diplomsko delo - core.ac.uk · kulturo rimljanov. v več stoletij dolgem razvoju je rimska...

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

DIPLOMSKO DELO

Nina Kojc

Maribor, 2016

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

Diplomsko delo

BIVALNI PROSTORI RIMLJANOV

Graduation thesis

HOUSING IN ANCIENT ROME

Mentor: Kandidatka:

doc. dr. Aleš Maver Nina Kojc

Maribor, 2016

Lektor: doc. dr. Aleš Maver, prof. slovenskega jezika

Prevajalka: Urška Hauptman, prof. slovenskega jezika in univerzitetna

diplomirana prevajalka in tolmačinja za angleški jezik

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Alešu Mavru za strokovne napotke pri pisanju

diplomskega dela in lektoriranje.

Zahvaljujem se svojim staršem, ki so me spodbujali ves čas študija.

Še posebej pa se zahvaljujem Urošu, ker je verjel vame in mi stal ob strani.

Koroška cesta 160 2000 Maribor, Slovenija

IZJAVA

Podpisana Nina Kojc, rojena 23.09.1984, študentka Filozofske fakultete Univerze

v Mariboru, študijski program zgodovina in sociologija, izjavljam, da je

diplomsko delo z naslovom Bivalni prostori Rimljanov pri mentorju doc. dr.

Alešu Mavru avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

Zgornja Kungota, 29.05.2016

_________________________________

(podpis študentke)

POVZETEK

Diplomsko delo z naslovom Bivalni prostori Rimljanov predstavlja stanovanjsko

kulturo Rimljanov. V več stoletij dolgem razvoju je rimska arhitektura razvila več

tipov stanovanjskih stavb. Predstavljena so skromna bivališča iz obdobja

nastajanja rimske države, ki so se nato pod etruščanskim in grškim vplivom

razvila v izredno udobno atrijsko hišo, domus, ki je bila značilna rimska družinska

hiša. Naraščanje števila prebivalstva v Rimu in omejen prostor znotraj obzidja sta

prisilila Rimljane v iskanje drugačne oblike stanovanjskih stavb. Rešitev je

predstavljala gradnja v višino, ki je zavzemala manj prostora. Nastala je insula,

večstanovanjska najemniška stavba, ki je bila zaznamovana s slabo gradnjo in

slabimi bivalnimi razmerami. Na obrobjih mest so bogati meščani gradili

počitniške vile, imenovane villa urbana, na podeželju pa samooskrbne villae

rusticae. Najvišjo stopnjo stanovanjske kulture so predstavljale rimske palače. V

diplomskem delu je predstavljena tudi gradbena tehnika Rimljanov. Rimljani so

skladno s širjenjem svojega imperija na osvojenih območjih ustanavljali nova

mesta, katerih glavna značilnost je bila pravokotna parcelacija. To novost so

prinesli tudi na slovensko ozemlje. Odkriti sledovi rimske dobe tudi pri nas kažejo

na raznolikost stanovanjske kulture, ki je bila pogojena s premoženjskim statusom

lastnika.

KLJUČNE BESEDE: Rimljani, domus, insula, villa rustica, palača, rimska mesta

ABSTRACT

The graduation thesis entitled Housing in ancient Rome presents the Roman

housing culture. In several centuries the Roman architecture developed different

types of residential buildings. Modest housing from the period of the beginning of

the Roman Empire is presented, which evolved by the Etruscan and Greek

influence into an extremely comfortable atrium house, domus, which became a

typical Roman home. The increase of Roman population and limited space inside

the city walls forced the Romans to search for different types of residential

buildings. The solution was building in height, which covered less space. The

result of that was the insula, rental apartment building, which was marked by

insufficient construction and terrible housing conditions. At the verge of the city

the rich citizens built holiday villas, called villa urbana and in the rural areas self-

subsistent villae rusticae. The highest level of housing culture was the Roman

palace. In the graduation thesis the Roman building technique is also presented.

Along with the spread of the Empire, the Romans created new cities in concurred

areas and their main characteristics was rectangular land subdivision. This

innovation was also brought to Slovene territory. The excavated traces of the

Roman era in our country show the diversity of their housing culture, which was

related to the financial status of the owner.

KEY WORDS: the Romans, domus, insula, villa rustica, palace, Roman cities

i

VSEBINA

1 UVOD ............................................................................................................. 1

2 NAMEN .......................................................................................................... 2

3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE ...................................................................... 2

4 METODOLOGIJA .......................................................................................... 2

4.1 RAZISKOVALNE METODE ................................................................. 2

4.2 UPORABLJENI VIRI .............................................................................. 3

5 BIVALIŠČA ZGODNJIH RIMLJANOV ...................................................... 4

6 TIPI RIMSKIH BIVALIŠČ ............................................................................ 7

6.1 DOMUS .................................................................................................... 7

6.1.1 SPREJEMNI DEL DOMUSA .......................................................... 9

6.1.2 DRUŽINSKI DEL DOMUSA ........................................................ 12

6.1.3 GRETJE IN OSKRBA Z VODO .................................................... 15

6.2 INSULA ................................................................................................. 16

6.2.1 TEŽAVE STANOVALCEV V INSULI ......................................... 19

6.3 VILLA RUSTICA .................................................................................. 22

6.4 RIMSKE PALAČE ................................................................................ 24

6.4.1 PALAČA FLAVIJCEV (DOMUS AUGUSTANA) ...................... 25

6.4.2 DIOKLECIJANOVA PALAČA ..................................................... 26

6.4.3 HADRIJANOVA VILA ................................................................. 27

7 OPREMA BIVALNIH PROSTOROV ......................................................... 30

8 GRADBENA TEHNIKA RIMLJANOV ...................................................... 34

8.1 ZIDOVI .................................................................................................. 34

8.2 STREHA ................................................................................................ 36

8.3 OKNA IN VRATA ................................................................................ 36

ii

8.4 VRTOVI ................................................................................................. 37

9 RIMSKA NASELJA ..................................................................................... 39

9.1 ETRUŠČANSKI VPLIVI ...................................................................... 39

9.2 NASTANEK MESTA RIM ................................................................... 40

9.3 USTANAVLJANJE NOVIH MEST ...................................................... 41

10 RIMSKA NASELJA NA SLOVENSKEM .................................................. 45

10.1 EMONA .............................................................................................. 45

10.2 POETOVIO ........................................................................................ 48

10.3 MANJŠA RIMSKA NASELJA ......................................................... 50

10.4 PODEŽELSKA NASELJA ................................................................ 51

11 RIMSKE HIŠE NA SLOVENSKEM ........................................................... 53

11.1 VILLA RUSTICA NA SLOVENSKEM ............................................ 57

11.1.1 VILLA RUSTICA V MARIBORU ................................................ 59

12 SKLEP .......................................................................................................... 62

13 VIRI IN LITERATURA ............................................................................... 64

13.1 VIRI .................................................................................................... 64

13.2 LITERATURA ................................................................................... 64

13.3 ELEKTRONSKI VIRI ........................................................................ 65

iii

KAZALO SLIK

Slika 1: Romulova koča .......................................................................................... 4

Slika 2: Tloris zgodnje rimske hiše ......................................................................... 5

Slika 3: Tloris grško–rimske hiše ............................................................................ 6

Slika 4: Domus (Pansova hiša v Pompejih) ............................................................ 8

Slika 5: Atrium tetrastylon .................................................................................... 11

Slika 6: Restavriran peristylium v hiši družine Vetijcev (Vetti) v Pompejih ....... 13

Slika 7: Hypocaustum ........................................................................................... 16

Slika 8: Rekonstrukcija petnadstropne insule v Ostiji .......................................... 17

Slika 9: Javno stranišče v mestu Tuga v Afriki .................................................... 21

Slika 10: Villa Rustica (idejna rekonstrukcija) ..................................................... 23

Slika 11: Domus Augustana leta 96, Rim ............................................................. 26

Slika 12: Rekonstrukcija Dioklecijanove palače................................................... 26

Slika 13: Model Hadrijanove vile ......................................................................... 28

Slika 14: Lectus ..................................................................................................... 30

Slika 15: Sella in solium ....................................................................................... 31

Slika 16: Candelabrum in lampadarium ................................................................ 32

Slika 17: Opus quadratum ..................................................................................... 35

Slika 18: Opus caementicium................................................................................ 35

Slika 19: Rekonstrukcija strešne kritine ................................................................ 36

Slika 20: Zemljevid antičnega Rima ..................................................................... 41

Slika 21: Shema vojaškega tabora (po Polibiju) ................................................... 42

Slika 22: Modularna rekonstrukcija Emone .......................................................... 46

Slika 23: Največji obseg Petovione v 2. in 3. stoletju ........................................... 49

Slika 24: Insula na Jakopičevem vrtu.................................................................... 54

Slika 25: Poskus rekonstrukcije rimske stavbe na Zg. Bregu v Petovioni ............ 55

Slika 26: Idejna rekonstrukcija villae rusticae v Radvanju ................................... 60

1

1 UVOD

Stanovanjska kultura Rimljanov je bila zelo raznolika. Bivalni prostori, ki so se

izoblikovali pod vplivom Etruščanov in Grkov, so se najmočneje razlikovali po

kvaliteti bivanja, ki so jo nudili stanovalcem.

V uvodnem delu diplomskega dela bom okvirno predstavila, kako je potekal

razvoj bivališč od prvotnih okroglih koč do njihove najbolj razvite oblike. V

nadaljevanju bom opisala tipe rimskih bivališč ter prednosti ali slabosti, s katerimi

so se srečevali stanovalci. Najbolj tipična oblika bivalnih prostorov Rimljanov je

bila družinska hiša, domus, iz katere so se razvile palače in tudi podeželske villae

rusticae. Nasproti udobju teh bivališč pa stoji insula, večstanovanjski najemniški

blok. V sedmem poglavju se bom posvetila še notranji opremi bivališč.

Hkrati z razvojem bivalnih prostorov se je nujno izpopolnjevala gradbena tehnika

Rimljanov, ki je prinesla nekaj novosti, katerih uporabo lahko zasledimo še danes.

Zato je naslednje poglavje namenjeno prikazu načina gradnje bivališč.

Že Etruščani, ki so imeli velik vpliv na rimsko arhitekturo, so težili k

ustanavljanju mest. Rimska mesta so se razlikovala po nastanku, tlorisni zasnovi

ter statusu, ki so ga imela znotraj imperija. V devetem poglavju bom predstavila

razliko med raščenim mestom in tlorisno pravilnim urbs quadrata ter vzroke za

ustanavljanje novih mest.

Rimski imperij se je razširil tudi na naše ozemlje, zato bom nadalje opisala nekaj

rimskih naselij na Slovenskem. Rimljani so k nam prinesli pravokotno parcelacijo,

komunalno ureditev mest in seveda nove tehnike gradnje mest in posameznih

stavb, tudi stanovanjskih.

Materialni viri, ki so jih odkrili med izkopavanji, pričajo o stanovanjski kulturi

slovenskega ozemlja v času rimske poselitve. Najdeni so bili ostanki insule,

domusa in podeželskih vil. Ruševine ene od teh so odkrili tudi v Mariboru, in

sicer gre za villo rustico v Radvanju.

2

2 NAMEN

Namen diplomskega dela je opisati bivalne prostore Rimljanov, njihov videz,

prostorsko razporeditev ter notranjo opremo. S pomočjo literature in virov bom

opisala še razvoj in ureditev rimskih naselij.

Prav tako želim s pomočjo virov in literature ugotoviti, kako so nastajale in se

razvijale rimske naselbine na slovenskem ozemlju, in predstaviti takratno

stanovanjsko kulturo.

3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE

Predpostavljam, da so na rimsko arhitekturo in nastanek mest imeli velik vpliv

Etruščani. Na novo osvojenih območjih so najprej nastali vojaški tabori, iz katerih

so se nato razvila civilna mesta.

Pri pisanju naloge bom izhajala tudi iz predpostavke, da so se bivalni prostori

razlikovali glede na premoženje stanovalca, njegovega statusa v družbi in glede na

lokacijo bivališča, v mestu ali podeželju.

4 METODOLOGIJA

4.1 RAZISKOVALNE METODE

Diplomska naloga bo teoretično delo in za dosego namena diplomskega dela bom

uporabila naslednje metode:

deskriptivno metodo: opisovanje dejstev, odnosov, procesov brez

vzročnega razlaganja;

komparativno metodo: primerjanje dejstev, odnosov in procesov z

namenom, da se razkrijejo podobnosti in razlike;

zgodovinsko metodo: proučevanje bližnje ali daljne preteklosti z

opisovanjem in vzročno razlago;

metodo analize in sinteze: razčlenjevanje sestavljenih pojavov, sodb

zaključkov na njihove sestavne dele in obravnavanje teh delov glede na

3

druge oziroma na celoto ter združevanje enostavnih miselnih vsebin v

sestavljene ali enkratne celote vzajemno povezanih delov.

4.2 UPORABLJENI VIRI

Pri nastajanju diplomskega dela bom preučila predvsem obstoječo strokovno

literaturo, v manjši meri tudi pisne vire iz antike, ki jih bom uporabljala v

prevodih.

4

5 BIVALIŠČA ZGODNJIH RIMLJANOV

Primitivna rimska hiša izhaja iz časa preprostega kmečkega življenja, ko so vsi

člani gospodinjstva živeli skupaj v enem samem velikem prostoru. V njem so

kuhali, jedli, opravljali vsa notranja opravila, opravljali daritve bogovom itd.

Ponoči so del prostora spraznili in si tam pripravili ležišča. Ta bivališča niso imela

dimnika. Dim je uhajal skozi luknjo v strehi. Ker niso imeli oken, je bila ta luknja

edini vir svetlobe. Nasproti vrat je bil prostor, rezerviran za starše. V središču je

bilo ognjišče, na katerem je mati pripravljala obroke. V njegovi bližini pa so stali

pripomočki, ki jih je uporabljala za predenje in tkanje. Dragocenosti je gospodar

shranjeval v skrinji (arca).1

Slika 1: Romulova koča

(Vir: http://www.perseus.tufts.edu/hopper/text?doc=Perseus:text:1999.04.0062:entry=domus-harpers, pridobljeno

29.04.2016)

Najzgodnejša oblika hiše iz časa nastajanja Rima so bile okrogle koče, krite s

slamo. Primer je tradicionalna Romulova koča na Palatinu (slika 1). Okrogla

oblika izhaja iz Vestinega svetišča. Njeno čaščenje je potekalo okrog ognjišča v

podobnih kočah. Iz okrogle oblike se je razvila ovalna in nato pravokotna. Zunanji

videz je prikazan v etruščanskih pogrebnih žarah. Osnovni tloris hiše je bil

pravokoten in ni imel predelnih sten.2

1 Harold Whetstone Johnston, The Private Life of the Romans (dalje: Johnston, The Private Life of

the Romans). Pridobljeno 21.04.2016, http://www.forumromanum.org/life/johnston_6.html. 2 Salmedin Mesihović, Orbis Romanvs, Udžbenik za historiju klasične rimske civilizacije (dalje:

Mesihović, Orbis Romanvs), samozaložba, Sarajevo 2015, str. 1104. Pridobljeno 21.04.2016,

https://books.google.si/books?id=7rjxBwAAQBAJ&lpg=PR3&ots=JrPTqQucvC&dq=Orbis%20R

omanvs&hl=sl&pg=PR6#v=onepage&q=Orbis%20Romanvs&f=false.

5

V času zgodnje rimske republike je bila najpogostejša skromna koča, zgrajena iz

lesa in blata. Te hiše so bile pritlične in pokrite s slamo ali lesenimi letvicami.

Središče je predstavljal kvadratni prostor, nad katerim se je nahajala strešna

odprtina (compluvium), ki je tudi tukaj služila za uhajanje dima in kot vir

svetlobe. V primeru dežja so compluvium lahko pokrili s pokrovom

(cavumaedium). Deževnica se je zbirala v bazenu (impluvium), ki je bil

neposredno pod odprtino. Ta prostor je bil zgodnja oblika atrija in je bil velikega

pomena za stanovalce, saj se je v njem odvijalo vse njihovo življenje. Tam so

kuhali in tudi jedli. V njem so se nahajali ognjišče, družinske svetinje ter svetišče

hišnih božanstev in prednikov. V atriju je gospodar sprejemal svoje goste,

gospodinja pa predla volno. Drugih prostorov v hiši ni bilo. Na najvidnejšem

mestu je stala velika lesena skrinja z bronastimi ali železnimi obroči. Bila je

pritrjena v tla, da je niso mogli ukrasti. V njej so shranjevali dokumente, račune,

denar in druge dragocenosti.3

V teku razvoja italsko–rimskega sveta od 5. stol. pr. Kr. naprej se je hkrati

spreminjala notranjost hiše. Središče je še vedno predstavljal atrium, okrog njega

pa so nastajali zasebni prostori (slika 2). Bili so povezani z atrijem, saj jim je

predstavljal edini dovod zraka in svetlobe.4

Slika 2: Tloris zgodnje rimske hiše

(Vir: http://www.forumromanum.org/life/johnston_6.html, pridobljeno 21.04.2016)

3 Mesihović, Orbis Romanvs, str. 1089–1090.

4 Prav tam.

6

Politične in ekonomske spremembe v 2. stol. pr. Kr. so se odražale tudi v

notranjosti posameznih stanovanjskih zgradb in v zunanjem videzu mesta.

Osnovni tloris hiše je ostal bolj kot ne enak, pričeli pa so graditi hiše v dveh ali

treh nadstropjih. V hiši bogatejših Rimljanov (domus) sta se prepletala dva sloga

gradnje. Prvi je bil etruščanski tip hiše z atrijem, drugi pa grško–helenistični tip

(slika 3).5

Slika 3: Tloris grško–rimske hiše


Od Grkov so prevzeli peristylium, nepokrito dvorišče na zadnji strani hiše. Odprt

prostor je bil obdan s stebri, posajen z rožami, drevesi in grmičevjem, na sredini

pa je navadno imel fontano. Okrog peristila so se nahajale sobe.6 V 2. stol. pr. Kr.

se je domus razvil do oblike, ki je opisana v naslednjem poglavju.7

5 Mesihović, Orbis Romanvs, str. 1091.

6 Johnston, The Private Life of the Romans.

7 Mesihović, Orbis Romanvs, str. 1091.

7

6 TIPI RIMSKIH BIVALIŠČ

V več stoletij dolgem razvoju je rimska arhitektura razvila več tipov stanovanjskih

stavb. Značilna rimska družinska hiša se je imenovala domus. Ta tip hiše

imenujemo tudi atrijska ali pompejanska hiša, saj so najbolje ohranjene

izkopanine našli ravno v Pompejih. Iz domusa so se razvile vile in palače, ki so

dosegale najvišjo stopnjo bivalne kulture v antičnem svetu. H kvaliteti bivanja so

pripomogli tehnični dosežki, kot so kopalnice, sanitarije, kanalizacija in talno

gretje. Popolno nasprotje pa so predstavljale insule, večnadstropne stanovanjske

stavbe, v katerih so bile zelo slabe bivalne razmere.8

Domus je bila dolgo obdobje najznačilnejša rimska hiša, ki je zavzemala

razmeroma veliko prostora. Ker se je z večanjem števila prebivalstva v Rimu

pojavila stanovanjska stiska, so domus v veliki meri izrinile insule. Stavbna

zemljišča v Rimu so bila zelo omejena, zato je bila gradnja insul, ki so ponekod

imele tudi sedem nadstropij, zelo dobra rešitev. Za razliko od insul domus ni bil

višji od dveh ali treh nadstropij.9 Regionariji

10 navajajo, da je bilo v 2. stoletju po

Kr., ko bi naj bila rast prebivalstva najživahnejša, v mestu 1797 patricijskih hiš

tipa domus ter 46 602 najemniških stavb insul.11

6.1 DOMUS

Domus je bil družinska hiša. Čeprav v nekaterih potezah spominja na grško hišo,

so bili Etruščani tisti, ki so naučili Rimljane zidati hiše po pravokotnem tlorisu.12

Domus je s svojimi helenističnimi elementi izpopolnil staro etruščansko hišo,

katere tloris je bil pravokoten. Sredi hiše je bil atrij, okoli njega pa bivalni

prostori. V primerjavi z etruščansko hišo je bil domus podaljšan v globino (slika

8 Jože Marinko, Antična arhitektura (dalje: Marinko, Antična arhitektura), Družina, Ljubljana

1997, str. 304. 9 Velike kulture sveta, I. knjiga, Egipt – Helada – Rim – Bizanc (dalje: Velike kulture sveta),

Mohorjeva založba, Celovec–Ljubljana–Dunaj 1999, str. 397–399. 10

Regionariji, še posebej najstarejši, imenovan Notitia Dignitatum, so glavni vir informacij o

rimski administrativni organizaciji v poznem 4. in 5. stol. po Kr. (Vir:

http://www.britannica.com/topic/Notitia-Dignitatum; pridobljeno: 21.04.2016). 11

Jerome Carcopino, Rim na vzponu cesarstva (dalje: Carcopino, Rim na vzponu cesarstva),

Modrijan, Ljubljana 2001, str. 27. 12

Velike kulture sveta, str. 397.

8

4). Hiša je bila obrnjena navzven, torej na ulico, brez oken, imela je samo

preprosta vrata.13

Slika 4: Domus (Pansova hiša v Pompejih)

(Vir: Marinko, Antična arhitektura)

Levo in desno od vhoda so bile trgovine ali delavnice, imenovane tabernae, ki so

bile dostopne samo s ceste. Hiša je bila razdeljena na tri dele: poslovni, družinski

in gospodarski del. Sprejemni oziroma poslovni del sestavljajo prostori okoli

atrija in se zaključuje s sprejemnico, tablinum. V nadaljevanju sprejemnega dela

je družinski del, ki ima v sredini peristylium, pravokoten zunanji prostor.

13

Marinko, Antična arhitektura, str. 305.

9

Obdajajo ga sobe, jedilnica, kuhinja ter pomožni prostori. Če je bila parcela

dovolj velika, so imeli tudi vrt, xystus.14

6.1.1 SPREJEMNI DEL DOMUSA

Mestne hiše so bile grajene v liniji z ulico. V revnejših hišah so bila vrata v atrium

vgrajena v zunanji zid in so bila ločena od ulice samo za širino praga, medtem ko

so v premožnejših domusih imeli imenitnejše vhode.15

Pred vhodnimi vrati so

imeli odprt prostor, odmaknjen od ulice. V tej niši, imenovani vestibulum, so

lahko obiskovalci počakali, da so jim odprli vrata. Pogosto so jo krasili častni

simboli družine (kipi in razni napisi) ter rože in okrasno grmičevje. Ornamenti na

vhodnih vratih so bili bronasti ali iz slonovine. Na vratih je bil tudi velik obroč, ki

je služil kot trkalo ali so ga uporabljali za odpiranje vrat.16

Poleg glavnega vhoda

je imel domus tudi stranski vhod, posticum. Tega so povečini uporabljali sužnji in

služabniki, velikokrat tudi gospodar, kadar je želel neopažen zapustiti hišo.17

Vrata (ianua) so vodila po hodniku do atrija (slika 5), ki je bil jedro rimskega

domusa.18

To je bil navzgor odprt prostor, na obeh bočnih straneh pa je imel krila,

alae. V večini primerov je imela streha, ki je obdajala atrium, odprtino in je bila

nagnjena navznoter (compluvium). Deževnica se je stekala v impluvium, bazen, ki

je stal neposredno pod odprtino.19

Compluvium je lahko bil samo odprt prostor

med štirimi trami ali pa je bil podprt z marmornatimi stebri ali zidanimi stebri, ki

so bili zgolj prevlečeni z marmorjem. Predstavljal je vir svetlobe in zraka v atriju.

Ob močni sončni pripeki so lahko pod odprtino raztegnili tendo ali zaveso.20

14

Marinko, Antična arhitektura, str. 305. 15

Johnston, The Private Life of the Romans 16

T. G. Tucker, Life in The Roman World of Nero and St. Paul (dalje: Tucker, Life in The Roman

World of Nero and St. Paul), The MacMillan company, New York 1910, str. 145–146. Pridobljeno

20.04.2016, https://archive.org/details/lifeinromanworld00tuck. 17

The Roman House (2007). Pridobljeno 21.04.2016, http://www.roman-empire.net/society/soc-

house.html. 18

Velike kulture sveta, str. 397. 19

Jože Marinko in Leon Debevec, Vpliv antike v arhitekturi, Apologia pro Architectura (dalje:

Marinko in Debevec, Vpliv antike v arhitekturi), Celjska Mohorjeva družba, Celje 2008, str. 76. 20

Tucker, Life in The Roman World of Nero and St. Paul, str. 149.

10

Impluvium je bil iz marmorja, na sredini pa je imel fontano. Pogosto je bil bogato

okrašen s figurami ali izrezljanimi reliefi.21

Vitruvij22

loči pet tipov atrija (toskanski, korintski in tetrastilni atrium ter atrium

brez odkapov in pokrit atrium).23

Pri Atrium Tuscanicum konstrukcija ni bila podprta s stebri in zato ni bila

primerna za velike prostore. Atrium tetrastylon je imel tramove podprte s štirimi

stebri, ki so se nahajali na vogalih spodaj ležečega bazena, pri Atrium Corinthium

pa je tramove podpiralo več stebrov. Streha v Atrium displuviatum je bila

nagnjena navzven, proti zunanjim zidovom, in voda s strehe je odtekala po

žlebovih.24

Ker žlebovi velikokrat niso zmogli dovolj hitro odvesti deževnice, so

pri tem stavbnem tipu leseni in zidani deli konstrukcije hitreje propadali.25

Atrium

testudinatum je bil popolnoma pokrit, brez compluviuma in impluviuma.26

V tem

primeru so bili v zgornjem nadstropju razsežnejši stanovanjski prostori.27

Alae, stranski krili, sta bili odprta prostora s stebri in odprta v smeri proti atriju. V

zgodnejših oblikah domusa, ki so imele zaprt atrium, so predstavljale vir svetlobe

za hišo, saj so imele okna. Ko so se pojavili odprti atriji, so ta okna opustili.28

V

njih so bile razstavljene imagines, voščeni doprsni kipi prednikov družine, ki je

tam živela.29

21

Johnston, The Private Life of the Romans. 22

Vitruvij (Marcus Vitruvius Pollio) je bil rimski arhitekt, ki je ustvarjal v času Cezarja in

Avgusta. Napisal je »Deset knjig o arhitekturi«, ki so edino ohranjeno teoretično arhitekturno delo

iz antike. Ponovno je bil spis odkrit ok. 1415 in je močno vplival na umetnike in teoretike iz

renesanse. Obravnaval je lokacije, materiale, javne zgradbe, notranjo opremo, terme, vodnjake,

vodovode, astronomijo in stroje. Pri svojem delu se je opiral zlasti na starogrške zapise (Slovenski

veliki leksikon P–Ž (dalje: Slovenski veliki leksikon P – Ž), ur. Marta Kocjan–Barle, Drago Bajt,

Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 2005. 23

Vitruvius Pollio, O arhitekturi/Vitruvij (dalje: Vitruvius, O arhitekturi), pr. Fedja Košir,

Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana 2009, str. 113. 24


Vitruvius, O arhitekturi, str. 113. 26


Vitruvius, O arhitekturi, str. 113. 28

The Roman House (2007). Pridobljeno 21.04.2016, http://www.roman-empire.net/society/soc-

house.html. 29

Johnston, The Private Life of the Romans.

11

Na stropu atrija so bili reliefi in poslikave ter okrasje iz bakra, zlata ali

slonovine.30

Tla so bila obložena z mozaikom, stene pa bogato dekorirane.31

Slika 5: Atrium tetrastylon

(Vir: Stierlin, The Roman Empire)

V atriju je gospodar hiše sprejel svoje goste ali stranke, v njem je mož tudi izrekel

dobrodošlico svoji ženi.32

Ko je gospodar umrl, so ga položili v atrium, z nogami,

obrnjenimi v smeri proti vratom, kamor so ga potem prišli gledat družinski člani

in prijatelji. Pomemben del vsakdanjega življenja Rimljanov je bilo tudi čaščenje

hišnih bogov (lari33

), zato so v atriju imeli njihove oltarje oziroma svetišča

(lararium), kamor so prinašali darove dušam mrtvih prednikov.34

Zadnji prostor v sprejemnem delu domusa je bil tablinum, sprejemnica. Ta prostor

je bil rezerviran za gospodarja hiše, saj je v njem opravljal svoje posle. V tablinu

je tudi shranjeval denar in dokumente. Prostor je bil odprt, na eni strani je bil

atrium, na drugi peristylium. Vendar tablina niso uporabljali kot prehoda med

30

Tucker, Life in The Roman World of Nero and St. Paul, str. 149. 31

Marinko in Debevec, Vpliv antike v arhitekturi, str. 76. 32


Predstavljali so si jih kot duše mrtvih prednikov. Lari so blagoslavljali in varovali potomce ter

bedeli nad odločilnimi trenutki družinskega življenja, kot so rojstvo, smrt, poroka, dolga

potovanja, sprememba bivališča. Darove so jim prinašali ob vseh prazničnih priložnostih (Barry

Cunliffe, Rimljani (dalje: Cunliffe, Rimljani), Cankarjeva založba, Ljubljana 1982), str. 111. 34

Steven Fife, The Roman Domus, v Ancient History Encyclopedia (dalje: Fife, The Roman

Domus), 2012. Pridobljeno 21.04.2016, http://www.ancient.eu/article/77/.

12

tema dvema prostoroma. Temu so bili namenjeni ozki hodniki, imenovani fauces,

ki so potekali vzporedno s tablinom.35

Če si je hotel gospodar zagotoviti

zasebnost, je lahko zaprl zložljiva vrata, ki so vodila do peristila, ali pa zagrnil

zaveso, ki je zastirala pogled iz atrija. Kot sem že omenila, so tablinum

uporabljali za shranjevanje denarja. Temu je bila namenjena skrinja (arca), ki je

bila včasih z verigami pritrjena v tla.36

6.1.2 DRUŽINSKI DEL DOMUSA

Peristylium (slika 6) je bil rimski hiši dodan v poznejšem obdobju in je po grškem

vzoru obdan s stebri. Tudi ime je grško. Vitruvij razlaga, da je bil peristylium v

manj premožnih hišah drugotnega pomena v primerjavi z atriumom.37

Peristylium je bil pravokotno oblikovan zunanji prostor, vrt, ki je bil obdan s

stebri in so ga obkrožale sobe. Sobe so imele vrata in zamrežena okna, obrnjena

navznoter proti vrtu, pred njimi pa pokrito verando. Peristylium je bil torej vrt

znotraj domusa. Ker je za razliko od atrija imel veliko sončne svetlobe, je tam

uspevalo različno okrasno rastlinje (rože, grmičevje, drevesa). Še dodatno je bilo

to prostorno dvorišče okrašeno s kipi in fontanami. Ker so se Rimljani radi

zadrževali na prostem, je peristylium marsikje postal središče njihovega

družinskega življenja, medtem ko je atrium ostal prostor, namenjen samo

formalnim funkcijam.38

Ponekod so bila v peristilu posajena še sadna drevesa ali

pa so ga uporabljali za pridelavo domače zelenjave.39

Ob lepem vremenu jim je

sočasno služil kot jedilnica ter prostor za igro otrok.40

35

E. Guhl in W. Koner, The Romans: Their life and customs (dalje: Guhl in Koner, The Romans),

Senate, London 1994, str. 361. 36


Guhl in Koner, The Romans, str. 361. 38


Simon P. Ellis, Roman Housing (Dalje: Ellis, Roman Housing), Duckworth, London 2000, str.

163. 40

Fife, The Roman Domus.

13

Slika 6: Restavriran peristylium v hiši družine Vetijcev (Vetti) v Pompejih

(Vir: Wheeler, Roman Art and Architecture)

Okrog peristila so se nahajali zasebni prostori družine. Nasproti tablina je bila

kuhinja, culina. Opremljena je bila z odprtim kuriščem, ki so ga najpogosteje

uporabljali za gretje vode, ter zidanim štedilnikom. Lično oblikovane lonce in

ponve so shranjevali nad štedilnikom. Nekaj kuhinjske posode so našli med

izkopavanji v Pompejih.41

Jedilnica se je imenovala triclinium. Navadno je imela družina več jedilnic, ki so

jih lahko uporabljali ob različnih letnih časih. Pozimi jim je bilo namreč v

interesu, da so jih greli sončni žarki, medtem ko so se jim poleti izogibali.42

Nekatere jedilnice so imele na treh straneh velika »francoska« okna, da so lahko

člani družine in njihovi obiskovalci uživali ob lepem razgledu na peristylium. Kot

sem že omenila, so ob ugodnem vremenu radi obedovali na prostem. S tem

namenom so na nekaterih vrtovih imeli terase, obraščene z vinsko trto (t. i.

pergole), kjer so imeli postavljene kavče in mizo. Na tleh v trikliniju je bil

navadno mozaik, stene pa so bile poslikane.43

Čeprav bi po Vitruviju morala biti

41


Prav tam. 43

Tucker, Life in The Roman World of Nero and St. Paul, str. 155 – 156.

14

dolžina triklinija dvakratnik njegove širine, najdene izkopanine ne kažejo stalnih

proporcev.44

V jedilnici so bili trije kavči, ki so bili postavljeni v obliko črke U. Od tod izvira

tudi ime triclinium, in sicer iz grške besede za kavč – klinê.45

Ležišča so ležala ob

treh straneh kvadratne mize, na četrti stranici pa je bil prostor za postrežbo.

Naslonjala ležišč so bila malenkost višja od mize. Ležišča so bila pokrita z

žimnicami in pregrinjali in so imela po tri z blazino ločene prostore (za tri osebe).

Prostori so bili razvrščeni v skladu z zelo natančnimi pravili, ki naj bi izenačevala

družbene razlike – tisti, ki je med navzočimi najmanj veljal, je ležal zraven

najuglednejšega gosta. Večkrat so kvadratno mizo zamenjali z okroglo. V tem

primeru so ležišča postavili v obliki polmeseca, kar so imenovali stibadium.46

Spalnice Rimljanov (cubicula) so bile majhne in slabo opremljene tudi v

najboljših hišah. Nekatere izmed njih so imele predsobe, ki so bile najverjetneje

namenjene spremljevalcem.47

Sobe so imele eno posteljo, ki je bila ob zadnji

steni. Ponekod je bila namesto postelje navadna plošča, okrašena z mozaiki, ali

posteljna niša. Zelo redke spalnice so imele okno, navadno so imela samo ozka

vrata. Spalnico je lahko uporabil vsak, ki si je želel malo miru.48

Ločili so med

dvema tipoma cubicule, Cubicula diurna, ki je bila namenjena samo

opoldanskemu počitku in se je navadno nahajala v najhladnejšem delu peristila,

ter cubicula nocturna ali cubicula dormitoria, namenjena spanju. Bila je v tistem

delu vrta, ki je imel največ jutranje svetlobe. V nekaterih hišah je bila cubicula v

drugem nadstropju peristila.49

Poleg opisanih prostorov so imeli nekateri domusi še nekaj drugih prostorov, ki pa

niso bili tako pogosti. V bližini kuhinje so imeli pekarno, opremljeno s pečico, če

je bila potreba po njej ter kopališče z latrino, ki je uporabljalo isti kanalizacijski

priključek kot kuhinja. V kapeli (sacrārium) so hranili slike bogov in opravljali

daritve. Domus je imel tudi več prostorov namenjenih različnim oblikam zabave.

44

Johnston,The Private Life of the Romans. 45

Ellis, Roman Housing, str. 148. 46

Carcopino, Rim na vzponu cesarstva, str. 267 – 268. 47


Ellis, Roman Housing, str. 156 - 158. 49

Johnston,The Private Life of the Romans.

15

Oecī je bil salon oziroma soba, ki so jo občasno uporabljali kot banketno dvorano,

medtem ko je bila exedra (opremljena s stalnimi sedišči) namenjena raznim

govorom in predavanjem. Sōlārium, za uživanje na soncu, je bil navadno na

ploščatem delu strehe, prekritem z zemljo, kamor so posadili rože in okrasno

grmičevje.50

Izobraženi Rimljani so imeli v svojih hišah še knjižnico (bibliothēca). Navadno so

bile njihove zbirke knjig zelo obsežne. Hranili so jih v skrinjah ali omarah. V

knjižnici je največkrat stal kip Minerve ali Muz, okrašene pa so bile tudi z

doprsnimi kipi ali portreti pomembnih piscev.51

V domusu so imeli svoje prostore tudi sužnji. Imenovali so se cellae servorum ali

familiaricae. Majhne sobe sužnjev so se navadno nahajale v zgornjem nadstropju

ali v zadnjem delu hiše.52

6.1.3 GRETJE IN OSKRBA Z VODO

V dnevih, ko ni bilo zelo hladno, je zadostovalo, da so se zadrževali v prostorih,

ki so bili bolj izpostavljeni soncu, ali pa so se topleje oblekli. Kadar je bila zima

res huda, so se greli s pomočjo peči na oglje (foculi), v katerih je tlela žerjavica.

To so bile kovinske posode na nogah, s čimer so zaščitili tla. Imele so tudi ročaje,

tako da so jih lahko prenašali iz prostora v prostor.53

Nekateri bogatejši Rimljani so prostore ogrevali s sistemom hypocaustum (slika

7). Peč je bila pod hišo. Topel zrak je krožil pod tlemi, ki so bila podprta s stebri,

in se nato po votlih zidakih dvigoval v stenah. Takšen sistem ogrevanja ni bil

ravno pogost v zasebnih hišah v Italiji. Najštevilnejše ostanke hipokavsta so našli

v severnih provincah, kjer je bilo tudi hladneje.54

50

Prav tam. 51


Harry Thurston Peck, Harpers Dictionary of Classical Antiquities (dalje: Peck, Harpers

Dictionary of Classical Antiquities), Harper and Brothers, New York 1898. Pridobljeno

29.04.2016,

http://www.perseus.tufts.edu/hopper/text?doc=Perseus:text:1999.04.0062:entry=domus-harpers. 53


Prav tam.

16

Slika 7: Hypocaustum

(Vir: http://www.canterburytrust.co.uk/learning/resources/ark_teacher_pack/huts_houses_hotbaths/, pridobljeno

29.04.2016)

Pomembnejša mesta so vodo pridobivala po akvaduktih iz okoliških hribov. V

Rimu je bil prvi akvadukt zgrajen v 4. stol. pr. Kr., ob koncu imperija jih je imel

11. Voda je tekla po ceveh sredi ulice in od tam naprej v posamezne stavbe. Hiše

so navadno imele zbiralnik oziroma cisterno.55

Cevi so bile svinčene ali

bronaste.56

6.2 INSULA

Antična mesta so bila razdeljena z mrežo pravokotno se sekajočih ulic. Tako so

med ulicami nastale pravokotne ali kvadratne parcele. Te so bile večinoma

pozidane s stanovanjskimi hišami. Tak blok hiš so v antičnem urbanizmu

imenovali insula (slika 8), kar v prevodu pomeni otok. Temeljna značilnost insule

je bila pozidava celotne parcele po robovih, v notranjosti pa je bilo dvorišče ali

atrium. S tem je bila dosežena visoka stopnja izrabe prostora, ki je bilo znotraj

obzidja omejeno. Bivalni prostori so se odpirali navznoter in le malo na ulico.57

55


Tucker, Life in The Roman World of Nero and St. Paul, str. 136. 57

Marinko in Debevec, Vpliv antike v arhitekturi, str. 24.

17

Slika 8: Rekonstrukcija petnadstropne insule v Ostiji

(Vir: Wheeler, Roman Art and Architecture)

Velika urbana naselja, kot je bil Rim, so pritegnila veliko število ljudi, ki so v

iskanju boljšega življenja zapustili majhna mesta in vasi. Ko so prispeli v mesto,

je bila njihova prva skrb najti bivališče.58

Ker Rimljani niso mogli širiti svojega

ozemlja vzporedno z rastjo prebivalstva, so bili prisiljeni na omejenem ozemlju

nadomestiti izgubljeni prostor z ozkimi ulicami in visokimi hišami. Tudi Vitruvij

je pisal, da je zaradi rasti prebivalstva in posledično večjih stanovanjskih potreb

rešitev treba iskati v višini gradenj.59

Za razliko od domusa, ki se je ponekod raztezal na 800 do 900 kvadratnih metrih,

je površina, na kateri so gradili insule, znašala 300 do 400 kvadratnih metrov.60

V

šestih oziroma sedmih nadstropjih, kot so jih večinoma imele insule, je lahko

živelo tudi do 40 ljudi.61

Ker so bile insule najemniške stavbe, so lastniki v želji

po večjem dobičku gradili čedalje višje.62

Dejstvo, da so graditelji v svoji

58

Donald L. Wasson, Roman Daily Life, v Ancient History Encyclopedia (dalje: Wasson, Roman

Daily Life), 2013. Pridobljeno 29.04.2016, http://www.ancient.eu/article/637/. 59

Carcopino, Rim na vzponu cesarstva, str. 30–33. 60

Carcopino, Rim na vzponu cesarstva, str. 39. 61

Ancient Roman Homes. Pridobljeno 29.04.2016,

http://www.crystalinks.com/romebuildings.html. 62

Velike kulture sveta, str. 409.

18

pridobitniški vnemi varčevali na račun trdne zidave in kakovosti materiala, ter

slabi temelji, ki niso ustrezali tako visoki gradnji, so povzročali nevarnost, da se

stavba poruši. Problem je bil tudi v krhkosti gradnje. Kot je zapisal Vitruvij:

»Zakon ni dovoljeval, da bi bili zunanji zidovi debelejši od čevlja in pol (0,45 m),

ostali zidovi pa, da ne bi izgubljali prostora, gotovo tudi niso bili kaj debelejši.«63

Zaradi pogostih rušenj stavb, ki so ogrožala varnost meščanov, je odredba cesarja

Avgusta zasebnikom prepovedovala graditi stavbe, višje od 70 čevljev (20

metrov). Od Avgustove dobe naprej so notranjost zidov začeli utrjevati z vrstami

opek. Njegove odredbe je obnovil in še zaostril cesar Trajan. Višino zasebnih

gradenj je omejil na 60 čevljev (18 metrov). Nekateri lastniki in gradbeniki so

med seboj skorajda tekmovali, kdo bo bolj uspešen pri izkoriščanju odstopanj, ki

so jih še dopuščale te prepovedi.64

Kljub odredbam so se tako ponekod pojavljale

stavbe, ki so imele celo osem ali devet nadstropij.65

Glede na obliko pritličja bi lahko insule delili na dve kategoriji. Pritličje je lahko

bilo urejeno kot zasebna hiša ali kot taberna. V razkošnejših hišah je pritličje

pripadalo enemu lastniku. Uživalo je vse prednosti zasebne hiše, zato so ga

imenovali domus. V gornjih nadstropjih so bila stanovanja, ki so jih imenovali

cenacula (ednina cenaculum). V posameznih in med sabo ločenih bivalnih

prostorih so bile sobe, ki za razliko od domusa niso imele predhodno določenega

namena. V enem nadstropju so se lahko medsebojno menjavale, od vrha do

vznožja stavbe pa so si sledile po strogo določenem načrtu druga vrh druge.66

V običajnejših stavbah so pritličje zasedale trgovine, tabernae. Te so imele po

vsej širini velika obokana vrata, ki so se odpirala na ulico. Zajemale so trgovčevo

skladišče ali delavnico rokodelca ter pult ali izložbo. V kotu taberne so bile

opečnate ali kamnite stopnice, ki so se nadaljevale z leseno lestvijo do izbe, ki je

predstavljala stanovanje najemnika prodajalne oziroma delavnice ali čuvaja

trgovine. V tem prostoru so najemniki in njihove družine delali, kuhali, jedli in

spali. Osvetljevalo ga je eno samo okno, ki je bilo izdolbeno v vrata. Kot večina

63


Prav tam, str. 33. 65

Mesihović, Orbis Romanvs, str. 1104. 66

Carcopino, Rim na vzponu cesarstva, str. 32-35.

19

prebivalcev insul so se tudi najemniki borili z revščino in velikokrat niso zmogli

plačati stanarine. V tem primeru je lahko lastnik, ki je hotel izterjati dolg, odnesel

lestev, ki je vodila do njihovih prostorov, in jim tako onemogočil dobavo živeža.67

Trgovine je navadno zakrivala in varovala linija stebriščnega hodnika. Kjer so bile

ulice dovolj široke, so se nad hodnikom odpirale loggie (samo na eno stran odprti

in pokriti balkoni s stebri). Insule so velikokrat imele še balkone (maeniana), ki so

bili leseni ali grajeni iz opeke. Balkonske ograje in stebri so bili okrašeni z

rastlinami ovijalkami, na večini oken pa so imeli razstavljene cvetlične lončke.68

Glede na razpoložljiv prostor so arhitekti oblikovali tri oblike insul. Nizka insula

je stala ob cesti in mejila na druga poslopja. Za ozko in podolgovato zemljišče je

bil značilen razvoj v ravni črti (dve ločeni vrsti stanovanj s pročelji, obrnjenimi na

dve vzporedni cesti). Tretji tip je bila insula, za katero je imel arhitekt na izbiro

skorajda kvadratno zemljišče. Vsaka od štirih strani je bila obrnjena proti eni od

cest, ki so obdajale stavbo.69

6.2.1 TEŽAVE STANOVALCEV V INSULI

Življenje v insuli je bilo zaznamovano s slabo gradnjo, pomanjkanjem pohištva,

nezadostno razsvetljavo ter pomanjkljivim ogrevanjem in higieno. O nenehnem

strahu stanovalcev, da se jim bo hiša sesedla na glavo, je pisal Juvenal70

: »Kdo se

boji, kdo se je kdaj bal v hladnem Prenestu ali v Volzinijih, ki jih obkrožajo

gozdnati griči, da bi se mu zrušila hiša? … Mi pa stanujemo v mestu, ki je v veliki

meri zgrajeno iz rahlega tramovja, in samo da upravnik stavbe zazida režo kakšne

stare razpoke v zidu, že vabi ljudi, naj si privoščijo miren spanec pod ruševinami,

ki jim visijo vrh glave.«71

67

Carcopino, Rim na vzponu cesarstva, str. 32-35. 68

Prav tam, str. 38. 69

Velike kulture sveta, str. 409. 70

Juvenal (ok. l. 60–130) je bil rimski satirični pesnik, ki je z ironijo pisal o napakah v zasebnem

in javnem življenju v Rimu (Slovenski veliki leksikon H–O). 71

Carcopino, Rim na vzponu cesarstva, str. 40.

20

Zaradi lesenih gradbenih elementov insul ter uporabe sveč in bakel za razsvetljavo

v njih je bil požar v Rimu72

nekaj vsakdanjega. K temu je veliko pripomoglo tudi

dejstvo, da so bili stanovalci v zgornjih prostorih omejeni z vodo. Ker so bile ulice

ozke, se je požar lahko hitro razširil na sosednje stavbe.73

Potrebne spremembe v

gradnji in konstrukciji so se začele dogajati šele v času cesarja Nerona, po

velikem požaru leta 64.74

Novi zakon je za gradnjo zunanjih zidov zahteval

uporabo materialov, odpornih proti ognju. Eden takšnih je bil peperino, težak

vulkanski kamen.75

Stanovanja v insulah so bila različnih velikosti. V nižjih nadstropjih so bila boljša

in posledično dražja. Najrevnejši prebivalci so živeli v zgornjih nadstropjih insul.

Medtem ko so stanovalci v spodnjih nadstropjih ponekod lahko uporabljali tekočo

vodo, tega privilegija v zgornjih nadstropjih niso imeli. Prav tako niso mogli

uporabljati kanalizacijske mreže.76

Voda iz akveduktov je navadno pritekla le do pritličja insul, tako da so bili

stanovalci zgornjih nadstropij prisiljeni hoditi po vodo do najbližjega vodnjaka.

Ker je bilo težko nositi vodo tako visoko, se je v mnogih rimskih insulah

umazanija kopičila. Za razliko od pritličnih domusov v zgornjih nadstropjih niso

imeli latrin. Če so si lahko privoščili vstopnino, so obiskovali javne latrine (slika

9), ki so jih vodili zakupniki (conductores foricarum). Ta javna stranišča so bila

včasih ogrevana s hipokavstom in velikokrat bogato okrašena.77

72

Da bi Rim zavaroval pred pogostimi požari, je cesar Avgust ustanovil protipožarno obrambo.

Leta 6 po Kr. je bila ustanovljena številčna gasilska služba (vigiles), ki so jo sestavljali

osvobojenci in je štela 7.000 mož (Rajko Bratož, Rimska zgodovina, del 1, Od začetkov do

nastopa cesarja Dioklecijana (dalje: Bratož, Rimska zgodovina), Zveza zgodovinskih društev

Slovenije, Ljubljana 2007, str. 195). 73


Poleti 64 je v Rimu izbruhnil veliki požar. Trajal je en teden, opustošil je približno dve tretjini

mesta (10 od 14 mestnih regij). Po požaru je Neron začel načrtno obnavljati mesto po takrat

sodobnih urbanističnih načelih (Bratož, Rimska zgodovina, str. 241). 75

Peck, Harpers Dictionary of Classical Antiquities. 76


Carcopino, Rim na vzponu cesarstva, str. 50.

21

Slika 9: Javno stranišče v mestu Tuga v Afriki

(Vir: http://spartacus-educational.com/ROMpublichealth.htm, pridobljeno 30.04.2016)

Stanovalci so včasih svoje nočne posode (lasana) praznili v kad (dolium), ki je

navadno ležala pod stopniščem. Če jim gospodar insule tega ni dovolil, so jih

praznili v greznične jame (lacus). Nekateri stanovalci pa so vsebino nočne posode

zvrnili kar na ulico. Če so pri tem umazali ali poškodovali kakšnega meščana, je

le-ta lahko vložil tožbo78

zoper neznanega storilca.79

Problem insul je predstavljalo tudi pomanjkljivo ogrevanje. Ker niso imele atrija,

stanovanja pa so bila drugo vrh drugega, stanovalci niso mogli uporabljati ognjišč.

Sicer niti dimnikov niso imele. Ljudje so se lahko greli samo s pomočjo žerjavnic.

Mnoge od njih so bile prenosne ali na kolescih.80

Kadar se lastniki insul niso želeli ubadati z neposrednim dajanjem v najem, so dali

stanovanja v najem t. i. glavnemu najemniku. Ta je bil zadolžen za vzdrževanje

prostorov, poiskati in nastaniti je moral podnajemnike, paziti na red med njimi in

pobirati stanarino. Zaradi višanja najemnin so bili nekateri podnajemniki, da so

78

Rimski pravnik Ulpijan je med drugim pisal tudi o načinih, kako v takšnem primeru odkriti

storilca: »Če se stanovanje deli na več stanovalcev, se tožba vloži samo zoper tistega od njih, ki

stanuje v tistem delu stanovanja, iz katerega je bila tekočina izlita. Če se najemnik ukvarja z

oddajanjem v podnajem (cenacularium exercens), pri tem pa večji del stanovanja zadrži zase,

velja potem sam za odgovornega. Če pa, nasprotno, najemnik, ki se ukvarja z oddajanjem v

podnajem, obdrži zase le manjši prostor, veljajo za soodgovorne on in njegovi podnajemniki.

Enako velja, če je udarec ali curek priletel z balkona.« (Carcopino, Rim na vzponu cesarstva, str.

52.) 79


Prav tam, str. 45 – 46.

22

lahko preživeli, prisiljeni še sami oddajati v podnajem tiste sobe svojega

stanovanja, ki jih niso nujno potrebovali.81

6.3 VILLA RUSTICA

Bogati Rimljani so si izven mest, na podeželju, zgradili t. i. letno rezidenco, ki se

je imenovala vila (villa). Plinij Starejši je razlikoval med dvema vrstama vil: villa

urbana ali pseudourbana ter villa rustica. Prve so bile relativno blizu Rima ali

drugih mest in so služile kot počitniške hiše oziroma nam bolj poznani vikendi.82

Druge pa so bile stalno naseljene in so poleg stanovanjskega dela obsegale še

sklop gospodarskih prostorov: kleti, shrambe, hleve, oljarne, vinarne, skladišča za

žito itd. (slika 10). Ker so bile oddaljene od mest, so bile samooskrbne.83

Razpored prostorov in dekoracija ville urbane sta bila odvisna od njene lokacije,

lastnikovega okusa in sredstev, ki jih je imel na razpolago. Arheološke najdbe

prikazujejo različne sloge. Poleg arheoloških ostankov nam opise teh vil nudijo

tudi literarna dela. Nekatere so bile grajene na hribih ali celo gorskih pobočjih,

nekatere pa ob vodi. Eno izmed takšnih priljubljenih obmorskih letovišč so bile

Baje (Baiae84

).85

Vitruvij razlaga, da je bila villa urbana zgrajena podobno kot mestna hiša,

domus.86

Običajno se je za vhodnimi vrati najprej nahajal peristylium in šele nato

atrium. Kot domus je villa urbana imela prostore, namenjene različnim

priložnostim, ki so bili hkrati namenjeni uporabi v različnih letnih časih.87

Prostori

za bivanje pozimi so bili obrnjeni na jug, prostori za bivanje poleti pa na sever.

Zimske sobe so ponekod greli tudi s hipokavsti.88

81




Mesto Baiae (Baje) se je nahajalo 16 km zahodno od Neaplja. Zaradi tamkajšnje blage klime,

termalnih vrelcev in bogate vegetacije so postale priljubljeno letovišče. Tam sta imela svoji vili

tudi Julij Cezar in Neron (Baiae. Pridobljeno 01.05.2016, http://www.britannica.com/place/Baiae). 85





23

Kot sem že omenila, villa rustica ni bila samo ena hiša, ampak kompleks stavb, ki

so služile vsaka svojemu namenu. Čeprav so se v kompleksu ukvarjali pretežno s

poljedelstvom, so lahko imele tudi kovinske, keramične ali druge delavnice. Če se

je villa rustica nahajala blizu ceste, so lahko njen del uporabili tudi kot trgovino

ali počivališče.89

Velikost vile in njen videz sta bila odvisna predvsem od lokacije, velikosti

posestva ter potreb lastnika in njegovega okusa. Imeti je morala stanovanjski del

zanj. Priporočljivo je bilo, da so bili ti prostori udobni, saj bi tako lastnik na

posestvu preživel več časa. Stanovanjski del je imel dnevne prostore, poslovne

prostore, svetišče, spalnice, jedilnico in kuhinjo. Vile so bile pogosto bogato

okrašene in opremljene.90

Velikokrat so bile slike in kipi še lepši in številčnejši

kot v mestnih hišah. Najboljši razstavni kosi v muzejih prihajajo ravno iz

podeželskih vil.91

Prostori sužnjev so se imenovali cellae familiae. Če so bili sužnji neposlušni, so

morali delati priklenjeni z verigami. Njihovi prostori so bili kletni, delno vkopani

v zemljo (ergastulum).92

Slika 10: Villa Rustica (idejna rekonstrukcija)

89

Mesihović, Orbis Romanvs, str. 1102–1103. 90

Prav tam. 91

Tucker, Life in The Roman World of Nero and St. Paul, str. 169-179. 92

Mesihović, Orbis Romanvs, str. 1102–1103.

24

(Vir: http://www.denkmalpflege-

hessen.de/LFDH4_Publikationen/Veroffentlichungen/Ausgabe_1_2_96/Gutshof_Bruckfeld/gutshof_bruckfeld.html,

pridobljeno 01.05.2016)

Nekaj nasvetov o postavitvi posameznih prostorov in stavb v podeželski vili je

podal tudi Vitruvij. Vinska klet bi naj imela okna obrnjena proti severu, saj bi se

lahko v nasprotnem primeru zaradi sonca vino pokvarilo. Ravno obratno pa velja

za shrambo za olje, ki bi naj bila obrnjena proti jugu, da se olje zaradi mraza ne bi

strdilo. Pri gradnji je bilo potrebno paziti, da bodo imele zgradbe zadostno

svetlobo, kar je na podeželju lažje doseči, saj ni bilo ozkih ulic in sosednjih stavb,

ki bi jih pri tem ovirale.93

Skladišče pridelanih proizvodov se je imenovalo villa fructuaria. Ponekod so

imele vile tudi lope, v katerih so shranjevali orodje in vozove. Imele pa so tudi

hleve in skladišča za žito. Nekatere vile so imele na dvorišču bazen. Če v bližini

ni bilo nobenega vodotoka, izvira ali vodnjaka, so gradili cisterne za vodo.94

Veliko pozornosti so namenili tudi vrtovom. Ti so bili razkošnejši kot v mestnih

hišah, saj niso bili tako prostorsko omejeni. Cvetlične grede so bile oblikovane v

geometrijskih vzorcih in navadno posajene z vrtnicami, žafranom, narcisami in

vijolicami. Ponekod so živo mejo in grmičevje obrezovali v obliki raznih živali.

Nekateri vrtovi so imeli tudi ribnike in fontane ter steklene rastlinjake. Nekoliko

stran so ležali sadovnjaki in zelenjavni vrtovi.95

6.4 RIMSKE PALAČE

Rimske palače bi lahko razdelili na dva tipa, zahodni in vzhodni tip. V tem

poglavju ju bom na kratko predstavila. Primer zahodnega tipa palače je Domus

Augustana (palača Flavijcev), kot primer vzhodnega tipa pa bom izpostavila

Dioklecijanovo palačo v Splitu. Dotaknila se bom še Hadrijanove vile v Tivoliju,

ki ima posebno mesto v rimski arhitekturi.96

93

Vitruvius, O arhitekturi, str. 117–118. 94

Mesihović, Orbis Romanvs, str. 1102–1103. 95

Tucker, Life in The Roman World of Nero and St. Paul, str. 169-179. 96

Marinko, Antična arhitektura, str. 310–311.

25

6.4.1 PALAČA FLAVIJCEV (DOMUS AUGUSTANA)

Rimska palača je razvila svojo osnovno shemo iz domusa in jo razširila do velikih

dimenzij. Domus Augustana (slika 11) bi lahko razdelili na tri, med seboj

povezane sklope: sprejemni del (dvorane za sprejeme svečanosti in pojedine),

stanovanjski del cesarske družine ter vrtove.97

Palačo Flavijcev na Palatinu je zgradil cesar Domicijan, ki je vladal od septembra

81 do septembra 96. Cesarji so jo uporabljali do začetka 5. stoletja, ko je Rim

dokončno izgubil vlogo prestolnega mesta.98

Zasnovo zanjo je naredil arhitekt

Rabirius (Rabirij). Sprednji del, ki je bil namenjen javnosti, danes velikokrat

imenujejo tudi Domus Flavia, medtem ko z imenom Domus Augustana

označujejo stanovanjski del palače. V antičnem času se je to ime uporabljalo za

celotno palačo. Za vhodom (propylaeum), povezanim z ulico, je bil veliko

notranje dvorišče z bazenom (podobno kot atrium in impluvium v domusu). Na

levi strani so si sledile tri sobe, v katerih je vladar s svojim uradniki sklepal posle:

bazilika, sprejemna oziroma prestolna dvorana (Aula Regia), nasproti nje pa

jedilnica. Za njimi so se med dvema vrtovoma nahajali stanovanjski prostori in za

njimi peristylium, ki se je raztezal ob zadnji strani palače. Palača se je

najverjetneje nadaljevala v prostore služabnikov in priležnic.99

Ob strani palače se

je nahajala replika hipodroma v manjšem obsegu. Meril je 160 m po dolžini in 50

m v širino. Nasproti vhoda je bila velika exedra s pogledom na Circus Maximus.

Že prej omenjeni stanovanjski del je v dveh nadstropjih obsegal cesarjeve zasebne

prostore, obokane sobe, triclinium in s stebri obkroženo dvorišče, imenovano

nymphaeum.100

97

Prav tam. 98

Bratož, Rimska zgodovina, str. 255. 99

Domus Augustana. Pridobljeno 01.05.2016 s strani University of Virginia,

http://archive1.village.virginia.edu/spw4s/RomanForum/GoogleEarth/AK_GE/AK_HTML/HP-

003.html. 100

Stierlin, The Roman empire, str. 82.

26

Slika 11: Domus Augustana leta 96, Rim


6.4.2 DIOKLECIJANOVA PALAČA

Palača je bila zgrajena med leti 295 in 305 v Splitu (Spalato, v antiki je bilo to

območje Salone). Dioklecijan je v njej živel po svojem odstopu leta 305 do smrti

leta 311 ali 316.101

Slika 12: Rekonstrukcija Dioklecijanove palače


101

Palace of Diocletian. Pridobljeno 02.05.2016, http://www.britannica.com/topic/Palace-of-

Diocletian.

27

Dioklecijanova palača je bila zasnovana po načelu rimskega mesta (slika 12). Bila

je pravokotne oblike in z dvema pravokotno se sekajočima ulicama (cardo in

decumanus) razdeljena na štiri kvadrante. Obdana je bila z obzidjem, debeline

2,10 m. Na vseh štirih vogalih je imela kvadratne obrambne stolpe, na vseh

stranicah (razen na južni) pa še manjše kvadratne in osmerokotne stolpe.102

Severni in južni del obzidja sta v dolžino merila 215 m. Na južni strani je bil zid

visok 22 m, na severni pa 18 m. Palača je pokrivala približno tri hektarje

površine.103

Glavni ulici sta se na vsaki strani zaključili z vrati: Porta Aurea (zlata

vrata na severu), Porta Argentea (srebrna vrata na vzhodu), Porta Ferrea (železna

vrata na zahodu) in Porta Aenea (bronasta vrata na jugu).104

V severnem delu palače so se nahajale administrativne stavbe in vojašnica, v

južnem delu ob morju pa cesarski prostori. Središče palače je bil peristylium. Iz

njega je bil vhod v Jupitrov tempelj, ki je danes krstilnica, ter v mavzolej, ki je

postal katedrala.105

Mavzolej je bil zunaj osmerokotne oblike, znotraj pa okrogel

in obokan. Krasili so ga stebri in elegantna kupola.106

Za peristilom je bil

vestibulum, ki je vodil v cesarske prostore.107

Na južni strani se je v dolžini okrog

160 m razprostirala nekje sedem metrov široka galerija, od koder je bil lep razgled

na morje in obalo.108

V palači se zahodni, italski tip gradnje srečuje z vzhodnim.

Mavzolej in sprejemni prostori palače so bili italski, oboki in arhitravi109

pa

nakazujejo vzhodni tip, saj so bili običajni v Siriji in Mali Aziji.110

6.4.3 HADRIJANOVA VILA

Hadrijan se je kmalu potem, ko je bil razglašen za cesarja, odločil, da si bo svojo

rezidenco zgradil izven prestolnice, v bližini Tivolija (Tibur). Zemljišče, na

102



Diocletian. 104


Prav tam. 106




Diocletian. 109

Arhitrav je vodoravno na stebre položena preklada oziroma greda, ki je bila pomemben stavbni

člen pri vratnih in okenskih odprtinah ter stebriščih (Marinko in Debevec, Vpliv antike v

arhitekturi, str. 82). 110

Cunliffe, Rimljani, str. 294.

28

katerem je gradil, je bilo v lasti njegove žene Sabine. Na tem mestu je stala

manjša podeželska hiša, ki je imela tloris tradicionalnega domusa. Nekateri njeni

deli so vključeni v samo vilo.111

Gradnja se je pričela leta 118. Vila je bila

kompleks približno tridesetih stavb in se je razprostirala na 66 hektarjih površine.

Od severa proti jugu se je raztezala na približno 1200 m, od zahoda proti vzhodu

pa na 600 m (slika 13). Vila ni imela pravokotnega tlorisa kot recimo domus ali

Domus Augustana. Prav tako ni imela osrednjega prostora, kot sta bila atrium in

peristylium. Glavni vodili pri načrtovanju in gradnji sta bili Hadrijanovi domišljija

in spontanost. Tukaj je potrebno omeniti, da je bil Hadrijan zelo zahteven. Če po

vrnitvi s svojih potovanj s katerim delom ni bil zadovoljen, so ga morali porušiti

in zgraditi ponovno. V vili se posledično prepletajo različni stili, tehnike in oblike

gradnje.112

Slika 13: Model Hadrijanove vile

(Vir: Stierlin, The Roman empire)

Nekatere najizrazitejše stavbe so grško gledališče, cesarski triclinium, knjižnica,

Dvorana filozofov, Poikile (hipodrom), cesarska palača, zimska palača, Teatro

Marittimo itn. Poleg samih zgradb je bilo tudi veliko teras, bazenov, fontan,

ribnikov, cvetličnih gred, dreves. Glavni dostop do vile je bila tlakovana cesta, ki

111

Suzana Dobrić Žaja, Hadrijanova vila u Tivoliju (dalje: Dobrić Žaja, Hadrijanova vila u

Tivoliju), Nova Akropola, št. 61, 2009, str. 20–27. Pridobljeno 02.05.2016, http://nova-

akropola.com/lijepe-umjetnosti/arhitektura/hadrijanova-vila-u-tivoliju/. 112

Stierlin, The Roman empire, str. 160–161.

29

je potekala mimo stražarjev do vestibula. Vzporedno z njim je bil še poseben vhod

za sužnje. Hadrijanova vila je imela veliko mrežo podzemnih ulic, ki so

povezovale različne zgradbe. Uporabljali so jih sužnji in se tako gibali med

zgradbami, ne da bi jih kdo videl. Najdaljša podzemna ulica je bila dolga več kot

štiri km. Vir svetlobe so bile majhne odprtine v oboku.113

Zgradbe znotraj vile se delijo na tri dele: rezidenčne zgradbe, sekundarne zgradbe,

ki so bile namenjene višjemu osebju (duhovno osebje, oskrbniki, vojskovodje) ter

zgradbe, ki so bile namenjene služabnikom, sužnjem in vojakom.114

Prostori služabnikov niso bile samostojne zgradbe, ampak so bile del drugih

zgradb ali del obrambnih zidov. Bili so povezani s podzemnimi ulicami. Ti

prostori so bili tlakovani z opeko ali grobim mozaikom ter brez okrasja na

zidovih. Sekundarne zgradbe so bile preproste samostojne zgradbe, ki so bile

nekoliko izolirane od rezidenčnih zgradb. Okrašene so bile s črno-belimi mozaiki

in preprostimi freskami.115

Največji del Hadrijanove vile zavzemajo rezidenčne zgradbe. Nahajajo se na

dominantnih lokacijah in imajo lep razgled na okolico. Medsebojno so bile

povezane. Najpomembnejše stavbe so bile ogrevane, večina pa jih je imela tekočo

vodo. Te zgradbe so bile luksuzne in elegantne ter bogato okrašene: bile so

tlakovane z marmorjem, imele so freske na stenah in okrašene štukature.116

113

Dobrić Žaja, Hadrijanova vila u Tivoliju, str. 20–27. 114

Prav tam. 115

Prav tam. 116

Prav tam.

30

7 OPREMA BIVALNIH PROSTOROV

Pohištvo rimskih bivališč je bilo po večini narejeno iz organskih materialov (npr.

les) in je do danes že izginilo. Največ najdb je bilo najdenih med izkopavanji v

Pompejih. Najbolje ohranjena je bila seveda kamnita ali kovinska oprema. O

pohištvu nam veliko informacij nudijo literarna dela ter freske in mozaiki.117

V

primerjavi s sedanjimi bivališči so bila takratna preprosta in skromno opremljena.

So pa skrbeli za njihovo čistočo. Tla, stene, kipi in stebri so bili skrbno očiščeni,

da ni bilo prahu in madežev. Pri tem so uporabljali krtače iz perja in metle iz

palmovih listov.118

Najpomembnejši del pohištva je bil kavč (lectus), ki je Rimljanom služil kot zofa

ali postelja (slika 14). Zofe so bile manjše in ožje. Na njih so se namestili tako, da

so se naslonili z levo roko. Bile so lepše okrašene kot postelje. Noge in naslonjala

so bila iz dragega lesa, slonovine ali dragocenih kovin. Na zofah so imeli blazine,

na katere so se naslonili. Le-te so bile vezene in okrašene s pisanimi vzorci.119

V

trikliniju so bile zofe postavljene okrog okrogle ali kvadratne mize na treh

straneh. Namesto treh ločenih zof so ponekod imeli eno, v obliki polmeseca. Na

zofah so imeli žimnice, ki so bile polnjene z volno ali perjem.120

Slika 14: Lectus


Najenostavnejša oblika stola je bil sella (slika 15), na štirih nogah in brez

naslonjala. Subsellium je bila klop, na kateri je lahko sedelo več ljudi. Te so

117


Tucker, Life in The Roman World of Nero and St. Paul, str. 180–192. 119


Tucker, Life in The Roman World of Nero and St. Paul, str. 180–192.

31

najpogosteje uporabljali otroci v šolah. Stol z visokim, ravnim hrbtnim

naslonjalom ter nasloni za roke se je imenoval solium (slika 15). Navadno se je

nahajal v atriju, kjer ga je uporabljal gospodar, ko je sprejemal svoje stranke in

goste. To je bil neke vrste prestol. Cathedra je bil stol brez naslona za roke, imel

pa je zakrivljeno hrbtno naslonjalo. V začetku so ga uporabljale samo ženske.

Posebna vrsta stola je bila sella curulis, ki je imela prekrižane noge iz slonovine.

To je bil zložljiv stol, praktičen za nošnjo.121

Slika 15: Sella in solium


Mize (mēnsa), ki so jih uporabljali Rimljani, so bile iz različnih materialov in

različnih oblik. Monopodium je bila miza z eno nogo in so jo povečini uporabljali

kot stojalo za svetilko. Abacus je bila pravokotna miza s privzdignjenim robom,

na katero so odlagali krožnike in posodo (danes temu služi kredenca). Miza s

tremi nogami pa se je imenovala delphica.122

Mize so pogosto imele nastavljive noge, da so lahko spreminjali višino. Tiste, ki

so bile na stalnih mestih, kot recimo v trikliniju, so bile navadno zidane ali iz

betona in okrašene s poliranimi kamni ali mozaikom.123

Skoraj obvezen kos pohištva so bile že prej omenjene nizke in težke skrinje, v

katerih so shranjevali dragocenosti. Bile so zaklenjene in pritrjene na tla. Lahko so

bile železne ali lesene, z bronastimi ali kovinskimi reliefi.124

121



Prav tam. 124

Tucker, Life in The Roman World of Nero and St. Paul, str. 180-192.

32

Rimljani so večinoma uporabljali oljne svetilke (lucerna). Ker je olje oddajalo

neprijeten vonj, so ga velikokrat mešali z dišavami. Svetilke so bile največkrat iz

terakote, včasih tudi bronaste ali srebrne. Bile so elegantne in okrašene ter

najrazličnejših oblik, npr. v obliki čevlja ali ladje. V revnejših hišah so namesto

svetilk uporabljali voščene sveče ali sveče iz loja.125

Če so želeli osvetliti prostor,

so svetilko postavili na steber (candelabrum) (slika 16 levo). Ponekod so svetilke

z verigami obesili pod strop ali na stojala oziroma kipe (slika 16 desno), ki so

imeli tudi dekorativno funkcijo (lampadarium).126

Slika 16: Candelabrum in lampadarium

(Vir: Guhl in Koner, The Romans)

Razširjena je bila tudi uporaba ogledal iz bakra, brona ali srebra, poliranega do

visokega sijaja. Po večini je šlo za majhna, ročna ogledala, katerih ročaj je bil

okrašen. Ponekod so imeli tudi ogledala, ki so stala ob podpori. Nekatera so bila

dovolj velika, da so zajela vsega človeka.127

Rimljani so uporabljali tudi uro. V 3. stol. pr. Kr. so iz grškega sveta prevzeli

sončne ure, stoletje kasneje še vodno uro (clepsydra). Ta je bila bolj praktična, saj

za delovanje ni potrebovala sončne svetlobe in je tako čas merila tudi ponoči.

Uporabljali so jo lahko tudi v notranjosti hiše.128

Princip delovanja je bil podoben

kot pri peščeni uri. Iz zgornje posode je voda počasi pronicala v spodnjo, na kateri

125

Prav tam. 126

Guhl in Koner, The Romans, str. 463–464. 127

Tucker, Life in The Roman World of Nero and St. Paul, str. 180–192. 128

Mesihović, Orbis Romanvs, str. 1109.

33

so bile oznake za posamezne ure. V nekaterih premožnejših hišah so imeli sužnja,

ki je bil odgovoren za spremljanje ure. Poročati je moral o preteklih urah in

opozarjati gospodarje, če so imeli ob določeni uri kakšen opravek.129

129

Tucker, Life in The Roman World of Nero and St. Paul, str. 180–192.

34

8 GRADBENA TEHNIKA RIMLJANOV

Za Rimljane je bila značilna raznovrstna uporaba materialov. Opečni elementi, kot

so zidaki, votlaki ali strešniki (tegulae), so bili narejeni iz žgane gline. Kot

osnovno gradivo so uporabljali kamen, ki je bil po večini lokalnega izvora.

Uporabljali so ga za stebre, opornike, talne in strešne plošče, za tlakovanje cest ter

za izdelavo vodovodnih cevi in kanalizacije. Pomembno vlogo je imel tudi les.

Le-tega so uporabljali za mostove, gradbene odre, opaže, odre v gledališčih, za

strešne konstrukcije itd. Stene so lahko bile obložene s kamnom ali ometane in

poslikane. Med standardne materiale se je uvrščala tudi malta, ki so ji povečali

trdnost z dodajanjem zdrobljene opeke. Rimljani so do tedaj poznanim gradbenim

materialom dodali novega, rimski beton (concretio), ki je bil sestavljen iz več

slojev apna, pomešanega z zemljo, ter slojev peska in zdrobljene opeke. Ker so ga

vlivali med opaže, je bil še posebej uporaben pri gradnji obokov in kupol.130

Vzorniki rimske arhitekture so bili Grki in Etruščani. Po grškem vzoru so gradili

stebre, ki so lahko bili monolitni (manjši stebri iz enega kosa kamna) ali večji, ki

so bili sestavljeni in povezani s kovinskimi vezmi. Od Grkov so prevzeli njihove

tri stebrne rede (dorskega, jonskega in korintskega), dodali pa so jim še dva svoja

(kompozitnega in toskanskega). Kompozitni steber je bil sestavljen iz jonskega in

korintskega. Toskanski steber se je razvil iz etruščanskega tuskijskega stebra. Od

Etruščanov so prevzeli tudi gradnjo obokov, ki so jo Rimljani samo izpopolnili,

ter stensko slikarstvo.131

8.1 ZIDOVI

Zidovi so bili posebnost rimske arhitekture in po njihovi zaslugi so postali splošno

uporabni v kasnejših časih. Razlikovali so jih glede na material, iz katerega so bili

grajeni: kamniti zid, opečni zid, zid, vlit kot polnilo, ter zid iz različnih

materialov. Kamnite zidove (opus italicum) so različno obdelovali, npr. zid iz

lomljenca (opus antiquum) in zid iz klesancev (opus quadratum – klesanci v

obliki kvadra, opus rusticum – grobo klesani kvadri). Opečni zidovi (opus

130

Marinko, Antična arhitektura, str. 238-257. 131

Prav tam.

35

latericium) se delijo na dva tipa, ki se razlikujeta glede način gradnje: opus

spicatum (opeke, položene »na ribjo kost«) ter opus testaceum (opeke, položene v

vodoravnih slojih). Tudi vliti zidovi (opus emplectum) so se razlikovali, obstajala

sta opus caementicium (z videzom betona) ali opus fusile (beton, vlit kot malta).

Nekateri zidovi so bili tudi mešanica različnih materialov (opus mixtum). Za

gradnjo so lahko uporabili kamne različnih velikosti ali pa je bil zid narejen s

kombinacijo opeke in kamna.132

Slika 17: Opus quadratum


Materiali, ki so jih uporabljali pri gradnji, so se razlikovali v odvisnosti od časa,

kraja in stroška transporta. Najzgodnejši materiali, uporabljeni v Italiji, so bili

kamni in opeke, sušene na zraku. V zgodnjih časih so za bivalne zgradbe

uporabljali tehniko opus qudratum (slika 17). Za lepši videz in tudi zaščito pred

vremenskimi vplivi so ponekod zidove prevlekli s finim marmorjem. Konec 3.

stol. pr. Kr. so pričeli uporabljati novo metodo, opus caementicium (slika 18), ki

je bila cenejša in obstojnejša. Te betonske zidove so uporabljali skoraj izključno

za zasebne zgradbe. Postopek je bil zelo podoben današnjemu. Postavili so lesene

opaže in vanje vlili betonsko mešanico. Ko se je beton strdil, so opaže odstranili

in jih postavili na višjo točko ter ponavljali postopek, dokler niso dosegli želene

višine zidu.133

Slika 18: Opus caementicium

132

Marinko, Antična arhitektura, str. 244–246. 133

Johnston, The Private Life of the Romans.

36


8.2 STREHA

Rimljani so bili mojstri v strešnih konstrukcijah, imenovanih tecta. Izdelovali so

kvalitetne strešne opeke, ki so bile vodoodporne in dolgotrajne. Nekatere so se

ohranile še do danes. Narejene so bile iz žgane gline, ponekod so bile marmorne,

bronaste ali celo pozlačene. Pred njimi so za pokrivanje streh uporabljali skodle

(lesene deske). Ločimo med dvema vrstama strešne opeke, ki sta skupaj tvorili

kritino (slika 19): tegula je bila ravna opeka s privzdignjenimi robovi, za boljše

odtekanje vode, imbrex pa je bila polkrožna opeka, ki so jo polagali na spoje dveh

tegul in s tem preprečili, da bi voda tekla med njima.134

Slika 19: Rekonstrukcija strešne kritine

(Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Imbrex_and_tegula, pridobljeno 03.05.2016)

Nagib streh je bil majhen, okrog 30˚. Streha se je zaključila z dekorativnimi

zaključki, ki so bili navadno iz terakote (antefixae).135

8.3 OKNA IN VRATA

V glavnih sobah mestnih hiš so bila okna (fenestrae) obrnjena proti peristilu.

Pritlični prostori niso imeli oken, obrnjenih na ulico. Sobe v drugem nadstropju so

pogosto imele okna na ulico. Tudi v insuli so bila okna na zunanji strani stavbe in

niso gledala proti dvorišču. Podeželske hiše so, za razliko od domusa, imele okna

tudi v pritličju obrnjena navzven.136

134


Prav tam. 136

Prav tam, str. 1106.

37

Vrata v rimskih hišah so bila podobna današnjim. Imela so štiri dele: prag (limen),

dva podboja (postes) in preklado (limen superum). Za vrata so uporabljali različne

izraze: ianua (zunanja vrata), ostium (notranja vrata), fores (dvojna vrata) ali

posticum (zadnja vrata, ki so se odpirala na vrt ali iz stranske ulice). Vrata so se

odpirala navznoter. Zunanja vrata so imela zapahe. V notranjosti hiše vrata niso

bila pogosta, saj so imeli Rimljani raje zavese.137

8.4 VRTOVI

Rimski vrtovi (horti) so se razvili pod vplivom tehnik urejanja vrtov egipčanske in

grške civilizacije ter pod vplivom dežel Srednjega vzhoda. Rimski vrt je bil del

posestva, naj bi se nahajal v bližini hiše, na njem naj bi raslo cvetje in okrasno

drevje. Hkrati z razvojem rimskega sveta se je razvijal tudi vrt. Postajal je vedno

večji in razkošnejši. Nekateri vrtovi so bili prave arhitekturne mojstrovine.

Grajeni so bili v pravilnih linijah. To je bil miren kraj, kjer so se lahko sprostili in

se umaknili vsakodnevnemu stresu.138

Zasebni vrtovi so se navadno delili na tri dele. Xystus je bil urejen kot

sprehajališče. En del je bil posajen s cvetjem, drugi del pa urejen kot promenada

med velikimi drevesi. Najljubše rože Rimljanov so bile vrtnice, lilije in vijolice.

Ambulatio je predstavljal glavni, rekreacijski del vrta. Tudi tukaj je rastlo cvetje,

okrasno drevje in druge rastline. Gestatio pa je bila zasenčena avenija, ki je

zaokroževala ambulatio ali pa je bila grajena kot poseben ovalni prostor, kjer so

se lahko tudi sprehajali.139

Stebrišča in žive meje so ščitile pred soncem in vetrom. V vrtovih so nekateri

imeli tudi triclinium. Prav tako so se na vrtovih nahajali bazeni, fontane in terase.

Vrtnarji (topiarius) so bili strokovnjaki za rezanje žive meje ter okrasnih dreves in

grmičevja, ki so jih navadno oblikovali v simetrične oblike. Kipi na vrtovih so

imeli dekorativno funkcijo. Rimljani so verjeli, da morajo biti lepote vrta

dosegljive tudi širši javnosti. V insulah, kjer ni bilo možnosti za vrtove v takšni

137



Prav tam, str. 1110.

38

obliki kot v domusu, so ponekod imeli strešne vrtove, povečini pa samo cvetlične

lončke na oknih.140

140

Prav tam.

39

9 RIMSKA NASELJA

9.1 ETRUŠČANSKI VPLIVI

Na Apeninski polotok so mestni način življenja prinesli Etruščani. Od 9. stol. pr.

Kr. naprej so spreminjali številne vasi na gričih v mesta. Prva mesta so začeli

ustanavljati med rekama Tibero na jugu in Arno na severu.141

Etruščani so

zaslužni tudi za združitev vasi, raztresenih po rimskih gričih, v mesto, katerega

središče sta bila Kapitol in forum. Na osvojenih ozemljih so skušali zatreti težnje

domorodcev, da bi živeli na podeželju, razkropljeni na kmetijah, ter pričeli graditi

mesta.142

V 6. stol. pr. Kr. se je začela pojavljati obvezna shema etruščanskih mest, ki je pri

starejših mestih še ni bilo opaziti. Takrat so Etruščani namreč dosegli največji

razmah. Razširili so svoje ozemlje na severu in gradili kolonialna mesta. Idealno

etruščansko mesto je bilo pravokotne oblike, znotraj mesta pa je bilo križišče dveh

glavnih ulic: v smeri sever–jug je cardo, v smeri vzhod–zahod pa decumanus. Ker

ostale ulice potekajo vzporedno z njima, ima mesto mrežasto ulično shemo.

Glavni ulici delita mesto na štiri dele, hkrati pa določata lego mestnih vrat. Na

njunem križišču je globok jašek, pokrit s ploščo, ki označuje središče mesta.

Mesta so bila zavarovana s kamnitim obzidjem. Njihova ustanovitev je pri

Etruščanih sodila k verskim obredom.143

Obred nastanka mesta je bil opisan v obrednih knjigah (Libri rituales). Obredi so

se ohranili in so jih uporabljali tudi Rimljani, ko so ustanavljali kolonije. Avgur

(»ptičjegledec«, to je bil mestni ustanovitelj) je po opazovanju ptičjega leta

določil tloris bodočega mesta. Označil je obe glavni ulici. Nato je pričel z

obredom razmejevanja (limitatio). Glavo si je pokril s svojo togo in z bronastim

plugom vlekel prabrazdo (sulcus primigenius). Ko je prišel do mesta, kjer bi naj

141


Jacques Heurgon, Življenje in navade Etruščanov (dalje: Heurgon, Življenje in navade

Etruščanov), Državna založba Slovenije, Ljubljana 1982, str. 147. 143


40

bila vrata, je plug dvignil in ga prenesel.144

Bodoče mesto je obdal s simboličnim

zidom in jarkom. Z meritvenim trakom so potegnili sistem ulic, ki so potekale

vzporedno z glavnima ulicama. Širine glavnih in stranskih ulic so bile med seboj v

točno določenem razmerju.145

Na križišču glavnih ulic so nato izkopali jašek, v

katerega so položili darove podzemnim silam. Ko je mesto dobilo zaščitne bogove

in so jim postavili templje146

, so ga obredno posvetili (consacratio). Sheme

idealnega mesta niso mogli vedno uresničiti. Velikokrat so se morali prilagoditi

prostorskim razmeram. Tega načela so se držali tudi Rimljani.147

9.2 NASTANEK MESTA RIM

Rim in tudi veliko drugih mest se je postopno širilo iz prvotnega naselja. Širila in

preoblikovala so se spontano, skladno s potrebami, in niso bila načrtovana.

Takšna mesta imenujemo raščena mesta.148

Rim se je razvil iz vasi latinskih plemen, ki so se nahajale na sedmih gričih:

Palatin, Kapitol, Celij, Eskvilin, Viminal, Kvirinal in Aventin (slika 20). Najprej

se je mesto razvilo na Palatinu. Nekateri so ga poimenovali Roma quadrata, ker je

bila njegova zasnova približno kvadratne oblike. 149

Pod Kapitolom se je izoblikoval trg Forum, ki je imel nepravilen tloris in so ga

obdajale številne verske in javne zgradbe. Forum je v času republike in cesarstva

postal središče mesta, kjer se križata glavni mestni cesti cardo in decumanus.

Prvotno je bil namenjen javnim zborovanjem, trgovanju, sodstvu ter zabavi.

144

Nositi je po latinsko portare in od tod prihaja izraz porta, ki pomeni velika vrata (Marinko,

Antična arhitektura, str. 264). 145

Heurgon, Življenje in navade Etruščanov, str. 147–148. 146

Ustanovitelji naj ne bi priznali mesta za zakonitega, če ni imelo treh vrat, treh ulic in treh

svetišč, posvečenih Jupitru, Junoni in Minervi (Heurgon, Življenje in navade Etruščanov, str. 147–

148). 147


Prav tam. 149

Tatjana Capuder Vidmar, Razvoj naselij 1, Od prazgodovine do industrijske revolucije (dalje:

Capuder Vidmar, Razvoj naselij 1), Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo,

Ljubljana 2011, str. 55. Pridobljeno 05.05.2016, http://www.bf.uni-

lj.si/fileadmin/users/1/krajinska_arhitektura/RAZVOJ_NASELIJ_1_NR.pdf.

41

Kasneje so trgovanje preselili na posebne, temu namenjene trge in Forum je

ohranil politični, kulturni in religiozni namen.150

Okrog mestnega jedra so se postopno razvijale četrti bogatašev, kjer so stali veliki

domusi, ter četrti rimskega proletariata, ki so bile gosto pozidane z insulami. Med

hišami so bile še druge javne stavbe. Ulično omrežje ni imelo prave sheme, tloris

je bil nepravilen. Kamnito obzidje, ki ga je obdajalo, so morali zaradi rasti večkrat

prestaviti.151

Slika 20: Zemljevid antičnega Rima

(Vir: http://mapsof.net/rome/ancient-city-rome-plan-map, pridobljeno 05.05.2016)

9.3 USTANAVLJANJE NOVIH MEST

Prva mesta, ki so jih Rimljani ustanovili, so bila v Etruriji in Laciju. Poleg teh so

jih do nekje polovice zadnjega stoletja pr. Kr. po vsem polotoku ustanovili še

približno 300. V želji po širjenju in utrjevanju svojega imperija so pričeli

150



42

ustanavljati mesta tudi v provincah. Poleg politično-strateških razlogov so z

ustanavljanjem novih mest želeli razbremeniti pritisk množic na mesto Rim. Za

razliko od Rima, ki je bil raščeno mesto, so nova načrtovali geometrično pravilno,

po vzoru vojaških taborov (slika 21), katerih zasnova je izhajala iz etruščanskih

mest.152

Slika 21: Shema vojaškega tabora (po Polibiju)


Castra, utrjen rimski vojaški tabor, je bil zgrajen po ustaljeni shemi, ki je imela

pravokoten tloris. Postavljali so jih v ravninskih delih in v bližini rek. Obdajala sta

jih vodni jarek in kamnito obzidje. Ulice so bile ravne in so se pravokotno sekale,

kar je vojski omogočalo hitrejše premike. Glavni ulici (cardo in decumanus) sta

tabor povezovali z glavnimi cestami ter usmerjali promet v smeri središča tabora.

Pri kasnejših mestih je to predstavljalo težavo, saj so bila mestna jedra zaradi

križanja v središču zatrpana. V središču castra je bilo zborno mesto vojske, ob

njem pa stavba glavnega poveljstva, orožarna in vojaška bolnica.153

Castra so bila pogosto osnova za nastanek novega mesta. Ko se je vojska

premaknila naprej, so tabor poselili s civilnim prebivalstvom in ga tako spremenili

152

Prav tam, str. 266–267. 153


43

v civilno mesto, ki je imelo status upravnega ali trgovskega središča. Druga

možnost je bila, da so že v osnovi civilno mesto ustanovili po enakih načelih kot

vojaški tabor. So pa morali ponekod to zasnovo prilagoditi krajevnim razmeram.

Poleg gradnje in ustanavljanja novih mest so včasih dograjevali staroselska

naselja. Zraven nepravilno zgrajenega starega dela so zgradili še geometrično

pravilen novi, rimski del mesta. Takšna praksa je bila najpogostejša v severni

Afriki.154

Mesta so se med seboj razlikovala po velikosti (njihova površina je bila od 12 do

200 in več hektarjev) ter glede na število prebivalstva. Manjša mesta so imela med

200 in 500 prebivalcev, srednje velika mesta so imela okrog 20.000 prebivalcev,

večja mesta, npr. Milano in London, so imela okrog 50.000 prebivalcev,

Aleksandrija pa je imela, podobno kot Rim, od 500.000 do 1.000.000 prebivalcev.

Najpomembnejša mesta so bila med seboj in z Rimom povezana s sistemom

glavnih cest, ki so omogočale medsebojno komunikacijo.155

Mesta so se razlikovala tudi po upravnem statusu. Coloniae so bila

novoustanovljena ali že obstoječa mesta na novo osvojenih ozemljih, ki so jih

priključili Rimu. Imela so popolni status rimskega mesta z vsemi privilegiji.

Municipiae so imele formalno privilegiran status, prebivalci pa niso imeli

popolnega rimskega državljanstva. Civitates, trgovska in administrativna središča

v plemenskih okrožjih z romanizirano formo, so bila zavezniška mesta, kjer

prebivalci niso imeli državljanskih pravic.156

Glavne značilnosti rimskih načrtovanih mest (urbs quadrata) so, kot že omenjeno,

naslednje: mesto je imelo kvadraten ali pravokoten tloris in je bilo obdano z

obzidjem in vodnim jarkom. Kot pri etruščanskih mestih so bili tudi tukaj

poudarjeni glavni mestni vhodi. Glavni ulici, cardo in decumanus, sta usmerjali

promet v središče mesta, kjer je bil forum. Forum, pravokoten trg, je predstavljal

versko, politično in kulturno središče. Stanovanjske površine so bile z ulicami

razdeljene na pravokotne otoke, inzule, na kateri so stali domusi ali večnadstropne

najemniške stavbe insule. Mesta so imela tri vrste ulic: iter (pešpot, široka

154


Capuder Vidmar, Razvoj naselij 1, str. 62 – 64. 156

Prav tam.

44

približno 66 cm), actus (široka okrog 135 cm) in via (vozna pot, ki je bila široka

najmanj 270 cm). Glavne ceste so bile veliko širše. Ulice so bile tlakovane z

debelimi kamnitimi ploščami ter obrobljene z visokimi pločniki za pešce. Mesta

so imela tudi dobro oskrbo z vodo in komunalno opremo.157

S pomočjo ravnih cestnih linij so Rimljani na osvojenih ozemljih razdelili tudi

plodno zemljo v zaledjih mest (centuriatio). Sekundarne ceste so se imenovale

decumani (te se bile vzporedne z daljšo stranico ozemlja ali glavno cesto) in

cardini (krajše ceste, ki so pravokotno sekale decumane). S tem je bilo zemljišče

razdeljeno na centurije (kvadrate) v velikosti 50 hektarjev. Eno takšno zemljišče

so lahko dodelili enemu samemu lastniku ali ga razdelili med več lastnikov. Na

strateških točkah je bilo središče kolonije. Zaželeno je bilo, da sta se glavni ulici

mesta skladali z mrežo sekundarnih cest. Le-te niso bile vedno načrtovane v smeri

sever–jug in vzhod–zahod, ampak tako, da so v največji meri izkoristili osvojeno

ozemlje.158

157


Capuder Vidmar, Razvoj naselij 1, str. 68–69.

45

10 RIMSKA NASELJA NA SLOVENSKEM

Vključevanje slovenskega ozemlja v rimsko civilizacijo se je pričelo v 1. stol. pr.

Kr., v Oktavijanovem času. V naše kraje so najprej prišli vojaki, sledili pa so jim

trgovci, obrtniki in veterani.159

Rimljani so upoštevali staro etnično razdelitev

slovenskega prostora. Ozemlje so tako upravno razdelili na provinci Panonijo in

Norik.160

Središča romanizacije so bila mesta, ki so bila naseljena že pred

prihodom Rimljanov. Mesta so imela svoja upravna območja, od katerih so živela

(ager). Skoraj celotno slovensko ozemlje je bilo razdeljeno na pet agrov: Tergeste,

Emona, Celeia, Neviodunum, Poetovio. Nižinske in plodne predele so razdelili na

centurije, te pa še na manjše enote. Čeprav pri nas niso odkrili zanesljivih sledov

te razdelitve, pa je to razvidno npr. v Istri in Dalmaciji.161

Rimski graditelji so na naše ozemlje prinesli veliko novosti. Za mestno

urbanizacijo so bile najpomembnejše pravokotna parcelacija, način gradnje in

komunalna ureditev.162

Razvoj in urbanizacijo mest na Slovenskem bom

predstavila na primeru rimskih naselbin Emone in Petovione. Opisala bom tudi

manjše rimske naselbine na našem ozemlju.

10.1 EMONA

Emona izvira že iz predkeltskih časov. Naselje se je že v pozni bronasti in starejši

železni dobi nahajalo na Grajskem hribu. V 1. stol. pr. Kr. so ob njegovem

vznožju stale preproste hiše, ki so bile grajene iz lesa in ilovice. Poseljen je bil

tudi nasprotni breg Ljubljanice. Sredi 1. stol. pr. Kr. so Emono zaradi njene

ugodne prometne lege začeli naseljevati prvi priseljenci, akvilejski trgovci. Sledili

159


Ana Šašel, O rimskem obdobju na Slovenskem (dalje: Šašel, O rimskem obdobju na

slovenskem), Kronika (Ljubljana), letnik 2 (1954), št. 1, str. 21-24. Pridobljeno 02.05.2016,

http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-O1H8V9T5/13b50082-730c-42c0-ab80-

210e19f98db2/PDF. 161

Dragan Božič idr., Zakladi tisočletij: Zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov (dalje:

Božič, Zakladi tisočletij), Modrijan, Ljubljana 1999, str. 200-221. 162

Iva Curk, »Arma virumque«: Ob tvarnih virih o rimski dobi na Slovenskem (dalje: Curk,

»Arma virumque«), DZS, Ljubljana 1999, str. 48.

46

so jim civilisti iz severne Italije in vojaški veterani, ki so kot odpravnino dobili

tam zemljišče.163

V času cesarja Avgusta je mesto dobilo status kolonije in s tem uradni naziv –

Colonia Iulia Emona. Prvi naseljenci so obdržali polno rimsko državljanstvo.

Naseljenci so navadno dobili tretjino zemljišč, ostalo so lahko obdelovali

staroselci, ki so za to morali plačati davek. Na naseljence lahko gledamo z dveh

vidikov. V gospodarskem smislu so mesto naselili trgovci, obrtniki, prevozniki,

uslužbenci uprave in vojaško osebje. Če pa gledamo z vidika socialne strukture,

jih lahko delimo na državljane, osvobojence, služinčad, sužnje ter pripadnike

aristokracije.164

Slika 22: Modularna rekonstrukcija Emone

(Vir: Plesničar Gec, Urbanizem Emone)

163

Božič, Zakladi tisočletij, str. 202. 164

Andrej Gaspari, Prazgodovinska in rimska Emona: vodnik skozi arheološko preteklost

predhodnice Ljubljane (dalje: Gaspari, Prazgodovinska in rimska Emona), Muzej in galerije mesta

Ljubljane, Ljubljana 2014, str. 152–153.

47

V prvi polovici 1. stoletja so zgradili novo mesto na levem bregu Ljubljanice,

starega pa so začeli opuščati. Novo naselje je bilo grajeno v pravokotni shemi, na

projektni mreži 6 x 5 kvadratov (slika 22). Stranica kvadrata je merila 60 rimskih

dvojnih korakov165

, torej 89,82 m. Ulična mreža Emone je bil sestavljena iz petih

ulic v smeri sever–jug in sedmih v smeri vzhod–zahod. Glavni ulici sta bili široki

20,7 m, ostale pa 11,8 m. Nasute so bile iz gramoza in ponekod tlakovane. Pod

ulicami so bile položene svinčene vodovodne cevi in kanalizacija.166

Ulice so

razmejevale 47 stavbnih otokov, inzul.167

Mesto je bilo obdano z obzidjem, ki je v dolžino merilo 1950 m in je bilo prvotno

visoko med 6 in 8 m. Imelo je štiri glavna vrata ter stranska vrata, ki so vodila v

stranske ulice. Emono sta na severni, zahodni in južni strani obdajala tudi dva

obrambna jarka. Kot sem že omenila, so Rimljani pri gradnji mest uporabljali

lokalne materiale. Tako je bilo tudi tukaj. Pri gradnji obzidja in inzul so

uporabljali skrilasti peščenjak iz bližnjih kamnolomov. Pragove, stebre, robnike in

tudi stavbne okrase so gradili iz lokalnega apnenca.168

Kot v mestu Rim, je v kolonijah in municipijih forum predstavljal središče mesta.

Prazen središčni prostor so obdajale zgradbe, kot so dvorane za javne shode in

mestni zbor, arhiv, zakladnica ter stebrišče in tabernae. Tudi emonski forum je bil

upravno, kulturno in trgovsko središče mesta. Nahajal se je severozahodno od

križišča glavnih ulic, cardo in decumanus. Meril je 130 x 65 m in pokrival 8.500

m2 , kar pomeni 3,8 % celotne površine mesta.

169

Najpomembnejša upravna zgradba, bazilika, je stala na vzhodni strani foruma,

svetišče pa je bilo na njegovi zahodni strani. Gradbene parcele so bile pravokotne.

Na njih so bile večinoma pritlične stanovanjske stavbe, razdeljene na več

stanovanj. Centralna kurjava in kopalnice so se razširile v 3. in 4. stoletju.

165

Rimski dvojni korak meri 1,497 m. 166

Božič, Zakladi tisočletij, str. 202–203. 167

Gaspari, Prazgodovinska in rimska Emona, str. 177. 168

Prav tam, str. 167–177. 169

Prav tam, str. 180–183.

48

Razkošnejše stavbe so stale ob forumu in južnemu obzidju, medtem ko so se ob

vzhodnem, zahodnem in severnem obzidju nahajala predmestja in pokopališča.170

10.2 POETOVIO

Poetovio je Rimljane pritegnil zaradi svoje strateške lege ob jantarni poti in plovni

reki Dravi. V 1. stoletju je VIII. legija Avgusta na desnem bregu Drave postavila

legijski tabor. Le-tega je najverjetneje odnesla reka, ko je spremenila strugo. VIII.

legijo Avgusto je med leti 43 in 46 nadomestila XIII. legija Gemina. Civilna

naselbina, ki je nastala v bližini tabora, se je razvila v močno trgovsko–obrtniško

središče. K temu razvoju je največ prispevala njena lega na križišču pomembnih

vodnih in cestnih poti. Ager Petovione se je razprostiral od Mure na severu do

Haloz na jugu. Na zahodu je njegova meja sovpadala z noriško–panonsko mejo,

na vzhodu je zajemala še Varaždinske Toplice.171

Status kolonije je Poetovio dobil v času cesarja Trajana (98–117). Ko so se v

mesto pričeli priseljevati veterani, so bili staroselci potisnjeni v ozadje. V 2.

stoletju so mesto naseljevali vojaki, visoki in nižji mestni uradniki, državni

uradniki, svečeniki, osvobojenci in sužnji.172

170


Mojca Vomer Gojkovič in Ivan Žižek, Rimski vsakdan v Petovioni: katalog razstave (dalje:

Vomer Gojkovič in Žižek, Rimski vsakdan v Petovioni), Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj 2008, str.

12– 14. 172

Božič, Zakladi tisočletij, str. 216.

49

Slika 23: Največji obseg Petovione v 2. in 3. stoletju

(Vir: Božič, Zakladi tisočletij)

Struktura mesta je bila prilagojena razgibanemu terenu in se je zelo razlikovala od

strukture Emone (slika 23). Mesto se je raztezalo na obeh bregovih Drave in ob

glavni cesti Celeja–Savarija. Mesto se je razvilo iz dveh centrov, vojaškega in

civilnega, ki sta bila na nasprotnih bregovih reke in ju je med seboj povezoval

most. Razvile so se štiri mestne četrti. Spodnja Hajdina je bila v času največjega

obsega poslovna četrt, kjer so se nahajali sedež carinske uprave, skladišča,

nekatere obrtne delavnice ter svetišča. V četrti Zgornji Breg so gradili razkošne

stanovanjske hiše in tukaj je bil tudi največji mitrej. Upravno središče civilnega

naselja (forum) je bilo v četrti Vičava, Rabelčja vas pa je bila obrtniška četrt z

opekarskimi in lončarskimi obrati, kamnoseškimi in livarskimi delavnicami ter

apnarji.173

Prve tri četrti so bile poseljene že v začetku 1. stoletja, Rabelčja vas šele ob koncu

stoletja. Čeprav mesto ni imelo pravilnega pravokotnega tlorisa, so imeli nekateri

predeli pravokotno ulično mrežo. V središču so bile ulice tlakovane s kamnitimi

ploščami in obdane s stebrišči. Tudi Petoviona je bila komunalno urejen. Na obeh

bregovih Drave so našli ostanke vodovoda, ki je bil grajen kot pokriti zidani

173

Božič, Zakladi tisočletij, str. 218 – 219.

50

kanali. Prav tako so na Vičavi in Zgornjem Bregu odkrili odseke kanalizacije. Za

razliko od Emone Petoviona ni imela obzidja.174

10.3 MANJŠA RIMSKA NASELJA

Ker se je območje Celja nahajalo ob jantarjevi poti, je tam že v starejši železni

dobi nastalo manjše naselje (na Miklavškem hribu), kjer so se ustavljali trgovci. V

mlajši železni dobi se je razvilo v cvetoče noriško središče, ki so mu vladali

bogati knezi. Noriško kraljestvo je bilo leta 15 pr. Kr. priključeno rimski državi.

Pod cesarjem Klavdijem je Norik postal provinca in Celeja kot njeno pomembno

središče je dobila status rimskega municipija. V 1. stoletju se je naselbina hitro

širila proti severu in takratni strugi Savinje in mestno središče se je preneslo na

ravnico. Največji obseg je doseglo v 2. stoletju in takrat je bilo tudi verjetno

obdano z obzidjem. Vodovoda Celeja ni imela, ampak so vodo črpali iz številnih

vodnjakov.175

V ravninskem središču je mesto dobilo pravokotno mrežo ulic, pod

katerimi je bila speljana mreža odtočnih kanalov, od katerih so nekateri v uporabi

še danes. Nekaj pomembnejših ulic je bilo tlakovanih z bazaltnimi ploščami.

Bivališča meščanov so bila najverjetneje podobno opremljena kot v Emoni.

Središče rimske Celeje se povsem pokriva s kasnejšim središčem srednjeveškega

Celja, tako da je tam od vseh rimskih mest najmanj možnosti za raziskovanje. So

pa med izkopavanji našli ohranjene večje kose mozaika in nekaj stenskih

poslikav. Vpadnice v mesto so vodile iz Emone, Petovione in Nevioduna.176

V 3.

stoletju je mesto prizadela velika poplava. Savinja je odnesla južni del mesta,

prestaviti so morali nekatere odseke cest in zgraditi nov most. Mesto je bilo v 4.

stoletju obnovljeno. Na novo so zgradili hiše, popravili ulice in okrepili mestno

obzidje.177

Neviodunum se je razvil v 1. stoletju ob reki Savi, na ravninskem in nenaseljenem

območju. Zaradi rečnega pristanišča in njegove lege ob križišču cest proti Emoni,

Celeji, Sisciji ter drugim manjšim okoliškim naseljem je imel velik pomen v

174

Prav tam. 175

Prav tam, str. 209–211. 176

Iva Curk, Rimljani na Slovenskem (dalje: Curk, Rimljani na Slovenskem), Državna založba

Slovenije, Ljubljana 1976, str. 56–58. 177

Božič, Zakladi tisočletij, str. 209–211.

51

prometu. Tudi Neviodunum je imel pravokotno cestno mrežo, kanalizacijo,

kopališče ter razkošne stavbe z ogrevanimi prostori in z mozaiki. Izpod Gorjancev

je bil v mesto speljan 7,6 km dolg vodovod iz lončenih cevi. Kot Poetovio je bil

Neviodunum brez obzidja.178

Nekatera rimska naselja na slovenskem ozemlju poznamo samo po imenih, ki so

bila omenjena v pisnih virih. O nekaterih pa imamo tudi nekaj materialnih virov,

tako da je okvirno poznana tudi njihova stavbna podoba. Castra (Ajdovščina) je

bila obdana z mnogokotnim obzidjem s stolpi. Stavbe znotraj obzidja so imele

prostorna dvorišča s stebrišči. Carnium (Kranj) je bil, sodeč po materialnih

ostankih, najverjetneje na današnjem prostoru. Na območju današnje Vrhnike so

Rimljani še pred koncem republike zgradili trgovsko oporišče Nauportus, katerega

ime pomeni »rečno pristanišče«. Praetorium Latobicorum (Trebnje) je imel obliko

raztegnjenega obcestnega naselja ob glavni cesti Emona–Siscia. Naselje je imelo

mitrej in druga svetišča, znano je tudi, da so imele stavbe kanalizacijo. Pomembna

obcestna in carinska postaja na območju današnjih Trojan, se je imenovala Atrans.

Na južnem pobočju so najverjetneje stale tudi stanovanjske stavbe, o čemer

pričajo nekateri ostanki (del v pobočje uprtega zidu in mozaična tla). V Starem

trgu pri Slovenj Gradcu (Collatio) so med izkopavanji večkrat naleteli na ruševine

stavb, na ruševine svetišča ter na grobišča.179

10.4 PODEŽELSKA NASELJA

Dežela je bila dokaj gosto poseljena z majhnimi zaselki, preprostimi vasicami, od

katerih jih je večina izvirala še iz predrimskega časa. Najdbe na Dolenjskem, v

Slovenskih goricah in v Prekmurju pričajo, da je bila stanovanjska kultura

ponekod zelo preprosta (lesene, z blatom ometane hiše).180

Večina ljudi je ob koncu železne dobe živela v zavarovanih višinskih naselbinah.

Poselitev se je začela postopno spreminjati po prihodu Rimljanov. V Istri, na

Krasu in Notranjskem so staroselci v višinskih naselbinah živeli nemoteno do

začetka 1. stoletja. Na Dolenjskem, Štajerskem, Gorenjskem in v Posočju so bile

178

Prav tam, str. 212–213. 179

Curk, Rimljani na Slovenskem, str. 63–65. 180

Prav tam, str. 65–66.

52

višinske naselbine opuščene že na začetku rimske dobe. Rimljani so verjetno

zahtevali, da se višinske naselbine izpraznijo in da se staroselci naselijo v nižinah,

ker so jih tako lažje nadzorovali. Na podlagi najdenih gomilnih grobišč

ugotavljajo, da je bila poselitev enakomerno raztresena in je po koncu 1. stoletja

zajela tudi območja, ki so bila bolj oddaljena od prometnih poti.181

Podeželje je bilo verjetno razdeljeno na upravna območja (pagi) in vasi (vici), ki

so imele lastno upravo. Kljub temu, da je bila glavna gospodarska panoga

kmetijstvo, so se nekateri zaselki lahko usmerili v rudarstvo, kamnoseštvo ipd.

(naselje v Mengšu je bilo npr. povezano s predelavo železa, v Šmartnem na

Pohorju pa s kamnolomi marmorja).182

181


Prav tam.

53

11 RIMSKE HIŠE NA SLOVENSKEM

Ob prihodu Rimljanov na slovensko ozemlje so bila staroselska bivališča zelo

preprosta. Kot sem že omenila, so ob vznožju grajskega hriba v Emoni v 1. stol.

pr. Kr. stale preproste hiše, zidane iz lesa in ilovice, v Pivški kotlini pa so

staroselci živeli v napol v zemljo vkopanih lesenih hišah. Nove gradbene tehnike,

ki so jih prinesli Rimljani, so dvignile raven bivalne kulture. Relativno hitro so se

razširile pri vseh slojih prebivalstva. Kot drugod so tudi na našem ozemlju gradili

z lomljenim ali klesanim kamnom in opeko. Vpeljali so še vodovod, kanalizacijo

ter centralno kurjavo. Bivališča niso bila samo boljše grajena, ampak tudi

prijetnejšega videza, saj so bile okrašene z mozaiki, stenskimi dekoracijami in

štukaturami.183

Zasebne hiše se tako niso veliko razlikovale od tistih v drugih

rimskih mestih. Standard bivalnih prostorov je bil tudi pri nas odvisen od

premoženja.184

Stanovanjske stavbe v Emoni so bile različno velike. Velikost je bila odvisna od

urbanistične razporeditve. Insule so bile načrtovane za več družin, a so bile za

razliko od mesta Rim večinoma pritlične, tako da so zasedale veliko površino.

Večina jih ni imela notranjega atrija.185

Slika na naslednji strani prikazuje izkopane sledove šestsobne stanovanjske enote,

ki so jo odkrili na današnjem Jakopičevem vrtu v Ljubljani. Vzdolž osrednjega

prostora so se nahajale sobe. Tla so prekrivali mozaiki, kar je lepo razvidno iz

slike (spodaj levo). Enega od prostorov je ogreval hipokavst. Tla so slonela na

stebričkih, pod katerimi je krožil vroč zrak in se po votlakih dvigoval v stene (na

sliki zgoraj levo).186

Takšno ogrevanje je zahtevalo veliko kuriva (oglja in drv).187

183


Iris Bekljanov Zidanšek idr., Emona: mesto v imperiju (dalje: Bekljanov Zidanšek, Emona:

mesto v imperiju), Mestni muzej, Muzej in galerije mesta Ljubljane, Ljubljana 2014, str. 56. 185

Ljudmila Plesničar Gec, Urbanizem Emone = The Urbanism of Emona (dalje: Plesničar Gec,

Urbanizem Emone), Mestni muzej: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana 1999, str.

80. 186


Curk, Rimljani na Slovenskem, str. 53.

54

Slika 24: Insula na Jakopičevem vrtu

(Vir: Plesničar Gec, Urbanizem Emone)

Sledovi zidov, omrežje kanalov in ostanki vratnih podbojev in pragov, ki so jih

odkrili med izkopavanji, nakazujejo obstoj večjih stanovanjskih enot tudi na Mirju

in Trgu revolucije. Stanovanjske enote so imele osrednji prostor, dvorišče, ob

katerem so se nahajali gospodarski prostori, hleve in skladišča ali delavnice in

tabernae. Dvorišče je predstavljalo središče skupnega življenja stanovalcev. Kot

sem že omenila, so bile stavbe navadno pritlične. Za razliko od stanovanjske enote

na Jakopičevem vrtu, ki je imela mozaična tla, so imela mnoga stanovanja apnena

in opečna tla ter samo pobeljene stene, brez poslikav.188

Zunanjost hiš je bila pusta, okna se niso odpirala na zunanjo stran in na njih tudi

ni bilo okrasja. Stavbe so bile po večini kamnite. Pri gradnji so uporabljali kamen

iz bližnje okolice, golovški in grajski peščenec ali podpeški kamen. Tudi tukaj so

bile hiše krite s tegulami in imbreksi.189

Ob emonskem forumu in na južni strani so se nahajala velika in razkošna

bivališča premožnih meščanov, ki so imela značilnosti domusa. Prostori so bili

razporejeni okrog atrija ali peristila.190

188

Curk, Rimljani na Slovenskem, str. 55. 189

Prav tam. 190

Božič, Zakladi tisočletij, str. 223.

55

V mestni četrti Zgornji Breg v Petovioni, kjer so stala razkošna bivališča

premožnejših, izkopanine pričajo o veliki hiši iz 4. stoletja (slika 25), ki je bila v

lasti uglednega meščana. Vhod v hišo, pred katerim so najverjetneje stali kipi, je

bil s severa. Širok hodnik je vodil do ogrevanega sprejemnega dela, ki je bil

okrašen z živobarvnimi mozaiki. Sledil je prostornejši stanovanjski del, ki pa ni

bil ogrevan. Letni triclinium je bil tlakovan s črno-belim mozaikom in se je

odpiral v urejen vrt.191

Slika 25: Poskus rekonstrukcije rimske stavbe na Zg. Bregu v Petovioni

(Vir: Vomer Gojkovič in Žižek, Rimski vsakdan v Petovioni)

Arhitekturni ostanki pričajo, da so bili domusi grajeni iz kamna in lesa ter kriti z

opeko, izdelano v lokalnih delavnicah. Velikost hiše in njena prostorska

razporeditev sta bili odvisni od premoženjskega statusa lastnika. Stanovanjska

stavba je zavzemala le četrtino pravokotne parcele. Pri raziskovanju Petovione so

191

Curk, Rimljani na Slovenskem, str. 60.

56

na podlagi ostalin mestnih vil (villa urbana) prišli do, v nadaljevanju opisanih,

ugotovitev o njenih videzu, tlorisu in notranji opremi.192

Pred hišo je bil na cestni strani pokrit pločnik (porticus), ki so ga uporabljali za

razne dejavnosti, npr. tabernae. Na steni so bili naslikani ali obešeni razni

magični predmeti, za katere so verjeli, da odganjajo slabe stvari od hiše in

stanovalcev. Prag je bil kamnit. Pred vhodom je bil vestibulum. Hodnik (fauces) je

vodil do atrija z bazenom (impluvium). Prvotno so spalnice (cubiculae) obkrožale

atrium, kasneje pa so bile v nadstropju. Tablinum se je nahajal nasproti vhoda.

Zadaj so bile so bile sobe alae. Ena od njih je služila kot kuhinja (culina), druge

pa so bile namenjene shrambi in služinčadi. Hiša je imela še knjižnico, kopalnico

in triclinium. Le-ta se je odpiral naprej v notranje dvorišče, peristylium, kjer je

bila tudi zunanja jedilnica in kjer so hranili razna umetniška dela (kipe in

marmorne okraske). Na sredi dvorišča je bil vodnjak. Zadaj je bil še vrt.193

Tla v hiši so bila mozaična. Stene so bile barvne, enobarvne ali poslikane s

freskami. V premožnejših hišah so lahko bile obdane z marmornimi ploščami.

Prostori so bili skromno opremljeni. Dnevni prostori so bili opremljeni le z

najnujnejšo opremo. V spalnicah so imeli samo postelje, medtem ko so bile omare

in skrinje v posebnih, temu namenjenih sobah. Leseno pohištvo je bilo okrašeno s

kovinskimi okovi ali slonovino. V insulah je bilo pohištvo še skromnejše. Imeli so

samo ležišče, mizo in stole.194

Rimljani so verjeli, da so njihova bivališča pod zaščito bogov in prednikov.

Posmrtne maske prednikov so shranjevali v skrinjah v bližini vhoda, kjer so bili

tudi kipci hišnih bogov in terarium za domačo kačo. Lararium, Larom posvečen

oltar, je stal v bližini vhoda, v atriju ali pa ob kuhinji, kot je bilo že omenjeno.195

Revni meščani so tudi v Petovioni živeli v večnadstropnih insulah. Stanovanja so

bila majhna. Do njih so dostopali po zunanjih stopnicah in prek balkona (pergula).

192

Vomer Gojkovič in Žižek, Rimski vsakdan v Petovioni, str. 30-33. 193

Prav tam. 194

Prav tam. 195

Prav tam.

57

Insule so bile še v obrtniški četrti, kjer so bile namenjene trgovcem, obrtnikom in

poljedelcem. Ob stanovanjih so bile razvrščene delavnice.196

V Petovioni in drugih rimskih naseljih pri nas so za razsvetljavo pogosto

uporabljali bakle in trske, sveče, kar dokazujejo najdbe svečnikov, ter laterne in

lestence. Najpogosteje so uporabljali oljenke, oljne svetilke, ki so lahko bile

obešene, prostostoječe ali pa z ročaji za prenašanje. Oljenke, ki so jih izdelovali v

lončarskih delavnicah v Petovioni, so bile označene s pečati z imeni mojstra ali pa

so bile okrašene z mitološki prizori in prizori iz vsakdanjega življenja, tudi z

erotičnimi prizori.197

11.1 VILLA RUSTICA NA SLOVENSKEM

Villa rustica je bila, kot smo videli, najznačilnejša oblika podeželske poselitve. To

so bila središča večjih posestev. Na slovenskem ozemlju so prevladovala srednje

velika posestva, ogromnih posestev z velikim številom sužnjev pri nas ni bilo.

Posestva so bila v lasti kolonistov, ki so zemljo dobili od države, ali pa v lasti

premožnejših staroselcev. K vili so spadala gospodarska poslopja (hlev, staje,

shrambe, delavnice) ter vodnjak in veliko dvorišče. Stanovanjski del je bil ločen

od gospodarskega poslopja. Vile so bile dokaj udobno opremljene. Nekatere

razkošnejše pa so imele tudi ogrevane prostore, vodovod in kopalnico. Lastnikom

so služile kot stalna ali začasna prebivališča.198

Po razkošju izstopa vila v Simonovem zalivu pri Izoli, ki je imela tudi svoje

pristanišče.199

Poleg pristanišča so kompleks sestavljala gospodarska poslopja.

Portiko vile je na južnem delu v dolžino meril več kot 40 m. Tlakovan je bil s

črno- belim mozaikom. Portiko je povezoval pristanišče z južnimi prostori vile.

Vsi notranji prostori so bili tlakovani s črno-belim mozaikom in so imeli bogate

196

Vomer Gojkovič in Žižek, Rimski vsakdan v Petovioni, str. 28–29. 197

Prav tam, str. 76–77. 198


Prav tam.

58

stenske poslikave. Zaradi njene lege ob obali jo imenujejo obmorska vila (villa

maritima).200

Velika in bogato opremljena je bila še vila v Šmarju pri Jelšah. Imela je veliko

obzidano dvorišče, ki je merilo 240 x 215 m. Za boljšo predstavo jo lahko

primerjamo s preprostimi vilami v panonskem svetu, katerih ena stranica je bila

dolga nekje 90 m. Vila, ki so jo odkrili v Selcih pri Celju, je ležala na dveh

terasah. Na severni in vzhodni strani je imela dva dolga razgledna hodnika, sobe

pa so bile razporejene okrog atrija. Sprejemna dvorana je bila okrašena s

štukaturo in freskami. Tla v vili so bila mozaična. Imela je še dva ogrevana

prostora.201

Vila je imela kvadratni tloris in veliko dvorišče, najverjetneje s

kompluvijem na sredini.202

Rimske vile, odkrite na našem ozemlju, se med seboj zelo razlikujejo. Nimajo

enotnega pravila v tlorisu. Lastniki so jih gradili po svojih željah, pomemben

faktor je bila tudi finančna zmožnost. Odkritih je bilo več tipov rimskih vil.

Stavbni tip malih kmetov so bile manjše vile, ki so imele nekaj enostavnih

stanovanjskih prostorov. Stranska poslopja so bila grajena iz kamna in lesa.

Največkrat so stale v bližini cest. Pri helenistično–rimskem tipu gradnje so bile

stavbe ekonomsko ločene. Dvorišče je bilo ograjeno, ob zidu pa so bile sobe za

sužnje, shrambe in hlevi. Takšni tip so odkrili v Ruhni vasi, Družinski vasi, v

Ribnici, na Rodinah in v Šmarju pri Jelšah. Iz tega tipa se je razvila naselbina z

dvema ali več vilami, kjer so bili stanovanjski deli grajeni drug zraven drugega.

Ostanki dveh vil so bili najdeni v Orešju na Bizeljskem. Naslednji tip je bila vila s

peristilom. Del peristilnega dvorišča je bil odkrit samo na Panorami v Ptuju.

Panonska vila s srednjim hodnikom je bila najdena v Slovenski Bistrici in v

Zgornjih Dovžah. Le-ta je imela hodnik s stebriščem, ki je bil širok 2,40 m. Po

njem se je prišlo do dnevnega prostora ter naprej v tri manjše prostore. Eden

izmed njih je služil kot kuhinja. Ključasti tip vile predstavlja vila na Rodinah.

200

Marko Stokin, Simonov zaliv: Antična vila (dalje: Stokin, Simonov zaliv: antična vila),

Annales – Series historia et sociologia, 2001, 2, str. 405–412. Pridobljeno 09.05.2016,

http://zdjp.si/wp-content/uploads/2015/12/stokin.pdf. 201


Marija Lubšina–Tušek, Tlorisna zasnova rimskih vil v Sloveniji (dalje: Lubšina–Tušek,

Tlorisna zasnova rimskih vil v Sloveniji), Časopis za zgodovino in narodopisje, 1981, 2, str. 153–

203. Pridobljeno 04.05.2016, http://www.sistory.si/publikacije/prenos/?urn=SISTORY:ID:7042.

59

Njeni prostori so bili različno veliki in vsak od njih je imel svoj vhod različne

širine na sprednji strani stavbe. V Starem trgu pri Ložu pa so odkrili s stolpi

utrjeno vilo s portikom. 203

Gradbena tehnika Rimljanov se je precej razlikovala od staroselske, kjer je

prevladovala uporaba lesa. Poleg lesa so rimski naseljenci pri gradnji uporabljali

navadni in klesan kamen, opeke ter malto kot vezivo. Bolj kot pri zunanjosti vile

so se potrudili pri notranjem videzu in opremi. Tako je bila na fasadi samo

odprtina za vrata ter ozke line (okna), ki so predstavljale vir svetlobe. Zidove so

gradili iz kamna. Na notranji strani so bili ometani. Strehe stanovanjskega dela so

bile krite s strešno opeko (tegule in imbreksi), strehe gospodarskih poslopij pa s

skodlo (lesenimi deščicami). Stebri, ki so podpirali nadstreške na hodnikih ali

dvorišču, so bili iz marmorja ali iz peščenca. Iz klesanega marmorja ali drugega

kamna so bili tudi podboji vrat in okrasni elementi. Pomembnejši prostori so bili

tlakovani z mozaikom, nekateri tudi z opečnatimi ploščicami. V kuhinjah je bila

navadno le steptana ilovica, včasih pokrita z lesom. Ostanke črno-belega mozaika

so odkrili v Stogovcih, Betnavi, Stranjah, Veliki vasi, Novem Kloštru,

Grobelnem, Mačkovcu, Dolenji Dobravi, Rimskih Toplicah, Fornačah in

Cervinjanu. Notranji omet so našli na skoraj vseh najdiščih. Velikokrat je bil tudi

poslikan, svetlorumen z rdečimi pikami, rdeč z belo črto. V nekaterih vilah so

našli še ostanke ogrevalnih naprav (hypocaustum), in sicer v Pavlovcih, Šmartnem

v Rožni dolini, Središču, Sevcih, Orešju, Mali Pristavi, Grubelcah pri Dragonji

itd. Ponekod so našli tudi svinčene in glinaste cevi, po katerih je pritekala voda iz

bližnjih izvirov.204

11.1.1 VILLA RUSTICA V MARIBORU

Na današnjem južnem obrobju Maribora so odkrili naslednje villae rusticae: ob

Pokopališki ulici (Radvanje), ob Streliški ulici pri dvorcu Betnava, ob Tržaški

cesti pri Teznu in pri Hočah. Po večini so bila to posestva rimskih kolonistov, ki

203

Lubšina –Tušek, Tlorisna zasnova rimskih vil v Sloveniji, str. 153–203. 204

Prav tam.

60

so imela ločene stanovanjske dele in gospodarska poslopja. Merile so nekje 100 x

100 m, kar je bilo običajno za te vrste podeželskih vil.205

Slika 26: Idejna rekonstrukcija villae rusticae v Radvanju

(Vir: Strmčnik Gulič, Villa rustica in staroslovansko grobišče Radvanje)

Villa rustica v Radvanju (slika 26) je merila 98,1 x 90,2 m. Bila je obzidana,

obzidje je hkrati predstavljalo tudi nosilni zid za gospodarska poslopja na

jugovzhodni in severozahodni strani. Kljub temu, da je vila ležala ob potoku, so

uporabljali vodnjak.206

Izkopavanja so pokazala obstoj treh samostojnih objektov:

prvi je meril 30 x 11 m, drugi 22 x 12–14 m in tretji 15 x 12 m. Prav tako so bile

odkrite tri gradbene faze. Zaradi različnega datiranja posameznih gradbenih faz

ugotavljajo, da je bila vila okvirno v uporabi od konca 2. do 4. stoletja.207

205

Janez Marolt, Področje Maribora v arheoloških obdobjih in antični dobi (dalje: Marolt,

Področje Maribora v arheoloških obdobjih in antični dobi), Studia Historica Slovenica, 2006, 2–3,

str. 221– 241. 206

Prav tam. 207

Mira Strmčnik Gulič, Villa rustica in staroslovansko grobišče Radvanje (dalje: Strmčnik Gulič,

Villa rustica in staroslovansko grobišče Radvanje), Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine

Maribor, Maribor 1991, str. 4–6.

61

Ohranili so se le temelji poslopij in obodnega zidu ter zidane jame za nosilne

stebre lesenih poslopij. Sledovi teh jam pričajo o obstoju dveh ali treh samostojno

stoječih lesenih stavb. Deli obzidja, ki so se ohranili, so bili široki 70 cm. Opažena

sta bila dva načina gradnje: zid je bil grajen iz večjih lomljencev ali prodnikov in

zapolnjen z drobnim kamenjem in malto ali pa so pri gradnji uporabili tehniko

ribje kosti (opus spicatum). Pet prostorov vile je bilo ogrevanih s sistemom

centralne kurjave. Našli so tudi ostanke stenskih poslikav s cvetličnimi in

geometrijskimi motivi, v pompejansko rdeči in zeleni barvi. Stanovanjska stavba

je bila grajena po načelu domače panonske hiše. Bivalni prostori so bili

razporejeni ob hodniku. Stavbe so bile grajene iz kamna in ometane ter pokrite s

strešno opeko (tegule in imbreksi). Kritina lesenih objektov je bila najverjetneje

skodla, stene pa so bile glajene z ilovnatim premazom. Vila je imela tudi dva

manjša razgledna stolpa na jugovzhodni in jugozahodni strani obzidja, kar je

pripomoglo k večji varnosti posestva. 208

208

Strmčnik Gulič, Villa rustica in staroslovansko grobišče Radvanje, str. 4–6.

62

12 SKLEP

Ob prihodu Etruščanov na območje kasnejšega antičnega mesta Rim so tamkajšnji

prebivalci živeli v preprostih okroglih bivališčih. Etruščani so s seboj prinesli tudi

nekatere prvine grške civilizacije. Tako se je pod vplivom etruščanske in grške

arhitekture razvila tipična družinska hiša domus. Le-ta je s svojo prostorsko

razporeditvijo ločeval med sprejemnim delom, kjer so se gospodarji posvečali

svojim formalnim obveznostim, in družinskim delom, ki jim je zagotavljal

zasebnost. Ta tip hiše je bil lahko zelo razkošen: bogato okrašeni prostori in

njihova oprema ter veliki in razkošni vrtovi so pričali o bogatih družinah. Med

seboj so se torej razlikovali po velikosti, uporabljenih dekorativnih materialih ter

udobju, ki so si ga lastniki lahko privoščili (npr. hypocaustum).

Domus se je skupaj z vrtom lahko raztezal tudi na 900 kvadratnih metrih in v času

povečanja števila prebivalstva v Rimu in posledično prostorske stiske so se

Rimljani usmerili v gradnjo večnadstropnih stavb, kjer so bila najemniška

stanovanja za več družin. Insule so predstavljale najnižjo stopnjo stanovanjske

kulture v mestu. Stanovalci so se nenehno srečevali s požari, pomanjkanjem vode

in kanalizacije ter strahom, da se bo hiša zaradi slabe gradnje zrušila. Najrevnejši

meščani so živeli v najvišjih nadstropjih, kjer so bile te težave najizrazitejše.

Ker so Rimljani uživali v lepotah vrtov in narave, so si premožni meščani gradili

svoje letne rezidence izven mest (villa urbana) ali velika posestva na podeželju

(villa rustica), ki je nekaterim sočasno predstavljala vir njihovega zaslužka. Tudi

te vrste bivališč so se razlikovale po velikosti in razkošju. Stanovanjski deli so bili

prilagojeni lastnikovim potezam in finančnim zmožnostim. Od mestnih hiš so se

razlikovali še po odprtosti, saj se niso soočali z ozkimi ulicami in radovednimi

pogledi someščanov. Prav tako so imele podeželske vile v sklopu posestva

številna gospodarska poslopja.

Najvišjo stopnjo bivalne kulture so predstavljale palače, ki so bile izjemno bogato

dekorirane in so stanovalcem nudile izjemno ugodje. Tudi same palače so se

razlikovale po velikosti, tako se je npr. Hadrijanova vila v Tivoliju razprostirala

na 66 hektarjih.

63

S temi ugotovitvami sem potrdila predpostavki, da so se bivalni prostori

razlikovali glede na premoženje in status lastnika v družbi ter glede na lokacijo, v

mestu ali na podeželju. Predpostavka, da so imeli velik vpliv na rimska

arhitekturo Etruščani, v osnovi drži, vendar je potrebno dodati še vpliv grške

arhitekture (npr. peristylium)

Etruščani so združevali vasi v mesta, kar se je zgodilo tudi v Rimu. Združili so

vasi, ki so bile razpršene na sedmih gričih, v mesto. Mesto Rim se je nato širilo in

razvijalo skladno s potrebami naraščajočega števila prebivalcev. Etruščani so bili

zaslužni tudi za pravokotno parcelacijo novo nastalih mest. Vojaški tabori, iz

katerih so se razvijale civilne naselbine, so bili grajeni po vzoru etruščanskih

mest. Imeli so pravilno pravokotno ali kvadratno tlorisno zasnovo in dve

pravokotno se sekajoči glavni ulici, ki sta tabor razdelili na štiri dele. Kjer takšne

pravokotne zasnove zaradi krajevnih razmer niso mogli uresničiti, je moč opaziti

vsaj pravokotno mrežo ulic v središčih mest.

Pri pisanju diplomskega dela sem izhajala iz predpostavke, da so na novo

osvojenih območjih najprej nastali vojaški tabori in da so se iz njih razvila civilna

mesta. To hipotezo lahko potrdim samo delno. Večina slovenskih naselij v rimski

dobi se je razvila iz vojaških taborov ali ob njih, vendar to ne drži za vsa naselja,

saj so nekatera zrastla iz trgovskih postojank ob pomembnih cestnih ali rečnih

prometnih poti.

Rimljani so na slovensko ozemlje prinesli veliko novosti. Najpomembnejše med

njimi so nove tehnike gradnje, pravokotna parcelacija mest ali vsaj pravokotna

mreža ulica ter komunalna urejenost naselij (vodovod in kanalizacija).

64

13 VIRI IN LITERATURA

13.1 VIRI

Vitruvius P. (pr. Fedja Košir) (2009): O arhitekturi / Vitruvij. Ljubljana:

Fakulteta za arhitekturo.

13.2 LITERATURA

Bekljanov Zidanšek I., Gaspari, A., Krajšek, J., Masaryk, R., Miškec, A.,

Novšak, M. idr. (2014): Emona: mesto v imperiju. Ljubljana: Mestni

Muzej, Muzej in galerije mesta Ljubljane.

Božič, D., Bratož, R., Ciglenečki, S., Dular, J., Horvat, J., Knific, T. idr.

(1999): Zakladi tisočletij: zgodovina Slovenije od neandertalcev do

Slovanov. Ljubljana: Modrijan.

Bratož, R. (2007): Rimska zgodovina. Del 1, Od začetkov do nastopa

cesarja Dioklecijana. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije:

Študentska založba: Filozofska fakulteta.

Carcopino, J. (2001): Rim na vzponu cesarstva. Ljubljana: Modrijan.

Cunliffe, B. (1982): Rimljani. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Curk, I. (1999): »Arma virumque«: ob tvarnih virih o rimski dobi na

Slovenskem. Ljubljana: DZS.

Ellis, S.P. (2000): Roman Housing. London: Duckworth.

Gaspari, A. (2014): Prazgodovinska in rimska Emona: vodnik skozi

arheološko preteklost predhodnice Ljubljane. Ljubljana: Muzej in galerije

mesta Ljubljane.

Guhl, E. in Koner, W. (1994): The Romans: their life and customs.

London: Senate.

Heurgon, J. (1982): Življenje in navade Etruščanov. Ljubljana: Državna

založba Slovenije.

Marinko, J. (1997): Antična arhitektura. Ljubljana: Družina.

Marinko, J., in Debevec, L. (2008): Vpliv antike v arhitekturi, Apologia

pro Architectura. Celje: Celjska Mohorjeva družba.

65

Marolt, J. (2006): Področje Maribora v arheoloških obdobjih in antični

dobi. Studia Historica Slovenica, 2–3, str. 221–241.

Plesničar Gec, L. (1999): Urbanizem Emone = The Urbanism of Emona.

Ljubljana: Mestni muzej: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

Slovenski veliki leksikon H–O (2004) (ur. Kocjan–Barle, M., Bajt, D.).

Ljubljana: Založba Mladinska knjiga.

Slovenski veliki leksikon P–Ž (2005) (ur. Kocjan – Barle, M., Bajt, D.).

Ljubljana: Založba Mladinska knjiga.

Stierlin, H. (1996): The Roman empire. Vol. 1, From the Etruscans to the

decline of the Roman empire. Köln: Benedikt TaschenVerlag.

Strmčnik Gulič, M. (1991): Villa rustica in staroslovansko grobišče

Radvanje. Maribor: Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine

Maribor.

Velike kulture sveta, I. knjiga, Egipt – Helada – Rim – Bizanc (1999).

Celovec–Ljubljana–Dunaj: Mohorjeva založba.

Vomer Gojkovič, M., Žižek, I. (2008): Rimski vsakdan v Petovioni:

katalog razstave. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj.

Wheeler, M. (1964): Roman Art and Architecture. London: Thames and

Hudson.

13.3 ELEKTRONSKI VIRI

Ancient City Rome Plan Map – Rome maps (b.d.). Pridobljeno 05.05.2016,

http://mapsof.net/rome/ancient-city-rome-plan-map.

Ancient Roman Homes (b. d.). Pridobljeno 29.04.2016,

http://www.crystalinks.com/romebuildings.html.

Baiae (b.d.). Pridobljeno 01.05.2016,

http://www.britannica.com/place/Baiae.

Capuder Vidmar, T. (2011): Razvoj naselij 1, Od prazgodovine do

industrijske revolucije. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za

krajinsko arhitekturo. Pridobljeno 05.05.2016, http://www.bf.uni-

lj.si/fileadmin/users/1/krajinska_arhitektura/RAZVOJ_NASELIJ_1_NR.p

df.

66

Dobrić Žaja, S. (2009): Hadrijanova vila u Tivoliju. Nova Akropola, 61,

20 –27. Pridobljeno 02.05.2016, http://nova-akropola.com/lijepe-

umjetnosti/arhitektura/hadrijanova-vila-u-tivoliju/.

Domus Augustana (b. d.). Pridobljeno 01.05.2016 s strani University of

Virginia: ,

http://archive1.village.virginia.edu/spw4s/RomanForum/GoogleEarth/AK

_GE/AK_HTML/HP-003.html.

Fife, S. (2012): The Roman Domus. V Ancient History Encyclopedia.

Pridobljeno 21.04.2016, http://www.ancient.eu/article/77/.

Huts, houses and hot baths (b.d.). Pridobljeno 29.04.2016,

http://www.canterburytrust.co.uk/learning/resources/ark_teacher_pack/hut

s_houses_hotbaths/.

Imbrex and tegula (b.d.). Pridobljeno 03.05.2016,

https://en.wikipedia.org/wiki/Imbrex_and_tegula.

Johnston, H. W. (b. d.): The Private Life of the Romans. Pridobljeno

21.04.2016, http://www.forumromanum.org/life/johnston_6.html.

Lubšina–Tušek, M. (1981): Tlorisna zasnova rimskih vil v Sloveniji.

Časopis za zgodovino in narodopisje, 2, str. 153–203. Pridobljeno

04.05.2016,

http://www.sistory.si/publikacije/prenos/?urn=SISTORY:ID:7042.

Mesihović, S. (2015): Orbis Romanus. Udžbenik za historiju klasične

rimske civilizacije. Sarajevo: samozaložba. Pridobljeno 21.04.2016,

https://books.google.si/books?id=7rjxBwAAQBAJ&lpg=PR3&ots=JrPTq

QucvC&dq=Orbis%20Romanvs&hl=sl&pg=PR6#v=onepage&q=Orbis%

20Romanvs&f=false.

Notitia Dignitatum – Roman document (b. d.). Pridobljeno 21.04.2016,

http://www.britannica.com/topic/Notitia-Dignitatum.

Palace of Diocletian (b. d.). Pridobljeno 02.05.2016,

http://www.britannica.com/topic/Palace-of-Diocletian.

Peck, H. T. (1898): Harpers Dictionary of Classical Antiquities, New

York: Harper and Brothers. Pridobljeno 29.04.2016,

67

http://www.perseus.tufts.edu/hopper/text?doc=Perseus:text:1999.04.0062:

entry=domus-harpers.

Rupp, V. (b. d.): Der römische Gutshof »Brückfeld in Münzenberg –

Gambach, Wetteraukreis. Pridobljeno 01.05.2016,

http://www.denkmalpflege-

hessen.de/LFDH4_Publikationen/Veroffentlichungen/Ausgabe_1_2_96/G

utshof_Bruckfeld/gutshof_bruckfeld.html.

Simkin, J. (2014): Public Health. Pridobljeno 30.04.2016, http://spartacus-

educational.com/ROMpublichealth.htm.

Stokin, M. (2001): Simonov zaliv: Antična vila. Annales – Series historia

et sociologia, 2, str. 405 – 412. Pridobljeno 09.05.2016, http://zdjp.si/wp-

content/uploads/2015/12/stokin.pdf.

Šašel, A. (1954): O rimskem obdobju na Slovenskem. Kronika

(Ljubljana), 2 (1), str. 21–24. Pridobljeno 02.05.2016,

http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-O1H8V9T5/13b50082-

730c-42c0-ab80-210e19f98db2/PDF.

The Roman House (2007). Pridobljeno 21.04.2016, http://www.roman-

empire.net/society/soc-house.html.

Tucker, T. G. (1910): Life in The Roman World of Nero and St. Paul. New

York: The MacMillan company. Pridobljeno 20.04.2016,

https://archive.org/details/lifeinromanworld00tuck.

Wasson, D. L. (2013): Roman Daily Life. V Ancient History

Encyclopedia. Pridobljeno 29.04.2016, http://www.ancient.eu/article/637/.

diplomsko delo - core.ac.uk · kulturo rimljanov. v več stoletij dolgem razvoju je rimska...

Documents