DIPLOMSKO DELO

Preiskovanje povojnih pobojev ob pomoči CAE

September, 2011 Doris Pahor

Mentor: izr. prof. dr. Anton Dvoršek

Somentor: Pavel Jamnik

2

Zahvala

Zahvaljujem se mentorju dr. Antonu Dvoršku za vso strokovno pomoč in

somentorju Pavlu Jamniku za sodelovanje,

nasvete in pomoč pri teoretičnem delu

ter usmerjanje pri empiričnem delu.

Posebna zahvala gre družini,

ki mi je omogočila študij in mi vselej stala ob strani.

In Mihaelu za podporo.

Zahvaljujem se Tini Žabot za lektoriranje in prevod.

3

Kazalo

1 Uvod .................................................................................. 8

1.1 Namen ......................................................................... 11

1.2 Metode ........................................................................ 11

2 Množični poboji ................................................................... 12

3 Zgodovinski oris .................................................................. 15

3.1 Okupacija Jugoslavije ....................................................... 15

3.1.1 Ustanovitev Osvobodilne fronte .................................... 16

3.1.2 Zaključek in dogajanje po vojni .................................... 20

3.2 Čiščenje ....................................................................... 22

3.2.1 Skupine ţrtev .......................................................... 25

3.2.2 Vzroki in odgovornost za poboje ................................... 28

3.2.3 Oddelek za zaščito naroda – OZNA ................................. 29

4 Kazenskopravna kvalifikacija povojnih pobojev ........................... 32

4.1 Ustava Republike Slovenije ................................................ 33

4.2 Kazenski zakonik ............................................................. 34

4.3 Mednarodno humanitarno pravo .......................................... 36

4.3.1 Ţenevske konvencije ................................................. 37

4.4 Zakoni, ki urejajo delo z grobišči ......................................... 38

4.4.1 Zakon o kazenskem postopku ....................................... 38

4.4.2 Zakon o vojnih grobiščih ............................................. 40

4.4.3 Zakon o varstvu kulturne dediščine ................................ 40

4.5 Zakoni, ki urejajo postopanje z arhivskim gradivom .................. 41

5 Odkrivanje in preiskovanje povojnih pobojev ............................. 46

5.1 Specifika preiskovanja ...................................................... 48

5.2 Preiskovalne institucije .................................................... 50

5.2.1 Ministrstvo za notranje zadeve (akcija Sprava) .................. 51

5.3 Potek preiskovanja .......................................................... 57

5.3.1 Zbiranje obvestil ...................................................... 58

5.3.2 Evidentiranje grobišč ................................................ 60

5.3.3 Sondiranja in prekopi ................................................ 64

5.3.4 Sodno odrejene ekshumacije in identifikacije trupel ........... 69

4

5.3.5 Arhivski in drugi dokumenti ......................................... 72

5.3.6 Popis smrtnih ţrtev ................................................... 77

6 Primerjava podatkov ciljne skupine žrtev iz znanih seznamov z vpisi v

CAE ...................................................................................... 79

6.1 CAE ............................................................................ 79

6.1.1 SDV ...................................................................... 82

6.1.2 Predaja gradiva Arhivu RS ........................................... 82

6.1.3 www.udba.net ........................................................ 85

6.2 Raziskava ..................................................................... 88

6.2.1 Ugotovitve ............................................................. 89

7 Zaključek .......................................................................... 93

8 Literatura .......................................................................... 96

9 Priloge ............................................................................. 104

5

Povzetek

Diplomsko delo obravnava dogajanje na slovenskih tleh med in po koncu druge

svetovne vojne, ko je bilo brez sodb umorjenih neznano število ljudi.

Analiziran je celoten potek odkrivanja, preiskovanja in dokazovanja povojnih

pobojev v Sloveniji ter ovire, zaradi katerih za opisana dejanja ni bil še nihče

obsojen. Glavno oviro pri dokazovanju krivde predstavlja odsotnost arhivskega

gradiva oziroma dokumentov, ki bi potrdili domneve preiskovalcev, ki

temeljijo preteţno na osebnih dokazih.

Preiskovanje povojnih pobojev je specifično zaradi pretečenega časa od

izvršenih zločinov do začetka preiskovanja, saj se zaradi konspirativnega

načina izvedbe zločinov v okviru takratne drţavne oblasti o njih ni smelo

govoriti in pisati.

V empiričnem delu ugotavljamo, da uporaba CAE (Centralne abecedne

evidence) odpira nove moţnosti za preiskovanje povojnih pobojev. Primerjava

seznamov nedvomnih ţrtev povojnih pobojev z evidenco CAE je pokazala, da

so ţrtve povojnih pobojev (bile) v evidencah SDV še v letu 1991, čeprav so se

neuporabni podatki sproti izločali iz evidence.

Po pregledu nekaterih dokumentov, katerih šifre so navedene pri ţrtvah

povojnih pobojev v evidenci CAE, smo ugotovili, da v Arhivu RS obstajajo

ohranjeni določeni dokumenti, ki zadevajo ţrtve. Med pregledanimi

dokumenti ni bilo mogoče najti podatkov o njihovi usmrtitvi, kar še ne

pomeni, da dokumentov ni v drugih, še neodkritih dokumentih.

Ključne besede: povojni poboji, ţrtve, preiskovanje povojnih pobojev,

Centralna abecedna evidenca (CAE), Sluţba drţavne varnosti (SDV).

6

Investigation of Post-war Killings with the Help of CAE

Abstract

The diploma paper discusses the events that happened in Slovenia during and

after the World War II when an indefinite number of people were killed

without sentencing.

The course of uncovering, investigating and citing of evidence of post-war

killings in Slovenia is analysed, and furthermore the impediments upon which

no sentences had been passed. The main obstacle in passing the sentences are

insufficient historical archives or documentation that would corroborate the

assumptions of researchers which to a great extent rest upon personal

evidence.

Because of the time period between the execution of the crimes and the

beginning of the investigations, investigating post-war killings represents a

specific task. The crimes were comitted in a conspiratorial manner and under

the national authorities of that time, therefore they were not allowed to be

discussed or written about.

In the empirical part of the paper we came to the conclusion that the use of

the central database CAE (Centralna abecedna evidenca) opens up new

possibilites for investigating post-war killings. The comparison of the lists of

the victims of post-war killings with the CAE database has shown that in 1991

the names of the victims could still be found in the state security service

(SDV), although insignificant data was erased on a regular basis.

After careful examination of certain documents the codes of which are stated

with the victims of post-war killings in the CAE database, it was discovered

that certan documents concerning the victims were preserved in the Archives

of the Republic of Slovenia. The information about the executions could not

be found, however, that does not mean that those documents do not exist.

7

Key words: post-war killings, victims, investigation of post-war killings,

central database CAE (Centralna abecedna evidenca), state security service

(SDV).

8

1 Uvod

Vsak človek se rodi svoboden, s pravicami, ki mu jih nihče ne more odvzeti.

Med drugo svetovno vojno in po njej je prihajalo do hudih, mnoţičnih kršitev

človekovih pravic. Kljub temu se pri omembi povojnih pobojev marsikomu

postavi vprašanje, ali je sploh smiselno preiskovati kruto dogajanje in obujati

boleče spomine. Jacques Sémelin (2010), strokovnjak za mnoţične morije,

pravi, da se boleča preteklost vedno znova vriva v sedanjost: zaradi trpljenja,

nakopičenega v druţinah, zaradi morebitnih vprašanj novih rodov, zaradi

nujne potrebe po popravi krivic ali preprosto zaradi ţelje po tem, da mrtve

pokopljemo. Če narod ţeli obrniti nov list v svoji zgodovini, mora imeti

poravnane račune s preteklostjo.

V med- in povojnem obdobju je bilo brez sodb umorjenih neznano število ljudi

in za prihodnost naroda je potrebno, da se sooči s tragičnimi dejstvi lastne

zgodovine. Iz vojne smo šli kot zmagovalci, pa vendar – koliko je vredna

zmaga, za katero se skrivajo krvava, zamolčana, obsojanja vredna dejanja?

Zgodovine ne moremo spremeniti, ţelimo pa, kot pravi Ferenc (2005), vzbuditi

v narodu zavest in zavedanje pravice do groba in do ureditve tega problema,

česar dosedanje generacije niso zmogle. Slovenska oblast je z mnoţičnimi

povojnimi poboji storila hud zločin nad lastnimi drţavljani, stopnjevala pa ga

je še z zaukazanim molkom in odvzemom pravice do groba. Zato mora

Republika Slovenija danes izpolniti obveznosti iz Ţenevske konvencije, ki

zahteva pokop vseh ţrtev vojne. Pieteta do vseh umrlih predstavlja temelj

človeške civilizacije in dolţnost drţavi, da jim da pravico do groba in do

spomina (Fister, 2004).

Povojni poboji predstavljajo pomemben dogodek v slovenski zgodovini.

Odvijali so se brez sodnih odredb, hkrati pa v okviru takratne oblasti. O

zločinih se ni smelo govoriti ali pisati, v strahu pred posledicami razkritja so

se (s strani odgovornih) uničevali dokazi. Zločin, ki je zaznamoval večino

prebivalstva, je moral pustiti nepredstavljive posledice na izvrševalcih

zločinov, na ţrtvah, ki se jim je uspelo rešiti, in nenazadnje na sorodnikih in

9

prijateljih ţrtev. Število ţrtev je bilo ogromno. Sorodniki izginulih so šele po

več desetletjih začeli spraševati pristojne organe, kje in kako so izgubili

ţivljenje njihovi bliţnji. Tako je tema v času osamosvojitve Slovenije postala

javna.

V diplomskem delu bom zajela preiskovanje povojnih pobojev na ozemlju

Republike Slovenije vse od zavedanja problema do zadnjih ugotovitev. Zaradi

kompleksnosti problematike in dejstva, da gre za prvi širši pregled ugotovitev

v zvezi s povojnimi poboji ter prvo raziskavo podatkov ob pomoči evidence

CAE, bo diplomsko delo presegalo zahtevan obseg. Menim, da bi bilo škoda

prikrajšati bralce za informacije, ki zadevajo preteklost lastnega naroda.

Najprej bom opredelila mnoţične poboje na splošno, podrobneje pa bom

obravnavala kontekst genocida, s katerim se v literaturi najpogosteje

srečamo. Med znanstveniki in strokovnjaki z različnih področij (prava,

sociologije, politologije) sicer ni soglasja glede opredelitve posameznih

mnoţičnih zločinov kot genocida, zato v naslednjih poglavjih diplomske naloge

uporabljam izraz povojni poboji.

Za razumevanje celotne problematike in odgovornosti za povojne poboje je

potrebno poznati zgodovinsko ozadje in vojno dogajanje, ki je privedlo do

mnoţičnih povojnih usmrtitev.

Za preiskovalce je pomembna kazenskopravna opredelitev storjenih dejanj po

slovenski zakonodaji in mednarodnem humanitarnem pravu. Opisala bom

probleme na poti raziskovanja; od opredelitve oziroma razmejitve pristojnosti

različnih institucij pa vse do ovir zaradi specifike preiskovanja. Začetek

odkrivanja (in preiskovanja) povojnih pobojev nekako sovpada z

osamosvojitvijo Slovenije. Podrobno bom opisala potek preiskovanja v okviru

Ministrstva za notranje zadeve (t.i. akcija Sprava). Gre za specifičen primer

predvsem zaradi pretečenega časa od storitve zločinov do začetka

preiskovanja; v tem času je namreč prišlo do uničevanja materialnih dokazov,

priče so večinoma ţe pokojne ali starejše in zaradi pozabljanja od njih ne

10

moremo pričakovati dovolj zanesljivih informacij. Za dokazovanje

odgovornosti bi največ pripomogli materialni dokazi, v konkretnem primeru

najdeni dokumenti politične in vojaške oblasti, ki zadevajo usodo ţrtev.

Nadalje bom opisala evidentiranje grobišč v okviru vladne komisije, ki sluţi za

morebitne naslednje faze preiskovanja – prekope, sondiranja, ekshumacije - v

kolikor, glede na precejšnjo finančno omejenost, do njih sploh pride. Končna

faza, ki je mogoča v zelo redkih primerih, je identifikacija trupel na podlagi

primerjave DNK materiala.

V empiričnem delu bom na podlagi primerjave do sedaj ustvarjenih popisov

ţrtev povojnih pobojev s Centralno abecedno evidenco (CAE) ugotavljala, ali

obstajajo vpisi po vojni zunajsodno pobitih ljudi tudi v tej evidenci. Izbrala

bom ciljno skupino nedvomno pobitih ljudi in jih poskušala najti v CAE. V

kolikor bodo posamezne ţrtve najdene v zbirki CAE, bom poskušala ugotoviti,

ali se pri vpisih pojavljajo kakšne skupne značilnosti (npr. šifra). Ta

primerjava bo narejena prvič in rezultati bodo ponudili odgovor na vprašanje,

ali v Sloveniji sploh še obstaja dokumentarno gradivo, na osnovi katerega je

mogoče dobiti podrobnejše podatke o ţrtvah. Četudi se ugotovi, da ţrtve niso

vpisane v evidenco CAE, bo raziskava pomembna, ker bo na ta način

izključena tudi ta moţnost.

11

1.1 Namen

Namen diplomskega dela je povzeti dosedanje teoretične in praktične

ugotovitve v zvezi z odkrivanjem, preiskovanjem in dokazovanjem povojnih

pobojev v Sloveniji. Problem sem ţelela predstaviti v celoti, od razlage pojma

oziroma opredelitve mnoţičnih pobojev, zgodovinskega konteksta in

kazenskopravne kvalifikacije do razdelitve preiskovanja v različne faze in

povzetka ugotovitev preiskovalcev do danes.

Cilj diplomskega dela je ugotoviti, ali k uspešnejšemu preiskovanju povojnih

pobojev lahko prispevajo tudi podatki iz evidence CAE, saj ta moţnost do

sedaj še ni bila deleţna raziskovalne pozornosti.

V zvezi s preiskovanjem povojnih pobojev sem oblikovala dve hipotezi:

o Hipoteza 1: Preiskovanje povojnih pobojev je v primerjavi s preiskovanjem

drugih kaznivih dejanj specifično.

o Hipoteza 2: Ker so bili dokumenti o ţrtvah in izvedbi pobojev (domnevno)

uničeni, lahko uporaba evidence CAE odpre nove moţnosti za preiskovanje

povojnih pobojev.

1.2 Metode

V diplomskem delu bom uporabila metodo analize pisnih virov, člankov, knjig,

internetnih virov in zakonov. V empiričnem delu bom primerjala podatke iz

različnih dokumentov oziroma seznamov in nato s pregledovanjem ohranjenih

dokumentov v Arhivu RS poskušala izluščiti relevantne informacije za

preiskovanje povojnih pobojev.

12

2 Množični poboji

Mnoţične poboje lahko uvrstimo med kazniva dejanja zoper človečnost. Glede

natančnejše opredelitve zločinov, ki so v različnih obdobjih širom po svetu

hudo prizadeli velike mnoţice ljudi, obstajajo različna mnenja in definicije.

Najpogosteje uporabljen in najbolj znan je koncept genocida1, ki se v

slovarjih pojavi leta 1944. Izraz je skoval Raphael Lemkin, profesor prava v

ZDA, ki je sodeloval tudi pri pravni kvalifikaciji »genocida«. Sestavljen je iz

starogrške besede »genos«, ki pomeni rod, in latinske besede »caedere –

cide«, ki pomeni ubijati, ubijanje. Lemkin (2002, v Dedić, 2008) ga je

opredelil kot »koordinirani načrt različnih dejanj, katerih cilj je uničenje

bistvenih temeljev ţivljenja nacionalnih skupin, s ciljem uničiti same

skupine«. Za končni cilj, uničiti obstoj celotne skupine, je potrebno: uničiti

obstoj posameznih človeških bitij, uničiti/zatreti njihovo identiteto, jih

izbrisati iz kolektivnega spomina in spomina posameznikov (Fournet, 2007).

Konvencija Zdruţenih narodov o preprečevanju in kaznovanju genocida iz leta

1948 v 2. členu definira genocid kot »katerokoli od naslednjih dejanj,

storjenih z namenom v celoti ali delno uničiti neko narodnostno, etnično,

rasno ali versko skupino (Groome, 2001: 16):

o pobijanje pripadnikov take skupine,

o povzročanje hudih telesnih ali duševnih poškodb pripadnikom take skupine,

o naklepno izpostavljanje takšne skupine ţivljenjskim razmeram, ki naj

privedejo do njenega popolnega ali delnega fizičnega uničenja,

o uvajanje ukrepov, ki preprečujejo rojstva v skupini,

o prisilno preseljevanje otrok ene skupine v drugo skupino.«

Pomanjkljivost definicije je izključenost političnih in socialnih skupin, zaradi

česar se porajajo vprašanja o pravno (ne)ustrezni opredelitvi nekaterih

zločinov kot genocidov. Nekateri raziskovalci so oblikovali svoje teorije

1 Danes uveljavljen kot »zločin nad zločini« (Dedić, 2008).

13

oziroma mnoţične zločine opredelili kot zločin proti človeštvu, genocidni

pokol, mnoţični zločin, politicid2, holokavst (Dedič, 2008).

Zločin proti človeštvu mednarodno pravo pojmuje kot najhujše kriminalno

dejanje sploh. Zločin genocida proti nekemu narodu pomeni napad na vse

človeštvo. Med zločine proti človeštvu spadajo: »umori; iztrebljanje;

suţenjstvo; deportacija ali močan prenos onesnaţevanja; ujetništvo ali

prikrajšanje fizične svobode v skladu s kršitvijo zemeljskih pravil in

mednarodnega prava; mučenje; posilstvo, spolno suţenjstvo, prisilna

prostitucija, nosečnost, sterilizacija ali katerakoli druga oblika spolnega

nasilja; nadlegovanje določenih skupin in skupnosti, ki se povezujejo iz

političnih, rasnih, etničnih, kulturnih, narodnih, verskih razlogov ali na

podlagi spola; izginotje oseb; zločini, ki so povezani s segregacijo; druge

oblike nehumanih dejanj, ki povzročajo trpljenje ali resne poškodbe telesa ali

ogroţajo psihično in fizično zdravje …« (Groome, 2001: 15).

Nickel (2001) definira štiri načine, kako se znebiti (različnih) skupin: genocid,

etnično čiščenje, prisilne asimilacije in prisilni izgon z odcepitvijo. Motivi

zanje so: sovraštvo na podlagi zgodovinskih dogodkov, povračilni ukrep, strah,

neodobravanje, pohlep po ozemlju in lastnini, predsodki, nacionalizem, izogib

konfliktom in ubeţati pred vojno (Nickel, 2001).

Časovno se mnoţični zločini v večini primerov prekrivajo in prepletajo z

vojnim dogajanjem, oziroma vojna posledično privede in na nek način

»opraviči« genocidna dejanja3. Tako v primeru vojne kot genocida gre za

idejo organiziranega ubijanja in mnoţične smrti, njuni akterji pa so praviloma

isti ljudje (Dedić, 2008). Babić (2001) poudarja, da v primerih kršitev vojnih

zakonov in zločinov proti človeštvu kategorizacija vojne ne vpliva na moralni

2 V primeru politicida je viktimizirana skupina opredeljena z druţbenim statusom ali s politično opozicijo reţimu in dominantnim skupinam (Dedić, 2008). 3 Genocidni reţimi izkoristijo vojno stanje za doseganje genocidnih ciljev. Širjenje vojaške ideologije, oboroţevanje in organizacija vojaških enot v kontekstu vojne lahko uţiva širšo druţbeno podporo, priprave na genocid pa kljub vsemu potekajo v tajnosti (Dedić, 2008).

14

ali pravni vidik zločinov, zato bi morali vojne zločince obravnavati enako kot

storilce drugih kaznivih dejanj, po sistemu pravičnosti.

Genocid je vedno izveden ali odobren s strani drţave oziroma drţavne

strukture s totalitarno ideologijo. Zahteva načrtovanje, organizacijo in

usklajeno delovanje vseh ravni birokratske organizacije. Na vrhu so snovalci

genocida – drţavni politični in vojaški voditelji, ki imajo oblast v svojih rokah

ter nadzor nad mediji, v izvrševanje zločinov pa neposredno niso vpleteni.

Genocidni organizatorji so lokalni vodje, poveljniki v vojski in policiji, ki tesno

sodelujejo s snovalci in izvajalci. Izvajalci genocida so iz vrst vojske, policije,

varnostnih enot, paravojaških enot in civilistov, imajo pa različne motive4

sodelovanja pri zločinih (Dedić, 2008).

Glede odgovornosti za genocide Hannah Arendt (v Dedič, 2008) razlikuje med

»kolektivno odgovornostjo« in »kolektivno krivdo«. Kolektivna odgovornost

(politična odgovornost kolektivitete) je na osebi oziroma instituciji, v čigar

imenu je bil zločin storjen, ne pomeni pa avtomatsko kolektivne krivde, saj je

krivda lahko samo individualna, na strani posameznikov, ki so zločin dejansko

izvršili. Zadnja faza genocida je zanikanje odgovornosti ali vsaj

minimaliziranje števila ţrtev in opravičevanje z zgodovinskim kontekstom (s

strani vlad, zgodovinarjev in akademikov), kar vodi v nadaljnje tragične

posledice: laţna ozaveščenost, prikrivanje resnice, nekaznovanost odgovornih

pa spodbuja k ponovitvi zločinov (Alvarez, 2001 v Dedić, 2008).

4 Michael Mann (2005, v Dedić, 2008), je identificiral devet najpogostejših motivov storilcev mnoţičnih zločinov: ideologija, predsodki, nasilnost, strah, kariera, materializem, disciplina oziroma poslušnost, tovarištvo z drugimi storilci ter birokratski morilci.

15

3 Zgodovinski oris

3.1 Okupacija Jugoslavije

Jugoslavijo so sile osi napadle 6. aprila 1941. Nemška vojska je v Slovenijo

vkorakala ţe 8. aprila, Maribor in Ptuj so dosegli 9., Celje pa 10. aprila.

Istočasno so Italijani dosegli Notranjsko in Ljubljano (11. aprila). Na oblasti je

bil ban dr. Marko Natlačen, ki je istega dne ustanovil Narodni svet za

Slovenijo, ki je po razpadu Jugoslavije prevzel oblast nad Slovenijo.

Sestavljali so ga predstavniki meščanskih strank in socialne stranke, zavrnil pa

je vstop Komunistične partije Slovenije, z razlago, da lahko Narodni svet

zastopajo samo predstavniki organiziranih in priznanih političnih strank5

(Svarog, b.d.).

Narodni svet je 10. aprila pozval ljudi, naj se okupatorju ne upirajo in naj

izročijo oroţje, hkrati pa je osnoval Slovensko legijo, ki naj bi vzdrţevala red

in mir (Repe, 1988, v Fister, 2004). Narodni svet je poskušal navezati stik z

napadalci, upal je, da bodo Sloveniji priznali avtonomni status (po zgledu

Slovaške), kar pa se ni zgodilo. 12. aprila so si okupatorji razdelili Slovenijo:

Italijani so priključili Dolenjsko in Notranjsko z Ljubljano (4.544 km²), nemški

okupator je zasedel Štajersko, Gorenjsko, severni del Dolenjske, Meţiško

dolino in občino Jezersko (skupaj 10.261 km²), Madţarska pa je dobila večino

Prekmurja (997 km²). Slovensko ozemlje je bilo med najbolj razkosanimi

območji v tedanji Evropi, razdeljeno na več kot 10 pokrajinskih enot. Italijani

so novoustanovljeno Ljubljansko pokrajino priključili k Italiji 3. maja, Madţari

so s Prekmurjem podobno storili decembra, Nemci pa (zaradi partizanskega

gibanja) formalnopravno nikoli niso izvedli priključitve slovenskega ozemlja.

Cilj okupatorjev je bil uničiti Slovence kot narod, začela so se potujčevanja,

fizične odstranitve neprilagodljivih, izgoni v taborišča. V nasprotju z

mednarodnim pravom je prihajalo tudi do mobilizacije Slovencev v nemški in

5 Narodni svet so sestavljali: Slovenska ljudska stranka (SLS), Jugoslovanska nacionalna stranka (JNS), Narodna radikalna stranka (NRS), Samostojna demokratska stranka (SDS), Socialistična stranka Jugoslavije (SSJ) (Svarog, b.d.).

16

madţarski vojski6. Okupator je na zasedenem območju poskrbel za

gospodarski napredek, gradil je tovarne, ceste, odpravil brezposelnost, kar je

privedlo do simpatiziranja z okupatorjem zlasti pri revnejših prebivalcih. Po

drugi strani pa se je dogajalo hudo fizično nasilje, poniţevalna rasna

diskriminacija in dejanski etnocid (Vodopivec, 2003).

Okupacijo so pozitivno sprejemali pripadniki nemške in madţarske manjšine

na Slovenskem, večina prebivalstva pa okupacije ni pozdravljala (celo SLS je

sklenil, da se ne sme sodelovati z zavojevalci). Slovensko meščansko politično

vodstvo je bilo prepričano, da morajo Slovenci počakati na razplet na

svetovnih bojiščih, zato so v Ljubljanski pokrajini sprejeli kolaboracijo z

okupatorjem. Politika čakanja je zbujala odpor in nezadovoljstvo pri tistih, ki

so ravnanje okupatorja doţivljali kot narodno poniţanje (komunistih,

krščanskih socialistih in narodnih demokratih v Sokolu ter številnih neodvisnih

izobraţencih, ki so imeli oporo pri narodno zavedni mladini in delavstvu) in v

tem trenutku se je rodila ideja o lastni drţavi (Vodopivec, 2003).

3.1.1 Ustanovitev Osvobodilne fronte

26. aprila 1941 so na pobudo KPS7 v Ljubljani ustanovili Osvobodilno fronto

slovenskega naroda (OF), ki so jo sestavljali predstavniki KPS (Boris Kidrič,

Aleš Bebler, Boris Ziherl), krščanskih socialistov (Tone Fajfar), demokratičnih

Sokolov (Josip Rus) in kulturnih delavcev (Josip Vidmar, Ferdo Kozak, France

Šturm). Verjeli so v osvoboditev naroda tako pred okupatorjem kot pred

starimi nosilci oblasti. Oboroţen boj so načrtovali v sodelovanju s silami

drugih jugoslovanskih narodov in s protifašistično zvezo. OF je od ustanovitve

6 Nemci so slovenske vojake (okoli 35.000) pošiljali na najbolj nevarna tuja bojišča, vsega skupaj pa je nemški okupator prisilno vpoklical okoli 100.000 Slovenk in Slovencev (Vodopivec, 2003). 7 KPS je bila podrejena Komunistični partiji Jugoslavije (KPJ). KP se je borila za enotnost delavskega razreda, za pravice kmetov in za zdruţitev vseh naprednih sil. Od leta 1935 je ustanavljala enotno antifašistično ljudsko fronto (Svarog, b.d.).

17

dalje dvigala narodno zavest, svoja stališča pa so izrazili v programskih geslih

osvobodilnega boja junija 19418 (Vodopivec, 2003).

KPJ je pripravljala oboroţen odpor vse od napada na Jugoslavijo. 27. junija je

bil ustanovljen glavni štab narodnoosvobodilnih partizanskih odredov

Jugoslavije s komandantom Josipom Brozom Titom. 4. julija so na seji

politbiroja KPJ sklenili, naj partizanski odredi takoj začnejo z oboroţenimi

akcijami. V Sloveniji je do oboroţenega odpora prišlo 22. julija, avgusta so

čete ţe preraščale v bataljone, kljub okupatorjevemu ustrahovanju in hudim

izgubam vojakov pa ni prišlo do predaje. Komunisti so v OF prinesli metode

delovanja ilegalne partije, bogate izkušnje, preko Kominterne oziroma

Sovjetske zveze pa so bili posredno povezani s svetovno protifašistično zvezo

OF, ki je razvila močno organizacijo. OF je postala predstavnica slovenskega

naroda, »drţava v drţavi«, ki je obvladovala politični poloţaj in zatrla vse

poskuse podrejanja okupatorju (Vodopivec, 2003).

Najvišji organ OF je bil Vrhovni plenum, ki se je oblikoval 16. septembra 1941

in se razglasil za Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO), najvišje

predstavniško in oblastno telo uporniškega naroda. Po pokrajinah so delovali

pokrajinski ter niţji, okroţni, okrajni, krajevni ali terenski in matični odbori,

ki so opravljali vlogo nove, t.i. ljudske oblasti. Vrhovni plenum je izjavil, da

med vojno edini predstavlja, organizira in vodi slovenski narod na vsem

njegovem ozemlju in da je vsako zdruţevanje in ravnanje slovenskega naroda

izven okvira OF škodljivo boju za narodno svobodo. S tem se kaţe začetek

centralizacije osvobodilnega gibanja in hierarhična struktura (Svarog, b.d.).

KPS je od začetka delovanja uspešno organizirala oboroţene oddelke in bojne

akcije ter med Slovenci dobivala vse večjo podporo. Uveljavila je izjemno

disciplino in strogost (tako moralno kot dejansko) do vseh, ki so se

spogledovali z okupatorjem. Komunisti so bili najmočnejša in najvplivnejša

8 Izrekli so se proti razkosanju in zasuţnjevanju Slovenije, za osvoboditev, neodvisnost, za zdruţitev slovenskega naroda, za slogo in enotnost jugoslovanskih narodov, za pravice slovenskega naroda do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve in zdruţitve z drugimi narodi (Vodopivec, 2003).

18

skupina v OF, ki je nekatere odločitve sprejemala mimo drugih skupin. Junija

1941 so ustanovili Vrhovno poveljstvo slovenskih partizanskih čet (od leta 1942

Glavno poveljstvo slovenske narodnoosvobodilne vojske), sredi avgusta pa so

organizirali Varnostno-obveščevalno sluţbo9 (VOS) in Narodno zaščito. Zaradi

vse večjega vpliva KPS10 v OF in njene temeljne usmeritve, s sklicevanjem na

nasilna revolucionarna dejanja posameznih partizanskih poveljnikov in

odvzeme lastnine za potrebe vojske, je kljub uspešnemu boju vzbudila odpor

političnih in ideoloških nasprotnikov (vodstva prejšnjih političnih strank in

katoliške cerkve) (Todorovič, 2007; Vodopivec, 2003). Očitali so jim

nepremišljenost in nepotrebne ţrtve med Slovenci ter stalinistično revolucijo.

Vzrok za protikomunistično propagando je bil strah, da bi v primeru zmage

partizanov meščanska elita in cerkev izgubili vzvode oblasti in privilegije, ki

so jih uţivali pred vojno. Zato so bili pripravljeni sodelovati tudi z

okupatorjem. Veliko duhovnikov11 je ovajalo upornike, propagiralo vstop v

fašistične organizacije in na ta način povzročalo razhajanja med obema

taboroma. Meščansko-katoliški tabor, ki je konec marca 1942 oblikoval svojo

organizacijo Slovenska zaveza, se je zavzemal za zdruţeno Slovenijo v sestavi

federativno urejene Kraljevine Jugoslavije ter demokratično politično in

pravično socialno ţivljenje. Pomembna razlika z OF je bila glede takojšnjega

oboroţenega boja. Zaradi lastne nemoči in zavedanja moči ter kaznovalne

neizprosnosti OF se je meščansko-katoliški tabor zatekel k zavezništvu z

okupatorjem. Spomladi 1942, ko je vse številčnejše partizansko gibanje

osvobodilo precejšen del Ljubljanske pokrajine, je nasprotni tabor na predlog

Leona Rupnika v italijanskem zavetju začel ustanavljati vaške straţe, ki so jih

Italijani imenovali Prostovoljna protikomunistična milica (MVAC). K

rekrutiranju v vaške straţe so poleg propagande vplivale neupravičene

likvidacije in zaplembe lastnine s strani nekaterih pripadnikov NOB ter strah

9 Kardelj je brez vednosti IOOF iz najbolj zvestega komunističnega kadra ustanovil Obveščevalno varnostno sluţbo, kasneje preimenovano v Varnostno obveščevalno sluţbo, namenjeno za boj proti okupatorju, pa tudi njegovim sodelavcem v slovenskem narodu. Vodila jo je ţe prej omenjena Centralna komisija, ki je po svojih komunističnih kriterijih, ki niso bili v skladu z mednarodnimi standardi, odločala, kdo je okupatorjev sodelavec in kdo narodni izdajalec (Dornik Šubelj, 2009). 10 Pod okriljem CK KPJ ter generalnega sekretarja in vrhovnega poveljnika Josipa Broza Tita. 11 Izjema so bili primorski duhovniki, ki so, zaradi negativnih predvojnih izkušenj s fašisti, sodelovali z OF.

19

pred internacijo s strani italijanske oblasti. S tem je slovensko

narodnoosvobodilno gibanje hkrati dobilo lastnosti drţavljanske vojne

(Todorovič, 2007).

Sodelovanje z okupatorjem je OF spravilo v teţave in načelo enotnost OF. OF

je na pritisk KPS februarja 1943 sprejela Dolomitsko izjavo, s katero so se

krščanski socialisti in sokoli odpovedali lastni organizaciji v OF, KPS pa je

dobila vodilno vlogo. To je vplivalo na večjo enotnost in učinkovitost NOB,

hkrati pa na vse večjo centralizacijo in poenotenje sprva precej različnih oblik

boja na posameznih območjih Jugoslavije. Do poenotenja organizacije in

vodstva partizanske vojske v Jugoslaviji je slovenska partizanska vojska

delovala na podlagi Partizanskega zakona iz julija 1941 (Vodopivec, 2003,).

Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 so se partizanske enote, ki so takrat

štele nad 35.000 borcev, dobro oboroţile in obračunale z ujetimi pripadniki

vaških straţ (takrat je oboroţene oddelke sestavljalo okoli 6.000 moţ) in

slovenskih četniških odredov. Večina je bila obsojenih na smrt ali usmrčenih

brez sojenja. Primorci so ustanovili Narodnoosvobodilni svet za Primorsko z

ţeljo po priključitvi k matičnemu narodu. Sklep o priključitvi Primorske je

Vrhovni plenum sprejel 16. septembra, novembra pa ga je potrdil še

Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije (Vodopivec, 2003).

Septembra 1943 sta nemški okupator in slovenski protikomunistični tabor

ustanovila Slovensko domobranstvo, novembra Slovenski narodni varnostni

zbor (SNVZ), v začetku 1944 pa Gorenjsko samozaščito. Največje število

domobrancev je bilo 13.500 leta 1944, SNVZ je štel največ 2.000 moţ,

Gorenjska samozaščita pa 2.500. Domobranski bataljoni so bili najbolj uspešni

na Dolenjskem in v okolici Ljubljane, kjer so imeli podporo tudi pri večini

prebivalstva. Partizani so doţiveli nekaj izgub ob koncu leta 1943 in začetku

1944. Do konca vojne je med partizani delovalo okrog 100.000 ljudi, med

domobranci pa le okrog 15.000 (Todorovič, 2007).

20

1. marca 1945 se je NOV reorganizirala v jugoslovansko ljudsko armado, ki se

je s štirimi armadami borila za končno osvoboditev vsega jugoslovanskega

ozemlja (Svarog, b.d.).

Med zadnjimi dnevi boja je bila 5. maja 1945 v Ajdovščini ustanovljena

Narodna vlada Slovenije, ki jo je vodil sekretar CK KP Boris Kidrič. Odločili so

se za priključitev Slovenije (skupaj s Primorsko) k federativni Jugoslaviji.

Druga svetovna vojna se je uradno končala z vdajo nemških oboroţenih enot v

noči na 9. maj 1945. 11. maja je prišlo še do zadnjega hudega napada

domobranskih enot, ki pa so kmalu padle v britansko ujetništvo. Slovenska

partizanska vojska je ob podpori jugoslovanske armade, Rdeče armade in 8.

britanske armade osvobodila celotno slovensko etnično ozemlje skupaj z

Gorico in Trstom. Na teritorialno pomembnem slovenskem ozemlju se je ob

koncu vojne nahajalo okrog milijon vojakov: štiri jugoslovanske enote, ena

britanska, dve sovjetski, ena bolgarska ter številni vojaki razpadajočih

sovraţnih vojsk. Zadnji spopadi so trajali do 15. maja 1945, ko se je z vdajo

zadnje velike skupine ustašev in domobrancev 2. svetovna vojna končala ne le

v Jugoslaviji, ampak v celotni Evropi (Vodopivec, 2003; Ferenc, 2003).

3.1.2 Zaključek in dogajanje po vojni

Konec vojne je za poraţence in nasprotnike NOB pomenil začetek tragedije.

Protipartizanske enote, ki so se v zadnjih dneh vojne nahajale na Primorskem

in v Istri, so se pred jugoslovansko armado umaknile čez Sočo v Italijo in se 5.

maja predale britanski vojski – ta jih je razoroţila in internirala v taborišča. Iz

vse jugoslovanske pokrajine pa so se čez Slovenijo proti Avstriji pomikale

nemška vojska, velika mnoţica protipartizanskih in kolaboracionističnih enot

različnih narodnosti ter mnogo civilistov. V strahu pred novo jugoslovansko

oblastjo so namreč milejšo usodo pričakovali ob predaji Angleţem in

Američanom. Na Koroško se je umaknilo okrog 10.000–12.000 pripadnikov

slovenskih domobrancev, Gorenjske samozaščite, del Policijskega zbora v

21

Ljubljani in nekaj četnikov12 ter pribliţno 6.000 civilistov, ki jih je britanska

vojska internirala na taborišče v Vetrinjskem polju juţno od Celovca.

Britanske enote so v ujetništvo sprejele tudi več tisoč ustaških,

hrvaškodomobranskih, srbskih in drugih vojakov ter civilistov. 14. maja so iz

sredozemskega zavezniškega poveljstva prejele ukaz, da vse Jugoslovane, ki

so sluţili nemškim oboroţenim silam, izročijo Titovim oblastem, novih

beguncev z jugoslovanskega območja pa ne sprejemajo več (Ferenc, 2005).

Angleške oblasti so začele z izročanjem beguncev jugoslovanski armadi 18.

maja. Ti so v prvih transportih mislili, da jih peljejo v Italijo, od koder se

bodo skupaj z britansko in ameriško vojsko borili proti Jugoslaviji. Slovenske

domobrance so britanski vojaki na kamionih v spremstvu vojaških vozil

pripeljali do ţelezniške postaje, natrpali na vagone in prepustili jugoslovanski

vojski. Prvi transport je bil v Jugoslavijo prepeljan 27. maja, šele 29. maja pa

je vodstvo Narodnega odbora spregledalo, da transporti ne odhajajo v Italijo,

ampak v domovino. V zapisih in poročilih o vrnjenih domobrancih in civilistih

se pojavljajo različne številke, med 27. in 31. majem naj bi vrnili od 8.263 do

11.850 Slovencev (Pučnik, 1998; Ferenc, 2005).

Vračanja so potekala v dveh smereh: Britanci so jih privedli do ţelezniških

postaj v Podgorju in Pliberku, tam so jih prevzeli pripadniki jugoslovanske

armade (Ozna, KNOJ) in prepeljali v Jugoslavijo. Prva pot je vodila iz

Podgorja čez Podroţco in Jesenice, nato čez sprejemni taborišči v Radovljici

in Kranju na škofjeloški grad in v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano,

kjer je bilo osrednje taborišče. Druga pot je iz Pliberka vodila čez Dravograd

do Slovenj Gradca, od tam pa peš ali z vlakom v taborišče Teharje (Ferenc,

2005). S taborišči je upravljala Ozna, varovanje in eksekucije pa so izvrševali

pripadniki KNOJ-a – poveljstvo slovenske II. divizije (Pučnik, 1998).

12 Vsi skupaj so 3. maja 1945 ustanovili Slovensko narodno vojsko (Ferenc, 2005).

22

3.2 Čiščenje

Ob koncu vojne je s strani jugoslovanskega vodstva prišel ukaz, da se

odstranijo in z zemljo zravnajo »vsa pokopališča, kakor tudi posamezni

grobovi okupatorjev in domačih izdajalcev« tako, da se »izbriše vsaka sled za

njimi« (Vodušek-Starič, 1992 v Simoniti, 1998: 28). Pobijanje sovraţnikov se je

začelo takoj po končani vojni z vrnitvijo 26.000 srbskih prostovoljcev, ustašev

in slovenskih domobrancev na slovensko ozemlje (Simoniti, 1998).

Večino ţrtev je Ozna s pomočjo slovenskega KNOJ-a zbrala v večjih taboriščih

in lokalnih zaporih. Največja koncentracijska taborišča takoj po vojni so bila

Šentvid, Teharje, Šterntal (Kidričevo), Studenci pri Mariboru, Brestrnica pri

Mariboru, bilo pa je še veliko manjših, v Kranju, Škofji Loki, pri Kamniku na

Perovem, v Prašnikarjevem gradu in v samostanu v Mekinju, v Celju (na

različnih lokacijah), pri Mariboru v vinarski šoli, v semenišču in na Teznem. V

Ljubljani so Škofovi zavodi Št. Vid postali zbirno taborišče za »razredne

sovraţnike« (druţine civilistov, zajetih na begu pri Trţiču). V mestnih in

drugih improviziranih zaporih (privatne hiše oziroma njihove kleti), nad

katerimi je imela nadzor Ozna, je hitro začelo zmanjkovati prostora, zato so

jih začeli mnoţično »prazniti«. Velike skupine ţrtev so na morišča vozili iz

sodnih zaporov v Mariboru, iz Starega piskra v Celju, iz zaporov v Ljubljani in

Novem mestu, ki so jih nekajkrat napolnili in »izpraznili« (Pučnik, 1998).

Logistično najzahtevnejšo nalogo je Ozna opravila zadnje dni maja in prve dni

junija, ko so prevzeli okrog 10.000 ujetnikov, vrnjenih iz taborišča na

Vetrinjskem polju. Po prihodu so jih na kratko zaslišali in razdelili v tri

skupine (A, B, C). Preţiveli poročajo, da so ponekod delali poimenske

sezname, ocenjevali pomen in krivdo bataljonov, katerim so pripadali, drugod

pa so jih ţe po eni noči v taborišču prepeljali na morišče (Pučnik, 1998).

Sezname so najverjetneje primerjali s podatki, ki jih je Ozna zbrala v letih

1944-1945 in s poizvedovanjem pri krajanih. Najštevilčnejša je bila skupina C,

katere pripadnike so v celoti likvidirali. Iz Šentvida so jih prepeljali z vlakom

do Kočevja in nato s kamioni do brezen v Kočevskem Rogu, s Teharij pa največ

23

do rudniških razpok Starega Hrastnika. V skupino A so uvrstili mladoletne

domobrance, ki so bili ob amnestiji 4. avgusta večinoma izpuščeni, vendar so

nekatere obsodili na prisilno delo ali usmrtili. V skupini B so bili bolničarji,

domobranci, stari med 18 in 21 let, ter tisti z manj kot enim letom vojaškega

staţa (predvsem tisti, ki so se domobrancem pridruţili po 1. januarju 1945).

Večji del skupine je bil likvidiran, drugim so sodila vojaška sodišča in večino

obsodila na časovne kazni z zaplembo premoţenja (Ferenc, 2005).

Postopek prevoza13 na morišča je skrbno organizirala Ozna (okroţna ali

okrajna), izvršile pa so ga enote KNOJ-a. Najprej so ujetnikom z ţico nemške

vojaške telefonije zvezali roke na hrbtu, nato po dve osebi skupaj, tako da so

jima zvezali nadlahtnici. Nalaganje na tovornjak je trajalo tudi do dve uri,

sledila je večurna voţnja, med katero so zvezani trpeli hude bolečine. Z njimi

so ravnali surovo in maščevalno, včasih so morali še pred jamo prepevati

domobranske pesmi, medtem ko so jih pretepali s palico. Po poročanjih je

bilo med pobitimi vojnimi ujetniki tudi nekaj ţensk in drugih civilistov

(Pučnik, 1998).

Nekateri so se med prevozom uspeli rešiti in pobegniti (nekaj preţivelih je

tudi iz skupine C). Predvsem po njihovih pričevanjih naj bi bilo razvrščanje na

»ţivljenje« ali »smrt« odvisno od osebne odločitve oficirja Ozne, od osebnih

poznanstev in zamer, pa tudi od pripadnosti ujetnika domobranski enoti. Za

mnoţične likvidacije so maja 1945 uporabljali avtomatsko strelno oroţje,

ţrtve so umirale oblečene, junija pa so po metodi sovjetskega NKVD-ja s

posameznimi streli v tilnik in glavo pobijali slečene, da bi preprečili

identifikacijo (Pučnik, 1998).

13

Parlamentarna preiskovalna komisija je zaslišala nekaj vojakov, ki so prevaţali ţrtve iz Šentvida ali Teharij na morišča pri Breţicah ali v Kočevski Rog, ki so dokaj natančno opisali postopek pri nalaganju, med voţnjo in na morišču (opisan zgoraj).

24

Po odloku Avnoja z dne 3. avgusta 1945 so skupino okrog 40014 še ţivečih

obsojencev izpustili, vendar je bila večina usmrčenih po odločitvi krajevnih

oblasti ali so jih ubile skupine neformalnih maščevalcev (Ferenc, 2005).

Podobna usoda, le z nekoliko blaţjim reţimom, je doletela vse, ki so sluţili v

nemški vojski ali drugače sodelovali z okupatorjem, vendar so ostali v

Sloveniji. Maja jih je jugoslovanska oblast pozvala, naj se javijo, sicer bodo

kaznovani pred vojaškimi sodišči. Nato so jih zaprli v taborišča Šentvid,

Brestrnica, Studenci pri Mariboru, Strnišče, Hrastovec v Slovenskih goricah,

deloma Teharje ter v bliţnje mestne ali lokalne zapore. Ozna je v taborišča

zaprla tudi velik del nemške manjšine, Slovence, ki jih je sumila sodelovanja z

okupatorjem, svojce domobrancev, slovenske civiliste, ki so pod nemško

okupacijo prostovoljno prevzemali nemško drţavljanstvo, in druge. Iz

avstrijske Koroške so ilegalno prepeljali tudi civiliste avstrijske in slovenske

narodnosti. Iz taborišč in okrajnih zaporov so jetnike vodili na bliţnja morišča:

v Ljubljani iz sodnih zaporov in centralnih zaporov Ozne v Iško, Koščevo

brezno, Brezno pri Konfinu I, Golo in drugam, iz Ljutomera v Babji Loţič, iz

Dravograda na Leše, iz Hrastnika v Marija Reko, iz Maribora na Pohorje, iz

Šoštanja na hrib Gorice in v Druţmirje, iz Logatca, Postojne in Idrije v bliţnje

kraške jame, iz Slovenj Gradca v Ţančane, iz Novega Mesta v Kočevski Rog, iz

Celja v Košnico in na druge lokacije v bliţini (Ferenc, 2005).

Večina mnoţičnih zunajsodnih pobojev je bilo izvršenih v maju in juliju 1945.

Januarja 1946, po sprejetju ustave FLRJ, je morala Ozna prepustiti taborišča

organom za notranje zadeve, vendar se je pobijanje nadaljevalo vse do konca

leta 1946, pri čemer je število naglo upadalo, posamezni primeri usmrtitev pa

so se odvijali še nekaj let (Ferenc, 2005; Pučnik, 1998).

14 Za vsakega posameznika od 369 amnestiranih domobrancev iz Teharij avgusta 1945 obstaja odpustnica in karton podatkov (večinoma rojeni leta 1926 in 1927), medtem ko seznam iz Šentvida ni ohranjen (Dornik, 2009).

25

3.2.1 Skupine žrtev

Obračun zmagovalcev s poraţenci je v povojnem obdobju terjal veliko število

ţrtev. Čeprav točno število najverjetneje ne bo znano nikoli, pa Inštitut za

novejšo zgodovino v Ljubljani od leta 1997 naprej uresničuje projekt popisa

ţrtev. Po zadnjih analizah je v vojni in zaradi nje do vključno januarja 1946

ţivljenje izgubilo okoli 97.506 Slovencev. Kar 15 % teh ţrtev (14.817 oseb,

med njimi okrog 12.587 domobrancev, 160 slovenskih četnikov, 1.127

civilistov) naj bi bilo pomorjenih po vojni (Ţajdela, 2011; Ferenc, 2005;

Ferenc, b.d.).

Pučnik (1998) deli ţrtve v šest skupin. Prvo skupino sestavljajo med 27. in 31.

majem 1945 vrnjeni domobranci (po poročanju dr. Basaje z dne 1. junija 1945

gre za 10.500 vojnih ujetnikov in 600 civilistov), ki so se predali angleški

vojski na Koroškem. Drugo skupino sestavljajo domobranci, ki jim umik ni

uspel in so bili zajeti na poti do drţavne meje ali v okolici svojih domov, in

tisti, ki so se javili na javne pozive. V tretjo skupino ţrtev spadajo civilisti, ki

jih je Ozna aretirala na domovih. Nekatere je odpeljala v bliţnje zapore ali

zbirna taborišča, druge je likvidirala takoj po aretaciji. Četrta skupina ţrtev

so Slovenci, ki so kot mobiliziranci v nemško vojsko padli v ujetništvo in bili

poslani v Slovenijo. Sled za njimi se je večinoma izgubila v koncentracijskih

taboriščih. V peto skupino lahko uvrstimo vse, ki so bili takoj po koncu vojne

ali vse tja do petdesetih let ugrabljeni v tujini in skrivaj prignani v Slovenijo,

kjer so izginili v zaporih Ozne. Šesto skupino (nekaj deset tisoč ljudi)

sestavljajo vsi tujci, pripadniki ostalih jugoslovanskih narodov, Nemci in

Italijani, ki so jih partizanske čete zajele kot vojake ali civiliste na begu

(Pučnik, 1998).

Jamnik (2010: 208–210) glede na čas nastanka razdeli grobišča na tri osnovne

skupine, znotraj teh pa ţrtve glede na statusno in socialno pripadnost:

- »Medvojne likvidacije

o Posamezne osebe

o Grobišča več oseb

26

1. Okupatorjevi vojaki

2. Slovenske civilne osebe

3. Protipartizanske enote

- Grobišča kot posledica zaključnih vojaških spopadov

- Povojna pobijanja ljudi

o Posamezne osebe

1. Civilisti in usluţbenci (izginili v sluţbi ali na poti; ni zanesljivega

podatka, da bi bili aretirani ali odpeljani v taborišče ali zapor).

2. Izpuščeni aretiranci (izpuščene iz taborišč ali zaporov so pred

domom ubili pripadniki krajevne oblasti ali posamezniki; ni

vedno jasno, ali gre za naročene umore ali maščevanje).

o Mnoţična grobišča

1. Premagane okupatorske vojske (posamezne partizanske enote so

na lastno iniciativo ali na komando mesta pobile skupine zajetih

nemških vojakov).

2. Beţeče skupine ustaškega, četniškega in drugega vojaštva z

območja Jugoslavije in civilnega spremstva (več deset tisoč

pripadnikov vojaških formacij, ki so se borile proti partizanom,

in njihovih sorodnikov – civilne osebe. 3. in 4. jugoslovanska

armada in slovenske enote so jih na komando poveljstva Ozne na

ozemlju Slovenije zajele in začele pobijati. Srbe in Črnogorce so

domnevno pobili na območju Slovenije, nekatere, predvsem

mladoletne osebe, pa naj bi celo vključili v iskanje in pobijanje

beguncev. Del zajetih Hrvatov so prevzeli hrvaški partizani in jih

peš napotili proti Zagrebu (t.i. Kriţev pot); pobijanja so se

izvajala med potjo, del pa ob prihodu na Hrvaškem.

3. S Koroške vrnjeni domobranci (pobijanje domobrancev in civilnih

oseb se je začelo ţe med transportom, po tem, ko so jih prevzeli

pripadniki jugoslovanske armade in slovenske enote. Po prihodu

v Slovenijo so bili nastanjeni v zbirnih taboriščih v Kranju, Škofji

Loki, na Teharjah in v Šentvidu, kjer je nadzor nad njimi

prevzela slovenska Ozna, ki je ujetnike zasliševala in razvrščala v

skupine. Prevoze in nalaganje so izvajale enote KNOJ-a in

27

jugoslovanske armade. Poboje so po dosedanjih ugotovitvah

izvajale neidentificirane enote jugoslovanske armade, sodelovali

so tudi Slovenci. V to skupino pobitih prištevamo tudi del

hrvaških ustašev ali domobranov in morda pripadnikov drugih

narodov, ubitih v Rogu, ter dve skupini ranjencev: ranjence iz

transporta, ki je bil zaustavljen pred Radovljico in vrnjen v

Šentvid (domnevno pobiti v Brezarjevem ali Koščakovem

breznu), in ranjence iz vojaške bolnišnice v Ljubljani (pobiti v

breznu pri Konfinu I.).

4. V Sloveniji aretirani civilisti, t.i. skrivači, in del ljudi, vrnjenih s

Koroške (po 9. maju 1945 je Ozna začela z aretacijami

nasprotnikov NOB oziroma narodnih izdajalcev po seznamih, ki

jih je od leta 1943 sestavljal VOS). Ozna in Krajevni ljudski

odbori (KLO; po vaseh in mestih organizirani civilni vzvodi

oblasti, podaljšana roka Ozne pri izvajanju aretacij in iskanju

skrivačev) so pozivali ljudi, ki niso bili v partizanih, naj se javijo

KLO, kjer so jih zaslišali pripadniki KLO ali Ozne. Nato so jih

spustili domov ali jih je prevzela Ozna in zaprla v zbirnih

taboriščih. O njihovi usodi je odločalo poverjeništvo Ozne za

posamezno območje, odločitve pa je potrjevalo poveljstvo Ozne

za Slovenijo. Del aretiranih so izpustili, del pa odpeljali na

morišča v bliţini. V to skupino ubitih štejemo vse aretirane v

domačem kraju od maja do julija 1945, ki se niso nikoli vrnili

domov, in skupino, aretirano na Koroškem, Trţaškem in

Goriškem pred umikom partizanske vojske s Koroškega in Trsta.

Lokacij grobišč te skupine ţrtev je številčno največ, v njih pa

leţi od nekaj deset do nekaj sto ţrtev.

5. Nemška manjšina, t.i. Kulturbund (skupina nekaj tisoč

premoţnejših prebivalcev Štajerske), ki so bili obravnavani na

enak način kot skupina 3., vendar večini pripadnikov te skupine

niso mogli očitati sodelovanja z okupatorjem, zato so jih izgnali

v Avstrijo. Ko izgon ni bil več mogoč, so jih januarja 1964 pobili

na Pohorju.

28

- Podatka o pobitih ni mogoče dobiti (policija ni mogla ugotoviti, kdo so v

grobišču zakopani ljudje).«

3.2.2 Vzroki in odgovornost za poboje

Slovenija je bila v času okupacije razkosana na več delov. Prišlo je do

oblikovanja dveh polov: skrajna levica je imela za vzor Sovjetsko zvezo,

skrajna desnica (SLS) pa se je spogledovala z italijanskim fašizmom. Del

takratne vladajoče elite SLS je stopil v kolaboracijo z italijanskim

okupatorjem, KPS pa je ustanovila Protiimperialistično fronto in hitro

odgovorila z bojem. SLS se s tako ostrim in zgodnjim bojem ni strinjala, zato

je začela s protipropagando in ustanovila Vaške straţe, ki so se borile proti

revolucionarnemu gibanju partizanov. Po njihovi kapitulaciji se je v

sodelovanju z nemškim okupatorjem oblikovalo Slovensko domobranstvo, ki je

predstavljalo slovensko narodno vojsko, in je branilo prebivalstvo pred

partizanskim nasiljem. Različni politični interesi in predstava o povojni

ureditvi Slovenije je privedla do drţavljanske vojne med KPS (in OF) in

protirevolucionarnim vodstvom oziroma Slovensko zavezo (Ferenc, 2005;

Pučnik, 1998).

V nekaj tednih po vojni je bilo v različnih krajih po Sloveniji pobitih več tisoč

oseb, za kar je bila potrebna skrbno načrtovana akcija. Glede na izrazito

centralistično oblikovan komunistični sistem je bila odločitev o čiščenju

zagotovo sprejeta v najoţjem jugoslovanskem partijskem in drţavnem

vodstvu, ki so ga takrat sestavljali isti ljudje, to je najvišji funkcionarji KPJ15,

ukaz pa je moral priti od vrhovnega poveljnika jugoslovanske armade Josipa

Broza Tita. Nekateri menijo, da je usoda vrnjenih domobrancev bila razkrita

ţe v Titovem govoru na Kongresnem trgu v Ljubljani 26. maja 1945, ko je

dejal, da izdajalska »manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin,

naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo trajalo zelo kratek čas«

(Ferenc, 2005: 19; Pučnik, 1998).

15 Pri odločitvi so gotovo sodelovali nekateri vodilni slovenski komunisti; Edvard Kardelj, ki je bil takrat absolutna avtoriteta v slovenski partiji, in njegovi najoţji sodelavci (Pučnik, 1998).

29

Pobijanje je organizirala komunistična oblast. Izvajanje direktive o krvavem

obračunu je bilo dodeljeno republiškim represivnim organom: politbiro

Komunistične partije, vodstvo slovenske Ozne in poveljstvo slovenske (II.)

divizije KNOJ-a. Redki ohranjeni dokumenti16 Ozne pričajo, da je vodstvo

slovenske Ozne prek svojih inštruktorjev dajalo navodila okroţnim in okrajnim

pooblaščencem, včasih pa so navodila prihajala neposredno od članov

politbiroja slovenske Komunistične partije. Neločljiva povezava med vodstvi

komunistične partije in Ozne je obstajala na vseh nivojih od politbiroja do

okroţnih in okrajnih komitejev. O tesni povezavi med Ozno in KPS-jem priča

dejstvo, da so morali biti vsi oficirji Ozne tudi člani KP-ja, načelnik republiške

Ozne Ivan Maček, ki je bil istočasno član politbiroja KPS, in okroţni

pooblaščenci so morali poročati ustreznemu forumu KPS (Pučnik, 1998).

Poboji so bili hoteni in načrtovani, saj je vodstvo novega političnega reţima

ţelelo deţelo temeljito »spraviti« in »pospraviti«. Potrebno je bilo odstraniti

ne le dejanske sovraţnike, temveč tudi potencialne politične nasprotnike.

Zato je bilo potrebno izvesti »končno rešitev«, mnoţične poboje vojnih

ujetnikov, repatriirancev, aretiranih civilistov ter celih druţin, njihove

upravičenosti pa ni bilo treba dokazovati pred sodiščem (Pučnik, 1998).

3.2.3 Oddelek za zaščito naroda – OZNA

13. maja 1944 je bila z navodili maršala Tita ustanovljena vojaška

obveščevalna sluţba Ozna – Oddelek za zaščito naroda za Jugoslavijo z

načelnikom Aleksandrom Rankovićem, članom politbiroja CK KPJ. Področje je

bilo vključeno v Poverjeništvo za ljudsko obrambo, torej neposredno v vojsko

in neposredno podrejeno Josipu Brozu. Prav tako je bilo izvzeto iz pristojnosti

Slovenije in vključeno neposredno v okvir Jugoslavije. Ozna je nastala po

16 V poročilu z dne 15. junija 1945 načelnik mariborske OZNE poroča o izvrševanju direktiv, ki jih je dobil od »tov. Kidriča, Cirila Ribičiča in tov. Sekretarja CK KPS« (to je bil takrat Franc Leskošek), da se organizirajo »logorji za totalno počiščenje nemškega elementa v mestu« (Pučnik, 1998).

30

sovjetskem vzoru, v njej pa je veljala strogo centralizirana hierarhična

vojaška disciplina, poveljevanje samo od zgoraj navzdol, njena naloga pa je

bila pripraviti se na bliţajoči se konec vojne (Dornik, 2009).

Predhodnica Ozne v Sloveniji je bila Varnostno-obveščevalna sluţba (VOS), ki

jo je 15. avgusta 1941 ustanovil centralni komite Komunistične partije

Slovenije, vodila pa jo je Zdenka Kidrič – Marjeta. Naloga VOS je bila zbiranje

informacij v vrstah okupatorja in njegovih sodelavcev, zbiranje informacij za

zaveznike (Sovjetsko zvezo, Veliko Britanijo in ZDA), varnostniki pa so izvajali

sabotaţe, diverzantske akcije, preprečevali delo nasprotnikovih zaupnikov in

jih tudi usmrtili. VOS so februarja 1944 na zasedanju Slovenskega

narodnoosvobodilnega sveta ukinili, posamezne organe pa podredili Odseku za

notranje zadeve, katerega vodja je postal Ivan Maček, pri predsedstvu SNOS.

Tako so se obveščevalci bivše VOS zdruţevali v obveščevalne oddelke, iz

prejšnjih varnostnikov pa so oblikovali oboroţeno formacijo Vojske drţavne

varnosti (v vojaško disciplinskem smislu je bila del Narodnoosvobodilne vojske

in partizanskih odredov Slovenije). Kot pravi Dornik, je »ta reorganizacija

dokaz za trditev, da čeprav so se spreminjala imena obveščevalnih sluţb, je

ostala njihova struktura enaka« (Dornik, 2009).

Ozna za Jugoslavijo je bila nadrejena Ozni za Slovenijo, katere načelnik je bil

Ivan Maček – Matija, v zaključnih bojih ob koncu vojne pa je bila nadrejena

tako slovenski OF kot partiji.

Dornik (2009) ugotavlja, da je bila Ozna ustanovljena za obračun z nasprotniki

in je v prvi vrsti delovala protiobveščevalno, šele v drugi vrsti je zbirala

obveščevalne informacije. Razdeljena je bila na štiri oddelke. Prvi je skrbel

za ofenzivno obveščevalno sluţbo proti tujini, v času vojne je deloval na

neosvobojenem (zasedenem) ozemlju. Drugi je imel nalogo protiobveščevalne

zaščite osvobojenega ozemlja. Ob koncu vojne leta 1945 je bil drugi oddelek

tisti, ki je izvajal selekcijo med zajetimi in predanimi domobranci in drugimi

predstavniki protirevolucionarnega tabora na podlagi med vojno zbranega

materiala, seznamov pa tudi prijav narodnoosvobodilnih odborov, Narodne

31

zaščite in drugih organov in posameznikov. Tretji oddelek je

protiobveščevalno ščitil oboroţene sile Narodnoosvobodilnega gibanja,

partizanskih odredov in narodnoosvobodilne vojske. V pristojnost tretjega

oddelka so spadala vojaška zbirna taborišča (za katera je skrbel KNOJ), bili pa

so zadolţeni tudi za mnoţične usmrtitve brez sodbe. Četrti oddelek je

opravljal statistične in tehnične naloge. Ob bliţajoči se osvoboditvi sta bila

ustanovljena še peti in šesti oddelek. Peti se je boril proti vsem tujim

agenturam v Jugoslaviji, nadziral tuja predstavništva in ustanove, delo vseh

tujih drţavljanov, ki so ţiveli na ozemlju Jugoslavije, in vse jugoslovanske

drţavljane, ki so bili osumljeni, da sodelujejo v tujih obveščevalnih sluţbah.

Sem je sodil tudi nadzor meja in oblikovanje mreţe zaupnikov, ki so spremljali

(i)legalno prehajanje meje. Naloga šestega oddelka je bila protiobveščevalna

zaščita prometnih ustanov in objektov ter oblikovanje posebne obveščevalne

mreţe za odkrivanje sabotaţ in diverzij. V Ozni so oblikovali tudi šifrantski

odsek, radijsko sluţbo in odsek za intendanco. Takšna ureditev je veljala do

marca 1945, ko se je narodnoosvobodilna vojska preimenovala v jugoslovansko

armado in bila podrejena ministrstvu za ljudsko obrambo začasne vlade DFJ.

Tedaj je iz drugega oddelka Ozne nastala politična policija z imenom Udba, ki

je spadala pod ministrstvo za notranje zadeve, iz tretjih odsekov Ozne pa je

nastala protiobveščevalna sluţba jugoslovanske armade, s kratico KOS (Dornik,

2009).

Če je Ozna predstavljala obveščevalno in protiobveščevalno zaščito

odporniškega gibanja, pa so za njeno varovanje 15. avgusta 1944 ustanovili

Korpus narodne osvoboditve Jugoslavije – KNOJ. Tudi KNOJ je bil neposredno

podrejen Josipu Brozu Titu, vodil pa ga je preko načelnika Ozne Aleksandra

Rankovića. Za Slovenijo je bila najprej ustanovljena I., kasneje pa

preimenovana v II. (I. slovensko) divizijo KNOJ-a. Njegove glavne naloge iz

Navodil o ustanovitvi KNOJ z dne 15. avgusta 1945 navaja Dornik (2009): »boj

proti nasprotnikom v zaledju NOV in POJ in likvidacija četniških, ustaških,

belogardističnih in podobnih enot na osvobojenem ozemlju«. Načrt delovanja

za posamezne akcije pa so skupaj izdelali načelnik Glavnega štaba, načelnik

Ozne in komandant formacije KNOJ (Dornik, 2009).

32

4 Kazenskopravna kvalifikacija povojnih pobojev

Za vrednoti, kot sta ţivljenje in telo, je samoumevno, da uţivata

kazenskopravno varstvo (za napade na občečloveške vrednote pravimo, da gre

za dejanja, ki so zla sama po sebi). Kljub temu pa je za preiskovanje in

pregon odločilno, da določeno dejanje zakonodajalec razglasi za kaznivo

dejanje (Selinšek, 2007).

Pri povojnih pobojih gre za kršitev pravice do nedotakljivosti človekovega

ţivljenja. V sredini prejšnjega stoletja je smrtna kazen obstajala kot kazen v

pravnem redu po sklepu sodišča. V primeru zunajsodnih pobojev torej lahko

govorimo tudi o kršitvi pravice do sodnega varstva ter nespoštovanju

človekove osebnosti in dostojanstva (Germadnik, 2008).

Eden glavnih očitkov glede pregona storilcev povojnih pobojev se nanaša na

dejstvo, da gre za pregon za dejanja, ki so bila kot kazniva določena šele po

izvršitvi, in s tem pride do kršenja načelne prepovedi retroaktivne veljave.

28. člen Ustave Republike Slovenije (načelo zakonitosti v kazenskem pravu)

namreč določa, da »nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon

določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje

storjeno. Dejanja, ki so kazniva, se ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po

zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca

milejši« (URS).

Če neko dejanje v trenutku izvršitve ni opredeljeno kot kaznivo dejanje17,

njegova naknadna inkriminacija ne more imeti nobenih posledic za tistega, ki

je tako dejanje storil v času, ko še ni bilo določeno kot kaznivo (Selinšek,

2007). Treba pa je poudariti, da le-to ne velja v določenih primerih, ko gre za

storitev zelo hudih kaznivih dejanj in zločinov, ki so ţe v času storitve

pomenili kršitev splošnih, od civiliziranih narodov priznanih pravnih načel (H.

Ţerdin v Germadnik, 2008). Pravno podlago za to najdemo v Evropski

17 V času povojnih pobojev je bil v veljavi Kazenski zakonik kraljevine Jugoslavije iz leta 1929, ki pa danes ne pride v poštev zaradi instituta zastaranja (Germadnik, 2008).

33

konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (7.18 in 15.19

člen), tovrstna praksa pa izhaja tudi iz odločitve Evropskega sodišča za

človekove pravice (Primer Streletz, Krenz in Kessler proti Nemčiji leta 2001)

(Germadnik, 2008).

4.1 Ustava Republike Slovenije

Drugo poglavje URS nosi naslov Človekove pravice in temeljne svoboščine. 14.

člen določa, da so »vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in

temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično

ali drugo prepričanje /…/« ter enakost pred zakonom. Naslednji člen določa,

da so človekove pravice in temeljne svoboščine lahko omejene s pravicami

drugih in v primerih, ki jih določa ustava, ter zagotavlja sodno varstvo in

odpravo posledic kršitve. 16. člen naprej opredeljuje začasno razveljavitev in

omejitev pravic, ki pa je moţna le v vojnem in izrednem stanju, kar pomeni,

da povojnih pobojev ne moremo opravičevati s tem členom (URS).

V zvezi s povojnimi poboji so pomembni še nekateri členi URS (URS):

- 17. člen: Nedotakljivost človekovega ţivljenja,

- 18. člen: Prepoved mučenja,

- 21. člen: Varstvo človekove osebnosti in dostojanstva (»… Prepovedano je

vsakršno nasilje nad osebami, ki jim je prostost kakorkoli omejena, ter

vsakršno izsiljevanje priznanj in izjav.«),

- 23. člen: Pravica do sodnega varstva (»Vsakdo ima pravico, da o njegovih

pravicah in dolţnostih ter o obtoţbah proti njemu brez nepotrebnega

18 7. člen (Ni kazni brez zakona): »Nihče ne sme biti obsojen za katerokoli dejanje, izvršeno s storitvijo ali opustitvijo, ki ni bilo določeno kot kaznivo dejanje po domačem ali po mednarodnem pravu v času, ko je bilo storjeno. Prav tako se ne sme izreči stroţja kazen od tiste, ki jo je bilo mogoče izreči v času, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. Ta člen ni ovira za sojenje in kaznovanje oseb za kako storitev ali opustitev, ki je bila v času, ko je bila storjena, kazniva po splošnih pravnih načelih, ki jih priznavajo civilizirani narodi« (EKČPTS). 19 15. člen (Začasna omejitev pravic v primeru izrednega stanja): »Med vojno ali ob kaki drugi splošni nevarnosti, ki ogroţa ţivljenje naroda, sme vsaka visoka pogodbena stranka sprejeti ukrepe, s katerimi razveljavi svoje obveznosti iz te Konvencije v strogo omejenem obsegu, ki ga terjajo kritične razmere, ob pogoju, da ti ukrepi niso v nasprotju z njenimi drugimi obveznostmi po mednarodnem pravu …« (EKČPTS).

34

odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče

…«).

4.2 Kazenski zakonik

V osnovi gre pri povojnih pobojih za kaznivo dejanje umora, katerega pregon

pa danes ni mogoč zaradi instituta zastaranja. Pri opredelitvi kaznivega

dejanja v primeru povojnih pobojev je glede na pretečeni čas potrebno

upoštevati 95. člen (Nezastarljivost kaznivih dejanj), ki v 1. odstavku pravi,

da »kazenski pregon in izvršitev kazni ne zastarata za kazniva dejanja, za

katera se sme po tem zakoniku izreči kazen dosmrtnega zapora, za kazniva

dejanja iz 100. do 105. člena tega zakonika in tudi ne za tista kazniva

dejanja, za katera po mednarodnih pogodbah zastaranje ni mogoče« (Kazenski

zakonik [KZ-1], 2008).

Kazenski zakonik (KZ-1) v posebnem delu v štirinajstem poglavju (Kazniva

dejanja zoper človečnost) vsebuje več členov, s katerimi bi lahko opredelili

dogajanje na slovenskih tleh med in po koncu 2. svetovne vojne (KZ-1, 2008):

- 100. člen: Genocid20,

- 101. člen: Hudodelstva zoper človečnost21,

- 102. člen: Vojna hudodelstva22,

20 »Kdor ukaţe ali stori z namenom, da bi v celoti ali delno uničil neko narodnostno, etnično, rasno ali versko skupino, naslednja dejanja: pobijanje pripadnikov takšne skupine, povzročanje hudih telesnih poškodb ali okvar duševnega zdravja pripadnikom takšne skupine, naklepno izpostavljanje takšne skupine ţivljenjskim razmeram, ki naj privedejo do njenega popolnega ali delnega fizičnega uničenja, izvajanje ukrepov, ki preprečujejo rojstva v takšni skupini ...« (KZ-1, 2008). 21 Kdor ukaţe ali stori dejanja: umor, zasuţnjevanje, deportacija, zapor ali drug strog odvzem prostosti ob kršitvi temeljnih pravil mednarodnega prava, mučenje, preganjanje, prisilno izginotje oseb, ki pomeni prijetje, pridrţanje ali ugrabitev osebe po nalogu drţave ali politične organizacije /…/, ki potem takega odvzema prostosti ne prizna ali noče dati podatkov o usodi teh oseb ali o tem, kje so, z namenom odvzeti tem osebam pravno varstvo za daljši čas, apartheid, ki pomeni nečlovečna dejanja, podobna navedenim v tem členu, storjena v okviru institucionaliziranega reţima sistematičnega zatiranja in nadvlade ene rasne skupine nad kakšno drugo rasno skupino ali skupinami z namenom, da se ohrani tak reţim, in druga podobna nečloveška ravnanja (KZ-1, 2008). Ta člen je uporaben, v kolikor ţrtve opredelimo kot civilno prebivalstvo, ne omejuje pa dogajanja na določeno časovno obdobje (ni pomembno, ali gre za dogajanje med ali po vojni). 22 Kdor ukaţe ali stori vojna hudodelstva, ki so hude kršitve ţenevskih konvencij z dne 12. avgusta 1949 … (KZ-1, 2008).

35

- 103. člen: Agresija,

- 104. člen: Odgovornost vojaških poveljnikov in drugih nadrejenih23,

- 105. člen: Zdruţevanje in ščuvanje h genocidu, k hudodelstvom zoper

človečnost ali agresiji.

Najpomembnejše, najbolj očitno in hkrati najhujše dejanje, ki so ga izvršili

storilci povojnih pobojev, je kaznivo dejanje genocida.

Za storitev kaznivega dejanja genocida je potreben namen, da se v celoti ali

delno uniči neko narodnostno, etnično, rasno ali versko skupino, kar lahko

predstavlja problem pri dokazovanju. Ţrtve povojnih pobojev teţko uvrstimo v

katero izmed zgoraj naštetih skupin (šlo je za nasprotnike novega reţima,

njihove sorodnike in druge, ki so kakorkoli omejevali novo oblast), zato se

opremo na 2. točko člena, ki določi kot kaznivo dejanje, storjeno zaradi

»prepoznavne lastnosti skupine ali skupnosti, in sicer zaradi političnih, rasnih,

narodnih, kulturnih, verskih razlogov …« (KZ-1, 2008).

Glede pravne opredelitve povojnih pobojev pa med znanstveniki ni

doseţenega konsenza. Klemenčič pravi, da gre v primeru povojnih pobojev na

slovenskem ozemlju za hudodelstvo proti človečnosti, v sociološkem kontekstu

za »politocid«. Šele prvi slovenski kazenski zakonik leta 1994 je definicijo

genocida v 2. odstavku razširil tudi na dejanja proti socialnim in političnim

skupinam. Mednarodno-pravno to naj ne bi bilo korektno, saj slovensko pravo

nima pravice spreminjati definicije genocida iz Konvencije o preprečevanju in

kaznovanju genocida, čeprav so podobno storile tudi nekatere druge drţave

(H. Ţerdin, 2005).

V začetku policijskega preiskovanja povojnih pobojev je veljal prejšnji

Kazenski zakonik, ki je kot kazniva (nezastarljiva) opredeljeval dejanja

genocida (373. člen), vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike (376. člen) in

zdruţevanja in ščuvanja h genocidu in vojnim hudodelstvom (378. člen).

23 Vojaški poveljnik se kaznuje za kazniva dejanja iz 100.-103. člena, ki so jih storile enote pod njegovim poveljstvom in nadzorom … (KZ-1, 2008).

36

Zaradi prepovedi retroaktivnosti KZ-1 ni mogoče neposredno uporabiti, ampak

temelj za kaznivost predstavljajo pogodbe mednarodnega prava.

4.3 Mednarodno humanitarno pravo

Mednarodno humanitarno pravo (MHP), znano tudi kot pravo oboroţenih

konfliktov ali vojno pravo, je namenjeno lajšanju posledic oboroţenih

konfliktov z zaščito tistih, ki ne sodelujejo (več) v konfliktu (civilisti, vojni

ujetniki in drugi pridrţani ter poškodovani in bolni), ter z urejanjem sredstev

in metod vojne. Drţave so dolţne spoštovati pravila MHP, h katerim so

zavezane s pogodbo ali ki so del običajnega mednarodnega prava (Smernice

Evropske unije o spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnegaprava

[MHP], 2005; Groome, 2001).

Glavne konvencije MHP so haaški pravilnik iz leta 1907, štiri ţenevske

konvencije iz leta 1949 in njihova dodatna protokola iz leta 1977. Haaški

pravilnik in večina določb ţenevskih konvencij in dodatnih protokolov iz leta

1977 so splošno priznani kot običajno pravo (MHP, 2005).

IV. Haaška konvencija o zakonih in običajih vojne na kopnem iz leta 1907, ki

je ţe v tistem času veljala za običajno mednarodno pravo, vsebuje generalno

klavzulo, imenovano Martensova klavzula, ki je univerzalno pravilo

mednarodnega vojnega prava, s katerim pripadniki oboroţenih sil in civilno

prebivalstvo uţivajo popolno varstvo in vladavino načel mednarodnega prava

(Germadnik, 2008). Ta določba predstavlja temelj, na katerem lahko gradimo

dokazovanje, da so storilci povojnih pobojev vseh vrst nasprotnikov uresničili

znake kaznivega dejanja genocida iz 100. člena KZ-1 (v času začetka policijske

preiskave 2. in 1. odstavek 373. čl. KZ) (Jamnik, 2010).

37

4.3.1 Ženevske konvencije

- Ţenevska konvencija I o izboljšanju usode ranjenih in bolnih pripadnikov

oboroţenih sil na bojišču iz leta 1949

- Ţenevska konvencija II o izboljšanju usode ranjenih in bolnih pripadnikov

oboroţenih sil na morju iz leta 1949

- Ţenevska konvencija III o ravnanju z vojnimi ujetniki iz leta 1949

- Ţenevska konvencija IV o zaščiti civilnih oseb v času vojne iz leta 1949

- Dodatni protokol k ţenevskim konvencijam z dne 12. avgusta 1949 o zaščiti

ţrtev mednarodnih oboroţenih spopadov (Protokol I) iz leta 1977

- Ţenevski dodatni Protokol II k ţenevskim konvencijam z dne 12. avgusta 1949

o zaščiti ţrtev oboroţenih spopadov, ki nimajo mednarodnega značaja, iz leta

1977 (MHP, 2005).

I. in II. Ţenevska konvencija določata poseben poloţaj in zaščito ranjenim in

bolnim, ki jih šteje med kvalificirane vojne ujetnike, v nadaljevanju pa z

namenom zagotovitve učinkovitega in primernega varstva ranjenih in bolnih

ureja tudi poseben poloţaj zdravstvenih skupin in zavodov ter osebja, ki skrbi

za ranjene in bolne (Fister, 2004).

III. Ţenevska konvencija velja za osebe, ki spadajo k oboroţenim silam

vojskujočih se strani, ki jih sovraţnik zajame med vojnimi dejanji. Vojno

ujetništvo pomeni razoroţitev, vdajo in nezmoţnost bojevanja. Prepovedano

je raniti ali usmrtiti sovraţnika, ki nima več sredstev za obrambo in se je

predal. Vojni ujetnik ni več sovraţni vojak in dolguje pokorščino drţavi,

katere vojska ga je ujela. Vojni ujetniki po konvenciji uţivajo posebno varstvo

– vsakršno izvajanje nasilja nad njimi je prepovedano (Fister, 2004).

IV. Ţenevska konvencija se nanaša na civiliste, na vse osebe, ki med

spopadom ali okupacijo padejo pod oblast ene od okupacijskih sil, katere

drţavljani niso, ne vključuje pa drţavljanov drţave, ki ni podpisnica

konvencije (Maroša, 2003).

38

Ţenevske konvencije obvezujejo podpisnice, da spoštujejo obveznosti, ne

določajo pa sankcij za dejanja, zato je le-te potrebno prenesti v domače

pravo in jim določiti kazni. Republika Slovenija je ratificirala ţenevske

konvencije in oba dopolnilna protokola z Aktom o notifikaciji nasledstva po

Socialistični federativni republiki Jugoslaviji marca 1992 (Fister, 2004).

4.4 Zakoni, ki urejajo delo z grobišči

4.4.1 Zakon o kazenskem postopku

Kadar pride do odkritja neznanega grobišča, mora policija postopati po 148.

členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki v prvem odstavku pravi, da »če

so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se

storilec preganja po uradni dolţnosti, mora policija ukreniti potrebno, da se

izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleţenec ne skrije ali ne

pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti,

ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti

koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka«. Za izvršitev teh nalog ima

policija več pooblastil24, o ugotovljenih dejstvih in najdenih predmetih pa

napiše zapisnik ali uradni zaznamek (Zakon o kazenskem postopku [ZKP],

1994).

»Na podlagi zbranih obvestil sestavi policija kazensko ovadbo, v kateri navede

dokaze, za katere je izvedela pri njihovem zbiranju, priloţi tudi predmete,

skice, fotografije, poročila, zapise o tem, kaj je ukrenila in storila, uradne

zaznamke, izjave in drugo gradivo, ki utegne biti koristno za uspešno izvedbo

postopka. Če policija naknadno izve za nova dejstva, dokaze ali sledove

24 Zahtevati sme potrebna obvestila od oseb; opraviti potreben pregled prevoznih sredstev, potnikov in prtljage; za nujno potreben čas omejiti gibanje na določenem prostoru; ukreniti, kar je potrebno v zvezi z ugotavljanjem istovetnosti oseb in predmetov; razpisati iskanje osebe in stvari, ki se iščejo; v navzočnosti odgovorne osebe opraviti pregled določenih objektov in prostorov podjetij in drugih pravnih oseb in pregledati določeno njihovo dokumentacijo ter ukreniti in storiti drugo, kar je potrebno (ZKP, 1994).

39

kaznivega dejanja, mora zbrati potrebna obvestila in poslati o tem drţavnemu

toţilcu poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe« (148/9 ZKP, 1994).

Ko obstaja utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, policija zoper

znanega ali neznanega storilca poda ovadbo drţavnemu toţilcu, ki lahko

ovadbo zavrţe (če ne gre za kaznivo dejanje), jo vrne policiji (če ni dovolj

dokazov za začetek kazenskega postopka) ali ovadbo sprejme in od

preiskovalnega sodnika pristojnega sodišča zahteva uvedbo preiskave. Ko

preiskovalni sodnik prejme zahtevo za preiskavo, pregleda spise in če se

strinja z uvedbo preiskave, izda sklep o preiskavi in s tem se začne kazenski

postopek. Preiskavo vodi preiskovalni sodnik, ki odredi izvršitev preiskovalnih

dejanj, ki so nujno potrebna za uspešno izvedbo postopka25. Preiskava se

opravi samo glede tistega kaznivega dejanja in zoper tistega obdolţenca, na

katerega se nanaša sklep o preiskavi26 (ZKP, 1994).

Po končani preiskavi pošlje sodnik spise drţavnemu toţilcu, ki mora na podlagi

ugotovljenih dejstev v petnajstih dneh predlagati dopolnitev preiskave, vloţiti

obtoţnico ali odstopiti od pregona. Če dokazi, ki jih je bilo mogoče zbrati, ne

zadostujejo dokaznim normam, na podlagi katerih bi bilo mogoče začeti

kazenski pregon zoper določene osebe, ki so sodelovale pri nastanku grobišča,

drţavni toţilec oziroma preiskovalni sodnik ustavita kazenski pregon. V tem

primeru je policijsko in toţilsko delo do pridobitve novih dejstev zaključeno

(ZKP, 1994). Od tega trenutka naprej je mogoče na najdenih grobiščih

postopati po Zakonu o vojnih grobiščih.

25 Obseg potrebnih posegov (ekshumacije, izkopavanja in drugo) in preiskovalnih dejanj (identifikacija) določi pristojno sodišče na predlog drţavnega toţilca (28/4 Zakon o vojnih grobiščih [ZVG], 2003). 26 Če se med preiskavo izkaţe, da je treba postopek razširiti na drugo osebo ali dejanje, preiskovalni sodnik o tem obvesti drţavnega toţilca (ZKP, 1994).

40

4.4.2 Zakon o vojnih grobiščih

V kolikor ne pride do sodne odreditve izkopa grobišča, je od leta 2003 dalje

izkop moţen po Zakonu o vojnih grobiščih, ki mora biti izveden skladno z

Zakonom o varstvu kulturne dediščine. Sedmi odstavek 28. člena Zakona o

vojnih grobiščih določa, da »za ţe evidentirana grobišča, kjer obstoj

posmrtnih človeških ostankov ni dokazan, se pa utemeljeno domneva njihov

obstoj, lahko Ministrstvo za delo, druţino in socialne zadeve izda dovoljenje

za izvedbo postopkov ugotavljanja obstoja vojnega grobišča. Ministrstvo o tem

predhodno obvesti policijo in drţavno toţilstvo« (ZVG, 2003).

4.4.3 Zakon o varstvu kulturne dediščine

Prikrita grobišča povojnih pobojev so po Zakonu o varstvu kulturne dediščine

od sprejetja zakona leta 2008 umeščena med objekte varovanja v smislu

kulturne dediščine. 3. člen Zakona o varstvu kulturne dediščine uvršča prikrita

grobišča med arheološke ostaline27 in vsakršni poseg vanje mora biti v skladu s

pogoji za raziskavo in odstranitvijo arheoloških plasti - zadostiti mora

Metodologiji, ki jo je Vladna komisija sprejela leta 2006. Raziskava in

odstranitev arheološke ostaline se dovolita s kulturnovarstvenim soglasjem, ki

ga izda minister. Raziskavo in odstranitev opravi oseba, ki je strokovno

usposobljena za izvajanje arheoloških raziskav, postopek pa ves čas nadzoruje

pristojna organizacija (Jamnik, v tisku; Zakon o varstvu kulturne dediščine

[ZVKD-1], 2008).

27 »Arheološke ostaline so vse stvari in vsakršni sledovi človekovega delovanja iz preteklih obdobij na površju, v zemlji in vodi, katerih ohranitev in preučevanje prispevata k odkrivanju zgodovinskega razvoja človeštva in njegove povezanosti z naravnim okoljem, za katere sta glavni vir informacij arheološko raziskovanje ali odkritja in za katere je mogoče domnevati, da so pod zemljo ali pod vodo vsaj 100 let in da imajo lastnosti dediščine. Arheološke ostaline so tudi stvari, povezane z grobišči, določenimi na podlagi predpisov o vojnih grobiščih, in z vojno, skupaj z arheološkim in naravnim kontekstom, ki so bile pod zemljo ali pod vodo vsaj 50 let. Strokovno identificirane in registrirane arheološke ostaline postanejo dediščina« (ZVKD-1, 2008).

41

4.5 Zakoni, ki urejajo postopanje z arhivskim gradivom

Arhivsko gradivo po zakonu nastane takrat, ko ga ustvarjalec oziroma imetnik

odbere iz dokumentarnega gradiva in izroči pristojnemu arhivu (Ţumer, 2011).

V izjavi za javnost 3. februarja 2011 glede arhivskih dokumentov SDV je

zapisano: »Sova ne ţeli ne skrivati ne prikrivati podatkov, ki jih vsebujejo

arhivi SDV. Nasprotno – Sova je drţavni organ demokratične slovenske drţave

ter deluje v interesu te drţave in njenih drţavljanov. Zato agencija nikakor ne

nasprotuje javni dostopnosti tistega dela arhivskega gradiva SDV, na podlagi

katerega se lahko demistificira in razkrije idejnopolitično motivirano

delovanje SDV na notranjepolitičnem področju. Agencija ni nikoli imela in tudi

sedaj nima zadrţkov glede javne dostopnosti arhivskega gradiva SDV, ki se

nanaša na ta segment delovanja SDV (proti »notranjemu sovraţniku«,

“meščanski desnici”, alternativnim gibanjem itd.). Vse očitke in namigovanja,

da Sova v zvezi s tem poskuša karkoli skriti ali prikriti, zato ostro zavračamo.

Ob tem pa se agencija ves čas zaveda pomembnosti in s tem občutljivosti

podatkov v arhivskem gradivu SDV, ki se nanašajo izključno na njeno

obveščevalno in protiobveščevalno delovanje v povezavi s tujino v korist

slovenskih interesov. /…/ Del arhivskega gradiva SDV, ki se hrani v prostorih

Sove, je ţe bil predan Arhivu RS, vendar je zaradi pomanjkanja ustreznih

prostorov Arhiva RS, kjer bi bilo mogoče urediti varnostno območje v skladu z

zahtevanimi varnostnimi standardi, še ločeno shranjeno v prostorih agencije.

Sova s tem arhivskim gradivom ne razpolaga niti do njega prosto ne dostopa«

(Vlada RS, 2011a).

Zakon o Sovi leta 1999 v 55. členu naloţi Sovi predajo vsega arhivskega

gradiva bivše SDV Arhivu RS v času 1 leta. Sova je arhivsko gradivo sicer začela

postopoma predajati Arhivu RS ţe v letu 1991. Na začetku se je predajalo

starejše gradivo, od leta 2004 do 2008 pa gradivo iz obdobja po letu 1970,

katerim je izročitelj določil roke nedostopnosti in pogoje uporabe (vpogled

moţen v znanstvene namene ali ob izraţenem pravnem interesu), hranijo pa

se v prostorih Sove (Arhiv RS, 2011).

42

S sprejetjem novega Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva

ter arhivih (ZVDAGA) leta 2006 se odpravijo omejitve dostopa do gradiva

nekdanje SDV. 40. člen ZVDAGA v prvem odstavku določa, da morajo

javnopravne osebe pristojnemu arhivu izročiti tudi arhivsko gradivo, ki

vsebuje osebne podatke, vključno z občutljivimi osebnimi podatki, tajne

podatke, ki jih določijo v skladu z zakonom o tajnih podatkih, ter drugo tajno

oziroma zaupno gradivo v skladu z drugimi predpisi. Šesti odstavek 40. člena

nadalje določa, da je javnopravna oseba, ki izroči arhivsko gradivo

pristojnemu arhivu, dolţna gradivo označiti z ustreznimi roki nedostopnosti

ter v izročitvenem zapisniku posebej navesti morebitne roke nedostopnosti.

Omejitve dostopnosti določajo na dokumentarnem oziroma arhivskem gradivu

izključno ustvarjalci gradiva, v tem primeru Sova (Ţumer, 2011).

101. člen ZVDAGA nalaga uskladitev rokov nedostopnosti arhivskega gradiva s

65. členom, ki določa roke nedostopnosti arhivskega gradiva, in sicer:

»(1) Javno arhivsko gradivo, ki vsebuje podatke, ki se nanašajo na drţavno in

javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ali obveščevalno in varnostno

dejavnost drţave ter njene gospodarske interese ter poslovne in davčne

skrivnosti in katerih razkritje nepoklicani osebi bi lahko povzročilo škodljive

posledice za varnost drţave in drugih oseb ter njihove interese, postane

dostopno za uporabo praviloma najkasneje 40 let po nastanku.

(2) Javno arhivsko gradivo, ki vsebuje občutljive osebne podatke (podatki o

rasnem, narodnem ali narodnostnem poreklu, političnem, verskem ali

filozofskem prepričanju, članstvu v politični stranki in sindikatu,

zdravstvenem stanju, spolnem ţivljenju, vpisu ali izbrisu v ali iz kazenske

evidence, ki se vodijo na podlagi zakona, ki ureja prekrške, biometrične

značilnosti, če je z njihovo uporabo mogoče določiti posameznika v zvezi s

kakšno od prej navedenih okoliščin), postane dostopno za uporabo 75 let po

svojem nastanku ali deset let po smrti osebe, na katero se nanaša, če je

datum smrti znan, če ni z drugimi predpisi drugače določeno.

(3) Arhivsko gradivo, nastalo pred konstituiranjem Skupščine Republike

Slovenije 17. maja 1990, ki se nanaša na nekdanje druţbenopolitične

organizacije (npr. Zveza komunistov Slovenije, Socialistična zveza delovnega

43

ljudstva, Zveza sindikatov Slovenije, Zveza socialistične mladine Slovenije,

Zveza zdruţenj borcev NOV Slovenije, Zveza rez