diplomsko delo univerzitetnega Študija izvrševanje kazni ... · penologija se torej ukvarja s...

DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA

Izvrševanje kazni zapora – med pravicami obsojencev in javnim

mnenjem

Julij, 2015 Avtor: Tea Nagode

Mentor: prof. dr. Gorazd Meško

ZAHVALA

Rada bi se zahvalila svojemu mentorju, prof. dr. Gorazdu Mešku, za pomoč in

strokovne nasvete pri nastajanju mojega diplomskega dela.

Posebna zahvala gre moji družini, ki mi je študij omogočila ter me spodbujala vse od

prvega dne.

Zahvalila bi se tudi vsem ostalim, ki so mi stali ob strani, mi pomagali ter sodelovali

v raziskavi.

Hvala!

3

Kazalo vsebine

1. Uvod ............................................................................................ 7

1.1 Opredelitev raziskovalne tematike (opis problema) .............................. 7

1.2 Namen in cilji diplomskega dela ..................................................... 8

1.3 Opredelitev hipotez .................................................................... 8

1.4 Metode in tehnike dela ................................................................ 8

2. Penologija ..................................................................................... 8

3. Kaznovanje skozi zgodovino ................................................................ 9

4. O obsojencih in zavodih za prestajanje kazni zapora................................. 10

5. Pravice obsojencev ......................................................................... 13

5.1 Položaj obsojencev .................................................................... 14

5.1.1. Prostori in prehrana ................................................................ 14

5.1.2. Delo obsojencev .................................................................... 15

5.1.3. Zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje.............................. 16

5.1.4. Pokojninsko in invalidsko zavarovanje .......................................... 17

5.1.5. Dopisovanje, sprejemanje obiskov in pošiljk .................................. 18

5.1.6. Ugodnosti obsojencev .............................................................. 19

5.1.7. Disciplinske sankcije ............................................................... 20

5.1.8. Premeščanje obsojencev in prekinitev prestajanja kazni ................... 21

5.1.9. Uveljavljanje in varstvo pravic obsojencev .................................... 22

5.1.10. Pomoč obsojencu za socialno vključevanje po odpustu .................... 22

5.2 Mednarodni pravni akti, ki urejajo spoštovanje človekovih pravic zaprtih

oseb ... .......................................................................................... 23

6. Namen kaznovanja in zaporne kazni ..................................................... 24

7. Kritike zaporne kazni in javno mnenje .................................................. 26

7.1 Kritike zaporne kazni ................................................................. 26

7.2 Javno mnenje .......................................................................... 28

8. Raziskava ..................................................................................... 31

4

8.1 Opis zbiranja podatkov ............................................................... 31

8.2 Predstavitev rezultatov .............................................................. 32

8.2.1 Primerjave po spolu ................................................................. 32

8.2.2 Primerjave glede na starost........................................................ 38

8.3 Odgovori na hipoteze ................................................................. 44

8.4 Razprava ................................................................................ 46

9. Viri............................................................................................. 47

10. Priloga ........................................................................................ 50

Kazalo tabel

Tabela 1: Število udeležencev glede na spol ................................................ 31

Tabela 2: Število udeležencev glede na starost ............................................. 31

Tabela 3: Primerjave po spolu (ni statistično pomembnih razlik)........................ 32

Tabela 4: Primerjave po spolu (statistično pomembne razlike) .......................... 35

Tabela 5: Primerjave glede na starost (ni statistično pomembnih razlik) .............. 38

Tabela 6: Primerjave glede na starost (statistično pomembne razlike)................. 40

Kazalo grafov

Graf 1: Povprečno število zaprtih oseb v letih 2004 – 2014 (Uprava za izvrševanje

kazenskih sankcij, 2015) ........................................................................ 13

5

Povzetek

Zapor je ustanova, v kateri so zaprte osebe, ki so bile obsojene zaradi storjenega

kaznivega dejanja, s katerim so ogrozile varnost družbe in države. Cilji zaporne kazni

so kaznovanje, zastraševanje, resocializacija, onesposobitev storilca ter zaščita

družbe in države. Obsojenci imajo na prestajanju kazni določene pravice ter

ugodnosti, za katere pa javnost meni, da si jih ne zaslužijo. Ko gredo ''nevarni ljudje''

v zapore, je javnost zadovoljna, saj se tako počuti varneje in meni, da je to

najboljša obramba pred kriminaliteto. Družba velikokrat zavode za prestajanje kazni

zapora primerja s hoteli. Svobodni si težko predstavljamo, kako je, ko ti odvzamejo

pravico do svobode, ko se moraš podrejati določenim pravilom, ko si prisiljen živeti s

toliko različnimi ljudmi in še bi lahko naštevali.

S tem diplomskim delom skušamo predstaviti pravice obsojencev med

prestajanjem zaporne kazni v slovenskih zaporih in ugotoviti mnenje ljudi o izbrani

temi. V teoretičnem delu je predstavljenih nekaj splošnih dejstev o zaporih, o

življenju obsojencev, njihovih pravicah, o namenu in kritiki zaporne kazni.

V raziskovalnem delu diplomske naloge smo ugotavljali seznanjenost javnosti s

pravicami in ugodnostmi obsojencev na prestajanju zaporne kazni ter njihovo mnenje

o pravicah obsojencev. Rezultati so nas presenetili. Glede na dobljene odgovore smo

ugotovili, da javnost meni, da je dobro seznanjena s pravicami in ugodnostmi

obsojencev, da jim je naklonjena in ne verjame, da je izločitev in odstranitev

obsojenca iz družbe najboljša obramba pred kriminaliteto. Le na dve vprašanji so

anketiranci odgovorili v skladu s postavljenimi hipotezami; javnost se počuti varneje,

ko gredo nevarni ljudje v zapore, ter meni, da obsojencem na prestajanju kazni

zapora ''ni hudega''. Upoštevati pa moramo dejstvo, da bi bili rezultati po vsej

verjetnosti drugačni, če bi si izbrali večji vzorec respondentov.

Ključne besede: obsojenci, pravice, zaporna kazen, javnost, mnenje

6

Summary - Execution of a prison sentence – between

the prisoners' rights and public opinion

A prison is an institution where they keep people who were sentenced for a crime

they committed that put the safety of society and the country at risk. The goals of a

prison are to punish, intimidate, resocialise and disable the offender and protect

society and the state. Prisoners serving prison sentences have certain rights and

benefits, which the public feels they do not deserve. When ‘dangerous people’ go to

prison, the public is satisfied because it feels safe and is of the opinion that this is

the best defence against crime. The public often compare imprisonment with staying

at a hotel. Free people find it hard to imagine what life is like with the basic right of

freedom taken away from you, having to obey certain rules, being forced to live with

a number of different people and so on.

Bachelor thesis attempts to present the convicts’ rights during imprisonment

in Slovenian prisons and tries to get the public’s opinion on this topic. The

theoretical part presents some general facts about prisons, prison life, the rights of

prisoners, the purpose and criticism of imprisonment.

The practical part of the thesis tries to establish the public’s familiarity with

the rights and benefits of the prisoners serving a prison sentence and the public’s

opinion on the rights of prisoners. The results were surprising. The answers revealed

that the public is quite familiar with the prisoners’ rights and benefits, is favourable

towards them and is not of the opinion that the isolation of prisoners from society is

the best defence against crime. Only two questions were answered according to our

expectations and the set hypotheses; the public feel safer when dangerous people go

to prison and is of the opinion that the prisoners serving a prison sentence ‘have it

easy’. We have to take into account that the results probably would have been

different if we had a larger sample of respondents.

Key words: prisoners, rights, prison sentence, the public, opinion

7

1. Uvod

Življenje v zaporih je ena večjih ugank družbe. Javnost je z dogajanjem in

življenjem v zaporu zelo slabo seznanjena. Ljudje si stežka predstavljamo, kako je,

ko ti odvzamejo osebno svobodo, ko moraš živeti z veliko različnimi ljudmi, ko moraš

upoštevati določena pravila in početi nove stvari, ko se zaveš, da še toliko in toliko

časa ne boš mogel zvečer poljubiti svojega otroka in/ali partnerja ipd. (Brinc, 1985).

Večina očita, da obsojencem ''ni hudega'', saj imajo nove zapore, računalnik,

internet, televizijo itd., poleg tega pa javnost vedno bolj izpostavlja tudi človekove

pravice – in s tem tudi pravice obsojencev. Veliko avtorjev je mnenja, da javnost

ugodnostim, ki jih imajo obsojenci običajno ni naklonjena, saj se počuti ogroženo

(Meško, Frangež, Rep, Sečnik, 2006). Ko se pojavijo huda kazniva dejanja, slovenska

javnost ''zahteva'', naj se kazni za posamezna kazniva dejanja zvišajo, slovenski

zapori1 pa naj postanejo zapori, ne pa tako rekoč ''hoteli'', kjer obsojenci preganjajo

svoj čas in razmišljajo samo o tem, kako bi na čim lažji način prestali kazen ali

zbežali na prostost (Žišt, 2008).

Javnost je trenutno mišljenja, da se z izolacijo, odstranitvijo in izločitvijo

obsojenca iz družbe najboljše obranimo pred kriminaliteto. Z izolacijo obsojenca

preprečimo ponovno izvajanje kaznivih dejanj, vendar s tem družbo samo začasno

obvarujemo pred kriminaliteto določenega obsojenca, nikakor pa s tem ne

zmanjšamo kriminalitete (Brinc, 2000). Storilci kaznivih dejanj so le ''zaprti'' in

družba je zadovoljna z njihovo začasno onesposobitvijo. Ko gredo ''nevarni ljudje'' v

zapore, se počutimo varneje, toda ta občutek je močno varljiv. Obsojenec se enkrat

vrne v ''normalno'' življenje, saj v naši državi nimamo niti smrtne niti doživljenjske

zaporne kazni (Meško et al., 2006).

1.1 Opredelitev raziskovalne tematike (opis problema)

Tema o pravicah in ugodnostih obsojencev ter javnem mnenju o le-teh nas je zelo

pritegnila, saj se zadnje čase veliko govori o tem, sploh ko gre za znane slovenske

obraze. Odločili smo se preučiti pravice obsojencev in se seznaniti s stanjem v

slovenskih zaporih. V diplomski nalogi smo na kratko predstavili življenje obsojencev

na prestajanju zaporne kazni in s pomočjo ankete raziskali, kakšno je mnenje

javnosti, ko gre za pravice obsojencev.

1 Zapor se v Republiki Sloveniji imenuje Zavod za prestajanje kazni zapora.

8

1.2 Namen in cilji diplomskega dela

Namen diplomskega dela je predstaviti pravice obsojencev med prestajanjem

zaporne kazni v slovenskih zaporih in ugotoviti mnenje ljudi o izbrani temi. Najprej

bomo predstavili nekaj splošnih dejstev o zaporih, o življenju obsojencev in njihovih

pravicah, o namenu ter kritiki zaporne kazi. V empiričnem delu bomo predstavili

rezultate raziskave, ki smo jo izvedli s pomočjo vprašalnika, ki je v prilogi.

1.3 Opredelitev hipotez

Na podlagi prebrane literature smo si v diplomski nalogi zastavili pet hipotez, ki smo

jih na podlagi zbranih rezultatov raziskave ovrgli ali potrdili.

- Javnost je slabo seznanjena z dogajanjem in življenjem v zaporu.

- Javnost verjame, da je odstranitev in izločitev obsojenca iz družbe

najboljša obramba pred kriminaliteto.

- Ljudje se počutijo varneje, če so ''nevarni ljudje'' v zaporih.

- Javnost meni, da obsojencem ''ni hudega''.

- Ugodnostim, ki jih lahko dobijo obsojenci, javnost ni naklonjena.

1.4 Metode in tehnike dela

V uvodnem delu smo naredili pregled literature, kar je bila osnova za nadaljnje

delo. Za zbiranje podatkov smo uporabili vprašalnik, s pomočjo katerega smo s

trditvami in vprašanji ugotavljali mnenje javnosti o pravicah in ugodnostih

obsojencev med prestajanjem kazni v zaporu. Vprašalnik je bil anonimen in

prostovoljen.

2. Penologija

Bavcon, Šelih, Korošec, Ambrož in Filipčič (2013) opisujejo penologijo kot posebno

znanstveno disciplino, ki se ukvarja z izvrševanjem kazenskih sankcij. Znotraj te

razločujejo še posebej penitenciarno znanost, ki se ukvarja z izvrševanjem raznih

vrst kazni zapora. Tu ne gre samo za organizacijo in način izvršitve kazenskih sankcij,

ampak tudi za njegovo vsebino. Ta je v zadnjem stoletju doživela velik razvoj, saj v

današnjih časih različnih kazni ne jemljemo več kot vračilo za nekaj slabega niti kot

ustrahovanje osebe, ki prestaja kazen zapora, temveč predvsem kot okvir, v katerem

naj se naredi vse mogoče za dosego enega od ciljev uporabe kazenskih sankcij, to je

poboljšanje oziroma resocializacija storilca kaznivega dejanja. Obsojenca je treba

9

pripraviti za življenje izven zapora, se pravi, mu omogočiti ustrezno izobrazbo, ga

naučiti delovnih navad ter izboljšati stopnjo njegove kulturnosti in razgledanosti. V

primeru, da je kakšna motnja osebnosti vzrok za delinkventnost posameznika, se

morajo posluževati tudi posebnih postopkov (psiholoških, pedagoških, psihiatričnih,

defektoloških, medicinskih). V penologijo pa sodi tudi preprečevanje ponovnega

pojava deviantnega vedenja nekdanjih obsojencev.

Penologija se torej ukvarja s pravnimi in s številnimi drugimi vidiki

izvrševanja kazenskih sankcij, da imamo torej opraviti, tako kot pri kriminologiji, z

interdisciplinarno vedo (Bavcon et al., 2013).

3. Kaznovanje skozi zgodovino

Pojav zapiranja ljudi v zapore obstaja že tako dolgo kot družba sama. Zaporna kazen

pa je šele v zadnjih tristo letih postala glavno sredstvo države pri ravnanju z

delinkventi. Včasih je bil zapor včasih ''vmesna postaja'', kjer je osumljenec počakal

na začetek sojenja (Sykes, 1958).

Ljudje smo skozi zgodovino uporabljali veliko različnih ukrepov zoper

storilce kaznivih dejanj (mučenje, povračilo, plačilo, zastraševanje …) in tako prišli

do kazni zapora. Vračamo se v leta pred našim štetjem. Starogrški filozof Platon je

bil pristaš kaznovanja z namenom, da bi preprečeval nove kršitve, ne pa da bi zaradi

njih kaznoval. Menil je, da morajo zakoni delovati preventivno in odvračati od

kaznivih dejanj. Lucij Anej Seneka, rimski stoiški filozof, politik ter dramatik, je

poudarjal, da je kazen namenjena popravljanju in preprečevanju napak in kršitev v

prihodnosti (Milutinović, 1984).

V času viteštva so lahko tatovi in morilci plačevali svoje kazni kar z globo.

Takrat je bilo kaznovanje okrutnejše in bolj brutalno. Zelo pogoste so bile telesne

kazni, veliko je bilo pretepanja. Neizprosna je bila tudi cerkev, ko je šlo za

kaznovanje krivovercev. Te so bičali in jim vžigali sramotna znamenja (Hibbert,

1965). Takrat so najpogosteje uporabljali smrtno in telesne kazni, sekali so dele

telesa, žigosali, poniževali, zapirali in podobno. Zapiranje je imelo približno takšen

namen kot danes pripor (čakanje na kazen). V srednjem veku so bile smrtne kazni

zelo številne in jih je bilo vedno več. Uveljavljale so se še posebej, če je šlo za

krivoverce. Smrtne kazni so takrat izvajali na okrutne in brutalne načine. Največkrat

so prestopnike sežigali, davili, natikali na kol, trgali so jim telesa s pomočjo konja in

podobno (Milutinović, 1984).

10

Kazen zapora za lažja kazniva dejanja se je pojavila med 16. in 17.

stoletjem. Takrat je bilo zapiranje predhodna oblika kazni zapora 18. stoletja

(Atanacković, 1988).

John Howard, eden izmed najznamenitejših reformatorjev 18. stoletja, je

predlagal, da bi jetnike razvrščali glede na storjene prestopke. Kaznovanci bi

opravljali koristno delo, hotel je, da namestijo zdravnike, poskrbijo za bolnišnice,

kapele, kopalnice, primerno obleko in hrano. Ženske bi ločili od moških ter mlade

zločince od starih hudodelcev (Hibbert, 1965).

Cesare Beccaria je bil italijanski kriminolog, pravnik, filozof in politik.

Najbolj znan je po svoji razpravi On Crimes and Punishments (1764) v kateri je

zavračal mučenje in smrtno kazen ter s svojim delom pripomogel k razvoju

kazenskega pravosodja. To je bilo tudi ustanovno delo na področju penologije.

Zaznamovalo je vrhunec razsvetljenstva v Milanu. Menil je, da bi moralo biti

kazensko pravosodje v skladu z racionalnimi načeli (Cesare Beccaria, 2015).

Pri kaznovanju delinkventov je zapor prevzel glavno vlogo šele v začetku 19.

stoletja, med drugim tudi zaradi porasta človekoljubnih idealov. Le-ti so zaporno

kazen naredili bolj privlačno od nekdanje, ko so prestopnike še obešali, bičali,

sežigali … Namesto grajskih ječ ter zapornih sob so uveljavili zapore. Hkrati s tem, ko

se je namen zapora spreminjal, sta postajali vse bolj pomembni tudi osebna svoboda

in ideja, da bi kazen morala ustrezati kaznivemu dejanju (določili bi različno dolge

kazni za različna kazniva dejanja) (Sykes, 1958).

V začetku 20. stoletja se je poleg povračila, zastraševanja in onesposobitve

pričenjala uveljavljati tudi rehabilitacija s prisilno prevzgojo obsojencev. Družba je

verjela, da prestopniki ne bodo več izvrševali in ponavljali kaznivih dejanj (Brinc,

2000).

4. O obsojencih in zavodih za prestajanje kazni

zapora

Za lažje razumevanje življenja in pravil v zaporu bomo na kratko pojasnili, kdo je

pravzaprav obsojenec. Obsojenec ali zapornik je oseba, ki je obsojena zaradi storitve

kaznivega dejanja in ji je odvzeta prostost ter prestaja kazen zapora v zaporu (ZIKS-

1E, 2012).

''Zapor je produkt družbe in posledica občutka ogroženosti, strahu pred

kriminaliteto. Je prisilno bivanje v kakem zaprtem prostoru, navadno za kazen, pri

11

kateri mora obsojenec prebivati v kazensko poboljševalnem zavodu.'' (SSKJ, 1995:

674)

Žišt (2008) zapor definira kot mesto osamitve in institucijo za izvrševanje

kazni, v kateri potekajo vse dejavnosti, ki so povezane z življenjem obsojencev

(delajo, se izobražujejo, se prehranjujejo …). Ni zaželeno, da se obsojenci na

prestajanju kazni zapora povezujejo z zunanjim svetom in okoljem, razen v primerih,

ko je to določeno z zakonom. Z zakonodajo je natanko določeno, kako mora zapor

delovati ter katere dejavnosti se bodo izvajale v njem. V Republiki Sloveniji to

določajo Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, Pravilnik o izvrševanju kazni zapora

in pripora ter le deloma Zakon o kazenskopravnem postopku. Iz omenjenih izhaja

veliko podzakonskih aktov.

V Sloveniji deluje šest zavodov za prestajanje kazni zapora na trinajstih

lokacijah. Vsak zavod sestavljajo zaprti, polodprti ter odprti oddelek. Centralni

zavodi so (Predstavitev Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, 2010):

- za ženske na Igu,

- za moške na Dobu (prestajanje kazni zapora nad enim letom in pol),

- za mladoletnike in mlajše polnoletnike v Celju.

Regionalni so:

- v Kopru, Mariboru in Ljubljani (prestajanje kazni zapora do enega leta in

pol);

- dislocirani oddelki regionalnih zavodov v Novem mestu, Novi Gorici in

Murski Soboti (prestajanje kazni zapora do šest mesecev).

V okviru uprave deluje tudi Prevzgojni dom za mladoletnike v Radečah (Ministrstvo za

pravosodje, 2015).

Obsojence lahko iz zaprtega zavoda za prestajanje kazni zapora premestijo

v polodprte oziroma odprte zavode ali oddelke (glede na dosežen uspeh prevzgoje).

Vprašanje je, ali so tu zaposlene osebe pripravljene na te obsojence gledati drugače

kot na tiste v zaprtih zavodih, jim priznati večjo samostojnost in jih sprejeti kot

enakopravne člane v zavodu (Brinc, 1982).

Načeloma bi moral biti odprti zavod samostojna ustanova, kajti vanj

prihajajo obsojene osebe ob začetku ali koncu prestajanja kazni, ki so za to

primerne. Na določitev, v kakšnem zavodu bo bival obsojenec, ne sme vplivati

dolžina njegove kazni niti določena kazenska ali poboljševalna kategorija, v katero bi

ga lahko uvrstili (Atanacković, 1988).

Institut ugodnosti je že preizkušena metoda, s katero se spodbuja

obsojence, da so med prestajanjem kazni aktivni in sodelujejo v različnih

12

dejavnostih. S sistemom ugodnosti se v zavodih zagotavljata red in disciplina.

Posledično je boljše tudi vzdušje, manj je napetosti in deviantnih ravnanj. Ugodnosti

imajo zelo veliko vlogo pri postpenalnem delu ter ponovnem vključevanju obsojenca

v družbo. Res pa je, da je ugodnost v obliki prostega izhoda tudi potencialna

nevarnost za okolje, saj lahko obsojenec, v tem času zagreši novo kaznivo dejanje in

s tem ogrozi osebno varnost državljanov in notranjo varnost države. Zaradi tega je za

podeljevanje ugodnosti potreben dober razmislek. Na odločitev o podelitvi prostega

izhoda obsojencu vplivajo naslednji dejavniki:

- spoštovanje hišnega reda zavoda,

- število disciplinskih obravnav obsojenca,

- izvajanje kršitev znotraj zavoda,

- nevarnost pobega,

- konfliktnost osebnosti,

- osebnost obsojenca,

- vrsta in način storitve kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru.

Upoštevati pa moramo tudi odziv oškodovancev in okolja, kjer je bilo kaznivo dejanje

storjeno. Da bi bil obsojenec deležen prve zunajzavodske ugodnosti, mora prestati

določen del kazni zapora (četrtino), upošteva se tudi vrsta kaznivega dejanja, v

kakšnem režimu in kolikokrat je že prestajal kazen. Javnost se velikokrat počuti

ogroženo zaradi omenjenih ugodnosti. Po statističnih podatkih je število kršitev

zunajzavodskih ugodnosti zelo majhno in ni nevarno za državo in širšo družbo (Ivanc,

Jelušič, Peteh, 2004). V letu 2014 so obsojenci in mladoletniki kršili zunajzavodske

ugodnosti v 60 primerih. To predstavlja 0,4 % vseh podeljenih ugodnosti. Največ

zlorab ugodnosti je bilo v Prevzgojnem domu Radeče (48,3%). Obsojenci in

mladoletniki so ugodnosti zlorabili tako, da se jih je 22 vrnilo v zavod z zamudo, 20

so jih privedli, 13 jih je ostalo na begu in 13 jih je bilo utemeljeno osumljenih, da so

med ugodnostjo izvršili novo kaznivo dejanje (Uprava za izvrševanje kazenskih

sankcij, 2015).

Vedenja, ki so v družbi kazniva, so prepovedana tudi v zaporu. Obsojenci

morajo spoštovati veliko internih pravil, ki so namenjena varnosti paznikov2 in

zagotovitvi ''urejenega'', ''tihega'', in ''mirnega'' stanja v zaporu. Obsojenci so dolžni na

račun reda upoštevati še tako ''drobna'' pravila, ki pa jim jih v svobodni družbi

mogoče ni bilo treba (Sykes, 1958).

2 V slovenskem prostoru: pravosodni policisti.

13

1132 1137

1268

1339 1364

1416 1374

1337

1418 1430

1511

1000

1100

1200

1300

1400

1500

1600

2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014

Tistih, ki jih je strojeno kaznivo dejanje privedlo v zapor, se oprime vzdevek

kriminalec (Žišt, 2008). Foucault (1984) opredeljuje kriminalca kot osebo, ki prekrši

družbena pravila, kadar je zanj to nujno ali si to želi, če to stori zaradi osebnih

razlogov in kadar svoje interese postavi pred vse drugo, čeprav se zaveda, da to ni

razumno.

Knežević (1990) meni, da ima resocializacija v zavodu za prestajanje kazni

zapora dve funkciji. To sta uspešnost zapora in usmerjenost resocializacije k človeku

in posledicam prestajanja zaporne kazni.

Letni trend gibanja števila zaprtih oseb kaže, da se to število stalno

povečuje. To je z vidika zmogljivosti zaporov v Sloveniji zaskrbljujoče in narekuje

dodatne ukrepe za zmanjšanje števila zaprtih oseb (Uprava za izvrševanje kazenskih

sankcij, 2015).

5. Pravice obsojencev

Pravice morajo biti priznane z zakonom. Obsojencu jih prizna pristojni organ,

zadolžen za njihovo varstvo. Izpolnjevanje teh pravic pa je odvisno od zaposlenih v

zaporu (Prodanović, 2009).

Po osamosvojitvi Slovenije so se že jeseni leta 1991 začele priprave za novo

slovensko kazensko zakonodajo. Državni zbor je septembra 1994 sprejel Kazenski

Zakonik (v nadaljnjem besedilu: KZ-94) in Zakon o kazenskem postopku. Veljati sta

začela 1. januarja 1995. KZ-94 je prinesel spremembe, ki so bile povezane z

usklajevanjem z ustavo, prilagajanjem posebnega dela novim družbenim okoliščinam,

Graf 1: Povprečno število zaprtih oseb v letih 2004 – 2014 (Uprava za izvrševanje kazenskih

sankcij, 2015)

14

upoštevanjem razvoja kazenskopravne doktrine, upoštevanjem tendenc v

primerjalnem kazenskem pravu in novejših zamisli na področju kazenskih sankcij

(Bavcon et al., 2013). Dandanes se uvaja pravična in stroga kazen (Prodanović, 2009).

Osebi ni dovoljeno odvzeti temeljnih pravic, lahko se mu kvečjemu omejijo,

če je to potrebno za kazensko izvršitev (Prodanović, 2009). Ugotovljene kršitve

pravic obsojencev mora država kaznovati. V Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij

(ZIKS) je določeno, da lahko obsojenec, ki meni, da je bil žrtev mučenja ali drugih

oblik ponižujočega ali nečloveškega ravnanja, zahteva sodno varstvo (Albreht, 2015).

Nadzor nad spoštovanjem pravic obsojencev je pretežno upravni. Po ZIKS-1E je

neposredno sodno varstvo predvideno za primere, kadar obsojenec meni, da je bil

podvržen mučenju ali drugim krutim oblikam nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

Če gre za druge oblike kršitev pravic obsojencev, o pritožbah obsojencev na prvi

stopnji odloča direktor Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, na drugi stopnji pa

ministrstvo za pravosodje (85. člen ZIKS-1E). Obsojenec se ima pravico pritožiti

zaradi kršitve svojih pravic tudi drugim organom, ki opravljajo nadzorstvo v zavodu

(85. člen ZIKS-1). Sem spada tudi predsednik pristojnega okrožnega sodišča. Določba

212. člena ZIKS-1E predvideva, da nadzorstvo glede zakonitega ravnanja z obsojenci

opravlja tudi predsednik okrožnega sodišča, na območju katerega je zavod oziroma

njegov oddelek (Ambrož, 2007).

Kazni zapora in mladoletniškega zapora, uklonilnega zapora ter kazni

zapora, izrečene po drugih predpisih, se izvršujejo v zavodih za prestajanje kazni

zapora (v nadaljnjem besedilu: zavod) (ZIKS-1E, 2012).

V nadaljevanju bomo na kratko povzeli pravice obsojencev iz ZIKS-1E, ki so

predmet obravnave v diplomskem delu.

5.1 Položaj obsojencev

5.1.1. Prostori in prehrana

Prostori, v katerih prebivajo obsojenci, morajo ustrezati zdravstvenim in higienskim

zahtevam ter omogočati realizacijo osebnega načrta. Obsojenca se razporedi v

enoposteljno sobo skladno s prostorskimi možnostmi zavoda. Skupne spalnice imajo

največ osem postelj. Na njegovo željo in skladno z možnostmi zavoda mu je mogoče

dodeliti samsko sobo (ZIKS-1E, 2012). Na vsakega obsojenca mora biti v enoposteljni

sobi najmanj 9m2, v večposteljni pa najmanj 7m2 (Mihelič, 2010). Treba mu je

omogočiti, da prebiva vsak dan najmanj dve uri na prostem. Dobiva hrano, ki zadošča

za ohranitev njegovega zdravja in popolne telesne sposobnosti (ZIKS-1E, 2012).

15

5.1.2. Delo obsojencev

Obsojencu, ki med prestajanjem kazni zapora dela polni delovni čas in med delom

neopravičeno ne izostaja z delovnega mesta oziroma, ki pri delu dosega glede na

svoje sposobnosti primeren uspeh, je treba zagotoviti vse pravice iz dela po splošnih

predpisih, če ni z zakonom drugače določeno. Preden se ga razporedi na delo v

zavodu ali zunaj njega, ga mora zavod poslati na zdravniški pregled. Zdravniški

pregled se lahko opusti, če je bil obsojenec pred nastopom kazni v delovnem

razmerju in če od prekinitve delovnega razmerja ni preteklo več kot šest mesecev.

Na specialni zdravniški pregled, s katerim se ugotavlja zdravstveno in psihofizično

stanje, ga mora zavod poslati, preden je razporejen na delo z večjo nevarnostjo

poškodb ali zdravstvenih okvar. Med opravljanjem omenjenega dela je treba

obsojenca pošiljati tudi na obdobne zdravstvene preglede, pri katerih se ugotavlja,

ali še izpolnjuje posebne zdravstvene in psihofizične pogoje za delo z večjo

nevarnostjo poškodb ali zdravstvenih okvar. Stroške za omenjene zdravstvene

storitve plača zavod oziroma sklenitelj pogodbe o delu. Obsojenec se razporedi na

delo v skladu z njegovimi duševnimi in telesnimi sposobnostmi in možnostmi zavoda.

V okviru možnosti zavoda se pri razporeditvi na delo upoštevajo tudi njegove želje.

Tistemu, ki se šola ali se izobražuje po verificiranih programih za pridobitev stopnje

izobrazbe in obenem dela, lahko direktor zavoda skrajša delovni čas ter prizna druge

pravice iz študija ob delu.

Obsojenca, ki je s storitvijo kaznivega dejanja zlorabil svoj poklic, dejavnost

ali dolžnost, ali mu je izrečen varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica, ni

mogoče razporediti na tako delo v zavodu ali zunaj njega. Izven rednega delovnega

časa ga je dovoljeno zaposliti največ dve uri na dan z deli, ki so potrebna, da se

ohrani čistoča in red za normalno življenje v zavodu. Obsojenec dela v gospodarskih

dejavnostih zavoda, na delih, potrebnih za normalno poslovanje zavoda, ali v okviru

delovne terapije. Dela lahko tudi zunaj zavoda pri pravnih ali fizičnih osebah, če je

to skladno z osebnim načrtom. O njegovem delu zunaj zavoda sklene zavod z

delodajalcem pogodbo, v kateri se podrobneje določijo pogoji dela in medsebojne

pravice ter obveznosti. Osnova za izračun plačila za delo obsojencev je 25 odstotkov

osnove za obračun plače orientacijskega delovnega mesta v sistemu plač javnega

sektorja. Za doseženi nadpovprečni oziroma podpovprečni uspeh pri delu se mu v

skladu z merili iz tega člena plačilo za delo ustrezno poveča oziroma zmanjša.

Obsojenec, ki začasno ni zmožen za delo,v tem obdobju nima pravice do

nadomestila. Med letnim počitkom dobiva nadomestilo, enako povprečnemu plačilu,

16

ki ga je prejemal za delo v rednem delovnem času v zadnjih šestih mesecih oziroma v

času, ko je delal, če je delal manj kot šest mesecev.

Tisti, ki med prestajanjem kazni zapora dela, ima za vsak mesec dela s

polnim delovnim časom pravico do dveh dni letnega dopusta. Po kriterijih, ki jih

predpiše minister, pristojen za pravosodje, lahko dobi do šest dni dodatnega letnega

dopusta v enem letu, pri čemer se upošteva njegova stalnost in prizadevnost pri

delu. Če ta med trajanjem letnega dopusta zboli, se mu ta čas ne šteje v letni

dopust. Če dopust preživlja v zavodu, ga preživi v posebnih prostorih le-tega. Režim v

posebnih prostorih oziroma med letnim dopustom mora biti organiziran tako, da

omogoča sprostitev, razvedrilo, rekreacijo in počitek, skladno z možnostmi zavoda.

Zavod, v katerem obsojenec prestaja kazen, mora 20 odstotkov plačila za delo, ki ga

prejme obsojenec, hraniti kot njegov obvezni prihranek. Ko vsota prihranjenega

denarja iz prejšnjega odstavka doseže vrednost treh zneskov mesečne denarne

socialne pomoči, določene po predpisih o socialnem varstvu, lahko obsojenec s

presežkom ravna kot s preostalim denarjem, ki ga dobi za nagrado (ZIKS-1E, 2012).

Iz letnega poročila Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih

sankcij za leto 2014 (2015) lahko razberemo, da se za delo v zavodu odloči velik

odstotek obsojencev. V letu 2014 je delo na prestajanju kazni zapora opravljalo

47,7% oseb. Vsem, ki so želeli delati, dela žal ni bilo mogoče zagotoviti. Omenjenih

je bilo v prejšnjem letu kar 43,1%.

5.1.3. Zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje

Obsojenci na prestajanju kazni zapora, ki so obvezno zavarovani po splošnih

predpisih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, imajo pravico do

zdravstvenih storitev po teh predpisih, razen pravic do proste izbire zdravnika,

zdravnika-specialista in zdravstvenega zavoda, zdravstvenega varstva v zvezi z

dajanjem tkiv in organov za presaditev drugim osebam, zdravljenja in nege na domu,

zdravljenja v tujini, zdraviliškega zdravljenja, pogrebnine in posmrtnine ter povračila

potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev. Vsak zavod mora imeti

pogoje za zagotavljanje osnovne zdravstvene in zobozdravstvene dejavnosti.

Zdravstveno oskrbo obsojencev v zavodih zagotavljajo zdravstveni domovi,

na območju katerih deluje zavod, na podlagi dogovora, ki ga skleneta zavod in

zdravstveni dom. Zdravstvena dejavnost za osebe na prestajanju kazni zapora se

lahko opravlja tudi v ustreznih zdravstvenih ustanovah zunaj zavoda. Če obsojenec

zahteva zdravniško pomoč oziroma zdravljenje, ki po oceni zdravnika, ki opravlja v

zavodu zdravstveno dejavnost, ni potrebno, se mu to omogoči na njegove stroške. Ti

17

stroški se mu povrnejo, če se pri specialističnih in drugih pregledih ugotovi, da je bilo

zdravljenje potrebno. Vsak zavod mora imeti bolniško sobo, v kateri bivajo in se

zdravijo zaprte osebe. Ta mora biti opremljena skladno s splošnimi predpisi.

Obsojenci iz vseh zavodov v Republiki Sloveniji, ki jih zaradi begosumnosti ali iz

drugih upravičenih razlogov ni mogoče zdraviti v splošnih zdravstvenih zavodih ali v

bolniški sobi posameznega zavoda, se lahko zdravijo v posebnih bolnišničnih prostorih

enega izmed zavodov ali v ustrezno varovanem oddelku zdravstvenega zavoda.

Obsojenkam, ki so noseče ali so rodile med prestajanjem kazni zapora, je

zagotovljena ustrezna zdravniška nega in pogoji za nego otroka. Otrok sme ostati pri

materi na njeno zahtevo do dopolnjenega prvega leta starosti, potem pa se v

sporazumu z materjo odda otrokovemu očetu ali sorodnikom. Če to ni mogoče ali ni v

otrokovo korist, stori pristojni center potrebne ukrepe za varstvo in vzgojo otroka v

skladu z določbami zakona, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja. Ne glede

na te določbe sme otrok ostati pri materi do dopolnjenega drugega leta starosti, če

bo mati v tem času prestala kazen ali če to zahtevajo posebni zdravstveni, socialni

ali drugi razlogi. O tem odloči generalni direktor uprave. Zoper odločbo je dovoljena

pritožba.

Obsojencem je treba omogočiti tudi zaupno testiranje na okuženost s HIV in

virusi hepatitisa skupaj s svetovanjem pred testiranjem in po njem (ZIKS-1E, 2012).

5.1.4. Pokojninsko in invalidsko zavarovanje

Obsojenci so na prestajanju kazni zapora zavarovani za invalidnost in telesno okvaro,

ki sta posledica poklicne bolezni ali nesreče pri delu. Med prestajanjem kazni so

zavarovani tudi za primer invalidnosti, ki je posledica nesreče izven dela, nastale

zaradi višje sile. Pravice iz invalidskega zavarovanja po tem zakonu so:

- pravica do invalidske pokojnine in pravica do poklicne rehabilitacije in

zaposlitve z ustreznimi denarnimi nadomestili – za primer zmanjšane ali

izgubljene delovne zmožnosti (invalidnost);

- pravica do denarnega nadomestila – za primer telesne okvare;

- pravica do družinske pokojnine – za primer smrti zavarovanega obsojenca.

Če obsojenec meni, da ga zavod neopravičeno ni prijavil v pokojninsko in invalidsko

zavarovanje, lahko vloži pritožbo na ministrstvo, pristojno za pravosodje (ZIKS-1E,

2012).

18

5.1.5. Dopisovanje, sprejemanje obiskov in pošiljk

Obsojenec sprejema pisanja od državnih organov, organov lokalnih skupnosti,

nosilcev javnih pooblastil in organizacij ter se obrača nanje z vlogami za varstvo

svojih pravic in pravnih koristi preko zavoda v zaprtih kuvertah. Obsojeni tuji

državljani se smejo obračati tudi na konzularne organe svoje države ali države, ki

varuje njihove koristi. Osebe brez državljanstva in begunci se smejo obračati na

uradno organizacijo, ki po pravilih mednarodnega prava varuje njihove koristi.

Zaprtim osebam je treba omogočiti neomejeno dopisovanje z ožjimi družinskimi

člani. Z drugimi osebami si lahko le-ti dopisujejo, če je to v skladu z njihovim

osebnim načrtom. O tem odloči direktor na prošnjo zaprte osebe. Pisemske pošiljke

pošiljajo in prejemajo preko zavoda v zaprtih kuvertah. Treba jim je zagotoviti

tajnost pisem in drugih občil. Nadzor pisemskih pošiljk je dopusten le, kadar gre za

sum vnašanja ali iznašanja predmetov, ki jih obsojenec ne sme posedovati. Pregled

se opravi tako, da pravosodni policist odpre pisemsko pošiljko v navzočnosti

obsojenca, pri čemer pravosodni policist ne sme brati vsebine pisma. Nadzor takih

pošiljk odredi direktor zavoda ali druga oseba, ki jo direktor pooblasti. Minister,

pristojen za pravosodje, s pravilnikom podrobneje uredi nadzor pisemskih pošiljk in

določi, katerih predmetov obsojenec ne sme imeti pri sebi.

Osebam na prestajanju kazni zapora je treba omogočiti, da jih najmanj

dvakrat tedensko lahko obiščejo ožji družinski člani, rejnik in skrbnik. Z dovoljenjem

direktorja zavoda jih smejo obiskati tudi druge osebe. Obiska ni mogoče omejiti na

manj kot eno uro. Mladoletne osebe, ki niso ožji sorodniki, smejo biti na obisku samo

v prisotnosti polnoletnega obiskovalca. Obsojencu je treba omogočiti, da ga na

njegovo zahtevo obišče pooblaščenec, ki ga zastopa v njegovih zadevah, strokovni

delavec pristojnega centra, oziroma svetovalec, če mu je bil določen. Če je obsojeni

tuji državljan, oseba brez državljanstva ali begunec, ima konzularni predstavnik

njegove države ali države, ki varuje njegove koristi, oziroma predstavnik uradne

organizacije, ki varuje koristi beguncev, pravico, da ga obiskuje. Ta pravica se sme

odreči konzularnemu predstavniku samo, če se taka pravica odreka slovenskim

konzularnim predstavnikom v državi, ki ji pripada obsojenec. Obiski se opravljajo v

primerno opremljenih notranjih ali zunanjih prostorih in so nenadzorovani ter

nadzorovani, pri čemer se lahko nadzorovani obiski opravijo tudi za stekleno

pregrado. Obisk se lahko prekine le, če se obsojenec ali njegov obiskovalec

neprimerno vedeta, motita druge ali če je ogrožena varnost oseb ali zavoda.

Obsojencem je treba omogočiti telefonske pogovore z ožjimi družinskimi

člani, pooblaščencem, konzularnim predstavnikom oziroma predstavnikom uradne

19

organizacije, ki varuje koristi beguncev ter predstavnikom pristojnega centra in

zavoda za zaposlovanje. Omogoči se jim lahko tudi telefonske pogovore z drugimi

osebami. Odločitev o tem se zapiše v njihov osebni načrt. Direktor jim lahko prepove

telefonske pogovore, če to narekujejo varnostni razlogi. Odločitev o prepovedi

telefonskih pogovorov se zapiše v njihov osebni načrt. Stroške telefonskih pogovorov

nosi obsojenec. Uporabljajo lahko tudi druge elektronske komunikacije (elektronska

pošta, svetovni splet, mobilna telefonija, faksimilna sporočila, glasovna pošta,

storitev SMS) pod pogojem, da izvajanje teh komunikacij ne ogroža varnosti v zavodu

in izven njega.

Tisti, ki so v zaprtem režimu, lahko štirikrat letno sprejmejo pošiljke s

hrano, enkrat mesečno pošiljke s perilom in z osebnimi predmeti ter neomejeno

pošiljk s časopisi, z revijami oziroma s knjigami, medtem ko lahko v polodprtem

režimu štirikrat letno sprejmejo pošiljke s hrano, enkrat tedensko pošiljke s perilom

in z osebnimi predmeti ter neomejeno pošiljk s časopisi, z revijami oziroma s

knjigami. Obsojenci v odprtem režimu pa lahko brez omejitev sprejemajo pošiljke s

hrano, perilom, z osebnimi predmeti in s časopisi oziroma knjigami. V zavodu

praviloma pri sebi ne smejo imeti denarja v gotovinski obliki (ZIKS-1E, 2012).

5.1.6. Ugodnosti obsojencev

Za aktivno prizadevanje in doseganje uspehov pri izpolnjevanju osebnega načrta ter

spoštovanje hišnega reda lahko direktor zavoda obsojencu podeli naslednje ugodnosti

po 77. členu ZIKS-1E:

- podaljšan ali nenadzorovan obisk;

- nenadzorovan obisk zunaj zavoda;

- izhod iz zavoda s spremstvom pooblaščene uradne osebe;

- prost izhod iz zavoda, razen v okolje, kjer je storil kaznivo dejanje;

- prost izhod iz zavoda;

- delna ali popolna izraba letnega dopusta zunaj zavoda;

- do sedem dni neplačanega letnega dopusta;

- dodatne ugodnosti znotraj zavoda.

Prost izhod iz zavoda se sme obsojencu dodeliti do petkrat mesečno in lahko

traja do 53 ur. Med prostim izhodom oseba na prestajanju kazni zapora ne sme

zapustiti ozemlja Republike Slovenije. Izjemoma, kadar to zahtevajo osebne

okoliščine obsojenca, lahko odhod iz države dovoli minister, pristojen za pravosodje.

Pri odločanju o dodelitvi posamezne vrste ugodnosti je treba poleg omenjenih

20

kriterijev upoštevati tudi njihovo osebnost, nevarnost pobega, vrsto in način storitve

kaznivega dejanja, način nastopa kazni, mogoče odprte kazenske postopke, pa tudi

druge okoliščine, ki kažejo na možnost zlorabe dodeljenih ugodnosti. Upoštevati je

treba tudi odziv okolja, kjer je bilo kaznivo dejanje storjeno, zlasti oškodovancev. Če

je obsojenec od dodelitve ugodnosti do njihove izrabe storil disciplinski prekršek ali

se ni držal sprejetih dogovorov iz osebnega načrta, se mu lahko ugodnost odvzame ali

nadomesti z drugo vrsto ugodnosti. Stroške izhoda iz zavoda s spremstvom

pooblaščene uradne osebe plačajo sami; če obsojenec brez svoje krivde nima

sredstev, te stroške plača zavod. Pravico imajo do duhovne oskrbe v skladu z

zakonom, ki ureja versko svobodo. Vsebina in obseg duhovne oskrbe se lahko omejita

le zaradi varnosti in ohranitve reda v zavodu (ZIKS-1E, 2012).

5.1.7. Disciplinske sankcije

Obsojenec se mora na prestajanju kazni ravnati po hišnem redu, pravilih o delovni

disciplini in odredbah uradnih oseb. Za ohranitev reda in discipline so dovoljene samo

tiste omejitve, ki so potrebne za varnost in skupno življenje v zavodu. Obsojenec se

lahko disciplinsko kaznuje za disciplinske prestopke. Disciplinske prestopke delimo na

hujše in lažje.

Hujši disciplinski prestopki so:

- neizpolnitev ukaza uradne osebe, ki bi povzročila hujše motnje v

delovanju zavoda;

- fizični napad na soobsojenca, delavca zavoda ali tretjo osebo;

- izdelovanje ali vnašanje predmetov, primernih za napad, pobeg ali za

storitev kaznivega dejanja in poskusa pobega;

- pobeg s prestajanja kazni zapora;

- zloraba dodeljenih ugodnosti;

- posedovanje, vnašanje, skrivanje in razpečevanje alkoholnih pijač in

narkotikov ter drugih nedovoljenih predmetov;

- naklepna kršitev predpisov o varstvu pri delu, varstvu pred požarom,

eksplozijo ali drugimi naravnimi nesrečami;

- povzročitev materialne škode, če je povzročena namenoma ali iz hude

malomarnosti;

- ukvarjanje s prekupčevanjem;

- posojanje denarja in medsebojno zadolževanje za oderuške obresti;

- ponavljanje lažjih disciplinskih kršitev;

21

- prisiljevanje, izvajanje psihičnih in fizičnih oblik pritiska nad drugimi in

napeljevanje k temu.

Lažje disciplinske prestopke določi s pravilnikom minister, pristojen za pravosodje.

Disciplinske kazni, ki se smejo izreči obsojencu za hujše disciplinske

prestopke, so:

- razporeditev na drugo delo do treh mesecev, če je kršitev storjena v zvezi

z delom;

- omejitev podeljevanja ugodnosti iz 77. člena tega zakona do treh

mesecev, če je obsojenec zlorabil dodeljene ugodnosti;

- omejitev sprejemanja pošiljk do šestih mesecev, če se v pošiljki najdejo

alkoholne pijače, prepovedana droga ali predmeti, ki so primerni za pobeg ali

napad, ali mobilni telefon;

- oddaja v samico do enaindvajset dni s pravico do dela;

- oddaja v samico do štirinajst dni brez pravice do dela.

Za lažje disciplinske prestopke se obsojencu lahko izreče javni opomin.

Če obsojenec stori v zavodu dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja,

zavod pristojnemu državnemu tožilstvu poda kazensko ovadbo. Kadar obstaja

utemeljen sum, da je obsojenec med prestajanjem kazni zapora v zavodu storil

kaznivo dejanje, lahko direktor zavoda odloči, da se takšna oseba iz razlogov varnosti

začasno (najdlje do vročitve sodne odločbe) loči od drugih obsojencev. Če pristojno

sodišče zahteva ločitev obsojenca zaradi interesov preiskave, je direktor zavoda to

dolžan storiti. Zoper omenjeno odločbo je dovoljena pritožba (ZIKS-1E, 2012).

5.1.8. Premeščanje obsojencev in prekinitev prestajanja kazni

Obsojenca, ki prestaja kazen zapora v zavodu ali njegovem oddelku s strožjim

režimom, med prestajanjem kazni lahko premestijo v zavod ali njegov oddelek s

svobodnejšim režimom, če ocenijo, da ne bo zlorabil takega režima. Tistega, ki

zlorabi svobodnejši režim zavoda ali njegovega oddelka ali za katerega narekujejo

premestitev drugi utemeljeni razlogi, se premesti v zavod ali njegov oddelek s

strožjim režimom. Če je obsojenec premeščen na lastno prošnjo ali prošnjo njegovih

ožjih družinskih članov, plača stroške premestitve sam, sicer pa zavod, iz katerega je

premeščen. Zoper odločbo o premestitvi je dovoljena pritožba.

Generalni direktor zavoda lahko po uradni dolžnosti ali na prošnjo

obsojenca, njegovih ožjih družinskih članov, rejnika ali skrbnika dovoli prekinitev

prestajanja kazni. Prekinitev sme trajati največ tri mesece; če je bila prekinitev

dovoljena zaradi zdravljenja obsojenega, lahko traja, dokler je potrebno zdravljenje.

22

Prekinitev po uradni dolžnosti sme izjemoma trajati tudi več kot tri mesece. Čas

prekinitve se ne všteje v prestajanje kazni. Če se med trajanjem prekinitve kazni

ugotovi, da so prenehali razlogi, iz katerih je bila prekinitev dovoljena, pokliče

generalni direktor zavoda obsojenca takoj na prestajanje kazni, ne glede na rok, do

katerega mu je bila prekinitev dovoljena. Zoper odločbo iz tega člena je dovoljena

pritožba. Prošnja za prekinitev prestajanja kazni iz istih razlogov se lahko ponovi po

preteku šestih mesecev od dneva, ko je bilo odločeno o prejšnji prošnji. Obsojencu,

ki prestaja kazen po sodbi Mednarodnega kazenskega sodišča, ni mogoče prekiniti

prestajanja kazni, če ni tako odločilo Mednarodno kazensko sodišče (ZIKS-1E, 2012).

5.1.9. Uveljavljanje in varstvo pravic obsojencev

Obsojenec, ki meni, da je bil podvržen mučenju ali drugim krutim oblikam

nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, lahko s predlogom zahteva sodno varstvo.

Predlog je zavod dolžan poslati tudi pristojnemu državnemu tožilcu. Če mu je bila

zaradi omenjenega ravnanja povzročena škoda, lahko zahteva odškodnino v skladu z

zakonom neposredno tudi od tistega, ki mu je povzročil škodo. Če gre za druge

kršitve pravic ali nepravilnosti, za katere ni zagotovljeno sodno varstvo, ima

obsojenec pravico pritožiti se generalnemu direktorju uprave. Če ne dobi odgovora

na svojo pritožbo v 30 dneh od njene vložitve ali če ni zadovoljen z odločitvijo

generalnega direktorja, ima pravico vložiti vlogo na ministrstvo, pristojno za

pravosodje. Pravico se ima tudi pritožiti zaradi kršitve svojih pravic in zaradi prej

omenjenih nepravilnosti tudi drugim organom, ki opravljajo nadzorstvo v zavodu

(ZIKS-1E, 2012).

5.1.10. Pomoč obsojencu za socialno vključevanje po odpustu

Zavodi obsojencu med prestajanjem kazni nudijo pomoč, vodenje in urejanje pri

načrtovanju socialnega vključevanja po odpustu. Načrtovanje in realizacija

socialnega vključevanja po prestani kazni potekata po njihovem osebnem načrtu prek

vključevanja v individualne, skupinske in skupnostne programe in aktivnosti.

Programi in aktivnosti za dvig kakovosti življenja, večjo socialno vključenost in

povečanje zaposlitvene možnosti po odpustu se izvajajo v zavodu, zunaj zavoda in v

njegovem življenjskem okolju. Obsojenec, ki se v skladu z osebnim načrtom šest

mesecev pred odpustom vključi v programe aktivnega iskanja zaposlitve pri zavodu

za zaposlovanje, lahko v skladu z zaposlitvenim načrtom sklene neposredno delovno

razmerje z delodajalcem. Ob prejemu pogodbe o zaposlitvi je dolžan zavodu

23

predložiti kopijo. Pri načrtovanju in izvajanju aktivnosti in programov socialnega

vključevanja poleg njega in delavcev zavoda sodelujejo tudi pristojni centri, zavodi

za zaposlovanje, organi in organizacije, ki zagotavljajo nastanitvene možnosti, ter

javni zavodi s področja zdravstva in izobraževanja, razen če obsojenec to odkloni.

Poleg omenjenih organov in služb mu lahko pomoč organizirajo tudi društva,

dobrodelne organizacije, organizacije za samopomoč in druge organizacije civilne

družbe. Zavodi morajo skrbeti za izobraževanje in poklicno usposabljanje

obsojencev. Izobraževanje se izvaja v skladu s predpisi s področja vzgoje in

izobraževanja. To se lahko organizira v zavodu ali tudi zunaj njega v sodelovanju z

vzgojno-izobraževalnimi organizacijami in izobraževalnimi zavodi. Pri izbiri

izobraževalnega programa in obsojenčevega poklica je treba upoštevati njegove

zmožnosti in nagnjenja, možnosti zavoda in druge okoliščine. Izobraževalni program

lahko obsojenci izpolnijo v krajšem času, kot to določa predmetnik in predpisi o

trajanju šolanja, vendar je treba zagotoviti tako raven znanja, kot jo zahteva

izobraževalni program rednega šolanja. Posameznikom se lahko na njihove stroške v

skladu z njihovim osebnim načrtom omogoči izobraževanje tudi na drugih vzgojno-

izobraževalnih organizacijah. Če obsojenec dokonča šolo ali pridobi poklic v zavodu,

se mu izda spričevalo, iz katerega ne sme biti razvidno, da ga je pridobil v zavodu.

Opravljanje določenega dela v zavodu se šteje v delovne izkušnje na določenem

področju dela (ZIKS-1E, 2012).

V nekaterih državah (npr. na Hrvaškem) prakticirajo probacijsko službo. Ta

naj bi poskrbela za obsojence, ki so prestajali kazen zapora, jim nudila pomoč in

podporo z namenom, da se jih pripravi na življenje po prestani zaporni kazni in

zagotavljala nadzor nad predčasno izpuščenimi. Prednost sistema probacije v je, da

omogoča celovito oskrbo storilca in žrtve v vseh fazah postopka v okviru ene

institucije. Slovenija je edina država v Evropski Uniji, ki probacijske službe nima

(Pobuda za sistemsko ureditev probacije, 2011).

5.2 Mednarodni pravni akti, ki urejajo spoštovanje

človekovih pravic zaprtih oseb

Omeniti velja naslednje mednarodne pravne akte:

- Splošna deklaracija o pravicah človeka (OZN, 10. 12. 1948);

- Deklaracija o varstvu vseh oseb pred mučenjem in drugimi oblikami

surovega, nečloveškega in poniževalnega postopka in kaznovanja (OZN, 9. 12.

1975);

24

- Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin

(Svet Evrope, 4. 11. 1950);

- Minimalna pravila o ravnanju z zaporniki (OZN, 1955);

- Konvencija proti mučenju in drugemu krutemu, nečloveškemu in

poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju (OZN, 10. 12. 1984);

- Evropska konvencija o preprečevanju mučenja, nečloveškega in

poniževalnega postopanja ali kaznovanja (Svet Evrope, 26. 11. 1987);

- Resolucija o priporu (Svet Evrope, 27. 6. 1980);

- Navodilo zdravnikom za postopanje v zvezi z mučenjem in drugimi

oblikami krutega, nečloveškega ali poniževalnega postopanja ali kaznovanja

oseb, ki jim je odvzeta prostost ali so v kazenskih zavodih (Tokijska

deklaracija, Svetovno zdravniško združenje, Tokio, 1975);

- Priporočilo o obravnavanju nevarnih obsojencev v kazenskih zavodih (Svet

Evrope, 24. 9. 1982);

- Resolucija o delu zapornikov (Svet Evrope, 18. 9. 1975);

- Resolucija o izobraževanju obsojencev v kazenskih zavodih (Svet Evrope,

13. 10. 1989) (Lavrenčič, 2011).

6. Namen kaznovanja in zaporne kazni

V praskupnosti je bil namen kaznovanja vrniti prvotno ravnotežje v družbeno

skupnost. Včasih, v starem in srednjem veku, so bile storilcem izrečene večinoma

smrtne ali krute telesne kazni (od bičanja, do sekanja udov). Namen je bil maščevati

se storilcu za kaznivo dejanje, ki ga je storil (Ferš, Černetič, Milič, Valentinčič,

1983). Pri tem je moralo s kaznijo povzročeno zlo preseči pridobljeno ugodnost, ki so

jo dobili storilci s kaznivim dejanjem (Foucault, 1984).

Z razvojem kazensko-pravne znanosti ter demokratizacijo družbenih odnosov

je postajalo kaznovanje vedno bolj humano (Ferš et al., 1983). Zraven povračila,

zastraševanja in onesposobitve so v začetku 20. stoletja začeli tudi s prisilno

prevzgojo obsojencev. Družba je verjela, da prestopniki zaradi tega ne bodo

izvrševali in ponavljali kaznivih dejanj v tolikšni meri (Brinc, 2000).

Namen kaznovanja je sčasoma postalo kar najhitrejše usposabljanje

obsojencev zato, da bodo po prestani kazni živeli in delali v skladu z družbenimi

normami (Ferš et al., 1983). Brinc (1987) meni, da bi bilo normalno, da se ta namen

izpolni z vsakim kaznovanjem in da tisti, ki je bil obsojen, ne bi več nikoli storil

kaznivega dejanja. Vendar tega javnost (zaradi neuspehov v preteklosti) in

25

strokovnjaki s časoma niso več podpirali. ''V današnjem času se zdi, da so tretmanski

pristopi in rehabilitacijske usmeritve zgolj papirnate iluzije, ki polnijo strokovne

revije in zaposlujejo misli ''teoretičnih'' penologov.'' (Meško et al., 2006: 264) Izkušnje

kažejo, da ima zaporna kazen majhno vlogo pri preprečevanju kriminalitete. Zaradi

tega se govori o krizi kriminalne politike kazenskega pravosodja in zaporne kazni, ki

je opaznejša v državah s porastom nasilniške kriminalitete (Brinc, 2003).

Brinc (1990) pravi, da niti kazenske sankcije niti obravnava ne morejo

preprečiti situacij, zaradi katerih lahko nekdo zopet zagreši kaznivo dejanje. Iz tega

lahko vidimo, da ni nujno, da se po kazni obsojenec ne vrne na stara pota. Vseeno pa

naj bi večino odvrnila od kaznivih dejanj, zato predpostavljamo, da mora vsebovati

zastraševanje (Brinc, 2000). Če postopki zoper obsojene osebe niso izvedeni, kot bi

morali biti, strogost kazni nima učinka. Od storitve kaznivega dejanja do obravnave

mora preteči čim manj časa, da bi bil zastraševalni učinek čim večji. S tem je

povezana tudi motiviranost storilca za izvrševanje kaznivih dejanj v prihodnosti (Žišt,

2008). ''Ob tem pa sta pomembni dve vrsti zastraševanja, splošna (generalna), ki

spada na področje primarne prevencije, in posebna (specialna), ki spada na področje

terciarne prevencije.'' (Žišt, 2008: 22) Meško (2002) meni, da je zastraševalni učinek

kazenskih sankcij odvisen od naslednjih dejavnikov:

- zagroženi kazni,

- zanesljivosti,

- hitrosti izvrševanja kazni.

Posameznik se odloči za neko dejanje po primerjanju koristi in stroškov, ki bi jih imel

v primeru, da bi ga odkrili. Višina kazni bi morala zagotoviti dovolj bolečine glede na

zadovoljstvo, ki ga je posameznik občutil ob storitvi kaznivega dejanja.

Trenutno veljavni Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij v Republiki Sloveniji

(Uradni list RS 22/2000) namena zaporne kazni ne opredeljuje neposredno. V njem

piše tudi o obravnavi in usposabljanju obsojencev za normalno življenje po prostosti.

To pa je mogoče le s pisno privolitvijo obsojenca (14. in 19. člen Zakona o

izvrševanju kazenskih sankcij, Uradni list RS, 22/2000).

Zaporna kazen naj bi torej imela tri cilje (Brinc, 1989):

- kaznovanje,

- zastraševanje,

- resocializacijo.

Kazen zapora je del moralnega in političnega ekonomskega sistema in

najpomembnejše sredstvo kaznovalnega nadzora v družbi. Storilci naj bi prestajanje

kazni doživeli kot neprijetno izkušnjo, ki bi imela hkrati represiven in preventiven

26

učinek. Tako bi poplačali izvršitev kaznivega dejanja in to bi jih tudi odvrnilo od

ponovitve kaznivih dejanj (Brinc, 1989).

7. Kritike zaporne kazni in javno mnenje

7.1 Kritike zaporne kazni

V družbi je običajno nekako splošno znano, da so zapori zato, da se vanje zaprejo

osebe, ki so s svojim vedenjem kršile zakone, ni pa vedno enotnega strinjanja med

strokovno in laično javnostjo oziroma politiko neke države, kakšni naj bodo zapori.

Totalitarni ali demokratični? Ali naj bodo po številu zaprtih oseb večji ali manjši? Naši

zavodi za prestajanje kazni zapora veljajo za precej demokratične, odprte, kljub

temu pa v njih seveda prihaja do vsakodnevnih težav (Žišt, 2008).

''Mednarodni in domači akti zahtevajo humano in spoštljivo obravnavanje

brez mučenja. Zahtevajo enakopraven, vljuden in pravičen pristop, tako med

obsojenci kot tudi med zaposlenimi in obsojenci. Pa se to znotraj zaporov, ki so pred

javnostjo zaprte in izolirane celice, upošteva? Kako živijo obsojenci? Kakšno je

življenje v slovenskih zaporih?'' (Meško et al., 2006: 264)

Iz medijev in strokovne literature lahko razberemo očitke slovenskih kritikov

glede prestajanja zaporne kazni pri nas. Pravijo, da so zapori druga ''šola'' kriminala,

v katerih se obsojenci nikakor ne rehabilitirajo in resocializirajo. Res je, da obsojenci

zaradi prostorske stiske niso ločeni niti po starosti niti po teži kaznivega dejanja.

Skupaj so povratniki in novinci, tatovi in najhujši kriminalci … Posledično se lahko

manj izkušeni obsojenci od starejših in bolj izkušenih veliko naučijo o kriminalni

''obrti'', saj skupaj preživijo veliko časa v zavodu (Žišt, 2008).

Dobro socialno vzdušje je v zaporu zelo pomembno. Zapor mora biti dovolj

odprt in demokratičen, saj v takšnem primeru zaporniško podzemlje ne bo imelo tako

močnega vpliva, kot ga ima v zaprtih in totalitarnih zaporih. Če je zavod dovolj

socioterapevtsko usmerjen, se zaposleni in obtoženi počutijo bolje, kar je predpogoj

za dobro medsebojno komunikacijo v zavodu. Pri odprtosti zapora je zelo pomembno

tudi, koliko ugodnosti zaporski režim omogoča obsojencem, da lahko na prostosti

zadovoljujejo svoje potrebe (potreba po družinskih ter prijateljskih stikih, po

spolnosti, uredijo si lahko določene zdravstvene ter druge dokumente in podobno)

(Žišt, 2008). ''Ugodnosti bi obsojencem morale postati pravica in ne le ugodnost, ki si

jo morajo v zaporu prislužiti. Če bi ugodnosti obsojencem pomenile pravico, bi s tem

skorajda odpadla vsaka možnost kupčevanja.'' (Žišt, 2008: 64)

27

Obstaja dejstvo, da zapor danes pravzaprav ne rehabilitira obsojencev.

Zločin ni zločin zaradi povzročene škode žrtvi. Dejanje ne prizadene skupne zavesti,

ker je kriminalno, ampak je kriminalno, ker prizadene skupno zavest. Zločin je zločin

zato, ker ga vsi obsojajo. Kaznivo dejanje je torej dejanje, ki je družbeno ''zlo'', ker

ga družba zavrača. Družba in seveda tudi žrtev zato pričakujeta, da bo storilec

kaznovan, najbolje z zaporno kaznijo. Avtor namreč ugotavlja, da je zapor sicer zelo

prikladna sankcija, saj ne zahteva nobenega dejavnega sodelovanja kaznovane

osebe. Zapor je kazen, ki meri na odvzem prostosti, torej pravice, za katero se

predpostavlja, da pripada vsem posameznikom enako. Po drugi strani pa je zapor

skorajda samoumevna nadzorovalna institucija (Kanduč, 1999).

Žišt (2008) se strinja se s tem, da mora storilec nekega kaznivega dejanja

odgovarjati za svoje ''grehe'', za zlo, ki ga je nekomu prizadejal s svojim ravnanjem

zaradi neprimernega vedenja. To pa se na nek način doseže tako, da se mu izreče

zaporna kazen in nekajletno bivanje za rešetkami, kjer izrečeno kazen odsluži. Ob

tem se je avtorici porajalo vprašanje, ali je rehabilitacija obsojenca v naših zavodih

za prestajanje kazni res učinkovita. To vprašanje mogoče lahko negira podatek, ki ga

lahko vsako leto poiščemo v letnem poročilu uprave za izvrševanje kazenskih sankcij,

kadar je govor o povratništvu. Običajno je v vsakem poročilu podatek, da se v zapore

letno vrne kar (skoraj) polovica obsojencev. Pri tem pa ne smemo prezreti podatkov

o storilcih povratnikih, ki za storjena kazniva dejanja (še) niso obsojeni iz takšnih ali

drugačnih razlogov (Žišt, 2008).

Če bi bila rehabilitacija oziroma resocializacija obsojencev v naših zaporih

tako zelo uspešna, se verjetno vanje ne bi vračali obsojenci, ki so v zaporu že

preživljali svoje kazni. Povratništvo je prezapleten pojav, da bi ga lahko enoznačno

predpisovali vplivu prevzgojne ustanove. Omenjenih vplivov ni mogoče meriti,

zanesljivo pa lahko rečemo, da zapor lahko prispeva svoj nezamenljiv delež k

povratništvu (Petrovec, 1999).

Uspešnosti rehabilitacije pa ne moremo ocenjevati samo po stopnji

povratništva. Nanjo vpliva tudi čas po tem, ko obsojenec odsluži zaporno kazen (kako

se je znašel po prestani kazni, ali ima streho nad glavo, službo, podporo družine

ipd.). Mejo, do kod zapor rehabilitira posameznika in kje ta funkcija rehabilitacije

preneha, je pravzaprav težko postaviti. V veliki meri je odvisno tudi od samih

obsojencev, ali se bodo v zaporu pokesali za svoje zločine, se opravičili žrtvam, ali

pa tega niso pripravljeni storiti. Če obsojenec sam aktivno ne sodeluje pri tem, ga še

tako dober rehabilitacijski program v zaporu ne more prevzgojiti (Žišt, 2008). Brinc

(1987) omenja, da se države v razvitem svetu, ki imajo že dolgoletne izkušnje na

28

področju penologije, vedno pogosteje odločajo za rešitev, da se obsojenci sami

odločajo, ali bodo med prestajanjem kazni zapora le ''zaprti'' ali pa se bodo tudi

prevzgajali. Meni, da je takšna rešitev posledica dolgoletnih sprenevedanj ter prevar

penoloških delavcev in obsojencev, ki so drug drugega ''ovijali okoli prsta'' in govorili

o rehabilitaciji, rezultatov pa ni bilo. Takoj ob začetku prestajanja kazni zapora, se z

vsakim obsojencem sklene osebni načrt. To je pisni dogovor med obsojenim in

zavodom o vseh pomembnih vsebinah in aktivnostih med prestajanjem kazni in

predstavlja individualiziran načrt prestajanja kazni ter priprave na odpust vsakega

obsojenca. V osebnem načrtu morajo biti opredeljeni vsi cilji, dejavnosti, aktivnosti

in akterji, ki bodo pripeljali do realizacije (Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij,

2013).

''Na prestajanje zaporne kazni v veliki meri vpliva tudi javno mnenje, ki

skuša krojiti kaznovalno politiko.'' (Žišt, 2008: 68). Kljub temu da razumemo

pojmovanje, po katerem je zavod namenjen kaznovanju storilcev kaznivih dejanj v

prid javnosti, je Kury (2002) trdno prepričan, da se v njem ne sme nadaljevati

(prikrito) nasilje, ob tem pa se uprava zapora ne sme pretvarjati, da med obsojenci

ne vidi zlorab. Slednje lahko pripelje tudi do posilstva obsojencev (obsojenk). Avtor

citira Churchilla: ''Ne smemo pozabiti, da po tem, ko smo poskrbeli za vse materialne

pogoje v zaporu, obsojenec še vedno ostaja prikrajšan za vse, čemur svoboden človek

pravi življenje.'' (Kury, 2002).

Država je tista, ki mora s svojim načinom prestajanja kazni zapora zaprtim

osebam omogočiti, da v zavodu niso žrtve nasilnih obsojencev, čeprav popolnega

mehanizma za odpravo nasilja v zaporih po vsem svetu pravzaprav ni. Če se

obsojenec že mora v zaporu natančno držati pravil hišnega reda, mora tudi država

poskrbeti, da iz zapora pridejo živi in da je zapor dovolj odprt, da do nasilja prihaja

v čim manjši meri (Žišt, 2008).

7.2 Javno mnenje

Življenje v zavodih za prestajanje kazni zapora je ena izmed največjih ugank družbe.

Javnost je z dogajanjem in življenjem v zavodih zelo slabo seznanjena, zaradi česar

zaporna kazen ne zastrašuje svobodnih ljudi in jih ne odvrača od kršenja zakonov

(Brinc, 1985).

Čezmerno poročanje o nasilju v medijih in ogorčeni novinarski komentarji o

neučinkovitosti in prizanesljivosti policije in pravosodja zbujajo v javnosti občutek,

29

da je kaznovalna politika preblaga in je treba zaostriti vse ukrepe, povezane z

odzivanjem na kriminaliteto (Petrovec, 2003).

V večini javnost očita, da obsojencem ''ni hudega''. Izpostavljajo tudi

človekove pravice – in z njimi tudi pravice obsojencev. Veliko avtorjev je mnenja, da

javnost ugodnostim, ki jih imajo obsojenci, običajno ni naklonjena, saj se počuti

ogroženo (Meško et al., 2006). Pogosto slišimo očitke, da so naši zapori premalo

strogi zaradi svoje tretmanske usmerjenosti, zato se pojavljajo tudi načelna

strokovna stališča o zgrešenosti in nekoristnosti tretmaja (npr. prevzgoja in

resocializacija) v zavodih. Ko se pojavijo huda kazniva dejanja, pa slovenska javnost

''zahteva'', naj se kazni za posamezna kazniva dejanja zvišajo ter naj slovenski zapori

postanejo zapori, ne pa tako rekoč ''hoteli'', kjer obsojenci preganjajo svoj čas in

razmišljajo samo o tem, kako naj bi na čim lažji način prestali kazen ali zbežali na

prostost (Žišt, 2008).

Javnost si pogosto želi, še posebej ob hudih kaznivih dejanjih, da bi

obsojenci v zavodih le delali, ne pa da se udeležujejo različnih terapevtskih

programov, se izobražujejo ali sodelujejo na različnih športnih ali drugih prireditvah.

Ko se zgodijo hudi zločini, javnost včasih prav privošči storilcem, da bi bili v zavodu

mučeni, ker bi si to pač zaslužili zaradi storjenega zločina. Kljub temu se moramo

strinjati s tem, da ima vsak obsojenec pri nas pravico do varnega načina prestajanja

kazni (Žišt, 2008).

Ko obsojenca odstranimo iz družbe, se počutimo se varneje, toda ta občutek

je varljiv. Obsojenec se enkrat vrne v ''normalno'' življenje, saj pri nas ne poznamo

niti smrtne niti doživljenjske zaporne kazni (Meško et al., 2006). Občutek varnosti ni

edini vidni namen zapora. Predpostavlja se, da mora kazen vsebovati zastraševanje,

saj naj bi ljudi odvračala od kriminalitete (Brinc, 2000). Na tiste, ki bi v prihodnosti

morda zagrešili kaznivo dejanje, bi vplivali z generalno prevencijo, tiste, ki pa so to

že storili, bi pa ''prevzgajali'' s specialno (Petrovec, 1999).

Nekaj komentarjev bralcev člankov z naslovom Ali vas zanima ,kaj jedo

znani slovenski zaporniki na zavodu Dob? (A. L., 2015) ter Zapori: razmere so boljše,

a dolgoročne rešitve še vedno ni (Lebar, 2012):

- ''Sramota! Standardi in normativi! Golazen lopovska! Jaz bi jim dala kos

kruha, in to starega, da jih ne bi bolel želodec, pa lonec vode! Pa delati od

jutra do večera, ne pa se sprehajati, lajati v luno in kovati zlobne načrte za

naprej. Naj začnejo deliti hrano, ki tej golazni ostane - revežem. Še bolje pa,

da se ta golazen odpove takšni hrani in jo razdelijo med lačne otroke v

okolici, ki jih verjetno ni malo.''

30

- ''Zdaj pa vem, zakaj so zapori prepolni. Marsikdo se da zapreti za takšno

hrano.''

- ''To je dokaz, kako razmišlja in dela naša zakonodaja. Večina zapornikov

živi bolje kot marsikateri upokojenec, ki je delal vse življenje in plačeval

davke, ali starostnik v domu, ki komaj pokrije stroške bivanja. Ja, resnično se

sprašujem, kje je pravica in poštenost naše vlade oziroma zakonodaje?''

- ''Tisti, ki so zunaj, delajo in imajo minimalno plačo, živijo stokrat slabše.

Kje mi to živimo, sramota!''

- ''Če bi zapori dobili prevzgojno metodo dela, se nihče ne bi želel vrniti.

Tako pa…''

- ''Ja, seveda. Znanec dela kot paznik v zaporu in je mnenja, da zaporu

manjka samo še zvezdica. Po njegovem mnenju zapori na Dobu ustrezajo

normativom za hotel s tremi zvezdicami. Pa kje živimo?''

- ''V Kopru samo še povežejo zapore in nakupovalni center, pa bodo prvi

dobili pet zvezdic.''

- ''Pa to je hotel, no. Kaj govorite novinarji? Imajo dobesedno vse, samo

svobode ne. Celo internet jim bodo uredili. In to naj bi bil zapor.''

- ''Če bankrotiram, vem, kaj mi je storiti.''

- ''V današnjih časih zapor sploh ni slaba izbira. Hrana zastonj in streha nad

glavo. TV in ostale aktivnosti so vse dostopne. Ni čudno, da je gneča. Žal so

notri samo reveži, ki nimajo za preživetje. Banda je vsa zunaj.''

Po našem mnenju bi bilo veliko ljudi drugačnega mišljenja, če bi vsaj enkrat

izkusili kazen zapora za daljše obdobje. Lahko je govoriti, toda zdi se nam, da je že

to, da ti odvzamejo pravico do osebne svobode, zelo velika kazen. Poleg tega pa se

moraš držati še raznih pravil zavoda, družine in prijateljev ne vidiš pogosto, obdan si

z različnimi ljudmi itd. Mislimo, da bi že po mesecu dni (ali pa še manj) bivanja v

zavodu s posiljevalci, morilci, pedofili in ostalimi prestopniki, marsikdo, ki je

mnenja, da so zapori vse bolj podobni hotelom, spremenil svoje mišljenje.

31

8. Raziskava

8.1 Opis zbiranja podatkov

Odgovore na zastavljene hipoteze smo iskali s pomočjo anonimnega vprašalnika,

oblikovanega v elektronski obliki. Podatke smo zbirali na socialnem omrežju

Facebook. Zbiranje je trajalo devet dni, in sicer od 19. 5. 2015 do 27. 5. 2015.

Namen vprašalnika, ki je v prilogi diplomskega dela, je bil ugotoviti seznanjenost

javnosti s pravicami in ugodnostmi obsojencev ter njihova naklonjenost do le-teh.

Povpraševali smo tudi o tem, ali se javnost počuti varneje, ko gredo ''nevarni'' ljudje

v zapore, ali se jim zdi odstranitev in izločitev obsojenca iz družbe najboljša

obramba pred kriminaliteto ter ali menijo, da je obsojencem na prestajanju kazni

zapora preveč ''lepo''. V raziskavi je bilo udeleženih 300 respondentov. V prvem

sklopu vprašanj smo udeležence povpraševali o spolu in starosti, v nadaljevanju pa so

sledila vprašanja, kjer smo respondente najprej spraševali, če poznajo določeno

pravico/ugodnost obsojenca, potem pa kakšno je njihovo mnenje o tej

pravici/ugodnosti. Naš vzorec sestavlja 194 žensk ter 106 moških. Največ vprašanih

spada v starostno skupino od 18 do 29 let (156), najmanj pa jih je bilo starih nad 60

let (10). Povprečna starost vseh je bila 34 let. Rezultate o spolu in starosti

respondentov predstavljamo v tabelah 1 in 2.

Tabela 1: Število udeležencev glede na spol

SPOL

ženske

moški

skupaj

ŠTEVILO UDELEŽENCEV

194

106

300

Tabela 2: Število udeležencev glede na starost

STAROSTNA SKUPINA

ŠTEVILO UDELEŽENCEV

18-29 let 156

30-40 let 43

41-50 let 57

51-60 let 34

nad 60 let 10

SKUPAJ 300

32

8.2 Predstavitev rezultatov

Rezultate bomo predstavili tako, da bomo opravili primerjave po spolu, sledijo pa še

primerjave po starosti. Najprej bomo predstavili rezultate, kjer nismo ugotovili

statistično pomembnih razlik, katerim sledijo rezultati, kjer obstajajo statistično

pomembne razlike.

8.2.1 Primerjave po spolu

Vse spremenljivke smo testirali s hi-kvadrat testom3 glede možnih razlik v odgovorih

glede na spol. Pri tem smo ugotovili, da ni bilo statistično pomembnih razlik glede

naslednjih vprašanj:

Tabela 3: Primerjave po spolu (ni statistično pomembnih razlik)

VPRAŠANJA ODGOVORI

1. Ali menite, da si obsojenci zaslužijo, da na

prestajanju zaporne kazni delajo ali pa se

izobražujejo?

Večina udeležencev je

odgovorila pritrdilno

(88%).

2. Ali menite, da si obsojenci zaslužijo možnost

uporabe ''garsonjere'' z ožjimi družinskimi člani in

obisk preko noči?



(59,7%).

3. Ali menite, da si obsojenci zaslužijo, da so v času

prestajanja kazni vključeni v osnovno

in dodatno zdravstveno zavarovanje po splošnih

predpisih?



(77,7%).

4. Ali ste vedeli, da je vsakemu obsojencu

omogočena postelja in posteljnina z odejo,

ter da so mu ves čas dostopne sanitarije in pitna

voda?



(95,7%).

5. Ali menite, da si obsojenci zaslužijo, da je

vsakemu omogočena postelja in posteljnina z

odejo, ter da so mu ves čas dostopne sanitarije in

pitna voda?



(95,7%).

3 Statistična analiza, ki se uporablja v raziskavah, kot sta diplomsko in magistrsko delo. Zelo pogosto jo uporabljamo pri statističnem testiranju hipotez. S testom lahko ugotavljamo ali so razlike v porazdelitvi med spremenljivkami statistično pomembne ali ne (Kovačič, 2014).

https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Testiranje_hipotez_(statistika)&action=edit&redlink=1

33

6. Ali menite, da si obsojenci zaslužijo, da jih zavod

oskrbi z zavodskimi oblačili in perilom, obutvijo in

posteljnino ter poskrbi za pranje oblačil in

posteljnine?



(88%).

7. Ali ste vedeli, da dobivajo obsojenci tri obroke

dnevno (zajtrk, kosilo, večerja) in da dobijo tisti

obsojenci, ki so zaposleni, dodaten obrok?



(66,3%).

8. Ali menite, da si obsojenci zaslužijo tri obroke

dnevno (zajtrk, kosilo, večerja) in

da dobijo tisti obsojenci, ki so zaposleni dodaten

obrok?



(89,3%).

9. Ali ste vedeli, da se v zavodu izvajajo individualni

pogovori, bogoslužna in zakramentalna dejavnost

(maša) ter molitvena in druga srečanja?



(84,3%).

10. Ali menite, da si obsojenci zaslužijo, da se v

zavodu izvajajo individualni pogovori, bogoslužna

in zakramentalna dejavnost (maša) ter molitvena

in druga srečanja?



(87,7%).

11. Ali ste vedeli, da je obsojencem omogočeno

dopisovanje z ožjimi družinskimi člani, z drugimi

osebami pa na prošnjo, ki jo odobri direktor

zavoda?



(72,3%).

12. Ali menite, da si obsojenci zaslužijo, da jim je

omogočeno dopisovanje z ožjimi družinskimi člani,

z drugimi osebami pa na prošnjo, ki jo odobri

direktor zavoda?



(83,3%).

13. Ali ste vedeli, da je obsojencem omogočeno, da

jih lahko vsaj dvakrat tedensko obiščejo ožji

družinski člani, rejnik ali skrbnik, na prošnjo

obsojenca z dovoljenjem direktorja pa tudi druge

osebe?



(69,3%).

14. Ali menite, da si obsojenci zaslužijo , da jih lahko

vsaj dvakrat tedensko obiščejo ožji družinski člani,

rejnik ali skrbnik, na prošnjo obsojenca z

dovoljenjem direktorja pa tudi druge osebe?



(84%).

34

15. Ali menite, da si obsojenci zaslužijo, da lahko

sprejmejo paketne pošiljke od obiskovalcev glede

na režim prestajanja kazni (zaprti režim: 4x letno

pošiljke s hrano, 1x mesečno pošiljke s perilom in

dovoljenimi predmeti; polodprti režim: 4x letno

pošiljke s hrano, 1x tedensko pošiljke s perilom in

predmeti; odprti režim: brez omejitve)?



(70,3%).

16. Ali menite, da si obsojenci zaslužijo pravico do

telefonskih pogovorov z ožjimi družinskimi člani in

z dovoljenjem direktorja tudi z drugimi osebami –

najmanj dvakrat na teden?



(86%).

17. Ali menite, da si obsojenci zaslužijo, da lahko vsak

dan najmanj dve uri prebivajo na prostem oziroma

v odprtem prostoru zavoda?



(87,7%).

18. Ali menite, da si obsojenci zaslužijo, da jim zavodi

med prestajanjem kazni nudijo pomoč, vodenje in

urejanje pri načrtovanju socialnega vključevanja

po odpustu po osebnem načrtu?



(86,7%).

19. Ali menite, da je izločitev in odstranitev obsojenca

iz družbe najboljša obramba pred kriminaliteto?


to zanikala (50,7%).

20. Ali se počutite varneje, ko gredo ''nevarni'' ljudje v

zapore?



(69,3%).

35

Pri naslednjih vprašanjih smo ugotovili statistično pomembne razlike na ravni 0,01:

Tabela 4: Primerjave po spolu (statistično pomembne razlike)

VPRAŠANJA

ODGOVORI

VREDNOST

PEARSONOVEGA

HI-KVADRAT

TESTA

1. Ali ste vedeli, da lahko

obsojenci na prestajanju

zaporne kazni delajo ali pa se

izobražujejo?

Z DA je odgovorilo 92%

udeležencev. Pritrdilno

je odgovorilo 62,7%

žensk in 37,3% moških.

5,952

2. Ali ste vedeli, da obsojenci za

opravljeno delo dobivajo plačo?



je odgovorilo 55,4%


18,490

3. Ali menite, da si obsojenci

zaslužijo, da za opravljeno delo

dobivajo plačo?

Z DA je odgovorilo 42,7%


je odgovorilo 55,5%

žensk ter 44,5% moških.

8,266


osebnostno urejeni obsojenci

kazen do treh let prestajajo

tudi tako, da med prestajanjem

kazni zapora še naprej delajo

ali pa se izobražujejo in

prebivajo doma, razen ob

prostih dnevih?



je odgovorilo 57,7%


7,650


zaslužijo, da lahko osebnostno

urejeni kazen do treh let

prestajajo tudi tako, da med

prestajanjem kazni zapora še

naprej delajo ali pa se

izobražujejo in prebivajo doma,

razen ob prostih dnevih?



je odgovorilo 53,5%


11,926

36

6. Ali ste vedeli, da je v skladu

s hišnim redom na zavodu Dob,

v času obiska omogočena

uporaba ''garsonjere'' z ožjimi

družinskimi člani in obisk preko

noči?



je odgovorilo 56,6%


6,463

7. Ali ste vedeli, da si lahko za

aktivno prizadevanje in

doseganje uspehov pri

izpolnjevanju osebnega načrta

ter spoštovanju hišnega

reda obsojenci pridobijo

zavodske in zunajzavodske

ugodnosti?



je odgovorilo 54% žensk

in 46% moških.

13,002


zaslužijo, da si lahko

za aktivno prizadevanje in


izpolnjevanju osebnega načrta

ter spoštovanju hišnega reda

pridobijo zavodske in

zunajzavodske ugodnosti?



je odgovorilo 56,6%


8,820

9. Ali ste vedeli, da je v času

prestajanja kazni vsak

obsojenec vključen v osnovno in

dodatno zdravstveno

zavarovanje po splošnih

predpisih?



je odgovorilo 55,9%


10,314

10. Ali ste vedeli, da zavod

obsojence oskrbi z zavodskimi

oblačili in perilom,

obutvijo in posteljnino ter

poskrbi za pranje oblačil in

posteljnine?



je odgovorilo 62,3%


4,749

37


obsojenci sprejmejo paketne

pošiljke od obiskovalcev glede

na režim prestajanja kazni

(zaprti režim: 4x letno pošiljke s

hrano, 1x mesečno pošiljke s

perilom in dovoljenimi

predmeti; polodprti režim: 4x

letno pošiljke s hrano, 1x

tedensko pošiljke s perilom in

predmeti; odprti režim: brez

omejitve)?



je odgovorilo 54,9%


7,619

12. Ali ste vedeli, da imajo

obsojenci pravico do telefonskih

pogovorov z ožjimi družinskimi

člani in z dovoljenjem

direktorja tudi z drugimi

osebami – najmanj dvakrat na

teden?



je odgovorilo 61% žensk

ter 39% moških.

0,831

13. Ali ste vedeli, da imajo

obsojenci pravico, da vsak dan

najmanj dve uri prebivajo na

prostem oziroma v odprtem

prostoru zavoda?



je odgovorilo 60,9%


4,637

14. Ali ste vedeli, da zavodi

obsojencem nudijo med

prestajanjem kazni pomoč,

vodenje in urejanje pri

načrtovanju socialnega

vključevanja po odpustu po

osebnem načrtu?



je odgovorilo 59,5%


6,116

15. Ali menite, da imajo obsojenci

na prestajanju kazni zapora

preveč pravic in jim je preveč

''lepo''?



je odgovorilo 68,8%


4,950

38

8.2.2 Primerjave glede na starost

Vse spremenljivke smo testirali s hi-kvadrat testom glede možnih razlik v odgovorih

glede na spol. Pri tem smo ugotovili, da ni bilo statistično pomembnih razlik glede

naslednjih vprašanj:

Tabela 5: Primerjave glede na starost (ni statistično pomembnih razlik)

VPRAŠANJA ODGOVORI

1. Ali ste vedeli, da lahko obsojenci na prestajanju

zaporne kazni delajo ali pa se izobražujejo?



(92%).

2. Ali menite, da si obsojenci zaslužijo, da za

opravljeno delo dobivajo plačo?

Večina udeležencev je to

zanikala (57,3%).

3. Ali ste vedeli, da je v skladu s hišnim redom na

Dobu v času obiska omogočena uporaba

''garsonjere'' z ožjimi družinskimi člani in obisk

preko noči?


zanikala (43%).

4. Ali menite, da si obsojenci zaslužijo, da je v

skladu s hišnim redom na Dobu v času obiska

omogočena uporaba ''garsonjere'' z ožjimi

družinskimi člani in obisk preko noči?



(59,7%).

5. Ali ste vedeli, da si lahko za aktivno prizadevanje

in doseganje uspehov pri izpolnjevanju osebnega

načrta ter spoštovanju hišnega reda

obsojenci pridobijo zavodske in zunajzavodske

ugodnosti?


zanikala (53,7%).

6. Ali menite, da si obsojenci zaslužijo, da so v času

prestajanja kazni v vključeni v osnovno in dodatno

zdravstveno zavarovanje po splošnih predpisih?



(77,7%).

7. Ali ste vedeli, da je vsakemu obsojencu

omogočena postelja in posteljnina z odejo, ter da

so mu ves čas dostopne sanitarije in pitna voda?



(95,7%).

8. Ali menite, da si obsojenci zaslužijo, da je

vsakemu obsojencu omogočena postelja in

posteljnina z odejo, ter da so mu ves čas dostopne

sanitarije in pitna voda?



(95,7%).

39

9. Ali ste vedeli, da zavod obsojence oskrbi z

zavodskimi oblačili in perilom, obutvijo ter

posteljnino, in poskrbi za pranje oblačil in

posteljnine?



(86,7%).

10. Ali menite, da si obsojenci zaslužijo, da jih zavod

oskrbi z zavodskimi oblačili in perilom, obutvijo

ter posteljnino, in poskrbi za pranje oblačil in

posteljnine?

Polovica udeležencev je

odgovorila pritrdilno,

polovica je to zanikala.

11. Ali menite, da si obsojenci zaslužijo tri obroke

dnevno (zajtrk, kosilo, večerja) in da dobijo tisti

obsojenci, ki so zaposleni dodaten obrok?



(89,3%).

12. Ali ste vedeli, da je obsojencem omogočeno

dopisovanje z ožjimi družinskimi člani, z drugimi

osebami pa na prošnjo, ki jo odobri direktor

zavoda?



(72,3%).

13. Ali menite, da si obsojenci zaslužijo, da jim je

omogočeno dopisovanje z ožjimi družinskimi člani,

z drugimi osebami pa na prošnjo, ki jo odobri

direktor zavoda?



(83,3%).

14. Ali ste vedeli, da je obsojencem omogočeno, da

jih vsaj dvakrat tedensko obiščejo ožji družinski

člani, rejnik ali skrbnik, na prošnjo obsojenca z




(69,3%).

15. Ali menite, da si obsojenci zaslužijo, da jih vsaj

dvakrat tedensko obiščejo ožji družinski člani,

rejnik ali skrbnik, na prošnjo obsojenca z




(84%).

16. Ali ste vedeli, da imajo obsojenci pravico do

telefonskih pogovorov z ožjimi družinskimi člani in

z dovoljenjem direktorja tudi z drugimi osebami –

najmanj dvakrat na teden?



(70%).

17. Ali menite, da si obsojenci zaslužijo, da imajo

pravico do telefonskih pogovorov z ožjimi

družinskimi člani in z dovoljenjem direktorja tudi

z drugimi osebami – najmanj dvakrat na teden?



(86%).

40

18. Ali ste vedeli, da imajo obsojenci pravico, da vsak

dan najmanj dve uri prebivajo na prostem oziroma

v odprtem prostoru zavoda? Ali menite, da si

obsojenci to zaslužijo?



(71,7%).

19. Ali menite, da si obsojenci zaslužijo, da vsak dan

najmanj dve uri prebiva na prostem oziroma v

odprtem prostoru zavoda?



(87,7%).

20. Ali menite, da je izločitev in odstranitev obsojenca

iz družbe najboljša obramba pred kriminaliteto?


zanikala (50,7%).

21. Ali se počutite varneje, ko gredo ''nevarni'' ljudje

za zapahe?



(69,3%).

Pri naslednjih vprašanjih smo ugotovili statistično pomembne razlike na ravni 0,01:

Tabela 6: Primerjave glede na starost (statistično pomembne razlike)

VPRAŠANJA

ODGOVORI

VREDNOST

PEARSONOVEGA

HI-KVADRAT

TESTA


zaslužijo, da lahko na

prestajanju zaporne kazni

delajo ali se izobražujejo?


udeležencev. Pritrdilno je

odgovorilo 49,2% oseb, starih

med 18 in 29 let, 14% med

30 in 40 let, 20,8% med 41 in

50 let, 12,5% med 51 in 60

let in 3,4% starih nad 60 let.

9,944

2. Ali ste vedeli, da obsojenci

za opravljeno delo dobivajo

plačo?




med 18 in 29 let, 28,8% med

30 in 40 let, 22% med 41 in

50 let, 12,4% med 51 in 60


19,630

41


osebnostno urejeni

obsojenci kazen do treh

let, prestajajo tudi tako,

da med prestajanjem kazni

zapora še naprej delajo ali

pa se izobražujejo in

prebivajo doma, razen ob

prostih dnevih?



odgovorilo 46,6% oseb starih

med 18 in 29 let, 11,7%

starih med 30 in 40 let,

12,5% med 41 in 50 let,

14,7% med 51 in 60 let in

5,5% starih nad 60 let.

13,663


zaslužijo, da lahko

osebnostno urejeni kazen

do treh let, prestajajo tudi

tako, da med prestajanjem

kazni zapora še naprej

delajo ali pa se

izobražujejo in prebivajo

doma, razen ob prostih

dnevih?





30 in 40 let, 22,8% med 41 in

50 let, 15,7% med 51 in 60


15,572


zaslužijo, da si lahko za

aktivno prizadevanje in


izpolnjevanju osebnega

načrta ter spoštovanju

hišnega reda pridobijo

zavodske in zunajzavodske

ugodnosti?





30 in 40 let, 21,1% med 41 in

50 let, 16,4% med 51 in 60


11,325

6. Ali ste vedeli, da je v času

prestajanja kazni vsak

obsojenec vključen v

osnovno in dodatno

zdravstveno zavarovanje po

splošnih predpisih?





30 in 40 let, 23% med 41 in

50 let, 17,8% med 51 in 60


31,548

42

7. Ali ste vedeli, da dobivajo

obsojenci tri obroke dnevno

(zajtrk, kosilo, večerja),

tisti, ki delajo pa dobijo

dodaten obrok?





30 in 40 let, 20,6% med 41 in

50 let, 15,1% med 51 in 60

let in 4% starih nad 60 let.

15,409

8. Ali ste vedeli, da se v

zavodu izvajajo individualni

pogovori, bogoslužna in

zakramentalna dejavnost

(maša) ter molitvena in

druga srečanja?



odgovorilo 47% oseb, starih

med 18 in 29 let, 15% med

30 in 40 let, 21,3% med 41 in

50 let, 13,4% med 51 in 60


19,312


zaslužijo, da se v zavodu

izvajajo individualni

pogovori, bogoslužna in

zakramentalna dejavnost

(maša) ter molitvena in

druga srečanja?





30 in 40 let, 20,5% med 41 in

50 let, 12,5% med 51 in 60


17,362


obsojenci sprejmejo

paketne pošiljke od

obiskovalcev glede na

režim prestajanja kazni

(zaprti režim: 4x letno

pošiljke s hrano, 1x

mesečno pošiljke s perilom

in dovoljenimi predmeti;

polodprti režim: 4x letno


tedensko pošiljke s perilom

in predmeti; odprti režim:

brez omejitve)?





30 in 40 let, 19,5% starih


51 in 60 let in 5,3% starih

nad 60 let.

19,001

43


zaslužijo, da lahko

sprejmejo paketne pošiljke

od obiskovalcev glede na

režim prestajanja kazni

(zaprti režim: 4x letno


mesečno s perilom in

dovoljenimi predmeti;

polodprti režim: 4x letno s

hrano, 1x tedensko s

perilom in predmeti; odprti

režim: brez omejitve)?





30 in 40 let, 21,8% med 41 in

50 let, 14,2% med 51 in 60


12,999

12. Ali ste vedeli, da zavodi

obsojencem nudijo med

prestajanjem kazni pomoč,

vodenje in urejanje pri

načrtovanju socialnega

vključevanja po odpustu po

osebnem načrtu?





30 in 40 let, 22,1% med 41 in

50 let, 16,3% med 51 in 60


23,981


zaslužijo, da jim zavodi

nudijo med prestajanjem

kazni pomoč, vodenje in

urejanje pri načrtovanju

socialnega vključevanja po

odpustu po osebnem

načrtu?





30 in 40 let, 20,4% med 41 in

50 let, 12,7% med 51 in 60


10,428

14. Ali menite, da imajo

obsojenci na prestajanju

kazni zapora preveč pravic

in jim je preveč ''lepo''?





30 in 40 let, 16,8% med 41 in

50 let, 9,1% med 51 in 60 let

in 2,4% starih nad 60 let.

9,883

44

8.3 Odgovori na hipoteze

Glede na rezultate bi lahko sprejeli le dve zastavljeni hipotezi, in sicer:

1. Ljudje se počutijo varneje, če so ''nevarni ljudje'' v zaporih.

2. Javnost meni, da obsojencem ''ni hudega''.

Preostale tri hipoteze pa bomo ovrgli. To so:

1. Javnost je slabo seznanjena z dogajanjem in življenjem v zaporu.

2. Javnost verjame, da je odstranitev in izločitev obsojenca iz družbe


3. Ugodnostim, ki jih lahko dobijo obsojenci, javnost ni naklonjena.

HIPOTEZA 1: Javnost je slabo seznanjena z dogajanjem in življenjem v zaporu.

Z analizo dobljenih podatkov smo ugotovili, da je javnost večinoma dobro seznanjena

z dogajanjem in življenjem v zaporu. Napisanih je bilo 16 temeljnih pravic in

ugodnosti oseb na prestajanju kazni zapora. Hipotezo smo ovrgli, saj je za kar 13 od

16 pravic večina udeležencev odgovorila, da meni, da je z le-temi seznanjena.

Preostale tri, s katerimi javnost v večini ni bila seznanjena, so:

1. v skladu s hišnim redom v zavodu Dob je v času obiska omogočena

uporaba ''garsonjere'' z ožjimi družinskimi člani in obisk preko noči;

2. obsojenec si lahko za aktivno prizadevanje in doseganje uspehov pri

izpolnjevanju osebnega načrta ter spoštovanje hišnega reda pridobi zavodske

in zunaj zavodske ugodnosti – nenadzorovan obisk zunaj zavoda v okolico

zavoda, prosti izhod, izhod v spremstvu pooblaščene uradne osebe, letni

dopust izven zunaj zavoda ter do sedem dni neplačanega dopusta;

3. obsojenec lahko sprejme paketne pošiljke od obiskovalcev glede na režim

prestajanja kazni (zaprti režim: 4x letno pošiljke s hrano, 1x mesečno pošiljke

s perilom in dovoljenimi predmeti; polodprti režim: 4x letno pošiljke s hrano,

1x tedensko pošiljke s perilom in predmeti; odprti režim: brez omejitve).

HIPOTEZA 2: Ugodnostim, ki jih lahko dobijo obsojenci, javnost ni naklonjena.

Za kar 14 od 16 napisanih pravic je večina respondentov pritrdilno odgovorila na

vprašanje ''Ali menite, da si obsojenci na prestajanju kazni zapora to zaslužijo?''. Niso

se strinjali z naslednjimi:

1. za opravljeno delo obsojenec dobiva plačo in

2. osebnostno urejeni obsojenec lahko kazen do treh let (razen za kaznivo

45

dejanje zoper spolno nedotakljivost) prestaja tudi tako, da med prestajanjem

kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen ob

prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu.

Glede na rezultate smo tudi to hipotezo ovrgli.

HIPOTEZA 3: Javnost verjame, da je odstranitev in izločitev obsojenca iz družbe


Spraševali smo o tem, ali je po mnenju respondentov izločitev in odstranitev

obsojenca iz družbe najboljša obramba pred kriminaliteto. Rezultati so nas

presenetili, saj smo glede na prebrano literaturo pričakovali več pozitivnih

odgovorov. Z DA je odgovorilo nekaj manj kot polovica vprašanih (49,3 %). Hipotezo

smo ovrgli.

Sledijo podatki o gibanjih sodno registrirane kriminalitete v prvih nekaj letih

po osamosvojitvi Slovenije. Po maju 1990 so začeli razpadati organi odkrivanja

(policija), kazenskega pregona (javnih tožilstev) in sodišč. Zaradi tega je število

obsojenih oseb od leta 1990 do leta 1994 upadlo za polovico (iz okrog 12.000 na

nekaj več kot 6.000 obsojenih). Prva si je opomogla policija in zato njeni podatki od

leta 1993 dalje zopet kažejo na naraščanje nekaterih vrst kriminalitete. Sodišča in

državna tožilstva je leta 1994 doletela še reorganizacija, zato je število obsojenih

oseb v letih 1995 in 1996 še upadlo na približno 4.000. Opomogla sta si šele po letu

1997. Število obsojencev se je spet začelo višati in je leta 2011 znašalo 7596. Dejstvo

je, da se kriminalitetni podatki zelo občutljivo odzivajo na dogodke v družbi.

Pozneje, ko so se razmere v družbi normalizirale, so se tudi podatki o kriminaliteti

vrnili v stanje, kakršno je bilo pred letom 1991 in so takšni tudi sedaj (Bavcon et al.,

2013).

HIPOTEZA 4: Ljudje se počutijo varneje, če so ''nevarni ljudje'' v zaporih.

Večina respondentov je na vprašanje o tem, ali se počutijo varneje, če so ''nevarni

ljudje'' v zaporih, odgovorila, kot smo pričakovali. Pritrdilno je odgovorilo 69,3%

izprašancev in hipotezo smo sprejeli.

HIPOTEZA 5: Javnost meni, da obsojencem ''ni hudega''.

Skoraj splošno je znano, da javnost meni, da je osebam na prestajanju kazni preveč

lepo, da imajo preveč pravic ter zavode primerjajo s hoteli. To se je pokazalo tudi v

naši raziskavi, saj je na vprašanje ''Ali menite, da je obsojencem preveč ''lepo''?''

večina odgovorila pritrdilno (69,3%). Hipotezo smo sprejeli.

46

8.4 Razprava

Znano je, da je javnost slabo seznanjena s pravicami in ugodnostmi oseb, ki

prestajajo kazen zapora, razen v primeru kakšnih izgredov. Svobodni si vendar ne

predstavljamo, kako je, ko ti odvzamejo pravico do svobode, ko se moraš podrejati

določenim pravilom, živeti z različnimi ljudmi in še bi lahko naštevali (Brinc, 1985).

Vendar pa je večina udeležencev v naši raziskavi odgovorila drugače, in sicer, da

menijo, da so dobro seznanjeni z le-temi. Bili smo pozitivno presenečeni, vendar pa

moramo upoštevati, da bi bili rezultati ankete po vsej verjetnosti drugačni, če bi v

raziskavi sodelovalo večje število prostovoljcev.

Kaznivo dejanje je dejanje, ki je družbeno ''zlo'', ker ga družba zavrača.

Družba in seveda tudi žrtev zato pričakujeta, da bo storilec kaznovan, najbolje z

zaporno kaznijo (Kanduč, 1999). Trenutno prevladuje miselnost, da se z izolacijo,

odstranitvijo ter izločitvijo obsojenca iz družbe najbolje obranimo pred kriminaliteto

(Brinc, 2000). Rezultati naše raziskave sicer kažejo, da se s tem strinja le malo manj

kot polovica respondentov, vendar pa, kot smo že omenili, ne vemo, kakšni bi bili

rezultati, če bi imeli večji vzorec izprašancev ali če bi anketo izpolnjevale druge

osebe, osebe iz drugih krajev, drugih starosti itd. Storilci kaznivih dejanj so

pravzaprav samo ''zaprti'' in ljudje so s tem zadovoljni. To mišljenje je napačno, saj

družba ne razmišlja o tem, da bodo obsojenci slej kot prej zopet prišli na prostost,

saj pri nas ne poznamo smrtne kazni ali dosmrtnega zapora (Meško et al., 2006).

Kljub temu, da sodelujoči v našem vprašalniku menijo, da je obsojencem v zavodih

preveč lepo in udobno ter da imajo preveč pravic, si želijo, da gredo storilci kaznivih

dejanj v zavode, saj se tako počutijo varneje. Velik odstotek udeležencev se je, kot

smo že omenili, strinjal s trditvijo, da je obsojencem v zavodih preveč ''lepo''. Da je

temu tako, lahko razberemo tudi iz komentarjev pod marsikaterim člankom, ki govori

o naših zaporih.

Veliko avtorjev je mnenja, da javnost ugodnostim, ki jih imajo obsojenci

običajno ni naklonjena. V naši raziskavi se je pokazalo drugače. Ugotovili smo, da je

večina udeležencev v naši raziskavi mnenja, da si obsojenci zaslužijo vse pravice, ki

so omenjene v Priročniku za obsojene osebe (2013), razen dveh izjem. Večina ni

naklonjena temu, da obsojeni, ki delajo, za to dobivajo plačo, ter se ne strinja s

tem, da si osebnostno urejeni obsojenci zaslužijo, da lahko kazen do treh let (razen

za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost) prestajajo tudi tako, da med

prestajanjem kazni zapora še naprej delajo ali se izobražujejo in prebivajo doma,

razen ob prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko morajo biti v zavodu.

47

9. Viri

Albreht, M. (14.5.2015). Zaporniki državo uspešno tožijo zaradi kršitev. Delo.si.

Pridobljeno na http://www.delo.si/novice/politika/zaporniki-drzavo-

uspesno-tozijo-zaradi-krsitev.html

Ambrož, M. (2007). Izvrševanje kazni zapora in sodni nadzor. Pridobljeno na

file:///C:/Documents%20and%20Settings/barby/My%20Documents/Downloa

ds/Izvr%C5%A1evanje%20kazni%20zapora%20in%20sodni%20nadzor.pdf

Atanackovič, D. (1988). Penologija. Beograd: Naučna knjiga.

Bavcon, L., Šelih, A., Korošec, D., Ambrož, M. in Filipčič, K. (2013). Kazensko pravo,

Splošni del. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.

Brinc, F. (1982). Klasifikacija zapornikov in napovedovanje prihodnje družbene

nevarnosti. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 33(3), 195–205.

Brinc, F. (1983). Kazenski zavod kot terapevtsko okolje. Revija za kriminalistiko in

kriminologijo, 34(4), 319-331.

Brinc, F. (1985). Določitelji družbenega vzdušja v kazenskih zavodih v SR Sloveniji.

Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 36(4), 304–317.

Brinc, F. (1987). Vloga kazni zapora v kriminalni in socialni politiki. Penološki

bilten, 5(2), 1-26.

Brinc, F. (1989). Izvrševanje kratkotrajnih kazni zapora v SR Sloveniji. Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, 2, 1-26.

Brinc, F. (1990). Pravice zapornikov in njihovo varstvo v Republiki Sloveniji.

Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.

Brinc, F. (2000). Zapor za koga, kako, s kakšnim ciljem in za kakšno ceno:

(kriminološke in penološke teorije – resničnost ali mit). Varstvoslovje, 2(3),

229–238.

Brinc, F. (2003). Kriminalna prognoza-iluzija ali resničnost. Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, 54(4), 341-355.

Carli, A. (1987). Varovanje pravic obsojencev med prestajanjem kazni zapora.

Penološki bilten, 5(2).

Cesare Beccaria. (2.7.2015). Wikipedija The Free Encyclopedia. Pridobljeno na

https://en.wikipedia.org/wiki/Cesare_Beccaria

Ferš, D., Černetič, I., Milič, S. in Valentinčič, D. (1983). Z roko v roki. Koper:

Jadran.

Foucault, M. (1984). Nadzorovanje in kaznovanje : nastanek zapora (prevedel Braco

Rotar). Ljubljana: Delavska enotnost.

http://www.delo.si/novice/politika/zaporniki-drzavo-uspesno-tozijo-zaradi-krsitev.html

http://www.delo.si/novice/politika/zaporniki-drzavo-uspesno-tozijo-zaradi-krsitev.html

https://en.wikipedia.org/wiki/Cesare_Beccaria

48

Gartner, B. (1992). Evropska zaporska pravila in tretmanska ideologija. Penološki

bilten, 10(2), 50-127.

Hibbert, C. (1965). Zgodovina zločinstva in kazni. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Ivanc, M., Jelušič, L., Peteh, B. (2004). Vloga zapora v sistemu nacionalne varnosti

Republike Slovenije. V 5. slovenski dnevi varstvoslovja. Zbornik prispevkov:

elektronski vir. Ljubljana: Fakulteta za policijsko-varnostne vede, 129.

Kanduč, Z. (1993). Nekateri vidiki krize kaznovalnega sistema. Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, 44(4), 338-354.

Kanduč, Z. (1997). Izrekanje in izvrševanje zaporne kazni. Pravnik: revija za pravno

teorijo in prakso, 52(9/10), 532–548.

Kanduč, Z. (1999). Kriminologija (stran) poti vede o (stran) poteh. Ljubljana:

Institut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.

Knežević, M. (1990). Resocializacija u zatvoru. Antropološki zvezki 1, Ljubljana:

Selekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem sociološkem društvu.

Kovačič, G. (2014). Hi-kvadrat preizkusi. Pridobljeno na

http://studentski.net/gradivo/upr_fhs_ge1_kmg_sno_hi_kvadrat_02__preiz

kusi?r=1

Kury, H. (2002). Prisoners as victims of crime: The victimization of (young)

offenders in prison establishments – recent results from Germany.

Ljubljana: Visoka policijsko-varnostna šola.

L., A. (22.1.2015). Vas zanima, kaj jedo znani slovenski zaporniki na Dobu?

Slovenskenovice.si. Pridobljeno na

http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/vas-zanima-kaj-jedo-

znani-slovenski-zaporniki-na-dobu

Lavrenčič, P. (2011). Uresničevanje človekovih pravic pri prestajanju kazni zapora

(diplomsko delo). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Lebar, J. (26.7.2012). Zapori: razmere so boljše, a dolgoročne rešitve še vedno ni.

Rtvslo.si. Pridobljeno na http://www.rtvslo.si/slovenija/zapori-razmere-

so-boljse-a-dolgorocne-resitve-se-vedno-ni/288153

Meško, G. (2002). Osnove preprečevanja kriminalitete. Ljubljana: Visoka

policijsko varnostna šola.

Meško, G., Frangež, D., Rep, M. in Sečnik, K.(2006) Zapor: družba znotraj družbe-

pogled obsojencev na odnose v zaporu. Socialna pedagogika, 3, 261-286.

Mihelič, L. (2010). Razmere v slovenskih zaporih: vzroki, posledice in možni

ukrepi za izboljšanje obstoječih razmer (Diplomsko delo). Ljubljana:

Fakulteta za varnostne vede.

http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/vas-zanima-kaj-jedo-znani-slovenski-zaporniki-na-dobu

http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/vas-zanima-kaj-jedo-znani-slovenski-zaporniki-na-dobu

http://www.rtvslo.si/slovenija/zapori-razmere-so-boljse-a-dolgorocne-resitve-se-vedno-ni/288153

http://www.rtvslo.si/slovenija/zapori-razmere-so-boljse-a-dolgorocne-resitve-se-vedno-ni/288153

49

Milutinović, M. (1984). Kriminalna politika. Beograd: Savremena administracija.

Ministrstvo za pravosodje (2015), pridobljeno na

http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/UIKS/Vsebina_st

rani/101013-PV_v_ZPKZ_Dob.pdf

Petrovec, D. (1999). Alternativno kaznovanje v slovenski zakonodaji in praksi (Delo v

korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti). Revija za kriminalistiko

in kriminologijo, 50(4), 345–350.

Petrovec, D. (2003). Mediji in nasilje : obseg in vpliv nasilja v medijih v Sloveniji.

Ljubljana: Mirovni inštitut.

Petrovec, D. in Meško, G. (2006). Back to the future: Slovenia's penological

heritage. Revija Varstvoslovje, 8(3/4), 356-364.

Pobuda za sistemsko ureditev probacije. (11.5.2011). Zares.si. Pridobljeno na

http://www.zares.si/pobuda-za-sistemsko-ureditev-probacije/

Prodanović, D. (2009). Pravna ureditev pravic zapornikov (diplomsko delo).

Ljubljana: Fakulteta za upravo.

Slovar slovenskega knjižnega jezika (1995). Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Sykes, G. M. (1958). Society of Captives: A Study of a Maximum Security Prison.

Princeton, New Jersey: Princeton University Press.

Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij. (2013). Priročnik za obsojene osebe ob

nastopu kazni zapora. Pridobljeno na

http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/UIKS/2013/PRIR

OCNIK_OB_NASTOPU_KAZNI_ZAPORA.pdf

Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij. (2015). Letno poročilo 2014. Ljubljana:

Ministrstvo za pravosodje.

Uradni list Republike Slovenije, 22/2000.

Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, ZIKS-1E. (2012). Pridobljeno na

http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO1223#

Zebec Koren, M. (1992). Kako misliti resocializacijo. Revija za kriminalistiko in

kriminologijo, 43(3), 227–239.

Žišt, D. (2008). Utrinki iz življenja za rešetkami. Maribor: Večer.

http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/UIKS/Vsebina_strani/101013-PV_v_ZPKZ_Dob.pdf

http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/UIKS/Vsebina_strani/101013-PV_v_ZPKZ_Dob.pdf

http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/UIKS/2013/PRIROCNIK_OB_NASTOPU_KAZNI_ZAPORA.pdf

http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/UIKS/2013/PRIROCNIK_OB_NASTOPU_KAZNI_ZAPORA.pdf

http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO1223

50

10. Priloga

VPRAŠALNIK Sem Tea Nagode, študentka 3. letnika Fakultete za varnostne vede v Ljubljani. Pišem diplomsko delo z naslovom 'Izvrševanje kazni zapora: med pravicami obsojencev in javnim mnenjem'. Zanima me, kaj si javnost misli o pravicah oseb, ki prestajajo zaporno kazen in kako je seznanjena z njimi. Vprašalnik je anonimen in prostovoljen. Že vnaprej se Vam zahvaljujem za sodelovanje in pomoč.

Starost: ________

1. Za vsako trditev označite DA/NE v stolpec ALI STE VEDELI ter DA/NE v stolpec ALI SI PO VAŠEM MNENJU OBSOJENCI NA PRESTAJANJU KAZNI ZAPORA TO ZASLUŽIJO?

moški ženska

Spol

ALI STE VEDELI?

ALI SI PO VAŠEM

MNENJU

OBSOJENCI NA

PRESTAJANJU

KAZNI ZAPORA

TO ZASLUŽIJO?

DA NE DA NE

1. V času prestajanja kazni zapora lahko obsojenci delajo ali pa se izobražujejo.

2. Za opravljeno delo obsojenec dobiva plačo.

3. Osebnostno urejeni obsojenec lahko kazen do 3 let (razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost) prestaja tudi tako, da med

prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen ob prostih

dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu.

4. V skladu s hišnim redom v zavodu Dob je v času obiska omogočena uporaba ''garsonjere'' z ožjimi

družinskimi člani in obisk preko noči.

5. Obsojenec si lahko za aktivno prizadevanje in doseganje uspehov pri izpolnjevanju osebnega

načrta ter spoštovanje hišnega reda pridobi zavodske in zunaj zavodske ugodnosti –

nenadzorovan obisk zunaj zavoda v okolico zavoda, prosti izhod, izhod v spremstvu

pooblaščene uradne osebe, letni dopust izven zunaj zavoda ter do 7 dni neplačanega dopusta.

51

ALI STE VEDELI?

ALI SI PO VAŠEM MNENJU

OBSOJENCI NA

PRESTAJANJU KAZNI ZAPORA TO ZASLUŽIJO?

DA

NE

DA

NE

6. V času prestajanja kazni zapora je vsak obsojenec vključen v osnovno in dodatno zdravstveno

zavarovanje po splošnih predpisih. Ob nastopu kazni ga v zavarovanje prijavi zavod.

7. Vsakemu obsojencu je omogočena postelja in posteljnina z odejo. Obsojencu so ves čas

dostopne sanitarije in pitna voda.

8. Zavod obsojenca oskrbi z zavodskimi oblačili in perilom, obutvijo in posteljnino, primerno

letnemu času, in poskrbi za pranje oblačil in posteljnine.

9. Obsojenci dobivajo dnevno tri obroke hrane (zajtrk, kosilo, večerjo). Obsojenci, ki so zaposleni, dobijo dodatni obrok hrane.

10. V zavodu se izvajajo individualni pogovori, bogoslužna in zakramentalna dejavnost (maša) ter

molitvena in druga srečanja.

11. Omogočeno je dopisovanje (zaprte pisemske ovojnice) z ožjimi družinskimi člani, z drugimi osebami pa na prošnjo, ki jo odobri direktor

zavoda.

12. Obsojencu je omogočeno, da ga vsaj dvakrat tedensko obiščejo ožji družinski člani, rejnik ali

skrbnik, na prošnjo obsojenca z dovoljenjem direktorja pa tudi druge osebe.

13. Obsojenec lahko sprejme paketne pošiljke od obiskovalcev glede na režim prestajanja kazni

(zaprti režim: 4x letno pošiljke s hrano, 1x mesečno pošiljke s perilom in dovoljenimi

predmeti; polodprti režim: 4x letno pošiljke s hrano, 1x tedensko pošiljke s perilom in predmeti;

odprti režim: brez omejitve).

14. Obsojenec ima pravico do telefonskih pogovorov z ožjimi družinskimi člani in z dovoljenjem

direktorja tudi z drugimi osebami najmanj dvakrat na teden.

15. Obsojenec ima pravico, da vsak dan najmanj 2 uri prebiva na prostem oziroma odprtem prostoru

zavoda.

16. Zavodi obsojencu nudijo med prestajanjem kazni pomoč, vodenje in urejanje pri načrtovanju

socialnega vključevanja po odpustu po osebnem načrtu.

52

2. Poznamo več vrst obrambe pred kriminalom. To je lahko ostrejši nadzor na javnih mestih (več policistov), izločitev in odstranitev obsojenca iz družbe, strožje kazni, hitrejša obravnava kaznivih dejanj na sodiščih, pravilna vzgoja otrok, osveščanje javnosti o negativnih posledicah kriminala ipd. Ali je po vašem mnenju izločitev in odstranitev obsojenca iz družbe najboljša obramba pred kriminaliteto?

3. Ali se počutite varneje, ko gredo ''nevarni'' ljudje v zapore?

4. Ali menite, da je obsojencem na prestajanju kazni zapora preveč ''lepo'' ?

Hvala za sodelovanje.

DA NE

DA NE VSEENO MI JE

DA NE