bilten fbs 04

bilten fbs torek, 19. oktober 2010

5

Pisalo se je leto 2006, ko sem prvič postala del Borštnikovega festivala in oktobra – poleg pečenega kostanja in kuhanega vina – prvič v živo okusila ma-riborsko festivalsko vzdušje. Študentka dramaturgije pač, nekje še bolj na začet-ku svoje vijugave – gledališču in literaturi podrejene – poti, ki se je v štajerski pre-stolnici pridružila ekipi Biltena in skušala ujeti sam ritem festivala. Všeč mi je bil precej natrpan urnik predstav, med pre-mori kava ali dve, po koncu dneva pa – kakopak, saj smo si zaslužili – nekaj ko-zarcev in klepet ali lovljenje vseh občutij na papir vse tja do zgodnjih jutranjih ur. Všeč mi je bil ta neizprosen tempo, ko smo lovili deadline za oddajo prispevkov in obenem – med podajanjem kablov za internet in iskanjem branja vrednih besed – z dramaturškim entuziazmom »špekulirali« o potencialnih dobitnikih nagrad. Skoraj z nekakšno sentimental-nostjo se oziram nazaj, ko smo – pred-vsem na Borštniku prvič prisotna in zato nekoliko (prostorsko) zbegana mladež – pozno v noč neusmiljeno pregrevali zve-ste računalnike ali iskali zadnji kraj pod svobodnimi zvezdami, še dovzeten za naše sproščanje zadnjih atomov moči. Tako je bilo ob letu osorej, pa čez dve in tri leta in tako je (še) danes, ko Festival Borštnikovega srečanja beleži že 45 let na stežaj odprtih gledaliških vrat. Sko-znje so prihajali in odhajali nešteti obrazi, znani in tuji, skoznje se – že lani so bile opazne spremembe, tudi pospremljene z jasnim odobravanjem – prebija čeda-lje več gostujočih ansamblov in mladih umetnikov; vrata so široka in izza njih veje duh ubranega in predanega kolek-tivnega dela. Všeč mi je, da so se večer-nim kulturnim dogodkom pridružili tudi popoldanski in za najmlajše obiskovalce celo jutranji, da (vnovič) srečujem obra-ze izpred štirih let in dežju navkljub dokaj uspešno (in točno po urniku) odkrivam topološke razsežnosti festivalskega do-gajanja. Vrat je vsako leto več in vsa so prava in nanje zagotovo ni potrebno po-lagati pesti. Ker je Borštnik gostoljuben. In preprosto všečen.

Anita Volčanjšek

Uprizoritev Diega de Bree poteka silo-vito in brezobzirno grobo. Ne prizanaša ne gledalcu ne igralcu. Želi neposreden učinek. Ne pušča časa, da bi se spraše-vali po vzrokih, ker so posledice dejanj, ki jih sproducirajo liki, takoj realizirane. Razgaljen oder z vso mašinerijo kar kli-če k asociaciji na izpraznjenost Cencije-ve rodbine. Velika vrata, ki preprečujejo izhod in redkim dovoljujejo pobeg. Pož-rešnost in izprijenost, ki se raztezata od basanja s hrano do kanibalizma, pušča-ta v želodcu gledalca hladne občutke. Režijski posegi Diega de Bree so radi-kalni, tekst je zelo skrajšan in tudi vsa ro-mantičnost Shelleyevega pisanja je pre-sežena z artaudovsko neusmiljenostjo. Z natančno in likovno kompozicijo nam de Brea slika mojstrovino, ki je bila napi-sana iz zaljubljenosti v portret, a bolj ko jo slika, bolj jo želi preplastiti in ji dodati nadpomenov. Morda je težavnost upri-zarjanja romantične dramatike tista, ki je gnala režiserja, da bi v njej odkril možno-sti za interpretacijo svoje poetike. Percy Bysshe Shelley (1792–1822), ži-več v prostovoljnem italijanskem eksi-

Všeč mi je (bilo)! Percy Bysshe Shelley

Cenci

bilten fbs 044 1

Kdo je kaj na FBS

Alja Predan, umetniška direktorica Danilo Rošker, direktor SNG Maribor Lidija Koren, izvršna producentkaKsenija Repina Kramberger, urednica publikacij in spletnih straniMojca Planšak, koordinatorka simpozijev in tujih gostovBranka Nikl Klampfer, producentka mednarodnega programaNevenka Pašek, odnosi z javnostjo in marketingDanijela Grgić, oblikovanje vizualne podobeDarko Štandekar, tehnični vodjaIvan Vinovrški, fotografJanez Klenovšek, fotografFranci Rajh, arhivar

Matej Bogataj in Nebojša Pop-Tasić, voditelja pogovorov o predstavahRobert Titan Felix, voditelj pogovorov o knjižnih novitetah

Gregor Butala, selektor tekmovalnega in spremljevalnega programa

Strokovna žirija Melita Forstnerič Hajnšek, Thomas Irmer, Amelia Kraigher, Katarina Pejović, Marko Peljhan

Žirija za Borštnikov prstan Aleš Jan, Mateja Koležnik, Tone Partljič, Alja Predan, Milena Zupančič

Bilten – interni informator Festivala Borštnikovo srečanjeUrednica Ksenija Repina KrambergerPomočnica urednice Anita VolčanjšekLektorica Ines VoršičUredništvo Viktorija Aleksovska, Rok Andres, Nina Ditmajer, Tereza Gregorič, Anita Volčanjšek, Mojca Ketiš, Anže Virant, Vita Zgoznik Oblikovanje Danijela GrgićPrelom Tomislav StrnadTisk Dravska tiskarna Maribor250 izvodov Maribor, oktober 2010

Več informacij na www.borstnikovo.si

P o k r o v i t e l j i

uvodnik tekmovalna predstava

BA

RB

AR

A Č

EFER

IN

lu, je odkril v kroniki zgodovino pisca in duhovnika Ludovica Antonia Muratorija temačno in grozljivo zgodbo o rimski družini Cenci. Posebej pa ga je, ko je bila ideja drame že oblikovana, presu-nil portret nesrečne Beatrice Cenci, ki naj bi ga naslikal Guido Reni. Shelley je videl sliko ob ogledu palače Colonna leta 1818. Kot je pisal prijatelju Byronu, ga je povsem prevzela »njena krhka in čista lepota«. Zgodovinska dejstva je pesnik povezal s svojo domišljijo, rene-sančne ideale in grozodejstva v igri moči in oblasti je prenesel v svet romantičnih idej in idealov. Tra gedijo v blankverzih je napisal v nenavadno kratkem času: pi-sati jo je začel maja 1819 v Rimu, končal pa jo je avgusta istega leta v Livornu. V samozaložbi je leta 1820 natisnil 250 iz-vodov, pričakoval je, da jo bodo uprizo-rili, a sta vodstvi dveh gledališč igro za-vrnili zaradi incestne teme. Drami za čas avtorjevega življenja ni uspelo priti na oder. Prva jo je leta 1886 uprizorila The Shelley Society. George Bernard Shaw, član te družbe, je primerjal Shelleyja s Shakespearom. Tragedijo so pozneje, v

20. stoletju, pogosteje uprizarjali, v Lon-donu prvič javno šele leta 1922, posebej pa je v gledaliških krogih odmevala tudi znamenita Artaudova adaptacija.Zgodba Beatrice Cenci in usoda njene družine je aktualna, saj v njej zlahka pre-poznamo sodobni kapitalistični pohlep in nedolžne žrtve gospodarske politike v smislu daj – dam. Ni neznano, da ljudje, ki imajo mnogo, želijo še več in zaradi tega neznosno trpijo. In posledično tr-pinčijo svoje bližnje. Vedno znova se od kod pojavi tudi zavistnež, ki bi vse imetje rad pridobil zase in tudi ne izbi-ra sredstev. Pa vendar ne moremo vle-či natančnih vzporednic, ampak samo asociacije na dogodke in situacije, saj ne družinski odnosi ne Cerkev niso taki, kot so bili v renesansi. Liki grofa Cencija, Beatrice in kardinala Camilla so postali nekakšni arhetipi, ki jim lahko sledimo do sodobne dramatike in naše družbe-ne resničnosti.

Rok Andres

bilten fbs 042 bilten fbs 04 3

refleksija

refleksija

tekmovalna predstava

Diego de Brea

Študiral je primerjalno književnost in umetnostno zgodovino ter gledališko režijo. Že njegova diplomska predstava je bila leta 1999 nagrajena na med-narodnem gledališkem festivalu v Brnu. Je avtor odmevnih predstav v insti-tucionalnih in eksperimentalnih gledališčih ter dobitnik več nagrad. Loteva se različnih žanrov: mladinskih in lutkovnih iger, glasbenih predstav, različnih avtorskih projektov, predvsem pa intrigantnih klasičnih in sodobnih dramskih besedil. Pogosto je tudi avtor scenske in kostumske podobe svojih uprizo-ritev.

Percy Bysshe Shelley

CenciMestno gledališče ljubljansko19. 10. 2010, 20.00Stara dvoranaPredstava traja 1 uro in 15 minut in nima odmora.

Prevajalec Srečko FišerRežiser, scenograf in glasbeni opremljevalec Diego de BreaDramaturginja Petra PogorevcKostumograf Leo KulašLektor ArkoOblikovalec svetlobe Branko Šulc

Igrajo Grof Cenci Uroš SmolejBeatrice Jana ZupančičLucrezia Bernarda OmanKardinal Camillo Lotos Vincenc ŠparovecOrsino Jure HenigmanAndrea Milan Štefe

informator

Konkretna poezija Tennesseeja Williamsa

Nedeljsko sekcijo mostov so zapolnili gostje iz reškega gledališča z že na-grajevano predstavo (za scensko za-misel in igralske stvaritve), pod katero se podpisuje tandem: režiserka Anica Tomić in dramaturginja Jelena Kovačić. Gre za trenutno zelo popularen hrvaški dvojec, ki dobiva pozitivne odzive tudi v tujini. Na Borštnikovem srečanju se je ekipa predstavila s Stekleno menažeri-jo Tennesseeja Williamsa, naslovljeno kar Menažerija. Če prav pomislim, so tekstualno predlogo pravzaprav upo-rabili zgolj kot odrivno desko za avtor-ski polet. Kar zopet ni povsem točno, saj po drugi strani bi lahko rekla, da so uprizorili čisto esenco Williamsovega soparnega in zatohlega južnjaškega, psihološko in sociološko klavstrofobič-no zadušljivega, morda (ker se nikakor ne gre otresti vsaj relativnih občutkov krivde) tudi brezizhodnega, gotovo pa do neznosnosti neskončnega sedanji-ka.

Karakterna podstat Williamsove Laure sicer ni več dobesedno krhka in por-celanasto lomljiva, tudi njena obsesija s steklenimi figuricami umanjka. Pre-okupacije obeh otrok so prestavljene v »umetniški kontekst«: Laura poje in tudi obožuje opero,Tom, prodajalec če-vljev, svoje občutke preliva v (histerič-no konkretno) poezijo. Ampak v obeh primerih gre pravzaprav za umetnost, ki jo piše življenje, hkrati pa življenje, ki ga piše umetnost – rekviziterka, šepe-talka, kostumografka v enem sedi ves čas predstave ob strani kot (postarana) deklica za vse in dopolnjuje inscenira-no uprizoritveno sliko. Avtoreferenci-alno se uprizoritev ves čas sprašuje o možnostih interpretacije različnih arij in nesrečno izpetih (ljubezenskih) zgodb, ki jim hči sprijaznjeno zre v oči, med-tem ko mati vztraja v absolutnem zani-kanju imobilnega stanja. Potem pa pri-de gost. Skoraj oprijemljiva možnost spremembe je nenadoma tu, pije limo-nado in naklonjeno kramlja s hčerko. Formalno predstava učinkuje kot prikaz absurdistične mešanice za-

Kriza je lahko za umetnost zelo zdrava

Matija Solce je lutkam predan reži-ser, ki pozdravlja umestitev lutkovnih predstav v Borštnikovo programsko shemo. V soboto so se njegovi Štirje muzikanti mariborskemu občinstvu, predvsem najmlajšim, v okviru Festi-vala Borštnikovo srečanje predstavili prvič.

Letošnji festival je v bistveno okre-pljen in dopolnjen program uvrstil tudi lutkovne predstave. Ste mor-da zasledili komentarje lutkovnih ustvarjalcev v smislu »končno«, »vendarle«? Kako vi gledate na novo, pogumno začrtano Borštni-kovo srečanje?Super! Komentarjev sicer nisem za-sledil, verjamem pa, da je to za slo-vensko lutkarijo korak naprej. Slo-venija je trenutno na prehodu med stereotipnim dojemanjem lutkovnega gledališča kot gledališča za otroke in med pojmovanjem lutkovnega gle-dališča kot odprte umetnosti, ki ima nešteto izraznih in tudi vsebinskih možnosti. Če gre danes gledalec na lutkovno predstavo, pričakuje pač na-ivno pravljico za otroke z lepo pobar-vanimi marionetami. Pričakuje, da bo videl, kako volk požre Rdečo kapico in kako gredo vsi srečni in zadovoljni domov. Pričakuje, da predstava ne bo zahtevna in da bo po njej šel v miru na kosilo ... Te stereotipe bi bilo tre-ba končno podreti in postaviti lutkar-stvo tja, kamor sodi. V zgodovini je imelo eno pomembnih posvetnih in družbenih nalog, lutkarstvo je bilo del starih običajev in ritualov, od koder tudi izvira. Izvira iz korenin družbe in je v kriznih časih predstavljalo kritiko sistema, ko so se ljudje lahko izražali edino skozi lutke.Po drugi strani gre za zvrst, ki lahko združuje tako klasično gledališče kot alternativo, tako klovnovstvo kot talk show, muzikal ali koncert, predmetno ali marionetno gledališče, kjer je prak-tično vse mogoče ustvariti z minimal-nimi sredstvi. Upam, da se bo z umestitvijo na FBS in druge gledališke festivale naša umetnost odprla javnosti kot direk-ten, igriv, komunikativen in inteligen-ten medij ter vzpodbujala občinstvo h kritičnosti in ustvarjalnosti na vsakem življenjskem koraku.

Kaj je po vašem mnenju šele po toliko letih privedlo do takšne raz-širitve programa? Nova vodja, nov princip? Financ je, vemo, čedalje manj.To, da so lutke cenejše? Verjetno ne. Nisem dovolj seznanjen s situacijo na FBS. V kriznih časih bi se kultura morala razvijati, umetniki bi se mora-li povezovati in preglasiti materialno bedo. Kriza je lahko za umetnost zelo zdrava.

kritika intervju

Človeška usoda v službi življenja

Včeraj smo gledalci sedeli na sceni v »izoliranem lokalu« in v blišču ža-rometov nekako soustvarjali pred-stavo Pes, pizda in peder. Predstava je opojen koktajl mešanih čustev, različnih pogledov na svet, nesra-mnega cinizma, nespodobne ironije, žaljive patetike, neminljivega smeha, hipnega joka in neusmiljene groze, ki jo ustvarjajo trije prijatelji. V lokalu, daleč od oči in zunanjega sveta, kjer signala ne lovijo niti mobiteli, se odvi-ja bitka treh različnih svetov. V množici različnih alkoholnih pijač, sladkih, prepovedanih substanc in poplavi cigaretnega dima nam igral-ci Sebastijan Cavazza, Gašper Tič in Gregor Gruden odlično predstavijo površinskost naših odnosov. Njihovi liki so brezbarvni roboti, ki nas zo-perstavijo realnosti. Mehaničnost, hitenje in površnost so vrline, ki s krutostjo krojijo naš vsakdan. V na-valu anekdot in zgodb, ki jih dopolni Petra Veber Rojnik v vlogi natakari-ce, nas igralci odplaknejo v neznano. Tja, kjer se postavljajo ironična vpra-šanja. Kam drvi ta svet, ki ga absur-dno pograjujemo in mu spreminjamo zgodovino? Kaj sploh je prijateljstvo, ljubezen, materializem, seks? Ali vse to obstaja brezpogojno in se poraja z vsakim dnem znova ali so med temi odnosi že postavljene meje in kon-frontacije? Zdi se, da celoten spek-ter pogovorov in dialogov v igri naleti na velik neprebojen ščit. Ali velik zid, kjer besede, kaj šele vejice in podob-no, ne morejo doseči vrha, kje so po-tem še druge strani. Celoten večer (torej celotna igra) tako spominja na obletnico mature, ko se zopet srečajo trije podivjani bivši naj-Spremembe

in preobrazbe

IZVRSTNO. Izvrstno, izvrstno! Vse, kar ni enako izvrstnemu ali je manj kot izvrstno, ne opisuje včerajšnje predstave Metamorfoze. Člani Jugo-slovanskega dramskega gledališča iz Beograda so nam nadpovprečno profesionalno pokazali, da se je iz-plačalo čakati na njihovo predstavo do pozne večerne ure. Režiser Ale-ksandar Popovski in dramaturginja Jelena Mijović sta ustvarila tako ne-navadno predstavo pod sicer tako znanim naslovom. Torej, kaj je metamorfoza? Meta-morfoza je po SSKJ �pojav, da dobi kdo ali kaj drugačno vsebino obliko; sprememba, preobrazba�. Vse, kar danes vidimo okrog nas, je nastalo z metamorfozo oz. preobrazbo. Tudi predstava se začne z zgodbo o preo-brazbi, posledica katere je nastanek sveta in razvoj življenja na njem. Bi-stveno sporočilo predstave je, da se lahko prav vse v našem vesolju spre-meni, ljudje pa najlažje. Nič ni statič-no, stabilno, vse se spreminja in se še bo. Edine stabilne točke v pred-

stniki s kupom še nerazčiščenih, »ne-pometenih« zamer pod preprogami. Ko alkohol in mamila naredijo svoje, se spopad treh svetov sprevrže v brutalen poraz poskusa prijateljstva. Njihovo prijateljstvo se zdi že zdavnaj mrtvo, truplo pa že privablja mrhovi-narje, žuželke in ostalo golazen. Sku-pno tem trem ljudem, »prijateljem«, psu, pizdi in pedru, je le to, da nimajo ničesar skupnega.Ko sem zapuščala gledališče sem se zamislila nad tem, kam vsi drvimo. Ali bomo nekoč vsi prijatelji, ljubim-ci, materialisti, dobričine in preprosti ljudje dovolili propadanje medčlove-ških odnosov, brez katerih nismo to, kar smo? Bomo vsi psi, pizde, pedri? Saj veste, kaj pravi Šifrer v že skoraj preposlušani pesmi: »Za prijatelje si je treba čas vzet...« Ivan Minatti pa v svoji neminljivi pesmi piše: »Nekoga preprosto moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen ... Ne-komu moraš dati svoje bele oblake, svoje drzne ptice sanj, svoje plašne ptice nemoči ...« Vsak med nami je umrljiv in minljiv, vsak kdaj doživi svoj padec. In nekdo, ki je v mojem življenju zasedal najbolj posebno mesto, me je naučil, da je vsak padec začetek novega vzpona, če le hočeš tako. Življenje je nene-hen boj. In sedaj me ljudje, s katerimi sem obkrožena, bogatijo in vsak dan naučijo, da je potrebno v slehernem trenutku uživati, poskušati krojiti usodo, ki je v službi našega življenja, s katerega je potrebno vsak trenutek obrati najslajše sadove. Zato ne po-zabite ohranjati in se boriti za naše medčloveške odnose. Ideja zgodbe se skriva ravno za to skrivnostno za-čimbo življenjske kuhinje ...

Vita Zgoznik

Bo FBS z vpeljavo lutkovnih pred-stav privabil več (naj)mlajših? Prej-šnja leta je bilo tovrstne populacije zelo malo, otroke smo srečevali le na t. i. »dodatnih« predstavah v okviru Prve gimnazije Maribor.V Mariboru smo pred mesecem go-stovali z lutkovno predstavo za od-rasle in dvorana je bila presenetljivo polna, odziv publike odličen. Mogoče se bodo ljudje počasi naveličali ste-rilnih TV-zaslonov in šli pogosteje v gledališče? Lutkovne predstave bodo za zdaj privabile predvsem otroke, če-prav niso namenjene samo njim, zato bo struktura občinstva na FBS to leto verjetno pestrejša.

Kaj vam pomeni umestitev v tako žanrsko in tematsko različen pro-gram?Sam sem navajen igrati na bolj ra-znovrstnih festivalih, od glasbenih do filmskih, na ulicah in v klubih. Bolj je okolje raznovrstno, bolj me zanima sodelovanje in eksperimentiranje z odzivi publike. Tu pa gre za predsta-vo velike organizacije, Lutkovnega gledališča Ljubljana, ki je usmerjena na določen tip festivalov in gledalcev. Zanjo pomeni uvrstitev uspeh, ki pri-ča o kvaliteti produkcije ne glede na žanr. Mislim, da se je ljubljansko Lut-kovno gledališče na splošno v prete-klih letih precej razvilo, se odprlo in naredilo pomemben korak v smislu načina dela, odcepitve od stereoti-pov, eksperimentiranja. Kljub temu, da je inštitucija, je prevzelo vodilno vlogo v lutkovnih premikih na našem prostoru, kar sicer lažje pričakujemo od manjših, prodornejših gledališč. Sedaj pričakujem podoben razvoj v Lutkovnem gledališču Maribor, kjer je čutiti veliko svežega vetra. Se vam zdi, da gledališki festivali prepogosto spregledajo lutkovno produkcijo?Gledališki festivali se niso navajeni ozirati na lutkovna gledališča, ki se po drugi strani ne prijavljajo na gledališke festivale. Škoda se mi zdi predvsem to, da so lutke in klasično gledališče na splošno tako ločeni drug od dru-gega. Poleg festivalov gre tu tudi za gledališke akademije, kjer se študenti redko dotaknejo pojma »lutka« in jim je zato tuj. Lutkarji se seveda veliko ukvarjamo tudi s klasičnim gledali-ščem, ki bi se lahko marsikdaj oprlo na lutke, ki so karakterno vedno zelo poudarjene. Podobno je delal Gordon Craig, ki je razvil tezo nadlutke – vsak igralec bi se tako moral učiti gledali-ške igre od lutke, ki jo sam animira ... Tudi sam sem se gledališke igre nau-čil skozi lutke. Pri nas se je na AGRFT zgodil pomemben premik z uvajanjem lutkovnih lektorjev. Sam bom v priho-dnosti z veseljem sodeloval z AGRFT in med študente širil lutkarsko navdu-šenje.

Anita Volčanjšek

prašene, repetitativne, okostenele in kar je še te dolgočasno predvidljive malomeščanske navlake, iz katere se norčuje Ionesco. Čeprav je seveda kontekst drug, forma ostaja približno ista. Moralne in konvencije so le vi-kendaški luksuz za tiste, ki si jih lah-ko privoščijo, bi rekel Williams – sicer v gotovo bolj romantični formulaciji. Scenski minimalizem je poenostavljen na prispevek štirih stolov, medtem ko definicije prostora (duha) ustvarjajo gibalna določila. Vsa izrazna sredstva so potencirana: oddaljenost cilja in ponavljanje gibov ter fraz, gneča na »verandi« in klavrni poskus plesa – a poskus vendarle – Laure in gosta, dre-njanje na maloštevilnih stolih… Okrog lastne osi vrteče se podobice, usta-vljajo zamrznitve v spačenih grimasah resnice. Pričakovanje Dogodka med gostomin Lauro negira ponavljajoča se glasbena podlaga, ki se v ključnem trenutku zvija v pravo malo večnost. Zgodi se seveda nič, pa tudi če bi se…

Medtem je lahko ostala publika do-bretri četrtine predstave in več zrla v absurd, ki je ob repeticijah bledel v svojem komičnem efektu, in poskuša-la razvozlati skope vsebinske indice, ki so pravzaprav mejili že na področje-Williamsove zasebnosti. Zakaj se Tom nenehno preobuva v vedno nov par-čevljev? Zakaj jih potem v umetniškem izpadu besno zmeče ob steno? Čemu Laurino tekanje? Tem gledalcem upri-zoritev šele v zadnjem delu nenadoma v hipu retrospektivno razloži, dobese-dno hitrostno zdrdra ozadje dogajanja, pri tem izbruhu realnosti pa še vedno ne zajadra v detajle, ampak ohranja deziluzijski portret družbe v generalni (sodobni) perspektivi. Kljub temu niso ostali prezrti dosežki igralcev, ki so v nenavadnem stilu poglobljeno kopa-li po emotivnih bremenih, obenem ohranjali nevtralni nivo statusa quo in vanj samoumevno vključili groteskne izpade. Torej: času prilagojeno, a kljub temu izčrpno in eksaktno branje Wil-liamsovega besedila ali absurd s trp-kim priokusom sedanjosti. Vsakomur svoje.

Nika Leskovšek

jutri

11.00 | Naskov dvorec | Pogovor o uprizoritvi Cenci |12.00 | Amfiteater II. gimnazije | 55’ | F. Levstik, I. Ratej Martin in Gregor ali od junaka do bedaka – Cankarjev dom Ljubljana |17.00 | Knjigarna Litera | 1 h | Ajshil: Pribežnice | M. Držić: Nunc Maroje |18.00 | Minoriti – Lutkovno gledališče | 45’ | Po F. Prešernu Krst pri Savici – Lutkovno gledališče Maribor |19.00 | Velika dvorana/tribuna | 1 h 15’ | O. Frljić in igralci Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! – Slovensko mladinsko gledališče |20.30 | Mali oder | 1 h | F. Schiller Marija Stuart – AGRFT Ljubljana | 21.00 | Stara dvorana/tribuna | 1 h | Miza – Karbido, Vroclav, Poljska | abonma |21.00 | Minoriti – Lutkovno gledališče | 1 h 20’ | J. Lorenci Meso ali Razodetje – Lutkovno gledališče Maribor |23.00 | Stara dvorana/tribuna | 1 h | Miza – Karbido, Vroclav, Poljska | 23.00 | Minoriti – Lutkovno gledališče | 1 h 20’ | J. Lorenci Meso ali Razodetje – Lutkovno gledališče Maribor |

stavi so železni stebri, ki predstavljajo neke temelje, ki se ne morejo »spre-meniti«, so nosilci sprememb, skozi spremembe so oni edini, ki ostajajo v prvotni, nespremenljivi formi. Okrog teh stebrov igralci ovijajo lepilne trakove, z njimi ustvarjajo nekakšne pajčevine in jih nikoli ne odstranijo, le pomikajo jih višje in višje. Te »lepilne pajčevine« z mojega vidika ponazar-jajo »staro življenje«, iz katerega se lahko vsakdo izvije in si ustvari novo. Nobeno stanje oz. situacija v življenju ni tako trdno zapečatena, da se iz nje ne bi mogli izvleči in začeti na novo – se spremeniti, preobraziti.Metamorfoze so zgodba, sestavlje-na iz več antičnih mitov, tematika pa je ljubezen, seveda – kaj bi dobra predstava brez ljubezni? Vendar ne vsakdanja ljubezen, temveč ljubezen v smislu incesta, ljubezen do živali ipd. Skupno vsem ljubeznim je, da je le-ta plačljiva in se navadno konča s preobrazbo človeka v žival, rastli-no ali kamen. Popestritev (čeprav je tako izvrstna predstava ne potrebuje) so bile plesne in glasbene točke, ni pa manjkalo niti komičnih momentov, ki to nenavadno predstavo približajo

gledalcu. Na račun smo prišli tudi lju-bitelji tujih jezikov, saj so igralci go-vorili v svojem, srbskem jeziku, tisti, ki pa so morali brati prevode, so pri-krajšani za veliko, žal. Piko na i je dodal »poklon« igralcev, ki se niso klanjali stoje, ampak leže. Ker pa jim gledalci nismo hoteli ostati dolžni »drugačnosti«, smo jih pohva-

lili z bučnim stoječim aplavzom in ne-kaj vzkliki, kar je bilo največ, s čimer smo lahko pohvalili izvrstno režijo, izvrstne igralce, izvrstno predstavo.

Viktorija Aleksovska