Številka 2, september 2010

Spletna revija za geakulturo, geomantijo in lepoto bivanja

2

CELOVITAAA

Spletna revija za geokulturo, geomantijo in

lepoto bivanja

E-pošta: celovitaaa@gmail.com

Urednica: Mojca Aţman

Sodelavci: Marko Pogačnik, Jelka Aljančič,

Metka Čičerov, Urša Vidic, Tatjana Pliberšek,

Ljuba Juţnič, Neja Rojc

Zunanji sodelavci: Nina Straţišar

Lektoriranje: Urša Vidic

Oblikovanje: Mojca Aţman

Izdajatelj: VITAAA

Društvo za soţitje človeka, narave in prostora

Streliška 12

1000 Ljubljana

Slovenija

t(1): +368 51 80 79 13

t(2): +368 40 83 55 23

e-mail: drustvo.vitaaa@gmail.com

web: www.vitaaa.net

Kazalo

Sanje:

4 Neslutene posledice zemeljskih sprememb

6 Vidni in nevidni dom

9 Življenjepis

Zoomantija:

10 Živali

Kozmogrami:

12 Mir kot polnost v praznem

13 Trebanjski lev

Zgodbe krajev:

14 Izziv za geomantsko vandranje po Črnem gozdu

16 Obisk prostora dolenjske dežele

Vabilo:

18 Delavnica čutenja Narave v objemu Krasa

3

Drage sodelavke in sodelavci Društva VITAAA!

Po srečanju naše še vedno precej majhne planetarne skupnosti v Bad Meinbergu julija letos – zbralo se nas je 186

ljubiteljic in prijateljev Zemlje, ţivljenja, geomantije – bi se rad srečal z vami vsemi in skušal skupaj z vami podoţiveti

in dojeti vizijo, ki smo jo na tem srečanju doţiveli in zavestno oblikovali – o tem, kaj je naša človekova vloga v tem

trenutku intenzivnih sprememb in kako lahko pomagamo, da se negativni trendi pri elementarnih spremembah Zem-

lje lahko prepoznajo kot njen pozitivni namen.

Tega ne morem sporočati v pismu, treba je skupaj doţiveti.

Tako se nam je porodila zamisel, da bi se namesto tradicionalnega potovanja z avtobusom to jesen člani Društva

VITAAA, pa tisti, ki ste končali naše šolanje in še kateri somišljeniki, za dva dni srečali na nekem geomantično zani-

mivem kraju. Hodili bi po izbrani pokrajini, spoznavali njene notranje razseţnosti, predvsem pa bi si vzeli čas za

vprašanje, kdo smo kot skupnost in kako ţelimo v bodoče ţiveti in ustvarjati skupaj – ob tem, da je društvo le naš

formalni okvir.

Zadnja leta smo večino sil posvetili temu, da koncentriramo našo dejavnost na nekaj vidikov (predvsem gre za lito-

punkturne sisteme) s pomočjo katerih bi postali prepoznavni kot skupina, ki samoiniciativno razvija tisto, kar druţba

in civilizacija vztrajno zanika. Letos so se znotraj naše skupnosti pojavile nove oblike delovanja. Zdaj čutim, da neke

vrste delitev na aktivno in pasivno članstvo ne zadostuje več. Kako lahko delujemo kot skupnost ali kot gibanje, kot

omreţje ljudi, ki jim je pri srcu pot, ki jo ubira Zemlja z raznolikostjo svojega utelešenega ţivljenja, omreţje ljudi, ki

ne dovoli, da človek s svojo sebičnostjo izniči boţansko zamisel o ţivljenju znotraj materije in njenih elementarnih

svetov?

Naša skupnost je nastala sredi prejšnjega desetletja, ko ste kot skupina ljudi začutili, da prinašam skupaj s svojo druţi-

no nekaj nesebičnega, kar bi bilo potrebno podpreti in s čemer je vredno sodelovati. Kasneje smo se oblikovali v

društvo, da bi se iz alternative lahko prebili v zavest širše druţbe. Nekaj korakov na tej poti je storjenih.

Vendar ne moremo naprej, če je vse še naprej odvisno od moje iniciative. Jaz pomoči ne potrebujem več: dejavnost,

ki sem jo ţelel vpeljati v ţivljenje je ţe shodila. Zdaj je pred nami naslednja stopnja: kako lahko sodelujemo kot samo-

stojni subjekti nekega čudovitega gibanja preobrazbe, ki je medtem zajelo vse razseţnosti Zemlje in njenih ţivljenj-

skih svetov. Tu posameznik šteje toliko, kolikor zna sobivati in sodelovati z drugimi – ne samo s soljudmi!. Kako se

bomo lotili tega koraka?

Za naše srečanje predlagam konec tedna 8.-10. oktobra 2010. Kraj bomo poiskali, ko bomo vedeli, koliko se vas

ţeli srečanja udeleţiti.

Prosim, da do sobote 11. septembra sporočite, če želite sodelovati na naš spletni naslov drus-

tvo.vitaaa@gmail.com ali po telefonu našima tajnicama - Tatjana in Urša, 040 463 477.

Stroški bi bili: prenočišče, prostor srečavanja in hrana. Ko bomo zvedeli, da je za naše kreativno srečanje dovolj zani-

manja, bomo sporočili kraj in ceno, nakar se boste dokončno prijavili.

Upam, da se vidimo v oktobru in da skupaj začnemo novo poglavje našega sodelovanja in prijateljevanja,

Marko Pogačnik, predsednik društva

4

1

Moja ţena je prosila soseda, ki ima majhen traktor, naj

preorje del našega vrta za hišo. Tja je hotela posaditi nekaj

novega.

2

V hiši sedim za računalnikom in pišem. Ţe kar

nekaj časa poslušam brnenje traktorja na vrtu.

Mislim si: »Sosed ţe res orje, ampak zakaj traja

to toliko časa?«

3

In tako grem pogledat. Ko pridem okrog vogala, me sko-

raj kap. Sosed je vse preoral! Ni več vrta, ni travnikov, vsa

drevesa so izginila. Koder mi seţe pogled, je samo močna,

sveţe preorana in dišeča zemlja. Sosed ponosno sedi na

svojem traktorju in orje naprej.

Osoppo, Italija, 28. novembra 2007

Sanje:

Neslutene posledice

zemeljskih sprememb

5

Komentar:

Pri viziji iz teh sanj ne gre spregledati, da je šlo sprva za načrtovano spremembo. Ker smo hoteli določen del vrta na novo zasaditi,

smo prosili soseda, naj pride s svojim malim traktor-

jem in ga preorje na točno določenem mestu. Gre za

vzporednico z načinom, kako zavest javnosti dojema

sedanje zemeljske spremembe.

Izsledke svetovnih znanstvenih raziskav interpretira-

mo tako, da gre pri zemeljskih spremembah, ki so

bile ugotovljene v zadnjih letih, za spremembe na

področju podnebja, segrevanja zemeljskega površja,

vremenske vzorce itd. Pogosto dramatične posledice

zemeljskih sprememb si v skladu s principom logike

razlagamo kot obrobne pojave. Zato tudi razpravlja-

mo o ukrepih, ki naj bi jih izvajali na prizadetih pod-

ročjih.

Sanjalec, ki sedi v svoji sobi, odrezan od življenja na prostem, in dela za računalnikom, predstavlja logično strukturirano zavest, ki dandanes nadzira življenje na Zemlji in ga usmerja v določene tirnice. Pravzaprav ničesar ne ve o tem, kar se v tem trenut-

ku dogaja v večdimenzionalnem in transracionalnem

svetu. Moderni človek je povsem zatopljen v svoje

naloge in predstave, ki jih ima za svoje edino in

izključno okolje, v katerem biva. Samo zaradi brnen-

ja v daljavi lahko sluti, da v razseţnostih realnosti, ki

jih njegov razum dojema kot neobstoječe, poteka

proces, o katerem on nič ne ve.

Kot simbolično lahko razumemo to, da mora sanja-

lec steči okrog vogala hiše, da se zave dejanskih raz-

seţnosti procesa zemeljskih sprememb.

Območje za hrbtom hiše simbolizira tista področja

večdimenzionalnega prostora, ki so z vidika razuma

nevidna.

Šele ko človek pride za hrbet logično zaznavne resničnosti, lahko zasluti, kako daljnosežne in korenite so sedanje zemeljske spremembe. Osupli razum ne vidi več strukture sveta, po kateri

se je doslej orientiral. Scenografija vsakdanjega ţiv-

ljenja, ki jo sodobni človek vidi kot nekaj samoume-

vnega, je izginila. Ni več znakov, po katerih bi se

lahko orientiral. Zdi se, kot da je ţivljenja konec.

Temu nasproten pa je močen in rodoviten vonj pre-

oranih plasti zemlje. Koder mi seţe pogled, vidim

sveţo rjavo zemljo, ki obljublja rojstvo novega ţiv-

ljenjskega cikla. Znane manifestirane oblike narave

so sicer izginile, ne pa sam potencial ţivljenja.

Sporočilo sanj opozarja, da je vzorec obro-bnih zemeljskih in podnebnih sprememb neza-dosten. S tem, ko zanikamo kozmične razseţnosti trenutne-

ga spreminjanja Zemlje, lahko zaigramo moţnost

pozitivnih posledic procesov preobrazbe. Zadnja

sanjska slika daje slutiti, da pri zemeljskih spremem-

bah ne gre za obrobne pojave, ampak za celosten

proces, s katerim se ustvarjajo čisto nove osnove

manifestiranega ţivljenja na Zemljini površini.

- Marko Pogačnik

6

V materialni obliki hkrati utripajo še nevidne ravni resničnosti na

različnih frekvencah. Vsak kamen, rastlina, drevo, polje, gora ima

svoje elementarno bitje. Elementarna bitja predstavljajo inteligenco

Zemlje. Stik z enim elementarnim bitjem omogoči stik s celoto zave-

sti Zemlje, podobno kot preko kapljice morske vode pridemo v stik

z morjem. Elementarno bitje je povezano s pravzorci, ki utripajo v

dimenziji angelskega sveta. V pokrajini je prostor oţivljen in preple-

ten še z različnimi energijskimi centri in pretoki energije. Glede na

njihovo nalogo jih lahko primerjamo s čakrami in različnimi organi

pri človeku. Nevidne ravni bivanja sestavljajo večdimenzionalno

resničnost tako narave kot tudi človeka.

Vsak človek lahko zazna te nevidne ravni resničnosti. Vsi nosimo v

sebi naravno občutljivost, le da jo različno razvijemo. Ob vstopu v

nov prostor ali ob srečanju človeka, se v nas prikrade nek občutek.

Od nas je odvisno, ali smo pozorni nanje in koliko jih zavestno

vključimo v dojetje celovite situacije.

Z logično razumskim pristopom se človek izvzame iz celote in svet

opazuje od zunaj. Z razumom človek vzpostavi distanco med subje-

ktom dojemanja in objektom zaznav in zazna le grobo materialno

raven resničnosti. Občutkov in zaznav iz nevidnih ravni resničnosti

pa razum ne zmore vključiti v znano sliko o svetu, zato jih filtrira in

potonejo v podzavest.

Vidni in nevidni

dom

7

Subtilna nevidna resničnost se lahko pred nami raz-

pre le, ko se srečamo iz srca do srca s človekom ali/

in prostorom. Ko smo eno z njima, lahko z osebno

občutljivostjo in intuicijo raziskujemo in doţivimo

izkušnjo nevidnih razseţnosti. Celotno telo je takrat

instrument zaznav in vtisov, ki jih čustveno energij-

sko polje nevidnih pojavov z dotikom pusti v nas.

Pojavijo se telesne reakcije, kreacije notranjih podob,

doţivetja, simboli in spregovori intuicija. Lastne

izkušnje bi ostale le sad lastnih spoznanj, če jih ne bi

med pogovorom v skupini ozavestili in prevedli v

sporočila. Takrat z razumom interpretiramo zaznane

informacije, jih primerjamo in pribliţamo stanju zaz-

nave. V srčnem odnosu in pogovoru s prostorom

kot ţivim bitjem odkrijemo tudi načine delovanja.

Smo le iniciatorji v proces preobrazbe, ki ga elemen-

tarna bitja narave nato sama peljejo naprej. V srčni

odprtosti sodelujemo z elementarnimi bitji v jasnem

namenu in pri tem uporabljamo kreativne metode

kot je vizualizacija, imaginacija, zvok, slika, tudi koz-

mogrami...

Seveda pa je temelj raziskovanja, da je človek pove-

zan s svojim bistvom in ozemljen. S spoštljivostjo do

sebe in do drugih odkriva med raziskovanjem tudi

lastne vzorce in jih preobraţa. Prostor je dvojno

zrcalo, vse kar človek nosi v sebi, preko resonance

izzveni tudi v prostoru. Vse, kar preobrazimo v sebi,

lahko preobrazimo tudi v prostoru zunaj sebe.

Tako razvijamo celosten pristop, ki upošteva vidne

in nevidne ravni resničnosti Zemlje in človeka. Prav-

zaprav je oblika sobivanja, ko se pogovarjamo z

Zemljo kot bitjem, ki postopno razkriva svoje stanje

v jeziku narave. Ko jo enakovredno sprejemamo in

slišimo, lahko skupaj z njenim sodelovanjem sous-

tvarjamo in kreiramo nove moţnosti bivanja. Je uče-

nje v sobivanju in sprejemanju večdimenzionalne

resničnosti ţivljenja.

Eden od primerov celostnega pristopa je ustvarjanje

doma v viziji, da je zaokroţena celota, ki jo ţelimo

kot instrument uglasiti, da je dom neko subjektivno

ravnovesje.

Prostor, ki ga izberemo za svoj dom, je ţiv. Nosi

osebno kvaliteto ljudi, ki v njem bivajo. V njem se

zrcalimo, prostor se odziva na nas in na naše čustve-

no stanje. Ko nam vzbuja neprijetne občutke, ko se

v njem slabo počutimo, slabo spimo ali pa so se v

njem zgodile teţke čustvene situacije, takrat se pribli-

ţujemo izzivu, da nekaj spremenimo v njem in v

sebi.

Kadar stanovalec zaprosi za ureditev doma, se naj-

prej pogovorimo z njim o počutju v domu, nato pa

sami raziščemo prostor. Preko človeka, ki v njem

ţivi in šele potem v sodelovanju z elementarnimi

bitji dobimo ključ za vstop, vtis o celoti doma.

8

Zdravljenje doma ni popravljanje stvari, ki niso bile

pravilno narejene na nevidnih ravneh resničnosti,

ampak je iniciacija v proces preobrazbe. Je pomoč in

je povezana z vizijo stanovalcev v jeziku, ki ga ele-

mentarna bitja razumejo in sama peljejo naprej.

Obstajajo določena pravila, ki pa so le bergle pomo-

či, ker je vsak dom unikaten in se sproti razpira vse-

bina nevidnih ravni resničnosti. Delo je proces, ki ga

iniciiramo v postopnih korakih in v tedenskih pre-

morih. Ne dajemo praktičnih rešitev glede stvari, do

njih pride stanovalec sam po svojem občutku.

Naprej ugotavljamo, koliko je bivalni prostor realen

in viden v prostoru in času za naravo, torej prizem-

ljen in povezan s širšim prostorom narave. Kadar ni

prizemljen, je kot brezno brez dna, ki poţira vsa pri-

zadevanja stanovalca, ker ni vključen v zavest ele-

mentarnih bitij širšega prostora. Podobno neprizem-

ljen človek pušča čustvene reakcije vsepovsod, jih ne

predela in se ne očisti. K prizemljitvi doma sodi še

dihalni sistem, ki omogoča, da je prostor ţiv in diha

s celoto.

Po prizemljitvi prihaja na površje vse, kar je bilo pot-

lačeno in se pričenja jasniti vsebina. Prostor nato še

prizemljimo s štirimi elementi in pogledamo, kako se

posamezen element razporeja v prostoru. Tako

dobimo informacijo, kje je v hiši blokada na ravni

čustvenega zavedanja. S tem se dotaknemo tudi ele-

mentarnega bitja doma.

Dotaknemo se tudi elementarnega bitja doma. Vsak

dom ima svoje elementarno bitje, ki skrbi za celoto

doma in je kot drevo z deblom, ki se razvejuje v vsak

prostor in dotika vseh dogajanj v domu. Bitje doma

pazi na vse, da se dogaja vse tako, kot človek doţiv-

lja in da delujejo pretoki, kot je prav. Elementarna

bitja narave govorijo čustven jezik in nam sledijo, če

smo v vsakem trenutku s srcem pri stvari. Kar poč-

nemo le z razumom, ni vidno in za elementarna bitja

ne obstaja. Tudi ko delujemo z ignoranco ali z nega-

tivnim pristopom, jim povzročamo teţave. Elemen-

tarno bitje doma se negativizira, iz stalnega gibanja

prehaja v pasivnost, postaja vedno bolj okorno in se

zakrči v blokadi ali predimenzionira. Kadar je bitje

doma zakrčeno ali predimenzionirano, tako da z

vplivom na materijo opozarja nase preko zvoka, piša

vetra ali dotika, ga je treba nevtralizirati. Osvobodi-

tev bitja doma lahko podpremo s risanjem kozmo-

gramov ali s kristali.

Nato pogledamo ali so v prostoru kot organizmu

prisotni energijski centri in pretoki energije, v kak-

šnem stanju so in kako delujejo. Če smo jih poško-

dovali, da so se umaknili in niso dejavni, je naša

odgovornost, da jih preobrazimo v optimalno reši-

tev. Tako poiščemo srčni center in pleksusni center

ali pa jih na mestih s temi potenciali kreiramo. Srčni

center preobraţa porabljeno energijo in jo prepoji z

ljubeznijo Zemlje. Pleksusni center pa črpa ţivljenj-

sko energijo iz zalog Zemlje in jo razpošilja v pros-

tor. Nazadnje sledi še posvetitev, ko izrečemo proš-

njo angelskemu svetu glede lastne vizije.

Nanizani so koraki v celovitost doma, kako daleč jih

pripeljemo, je odvisno od nas samih. Vsak človek

izbere najbolj primeren dom zase, ki zrcali natanko

tisto, kar je izziv v nas samih. Kolikor bolj poskrbi-

mo na nevidnih ravneh doma za prizemljenost, toli-

ko bolj nas prostor izziva, da se tudi sami bolj pove-

ţemo z Zemljo in smo pretočnejši. Ko srčnost Zem-

lje preţema dom in se ţivljenjska energija polneje

pretaka skozenj, nas dom izziva, da srčneje delujemo

v situacijah in z večjo ţivljenjsko močjo.

Uravnoteţen dom nam je v podporo, da se polneje

odpremo ţivljenju in ga ţivimo.

- Tatjana Pliberšek

9

Kaj vse je ţivljenje, v kakšnih oblikah se izraţa, okuša,

diši, pa kaj pomeni biti človek, ali je človek v naravi dru-

gačen, kot mestni človek... so vprašanja, ki so me vedno

zanimala, me vodila in v moje ţivljenje prinašala odgo-

vore. Zakaj se v nekaterih prostorih tako varno, dobro

počutim, nekje drugje pa me mrazi? Kako prijazno se mi

nasmihajo nekatera drevesa, le zakaj druga tako mrko

gledajo? Le kaj šepetajo si roţice in metulji?

Odgovore na vprašanja sem vedno dobivala v naravi, na

sprehodih, med okopavanjem, cepljenjem, negovanjem

dreves, opazovanjem prostorov...odgovori so prihajali na

različne načine. Dolgo sem jih pripisovala samo svoji

bujni domišljiji. Začeli so prihajati v moje ţivljenje preko

situacij, ljudi, različnih izkušenj, skozi katere sem začela

zavestno dojemati večrazseţnostni svet mene, narave in

prostora.

Pred dobrimi dvajsetimi leti me je očaral in odprl oči

srca Goethejev pogled na svet. Razstirati sem začela skri-

vnosti večplastne govorice Narave. Zelo mi je pomagalo

pri mojem biološko dinamičnem delu z zemljo in sadika-

mi v drevesnici v Kočevju. Vzgajala sem stare slovenske

sorte jablan, od leta 1997 pod svetovno blagovno znam-

ko Demeter. Učila sem se dojemati procese v naravi,

praktično s pripravo in uporabo biodinamičnih priprav-

kov, od čudovitih ljudi, ki sem jih srečevala v gostitelj-

stvu Mete Vrhunc, praktiki kot G.W. Schmidt, S. Bau-

mann, M.Thun...ter preko knjig. Antropozofija je dotak-

nila moje praktično delo z naravo, teksti R. Steinerja o

kmetovanju, o procesih v naravi, povezavah v kozmo-

su ...so s pridobljenimi dojemanji odpirali nova vprašanja

v meni.

Takrat sem srečala tudi geomantijo, homeopatijo, jogo...

Vsaj povohala sem vsakega malo. Bolj me je pritegnilo

sodelovanje z angeli. Dovolila sem se odpreti sporoči-

lom angelov, predvsem tem iz CC (neţnim Tobijem,

sočutno Quan yin, odločno šarmatnim Adamusom, šalji-

vim Kuthumijem), kar je preraslo v pravo prijateljstvo in

v trdno oporo v mojem ţivljenju. Korak za korakom

sem prepoznavala energije človeka in angelov s polno

strastjo preţetim raziskovanjem ob J. Pravi. To druţenje

in soustvarjanje je v meni najbolj globoko utrdilo zaupa-

nje v vrednote človeka v ţivljenju, tukaj in zdaj, z vsemi

spremembami, ki prihajajo z novo energijo.

Ljubezen človeka premika in ta se premika z njo.

Tako me je ljubezen do moţa pripeljala do moje otroške

prve ljubezni, reke Kolpe. Ta je vedno budila mojo

domišljijo, imela odgovore na najteţja vprašanja ob kate-

rih se vedno milostno, blagohotno, z eno dostojanstveno

drţo, smehlja.

Kolpa zelo resno, svojim lastnostim ustrezno, soustvarja

prostor, ki smo ga skozi mednarodni projekt Svet Kolpe

prepoznali in določili kot zdravilno pokrajino za telo,

dušo in duha v zgornjem toku reke Kolpe in Čabranke.

Izjemno deviški košček sveta, sredi največjega evropske-

ga kompleksa gozdov, prvinski, morda še malce grob,

neotesan, neroden, zapuščen ...vendar enostavno čarob-

no lep prostor na obeh bregovih reke Kolpe in Čabran-

ke, smo raziskovali v letih od 2004 - 2007 hrvaški in slo-

venski geomanti z mentorstvom Marka Pogačnika, po

volji ţupanov na območju osmih občin. Nosilka projekta

je na slovenski strani Občina Kostel, na hrvaški pa Grad

Delnice. Prepoznali, opisali in označili so se kraji s pose-

bnimi kvalitetami, kot so, vitalno energijski centri, narav-

na svetišča ter meditativne poti. Odprti, voljni in pripra-

vljeni so za obisk popotnika, ki si zaţeli okusiti "Darilo

za vašo dušo".

Zame je ta projekt izjemen večdimenzijski odgovor na

moje strastno zanimanje za ţivljenje z večnimi vprašanji

v kakšnih vseh oblikah se pojavlja ţivljenje, kako se izra-

ţa v osebnem in poslovnem svetu, v odnosih do soljudi,

ţivali, do začudenja, da tudi skale ţarijo ţivljenje s svojo

navidez okorno govorico. Skozi večletno koordiniranje

aktivnosti na tem projektu je moja govorica občutkov

dobila svoj jasnejši izraz, nekakšno abecedo za prevajan-

je v linearno razumljiv jezik.

- Ljuba Južnič

Življenjepis

Prišel je čas, da odpremo oči in resnično pogledamo, s kom si pravzaprav delimo utelešenje

na tem planetu in da se končno zavemo, kako močno smo prepleteni z njimi. Sploh vemo,

da smo sestavljeni iz enakih celic, da si delimo enako meso, enako kri? Pa ne samo to. V

dušni (ne zgolj fizični) evoluciji našega bivanja na Zemlji smo povezani bolj kot si sploh

lahko mislimo. In soodvisni tudi.

10

Zoomantija:

Živali

11

Človeška civilizacija je skorajda čez meje lastnega

obstoja razvila razum in s tem tudi zavest kot iskro

kreacije, ki nam je bila dana. Ţivalska civilizacija pa

je po drugi strani izpopolnila ţivljenje samo, v Resni-

čnem bivanju vseh kvalitet, ki jih vsaka posamezna

vrsta uteleša in s tem tke v Zemljino realnost.

Ţivali utelesijo določeno duhovno modrost, jo pre-

nesejo v 'meso in kri' in ker nikoli niso ločene od

svojega bistva, to modrost preprosto ţivijo v biologi-

ji svojih teles in s tem iz dneva v dan ustvarjajo ener-

gijsko podporo, ki omogoča manifestacijo človeške

duhovne izkušnje in s tem njegovega razvoja.

Ste kdaj pomislili, da nam je moč preobrazbe dana

morda zato, ker jo je drobni metulj razvil do svoje

popolnosti, ko se v enem ţivljenju razvije iz enega

bitja v povsem drugačnega? Iz gosenice v metulja,

pri čemer le srce ostane isto, vse ostalo pa se popol-

noma preobrazi. Če sledimo temu drobnemu bitju,

lahko odkrijemo skrivnost prave preobrazbe, ki gre

skozi srce in naj se sliši še tako neverjetno, prav zara-

di njega lahko ljubezen dvignemo na višji nivo. Pa je

le drobni metulj, a vendar z vsakim utripom svojih

kril tke to zmoţnost izkušnje in odpira pot za vsa

ostala bitja tega planeta.

V tem času zemeljskih sprememb ţivali pospešeno dvigujejo svojo zavest in nam prihajajo nasproti bolj odločno kot kdajkoli prej. Iščejo stik in več kot očit-no je, da bomo samo skupaj lahko ustvarili boţansko matrico tu na Zemlji.

Oči nam lahko odpre zgodba o delfinu, ki ţe več kot dvajset let ţivi v zalivu na jugozahodu Irske in spre-mlja čolne obiskovalcev. Netreniran in divji, se je odločil, da ostane, ker si očitno ţeli stika z ljudmi. Menda večkrat mimo potujejo jate delfinov, s kateri-mi se igra, vendar pa nikoli ne odide z njimi. Doma-čini ga ne hranijo in nihče ne ve, kaj ga zares zadrţu-je tam. Prijatelji, ki so ga obiskali, so mi povedali, da priplava čisto blizu čolna in vsakega pogleda globo-ko v oči. Ko pa se čoln oddalji, začne početi vragoli-je, kot bi jih hotel s tem priklicati nazaj ali le odplesa-ti svoj ples radosti v čast kdo ve čemu. To ni osam-ljen primer, takih je še veliko.

Legenda med drugim govori o delfinih kot posredni-kih med našim svetom in drugim, tistim, ki počiva v globinah morja in vzdrţuje čustveno inteligenco in njen razvoj. Delfin hodi od enega do drugega in pre-naša sporočila tisti globlji zavesti o otrocih Zemlje in o tem, kako napredujejo v svojem razvoju in obrat-no, ko nam odpira pot do naših lastnih čustvenih globin, z vsakim skokom, z vsakim dihom, z vsakim zamahom plavuti in kar je najpomembneje, vse to počne s tako lahkotnostjo in radostjo, da se bivanje zdi kot čudovito igranje.

Tudi človeška bitja vse bolj iščemo stik z naravo in vse bolj se raztapljajo meje med vrstami. Ta stik se v nas poraja kot seme v podzavesti, ki govori o pomembnosti kvalitet, ki jih utelešajo različne ţival-ske vrste in so kot holografski drobci naše celosti.

Na Zemlji ni nobeno ţivljenje naključno in nihče (razen velikokrat človek) ne ţivi, kot bi bilo samo sebi namen. Vse je prepleteno, povezano onkraj pro-stora in časa in vse se medsebojno podpira v dušni evoluciji. Čas je, da sprejmemo odgovornost in spre-menimo odnos do njih. Tako veliko jim dolgujemo.

Ta planet nam ponuja tako bogat, raznolik in inten-ziven dušni razvoj kot le malo kateri in vse to se odraţa v tej izjemni pestrosti ţivalskega kraljestva. Ne pozabimo tega!

- Neja Meta Rojc

Kličejo nas, da jih prepoznamo kot to, kar resnično so

in jim s tem podarimo iskro svoje zavesti, da lahko

skupaj stopimo v novo resničnost, ki prihaja. Na nas

je, da se jim priklonimo, da nismo več tako vzvišeni

nad njimi, da se končno zavemo, da prav zaradi njih

ljudje sploh lahko doživimo utelešenje izkušenj na poti

v integraciji zemeljsko-čustveno-duhovnega razvoja.

12

Praznina in … polnost, to je naše ţivljenje. Vsak

nov trenutek je praznina, vedno znova ustvarja-

mo svoj prostor in čas, ju polnimo s svojimi mis-

limi, domišljijo, načrti, dejanji, doţivetji, občutji

in materialnimi dobrinami. Ta ţelja po izpolnitvi

je v človeku večno prisotna, to hrepenenje

ustvarjati, napolniti prostor in čas, človeka ţe

tisočletja ţene k odkrivanju, razvoju, napredova-

nju. Kvaliteta te polnosti je odvisna od človeko-

vega stika s seboj, njegove povezanosti z enostjo

v trenutku ustvarjanja.

Mnogokrat človek daje preveč poudarka razumu,

ker se je odmaknil od čustev, intuicije, svojega

notranjega sveta, in tako prostor in čas vse pre-

večkrat postajata nasičena s teţo, nestrpnostjo,

tujostjo, hladom in povratno pritiskata na člove-

ka, ga razdvajata in omejujeta.

Kakšno olajšanje je doţiveti praznino, večnost,

brezčasje! Ko se posvetiš svojemu praznemu

prostoru, ko se spoznavaš v vsej svoji globini in

širini kot boţansko bitje, kot del bogatega bivan-

ja na Zemlji, s svojo vlogo in nalogo, se prostor

napolni z mirom. Iz te polnosti miru v sebi pri-

našaš darove v vsakodnevno ţivljenje, laţje pre-

maguješ izzive in rasteš v izkušnjah.

Moje doţivljanje polnosti miru:

Umirim se in se poveţem z jedrom Zemlje in

jedrom Vesolja, potem se potopim v svoj prazen

prostor, v temo in globino svojega jedra in tam

preprosto sem, hvaleţna in varna, prostor se pol-

ni z mojo prisotnostjo, z mojo svetlobo, z globo-

kim mirom, začutim utrip ţivljenja, ki je skladen

z ritmom Zemlje, prostor se polni z milino, rado-

stjo, sebe začutim kot del te celote, kot del

ustvarjalnega utripa Zemlje, čutim kako mir seva

iz mojega prostora v polnost Zemlje in Vesolja,

kako preţema vsa bitja na Zemlji. Hvaleţna sem!

- Jelka Aljančič

(V litopunkturnem krogu Točka miru sredi trgovskega

centra BTC v Ljubljani je eden izmed kozmogramov

posvečen vidiku miru kot občutenju življenjske radosti.)

Mir kot polnost

v praznem

13

Sončni pleteţ celotne pokrajine izvira kot vulkan in

surovo prvinskost hkrati pretvarja v ţivljenjsko silo,

da jo organizem pokrajine skupaj z vsemi različnimi

bitji v njej lahko sprejme in predela, da nam je vsem

skupaj laţe. Ljudje znamo pretvoriti prvobitne sile

kraškega podzemlja v konstruktivno delovanje tudi

tako, da s temi silami vzpostavimo odnos (kar stori-

mo s svojim lastnim solarnim pleksusom), tako kot

so v starih časih vzpostavljali odnos z daritvami.

Trebnje: »Ţrtve se v starih virih najpogosteje ime-

nuje »treba«. […] Briţinski spomeniki: »Eţe trêbo

tvorim …«

Kraj, kjer so ţrtvovali, so imenovali trebište, ţrtvo-

vana hrana pa se je imenovala trebno. […] Beseda

izvira iz praslovanskega korena »terb« in naj bi

označevala tisto, kar je »nujno, vaţno, potrebno«.

Miklošič meni, da staroslovanski »terb« pomeni

izvršitev dolga.« (Damjan Ovsec, Slovanska mitolo-

gija in verovanje, str. 194, 195). Svetišče v Trebnjem

je bilo kot ţrelo, ki se je šele z Rimljani in njihovim

templjem boga Sonca spremenilo v levjega, še ved-

no pa je trebanjski prostor ţelodec in tam pri Mirni

je srce in ljubezen gre skozi ţelodec, in druga zgod-

ba pravi, da v Trebnjem stanuje moški, v miren-

skem polju pa ţenska, da s svojim plesom skrbita za

izobilje cele deţele, tretja zgodba pa pravi, da se

tukaj odvija poroka med Nebom in Zemljo, v kateri

se krešeta dve piramidi, ena navzgor in ena navzdol,

v sredini pa so glinene igle, ki so se dvignile iz pra-

davnega oceana, da zaigrajo melodijo tega prostora.

- Urša Vidic

- prepoznavanje rajske harmonije in ognjene lepote

- prepoznavanje rajske harmonije in ognjene lepote

- česanje je rahljanje iz grobe skale v fino zemljo

- odrešitev z vodo, s splakovanjem in preţemanjem

- osvoboditev z zrakom, lahkotnost s prezračevanjem

- vseobsegajoča enost kot premagovanje nekonstruktivne dvojnosti

- sveta poroka kot preseganje polarne dvojnosti

- sprava kot preobrazba konfliktne dvojnosti

Trebanjski lev

14

Breg je drugi izvir mogočne reke,

kakšnih dvajset km oddaljen od Briga-

cha. Njegova voda izvira zgoraj, na

vrhu planine, kjer se izpod skale izte-

ka v strugo potočka. Nad izvirom je

mokrišče, bogat travnik, ki zbira

vodo za izvir. Za prostor tu skrbijo

zračna bitja, ki se spoznajo na zračne

mreţe in so povezane s svetiščem,

kjer je danes cerkvica sv. Mihaela.

Izziv za geomantsko

Donava je najdaljša evropska reka. Z obseţnim tele-

som svojega porečja je cela, sočna, modra. Je polno-

krvno bitje: rojeva se v prostranem naravnem okolju,

kjer njeno vodovje sprejema in shranjuje informacije

o rojstni deţeli. Čeprav je njen prostor rojevanja

obširen, se uteleša skozi dva izvira- te prostore so

prednamci ţe pred tisočletji obeleţili in tam prazno-

vali njeno rojstvo.

Odločila se je priti na dan v dveh potokih: Brigach in

Breg (kako domače zvenita imeni).

Ohranil se je rek: Brigach und Breg bringen die

Donau Zuweg.

Brigach izvira v zavetju domačije, ki ţivi svoje

kmečko ţivljenje, z ţivino, ki z zvonci časti brezčas-

no rojevanje reke, njen vstop v rajsko lepo okolje.

Voda izvira izpod skale, čista, umirjena. Da so stari

(kdaj ţe!) častili izvir mogočne reke, dokazuje kamen

izpred nekaj tisočletij z reliefno podobo. Vodo so

speljali v sveto jezerce, obdano z oblikovanimi skala-

mi. Iz jezerca se oblikuje potok, ki zavijuga po trav-

nati preprogi. V občutku je varuhinja prostora pras-

taro modro bitje, ki je do pasu pogreznjeno v zemljo

tam za izvirom in skrbi za brezčasno povezavo skozi

globine Zemlje. Reko pospremi v Zemljinih globi-

nah na njeno dolgo pot do Črnega morja. Čuvarka se

spozna na globine. Ko zajamem vodo v desno roko,

je umirjena, sočna; vsebuje kodo nenehnega čaščenja

rojevanja.

Zgodbe krajev:

15

Cerkvica sv. Mihaela je zrasla na

prostoru mogočnega predkrščan-

skega svetišča, ki ga danes čuva

gozd z rahlo neţno trato. Pozorne-

mu očesu še dandanes kaţejo kam-

ni smer svete poti v dolino. Prgišče

vode, ki ga zajamem v levo roko,

vsebuje energizirajočo, skoraj mag-

netično moč. Občutek povezave s

Črnim morjem je kot mavrični lok

preko nebesnih širjav.

Donava, ţe opremljena z

informacijami o ţivljenju na

materialni, eterični, čustveni in

duhovni ravni, se odpravi na

pot skozi deţele proti Črnemu

morju. Je vešča zakladnica vzor-

cev ţivljenja, ki jih razdaja in

obnavlja na svoji bogati poti

skozi deţele in mesta. S svojim

bitjem bogati prostore velikih

mest, skozi katere teče, skozi

gozdove in travnike, tesni in

močvirja in se zliva v Črno mor-

je (ki je lahko tudi Čarno morje),

da bi se spet lahko srečala s svo-

jim rojstvom v Črnem gozdu,

(ki je lahko tudi Čarni gozd).

- Metka Čičerov

Oba izvira imata kakšnih dvajset kilometrov

dolgo srečno pot vsak po svoji dolini in se

potem, ko objameta tkivo kraja Donaueschin-

gen, srečata in zlijeta v eno- Donavo. Prostor

zlitja je svet kraj: Donava doţivi drugo rojstvo

in se odpravi na dolgo pot, ko bo sprejela še

mnogo voda svojega porečja in se stopila z

Črnim morjem.

Sredi grajskega parka v kraju

Donaueschingen obstaja sve-

ti vodnjak. Tu so se vodovja

podzemlja tretjič poigrala in

privrela kot kraški izvir hlad-

ne vode. Ţe v rimskih časih

so izvir uredili kot kamnit

vodnjak in vodo speljali skozi

park v bliţnji Brigach, zdaj ţe

reko, ki teče skozi mesto. Ob

vodnjaku je občutek krstne

vode: materialno tkivo vode

se tu povezuje z duhovnim

blagoslovom in počasti vodo

v vseh njenih namenih v

Zemljinem stvarstvu.

Povirje Donave je obseţen svetiščni prostor. Bri-

gach je kot njen oltar posvečen zemeljskemu vidiku

namena hranjena, vzdrţevanja in podpiranja ţivljen-

ja. Napoji rastline, ţivali, človeška bitja. Oltarni pro-

stor Breg je posvečen zračnemu vidiku vode: voda,

ki shranjuje in prenaša informacije o bivanju. Vod-

njak v Donaueschingenu je v mojem občutku kot

krstni kamen z blagoslovljeno vodo.

vandranje po Črnem gozdu

16

Dolenjska je pokrajina mehkobe in srčnosti, je kot bogata posoda, ki jo oblikujejo kraji, nosilci močnih

kvalitet in arhetipov življenja.

Spet enkrat smo jo obiskali in se pogledali v zrcalu pokrajine, ji poklonili svojo srčno pozornost, da bi jo

podprli v njeni vlogi, potencialu kreativnosti, ki ga ima za širši slovenski prostor.

Obisk prostora

dolenjske dežele

Na prvem obisku, julija 2010 smo v prijateljsko razpoloţeni skupinici raziskovali in podprli ţenski vidik v pokrajini:

- srečali smo se z notranjim otrokom pri sv. Magda-leni v Arčelci (intuicija)

- doţivljali čustveno polnost vode v pokrajini ob kamnu s kozmogramom v Babni gori (čustveni svet)

- in se kopali v zlati svetlobi prostora Ane Korenitke (modrost).

V mesecu juliju, ko zori in zlati ţito, smo odšli na drugi obisk Dolenjske, na delavnico Kreativni moški. Posvetili smo se prostorom, ki udejanjajo moški vidik deţele in raziskovali smo način, kako biti ustvarjalen z vso odgovornostjo in premočrtnostjo.

V pravljični dolini Globodol je ujeda kričala in kačji pastirji so brneli, pri čemer je prav zares nepredstav-ljivo, da bi skozi to dolino tekla reka, preveč zaokro-ţena je v svojem ognju, kot Marija, obdana z vrtom, na freski, ki so nekoč jo odkrili nekje čisto drugje, ampak prav tako nad globokimi jamami. Ob njej je samorog, o katerem smo se na poti do Trebelnega pogovarjali in razmišljali o tem, kakšen je njegov svet, ali je v ozadju angelskega?

Ob Rozalijini poti na Trebelnem smo z jasno besedo iz zakladnice semen izbrali tisto, ki se je zasvetilo in je vzklilo še bolj pri kapelici nadangela Mihaela, kjer je kot gorski greben vzvalovilo na jeţi čez celo doli-no. Odnesli smo ga s sabo do cerkve Antona Pado-vanskega, kjer sem povabila tisti del sebe, ki ni v telesu prostora in časa, da se je dotaknil mojega hrb-ta in svoje roke zdruţil z mojimi, jih oblikoval v posodo, v katero se je iz semena skozi srce izlival čudeţ.

- Urša Vidic

Vabilo na tretji obisk v prostor dolenjske dežele V jesenskih dneh, ko hvaležno pobiramo, kar je dozorelo, vas

vabiva na tretji skupni obisk Dolenjske, na kraje, ki izražajo

moč srca. Obisk bo namenjen ozaveščanju in podpori srčnih

moči v prostoru, občutenju svoje osebne celosti in notranje

moči.

Dobimo se v soboto, 02. oktobra 2010, ob 9,30 uri pred cerkvijo

v Trebnjem (na parkirišču) in se bomo skupaj odpeljali na

posamezne kraje. Delavnica bo trajala predvidoma do 15

ure, malico prinesite s seboj.

Srčno vabljeni, Metka in Jelka

(telefon: 031 456 142, 040 835 523)

Danes sem bila prvič na geomantični delavnici

društva Vitaaa!

Čudovita, močna izkušnja! Neverjetno, kako se lahko

10 ljudi, ţensk, tako harmonično druţi in nesebično

deli svoje izkušnje dojemanja sveta okrog sebe in

globokih uvidov v sebi. Soustvarjale smo čudovito

geomantično izkušnjo skupaj z močnimi energijami

Zemljine duše in njeno večplastno razseţnostjo.

Različni vidiki te energije so nas najprej popeljali

globoko v bistvo praenergij, ki nam ga je posredoval

holon Globodola.

Globodol je čudovita dolina, ki si je vzela velik pros-

tor med dolenjskimi hribčki. Občutek odprtosti, pros-

tranosti, brezmejnosti se je prepletal s subtilnimi ener-

gijami, skritimi globoko v notranjosti, v samem središ-

ču sestre Zemlje. Njena ustvarjalnost, raznolikost,

eksplozivnost in hkrati neţnost, milost, erotičnost me

je ščemela v podplate. Občutek je naraščal in postal ţe

skoraj neprijeten, ko se je oglasila mogočna ptica s

svojim rezkim klicem in se pogovarjala z nami z vrha

ne tako bliţnje smreke. Nagovarjala nas je, me pa nič.

Vztrajno je iskala in čakala nek odziv. Ko je Jelka

spregovorila z njo in ko smo naglas potrdile njeno

prisotnost pa je utihnila. Noro! Kakšno znamenje!

Ujeda, simbol modrosti in skrivnostnega vedenja!

Spremljala nas je v svojem gracioznem kroţnem letu

skozi vso dolino Globodola, ko smo jo polne ţarečih

izkušenj zapuščale in peljale proti našemu trikotniku

na Trebelno. Med pogovorom smo izvedele, da je

Globodol geografsko stičišče treh pokrajin, dinarske,

panonske in kraške. Za ta sveti prostor so menda

vedeli ţe zelo stari narodi. Staroselci naj bi tu bivali in

razvijali svojo ustvarjalnost veliko pred krščansko

dobo. So ţe vedeli, kje so njihove moči najbolj podpr-

te. Škratovica, ki leţi v holonu Globodola, tako skriva

praenergije arhetipskih razseţnosti. Ustvarjalno silo, ki

se pretaka po mreţi velike mame pajkovke, ki je od

začetka časov spletla mreţo med nebom in zemljo. Ta

povezuje nas s svetom, drugega z drugim in celo z

vesoljem onkraj Zemljinega vesolja.

In ţe se peljemo čez Šentjurij na Dolenjskem proti

Trebelnem. Malo pod cerkvico sv. Rozalije je prostor

s kamnom in kozmogramom boginje, ki izhaja iz

bistva Zemlje. Energija je mehka, ljubeča, zasanjana,

zibajoča. Takoj ko smo prišle, se je razlila po prostoru

in nas objela kot neţna cvetlica ob večerni rosi obja-

me svoj cvet. Čutila se je mehka, eterična, lebdeča

energija, ki nosi misli, kvaliteta nezgoščenosti. Podelile

smo svoje občutke in se posvetile še prostoru okrog

cerkvice. Na tem starodavnem hribčku, odkoder zao-

bjame pogled hribovje Gorjancev, Sneţnika, pa vse tja

do Trnovskega gozda, smo imele krasno debato o

naših koreninah, zavedanju svojega naroda, zakaj smo

se utelesili ravno na tem prostoru in na kateri stopnji

je naša kolektivna slovenska zavest. Nato smo spile v

lokalnem bifeju dobro kavico, še malo poklepetale in

ţe nas je pot vodila proti cerkvici sv. Petra in kostnici

sv. Mihaela. Uff, kakšen prostor! Popolnoma drugi

občutki. Nekaj starega se končuje in da prostor nove-

mu! Vse je mogoče, čisto vse moţnosti so tvoje, samo

odloči se in izberi svojo in jo ponesi v uresničitev.

Najprej sem občutila neko teţko energijo, ki me je

pritiskala dol, tesnoben občutek, a hkrati veličasten in

pomemben nekje od prej. Kar naenkrat pa sem zazna-

la nekaj nedoločenega iz otroštva. Neko prvinsko sta-

nje sebe, ki sem ga pozabila. Noro! In potem se je kar

odpiralo, kot da je vse Eno in izberem, kar je v tem

trenutku najboljše zame in vse ostale. Na kamnitih

stopnicah pred cerkvijo delimo občutke, ki se preple-

tajo v nas. Opazimo ujedo visoko v zraku, ki spusti

svoj predirni krik, kot da pravi, ja, jaz sem! Čudovito!

Zadnja točka našega potovanja pa je cerkvica sv.

Antona Padovanskega. Tu so energije čiste moške

akcije, ki se harmonično prepleta z ţensko ustvarjal-

nostjo. Takoj mi pade v oči kriţ vrh cerkvenega pro-

čelja. Ta kriţ je enakokrak, kar je prava redkost, in kot

tak predstavlja uravnoteţeno moško in ţensko energi-

jo in njuno soodvisnost. Prostor mi je omogočil vpo-

gled in postalo mi je jasno ravno to tolikokrat izgo-

vorjeno dejstvo. Eden brez drugega ne dasta sadu,

dinamično ravnoteţje obeh je nujno za materializacijo,

ţivljenje, ljubezen. Ravno vseobsegajočo ljubezen, kot

najmočnejšo energijo vesolja, smo začutile in si jo

podelile in občutile harmonično popolnost bivanja.

- Nina Stražišar

17

Vabilo na tridnevno delavnico čutenja Narave v objemu Krasa:

Flora, Favna in Gaja 15. - 17. oktober 2010

Ob koncu poletja bo na Kras priplesala lepotica z

rujem v naročju in jesenjo v laseh. In pela bo, pela

bo pesmi o dobri letini, o rodni Zemlji in o vinu. O

ţivljenju in o trti. Dehteče od teţe sočnih grozdov

bodo klicale roke, naj pridejo. In poberejo grozdje

ter pišejo pesmi skupaj z njo. In takrat povabimo

vse, ki si ţelite drugače in bolje začutiti Naravo, jo

oţiveti v svojih Srcih, pridite in vzemite Floro med

svoje dlani.

Drznemo si vas povabiti, da zaplešete z ognjeno

Favno, ki vihra med ozkimi gozdnimi potkami in

preko prostranih ravnin. Utrip svobodno divjega

budi v ljudeh in neti speče iskre pozabljenih notran-

jih plamenov. Igra se z ţivalmi in kuštra konjske gri-

ve ter pleše, pleše in slavi. Prime vas za roko in vas

premami, da ujamete strast v svoje boke in Ţivljenje

v svoje telo ter se izrazite. Zadihate na široko in

podarite svoj sveti gib v čast ţivalim tega sveta.

Premamimo vas, da se dotaknete Gaje, širokogrud-

na, z sijočimi očmi in toplim objemom diha med

belimi skalami in poje globoko v kraških jamah.

Zven pradavno divjega je v njeni pesmi in brezmejni

mir v njenem toplem naročju. Šepeta skozi kamenje

in stresa zgodbe z borovcev, ter kliče, kliče … Pridi-

te, odvrzite teţka bremena, obstanite v njenem naro-

čju in prisluhnite. Svojemu Srcu in njenem, kako

skupaj zapojeta ubrano melodijo o večnem.

Prepletli bomo Iskreno umetnost – to je umetnost,

ki iskreno priča o globokem doţivetju – s čutenjem

Narave, se udobno zakoreninili v telesu in se prepus-

tili … Vetru, šepetu kamenja na Krasu, domači hra-

ni, trti in poeziji, plesu s čredo konj in še marsičem.

Trije celi dnevi, od petka do nedelje, vsak v znamen-

ju ene 'boginje' in trije različni izrazi ustvarjalnosti.

Prvi dan bo namenjen Gaji, sprehodili se bomo po

obširnih travnikih, vstopili v naravna svetišča in

obstali ter prisluhnili kamenju. Našpičili bomo ušesa

in ošilili svinčnike ter pisali zgodbe, take, nove, še

nenapisane legende, ki jih kraji šepetajo. In še bo.

Globoko v jamo se bomo spustili, v srčiki Zemlje

postali in se ji zaupali v naročje.

Drugi, Favnin dan bo v znamenju ţivali, odkrivanju

njihovega pomena in modrosti, prebujanju prvinsko-

sti in obujanju telesa za sočutni ples. Poiskali bomo

pristni stik s čredo konj in se od njih učili o skrivnos-

tih novega bivanja, o pozornosti, srčnosti in prisot-

nosti ţivljenja v trenutku.

Zadnji, Florin dan, bo ţmohtno sladek. Spoznali se bomo s trto, obirali sočne grozde in jih stiskali v vino. Spoznali se bomo s staro dediščino Krasa, se naučili o skrivnostih terana in navdihnjeni od trte, sonca in vina odprli svoja Srca poeziji Ţivljenja. Od srca vabljeni!

- Neja Meta Rojc

Delavnica poteka v okviru Centra Kiron, vodila jo bo Neja Rojc v sodelovanju z Martino Kafol.

Prijave zbiramo do 20. septembra. Dodatne formalne informacije, kje, kako, koliko, pa bodo znane v kratkem.

Kontakt: neja.meta@gmail.com, tel.: 031/26 66 88, www.centerkiron.com

18

19

Vas zanima sokreacija?

Vabimo vas, da s svojimi prispevki pomagate vnesti raznovrstnost in

raznolikost v tapiserijo našega ustvarjanja.

Dobrodošli in srčno vabljeni vsi, ki ste pripravljeni sodelovati, pa

naj bo to s člankom o kakršni koli temi, povezani z geomantijo, z

vašim lastnim uvidom ali osebnimi doživetji, lahko samo s stavkom

ali pa s celim sestavkom.

Svoje prispevke pošljite na poštni naslov revije:

celovitaaa@gmail.com

Vabljeni!