočem učinku

religioznosti, ter da bodo študije, ki bodo zajele manjši in rasno raznolik vzorec,

poročale o signifikantno močnejšem brzdajočem učinku religioznosti (2001, str.

16).

Avtorja sta ob koncu študije izpostavila metodološki vprašanji, ki sta se porajali

ob rezultatih meta-analize in bi lahko določali smer raziskovanja v prihodnjih

raziskavah odnosa med religioznostjo in deviantnostjo oz. delinkventnostjo. In

sicer: zakaj študije z več belopoltimi subjekti poročajo o niţjih stopnjah

brzdajočega učinka religioznosti; zakaj študije z obseţnejšim vzorcem poročajo o

manjšem učinku religioznosti (2000, str. 16−17).

Baier in Wright sta predlagala moţnost, da za temnopolte Američane oz. Afro-

Američane obljuba sekularnih in supernaturalnih sankcij igra večjo vlogo v

brzdajočem učinku religiozne participacije ter da so raziskovalci in uredniki

znanstvenih revij bolj nagnjeni k priznavanju in objavljanju študij, v katerih je bil

ugotovljen nični učinek na podlagi obseţnejšega vzorca (2001, str. 17).

4.4.3 Povzetek druge pomembne literature

Obravnavane študije so skupaj zajele 123 empiričnih raziskav, pri čemer so

kumulativne ugotovitve pokazale, da obstaja konsistenten negativen zmeren

odnos med religioznostjo in delinkventnostjo oz., da obstaja precejšen konsenzus,

kar zadeva literaturo, ki obravnava tozadeven odnos.

Kar zadeva metodološke probleme oz. pomanjkljivosti raziskav, bi lahko v skladu

z ugotovitvami »pregledne študije« (Johnson et. al., 2000) navedli pogosto

aplikacijo enodimenzionalnih mer religioznosti, in sicer cerkvene navzočnosti.

73

Prav tako bi lahko kot pomanjkljivost navedli zgolj redko longitudinalno izvedbo

študij in neuporabo indikatorjev zanesljivosti meritev ter indikatorjev napake

meritev.

Pomen kvalitete metodološkega aparata ima še toliko večjo teţo zaradi ugotovitev

Johnsona in sodelavcev (2000), da kvalitetnejši metodološki aparat konsistentno

generira ugotovitve, da je religioznost inverzno povezana z delinkventnostjo.

74

5 ZAKLJUČEK

Dominantne ameriške religije, kot sta krščanstvo in judaizem, z zagotavljanjem

moralnega reda svojim pripadnikom učijo zoper največje število temeljnih

kriminalnih dejanj oz. delinkventnih dejanj. Navedena dejstva dopuščajo

teoretičen sklep, da religiozna participacija brzda deviantnost oz. delinkventnost,

pri čemer je seveda tak sklep vsesplošen in pri tem niso upoštevani moţni vzročni

mehanizmi, ki bi lahko delovali.

Prav tako bi lahko kot vsesplošne označili teoretične opredelitve ameriških

druţboslovcev glede odnosa med religioznostjo in delinkventnostjo, saj le-ti

implicirajo, da religioznost vpliva oz. učinkuje na deviantnost oz. delinkventnost

v vseh druţbenih podskupinah in ob vsakršnih okoliščinah. Nasprotno teoretičnim

implikacijam zgodnje empirične raziskave kaţejo razdeljenost v ocenah učinka

oz. vpliva religioznosti na delinkventnost, kar bi lahko bila posledica delovanja

mnogih vplivnih faktorjev, ki jih ameriški druţboslovci v teoretičnih opredelitvah

ne identificirajo, medtem ko je nekonsistentnost zgodnjih raziskav deloma tudi

rezultat metodološke nesofisticiranosti kot pristranskosti raziskovalcev. Kritično

branje zgodnje literature tako poraja dvome o vplivu oz. učinku, ki ga ima

religioznost na delinkventnost; lahko bi rekli, da zgodnja literatura vnese zmedo

na to področje druţbenih znanosti.

Dilemo, ki zadeva vpliv religioznosti na delinkventno vedenje, sta skušala

dokončno razrešiti Hirschi in Stark (1969), pri čemer sta ob tolmačenju podatkov

iz svoje raziskave drzno zaključila, da je religioznost nerelevantna za

delinkventnost. Slednja raziskava dobi, kljub predhodni literaturi, ki kaţe

drugačno »sliko«, večjo veljavo. Mnogi raziskovalci jo smatrajo za »dokončno

besedo« na tem področju druţbenih znanosti, ob tem jo nekateri sprejmejo kot

izziv ter skušajo podati alternativne razlage odnosa med religioznostjo in

delinkventnostjo in tako sugerirajo, da je religioznost relevantna za etiologijo

delinkventnosti. Splošno se s člankom Hirschija in Starka (1969), kot navaja Flere

75

(2005a), prične sistematična obravnava odnosa oz. razmerja med religioznostjo in

delinkventnostjo.

Poizkusi izpodbijanja ali modifikacije stališča Hirschija in Starka (1969) gredo v

smeri dokazovanja v skladu s funkcionalističnimi postavkami o pozitivnih

funkcijah religije v druţbi, da religija pod določenimi pogoji vendarle brzda

delinkventnost. Tako sta Burkett in White (1974) prišla do ugotovitev, da je

pomemben vplivni faktor tip delinkventnega vedenja, kar je sicer izvorna razlaga,

ki sta jo podala Middleton in Putney (1962). Več raziskav potrdi anti-asketsko

hipotezo (Stark, 1996; Baier in Wright, 2001). Dalje je Stark s sodelavci (Stark et.

al., 1982) podal eno izmed najslovitejših modifikacij t. i. hipoteze peklenskega

ognja Hirschija in Starka, temelječo na nekaterih predhodnih poizkusih

modifikacij (Burkett in White, 1974; Higgins in Albrecht, 1977), ki pravi, da

religioznost brzda delinkventnost tam, kjer je druţbeno okolje versko integrirano

in obstaja »moralna skupnost«. Ob tem je v ameriški literaturi podana docela

nasprotujoča hipoteza, ki sta ji Tittle in Welch (1983) našla empirične potrditve in

govorijo o tem, da je vpliv religioznosti na delinkventnost v polnosti realiziran,

kadar je druţbeno okolje sekularizirano in dezorganizirano oz. v razmerah

druţbene anomije. Stark (1996) je sicer našel ponovne potrditve v lastni hipotezi.

Vzporedno s to linijo raziskovanja obstaja številna literatura, ki obravnava isti

bivariantni odnos, pri čemer literaturo identificirajo in analizirajo »pregledne

študije« (Johnson et. al, 2000; Baier in Wright, 2001), na podlagi katerih lahko

zaključimo, da je negativen odnos oz. razmerje med religioznostjo in

delinkventnostjo empirično dokazano dejstvo. Torej »pregledne študije«

potrjujejo vlogo religije kot pomembnega faktorja v spodbujanju konformnosti oz.

brzdanju delinkventnosti in tako kaţejo skladnost empiričnih raziskav in

teoretičnih implikacij o vlogi religioznosti v pogledu delinkventnosti.

Ob tem »pregledne študije« izpostavijo nekatere metodološke oz. analitične

pomanjkljivosti raziskav in njihov vpliv na rezultate, pri čemer je centralna

ugotovitev, da kvalitetnejši metodološki aparat zagotavlja večjo konsistentnost v

navajanju, da je religioznost relevantna za delinkventnost.

76

Splošno lahko raziskave po letu 1969 ocenimo kot pozitivne v smislu nadaljnjega

razvoja v pojasnitvah odnosa med religioznostjo in delinkventnostjo oz. v smislu

izboljšanja teorije religioznosti in delinkventnosti. Seveda skladno z ugotovitvami

»preglednih študij« (Johnson et. al, 2000; Baier in Wright, 2001) obstaja prostor

za izboljšave, kar zadeva analitično metodologijo. Tako bi prihodnje študije

morale temeljiti na velikem, naključno izbranem, nacionalno reprezentativnem

vzorcu, pri čemer bi se podatki zbirali longitudinalno. Nadalje bi študije vsekakor

morale aplicirati indikatorje zanesljivosti meritev in napake meritev kot tudi

multiple indikatorje, ki bi merili multidimenzionalni koncept, kot je religioznost.

Prav tako bi se lahko raziskovalci v študijah bolj fokusirali na vpliv nekaterih

socio-demografskih spremenljivk, kot npr. spol, rasa, socialni status in verska

pripadnost. Predvsem bi bile zanimive analize, kako spol učinkuje na odnos med

religioznostjo ter delinkventnostjo, in še posebej, kakšen je vpliv pripadnosti

različnim religioznim tradicijam.

Izjemen doprinos temu področju druţbenih znanosti bi pomenile raziskave, ki bi

bile opravljene medkulturno. Velik doprinos na tem področju bi bilo obseţnejše

raziskovanje zunaj meja ZDA. Seveda bi tako raziskovanje bilo postavljeno v

drugačen religiozno-kulturni kontekst. Če se omejimo zgolj na Slovenijo, bi bil v

tem smislu v prvi vrsti relevanten slovenski religiozno-kulturni kontekst oz.

poloţaj religije v sodobni slovenski druţbi, ki jo vsekakor določajo elementi

sekularne druţbe. Naslednji relevantni posredujoči faktor bi lahko bil obstoj

»moralne skupnosti«, koncept Starka in sodelavcev (1982), ki ga v slovenskem

prostoru po Fleretu (2005b) ponazarja podeţelje, kjer je še vedno prisotna

tradicionalna religioznost. Regionalna delitev v tem smislu v Sloveniji ne bi bila

relevantna, saj vsaka pokrajina sestoji iz večjih urbanih središč kot ruralnih

območij in tako ne obstaja poseben cerkven oz. necerkven geografski pas.

77

6 LITERATURA

LITERATURA:

(1) Flere, S. (2005a): Religija, družba, posameznik: temelji družboslovne

obravnave verskega pojava. Maribor: Pedagoška fakulteta.

(2) Flere, S. (2005b): Religioznost i delinkventnost: istraţivački rezultati na

populaciji mariborskih studenata. Društvena istraživanja: časopis za opća

društvena pitanja, 14, str. 531−554.

(3) Haralambos, M. in Holborn, M. (2001): Sociologija: teme in pogledi.

Ljubljana: DZS.

(4) Jurca, A. (2009): Religija v ameriških animiranih serijah: primer

Simpsonovih in South Parka. Diplomsko delo, Ljubljana: Fakulteta za

druţbene vede.

(5) Mead, F. S. (1970): Handbook of Denominations in the United States. New

York, ZDA: Abingdon Press.

(6) Smrke, M. (2000): Svetovne religije. Ljubljana: Fakulteta za Druţbene vede.

(7) Steklasa, N. (2004): Religija ameriških predsednikov-primer G. W. Busha.

Diplomska naloga, Ljubljana: Fakulteta za druţbene vede.

ELEKTRONSKI VIRI:

(1) Albrecht, S. L., Chadwick, B. A. in Alcorn, D. S. (1977): Religiosity and

Deviance: Aplication of an Attitude-Behaviour Contingent Consisitency

Model, Journal for the Scientific Study of Religion, 16, str. 263−274.


(2) Allen, D. E. in Sandhu, H. S. (1967): A Comparative Study of Delinquents

and Non-delinquents: Family Affect, Religion and Personal Income, Social

Forces, 46, str. 263−269. Pridobljeno 3. 6. 2010, http://www.jstor.org.

(3) Baier, C. J. in Wright, B. R. E. (2001): If You Love Me, Keep My

Commandments: A Meta-Analysis of the Effect of Religion on Crime,



78

Journal of Research in Crime and Delinquency, 38, str. 3−21. Pridobljeno 4.

6. 2010, http://jrc.sagepub.com.

(4) Burkett, S. R. in White, M. (1974): Hellfire and Delinquency: Another

Look, Journal for the Scientific Study of Religion, 13, str. 455−462.


(5) Ellis, L. (1985): Religiosity and Criminality: Evidence and Explanations of

Complex Relationships, Sociological Perspectives, 28, str. 501−520.


(6) Gannon, T. M. (1967a): Religious Attitude and Behaviour Changes of

Institutional Delinquents, Sociological Analysis, 28, str. 215−225.


(7) General Social Survey (1976), (1990), (2000), (2008). Pridobljeno 20. 10.

2010, http://www.thearda.com.

(8) Higgins, P. C. in Albrecht, G. L. (1977): Hellfire and Delinquency

Revisited, Social Forces, 55, str. 952−958. Pridobljeno 3. 6. 2010,

http://www.ebscohost.com.

(9) Hirschi, T. in Stark, R. (1969): Hellfire and Delinquency, Social Problems,

17, str. 202−213. Pridobljeno 5. 5. 2010, http://www.jstor.org.

(10) Jakoblich, J. b. l. A Framework for Christian Life. Pridobljeno 30. 11. 2010,

http://www.aboutcatholics.com/life_in_christ/framework_christian_life/.

(11) Johnson, B. R., De LI, S., Larson, D. B. in McCullough, M. (2000): A

Systematic Review of the Religiosity and Delinquency Literature: A

Research Note, Journal of the Contemporary Criminal Justice, 16, str.

32−52. Pridobljeno 3. 6. 2010, http://ccj.sagepub.com.

(12) Johnson, B. R., Jang, S. J., Larson, D. B., De Li, S. (2001): Does Adolescent

Religious Commitment Matter? A Re-examination of the Effects of

Religiosity on Delinquency, Journal of Research in Crime and Delinquency,

38, str. 22−43. Pridobljeno 3. 6. 2010, http://www.jstor.org.

(13) Knudten, R. D. in Knudten, M. S. (1971): Juvenile Delinquency, Crime and

Religion, Review of Religious Research, 12, str. 130−152. Pridobljeno 25. 8.

2010, http: //www.jstor.org.








http://www.aboutcatholics.com/life_in_christ/framework_christian_life/



79

(14) Marcos, A. C., Bahr, S. J. in Johnson, R. E. (1986): Test of

Bonding/Association Theory of Adolescent drug Use, Social Forces, 65, str.

135−161. Pridobljeno 25. 8. 2010, http://www.jstor.org.

(15) Medoff, M. H. in Skov, L. I. (1992): Religion and Behaviour: An empirical

analysis, Journal of Socio-Econimics, 21, str. 143−153. Pridobljeno 25. 8.

2010, http://web.ebscohost.com.

(16) Melton, G. J. (2010): American Religion`s Mega-Trends: Gleanings from

Forty Years of Research, str. 1−28. Pridobljeno 20. 10. 2010,

http://www.thearda.com.

(17) Middleton, R. in Putney, S. (1962): Religion, Normative Standards, and

Behaviour, Sociometry, 25, str. 141−152. Pridobljeno 4. 6. 2010,


(18) Pickering, L. E. (2005): Hellfire, home and harm: An investigation of the

interaction between religiosity, family processes, and adolescent deviant

behaviour. A Dissertation Submitted to the Graduate Faculty of Auburn

University in Partial Fulfilment of the Requirements for the Degree of

Doctor of Philosophy. Alabama (USA): Auburn University. Pridobljeno 5.

5. 2010, http://www.ProQuest.com.

(19) Richert, S. P. b. l. The sacraments of the Catholich Church-The Seven

Sacraments. Pridobljeno 20. 10. 2010,

http://catholicism.about.com/od/beliefsteachings/p/The_Sacraments.htm.

(20) Smith, C. (2003): Theorizing Religious Effects Among American

Adolescents, Journal for the Scientific Study of Religion, 42, str. 17−30.


(21) Stark, R. (1996): Religion as Context: Hellfire and Delinquency One More

Time, Sociology of religion, 57, str. 163−173. Pridobljeno 3. 6. 2010,


(22) Stark, R., Kent, L. in Doyle, D. P. (1982): Religion and delinquency: the

ecology of a `lost` relationship, Journal of Research in Crime and

Delinquency, 19, str. 4−24. Pridobljeno 5. 5. 2010, http://jrc.sagepub.com.

(23) The Torah, (2009). Pridobljeno 26. 10. 2010,

http://www.bbc.co.uk/religion/religions/judaism/.





http://www.proquest.com/

http://catholicism.about.com/od/beliefsteachings/p/The_Sacraments.htm



http://www.bbc.co.uk/religion/religions/judaism/

80

(24) Tittle, C. R. in Welch, M. R. (1983): Religiosity and Deviance: Toward a

Contingency Theory of Constraining Effects, Social Forces, 61, str.

653−682. Pridobljeno 5. 5. 2010, http://web.ebscohost.com.

(25) Travers, J. F. in Davis, R. G. (1961): A Study of Religious Motivation and

Delinquency, Journal of Educational Sociology, 34, str. 205−220.


(26) U. S. Religious and Landscape Survey, (2009): The Pew Forum on Religion

& Public Life. Pridobljeno 20. 10. 2010, http://religions.pewforum.org/.



http://religions.pewforum.org/

filozofska fakulteta oddelek za sociologijo · 2017-10-26 · univerze v mariboru, smer zgodovina...

Documents