UNIVERZA V NOVI GORICI FAKULTETA ZA HUMANISTIKO

PRISELJENCI IZ NEKDANJE JUGOSLAVIJE IN NJIHOVE OSEBNE IZKUŠNJE MIGRACIJE

DIPLOMSKO DELO

Eva Perak

Mentor: izr. prof. dr. Mirjam Milharčič Hladnik

Nova Gorica, 2015

III

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici izr. prof. dr. Mirjam Milharčič Hladnik za vso pomoč,

nasvete in podporo pri nastajanju diplomskega dela.

Zahvaljujem se tudi izr. prof. dr. Juretu Gombaču predvsem za čas in usmeritve pri

oblikovanju diplomskega dela.

Posebna zahvala gre mojim staršem, še posebej moji mami, ki mi je ves čas študija v dobrih in

slabih trenutkih stala ob strani in me na tej poti podpirala.

Hvala mojim migrantom za čas in pripravljenost, da so tako osebne in življenjske izkušnje

delili z mano.

IV

V

NASLOV

Priseljenci iz nekdanje Jugoslavije in njihove osebne izkušnje migracije

IZVLEČEK

Diplomsko delo proučuje migracije, s poudarkom na priseljevanju z območja nekdanje države

Jugoslavije v Slovenijo po drugi svetovni vojni. Ker je gospodarski razvoj v posameznih

republikah nekdanje države potekal neenakomerno in je Republika Slovenija veljala za

gospodarsko najbolj razvito, je postala migracijski cilj številnih posameznikov z manj razvitih

področij, posebno v 70. in 80. letih 20. stoletja. Pomemben del diplomskega dela so tudi

teorije mednarodnih migracij, ki prispevajo k boljšemu razumevanju same problematike.

Empirični del obsega štiri življenjske zgodbe migrantov, ki nam skozi osebne izkušnje podajo

drugačen pogled na teorijo migracij in jo s tem dopolnjujejo.

KLJUČNE BESEDE

migracije, Jugoslavija, Slovenija, integracija, priseljenci, tujina, diskriminacija, begunci,

nestrukturirani intervju, izvorna domovina

VI

TITLE Immigrants from former Yugoslavia and their personal migration experience ABSTRACT Diploma studies migrations with focus on migrations from the area of former Yugoslavia to

Slovenia after World war two. Economical development was uneven in countries of former

republic. Slovenia was considered as economically most developed of all and this was the

reason for migration goal of many individuals from less developed countries, especially in

between 1970's and 80's. Important parts of diploma are theories from international

migrations which contribute to a better understanding of whole problematic. Empirical part

includes four life stories of immigrants who give us a different view of the whole migration

theory with their personal experiences which complement theoretical facts.

KEY WORDS migration, Yugoslavia, Slovenia, integration, immigrants, foreign country, discrimination,

refugees, unstructured interview, native country

VII

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ............................................................................................................................1

2 ZGODOVINSKO OZADJE ............................................................................................4

2.1 Jugoslavija po 2. svetovni vojni ..............................................................................4

2.1.1 Prebivalstvo Jugoslavije ....................................................................................5

2.2 Pregled gospodarskega razvoja povojne Jugoslavije ............................................6

2.2.1 Regionalna gospodarska politika .......................................................................9

2.2.2 Slovenija ......................................................................................................... 10

2.3 Notranje jugoslovanske migracije ....................................................................... 11

2.3.1 Notranje jugoslovanske migracije po popisu leta 1953 ..................................... 12

2.3.2 Notranje jugoslovanske migracije po popisu leta 1971 ..................................... 14

2.4 Priseljevanje v Slovenijo ...................................................................................... 14

2.4.1 Priseljevanje v Slovenijo po popisu leta 1981 .................................................. 15

2.4.2 Priseljevanje v Slovenijo po popisu leta 1991 .................................................. 17

2.4.3 Priseljevanje v Slovenijo po popisu leta 2002 .................................................. 18

2.4.4 Izbrisani .......................................................................................................... 20

2.4.5 Begunci z območja nekdanje Jugoslavije ......................................................... 22

2.5 Prostorska razporeditev priseljencev v Sloveniji ................................................ 25

2.5.1 Prostorska mobilnost priseljencev v Sloveniji .................................................. 26

2.6 Ugotovitve ............................................................................................................. 26

3 TEORETIČNI DEL ...................................................................................................... 29

3.1 Raziskovalna vprašanja ....................................................................................... 29

3.2 Predstavitev pojava migracij ............................................................................... 29

3.3 Opredelitev pojma migracija ................................................................................ 31

3.3.1 Delitev migracij ............................................................................................... 32

3.4 Teorije mednarodnih migracij ............................................................................. 33

3.5 Integracija ............................................................................................................. 38

3.6 Diskriminacija ...................................................................................................... 40

3.7 Sodobne mednarodne migracije .......................................................................... 41

VIII

4 EMPIRIČNI DEL ......................................................................................................... 43

4.1 Metodologija dela ................................................................................................. 43

4.1.1 Tematska analiza ............................................................................................. 44

4.2 Izbira sogovornikov .............................................................................................. 45

4.3 Življenjska pot mojih sogovornikov .................................................................... 46

4.3.1 Nadira ............................................................................................................. 46

4.3.2 Nevenka .......................................................................................................... 48

4.3.3 Eva .................................................................................................................. 48

4.3.4 Anto ................................................................................................................ 49

4.4 Analiza intervjujev ............................................................................................... 51

4.4.1 Teoretska analiza ............................................................................................. 51

4.4.2 Tematska analiza ............................................................................................. 54

5 ZAKLJUČEK ............................................................................................................... 56

6 VIRI IN LITERATURA ............................................................................................... 58

7 PRILOGE ..................................................................................................................... 63

7.1 Intervju z Nadiro .................................................................................................. 63

7.2 Intervju z Nevenko ............................................................................................... 68

7.3 Intervju z Evo ....................................................................................................... 74

7.4 Intervju z Antom .................................................................................................. 85

IX

KAZALO SLIK Slika 1: Republike SFRJ .........................................................................................................5

Slika 2: Nona v mladih letih. ................................................................................................ 63

Slika 3: Nonin zadnji delovni dan pred upokojitvijo.............................................................. 67

Slika 4: Praznovanje dneva mladosti v Jajcu leta 1982. Tata je bil organizator sodelujoče

skupine iz Bareva – mladenke v narodni noši desno. ............................................................. 86

Slika 5: Tata - pomočnik v kuhinji na sezonskem delu v Baškem Polju (s kapo). .................. 88

Slika 6: "Prvi susret sa stvarnošču". Družinska hiša v Barevu, november 1995. .................... 94

X

KAZALO TABEL Tabela 1: Prebivalstvo po narodni pripadnosti ob popisih 1948–2002 v Sloveniji ................ 19

XI

KAZALO GRAFOV Graf 1: Priseljeni glede na območje odselitve znotraj nekdanje SFRJ, Slovenija. Vir: popis

1981, SURS. ........................................................................................................................ 17

Graf 2: Priseljeni glede na območje odselitve znotraj nekdanje SFRJ, Slovenija. Vir: popis

1991, SURS. ........................................................................................................................ 18

XII

1

1 UVOD

Že od malih nog me spremljajo potovanja, priprave na pot in pakiranje kovčkov. Z

radovednimi otroškimi očmi sem skozi avtomobilsko okno opazovala raznolikost pokrajin,

mest in vasi ob cesti ter tam živeče ljudi. Vse mi je bilo zanimivo. Še kuža, ki je lajal na

mimovozeče avtomobile. Vsepovsod so bila nasprotja: poleg razkošne hiše je stala

poškodovana, z ometom, prerešetanim od krogel in s požgano streho. Mercedesi in »jugoti«.

Obdelana polja in zaraščena dvorišča. Žene so potnikom, čakajočim v koloni za prestop meje,

ponujale čudovite ročno izdelane prtičke – le za nekaj kovancev. K steklom so se stegovale

drobne otroške dlani, upajoč na usmiljenje in nekaj drobiža. Vsega smo bili vajeni. Večurnega

čakanja na mejnih prehodih na vročini in v snežnem metežu, pretresanja prtljage na carini,

absurdnih zahtev tam zaposlenih, s katerimi so hoteli priti do »dodatnega zaslužka«, pa tudi

skrivanja kakšnega litra domače »rakije« več in kosa »pečenice« globoko v oblačilih. Ko je

nekoč neka carinarka v prtljažniku zagledala čebulo in zelje, je vprašala tata: »A ste sploh

pustili kaj njim?« Mislila je na dida in babo, ki sta nam vedno ob odhodu napolnila avto do

zadnjega kotička – seveda s tistim, kar sta imela. Carinarka se je obregnila tudi ob lepo malo

sekirico, ki jo je tatu podaril njegov oče. »To je hladno orožje,« je rekla. »Tega ne smete

nositi čez mejo.« Vseeno nas je pustila. Velikokrat smo imeli srečo.

Tolikokrat sem v svojem življenju na različnih koncih prečkala mejo, da bi samo iz tega lahko

nastal roman. Prepletanje različnih jezikov, kultur, tradicij, življenjskih navad – vse to se je v

teh letih nekako zraščalo z mano in me oblikovalo kot osebnost – povsod sem bila doma. To

je bil eden od motivov, da sem se odločila raziskati pojav migracij. Drugi zelo pomemben

motiv je moje poreklo. Že vse življenje živim obkrožena z ljudmi, ki so migranti. To je moja

družina: nona, tata, tetka, stric, … Njihovo življenje je večplastno. Začeli so ga na enem kraju,

večji del pa ga preživljajo nekje drugje. Prav to njihovo življenje in izkušnje, ki so jih dobili

kot priseljenci v novem okolju, so me spodbudile, da globlje raziščem vzroke za njihovo

selitev, prilagajanje na življenje v novem okolju, težave, ki so jih pri tem spremljale, odnos

domačinov do priseljencev, kako ohranjajo vez s svojo izvorno domovino, kulturo in

navadami.

Prav tako menim, da je tema aktualna, saj živimo v času pospešene globalizacije, ko ljudje

iščejo boljše življenje celo na drugih kontinentih. Selitve so danes vsakdanji pojav. Po drugi

strani pa posamezni narodi poskušajo krepiti narodno identiteto in samozavest mogoče prav iz

strahu pred »poplavo« priseljencev, saj ti spreminjajo družbeno podobo (spol, starost,

2

izobrazba, veroizpoved, narodnost, …) regije, države, … tako na področju odseljevanja kot

tudi na področju priseljevanja.

Diplomsko delo sestavljajo trije večji sklopi: zgodovinski, teoretični in empirični.

V zgodovinskem delu sem najprej predstavila družbeno in politično ureditev nekdanje države

Jugoslavije po drugi svetovni vojni in sestavo prebivalstva. Značilnost tega področja je bila

narodnostna raznolikost, saj so v posameznih republikah nekdanje Jugoslavije poleg

konstitutivnega naroda živeli tudi drugi narodi. Posebej sem poudarila gospodarski razvoj

države, saj menim, da je prav neenakomerna gospodarska razvitost spodbudila selitve

prebivalstva. V posebnem poglavju sem opisala gospodarski razvoj Republike Slovenije, ki je

vse do razpada skupne države veljala za gospodarsko najrazvitejšo in je bila zaradi tega tudi

migracijski cilj prebivalcev iz drugih (manj razvitih) področij nekdanje Jugoslavije. Osrednji

del zgodovinskega sklopa je namenjen najprej notranjim jugoslovanskim migracijam, da bi

ugotovila, kako so potekali selitveni tokovi prebivalstva. Podatki, ki sem jih navedla, so bili

zajeti v popisih leta 1953 in 1971. V nadaljevanju sem se osredotočila na priseljevanje v

Slovenijo, ki sem ga prav tako predstavila s pomočjo podatkov iz popisov v letih 1981, 1991

in 2002. Te statistične podatke sem zajela iz dela Damirja Josipoviča Učinki priseljevanja v

Slovenijo po drugi svetovni vojni. Poglavju o priseljevanju v Slovenijo sem dodala dve

posebni vsebini o izbrisanih in o beguncih z območja nekdanje Jugoslavije. Tematiki sem

želela vključiti v diplomsko delo predvsem zato, ker se vsebinsko in časovno ujemata s

problematiko diplomskega dela. Zanimalo me je tudi, kako so se priseljenci prostorsko

razporedili po Sloveniji, in sicer, katera so tista geografska območja, kamor so se usmerjali

pripadniki določenih narodov. Navedla sem tudi nekaj podatkov o tem, kako so bili priseljenci

mobilni znotraj Slovenije. Vse ugotovitve in spoznanja sem strnila v zaključku zgodovinskega

dela.

V drugem sklopu sem se ukvarjala z raziskovalnimi vprašanji, s predstavitvijo pojava migracij

in z opredelitvijo pojmov. Na kratko sem opisala tudi delitev migracij. Osrednji del tega

sklopa so teorije mednarodnih migracij, s pomočjo katerih sem lahko analizirala intervjuje.

Pri opisu teorij mi je bilo v pomoč delo Jureta Gombača Esuli ali optanti?: zgodovinski

primer v luči sodobne teorije. V ta sklop sem vključila dve posebni vsebini, in sicer poglavji o

integraciji in diskriminaciji. Menim, da je proces integracije sestavni del življenja vsakega

priseljenca v novem okolju. Podobno velja tudi za diskriminacijo, ki jo velika večina

priseljencev doživlja v večji ali manjši meri v različnih oblikah in okoljih. V zaključku

3

teoretičnega dela sem dodala poglavje o modernih trendih mednarodnih migracij, saj se ti s

časom spreminjajo.

V zadnjem – empiričnem sklopu sem posnela 4 nestrukturirane intervjuje narativne narave.

Odločila sem se raziskati družinsko migrantsko ozadje, zato sem za sogovornike izbrala nono,

tata in teto, intervju s sosedo pa sem dodala zaradi drugačne dimenzije. Intervjuje sem

analizirala s pomočjo teorij, ki sem jih obravnavala v teoretičnem delu, in s pomočjo tematske

analize, opisane v poglavju o metodologiji dela. Zavedam se, da štiri življenjske zgodbe ne

morejo povedati vsega. So samo delček mozaika, sestavljenega iz nepregledne množice ljudi,

ki so zapustili svoj dom. Vsebine pa je bilo dovolj zame, da sem jo preoblikovala v zgodbo o

ljudeh, ki so mi blizu in jih spoštujem. Veseli me, da so bili pripravljeni meni in bralcem

diplomskega dela zaupati svoje izkušnje in razmišljanja.

4

2 ZGODOVINSKO OZADJE

2.1 Jugoslavija po 2. svetovni vojni

Povojna Jugoslavija je nastala na ozemlju predvojne Kraljevine Jugoslavije in se je ob

nastanku leta 1945 imenovala Demokratična federativna Jugoslavija (DFJ). Sestavljale so jo

republike: Slovenija, Hrvaška, Srbija, Bosna in Hercegovina, Črna Gora, Makedonija in dve

avtonomni pokrajini v okviru Srbije (Vojvodina in Kosmet). Še istega leta (novembra 1945)

se je država preimenovala v Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo, ki se je do leta 1948

(spor s Stalinom) zgledovala po družbenem in političnem sistemu Zveze sovjetskih

socialističnih republik (ZSSR). Leta 1950 je FLRJ začela samostojno pot v socializem z

uvajanjem delavskega samoupravljanja. Z ustavo iz leta 1963 se je FLRJ preimenovala v

Socialistično federativno republiko Jugoslavijo (SFRJ). Na 255.804 km² je živelo 22,4

milijona prebivalcev. Glavno mesto Jugoslavije je bil Beograd. Državo je vodil Josip Broz

Tito do svoje smrti leta 1980. Iz podatka, da se je leta 1963 s kmetijstvom ukvarjalo že manj

kot 50 % prebivalstva, lahko razberemo, da se je Jugoslavija v tistem obdobju gospodarsko

hitro razvijala. Gospodarski, politični in družbeni razvoj je temeljil na sistemu samoupravnega

socializma in na enakopravnosti jugoslovanskih narodov. Po Titovi smrti so državo začeli

pretresati politični in socialni nemiri, gospodarske krize in vse večje zadolževanje v tujini. Ob

koncu 80. let so se začela zaostrovati nasprotja med težnjami po večji demokratizaciji in

decentralizaciji na eni strani ter poskusi unitarizma in ohranjanja obstoječega političnega

sistema na drugi strani. Oblikovale so se nacionalne politične stranke s svojimi programi,

obenem pa so se zaostrovale tudi napetosti med narodi. Nezmožnost političnega kompromisa

je leta 1991 povzročila razpad Jugoslavije. Med prvimi so se leta 1991 osamosvojile

Slovenija, Hrvaška in Makedonija, marca 1992 pa še Bosna in Hercegovina. Osamosvojitvam

so sledili vojaški posegi Jugoslovanske ljudske armade (JLA), ki so se v Sloveniji končali v

desetih dneh, na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini pa so se razdivjali v dolgotrajno vojno.

Srbija in Črna Gora sta se povezali v mednarodno nepriznano Zvezno republiko Jugoslavijo

(ZRJ), ki je prenehala obstajati leta 2003. Nastali sta dve samostojni državi: Republika Črna

Gora in Republika Srbija, od katere se je kasneje odcepilo tudi Kosovo.1

1 Glej: Leksikon Cankarjeve založbe, str. 445–446.

5

Slika 1: Republike SFRJ2

2.1.1 Prebivalstvo Jugoslavije

Nekdanja Jugoslavija je bila večnacionalna država, večina njenih območij pa narodnostno

mešanih, zato je razumljivo, da je skozi vsa zgodovinska obdobja na območjih te nekdanje

države prihajalo do številnih sprememb nacionalne strukture prebivalstva. Na te spremembe

je najbolj vplivala neenakomerna poselitev narodnih skupnosti, ker so se nekatera

narodnostno homogena območja (Slovenija, del Hrvaške, osrednja Srbija, osrednja Črna

Gora, vzhodna Makedonija) mešala z narodnostno mešano poseljenimi območji (Bosna in

Hercegovina, Vojvodina, Kosovo, zahodna Makedonija). Na migracijske procese pa so, zlasti

v obdobju med letoma 1960 in 1985, močno vplivale tudi razlike v gospodarski razvitosti

posameznih delov nekdanje Jugoslavije.3

Približno število prebivalcev po posameznih republikah je bilo naslednje: Bosna in

Hercegovina – 3.746.000, Črna Gora – 530.000, Hrvaška – 4.426.000, Makedonija – 2 Slika je s spletne strani Wikipedija: http://sl.wikipedia.org/wiki/Socialisti%C4%8Dna_federativna_republika_Jugoslavija#mediaviewer/File:General_map_of_yugoslavia_%281945-1991%29_%28SL_labels%29.png. 3 Glej: Klemenčič, Matjaž: Prostovoljne in prisilne migracije kot orodje spreminjanja etnične strukture na območju držav naslednic nekdanje Jugoslavije, str. 145.

6

1.647.000, Slovenija – 1.727.000, Srbija – 8.447.000 ter avtonomni pokrajini Vojvodina –

1.953.000 in Kosovo – 1.244.000 prebivalcev.4

V nekdanji državi je bilo po drugi svetovni vojni podobno kot v Sovjetski zvezi oblikovanje

nacionalnosti povezano s teritoriji. Potrebna je bila reorganizacija teritorialnih enot v

primerjavi s tistimi iz Kraljevine Jugoslavije. Vsaki republiki je pripadal en konstitutivni

narod, razen v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem. Na Hrvaškem so bili poleg Hrvatov

konstitutivni narod tudi Srbi. V Bosni in Hercegovini pa so bili poleg Srbov in Hrvatov tudi

Muslimani konstitutivni narod od leta 1971 naprej.5

Leta 1971 je od vseh prebivalcev v Srbiji živelo 71,2 % Srbov, na Hrvaškem 79,4 % Hrvatov,

v Sloveniji 94 % Slovencev, v Makedoniji 69,3 % Makedoncev, v Črni Gori 67,2 %

Črnogorcev, v Bosni in Hercegovini 37,2 % Srbov, 20,6 % Hrvatov in 39,6 % Muslimanov.

Na Kosovu je živelo 73,7 % Albancev, 18,4 % Srbov, 2,5 % Črnogorcev in 2,1 %

Muslimanov. Poleg Kosova je bila tudi Vojvodina narodnostno pestra, saj je tam živelo 55,8

% Srbov, 21,7 % Madžarov, 3,7 % Slovakov, 2,7 % Romunov itd.6

2.2 Pregled gospodarskega razvoja povojne Jugoslavije

Povojni gospodarski razvoj se je po sovjetskem zgledu začel s pospeševanjem industrijskih

panog, ki so ustvarjale energetske vire, polizdelke in proizvajalna sredstva (stroje, orodja,

tovarniške stavbe in naprave, prometna sredstva, surovine itd.). Vodilna panoga je bila težka

industrija, njeno jedro pa strojna industrija. Za tedanjo oblast je bila pomembna predvsem

hitrost industrializacije, saj so bili prepričani, da je od tega odvisen obstoj socialistične države

in njenega gospodarskega sistema. Zato je razumljivo, da je imel hiter razvoj industrije

osrednje mesto v vseh povojnih razvojnih načrtih.7

Prvo povojno obdobje je bilo namenjeno gospodarski obnovi – obnovitvi gospodarskega

življenja in pripravi poti za vpeljavo načrtnega gospodarstva ter pospešene industrializacije.

To so bile za novo državo zapletene in zelo obsežne naloge (obnovitvena dela, vpeljava novih

organizacijskih oblik, oblikovanje uradniških aparatov, usposabljanje kadrov, zbiranje

podatkov, priprava študij, oblikovanje skupnega jugoslovanskega trga itd.). Obnovitveno

obdobje se je končalo že konec leta 1946, čeprav vsi cilji niso bili doseženi.8

4 Glej: The Population of Yugoslavia, str. 4–5. 5 Glej: Mrđen, Snježana: Narodnost u popisima. Promjenljiva i nestalna kategorija, str. 79. 6 Glej: The Population of Yugoslavia, str. 40. 7 Glej: Prinčič, Jože: Slovensko gospodarstvo v drugi Jugoslaviji, str. 5–6. 8 Glej: prav tam, str. 6.

7

Leta 1947 se je začelo obdobje prve petletke, v katerem pa so bili povojni načrti preobsežni

(pospešen razvoj kmetijstva, gozdarstva, obrti in ostalih gospodarskih panog, visoke naložbe

v kulturno-športne, zdravstveno-socialne in znanstvene namene, izboljšanje oborožitve

jugoslovanske vojske, dvig življenjske ravni prebivalstva). Če bi se izpolnili gospodarski cilji

prve petletke, bi država v naslednjih petih letih tako napredovala, da bi se že približala srednje

razvitim državam. Zaradi različnih razlogov se je razvojna gospodarska politika takrat

osredotočila na graditev novih in posodobitev starih zmogljivosti predvsem v

elektrogospodarstvu, rudarstvu in težki industriji. Drugi cilji iz plana niso bili doseženi, z

izjemo razvoja vojaške industrije in delno kmetijstva. Petletni plan je tudi slovensko

gospodarstvo povsem podredil vsedržavnemu razvoju (gradbena podjetja so morala odpirati

gradbišča po vsej državi in tja pošiljati svoje strokovnjake, industrija je morala prilagajati

proizvodnjo potrebam široke porabe uvoza in izvoza, nekatera podjetja so morala odstopiti del

svojih osnovnih sredstev podjetjem iz drugih republik in, nazadnje, odreči so se morala

precejšnjemu delu narodnega dohodka, ker ga je republiška vlada v obliki različnih davščin

usmerjala v zvezne sklade). Povzamemo lahko, da je republiška vlada veliko materialnih in

denarnih sredstev namenila graditvi zveznih objektov ter se odrekla domačim investicijam,

ker so bile trenutno »manj« pomembne in potrebne. Vlaganja v republiško in lokalno

gospodarstvo so bila omejena.9

V letih 1951/2 je bil uveden nov gospodarski sistem, ker se je izkazalo, da centralistični

planski sistem ni bil sposoben premagovati težav, ki jih je imela Jugoslavija zaradi

gospodarske blokade vzhodnih držav in neurejenih odnosov z zahodnimi državami. Bistvo

novega gospodarskega sistema naj bi bila sprememba lastništva proizvajalnih sredstev –

država ne bi več nastopala kot njihova neomejena lastnica, ampak je upravljanje teh sredstev

v celoti prepustila delavskim svetom. S tem se je gospodarstvo »ločilo« od državne uprave,

organizacijsko operativno in plansko vlogo so prepustili delavskim svetom, sami pa so

obdržali vlogo socialističnega usmerjevalca narodnega gospodarstva. S tem so priznali tudi

svobodnejše delovanje ekonomskih zakonitosti. Prave gospodarske spremembe so se začele

po prej navedenem ukrepu in so veliko pripomogle k hitrejši gospodarski rasti med letoma

1953 in 1960. V 50. letih je prihajalo tudi do sporov med zagovorniki pospešene

industrializacije in njenih nasprotnikov. Slednji so opozarjali, da je država zaradi enostranske

naložbene politike na račun elektrogospodarstva in težke industrije zanemarila druge panoge,

predvsem kmetijstvo, ki je v primerjavi s predvojno ravnijo celo nazadovalo. Na njihovo stran

9 Glej: Prinčič, Jože: Slovensko gospodarstvo v drugi Jugoslaviji, str. 6–7.

8

se je postavil tudi predsednik Josip Broz Tito in se zavzel za vsestranski gospodarski razvoj.

Konec leta 1955 je bila sprejeta resolucija o novi gospodarski politiki, s katero naj bi

uravnotežili gospodarske naložbe in investicije med panogami.10

Na podlagi sprejete nove gospodarske politike je bil leta 1957 uveden drugi petletni

gospodarski načrt, ki je bil v primerjavi s prvim bolj realen. Njegovi glavni cilji so bili: rast

proizvodnje, osebne porabe in družbenega standarda, zmanjšanje zunanjetrgovinskega

primanjkljaja ter hitrejši razvoj nerazvitih območij. To obdobje druge petletke se je predčasno

končalo leta 1960. V tem obdobju se je tudi slovensko gospodarstvo razvijalo, posebno

industrija. Kljub temu pa vsi cilji niso bili doseženi.11

Spomladi leta 1961 je povsem nepričakovano prišlo do gospodarske krize. Težave so se

začele že dve leti prej, ko je bila poraba večja od tistega, kar je gospodarstvo ustvarilo. Vse

oblike porabe in uvoz so rasli hitreje kot proizvodnja, izvoz in storilnost, kar se je odražalo v

rasti cen, življenjskih stroškov in zunanjetrgovinskem primanjkljaju. Pojavile so se tudi težave

pri zaposlovanju nove delovne sile in zagotavljanju obratnih sredstev ter navsezadnje slaba

letina. Sprejet je bil stabilizacijski program, v katerem so prevladovali ukrepi za povečanje

proizvodnje, oblikovanje rezerv in uskladitev vseh oblik porabe z dejanskimi možnostmi.

Ukrepi so bili uspešni, saj se je gospodarska rast v naslednjem letu obnovila. Takrat je prišlo

tudi do drugih korenitejših sprememb gospodarskega sistema, ki so jih kasneje imenovali

mala reforma. Ta je vsebovala tudi vključevanje v mednarodno trgovino, omejitve državnih

posredovanj v gospodarstvo, večjo samostojnost podjetij, zagotavljanje svobodnejšega

delovanja tržnih zakonitosti itd. Sprejeti ukrepi na vseh področjih niso bili izvedeni v celoti,

zato je bila reforma izpeljana le delno in ni izpolnila pričakovanj. Vsekakor pa je oblast z

reformo poskušala odstraniti težave in pomanjkljivosti iz preteklega obdobja ter spremeniti

ustaljene ekonomske nazore pri reševanju gospodarskih problemov.12

Naslednja gospodarska reforma se je začela leta 1965. Njeni glavni cilji so bili: utrditev

dinarja, uskladitev censkih razmerij na domačem trgu in v menjavi s tujino, posodobitev

proizvodnje, krepitev poslovnega sodelovanja s tujimi partnerji, večja samostojnost

gospodarsko uspešnih podjetij pri razpolaganju z dobičkom, ustalitev splošne porabe v okviru

možnosti, smotrno razdeljevanje naložbenih posojil, večja izraba notranjih rezerv itd.

Ugotovimo lahko, da je reforma v prvih dveh letih prinesla dobre rezultate. Še preden so bili

vsi zastavljeni cilji doseženi, se je reforma ustavila. Tako je propadel najresnejši poskus 10 Glej: Prinčič, Jože: Slovensko gospodarstvo v drugi Jugoslaviji, str. 8–9. 11 Glej: prav tam, str. 9–10. 12 Glej: prav tam, str. 10–11.

9

preoblikovanja tistih delov gospodarskega sistema, ki so najbolj zavirali prehod v

intenzivnejše gospodarjenje ter enakovredno blagovno menjavo z razvitimi državami.13

Leta 1976 je bil po sedemmesečni razpravi sprejet obsežen Zakon o združenem delu, ki so

ga nekateri imenovali kar »mala ustava«. Njegov cilj je bil okrepiti, urediti in napraviti bolj

učinkovito samoupravljanje v pogojih socialističnega tržnega gospodarstva. Uvedene so bile

temeljne organizacije združenega dela (TOZD), organizacije združenega dela (OZD) in

sestavljene organizacije združenega dela (SOZD). Za uresničevanje tega zakona je bilo treba

pognati v tek ogromen upravni in pravni mehanizem, saj je bilo sprejetih prek milijon pravnih

aktov, ki so večinoma ostali samo na papirju. Posledica te poplave predpisov in obsežne

upravne nadgradnje je bila paraliza gospodarstva. O tem govori tudi podatek, da je letna

stopnja industrijske rasti v desetih letih s 13 % padla na 0 %. Številni OZD-i niso zmogli

zagotoviti niti enostavne reprodukcije, kaj šele ustvariti akumulacijo. Razmere je oblast

poskušala reševati s pospešenim zadolževanjem, izposojeni denar pa so delili na vse strani

neracionalno in brez nadzora. Tako so bila posojila brezskrbno zapravljena, gospodarstvo pa

pred potopom.14

Gospodarske težave, ki so se začele ob koncu 70. let, so se po smrti Josipa Broza (maj 1980)

še stopnjevale in prerasle v resno gospodarsko krizo. Inflacija, dolgovi v tujini in

brezposelnost so strmo naraščali, standard in uvoz pa strmo padala. Poglobile so se razlike

med regijami. Spremembe v gospodarstvu so bile neučinkovite. Gospodarski sistem in enotni

jugoslovanski trg sta začela razpadati, program gospodarske stabilizacije se ni uresničeval,

poleg tega so posamezne republike odločno nasprotovale uveljavljanju tržnega gospodarstva.

Državna oblast je brezuspešno iskala pot iz globoke gospodarske in politične krize, ki je leta

1991 državo privedla do razpada.15

2.2.1 Regionalna gospodarska politika

Regionalna politika Jugoslavije se je v glavnem enačila z razvojem manj razvitih področij, ni

upoštevala pomembnih razsežnosti regionalne strukture gospodarstva. Regionalni problemi v

širšem pomenu so bili zapostavljeni tudi zaradi globalne politike hitre industrializacije. V

bistvu Jugoslavija v prvih desetletjih po vojni sploh ni poznala regionalne politike, temveč je

ves čas poskušala le zmanjševati razlike v stopnji razvitosti posameznih regij. Skoraj ves čas

13 Glej: Prinčič, Jože: Slovensko gospodarstvo v drugi Jugoslaviji, str. 11–12. 14 Glej: Pirjevec, Jože: Tito in tovariši, str. 602–604. 15 Glej: Prinčič, Jože: Slovensko gospodarstvo v drugi Jugoslaviji, str. 12–13.

10

so takrat imeli status nerazvitih: Bosna in Hercegovina, Črna Gora, Makedonija in Kosovo, do

leta 1965 občasno tudi nekateri nerazviti deli Srbije in Hrvaške. Torej so tudi v republikah, ki

so bile razvite, obstajala manj razvita področja. Politika je z družbenimi plani gospodarskega

razvoja poskušala doseči hitrejši tempo razvoja gospodarsko manj razvitih republik in

odpraviti posledice neenakomernega razvoja. Sprejemali so posebne ukrepe financiranja

razvoja nerazvitih območij brez obveznosti vračanja, brezobrestna posojila, davčne in

carinske olajšave ipd.16

Omeniti je treba tudi različne vizije gospodarskega razvoja razvitejših in manj razvitih

republik. Razvitejše republike so se zavzemale za hitrejši in vsestranski razvoj, predvsem

predelovalne industrije, kmetijstva, turizma, zagovarjale so večjo vlogo trga, vključitev v

mednarodne gospodarske tokove in hitrejši dvig življenjskega standarda. Na drugi strani pa so

manj razvite republike vztrajale pri ohranjanju »stare« gospodarske politike, ki je dajala

prednost kapitalnim in dolgoročnim naložbam v osnovno industrijo, elektrogospodarstvo in

razvoj prometa, zagotavljala odločilno vlogo države v gospodarstvu ter ščitila domačo

industrijo.17

2.2.2 Slovenija

Slovenija je vstopila v povojno Jugoslavijo kot samostojna federalna enota, ki naj bi

sooblikovala in uresničevala svoje razvojne zamisli. Bila je gospodarsko najrazvitejši del

države. Gospodarsko življenje se je kljub veliki vojni škodi dokaj hitro normaliziralo in zraslo

je pričakovanje, da se bo slovensko gospodarstvo hitro in vsestransko razvijalo. Toda

politične spremembe v novi državi so gospodarstvu določile novo podobo, težišče in cilje.

Povojna oblast je sledila sovjetski teoriji in praksi: razbiti kapitalistične proizvodne odnose,

uničiti vpliv in moč kapitalističnih elementov. Razlastili so zasebno lastnino in jo oblikovali v

splošno ljudsko in zadružno lastnino. Poleg tega so uvedli tudi sistem planskega

gospodarstva, ki je bilo centralistično urejeno. Sledilo je naglo razvijanje industrije.18

Vodstvo države je pri oblikovanju gospodarske politike izhajalo predvsem iz političnih načel,

med katerimi je bilo v ospredju načelo bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov.

Uresničevali naj bi ga z zmanjševanjem velikih razlik v stopnji gospodarske razvitosti med

posameznimi republikami. Takšna odločitev je bila za Slovenijo zelo neugodna, saj je morala

16 Glej: Borak, Neven: Ekonomski vidiki delovanja in razpada Jugoslavije, str. 111–112. 17 Glej: Prinčič, Jože: Slovensko gospodarstvo v drugi Jugoslaviji, str. 65. 18 Glej: prav tam, str. 5.

11

svoje razvojne načrte prilagoditi državnim potrebam in upoštevati dogovore o pomoči

nerazvitim delom države. Slovenija je s pomočjo začela že takoj po koncu vojne, in sicer v

obliki živil, industrijskega blaga, lesa, lesnih izdelkov pa tudi usposobljenih gradbenih kadrov

z vsem potrebnim materialom. Poleg tega je morala prilagoditi svojo proizvodnjo potrebam

široke porabe, uvoza in izvoza, veliko slovenskih podjetij je moralo odstopiti večji ali manjši

del svojih osnovnih sredstev podjetjem v drugih republikah. Slovenija pa je pomagala tudi s

strokovnjaki, predvsem pri graditvi železarn, elektroenergetskih objektov, cementarn itd.

Poleg tega se je pomoč zagotavljala tudi s prenosom slovenskega narodnega dohodka v

zvezne sklade oziroma druge dele države. Slovenija je zaradi omejenih razvojnih možnosti že

v 50. letih začela izgubljati vodilni položaj, ki ga je imelo slovensko gospodarstvo takoj ob

vstopu v novo državo. Industrijska proizvodnja je po fizičnem obsegu padla s prvega (leta

1946) na četrto (leta 1956) mesto. Vrednost osnovnih sredstev slovenskih podjetij je rasla

počasneje kot v drugih republikah, na račun novih industrijskih podjetij in programov v

drugih republikah je začel padati tudi delež Slovenije v skupni jugoslovanski proizvodnji in

narodnem dohodku.19

Ob koncu 60. let se je slovensko gospodarstvo začelo oddaljevati od jugoslovanskega,

slovenska vlada si je prizadevala pridobiti večjo vlogo republiških organov pri oblikovanju

gospodarske politike. V Sloveniji so se namreč zavedali, da je treba povečati storilnost,

gospodarsko organiziranost in učinkovitost ter se tehnološko izpopolnjevati, če se hočejo

približati razvitim državam. Čeprav so bili omenjeni cilji poudarjeni v vseh družbenih planih

sprejetih po letu 1966, so si premalo prizadevali za njihovo uresničitev. Kljub opisanim

problemom je Slovenija vse do začetka 90. let (do razpada Jugoslavije) ostala najrazvitejša

jugoslovanska republika in se je glede na družbeno bogastvo uvrščala med srednje razvite

evropske države. Nekatera uveljavljena slovenska podjetja so že takrat poskušala prodreti na

zahtevnejše trge ter tako povečati proizvodnjo in zaslužek. Prav kaotične gospodarske

razmere so bile eden izmed odločilnih dejavnikov, s katerimi je slovenska vlada zagovarjala

politično in gospodarsko osamosvajanje.20

2.3 Notranje jugoslovanske migracije

Pred podrobnejšo analizo notranjih jugoslovanskih migracij po posameznih popisih v obdobju

po drugi svetovni vojni je prav, da na kratko pojasnimo sam pojem notranjih migracij in se

19 Glej: Prinčič, Jože: Slovensko gospodarstvo v drugi Jugoslaviji, str. 64–66. 20 Glej: prav tam, str. 12–13.

12

seznanimo z osnovnimi podatki o migracijskih gibanjih v Jugoslaviji do popisa prebivalstva

leta 1953. Verjetno najbolj pogosta oznaka pojma notranjih migracij izhaja iz področja

demografije, ki pojem označuje kot lokalno ali medregionalno gibanje prebivalstva, ki je

relativno stalnega značaja. V našem primeru gre torej za medrepubliške (medpokrajinske)

migracije, ki so relativno stalnega značaja in potekajo na večjo razdaljo.21

Zaradi pospešene industrializacije so migracijska gibanja v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni

dobila do tedaj nevidne razsežnosti. Intenzivnost povojnih notranjih migracij lahko razberemo

iz podatka, da se je v obdobju od 1948 do 1953 preselilo okoli 250.000 ljudi na leto. Če je

bilo v predvojni Jugoslaviji prebivalstvo pretežno kmečko in je njegovo število povsod

naraščalo zaradi visokega naravnega prirastka, pa je Jugoslavija v samo desetih letih (od leta

1947 do leta 1957) znižala delež kmečkega prebivalstva v celoti s 70 % na 56 %. Družbeno

organizirano gospodarstvo je lahko sprejemalo vse več delovne sile in posledično je prišlo do

preseljevanja prebivalstva iz vasi v mesta in tudi v druge republike. Kljub temu so bile

medrepubliške migracije v tem obdobju še skromne, saj je komaj 5 % prebivalstva Jugoslavije

živelo v obdobju od leta 1948 do leta 1953 v drugi republiki in ne v republiki rojstva.

Prevladovala so preseljevanja na krajše razdalje iz vasi v mesta, iz vasi v drugo vas ipd. Na

koncu lahko pridemo do sklepa, da je bilo prvo obdobje migracijskih gibanj v Jugoslaviji (do

leta 1953) »priprava« na intenzivne notranje migracije, ki so sledile kasneje. Prebivalstvo je

sicer imelo težnje po selitvi, po menjavi življenjskega okolja in po zaposlovanju v smeri

urbanih središč, vendar je imelo še vedno majhne možnosti za vstop v urbano življenje.22

V sredini 50. let je prišlo do demografske preobrazbe, ki je zajemala hitre spremembe v

reprodukciji in sestavi prebivalstva ter pospešene migracije proti mestnim centrom. V tem

obdobju so se kmetovalci, ki so se zaposlili v neagrarnih dejavnostih, dokončno ločili od

zemlje in vasi. Hitro se je večal naravni prirastek nekmečkega prebivalstva, ki se je tako začel

že sam obnavljati. Kmečko prebivalstvo se je selilo v mesta ne samo zaradi zaposlitve, ampak

tudi zaradi šolanja.23

2.3.1 Notranje jugoslovanske migracije po popisu leta 1953

Če pogledamo popisne podatke, ki prikazujejo prebivalstvo posameznih republik po republiki

rojstva, lahko za leto 1953 ugotovimo velika nesorazmerja v migracijskem gibanju

21 Glej: Mežnarić, Silva: »Bosanci«. A kuda idu Slovenci nedeljom?, str. 25. 22 Glej: prav tam, str. 26–31. 23 Glej: prav tam, str. 32.

13

prebivalstva. Delež rojenih v posamezni federalni enoti, a živečih v drugih republikah, je bil

najvišji v Črni Gori, saj je presegal petino prebivalstva, kar je ob siceršnji številčni majhnosti

precej izstopajoče. Prav Črna Gora je v takratnem času predstavljala pomemben izvor

migrantov v druge republike, predvsem tja, kjer je nekdanja jugoslovanska politika diktirala

prevlado srbskega in pravoslavnega prebivalstva (Vojvodina in Kosmet) in kjer je želela

naseliti sebi lojalno prebivalstvo (Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Slovenija). Nad 5 %

lastnega prebivalstva so v emigracijsko maso prispevale še Bosna in Hercegovina, Vojvodina

in Hrvaška. V Vojvodino se je naseljevalo pretežno pravoslavno prebivalstvo nekdanje Vojne

krajine na Hrvaškem in iz vlaških območij Bosne in Hercegovine. Iz Vojvodine se je

izseljevalo nesrbsko prebivalstvo, predvsem Nemci in Hrvati. K velikim spremembam v

etnični strukturi Jugoslavije po drugi svetovni vojni je pripomogla prav vojna in te so se

odražale tudi v verski strukturi. Ob nastanku prve Jugoslavije je bilo razmerje katolikov in

pravoslavcev 1 : 1, ob njenem razpadu 1991 pa 1 : 2 v korist pravoslavnega prebivalstva.

Osrednja jugoslovanska oblast je po drugi svetovni vojni z načrtovanimi premiki predvsem

pravoslavnega prebivalstva hotela ustvariti vtis, da najhitreje raste število islamskega

prebivalstva. To je sicer držalo za Albance, za ostale Muslimane, predvsem Bošnjake, pa ne.

Znotraj Jugoslavije je bilo zato najbolj mobilno pravoslavno prebivalstvo (Srbi in Črnogorci),

bošnjaško prebivalstvo pa je bilo bolj ustaljeno. Mobilnejši so postali šele v 70. letih,

predvsem zaradi politično-geografskih dejavnikov. Med Slovenijo in Hrvaško je obstajala

močna izmenjava prebivalstva. Na Hrvaškem je bilo 40.100 prebivalcev rojenih v Sloveniji, v

Sloveniji pa 28.856 prebivalcev rojenih na Hrvaškem. Zanimiv je podatek, da je imela

največji delež iz tujine priseljenega prebivalstva prav Slovenija – 2,6 % vsega prebivalstva.

Glavni razlog za to je raznarodovalna politika med vojno in priseljevanje prebivalstva iz

ozemelj, ki so ostala zunaj Slovenije in Jugoslavije. Migracije so bile takrat izrazito usmerjene

proti Srbiji, vključno s pokrajinama, izstopa pa Vojvodina. Do tega obdobja Slovenija še ni

predstavljala pomembnejšega imigracijskega cilja znotraj Jugoslavije, z izjemo Hrvaške, kjer

je delež preseljenih v Slovenijo presegal 10 %. V tem obdobju je bila tudi emigracija iz Bosne

in Hercegovine v Slovenijo še zelo nizka, saj je Slovenija kot ciljno območje predstavljala le

2 % vseh emigrantov iz Bosne in Hercegovine. Kljub temu so emigranti iz Bosne in

Hercegovine znotraj Slovenije predstavljali 20 % vseh priseljenih do leta 1953. Delež

priseljenih s Hrvaške (63,5 %) je bil kar 6-krat večji od deleža priseljenih iz Bosne in

Hercegovine (11,3 %).24

24 Glej: Josipovič, Damir: Učinki priseljevanja v Slovenijo po drugi svetovni vojni, str. 232–233.

14

2.3.2 Notranje jugoslovanske migracije po popisu leta 1971

Po popisnih podatkih iz leta 1971 je bila širša Srbija še vedno vodilna med ciljnimi območji

priseljevanj. Kot ciljno območje se je okrepila Hrvaška, Slovenija pa je še vedno predstavljala

šibko ciljno območje za migrante iz drugih republik. Do leta 1971 so največji delež migrantov

v Sloveniji še vedno predstavljali Hrvati (15,7 %). Precej manj je bilo priseljenih iz Bosne in

Hercegovine (3,9 %), saj jih je bila večina usmerjenih v Srbijo in Hrvaško. Potekalo je

izseljevanje Bosanskih Srbov v Srbijo in Bosanskih Hrvatov na Hrvaško. Predvsem Hrvati iz

Bosne in Hercegovine so bili pomemben vir prebivalstva za Hrvaško, saj bi brez tega stalnega

pritoka številčno že nazadovala. Ostala razmerja med republikami so ostala na podobni ravni

kot v preteklih popisih. Do leta 1971 je Bosna in Hercegovina predstavljala tipično

emigracijsko območje predvsem Srbov in Hrvatov, saj je bilo odseljenih kar 8,99 % vsega

prebivalstva. V Črni Gori je obseg odselitev presegal desetino prebivalstva. Zelo malo je bilo

odselitev iz Makedonije. Ostale tri republike so bile prejemnice prebivalstva: največ Srbija,

nato Hrvaška in nazadnje Slovenija. Iz teh podatkov je razvidno, da je bila Slovenija še vedno

izrazito šibko ciljno območje prebivalstva iz drugih republik za razliko od Srbije, ki je na

račun Vojvodine in Beograda kot glavnega mesta sprejela veliko število prebivalcev.

Slovenijo lahko v 60. letih 20. stoletja štejemo med prejemnice prebivalstva, upoštevajoč le

medrepubliške migracije. Ob popisu leta 1971 je zanimiva primerjava situacije v Bosni in

Hercegovini ter Sloveniji: obe republiki sta bili glede obsega priseljevanja na migracijskem

repu. Povsem drugačna situacija je bila v Vojvodini, ki je z 38,7 % priselitev zasedala vodilno

mesto. Iz podatkov lahko sklepamo, da Slovenija do 70. let ni bila posebno zanimiva za

priseljevanje iz drugih republik.25

2.4 Priseljevanje v Slovenijo

Če podrobneje pogledamo prebivalstvena in migracijska gibanja v Sloveniji do začetka 60. let

20. stoletja ugotovimo, da ne Slovenija ne Jugoslavija takrat nista poznali emigracij zaradi

ekonomskih razlogov. Pravzaprav so upadali vsi ostali premiki prebivalstva: priseljevanje in

izseljevanje v inozemstvo, izseljevanje v Jugoslavijo, imigracije iz drugih republik. Tudi

migracije iz vasi v mesta so se ustalile. Okoli leta 1962 pa so se v Sloveniji vsa našteta

gibanja začela naglo spreminjati in so z izjemo izseljevanja v tujino kazala visoko rast vse do

konca leta 1965. Gospodarska reforma iz leta 1965 je postala dejavnik izseljevanja iz

25 Glej: Josipovič, Damir: Učinki priseljevanja v Slovenijo po drugi svetovni vojni, str. 234–236.

15

Slovenije; potencialni migranti so namesto v Slovenijo odhajali v tujino. Emigracije so strmo

naraščale vse do konca leta 1970, ko so se ustalile pri številki 12.000–13.000 odhodov letno.

Druga velika sprememba je nastopila leta 1974, ko se je naglo povečalo število imigracij in

naraščalo vse do leta 1978, ko so zabeležili okrog 13.000 priseljenih v Slovenijo. Vzrok za

tako številno priseljevanje v Slovenijo je bilo zapiranje zunanjih trgov delovne sile, predvsem

v državah takratne EGS,26 zato se je jugoslovanska migrantska populacija obrnila proti

Sloveniji. Najmočnejši val priselitev v Slovenijo se je začel leta 1975 in je trajal do leta 1982,

ko je začel nekoliko upadati do leta 1989. Taka selitvena gibanja so bila posledica višje

gospodarske razvitosti Slovenije, ki je pritegovala zlasti populacijo iz jugovzhodnega dela

države, kjer je vladala nezaposlenost. Zaposlitvene možnosti so bile v Sloveniji visoke,

celotna gospodarska ureditev je bolj spodbujala tokove ljudi kot tokove kapitala znotraj

države, pa tudi Slovenija sama ni omejevala priseljevanj. Pomanjkanje migracijske politike je

privedlo do stihijnosti migracijskih tokov, ki so močno vplivali na narodnostno sestavo

Slovenije, po drugi strani pa pomlajevali sestavo prebivalstva. Ciljne točke priselitve so bila

predvsem industrijska središča, mesta s pomembnimi proizvodnjami, turistični kraji itd.

Neobvladovanje migracij je pripeljalo Jugoslavijo tudi do negativnih gospodarskih in

prostorskih učinkov: regionalne razlike v razvoju – kraji, kjer je gospodarstvo temeljilo

predvsem na tradicionalni ekonomiji ruralnega in obrtnega sektorja, so v kratkem obdobju

ostali brez delovne sile in tako še bolj zaostali v razvoju.27

2.4.1 Priseljevanje v Slovenijo po popisu leta 1981

S popisom 1981 je bilo zabeleženo, da je vseh priseljenih v Slovenijo bilo skupno 143.082 ali

7,56 % vseh prebivalcev po tem popisu. Največji, tretjinski delež, odpade na Slovence, in to

tiste, ki so se zaradi različnih okoliščin rodili v tujini in v drugih republikah SFRJ ter se

odločili za repatriacijo (žrtve vojne, pripadniki slovenskih manjšin, potomci preseljenih

staršev ipd.). Druga najštevilnejša skupina so bili Hrvati (četrtina), sledijo Srbi s slabo petino

ter Muslimani s 6 %. Približno po 1 % odpade na Črnogorce, Makedonce, Madžare in

Albance, precej velika je tudi skupina neopredeljenih (osmina). Če pogledamo samo tisto

prebivalstvo (111.912), ki se je v Slovenijo preselilo iz drugih delov SFRJ, se obseg

preseljenih precej zmanjša, saj predstavljajo 6,09 % vseh prisotnih prebivalcev oziroma le

5,92 % vseh popisanih. Najštevilnejši so Hrvati s skoraj tretjino, sledijo Srbi s slabo četrtino, 26 Evropska gospodarska skupnost. 27 Glej: Borak, Neven: Ekonomski vidiki delovanja in razpada Jugoslavije, str. 119–121.

16

Slovenci s petino, nato skupina neopredeljenih, v kateri prevladujejo Jugoslovani, in nazadnje

Muslimani z dvanajstino. Črnogorcem in Makedoncem pripadata 2 %, Albancem in

Madžarom pa 1 %. Če iz celotne skupine priseljenih odštejemo Slovence, dejansko

prevladujejo Hrvati, Srbi in Muslimani, ki predstavljajo štiri petine vseh priseljenih. Te tri

etnične skupine so tudi najštevilnejše v Sloveniji. Najvišji delež priseljenih je po popisu leta

1981 zajemala Hrvaška, in sicer dve petini. Sledila ji je Bosna in Hercegovina s slabo tretjino,

Srbija pa je predstavljala le še sedmino. Hrvaška je imela 4,6 milijonov prebivalcev, Bosna in

Hercegovina 4,1 milijona, Srbija pa 5,7 milijonov prebivalcev. Nesorazmerje se kaže v tem,

da je Hrvaška Sloveniji prispevala skoraj dvakrat več, Bosna in Hercegovina pa 1,5-krat več

prebivalcev, kot je bil njun delež v SFRJ. Zelo pomembna odstopanja so bila zabeležena tudi

na področju etnične sestave priseljencev v odvisnosti od izvornega območja. Iz Bosne in

Hercegovine se je v Slovenijo preselilo relativno največ Srbov. Nadpovprečno so zastopani

tudi neopredeljeni, Hrvati in predvsem Muslimani pa manj. Iz Črne Gore se je glede na

lokalno zastopanost preselilo največ Hrvatov. Iz drugih republik in pokrajin so se bolj

izseljevale etnične manjšine. Izjema je Makedonija, kjer so se Albanci manj izseljevali.

Ugotovimo lahko, da so odstopanja iz vidika etnične strukture zelo velika. To pomeni, da

etnična struktura priseljenih ni identična lokalni. Slovenija se je v časovnem smislu relativno

pozno vključila v večje migracijske tokove. V obdobju po drugi svetovni vojni se je do leta

1960 v Slovenijo priselilo 1.270 ljudi letno, v 60. letih 2.530, v prvi polovici 70. let 4.428, v

drugi polovici 70. let pa je bilo 6.095 priselitev letno. Do prve polovice 70. let se je največ

ljudi priselilo s Hrvaške, pretežno iz obmejnih območij (Zagorje, Istra itd.), in to predvsem

Hrvati. V drugi polovici 70. let pa je bilo najbolj množično priseljevanje Muslimanov iz

Bosne in Hercegovine. Povečal se je delež priseljenih Muslimanov iz vseh federalnih enot.

Naraščalo je tudi število priseljenih Albancev s Kosova in Metohije. V 80. letih se je dotok

migrantov sprva še nadaljeval, do 90. let pa je skoraj povsem usahnil. Na vzorce, obseg in

kvaliteto selitvenih tokov je vplivalo tudi zaostrovanje političnih razmer, kasneje pa tudi

družbenih razmer zaradi nerešenega narodnega vprašanja. Do leta 1981 je v absolutnem

smislu največ migrantov prispevala Bosna in Hercegovina, sledijo ji Kosovo in Metohija ter

Črna Gora. Vse ostale federalne enote so bile prejemnice prebivalstva. Presenetljivo tudi

Makedonija, ki je sicer veljala za izselitveno območje (območje Bitole in Pelagonije). Med

večjimi prejemnicami je bila tudi Vojvodina, kamor se je priseljevalo pretežno srbsko in

deloma črnogorsko prebivalstvo iz Bosne in Hercegovine, Črne Gore itd. Velike prejemnice

so bile tudi Srbija – območje Beograda, Hrvaška in Slovenija. V relativnem smislu je bila

17

največja donatorka prebivalstva Črna Gora, kar pomeni, da se je izven te republike znašlo kar

24,5 % v Črni Gori rojenih prebivalcev. Najnižji indeks je dosegla Slovenija.28

Graf 1: Priseljeni glede na območje odselitve znotraj nekdanje SFRJ, Slovenija. Vir: popis 1981, SURS.29

2.4.2 Priseljevanje v Slovenijo po popisu leta 1991

Popis leta 1991 je bil zadnji jugoslovanski popis, ki so ga republike že večinoma ločeno

izvajale, pa tudi ločeno objavljale rezultate. V primerjavi s popisom iz leta 1981 lahko

ugotovimo, da se je skupno število prebivalcev Slovenije, priseljenih z območja nekdanje

Jugoslavije (153.586), v desetih letih povečalo za 41.674, kar pomeni približno 4.200

priselitev letno. Razmerja med priseljenci glede etnične pripadnosti so v grobem ostala taka

kot leta 1981. Nekoliko so se zmanjšali deleži treh največjih etničnih skupin (Hrvatov,

Slovencev in Srbov), povečal pa se je delež Muslimanov pa tudi Albancev. V primerjavi s

popisom 1981 kaže popis leta 1991 spremembe v strukturi priseljenih glede na izvorno

republiko nekdanje SFRJ. Hrvaško je s prvega mesta izrinila Bosna in Hercegovina, oba

deleža sta zelo podobna (blizu dveh petin), migracije iz teh dveh republik predstavljajo skoraj

80 % vseh migracij v Slovenijo do leta 1991. Delež priseljenih s Hrvaške, Srbije in Vojvodine

je upadel, delež iz Kosova in Metohije se je podvojil, nekoliko je narasel delež priseljenih iz

Makedonije, delež priseljenih iz Črne Gore pa je stagniral.30

28 Glej: Josipovič, Damir: Učinki priseljevanja v Slovenijo po drugi svetovni vojni, str. 241–247. 29 Glej: prav tam, str. 243. 30 Glej: prav tam, str. 247–248.

18

Graf 2: Priseljeni glede na območje odselitve znotraj nekdanje SFRJ, Slovenija. Vir: popis 1991, SURS.31

2.4.3 Priseljevanje v Slovenijo po popisu leta 2002

Popis iz leta 2002 je pomenil prelomnico v zgodovini popisov Slovenije zaradi več razlogov:

bil je prvi samostojni popis po osamosvojitvi Slovenije z enoletnim zamikom;

uporabljena je bila metodologija nove definicije prebivalstva, ki je otežila primerjave

za nazaj (spremenili so se statusi stalnega in prisotnega prebivalstva in prebivalstva z

ali brez slovenskega državljanstva);

spremenil se je režim prikazovanja in zbiranja popisnih podatkov;

priselitve so bile prikazane le na ravni držav, kar je onemogočilo podrobnejšo

primerjavo za območje nekdanje SFRJ;

zaradi občutljivosti podatkov o etničnosti, veroizpovedi in jeziku je bilo onemogočeno

neposredno spremljanje sprememb v etnični strukturi priseljencev glede na izselitveno

območje.32

Ne glede na omenjene spremembe lahko iz popisa leta 2002 vendarle ugotovimo nekatera

dejstva. Opazen je povečan delež Bošnjakov (v primerjavi s podatki iz leta 1991 predstavljajo

kar dvotretjinsko povečanje). Prav tako se je povečal delež Albancev (za polovico) in

priseljenih Slovencev. Po drugi strani se je za več kot tretjino znižal delež Hrvatov, približno

za petino delež Srbov in kar za polovico delež Črnogorcev. Največji absolutni upad

predstavljajo Hrvati, najštevilčnejši med priseljenimi pa postanejo Slovenci, takoj za njimi so 31 Glej: Josipovič, Damir: Učinki priseljevanja v Slovenijo po drugi svetovni vojni, str. 248. 32 Glej: prav tam, str. 248–249.

19

po deležu Hrvati, Bošnjaki in Srbi. Te štiri skupine predstavljajo več kot tri četrtine od

151.432 priseljenih v Slovenijo iz držav nekdanje SFRJ.33

Iz popisov lahko povzamemo, da je imela Slovenija že od leta 1981 bolj ali manj oblikovano

etnično sestavo in so kasnejše spremembe nastajale zaradi različnih etničnih opredelitev

prebivalcev. Čeprav v zadnjih desetletjih število migracij še vedno narašča, pa to ne vpliva

posebno na etnično strukturo. Gre za prepletanje več procesov: priseljevanja, bolj ali manj

prikrite asimilacije, krize etničnega opredeljevanja in neopredeljevanja pri popisu leta 2002.

Vzrok za krizo etničnega (ne)opredeljevanja lahko poiščemo tudi v slabem odnosu države do

različnih problematik priseljencev, ki so odrinjeni na družbeni rob, in tudi v stereotipnih

predstavah v slovenski javnosti.34

Narodna

pripadnost

Leto popisa

1948 1953 1961 1971 1981 1991 2002

Slovenci 1.350.149 1.415.448 1.522.248 1.578.963 1.668.623 1.689.657 1.631.363

Albanci 216 169 282 1.266 1.933 3.534 6.186

Bošnjaki* - - - - - - 21.542

Črnogorci 521 1.356 1.384 1.950 3.175 4.339 2.667

Hrvati 16.069 17.978 31.429 41.556 53.882 52.876 35.642

Makedonci 366 640 1.009 1.572 3.227 4.371 3.972

Muslimani** - 1.617 465 3.197 13.339 26.577 10.467

Srbi 7.048 11.225 13.609 20.209 41.695 47.401 38.964 Tabela 1: Prebivalstvo po narodni pripadnosti ob popisih 1948–2002 v Sloveniji35

*Opredelitev za Bošnjaka kot narodnosti je bila v Ustavo Federacije Bosne in Hercegovine

vpeljana leta 1994.36

**Vključene so osebe, ki so se opredelile za Muslimane v smislu etnične in ne verske

pripadnosti.37

33 Glej: Josipovič, Damir: Učinki priseljevanja v Slovenijo po drugi svetovni vojni, str. 249–250. 34 Glej: prav tam, str. 251. 35 Glej: Kržišnik Bukić, Vera: Migracije iz drugih jugoslovanskih republik v Slovenijo po 2. svetovni vojni, str. 509. 36 Glej: prav tam, str. 510. 37 Glej: prav tam.

20

Podatki so preračunani po metodologiji Popisa 2002, in sicer tako, da so odšteti t.i. »zdomci«.

V popisih 1948, 1953 in 1961 pa kategorija oseb »zdomci« ni obstajala.38

Na začetku 21. stoletja so postali novi stalni prebivalci Republike Slovenije skoraj v celoti

tudi njeni državljani. Po osamosvojitvi je državljanstvo prejelo prek 170.000 oseb, nadalje se

je število povečevalo iz leta v leto. Leta 2005 je bilo med stalnimi prebivalci ABČHMS39 že

blizu 200.000 državljanov. Poleg migracij, ki so prispevale nove stalne prebivalce Slovenije,

moramo tukaj omeniti še migracije, ki zajemajo delavce na začasnem ali sezonskem delu v

Sloveniji. To delo opravljajo začasni migranti, ki imajo osebna začasna dovoljenja za bivanje

in delo, kar sicer postaja aktualni migracijski trend, še posebej po vstopu RS v Evropsko

unijo. Po vzpostavitvi schengenskega mejnega režima, ko je južna meja RS postala zunanja

meja EU, so bile že ustaljene migracije zaradi poostrenih pogojev vstopa v RS deležne

različnih redukcijskih vplivov. Državljanom nekdanje Jugoslavije so otežene možnosti

zaposlovanja v Sloveniji pa tudi samega vstopanja v Slovenijo.40

Omeniti velja še migracije, ki so sicer povezane z delom, ne pa s stalnimi ali začasnimi

delovnimi dovoljenji. Tak primer so dovolilnice za prehod slovensko-hrvaške meje, kjer gre

za migracije lokalnega značaja (dnevne ali tedenske) zaradi čezmejnih zaposlitev,

poljedelskih in podobnih opravil ali pa ohranjanja sorodstvenih vezi na drugi strani meje. V to

skupino migracij lahko prištevamo tudi dijake in študente.41

2.4.4 Izbrisani

Z izrazom izbrisani označujemo 25.671 oseb, ki so bile 26. februarja 1992 nezakonito

izbrisane iz Registra stalnih prebivalcev Slovenije. Izbris je prizadel ljudi, ki so bili večinoma

rojeni v drugih republikah nekdanje Jugoslavije in so imeli jugoslovansko državljanstvo ter

praviloma tudi državljanstvo ene od drugih republik nekdanje Jugoslavije, živeli pa so v

takratni Socialistični republiki Sloveniji, kjer so imeli prijavljeno stalno prebivališče. Tisti, ki

so imeli republiško državljanstvo Socialistične republike Slovenije, so ob osamosvojitvi

Slovenije 25. junija 1991 avtomatično pridobili državljanstvo nove države Republike

Slovenije. Državljani drugih republik SFRJ s stalnim prebivališčem v Socialistični republiki 38 Glej: Kržišnik Bukić, Vera: Migracije iz drugih jugoslovanskih republik v Slovenijo po 2. svetovni vojni, str. 509. 39 Albanci, Bosanci, Bošnjaki, Črnogorci, Hrvati, Makedonci, Muslimani, Srbi. 40 Glej: Kržišnik Bukić, Vera: Migracije iz drugih jugoslovanskih republik v Slovenijo po 2. svetovni vojni, str. 520. 41 Glej: prav tam, str. 520–521.

21

Sloveniji so imeli po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije pravico, da v

šestih mesecih zaprosijo za državljanstvo. Tistim, ki državljanstva niso dobili, ker iz

kateregakoli razloga niso vložili vloge bodisi je bila njihova vloga zavrnjena, zavržena ali je

bil postopek ustavljen, je bil odvzet tudi status stalnih prebivalcev. Lokalni upravni organi so

jim ta status odvzeli arbitrarno na podlagi centralnega internega navodila Ministrstva za

notranje zadeve. Z odvzemom statusa so izgubili tudi ekonomske in socialne pravice, ki so

vezane na status stalnega prebivalca.42

Izbrisani so se čez noč zaradi ene (protiustavne in nezakonite) poteze državnega aparata znašli

v nekem vzporednem svetu. Predstavniki oblasti so izkoristili ustanovitev nove države in

sprejeli zakon, v katerem so te osebe označili za tujce, ne da bi upoštevali, da v Sloveniji

živijo že vrsto let, da so bili številni tu rojeni, da imajo prijavljeno bivališče, zaposlitve,

družine, prijatelje itd. Šele desetletje kasneje je bilo ugotovljeno, da je bil ta zakon v nasprotju

z ustavo, torej temeljnim aktom, v katerem so določene pravice posameznika v razmerju do

države.43

Težave izbrisanih so se kazale na številnih področjih. Izgubili so številne pravice, med drugim

do šolanja, stanovanja in dostop do zdravstva. Številni so izgubili službe in upanje na

pokojnino. Tisti izbrisani, ki so ostali v Sloveniji, so se morali pretvarjati, da so begunci ali

celo prosilci za azil. Nekatere so izgnali iz države; prišlo je do razdruževanja družin, saj so

številni izbrisani imeli družinske člane, ki so bili državljani, a so izbrisane ne glede na to

pogosto prisilno odstranili iz države, torej stran od svoje družine.44

Slovenske oblasti dolga leta niso bile pripravljene priznati te kršitve človekovih pravic in

odpraviti njenih posledic, čeprav je ustavno sodišče dvakrat (prvič že leta 1999) ugotovilo, da

je šlo za protipravno in neustavno dejanje, prav tako tudi Evropsko sodišče za človekove

pravice. Izbrisani za svoj status niso bili krivi, ker je bila zaprositi za državljanstvo njihova

pravica, ne pa dolžnost. Kljub temu veliko zagovornikov izbrisa še naprej trdi, da so izbrisani

sami krivi, ker niso poskrbeli za to, da bi si pridobili slovensko državljanstvo. Izbrisani so se

srečevali z velikimi birokratskimi težavami in drugimi ovirami, da so sploh preživeli in da so

si sčasoma uredili svoje statuse. Nekateri pa celo več kot 20 let kasneje še nimajo urejenega

statusa – številni si ga sploh ne morejo urediti (med leti 2010 in 2013 so oblasti več prošenj

izbrisanih zavrnile kot pa odobrile). Leta 2012 je Veliki senat Evropskega sodišča za

42 Glej: Izbrisani – Informacije in dokumenti, Kaj je izbris?, http://www.mirovni-institut.si/izbrisani/opis-izbrisa/. 43 Glej: Zgodbe izbrisanih prebivalcev. Zbirka Sanje. Dokumenta (ur. Uršula Lipovec Čebron in Jelka Zorn), str. 7. 44 Glej: Amnesty International, Izbrisani, http://www.amnesty.si/izbrisani.

22

človekove pravice odločil, da je izbris kršitev človekovih pravic in naložil slovenskim

oblastem, da pripravijo zakonodajo za odpravo posledic izbrisa. Osredotočili so se zgolj na

finančno odškodnino. 18. junija 2014 je začel veljati odškodninski zakon za izbrisane, po

katerem lahko oškodovanci v roku treh let od začetka veljave zakona na matičnih upravnih

enotah vložijo zahtevo za izplačilo odškodnine.45

2.4.5 Begunci z območja nekdanje Jugoslavije

Razpad socialističnega sistema je botroval razpadu države SFRJ, temu je sledilo

osamosvajanje republik in njihovo preoblikovanje v nacionalne države. Na večetničnih

področjih je vse to pripeljalo do konfliktov med Srbi, Hrvati in Bošnjaki in do agresivnega

srbskega osvajanja ozemelj na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Osvajanja so spremljali

nasilje nad civilnim prebivalstvom, uničevanje, prisilna izseljevanja, etnična čiščenja,

zapiranja v koncentracijska taborišča in druge grozote. Genocid in druga hudodelstva,

predvsem nad muslimanskim prebivalstvom, so povzročila val beguncev in begunk s Hrvaške

in kasneje še večji val iz Bosne in Hercegovine.46

Najprej so se v Slovenijo zatekli begunci s Hrvaške, ki so na začetku stanovali pri sorodnikih,

znancih, prijateljih, zato ni bilo potrebe po organizirani pomoči. Število prijavljenih beguncev

je zaradi širjenja spopadov naraslo z 2.500 (september 1991) na 20.000 (oktober 1991).

Največ jih je bilo prijavljenih decembra istega leta, in sicer 23.000. Zanje je bilo treba

organizirati zbirne centre, ki pa so jih že v prvi polovici leta 1992 začeli ukinjati, ker so se

begunci začeli vračati nazaj na Hrvaško.47

Približno 1,2 milijona prisilno razseljenih (točno število ni znano; navedena številka je ocena

UNHCR48) iz Bosne in Hercegovine se je razselilo po vseh kontinentih sveta, celo v Afriko.

Takoj po prihodu v Slovenijo so se nekateri razselili v države Evropske unije, Kanado, ZDA

in Skandinavijo.49

Prvi begunci iz Bosne in Hercegovine so bili večinoma ženske z otroki in starejše osebe. Po

podatkih Rdečega križa je bilo med begunci 47 % otrok mlajših od 16 let, 41 % je bilo žensk

45 Glej: Amnesty International, Izbrisani: veljati začenja zakon, ki ureja odškodnine, http://www.amnesty.si/izbrisani-zakon. 46 Glej: Lipovec, Bojan: Begunska politika v Sloveniji. Vsakdanje življenje beguncev in begunk v Sloveniji (ur. Natalija Vrečer), str. 30. 47 Glej: Knez, Marjeta: Osnovnošolsko izobraževanje otrok začasnih beguncev iz Bosne in Hercegovine v Sloveniji, diplomsko delo, str. 18. 48 Visoki komisariat Združenih narodov za begunce. 49 Glej: Vrečer, Natalija: Integracija kot človekova pravica – Prisilno priseljeni iz Bosne in Hercegovine v Sloveniji, str. 9–10.

23

starih od 16 do 60 let, moških te starostne skupine pa je bilo 9 %. Leta 1993 je bilo pri

Rdečem križu prijavljenih nekaj več kot 45.000 začasnih beguncev, predvidevali pa so, da je

vsaj še 25.000 takih, ki se niso prijavili in so živeli pri sorodnikih in prijateljih.50

Med vzroki, ki so jih prisilno priseljeni iz Bosne in Hercegovine navajali kot tiste, ki so

vplivali na odločitev za Slovenijo, so bili: geografska bližina, obstoj socialnih mrež, kulturna

podobnost zaradi skupne jugoslovanske preteklosti pa tudi razumevanje slovenskega jezika.

Večina beguncev je ob prihodu menila, da se bo vojna v kratkem končala in se bodo lahko

kmalu vrnili v domovino. Vendar je vojna trajala več kot tri leta. Slovenija je beguncem

ponudila v glavnem streho nad glavo in hrano, zato so se mnogi, predvsem izobraženci,

razselili v prej navedene države. Tam so bili deležni tudi finančne pomoči, možnosti

zaposlitve itd. Ob koncu leta 1995, po koncu vojne, so se begunci začeli vračati v domovino.

Po daytonskem sporazumu naj bi bila vsem omogočena vrnitev na svoje domove. A zaradi

porušenih hiš in zasedenih stanovanj to ni bilo za vse mogoče. Repatriacija je potekala še več

let po vojni, tako je bilo v juniju 2003 v Sloveniji še približno 2.000 prisilno priseljenih iz

Bosne in Hercegovine, ki so se odločili, da bodo ostali v Sloveniji. Nekateri izmed njih se

niso imeli kam vrniti, ker so bili njihovi domovi razrušeni, večina med njimi se je že vsaj

delno integrirala v okolje, v katerem so živeli že več kot dvajset let. Za mnoge pa Slovenija

predstavlja kraj, kjer so preživeli večino svojega otroštva in mladosti.51

V Sloveniji je bilo približno 70.000 beguncev, kar predstavlja 3 % prebivalstva Republike

Slovenije. Med njimi je bilo 71 % Muslimanov, 20 % Hrvatov, 2 % Srbov in 7 % ostalih

narodov.52

Slovenija se je torej že kmalu po osamosvojitvi srečala z mnogimi težavami, saj je postala

veliko območje zatočišča beguncev, na katere pa ni bila pripravljena. Da bi reševala nastale

probleme, je morala čez noč izdelati begunsko politiko in pri tem se je kot mlada

demokratična država zgledovala po mednarodnem pravu, ki ureja problematiko beguncev

(Ženevska konvencija o statusu beguncev in begunk iz leta 1951 in Protokol o statusu

beguncev in begunk iz leta 1966). Med izvajanjem begunske politike so bili v ospredju

predvsem ukrepi, ki so se nanašali na določanje statusa začasnega begunca in begunke,

vprašanje sprejema oziroma nezavračanja in svobodo gibanja. Za begunce in begunke z

50 Glej: Knez, Marjeta: Osnovnošolsko izobraževanje otrok začasnih beguncev iz Bosne in Hercegovine v Sloveniji, diplomsko delo, str. 19. 51 Glej: Vrečer, Natalija: Integracija kot človekova pravica – Prisilno priseljeni iz Bosne in Hercegovine v Sloveniji, str. 9–10. 52 Glej: Knez, Marjeta: Osnovnošolsko izobraževanje otrok začasnih beguncev iz Bosne in Hercegovine v Sloveniji, diplomsko delo, str. 19.

24

območij nekdanje Jugoslavije se je najprej uveljavila oznaka »razseljene osebe«, ker

Slovenija takrat še ni bila mednarodno priznana, torej, begunci in begunke niso zapustili meja

svoje države (SFRJ). Po mednarodnem priznanju pa je Slovenija postala enakopravna drugim

evropskim državam, zato ni bilo več mogoče govoriti o razseljenih osebah. Take osebe v

Evropi imenujejo različno. Slovenija se je zaradi nejasnega pojmovanja beguncev in begunk

iz Bosne in Hercegovine ter Hrvaške odločila, da jih bo poimenovala »začasni begunci,

begunke«. To poimenovanje označuje prebeglo osebo, ki uživa zaščito države, v kateri se

nahaja po načelu nezavračanja, pri čemer se zanjo išče trajna rešitev (možnost vrnitve,

naselitev v tretji državi, pridobitev statusa begunca, begunke ali nastanitev v državi, v kateri

se nahaja). Slovenija se je na podlagi odločitve Republiške medresorske skupine za reševanje

problematike začasnih beguncev in begunk z dne 10. avgusta 1992 odločila, da v Sloveniji ni

več mogoče pridobiti statusa začasnega begunca, begunke, kar je pomenilo, da Slovenija ne

more več sprejeti novih ljudi iz Bosne in Hercegovine. Odločitev je sprožila številne dvome,

saj so bili mnogi mnenja, da z zaprtjem meja država krši načelo nezavračanja.53 V letu 1992 je

velik pritok beguncev in begunk iz Bosne in Hercegovine ustvaril zmedeno stanje, v katerem

država ni zmogla popolnoma nadzorovati situacije. Poleg beguncev v begunskih centrih je

bilo v Sloveniji tudi veliko število neevidentiranih beguncev. Povečalo se je število tatvin v

bližini begunskih centrov, za katere so bili osumljeni tudi begunci. Da bi se izognili

nadaljnjim tatvinam, so vodstva begunskih centrov izdala posebne dovolilnice za izhod iz

begunskih centrov, s katero so se begunci in begunke lahko legitimirali. S tem je bil

omogočen nadzor nad njihovim gibanjem. Ni pa to pomenilo omejitev gibanja, saj je bila

dovolilnica za izhod na željo begunca ali begunke vedno izdana. Po izboljšanju stanja so tudi

ukrep izdaje dovolilnic preklicali.54

Omeniti moramo tudi begunce s Kosova, ki so se zaradi stopnjevanja napetosti med Srbi in

kosovskimi Albanci zatekli tudi v Slovenijo. Kot poroča avtorica članka Nina Maruška Sedlar

v časopisu Novi tednik, je bilo spomladi leta 1999 v prehodnem domu za tujce v Ljubljani in

Prosenjakovcih registriranih 2.477 beguncev, po sprejemu Zakona o začasnem zatočišču pa

naj bi jih Slovenija sprejela še 1.600. Za razliko od leta 1991/2 je bila Slovenija na prihod

beguncev s Kosova leta 1999 bolje pripravljena.55

53 V družini smo imeli takšen primer, ko je septembra 1992 v Slovenijo prišel tatov brat z ženo s Hrvaške. Ob prijavi na policijski postaji so jima povedali, da morata v naslednjih 10 dneh zapustiti Slovenijo. 54 Glej: Lipovec, Bojan: Begunska politika v Sloveniji. Vsakdanje življenje beguncev in begunk v Sloveniji (ur. Natalija Vrečer), str. 30–35. 55 Glej: »V pričakovanju beguncev«, Novi tednik NT&RC, 22. april 1999, leto 54, št. 16, str. 12.

25

2.5 Prostorska razporeditev priseljencev v Sloveniji

Za večino priseljenih je kraj njihovega bivanja povezan z zaposlitvijo, zato je za priseljene

skupine značilna prostorska razpršenost. Pripadnike priseljenskih skupin in njihove potomce

lahko najdemo skoraj v vseh slovenskih občinah. Največja prostorska zgoščenost je opazna v

večjih industrijskih in urbanih središčih. Zanimiv je podatek, da v samo štirih občinah

(Ljubljana, Jesenice, Velenje in Koper) živi kar polovica vsega priseljenega prebivalstva.56

Med vsemi večjimi etničnimi skupinami imajo Hrvati najvišjo stopnjo razpršenosti. Najvišji

delež dosegajo na območjih ob slovensko-hrvaški meji ali v obmejnem pasu. Poleg Slovencev

so Hrvati glavna etnična skupina na Štajerskem in na sploh v severovzhodni Sloveniji, kjer je

prisotnost ostalih nekdanjejugoslovanskih skupin bistveno nižja. Zanimivo je, da je v

Ljubljani in Mariboru delež Hrvatov relativno nizek, čeprav predstavljajo v Mariboru drugo

največjo etnično skupino, v Ljubljani pa so po številčnosti šele na četrtem mestu. Za Srbe je

značilen drugačen geografski vzorec poselitve, ki je izrazit predvsem v urbanih naseljih v

obliki polmeseca, ki poteka od Kopra preko Ljubljane proti Jesenicam in Kranjski Gori. Izven

tega območja so Srbi prisotni v precej manjših deležih. Najvišji delež dosegajo v Pivki, skoraj

polovica vseh Srbov pa živi v Ljubljani, kjer je njihov delež tudi nad 5 %. Ta delež presegajo

še v nekaterih večjih mestih Gorenjske, v okolici Ljubljane in v pomembnejših krajih ob

železniški progi na relaciji Ljubljana–Koper. Izrazito nizka je prisotnost Srbov na Štajerskem

in v Prekmurju, nekoliko višja pa v pasu ob slovensko-italijanski meji. Geografska

razmestitev Bošnjakov – Muslimanov (vključno s tistimi, ki so se opredelili kot Bosanci) je z

vidika števila naselij še bolj koncentrirana kot pri Srbih. Za Bošnjake v širšem smislu je

značilnejša višja koncentracija v večjih mestih, ki so pretežno industrijsko-rudarskega

značaja. Tukaj izstopajo Jesenice in za njimi Velenje. V primerjavi s Srbi so še bolj izrazito

prisotni v osrednjem in zahodnem delu Slovenije. Z izjemo Šaleške doline, Zasavja in Celja je

njihova prisotnost v severovzhodni Sloveniji nizka. Prostorski vzorec poselitve je pri

Črnogorcih koncentriran na Ljubljansko kotlino. Tudi sicer je za njih zanimiva mini

koncentracija v nekaterih naseljih (Golnik, Kamnik). Z izjemo Divače in Kobarida je glavnina

Makedoncev naseljena na Gorenjskem. Za Albance, katerih številčni obseg je v zadnjem

medpopisnem obdobju doživel podvojitev, je značilna zelo enakomerna geografska

porazdelitev brez visokih zgostitev. Najdemo jih v vseh slovenskih pokrajinah, kar pomeni, da

imajo dobro organizirano mrežno razmestitev. Glede na njihovo razpršenost lahko sklepamo,

56 Glej: Klep, Katja. Pelc, Stanko: Priseljevanje iz Bosne in Hercegovine – glavne demografske značilnosti in prostorska osredotočenost, str. 46.

26

da se ne koncentrirajo v prevelikem obsegu na določenem območju iz etničnovarnostnih in

naselitvenotaktičnih razlogov.57

2.5.1 Prostorska mobilnost priseljencev v Sloveniji

Po podatkih o migracijah do leta 1981 so bili na ravni preseljevanja med naselji znotraj

območja občin najbolj mobilni Hrvati. Na njihovo mobilnost vpliva tudi njihov tip poselitve;

so najbolj razpršeno poseljeni, v povprečju živijo v manjših krajih, kar dodatno vpliva na

verjetnost, da se bodo preselili preko meja tega naselja. Podobno velja le še za večinoma

avtohtone Madžare in Rome. Za Srbe, Jugoslovane pa tudi precej Črnogorcev in Makedoncev

je bila značilna močna urbaniziranost, kar se je odražalo tudi na ureditvi večjih mest –

razdelitvi mestnih naselij na večje število občin, predvsem v velikih mestih, npr. Ljubljana,

Maribor itd. Migracijska mobilnost etničnih manjšin v Sloveniji je takoj po drugi svetovni

vojni sicer naraščala, vendar zelo počasno. Vzrok za to je močna urbanizacija kot posledica

industrializacije, bega s podeželja in deagrarizacije večjega dela Slovenije. Po migracijskem

obnašanju so bili Slovencem najbolj podobni Hrvati. Za večino ostalih skupin pa lahko

rečemo, da so bile izraziteje vezane na urbani prostor. Statistični podatki in podatki popisov

prebivalstva na splošno kažejo nizko mobilnost priseljencev po priselitvi. Pomembna

značilnost priseljencev je ta, da so pogosteje menjali lokacije znotraj mesta kot pa med

naselji. Pojav, ki je povezan s prostorsko mobilnostjo, je hkrati povezan s socialno

mobilnostjo. Določen del priseljencev se je enakovredno vključil v suburbanizacijske tokove

na območjih večjih mest. To je bolj značilno za Srbe in Črnogorce, medtem ko so Hrvati

najbolj podeželski med vsemi etničnimi skupinami. Najmanj aktivni v premikih so bili

Muslimani.58

2.6 Ugotovitve

Na koncu teoretičnega dela lahko iz vseh predstavljenih podatkov povzamemo nekatere

ugotovitve, s katerimi lahko natančneje opredelimo vlogo Slovenije v jugoslovanskih

migracijah. Zdi se, da je Slovenija odigrala bolj obrobno vlogo, če izvzamemo 70. in 80. leta

20. stoletja, ko je potekal največji val selitev med Slovenijo in drugimi republikami nekdanje

Jugoslavije. Šlo je za tipične notranje migracije v okviru ene države in preko republiških

57 Glej: Josipovič, Damir: Učinki priseljevanja v Slovenijo po drugi svetovni vojni, str. 211–215. 58 Glej: prav tam, str. 238–240.

27

meja. Ker so selitve potekale stihijsko, brez nadzora, brez dorečene zakonodaje in določenega

načina statističnega spremljanja selitvenih tokov, lahko ugotovimo, da so bili podatki o

priseljevanju v Slovenijo časovno podcenjeni (razlika med letom dejanske priselitve v

Slovenijo in letom administrativne registracije te priselitve).59

Glede na obdobje priseljevanja v Slovenijo in posamezne skupine priseljencev lahko

migracijske tokove iz republik nekdanje Jugoslavije v Slovenijo razdelimo v več kategorij.

Najbolj pomembna ločnica je bila vsekakor osamosvojitev Slovenije. Kljub temu pa je

Slovenija tudi po osamosvojitvi migracijsko še vedno povezana predvsem z državami

nekdanje Jugoslavije.60

V obdobju pred osamosvojitvijo Slovenije lahko izpostavimo naslednje pomembne

migracijske procese:

brezposelno ruralno prebivalstvo, ki se je priseljevalo predvsem iz ekonomskih vzrokov,

je bilo ob priselitvi precej mlajše (15–19 let), kot so nakazovale prejšnje raziskave (20–24

let), in je oblikovalo družinske skupnosti večinoma v novem okolju;

priseljevanje je potekalo po vzorcu migracijskih verig: priseljenci posamezne narodnosti

iz istih izvornih območij so se tudi v novem okolju naseljevali strnjeno;

nekatera največja slovenska industrijska in gradbena podjetja so v drugih republikah

organizirano iskala delovno silo neposredno (navadno organizirano skupaj z lokalnimi

zavodi za zaposlovanje) ali pa posredno (preko šolanja v Sloveniji); ta aktivnost je bila

aktualna predvsem v 70. letih in v prvi polovici 80. let;

v dosedanjih raziskavah je bilo premalo poudarjeno zaposlovanje uslužbencev JLA in

drugih državnih organov ter carinikov v Sloveniji, saj so tudi ti pomembno prispevali k

demografskim spremembam in splošnemu gospodarskemu razvoju predvsem v manjših

lokalnih skupnostih;61

s časovnim zamikom je potekalo tudi naknadno priseljevanje vzdrževanih družinskih

članov oziroma zakoncev, predvsem žensk, in v teh primerih ni šlo za ekonomske vzroke,

ampak za ponovno združitev družin;

59 Glej: Dolenc, Danilo: Priseljevanje v Slovenijo z območja nekdanje Jugoslavije po drugi svetovni vojni. PRISELJENCI: Študije o priseljevanju in vključevanju v slovensko družbo (ur. Miran Komac), str. 97. 60 Glej: prav tam. 61 Po pripovedovanju moje mame je v Tolminu v 70. in 80. letih živelo veliko »oficirskih« družin, ker je bila v mestu kasarna, na hribovitem območju ob meji z Italijo pa karavle. Nekateri stanovanjski bloki so bili skoraj v celoti naseljeni samo z oficirji JLA in njihovimi družinami. Predstavljali so velik delež meščanov in so v družbenem življenju uživali kar nekaj privilegijev.

28

priseljevanje Slovencev po rodu, ki je bilo značilno predvsem za obdobje pred drugo

svetovno vojno in takoj po njej, je predstavljalo skoraj 20 % priselitev iz nekdanje

Jugoslavije v Slovenijo.62

Tudi po osamosvojitvi Slovenije je njena migracijska problematika ostala tesno povezana s

priseljenci z območij nekdanje Jugoslavije. Za desetletje po osamosvojitvi so bili značilni

naslednji migracijski procesi:

administrativno urejanje statusa priseljencev (urejeno prebivališče v Sloveniji in

pridobitev državljanstva) oziroma statusa tujca;

legalizacija prebivanja tistih državljanov nekdanje SFRJ, ki so ob osamosvojitvi v

Sloveniji že prebivali, vendar prebivanja niso imeli administrativno urejenega;

priseljevanje je bilo, z izjemo begunskega vala v letih 1992/93, številčno precej šibkejše

kot pred osamosvojitvijo, tudi zaradi omejevalne priselitvene zakonodaje;

po vstopu Slovenije v EU je zaradi potreb po delavcih v posameznih dejavnostih (npr.

gradbeništvo) poleg začasnega priseljevanja v Slovenijo potekalo hkratno odseljevanje iz

Slovenije v druge dele EU;

novodobni ekonomski priseljenci so prihajali predvsem z najmanj razvitih območij

nekdanje Jugoslavije (Kosovo, Makedonija);

pojavili so se trije novi tipi migrantov: največjo skupino so predstavljali begunci z

območij vojnih spopadov (največ iz Bosne in Hercegovine), nadalje ilegalni pretežno

ekonomski migranti, med katerimi so prevladovali Albanci s Kosova ter iz Makedonije in

jim je bila Slovenija le vmesna postaja na poti v države EU, ter nazadnje iskalci azila kot

poseben tip ilegalnih migrantov (predvsem iz azijskih držav), ki so Slovenijo zapustili

hitro, saj ni bila njihova ciljna država.63

Tudi po več kot dveh desetletjih samostojnosti Slovenija ostaja migracijsko povezana

predvsem z nekdanjo skupno državo. Glede na številne migracijske privlačnostne dejavnike je

to tudi pričakovano (relativna bližina, sorodnost jezika, višja ekonomska razvitost, sorodniki v

Sloveniji oziroma poznavanje priseljencev iz izvornega okolja, ki v Sloveniji že prebivajo).64

62 Glej: Dolenc, Danilo: Priseljevanje v Slovenijo z območja nekdanje Jugoslavije po drugi svetovni vojni, str. 97. 63 Glej: prav tam, str. 98. 64 Glej: prav tam.

29

3 TEORETIČNI DEL

3.1 Raziskovalna vprašanja

Raznovrstne »migrantske« zgodbe so bile pogosto glavna tema naših družinskih pogovorov,

še posebno ob ponovnih snidenjih družinskih članov, ki živijo na različnih koncih sveta. Kot

otrok sem imela seveda v vseh teh pogovorih le vlogo poslušalke, pripovedi in zgodb pa je

bilo toliko, da si je bilo enostavno nemogoče zapomniti vse. Vseeno so se skozi te pripovedi

ponavljale določene vsebine, ki sem jih v tem diplomskem delu želela izpostaviti in tudi

poskušala pojasniti s pomočjo teoretske podlage. V diplomskem delu sem se zato osredotočila

na naslednja vprašanja, na katera sem v zaključku tudi poskušala odgovoriti:

Kateri dejavnik najbolj vpliva na odločitev priseljenca, da bi se vrnil v svojo izvorno

domovino? Predvidevam, da je odločilen čas, ki ga priseljenec preživi v novem okolju.

Ali se je priseljencem, ki že imajo nekoga v novem okolju (družinski člani, prijatelji,

znanci), lažje vživeti v novo okolje in družbeno skupnost? Vsekakor mislim, da je

priseljencem olajšana integracija, če imajo ob sebi ljudi, ki so podobne situacije že

preživeli in jim lahko s svojimi izkušnjami pomagajo.

Kateri je bil prevladujoči motiv za migracije? Glede na razlike v gospodarskem razvoju in

razvitosti posameznih republik predvidevam, da je prevladoval ekonomski motiv.

Ali so se priseljenci v novem okolju soočali z diskriminacijo in na kakšen način je bila

izražena? Menim, da se v življenju bolj ali manj vsi soočamo z različnimi oblikami

diskriminacije, še posebno pa priseljenci zaradi drugačnega jezika, življenjskih navad,

vedenja ipd.

3.2 Predstavitev pojava migracij

Marina Lukšič Hacin je v svojem prispevku Migracije v teoretskem diskurzu napisala, da se je

človek od nekdaj selil in da so bile selitve prevladujoča oblika človeškega preživljanja –

takratni človek je bil lovec in nabiralec sadežev. Šele udomačitev rastlin in živali v neolitski

30

revoluciji (20.000–10.000 p. n. š.) je človeku omogočila stalno naselitev. Kljub temu so se še

vedno nekatere skupine in posamezniki selili oziroma ohranili nomadski način življenja.65

Tudi Klaus J. Bade v svoji knjigi Evropa v gibanju piše, da pojav migracij obstaja, odkar

obstaja homo sapiens, in da so selitve naraven del človekovega življenja prav tako kot rojstvo,

razmnoževanje, bolezen in smrt.66

Pri predstavitvi problematike migracij ne moremo prezreti uvodnega razmišljanja dr. Petra

Klinarja v delu Mednarodne migracije. Avtor poudarja, da sta geografska in socialna

gibljivost značilnosti človeka. Človek je različno vrednotil gibanje, dinamiko, spreminjanje

geografskega in socialnega okolja; njegovo pozitivno vrednotenje pa je zorelo na spoznanjih,

da mu migracije omogočajo srečevanje z drugimi ljudmi, spreminjanje odnosov, spodbujajo

izmenjavo idej, navad in izkušenj ter omogočajo srečevanje z novim socialnim okoljem. Vse

to od človeka zahteva prilagajanje, spreminjanje in ustvarjalnost. Ko omenjamo geografsko in

socialno mobilnost, moramo poudariti predvsem socialne karakteristike migracij, saj

spreminjanje geografskega okolja pomeni tudi spreminjanje socialnega okolja, družbenih

odnosov, institucij, norm, vrednot ipd. Zakaj povezujemo migracije z ustvarjalnostjo? Ko se

imigranti znajdejo v novem socialnem okolju, prinesejo s seboj določene izkušnje, navade in

tipe družbenih odnosov, značilnih za njihovo izvorno socialno okolje. Prilagajanje novemu

socialnemu okolju lahko poteka v več smereh: sprejemanje in preoblikovanje novega ter

zavračanje in spreminjanje starega; zavračanje novega ter ohranjanje in spreminjanje starega.

Predvsem to zadnje ni brez posledic za spreminjanje novega okolja. Prihaja namreč do

konfrontacije dveh kultur, dveh tipov družbenih odnosov, to pa od imigrantov terja

ustvarjalne napore. Sestavina ustvarjalnosti je tudi svoboda. Iz tega lahko sklepamo, da tudi

migracije prispevajo k človekovi svobodi, saj lahko izbira med več alternativami, ki najbolj

ustrezajo njegovim potrebam, ponuja se mu več priložnosti za napredovanje. V nasprotju s

človekom, ki mu je gibanje onemogočeno, ima imigrant upanje na boljši jutri.67

Migracije so star družbeni pojav. S stalno naselitvijo ljudi so se pojavile tudi migracije, ki so

povzročale družbene spremembe, napredek in tudi nazadovanje v družbenem razvoju.

Migracije omogočajo razvoj zato, ker ljudi aktivirajo, spodbujajo ustvarjalnost in prispevajo k

medsebojnemu komuniciranju med različnimi kulturami. Ko migracije povzročajo uničevanje

65 Glej: Lukšič Hacin, Marina: Migracije v teoretskem diskurzu. Migracije in slovenski prostor od antike do danes (ur. Peter Štih in Bojan Balkovec), str. 8. 66 Glej: Bade, Klaus J.: Evropa v gibanju. Migracije od poznega 18. stoletja do danes. Modra zbirka: delajmo Evropo (ur. Jacques Le Goff), str. 8. 67 Glej: Klinar, Peter: Mednarodne migracije: sociološki vidiki mednarodnih migracij v luči odnosov med imigrantsko družbo in imigrantskimi skupnostmi, str. 15.

31

razvitejših kultur in njihovo stagniranje, pa seveda postanejo dejavniki nazadovanja v razvoju.

Pojavne oblike migracij v vseh zgodovinskih obdobjih družbe so raznolike: od prisilnih oblik,

kot so invazije, zavojevanje, kolonizacija, izgon, do relativno svobodnih odločitev ljudi o

spremembi geografskega in socialnega okolja.68

Migracija je proces poln nasprotij, odvisen od notranjih razmer in zunanjega dogajanja. Na

eni strani združuje dinamiko, premikanje, gibanje, sanje in upanje, po drugi strani pa ga

označujejo tudi negotovost, razočaranje, boj za preživetje ter neusmiljena beseda tujina.69

Iz navedenih predstavitev pojava migracij lahko izluščimo, da gre za zapleten, raznolik in

obsežen družbeni proces, ki ga je treba preučevati z različnih vidikov. »Človeška migracija je

zapleten fenomen. Vključuje celo paleto faktorjev, dimenzij in aspektov, ki jih ne moremo

zajeti le z enim pristopom ali le v eni znanstveni disciplini.«70

3.3 Opredelitev pojma migracija

V Leksikonu Cankarjeve založbe lahko preberemo, da je migracija (lat. »selitev oz.

preseljevanje«) premik posameznika ali družbene skupine v geografskem prostoru.71

Sama beseda migracija izhaja iz latinske besede migratio, kar pomeni premikati se, vandrati.

Nanaša se na posameznika. Če dodamo nekaj dinamike, lahko besedo migracija razumemo

kot gibanje z enega prostora v drugega.72

Podobno opredelitev najdemo tudi na internetni strani International Organization for

Migration, kjer besedo migracija opišejo kot gibanje posameznika ali skupine preko državnih

meja ali znotraj države. Je premikanje prebivalstva; zajema kakršnokoli premikanje ljudi ne

glede na daljavo in vzroke. Prav tako vključuje tudi migracije beguncev, razseljenih oseb,

ekonomske migrante in osebe, ki se selijo zaradi različnih vzrokov, vključno s ponovno

združitvijo družine.73

Migracije združujejo pojem emigracij in pojem imigracij. Emigracije predstavljajo gibanje

ljudi iz njihove izvorne (emigrantske) družbe, odhajanje, izseljevanje, beg v tujino – v

68 Glej: Klinar, Peter: Mednarodne migracije, str. 16. 69 Glej: Gombač, Jure: Esuli ali optanti?: zgodovinski primer v luči sodobne teorije, str. 13. 70 Batistella, Graziano: Introduction. International Migration Review. New York: Center for Migration Studies, str. 1–2. 71 Glej: Leksikon Cankarjeve založbe, str. 650. 72 Glej: Gombač, Jure: Esuli ali optanti?, str. 13. 73 Glej: International Organization for Migration, Key Migration Terms, http://www.iom.int/key-migration-terms.

32

imigrantsko družbo. Imigracije pa pomenijo trajni prihod, priselitev, vselitev v imigrantsko

družbo.74

3.3.1 Delitev migracij

Raziskovanja tako raznolikega, širokega in zapletenega pojava, kot so migracije, so se

raziskovalci najprej lotili tako, da so migracije razbili na posamezna področja, ki so si jih

razdelile najrazličnejše vede. Ker pa gre za izredno dinamičen in aktiven proces, je bilo treba

pristopiti k raziskovanju interdisciplinarno. Za celovito preučevanje je bilo treba poznati

gospodarsko-politične, pravne, religiozne, družbene, kulturne razmere v obeh državah

(emigrantski in imigrantski). To še posebno velja za mednarodne migracije.75

Glede na prostor migracije delimo na notranje in mednarodne. Pri notranjih gre za prestop

določene meje znotraj države, pri mednarodnih pa za prečkanje državne meje. Glede na čas

lahko migracije opredelimo kot začasne, ko migrant začasno zapusti izvorno domovino z

namenom, da se vrne domov. Stalne migracije pa so tiste, ko migrant za vedno zapusti

izvorno domovino. Glede na tip migracij, določenih z motivacijo, razlikujemo prisilne in

prostovoljne migracije, ki pa velikokrat niso izključno prisilne ali prostovoljne, tako da so

meje med prisilno in ekonomsko migracijo včasih zabrisane.76

Migracije lahko proučujemo na treh ravneh:

Najširša dimenzija migracij je makropolitična ekonomija. Izvira iz teorije svetovnih

sistemov, ki proučuje učinke globalnega na regionalne ter lokalne skupnosti in obratno.

Zajema distribucijo moči in zalog v globalnem in regionalnem okviru, upošteva tudi

vzorce trgovine in finančnih tokov, razvitosti transporta in komunikacij, delitev vojaške

moči itd.77

Družina in gospodinjstvo je skupina med seboj povezanih ljudi, v kateri skupaj

sprejemajo migracijske odločitve. Predstavlja vez med makro- in mikronivojem. Družine

in gospodinjstva so pomemben člen v migracijah, ki temeljijo na socialnih mrežah. So bolj

prilagodljive, lažje prenesejo in nadzorujejo tveganja zaposlitve in nezaposlenost, slabo

letino itd.78

74 Glej: Klinar, Peter: Mednarodne migracije, str. 17. 75 Glej: Gombač, Jure: Esuli ali optanti?, str. 13–14. 76 Glej: prav tam, str. 14–15. 77 Glej: prav tam, str. 46. 78 Glej: prav tam, str. 77.

33

Mikronivo predstavlja posameznika, ki aktivno sprejema odločitve o selitvi: izbira med

različnimi možnostmi in se na osnovi najrazličnejših informacij odloči za tisto, ki se mu

zdi najboljša. Odločitve so lahko popolnoma racionalne, lahko pa jih spodbudijo čustvene

reakcije, kot so jeza, strah, žalost, ljubezen, navezanost itd. Motivi za odločitev se od

posameznika do posameznika razlikujejo glede na njihove želje, prepričanja,

pričakovanja, dolžnosti itd. Na njihove odločitve lahko vpliva tudi družina ali

gospodinjstvo, v katerem živijo, pa tudi informacije iz različnih prijateljskih in

sorodstvenih mrež ter informacije, ki jih dobijo preko »izseljenskega trga«. K selitvi jih

lahko prepričajo tudi zahteve moderne industrijske družbe po delovni sili, lahko pa se za

migracijo odločijo tudi zaradi ogroženosti in skrbi za svojo varnost (begunci). Za

posameznika predstavlja migracija izredno kulturno doživetje, ki ga spremlja tudi tesnoba

zaradi možnosti spremembe svoje etnične in kulturne identitete ali vere. Pomembna je tudi

starost posameznika, ko migrira.79

3.4 Teorije mednarodnih migracij

Za razumevanje pojava in pomena migracij je pomembno, da se na kratko seznanimo tudi z

migracijskimi teorijami. Pri opisu sem se naslonila na delo Esuli ali optanti?: zgodovinski

primer v luči sodobne teorije, v katerem avtor Jure Gombač razlaga pomembne migracijske

teorije (glej strani 16–34).

Množične migracije so se začele v drugi polovici 19. stoletja z naglim razvojem industrije,

ekonomije in izboljšanja infrastrukture z iznajdbo parnega stroja (vlak in parnik). Ljudje so

zapuščali tradicionalna domača okolja in odšli iskat boljše življenje. S pojavom migracij se je

ukvarjal nemški kartograf Ernest George Ravenstein (1834–1913), član londonskega

kraljevega geografskega društva. Ravenstein je poskušal dokazati, da je mogoče tudi

migracije definirati, zato je svoja empirična opazovanja oblikoval skozi deset zakonov

migracij.80

Ravensteinovi sodobniki so njegovim desetim zakonom dodali še enega, ki pravi, da so glavni

razlogi za migracije ekonomske narave. Omenjeni zakoni so zbudili precej pozornosti pa tudi

kritiko, da je Ravenstein odkril vzorce migracije, ne pa njenih »naravnih zakonov«.

79 Glej: Gombač, Jure: Esuli ali optanti?, str. 81–82. 80 John Corbett, Ernest George Ravenstein: The Laws of Migration, 1885, http://www.csiss.org/classics/content/90.

34

Konec 60. in v začetku 70. let 20. stoletja so se postavljali novi temelji za raziskovanje

migracij. V svojem članku Teorija migracij je demograf Everett S. Lee pisal o preseljevanju

med dvema prostoroma kot o posledici različnih odbojnih faktorjev (push) izvornega prostora

in privlačnosti (pull) nove destinacije. Ekonomisti, kot so recimo Gunnar Myrdal, Michael

Todaro, Akin L. Mabogunje in Wilbur Zelinski, so se ukvarjali predvsem s selitvami ljudi s

podeželja (zbiralnik delovne sile) v mesta (prevzemnik viška delovne sile) v okviru nerazvitih

družb.

Na osnovi teh hipotez sta Michael Todaro in John R. Harris razvila t.i. Todarov migracijski

model kot temelj neoklasične ekonomije. Migrant se odloči za tisti trg delovne sile, ki bo

najbolj povečal dobiček njegove migracije, seveda ob predpostavki, da bo v novem okolju

tudi res našel delo. Kasneje so se raziskave z nivoja podeželje – razviti urbani sektor prenesle

na nivo nerazvite države – visoko razvite industrijske države. Migracije med državami so

posledica potreb trga, predvsem v smeri področij z nizko na področja z višjo plačo. Omenjeni

premiki zaradi odhoda delovne sile povzročijo v revnih državah rast plač, v razvitih državah

presežek delovne sile povzroči znižanje plač. Ta in podobni pristopi se imenujejo teorije

»odboja in privlačnosti« oziroma »push-pull« in predvidevajo, da so vzroki za migracije

različne kombinacije dejavnikov odboja in privlačnosti: dejavniki, ki človeka silijo v to, da

zapusti izvorno okolje, in dejavniki, ki človeka privlačijo v novo okolje.

Poleg višje plače so za potencialnega migranta pomembne tudi druge (psihološke) koristi, ki

bi jih imel od selitve; migracija je postala predvsem investicija v prihodnost in poteka tja, kjer

je pričakovati, da se bo migracija v določenem času kar najbolj obrestovala. Za starejše

migrante je pomembno čim prej pridobiti čim več, medtem ko je pri mlajših čas za investicijo

daljši in s tem je lahko tudi dohodek bistveno večji. Za potencialnega migranta je pri odločitvi

zelo pomembna izmenjava informacij in primerjava raznih možnosti.

Pomanjkljivosti neoklasične teorije so bile omejenost glede doseganja ciljev in uporabnosti ter

vprašljiva točnost vseh dobljenih informacij. Omogočale so iluzije, da se lahko migranti

odločajo o selitvi svobodno, po lastni volji, in sicer predvsem najrevnejši ljudje iz

najrevnejših držav, raziskave pa so pokazale, da so najpogostejši migranti srednjega sloja.

Pristop nove ekonomije se je pojavil kot izziv domnevam in zaključkom Todarovega

migracijskega modela. V svojem delu O migraciji in tveganju v državah v razvoju sta Oded

Stark in David Levhari razširila proces odločanja za migracijo s posameznika na širšo

socialno enoto med seboj povezanih ljudi (gospodinjstva in skupnosti). V takih skupnostih

35

ljudje reagirajo kolektivno zaradi povečanja pričakovanih dobičkov in zmanjšanja tveganja in

negotovosti, ki so povezana s selitvijo. Po tej teoriji naj bi imela gospodinjstva za razliko od

posameznika možnost nadzorovanja tveganja s prerazporejanjem lastnih sredstev. Kot primer

avtor navaja prerazporejanje družinske delovne sile. Nekateri družinski člani so vključeni v

lokalno ekonomijo, drugi pa gredo delat v tujino, kjer je zaslužek večji. Tam proizvajajo

(zaslužijo) neodvisno od družine in ji pomagajo. V primeru, da se domači trg sesuje, družini

ostane vir dohodka iz tujine. Migracija v tujino postane (družinska) investicija, ki lahko omili

posledice določenih napačnih družinskih odločitev ali nepričakovanih sprememb v

gospodarstvu. Pomembno je omeniti tudi važnost informacij pri zmanjševanju tveganja in

negotovosti, saj spreminjanje točnosti informacij lahko povzroči, da so rezultati migracij

popolnoma drugačni od pričakovanih.

Humanistični pristop (»človeški kapital«) pri obravnavanju migracij se je začel razvijati šele

pred kratkim in izvira iz kritike, da je treba potencialne migrante obravnavati kot

posameznike in da je odločitev glede selitve samo njihova. Ta pristop se osredotoča na osebne

motive (želje, dolžnosti, prepričanja itd.) in na osebne karakteristike posameznika, saj

kombinacija vseh teh dejavnikov sproži selitev. Ta pristop k raziskovanju migracij je vpeljal v

60. letih Larry S. Sjaastad s svojim temeljnim delom Cena in dobički človeških migracij. V

svojem delu vključuje intenzivne kvalitativne metode, kot so poglobljeni intervju in

sestavljanje življenjskih zgodovin. V središču je torej posameznik kot racionalno človeško

bitje, ki med različnimi smermi migracije izbere tisto, za katero meni, da je najboljša. Pri

odločanju upošteva razliko v plači doma in v tujini, možnost zaposlitve, ceno potovanja itd.

Migracija mu predstavlja investicijo.

Bistveno je opisati in primerjati posameznikove izkušnje, ki so lahko skupne ali pa tudi ne.

Ustvarjanje zgodovinskih pripovedi o življenju migranta lahko ovirajo skromni podatki,

pomanjkljivi viri in vprašljiva kvaliteta informacij. Metoda raziskovanja migrantove

zgodovine sledi posamezniku skozi življenje z namenom izdelati biografijo migranta s

posebnim poudarkom na vplivu migracij, ki krojijo posameznikovo usodo in zanj

predstavljajo visoko kulturno doživetje.

Historično-strukturalni pristop domneva, da je gonilna sila migracij skrita logika

kapitalističnega načina proizvodnje. Postavil se je proti neoklasičnemu pristopu, ki je

predpostavljal možnosti prostovoljne izbire posameznika. Stephen Castles in Godula Kosack

36

sta v raziskavi z naslovom Vloga delovne migracije v kapitalizmu zahodne Evrope trdila, da je

treba migracije proučevati v okviru mednarodnega kapitalističnega sistema. Zaposlovanje

delavcev iz tujine (predvsem nerazvitih držav ali držav tretjega sveta) je imelo velik

ekonomski, socialni in politični vpliv na razvoj kapitalizma v državah zahodne Evrope, saj so

te z zaposlovanjem tujih delavcev reševale probleme, ki so se kopičili v gospodarstvu zaradi

pritiskov kapitalizma. Proizvodnja se je povečala, cena izdelkov je padla, rasel je zaslužek.

Tuja delovna sila je predstavljala stalno grožnjo plačam in položaju domačih delavcev, čeprav

so opravljali najnižja dela brez kakršnihkoli pravic. To je pripeljalo do razcepa v delavskem

razredu, ki so ga še spodbujali diskriminacija, rasizem in ksenofobija. Teorija je imela velik

odmev v svetu, saj so raziskave pokazale (tudi v Sloveniji), da se v modernih mednarodnih

migracijah odseva razredni konflikt. V tej smeri je raziskoval tudi Michael J. Piore, ki je

razvil »teorijo dvojnega trga delovne sile oziroma teorijo segmentiranosti trga delovne

sile«. Po Pioreju steče mednarodna migracija zaradi notranjih zahtev moderne industrijske

družbe po delovni sili. Piore razlikuje dva trga delovne sile: v prvem so domači delavci, ki

imajo sindikate, pravice in socialno varstvo, v drugem je delo težje ali bolj umazano, slabo

plačano, z manjšimi možnostmi za napredovanje, ki ga večinoma opravljajo priseljenci (3D –

dirty, dangerous and difficult).

V teoriji dvojnega trga delovne sile so pomembne samo potrebe družb po delovni sili. Glavna

kritika te teorije je, da postavlja v ospredje interese kapitala, zapostavlja pa posameznika.

Teorija svetovnih sistemov temelji na pojavu prostorske rasti kapitalističnega sistema, saj je

neenakomeren kapitalističen razvoj v različnih delih sveta povzročil nastanek migracij. Kot

razlaga avtor, so migracije posledica vključevanja manj razvitih držav v ekonomijo

svetovnega trga. Ko zemlja, surovine in trg delovne sile pridejo pod kontrolo svetovnega trga,

nastanejo migracije. Mednarodna migracija sledi politični in ekonomski organizaciji

globalnega trga, ki se čedalje bolj širi, zajema pa lahko tudi prisilne migracije (begunci).

Prvi je proces kumulativne vzročnosti opisal Nobelov nagrajenec Gunnar Myrdal leta 1957

v svojem delu Ekonomska teorija in nerazvite regije. Na omenjeno teorijo lahko vplivajo

socio-ekonomski faktorji, ki jih je odkril Douglas S. Massey s sodelavci pri proučevanju

migracij na mehiško-ameriški meji:

37

Naraščanje števila medsebojnih povezav na ozemlju izvora spodbudi migracije, vsak novi

migrant zmanjšuje ceno in tveganje v svoji skupini sorodnikov in jih s tem spodbuja, da

mu sledijo.

Z dodatnimi prihodki iz tujine postanejo nekatera gospodinjstva premožnejša, zato se

družine, ki takih dohodkov nimajo, počutijo manjvredne in zapostavljene. Da bi izboljšali

materialni položaj, se odločijo za migracijo.

Migranti z zaslužkom kupujejo zemljo doma z namenom, da bi se tja na stara leta vrnili.

Zaradi boljšega zaslužka v tujini ostanejo tam in zemlja ostane neobdelana. Posledično

domača delovna sila ostaja brez dela, proda zemljo in denar investira v migracijo.

Bogatejša gospodinjstva, katerih člani so vključeni v mednarodno migracijo, zaradi

uporabe naprednejše tehnologije doma ne potrebujejo delovne sile, zato se ta odseljuje.

Izkušnja migracije v skupnosti spremeni vrednote, saj napredna industrijska ekonomija pri

migrantih spremeni njihove okuse, motivacije in obnašanje. Tudi če se vrne domov, se

lažje odloči za ponovno migracijo, ker mu tujina nudi več.

Migracije so selektiven proces, ki si želi predvsem mladih, izobraženih in visoko

motiviranih ljudi, s katerimi države gostiteljice veliko pridobijo. Nasprotno pa njihov

odhod močno osiromaši domače okolje, ki zaradi izgube takega človeškega potenciala

lahko stagnira ali celo nazaduje.

Velikokrat se migranti v državi gostiteljici usmerijo v določena dela in zaposlitve, ki jih

domače prebivalstvo noče opravljati, kar še povečuje potrebo po dodatni delovni sili. Taka

dela dobijo oznako »imigrantski poklici«, ker naj bi bila primerna samo za priseljence.

Seveda procesi kumulativne vzročnosti ne trajajo večno in se sčasoma omejijo oziroma

končajo.

Raziskovanje mednarodnih migracij se v zadnjem času intenzivneje posveča študijam mrež:

na makronivoju gre za vezi med državami izvora in državami naselitve, na mikronivoju pa za

medsebojne (sorodstvene, prijateljske) vezi, ki povezujejo migrante, nemigrante, bivše

migrante v obeh državah. Kot navaja avtor Jure Gombač, gre za neko vrsto socialnega

kapitala, s katerim lahko posameznik razpolaga v medsebojnem sodelovanju in ko potrebuje

pomoč (na primer pristop do zaposlitve v tujini). Socialni kapital ima tudi finančno vrednost,

posameznikom lahko sodelovanje v socialnih mrežah in različnih institucijah omogoči, da si

pridobijo, izboljšujejo ali utrjujejo položaj v družbi. Mednarodne migracije se širijo skozi

38

prostor in čas, dokler socialne mreže niso toliko razširjene po ozemlju naselitve, da se lahko

ljudje selijo brez večjih problemov. Funkcije socialnih mrež so številne:

ščitijo migrante pred previsoko ceno in pretresi migracije, varujejo pred prevelikim šokom

ob prihodu v novo okolje in skrbijo za njihovo povezavo z domom,

določajo, kdo iz skupnosti ali gospodinjstva se bo selil,

vplivajo na izbor smeri migracije in cilja naselitve ter vplivajo na integracijo migrantov v

novo družbo,

služijo kot kanal za pretok informacij in drugih sredstev, oblikujejo velikost migracijskih

tokov in sprožajo selitev.

Sistemska teorija se je pri proučevanju migracij začela intenzivneje uveljavljati v 70. letih

20. stoletja. Nigerijski raziskovalec Akin L. Mabogunje je menil, da pomen sistemskega

pristopa pri proučevanju migracij izvira iz dejstva, da je sistem vsota interakcijskih elementov

z njihovimi lastnostmi in odnosi. Nekateri raziskovalci so v teoriji sistemov videli nadgradnjo

že obstoječih teorij, zato so začele nastajati študije, ki so preučevale posamezne sestavine

migracijskih sistemov. Značilnost teorije migracijskih sistemov je ta, da namesto

posameznika najdemo dve ali več držav, ki so med seboj migracijsko in informacijsko

povezane, med njimi obstajajo zgodovinske, kulturne, kolonialne in tehnološke vezi, pa tudi

ekonomska odvisnost. Vse te povezave potekajo v obeh smereh, iz ene države v drugo, število

držav v sistemu se veča. Izmenjave prebivalstva znotraj sistema ne zajemajo le migrantov, ki

se želijo izseliti za stalno, delovnih migrantov in beguncev, ampak tudi študente, poslovneže,

vojake in celo turiste. Večje zanimanje za teorijo migracijskih sistemov gre pripisati

natančnejšim podatkom, izboljšani komunikaciji in sodelovanju med vedami, ki preučujejo

migracije. Sistemski pristop nam omogoča, da trende in vzorce sodobnih migracij proučujemo

s pomočjo dinamične perspektive.

3.5 Integracija

V SSKJ je pojem integracija opredeljen kot povezovanje posameznih enot, delov v večjo

celoto, združevanje.81 Ko pojem prenesemo na področje migracij, ga razumemo kot

vključevanje priseljencev v družbeno življenje novega okolja.

81 Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Integracija, http://bos.zrc-sazu.si/cgi/neva.exe?name=ssbsj&tch=14&expression=zs%3D21495.

39

Gre za dinamičen dvosmerni proces vzajemnega prilagajanja tako priseljencev kot tudi

večinskega domačega prebivalstva. Integracija je hkrati tudi način za spodbujanje enakih

možnosti, kar pomeni, da mora biti priseljencem zagotovljen enakovreden in nerazlikovalen

dostop do institucij ter do javnih in zasebnih dobrin in storitev.82

Gre za vseživljenjsko vključevanje priseljencev in tudi njihovih potomcev pod enakimi pogoji

in pravicami, kot jih imajo večinski prebivalci, s tem, da jim je dana možnost ohranjati svojo

etnično identiteto. Sodelovanje mora biti vzajemno, solidarno ob medsebojnem prilagajanju,

spoštovanju in upoštevanju obeh strani. Integracija je kompleksen pojav, saj zajema številne

procese in situacije na različnih družbenih področjih: ekonomsko, socialno, civilno, kulturno,

duhovno, izobraževalno ipd. Proces integracije vključuje številne akterje: posameznike,

družbene skupine, institucije ali organizacije.83

Integracija se razvija v več stopnjah, od katerih je na začetku procesa pravna integracija, ki

predstavlja temelj za enake možnosti. Priseljenci običajno pridobivajo pravice postopoma.

Najprej pridobijo pravico do prebivanja in dela v novi državi, pravico do pridobivanja

socialnih storitev, nato dobijo politične pravice in dolžnosti, kot jih imajo vsi ostali prebivalci.

S pridobitvijo statusa državljana je dosežena polnopravna integracija. Poselitvena in bivanjska

stopnja vključuje naselitev, življenje in preseljevanje priseljencev kamorkoli v državi pod

enakimi pogoji, kot jih imajo ostali prebivalci. Socialno-ekonomska stopnja zajema položaj

priseljencev na trgu delovne sile, kar pomeni možnost zaposlitve, dohodka, uživanja socialnih

storitev itd. Kulturna integracija zajema raznolika področja, kot so jezik, vera, kultura in

praksa v vsakdanjem življenju. Na eni strani gre za spoznavanje in sprejemanje nove kulture,

vedenjskih vzorcev in vrednot, na drugi strani pa ohranjanje lastne izvorne kulture. Politična

integracija omogoča priseljencem aktivno sodelovanje v procesih državno-političnega

odločanja. Družbena integracija zajema neformalne socialne stike in druženja posameznika z

okolico v šoli, službi, prostem času itd. Identifikacijska integracija nastopi takrat, ko

priseljenec razvije občutke pripadnosti družbi oziroma državi, v katero se je priselil.

Pomembna je tudi integracija v vzgojno-izobraževalni sistem, ki pa se nanaša predvsem na

drugo generacijo priseljencev.84

82 Begunec.si, Integracija, http://www.begunec.si/medkulturni-dialog/integracija/. 83 Glej: Stojnić, Martina: Integracija priseljencev v izobraževalni sistem, diplomsko delo, str. 8. 84 Glej: prav tam, str. 10.

40

3.6 Diskriminacija

Diskriminacija je eden od najpogosteje uporabljenih terminov v kontekstu razprav o

človekovih pravicah, neenakosti in zaščiti manjšin. Beseda izvira iz latinske besede

discriminare, kar pomeni »medsebojno ločevanje«. V sodobni družbi je diskriminacija

praviloma razumljena kot »neprimerno ločevanje« in »nedopustno razlikovanje«. Lahko bi

rekli, da je diskriminacija praksa neenakosti in kot taka negativno ovrednotena. Poteka na

osnovi kategorij ali pripadnosti določenim skupinam. Gre za različne osebne okoliščine (spol,

rasa ali etnična pripadnost/narodnost, vera ali prepričanje, invalidnost, starost, spolna

usmerjenost), ki posameznike in posameznice povezujejo v ločeno družbeno skupino.85

Diskriminacija kot odraz nadvlade domačinov in podrejenosti priseljencev – pripadnikov

druge narodnosti – je sestavina imigrantskega statusa in ima izvor v težnji po zaščiti

domačega prebivalstva pred konkurenčnostjo (vplivnostjo) tujcev. Imigrantska manjšina ima

v primerjavi z dominantno večino pogosto manj pravic, medtem ko ima privilegirana večina

večjo moč, s katero poskuša ohraniti in še razširiti svoje privilegije. Z diskriminacijo se

vzdržuje socialna distanca med obema skupinama, kar vpliva tudi na kvaliteto medsebojnih

odnosov. Nadalje diskriminacija imigrantom pogosto otežuje socialno in družbeno promocijo

zaradi omejitev pri izobraževanju, zaposlovanju, ekonomskem in političnem odločanju, v

zdravstvu, pri uveljavljanju pravic pred državnimi organi ... Vsekakor je diskriminacija

sredstvo, ki onemogoča odprtost, dinamičnost in mobilnost v imigrantski družbi. Pogosto je

diskriminacija usmerjena k tistim imigrantskim manjšinam, ki se težje vživljajo v novo

okolje.86

Zgovorni so podatki raziskave Inštituta za narodnostna vprašanja med priseljenci v Sloveniji,

ki je pokazala, da je 41 % vprašanih že doživelo diskriminacijo na delovnem mestu (neenaka

obravnava), da jih je 31 % neenako obravnavo doživelo pri iskanju zaposlitve, 20 % neenako

obravnavo policije itd. Raziskava je tudi pokazala, da se z diskriminacijo na delovnem mestu

najbolj soočajo Bošnjaki, Muslimani in Srbi. Tretjina vprašanih se je že znašla v situaciji, ko

se jim je zdelo bolje, da prikrijejo svojo narodnost. 5 % vprašanih je potrdilo, da je svoje ime

ali priimek prav zaradi tega spremenilo v kaj bolj slovensko zvenečega, 15 % pa je o tem

razmišljalo.87

85 Glej: Kuhar, Roman: Na križiščih diskriminacije – Večplastna in intersekcijska diskriminacija, str. 13–14. 86 Glej: Klinar, Peter: Mednarodne migracije, str. 218–220. 87 Glej: Kuhar, Roman: Na križiščih diskriminacije, str. 51.

41

3.7 Sodobne mednarodne migracije

V zadnjih desetletjih postajajo migracijski tokovi vse bolj globalizirani in raznoliki;

migracijski tokovi se spreminjajo kvantitativno pa tudi kvalitativno – glede na vzroke za

migracije in etnično sestavo migrantov. Mednarodni migracijski tokovi povečujejo etnično in

narodnostno raznolikost prebivalstva ter spreminjajo demografsko strukturo velike večine t. i.

razvitih držav, še posebej tistih, ki so bile nekoč razmeroma kulturno homogene. To velja za

države Evropske unije na splošno, pa tudi za Slovenijo. Oblikovanje in razvoj novih

nadnacionalnih povezav (EU) povzroča tudi premikanje meja. Velja pa tudi nasprotno –

posamezne nacionalne skupine si prizadevajo za uveljavljanje svojih (lokalnih) interesov pri

oblikovanju skupne evropske migracijske in integracijske politike.88

V primerjavi z migracijami v preteklih obdobjih lahko danes ugotavljamo naslednje

migracijske trende:

Vse več migracij je začasnih – gre za sezonske, tedenske ali celo dnevne migracije, ki so

večinoma ekonomskega značaja.

Začasne migracije so večinoma povezane z ekonomsko dejavnostjo v tretjem oz.

storitvenem sektorju in se nanašajo na nizko kvalificirano delovno silo.

Obenem migrira tudi veliko število strokovnjakov in visoko usposobljenih delavcev (beg

možganov), ki v tujini za svoje znanje lahko iztržijo več kot doma – za ekonomijo

izvornih držav so v tem pogledu zelo pomembna denarna nakazila, ki jih pošiljajo

tamkajšnjim družinskim članom.

Povečuje se mreža verižnih migrantov – število migrantov, ki so namenjeni v določeno

državo, je vse bolj odvisno od števila njihovih predhodnikov iz matične države, ki že

bivajo tam.

Pomemben dejavnik so tudi socialne mreže, ki povezujejo imigrantsko skupnost, saj

novim imigrantom olajšujejo bivanje v državi, v katero so se odločili emigrirati.

Poleg ekonomskih se povečuje tudi število tistih imigrantov, ki se sklicujejo na pravico do

združitve z družino, ter tistih, ki so v migracije prisiljeni zaradi humanitarnih razlogov.

Eden pomembnejših trendov je feminizacija migracij – v preteklosti so predvsem med

ekonomskimi migranti prevladovali mlajši (samski) moški, medtem ko so se ženske

večinoma partnerjem pridružile naknadno. V današnjem času pa v številnih državah oz.

88 Glej: Kralj, Ana. Nepovabljeni: globalizacija, nacionalizem in migracije, str. 144.

42

regijah celo prevladujejo ženske v migrantski populaciji. Obenem ženske – prav tako kot

ekonomske migrantke – migrirajo samostojno.

V državah svetovnega centra (predvsem v državah EU in ZDA) se povečuje število t. i.

ilegalnih oz. neregularnih imigrantov ter prosilcev za azil.

V preteklosti so bile migracije obravnavane predvsem v kontekstu ekonomskih ali

demografskih tem/vprašanj, danes pa migracije postajajo pomembno politično

vprašanje.89

89 Glej: Kralj, Ana. Nepovabljeni: globalizacija, nacionalizem in migracije, str. 144–146.

43

4 EMPIRIČNI DEL

4.1 Metodologija dela

Empirični del temelji na štirih življenjskih zgodbah, ki so podane v obliki nestrukturiranega

intervjuja narativne90 narave. Tak način pogovora mi je omogočil več fleksibilnosti pri

postavljanju vprašanj, saj sem ta oblikovala sproti, sogovornike pa ni omejeval z vsebinsko

točno določenimi vprašanji. Ker je bila ciljna tema že vnaprej določena, sem sogovornikom

prepustila, da odgovarjajo skozi pripovedi. Moja vloga je bila predvsem vloga poslušalca.

Nestrukturirani intervju (tudi kvalitativni ali globinski razgovor91) ni posledica naključja. Gre

za pogovor o zadevah, ki nas zanimajo in poteka kot navaden pogovor. Začnemo ga kot

izpraševalci z vprašanji, saj do takega pogovora vedno pride na našo pobudo. Pri tem se tudi

sogovornik zaveda, da vodimo z njim pogovor o določeni temi. Nameni nam svoj čas, da se z

nami lahko pogovori, vendar lahko v vsakem trenutku spremeni potek pogovora. Sogovorniku

moramo že na začetku predstaviti namene svojega dela. Tak pogovor večinoma poteka v

obliki dialoga in s tem omogoči vzpostavljanje medsebojnega zaupanja ter spoštovanja. Gre

za enakovreden odnos med izpraševalcem in njegovim sogovornikom in ne za nadrejeni

položaj izpraševalca. Sogovornik nas lahko med pogovorom tudi prekine, če se mu to zdi

potrebno ali če se spomni na kakšno pomembno dopolnitev. Izpraševalec pogovor usmerja

proti temi, sogovornik pa opredeljuje vsebino pogovora oziroma podaja tiste informacije, ki

se mu zdijo pomembne.92

Pri nestrukturiranem intervjuju lahko pride do nevarnosti, da se sogovornik v svojem

pripovedovanju oddalji od glavne teme pogovora in tako postane naš pristop »preširok«, če

sogovornika ne omejujemo. Iz takega razgovora lahko sicer dobimo veliko zanimivih

podatkov, ne bomo pa vedeli, kako jih uporabiti v raziskovalne namene. Da bi se izognili

temu, je pomembno, da začnemo sami postavljati vprašanja in s tem sogovornika usmerjati.93

Življenjske zgodbe so relevantne za analizo družbenih pojavov, saj predstavljajo večplastnost

družbenega delovanja in omogočajo redefinicijo pojmov na nekaterih novih predpostavkah.

Življenjske zgodbe je treba analizirati in ne samo zbirati, ker nam podajo različne

90 Beseda izhaja iz lat. »narrare«, kar pomeni poročati, pripovedovati zgodbo. 91 Glej: Flere, Sergej: Sociološka metodologija: temelji družboslovnega raziskovanja, str. 114. 92 Glej: Muršič, Rajko: Metodologija preučevanja načinov življenja: temelji raziskovalnega dela v etnologiji ter socialni in kulturni antropologiji, str. 95–96. 93 Glej: Flere, Sergej: Sociološka metodologija, str. 115.

44

individualne perspektive, to pa nas vodi v poglobljeno razumevanje družbenih (v mojem

primeru migracijskih) procesov.94

Osebne pripovedi in pričevanja pomembno dopolnjujejo teorijo migracij. Če je teorija črno-

bela, so osebne pripovedi nešteti odtenki barv – od visokih pričakovanj do globokega

razočaranja. Življenjske izkušnje migrantov pomembno prispevajo k razumevanju pojava in

dinamik migracij, posebno pri tistih ljudeh, ki sami niso doživeli selitve.

4.1.1 Tematska analiza

Na področju družbenih in humanističnih ved sta se uveljavili kvalitativna in kvantitativna

analiza. Glede na vsebino mojega diplomskega dela je vsekakor primerna kvalitativna analiza,

pri kateri sta bistvena pomen in smisel vsebine. Zanimajo nas čustva, počutja, razmišljanja

sogovornikov in naloga raziskovalca je, da ugotovi pomen celotnega sporočila.

Za kvalitativno analiziranje je zelo pomembna interpretacija sogovornikovih subjektivnih

doživetij in ugotavljanje pomena, ki ga posameznik pripisuje posameznim dogodkom.

Podatki, ki jih analiziramo, so večinoma v besedni obliki in ne v numerični, zato pri

analiziranju zbranih podatkov ne uporabljamo statističnih postopkov. Kvalitativno empirično

raziskovanje je usmerjeno na proučevanje enega ali le nekaj primerov, zato so tudi tehnike

zbiranja podatkov prilagojene za analizo manjšega obsega. Teži se k celostnemu in

poglobljenemu spoznavanju razmer in pojavov.95

Tematska analiza je pogosto uporabljena zvrst kvalitativne analize. Ena od prednosti tematske

analize je fleksibilnost, kar pomeni, da jo lahko uporabljamo na različnih področjih pri iskanju

odgovorov na različna raziskovalna vprašanja. Primerna je za vprašanja, povezana s

človekovimi izkušnjami, mnenji, pogledi itd.96

Ker se v štirih različnih zgodbah pojavljajo podobne teme, sem se odločila, da jih bom

izpostavila in analizirala. Glavno temo (migracije) sem torej analizirala s pomočjo podtem

(vzroki za migracijo, integracija, diskriminacija, vrnitev domov), saj predstavljajo stično

točko vsem štirim zgodbam. V analizi intervjujev sem te skupne motive primerjala med seboj,

da bi ugotovila, katero mesto zavzemajo v življenju sogovornikov, ali so za njih pomembni

ter koliko o njih razmišljajo.

94 Glej: Pajnik, Mojca. Bajt, Veronika: Biografski narativni intervju: aplikacija na študije migracij, str. 74. 95 Glej: Vogrinc, Janez: Kvalitativno raziskovanje na pedagoškem področju, str. 14. 96 About thematic analysis, http://www.psych.auckland.ac.nz/en/about/our-research/research-groups/thematic-analysis/about-thematic-analysis.html.

45

4.2 Izbira sogovornikov

Veliko mojih družinskih članov je migrantov. Pravzaprav me spremljajo migrantske zgodbe

že od otroštva, zato je bilo razumljivo, da sem se odločila raziskati družinsko migrantsko

ozadje. O migrantski preteklosti družinskih članov sem vedela marsikaj, vseeno sem ob

pripovedovanju prvič zvedela za nekatere pomembne dogodke in njihova doživetja. In to

spoznanje je dopolnilo moje vedenje o migrantski problematiki in spremenilo moj odnos do

migrantov in njihovih življenjskih usod.

Najdaljšo izkušnjo migracije ima moja nona, zato se mi je zdelo prav, da najprej intervjuvam

njo. Nato sem se odločila za intervju s tatom, ker mi je od vseh najbližji in prvi, ki me je s

pripovedovanjem o svojih migrantskih izkušnjah seznanil s tem, da poleg sveta »tukaj«

obstaja tudi nek bolj oddaljen svet, ki ga veliko ljudi nikoli ne spozna. Tata mi je predlagal

intervju z njegovo sestro, ker je imela tudi ona zelo zanimivo in razgibano migrantsko

preteklost, o kateri pa nisem vedela veliko. Ko sem opravila tri intervjuje, sem razmišljala, da

bi bilo zanimivo dodati še zgodbo nekoga, ki z mano ni družinsko povezan. Tako sem prvim

trem (družinskim) zgodbam dodala neko novo dimenzijo. Teta mi je predlagala intervju s

sosedo. Čeprav že toliko let živimo v istem bloku, nisem o njeni preteklosti vedela skoraj nič.

Intervjuji so potekali v sproščenem vzdušju pri sogovornikih doma. Bili so seznanjeni z

namenom intervjujev in s tematiko, ki me zanima. Z vprašanji nisem bila vsiljiva, pustila sem

jim, da so sami povedali, kar so želeli. Prav gotovo so se jim v življenju zgodile določene

(neprijetne) stvari, o katerih niso želeli govoriti in to sem razumela in spoštovala. Zavedam se,

da tudi družinske vezi vplivajo na to, kaj in koliko so mi povedali. Po eni strani je pogovor z

družinskim članom bolj sproščen in odprt, po drugi strani pa obstaja nevarnost, da razkritje

občutljivih podatkov lahko trajno spremeni družinski odnos. Po vseh opravljenih intervjujih je

bila opazna razlika med tremi družinskimi in intervjujem s sosedo. Družinski intervjuji so bili

veliko bolj odprti, slikoviti, polni dogodkov, medtem ko je bila zgodba sosede bolj

površinska, vsebovala je bistvene podatke brez podrobnih opisov dogodkov in občutij.

Intervjuji so potekali v jeziku, ki je bil njim najbolj blizu in v katerem so se lahko povsem

posvetili pripovedovanju in ne iskanju ustreznih izrazov in pravilni izgovarjavi v slovenskem

jeziku. To jim je dalo pri pogovoru večjo svobodo. Pogovor v pravilni slovenščini bi speljal

njihovo pozornost stran od bistva. Tudi prepisi intervjujev so identični posnetkom.

Posnetke intervjujev hranim doma. Sogovorniki so prepise intervjujev pregledali in dovolili

njihovo objavo. Prepisi intervjujev so priloga k diplomskemu delu.

46

4.3 Življenjska pot mojih sogovornikov

4.3.1 Nadira

Moja nona Nadira (mamina mama) je bila rojena v majhnem mestecu Gusinje v Črni Gori ob

albanski meji, tik pred koncem druge svetovne vojne – 9. decembra 1944 v družini z devetimi

otroki, od katerih so trije umrli že v ranem otroštvu. Občinska stavba v mestu je pogorela,

zato so ji kasneje napačno vpisali datum rojstva (1. 5. 1944). Njen oče Šaćir je bil

muslimanski duhovnik – hodža, njena mama Igbala je izhajala iz premožne trgovske družine.

Oče in mati sta hodila v džamijo in se tudi postila za ramazan, otroke pa v to niso silili nikoli,

zato nona ni hodila v džamijo. Otroci so bili veseli bajrama, takrat so bili deležni sladkarij in

drugih dobrot. Živeli so skromno. Preživljali so se z vzrejo ovac ter pridelavo in prodajo

mlečnih izdelkov in volne, s poljedelstvom, ženske z ročnimi deli (kvačkanje, tkanje ipd.). V

vasi so otroci obiskovali osnovno šolo. Nona je imela zelo rada francoščino. Časa za učenje ni

bilo, ker so morali otroci pomagati pri delu na kmetiji. Nona je najraje delala v sadovnjaku, na

njivi, pasla je tudi ovce, po planinah je nabirala jagode, borovnice in različna zelišča in jih

prodajala. Bila je lepa mladenka z dolgimi skodranimi lasmi. Bila je družabna in vesela. Rada

je imela telovadbo. Nekoč je sodelovala na tekmovanju v teku v Podgorici in celo zmagala.

Nadaljnje šolanje je bilo dostopno samo nekaterim otrokom iz premožnejših družin, dela pa ni

bilo … Večina mladih se je množično izseljevala, predvsem v ZDA pa tudi v Nemčijo in

Avstralijo. Tudi v njeni družini nihče od šestih otrok ni ostal pri domačem ognjišču –

odseljevati so se začeli v začetku 60. let prejšnjega stoletja. Njena najstarejša sestra Nevzeta

se je poročila z oficirjem takratne JLA in se z njim preselila v Slovenijo, natančneje v Tolmin,

ker je njen mož služboval v tolminski kasarni. Kasneje je njen soprog dobil »prekomando«,

zato se je skupaj z njim in malo hčerkico preselila v Ljubljano, kjer živi še danes. Ena od

noninih mlajših dveh sestra Muzafera se je odselila v Avstralijo – v Sydney, ob koncu 80. let

pa se je z družino preselila v New York. Umrla je pred trinajstimi leti za posledicami

prometne nesreče. Nonina najmlajša sestra Mirsada se je poročila zelo mlada, z možem sta

nekaj časa živela v Rimu, kjer sta čakala na dokumente za selitev v ZDA. Takoj ko sta

pridobila vse potrebne dokumente, sta emigrirala v New York, naselila sta se na Manhattnu,

kjer živita še danes. Nona ima tudi dva brata, od katerih je starejši Ismet zelo mlad prišel v

Slovenijo – v Ljubljano, kjer je dolga leta živel in delal kot natakar. Leta 1986 se je tudi on

preselil v New York, nazaj v Ljubljano se je vrnil leta 1991, kjer je živel do smrti leta 2010.

Nonin mlajši brat Rafet je kot petnajstletni fant ilegalno prebežal čez jugoslovansko-

47

italijansko mejo, se začasno nastanil v Italiji v zbirnem centru za migrante, od koder je odšel v

ZDA. Več let je živel v Santa Monici v Kaliforniji, potem pa se je tudi on preselil v New

York, kjer živi še danes. Vse nonine sestre in bratje so si ustvarili številne družine. Tudi

nonina zgodba je podobna, le da se ona ni odselila »čez ocean«, pa vendar je kar nekaj let

trpela zaradi hudega domotožja. Po končani osnovni šoli je želela opraviti 6-mesečni

strojepisni tečaj v Sarajevu, kjer je živel njen stric, in si potem poiskati delo, vendar jo stric iz

njej nejasnih razlogov ni sprejel v svoj dom. Ker je želela biti samostojna, se je odzvala

sestrinemu vabilu, da pride živet v Slovenijo. Tako je leta 1963 prišla v Tolmin. Zaposlila se

je v tovarni obutve Jelen (kasneje Planika) in tam spoznala bodočega soproga Alojza, ki je

delal kot čevljarski tehnik. Moj nono Alojz (rojen leta 1926) je bil takrat »starejši« fant, ki je

preživel zelo težko otroštvo in mladost. Kot otrok je preživljal pomanjkanje v številni družini,

poitalijančevanje v šoli, smrt očeta (leta 1939), italijansko mobilizacijo in dve leti nemške

internacije. Po vojni se je učil za čevljarja. Že po nekaj mesecih poznanstva sta se z nono

odločila za poroko. Še pred tem pa se je nonina sestra preselila v Ljubljano in tudi nona je

odšla z njo za 6 mesecev, vendar je ohranila stike z nonotom. V tem času je delala v tovarni

Pletenina v Mostah. Spomladi leta 1965 je odšla za 2 meseca domov v Črno Goro in oznanila

staršem, da se bo poročila. Tam se ji je poleti pridružil bodoči soprog. Poročila sta se po

črnogorski tradiciji, septembra istega leta sta se poročila še v Sloveniji, potem ko sta zbrala

vse zahtevane dokumente. Po poroki sta najprej živela v nonotovi rojstni hiši v Dolenji

Trebuši in takrat se je tudi rodil njun prvi otrok (leta 1966). Kmalu sta se preselila v

podnajemniško stanovanje v Tolmin in takrat se je rodila moja mama (leta 1968). Živeli so

skromno delavsko življenje, oba sta dolga leta (do upokojitve) delala v isti tovarni, vmes

zidala hišo in skrbela za družino. Leta 1976 je prišla težko pričakovala selitev v novi dom. Žal

je nonotu zdravje v naslednjih desetih letih pešalo. Leta 1988 je umrl za srčno kapjo, ko je bil

na obisku pri družinskih znancih na Kosovu. Leta 1991 se je nonina družina spet povečala, ko

je dobila zeta iz Bosne in leto kasneje prvo vnukinjo. Nona se je upokojila spomladi leta

1994, ko je bila stara 50 let in je vzela družinsko pokojnino po pokojnem možu. V Sloveniji

živi že 52 let, ima štiri vnuke. Kljub letom in starostnim težavam je še vedno aktivna in

energična. Občasno še obišče svoj rojstni kraj, pa tudi svoje sorodnike v ZDA. Nazadnje je

bila pri njih na obisku od novembra 2014 do februarja 2015.

48

4.3.2 Nevenka

Nevenka se je rodila 21. januarja 1953 na Hrvaškem v vasi Torčec blizu Koprivnice. Njen

rojstni kraj leži ob meji z Madžarsko in Prekmurjem v Sloveniji. Osnovno in srednjo šolo je

obiskovala v domačem kraju. Po končani srednji šoli je opravila prakso v vaški trgovini. Pri

25. letih je spoznala Darka iz Zagreba, ki je kot veterinar, zaposlen v nekdanji JLA, opravljal

terensko delo tudi v njeni vasi. Po enem letu in pol dela v vojski v Ljubljani je dobil delo v

veterinarski ambulanti v Tolminu, leta 1978 sta se tako preselila v Tolmin. Najprej sta živela

v stanovanju, ki ga je Darko dobil od vojske, potem pa sta se preselila v večje stanovanje, ki

sta ga odkupila. Nevenka se je leta 1979 zaposlila v trgovini Planika, kjer je delala 25 let. Leta

1984 se jima je rodila hči, leta 2014 pa prvi vnuk. Nevenka se je leta 2011 upokojila, v

Sloveniji živi 37 let, občasno obišče svoj domači kraj, kjer živita njena mama in sestra.

4.3.3 Eva

Tetka Eva, tatova sestra, se je rodila 28. maja 1963 v Jajcu. Osnovno šolo je končala v domači

vasi. Takrat se je najstarejši brat poročil in se odselil v Hercegovino, poročila se je tudi

starejša sestra in tetka Eva je morala pomagati mami v gospodinjstvu, na njivi in pri vzgoji

mlajših treh bratov. Namesto učenja in pisanja domačih nalog je kuhala, prala, pospravljala,

pomagala mladim mamicam po porodu, kvačkala in pletla, skratka, izpopolnila se je v

opravilih, ki naj bi jih vsaka mlada ženska iz njihovega okolja morala znati. Delovno kmečko

življenje je bilo zanjo precej naporno, zato je želela, da bi nekoč odšla živet nekam, kjer bi ji

bilo malo lažje. Bila je lepa in pridna mladenka, zaželena nevesta, s katero bi se marsikateri

vaški fant z veseljem poročil, vendar v vasi ni želela ostati. Ko je spoznala moža Marka, ki je

takrat že delal v Sloveniji, so bili starši razočarani. Stric Marko je prišel delat v Slovenijo že

leta 1981. V Jajcu ni dobil dela, zato mu je njegov zet (mož njegove sestre), ki je takrat že

živel v Desklah, obljubil, da mu poišče delo v Anhovem. Marko je tam ostal do spomladi

1982, nato je odšel odslužit vojaški rok v JLA. Na delo se je vrnil leto kasneje (1983) in je od

takrat še vedno zaposlen tam. Ko sta se leta 1985 s tetko Evo poročila, sta prišla skupaj v

Slovenijo. Začetki skupnega življenja so bili težki. Največji problem je bil dobiti primerno

stanovanje, zato sta se v naslednjih nekaj letih kar trikrat preselila. Najprej sta živela kot

podnajemnika v stari hiši v Desklah, nato nekaj mesecev v samskem domu v Desklah, leta

1987 sta se preselila v Volče, kjer sta ostala tri leta. Po treh letih sta dobila stanovanje v

Tolminu. Leta 1987 se jima je rodil sin, julija leta 1991 pa še hči. Zaradi desetdnevne vojne v

49

Sloveniji je tetka porod pričakovala v strahu in negotovosti. Skrbelo jo je, če bo lahko

pravočasno prišla v bolnišnico Šempeter. Takrat so na mejnem prehodu v Rožni Dolini

potekali boji med JLA in slovensko vojsko. Na koncu se je vse izteklo dobro. Od sorodnikov

jo je prvi obiskal prav moj tata (avgusta 1991), ki je takrat živel v Zagrebu. Takrat je v

Tolminu spoznal mojo mamo in tako se je začela nova emigrantska zgodba. V tetkinem domu

je zaradi vojne v Bosni našlo zatočišče kar nekaj sorodnikov. To so bili težki časi za vse.

Kljub denarni in stanovanjski stiski je prevladal čut za nesebično pomoč ljudem v stiski.

Tetka Eva se je že eno leto po rojstvu sina zaposlila in od takrat že 27 let neprekinjeno dela. V

Sloveniji živi 30 let, občasno tudi ona obišče svoj rojstni kraj, kjer živi njena mama.

4.3.4 Anto

Anto, moj tata, se je rodil 13. julija 1965 v Jajcu. Živel je v številni družini s sedmimi otroki,

od katerih je ena sestra umrla pri 11-ih letih v Sarajevu. Njegova vas se imenuje Barevo in je

od Jajca oddaljena približno 20 kilometrov. Živeli so delavsko kmečko življenje, tata je delal

v kamnolomu, mama pa je bila gospodinja, skrbela je za otroke in delala na polju, dodatni

denar je zaslužila s tkanjem ter izdelovanjem narodnih noš. Anto je obiskoval osnovno šolo

do 4. razreda v vasi, potem pa se je s šolskim avtobusom vozil v mesto, kjer je dokončal

osnovno in zatem še srednjo šolo. V družini so morali vsi otroci delati, dokler niso odšli od

doma ali se poročili. Anto po končani srednji šoli zaposlitve v mestu ni dobil. Da bi zaslužil

kakšen dinar, je pomagal zidarskim mojstrom in opravljal sezonska dela. Obetavna zaposlitev

v banki se mu je izmuznila, doma pa ni mogel ostati. Tako je leta 1985 odšel od doma k bratu

v Hercegovino, kjer je delal na železniški progi kot čuvar pruge. Anto je po osmih mesecih

dela na progi odšel v vojsko v Srbijo, najprej v Valjevo, nato v Beograd. Po končanem

enoletnem vojnem roku se je vrnil v Jajce, kjer se je prijavil na zavod za zaposlovanje in se

zopet poskušal zaposliti. Zavod mu je ponudil pogodbeno delo za 6 mesecev: vodil je gradnjo

ceste od Bareva do magistralne ceste v dolžini 11 kilometrov. Ko je bilo to delo končano, je

za 3 mesece odšel v Pulo opravljat sezonsko delo, nato pa ga je zavod poslal v Baško Polje na

Makarski rivieri. Tam je kot civilna oseba v tedanji JLA opravljal delo pomožnega delavca v

hotelski kuhinji, bil je še kontrolor v kampu, nazadnje pa je delal kot cvetličar v cvetličarni, ki

je vzgajala in vzdrževala rože in zelenje na območju počivališča Baško Polje. Tam je ostal do

pomladi 1991, ko se je že pripravljala vojna. Ko so se razmere zaostrile, je moral zapustiti

Baško Polje. Vrnil se je domov, od tam je odšel delat v Zagreb, kjer sta že bila oba mlajša

brata. Zaposlil se je pri privatniku v gradbeništvu. V okolici Zagreba so vladale vojne razmere

50

in tam ni ostal dolgo. Avgusta leta 1991 je odšel v Tolmin obiskat sestro, ki je mesec pred tem

rodila hčerko. Tam je spoznal mojo mamo. Nekajkrat je še potoval med Zagrebom in

Tolminom, oktobra istega leta pa se je dokončno preselil v Tolmin. V začetku je težko dobil

delo, opravljal je priložnostna občasna dela predvsem v gradbeništvu, potem pa se je redno

zaposlil v večjem gradbenem podjetju, kjer dela še danes. Leta 1995 je dobil slovensko

državljanstvo. Medtem, ko se je Anto poskušal v novem okolju znajti, so njegovi starši in

najstarejša sestra z družino odšli v begunstvo. Preko radia je zvedel, da je Jajce padlo.

Sporočil je bratu v Hercegovino, naj se takoj odpravi po starše. Medtem sta se baba in tetka z

otroki že umaknili iz mesta skupaj z ostalimi begunci. S kamioni so ponoči brez luči zapustili

mesto, baba je odšla v Tomislavgrad, kjer jo je najstarejši sin našel vso objokano, sedečo na

nekem zidu. Ob sebi je imela samo eno torbo. Tetka je s štirimi otroki odšla v delavsko

naselje Mravinci v Solin – predmestje Splita. Did je z zetom in srednjim sinom ostal v vasi

vse dokler niso okupatorji že skoraj prodrli v vas. Did je odšel v Hercegovino k sinu, tam sta

ostala z babo približno osem mesecev, nakar sta se preselila v bungalove v Baško Polje, ki so

jih začasno dali na razpolago beguncem, saj takrat turistov ni bilo. Dobivala sta bone za

hrano, sorazmerno dobro sta prebrodila pregnanstvo do jeseni leta 1995. Takrat je bilo Jajce

osvobojeno in lahko sta se vrnila. Z babo sta se vselila v prazno muslimansko hišo v centru

mesta. Toda tam nista bila srečna. To ni bil njun dom. Did je takoj začel akcijo obnove stare

hiše v vasi, ki je ostala skoraj nepoškodovana, nova hiša, zgrajena tik pred vojno, pa je bila

porušena. Kljub temu, da je bila vas tri leta zapuščena, zaraščena, brez vode in elektrike.

Poleti 1996 sta se po štirih letih pregnanstva s polnim kamionom pohištva in drugih

življenjskih potrebščin vrnila k svojemu ognjišču. Tudi tetka se je s svojimi otroki ob

osvoboditvi vrnila iz Splita v Jajce. Vselili so se v prazno stanovanje v blokovskem naselju. S

pomočjo nemškega Karitasa in drugih donacij je did uspel z velikim trudom in tudi s pomočjo

otrok hišo obnoviti. Prav tako tudi tetka. Anto se je trudil po najboljših močeh in pomagal, da

bi starši in sorodniki čim prej normalno zaživeli. Čeprav je od doma odšel pred 30-imi leti, je

še vedno zelo navezan na svojo domačo vas. V Sloveniji živi skoraj 24 let, večkrat na leto

obišče svoj domači kraj, kjer ima mamo in najstarejšo sestro. Bratje živijo na Hrvaškem,

sestra Eva pa v Sloveniji.

51

4.4 Analiza intervjujev

4.4.1 Teoretska analiza

Intervjuji sami na preprost način veliko povedo, za poglobljeno poznavanje procesa migracij

pa jih moramo analizirati na podlagi teorij, ki so se razvile na tem področju. Pripovedi sem

primerjala med sabo, iskala podobnosti ali razhajanja, na koncu pa sem poskušala najti stične

točke med zgodbami in teoretsko podlago. Analizo intervjujev sem naredila s pomočjo

migracijskih teorij, opisanih v predhodnem poglavju.

Teorija »push-pull« predvideva, da so vzroki za migracijo kombinacija različnih dejavnikov

odboja in privlačnosti. To so dejavniki, ki na eni strani silijo človeka v to, da migrira, na drugi

strani pa so to dejavniki, ki privlačijo ljudi v novo okolje.

Peter Klinar med najpogostejše dejavnike odbijanja prišteva: ekonomsko stagnacijo, padec

standarda, nizek dohodek, brezposelnost, različne vrste diskriminacij, politično preganjanje,

naravne katastrofe, omejene možnosti za osebni razvoj itd. Med dejavnike privlačevanja pa

uvršča: ekonomsko rast, dvig standarda, višje dohodke, možnosti za ustrezno zaposlitev in

poklicno napredovanje, možnosti izobraževanja, povezano družinsko in sorodstveno življenje,

možnosti za strokovno povezovanje itd.97

Navedene značilnosti prav gotovo veljajo za nonino migracijsko pot. V domačem okolju so

vsekakor obstajali dejavniki, ki so jo odbijali: ni imela možnosti za nadaljnje izobraževanje in

poklic, za zaposlitev ni bilo skoraj nobenih možnosti, v okolju, kjer je živela, so se dekleta v

taki situaciji mlada poročila, kar je pomenilo biti psihološko in materialno odvisna in

privezana na dom. Želela je biti (predvsem finančno) samostojna, zato je izbrala migracijo,

ker je bila prepričana, da bo v tujini dobila delo in da bo imela možnost, da si pridobi poklic,

kar se je tudi uresničilo. Na delovnem mestu se je priučila poklica prešivalke obutve, ki ga je

uspešno in z veseljem opravljala do upokojitve.

Pri Nevenki nisem zasledila vpliva teh dejavnikov, saj se je v Slovenijo priselila zaradi moža.

Mislim, da bi s poklicem trgovke našla delo tudi v domačem okolju in da o migraciji do

poroke sploh ni razmišljala.

Tudi Evina zgodba vsebuje značilnosti »push-pull« teorije. Možnosti za boljše ali drugačno

življenje v domačem okolju skoraj ni bilo: poroka, družina, delo od jutra do večera, (finančna)

97 Glej: Klinar, Peter: Mednarodne migracije, str. 24.

52

odvisnost … Kot mlado dekle je želela spremembo na bolje: spremembo okolja, zaposlitev in

boljši standard.

Anto se verjetno nikoli ne bi odselil iz domačega okolja, če bi po končani srednji šoli uspel

dobiti ustrezno zaposlitev. Od doma je odšel izključno zaradi dela in to je bil zanj edini

obremenjujoč dejavnik. Slovenija zanj nikoli ni bila ciljna destinacija, vse zaposlitve do

prihoda v Slovenijo je imel samo »začasno« in je vedno upal, da se bo prej ali slej vrnil

domov. Splet okoliščin ga je pripeljal v Slovenijo, kjer je ostal.

Teorija nove ekonomije poudarja prenos odločanja za migracijo s posameznika na širšo

socialno enoto (gospodinjstva in skupnosti). S tem družina ali neka druga skupnost med seboj

povezanih ljudi lažje nadzoruje tveganje, ki je povezano s selitvijo, in prerazporeja lastna

sredstva. Mogoče bi od vseh štirih intervjujev izpostavila Antov primer, ker je bila njegova

selitev vsekakor skupna družinska odločitev, od katere so imeli materialne koristi vsi.

Nasprotno pa Evo družina pri odločanju za migracijo ni podprla. V ostalih dveh primerih pa

lahko rečem, da je bila Nadirina in Nevenkina odločitev za migracijo osebna in ni vplivala na

materialno stanje ostale družine.

Humanistični pristop oziroma teorija »človeškega kapitala« v središče postavlja človeka kot

posameznika, odločitev za migracijo je njegova osebna in odraža njegova pričakovanja, želje,

dolžnosti itd. Značilnosti te teorije sem našla v Nadirini zgodbi, samostojno se je odločila za

migracijo v pričakovanju boljšega življenja. Vse prednosti in posledice migracije je nosila

sama. Podobno velja tudi za Evo, ki se je kljub nasprotovanju staršev iz več razlogov odločila

za migracijo. Pričakovala je boljše in lažje življenje, višji standard, zaposlitev itd. Za Anta

lahko rečem, da so vse njegove selitve bile le »izhod v sili« in ne njegova želja. Nevenka je

migrirala predvsem zaradi dejstva, da je imel njen mož terensko delo tudi v Sloveniji.

Odločitev za migracijo je sicer bila osebna, ampak pogojena z družinskimi vezmi (če bi bila

samska, se verjetno ne bi preselila).

Teorija dvojnega trga deli trg delovne sile na dva pola: na eni strani so domači delavci, ki

imajo bonitete, podporo sindikatov, socialne pravice, možnost za boljše zaposlitve, na drugi

strani pa so tuji delavci – priseljenci, ki opravljajo bolj težka in umazana dela, imajo majhne

možnosti za napredovanje in so slabo plačani. Priseljenci (predvsem izobraženi) predstavljajo

konkurenco domačemu prebivalstvu. Med vsemi primeri najbolj izstopa Anto, ki je v

53

Slovenijo prišel v začetku 90. let, ko se je Slovenija osamosvojila in so priseljenci težko dobili

primerno zaposlitev. Že vrsto let opravlja 3D zaposlitev v gradbeništvu: težko, umazano,

nevarno in odgovorno. Kljub srednješolski izobrazbi, dolgoletnim izkušnjam in odgovornemu

odnosu do dela in sodelavcev nima upanja, da se bodo razmere izboljšale (da bi si našel

zaposlitev, primerno njegovi izobrazi). Tudi Eva že od prihoda v Slovenijo dela v proizvodnji

za zajamčeno plačo, v treh izmenah. V vseh teh letih ni posebno napredovala niti se ni na delu

dodatno usposabljala ali izpopolnjevala. Malo več sreče sta imeli Nevenka in Nadira, ki sta

prišli v Slovenijo v 70. oziroma 60. letih. Mislim, da se je takrat z nekaj sreče dalo dobiti

spodobno delo. Nevenka je dolga leta opravljala delo v trgovini z obutvijo v skladu s svojo

izobrazbo, medtem ko je imela Nadira na delovnem mestu priložnost, da se usposobi oziroma

priuči za delo prešivalke. Svoje delo je opravljala odgovorno, zato so ji zaupali celo mesto

kontrolorke. Na zaposlitev so vplivale tudi družbeno-politične razmere, ki so se skozi

desetletja spreminjale. Mislim, da je bilo zadnjih dvajset let dokaj neugodnih za priseljence.

Teorija svetovnih sistemov temelji na pojavu prostorske rasti kapitalističnega sistema.

Neenakomeren gospodarski razvoj sproži migracije, ki prebivalstvo z manj razvitih področij

usmerijo na naprednejša. Omenjena teorija sicer temelji na ekonomiji globalnega

(svetovnega) trga, če pa jo preslikamo na manjši geografski prostor (področje nekdanje

Jugoslavije), lahko vidimo podobnosti. Slovenija je bila gospodarsko najrazvitejša republika

bivše skupne države. Ta dejavnik je (poleg ostalih) vplival, da velika večina migrantov izhaja

z manj razvitih področij (Bosna, Črna Gora, Kosovo ipd.). V tem smislu izstopata življenjski

zgodbi Nadire in Eve.

Nekatere socio-ekonomske faktorje teorije kumulativne vzročnosti lahko najdemo tudi v

življenjskih zgodbah mojih sogovornikov:

Večanje števila migrantov v (družinskih) skupnostih postane dejavnik – zgled, ki vpliva

na ostale družinske člane, da tudi oni migrirajo (Eva, Nadira).

Nekateri migranti (z boljšim zaslužkom v tujini) kupijo nepremičnino doma z namenom,

da se nekoč vrnejo, kar se ne uresniči vedno (tudi Eva in njen mož sta nekaj let po prihodu

v Slovenijo že začela graditi hišo v njegovi domači vasi; vojna jima je prekrižala načrte in

tudi po tem, ko se je življenje normaliziralo, so vsakodnevni življenjski problemi in

družinske obveznosti njune načrte potisnili na oddaljen tir).

54

Izkušnje migracije vsekakor vplivajo na sistem vrednot posameznika, njegove želje,

obnašanje … Tujina v večini primerov nudi boljše ter več in temu se migranti ne morejo

odreči (možnost zaposlitve, nakup stanovanja ali gradnja hiše, boljši standard ipd.). Tu

lahko spet izpostavim Nadiro in Evo.

Zgled za delo v t. i. »imigrantskih poklicih« (gradbeništvo, težja proizvodna dela itd.) je

Anto. Kmalu po prihodu se je zaposlil v gradbeništvu – (edini) panogi, ki je v začetku 90.

let na veliko sprejemala tujce. Pred osamosvojitvijo Slovenije je bilo več možnosti za

raznovrstna dela (Nevenka je brez težav dobila delo v trgovini, Nadira je imela zaradi

odgovornega odnosa do dela in marljivosti možnost, da se izpopolnjuje na delovnem

mestu).

Mreže – medsebojne (prijateljske, družinske vezi) imajo v življenju migrantov pomembno in

posebno vrednost. O tem pričata predvsem zgodbi Nadire in Eve. Velikokrat socialna mreža

prijateljev in sorodnikov v tujini vpliva na odločitev posameznika, ali bo migriral in kam bo

migriral, olajša mu integracijo v novo okolje, pomaga pri iskanju zaposlitve in skrbi za stik z

domom. Čeprav je Anto imel v novem okolju sorodnike, ga niso spodbudili k preselitvi v

Slovenijo. Njegova migracija je bila posledica specifične situacije. Nevenka v Sloveniji sploh

ni imela socialne mreže. Kljub temu je hitro navezala stike v novem okolju, zahvaljujoč

dejstvu, da se je kmalu po prihodu zaposlila, in tudi zahvaljujoč odprtemu karakterju. K temu

je pripomoglo tudi to, da je delala v trgovini s strankami.

4.4.2 Tematska analiza

Migrante povezujejo podobni problemi, izkušnje in negotovosti, s katerimi se soočajo v

novem okolju. Tudi v obravnavanih življenjskih zgodbah sem opazila, da migranti

izpostavljajo določene dogodke in občutke, ki so zaznamovali njihovo življenje po prihodu v

novo okolje. V tematski analizi bi te stične točke zgodb izpostavila in jih med sabo primerjala

na podlagi raziskovalnih vprašanj.

Glede vrnitve v izvorno domovino sem ugotovila, da se želi vrniti samo Anto. Mogoče je ta

njegova želja povezana z dejstvom, da je prišel v Slovenijo v začetku 90. let, ko se je

Slovenija osamosvojila in so se razmere za migrante dokaj spremenile. Njegove (slabe)

migracijske izkušnje ga niso spodbujale k temu, da bi se uspešno integriral. Migrantke so se

priselile v prijaznejših časih in so se dokaj uspešno integrirale in ne razmišljajo o povratku.

55

Od mojih sogovornikov samo Nevenka ni imela socialne mreže v novem okolju. Sklepam

lahko, da se večina migrantov ne odloči za migracijo nekam v neznano, ampak v smeri, kjer

že imajo sorodnike, prijatelje in znance.

Motivi za migracijo so različni. Nadira in Eva sta migrirali zaradi želje po boljšem življenju.

Antove prve migracije (Čapljina, Pula, Baško Polje, Zagreb) so bile ekonomskega značaja.

Priselitev v Slovenijo pa je bila splet več osebnih okoliščin. Nevenka je bolj sledila možu, ki

je zaradi narave svojega dela prišel v Slovenijo.

Migranti se v večji ali manjši meri srečujejo z različnimi oblikami diskriminacije. V

pripovedih so Nadira, Eva in Anto opisovali dogodke, v katerih sem prepoznala

diskriminacijo. Nadira je večinoma doživljala diskriminacijo v delovnem okolju, veliko manj

pa v odnosih s prijatelji in znanci. Kljub temu da mi je Nevenka zatrjevala, da ni nikoli

občutila diskriminacije niti na delovnem mestu niti v prijateljskih odnosih, imam glede tega

kar nekaj dvomov. Eva je izpostavila doživljanje diskriminacije pri iskanju primernega

stanovanja takoj po prihodu v Slovenijo. Pri Antu sem opazila diskriminacijo pri urejanju

dokumentov in potrdil, ko je moral na hrvaško ambasado v Zagreb podaljšati veljavnost

potnega lista, ker v Sloveniji to ni bilo možno.

56

5 ZAKLJUČEK

Raziskovanje migracij v tem diplomskem delu mi je zagotovo obogatilo védenje in

razumevanje te problematike, ki sem jo pred tem poznala zgolj iz konkretnih družinskih

zgodb. Ker sem med pisanjem diplomskega dela veliko časa posvetila tudi teorijam,

definicijam in razlagam različnih pojmov s področja migracij, je to poglobljeno znanje

pripomoglo k boljšemu razumevanju konkretnih primerov, ki sem jih raziskovala.

Zgodovinski in teoretični del naloge sta predstavljala zelo primerno izhodišče v smeri

raziskovanja življenjskih zgodb migrantov. Ko sem se seznanila z zgodovinskim ozadjem

(družbeno-politična ureditev Jugoslavije, njen gospodarski razvoj, selitve ljudi znotraj države

ipd.), sem lažje razumela tudi moje sogovornike, saj sama nisem živela v tistem času in si

takratne razmere lahko predstavljam samo skozi pripovedi ljudi, ki so danes srednjih let.

Podobno velja tudi za teoretični del (teorije mednarodnih migracij, razlaga pojmov,

definicije), s pomočjo katerega sem lahko iskala podobnosti in razhajanja v odnosu »teorija –

praksa«. Navsezadnje mi je ravno primerjava tega odnosa podala odgovore na moja

raziskovalna vprašanja, ki so me vodila skozi diplomsko delo.

Najprej me je zanimalo, kateri dejavnik najbolj vpliva na odločitev priseljenca, da bi se vrnil v

svojo izvorno domovino. Predvidevala sem, da je čas tisti, ki odloča o vrnitvi domov, po vseh

teh zgodbah pa sem spoznala, da sta še bolj pomembna značaj človeka in njegova zmožnost

integracije. Vsi dejavniki so pomembni, osebne okoliščine pa narekujejo, kateri bo prevladal.

Čas je pomemben dejavnik prilagoditve predvsem za tiste priseljence, ki si želijo preprosto

življenje in sta jim na vrhu seznama vrednot (in potreb) streha nad glavo in osebni dohodek.

Mnogi izseljenci dolga leta ohranjajo vez z domom, ker jih notranje hrani in izpolnjuje.

Selitev v tujino jim omogoča boljše življenje v smislu zadovoljitve primarnih življenjskih

potreb, veliko drugih želja in pričakovanj pa ostane neizpolnjenih. Nekateri ljudje s časom še

bolj hrepenijo po vrnitvi in se istočasno bojijo, da se to ne bo nikoli zgodilo.

Nadalje me je zanimalo, kako socialna mreža (sorodnikov, prijateljev in znancev) pomaga

priseljencem pri integraciji v novo okolje in družbeno skupnost. Ugotovila sem, da lahko

sorodniki in prijatelji priseljencem že takoj po prihodu pomagajo preboleti »šok« ob veliki

življenjski spremembi, ob iskanju zaposlitve in stanovanja. Življenjski zgodbi Nadire in Eve

sta to dejstvo vsekakor potrdili, medtem ko so Antu poleg socialne mreže pomagale tudi

osebne okoliščine (poroka z domačinko). Življenje v novem okolju lahko olajšajo ali otežijo

57

tudi značajske poteze priseljenca in sreča ali smola, v kakšnem okolju na koncu pristane. Če

govorimo o Sloveniji – Kraševci, prebivalci Rogaške Slatine in Tolminci se verjetno precej

razlikujejo. Pokrajina in njena preteklost namreč vplivata na značaj ljudi, ki tam živijo. So

hladni, ozkosrčni in zadržani ali pa odprtih rok, strpni in razumni.

Tretje raziskovalno vprašanje, na katerega sem poskušala odgovoriti, se je nanašalo na motive

migracij. Na podlagi svojega predznanja o problematiki migracij sem predvidevala, da je

prevladoval ekonomski motiv (zaposlitev, izobrazba, boljši standard). Zgodbe so moja

predvidevanja potrdile, ampak sem ob analiziranju intervjujev spoznala, da so prisotni še

drugi motivi (združitev družine, specifične osebne okoliščine ipd.).

Menim, da je diskriminacija posebna izkušnja, ki je skupna veliki večini migrantov v večji ali

manjši meri in se ne dogaja samo v začetku življenja v novem okolju, ampak traja skozi ves

čas bivanja v tujini. Poznam veliko ljudi, ki živijo v Sloveniji že več kot 50 let, ampak še

vedno čutijo, da imajo »status« priseljenca. Diskriminacije so v različnih merah, v različnih

okoliščinah in oblikah doživljali tudi moji sogovorniki. Nekateri pri zaposlovanju in v

delovnem okolju, nekateri v odnosih z domačini, nekateri v odnosu raznih institucij do njih

ipd.

Ko sem zapisovala zgodbe in se v njih tudi vživela, sem spoznala, da je biti »mešanec«

pravzaprav privilegij in ne ovira. Nekateri govorijo o krizi identitete … Prav mešane korenine

dajejo življenju težko opisljivo širino in zmožnost, da razumeš in sprejemaš drugačne od sebe.

Lažje se prilagodim različnim okoljem; kjer sem, tam se nekako zlijem z okoljem. Ko gremo

v Bosno, mi je vse poznano in domače. Že od ranega otroštva hodimo vsako leto v tatov

rojstni kraj vsaj tri- do štirikrat. Imam dva »materna« jezika – za mene enakovredna in enako

lepa. Moja mama mi je večkrat rekla, da je biti »mešanec« dar in ne kazen, in če bi lahko

sama izbirala starše, bi izbrala iste. Zdaj, ko sem odrasla, jo razumem. Kot otrok sem se

večkrat sramovala tatovega porekla in njegove polomljene slovenščine, drugačnega obnašanja

pa tudi kakšne kletvice … včasih. Danes pa sem ponosna na to, da je drugačen in brez

obotavljanja vsakomur pojasnim, da je on Hrvat iz Bosne.

58

6 VIRI IN LITERATURA

About thematic analysis, http://www.psych.auckland.ac.nz/en/about/our-research/research-

groups/thematic-analysis/about-thematic-analysis.html, 30. april 2015.

Amnesty International, Izbrisani, http://www.amnesty.si/izbrisani, 21. april 2015.

Amnesty International, Izbrisani: veljati začenja zakon, ki ureja odškodnine,

http://www.amnesty.si/izbrisani-zakon, 21. april 2015.

Bade, Klaus J.: Evropa v gibanju. Migracije od poznega 18. stoletja do danes. Modra zbirka:

delajmo Evropo (ur. Jacques Le Goff). Ljubljana, 2005.

Batistella, Graziano: Introduction. International Migration Review, vol. 23, št. 1, 1991. New

York: Center for Migration Studies, str. 1–2.

Begunec.si, Integracija, http://www.begunec.si/medkulturni-dialog/integracija/, 10. maj 2015.

Borak, Neven: Ekonomski vidiki delovanja in razpada Jugoslavije. Ljubljana: Znanstveno in

publicistično središče, 2002.

Dolenc, Danilo: Priseljevanje v Slovenijo z območja nekdanje Jugoslavije po drugi svetovni

vojni. PRISELJENCI: Študije o priseljevanju in vključevanju v slovensko družbo (ur. Miran

Komac). Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 2007, str. 69–102.

Flere, Sergej: Sociološka metodologija: temelji družboslovnega raziskovanja. Maribor:

Pedagoška fakulteta, 2000.

59

Gombač, Jure: Esuli ali optanti?: zgodovinski primer v luči sodobne teorije. Ljubljana:

Založba ZRC, 2005.

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Integracija, http://bos.zrc-

sazu.si/cgi/neva.exe?name=ssbsj&tch=14&expression=zs%3D21495, 10. maj 2015.

International Organization for Migration, Key Migration Terms, http://www.iom.int/key-

migration-terms, 28. april 2015.

Izbrisani – Informacije in dokumenti, Kaj je izbris?, http://www.mirovni-

institut.si/izbrisani/opis-izbrisa/, 21. april 2015.

John Corbett, Ernest George Ravenstein: The Laws of Migration, 1885,

http://www.csiss.org/classics/content/90, 4. maj 2015.

Josipovič, Damir: Učinki priseljevanja v Slovenijo po drugi svetovni vojni. Ljubljana: Založba

ZRC, 2006.

Klemenčič, Matjaž: Prostovoljne in prisilne migracije kot orodje spreminjanja etnične

strukture na območju držav naslednic nekdanje Jugoslavije. Razprave in gradivo. Ljubljana:

Inštitut za narodnostna vprašanja, 36/37, 2000, str. 146–172.

Klep, Katja. Pelc, Stanko: Priseljevanje iz Bosne in Hercegovine – glavne demografske

značilnosti in prostorska osredotočenost. Geografski vestnik, 83–2, 2011, str. 39–51.

Klinar, Peter: Mednarodne migracije: sociološki vidiki mednarodnih migracij v luči odnosov

med imigrantsko družbo in imigrantskimi skupnostmi. Maribor: Založba Obzorja, 1976.

60

Knez, Marjeta: Osnovnošolsko izobraževanje otrok začasnih beguncev iz Bosne in

Hercegovine v Sloveniji, diplomsko delo. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede,

2005.

Kralj, Ana: Nepovabljeni: globalizacija, nacionalizem in migracije. Koper: Založba Annales,

2008.

Kržišnik Bukić, Vera: Migracije iz drugih jugoslovanskih republik v Slovenijo po 2. svetovni

vojni. Migracije in slovenski prostor od antike do danes (ur. Peter Štih in Bojan Balkovec).

Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2010, str. 502–525.

Kuhar, Roman: Na križiščih diskriminacije – Večplastna in intersekcijska diskriminacija.

Ljubljana: Mirovni inštitut, 2009.

Leksikon Cankarjeve založbe. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2003.

Lipovec, Bojan: Begunska politika v Sloveniji. Vsakdanje življenje beguncev in begunk v

Sloveniji (ur. Natalija Vrečer). Ljubljana: Slovensko etnološko društvo, 1999, str. 30–46.

Lukšič Hacin, Marina: Migracije v teoretskem diskurzu. Migracije in slovenski prostor od

antike do danes (ur. Peter Štih in Bojan Balkovec). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev

Slovenije, 2010, str. 8–23.

Mežnarić, Silva: »Bosanci«. A kuda idu Slovenci nedeljom? Ljubljana: Založba Krt, 1986.

Mrđen, Snježana: Narodnost u popisima. Promjenljiva i nestalna kategorija. Stanovništvo XL.

Beograd: Centar za demografska istraživanja Instituta društvenih nauka, 2002, str. 77–103.

61

Muršič, Rajko: Metodologija preučevanja načinov življenja: temelji raziskovalnega dela v

etnologiji ter socialni in kulturni antropologiji. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske

fakultete, 2011.

Pajnik, Mojca. Bajt, Veronika: Biografski narativni intervju: aplikacija na študije migracij.

Dve domovini – Two Homelands. Ljubljana: Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije

ZRC SAZU, 2009, št. 30, str. 69–89.

Pirjevec, Jože: Tito in tovariši. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2011.

Prinčič, Jože: Slovensko gospodarstvo v drugi Jugoslaviji. Ljubljana: Modrijan, 1997.

Stojnić, Martina: Integracija priseljencev v izobraževalni sistem, diplomsko delo. Univerza v

Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, 2014.

The Population of Yugoslavia. Belgrade: Demographic Research Center – Institute of Social

Sciences, 1974.

”V pričakovanju beguncev”, Novi tednik NT&RC, 22. april 1999, leto 54, št. 16, str. 12.

Vogrinc, Janez: Kvalitativno raziskovanje na pedagoškem področju. Ljubljana: Pedagoška

fakulteta, 2008.

Vrečer, Natalija: Integracija kot človekova pravica; Prisilni priseljenci iz Bosne in

Hercegovine v Sloveniji. Ljubljana: Založba ZRC, 2007.

Zgodbe izbrisanih prebivalcev. Zbirka Sanje. Dokumenta (ur. Uršula Lipovec Čebron in Jelka

Zorn). Ljubljana: Založba Sanje, 2011.

62

Wikipedija, Socialistična federativna republika Jugoslavija,

http://sl.wikipedia.org/wiki/Socialisti%C4%8Dna_federativna_republika_Jugoslavija#/media/

File:General_map_of_yugoslavia_%281945-1991%29_%28SL_labels%29.png, 20. januar

2015.

63

7 PRILOGE

7.1 Intervju z Nadiro

Ko je nona končala osnovno šolo, je imela dve možnosti: da ostane doma in se poroči ali pa

gre od doma, se izuči poklica in se zaposli. Odločila se je za slednje: za strojepisni tečaj v

Sarajevu, ampak …

Me stric ni hotel sprejeti, oče ni mogel plačevati za šolanje in stric me ni hotel vzeti, ne vem iz

kakšnih razlogov. Bila sem zelo žalostna. Zelo sem bila nadarjena za jezike in telovadbo.

Rada sem tekla. Medtem, ko bi hodila na tečaj, bi čuvala njihove otroke, vendar me niso

sprejeli… To je bilo 1963. leta.

Slika 2: Nona v mladih letih.

Istega leta me je sestra povabila v Slovenijo v Tolmin, da bi se izučila kakšnega poklica.

Hotela sem biti samostojna. Zato sem začela delati v tovarni obutve Jelen, ki se je potem

preimenoval v Planiko. V tovarni sem spoznala »starejšega« fanta, ki je bil tam čevljarski

tehnolog. Ime mu je bilo Alojz Hvala. Odločila sva se, da se bova poleti poročila. Bilo je leto

1965. Sestra se je potem preselila v Ljubljano, ker je njen mož oficir dobil prekomando. Tudi

jaz sem šla z njimi, zaposlila sem se v tekstilni tovarni Pletenina v Mostah. Tam sem delala 6

64

mesecev. Potem sem šla za 2 meseca nazaj domov v Črno Goro in tja je prišel tudi moj bodoči

mož Alojz, da spozna moje starše. Takrat sva imela »črnogorsko« poroko po naših običajih.

Imela sem narodno muslimansko nošo: na glavi sem imela fes z več kot 100 zlatniki, jelek –

brezrokavnik, šorta – bluza in dimije. Ker je bila poročna oprava zelo draga, smo si jo

sposodili od sorodnikov. Bele poročne čevlje mi je izdelal Alojz in jih prinesel kot poročno

darilo. Na bračno potovanje sva šla k njegovi sestri Viktoriji, ki je živela v Srbiji v Nišu.

Potem sva se vrnila v Slovenijo. Živeti sva začela v moževi rojstni hiši v Dolenji Trebuši.

»Slovenska« poroka je bila 18. septembra 1965 na Mostu na Soči. Na poroki sem imela

prevajalca, ki mi je prevajal srbsko-hrvaško. Poroka je bila zelo skromna. Prišlo je okrog 20

gostov. Kosilo smo imeli tudi na Mostu na Soči. Na bračno potovanje sva šla v dolino Trente.

Kljub temu, da sva bila različne vere, nama starši niso delali problemov, samo moja mama ni

bila preveč zadovoljna. Taki so bili časi. Ko je moja družina spoznala Alojza, so ga imeli zelo

radi in zelo so ga spoštovali, ker je bil dober in pošten človek.

Po poroki sva se vselila v majhno sobico v moževi rojstni hiši, ki nama jo je odstopil njegov

brat. V hiši so živeli še stara mati, moževa dva brata in moževa sestra z otrokom. Vode v hiši

ni bilo, na dvorišču je stal štirn, kjer se je nabirala voda od dežja. Cunje smo prali pri Idrijci.

Takrat sva oba z možem hodila v službo. Od Trebuše do Slapa ob Idrijci peš, do Tolmina pa z

avtobusom. Vstajala sva ob 2. uri zjutraj.

Poleti 1966. se nama je rodil prvi otrok, sin Emil. Rodila sem v porodnišnici v Ljubljani. Ni

bilo lahko v takih razmerah… Porodniški je trajal samo 3 mesece, potem sem šla nazaj v

službo. Najprej samo za 4 ure, zaradi dojenja. Po dveh letih smo se preselili v večje

stanovanje v Tolminu in kmalu za tem se je rodila hčerka Hermina. Tukaj je bilo življenje

dosti lažje. Imeli smo večje stanovanje, solidno opremljeno, živeli smo v mestu, nismo

potrebovali avtobusov, problem je bil z varstvom otrok, ker v vrtcu ni bilo jaslic. Ostala sem 3

leta doma, ker ni bilo druge rešitve. Leta 1973 sva začela zidati hišo. Da smo lahko pokrili

streho, smo prodali naš prvi avto – Škodo. Kredit se je dalo lahko dobiti, plače so bile solidne

in redne, z eno plačo smo preživljali, z drugo smo kupovali material za hišo. Mož je znal

večino zidarskih del opraviti sam, razen elektrike in vode. Še ploščice in parket je polagal

sam. Jaz sem mu pomagala kolkr sem mogla, tudi beton sem mešala in nosila cigle. Veliko

materiala smo kupili v Italiji, ker je bilo tam ceneje. Samo prenesti je bilo težko, ker nismo

imeli avta. Hišo smo zidali 5 let. Ko smo se vselili, še sploh ni bilo vse dokončano. Ampak

smo bili srečni, da smo pod svojo lastno streho.

65

Poleti smo hodili na dopust na morje. Hodili smo tudi domov v Črno Goro. Spet smo kupili

avto in življenje je bilo še kar v redu. Ljudje so bili drugačni, bolj veseli, družabni in odprti. V

tovarni smo imeli piknike, občinske zbore, za 8. marec so nas delavke obdarovali, delavci smo

bili bolj spoštovani in cenjeni kot danes.

Prva leta, ko sem prišla v Slovenijo, sem imela zelo hudo domotožje. Zato sem se morala

zdraviti zaradi hudih glavobolov. Dvakrat letno sem šla obiskat starše, potem mi je bilo lažje.

Vse moje sestre in bratje, razen Nevzete in Ismeta, ki sta bila v Ljubljani, so odšli daleč stran.

Zelo sem jih pogrešala. Najbolj Muljo, ker se je odselila daleč v Avstralijo… Trudila sem se,

da bi se naučila slovensko, tudi ljudje so me razumeli, da ne zmorem takoj znat govorit. V

tovarni sem bila lepo sprejeta, dobro sem se razumela s sodelavkami. Za vzoren odnos do

dela in sodelavk sem bila v Kranju dvakrat nagrajena.

Ko je Alojz umrl, ga niso smeli premikati, dokler ni prišla policija in zdravnik, ki je moral

potrditi, da je šlo za naravno smrt. Z mrliškim avtom so ga pripeljali v Tolmin v nedeljo

zgodaj zjutraj. Vso noč smo bedeli… Hiša je bila polna sosedov, znancev, prijateljev,

sodelavcev, sorodnikov, … Tisto noč je divjala huda nevihta, močno je grmelo in deževalo do

jutra. Popoldne, ko smo ga pokopali, je posijalo sonce…

Omeniti moram tudi to, da so bili prijatelji, znanci in sodelavci takrat zelo solidarni.

Pomagali so nam finančno in tudi drugače. Hčerka je šla v Ljubljano študirat in je po tatu

dobila družinsko pokojnino. Sin je začel delati kot elektrotehnik v tovarni. Živeli smo

skromno. Pri hiši je bilo treba še nekaj stvari končati, kredite odplačati do konca…

Ko je Jugoslavija razpadla, mi je bilo zelo hudo. Počutila sem se dosti bolj daleč od svoje

domovine, ker so bile vmes meje. Prej sem z enim potnim listom potovala povsod brez

problemov. Ko sem potovala domov, sem imela velikokrat hude probleme na mejah med Črno

Goro in Srbijo. Enkrat sem potovala z avtobusom iz Kosova v Slovenijo. Pred srbsko mejo mi

je povedal sprevodnik na avtobusu, da s slovenskim potnim listom ne morem prestopiti meje.

Na mejnem prehodu so me srbski policaji ponoči nagnali iz avtobusa in mi niso dovolili

nadaljevati potovanja. Rekli so mi, da moram iti iz Kosova po isti poti kot sem prišla, torej iz

Črne Gore. Bila sem zelo prestrašena. Niso mi dovolili, da čakam na sorodnike pri njih, zato

sem šla peš po temi z vso prtljago do albanske carine. Tam so mi ponudili sok in me vprašali,

če potrebujem pomoč ali prevoz. Tu sem počakala, da so me prišli iskat sorodniki. V Slovenijo

66

sem se vrnila iz Kosova čez Albanijo do črnogorskega primorja in po Jadranski obali proti

Zagrebu.

Ko sem se nekoč spet vračala z dopusta v Slovenijo, sem potovala iz Črne Gore mimo

Podgorice v Bar, s trajektom 12 ur čez Jadran v Bari, po italijanski obali gor do Vrtojbe. Tu

sta me čakali hčerka in vnukinja Eva. Potovala sem več kot 35 ur. Lastniki tega avtobusa so

bili Albanci, ki so prevažali delavce s Kosova v Italijo in Slovenijo.

Nekoč sem potovala v Črno Goro preko Bosne in na bosansko-srbski meji so samo mene

poklicali iz avtobusa, verjetno zaradi slovenskega priimka in mi rekli, da ne morem prestopiti

meje. Zaradi mene so zadrževali cel avtobus. Ali grem nazaj ali pa grem z taksijem na drug

prehod na bosansko-črnogorski meji. Sprevodnik je prišel z avtobusa k meni in mi rekel:

»Gospođo, dajte mu u džep 100 maraka i stvar je rešena. Mi te nemožemo čekat!«. Tako je

tudi bilo.

Ko so postavili meje med nekdanjimi republikami, je bilo mojih lepih brezskrbnih potovanj

konec. Edino v redu je letalo iz Ljubljane v Podgorico, to pa je za mene predrago. Ko je bila

vojna na Kosovem, sem v Črno Goro potovala s pokojnim bratom Ismetom čez Madžarsko,

tako smo se izognili srbske meje. Še zdaj jočem za Jugoslavijo!

Glede diskriminacije in odnosa do nje mi je omenila ta dogodek na delu:

Šef mi je iz rok iztrgal delo in rekel, da mi on daje kruh. Razjezila sem se, mu zagnala kišto z

usnjem čez tekoči trak in mu odgovorila: »To pa ni res! Jaz sama služim svoj kruh s svojimi

desetimi prsti!« V našem obratu v Tolminu so rabili delavko v končni kontroli. Kljub temu, da

nisem imela izobrazbe, me je ta isti šef med nami štirimi sodelavkami predlagal v upravo v

Kranju za to delovno mesto, ker sem bila natančna in sposobna. Izbrali so mene. To delo sem

opravljala 9 let do upokojitve.

V pokoju sem že skoraj 21 let. Dosti stvari se je spremenilo. Takrat smo imeli več razvedrila,

bolj smo bili družabni, odnosi med ljudmi so bili bolj prijazni in prijateljski. Danes samo

životarimo od prvega do prvega, skrbi nas kako bomo plačali račune, malo si privoščimo…

Večina mojih znank in prijateljic je Slovenk, z njimi se lepo razumem. Dobre odnose imam

tudi z družino pokojnega moža. Mislim, da smo se ljudje na splošno spremenili, ne glede na

narodnost. Postali smo bolj zaprti, nervozni, sebični, … verjetno je kriva tudi kriza. Ljudje se

bojijo za službe, za preživetje. Tega včasih ni bilo. Za ljudi je bilo takrat dobro poskrbljeno.

67

Brez skrbi in strahu si lahko šel na dopust ali pa na bolniško. Vse pravice, ki so ti pripadale,

si lahko izkoristil. Danes ljudje izgubljajo še tiste osnovne pravice.

Slika 3: Nonin zadnji delovni dan pred upokojitvijo.

Domotožje imam še vedno. Rada grem domov čez poletje za mesec ali dva, saj je tudi moje

mesto zdaj lepo in urejeno. Ni več tako siromašno kot nekoč. Veliko ljudi živi v tujini in zidajo

lepe hiše v svojem domačem kraju. Poleti je veliko turistov, okolje je lepo, narava je lepa!

Tudi slovenskih planincev je veliko čez poletje. Obnovljene so ceste, ulice, pločniki, ulična

razsvetljava, vodovod,… ampak hiša je prazna. Moj dom je Slovenija. Tu imam oba otroka in

4 vnuke. Tu je možev grob in nekoč bom jaz ob njem… Tako je življenje.

68

7.2 Intervju z Nevenko

Vas ima okrog 500 ljudi. V osnovno šolo do četrtega razreda sem hodila potem v tisti naši

vasi, od petega razreda do osmega sem hodila v eno drugo vas 4 kilometre oddaljeno. In

potem srednjo šolo sem začela eno leto sem hodila v gimnazijo, ker sem mislila da bom šla,

nekako sem si želela, da bi šla za zobozdravnico, ampak potem pač, ker niso finance znesle,

sem pole pa šla na tisto srednjo trgovsko. Tako sem kot eno leto gimnazije in tri leta trgovske.

No, in potem sem začela prakso v naši vasi v trgovini. In potem po 25. letu sem spoznala

Darka in potem smo pršli v Slovenijo. Darko je dobil službo tu. In zarad službe smo pršli.

Prej je bil kot veterinar v vojski v Ljubljani in potem je bilo delovno mesto tu v Tolminu za

veterinarja in potem smo tu pršli. To je bilo leta 1978. Darko je iz Zagreba. On je delal tam

kot veterinar v naši vasi, mislim v tistem okolišu. Tam je delal in tam sva se spoznala in pole,

tu je bilo prosto delovno mesto, on je to poznal že prej zaradi tega, ker je hodil po terenu, a

veš. Tolmin, pa vse tele… Bohinj, Bohinjska Bela, … On je vse tisto imel pod inšpekcijo. Ko je

bil kot vojak oficir v vojski. In potem prvo ko smo pršli, on je bil zaposlen pri vojski eno leto

pa pol kot veterinar v vojski. No, in potem je dobil službo na veterinarski ambulanti jaz sem

pa 1979. leta začela delat v Planiki. Pole sem bila tu 6 mesecev brez službe na zavodu, pole

sem začela delat v Planiki in sem v Planiki delala 25 let.

Tam pri nas je vse ravnica. Je ravno vse. Tole vidiš ne vem kolk! So njive, travniki, … In pole

ko sem prvič pršla, ko sem šla od Ljubljane proti Tolminu, tista cesta… Jaz sem mislila, da

nikoli ne pridemo do Tolmina! A veš, tisti hribi, ja v življenju nisem vidla take hribe. Pri nas

je največi hribček kot je Čemanova bula. Še tolk ne vem če je! Težko bi ga najdla. No, in

potem smo… Ja, to se mi je zdelo… Potem mi je pa bilo lepo, sem se navadila ma, ne vem…

Zdej, ko sem šla domov, mi je bilo tam nekako čudno, a veš. Tu je narava, je prou drugače.

Tista ravnica in tisto… Se nisem več tolko počutila tam doma kot se tle.

Par krat sem sanjala, da bom šla živet nekam, kjer bojo veliki hribi. Pa sem razmišljala, kje

so veliki hribi, nisem nikoli videla. Pa res se je to zgodilo. A ni to zanimivo.

Tako da sem se nekako hitro navadila in pole sem pač delala z ljudmi. Normalno sem se

morala potrudit zaradi jezika. Sem šla tudi v Ljubljano polagat slovenščino. Tako da, ne vem.

Lahko rečem, da sem se hitro tle navadila in se tudi počutim tu nekako domače, uredu. Tako

da zdej ko pridem, tista moja generacija, malo se vidimo. Od začetka sem še nekako

kontaktirala z njimi, tiste prijateljice. Potem pa izgubiš stik. Vsak ima svoje življenje. In ko

pridem zdej domov, se vidimo s tistimi prijateljicami pa tisti sosedje, a veš kako je na vasi,

69

tete in tista žlahta, ja. Ampak tisti mladi, ki so se rodili, ko sem ja šla, tiste ne poznam.

Mislim, računaj da je to 36 let. Toliko sem ja že tu.

Domotožje je občutje, s katerim se spopada večina ljudi, ki so zapustili svoj dom.

Predvidevala sem, da je tudi ona na začetku imela domotožje, odgovorila pa mi je tako:

Občasno je bilo domotožje. Nekako bolj, ko so bili teli prazniki, Velika noč, Božič. Na vasi je

to drugače, se drugače praznuje, to je bilo drugače. Sej smo hitro dobili prijatelje, še preveč

smo jih imeli. Pole so eni šli v Ptuj, eni so šli v Holandijo, eni so šli v Ljubljano, tako da smo

imeli družbo. Mi smo se dobivali vsako soboto pri eni familji. Ali smo se dobili pri nas ali smo

se dobili pri tadrugih in smo zmeraj uštimali neko malo večerjo. Otroci so bili nekako

približno stari, Ines pa tadrugi, so malo starejši ali pa malo mlajši. Tako da smo se res

družili. Poleti smo pa šli na Sočo. Piknik smo imeli na Soči. Smo zmeri pekli nekaj. Tako da

družbe nam ni manjkalo. Tisto pa res. Tako da niti nisem tako pogrešala…

Smo hodili na obiske, še zmeraj hodimo. Sestra je tam, mama je še živa. Tata je umrl 12 let

nazaj. Mama je še živa. Familje, bratrancev imam kar dosti. Ko grem par dni, je že malo

naporno. Veš kako je. Tale bi te rad vidu, eno in isto kar naprej govoriš, kako je tu, kako je

zdaj situacija, kriza povsod in te sprašujejo, kako je. Dva, tri dni in meni je že dovolj. Me

malo utruja vse skupaj. Drugače nisem tako pogrešala… Mogoče je tudi tole bilo, da sem

delala v trgovini z ljudmi. Sem skoz bila v stiku. Če bi bila doma, ne vem kako bi bilo. Da bi

bila samo doma. Darko je bil skozi po terenu. Ne vem, kako bi se počutila. Tako greš med

ljudi in si skoz v stiku in ti je lažje. In ti tudi še prehitro čas teče. Se zmislim, da je to že 36 let.

Je pa že veliko. Nisem tudi nikoli doživela take, da bi bili ljudje nesramni ali nespoštljivi do

mene. Od začetka saj veš, kako se počutiš, ko sem prišla v službo. Nisem znala jezika, nekako

sem se trudila kot sem upala. Nikoli ni bilo dobro. Prašali so me po navadi od kod pa sem,

ampak ni bilo nikoli kakih izpadov ali kaj podobnega.

Mene so sprejeli uredu. Prijatle imamo, tudi ljudje so me imeli radi tam v službi. Ja nisem

sploh imela občutka, da nisem tu domačinka. Mogoče sem tudi tak človek. Bila sem prijazna z

ljudmi, sem se pogovarjala sploh s starejšimi, prideš v stik, tiste ženice, ko so hodile v

trgovino pa jim pomagaš, ko obuvajo tiste čevlje. Se potrudiš, tudi če ti je včasih težko in nisi

razpoložen. Pač, na takem delovnem mestu moraš bit. Mogoče je tudi to bilo. Mogoče še zdaj,

me sprašujejo in pravijo: »Joj, kako je bilo lepo, ko ste delal vi in ste mi pomagala…«. A veš,

70

tisti mladi, ki začnejo delat, je malo drugače. Mogoče sem bila tudi ja taka na začetku. Pole

ko si malo starejši, z leti nekako vidiš, kako je, kaj ljudje rabijo. Včasih res, tista prijazna

beseda in to da se ukvarjaš in jih poslušaš, ko ti govorijo kaj so oni preživeli. Marsikaj. Tudi

ko ti pravi on ima te probleme, ta ima pa take probleme. Pa poslušaš. Včasih se ti tudi ne da

poslušat, pa moraš. Mislim moraš, se mu lepo zdi. In to ljudje cenijo več kot tisto… Ne vsi,

samo večina, sploh pa starejši.

Potem se je Ines rodila 1984. Ona pa sploh, ona nima tega občutka, da bi bila Hrvatica.

Hrvaško zna govorit sigurno. Včasih ji pravimo, da bo šla živet v stanovanje od mame, od

tašče u Zagrebu. Samo ona nima neko veselje… Ona se je tu rodila in tu je končala šolo. Ona

je tu doma.

Na vprašanje, kakšne občutke je imela ob razpadu Jugoslavije, mi je povedala, da se je

dogajanje ob razpadu Jugoslavije ni premočno dotaknilo, ker je bila že popolnoma vživeta v

novo okolje. Še najbolj je pogrešala prijatelje in njihove družine, ki so se zaradi novonastale

družbene situacije razselili.

Ja nisem sploh dobila tega občutka. Edino teli prijatli naši, s katerimi smo bili zelo skupi. So

šli v Holandijo živet, eden je bil tudi medicinski tehnik, so šli v Ptuj, ker takrat je vojska

razpadla. So šli v Ptuj, potem je dobil službo v Münchenu. Pole eni prijatli so šli v Ljubljano.

Največ se slišimo in vidimo s tistimi iz Holandije, ki so najbolj daleč. Letos so bili s Ptuja, so

prišli tle na obisk. Najmanj se vidimo s tistimi, ki so v Ljubljani. Sta šla narazen mož in žena

in nekako imamo najmanj stikov z njimi. In pole, ko so oni šli, sem ja pogrešala to družbo.

Potem smo pa dobili druge tako da zdaj… Imamo ene prijatle, tisto prijateljico, s katero

gremo skupi hodit. In eni so v Gorici in tudi z njimi se dobivamo občasno, ali pa smo malo pri

njih in gremo malo ven. Tako da res, družbe nam ne manjka.

Ob osamosvojitvi Slovenije z možem nista imela težav pri pridobivanju slovenskega

državljanstva. Brez težav sta dobila slovensko državljanstvo, hkrati pa se jima ni bilo treba

odreči hrvaškemu.

Mi smo takoj dobili državljanstvo, ni bilo problema. Tam se nismo odpovedali, ker ni bilo

potrebe. Tako da imamo državljanstvo in hrvaško in slovensko. Tako da nismo imeli nobenih

problemov. Mi smo mislili, da se bo mogoče treba odpovedat hrvaškemu zaradi službe, ampak

71

nobeden ni zahteval. Tisto nam je ostalo hrvaško po rojstvu, tisto smo pa dobili… Res nismo

imeli problemov.

Glede vojne na Hrvaškem je povedala, da v kraju, kjer je bila rojena, vojne niti niso občutili.

V Zagrebu je bilo. Takrat nismo hodili dol. Na mojem koncu pa ni bilo nič. Tako da ni bilo

nobenih problemov. V Zagrebu je pa lih tisto leto 1991. umrl tata od Darka. In ga nismo

mogli takoj pokopat. Smo ga mogli upepelit. Dobro on je to tud hotu, da ga upepelimo. Tako

da smo šli v barikadah. Lih takrat je bila v Sloveniji tista vojna. So bile barikade. Smo šli na

pogreb. Drugač pri nas pa ni bilo nič, ker smo čist na tistem koncu. Naši niso nič čutili.

Ko smo mi prišli v Tolmin, smo dobili stanovanje. Smo bili na Žagarjevi 2. Tam smo dobili

stanovanje, Darko ga je dobil od vojske. Takrat nismo nič imeli, smo pršli kar tako. Smo

mogli kredite uzet brez problema, da smo kupili pohištvo. No, pole smo se preselili, ko je šel

Darko iz vojske ven. On je bil samo leto pa pol… Pole smo šli na Žagarjevo 1. Kjer je Goran,

tisti blok. Smo dobili tam stanovanje. No, pole je bilo tole fraj, ko so se eni odselili. Pol so

rekli, če hočemo mi priti sem, ker je večje stanovanje. Pole smo prišli v to stanovanje in pole

smo ga odkupili. Dobro zdaj, ko smo v pokoju, tudi pokojnina je taka, da se malo težje živi.

Vse je dražje in nekako vse je težje kupit. Takrat ko smo prišli, vse si lahko kupil na kredit.

Mislim, tudi zdaj lahko kupiš, samo če lahko plačaš. Takrat se mi zdi, da je bilo lažje vse.

Nekako si prišparal. Mi smo prišparali za stanovanje in smo ga kupili brez kakega kredita in

pole smo še tam pomagali mami, da so stanovanje kupili. In tisti vikend smo kupili na morju.

Zdej samo kar pomagaš otrokom in pole pri nas se je ustavilo. Mislimo, ja tole bomo kupili, a

dobro bomo prvo zdej Ines pomagali. Prvo njej, pole bomo pa mi. Zmeraj nekaj pride. Manj

prišparaš. Za nas dva bi bilo čist zadosti. Samo hočeš pač njim pomagati, pole se nekako

odrekaš. Si misliš, ah, bomo mi že pole. Smo mislili kuhinjo menjat, pa smo rekli da

počakamo do spomladi, zdej pa spet… Ko so se odselili, Ines je polno rabila, nič niso imeli,

vse na novo. Mogoče da je bilo za nas takrat skori boljš. Dobro, tudi zdaj nam nič ne manjka.

Ker midva sva imela oba službo, samo takrat smo lahko vse kupili in prišparali. Se mi zdi da

zdaj vse kar dobim, porabim. Zdaj vse razpada, vse tiste firme grejo v stečaj. Od začetka, ko

sem ja začela delati, smo imeli take dobre plače. Res. Jaz sem včasih dobila večjo plačo kot

Darko takrat pri vojski. Vedno smo nekaj dobili, pa skoz je bila 13. plača. Potem je pa vse šlo

samo dol. Pravim, super smo se imeli. Ljudje so nosili čevlje in takrat in kasneje. Več se je

72

prodalo, boljše plače so bile. Potem pa kar naenkrat so začele ena pa druga firma, pa tretja v

stečaj. Zdaj pa sploh, saj vidiš. Ines je končala tisto ekonomijo in je brez službe. Kako in kje

jo bo dobila. Si mlad, ne dobiš, potem si star 30 let pa pravijo, da si že prestar.

Zanimalo me je, ali se je kdaj znašla v situaciji, ko se je počutila nesprejeto v novem okolju.

Odgovorila mi je, da…

Nikoli. Res nikoli, lahko rečem, da nikoli nisem imela nobene take… Neverjetno, kako so me

ljudje sprejeli. Lepo so me sprejeli. Tudi družbo smo imeli tako prijetno. Nimamo veliko

prijateljev, jih niti ne rabiš toliko, niti nimaš toliko časa. Nikoli, niti od prijateljev ali na

delovnem mestu, kaj takega da bi me prizadelo ali da bi se počutila odrinjeno ali nesprejeto v

to družbo in okolje.

Mislim, da sem tak karakter, da se nekako prilagodim. Ko pridem tam, se ne počutim več tko

doma. Dobro, se počutim, če sem v krogu svojih, svoje familje in družine. Ni to to več.

Predolgo sem tukaj. Tudi več ljudi zdaj tle poznam kot tam. Tam tiste starejše ja še, tiste

mlade pa sploh ne poznam. Potem mi sestra razlaga, ja tale je od tega, tale je od tega, kako

ne poznaš. Kako, če se takrat še rodil ni, ko sem šla. Zdaj že oni imajo otroke.

Zdaj sem pa v pokoju, že četrto leto. Zdej se ukvarjam z vnukom. Laufam, malo sem tu, malo

sem tam, ker so se preselili. Pomagam kolko pač upam. Imamo premalo časa za vse. Poleti po

navadi dosti hodimo na morje, ker imamo tam v Stinici tisto. Gremo obiskat mamo njegovo.

Gremo v Zagreb. Zdej je v domu, je popolnoma dementna, bo stara 96 let. To so pa leta. Pole

gremo njo obiskat in smo par dni tam, pole gremo moje obiskat pa sem tam par dni. Dolgčas

nam ni.

O vrnitvi domov ni nikoli resno razmišljala. Še posebno zdaj, po toliko letih.

Ne. Ne verjamem, da bi se vrnila. Mogoče v samo mesto Koprivnica, ker je kar veliko mesto.

Lepo mesto, urejeno. Si slišala za Podravko? Dobro dela, veliko ljudi je zaposlenih. 7

kilometrov je od nas po eni strani, pol pa kodr smo mi s kolesom hodili v šolo, od tam je pa 5

kilometrov, po eni drugi poti. Tam mogoče. Prou na vas pa ne. Tudi na vasi je zdaj drugače, v

glavnem ta mladi hodijo v službo, starejši ki so ostali in imajo malo kmetijo in s tistim se

73

ukvarjajo. Tako da ni več isto kot je bilo. Tako da se tam ne vidim. Ni to to. Predolgo sem od

tam, da bi šla nazaj.

74

7.3 Intervju z Evo

Nikad nisam mislila, da ču ič iz Bareva. Kad sam živila na selu, planirali sa mnom, da se

udam tamo neđe blizu, ili u isto selo ili tamo, da bom živila tamo. A uvijek sam maštala, ko da

bi voljela i izič negdje dalje, kad nisam nikad nigdje išla. Nisam nikad mislila ič dalje, a

imala sam želju da bi išla negdje, da promjenim, da nisam samo na selu. Da vidim kako se

negdje živi u drugim mjestima. I tako, kad sam odrasla, kad sam imala 18 godina, stalno sam

govorila, da bi išla negdje, komi sam čakala, da bi išla. Dosadilo mi više na istom. Mislila

sam, da je negdje bolje. Ono selo, posao na njivi, posao po kuči, izađes na prelo, čekaj onu

igranku jednom tjedensko il mjesečno, iziđeš sa prijateljicama. Fino nam je bilo. Ali nije to

to. Ono opet, zamisliš, ako se udam negdje tamo, biču na selu, morat ču poljuprivredu radit,

iči ču u štalu, slušat svekrvu, svekra, svatko ti zapovjeda, nikad ništa neču ni vidit ni čut.

Nekad vidim po televiziji, kako neki idu na more, kako neđe idu. Nemaš para ni da ideš

negdje. Jedva nekako skrpiš, da ideš kad je kak svetac, u grad, da ideš u crkvu. Nemaš, kažem

ti. Tati i mami kažem iči ču u Jajce, da idem u grad, da nešto vidim. Kaže ajd ako imaš para.

A ja nemam, odakle mi, neradim nigdje. Stari siromašni, nemaju ti odklen dat. Imam tri brata

mlađa, idu u školu. Sve tri moraju karte plačat. Moj tata je sam radio. Ja sam sve to razumila.

I ja sam nekad znala one ručne radove, pa si nekad izheklam garnituru kakvu, pa mama to

proda onim gospođama po gradu. I dadne mi ono para, da mogu otič u Jajce, da si mogu

kupit robu i da se mogu malo sredit. A što se tiče tatinog para, nema mi odklen dat. I onda

sam jedva čekala, da mi je negdje, da se udam, da mi muž radi i da mi nešto kupi. I onda sam

tako imala momaka po selima. Skoro da bi se tamo i udala, moji su tako imali volju. I onda

upoznam Marka, on je radio u Sloveniji. Kad sam rekla svojima, da radi u Sloveniji, da bi se

za njega udala, bože sačuvaj, očeš mi po svijetu se pritucat! Ti misliš, tamo je da zagrabiš!

Tamo nema ništa, tamo žive od onih plačica, niko te ne benda, po starim kučama! Ona je to

ko da išla, pa da zna. Iskusna je. Šta ja znam… Zna, da negdje drugdje nema to. Što ja

mislim, da ču odma imat sve fino. A on nije od tuda, on je otišao tamo, da zaradi kakvu plaču.

I dok dojde vamo, dok dadne roditeljima, i oni siromašni ko i mi. I za put, i malo se obuče,

nema niotklen ni on. A vamo žive u samskom domu sa radnicima. A ja, bože, samo da je meni

otič u Sloveniju, da vidim. Ja mislila Slovenija nešto… Ja ču bit gospođa, ja ču imat sve živo,

ja ču radit, fin posao imat. Imat ču drugčiji, fin život, pa ču moč i svojima pomagat. Pa ču si

napravit kuču, pa ču imat avto. Znaš ono, kad si mlad, svašta maštaš. A nisam imala, kažem

ti, ništa. Samo ono malo džeparca, da odem u grad, da kupim ono osnovno. I kad sam svojima

govorila, nisu htjeli čut. Tamo sam imala momka u selu, oni samo za njega, jedinjak, bogat,

75

imat češ sve, njemu če sve ostat. Ali eto, ja više voljela ovoga i promjenu sam voljela. Ono

izazov. Da vidim, oče li meni bit šta bolje. Jebemti Barevo i selo. Idem negdje dalje, da vidim

nešto, da probaš nešto bolje. Naveličala sam se, znaš šta te čeka. I onda sam se odlučila. Al

prvo, kad smo se odlučili, da dođemo ovamo, on meni kaže: »Ja sam tamo u samskom domu,

da ti kažem, da nemam ništa.« Ko što mi je mama i rekla. »Imam ono plače što dobijem,

dođem kuči svaki mjesec, tata mi sam radi, imam brata mlađeg, još neradi. Dadnem malo

njemu. Kupim si šta god malo za obuč. I to je samo iz mjeseca u mjesec da preživim. Nemam

neke ušteđevine. Pitat ču tamo za kakav stan privatno, pa da živimo, pa ču poslje borit se za

bolje. Za sada nemam, u domu sam.« I onda kad smo se odlučili, da bi se oženili, moji nisu

bili za to. Nisu htjeli ni čut za to, da idem tako daleko. Znali su, da ču se mučit. Tamo nije bilo

ni bog zna kako u Bosni. A pogotovo tamo mi nemogu ni njegovi pomagat u Sloveniji, Marko

izgubio mater mlad. Imao 18 godina, kad mu je mater umrla, tata ostao sam. I tako da kako

god, moji su vidli, da mi nebi bilo toliko dobro, da idem. Nemogu mi ni oni pomagat, ali šta

ču. Ja nisam ništa nikoga pitala, odlučim se da idem. Odlučim se, da idem sa njim. Moji neču,

da idem. Ja sam spomenula svadbu mojima, ni govora. Samo svadbu može ali ako ču se udat

tamo za onoga iz sela. Ako neču, nema ni svadbe. Mama me mislila ustravit, pa da odem

tamo. A ja bila hrabra, pa nisam htjela je poslušat. Neču tamo, ovoga više volim. Volim

izazov, da idem dalje negdje sa njim. I što bi ja slušala mamu i tatu. I ja se odlučim jednu

večer, novembra, zima bila več. Idem sa njim. I tako smo bili 8 dana kod njegovih u Jajcu,

nakon 8 dana… A prije toga je on uzeo tu privatno u Gornjim Desklama neku staru kuču

privatno za stanovanje. I ona baba ga je rekla prijavit. Ima soba i kuhinja. Ali pola je tih

prostora u zemlji. Do prozora je u zemlji, a od prozora gore nije u zemlji. Tako da je bilo do

pola zida vlaga u sobi. A u kuhinji nije bilo sve u zemlji ali je bilo tako staro, nikakvo. Neki

malih osnovnih par stvarčica, slabije nego što sam ja imala u Bosni. I vanjski wc. Nema ni

kupatila. I bože, on i to jedva dobio. I on ti je to uzeo, da mene dovede vamo, da živimo tu. On

je sve meni objasnio to, ali ja sam mislila, da to opet izgleda ljepše nego što ja imam. I da je

to Slovenija, nemože bit slabo. I tako on sa mnom krene. Ja putovala. Mislila sam, da idem na

kraj svijeta! Nikad nisam tako daleko putovala. I herpes dobila! Od puste neotpornosti,

smučilo me u avtobusu, zima, ono grijanje, oni svakakvi ljudi u avtobusu, ja sam sve to

zamišljala, da je sve to ljepše. Ona jadna torba putna, one neke robice što sam imala, a

skrkali svašta nešto. Nosim ja, nosi on, čim više onih stvari, da ponesemo sebi da imamo.

Zatrpali se do guše! Čak sam i neku tepsiju ponjela, pa se ona vreča razderala. Za pitu da

imam. I ona tepsija ostala prazna, nemam je ni u šta, a mene sramota, da onu tepsiju nosim

76

preko avtobusa, ja nju ostavim iza sjedeža. A kad sam izašla u Gorici na autobuskoj, neka

žena ugledala, da mi je ostala tepsija. A ja nju namjerno ostavila, jer me bilo stid nosit je bez

vreče. A vreča se poderala. A ona neka žena rekne kondukteru: »Ostala toj punci tepsija,

posuda kao.« A on za mnom upije: »Ostala vam je posuda, punca, vrni se.« Pa onu tepsiju

onako bez vreče bez išta mi doda na vrata. A mene sramota. Bože moj, ja u Gorici izišla, a

ono fino, svjetla, onaj grad. Meni fino. Baš sam došla u grad. I mi onako na onoj autobuskoj,

kaže on, da je blizu, nema par kilometara je Italija. Pa znala sam ja, da idem na kraj svijeta.

A on meni: »Nije ti to kraj svijeta.« Pa se smije, što ja vičem, da sam došla na kraj svijeta. Ma

kako nije, nikad doč. Nisam nikad dalje putovala. Pa smučilo me, i povračala. Pa herpes

dobila. Ali ajd, hvala bogu, došli smo u Sloveniju. Vidim ona sva svijetla. »Ma kakvi«, kaže,

»nije ovdje, sad čemo čekat mjestni avtobus pa idemo za Deskle.« A meni nešto, neznam šta bi

mislila. Đe ču sad. U Gorici pa ono malo svijetla, projdešmo mi svijetla. Nema, pustinja,

mrak, ni kuča ni ništa. Aj, kakve sam sreče, ja ništa njemu ne govorim. Opet me odvede u

neku pustinju a ja željela, da idem u grad. I ajde kroz ono dole, Plave, ono par kuča kraj

ceste. Ali sve mi je neka muka, nešto me strah, ja samo tiho. Nesmjem ništa ni pitat. Što smo

išli iz onoga grada, što nismo bar tamo ostali. A i njega sramota, misli si, gdje če on mene

dovest, nesmje mi ni reč. Vidi on, da se ja nadam dobrome. Pa mu sramota reč, đe me vodi.

Kad opet onaj avtobus stade, kaže ajmo sad izač. Opet prtljaj one stvari vani u Deskle. I ona

neka stara pošta, neka kuča, tu ima par nekih zgrada, kuča. Ajd Bože, nek sam bar tu, nije

pustinja. Kakvi, nije ni tu. Ajmo sad opet dalje! Šta sad, ajd pješke gore nekim putom, da

neidemo okolo cestom. Neki putič kozji. Ajde gore uza stranu, duša stane, natrpani mi sa

stvarima. Idemo mi gore uz onaj putič. A mene neka žalost primila, nemogu ja ni govorit. Aj,

bože, đe ja idem. Strah me, panika me zgrabila. Da sam bar došla u neki grad. Izašli gore sa

tog kozjeg putiča na cestu. Opet onih par kuča. Svjetala. Ajd, bar ču ovdje. A nije ni ovdje!

Ajmo još dalje gor! Na vrh Deskli. Zadnje kuče. Na jednoj strani stara kuča, sa ljeve strane i

jedna nova, velika. A ja gledam, bože, sigurno nije ona nova, sigurno me vodi u staru. A ja

ništa ne govorim. A sa druge strane je jedna zapuštena tvrđava neka. Italijanska neka, hotel

bio. Uglavnom zapuštena. Po njemu ispleo se onaj bršljan. Po onim zidinama. Od onih zidina

ne vidiš ništa. Samo nebo i onaj zid stari. Kažu bila neka gostiona italijanska. Sa one druge

strane neka kuča nova, neke babice izlaze iz nje i neki did stari. Nema omladine. Dođem ja

pred onu staru kuču. Majko moja… Starija kuča nego u mene u Barevu! Ja se sjetim šta je

meni moja mama pričala. Več se sječam roditelja. »Nemoj sine ič po tuđem svijetu, to je

robija ič po tuđem svijetu. Tamo te ne čeka ništa dobro. Samo mučenje.« A ovdje još ti nema

77

niko pomoč. Još drugi jezik, drugi narod, ne voli Bosanaca. Ne voli stranaca. Ne voli zato što

su jedni izuzeci pravili probleme po Sloveniji. Pijani bili, od doma daleko, imali domotožje,

pa se napiju, pa razbiju, pa se potuku. Pa nas zato nisu volili. Nije važno to što smo mi dobri

što mi nečemo to radit. Al ti niko ne vjeruje. Zarad onih što nisu uredu. I sve su to moji meni

govorili. Kad smo mi došli pred tu staru kuču… Markova sestra je več prije došla gor. A ja

nju znam i od prije kad je bila taka punija, fina bila, mlada, dugu kosu imala, gustu. Njegovu

sestru znam iz viđenja. Bože moj, na balkonu stoji neka, ko anoreksična žena. Ko oni gladni.

Kratko ošišana. Lice upalo, blijedo. Neka poznata osoba, ali neznam ko je. Gledi iz balkona

odozgore iz te stare kuče. Neki balkon stari. Ona gore živi, na gornjem spratu. Bar nema

vlage. Ima jedno dijete, tri mjeseca. A ja ču dol ispod. A ona jadna veli: »Ajte vamo gore,

zima je, vlaga je, nemerete dole nočit u tim zidinama dok se ne naloži, da se to ugrije. Pa

onda. Marko, ajte vamo gore, pa čete ovdje spavat u kuhinji.« A ja gor. Prvo mi kaže, da me

uvede ovdje, da ostavimo stvari. Otključa on. Božja hladnoča, da srce pukne! Nesmješ se ni

skinit! Ni bunde, a kamo li, da se ti skineš u trenerku. Kaže, nemoj se ni izuvat. Neka

hladnoča, ona pustinja. Nije se ložilo, do po zidova u sobi vlaga, bilo u zemlji. Kuča ukopana

u zemlji, taj donji sprat. Samo oni prozori na zemlji, može ti nešto splezat unutra s vrta. Ja

unišla. Neka stara sobetina. One starinske sobe, ormar neki, krevet. On jadnik kupio neku

novu posteljninu. Jedino to što je novo i čisto. A ono drugo sve staro, i onaj pod. U onoj

kuhinji sudoper, vitrina i šporet za ložit. Al to je sve staro, upotrebljavano. Namjestili, da

izdavaju Bosancima, ljudima što dođu, da nešto zarade ali ih briga bilo, kako je tebi. I još je i

to dobro! Da je baba njemu dala to. Jer tada u to vrijeme nisi mogao dobit stana da se ubiješ!

Džaba ti pare. Sad ti kažem, nisu htjeli strance primat. I kad smo mi se tu smjestili, ostavili

stvari… Ja razočarana do amena! Neču ja smit tu ni nočit! Marko mora ič radit. Gdje me

doveo, gdje sam ja došla. Mene strah spopao. Dvadeset sam imala i jednu, dvi godine. 85.

Dvajstdruga godina. Nikad nisam imala ništa, fino mi je bilo kod kuče, šta ču Eva, nisam

nikad imala nekakvih razočarenja. Živili smo malo siromašnije, ali opet je bilo sve ono fino,

moji bili taki roditelji, skrbni za djecu. Bojalo se, prehladit češ se, ložilo ti cjelu večer vatru.

Dojde ja tu, nema mame, da je naložila i da ti kaže da nesmješ ti u tome ledenome nočit. Nego

niko te ne pita, ja moram. Pitanje ima li i drva. Možda ima malo za silu. I ja gore kod te

zaove. Šutim ja ko godina. Ništa ja ne govorim. Došla ja gore kod te svoje zaove. Pitam ja

nju: »Pa kako, zar nisi ti bila taka puna, drugačija, ljepa ženska…« Kad bi ti sad pokazala

sliku, ne bi mogla vjerovat, da je to tad bila ta ženska. Imala je jaku, gustu kosu. U lice fina. A

ona se nasmija i kaže: »Bit češ i ti takva ko i ja. Došla si u Sloveniju.« A meni još gore. Kaže,

78

kako je došla tu, da je takva. »Vidim samo ova četri zida i onu tamo zidinu,« kaže. Niti se iko

hoče s tobom da se druži, ni da te ko išta pita, da li ti treba. Nego te gleda, kao da si stranac i

Bosanac si, i gleda te preko oka, da si najgori. Ne vidi u tebi dobru osobu nego, uh, ti

Bosanci. I kaže: »Ja ovdje sama, ne radim nigdje, dobila sam dijete, oko njega se borim,

Mirko radi. Dođe kuči s posla, donese mi sve što treba, ne idem nikuda. Eto ti mog života.

Dobro pa si ti došla, da mi praviš društvo i da mi pomagaš.« Mislila sam, da neču imat

svekrvu, nikoga, ali došla sam njoj jednostavno. Ona jedva čeka, da nekoga ščepa, da se na

nekoga osloni, da s nekim priča, da ti ne da dihat. Ona mene budi izjutra. Ja oču izjutra

spavat, uvečer pričaš s mužem, mlad si, tek si došao. Pa ču izjutra malo odspavat. A ona lupa

na prozor: »Ajde ustaj! Budi kod Tanje, moram prat. Nemam još mašine za pranje, moram na

ruke prat. Ili češ prat veš ili čes kuhat ručak! Nečeš ti posebno dole kuhat, ja ovdje posebno,

ne isplati se, skupa čemo!« Nema mi ni kuhat više šta ja hoču. Ni živit kako ja hoču. Ja brate

šutim, ustala ja izjutra. Napravila meni onu postelju u kuhinji. I u nje isto, malo bolje nego

dole. Samo što je se živilo, pa toplije, oni se zidovi ugrijali pa prijatnije. A drugo sve bože

moj, revščina. A meni svašta prolazi kroz glavu, gdje sam ja došla. Šta me čeka. Tu noč,

kažem ti, napravi nam na kauču. Napravi nam prostor da spavamo. Ja cjelu noč oka nisam

sklopila. I ako sam putovala, umorna. Študiram ja, gdje sam došla, kako ču ja naprijed.

Marko ide na posao, moram bit sa njegovom sestrom. Moram bit u tim starim zidinama. Tek

me onda panika. Neznam nikud maket! Doveo me ponoči tu, bez njega neču znat nikud.

Neznam ni gdje su trgovine ni ništa. I moraš ič pješke dole, iz Gornji Deskli u onu ravan,

kupiš stvari i misliš da i nije težko, a gor dok izneseš, duša ti izađe! Sve zatvoreno u kuče,

samo koja babica viri ispred onog dvorišta ispred one kuče. Omladina je u školi, na poslu,

nikoga nemožeš vidit ko u nas galama, priča, đe si, šta si, kud si. Ono, život zanimljiv. A tamo

samo šute i oče ti reč dobar dan, neče. Kad mu rekneš, samo te gleda čudno. Vidi, da si

stranac. Ja ustala izjutra, a ono herpes, usta do nosa se izvratila, od pustog nespavanja,

umora, sikirancije, a mlada ko bojagi, došla u Sloveniju. Ima on svojih par prijatelja, doči če

poslje posla sa njim, da me vide, da me upoznaju. Šta imaju da vide. Još me gore to strah.

»Marko reci im, da ne dolaze bar malo da me prođe to, taj herpes. Šta če da vide, da se

prepanu!« »Reči ču im, da si se razbolila.« Ide njegov najbolji prijatelj i njegova žena.

Oženjen i curicu imali. Idu oni, oče da se sa mnom pozdrave, uh, ustave se. Ja herpes, sva

nikakva! A meni tuga neka, što sam taka, đe sam došla. Skroz žalostna. Oni vide, ko kup sam

nesreče. A ja se imala za, imali me ustvari, pitaj svog tatu, pitaj druge… Ja sam bila od cura

najpriznatijih u selu. Momak svaki tio ič sa mnom, mogla sam čak birat s kim ču! Bilo u to

79

vrijeme puno momaka a malo cura. A ja bila cura, ne da se hvalim, bila velika, bila postavna,

onda se ono fino obučem, znala se sredit, znala sam se fino ponašat. Markov čača kad je

mene vidio u gradu, pa Marku rekao… Zaprepastio se, »neče ona tebe nikad htjet!« To se za

mnom okrečali. A ja dođe tu, ponizi se tako. Visla se, i Bog me kaznio, da se znižim. Što nisam

slušala svoje roditelje. Dalo mi mislit. I ja šta ču, bože mili. Prošao dan, drugi… On ode na

posao, dođe. Ja sa onom zaovom. Bojim se svoje sence. Odem dol, naložim vatru, da nam se

ugrije. Moramo počet dol spavat, i ako mi je hladno, finije mi je dole samoj. Izjutra joj čovjek

ide na posao, stid me. A ja dole ložim, pa izletim gore po stepenicama, pa joj držim dijete, pa

operi veš, pa ga raširi, pa peglaj, pa radi, pa leti dole, htjela da dole sve prečistim generalno,

da nam je ljepo dole, gdje čemo bit. Pa se prehladila, niti smjem it doktoru, niti znam govorit.

Niti imam još kakvih dokumenata. Ona baba nas obečala prijavit za stalno, a neče.

Predomislila se. Hoče da prodaju kuču, da sruši neki njihov čovjek i da pravi novu. Kaže:

»Možete bit samo tri mjeseca.« A ja se razbolila, majko božja, opet moram nazad u Bosnu, on

živi ovdje, ja opet moram bit u Bosni kod njegovih. Bez njega. On vamo. Mora se vratit u

dom. Pošli problemi več odma. Tek došli a pošli problemi. On ide na posao, vidim ja, on

dođe, ja spremim jest, on neče ni da jede. Sikira se. On je imao prije brigu samo za sebe. Sad

mora brinut za mene a nezna kako. Mlad, od mene samo godinu stariji, 23 godine, ja 22. Ima

još jednog člana sad, mora za njega brinut. A u tuđem svijetu. I on jadni dođe, onaj ručak, dvi

kašike samo i ostavi. A meni žao i pitam ga: »Jelde, nisam dobro skuvala?« Ja mislim, nisam

dobro skuvala. »Ma dobro je, dobro.« A jede nazor. A nemere jest, kad se nasikirao, ne zna

šta če sa mnom, ja se razbolila. Hodam ti ja četvrti, peti dan, dobila ja neku upalu mjehura,

hodam po sobi cjelu noč. On je bio nočna. Daj me strah što sam sama u onoj staroj kuči, daj

me boli, ledvice, mjehur. On hoče da me vodi doktoru ali ne zna gdje če me vodit, nisam

nigdje prijavita. Ne znam šta ču. Jedva čekam, da on dođe, cjelu noč nisam zaspala. On iz

nočne došao. Nakon pet, šest dana je to bilo. Ja nisam još ništa puno ni vidla ni čula, odveo

me u one Deskle dol i nazad, nemam šta da vidim. Mora radit osam sati, dođe kuči, ona zima,

kud češ po hladnoči. Da hodaš, nemaš kud, pokazao mi je gdje radi, gdje je bio u domu. Bar

da sam u domu, bar ima grijanje. Ali šta če kad nije mogao u dom, tamo su samo samci. I šta

ču moja Eva. Odveo me on doktoru. Kaže: »Platit ču doktora.« Prijavi me za privremeno, ona

baba rekla za stalno, ali kaže, da če prodat kuču i nema. Samo nam dala pogodbu na tri

mjeseca. I on meni kaže: »Odvest ču te doktoru, nemoreš tako!« Kolike oči, toliko ispod očiju.

Nema više ni one ljepote. Za sedam dana to izgine. Ono znaš, kad ti ne jedeš, ne spavaš.

Promjenuo si, plačeš. Samo njega voliš a drugo nemaš ništa. Moraš se borit za dalje a ne

80

znaš kako. Nema ti niko pomoč. Odvede on mene u Goricu doktoru i unišli mi u onu bolnicu, a

ja njega molim: »Ajd reci, da ja ne znam govorit slovenski.« Kaže: »Čim ti budeš

progovorila, oni če vidit, da ne znaš, pa če te pitat po hrvatski.« Izađe ona sestra i kaže:

»Naprej.« A ja hoču, da ide i on sa mnom. A ona viče: »A kdo treba doktora?« Njega vrati,

nema on šta sa mnom, nisam ja mala beba. Ja uniđe, strah me. Ja njoj kažem šta mene boli. I

ona kaže, da idem iza zavjese, da se skinem, da me pregleda. A ja nikad nisam bila ni kod

ginekologa. Sreča, da je bilo žensko. Možda bi i pobjegla. Kaže ona: »Joj, božji otrok, imaš

tako unetje, kako si prenašala?« Dadne mi neke tablete, da pijem. Jedva sam čekala da

dođem kuči, da pojdem koristit tablete i odma mi je pomagalo. Ajd, dobro, bar to me prošlo. I

tri mjeseca… I ajmo u Bosnu nazad.

Tamo još nisam svoje vidla, kad sam otišla nazor sa njim. Ljuti svi na mene, nesmjem kuči.

Došla u Jajce na Klimentu, nesmjem u Barevo. Plačem, zaželila sam se, išla bi svoje vidit. A

ja smršala za neprepoznat. Od samih živaca i nezadovoljstva… Volim ja njega i sve, ali meni

ostalo nije ništa više kako treba. Imala sam ja dugu kosu, i idem se ja ošišat. I odem ti frizeru

i kažem na mušku frizuru. Ko muškog me ošišala. I još smršala. I kad sam došla u selo gore,

od brane sam pješke gor išla, nema ni auta ni autobusa, ajde pješke sa brane. I nosim ja neku

torbu, tata mi je rekao, da mogu doč. Šta če, roditelj ti oprosti, mama plače. Ja idem, a ona

Lukinca kaže: »Čija je ono, jel ono Eva Pejina? A jadna ja, ko da tifus boluje! Naka cura, šta

je radila od sebe u tri mjeseca.« Oni mene nemogu poznat, moja Eva. Kad sam se ja još

pomolila na vrata a ti znaš moju mamu hvala bogu. Pojde na mene: »U dabogda, šta uradi od

sebe takva cura! To sve te Bog kaznio što me nisi čutila. Što se nisi udala u svoje selo za

svoga dječka, pa živila ovdje ko jedna po jedna pa svake nedelje prolazila u crkvu! Bila ovdje,

pa viđala svoje roditelje, pa svratila bi se svaku nedelju, da se vidimo. Pa bi ti i onaj tata

svaki dan pored kuče prolazio i svratio, vidla bi svoj narod. A vidi u tri mjeseca te doveli do

umrla, Slovenija, tuđina, tuđi narod, neimaština.« Sve je to istina što ona kaže, Eva. A ja

samo šutim. E, kad je meni svašta izbrojila, onda je počela Marku: »Kud si ti nesretnik jedan,

šta si se namanto na moje dijete. Što si mi dijete odveo, kad si znao, da nisi spreman i da

nemaš ništa.« Počela i njega vrijeđat. A on kaže: »Ja sam sve rekao šta je čeka. Nemorem

drugčije.« I onda kad vidim, da njega vrijeđa, bojala sam se otiči če. Naljutit če se, ostavit če

me tamo. A bilo tad sramota, da te ostavi. Da si se udala i neudala. Nisam bila ni vjenčana,

nisem se još crkveno vjenčala. Samo sudbeno odma u Jajcu, da mogu doči ovamo, da sam mu

žena. I ja njoj: »Mama, ako češ mu govorit, ja odma ode. Ode ja sa njim, neču nikada ti doč!«

Stala sam na njegovu stranu. I ona se onda ušuti i mi šuti. Šta ču. Kaže: »Ručak stavljaj!« I

81

mi onda ručali skupa i ona opet pojde brojit, ja je prekinem. I tako… Ali opet po jednoj strani

bila sam zadovoljna kad smo uvečer ostali. On meni viče: »Da nisi ti bila stala na moju

stranu, da je nisi prekinula, ja bi otišao.«

I mi nazad. Idemo mi u Sloveniju. Moramo se mi izselit iz te kuče. Mart mjesec. Kažem ja:

»Kud me vodiš, kud čemo?« Nemamo nigdje bit a on svaki dan ide od kuče do kuče po

Desklama i pita oče li nas neko primit. Neče niko. Džabe što on ima pare, da plati stan.

Džaba što smo mi dobri bili. Bez ikakvih problema, nigdje nismo probleme stvarali ali ti

nevjeruje niko. Stranci smo, neče niko. Tada bilo skroz težko dobit stan. Ako ti je dao stan ko

god, dao ti je onaj što u Sloveniji ima stalno državljanstvo, ali da je iz mješanog braka, žena

Slovenka, čovjek Bosanac ili Hrvat. Oni su ti pomagali tim našim ljudima mladim, zato što su

razumili, taj čovjek ili ta žena ako je bila od tuda, malo ga vuklo, da pomaga tim ljudima. Oni

su ti dali smještaj a drugi Slovenci pravi nisu dali smještaj. Plačaj koliko hočeš. Jednostavno

ti zatvori vrata pred nosom, neče ni da s tobom priča. I oni su ti pomagali, ti iz mješanog

braka. On je išao, pitao bilo koga je znao, niko ga nije htio primit. Morali smo se snači. Upita

on u samskom domu, gdje je on prije bio: »Mogu li ja plačat sobu za goste, da žena pride tu,

dok se nesnađem za stan.« »Može, samo češ plačat duplo sobu.« Pošto on plača jedan

smještaj za jednoga, mora plačat sada još toliko sobu za goste, da bi i ja bila. I ja u dom. I mi

one stvari jadne svoje što smo imali u magacin od tog doma stavimo i u sobu. Meni fino u

tome domu. Imam u sobi kupatilo, wc, dva kreveta, ima onaj rešo za kuhanje sa dva kola,

hladilnik, ormara, sve u jednoj sobi, a velika soba. A meni prelijepo, samo da je toplo, imam

unutra i kupatilo i sve. I onda jedno vrijeme tako smo bili. On ide na posao, mene zaključa, tu

su samo samci. Sami muški. Pa čuješ dođu pijani ponoči, pa pjevaju po hodnicima, pa ti

polupaju na vrata, znaju da ja tamo živim sama u sobi za goste. Pa ti kucaju, pa ti nešto

govore. A mene strah, trepeta u meni srce, da mi neče provalit vrata. Ali neče, samo se zezaju.

I ja tako, kad je on nočna, on je radio tri smjene, u onoj sobi. Jedva čekam da dođe, nesmjem

se ni javit, samo malo iza zavjese pogledam na prozor kud ko hoda, da me niko nečuje, ni

disat nesmjem. Malo nam nešto pravim za jest, dok on nedođe osam sati nema izač ni na

hodnik ni na zrak, nikuda! Moram proč kroz cjeli dom, bojiš se, da te neko ne napadne. Ima

Makedonaca i Albanaca i sami ti samci što rade u Anhovem. Ne zaupaš nikome. Bojiš se,

napast če te neko ako budeš išao vani. I ja u onoj sobi dok Marko nedođe. Bar sam voljela, da

je nočna pa spavam. Al kad je dan, prva smjena, a radi on do 14h, pola tri nikad doč. Samo

gledim, nemam šta puno ni radit. E, onda čim on dođe, a ja sve čekam da on jede, da idemo

vani, da idemo šetat. Znaš, da nisam u onoj sobi. I tako prolazilo jedno vrijeme… Nemogu bit

82

tu dugo, najviše mogu bit tri mjeseca. Opet za tri mjeseca hajd dalje! I tako kad je prošlo

nekoliko vremena, onda smo opet išli, ja noseča. Treba tražit stan, ajmo obadvoje, pa ne če li

se smilit neko, da nam da, kad sam noseča. Kad vide, da sam noseča, imam trebuh. Dolazi

druga več zima. Ja sam bila par mjeseci, produživali mi u tome domu, dok nenajdem sebi

stan. I sad došlo vrijeme, nesmjem ja rodit u tom samskom domu. Došlo vrijeme, da moram

ič. Ili iz doma kuči u Bosnu, nema mi druge. Opet moram it tamo njegovima na Klimentu.

Nema gdje. I jedna družina, čovjek je več pokojni, bio je oženjen sa Slovenkom, a on

Srbijanac. Izdavao tim Bosancima stanovanja. Neče ti Slovenac dat. I on bio u Volčama, neki

če mu se selit, on izdaje stan. I ja i Marko odma: »Ajde Marko, požuri, odma idi, pitaj.«

Došao je on sa posla s jednim, što je isto iz Bosne, živi tu več duže vremena, dobili stanovanje

neko socialno. I on sa njim gore, kaže, da če nam dat sobu. A on ide sav sretan, vidim njega s

prozora, usta od uha do uha od sreče. Dobio sobu na gornjem spratu, ima jedna terasa, ali

imaju drvene stepenice na onu terasu i sa te terase se ulazi u sobu, po drvenim tim

stepenicama. Ko listve. Ali sreča, da smo mi dobili i jednu sobu i unutra lahko imaš postelju,

ormaru, jedan šporet, to je sve. Jedna soba tri sa četri. I kaže on: »Ajd, napravit ču ja željezne

listve, samo nek je on meni dao.« Da ja ne idem u Bosnu, ja trebam rodit još ubrzo, još

mjesec dva dana. Ja u sedmom mjesecu nosečnosti. I mi gore kad smo došli u Volče, dadne on

njemu ta stan. Ja noseča, jedva se popela uz one listve u tu sobu. Al treba svaki dan nosit

stvari uz te listve iz trgovine! Treba veš prat, nosit po tim listvama, a ja noseča, ne do Bog, da

padnem, da se razbijem od beton dol. A nemam se za šta držat dok ne napravi ogradu, samo

za listve. I sad kritično je, da ja idem po tim listvama, noseča žena, još dva mjeseca do

poroda. I jedan dan, on pravio željezne, vario odma listve, neke željezne pravio te stepenice.

A one stare neupotrebljavane samo što se ne slome, a ja po tome hodam svaki dan. I dok je on

to napravio, trebalo je nekih desetak dana, da sve to uštima i napravi. Ja jedan dan idem dol

strmu, sreča, kad sam bila več treča stepenica dole, one listve pukoše i ja samo onako spanem

dol. A noseča. Al sreča, hvala bogu, opet mi nije bilo ništa. A mogla sam sa vrha dol upast. I

onda je on stavio te nove listve željezne, napravio okolo, da se možeš držat, da se držiš sa

jednom rukom, a sa drugom da nešto nosiš. I tu sam ti živila, dok se oni drugi nisu izselili

neka tri mjeseca dobra, četiri. Dok se oni drugi nisu izselili, onda sam imala onaj normalan

uhod okolo u taj stan. Onda te listve nisam više koristila, samo ponekad. I bila u toj staroj

kuči, dobila još tamo i sobu i kuhinju, tuj sam rodila u toj sobi Dejana. Tu sam bila jednih par

mjeseci u jednoj sobi i kuhala i spavala i sve. Imala sam dječju bešiku, krevetac i naš kauč.

Nije mogla spavača soba bit. Kauč, ormar, malo osnovnih stvarčica. Živila dok nisam još

83

tamo dobila kuhinju, poslje kad sam dobila tamo kuhinju, imala tamo posebno kuhinju i sobu.

I tri godine.

I nakon tri godine prijavimo se, taj nas čovjek Srbijanac prijavio za stalno. Al morali smo mu

skupo plačat taj stan. Onda kad smo za stalno prijavljeni, mogli smo dat molbu za stan. Onda

smo dali molbu za stan u Tolminu, kao na socialno, na tu stanovanjsku. Nakon tri godine, kad

je došla komisija, da vidi gdje živimo, držao tamo svinje ispod naše spalnice. Smrdilo, vlaga,

stara kuča. Kad je došao i vidio gdje živimo, bili smo na listi ubrzo za stan. Hvala ti bože,

nakon tri godine dobili taj stan tu u Tolminu, dali nam socialno, kad su vidli, da imamo dijete

malo, fina družina. Ja pošla radit odma nakon godinu dana, kad mi je dijete bilo staro, da

lakše živimo. Odma sam ja pošla radit. Ja i Marko se mjenjali. Tad je bilo lako za posao,

dobila na Iskri posao, odma me primili, čim sam prvi put pitala. Ja radila na Iskri, on u

Anhovem, mjenjali se. On radio izjutra, ja samo popodne. Mjenjali smjenu, on je bio sa

djetetom popodne, ja izjutra sama.

Taj život jadni u mučenju. Rupe mi bile na ramenima, koliko sam bila mršava. Borila se, da

radim, da mi ništa ne fali, da si nabavljam, da dijete preživim. Da idem u Bosnu svojima,

domotožje. Da im ponesem što više. Šišala se godišnje samo jednom, kad ču u Bosnu, da me

ne vide, kakva sam. Vezala sam rep. Ovdje sam šparala, uvijek nešto trebalo. Nije niko imao

pomagat ni njemu ni meni. Siromašno se bilo. I onda kad sam tu dobila stan, nije niko bio

srečniji od mene! Jednosoban, nisam imala ni dječje sobe ali bili smo zadovoljni.

I tako se pomalo malo borili i borili, radili obadvoje, kako sam se tad zaposlila, evo 27

godina radim, imam radnog staža. Marko ima 30. Jer je tri godine prije mene došao u

Sloveniju. I sve pomalo pomalo, navikavala se i onda došlo poslje te osamosvojitve, da moreš

kupit stanovanje. Onda sam odkupila to, kupili još jedno, da djeci raširimo gore, da i oni

imaju sobe. I tako svaki put bilo sve bolje, i borili se za bolje, i hvala bogu, i navikli se sad

eto, poslje sveg tog mučenja, kažu križnog puta, sad sam se navikla tu. Sad čekam polako, još

koju godinu do penzije. Djecu da oženim, da dobijem unučadi. Sad odem dol u Bosnu… Onih

prvih par godina je bilo teško, domotožje bilo. Dok je bilo još isto, prije rata, društvo, uvijek

me vuklo, da idem. Jedva čekala taj godišnji. Na početku sam išla svake godine, kad se nije

moglo ič češče, nismo imali para, samo za godišnji išla. Pa brojala dane, kad ču ič, kad če taj

godišnji u osmom mjesecu, da idem. Sve što sam ušparala, išla tada. Poslje kad sam imala

malo više se i auto nabavilo, onda sam išla tri put u godini. Poslje rata se sve to razišlo,

razselilo, spremenio se život i tamo, sve drugčije i ovdje i tamo. Sad kad odem tamo, sam ko

stranac, ništa više nije isto. Samo stari ljudi, sad imam, hvala bogu, tamo još tu mater, ima

84

još ona u toj kuči, da me vuče još, da odem. Imam sestru, a ovo drugo sve pomrlo, stari oni

susjedi, nema nikoga više. Moja generacija se razselila, živi po Austriji, Njemačkoj, Zagrebu.

I sad kad odem tamo, volim, da vidim mamu, volim da sviju malo vidim, i nemogu, neznam bi

li mogla bit sad tamo. Više me ne vuče nešto. Kad ništa više nije isto. Nema više onog života.

Sad mi je ovdje bolje. Sad ovdje imam društva poznatog i na poslu, ima nas ovdje i rodbine,

ove bratrance, sestrične, muž sestru a ja svog brata. Ovdje smo si taj život ustvarili, malo

bolji. I djeca moja, hvala bogu, tu rade, žive, dolaze mi. Čekam, da dobijem unučadi. Niti ne

pomišljam, da bi mogla sad ič na neki drugi kraj, da se navikavam opet. Da se opet mučim

sama, da čekam, kad če mi djeca doč, da sam daleko od njih. Ma da me vuče, uvijek kad odem

na svoje korenine, đe sam živila, đe sam odrasla, da malo prođem. Al sve to da vidim i da

idem nazad. Ne vjerujem, da bi ikad više mogla, kad mi je sad bolje tu. A nekad sam mislila,

da nikada mi ovdje neče bit dobro. Kako če mi bit dobro. Bila sam počela i kuču u Bosni

pravit do rata, pa kad je rat bio, sve se izgubilo, srušilo se, nisam više ni para imala i nisam

više… I u tome sam onda tu živila i navikavala se i borila. Tu mi je bolje. Sad i muž kad ode

dole, i on… Jedva čeka, da idemo nazad. Sad imamo tu stanovanje i Tolmin imamo za svoj

dom, za svoj život… Sad je to naš, kao dom. Tu smo se navikli i skoro ostarili, imamo skoro

po 50 i nešto godina. I prošao nas taj život u borbi i u tome svemu. Sad nam je ljepo, hvala

bogu, djeca su nam zdrava, živa, sad čekamo, da ih oženimo i da imamo unučadi, da i njima

nešto pripomognemo. I tako če nas, eto, proč taj život. Ostadešmo tu, zauvijek.

85

7.4 Intervju z Antom

Živeli smo na vasi, ki je bila največa v občini in je udaljena 20 kilometrov od mesta.

Prebivalstvo se je preživljalo uglavnom s kmetijstvom. V vasi je bilo približno 550 hiš, v

katerih je živelo 1800 ljudi. Prebivalstvo je bilo mešane strukture, 60% je bilo Hrvata, 35%

Muslimana i 5% Srba. Ljudje so bili zelo religiozni, ob nedeljah se je hodilo h maši. I ako je

bila vas religiozno in nacionalno mešana, podobno ko Bosna i Hercegovina, so ljudje složno

živeli, eni drugim so pomagali: ko je bila košnja, okopavanje kuruze, … Glavni problem vasi

je v temu, da so ljudje težko dobivali delo v svojem kraju. Največ so delali po gradbenih

podjetjih širom Jugoslavije. Mi smo imali sreču, da nam je tata delao v bližnjem kamenolomu,

prvo ko miner, potem ko gradbeni delavec pa na koncu ko čuvaj v firmi proti koncu delovne

dobe. Mama je bila doma z otroci in je delala na polju. Pomagala je tati pri vzgoji živine, od

koje smo se preživljavali. Imali smo 5-6 ovc, konja, kravu, 1-2 svinje, 10 kokoši. Ni nam nikoli

bilo dolgočasno. Poleti smo pomagali tati na njivi i pripravljanju 30 metrov drv, ki smo rabili

za kuhanje i grijanje zimi.

Otroštvo smo imali zelo lepo, kakšno bi želeo vsem sadašnjim generacijama. Kupali smo se

poleti na Vrbasu, prodajali smo turistima, ki so putovali mimo na more, kupine, trešnje in

slive, po katerih je bila znana naša vas.

Osnovna škola do 4 razreda se je nahajala v Mahali, v muslimanskem delu vasi. Otrok je bilo

ogromno. V osnovno šolo od 4 do 8 razreda sam hodio v mesto, do avtobusa peš 2 kilometra

kozjom stazom, potem z avtobusom 15 kilometrov do šole. Obutev ni bila ustrezna, zime su

bile jake, bilo je blato, avtobus ni bio reden, na prvem času skoraj nikoli nisam bio prisutan.

Uglavnom smo bili mokri, lačni,… Ko sem hodio v prvu izmenu, sem od doma odšel ob 6.

zjutraj, domov pa sem prihajal ob 16 uri. Od tate sem dobivao za frtalj, redko kdaj za salamu.

Preden smo krenili v šolo nam je mama dala za jesti.

Končao sam srednju šolu 5. stopnje in stekao zvanje računalniški programer. Bavio sam se

društveno političkim aktivnostima, bio sam predsednik omladine mestne zajednice in srednje

škole. Bio sam na delovnim akcijama v Srbiji, odsotan sam bio po mjesec dana.

Po končani srednji školi sem delao priložnostna sezonska dela. S kolegi sem delao temelje za

hiše. Tako sam si sam kupovao obleke. U to vrijeme so bile moderne farmer hlače in srajce, ki

jih je bilo težko dobiti. Švercale so se iz Trsta.

86

Slika 4: Praznovanje dneva mladosti v Jajcu leta 1982. Tata je bil organizator sodelujoče skupine iz

Bareva – mladenke v narodni noši desno.

Kako sam več rekao, u to vrijeme u mom kraju je bilo mladih ogromno. Konkurenca je bila

velika v vsemu. Morao si imeti vezu, da na vrijeme greš služiti vojni rok v JNA. Da bi trenirao

nogomet v tadašnjem klubu Elektrobosna, koja je bila u jugoslovenski četrti ligi, mogao si

samo sanjati. Bio sam ponosan, kada su me izbrali za rezervnu postavu za školu. Kasneje sem

pa komot igrao u tretji hrvaški ligi, a danas bi igrao u prvi slovenski ligi. Takšna je bila

konkurenca! Delo je bilo nemogoče dobiti. Zaposlitev je bila nadzorovana. U mojoj občini

večinsko prebivalstvo su bili Hrvati in Muslimani, a oblast su imeli Srbi, kojih je bilo svega

9%. U gotovo svim institucijama so bili vodilni Srbi. A oni brez šole sa nekakvim tečajem, so

recimo bili kondukteri, portiri, milicajci, šumari i poštari. A ja sam sa srednjom šolom

sanjao, da postanem poštar. Tako je v banci izašao oglas – natječaj za 3 programera, dakle

moje struke. Tada se navodno na biroima za zaposlovanje delala bodovna lista. Imao sem

dobre karakteristike. Bio sam odličan dijak (društveno politički rad, predsednik omladine,

omladinske radne akcije,…), tata je sam delao, bilo nas je polno u hiši, opravdano sam se

nadao, da bom bio primljen. Bio sam toliko nestrpen, da sem vikendom, ko je bila banka

zaprta, prišel virit skozi okno. Doživio sam veliki šok, ko sem vidio, da se na prvom mestu

nalazi moje ime! Takoj sem častio kolege v obližnjem kafiču. A mama je klicala na kavo

sosede. V ponedeljek sem pred vrati čakao, da banka otvori. In tako sem doživio še eden šok.

Na listi sem stvarno bio na prvom mjestu, ali odspodi je pisalo: »Umjesto kandidata broj 1

prima se kandidat broj 26, kao socialno ugrožena osoba.« Napomenuo bih, da so u to

87

vrijeme, od 3 generacije računalničara (bilo nas je približno 150), dobilo delo v Jajcu samo

4. Od njih so bili 3 srbske nacionalnosti, daleko najslabija dijaka. Ostali, med njimi tudi jaz,

smo morali u širni svijet, trbuhom za kruhom.

Kako je moj stariji brat Branko več odselio u Čapljinu, od koder je bila tudi njegova žena, me

pokliče k sebi v goste, da mi pomogne dobiti delo. Tako mene brat u Čapljini pošlje kod

sekretara v podjetje za održavanje železnic, da napišemo kod njega u miru prošnjo. Bio je to

starejši gospod pred penzijo, ljubeznivo me je povabil v hišo, me posedel na kavč, naenkrat

vstane in zaklene hišo, donese mi neku obojenu pijačo, tutne mi u roke neke porno novine,

mislim, da so bile Kay vruči, vsedne se pored mene in me primi za nogu. Odgurnem ga,

izjurim iz hiše in napizdim brata: »Čovjek božji, poslao si me pederu!« On meni: »Jebote,

majkemi nisam znao!« Nije mi preostalo nič drugega, kot da se spustim do šefa jedinice za

održavanje pruge, mislim da je bio Srb in da se je zvao Milan. Tamo se je delo moglo dobiti

takoj. Tako sem začel delati še isti dan. Dali so mi čevlje, delovno obleko, rokavice in

kamjončinom so me odpeljali na Hendek, granica med Hrvaško in Bosno i Hercegovino.

Tamo sem začel uradno moj prvi delovni dan v življenju. U mom »partijašu« (skupina od 10

ljudi, ki so održavali progo) so bili 3 starca od 60 let, eden Albanec, ki je šele prišel iz

zapora, eden brez zob sa kračom desnom nogom, eden debeli Hasan i ja među njima sa 20 let.

A šef je bio vedno umazanih zob sa zelenom solatom i pršutom. Tu sam ostao 8 mesecev s tem,

da sem u Mostaru položio izpit za čuvaja proge in prelaza. Tako da sem do odlaska u vojsku

bio čuvaj proge od Kardeljeva (Ploče) do Kule Norinske, dionica 25 kilometrov. Spomnim se,

bio je junij. Zunaj je bilo 40 stopinj celzija. U mom rojstnem kraju v Jajcu Ivendan, naša

velika svetkovina. A jaz sa 40 pružnih radnika mjenjam skretnicu u teretnoj u Pločama.

Specialna dizalica je razložila skretnicu a mi delavci polugama in cevima vadimo staru in

namještamo novu. Delo se je odvijalo na komandu poslovodje. Najprej komanduje poslovodja

Ivan »Ho-ruk!« Polugama cimnemo ali šine ni makec. Zamenjajo Ivana Martinom, pravom

ljudeskarom. Razširi Martin noge in zaurliče »Hooo-rukk!«. In u eni uri šine so bile na

mestu…

Po osmih mesecih dela na progi je odšel v Srbijo, kjer je odslužil enoletni vojni rok. Vrnil se

je v Jajce, se prijavil na zavod za zaposlovanje in opravljal razna priložnostna dela (v domači

vasi je vodil gradnjo ceste). Nato je delal tri mesece v Puli, nakar ga je zavod za zaposlovanje

poslal v Baško Polje na Makarski rivieri. Tam je kot civilna oseba v tedanji JNA opravljal

delo pomožnega delavca v hotelski kuhinji, bil je tudi kontrolor v kampu in nazadnje kot

88

cvetličar v cvetličarni, ki je vzgajala in vzdrževala rože in zelenje na območju počivališča

Baško Polje. Tam je ostal do pomladi leta 1991.

Slika 5: Tata - pomočnik v kuhinji na sezonskem delu v Baškem Polju (s kapo).

U Baškom Polju sem se imao zelo lepo. Tam sem preživel najlepši dio svoje mladosti. Delao

sem 7 ur, stanoval sem blizu v garsonjeri, oddaljeno od obale vsega 30 metrov. Urnik mi je

bil od 7 do 14h. Nosao sam plavu halju sa škarama v žepu. Hranio sam se v hotelu na katu za

osebje. Po šihtu sam išo u život: plaža, more, disko, provod, … Vse zastojn! Začasno sem

treniral in igral nogomet za domači nogometni klub Urania.

Začetkom igranja za nogometni klub povezano je bilo politično predvojno previranje,

turbulencije, … Budila se je zavest za odcepitev od države, podobno kot v Sloveniji. U

nogometnom klubu so zamenjali simbol na dresu: umjesto zvijezde so dali šahovnico. In ko

sem šel s trenerko v krug v vojno odmaralište, so me oficirji grdo gledali. Uglavnom so bili

Srbi. Šef me je poslal na saslišanje pri bezbednjaku, on me je opozorio, da moram ali vrniti

trenerku ali žiletom skinuti hrvatski grb. Kako sam i sam Hrvat in kako sam podobno čutio

kot domačini, ni bilo šanse, da to naredim. V tem tednu mi je šef še ponudio, da podpišem

pristop v novo nastalo organizacijo Zvezo komunistov – pokret za Jugoslavijo. To sem odbio,

ker mi savjest ni dozvolila. Ker sem čutio, da v taj pokret pristopajo uglavnom Srbi in njihovi

89

istomišljeniki. Rekel mi je, da ču se pokajati, ako ne podpišem. Isti teden sem dobio otkaz. Ko

sem vprašal zakaj, so mi našteli 4 »namontirane« stvari, koje nisam uradio niti nisam bio

sposoban da uradim: da sam pisao kukaste križeve na Titovu vilu, da sam napisao na hotel

Sutjeska grafit »ovo je Hrvatska«, da sam šifrirao 13 najbolj sposobnih delavcev in da sam

organizirao otimanje orožja in preuzimanje vlasti. Rekli so mi, da moram napustiti Baško

Polje u 24 ur, milom ali silom, da imam samo 2 variante, ali grem domov al na vojaško

sodišče.

Domov sem prišel brez denarja na štop. Od doma sem se prebacio u Zagreb, zaposlio sam se

pri enem Hercegovcu. Kopali smo kanale za telefon okrog Zagreba. U paru sa še jednim,

norma je bila za 10 delovnih ur, smo morali iskopati 20 metrov kanala, globine 80

centimetrov za širino lopate. Tamo sem ostao do septembra. Za vrijeme vojne u Sloveniji, ko

su JLA šli proti Sloveniji, sem delao pri Samoboru. Vsakič, ko je letalo šlo mimo, smo se skrili

u kanal…

Anto se je tako spominjal prvega obiska v Sloveniji:

Moje prvo srečanje sa Slovenijom je bilo na susretu zbratinjenih gradova nekdanjih republika

1982 u Kopru. U spomin sta se mi urezala dva detajla, ki sem jih odneseo nazaj v Bosno. Sa

sestanka predsednikov mladine in delegatov zbratinjenih gradova, je u pogovoru o različnim

izkušnjama u naših republikah, predsednica mladine Kopra rekla: »Slovenija se bo odcepila

kad tad. Samo vprašanje časa je.« Mi smo jo gledali, ko da se ji meša. Druga stvar, ki sem si

jo zapomnil pri prvem obisku Slovenije je ta, kako so v trgovinah vračali žute pare stotice.

Kod nas v Bosni to ni bila navada. Po povratku u Bosnu sam stalno pri priči govorio: »Ljudi

moji, nemožete vjerovat kako su Slovenci pošteni! Oni vam vračaju i žute pare! Tako je tamo

disciplina, poštenje i red!«

Ko sem prišel na obisk k sestri, sem spoznal Hermino, sedanju ženu. Obiskoval sem jo ob

vikendih. Prihajal sem iz Zagreba. Kako je divjala vojna na Hrvaškem, me je Hermina

prepričala, da pridem v Tolmin živet in da mi bodo njeni pomagali dobiti službo. Da je tako

bolj varno. Tako smo začeli življenje. Poročila sva se in dobila hčerko… U to vrijeme je bilo

problema z dokumenti, z delom… Preživljavao sam se sa delom na črno u gradbeništvu. En

čas sem delao u Udinah, spal sem u enem motelu blizu Čedada, ob vikendih je Hermina

prihajala po mene na mejo na Robič. Bilo je težko hoditi čez mejo, stalno sem moral izmišljati

90

zgodbe, da grem kupovat kose za motor. Na meji so me poniževali, vračali nazaj, skidali gola,

nisam imao avta, … U Udinah smo zidali eno hišo, dovoz do hiše je bil ozek, ni mogel kamion

zraven. Šleper je razložil cement enih 200 metrov od hiše in jaz sem vozil sa karjolom vreče

cementa od 50 kil. Komaj sem jih dal na noge, pa na kolena in u kolica. Komaj sem jih peljal.

Potem me sreča gazda in mi kaže: »Antonio!! Moraš peljati 3 vreče! 3 vreče! Delaš mi

izgubo!!«

Ko je moj tata prvič in zadnjič prišel na obisk v Tolmin, smo neko jutro zajtrkovali, na mizi je

bilo mleko in 15 dag mortadele, mi jedemo a tata gleda. Prašam ga, zakaj ne je. »E moj sine,

ako ja budem jeo, šta če te vi onda jesti?« Pri nas doma u Bosni mogoče ni bilo dosti denarja,

a hrane, predvsem domače, je bilo v izobilju. Po enem tednu boravka v Tolminu pri nas, ko so

zvečer v poročilih javili, da je zrušen most preko Save v Bosanski Gradiški, zadnja kopnena

veza s Hrvaško, tata od mene zahteva, da ga peljem domov kako god znam. Posodim od tašče

50 DEM in tako krenemo u Bosnu. Z nama na pot je šla tudi žena, ki je bila noseča 3 mesece.

Takrat se je v Bosno moglo iti samo preko otoka Paga. Od Prizme je vozio trajekt na Pag.

Potem naprej do Splita in preko Hercegovine. Povsod se je čutio miris baruta in slišati je bilo

pucnje avtomatskih pušk. Miris vojne se je širio povsod. Da bi se vrnili v Slovenijo, tata je

prodal 50 litrov rakije šljivovice in nam dal še v torbe zelenjave, suho meso,… Iz vasi smo

štartali z avtobusom v nedeljo zjutraj ob 9h. V Jajcu smo presedli na avtobus do Donjeg

Vakufa. Na avtobusni postaji v Donjem Vakufu nas je zastraševal eden bradat četnik, je pel

in v pesmi klical Hrvate, da jih kolje. Jaz in žena smo gledali eden drugega. Od strahu ga

nismo smeli pogledat. Ko smo šli iz Vakufa, nas je v Livnu zajel sneg. V snegu smo bili do 23h

zvečer, ko je prišel drugi avtobus iz Splita po nas. V Splitu nas je na avtobusni vprašal sosed

iz naše vasi, če imamo kje prespati. Kako nismo imali kam, nas je povabil, da gremo h njegovi

žlahti v Split, kjer bi lahko prespali. Ko smo prišli ob 1h zjutraj na njihova vrata, nas je bilo

strah kako nas bo sprejel. In ko je odprl vrata sem ugotovil, da je to tudi moja žlahta! Ta

človek je imel bolnega otroka. Presenečeni smo bili, kako nas je veselo in velikodušno sprejel.

Mislil je, da smo prišli k njemu na obisk. Tu smo prespali in zjutraj nas je fičotom odpeljal na

avtobusno, od kjer smo ob 9h štartali proti Rijeki. Ko smo prišli na otok Pag, se je avtobus

vstavil v nepregledni koloni, ki je bila dolga 12 kilometrov. Hrane in pijače smo imeli dosti,

problem je bil, ko je Hermina morala na stranišče. Do ukrcavanja na trajekt, se je kolona

počasi vlekla 10 ur. In taman, ko se je naš avtobus moral vkrcati na trajekt, je policaj stao

pred nas obrnjen s hrbtom in tako pustil drugi kamion preko veze, ki je prišel s strani.

91

Nervozni šofer je ves jezen udaril policaja z avtobusom v hrbet. Prišlo je do prepira med

policijo in šoferjem. Šofer ni hotel policaju odpreti niti okna niti vrat. Potem je prišla pomoč.

Ko so prišli policaji, so avtomatske puške uperili v šoferja. Za njim pa sva sedela jaz in žena.

Žene so začele naglas vpiti. Policaj je prišel noter in takoj vpraša mene, če sem videl kako je

šofer udaril policaja. Znajuč, da bom kriv v vsakem primeru, če povem resnico, sem se

odločil, da povem, da nisem nič videl. Ko so nas potem pustili na trajekt, je bila 22:30h

zvečer. V Rijeko smo prišli ob 00:30h. Vprašali smo na avtobusni, kdaj pelje avtobus v Tolmin

ali Gorico. Rekli so nam, da avtobus gre šele drug dan ob 11h. Na hitro smo se tako vkrcali

na drugi avtobus, ki je šel čez Slovenijo v München. Blizu Postojne na avtocesti nas pusti van.

Onako nabasani s torbami štopamo. Vstavi nam beli golf, bosanske registracije. Sa

kasetofona je odzvanjala narodna hrvaška glasba iz kraja Teslića in Dervente. Odspredaj

zraven ogledala je visel veliki križ. Bio sem vesel, ker se peljemo z mojim rojakom. Kaže, da

gre preko Avstrije v Nemčijo in da nas lahko pusti na Jesenicah. Tam je bila železniška

postaja. Doživeli smo še eno razočaranje, ko nam je zaračunal vožnjo. Pobral nam je ves

denar, ki nam je še ostal. Bilo je okrog 2h ponoči, ko smo se ulegli na klopi v čakalnici. Okrog

4:30h, ko smo ležali, v čakalnico pride suh možakar v dolgem črnem plašču s klobukom. Traži

od mene cigaret, na hitro se spoznamo, kaže, da je Mirsad in da je iz okolice Zenice, da je dlje

časa v Sloveniji in da je pravkar prišel iz zapora, kjer je bil 6 mesecev zaradi sitne kraje.

Prosi on mene, da mu naročim pijačo v gostilni, ker njemu niso hoteli dati. Čez nekaj časa se

težko odločim, da ga vprašam, da mi posodi denar za vozovnici do Mosta na Soči. Kaže on

meni: »Ma zemo, nema problema, evo ti za karte, daj mu gospa še en plavi ronhil in eno

čokolado za gospo.« Tako mi sretno stigosmo v Tolmin v sredo ob 9h zjutraj.

Bio je avgust 1992. Taj dan mi se rodila hčer, moj prvi otrok. Smo pleskali ribogojnico v

Modreju zraven Tolmina. Vozil sem se na šiht motorjem pokojnog tasta (apn-4). V žepu sem

imel 1000 tolarjev. Glih, ko so mi javili telefonom iz Šempetra na Modrej, da sem postal oče,

sem s kolegom vezal zajlo gasu na motorju, ki se je odtrgala. Planiral sem najprej na hitro

pojesti pico, potem v Avtobumu kupiti zajlo, pa iti v Šempeter na obisk k ženi in otroku. Pri

povratku od hiše kamor sem se šel umiti in preobleči, se ustavim na križišču, dam z roko gas,

da štartam, zajla od gasu se je zaglavila in motor se je uspel na zadnje kolo. Tako jaz na

enem kolesu grem čez križišče dobrih 20 metrov. Jaz se borim, da motor oborim na obe kolesi

a ljudje iz obližnje Kovačije ploskaju, ko pravemu »spidveisti«! Oni ploskajo, a policija s

piščalko kliče od banke. Ja jim razlagam, kako se je zajla odtrgala in da nisem to hotel da

92

izvodim, a oni se smejejo in mi pišejo kazen od 750 tolarjev. Tako, da sem ostal brez pice in

karte za Šempeter…

Hitro so se nam dogajale stvari. Hitro smo dobili otroka, službo sem hitro dobil, hrvaško

državljanstvo, slovensko državljanstvo, kupili smo stan, nekako vse nam je dobro šlo.

Spomnim se, ko sem na začetku delal, je bila Hermina brez dela. Nismo mogli od plače

preživet pa sem morao dodatno fušat. Po šihtu sem s še enim sodelavcem rajhao apartmane in

ko smo končali, smo se malo proveselili in malo popili. In nekje okrog 2h ponoči je sodelavec

zahtevao, da ga peljem u Kobarid, kjer je živel. Sem mu rekao: »Čovjek božji, nemogu te

pijan peljati!« Mi je rekao: »Moraš, skupaj delamo! Kdo me bo ob 2h ponoči peljal u

Kobarid??« I taman, ko sem prišel v Kobarid nasproti benzinske, se je vrtela lampa. Policija

me je ustavila. »Dober večer. Prometnu, voznišku.« Dam mu prometnu, je bila slovenska, ker

je bilo avto na ženu, tada nisam imao državljanstva; na vozniški je pisalo YU. Pita me

policajac: »A imaš še kakšen osobni dokument?« Izvadim mu osobnu, na kateri je pisalo BiH.

»Ker si tujec, moraš imeti potni list sa sabo,« mi je rekao. Izvadio sam hrvatsku putovnicu.

»Čovjek božji, poglej ovo!!« je rekao kolegi. »Pridi pogledat ovo! Čovjek ima 4 različna

dokumenta iz 4 države! In vsa su veljavna!« So se smejali, sploh me nisu dali da piham a

znali su, da sam pripit!

1992. godine, potem, ko sta se Slovenija i Hrvatska osamosvojile, sem se znašel v novem

okolju. Negdje v jesen mi je potekao jugoslovenski crveni pasoš. Najbližje mjesto, kjer sem ga

lahko podaljšal, je bila ambasada Bosne i Hercegovine v Zagrebu. Z mano se je uputil ženin

brat Emil. Kada smo došli pred zgradu nekadašnje Ljubljanske banke zraven Ciboninog

tornja, zatekli smo na tisoče beguncev iz BiH kako poput mrava vrve oko zgrade. Po poti smo

mislili, da je podaljšanje potnega lista puka formalnost. Nismo niti pomislili, da nas bo

dočakal tak prizor, ki nas je šokiral. Na panojih je pisalo Jajce, Vitez, Teslić,… megafonom so

ljudi usmerjali, delili so številke, kdaj bi prišel na vrsto na ambasadi. Redar nas je poslal na

severnu stran stavbe, kjer so bili begunci iz Jajca. Tamo sam dobio številku na listku, da se

javim na ambasadu za 29 dni u 9:30h. Čez mejo nazaj brez potnega lista nisem mogel.

Razmišljal sem, hodajuč po velikom hodniku stavbe, kako doči do ambasade preko reda. Emil

mi je naenkrat predlagal, da stopiva na slovensko ambasado, ki je bila v četrtem nadstropju.

Mogoče bi nam oni lahko pomagali. Po kratkem sporu nas je varnostnik pred stopnicami

pustil do slovenske ambasade. Pred vrati sta bili dve stranki, pride van ambasador, vrata

93

odpre nekih 40 centimetrov in postavi nogo vmes. Pride en gospod sa aktovkom v roki. Pravi

on: »Ja sam turistički vodič, vodim skupinu u Postonjsku jamu. Trebam potvrdu za preko

granice.« »Čiji si ti državljan?«, pita ambasador. »BiH«, on odgovori. »Tvoja ambasada je

na osmom katu. Ajmo dalje…« Potem stopi naprej en starejši gospod. »Gospodine, ja trebam

ič kod čerke u Velenje. Mene su protjerali iz Teslića. Mogu li dobit od vas potvrdu? Ja od vas

neču tražit ništa, mene če zet i kčer hraniti. Oni u Velenju imaju jednosobni stan.« »Čiji si ti

državljan?«, pita ambasador. »Neznam gospodine. Bila je Jugoslavija, ja sam pa rođen u

Tesliću a Hrvat sam. Neznam ni ja čiji sam državljan.« »Potem si bosanski državljan. Tvoja

ambasada je na osmom katu gospodine. Idemo dalje…« Stopimo k vratom jaz in Emil. Začne

Emil na slovenskem jeziku: »Gospod, ovo je mož od moje sestre, zdaj živi pri nas v Sloveniji.

Potekel mu je potni list. Ali bi nam lahko pomagali da ga podaljšamo?« »Taman posla, ja

slovenski ambasador ču ič na ambasadu BiH i reč dajte molim vas, sredite ovome našem zetu

putni list. Ma nemoj! A tebi, ako nešto treba, stopi naprej. A ti imaš ambasadu na osmom

katu!« Emil mu je rekao: »Hvala lepa gospod, jaz sem prišel z njim.« Ko smo prišli na hodnik

smo ugotovili, da smo sami brez nadzora varnostnikov. Pogruntali smo, da bi lahko odšli po

stopnicah na osmi kat do BiH ambasade. Pa da poskusimo čez vrsto kaj narediti. In glej čuda!

Pred vratima ambasade v vrsti je stajala moja soseda Ruža iz vasi. Prašam je: »Odkud ti?«

»Rihtam potne liste. Idemo za Berlin. Tamo su nas rasporedili.« »Joj, Ružo. A lahko probaš

nesti noter potni list, mogoče ti uspe, da ga podaljšaš!« In taman, ko sem joj dao potni list,

pride tisti varnostnik, zaurla na mene, zgrabi me in me odvleče do lifta in dol v avlo. Za 10

minut pride Ruža in mi pove veselo, da so vzeli moj pasoš in da moram prinesti samo dve

slike in plačati takso in ništa više. Zahvalim se Ruži in se poslovimo, odem preko ulice v

kabinu za izradu ekspres slika, se poslikam, potem se vrnemo nazaj do ambasade. In zdaj je

bil veliki problem. Treba je iti mimo varnostnikov v ambasadu, a kako to brez listka?

Varnostnik me je stalno pogledom pratio a pratim tudi jaz njega. In taman, ko se je začel

pogovarjati z neko gospo, pobegnem mimo njega uz stopnice na osmi kat. Vpil in laufal je za

mano a me ni mogel dohiteti, ker sem imel prednosti dva kata! Pred vrati smo se sprli, začeli

smo vpiti in se čupati. Naenkrat pride ven ambasador in vpraša, kaj se dogaja. Povem mu:

»Gospod, prišel sem podaljšat potni list. Samo moram oddati slike in plačati takso pa mi

varnostnik ne dovoli.« »Kako se zovete?« Otvara on vrata, provjerava pri administratorki kdo

sem. In ona pove, da je že gotovo in da pridem noter. Tako jaz vstopim, oddam slike, udarila

mi je štempilj, podaljšala mi je potni list. Ves vesel sem šel dol. Varnostnik mi je grozil, da ga

bom zapamtil za cijeli život a ja i Emil smo se veseli vrnili v Tolmin!

94

Duboko u moj život i mojih rojaka kroz duga i teška vremena, ureza se riječ povratak.

Povratak, odlazak pa opet povratak jedinom domu, domu u kojem smo korijen pustili i iz

kojeg smo nekako, kao da tako mora biti, iščupani i rastrgani po bijelom svijetu. Ipak, naši

ljudi stalno su se vračali, bilo iz vojske, rata, služeči Austro-Ugarskoj pa povratak jednom

mjesečno iz Hidre, Konstruktora, Hidrogradnje ili Rada. Pa nedjeljom kasno ili ponedeljkom

rano vračali se nazad. Povratak iz diaspore za Uskrs, Božič, Bajram ili Novu Godinu.

Povratak iz izbjeglišta. I tako stalno odlazak, povratak, sve dok ne ostanemo tamo ili vamo.

Tako u svijetu stekosmo svoje familije, kuče i stanove. Postadosmo bogati nekakvim papirima,

vizama, državljanstvima i tobožnjim državama, čekajuči na svoju državu u koju čemo se

nekada moči vratiti…

Slika 6: "Prvi susret sa stvarnošču". Družinska hiša v Barevu, november 1995.

Kada je prije 11 godina, u Travniku, od posljedica moždanske kapi umro moj tata, sa njim

sam se zadnji puta vračao u Barevo. Dođošmo po njega sa mrtvačkim kolima ja, moj brat i

sestra. U bolnici nam dadoše tatin odpustni list i rekoše da se obratimo vrataru. Vratar nas

uputi u glavnu mrtvašnicu. Kad dođošmo pred nju, a ona poput dvorca, samo u zelenoj boji.

Upitašmo za tatu. Provjeriše. »Nema ga tu.« rekoše nam. »Pa gdje je naš tata?«, upitamo ih.

»Idite u nekadašnju, prijeratnu gradsku mrtvašnicu. Možda je tamo. Evo vam broj, nazovite

ovog čovjeka. On vam ima ključ.« Dođosmo mi pred gradsku mrtvašnicu a ona onako sva

razbita i ukrpana poput naše Bosne, otvorismo vrata a nasred sobe na jednom starom stolu

leži naš tata. Obukosmo ga u novo odijelo sa bijelom košuljom, on ispred nas a mi u pratnji

95

iza njega dođosmo u naše Barevo. Na avliji ispred kuče dočeka nas plač tatine brače, sestara,

naše mame i mnogobrojne rodbine. Drugi dan, poslje sahrane, kad sam se vračao u

Sloveniju, okrenuo sam se da još jednom pogledam našu njivu. A tamo šljive se savile do

zemlje. Na jednoj šljivi ostaše lijestve i na njima obješena tatina bluza…

Moj dosadašnji život je zaznamovalo razpad nekadašnje moje države Jugoslavije in z njom

socialističkog sistema u kojoj smo ja i moj rodni kraj živeli i rasli. I u jedno stvaranje novoga

tako zvanoga kapitalističkog sistema na prostoru nekadašnje Jugoslavije. Razbijanje države

na male države, velika migracija ljudi s ovog prostora u zapadne države, koje imaju mali

natalitet. Moji rojaki popunili su crkve nedeljnjih misa diljem Evrope a crkve u mojoj

domovini Bosni i Hercegovini su porušene. Od 1070 vjerskih katoličkih objekata je srušeno i

zapaljeno 920. Ja sam težka srca napustio svoj kraj i ustavio se tu gdje sam sada. Tu sam

formirao družinu. Imam več 22 godina delovne dobe v Sloveniji. Že 20 let delam v eni in isti

firmi. Od 1999. godine kot šef nabave in skladišča. Zdaj je gradbeništvo v krizi, firma

životari… Pač, tako je zdaj povsod.

Moj povratak je samo san. Težko se je vrniti v kraj, ki je bil ubit, u kojem je sve devastirano.

Nacionalno vprašanje ni rešeno. Samo začasno je rešeno, da bi se vstavila vojna. Če ne bi

prišel sem zaradi vojne, ne bi nikoli šel iz svojega kraja. Če ne bi bilo vojne, bi se vrnil z ženo

v svoj rodni kraj. Na njivi je še vedno gomila kamenja, ki sva ga s tatom zbrala za temelj moje

hiše. In tudi, če se težko živi, tudi danes me ne bi bilo strah začeti na novo, ne glede na

društveno političko situacijo v Bosni. Jedino se čovjek osječa slobodno na svojem… To sam

naučio u životu. I da je jadan čovjek, koji se rodi bez svoje države.